CVETINOMIRSKI: Luč. unaj je snežilo v težkih, belih kosmih, ki so venomer pahljali ob šipe v oknih in se taiali na njih tako po-časi in leno, kakor da jim ni prav nič po volji, prele-viti sc iz svojih toplih kožuščkov v hladne vodne kaplje. Nizko, do polovice okcn so visele s strehe ' dolge ledene sveče; tik hiše na kolu postavljena ptičja hišica je bila polna lačnih sinic, ščinkovcev in strnadov, ki so bili prišli pobirat v svoje priljubljcno zavetišče krušnih drobtin. Videla se je snežena ravati za vasjo; zdajpazdaj so šinile mimo sani, zacingljali so pod konjskitni vratovi kraguljčki in so utihnili v megleni daljavi... Mrak je legal v sobo; na klopi ob peči je tiho sedelo petero otrok z velikimi, plašnimi očtni; vsakteri je irnel prcd seboj na kolenih velik pehar fižola, ki ga je bilo treba zluščiti; nedaleč od njih je stal na tleh širok koš, kainor so metali prazne stroke. Na peei je lcžala bolna babica, kakor v klobčič zvita; odeta je bila s starimi raztrganimi rjuhami in koci, za pod-zglavje kup pisanih cunj. Kadarkoli je zasopla in zakašljala, so se otroci vedno zgenili in pričeli hitreje luščiti. Milka, najstare.iša izmed otrok, z drobniin prebelim obrazkom in zla-timi kodri las, ki so ji rahlo lili zadaj na tilnik, se je nenadoma ozrla skozi okno in se oglasila nato s svojim mdikim, srebrnim glasom: »Mrači se že, pa še zdaj ni matere domov. Kako težko jo čakain! ... Da bi že vendar enkrat prišla iz opekarne ...« »Saj bomo morali tako vseeno spat, ko pride dotnov,« je nienil Poldek. »Zdaj je ob šestih že čisto tema ... petrolejka je pa tudi še vedno prazna.« »Je res tako ... Koliko časa pa smo že pravzaprav brez luči?« je vprašala Zdenka z rnodrimi, zamišljenitni očtni. Nilka je iztegnila roko in zagnala luščino v koŠ: »Štirinajst dni bo, mislim ... Meni je kar hudo, ker ni zvečer v sobi luči. Tako prijetno je bilo časih, ko je živcl še ata in je prižgal gotovo vsak večer petrolejko nad inizo. Zdaj ni ne očcta ne luči...« Oči so se ji orosile, ko se je spomuila na rauo umrlega očeta, posilil ^* 42 ><— jo je skoro jok; tudi drugih se je polastila globoka žalost; za hip je nastala v sobi grobna tišina. »Prej od začetka me je bilo vedno inočno strah, kadarkoli sein bil v temi,« je pretrgal Poldek mučni molk. »Zdaj me ni nič več strah, tako seni se že privadil teme ...« »Jaz tudi!« je šepetnila Zdenka. »Ali danes dobi niati morda denar, ker je sobota, pa kupi olja za luč!« si je v veseli slutnji zaželela Nilka. »Pa je treba kupiti še prej kruha kakor olia,« je preudaril Poldck. Zinka, najmlajša, je postavila pehar na klop in si položila roke na kolena. »Lačna!« je vzdihnila. »Lušči kar naprej, pa te bo minila lakota!« jo je bodrila Nilka. »Mati kmalu pride — pa bo tukaj kruh in rnorda še luč...« »Da bi bila Ie luč!« se je radoval mali Tinko, izmed vseh najži-vahnejši. Naglo se je večal v sobi sornrak. 2e je bilo prav težko razločiti zunaj s snegorn zameteno in pobeljeno ravan od goste, sive megle, ki je segala kakor mračna misel od zernlje do neba. Kakor v sanjah so zapeli časih kraguljčki mimo hiše, nič več ni moglo zapaziti oko sani in brzih konj. Poldek se je dvignil s klopi in je poskočil na tla. »Premračno je že, da bi še zdaj luščil fižol... Poglejmo, kaj dela naš jež!« »Saj res! Jež, ježek — ali še vedno spi?« so se veselili drug za dru-gim in so vstajali s svojih sedežev. Poldek je izvlekel izpod klopi kraj blatnih, prevrnjenih materinili škornjev kup nametanih, prašnih cunj in je kmalu izmotal iz njih bodečo živo kroglo ter jo zatrkljal kakor kolo po sobi. »Ha, zbodel sem se malo!« je plosknil z rokami. 2ivi klobčič se je jel počasi ovijati; najprvo je pokukal v mrak pri-jazni rilček, nato Še nogce. Leno je pričel tapati jež po sobi naokrog, na-posled pa se je spustil v tek pod mizo. »Hej! Ježek, ježek!« so se smejali otroci in gledali za razposajeno živalco. Jež je stekel izpod mize preko sobe pod klop k peči in spet nazaj pod rnizo; končno je trobosal brez vsakega pravega narhena z naglimi, sto-picajočimi koraki križern sobe, iz kota v kot. »Trop! Trop! Trop!« je odrnevalo glasno in smešno po sobi naokrog. »Kakor korij!« je vzkliknil Tinko, ki inu je bilo to ježevo tropotanje čez vse všeč. Stemnilo se ie popoinoma, tako da ni nihče mogel videti drug dru-gega. Posedli so nazaj na klop in strnieli v temo; vse tilio, samo stenska ura je dolgočasno tiktakala, in jež je tekal po sobi serriintja. »Zdaj imanio tiamesto luči ježa!« je dihuila konuij slišno Zdenka. »I)a bi že kotično prišla mati!« je zopet zaželela Nilka. —. -13 .— Za hip je nastal inolk. Na peči sc je zgenilo, zasopla je babica in se popravila pod odcjo — zopet je počival svitek dalje ... »Trop, trop, trop!« je dirjal jež že čedalje hitreje, časih naglo postal in pohrustal hlastno ščurka, ki sc je bil priplazil iz kakšne razpoke v zidu kraj peči. Tako so čakali ob peči matcre, doklcr se niso oglasili zunaj v veži počasni, trudni koraki. »Mati! Mati!« — Vrata so se natiho odprla, v sobo je stopila stara, sključena žcnica, majlien ovoj pod pazduho. Takoj so jo obstopili otroci, Zdenka se je krče-vito oprijela njenega krila. »Mati! Mati!« — Mati je poiskala v temi klop in je sedla nanjo; otroci so se stiskali k njej tako ljubcče, kakor da so bili čakali nanjo dolgo vrsto let. »Uganite, kaj setn prinesla!« »Olja za luč! 2e prej sem mislila ua to ...« je rekla naglo Nilka. »Uganila si!« — Mati je prižgala žveplenko, stopila k mizi in pričela odvijati ovoj; ko ga je odvila, se je prikazala polna litrska steklenica olja in hleb kruha. V tem je žveplenka dogorela, prižgati je bilo treba zopet drugo; mati je odmašila steklenico in je naglo nalila v petrolejko olja, Nilka pa je pobri-sala s cilindra in s senčnika prah. Kmalu nato je vzplapolal pod senčnikom, zaprt v svetlo kajbico, gorak, priliuden plamenček — vesela misel v pusti noči; posvetilo se je v sobi, s sten so se poizgubile mračne sence, povsod se je širila prijazna. blagodejna svetloba. Obžarjeni od luči so se zalesketali beli obrazki otrok, zalesketala so se materina zgubančena in vela lica. Tudi na peč se je v svetlern toku razlila luč in je pobožala babico naravnost po čelu; in babica se je vzdra-niila, se dvignila na komoice in si mencala napol oslepele oči: »O, lučka!« »Po dolgem času spet enkrat... da ...« se je bridko nasmehnila mati. Vzela je iz rniznega predala velik nož in je pričela rezati hleb; vsakdo je dobil kos kruha. Posedli so okrog mize, veseli, da so lahko zopet enkrat blizu luči. Z vseh obrazov se je brala praznična svečanost. §e jež se je umiril; stisnil se je v kot pod klopjo in strmel z drobnhni, pomežikujočiini očmi proti petrolejki nad inizo. Materi je zdrknila ruta na glavi globoko na čelo, skoro na oči; niene trudne, od zagtianeev otcčcnc roke so tnirno počivale na kolenih; in nikamor drugam ni Iila izpod senčnika luč s toliko inehkobo in Ijubeznijo, kakor ravno na te stare, udclane roke materine ...