LETO (ASJO) XLV (39) Št. (No.) 27 ESLOVENIA LIBRE BUENOS AIRES 17. julija 1986 Slovenski politiki med vojno V „Taboru“, štev. 5-6, leto 1986, je dr. Stanko Kociper med drugim zapisal tudi tole: „Garnitura politikov ki je med vojno ostala v domovini, je zato da bi „kar najbolj ščitila narod“, (Stane Kos, Stalini-stina revolucija) „od prvega dne italijanske okupacije javno, odkrito, uradno kolaborirala s sovražnikom ... “ K tej neresnični in žaljivi trditvi bi rad dal nekaj pripomb. Slovensko ljudsko stranko je pred drugo svetovno vojno vodila tako imenovana „štirinajsterica“ ki so jo izvolili zaupniki stranke in je predstavljala njen izvršni odbor. Tega so sestavlja'!: dr. Anton Korošec, prof. Anton Sušnik, dr. Marko Natlačen, dr. Franc Kulovec, dr. Miha Krek, Jože Koši-ček, dr. Ivan Ahčin, France Kremžar, France Gabrovšek, dr. Jure Cestnik, dr. Josip Leskovar, Marko Kranjc, Nande Novak (ki pa je kmalu po izvolitvi odstopil), Miloš Stare in Rudolf Smersu. Od teh so med vojno ostali doma: dr. Marko Natlačen, ki so ga komunisti umorili leta 1942; Jože Koši-ček. dr. Ivan Ahčin, ki je med vojno po naročilu vodstva SLS odšel v Rim-Vatikan; France Kremžar (Gestapo je leta 1942 razpisala nagrado na glavo njegovega sina Marjana ■—• duhovnika) ; Marko Kranjc, ki se je zaradi zalezovanja Gestapa umaknil v samostan v Stično; Miloš Stare ki ga je Gestapo vneto iskala in se je moral skrivati vsa leta okupacije na raznih krajih; ter Rudolf Smer- su. Na Primorskem je vodil rojake vsa leta fašističnega nasilja dr. Janko Kralj, pregnan in konfiniran po fašističnih oblasteh, do svoje smrti v Rimu, kamor je odšel, da bo seznanil zaveznike o dejanskem stanju revolucije v Sloveniji. K političnemu delu so bili pritegnjeni tudi Ivan Avsenek ki se je kasneje pred Nemci umaknil v Rim, dr. Albin Šmajd, ki so ga Nemci zaprli in posla i v Salzburg, od koder pa je ušel in se skrival po raznih slovenskih krajih; inž. Jože Sodja, ki so ga Nemci poslali v Mathausen; prof. Mirko Bitenc ki je moral zaradi zalezovanja Gestapa neprestano menjati svoje bivališče, dr. Franc Bajlec (begunec pred madžarskim preganjanjem v Prekmurju), ter še nekateri. Od vseh navedenih ni nihče ne odkrito, ne zasebno in ne uradno kola-boriral z okupatorjem. Lahko bi trdil, da so bili le redki med Slovenci ki so pomagali pri uresničevanju okupatorjevih vojnih namenov, kar je bistvo kolaboracije. To velja tudi za generala Leona Rupnika, ki v omenjenem smislu ni kolaboriral z okupatorjem, čeprav je imel svoje poglede na razvoj dogodkov, a je bil v bistvu protirevolucionar, kar mu v svojih spisih priznava celo Mikuž. Zgoraj navedeni politiki so resnično delali za ohranitev in zaščito slovenskega naroda, ki so ga uničevali okupatorji istočasno s komunisti. Po svojih močeh in na različne načine so delovali tako v organizaciji ilegale proti okupatorju kakor v odporu zoper komunistino revolucijo. Ustanovitev in organizacija podtalne Slovenske legije v prvih mesecih okupacije, izdajanje in širjenje ilegalnih letakov in časopisov, zbiranje o-ficirjev in moštva v pomoč Vaškim stražam, četnikom in kasneje Slovenskemu domobranstvu, so bila del tega delovanja. Poleg tega so kljub težavam vzdrževali zvezo z jugoslovansko vlado v begunstvu, organizi-zirali pomoč zavezniškim letalcem, ki so padli na naša tla, podtalno pripravljali pomoč zahodnim zaveznikom v primeru izkrcanja na Balkanu. Sprememba zavezniške politike do komunistov je pomenila prevaro in izdajo, ki presega okvir slovenske zgodovine. Podobno stanje je bilo tudi pri politikih, ki so pripadali Slovenski demokratski stranki in Socialistični stranki, od kateri so bili mnogi od Gestapa preganjani in zaprti. Tudi Slovenska zaveza in njen naslednik, Narodni odbor za Slovenijo, ki sta povezovala vse tri demokratične stranke, sta bila organizirana v ilegali. To sem zapisal kot skoraj edini še živi politični delavec med vojno zaradi resnice in v obrambo časti svojih sodelavcev. Da po 40 letih rojak v emigraciji očita slovenskim narodnjakom kolaboracijo z okupatorjem, je nekaj, kar je pri najboljši volji težko razumeti. Rudolf Smersu Osma jugoslovanska vlada Predsednik Branko Mikulič sestavil izvršni svet pretežno iz znanstvenikov — Slovenci smo imeli „ministrskega predsednika“ v povojni Jugoslaviji „dolgi“ dve leti — V sedanji vladi so trije Slovenci. . . Če ne omenjamo posebej, da je bil vse do 1963. leta Tito' tudi predsednik vlade v Jugoslaviji in če ne o-menjamo, da sta bila Hrvata M.ika Špiljak in Milka Planinc skupaj šest let predsednika Zveznega izvršnega sveta (ZIS), in da je novi predsednik Mikulič tudi Hrvat po narodnosti; če vse to torej zanemarimo — in če tudi zanemarimo podrobnost, da Slovenci v Zvezni vladi nismo imeli, na primer zunanjega ministra, že 35 let; pa da je bilo dveletno Ribičičevo „vladanje“ veliko bolj v korist Srbom in drugim kot Slovencem. Ker je že vse to tako, pač ne moremo s tem v zvezi česarkoli že spreminjati. Sedanji predsednik Mikulič je v Sloveniji menda iskal „ministre“. Precej poenostavljeno povedano pa bi mogli reci, da med slovenskimi politiki ni navdušenja za delo v ZIS. Ne le, da vsa Slovenija za veliko reči krivi zvezno vlado, ker pač sprejema zakone, ki praviloma zatiskajo zanko okoli vratu slovenske delavnosti; gre tudi za to, da 'bo sedanja vlada, kakršna bi že bila, morala popravljati neumnosti vlade Veselina Djuranoviča, izpred več kot štirih let, ko je ta zadolžila Jugoslavijo na Zahodu za več kot 20 milijard dolarjev. Nekako se zdi normalnim ljudem 'za malo, da bi reševali, povsem potopljeno ladjo, ki so jo namerno potopili ljudje, ki po dejanju niso šli v zapor, marveč so celo politično napredovali. Predsednik Mikulič je bil že pred Titovo smrtjo znan kot politik trde roke, pa ne toliko ideološko-partij-sko, marveč predvsem gospodarsko in unitaristično-jugoslovansko. Kot zvezda je zablestel v vlogi predsednika organizacijskega komiteja sarajevske olimpijade. To mu je o-mogočilo, da je postal najbpaznejši politik v Bosni in Hercegovini in da je leta 1984 postal član predsedstva SFRJ. Če pa je hotel postati predsednik zvezne vlade, je moral biti, po mnenju svojih kolegov, prav on najsposobnejši človek v Jugoslaviji, ta trenutek. Jugoslovanska značilnost zadnjih let v „postmodernistični dobi“, kot obdobje po Titu imenuje mladinski tednik iz Ljubljane, Mladima; je kampanjskost- Zaletavanje: zdaj sem pa zopet tja. Svet je preko olimpijade spoznal Mikuliča v najboljši luči; aha: on je torej najprimernejši da ustrezno zastopa, kroti im sploh rešuje Jugoslavijo. Resolucija Slovencev v Kanadi ki so jo sprejeli Kanadčani slovenskega porekla ob priliki. 41-letnice Vetrinjske tragedije in ob priliki večerje na čast grofu Nikolaju Tol-stoyu, avtorju ravnokar izdane knjige „Minister in pokoli“, v Torontu, 17. junija 1986. 'Slovenci so se naselili na ozemlju, ki. so ga zapustili Rimljani, v šestem stoletju po Kr. Slovenci so sprejeli krščansko vero v sredini 8. stoletja, po apostolih sv. Modeste ter po sv. Cirilu in Metodu in so zvesto ohranili in obranili isto vero vse do današnjega dne. Slovenci so v zgodnjem 9. stoletju razvili edinstveno obliko demokratičnega vladanja', v tistem času nepoznano drugim narodom v Evropi ; volili so svoje kneze na Gosposvetskem polju po starodavnem o-bredu, ki je na najvidnejši inačin izrazil prenos oblasti od. 'svobodnega kmeta, v imenu preprostega človeka, na kneza, ki je bil izvolj'en z demokratičnim splošnim glasovanjem svobodnih kmetov. Ko so Slovenci izgubili svojo samostojnost zgodaj v 10. stoletju, so prišli pod nadoblast svojih številnejših sosedov, katerih germanizaciji .in italijanizaciji so se čudežno u-'Spešno upirali nad 1000 let. Slovenci so 'po koncu I. svetovne vojne bili najodličnejši podporniki neodvisnosti slovanskih narodov v Astroogrskem imperi ju ; dosegli so neodvisnost 29. oktobra 1918 in sestavili prvo 'neodvisno vlado v svoji moderni zgodovini. 'Slovenci so se nato združili s Hrvati in Srbi, v Krajevi.no Jugoslavijo, v kateri so dosegli precejšno politično, kulturno, versko in ekonomsko svobodo, a tudi občutili razčara-nje, ko je ostala več kot tretjina narodnega ozemlja v rokah sosedov, in ker niso dosegli v polni meri svojih narodnih zahtev. Med IT. svetovno vojno so Slovenci v prizadevanju, da obranijo svojo deželo pred totalitarnimi sosedi (Nemci, Italijani in Madžari), pokazali nesebično in skrajno lojalnost zavezniški ideji; ogradili so se od vsake povezave1 s totalitarnimi, silami. in so pogumno, čeprav brezuspešno, branili svojo domovino pred okupacijo in vdorom čet Osi pomladi 1941 v boju, ki je spominjal na Davida im Golia ta. Slovenci so ogromno pretrpeli med vojsko zaradi svoje odločitve, da se pridružijo silam, ki so branile demokracijo, mesece prej, kot so se krajevni komunisti zaradi H.i'Jerje-vega napada na Sovjetsko zvezo odločili, da prenesejo svojo podporo s Hitlerja na Stalina. Slovenci so bili pozneje izpostavljeni terorju in grozotam ne samo okupatorja, temveč tudi komunističnih partizanov, ki so izkoristili politično praznino zaradi okupaci.fe in ki so bili od vsega začetka odločeni, da vsilijo marksistično ideologijo slovenskemu narodu; tako je bila onemogočena združitev vseh narodnih moči v boju proti okupatorjem. Slovenci, ki so želeli ohraniti svoj tradicionalni demokratični način življenja in se niso hoteli podrediti tuji ideologiji, so bili tako prisilje- Sestavi] je vlado ekonomistov, tehnikov, bančnikov... „Zanesljivo bomo uspeli,“ je izjavil v nastopnem govoru. In tako mi čakamo, še bolj se bojimo, nekoliko pa mam je že tudi vsega čez glavo. Mikulič poudarja, da je v ZIS lahko samo tisti, ki misli jugoslovansko, s tem, kaj pomeni misliti jugoslovansko, imamo Slovenci v zadnjih letih klavrne izkušnje. Pa spet nekateri pravijo: „Kaj pa smo imeli Slovenci od našega Ribičiča?“ Hotimir ni, da so se branili pred maspvnimi poboji, ki so jih iniad njimi izvrševali ti politični nasprotniki. Nad 60.000 demokratičnih Slovencev, ki je spoznalo, da me bodo mogli odločiti svoje politične bodočnosti 'z demokratičnim glasovanjem, se je odločilo, da bodo zapustili rodno deželo in poiskali zavetja pri britanskih in, ameriških zavezniških enotah v Avstriji in Italiji. Napačno poučene britanske oblasti v Avstriji so s silo vrnile kakih 12.000 teh protikomunističnih borcev z družinami, ki so bili brez 'sodbe nemudoma brutalno poklani kot takoimenovarni, izdajalci domovine. Zaradi protesta je preostalim tisočem osebno zagotovil politični azil zavezniški poveljnik, angleški maršal Alexander, in jim tako podelil status razseljenih oseh v begunskih taboriščih v Avstriji, Nemčiji in Italiji. Mnogo od teh so končno našli zavetje v Kanadi zaradi humanitarnega razumevanja kanadske vlade in kanadskega ljudstva. Ti slovenski, begunci so postali kot delavni in lojani prebivalci svoje adoptivne domovine spoštovani, uspešni in hvaležni državljani. .Slovenci v Kanadi so v preteklih 4 desetletjih dokazali, da so vredni zaupanja drugih Kanadč.nov, zaradi svoje lojalnosti ini spoštovanja državnih zakonov, zaradi svojega demokratičnega čuta in zaradi svojega vžiVljamja v kanadsko politično, kulturno in ekonomsko življenje. Sloveči v Kanadi pa še vedno živijo /v upanju, da hio njihova rojstna domovina, nekoč prehodm.ik de- Londonski „Times“ v svoji številki za 25. junij ob začetku 13. kongresa Zveze jugoslovanskih komunistov spet posveča pozornost Jugoslaviji in objavlja poročilo svojega beograjskega dopisnika Richarda Rassetta, v katerem beremo: „V zadnjih štirih letih po zadnjem partijskem kongresu sta bii blaginja in politična stabilnost, ki jo je Jugoslavija uživala, grobo pretresena. V prihodnjih treh dneh bo 1700 delegatov, ki predstavljajo šest jugoslovanskih republik .in dve avtonomni pokrajini, kakor pričakujejo, zahtevalo ,globoke in resne spremembe. Prvič po smrti Tita leta 1980 bodo gornje plasti jugoslovanskega zveznega vodstva javno debatirale o problemih, pi^ed katerimi stoji država. 'Slovenci na severu, katerih mišljenje je bliže mišljenju zahodne Evrope, bodo diskutirali te probleme s Srbi in Makedonci, katerih mentaliteta je bolj podobna tisti, ki je imenujejo „balkansko“. Toda poleg teh tradicionalnih in neizogibnih sporov se pojavlja tudi Mogoče ne veste» da ... — da je Slovenec Stane Dolanc, notranji minister v jugoslovanski vladi, profesor vojaških ved na univerzi v Skopju. .. — da je nekaj tisoč slovenskih študentov iz Študentske naselja v Ljubljani bojkotiralo zadnje volitve. .. — dia bosta jeseni vatikanski Sekretariat |za neverne in Madžarska akademija znanosti priredila v Budimpešti simpozij o družbi in etičnih vrednotah, ki se ga bodo udeležili tudi zastopniki drugih vzhodnih držav... MLADIKA, Trst, št. 4 mokracije, spet vstala iz dosedanje nevzdržne diktature v tradicionalno pot demokracije kot enakovredni družinski član svobodnih in miroljubnih držav na svetu. Zato je SLOVENSKI KANADSKI SVET na svoji zadnji redni seji 9. junija 1986 sprejel naslednje resolucije : da Slovenci pozivajo predstavnike vseh treh delov kanadske vlade, da odločno odklonijo vsako prihodnje vabilo na uradni jugoslovanski emigrantski piknik, ki je vsako leto pripravljen v Škofji Loki in, Kočevju, na sveti zemlji, kjer so bili naši bratje brutalno in kruto mučeni in pobiti; da kanadska federalna vlada o-pomni jugoslovansko vlado v imenu civiliziranega človeštva, da preneha s popivanjem, plesi, glasbo in veseljačenjem na grobovih naših mučencev; pozivamo Slovence, naj pouče svoje otroke o zgodovini teh svetih krajev; posebno še sedaj, ko je grof Nikelj Tolstoy zbral dokaze o teh pokolih in jih razglasil vsemu civiliziranemu svetu; Slovenci pozivajo kanadske oblasti, da zmanjšajo delo uradnih jugoslovanskih agencij, kot n,pr. Slovensko izseljensko matico, ki so po kulturni izmenjavi in še drugače v zadnjem času povečali svoje vmešavanje v življenje Kanadčanov slovenskega porekla in tako ustvarjali napetost, spore in družinske nesporazume v naši skupnosti. Ta resolucija ho predložena kata.ad-skim in jugoslovanskim oblastem. zelo razširjeno razočaranje' nad partijskim vodstvom. Voditelji posameznih republik, ki jih na splošno smatrajo za odgovorne za sedanje težave, bodo pod hudim pritiskom partijskih članov, da ali spremenijo svojo politiko ali pa vodstvo poslov prepustijo mlajši generaciji. Nova generacija boljše izobraženih politikov se že pojavlja. In ideologija se vedno bolj umika pragmatizmu. Gospodarska kriza je1 zelo znižala življenjski standard v bolj bogatih delih države istočasno pa je tudi stimulirala debato. Jugoslovanska birokracija je pogosto izpostavljena odkritim . napadom uradnega tiska. Naraščanje, albanskega nacionalizma v kosovski pokrajini, zaradi katerega so se tisoči iSrbov preselili v Beograd, je sprožilo resne dvome o državnem varnolstnem apanatu, pravnem sistemu in edinstvenem mnogonarodnem federalizmu v Jugoslaviji. Jugoslovanski odbor za pravice človeka je včeraj uradu državnega predsedstva poslal peticijo, ki zahteva ukinitev paragrafa 133 kaze'n-skega' zakonika, po katerem so albanski nacionalisti nedavno tega bili postavljeni pred sodišče. Ta in z njimi povezana vprašanja bodo temeljito pretresli v prihodnjih nekaj dnevih. Mnogi Jugoslovani, ki niso Srbi, 'sodijo, da Srbi histerično reagirajo na' albanski nacionalizem in da sodni postopki proti Albancem samo zaostrujejo že itak napet položaj. Jugoslovanski tisk je že izjavil, da upa, da ho kongres „sprožil radikalno akcijo“ za rešitev teh vprašanj. Počakati bo treba nekoliko, pred-no bomo videli, ali bodo prihodnji trije dnevi „kongresa upanja“, kakor so ga krstili nekateri tukajšnji krogi, dosegli več kot poplavo besed o jugoslovanskih problemih". Pred „kongresom upanja" Odličen nastop Bernarde Finkove Tone Mizerit V soboto, 5. julija t. L, je pela v okviru „Academia Bacih de Buenos Aires“ mezzosopra mski part v Bachovi Kain.tati Er rufet seinen Schafen mit Namen (On kliče svoje ovce po njih imenih). Ta kantata je v katalogu BWV s številko 175 ter ima tori solistične vloge: mezzosopran, tenor in bariton,; poleg tega še tri flavte, dve trobenti, godala, generalni bas (orgle) in zbor. To delo, prvič izvajano v Argentini, je dirigiral odlični baročni poznavalec Mario Videla. Bachov slog, njegova dikcija, podajanje, registracija, so bili na višini. Brez dvoma je bila najboljša v tej zasedbi ravno Bernarda Fink. Pri Bachu se odkrije nekaj velikanskega. Ne zahteva samo odličnih glasov ali instrumentistov, temveč veliko dušo, globoko duhovnost, trdno vero, čvrsto upanje. Glasbenik, ki bi tega ne znal podati, bi ostal pri Bachu na pol poti. Bernarda mam ni samo odlično zapela svoj part, temveč nam je podala vso tisto vero, upanje, duhovnost, veselje. Njena odlična tehnika je bila' zmeraj podrejena izvajanju, čustvom. Rav- Igralei Slovenskega gledališča v Buenos Airesu so v soboto 5. in v nedeljo 6. julija 1986 predstavili slovenski publiki veselo in zabavno igro v treh dejanjih z gornjim naslovom. Delo’je pripravil znani režiser Borštnik Maks, predstavo pa so omogočili z mecenskim delom in darom igralci sami. Avtor i-gre, Leopold Suhadolčan, je v domovini znan po mladinskih gledaliških stvaritvah, pa tudi po radijskih in televizijskih igrah. „Narobe stvari v mestu Petpedi“ je dobro zgrajena otroška igra, pravljična in vesela, ki s svojim lahkotnim dejanjem nakazuje tudi globlje človeške in socialne napake in zla. Snov je oprta na protiigro smešno dobrega s smešno zlim. — V mestu Petpedi vlada temni mojster strašil Tintan, ki strahuje meščane in jim jemlje veselje do življenja. Njegovo ekscentričnost in zlobo — ki pa je samo igralsko zastrašujoča — je z obvladanjem odra predstavil Urbančič Eimil. Tintanova. pomočnika sta Levaroka in Desnaroka — nagajivo in pobalinsko doživeto sta ju poosebila Re-zelj Lojze ml. in Oblak Dominik. V Tintanove šarlatanske umetnine, nekake zmaje na vrvicah, verujejo in se jih boje butalasto nevedni in naivni meščani: župan, županja in policaj. Boječega župana je doživeto predstavil Borštnik Maks, zmedeno županjo Jereb Lučka in bebasto prizanesljivega policaja Selan Marko. V mestu je prepovedano predvsem petje; to prepoved pozablja žu- no taka kombinacija je zelo redka med glasbeniki. Odličen glas, ki poje, govori, joka, se smeji, trpi — z eno besedo, ki čuti. In Bernarda1 izraža vse to in še mnogo več: neprisiljeni, nastop, blago podajanje; zato nam je 'zapustila globok vtis. Njeni partnerji niso bili na višini. Tenor je svoje' delo še kar dobro opravil. Na našo žalost pa je bil bariton preveč površen (predvsem v izgovorjavi in, muzikalnosti). Tisti, ki. te koncerte pripravlja (Mario Videla), je pozabil na odličnega baritonista — Marka Finka, ki bi ta part brez dvoma odlično izpeljal. Orkester (z nekaterimi spodrsljaji. — piihala!) in zbor so zelo dobro opravili svoje delo. Upaimo, da bo prihodnjič kaj več ■Slovencev prišlo m,a take koncerte. Ne samo zaradi Bernarde Fink, temveč ker. nam je ona skupaj z ostalimi odprla pot v Bachovo glasbo. Bernardi želim veliko uspehov, saj bo sedaj imela še dva koncerta. E-den s Filhamonijb bo v Colonu 21. avgusta, drugi koncert pa še nima točnega datuma. Andrej Jan panova hči Mini, ki naj bi postala tiranova žena in katero je živahno predstavila Šušteršič Nanika. Veselje in pogum prinese na oder gledališka skupina potujočih igralcev, ki nastopa v slogu Commedie dell’arte. Tu je bil ravnatelj gledališča (Dottore), gobezdač in leporečnež, čigar puhlo dostojanstvo je pravilno prikazal Fajdiga Pavel. ^Nagajivega Mikija (Harlekina) je podal živahno E.iletz Damjan, medtem ko je ljubko koketko Barbaro (Kolombino) predstavila Loboda Tinka. Liričen in nežen je bil Ahac (Pierot), ki ga je igral Loboda Marjan ml. To so člani veselega gledališča, ki so s svojim strašilom -— velika prazna kocka, v katero se vsi skrijejo — napadli Tintanove pomagače in jih nazadnje tudi uničili s petjem. Sploh je v igri precej liričnih in krajših pevskih spremljav, ki so bile posnete na magnetofonski trak (Jereb Janez ml.). Petje je s kitaro spremljala. Arnšek Anica, s flavto pa Oblak Silvija. Zvok in luči je imel na skrbi Magister Bogdan. Obleke in maske (Beznik Frido) so bile v slogu Commedie dell’arte. Primerno sceno pa so izdelali Žerovnik Marjan, Selan Marko, Urbančič Ana in Vomber-gar Marko. Organizacijo te uspele otroške komedije je vodil Rezelj Lojze, in mislim, da se moramo za trud vsem tem požrtvovalnim gledališkim kulturnikom res zahvaliti. P. IPolitika radikalne vlade doživlja vedno večje kritike na številnih področjih delovanja. Nekoliko zaradi lastnih nerodnosti, delno zaradi nezmo" žnosti, v veliki meri pa zaradi dejstva, da je položaj tako zavožen, da bi ga nobena vlada ne mogla rešiti v kratkem času, doživljajo radikali, in sam predsednik Alfonsin nenehne napade ostalih političnih strank, sindikatov, gospodarskih krogov in drugih skupin argentinskega življenja. A eno je področje, na katerem te kritike vsaj nekoliko pojenjajo: to je na polju zunanje politike, kateregci se kritike ogibajo. Radikali so znali poiskati neko ravnovesje med rastočo gospodarsko naslombo na vzhodni blok, zlasti izvoze (in uvoze) v Sovjetsko Zvezo, in gladkimi političnimi stiki z Washingtonom, od koder prihajajo pohvale na delovanje mlade argentinske demokracije. ZA VSAKO CENO V tem sklopu ni čudno, da se vlada trudi, da bi to polje zunanjih odnosov nenehno še bolj obdelovala. V to območje spadajo številna potovanja predsednika Alfonsina, ki se je te dni podal na novo pot, skoraj „o-koli sveta“. Ti obiski tujih držav imajo skoraj vedm> dvojen namen: politična tesnejša povezava po eni strani, po drugi pa dosega kakih gospodarskih ugodnosti, zlasti dotok tujih kapitalov in iskanje novih tržišč To zadnje potovanje, ki poteka prav te dni, ne more biti izjema. Razlika je morda v tem, da je gospodarski poudarek prišel še mnogo bolj do izraza. Ko vlada smatra, da je vsaj delno naredila red „v hiši“, akorav-no je ta red bolj navidezen kot resničen, skuša sedaj vsaj odpreti vrata in se ozreti po tistem cilju, o katerem se v Argentini že dolga leta govori, pa ga doslej nismo videli : po modernizaciji. Modernizacija mora priti, in to za vsako ceno. To je nenehna trditev vlade, gospodarstvenikov in tudi grenr ialistov. Vsak si jo po svoje razlaga, a skupna aspiracija je vsaj v tem namenu. Država je zastarela v svojih tovarnah, strojih in sistemih. V nekaterih področjih ta ostarelost meji že na okostenelost. Potrebna je, nujno potrebna injekcija moderne tehnologije. A to stane, in ni zaslombe ne deviz. Zato je treba po svetu iskati primerne tehnologije, in še pod pogojem, da so za to pripravljeni tudi krediti. Država se bo še bolj zadolžila, a je edin način da se vsaj nekoliko reši svoje okostenelosti. Zato Alfonsina to pot spremljajo »bičaj ni svetovalci, a istočasno še skupina 25 podjetnikov, najbolj re- prezentativnih argentinskega gospodarskega življenja. In zato je od vseh obiskanih držav, najbolj opevana Japonska. Ona je sinonim Indije-Koro-mandije za argentinsko gospodarstvo. Potovanje pa je predsednika popeljalo tudi (ali ga še bo) v Novo Zelandijo in Avstralijo, dve „sorodni“ državi ki sta se od Argentine oddaljili zjlasti za dobe Malvinske vojne. Z Avstralijo vodi naša država skupen boj proti protekcionizmu v izvažanju poljedeljskih pridelkov. Nato še razburkane Filipine, Saudijevo Arabijo (petrolejski problemi?) in končno še skok v Evropo, kjer je to. pot na vrsti Portugalska, ta bolj iz političnih' ozirov. Trinajst dni izven države ni malo, a vsi upajo, da bodo sadovi tega dolgo in dobro pripravljenega potovanja lepi. Država jih resnično potrebuje, kajti preje omenjena okostenelost je, v veliki meri posledica izolacije. Tudi tej je treba napraviti konec. Ne morem pustiti te snovi, ne da bi navedel še kratke omembe. O modernizaciji se je mnogo govorilo za časa vojaške vlade. Se še spominjate Martinez de Hoza in njegove propagande? In tedanjega- dotoka diviz? Zakaj do modernizacije tedaj ni prišlo, in zakaj smo tako bedasto razsipali devize, ki jih danes krvavo plačujemo, je za pisca teh vrstic še vedno tajnost. S strani tedanje vlade je bilo to skrajno kriminalno delovanje, ali le neresnost in nezmožnost? Sedaj objokujemo zamujeni čas in zapravljene denarce. SKRHANA SEKIRA Kadar hočejo Argentinci nakazati, da nekdo nasprotnika grobo napada, pravijo da ga bije s sekiro. Nekaj takega se je dogajalo z Glavno delavsko konfederacijo, CGT, ki je s sekj.ro v roki napadala vlado v nepretrganem maršu splošnih stavk. Ena teh stavk, in to še z manifestacijo, je bila napovedana za konec tega meseca, ali za prve dni avgusta. Vladi je uspelo to sekiro precej skrhati, in to do take mere, da je bila CGT primorana odpovedati stavko. IKaj se je zgodilo? Vlada se je končno odločila, da vsaj v nekaterih primerih nekoliko popusti v svoji trdi politiki povišanja plač. Našla je sijajen izgovor v besedi „sinceramien-to“, kar naj bi pomenilo nekako tako kot „postati odkritosrčen“, ali „ne lagati se“. Dejstvo je, da so mnoga podjetja plačevala delavcem mnogo nad konvenijem, nad uradnn določenimi plačami. Té visoke plače so sedaj vsaj delno „pobelili“, in jih še uradno povišal}, nakar se je povrnil mir v važne gremije, kot so državni Narobe stvari v mestu Petpedi IÙI iimasnani.ii Ibančni uradniki, ogromni kovinski sindikat, itd. Istočasno je vlada še krepko povišala plače nižje stoječim državnim uslužbencem in Ubaldiniju ter bojevitim vodjem v CGT domala vzela iz rok najbolj uspešno orožje za stavko. Razlika v gledanju na to zadevo je bila takšna, da medtem ko je CGT trdila, da je ona prisilila vlado, da je popustila v svoji „trdosrčnosti“, je kovinski vodja stare peromistične garde, Lorenzo Miguel, poslal zahvalni telegram gospodarskemu ministru Sourouillu, za njegovo posredovanje pri -uspešni rešitvi dolgotrajne kovinske §tavke. To govori domala o novem razkolu v sindikalnih vrstah, katere trenutno pretresa vihar. Šele, ko se bo ta vihar polegel, bomo lahko videli, če se je kaka ladja potopila, in kdo je ostal na površini. KRATKO A JEDRNATO Da ne preide v pozabo, navedimo še par dogodkov, za katere je pametno, da jih ne izgubimo izpred oči: Nadomestni predsednik. Spričo Al" fonsinovega potovanja po svetu znova vodi posle podpredsednik Viktor Martinez. Izrabil je priliko in na improvizirani časnikarski konferenci potrdil svoj ester odpor proti zakonu razporoke. V tem, kakor v mnogih drugih zadevah (npr. sprememba u-stave in ponovna predsedniška izvolitev) se predsednik in podpredsednik temeljito razhajata. A to je že stara bolezen radikalnih vlad. Za časa Fron-dizija je bil podpredsednik Gomez naravnost primoran, da je odstopil. Do padca vlade je bila država brez podpredsednika. In znana so bila različna mnenja med predsednikom Ulio in podpredsednikom Peretejem. San Luis. V tej provinci se nadaljujejo problemi vsled izenačenja glasov v provincijskom kongresu. 15 radikalnih in 15 peronističnih poslancev ne najde izhoda iz zagate. Glavni problem: volitev novega narodnega senatorja (doslej peronist), ki si ga eni in drugi hočejo zagotoviti. Vsa dosedanja posredovanja so se izjalovila; tudi sprava, ki trenutno obstoja, ni trajna. Še o pogrešanih: Organizacije za človečanske pravice so te dni organizirale pohod proti nekaznovanju. Ta pohod je znova dokazal le, kako globoke so razlike v političnem gledanju med posameznimi organizacijami. U-deležba ni presegla kakih deset tisoč ljudi (časopisje je to številko podvojilo — Oh, zakaj teh števcev ni bilo na majskem trgu v soboto, 5. julija?). Skoraj takoj za tem pa je predsednik poslanske zbornice, dr. Pugliese v Rosario zatrdil, da je gverila najprej začela napadati, in. da so prve žrtve „umazane vojne“ bili prav člani oboroženih sil. To sicer vsi vemo, a pametno je, da se vladni možje tega od časa do časa javno spomnijo. 'Zdravo je za narod, za demokracijo — in za vlado. Otmar Mauser (1) Srečanje s Tolstojem V torek 'zvečer, 17. junija 1986, se je v gostinski dvorani slovenske restavracije „Lipa“ v Torontu zbralo blizu 250 Slovencev in tujih gostov na slavnostno večerjo, katero so nekdanji domobranski borci s pomočj'o nekaterih članov Slovensko-kanad--skega sveta pripravili ina čast grofu Nikolaju Tolstoju, pislcu zgodo vinske knjige „The Minister and the Massacres“, ki je izšla v aprilu t. I. v založbi 'Century-Hutchison v Londonu, Anglija. V njej Tolstoj obravnava za Angleže zelo občutljivo snov nasilnega vračanja ruskih Kozakov in jugoslovanskih beguncev iz koroškega ozemlja, ki je bilo ob koncu druge svetovne vojne zasedeno od britanske' 8. armade in od partizanskih čet, ki so pripadale 3. in 4. armadi jugoslovanskih partizanov. (Ti so se, morali na zahtevo Angežev pozneje umakniti). Med vrnjenimi begunci, ki so se zatekli na Koroško, je bilo tudi 12.000 slovenskih domobrancev in precejšno število njihovih svojcev, od katerih so le posamezniki ostali pri življenji! po končani moritvi, ki je siedila v Kočevskem Rogu, Teharjah in drugih krajih Slovenije, in so tako danes priče nepopisnem trpljenju in mučenju, ki so ga bili ti vrnjenci deležni v svoji domovini. Tem trpinom in žrtvam jugoslovanskega komunizma, je grof Tolstoj v svoji knjigi posvetil posebno poglavje. .Srečanje z grofom Tolstojem je bilo zelo prisrčno, četudi po rodu pripada .znani ruski aristokratski družini Tolstojev iz Jasne Poljane, iz katere je izšel znani pisatelj1 svetovnega slovesa Leon Nikolajevič Tolstoj (Vojna in mir, Ana Karenina in druga iterarna dela so ga uvrstila med velikane svetovne' literature), je njegov daljni sorodnik grof Nikolaj Tolstoj s svojo preproščino, iskrenostjo in ponižnostjo takoj osvojil srca vse navzočih. Tako je ves večer potekel v iskrenem prijateljstvu in v vzdušju medsebojnega razumevanja in v zavesti, da smo prisostvovali dogodku, ki nam ne bo ostal1 le v lepem in trajnem spominu, pač pa bo svoji pomembnosti močno vplivaj na vsa nadaljnja raziskovanja in zgodovinska ugotavljanja, kaj se je zgodilo v maju in juniju 1945, kakšni motivi so gnali angleške vojaške oblasti na Koroškem, da so begunce izročili njihovim nasprotnikom, in kdo so dejanski krivci tega nečloveškega ravnanja na britanski strani, na jugoslovanski strani pa, kdo je kriv množičnih pomorov vrnjenih v Slovenijo. O tem se sedaj tudi doma razpravlja im, sem v raznih časopisih in revijah sledil tej javni debati. Se- veda se vsi pisci, ki o tem pišejo, sfcdbno izogibajo, da ne bi kaj napačnega zapisali ali s prstom pokazali na odgovorne ljudi. Vsekakor je moralo povelje za to pobijanje priti od vrha, ki mu je takrat načeloval maršal Tito. Milovan Djilas sicer v svoji knjigi „Vojni čas“ Tita v tem oziru zagovarja, češ, da ni nikjer kakega „pismenega ukaza“ maršala Tita, da bi kaj takega odredil, vendar ne more trditi, da Tito ni dal ustnega povelja Rankoviču, ki je takrat vodil varnostno in obveščevalno službo Jugoslavije da se komunistična partija enkrat za vselej reši vseh svojih ideoloških in političnih nasprotnikov. Možno je tudi, da je Rankovič delal na svojo pest in je pri svojih tovariših zaradi tega padel v nemilost, ker so se zavedli, kakšne drastične posledice bo to lahko imelo za nadaljnji, razvoj njihove revolucije; tako doma kot v ostalem svetu. Rankovica so na plenarni seji, ki se je vršila v rezidenci maršala Tita na Brionih obdolžili, da je vohunil med vrhunskimi tovariši (menda je celo v Titovi pisarni montiral mikrofone za prisluškovanje), kar se mi danes po vseh dogodkih, ki so se odigrali v zadnjih štiridesetih letih, zdi skoraj1 neverjetnno. Vendar so morali najti žrtvenega kozla (sicer bi Titov prestiž v svetu trpel, ker je bilo čaščenje Tita doma in v svetu takrat na višku). Sedaj, ko resnica počasi pronica skozi težke zavese, se da to in ono ugibati, kar bo slej ali prej tudi obveljalo kot zgodovinska resnica. Znano pa je že sedaj, kot se je izrazil Zdenko 'Zava-dlav-Zdene v intervjuju z Markom Jenšterlem v „Mladini“: „Kolikor vem, so izvensodne usmrtitve predlagale okrožne 'OZNE skupno s pripadniki KNOJA. Izvršene pa so bile potem, ko jih je potrdila osrednja slovenska OZNA.“ Vsekakor bo knjiga Nikolaja Tolstoja sprožila novo debato. To pot ne le med politično emigracijo in onimi, ki vladajo doma, temveč tudi v angleškem parlamentu in v o-stalem angleško govorečem svetu. Posledica laži, katerih so se jugoslovanski komunisti posluževali, zadnjih štirideset let, jim bo končno v njihovi lastni skledi servirana v prebavo. Zgodovina tiste dobe, ki je nekaterim Angležem zoprna (zlasti, pa Titovcem), je sedaj po zaslugi Tolstoja razgaljena in opisana. Vsa o-pravičevanja z ene ali druge strani bodo ostala brez podlage, kajti umor tisočev in tisočev nedolžnih ostane umor, pa naj ga stori ta ali oni.. S Tolstojevo knjigo je pomor slovenskih domobrancev, vrnjenih 1. 1945, dobij svetovni okvir in vsesplošno pozornost (o tem je pisalo svetovno dnevno časopisje), kar je bilo do zdaj neznano in zamolčano — dejanje pa se je izvršilo ■— .i» mora kot tako biti zabeleženo tako v angleški kot v slovenski zgodovini. Tolstoj je poskrbel, da bo to v univerzalni zgodovini zapisano. Dolgih 12 let je zbiral snov za to knjigo in na prvih straneh se bere ime- na vseh, ki so bili posredno ali neposredno zapleteni v tiste tragične dogodke iz 1. 1945, in s katerimi je govoril pri zbiranju gradiva. Zdaj, po 41 letih se iz megle in tajinstve-mega molka poraja in oblikuje resnica, katero se je vsa ta leta skrbno skrivalo in dušilo. Medtem, ko so brez , sodnih postopkov pobijali vrnjene domobrance, so komunisti za slovensko javnost v Ljubljani uprizorili komedijantske procese proti gen. Rupniku, škofu Rožmanu dr. Hacinu, dr. Kreku in drugim, ki so kot vidni Slovenci komunizmu mas pro tovali. Kakor danes s pisanjem Ivana Jana v ljubljanskem Delu so tudi takrat hoteli odvrniti slovensko javnost od dogodkov, ki so se odigravali v Kočevskem Rogu, Teharjah in drugod v Sloveniji in tako zapeljali narod v slepo ulico. Zdaj ljudje doma — zlasti mladi rod — išče izhoda iz te slepe ulice. Želijo spoznati vso resnico, kajti le na podlagi resnice se lahko piše objektivna zgodovina. Zato je sedaj čas, da se vsi sloven-. ski kulturniki in odgovorni ljudje doma, v zamejstvu in zdomstvu, ki še slovensko in krščansko čutijo in mislijo, postavijo na branik naših narodnih svetinj, kajti to je predpogoj naše narodne ohranitve, ki je ogrožena od sedanjega enopartijskega komunističnega sistema, da se ne pretopi v neke vrste „jugoslovanstvo“ iin s tem uniči naš slovenski jezik, našo narodno kulturo in 'našo narodno samobitnost. NOVICE IZ SLOVENIJE CELJE — Henrik Ibsen je bil s svojo dramo „Stavbenik Solness“ prisoten v Slovenskem ljudskem gledališču v Celju. V prevodu B. Trekmana in v režiji F. Križaja so mogli številni obiskovalci spoznati to delo, ki govori o prepadih in nesporazumih med generacijami, LJUBLJANA — Sevanje, ki je nastalo po jedrski katastrofi v Černobilu, je slovenskemu kmetijstvu povzročilo škodo okoli dveh milijard dinarjev (dolar: 37'7 din), škode v celoti sicer še niso mogli ugotoviti, :že ocenjena pa pomeni tisočinko slovensko družbenega proizvoda, Izvedenci smatrajo, da bi sevanje morali obravnavati kot narodno katastrofo. ' LJUBLJANA — „Revolucija še traja“ je bila tema sklepne kulturne prireditve ob dnevu mladih v veliki dvorani Cankarjevega doma. Prireditev je vzbujala vtis, da je odveč, saj je bila dvorana brez občinstva, razen številnih nastopajočih. ŠKOFJA LOKA — Gledališče med Staniglavskim in Brechtom je osrednja tema simpozija, ki bo od 25. do 301. avgusta. LJUBLJANA — Dovoljenje za uporabo imen Mikrohit in Adria Airways naj bi dalo Jezikovno razsodišče. Td razsodišče ima svoj kotiček v ljubljanskem dnevniku Delo in tam, med drugim, pravi, da prošnje ne more ugodno rešiti, ker je jasno, da imeni nista „nikakršna bisera slovenskega jezika“. Utemeljitev, da slovensko ime ne bi moglo prenesti diktata prevladujočega (angleškega) jezika na svetovnem trgu, smatra za. žaljivo in malodušno. Dalje pojasnjnuje, da razsodišče daje mnenja predvsem tistim, „ki hote, iz malomarnosti ali nevednosti onesnažujejo slovenščino“ in, da ne bo predlagatelje, ki tratijo čas za iskanje opravičil in dovoljenj, namesto da bi ga uporabili za premislek o ustreznejših slovenskih poimenovanjih, „odvezalo jezikovnih grehov“. TRBOVLJE — Alžirija je sedaj najpomembnejši trg v tujini tovarne Rudis. Leta 1982 je Rudis začela z gradnjo treh tovarn čevljev y Alžiriji, sedaj pa je možnost za gradnjo četrte, kjer naj bi delali športno obutev. Rudis prodaja Alžiriji tudi opremo in tehnologijo. LJUBLJANA — Znanost mladini je ime gibanja, ki je organiziralo 20. srečanje mladih raziskovalcev in inovatorjev. Na fakultetah in drugih znan- stvenih ustanovah v Ljubljani so srednješolci iz vse Slovenije zagovarjali svoje raziskovalne naloge, ki so jih o-pravili med šolskim letom. Dela so bila iz področja računalništva, astronomije, arheologije, biologije, elektrotehnike, etnologije, fizike, geografije, kemije, slovenskega jezika, sociologije, strojništva in gradbeništva, tujih jezikov ter umetnostne zgodovine in zgodovine. išENTJERNEJ — Močno deževje je povzročilo naraščanje vodotokov na Dolenjskem kar velja zlasti za reko Mirno, Temenico in Krko. Krka je prestopila bregove, se razlila po travnikih in poplavila ceste. MOSTE PRI KOMENDI — Selekcijski center za krompir so odprli v tem kraju. Ukvarjali se bodo s hitrim razmnoževanjem krompirja domačih vrst. V rastlinjaku bodo imeli okoli deset tisoč lončkov na leto, tako da bodo dobili 60 tisoč gomoljev. RIMSKE TOPLICE — Aškerčevim» so obnovili na Senožetih pri Rimskih Toplicah. Hišo, kjer je bil doma rod pesnika Aškerca, so uredili v etnografski spomenik z muzejsko sobo in stalno razstavo njegove pesniške zbirke. LJUBLJANA — Bojkot študentov na akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je dosegel odstop dekana in prodekana akademije, študentje so dosegli tudi spremembe glede izpitov, nekaj zahtev pa še ni ugodno rešenih. UMRLI S|0 OD 31. maja do 7. junija 86: LJUBLJANA — Vinko Berce; Ani Bitenc roj. Gazvoda; Antonija Žumber-gar roj. Podboršek; Jožefa Jager roj. Elikan, 84; Danica Jankovič roj. Kapelj, 62; Janez štamcar; Zdravko Lozej; Lojze Ambrožič; Rafaela Varšek, 81; Vera Viizjak, 78; Ana Kovče roj. Koščak, 79; Janez Triler, 55; Anton Mle-kuš; Franc Zgonc; Milan Kocijan. RAZNI KRAJI — Marija. Mihelčič roj. Likozar, Kranj; Ivan Balažič, 77; Ljutomer; Kristina Benedik roj. Meglič, 80, Lipica; Ludvik Ponikvar, 74, Koper; Peter Kokelj, 80, Žiri; Anka Uše-ničnik, 92, Gabersko; Feliks Čop, 89, Radovljica; Andrej Mihevc, 81, Logatec; Viktor Galičič, Žiri; Matilda Sadar (Lončarjeva mama), Šentvid pri Stični; Jože Pavlič, Novo mesto; Valentina Ferbežar roj. Slokar, Vrhnika; A-lojz Benko, Murska Sobota; Julijana Perlič roj. Bobek, Celje; Alojz Lampret st., Gatina; Fanika Cokan roj. Kragolnik, Celje; Ludvik Ponikvar, Koper; Jože Meke, Vel. Malence; Anton Drobne Laško; Anton Pivk, Žiri; Leopold Goljuf, Trbovlje; Danijel Modic, Brežice; Aton Cimprič Hrovača; Jakob Perger, Trbovlje; Ivan Košenina, Vojnik; Boris Stopar st., Šmihel. Proslava šolskih otrok na čast mladinskemu zavetniku sv. A-lojziju in v spomin našim junakom se je vršila v nedeljo 22. junija. V cerkvi Marije Pomagaj je daroval mašo novi delegat slovenskih dušnih pastirjev v Argentini dr. Alojzij Starc za žive in mrtve katehete. V pridigi je prikazal svetniško pot sv. Alojzija in poudaril pomen tega mladinskega zavetnika. Cerkvene obrede je vodil Aleksander Pirc, berili sta brala Anica Klemen in Janez Škulj, ki učijo v Jurčičevi šoli v Carapachayu; cerkveno petje je vodila Marta Dimnik iz Rozmanove šole v San Martinu. Pred spomenikom naših junakov je dr. Starc odmolil molitve za pokojne, Mauserjevo pesem „Mrtvi — živim“ je lepo in z občutjem recitiral Kristijan Vivod, učenec Prešernove šole na Pristavi. Po spominski besedi šolskega referenta Zedinjene Slovenije Franca Vi-triha so vsi navzoči zapeli himno „Slovenija v svetu“. V dvorani Slovenske hiše je šolski referent Vitrih pozdravil vse navzoče, dr. Alojzija Starca, predsednika Zedinjene Slovenije Lojzeta Rezlja in šolsko družino Slomškovega doma, ki je pripravila otroško igro „Janko in Metka“. Igralci so bili: Metka — Gazela Potočnik, Janko — Ivan Hrovat, mačeha — Vera Breznikar, oče — Marko Vombergar, čarovnica •— Kristina Je-' reb, bela ptica — Romina Gelb, napovedovalec — Nežka Štefe; veverice so bile: Pavlinka Vombergar, Saša Gelb, Karolina Potočnik; zajčki so bili: Sabina Potočnik, Aleksandra Omahna, Cinthia Zupan, Tatjana Javoršek; žabi: Darko Javoršek, Andi Hrovat; ptička: Damijan Tomazin, Simon Vrečar; so- va: Ivan Panaino; rožice: Marija Laura Brumec, Marija Kristina Brumec, Marija Cecilija Brumec, Tatjana Panaino, Sandra Jerončič, Sonja Hribar, Kati Avguštin, Laura Avguštin; premikajoča se drevesa: Klavdij Selan, Marcel Brula, Andrej Rode, Andrej Bohinc. Scenerijo sta pripravila Andreja Hrovat in Niko Potočnik; za obleke je skrbela Irena Loboda; rožice je pripravila Janika Omahna; šepetalka je bila Alenka Smole; luči je urejeval Bogdan Magister. Originalna glasba je bila delo Anice Arnšek in jo je izvajala med celo igro s svojima sestrama Kati in Cilko. Omeniti je treba tudi sodelovanje Mari Zupan in odbora staršev šolskih otrok. Režirala je to klasično otroško igro Klavdija Malovrh. Vsi igralci so lepo podali skrbno naštudirane vloge. To so bili predvsem čarovnica, mati, napovedovalka, oče in otroka. Drevesa, živalce in rože so pomembno oživljali sceno in sledili razvoju igre. Režiserka, slikarica, glasbena umetnica s sestrama, glavne vloge za odrasle, urejevalec razsvetljave — sami mladi iz Slomškovega doma, ki so bili skupaj z nastopajočimi otroki deležni veliko hvaležnega priznanja. Šolski referent France Vitrih je čestital Slomškovi šolski družini z željo, da bi režiserka — novinka Klavdija Malovrh nadaljevala z odrskim delom. Delo za igro je spremljal režiser Frido Beznik. Vsa prireditev je potekala brezhibno in pokazala, kako sta zaupanje v mladino in sodelovanje odraslih poroštvo, da bomo še in še igrali — iz roda v rod. I. V. SLOVENCI V ARGENTINI Osebne novice Krst: V soboto, 12. julija, je bil v slovenski cerkvi Marije Pomagaj krščen Andrej Ivan Mele, sin Andreja in Pavle roj. Andrejak. Botra sta bila Andreja Mele roj. Šeme in Miha, Andre-jak. Krstil je g. Jure Rode. Čestitamo! BOŽNARJEVA MAMA — 90-letnica Kdor jo pozna, skoraj ne bo mogel verjeti. Pa je res. Gospa Ana Božnar roj. Osredkar bo v nedeljo 20. julija obhajala svoj 90. rojstni dan. Obhajala ga bo v krogu družine svoje hčerke Francke Oblakove v Castelarju, pa tudi v krogu svoje širše družine — v naši skupnosti na Pristavi. Vedno živahna in delavna jubilant-ka, se je rodila v zakonu gruntarja Gregorja in Marjane 20. julija 1896 v vasi Planina pri Št. Joštu nad Vrhniko. Ko je bila stara 18 let, se je začela prva svetovna vojna, ki je z domov pobrala vse moške. Vsa teža gospodarjenja je padla na ženska ramena. Tako tudi pri Osredkarjevih. Leta 1920 se je poročila z Matevžem Božnar jem, kateremu je dala štiri o-troke — sina Jožeta in tri hčerke. Mož si je bil v prvi vojni nakopal težko bolezen in na posledicah te 1935 umrl. Smrt jo je hudo prizadela, a ni klonila; junaško je zrla v bodočnost in prevzela vso skrb za družino na svoja ramena. A življenje je ni nehalo tepsti. Nov udarec je bila izguba edinca •m. Jožeta, ki so ga 1942 ubili Nemci. Tuff, di ta udarec je sprejela vdano in z ! zaupanjem v božjo voljo. V dobi revolucije je s hčerami vztrajala na kmetiji v večni nevarnosti pred tolpami, ki niso ogrožale le imetja, ampak tudi njihova življenja. Zato se je ob koncu vojne s hčerami umaknila na Koroško, najprej v Vetrinje, nato pa v Lienz. V Argentino je prišla 1. 1949 ter je bila najprej zaposlena kot perica v zavodu Sagrada Familia na Floresu, nato pa kot kuharica v Rožmanovem zavodu v Adroguéju, dokler se ni preselila h hčerki Francki v Castelar, kjer živi obdana od petih vnukov. Vedno marljiva kot mravlja, še sedaj dela v sosednji tä^Darovali so v tiskovni sklad *\ Svobodne Slovenije V tiskovni sklad iSvobodne Slovenije ■so darovali: dr. Tone žužek, San Martin, A 5; lic. Vlado Voršič, Vicente Lopez, A 1; Martin Moravec, San Miguel, A 5; Urankar Feliks, Salta, A 5; Franc Jarc, Billinghurst, A 10; Lojze Rezelj, Villa Ballester, A 1; Žagar Anton, Gaseros A 11; Marinček Stanko, San Martin, A 6 in Bara Remec, Buenos Aires, A 10 v spomin pok. Terezije Voršič ter g. Jože Božnar, ZDA, 50 dol.; g. Viktor Breznikar, ZDA, 5 dol.; Bogumil Vesel, ZDA, 10 dol. in dr. S. F., Avstralija, 40 dol. Vsem darovalcem iskrena hvala! Uprava Svobodne Slovenije kartonažni delavnici že skoro 30 let ter se redno udeležuje vseh verskih in drugih prireditev na, Pristavi in tudi drugod. Počitka ne pozna. V prostem času se posveča domačemu vrtu, goji zelenjavo za domačo potrebo in oskrbuje sadno drevje. Ko tega ni, so pa na vrsti čipke. Znana je kot odlična kle-klarica in so njeni izdelki bogatili marsikatere naše srečolove in tombole. Takšna je Božnarjeva mama — devetdesetletnica. Sama o sebi pravi, da nikdar ni bila „cagava“. Vedno se z vero in optimizmom in tudi z veliko mero zdrave šegavosti srečuje z rojaki, jim rada, pripoveduje kaj iz svojega življenja in vsakokrat doda še koristen življenjski nauk. Jubilantki k lepemu življenjskemu prazniku iz vsega srca čestitamo z željo, da bi devetdesetim dodala še lepo vrsto let. Spominske proslave Berazategui Vetrinje: prva postaja križevega pota, božje ljubezni in usmiljenja. Pod to označbo je berazateška skupnost dne 29. 7. t. 1. počastila spomin med vojno in. revolucijo padlih slovenskih protikomunističnih žrtev. Janez Cukjati je daroval sv. mašo in govoril navzočim o sv. Petru in Pavlu in sedanjem papežu Janezu Pavlu II. Lepo se je spomnil slovenskih domobrancev. Votivna luč pod križem in fotografije z vetrinjskega polja posnete tistega usodnega maja 1945, so bile scenografija za to priložnost. V primerno razpoloženje je pričujoče uvedla Pavlinka z recitacijo: Imeli smo ljudi. . . Predsednik Doma F. Vitrih je nato nazorno razložil, zakaj je slovenski narod zmogel združiti v tako odločno protikomunistično fronto toliko izrazito katoliško in slovensko izoblikovanih ljudi. Ta idejna jasnost in pripravljenost na žrtve v boiJbi s komunizmom se ni izoblikovala kar čez noč. Versko in na-narodnostno prekaljeni možje in žene so kot dalekovidci že po prvi svotovni vojni, ko je v Rusiji zmagalo to največje zlo človeštva — komunizem, začeli opozarjati ljudi nanj, oblikovati klene, versko in narodnostno zavedne značaje. Mladinske organizacije, prosvetni domovi, zborovanja in tečaji, ljudski tabori — povsod se je oblikovala idejna jasnost. Od tod veličastne versko-narodnostne manifestacije. Pred 51-timi leti na današnji dan je 40.000 mož in fantov s prižganimi baklami na ljubljanskem štadi-jonu izpovedalo svojo zvestobo Bogu. Na današnji dan pred 49-timi leti je bilo zbranih v Celju, mestu, ki je 8 let kasneje videlo mučeništvo domobrancev, trideset tisoč slovenskih fantov, katerimi je govoril pokojni knezoškof dr. A. B. Jeglič: Veliki so časi v katerih živimo. Veliki časi zahtevajo velikih mož. Satan ima svojo fronto, pa tudi Kristus jo ima. In iz te fronte je v letih 1941-45 nastalo protikomunistično gibanje in domobranci. Padali so po ljubljanskih cestah in vaseh prvi mučenci, ponekod kar cele družine in po že končani vojni kar 12.000 domobrancev. Ko se danes zopet spominjamo vseh teh mučencev, pa ne smemo ostati le pri spominu. Obljubiti moramo znova zvestobo idealom za' katere so oni umrli.“ Nato so Ivi, Tomaž, Marko in Karina čitali sestavke o spominih iz Vetrinja, ki so jih leta 1946 pisali dijaki slovenske begunske gimnazije. S pesmijo Oče, mati... se je končala ta letošnja spominska proslava. ■ 1 JiTJ-LH »1 -j i rj.i-u E .akor p W CARAPACHAY » drugim Domovih Velikega Buenos Airesa se je tudi v Carapachayu soseska spomnila naših padlih in pobitih v času vojske in revolucije. Po maši v nedeljo, 29. junija, je kulturni referent Doma Janez Žnidar povabil vse navzoče, da ostanemo v dvorani. Na lepo pripravljen oder s križem v sredini in šopkom nageljnov in slovensko zastavo, kar je simbolično prikazovalo grobove naših junakov, je stopil predsednik Doma Tine Kovačič in v imenu vseh prižgal svečo v njihov spomin. Spominski govor, ki je sledil, je letos podal član našega Doma pisatelj France Papež, ki je v kratkih stavkih podal nekaj spominov, ki jih je podoživljal za časa svojega domobranstva. Svoje preproste, a lepe spomine je zaključil s pozivom, naj ne pozabimo naših padlih žrtev in jim za vedno ohranimo čast in spomin. Kulturni referent se je zahvalil govorniku Papežu za globoke besede in povabil vse navzoče, da skupaj zapojejo himno Oče, mati..., s katero je bila zaključena skromna pa lepa spominska proslava. K-šec — ■■■■HIT— V nedeljo, 6. julija, je sanhuška srenja počastila spomin naših nesmrtnih junakov, ki so kot snopje pokošeni polnili brezna in jame naše lepe domovine. .. takrat, pred 41 leti, ko je pomlad prihajala v deželo s smrtno koso. Polno zasedena dvorana sanhuščanov je legla v molk, ko se je začela orginjati zavesa odra. Pietetni čut spominske proslave je za trenutek zmotilo notranje veselje ob pogledu na 60 mladih obrazov članov mladinskega pevskega zbora, ki je kril scenerijo na odru. V njega sredini je bila plaketa-kopija spomenika padlih junakov iz Slovenske hiše, delo F. Ahčina, kopijo pa je v naravni velikosti izdelal za naš oder u-metnik Tone Oblak. Ob strani odra je bil poseben prostor za recitatorje, člane pevskega zbora, ki so za svoje izvajanje stopali iz zbora na zanje izbrano mesto. V recitacijo samo je bil vklju- čen slavnostni govor, ki ga je podal pesnik in pisatelj dr. Jože Krivec, i-stočasno avtor mogočne recitacije. Zaradi pičlosti prostora ne moremo objaviti vse stvaritve, želeti pa je, da se najde prostor in se tako vsa naša skupnost seznani z bogato vsebino mojstrske besede, ki je lastna literarnemu ustvarjalcu — Krivcu, kateremu smo hvaležni za naše notranje doživljanje ob poslušanju njegove besede. Vso recitacijo je spremljal mladinski zbor z uglašenim petjem pod veščo roko Andreja Selana. Pred 30-imi leti se je ustanavljal Naš dom pod geslom: „Za naš dom in rod“. Bogu smo hvaležni, 'ker je geslo preseglo svoj namen, saj so naše sive glave v dvorani prekrivali resni obrazi naših sinov in hčera ter glavice naših vnukov, ki so v veselju zavreščale po naše, po domače, ko smo odpeli vsi skupaj še domobransko himno za zaključek dostojnega poklona vse sanhuške srenje junakom naše slovenske tragedije. Režija proslave je bila v rokah Frida Beznika, kvalitetnega ustvarjalca odrskih del. Po spominski proslavi smo zasedli spodnjo dvorano, kjer je v imenu san-huških župljanov Marta Zupanc pozdravila in čestitala dolgoletnemu župniku dr. Alojziju Starcu za imenovanje za delegata slovenskih dušnih pastirjev v Argentini, za njegov god pa mu je želela sreče in k obojemu obljubila našo zvestobo. Izročila mu je tudi ličen spomin. R. B. Sl LO nei m iiDom s IAN MARTIN V nedeljo 29. junija smo se v san-martinskem Domu spominjali naših padlih domobrancev. Spominska proslava se je pričela, z uvodnimi besedami Stanka Kahneta in Janeza Petkovška ml., s katerimi sta o-pomnila slovensko mladino na njeno dolžnost, da se spominja padlih juna^ kov. Sledil je govor Lojzeta Rezlja, kateri se je v lepih mislih spomnil naših padlih junakov in nas opozoril, da o-stanemo zvesti idealom, za katere so se oni borili in umrli. Nato je Regina Truden opisala, kako so dobramci junaško odšli v borbo in kako so bili na zvijačen način vrnjeni v roke brezsrčnim rdečim krvnikom. Sledile so deklamacije učenk Rozmanove šole: Monike Ziherl, Veronike Marolt, Marije Evgenije Černič in Sonije Černič. Nato je san-martinski pevski zbor zapel pesem: „Gozdič je že zelen“. Za zaključek je pa povezovalec Damjan Boltežar pozval vse navzoče, da smo skupaj zapeli domobransko korač-niuo. Po končani proslavi smo se vsi vrnili v svoje domove, v srcu pa nam je ostal spomin nanje, ki so peli: „Ne pozabite nas nikdar!“ H. Ž. MALI OGLASI Advokati dr. Franc Knavs — vsakovrstne civilne, delavske in trgovske zadeve v Capitalu in Pcia. Bs. As. — Tucu-män 1455, 9. nadstr. E - Tel. 45-0320 - poned., torek, četrtek od 16 do 20. Arhitekti arh. Jure Vombergar — Načrti za gradnje stanovanjskih hiš, industrijskih in trgovskih stavb. — Av. Gaona 2776 - 1706 Haedo T- . E. 659-1413 arh. Andrej J. Horvat — Načrti za gradnje stanovanjskih in trgovskih poslopij, predelave, opreme in dekoracije. Curupayti 1525 - (1708) Moron - Tel. 628-7515. arh. Marija Bavec — Belgrano 123 — 17. nad. “5” - R. Mejia - Tel. 654-2461; poned., sreda, petek od 17 do 19. Trgovinu Delikatesa Franc Vester — Gana 119 -Capital - (1 kvadro severno od postaje Liniers). Alpe Hogar — Stane Mehle — vse za vaš dom — L. Vernet 4225 - 1826 Rem. de Eiscalada - T. E. 248-4021. Pogrebni zavod Pogrebi - prevozi - poroke - rešilni avtomobili: Zavod “ORIENTE” SRL. Rep. O. del Uruguay 2651, San Justo. T. E. 651-2500. Gospodarstvo Zavarovanja M. in H. Loboda — Sar-miento 385, 1. nadstr., pis. 10 - Buenos Aires - od 11 do 18.30 - T. E. 312-2127 Kreditna zadruga SLOGA — Bmé. Mitre 97, 1704 Ramos Mejia - T. E. 658-6574, 654-6438. Od poned. do petka od 15. do 19. ure. Mutual SLOGA — Bmé. Mitre 97, 1704 Ramos Mejia - T. E. 658-6574, 654-6438. Od p