PRIPOMBE K REFORMI ŠTUDIJA ZAHODNOSLOVANSKIH JEZIKOV IN KNJIŽEVNOSTI V SREDNJI EVROPI
Klasična slovanska filologija v srednjeevropskem razumevanju je od preroda dalje pomenila raziskovanje tako jezika kot književnosti. Hkrati s tem se je uveljavljalo tudi širše pojmovanje kulturnozgodovinske slavistike, ki izhaja iz tradicije ruskega »slavjanofilstva« kot kompleksne znanosti o slovanstvu. Z ideološkim, bipolarnim videnjem sveta so slavistične vede presegale svojo filološko osnovo, s tem da je po drugi svetovni vojni Zahod v slavistiki poudarjal usmeritev ne samo na slovanski prostor ampak tudi na Srednjo in Vzhodno Evropo kot celoto. S politično-geografskim razpadom tega prostora po letu 1989 se je radikalno spremenila neposredna politična motivacija slavističnega študija.1 Dokončno se je končalo povojno obdobje razvoja samo narodnih filologij: iskanje smisla in identitete slavistike mora biti povezano z radikalnimi spremembami v ne-ideološki, ne-bipolarni Evropi, ki do sedaj še ni definirala novega jezika skupnosti.2 Prav zaradi postopno izginjajočega pomena ideoloških klasifikacij stoji zdaj slavistika »na razpotju« in mora na novo definirati smisel svoje vsebine.
Teoretične diskusije v preteklem obdobju so konstatirale nihanje v vrednostnih kriterijih na področju slavističnih znanosti: zazkrilo se je nasprotje med ožjim, filološkim, in širšim, kulturnozgodovinskim (arealnim, prostorskim) razumevanjem. V prvem primeru se slavistika kot veda poistoveti s slovansko filologijo, katere predmet je zamejen z jezikovnim vidikom, v drugem primeru »gre za nekakšno neomejeno področje vedenja, v katerega se lahko umestijo spoznanja različne vrste«,3 torej za medpredmetni konglomerat z najrazličnejšimi zalogami metod in z različnimi področji znanj, ki ga je težko definirati in ki ga ohlapno združuje etnični kriterij. Slavistika tu po vsebini ni razumljena kot samostojna veda, prej se proglaša za tematsko področje, »v katerem se v večji ali manjši meri uveljavljajo posamezne znanstvene panoge, te pa uporabljajo svoje lastne znanstvene metode«.4 Kolikor pojmujemo slavistiko v tem širšem razumevanju kot »zgodovinsko spremenljivo celoto znanstvenih panog, ki preučujejo razvoj slovanstva kot celote«,^ se lahko ponudi pomislek, v kolikšni meri naj potem slavistika s svojimi metodami in predmetom sploh reflektira sorodnost in celo enotnost slovanskih narodov kot dejstvo, ki realno obstaja. Ali naj tako izhaja iz predpostavke izključno konvergentnega razvoja? »Slavistični« vidik se je tu oblikoval iz zavedanja o sorodnosti slovanskih jezikov, kultur in narodov, pri tem pa je ta konvergenca - neodvisno od znanstvenih diskurzov - dostikrat konotirala ideološko sredstvo za obrambno pred germansko ekspanzijo. Odgovor lahko iščemo v zgodovinskih spremembah, ki so jih slavistika kot kompleksna in primerjalna veda in predstave o njej doživele posebno v zadnjem stoletju, ki je prineslo predmetno diferenciacijo, naravno delitev predmetov in metod slavistične znanosti, med drugim zasidranih tudi v intenzivni institucializaciji te vede in njenih terminoloških oznakah, ki so nihala med širšim in ožjim zamejitvami; na eni strani so se pojavljali pojmi kot slavjanovedenije, etudes slaves, Slavenkunde, Slavic (Slavonic) Studies, slowianoznawstwo, studia slavica, slavistika; na drugi strani slovanska lingvistika in
1	S teoretičnimi koncepti slavističnih študijev se ukvarjam v knjigi Literarni veda a slavistika (Praha: Academia 2002), predvsem v uvodnem poglavju K aktualnimproblemum slovanske filologie (11-33).
2	Prim. R. Picchio, La slavistica italiana negli anni dell' Europa bipartita, La Slavistica in Italia. Cen-quant' anni di studi (1940-1990). ur. G. B. Bercoff, G. Dell' Agata, P. Marchesoni, Riccardo Picchio, Roma 1994, 1-10.
3	M. Kudelka - Z. Šimeček, Nektere teoreticke a heuristicke otazky studia dejin slavistiky, Českoslo-venskepfednaSkypro VI. mezinarodnisjezdslavistu vPraze, Praha 1968, 465.
4	M. Kudelka - Z. Šimeček - R. Večerka, Česka slavistika v prvnim obdobi sveho vyvoje do počatku 60. let 19. stoleti, Praha 1995, 6.
5	M. Kudelka - Z. Šimeček, Nektere teoreticke a heuristicke otäzky studia dejin slavistiky, Českoslo-venske pfednašky pro VI. mezinarodni sjezd slavistu v Praze, Praha 1968, 466.
literarna veda kot slovanska filologija v ožjem smislu, ki izhaja iz razvoja modernih filologij po letu 1918, za katero je Jakobson kodificiral termin Slavic linguistics and poetics..6 Leta 1929 je v Pragi potekal prvi kongres slovanskih filologov, drugi kongres v Varšavi pa je leta 1934 že oblikoval novo sekcijo družbenih ved in zgodovine civlizacije, kar je po stroki in po predmetu raziskav že presegalo prvotno filološko usmeritev.
Sodobni kritiki slavistike trdijo, da njen znanstveni predmet izginja skupaj z ideologijo, ki ga je ustvarila.7 Kljub temu pa je lahko slavistična problematika atraktivna v smislu, kako je sposobna osvetliti zapletene procese na območju srednje in vzhodne Evrope. To odpira na eni strani možnost obogatitve slavistike, na drugi strani pa grozi z oslabitvijo filoloških vrednot, ki so se izoblikovale v začetkih slavistike kot take. Primer je aktualni metodološki premik v literarni teoriji, viden tudi na XIII. mednarodnem kongresu slavistov v Ljubljani, od formalno-strukturalističnih konceptov k socialnopolitičnim in kulturološkim študijam. Deklarira se vrnitev ad fontes, k tekstom in rokopisom, k izvirnemu gradivu, torej k empiriji in na njej osnovanim kulturološkim raziskavam, ki spet rehabilitirajo razumevanje literature kot specifičnega kulturnega spomina in reprezentacije.8 Aktualnost slavističnih študij je v povezavi s komparativnimi vedami, v katerih bi komplementarno povezana filologija z nefilološkimi disciplinami (z ekonomijo, s politologijo, pravom, z geografijo, s sociologijo itn.) oblikovala predmetni okvir za diahrono raziskovanje skupnega kulturnega konteksta slovanskega in neslovanskega v srednjeevropskem prostoru.
Če skušamo napovedovedati njene prihodnje institucionalne in strokovne okvire glede na sedanje procese, naj bi slavistika ostala slovanska filologija, ki je fleksibilno in dinamično povezana z ostalimi zgodovinskimi disciplinami, celo s političnimi vedami, pri tem pa naj ne bi izgubljala notranje integritete, ki izhaja iz metodološke konsistentnosti in celostnosti. Osnova slavistike sta lingvistika in literarna veda, drugi predmeti so zgolj komplementarni in obrobni, in vendar pa si morajo prizadevati zgraditi mostove do drugih, še posebno socialnih študij. Slavistika se nikoli ne bo odrekla stikov z zgodovino, s sociologijo, z geografijo ipd. Vprašanje, katera znanstvena panoga je integralni del slavistike, je treba nadomestiti z razmišljanji, kateri problemi spadajo v slavistiko in kateri ne.9 Strategija slavistike mora biti usmerjena v sodelovanje in dopolnjevanje z drugimi vedami, kar praktično pomeni naklonjen, funkcionalno usmerjen in metodološko zamejen premik k družboslovju.
Tovrsta tendenca v podobi radikalne strukturne spremembe pristojnosti slavističnih usmeritev zahteva tudi novo institucionalno opredelitev študija slovanskih jezikov in književnosti, po tem pa tudi študija zahodnoslovanskih jezikov in književnosti. Kritiki tradicionalne slavistike opozarjajo na določen anahronizem, na ozek preroditeljski »tekstocentrizem«, ki se ukvarja samo s »slovansko kulturno celoto« in slovanske vede povezuje izključno s »slaviko«, to je z raziskovanjem jezikov in književnosti, ki so napisane samo v slovanskih jezikih. Slavistika s tem postaja zgodovinska znanost, usmerja se samo na reševanje izoliranih problemov, ki izhajajo iz ozkega etnocentričnega in jezikoslovnega pristopa. Taka slavistika pozablja na dosežke moderne teoretske misli.10 Tu se lahko spomnimo na mednarodno anketo o aktualnih problemih slovanske
6	Prim.študijo S. Wollman: Slovanska filologie 1992, Slavia 62/2 (1993), 151-162. Svoje pojmovanje slavistike je Jakobson po l. 1945 zaokrožil v spisu The Kernel of Comparative Slavic Literature, Harvard Slavic Studies I, 1953, 1-71.
7	B. Bakula: Slawistyka, Historia i komparatystyka. Szkice o literaturze i kulturze Europy Srodkowo-Wschodniej XX wieku, Poznan 2000, 13-14.
8	H. Janaszek-Ivaničkova: O ambiwalencjach wspolczesnej komparatystyki literackiej, Przegiad Huma-nistyczny 41/1, 1997, 331-341.
9	Prim. V. Stastny, Mi'sto historiografie ve slavistickych studii'ch, Ceska slavistika 1993. Česke pfednašky pro XI. mezinarodnf sjezd slavistu, Praha, 425.
10	D. Durišin, Teoria medziliterarneho procesu I, Bratislava 1995, 9.
filologije, ki jo je leta 1996 organiziralo uredništvo Slavie.^^ Odgovori v diskusiji so na splošno zahtevali večjo odprtost in recepcijsko ambivalentnost slavistike glede na ostali svet in medkulturno raziskovanje povezav, ki presegajo meje jezika, književnosti in kulture. Z večjo odprtostjo slavistike je odvisno tudi njena notranja hierarhizacija in problematizacija njenih tradicionalnih strokovnih kompetenc; gre tudi za takšno razumevanje slavistike, ki je izgubilo značaj striktno omejenega predmeta s očno zastavljenimi kompetencami. Ni naključje, da je švicarski slavist Peter Brang pogumno označil zgodovino slavistike kot zgodovino problemov12 in da je češki semiotik Zdenek Mathauser je podvomil o »slavicito«. Ta se po njegovem mnenju tika samo narodnih specifičnosti znanstvenega subjekta in torej predstavlja implicitno, težko dosegljivo globinsko vrsto, ki je ni mogoče a priori postulirati in niti substancialno predpostavljati, kaj šele empirično ugotavljati, ali »samo - z veliko mero previdnosti- ex post izvesti iz naše recepcijske izkušnje«,^^ saj fenomenološko predpostavlja, da, si implicitnost, ki pripada določenim elementom v strukturi objekta, podaja roke z implicitnostjo akta zavesti, ki objekt konstatira.14
Jasno je, da je treba v obdobju globalizacije in množične medijske komunikacije študiju zahodnoslovanskih jezikov in književnosti vrniti družbeni pomen in vsebinsko privlačnost, to pomeni, da se mora študij tematsko razširiti in odpreti novim pobudam, poleg že znane teoretske osnove mora upoštevati tudi pragmatični (utilitarni) vidik. Za eno izmed izhodišč lahko sprejmemo prav koncepcijo področnih (arealnih) srednjeevropskih študij, ki ne poudarja samo študija jezika in književnosti, ampak tudi kompleksno poznavanje ozemlja, kjer se določeni jezik govori.15 Predlog predpostavlja aktualno idejo povezanosti prostora in filoloških ved: ti dve področji raziskovanja se namreč dopolnjujeta. Filologi čutijo potrebo preseganju zaprte analize teksta z raziskovanjem kulture v najširšem pomenu besede, družboslovci pa nasprotno pogrešajo globlja slavistična znanja, ki bi jih varovala pred površnim novinarstvom. Študij konkretnega področja lahko sistematično analizira in prikaže spremembe v tem prostoru, tako da osvetli njegovo družbeno življenje in politiko in s tem postopno ustvarja aktualen informacijski servis o procesih v njem. Mednarodni razvoj kaže, da v obdobju sodobne globalizacije Evropa in svet nimata ustreznega informacijskega servisa; sprotni odzivi masovnih medijev namreč ne vodijo h kompleksnemu razumevanju procesov, ki so trajali stoletja.
Preučevanje srednjeevropskega področja z njegovimi spremenljivimi položaji negotovih središč in periferij bi hkrati moralo voditi h globljemu razumevanju zgodovinskih procesov, s katerimi je prihajalo do specifičnih povezav slovanskih in neslovanskih narodnosti, kultur in verstev; to predpostavlja trajno spoštovanje kulturne raznovrstnosti in drugačnosti, a tudi kritiko ozkega etnocentričnega načela.16 Zahodnoslovanski jeziki in književnosti sestavljajo relativno kompaktno skupino v okviru srednjeevropskega prostora. Oba fenomena se bolj ali manj stapljata, saj je geografsko vsaka zahodnoslovanska kultura mehanično razumljena kot srednjeevropska. Vsaka narodna kultura (češka, poljska, slovaška in slovenska) geografsko in kulturno zajema položaj središča, hkrati pa oblikuje tranzitno, prehodno ozemlje, ki vodi k drugemu prostoru: češka književnost k nemškemu kulturnemu prostoru, slovaška k madžarskemu, slovenska književnost k italijanskemu itn. Prav zaradi tega mora biti študij srednjevropskega področja
11	Aktualni' problemy slovanske filologie - anketa, Slavia 65/1-2, 1996, 1-62. Pfetišteno ve sb. Aktualni otazky slovanske filologie a Šafafikuv vedecky odkaz, Praha 1996.
12	P. Brang, Welche sind die Probleme der slawischen Philologie, Slavia 65/1-2, 9-11, Praha 1996.
13	Z. Mathauser, ibidem, 32.
14	Z. Mathauser, Slovanstvf jako pfesah, K üloze Slovanu v historii a současnosti. Kolokvium u pffležitosti 150. vyročf Slovanskeho sjezdu v Praze, red. V. Veber, Praha 1998, 18-20.
15	Z literarnovedno omejitvijo areala se ukvarja 1. Pospfšil, Vychodisko a struktura oboru, in: Integrovana žanrova typologie (Komparativni genologie), red. 1. Pospišil, Brno 1999, 8-13.
16	Prim. našo študijo K fenomenu stfedoevropskych literatur (stfedoevropsky literärm prostor a jeho slovansky kontext), M. Z.: Literarni veda a slavistika, Praha 2002, 59-79.
osredotočen na nadnarodno, interdisciplinarno, pragmatično in primerjalno razumljeno bohemi-stiko, polonistiko, slovakistiko in slovenistiko, katerih študij naj bi iz filoloških osnov prehajal v zgodovino in druge družbene vede. Tako zastavljeni študij tudi izhaja iz aktualne potrebe, ki jo predpostavlja vstop »slovanskega fenomena« v dve isti geopolitični strukturi (Evropsko zvezo, NATO). Samo tako je mogoče odgovoriti na vprašanje, kakšen naj bi bil profil absolventa tega predmeta in kakšna naj bi bile njegove možnosti zaposlitve. Položaj tega predmeta se tako ne bo gradil samo na pouku izoliranih narodnih filologij ali samo na tolmačenju in prevajanju, ampak tudi na resničnih znanjih iz književnosti, zgodovine in kulture, a tudi etnologije, politike, prava in gospodarstva in to predvsem preko znanja jezika. Absolvent bo široko razgledan strokovnjak za Češko republiko, Poljsko, Slovaško in Republiko Slovenijo v kontekstu srednjeevropskega prostora, slovanskega in neslovanskega. Prav s tem se bo na primer v okviru Češke republike tak absolvent razlikoval od absolventa bohemistike, ki navadno študira pedagoško smer: češki jezik in književnost v povezavi z drugimi predmeti.
Glede na dvostopenjski bolonjski sistem bi bil najbž najbolj idealen koncept srednjeevropskega področnega študija kot dodiplomskega in magistrskega. Najprej bi bil zastavljen kot enopredmetni dodiplomski študij (I. ciklus, 1.-6. semester). Tukaj bi kot izhodiščni predmet še vedno ostala domača filologija, razumljena kontrastivno, osnove ostalih treh filologij bi se predavale samo v obrisih. Po zaključku tega cikla bi morala obstajati možnost nadaljevanja v navezujočem magistrskem študiju z usmeritvami bohemistike, polonistike, slovakistike in slo-venistike (II. ciklus, 7.-10. semester). Ta model bi bilo mogoče tudi spremeniti v dvopredmetni študij, to pomeni kombinirati magistrski študij še z enim jezikoslovnim predmetom (svetovnim neslovanskim jezikom) ali z zgodovinskim, s pravnim, socialnim predmetom ipd.
Jasno je, da model arealne slavistike s filološkim jedrom v primerjavi s teoretičnim študijem tradicionalne slovanske filologije paradoksalno postavlja večje zahteve po »kadrovski zasedbi«; ne gre za vrsto različnih specializacij, ampak za njihovo povezanost in funkcionalno prekrivanje, ki oblikuje kompaktno strukturo. Treba je tudi poudariti, da poleg pragmatično zastavljenih slavističnih usmeritev, ki bi se začele v novo ustanovljenih slavističnih centrih v okviru t. i. regionalnih fakultet in univerz (s posebnim poudarkom na posebnih potrebah krajev in pokrajin, na »zdravem lokalpatriotizmu«), bi se v ožji podobi hkrati moral nadaljevati model klasično zahtevnega študija slovanske filologije, izoblikovanega v jagicevskem duhu, na bolj tradicionalnih, »nacionalnih« univerzah (Praga, Varšava, Ljubljana, Bratislava), na primer študij paleoslavistike, primerjalnega slovanskega jezikoslovja ali literarne vede. 17 Oba modela - strogo filološki ali arealni s filološkim jedrom - bi morala obstajati sočasno: prvi v omejeni podobi kot ozko znanstveni, drugi - kvantitativno bolj razširjen - ki bi sledil predvsem pragmatičnim ciljem. Na koncu lahko sklenemo, da se aktualnost študija zahodnoslovanskih ved v okviru srednjeevropskega prostora kaže v tem, da je razumevanje jezikov in književnosti tega prostora odvisno od širšega konteksta: slavistika kot moderna, dinamično razvijajoča se, odprta in medpredmetna disciplina s filološkim jedrom mora na pragu novega tisočletja postavljati nova vprašanja, saj samo tako lahko na novo interpretira kompleksnost in pluralizem sodobnega slovansko-neslovanskega sveta.
Miloš Zelenka Praga - Češke Budejovice
Iz češčine prevedla Alenka Jensterle-Doležal
17 Prim. študijo F. Wollman, Naše pojetf slovanske filologie a jejf dnešm ukoly, Slavia 18, 1947-1948, 248-264.