Vloga urokinaznega aktivatorja plazminogena (uPA) in njegovega inhibitorja (PAI-1) pri raku dojk
The roLe of the urokinase-type pLasminogen activator (uPA) and its inhibitor (PAI-1) in breast cancer
Iztok Takač,1 Tanja čufer,2 Borut gorišek,4 nina čas-Sikošek,4 robert Bali,4 damijana Bosilj,4 Simona Borštnar,3 Maja lampelj,4 Maja ravnik,4 rajko kavalar,5 nina Fokter,6 darja Arko4
1	Klinika za ginekologijo in perinatologijo, Univerzitetni klinični center Maribor, Ljubljanska 5,2000 Maribor
2	Klinični oddelek za pljučne bolezni in alergologijo Golnik, 4204 Golnik
3	Sektor za internistično onkologijo, Onkološki inštitut Ljubljana, Zaloška 4,1000 Ljubljana
4	Oddelek za ginekološko onkologijo in onkologijo dojk, Klinika za ginekologijo in perinatologijo, Univerzitetni klinični center Maribor, Ljubljanska 5, 2000 Maribor
5	Oddelek za patologijo, Univerzitetni klinični center Maribor, Ljubljanska 5, 2000 Maribor
6	Medicinska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Vrazov trg 2,1000 Ljubljana
Korespondenca/ Correspondence:
prof. dr. Iztok Takač, dr. med., svetnik kllnlka za ginekologijo in perinatologijo Univerzitetni klinični center Maribor ljubljanska 5 2000 Maribor Tel: +386 2 321 2445
Izvleček
Izhodišča: Prispevek opisuje vlogo urokinaznega aktivatorja plazminogena (uPA) in njegovega inhibitorja (PAI-1) pri invaziji in zasevanju raka dojk. Ta dva dela fibrinolitičnega sistema sta prva novejša biološka dejavnika, katerih klinična vloga pri raku dojk je bila zanesljivo preverjena (raven dokazov I).
Zaključki: Številne neodvisne raziskave so dokazale, da je pri bolnicah z rakom dojk z nizkimi vrednostmi uPA in PAI-1 v tkivu primarnega tumorja preživetje značilno daljše od preživetja bolnic s povišanimi vrednostmi enega od obeh dejavnikov. Dejavnika uPA in PAI-1 sta prepoznana kot tumorska označevalca stopnje 1 pri zgodnjem raku dojke. Metodologija določanja uPA in PAI-1 je standardizirana in validirana. Določanje uPA in PAI-1 pri ugotavljanju napredovanja raka omogoča prepoznavanje njunih sestavin kot primernih ciljev za protitumorsko zdravljenje. In vitro so se izkazali učinkoviti različni terapevtski načini, potekajo pa že tudi klinične raziskave faze II. S tem kratkim pregledom želimo seznaniti strokovno javnost z najnovejšimi spoznanji in vzbuditi večje zanimanje o vlogi sistema aktivatorja plazminogena pri raku dojk.
Abstract
Background: This paper describes the role of urokinase-type plasminogen activator (uPA) and its inhibitor, PAI-1, in breast cancer invasion and metastasis. These two parts of fibrinolytic system were the first novel tumor biological factors to be validated at the highest level of evidence (LOE I) regarding their clinical utility in breast cancer.
Conclusions: Numerous independent studies have demonstrated that breast cancer patients with low levels of uPA and PAI-1 in their primary tumor tissue have a significantly better survival than patients with high levels of either factor. uPA and PAI-1 are recognized as level 1 tumor prognostic markers in early breast cancer. The methodology of determination is standardized and validated. The involvement of uPA and PAI-1 in cancer progression identifies its components as suitable targets for anti-cancer therapy. Several therapeutic approaches have been shown to be active in vitro, and are being currently tested in phase 2 clinical trials. The information provided in this brief review aims to inform the professional public of the latest knowledge and to promote greater interest in the role of the plas-minogen activator system in breast cancer.
Uvod
Fibrinolitični sistem, ki ga ustrezneje označimo kot sistem aktivacije plazminogena, ne nadzoruje le znotrajžilnega odlaganja fibrina, temveč sodeluje tudi v številnih fizioloških in patofizioloških procesih v organizmu. Pri številnih vrstah raka sistem s svojim vplivom na angiogenezo in migracijo celic sodeluje pri rasti tumorja, njegovi invaziji in zasevanju. 1
Sistem urokinaznega aktivatorja plazminogena (uPAS) sestavljajo urokinazni aktivatorji plazminogena (uPA), tkivni akti-vatorji plazminogena (tPA), receptorji uro-kinaznega aktivatorja plazminogena (uPAR) ter inhibitorji aktivatorja plazminogena 1 (PAI-1) in 2 (PAI-2). uPA spreminja proen-cim plazminogen v proteolitični encim plaz-min, ki sodeluje v številnih patofizioloških procesih na bazalni membrani in v zunajce-ličnem matriksu, ki so ključnega pomena za
fax: +386 2 321 2085 e-maiL: iztok.takac@ ukc-mb.si
Ključne besede:
urokinazni aktivator plazminogena, inhibitor aktivatorja plazminogena, rak dojke
Key words:
urokinase-type plasminogen activator, plasminogen activator inhibitor
Citirajte kot/Cite as:
Zdrav Vestn 2011; 80: 405-412
Prispelo: 22. apr. 2010, Sprejeto: 11. dec. 2010
rast tumorjev ter njihovo zasevanje.^ Sistem uPAS omogoča tudi razgradnjo zunajcelič-nega matriksa z nadzorovano proteolizo, kar je ena od ključnih lastnosti malignih tumorjev. Zasevanja tumorskih celic ne omogoča le z razgradnjo zunajceličnega matriksa, temveč tudi z drugimi mehanizmi.^
Delovanje uPAS poteka v odvisnosti od citokinov in rastnih dejavnikov, ki so pri pojavnih oblikah raka pogosto močneje izraženi. Med inhibitorji fibrinolize je pri nastanku številnih žilnih bolezni in raka najpomembnejši dejavnik inhibitor aktivatorja plazminogena 1 (PAI-1), ki je protein z več vlogami. Deluje kot naravni inhibitor uPA, omogoča pa tudi migracijo in zasevanje tu-morskih celic.
Uporaba zaviralcev aktivatorjev plazmi-nogena ali inhibitorjev PAI-1 v terapevtske namene je na tumorskih modelih že pokazala obetavne rezultate, ki pa klinično še niso bili potrjeni^.
Mehanizmi delovanja uPA in PAI-1
Urokinazni aktivator plazminogena (uPA) je fibrinolitični encim, ki povzroča aktivacijo plazminogena v plazmin. Močno afiniteto zanj ima receptor (uPAR) na površini celice, na katerega se lahko uPA veže tudi inaktiviran z inhibitorjem (PAI-1) in tvori kompleks uPA-uPAR-PAI. Tako nastali kompleks prodre v celico, kjer se uPA-PAI del razgradi, uPAR pa prenese ponovno na površino celice. Opisani proces omogoča migracijo celic in zasevanje tumorjev.
V sistemu urokinaznega aktivatorja plaz-minogena (uPAS) je najpomembnejši dejavnik pri nadzoru fizioloških procesov in patogenezi raka verjetno PAI-1. V aktivnem stanju se PAI-1 veže na zunajcelični protein vitronektin in receptorje za endocitozo.^ Porast PAI-1 bi lahko predstavljal odziv na povečano proteolitično aktivnost, ki jo povzroči porast uPA v tumorjih. Možno pa je tudi, da PAI-1 neposredno vpliva na razvoj bolezni. PAI-1 učinkuje na večino temeljnih celičnih procesov, kot so adhezija, migracija, invazija, proliferacija in načrtovana smrt celic, tako rakastih kot tudi normalnih. Nekatere raziskave kažejo, da lahko PAI-1 za-
vira načrtovano smrt celic s svojimi proad-hezivnimi in antiproteolitičnimi lastnostmi, druge pa, da to doseže s svojimi protiadhe-zivnimi lastnostmi. Predpostavljajo tudi, da PAI-1 inducira ali inhibira načrtovano smrt celic z aktiviranjem signalnih poti v celici.®
Bierman in sod. so skušali odgovoriti na vprašanje, ali lahko analiza izraženosti mRNA uPA in PAI-1 služi kot alternativa določanju koncentracije teh antigenov pri raku dojk. Pri meritvah izraženosti mRNA v tumorskem tkivu in celičnih kulturah so uporabili tehniko visoko občutljive kvantitativne verižne reakcije s polimerazo v realnem času (QPCR), koncentracijo uPA in PAI-1 antigenov pa so določali s tehniko ELISA. Ugotovili so, da je v celičnih kulturah izraženost mRNA dobro sovpadala s koncentracijo uPA in PAI-1. Tega sovpadanja pa niso ugotovili v vzorcih tumorskega tkiva, zato so zaključili, da količinsko določanje izraženosti mRNA uPA in PAI-1 ne ustreza koncentraciji teh antigenov v tumor-skem tkivu, za kar je najverjetneje odgovorna potranskripcijska regulacija. Čeprav so lahko potrdili obratno sorazmerno povezanost med prisotnostjo zasevkov v bezgavkah in izraženostjo uPA mRNA, pa niso uspeli potrditi nobene povezave med izraženostjo uPA in PAI-1 mRNA in drugimi kliničnopa-tološkimi dejavniki. Kot je bilo pričakovati, pa so bile povišane vrednosti uPA in PAI-1 povezane z neizraženostjo receptorjev stero-idnih hormonov. Na osnovi vseh navedenih dejstev so zaključili, da določanje izraženosti mRNA uPA in PAI-1 ne more nadomestiti določanja teh antigenov z metodo ELISA.^ V nasprotju z uPA in PAI-1 pa visoke vrednosti tPA in PAI-2 obetajo ugodnejši potek bolezni. Grebentchnikow in sod. so preučevali koncentracije uPA, PAI-1, uPAR, tPA ter kompleksov uPA-PAI-1 ter tPA--PAI-1 pri bolnicah z benignimi (n = 103) in malignimi tumorji dojk (n = 113). Medtem ko se plazemske koncentracije antigenov uPA, PAI-1, uPAR in kompleksa uPA-PAI-1 pri obeh skupinah bolnic niso razlikovale, so bile vrednosti tPA in kompleksa tPA--PAI-1 značilno višje pri bolnicah z rakom dojk. Plazemske koncentracije uPA pri bolnicah z rakom dojk so bile šibko, a značilno povezane s koncentracijami tPA in uPAR.
Koncentracije tPA so v tesni povezavi s kompleksom tPA-PAI-i, medtem ko so koncentracije kompleksa uPA-PAI-1 značilno povezane s koncentracijami PAI-1, tPA in kompleksa tPA-PAI-1. Po drugi strani pa niso ugotovili značilne korelacije med pla-zemskimi in tkivnimi koncentracijami uPA, PAI-1, kompleksa uPA-PAI-1, tPA in kompleksa tPA-PAI-1. Zaključili so, da določanje omenjenih dejavnikov v plazmi ne odraža njihove koncentracije v tumorskem tkivu in zato določanje sestavin sistema aktivatorjev plazminogena v krvi ne omogoča napovedi poteka raka dojk.®
Razporeditev uPA in PAI-1 v tumorskem tkivu
Antigene uPA in PAI-i določamo v izvlečkih iz tumorjev s standardiziranimi imunometričnimi metodami (ELISA). Po letu 1980 so s številnimi raziskavami dokazali, da imajo bolnice z nizkimi koncentracijami teh antigenov v tkivu primarnega tumorja daljše preživetje kot bolnice z visokimi koncentracijami antigenov. Še vedno ni jasno, ali so za to odgovorne relativne koncentracije uPA in PAI-1 v stromi tumorja ali v samih tumorskih celicah. Zato tudi ni povsem jasno, kolikšen delež strome je lahko prisoten v posameznem tumorskem vzorcu, da še omogoča ustrezno vrednotenje rezultatov. V ta namen so Hildebrand in sod. z mikrodisekcijo ločili tumorske celice od tkiva strome in nato s tehniko ELISA določili vrednosti uPA, uPAR in PAI-1 v 60 vzorcih raka dojk. Prav tako so s pomočjo imuno-histokemijskih preiskav ugotavljali razporeditev teh dejavnikov v parafinskih rezinah tumorskega tkiva raka dojk. Ugotovili so, da med koncentracijami uPA, uPAR in PAI-1 v tumorskih celicah, stromi tumorja in neobdelanem tumorskem tkivu ni bilo razlik. Na osnovi rezultatov raziskave so zaključili, da količina strome tumorja, ki je prisotna pri analizi tumorskega tkiva, ne vpliva na napoved poteka bolezni.^ Ko so Hildebrand in sod. lokalizirali uPA, uPAR in PAI-1 še v tkivih invazivnih rakov ter duktalnih karci-nomov in situ (DCIS) z imunohistokemij-skimi preiskavami ter s hibridizacijo in situ, prav tako niso našli razlik v koncentracijah
teh dejavnikov med posameznimi kompart-menti. Nadalje so ugotovili, da so bili uPA, uPAR in PAI-1 močno izraženi predvsem v fibroblastih in makrofagih skoraj vseh vzorcev invazivnih vrst raka in DCIS. Dokazali so tudi, da so beljakovine in mRNA uPAR ter PAI-1 izražene v večini mioepitelnih celic DCIS. Prav tako so ugotovili, da je izraženost uPAR v mioepitelnih celicah pomembna za interakcijo med uPAR in vitronektinom, kar je celično-matriksno dogajanje, ki uravnava adhezijo in pripenjanje celic na površino. Hildebrand in sod. so postavili hipotezo, po kateri naj bi PAI-1 povzročil izgubo protiin-vazivnega mioepitelnega sloja pri DCIS in s tem omogočil invazijo celic skozi bazalno membrano.10
V klinični praksi uporabljamo različne mejne vrednosti uPA in PAI-1 v tkivih. Harbeck in sod. so za optimalno mejno vrednost uPA določili 3 ng/mg beljakovin, za PAI-1 pa 14 ng/mg beljakovin,ii ki sta sprejeti kot standardni razmejitveni vrednosti. Borštnar in sod. so določili mejno vrednost za PAI-2, in sicer 6,5 ng/mg beljakovin.^^
Soodvisnost med uPA in PAI-1 ter drugimi lastnostmi raka dojke
Schneider in sod. so preučevali prisotnost kompleksov uPA in PAI-1 znotraj celic raka dojk s pomočjo imunohistokemijskih preiskav pri 212 bolnicah z zgodnjim rakom (pT1). Njihovo izraženost so primerjali z ostalimi kliničnimi in biološkimi dejavniki (histološki tip, diferenciacija, hormonski receptorji, Ki67, izraženost c-erb-B2, p53 in CD44std) in z zasevanjem v področne bezgavke. Ugotovili so, da prisotnost kompleksov uPA in PAI-1 pri bolnicah z izraženimi progesteronskimi receptorji korelira s prisotnostjo zasevkov v pazdušnih bezgavkah. Pri teh bolnicah je prisotnost kompleksov uPA in PAI-1 predstavljala kar 14-krat večje tveganje za zasevke v pazdušnih bezgavkah. Zaključili so z ugotovitvijo, da lahko z imu-nohistokemijskim določanjem kompleksov uPA in PAI-1 v tumorskih celicah hormonsko pozitivnih zgodnjih rakov dojk s sicer dobro napovedjo izida bolezni ugotovimo
tiste, ki imajo večjo verjetnost zasevanja v bezgavke.i3
Descotes in sod. so preučevali povezanost med vrednostmi uPA in PAI-1 v tumorju ter anatomsko razširitvijo tumorja v bezgavke. Ugotovili so, da je PAI-1 neodvisni napovedni dejavnik širjenja raka dojk v bezgavke, kar je najbolj izraženo pri bolnicah z duktalnim rakom dojk v stadiju pN0.14
V zadnjem času vedno več podatkov nakazuje na povezanost med angiogenezo in potekom raka dojk. Angiogeneza je večstopenjski proces, ki je posledica urejenega zaporedja dogodkov, na katere vplivajo številni pozitivni in negativni oblikovalci rasti kapilar in izraženost različnih proteolitičnih encimov. Dazzi in sod. so v ta namen pri 81 bolnicah z rakom dojk primerjali prisotnost rastnega dejavnika žilnega endotela (VEGF) in gostoto kapilar v tumorju s koncentracijami uPA in PAI-1 v citosolu. Ugotovili so značilno povezanost med koncentracijami uPA in PAI-1 v citosolu, med VEGF in stanjem hormonskih receptorjev, med PAI-1 in diferenciacijo tumorja ter med uPA in tumorji, večjimi od 1 cm. Pri preučevanju poteka bolezni so ugotovili značilno povezanost med nizkimi koncentracijami uPA in preživetjem brez ponovitve bolezni. Prav tako so potrdili dotlej še neznano povezavo med visokimi vrednostmi VEGF in daljšim preživetjem brez ponovitve bolezni. Zaključili so, da lahko na osnovi vrednosti uPA v citosolu primarnega raka dojk sklepamo na verjetnost zgodnje ponovitve bolezni^^.
Pomen uPA in PAI-1 pri napovedi poteka bolezni in pri napovedi odgovora na zdravljenje
Določanje uPA in PAI-1 za napovedovanje poteka bolezni (prognostični dejavniki)
Napovedni (prognostični) dejavniki napovedujejo potek bolezni (preživetje brez ponovitve bolezni in skupno preživetje) in niso odvisni od zdravljenja. Najpomembnejši klasični napovedni dejavniki pri raku dojk so stanje bezgavk, velikost tumorja, stopnja
diferenciacije tumorja (gradus) ter invazija v krvne in limfne žile. V zadnjih letih so v okviru prospektivnih raziskav kot neodvisni napovedni dejavnik potrdili tudi status HER2 in vsebnost uPA in PAI-1 v primarnem tumorju. Prognostični vrednosti DNA--ploidije in deleža faze S pa še nista povsem pojasnjeni.16
Leissner in sod. so preučevali napovedno vrednost uPA in PAI-1 na ravni mRNA pri 87 bolnicah brez zasevkov v bezgavkah in z izraženimi hormonskimi receptorji v tkivu raka dojk. Vse bolnice so bile zdravljene z dopolnilnim obsevanjem in s kemoterapijo z antraciklini, nato pa so pet let prejemale še tamoksifen. Bolezen se je ponovila pri 30 bolnicah, od katerih jih je 22 umrlo. Meritve so pokazale, da izraženost uPA in PAI-1 mRNA ni bila povezana z nobenim kliničnim ali patološkim dejavnikom. Preživetje brez ponovitve bolezni in skupno preživetje sta bila pri bolnicah z močneje izraženo uPA in PAI-1 mRNA značilno krajša. Prav tako so ugotovili, da izraženost gena uPA napoveduje slabše preživetje brez ponovitve bolezni in slabše skupno preživetje. Zaključili so, da predstavlja izraženost uPA in PAI-1 mRNA pri bolnicah brez zasevkov v bezgavkah in z izraženimi hormonskimi receptorji v tkivu raka dojk pomemben in neodvisni napovedni dejavnik oddaljenega zasevanja in celotnega preživetja.^^
V večini raziskav glede napovednega pomena uPA in PAI-1, ki so bile narejene v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja, so ta dva napovedna dejavnika določali z metodo ELISA v tumorskem cito-solu ali ekstraktu. Večina raziskav,!®-^! med drugimi tudi raziskave, narejene na Onkološkem inštitutu,^^-^^ je pokazala, da sta uPA in PAI-1 neodvisna napovedna dejavnika poteka bolezni. Visoke vrednosti vsakega od njiju, še bolj pa kombinacija obeh, so napovedovale krajši čas do ponovitve bolezni in krajše preživetje. Do podobnih rezultatov so prišli Čufer in sod. v raziskavi, v katero je bilo vključenih 460 bolnic z zgodnjim rakom dojk, ki so prejemale različne vrste dopolnilnega zdravljenja.^^ Borštnar in sod. so ugotovili, da imajo bolnice z nizkimi koncentracijami PAI-1 in visokimi koncentracijami PAI-2 boljše preživetje brez ponovitve
bolezni, medtem ko vrednosti uPA in uPAR v njihovi raziskavi na preživetje niso vpliva-le.23
Nesporno neodvisno napovedno vrednost uPA in PAI-1 pri bolnicah s primarnim rakom dojk so dokazali v združeni analizi individualnih raziskav Look-ove in sod. V to raziskavo je bilo vključenih 8377 bolnic, med drugim tudi bolnice, zdravljene na Onkološkem inštitutu v Ljubljani. V povprečnem času opazovanja (79 mesecev) se je bolezen ponovila pri 35 %% bolnic, 27 %% bolnic pa je umrlo. Pri multipli logistični regresiji so upoštevali še starost, menopavzni status, stanje bezgavk, velikost in diferenciacijo tumorja ter stanje hormonskih receptorjev. Ugotovili so, da so visoke vrednosti uPA in PAI-1 poleg zasevkov v bezgavkah najbolj zanesljivi kazalniki krajšega preživetja brez bolezni in krajšega skupnega preživetja. To velja tako za bolnice z zasevki v bezgavkah in tudi za bolnice brez zasevkov. Še posebej močno napovedno vrednost uPA in PAI-1 pa so ugotovili pri bolnicah brez zasevkov v bezgavkah, na osnovi česar predvidevajo, da lahko uPA in PAI-1 uporabljamo pri določanju najustreznejšega in individualiziranega načina zdravljenja pri bolnicah brez zasevkov v bezgavkah.25
De Cremouxa in sod. so nedavno objavili raziskavo, v kateri so preučevali potek bolezni pri 169 bolnicah z rakom dojk brez zasevkov v bezgavkah, ki niso prejemale dopolnilne kemoterapije. Med njimi je imelo 56,8 "/o bolnic vrednosti uPA, večje od 3 ng/ mg beljakovin, in vrednosti PAI-1, večje od 14 ng/mg beljakovin. Povprečno obdobje spremljanja je bilo 73 mesecev. Ugotovili so značilno povezanost med vrednostmi uPA in obdobjem brez ponovitve bolezni ter uPA, PAI-1 in kombinacijo uPA s PAI-1 z oddaljenimi zasevki. Niso pa uspeli potrditi povezave med uPA/PAI-1 in tveganjem za lokalno-regionalno ponovitev bolezni. Zaključili so, da sta uPA in PAI-1 uporabna napovedna dejavnika za oddaljene zasevke pri bolnicah z zgodnjim rakom dojk brez zasevkov v bezgavkah.^®
Kljub številnim raziskavam pa je le malo takšnih, ki bi osvetlile vlogo proteaz in njihovih inhibitorjev na lokalno-regionalne ponovitve raka dojk. Čufer in sod. so na
osnovi raziskave, v katero je bilo vključenih 766 bolnic z rakom dojk, ugotovili, da je PAI-1 biološki označevalec, ki omogoča prepoznavanje tistih bolnic, pri katerih je verjetnost lokalne ponovitve bolezni večja in so zato kandidatke za agresivnejše načine zdravljenja.27
Pomanjkanje napovednih dejavnikov, ki bi omogočali zanesljivo določanje biološke agresivnosti neinvazivnega tumorja, kot je duktalni karcinom in situ (DCIS), neugodno vpliva na izbiro najučinkovitejšega načina zdravljenja. Hurd in sod. so preučevali izra-ženost uPAS v 60 tumorjih DCIS. Pri 95 % so potrdili prisotnost uPA v malignem duk-talnem epitelu. uPA mRNA so našli le v malignem duktalnem epitelu, ne pa v zdravem duktalnem epitelu in predelu strome. uPAR so bili izraženi pri 27 % DCIS visoke stopnje in pri 24 % DCIS nizke stopnje. Hkratna iz-raženost uPA in uPAR je bila prisotna le pri 25 % tumorjev. PAI-1 je bil izražen pri 14 % DCIS visoke stopnje in odsoten pri DCIS nizke stopnje. Zaključujejo, da hkratna izra-ženost uPA in uPAR predstavlja podskupino DCIS s povečanim tveganjem za napredovanje v invazivno obliko raka. V tem primeru bi uPAS predstavljal enega od napovednih dejavnikov, ki vplivajo na izbiro zdravljenja v primeru DCIS.^®
Določanje uPA in PAI-1 za napovedovanje odgovora na zdravljenje (prediktivni dejavniki)
Prediktivni dejavniki predstavljajo verjetnost odziva ali neodzivnosti tumorja na določeno vrsto zdravljenja. Danes poznamo pri raku dojk samo dva jasno dokazana in potrjena prediktivna dejavnika: izraženost hormonskih receptorjev, ki napoveduje odgovor na hormonsko zdravljenje, in izraženost HER2, ki napoveduje odgovor na zdravljenje antiHER2 s trastuzumabom in lapatinibom pri HER2-pozitivnem raku dojk.
Tudi uPA in PAI-1 sta se v nekaj raziskavah izkazala kot morebitna napovedna dejavnika za ugotavljanje odgovora na določeno vrsto dopolnilnega sistemskega zdravljena. V raziskavi na Onkološkem inštitutu v Ljubljani so ugotovili, da zdravljenje s tamoksifenom
izboljša izid bolezni pri bolnicah iz sicer na-povedno neugodne skupine bolnic z visokimi vrednostmi uPA in PAI-1. Do podobnih ugotovitev so prišli tudi nekateri drugi,^®-^^ medtem ko v združeni nemško-nizozemski raziskavi, ki je vključevala 3424 bolnikov, morebitne napovedne vrednosti uPA/PAI-1 za ugotavljanje odgovora na zdravljenje s tamoksifenom niso potrdili; pokazalo pa se je, da bolnicam z velikimi vrednostmi uPA in PAI-1 dopolnilna kemoterapija koristi.^^ Enako so ugotovili še v raziskavi Mandersa s sod.32 ter tudi v zelo pomembni prospektiv-ni randomizirani klinični raziskavi »Chemo No«, s katerima so prav tako pokazali koristnost dopolnilne kemoterapije pri bolnicah z negativnimi pazdušnimi bezgavkami in velikimi vrednostmi uPA in PAI-i.^^'^^ Vse raziskave so vključevale pretežno kemoterapijo po shemi CMF (ciklofosfamid, meto-treksat in 5-fluoruracil). Nedavno objavljena raziskava Borštnar s sod. je pokazala, da je pri bolnicah z velikimi vrednostmi uPA in PAI-1 bolj učinkovita kemoterapija z antra-ciklini kot pa kemoterapija po shemi CMF.^®
Tarčna zdravila proti uPA
Znano je, da pri raku dojk večino smrti povzročijo oddaljeni zasevki. Strokovnjaki zato poskušajo razviti postopke zdravljenja, ki bi proces zasevanja čim bolj upočasnili ali ga celo preprečili. V zadnjem desetletju smo bili priča številnim novostim na področju molekularnih mehanizmov zaporedja zase-vanja, ki vsebuje šest korakov: lokalizirana invazija, prehod v žile (intravazacija), prenos (translokacija), izhod iz žil (ekstravazacija), tvorba mikrozasevkov in kolonizacija. Uspešnost zasevanja je odvisna od ravnovesja in zapletenih mehanizmov dejavnikov zaseva-nja in njihovih zaviralcev. Da bi te procese natančneje preučili, so raziskovalci osamili številna protitelesa in majhne molekule, ki zavirajo medsebojno vplivanje med ligan-di in receptorji spodbujevalcev zasevanja (HGF/c-Met), zavirajo encime, ki spodbujajo zasevanje (AMF, uPA, MMP) in inhibi-rajo prepisovanje spodbujevalcev zasevanja (beta-katenin). Neketera od tarčnih zdravil, med njimi tudi tista, ki so usmerjena proti uPA, že preizkušajo v kliničnih raziskavah.^^
Odločitev o zdravljenju na podlagi vrednosti uPA in PAI-1
Številne raziskave v zadnjih 15 letih, tudi multicentrična, prospektivna in randomi-zirana raziskava »Chemo No«, so potrdile, da imajo bolnice z nizkimi vrednostmi uPA in PAI-1 v tumorjih zelo dobro napoved izida bolezni, kar še posebej velja za bolnice brez zasevkov v bezgavkah, ki jim lahko celo prihranimo dopolnilno zdravljenje s citostatiki. Po drugi strani pa imajo bolnice brez zasevkov v bezgavkah z visokimi vrednostmi uPA in PAI-1 večjo verjetnost ponovitve bolezni. Pri njih se bolezen ponovi enako pogosto kot pri bolnicah, ki imajo tri pozitivne bezgavke ali več, zato je sistemsko dopolnilno zdravljenje pri njih primerno in indicirano.38 Dobrobit kemoterapije so dokazali v številnih retrospektivnih raziskavah in tudi v raziskavi »Chemo No«. Raziskava, ki smo jo opravili na Onkološkem inštitutu v Ljubljani, pa nakazuje tudi, da bolnicam z velikimi vrednostmi uPA in PAI-1 bolj koristi antraciklinska kemoterapija kot kemoterapija po shemi CMF.^® Trenutno poteka tudi multicentrična, prospektivna, randomizirana klinična raziskava NNBC-3, s katero preučujemo, ali je pri bolnicah z velikimi vrednostmi uPA in PAI-1 v tumorju primernejša kemoterapija z antraciklini ali s kombinacijo antraciklinov in taksanov.^®
Prognostični in prediktivni dejavniki so klinično izjemno pomembni pri načrtovanju zdravljenja, ki omogoča izboljšanje celotnega preživetja, preživetja brez ponovitve bolezni in kakovosti življenja. Odločitev o zdravljenju je vedno bolj individualna in odvisna od lastnosti tumorja pri vsaki posamezni bolnici. Večstopenjsko individuali-zacijo zdravljenja priporoča v vsakodnevni klinični praksi tudi Čufer.^® Mednarodno usklajena priporočila, sprejeta na konferenci v St. Gallenu leta 2009, zahtevajo, da pri odločanju o zdravljenju upoštevamo naslednje dejavnike: velikost tumorja, stadij, starost, stanje bezgavk, stanje hormonskih receptor-jev in stanje izraženosti HER2, od dodatnih pa tudi uPA in PAI-1, ki so glede na prepričljive rezultate individualnih raziskav, združene analize in prospektivne klinične raziskave »Chemo No« dosegli dokazno stopnjo
I napovedne vrednosti pri zgodnjem raku dojk.4i
Zaključek
Urokinazni aktivator plazminogena in njegovi inhibitorji sodelujejo v številnih procesih, ki se odvijajo na bazalni membrani in v zunajceličnem matriksu, in so ključnega pomena za rast raka dojk ter njegovo zasevanje. Sistem urokinaznega aktivatorja plazminogena omogoča tudi razgradnjo zu-najceličnega matriksa z nadzorovano prote-olizo, kar je ena ključnih lastnosti malignih tumorjev, sodeluje pa celo pri procesu an-giogeneze. Urokinazni aktivator plazmino-gena in PAI-1 sta dosegla dokazno stopnjo I kot napovedna dejavnika poteka zgodnjega raka dojk. Bolnice z nizkimi vrednostmi uPA in PAI-1 v tumorjih, še posebej bolnice brez zasevkov v bezgavkah, imajo zelo dobro napoved poteka bolezni. Bolnicam z visokimi vrednostmi uPA in PAI-1 pa zdravljenje, tako hormonsko kot dopolnilno zdravljenje s kemoterapijo, še posebej z antraciklini, zelo koristi.
Zahvala
Avtorji se zahvaljujejo dr. Ivanu Vrhovcu in mag. Barbari Možina z Onkološkega inštituta v Ljubljani za dolgoletno in uspešno sodelovanje pri projektu določanja proteaz.
Literatura
1.	McMahon B, Kwaan HC. The plasminogen activator system and cancer. Pathophysiol Haemost Thromb 2008; 36: 184-94.
2.	Ulisse S, Baldini E, Sorrenti S, D'Armiento M. The urokinase plasminogen activator system: a target for anti-cancer therapy. Curr Cancer Drug Targets 2009; 9: 32-71.
3.	Han B, Nakamura M, Mori I, Nakamura Y, Kakudo K. Urokinase-type plasminogen activator system and breast cancer (Review). Oncol Rep 2005; 14: 105-12.
4.	Kwaan HC, McMahon B. The role of plasmino-gen-plasmin system in cancer. Cancer Treat Res 2009; 148: 43-66.
5.	Dupont DM, Madsen JB, Kristensen T, Bodker JS, Blouse GE, Wind T, Andreasen PA. Biochemical properties of plasminogen activator inhibitor-1. Front Biosci 2009; 14: 1337-61.
6.	Lademann UA, Unni R0mer M. Regulation of programmed cell death by plasminogen activator
inhibitor type 1 (PAI-1). Thromb Haemost 2008; 100: 1041-6.
7.	Biermann JC, Holzscheiter L, Kotzsch M, Luther T, Kiechle-Bahat M, Sweep FC, Span PN, Schmitt M, Magdolen V. Quantitative RT-PCR assays for the determination of urokinase-type plasminogen activator and plasminogen activator inhibitor type 1 mRNA in primary tumor tissue of breast cancer patients: comparison to antigen quantification by ELISA. Int J Mol Med 2008; 21: 251-9.
8.	Grebenchtchikov N, Maguire TM, Riisbro R, Ge-urts-Moespot A, O'Donovan N, Schmitt M, Mc-Greal G, McDermott E, O'Higgins N, Brünner N, Sweep CG, Duffy MJ. Measurement of plasmino-gen activator system components in plasma and tumor tissue extracts obtained from patients with breast cancer: an EORTC Receptor and Biomarker Group collaboration. Oncol Rep 2005; 14: 235-9.
9.	Hildenbrand R, Schaaf A, Dorn-Beineke A, All-gayer H, Sütterlin M, Marx A, Stroebel P. Tumor stroma is the predominant uPA-, uPAR-, PAI-1--expressing tissue in human breast cancer: prognostic impact. Histol Histopathol 2009; 24:
869-77.
10.	Hildenbrand R, Schaaf A. The urokinase-system in tumor tissue stroma of the breast and breast cancer cell invasion. Int J Oncol 2009; 34: 15-23.
11.	Harbeck N, Thomssen C, Berger U, Ulm K, Kates R, Höfler H, Jänicke F, Graeff H, Schmitt M. Invasion marker PAI-1 remains a strong prognostic factor after long-term follow-up both for primary breast cancer and following first relapse. Breast Cancer Res Treat 1999; 54: 147-57.
12.	Borstnar S, Vrhovec I, Cufer T. Prognostic value of plasminogen activator inhibitors in breast cancer. Int J Biol Markers 2002; 17: 96-103.
13.	Schneider J, Pollan M, Tejerina A, Sanchez J, Lucas AR. Accumulation of uPA-PAI-1 complexes inside the tumour cells is associated with axillary nodal invasion in progesterone-receptor-positive early breast cancer. Br J Cancer 2003; 88: 96-101.
14.	Descotes F, Riche B, Saez S, De Laroche G, Dat-chary J, Roy P, Andre J, Bobin JY. Plasminogen activator inhibitor type 1 is the most significant of the usual tissue prognostic factors in node-negative breast ductal adenocarcinoma independent of urokinase-type plasminogen activator. Clin Breast Cancer 2008; 8: 168-77.
15.	Dazzi C, Cariello A, Maioli P, Magi S, Rosti G, Gi-ovanis P, Giovannini G, Lanzanova G, Marangolo M. A high cytosol value of urokinase-type plasmi-nogen activator (uPA) may be predictive of early relapse in primary breast cancer. Cancer Invest 2003; 21: 208-16.
16.	Gazic B, Pizem J, Bracko M, Cufer T, Borstnar S, Pohar-Marinsek Z, Us-Krasovec M. S-phase fraction determined on fine needle aspirates is an independent prognostic factor in breast cancer-a multivariate study of 770 patients. Cytopathology 2008; 19: 294-302.
17.	Leissner P, Verjat T, Bachelot T, Paye M, Krause A, Puisieux A, Mougin B. Prognostic significance of urokinase plasminogen activator and plasminogen activator inhibitor-1 mRNA expression in lymph node- and hormone receptor-positive breast cancer. BMC Cancer 2006; 6: 216.
18.	Andreasen PA, Kj0ller L, Christensen L, Duffy MJ. The urokinase-type plasminogen activator system
in cancer metastasis: a review. Int J Cancer 1997; 72: 1-22.
19.	Schmitt M, Harbeck N, Thomssen C, Wilhelm O, Magdolen V, Reuning U, Ulm K, Höfler H, Jänicke F, Graeff H. Clinical impact of the plasminogen activation system in tumor invasion and metasta-ses: prognostic relevance and target for therapy. Tromb Haemostasis 1997; 78: 285-96.
20.	Duffy MJ, Maguire T, McDermott EW, O'Higgins N. Urokinase plasminogen activator: a prognosic marker in multiple types of cancer. J Surg Oncol
1999, 71: 130-5.
21.	Look MP, Foekens JA. Clinical relevance of the urokinase plasminogen activator system in breast cancer. APMIS 2000; 107: 150-9.
22.	Cufer T, Borstnar S, Vrhovec I. Prognostic and predictive value of the urokinase-type plasminogen activator (uPA) and its inhibitors PAI-1 and PAI-2 in operable breast cancer. Int J Biol Markers 2003; 18: 106-15.
23.	Borstnar S, Vrhovec I, Svetic B, Cufer T. Prognostic value of the urokinase-type plasminogen activator, and its inhibitors and receptor in breast cancer patients. Clin Breast Cancer 2002; 3: 138-46.
24.	Borstnar S, Vrhovec I, Cufer T. Prognostic value of plasminogen activator inhibitors in breast cancer. Int J Biol Markers 2002; 17: 96-103.
25.	Look MP, van Putten WL, Duffy MJ, Harbeck N, Christensen IJ, Thomssen C, Kates R, Spyratos F, Fernö M, Eppenberger-Castori S, Sweep CG, Ulm K, Peyrat JP, Martin PM, Magdelenat H, Brünner N, Duggan C, Lisboa BW, Bendahl PO, Quillien V, Daver A, Ricolleau G, Meijer-van Gelder ME, Manders P, Fiets WE, Blankenstein MA, Broet P, Romain S, Daxenbichler G, Windbichler G, Cufer T, Borstnar S, Kueng W, Beex LV, Klijn JG, O'Higgins N, Eppenberger U, Jänicke F, Schmitt M, Foekens JA. Pooled analysis of prognostic impact of urokinase-type plasminogen activator and its inhibitor PAI-1 in 8377 breast cancer patients. J Natl Cancer Inst 2002; 94: 116-28.
26.	DE Cremoux P, Grandin L, Dieras V, Savignoni A, Degeorges A, Salmon R, Bollet MA, Reyal F, Sigal--Zafrani B, Vincent-Salomon A, Sastre-Garau X, Magdelenat H, Mignot L, Fourquet A; On behalf of the Breast Cancer Study Group of the Institut Curie. Urokinase-type Plasminogen Activator and Plasminogen-activator-inhibitor Type 1 Predict Metastases in Good Prognosis Breast Cancer Patients. Anticancer Res 2009; 29: 1475-82.
27.	Cufer T, Vrhovec I, Borstnar S. Prognostic significance of plasminogen activator inhibitor-1 in breast cancer, with special emphasis on locoregional recurrence-free survival. Int J Biol Markers 2002;
17: 33-41.
28.	Hurd TC, Sait S, Kohga S, Winston J, Martinick M, Saxena R, Lankes H, Markus G, Harvey S, Gibbs JF. Plasminogen activator system localization in 60 cases of ductal carcinoma in situ. Ann Surg Oncol 2007; 14: 3117-24.
29.	Harbeck N, Alt U, Berger U, Krüger A, Thomssen C, Jänicke F, Höfler H, Kates RE, Schmitt M. Prognostic impact of proteolytic factors (uPA, PAI-1, cathepsins B, D, L) in primary breast cancer reflects effects of adjuvant systemic therapy. Clin Cancer Res 2001; 7: 2757-64.
30.	Harbeck N, Kates R, Schmitt M. Clinical relevance of invasion factors uPA and PAI-1 for individuali-
zed therapy decisions in primary breast cancer is greatest when used in combination. J Clin Oncol 2002; 20: 1000-7.
31.	Fernö M, Bendahl PO, Borg Ä, Brundell J, Hirschberg L, Olsson H, Killander D Urokinase pla-sminogen activator in breast cancer, analysed in steroid receptors cytosols with a luminometric immunoassay. Eur J Cancer 1996; 32A: 793-801.
32.	Manders P, Tjan-Heijnen VCG, Span PN, Greben-chtchikov N, Geurts-Moespot A, van Tienoven DT, Beex LV, Sweep FC. Predictive impact of uro-kinase-type plasminogen activator: Plasminogen activator inhibitor type-1 complex on the efficacy of adjuvant systemic therapy in primary breast cancer. Cancer Res 2004; 64: 659-64.
33.	Harbeck N, Kates RE, Look MP, Meijer-Van Gelder ME, Klijn JG, Krüger A, Kiechle M, Jänicke F, Schmitt M, Foekens JA. Enhanced benefit from adjuvant systemic chemotherapy in breast cancer patients classified high-risk according to urokina-se-type plasminogen activator (uPA) and plasminogen activator inhibitor type-1 (PAI-1). Cancer Res 2002; 62: 4617-22.
34.	Jänicke F, Prechtl A, Thomssen C, Harbeck N, Meisner C, Untch M, Sweep CG, Selbmann HK, Graeff H, Schmitt M; German N0 Study Group. Randomized adjuvant chemotherapy trial in high-risk, lymph node-negative breast cancer patients identified by urokinase-type plasminogen activator and plasminogen activator inhibitor type 1. J Natl Cancer Inst 2001; 93: 913-20.
35.	Harbeck N, Schmitt M, Meisner C, Friedel C, Untch M, Schmidt M, Lisboa B, Sweep C, Jänicke F, Thomssen C, Chemo N0 Study Group 2009. Final 10-year analysis of prospective multicenter Chemo N0 trial for validation of ASCO-recom-mended biomarkers uPA/PAI-1 for therapy decision making in node-negative breast cancer. J Clin Oncol 2009; 27: 15.
36.	Borstnar S, Sadikov A, Mozina B, Cufer T. High levels of uPA and PAI-1 predict a good response to anthracyclines. Breast Cancer Res Treat 2009. In print. doi: 10.1007/s10549-009-0691-8.
37.	Iiizumi M, Liu W, Pai SK, Furuta E, Watabe K. Drug development against metastasis-related genes and their pathways: a rationale for cancer therapy. Biochim Biophys Acta 2008; 1786: 87-104.
38.	Harbeck N, Kates RE, Gauger K, Willems A, Kie-chle M, Magdolen V, Schmitt M. Urokinase-type plasminogen activator (uPA) and its inhibitor PAI-I: novel tumor-derived factors with a high prognostic and predictive impact in breast cancer. Thromb Haemost 2004; 91: 450-6.
39.	Annecke K, Schmitt M, Euler U, Zerm M, Paepke D, Paepke S, von Minckwitz G, Thomssen C, Harbeck N. uPA and PAI-1 in breast cancer: review of their clinical utility and current validation in the prospective NNBC-3 trial. Adv Clin Chem 2008;
45: 31-45.
40.	Cufer T. Which tools can I use in daily clinical practice to improve tailoring of treatment for breast cancer? The 2007 St Gallen guidelines and/ or Adjuvant! Online. Ann Oncol 2008; 19 (Suppl 7):vii 41-5.
41.	Decker T, Hungermann D, Böcker W. Prognostic and predictive factors of invasive breast cancer: update 2009. Pathologe 2009; 30: 49-55.