LISTEK. Bankovec za milijon funtov zlata. Angleški spisal Mark Twoin. (Dalje.) O koncu meseca —? To je še več ko 14 dni! Prevefi natezate mojo radovednost! Recite, da čez teden dniU «Ni mogočel Vse bodele zvedeli! — In kako je s prodajo rudokopa?« Njegovo veselo lice se mu je stemnilo in globoko je vzdihnil: •Dober prerok ste bili, Henry, dober prerok! Bolje bi bilo, da nisem šel v London! Kar ne ljubi se mi gov~riti o tej nesrečni zadevi!« «Pa moratel Z menoj pojdete in pri meni ostancte nocoj, ko smo tukaj opravili, pa mi boste gotovo v.se povedali!« «Smem —? Zares —?« Oti so se mu zasolzile. cDa! Vse hočem vedeti, celo vašo zgodbo!« «Kako scm vam hvaležen! Vsaj eden človck zoppt, , ki ima sočutje z menoj in z mojo ponesrečcno prodajo. V po vseh bridkih izkušnjah, ki scm jih doživel! - Bog! Na koknih bi vas zahvalil!« Krepko mi je stisnil roko in pogiun se mu je vrnil in vesel je bil ves večer. In zares prijetno je bilo, tisti večer! Vsaj za naju dva veui, da je bilo, za Porcijo in za mene. Vse sva se zmenila, ko so se drugi pogovarjali o vsakdanjih rečeh in kartali, ves, ne samo to, da se imava rada in da bo moja, ampak tudi to, da nimam niti vinarja svojega denarja in da tisti milijonski bankovec ni moja last. Radovednaje bila in kakor je že pri zaljubljenem človeku, — povcdal sem jej vse, celo zgodbo od začetka, ko sem prišel v London, pa do danes. Smejala se mi je in se je smejala, da so jo solze polivale in da so jo že skorajda krči grabili. Zakaj sc neki toliko smeje, sem se čudoma popraševal. Pri vsaki podrobnosti iz moje zgodbe se je iznova zasmejala, komaj da je prišla malo k sapi, in celo mijiulo sem moral čakati, da se je spet pomirila. In nato je iznova začela —. Kaj takega še nisem doživel! Bridka je bila moja zgodba, polna skrbi in strahov — neraznmljivo se mi je zdelo, da morc vzbuditi pri tem dekletu toliko veselost. Pa ljubil sem jo vkljub lcmu, in še bolj ko poprej — taki so moški! — in prcmišljcval sem, kako prijetno bi bilo, imeti tako ženo, ki bi ohranila dobro voljo in bi se smcjala tudi v bridkin uiah —. Potreboval bi tako družicp v življcnju, kajti nič posebno prijetnega me ni pričakovalo —. Tudi to som jcj povedaf in pa da delam dolgove na račun svoje bodoče plače. In tedaj se je končno zresnila in je v skrbeh vprašala, ali ne zaupam preveč na svojo službo in ali nisem previsoko nastavil svoje plafe za prvo leto. Pri njenih besedah mi je prišlo nckaj pamt-tuega na misel. Vprašal sem jo: «Ljuba Porcija, ali pojdeš z menoj, ko grem na račun k iieznanima bogatinoma?« V veliki zadrcgi in obotavljanju mi je Ppcvcija odgovorila: ; «D—a—, če misliš, da ti bo moja navzočnosl kaj pomagala. Ajnpak, — misliš, da bi so spodobilo?« «Ne vem, ali bi se, in zares, bojira se, da se ne —. Ampak veš, toliko zavisi od tega —.« «Torej pa pojdem, naj se spodobi ali ne!« je odgovorila z lepim, požrtvovalnim navdušenjeni. <O, — srečna bom, če ti boin mogla poruagati!« «Pomagati, draga —? Ne samo pomagala boš, — glavno vlogo boš igrala! Ti si tako Ijnbka, tako dražestna in prikupljiva, — globok vlis boš naredila in navijal bom plačo, da bodo vijaki škripali, in v tvoji navzočnosti se ne bodeta ustavljala —!« Da bi jo bili vidcli, kako je zardela in kako svečno so jej sijale oči! ' «Ti si hudoben in nevarcn pritizun! Niti besedice ni res na tem, kar si sedajle povcdal, pa vseiino, — pojdem s teboj, da boš zvedel, kako drugi ljudje i drugačnimi očmi gledajo svet —!« ¦ Oj, ta navihana, hudomušna Porcija! Seveda semzvedel, pa vse kaj druga —I Med teni pa sem koval načrte in delal račune, mojezaupanje v bodočnost je poskočilo za sto odstotkov in povišal sem si — seve le v mislih — svojo plačo na il20 fuutov letno. Porciji pa nisem ničesar povedal o tej svoji «povišani« plači. Hranil sem si za iziienadenje. Pozno zvečer smo se ločili. Vso pot domov sem bil kakor v sanjah. Hastings me je spremljal, pripovedoval mi je o svojih nezgodah, — pa niti besedice ga niset\i slišal. Še le ko sva stopila v moje stanovanje, so me zbudili k zavesti njegovi začudeni vzkliki. «Glej, glej! — Prava palača! In vsega imate, česarsi more srce poželeti! — Henry, — šele sedaj vidim, ka-ko ste bogati, pa tudi šele sedaj čutim, čutim do mozga in kosti, kako scm jaz reven, kako reven, nesrečen, ugonobljen, uničen —!« Hladna groza me je spreletavala pri njegovih besedah. Njegovo tarnanje me je pretudilo kakor iz sanj —¦. Zavedel sem se, da je vse moje «bogastvo« pozidano na tcnki plasti zemlje, — pod njo pa je brezmejno — brezdno! Do ledaj nisem vedel, da sanjam, ali bolje, nisem si hotel priznati, da zidam zlate gradove na pesek. Tcdaj pa sem se streznil —. Globoko v dolgeh, niti vinarja svojega denarja, vse na dolg in na »upanje«, na račun plače, ki je morebiti nikoli — nikoli ne bom dobil ! O — tudi jaz sem bil uničen in ničesar me ni moglo rešiti! «Henry, same drobtinice, ki preostajajo t>d vaših dnevnih dohodkov, bi me rešile —!« «0 —1 Moji dnevni dohodki ! Tule, čašo vro- čega —, pa dobre volje bodiva! — Toda počakajte, — hočete nekoliko povečerjati?« «Niti grižljaja ne! Ne morem jesti! Pa pil bom, dokler ne padem pod mizo!« «Z vami bom držal! — Posadiva se zložnol Takole —! Sedaj pa mi pripovedujte!« «Pripovedujem —? Še enkrat —?« «Še enkrat —? Kaj mislite s tem?« »Pravim, ali vam naj še enkrat pripovedujem svojo nesrečno zgodbo?« «Še enkrat svojo nesrečno zgodbo? — Ej, Llovd, ali ga že imate v glavi?« «Poslušajte, Henry, čudni se mi zdite! Ali vam nisem že vsega pripovedoval na potu sem k vam?« «Vi —?c «Da — jaz!« »Obešen naj bom, 6e sem čul le samo eno bcsedlcof« «Henry, vaše besede me vznemirjajol Kaj vam je? — Kaj ste pa počenjali pri poslaniku?« Šele sedaj mi je bilo jasno, — strašno sem bil zaljubljen! In spovedal sem se mu, moialo in odkrito. Stisnil mi je roko in mi jo j« stresal, kakor bi mi jc hotel \z rame iztrgati, in prav nič mi ni več zameril, da ga niseiD poslušal in sem ga pustll samega govorili cele tri milje daleč od poslanikove hiše pa do moj stanovanja, in potrpežljivo rai je še enkrat povedal svojo zgodbo. Njena kratka vsebina je bila približno tale: Prišel je na Angleško, da bi tu našel kupca za zlati l-udokop. Pokupil je njegove delnice, hoteč na^ viti bogat dobiček, vtaknil je v špekulacijo skoraj \ svoje preinoženje, neizrečeno se je trudil, vse je kusil, silno denarja je izdal — pa niti enega člo ni mogel najti, ki bi se bil zanimal za rudokop. G: nih sredstev mu je zmanjkalo, polom se mu je bli Ob konou svoje zgodbe je planil kvišku in vzkl nil: «Henry, vi me morete rešiti, rešiti me morete, edini človek na vsem svetu! Hočete —? Ali bodete - «Povejte mi, kako!« «Posodile nii milijou dolarjev na moj rudokop' Ne odklonite!« jSmrtne bolečine so me obhajale. Že mi je biloj jeziku, da bi mu rekel: «Lloyd, jaz sem sam velik vež, brez denarja, — zadolžen do grlal« Pa niscm mu tega rekel —. Sijajna misel se mi je zablestela v glavi, misel, kršna pride človeku — in le tistemu, ki je ljubljd sirče — samo v odločilnih trenutkih življenja. In zagrabil sem srečno misel, stisnil sem zobe, tlačil morečo skrb in rekel hladno, kakor se s za premišljenega kapitallsta: (Konec prihodnji^J