89 Pomladni izprehod
(Konec.)
Jfisnica je sedaj hitela naprej in Uar vlekla teto za QP predpasnik. V duhu je že premišljevala, kako bodo gtrigli. Videla je doma, kako so strigli večkrat Dolfka in tudi njo. Ali ona je sedla vseloj na stol, ovca pa ne more sesti. Kako bo vendar ta ovčja striža, tega ni mogla umeti. 
Anica in teta sta šli mimo ovca. V tem je Anica še jedenkrat ponovila prošnjo, da bi ji teta zares kupili jagnička. Kmalu sta bili ])H veliki leseni lopi. Meketanje se je razletjalo ¦ iz nje in čuti |e bilo glasno govorjenje in  vdasih  tudi  trdo besedo.   »Kaj je tam-le?« vpraša
90
Anica, ki ae je skoro bala. »Kako vekajo ovčice! Kaj jim je? Sirotke! Meni se smilijol«
»Nit5 jim ni hudega! Za kožuhe se boje, seveda. Ali sedaj pride vroče poletje. Tedaj je treba kožuhe odložiti, Bicer bi jim bilo prevroče. Le pojdi, greva v lopo, da vidiva strižo.«
V lopi je bilo ve<3 možakov. Imeli so širokokrajne kiobuke. Bili so gospodarji ovca. Te so bilo zaprte v ograji narejeni iz kolov. Dokler je ovca imela kožuh, morala je biti v ograji. Potem so jo pa spustili in je veselo tekla k tovarisicatn, katere je varoval pastir. Vsaki se je prijetno zdelo. ker je odložila težko zimsko obleko in veselo je poskakovala. — Pod lopo so bila tla lepo čisto pometena. V okrogu so sedele ženske. Vsaka je imela v naročju ovco. Ovce so bile navadno pohlevne. Ali rogati ovni, ti so bili pa bolj trdokorni. Niso mirovali. Zato so jim pa morali zvezati noge, da niso preveč nagajali in breali.
Pred lopo je teta dobila znanko, Kepinovo Katro. To je potcgntfa za komolec in j\ nekaj pošopetala. Anica ni slišala, kaj. Katra je na \o Šla med strižce in je kupila Iepo. belo jagnje. Mi že lahko uganemo, za koga je bilo-
Ko sta opoldne obedovali Anica in teta, zaveka na dvorišču jagniček. Anica je pupustila žlico in hitela ven: »Jagnifiek! jagniček! Teta, poglejte, kako je lep! Zgubil se je, revček! Čegav je?«
Teta je prišla pofiasi za njo.
»Ali ti je vžeč?« vpraša Anico.
»Kako! Ne veste.«
»Naj bo tvoj! Tebi sem ga kupila.«
Anica ni vedela, ali bi od veselja objcla jagnička ali teto. Ali vendar jo pravo zadela in se najprej iskreno zahvalila teti, pntem še - Le ala k svojemu backu. Teta jo je vabila kosit. Ali Anica ni bila nič več lačna. Le pri jagničku je morala biti.
Nekoliko časa se je jagnje balo male gospodarice. Ali privadilo so je. Z Anicn je hodilo in skakalo po vrtu, po pašnikih in lotrih. Na vrat mu je obesila kra-guljček na rdečem traku. Jagnje je bilo veselo in ska-
91
kalo in prekopicavalo se je, da je neprenehoma ragljal ktaguljjek.
Ali nekoč se mu je pa zamerila Anica. Tako-le je bilo. Anično jagnje ni bilo ostriženo. Zato je je ho-tela ona sama ostridi- Vzela je škarje in glavnik, skrila jih v žep ter šla na vrt. Res da niso strigli ovca na glavnik. Ali kaj! Anica je hotela svoje jagnje lepše ostriči. Ko je vedela, da je nihče ne vidi, nastavi glavnik in  rezk  so  zapele  škarje.  Tedaj pa jagnje poskoči in
se pri skoku obode z ostrimi škarjami. Anica ga lovi z zevajočimi škarjami in nastavljenim glavnikom; toda vse zastonj. Upehala se je in ni ga ujela- Morala je zopet skriti škarje in glavnik. Pa še potem se je bal jagniček nekaj dnij.                                                                
Kakor  vsako   veselje. tako je tudi to minulo.  Iz jagneta je   zrastla  ovčica, iz  Anice Ana. ki je morala v  šolo in  na resno delo.   Ovčici  se ni ljubilo skakati, *    Ani pa tudi ne. Zakaj, kdor pridno dela, rad počije in       norcev ne brije.                                                                      
F. S. Finžgar