DUŠAN KERMAVTMER 
PAVPERIZEM* (OBUBOŽANJE) V PROPADAJOČIH ŽELEZARSKIH 
KRAJIH NA GORENJSKEM PRED STO LETI 
Ze nekaj piscev je obravnavalo neke plati propadanja starega gorenjskega 
železarstva pred sto leti in nekateri med njimi so posvetili pozornost tudi 
pavperizmu, tj. skrajni revščini, v katero je tisto propadanje pahnilo zlasti 
kovače-žebljarje v treh gorenjskih žebljarskih krajih: v Železnikih, Kropi in 
Kamni gorici. Cas je, da si poskusimo ustvariti >^celotno-< sliko o tem pavpe 
rizmu. 
Ze sredi šestdesetih let je ljubljanski nemški dnevnik v uvodniku opo 
zarjal na pešanje železarstva na Gorenjskem, zlasti na nazadovanje prodaje 
žebljev, ki jih sploh ni bilo več mogoče prodati po ugodni ceni.i Leta 1876 
beremo, da so v treh žebljarskih krajih odpustili »blizu 300 delavcev«, ki »so 
šli deloma v Zagorje, da bi premog kopali, deloma v Istro in Dalmacijo, tudi 
v Zgornjo Avstrijo kot železniški delavci«.^ Dve leti zatem, ko je Avstro-
Ogrska zasedla Bosno in Hercegovino, je odšlo tja večje število kovačev iz 
Železnikov; ob tej priliki je pisal iz tega kraja Josip Devičnik »Novicam«, da 
»mašinski žeblji s svojo nizko ceno napravljajo vsako konkurenco nemogočo«.^ 
Nekaj pred tem je dopisnik iz neimenovanega fužinskega kraja na Gorenj 
skem poročal »Slovencu«, po kakšnem vrstnem redu so dajali »po fužinah 
delavcem slovo«: »Pred nekimi meseci so šli tisti, ki so delali po tri leta, ta 
mesec gredo tisti, ki so delali po šest let, in na jesen celo eni [= takšni], ki so 
delali že po 12 let« Po dopisniku se je bilo »bati celo, da bi naša tovarna 
čisto ne začela praznovati, kar bi bilo za premnoge družine silno gorje«.* 
Za takšne obubožane žebljarje je bila rešitev le, če so lahko kje blizu 
dobili zaposlitev. Kam daleč se niso mogli odpraviti, ker niso imeli kaj pro 
dati ali zastaviti, da bi si kupili vozovnico in vzeli kaj s seboj na pot. »Novice« 
so navedle, da si je moral izseljenec v Ameriko priskrbeti za potnino »najmanj 
240 goldinarjev«, in so revnejšim nasvetovale, naj se izseljujejo na Ogrsko ali 
v Srbijo.5 Spomladi 1865 se je odselila prek morja prva — baje v zvezi z mi 
sijonarjem Francem Pircem, ki se je tisto leto vračal v Ameriko k Indijancem 
z osmimi bogoslovci — »organizirana« skupina gorenjskih kmečkih izseljencev 
iz okolice Bleda, zlasti iz Gorij, in z Dovjega, ki so se potem naselili kot far 
marji na Pirčevem misijonskem področju v državi Minnesoti.^ Devet let za to 
skupino je ravno iz Gorij šlo na enako pot spet »več posestnikov in druzih« 
na povabilo »onih, ki so se že pred leti t je preselili« in ki so domov pisali 
* Izraz pauperizem, izpeljan od latinske besede pauper, tj. siromak, po 
meni v politični ekonomiji množično obubožanje delovnih slojev, ki ga ob napre 
dujoči kapitalistični akumulaciji povzroča tehnični napredek (tj. narasla produk 
tivnost dela). 
46 
»veliko sreče obetajoča pisma«.'' Leta 1885 je poročal župnik Janez Ažman 
z Dovjega, da je samo iz njegove fare odšlo v dvajsetih letih več ko 80 izse 
ljencev v Ameriko, in pripomnil: »Še več pa bi jih rado šlo čez morje goto-
vejšega in boljšega kruha iskat, pa nimajo dovolj za pot v daljno Minnesoto.«* 
V vseh teh primerih je šlo za kmečke izseljence, ki so lahko odprodali kak 
kos posestva ali pa se zadolžUi in tako prišli do potnine. Kot poseben primer 
prekmorske izselitve nekmečkih izseljencev — predvsem izseljenk — naj 
navedem odpotovanje s plačano potnino »zopet šestih fantov in deklet v daljno 
Ameriko iz Domžal« spomladi 1884 v zvezi z ustvarjanjem v New Yorku po 
družnic domžalskih slamnikarskih podjetij. Ta podjetja so uvedli pri nas po 
letu 1866 tirolski priseljenci in so se dela zanje prijeli v okolišu Domžal in 
Mengša številni kajžarji. Kriza pa jih je vrgla v hudo bedo, ki jo je pretresljivo 
opisal neki dopisnik o »Propadu slamarije<< v »Slovenskem Narodu«. Pri tem 
se je spravil nad takratne ljubljanske obrtniške demokrate in socialistične 
rokodelce: »Semkaj naj pridejo oni zastopniki ,ljudske stranke' [okrog glasila 
»Ljudski glas«], pristaši znanih komunistov in rovarjev, in videli bodo, da so 
oni, ako so pridni in štedljivi [obrtniki in obrtniški pomočniki], gospodje v 
pravem pomenu besede proti tem parijam človeške družbe«; a v nasprotju 
z njimi »Jjudstvo naše trpi mirno in potrpežljivo.. .•«' 
Na tem ovinku k domžalskemu pavperizmu smo hoteli samo bolje spoznati 
razliko med tistimi brezposelnimi, ki so si mogli privoščiti izselitev v prek-
morsko »obljubljeno deželo«, in drugimi, ki so morali iskati kruha v bližini 
— če ga niso mogli najti z delom, pa z beračenjem! 
Poglavitna pričevanja o gorenjskem žebljarskem pavperizmu so iz osem 
desetih let. Poročila o njem pa niso dotekala iz vseh treh žebljarskih krajev 
enakomerno v slovenske časnike. Najprej je v letih 1882—1885 zbujal pozornost 
le pavperizem v Kropi in Kamni gorici. Nato je skozi dve leti 1885—1887 po 
zaslugi Mateja Kljuna v ospredju beda žebljarjev v Železnikih. Od leta 1887 
dalje pa se ta kraj umakne spet Kropi in Kamni gorici. 
A. Kropa in Kamna gorica v letih 1882 do 1885 
Leta 1879 je neznani pisec feljtona »Turistični sprehodi po Gorenjskem« 
v ljubljanskem uradnem nemškem dnevniku posvetil nekaj odstavkov zaradi 
krize v železarstvu »strahotno trpečima« krajema Kropi in Kamni gorici. Menil 
je, da se mala podjetja ne bodo mogla več dvigniti, saj že mnogo velikih pod 
jetij komaj še kljubuje preteči usodi. Kovači v teh krajih, ki se ob treh zjutraj 
kličejo k »ješam« in potem kujejo do devetih zvečer z le dveumim presledkom 
za kosilo, zaslužijo tako malo, da se morajo smUiti vsakemu človekoljubu, saj 
se komaj preživljajo skoraj izključno s koruznimi žganci in kislim mlekom. 
Tudi žene in otroci pod 12 leti naporno delajo pri »ješah«. In nobenega zbolj 
šanja v prihodnosti se ne morejo nadejati. »Ta nesrečni rod bo moral izpiti 
kupo delavske bede do roba vse dotlej«, da se bo pojavil podjetnik, ki bo 
>*številne in spretne delovne moči zaposlil z drugim delom« in tako storil nekaj 
»zares humanega«.'*' 
Tej pesimistični napovedi je ugovarjal neki kropenski mali podjetnik, ki 
se ni hotel vdati v propad žebljarstva, v dopisu »Slovenskemu Narodu«. Res 
»•ni tako, kakor bi si želeli,« je zapisal, toda »naše slabo stanje« le ni tako 
obupno. »Delavci ne zaslužijo toliko, kakor pred več leti, ko je bila še kupčija 
z železnLno bolj živa; to je pa povsod pri izdelovanji železnine, ne le v Kropi«, 
47 
kjer se vendarle prekuje »še skoraj ravno toliko železa kot pred 200 leti, gotovo 
pa bi se ga še več, ako bi bile razmere zavoljo oglja z Jelovice od strani 
gozdarije ugodnejše«. V nasprotju z dopisnikom nemškega lista je menil, »da 
se ni nadejati, da bi kroparska fužinarija tako hitro v nič prišla«-. Zavedal pa 
se je, da je »tukaj le z varčnim gospodarstvom«, pri čemer je pač v prvi vrsti 
mislil na lakotne mezde kovačev, mogoče »drugim večjim fužinarjem« konku 
rirati; poudaril je le okolnost, da vso pisarijo »sami deležniki [fužin] oprav-
ljajo<< brez uradnikov. Obtoževal je veliki kapital kot sovražnika malega: »To 
se ve, da so družbe, katerih uradniki vedno le to željo imajo, kako bi mogli 
še kropensko fužinarstvo zadušiti.'-^^ 
Med kropenskimi fužinarji in podjetniki sta se takrat izoblikovali dve 
stranki. Predstavnik tiste, ki je prišla na vrh pri zadnjih občinskih volitvah, 
Matej Soršak, je poleti 1881 pisal dr. Janezu Bleiweisu obširno pismo, kjer 
je hudo zabavljal zoper »zatiralce«, ki »niso nobenemu delavcu ali malemu 
hišniku prijazni« in jih »zatirajo, kjer morejo«. »Odkar je občinski odbor in 
predstojništvo njim iz rok vzeto, imajo strašno jezo; kjer morejo, nagajajo 
in spotike delajo,« zlasti tudi s tem, ko si prizadevajo, da bi le njim, »fužinam«« 
pripadli gozdni deleži na Jelovici, ne pa tudi »malim hišam, malim posestni 
kom ješ««. Soršak je prosil za pomoč Bleiweisa, ki ga je onikal, takole: »Oni 
so že nekteri krivici jezik zmešali in pravici na noge pomagali«, naj bi »še 
za to pravično reč svoj glas povzdignili«! V Bleiweiisovih papirjih pa se je 
ohranilo tudi gradivo, ki je izviralo od mogočnega fužinarja Benjajnina Schul-
lerja v Spodnji Kropi. 
Katera od teh dveh strank je prišla v občinsko upravo pri volitvah konec 
leta 1882, iz takratnih nekoliko protislovnih dopisov ni mogoče prav uganiti. 
Neki kropenski dopisnik je sporočil »Slovenskemu Narodu««, da so prišli v 
občinski odbor »pravi možje««, in je vzkliknil: »Živeli zavedni Slovenci!«^^ 
Dva meseca pozneje je neki gorenjski dopisnik »Slovencu«« p^oročal o neslogi 
v neki »soseski«, kjer »se je pokazalo posebno pri zadnji občinski volitvi to 
neslano strankarstvo«. Agitacija je bila tako »živahna«, da bi se utegnilo 
zgoditi kaj hujšega, »če ne bi bil vladni komisar sam volitve vodil in če ne bi 
bilo žandarjev v soseski«. Nato je povprašal: »Kaj pa je vzrok, da sta si stranki 
tako sovražno nasproti stali? Je-li šlo za imenitna načela? Je bila morebiti 
vera in narodnost, so bile občinske koristi v nevarnosti?«« Ne, je menil do 
pisnik, le »gole osebnosti so srca razburile««. »Stranka družine X je zmagala, 
ona družine Y je propadla. Pa ne, da bi se poslednja vdala, ampak . . . pro 
testirala je zoper volitve ... in je oporek pri vladi vložUa. Vlada je volitve 
potrdila. Stranka X je to dvojno zmago neki s streljanjem proslavljala.« Do 
pisnik je povprašal, ali »ni bilo nobenega pametnega med njimi, da bi to 
odsvetoval««, kar je moralo »propadlo stranko še bolj razkaoiti«.''' 
»Slovenski Narod«, ki je deset tednov prej objavil dopis pristaša zmagovite 
stranke iz Krope, je zdaj dal prostor zagovorniku poražene stranke, ki se je 
zoper volitve pritožila, in tako je prišlo v javnost ime tiste »nesrečne soseske««, 
ki je »Slovencev«« dopisnik ni imenoval. Proti »Slovencev!« kritiki »neslanega 
strankarstva« je novi dopisnik v »Narodu«« trdil, da je »smešno« in da le iz 
»slabe poučenosti«« izvira, če ima kdo kropenski stranki za ^-družinski« in 
misli, da gre »za osebnosti«« in ne za — »vero, narodnost in občinske koristi«. 
O nasprotni stranki, kateri je očital, da je zagrešila volilne nepravilnosti, je 
zapisal, da ji »krmilo držita dva nemčurja, drugi so pa kimovci in stiskalci 
ubozega kovača««. V oporo te trditve je navedel primer: »Ce vlada stegne 
milostno roko [in hoče] pomagati ubozemu delavcu, mu olajšati žalostno stanje 
48 
s kako drugo obrtnijo. . . brž se oglasi iz te mogočne nemčurske stranke 
mogotec ter vpraša: Čemu je nam to, tovarna aJi kaj tacega, kje bomo pa mi 
potem ljudi dobili, da nam bodo žeblje kovali?« Iz tega je logično sklepal: 
»Vam je glavni vzor tiščati ubozega delavca z oderuško pestjo k tlem, da 
se zvija.«1'' 
2e ob tem prvem hujšem opešanju gorenjskega žebljarstva so tožbe iz 
prizadetih krajev sprožile pri najvišjem oblastvu na Kranjskem neko reše 
valno »akcijo«, o kateri pa naj takoj povemo, da ni privedla do uspeha. Iz 
arhiva kranjskega deželnega predsedstva je razvidno, da je ljubljanska trgov-
sko-obrtna zbornica decembra 1882 predložila deželni vladi, naj bi se v Kropi, 
Kamni gorici in Železnikih uvedlo kovanje sestavnih delov pušk, nakar je še 
isti mesec deželni predsednik Winkler poslal dunajskemu ministrstvu za uk 
vlogo v tem smislu in je naslednji mesec minister Conrad odredil, naj inšpektor 
šol za kovinske obrti Hauffe obišče Borovlje in propadajoče žebljarske kraje 
na Kranjskem; Hauffe je predložil poročilo o Kropi, Kamni gorici, Železnikih 
in Bohinjski Bistrici šele po dobrem letu maja 1884.i* K tej zadevi se še 
vrnemo, ko opišem demonstracijo obubožanosti kropenskih žebljarjev junija 
1883 ob kratki ustavitvi dela. 
Najprej pa moram navesti še izčrpno pisanje ljubljanskega »Ljudskega 
glasa«, ki si je prvi pri nas prizadeval sistematično zastopati ljudske koristi, 
o nameravani pomoči Kropi in Kamni gorici z ustanovitvijo puškarske šole po 
zgledu Borovelj. V številki z dne 1. maja 1883 je takole razpravljal: »Kako 
lahko bi se naši deželi [tj. Kranjski], v prvi vrsti pa tistim krajem, Y katerih 
industrija, kupčija in obrtnija najbolj pešajo, pomagalo, ako bi se naši parla 
mentarni zastopniki bolj zanimali za potrebe ljudstva, za iznajdbo sredstev 
k zboljšanju. Ko je nedavno ministrstvo ustanovilo v Borovljah na Koroškem 
strokovnjaško šolo za izdelovanje pušk in puškinih cevi, se je ta kraj naenkrat 
do velikega blagostanja povzpel.« Po tem zgledu »so nekateri naši patrioti 
korake za upeljavo neke šole v naši deželi storili in — kakor se nam poroča 
— ne brezuspešno. V prvej vrsti namenjena sta za tako šolO' kraja Kropa in 
Kamna gorica, kjer majhna industrija z železom in jeklom, katera je ravno 
tam nekdaj najbolj cvetela, zdaj tako po rakovo napreduje, da si ti pridni 
delavci niti živeža zaslužiti ne morejo. Da so ti možje, katerim bodo Kropčani 
in Kamnogoričani gotovo vedno hvaležni, ravno ta dva kraja za to šolo odlo 
čili, temu je vzrok 1) resnično velika revščina ondotnih krajev, o kateri smo 
že večkrat kaj v ,Ljudskem glasu' poročali, in 2) sposobnost ondotnih prebi 
valcev za tako delo. Kropa in Kamna gorica sta se že od nekdaj pečedi z 
izdelovanjem žebljev, a zadnje čase jim ni več mogoče z drugimi tovarnami 
konkurirati, in že zdaj so v Kamni gorici vse kovačniee ali ,ješe', v Kropi pa 
njih večina zapuščene oziroma razdrte, ker jim dela primanjkuje. Pač se še 
z izdelovanjem žebljev pečajo, a kaj pomaga, ker druge tovarne iste izdelke 
zarad obilih strojev, s katerimi delajo in s katerimi se človeška roka ne more 
meriti, tako ceno dajejo, da bodo Kropčani in Kamnogoričani kmalu prisiljeni 
vse popustiti. In kaj bo potem? Tisoč rodovin bo naenkrat brez zaslužka in 
premoženja in država jih bo morala preskrbeti, če se o pravem času na to 
ne misli, da pridne roke naših Kropčanov kmalu drugo bolj hvaležno delo 
dobijo. — Meseca novembra m. 1. [1882] je gosp. deželni predsednik sklical 
nekoliko gospodov iz tukajšnjih industrialnih krogov na zborovanje v zadevah 
vpeljave obrtniške šole na Kranjskem in ti so predlagali, naj se taka šola v 
Kropi ali pa Kamni gorici ustanovi in naj bi se nekaterim ondotnim delavcem 
štipendije podelile in [bi se] v Borovlje poslali, da bi se tam v izdelovanji 
4 Loški razgledi 49 
pušk in puškinih predmetov [delov] izurili. Da bodo Kropčani to novo šolo 
z veseljem pozdravili, se umeje, saj jim edino le^ta pomore k boljši eksistenci.« 
Pisec je vedel napovedati, da si bodo še spomladi prišli ogledat Kropo in 
Kamno gorico neki profesor na dunajski tehniški visoki šoli (in hkrati in 
špektor obrtnega šolstva za kovinske obrti), vodja boroveljske obrtne šole in 
zastopnik kranjske obrtniške in kupčijske zbornice. Zaključil je s stavkom: 
»Želeti je, da bi Kropčani in Kamnogoričani to stvar enoglasno podpirali, ker 
le taka obrtna šola more rešiti naše gorenjske žebljarje popolnega pogina.»"^^ 
Temu sestavku je sledila v naslednji številki zahvala dopisnika iz Krope 
»Ljudskemu glasu«, ki »se je tolikokrat za nas in naše interese potegal.« za 
to, da je »tudi edini to veselo novico prinesel« v kraj »grozne revščine, po 
manjkanja in bridkosti«." Nemara so njegove besede, da »bi tako hudo delo 
in grenko životarjenje najhujemu razbojniku prevelika kazen bila«, užgale 
iakro, ki se je razvnela v plamenček v pavperiziranih kroparskih kovačih, da 
so se dva tedna nato na svojevrsten način — uprli! 
O njihovem nastopu je izvedela javnost najprej iz telegrama »Sloven 
skemu Narodu« iz Krope z dne 4. junija 1883: »Tu se pričenja štrajkanje 
kovaških delavcev. Dopis [sledi] jutri.«!^ Napovedani dopis pa je izostal ne 
le v naslednji številki, marveč cel teden dni. Pred novim dopisom iz Krope 
»Narodu« si oglejmo poročilo radovljiškega okrajnega glavarja z dne 7. ju 
nija 1883 deželnemu predsedstvu v Ljubljano: »Glede na brzojav z dne 4. t. m. 
v .Slovenskem Narodu' iz Krope o tamkajšnji delavski stavki sem takoj od 
poslal tja komisarja Gottfrieda Friedricha, da se o zadevi informira. Iz nje 
govega poročila je razvidno, da je 4. t. m. velik del kovačev izostal z dela in 
priredil hrupen obhod po Kropi, ne da bi bilo prišlo do izgredov. Delavske 
deputacije so v docela dostojni obliki prosile svoje krušne gospodarje, naj 
bi jim zboljšali mezde, a ko so prejeli odklonilne odgovore, so nekateri še 
isiti dan, vsi drugi pa naslednje dni spet začeli delati in delo v redu opravljajo 
dalje. Iz informacij izhaja, da praznovanje kovačev zlasti ob ponedeljkih ni 
nič nenavadnega.«'^ 
Nov dopis iz Krope je »Slovenskemu Narodu« poslal nekdo drug, ne tisti, 
ki je bil telegrafiral o »šrtrajkanju«, kajti dopis se začenj^a s stavkom: »Na 
telegram iz Krope smo pričakovali obljubljenega dopisa zarad štrajkanja ko 
vaških delavcev, pa ga ni bilo.« Nato je sledil popravek: »To ni bilo nobeno 
štrajkanje, ker so se delavci le zbrali, šli po trgu skupno k županu in terjali 
večje plačilo na dan, pa ko jim je bilo odrečeno, se je zopet čez jedno uro 
večina povrnila k svojemu delu in zopet mimo dela svoj nadležni posel. Na 
naznanilo županstva prišel je danes [6. junija] c. kr. komisar v Kropo pre 
iskovat to zadevo. Sklical je vse deležnike štrajkanja skup. Kakor je meni 
znano, terjajo večje plačilo, ali to bodo težko dosegli, ker bi se sicer žeblji 
morali podražiti in pri tem bi češka konkurenca dobila prednost, naši kro-
penski izdelki pa bi zaostajali [neprodani]. Jedino, kar kovači zmorejo doseči, 
je to, da terjajo svojo zasluženo plačo v denarjih, in k temu naj jim c. kr. 
okrajno glavarstvo pripomore, da jih morajo v denarjih plačevati. S tem bi že 
kovačem bilo veliko pomagano, ker ne bodo primorani slabo koruzo in slabo 
zabelo za drag denar jemati. Vse to naj bo pa tudi migljaj c. kr. oblastni]am, 
da je zadnji čas, da se kovašiki red naredi.^^o 
To hladno poročilo o kovaški demonstraciji dne 4. junija 1883 pa ni za 
dovoljilo prevnetega časnikarja, ki je vso zadevo napihnil v naslednjem uvod 
niku »Naroda« pod naslovom »Prvi štrajk v Kropi«. Za motto je vzel Gre 
gorčičeve verze: »Vi, ki zaklade zbirate / iz bližnjikov krvi, / ki reveže za-
50 
tirate — / prah boste tudi vi!« Nato se je bombastično razpisal: »Dan 4. junija 
t. 1. ostal bo z zlatimi črkami zapisan v spominu kropenskih delavcev. Ta dan 
so prišli po mučnih desetletjih do spoznanja svojega neznosnega stanja. Mi 
delavci nikakor nimamo ne komunističnih ne socialističnih nazorov, ker vemo, 
da nas le delo živi, mi zahtevamo samo človeških pravic. Ce v mrzli zimi in 
v vročem poletj^i vihtimo težka kladiva od zore do mraka, nam vendar prisitoji, 
da si prislužimo toliko, da moremo živeti. Ce bo tako naprej šlo, gremo gotovo 
s hitrimi koraki svojemu koncu nasproti. Kaj nas druzega čaka, nas čile de 
lavce, nego kar Vodnik lenuhu obeta: ,Palca beraška pa prazen bokal.' Se 
li more kdo česa druzega nadejati? Že sedaj vidimo na stotine živih dokazov. 
Kadar porabimo svojo delavsko moč, smo mi ravno na tem ... — ... Naše 
nujne potrebe... so tako skromne, da se. . . mora vsak čuditi. . . Delavci smo 
zadovoljni, da imamo le vsak dan trikrat turščične žgance. Ne, teh nam hvala 
Bogu še ni manjkalo, a kakšni so bili včasih! — Gospodje, gledajoči na svoj 
dobiček, kupujejo pokvarjeno žito in nam tisto prodajajo za polovico dražje, 
kakor bi se drugje dobro in zdravo dobilo .. . Lačen pes bi težko jedel jed 
iz te moke napravljeno... — Ta nepopisljiva beda je prikipela do vrhunca 
in ravno dne 4. junija so delavci s skupnim ustavljenjem dela pokazali, da 
vedo, da so ljudje, ne pa živina. Postavnih meja nismo prelomili, kajti ves 
ta štrajk imel je tako rekoč nedolžen obraz, a vendar smo dosegli, kar smo 
nameravali. Slavno c. kr. glavarstvo je pričelo preiskovanje. Delavci smo po 
svojih zaupnih možeh svoje terjatve naznanili v naslednjih treh točkah: 1) naj 
vlada pazi, da se ne bo prodajal zdravju škodljiv* živež, 2) ... da se delavcem 
izplačuje njih zaslužek kolikor mogoče v gotovini, ne pa skoraj izključljivo 
v živežu, če bi bil ta tudi nepokvarjen in zdrav, in 3) naj se jim zaslužek, 
kateri je z ozirom na število delovnih ur (14—16) silno pičel, razmeroma zviša.<< 
Dopisnik je sodO: »Prepričani smo, da nam bo vlada v prvih dveh točkah brzo 
in korenito pomagala, a v tretji ostalo bo 'pri starem. O priboljšanji zaslužka 
naši gospodje nimajo ušes in njih srca so trja od gorskega kremena.«^1 
V našem okviru nam ni treba slediti podrobnejšemu razlaganju o zaslužkih 
tako v tem dopisu kakor tudi v obširnejšem dopisu »Ljudskemu glasu« o 
»vzrokih štrajka dne 4. junija«. A iz tega dopisa naj navedem opis bede: »Po 
celi deželi nas kakor berače zaničujejo. Res smo berači m čudno se nam zdi, 
da še večji nismo. V Kropi je pravzaprav visoka šola ali tako rekoč univerza 
za beračenje. Beračiti mora vsaik na stare dni, tega ga ne more rešiti drugo 
nego zgodnja smrt. To je neznosno stanje, to je vzrok štrajku dne 4. junija.« 
Samo iz tega dopisa izvemo, kako je predstavnik oblasti v Kropi ukrepal. »Dne 
6. t. m. prišel je iz Radovljice c. kr. komisar k županu in vzel nekoliko de 
lavcev v navzočnosti starešinstva na zapisnik. Istega dne popoldne je v gostilni 
pri Jarmu iz velikanske trume 200 moških delavcev, kateri so hoteli zaslišani 
biti, vzel še šest na zapisnik. Rekel jim je, [da] gospodje pravijo, če bi kovač 
delal in ne pil žganja, bi lahko izhajal, kar je pa jako jalova trditev. Nadalje 
je rekel.. . [da] gospodje pravijo, da ne morejo nič plače povišati in raji 
delavce propuste, na kar mu je teh šest mož enoglasno reklo, da jih ne pro-
puste, ker jih bodo čez en teden zopet radi v delo vzeli, ko bodo videli, da 
se jim je zlati studenec posušil. Ti možje so prosili g. komisarja, da naj bi 
jim vlada prišla na pomoč s kakšno obrtnijsko šolo.. . Komisar jim je rekel, 
da gospodje pravijo, da kovači svojih otrok v obrtnijsko šolo ne bodo hoteli 
pošUjati.« Dopisnik je navedel z imenom izjemnega podjetnika, ki »plačuje 
kovače tako, da morejo izhajati«, in »je zadovoljen s poštenim dobičkom«. 
Takšen »dostojni dobiček« je dopisnik »privoščil« ix>djetnikom, le želel je, naj 
*" 51 
bi >^od tega pusitili raz bogate mize pasti majhno drobtinico delavcu siromaku«. 
Dokler se mezda ne zboljša, »tako dolgo bo delavec roboval in — ko ob moč 
pride — beračil«. Zaključil je pa pisanje takole: »Ce se kdo dobi, da more 
oporekati le najmanjši črtici tega dopisa, poživljam ga na dan...«^2 
Dne 22. junija 1883 je pet kropniških kovačev — Jožef Smitek, Simon 
Pogačnik, Andrej Škriba, Peter Megušar in Fortunat Resman — vložilo prošnjo 
na okrajno glavarstvo, da jim pomore proti delodajalcem, ki jih gmotno oško 
dujejo.^ Tri tedne za njimi so se pa trije — Janez Eržen, Valentin Škriba in 
Resman — »v lastnem imenu in v imenu svojih tovarišev, ki so prišli zaradi 
zatiranja svojih delodajalcev s svojimi družinami v najhujšo stisko«, obrnili 
z »najvdanejšo prošnjo« na »c. kr. apostolsko veličanstvo« cesarja. Obrazložili 
so ves sistem izkoriščanja, menili, da jim niti okrajni glavar niti deželna vlada 
ne moreta pomagati, le »milostni ukrep najvišjega vladarja« lahko prisili izko 
riščevalce k boljšemu plačilu in uredi tudi, »da delavci v primeru bolezni do 
bijo majhno podporo in niso prisiljeni vzeti v roke beraško palico«. Prošnjo 
so z Dunaja poslali okrajnemu glavarstvu z nalogo^m, naj bi ukrepalo in kmalu 
sporočilo o zadevi. Okrajni glavar je po štirih tednih dne 2. septembra poročal, 
da »se v Kropi 12 trgovcev peča s kovanimi podkovskimi žeblji, ki se največ 
prodajajo v podonavske dežele in sicer v toliki množini, da je okrog 200 ko 
vačev stalno zaposlenih«. Obrazložil je ves sistem plačevanja za opravljeno 
kovanje in zaključil, da ostane kovaču okrog 50 krajcarjev dnevno. Pravno 
pravzaprav ni šlo za službeno pogodbo, marveč za delovršno pogodbo; kdaj 
in kako kovači, ki so dobili železo v prekovanje od trgovcev, opravijo kovanje, 
je bilo docela njihova stvar. Okrajni glavar je sporočil, da «-se kovači name 
ravajo združiti v pridobitno zadrugo«, in da jih je pozval, naj pravila pred 
ložijo trgovsko-obrtni zbornici. »Dotlej,« pa je menil, »je mogoče doseči izbolj 
šanje delovnega odnosa le s pomočjo obrtnih inšpektorjev, ki bodo uvedeni 
z novim obrtnim redom.« Poročal je končno še, da je dal tri trgovce obsoditi 
na globe, ker so izplačevali delavce v živežu namesto v gotovini, in da je 
zahteval od njih, naj uvedejo delovne rede in odpovedni rok poleg izplače 
vanja v denarju.2* 
O »obravnavi zoper kropniške ,gospode' zaradi stiskanja ljudstva« je spo 
ročil >>Slovenski Narod« najprej le v kratkem brzojavu iz Radovljice: »Tožbo 
zastopa C. kr. okrajno glavarstvo, založeno z čez mero obilnim obtožujočim 
gradivom. Zatoženi sio do malega vsi občinski odborniki z gospodom županom 
na čelu. Zagovor zatožencem napravil je dr. Zarnik. Priče, po ljudstvu iz 
voljeni možje, katerih bode pa, kakor se čuje, čuda veliko, četudi so poobla 
ščenci trpinov, so smeli govoriti le O' svojih osobnih težnjah.«2* Dopisnik je 
obljubljal sprotna poročila, a izšlo je samo še eno o »pravdi zoper kropniške 
,gospode'« dne 27. avgusta: »C. kr. okrajno glavarstvo v Radovljici je izmej 
neštevilnih nepostavnosti porabilo v zatožbo jedino le to, da ,gospodje' pla 
čujejo kovače z živežem namesto z denarjem. V vseh drugih točkah se je 
kovačem dal svet, posebej tožiti pri kazenski sodniji, kar pa kovači ne bodo 
ubogali, ker vedo, da je čas zlato, časa pa bi zamudili obilo in bi tudi kazensko 
sodnijo radovljiško najmanj eno leto dolgo okupirali zase, kar bi pa za cel 
okraj utegnilo imeti slabe nasledke. — Vsled zgoraj omenjene zatožbe je bilo 
obsojenih pet ,gospodov', med njimi oče župan, na 10 goldinarjev globe ozi 
roma dva dni zapora. Dva ,gospoda' pa sta bila zaradi pomanjkanja dokazov 
nekriva spoznana. Trije naznanili so pritožbo na višjo instanco.« Uredništvo 
je pripomnilo: »Ostale stvari dopisa morali smo z ozirom na državno pravd-
ništvo izpustiti, akoravno se zlagamo z nazori gosp. dopisnika.«^ 
52 
Žebljarji so se lotili priprav za ustanovitev »-pridobitne zadruge«, kakor 
jim je nasvetoval okrajni glavar. Sestavili so »začasni odbor«, v katerem so 
bili Luka Kenda, Jurij Jelenec, Simon Pogačnik, Jožef Šmitek, Jožef Klinar 
in Janez Pemuš, dali so sestaviti osnutek pravil Zveze kovaških mojstrov 
kot registrirane zadruge z neomejenim jamstvom in ga skupaj s prošnjo z dne 
27. julija 1883 predložili ljubljanski trgovsko-obrtni zbornici. Opozorili so na 
svojo »obče znano bedo« in na dejstvo, da »okrajno glavarstvo v Radovljici 
sicer vodi zoper naše stiskalce preiskavo vsled vneboupijočih naznanil v 
,Slovenskem Narodu' in v ,Ljudskem glasu'«, a da »kazen, katero bodo gotovo 
naši gospodje dobUi, nam našega bremena ne bo olajšala«. Za »edino pot, ki 
nas gotovo pripelje iz teh stisk« in ki jo »okrajno glavarstvo gorko priporoča«, 
imajo »osnovanje društva, ki bi nas storilo neodvisne od stiskajočih nas pre-
kupcev«. Pričakovali so, da jih bo zbornica podprla z vsem svojim vplivorn 
»v tem imenitnem in težkem podjetju«, kjer ne gre le za »nekatere obrtnike, 
ampak za rešenje celega prebivalstva največjega gorenjskega trga«. Mislili 
so, da bodo uspeli, če bodo prikazali gospodarski položaj žebljarstva v čim 
bolj rožnati luči: imeli so za »dokazano, da ima prekupec (pri nas imenovan 
gospod) od vsacega kovača na teden najmanj tri goldinarje čistega dobička«, 
in iz te premise so računali: »Ako nas sto kovaških mojstrov napelje ta do 
biček nase, pokaže se v enem samem letu velikanska glavnica, ki nam naš 
obstanek jamči.« Sodili so, da so »sebični -krogi« zavajali »vlado«, tj. pač jav 
nost nasploh, v zmoto z »nesramno lažjo«, češ »da žebljarska obrt peša in da 
za tega voljo delavci ne morejo na pošteno plačo priti, medtem ko je ravno 
obratno res, saj žebljarski »izdelki se še ohladiti ne utegnejo, ampak vse gre 
sproti izpod rok«! Sestavljalec vloge, ki ga lahko uvrstimo le v krog »Ljud 
skega glasa«, je stališče kovačev kar socialistično priostril v stavku: »Gospodje 
nam pravim obrtnikom le zaslužek po postavnih in nepostavnih potih kratijo 
in se sami brez vesti bogate, medtem ko smo mi izpostavljeni na nemilost 
gladu, pomanjkanju in bolezni.« Prosili so za »vsaj 12 ali 13 tisoč goldinarjev« 
in utemeljevali prošnjo takole: »Ko bi le za enega dobrega pol leta zmagali, 
potem smo brez skrbi. Ako pa pričnemo s premajhno glavnico, nas naši tlači-
telji, če treba, s svojo materialno zgubo uničijo in pokončajo.« Ce pa prejmejo 
zaprošeno vsoto, so napovedovali, da bo zadruga imela »že prvo leto najmanj 
10.000 goldinarjev čistega dobička, ker se vsi družabniki zavežemo delati tako 
dolgo, dokler glavnica ne naraste na 20.000 goldinarjev, na ravno ta zaslužek 
kot dosedaj gospodom«. Tej lepi, a na nerealnih premisah zgrajeni zadružni 
zamisli so se kropenski kovači vdajali še do jeseni 1883, saj je predlagatelj 
Jelenec še 26. septembra urgiral pri trgovsko-obrtni zbornici rešitev vloge in 
sporočil, da »hočejo 1. oktobra pričeti z delom«.2'' 
Prav takrat je o tem zadružnem načrtu obvestil javnost »Slovenski Narod« 
v dopisu nekega »kmetovalca« iz Radovljice. Predvsem pa je opozarjal na 
nadležno množično beračenje v okolici, ki je bUo izraz žebljarskega pavpe-
rizma: »Razen hišnega davka tare naš okraj še druga ne dosti manjša nadloga: 
množina beračev iz Kamne gorice in Krope, ki se vsipljejo kakor kobilic j i 
roji dan na dan okrog nas. Dolgo smo misliU, da so to navadni postopači, ki 
se jim ne ljubi delati. Iz časnikov pa smo sedaj izvedeili, da je ta okoliščina 
posledica [ravnanja] bogatejših prebivalcev teh krajev. Kakor se sliši, imajo 
delavci namen sedaj sami izviti se iz klešč svojih stiskačev. V Kropi namreč 
napravljajo zadrugo, ki bo po občem trjenji delavcem vzmogočila zaslužek, 
dovoljen za pošteno življenje. Želeti bi bilo, da bi tudi kamnogoriški sosedje 
Kroparje posnemali v tem hvalevrednem piočetji. Kakor se vidi iz poročila 
53 
pete seje deželnega zbora, so Kroparji podpore prosili v podobi posojila iz 
deželnega zaklada. Našemu gosp. poslancu se tukaj ponuja lepa prilika ne le 
ubogim delavcem, ampak tudi nam [kmetovalcem] pomagati s tem, da to proš 
njo toplo priporoča, ker bomo mi, ako bodo delavci pošten zaslužek imeli, tudi 
rešeni njihovega nadlegovanja. Ako vidi potrebo, rad daje človek vbogaime; 
da bi berači bogatinom nosili, to pa ne gre!«^* 
Nemara »začasni odbor kovaških mojstrov«, ki so si zidali gradove v obla 
ke, od trgovsko-obrtne zbornice ni prejel pismenega odgovora, a misliti si 
moramo, da je njen tajnik Janez Murnik bodisi koga poslal v Kropo ali pa 
se je morda kar sam odpravil tja poučit predlagatelje pravil za pridobitno 
zadrugo, naj ne pričakujejo od kogar si bodi tistih potrebnih tisočev! Vsa 
zadružna zamisel je bila le udarec po vodi. 
Znova pa je trgovsko-obrtna zbornica poživila pobudo za preusmeritev 
proizvodnje z uvedbo strokovne šole; urgirala je zadevo pri ministrstvu za uk 
marca 1884. Morda si je šele po tej urgenci inšpektor Hauffe prišel ogledat 
položaj v žebljarskih krajih, o katerem je poročal maja 1884 — kakor smo že 
izvedeli — in morda je na temelju njegovega poročila nato junija 1884 sporo 
čila kranjska deželna vlada trgovsko-obrtni zbornici, da gre za ustanovitev 
strokovne šole za izdelavo raznega železnega orodja v najprimernejšem izmed 
treh krajev — Krape, Kamne gorice in Železnikov — kjer bi pripravili po 
slopje s štirimi učilnicami in s sobo za učitelja ter bi se vse tri občine skupaj 
obvezale, da bodo skrbele za kurjavo, razsvetljavo in čiščenje. Znano je stališče 
občinskega odbora v Kropi, v katerem so sedeli »gospodje«, do te zamisli: Po 
izjavi, da je z ustanovitvijo takšne šole »v principu zadovoljen«, je nasvetoval 
»namesto izdelovanja« orodja in puškinih cevi kot potrebnejšo — tovarno 
zakovic in vijakov; vsi stroški za šolo pa naj bi se krili iz deželnih (ne občin 
skih) sredstev. Tu je vsa zadeva s šolo takrat obtičala.^ 
Dve leti po kropenski »stavki«, ki je predstavljala eno prvih mezdnih 
gibanj na slovenskem podeželju (v avgustu istega leta 1883 je bila bolj znana 
»prva« stavka rudarjev v premogovniku Ojstro pri Hrastniku), je opisal pav-
perizem v Kropi in v Kamni gorici v posebnem dodatku k poročilu obrtnih 
inšpektorjev v Avstriji, natisnjenem leta 1885, nadzornik »^obrtnije štajerske 
in kranjske« dr. Valentin Pogačnik, 'ki je bil doma prav iz teh krajev. Z gra 
divom iz tega dodatka je seznanil slovensko javnost edini »Ljubljanski list«, 
gilasUo Frana Šukljeta, ki je bržčas sam napisal uvodnik »Naši žebljarji« in dal 
prevesti celotno Pogačnikovo poročilo o žebljarskem pavperizmu v Kropi in 
v Kamni gorici. V uvodniku je z vsem poudarkom apozoril, da »je skrajni čas, 
da se milovanja vredni položaj teh delavcev tudi z naše strani [tj. kranjske 
ali slovenske] preišče ter robstvo odpravi, katero je neprimeroma bolj mučno 
nego ono nekdanjih zamorskih sužnjev v severni Ameriki, o katerem je senti 
mentalna Beecher-Stowe svoje dni rahločutnim čitateljem spisala znani roman 
.Stric Tomova koča'«. Za podrobnimi podatki o delovnem času in delu otrok 
in žensk, ki »se pri izdelovanju žebljev pote in mučijo kakor črna živina«, 
je zapisal o povprečnem zaslužku žebljarjev — o 2—4 goldinarjih na teden — 
naslednjo sodbo: »V trumah berači iz Krope z beraškimi bisagami hodijo ,na 
bero". Kdo jim bode to zameril, saj je njihov zaslužek mnogo manjši celo od 
onega, za kojega je veda izumila pregnantni nemški izraz ,hungerlohn"«, tj. 
lakotna mezda. Ta beda pa »ni proizvod požrešne brezobzirnosti špekulativnih 
poedincev«, marveč »izvira od tod, ker v Kropi in Kamni gorici udomačena 
obrtnija že sedaj obupen boj bije z velikimi tovarnami in njih stroji«. Po sodbi 
pisca »veliko večjih plač podjetniki v gorenjskih obrtnih krajih ne bi mogli 
54 
dajati tudi v tem primeru ne, če bi sami navdušeni filantropi sedeli na njih 
mestu«. Izhod je potemtakem samo v tem, »da se tamošnje prebivalstvo kmalu 
pripravi na drugo stroko kovinske ali kake druge obrtnije, katera mu ugaja in 
katera se bolj rentuje nego žebljarstvo v sedanjih razmerah«. Pisec je »pozdra 
vil vest, da se misli v teh krajih uvesti fabrikacija pušk, ki se je tako izvrstno 
obnesla v Borovljah«, in prespdil, da »tudi ustanovitev strokovne šole nižje 
vrste, o kateri se mnogo govori v kompetentnih krogih, bode dokaj dobička 
prinašala ubožnemu prebivalstvu v Kropi in Kamni gorici«. Končal je z upa 
njem, >^da bode dr. Pogačnikovo poročilo izdatno pripomoglo v dosego teh 
namenov«, in s priporočilom, naj ga preberejo tisti, ki jim »je dolžnost ozirati 
se na gmotni in duševni blagor našega naroda, v prvi vrsti tedaj naši deželni 
in državni poslanci«.2" Iz nato v »Ljubljanskem listu« objavljenega Pogač-
nikovega poročila (dodatka) naj omenim samo dva podatka o zdravstvenem 
propadanju v obeh obiskanih krajih: 1) »da se le izjemoma iz Krope in Kamne 
gorice kak fant dobi, ki ga morejo pri vojaškem naboru uvrstiti med vojake«, 
in 2) »da jih večina podleže boleznim njihovega stanu, kakor pljučnim in 
srčnim boleznim, edemu [tj. oedemu ali razvodenitvi] krvnic na rokah in 
nogah« — iz koncentracijskih taborišč v zadnji vojni znanemu »lakotnemu 
edemu« — pri čemer »najhuje umirajo otroci«.^' 
Vse pa kaže, da so drugi poslanci in sploh meščanski politiki le malo 
prebirali ta spis o bedi Kropničanov in Kamnogoričanov. Vsi drugi slovenski 
listi so šli molče mimo Pogačnikovega dodatka! »Slovenski Narod« je k ce 
lotnemu poročilu obrtne inšpekcije pripomnil le, da »je najvažnejše nadzorisče 
dunajsko pod židovo roko. . .«\^^ Prvaki tako imenovane »odločne« frakcije 
pri »Slovenskem Narodu« in staroslovenci pri »Slovencu« so imeli druge skrbi, 
ob katerih jih pavperizem v gorenjskih železarskih krajih ni zanimal: Takrat 
so noč in dan mislili samo na to, kako bi preprečili Sukljetovo izvolitev v 
dunajski državni zbor v volilnem okraju dolenjskih mest in dosegli, da bi bil 
tam izvoljen neki grof Margheri! Ker je o žebljarskem pavperizmu prvi spre 
govoril Šukljetov »Ljubljanski list«, so oni o Kropi itd. molčali kakor grobovi. 
»Ljudski glas« pa je bil že prenehal izhajati. 
B. Železniki v letih 1885 do 1887 
Nekoliko dni zatem, ko je objavil poročilo obrtnega nadzornika dr. Pogač 
nika o bedi v Kropi in Kamni gorici, je »Ljubljanski list« prinesel dopis iz 
Železnikov, ki je razkrival podobno ali enako bedo v tem tretjem gorenjskem 
žebljarskem kraju. Njegov pisec je bil novi kaplan in predsednik malo prej 
v kraju ustanovljenega »bralnega društva« Matej Kljun. S tem — nepodpisanim 
— dopisom se je začelo Kljunovo obsežno in prizadevno socialno pisanje o sta 
nju v Železnikih izmenoma v vseh treh slovenskih ljubljanskih dnevnikih. Pet 
tednov pred tem dopisom v »Ljubljanskem listu« se je kaplan Kljun v dopisu 
»Slovencu« še pohvalno ozrl na »neumornega g. učitelja Levičnika«, ki je zavzel 
mesto podpredsednika omenjenega »bralnega društva« ob njegovi ustanovitvi.^'' 
Odtlej pa sta si prišla hudo navzkriž s tem — pač »neumornim«, a hkrati tudi 
hudo oblastnim — učiteljem in obenem županom, ki je bdel nad patriarhalnimi 
odnosi v kraju in nad priposestvovano pravico, da vodi vse »kulturno« življenje 
v kraju zunaj čisto cerkvenega, in ki se je z vso strastjo obrnil proti novotar-
skemu »bralnemu društvu« kaplana Kljuna. O vsem tem pa izvemo šele iz 
naslednjih Kljunovih dopisov »Slovencu«, o katerih spregovorim kratko šele 
55 
p>otem, ko navedem njegov dopis »Ljubljanskemu listu«, kjer je z njemu jedko 
ironijo opisal, kako različno sta sprejela natis Pogačnikovega poročila o Kropi 
in Kamni gorici dva »razreda^^ v Železnikih: ••Pretresti moralo je srce vsake 
mu, kdor ima kaj ljubezni do svojega naroda, poročilo o žalostnem stanji žeb-
Ijarjev v Kamni gorici in Kropi. Kaj čuda torej, da se je bila tudi našemu gosp. 
županu zbudila žilica pomilovanja — [toda] za vas, gospod urednik, da ste 
bili tako neprevidni in sprejeli take reči v predale vašega cenjenega lista. V 
sveti jezi drznil se je [izpre]govoriti, kaj je bilo treba to v javnost spravljati! 
Naši kovači bodo to brali in začeli rogoviliti [tj. zahtevati zboljšanje stanja]. 
Srečni Zeleznikarji, ki imate na čelu take može, ki jim bije sirce tako gorko 
za vaš blagor!« 
V drugem odstavku je pisec opozoril na enako bedo žebljarjev v tem 
kraju, ki ga je obrtna inšpekcija prezrla: »Ne vemo, kako je prišlo, da je 
nadzorovanje v naših krajih [tj. v Železnikih] izostalo. Poročilo o žebljariji 
na Kranjskem bi bilo vsaj popolno, ko bi se gosp. c. kr. nadzornik potrudil 
v naš kraj.« Ko je izrazil upanje, da tudi ta še pride na vrsto, da svet izve 
o »žalostnih razmerah« in o tolikih »-bledih, mrtvaških obrazih« v tem kraju, 
je Kljun vzkliknil: »Skrajni čas bi že bil, da nam pride pomoč od zgoraj«, nato 
pa je prek obče ocene, da »je nepriličnosti ali pravzaprav nedostatnosti... pri 
nas še mnogo več«, poudaril »v prvej vrsti — ponočno delo« in nadaljeval: 
»Vedno se drže namreč naši kovači stare navade, [da] z delom pričenjajo 
nekateri ob osmi, drugi ob enajsti uri zvečer ter končajo ob deveti ali deseti 
uri zjutraj. Zavarujem se zoper vsako natolcevanje, češ da hočem sramotiti 
svoje rojake. A vsakdo, ki bo čul, da se shajajo mladi ljudje obojega spola 
ponoči, vzklikniti mora: Kaj ste vi čuvarji nravnosti! Zakaj se ne spolnjuje 
postava, ki zabranjuje žensko ponočno delo! — Otroci pričenjajo kovati pri 
nas z desetim letom, a kujejo cele noči — kako dobro mora to vplivati na 
telesni razvoj! Iz ,vigence" [kovačnice] gredo ti mali ubožčki naravnost v šolo. 
Kako uspešen more biti pri njih poduk! In šolska oblast? A zadosti. Naj bi se 
kmalu potrudil obrtni nadzornik tudi k nam; naj bi svetu objavil bedo tukajš 
njega delavca, da bi se mu potem vsaj nekoliko olajšalo breme.«'''' 
V tem dopisu se nam pokaže Kljun kot moralist in filantrop, hkrati pa tudi 
kot odkrit nasprotnik tistih, ki so vzdrževali nezadovoljivo stanje, zlasti učitelja 
in župana Levičnika, od katerega prej ni pričakoval, da bo tako zagovarjal 
p>opolno »robstvo« kovačev kot nekaj usojenega in nepopravljivega, proti čemur 
ni dopustno nobeno »rogoviljenje«. V vsem kaplanovem prizadevanju je bila 
poglavitna usmeritev proti »stari navadi — ponočnega dela«. 
V vrsti dopisov »Slovencu« je v naslednjih mesecih leta 1885 največ zago 
varjal »bralno društvo«, ki je z nastopi pri cerkvenih procesijah in z lastnimi 
polcerkvenimi slavnostmi ravno z nasprotovanjem oblastnemu Levičniku kot 
predstavniku starega reda in duha budilo v množici Zeleznikarjev neko novo — 
recimo »demokratično«, čeprav te besede ni nihče takrat v kraju uporabil — 
razpoloženje.^5 Kaplanova strastnost in ironija nasproti »častitljivemu« učitelju 
in cesarjevemu odlikovancu s krono za zasluge pa je bila umljivo prehuda za 
»Slovenčeve« duhovniške naročnike. Zato je Kljun avgusta 1885 prenesel na 
daljnjo kritiko predstavnikov reda, ki je tako stiskal kovače v Železnikih, v 
»Slovenski Narod«; to kriptoliberalno glasilo je prineslo med avgustom in 
novembrom 1885 vrsto Kljunovih ugovorov zoper »žaljivo obnašanje^< ielez-
nikarskega šolskega vodje do župnika, do kaplana in do duhovščine sploh!^ 
»Novice«, glasilo staroslovenca dr. Poklukarja, ki jim je bil železnikarski 
»šomošter« ploden sodelavec in dopisnik iz svojega kraja »skozi dolgih 32 let 
56 
(od leta 1853)«, so dale Levičniku prostor za obširni spis »V moj zagovor in 
obrambo«.^''^ Iz tega pisanja veje vsa starokopitnost tega nasprotnika >>novo-
žegne izobraženosti«, ki mu je bil novotar-kaplan trn v peti. Hkrati se je 
Levičnik v tem spisu kazal trdnega zaveznika železnikarskih fužinarskih mag-
natov, treh bratov Globočnikov, katerim naj bi ljudstvo izkazovalo le hvalež 
nost za to, ker mu še priskrbujejo delo in zaslužek! Solidarnost s kliko teh 
»gospodov« se pri Levičniku deloma pojasnjuje tudi z okoliščino, da je po 
očetu podedoval nekaj fužinarskih deležev. Z njimi je bil tako zvezan, da jim 
niti ni zameril, da so se šteli za »Kranjce«, tj. za tuje slovenski narodni prebuji 
in ljudstvu, ki jih je obkrožalo, in da so temu ustrezno prijavljali pri ljudskem 
štetju nemščino za svoj občevalni jezik, s čimer so se — statistično — uvrščali 
med Nemce. 
Kljunova pobuda je privedla jeseni 1885 do kolektivne prošnje neke manj 
šine kovačev, naj bi dne^/no delo nadomestilo nočno in naj bi se delo sploh 
bolje uredilo. O tej peticiji je p^rvi poročal »Slovenski Narod« takole: »Gibanje 
— a ne anarhistično — vrši se mej tukajšnjimi kovači. Žebljarji — a ne vsi — 
nameravajo prositi gg. fužinarje, da se odpravi stara ukoreninjena razvada, 
da bi se ponoči ne kovalo, in dalje, da bi se upeljal red pri delu. Zalibog, da 
Se kaže pri tem blagem podjetji in prizadevanji g. kaplana zlobno hujsikanje 
[pač — Levičnikovo]. Ker pa gg. fužinarji sami Srčno žele tacega preobrata in so 
pripravljeni tudi sami na to dati, nadejamo se gotovo zaželenega uspeha.«^ 
Besedilo prošnje je prvi objavil »Ljubljanski list«, za njim pa tudi »Slo 
venski Narod«.'^ A preden ga navedem, naj prikažem polemiko med »znanim 
gosp. fužinarjem«, tj. enim izmed treh bratov Globočnikov, in M. Kljunom v 
»Novicah« o okolnostih, ki so bile v zvezi z nastankom in s predložitvijo peticije. 
Eden izmed Globočnikov je v svojem imenu Ln v imenu obeh bratov napisal 
v svojem »občevalnem jeziku«, tj. v nemščini dopis »Novicam«,, ki ga dr. Po-
klukar ni zavrnil, ampak ga je dal prevesti in objavil. V njem so k sporočilu, 
»da je deputacija treh kovačev izročila prošnjo pri gospodih fužinarjih«, od 
katerih želi doseči, »naj se odpravi ponočno delo sploh in naj se omeji prostost 
ter vpelje red pri kovanji«, Globočniki »popravljali« najprej, »da je to deputa-
cijo vodil glavni povzročitelj tega gibanja med kovači gosp. M. Kljun kot pred 
sednik slovenskega bralnega društva«, nato pa so pripominjali: »Iz tega se vidi. 
da to obrtno gibanje ne izvira od kovačev, marveč od . . . bralnega društva, ker 
to prošnjo je podpisalo le 15 kovačev in 20 kovačic, v resnici je pa v Železnikih 
nad 250 kovačev. Sicer pa so si gospodje fužinarji že večkrat prizadevali pri 
kovačih, da bi se ponočno delo, kakor tudi navadni ,plavi' ponedeljki in brez 
številni tako zvani soprazniki (po 1—3 v enem tednu) odpravili, kar je pa 
preprečilo nasprotovanje kovačev. — Opomnimo pa, da se kovači ne plačujejo 
od dneva, ampak po teži skovanih žebljev, in da jim je na voljo ponoči ali 
podnevi delati, kakor jim bolj kaže. — Duhovni gospod predsednik bralnega 
društva naj se briga le za cerkvene reči in pa [za] zadeve bralnega društva, 
ne pa za obrtne razmere, ker to ne spada v njegovo področje, temveč v one 
delavcev samih in njih gospodov.« Čeprav fužinarji res niso imeli nobenega 
razloga ugovarjati obema željama v prošnji, ki jo je kovačem napisal kaplan 
Kljun, jim je bilo vsakršno »gibanje<< kovačev nedopustna grehota! Na koncu 
so pritaknili še zafrkacijsko zgodbico o nekem »pohajkovanju« in popivanju 
v družbi z nekom izmed prosilcev in odbornikov bralnega društva; z njo so 
hoteli pokazati, »kako malo resna je volja prosilcev, da bi odpravili ponočno 
in vpeljali vsakdanje [tj. ne pretrgano s »plavimi« ponedeljki in drugimi »so 
prazniki«] delo«,*" Mimo te zgodbe se lahko takoj obrnemo k popravku Mateja 
57 
Kljuna, ki so ga »Novice« prinesle v naslednjem listu in ki navaja za spoznanje 
izročene patriarhalnosti v želemikarskih družbenih odnosih silno zanimive 
okolnosti: »Res, da sem se jaz — a v soglasju z g. župnikom delam, kar delam 
— ko me ne bi bili tudi tehtnejši krščanski nagibi priganjali, že iz človeko 
ljubja živo zanimal za mučeniški rod. Mnogokrat povzdigoval sem glas v dru 
štvenih prostorih, k[j]er je bilo več kovačev zbranih, torej lepa prilika. S pre 
pričevanjem sem jih hotel odvrniti od ukoreninjene razvade. Je mar z mojim 
prizadevanjem društvo osramoteno . . .? Ni li čast društvu, ni dokaz, da društvo 
v resnici blago in prav deluje? Res je, da sem šel s kovači, ki so nesli prošnjo 
gg. fužinarjem, a ne kot predsednik bralnega društva. In zakaj? Dne 27. no 
vembra, dva dni pred izročitvijo prošnje, bila sva z gosp. župnikom pri g. 
J. Globočniku in ga vprašala, ako [= ali] nimajo fužinarji nič zoper to, da se 
odpravi ponočno delo in vpelje red. Kovači se [namreč] niso upali podpisati, 
preden niso vedeli za voljo svojih gospodov. Zagotovil naji je gosp. Globočnik, 
da je bila to že zdavnaj fužinarjev vroča želja, ter rekel, da ni treba nobene 
prošnje, ker bodo sedaj sami za to skrbeli. A gospodje so bili silno nahujskani 
po zlobni osebi [tako je Kljun zamahnil zoper poglavitnega zoprnika — Levič-
nika], češ da sem jaz kovače podpihoval, naj se vzdignejo zavoljo preslabega 
zaslužka. V opravičenje — ne pisal ne govoril nisem o tem [naravnost pač ne!] 
— obljubil sem mu prošnjo prinesti. Moški besedi g. fužinarja sem verjel. 
Nameravana prošnja bi se bila opustila. [A] zavoljo večje gotovosti in da bi 
se gospodje [lahko] na kovače same opirali, se podpisi niso opustili. Ko so nesli 
kovači prošnjo, šel sem z njuni, da sem spolnil besedo dano g. fužinarju. Pod 
pisana je od 35 kovačev (mojstrov večidel), torej 70 delavcev.« Ta izračun nam 
je umljiv le, če vemo, da je vsak kovač imel pomočnika, ki ga je najemal sam. 
Kljun je še zavrnil besede, >'naj se peča le s cerkvenimi zadevami in z bralnim 
društvom«, kot »čudne pa tudi žaljive« spričo okolnosti, da gre za »ponočno 
delo, ko kujejo moški in ženske — večidel mladost [= mladina] — skupaj«, 
kar ne more »vplivati dobro na nravnost«. Opomnil je fužinarje, da ni samo 
od njih in od njihovih delavcev odvisen čas kovanja, da je tu še »volja Njih 
Veličanstva, c. )kr, postava« — mislil je na nove zakonske določbe v zaščito 
delavcev z dne 8. marca 1885, zlasti na tisto o prepovedi nočnega dela žensk — 
ki je veljala tudi za Železnike, in vzkliknil: »Kje ste čuvarji postave?« Končno 
je še po svoje opisal tisto »nedolžno pohajkovanje«; ki ga je fužinarski dopis 
očital nekim podpisnikom prošnje in članom bralnega društva."*! 
Tako je docela osvetljeno neposredno ozadje — od Kljunove pobude pa do 
izvedbe — tistega »gibanja železarjev v Železnikih«, ki je prdvedlo najprej le do 
sorazmerno malega števila podpisov pod prošnjo fužinarjem za odpravo nočnega 
dela. Ko je pred skoraj dvema desetletjema prvi naš raziskovalec takratnih de 
lavskih razmer v treh gorenjskih žebljarskih krajih naletel na to prošnjo v 
»Ljubljanskem listu«, se ni utegnil seznaniti z njenim ozadjem, pa si je zamislil 
zanjo okvir širšega »slovenskega delavskega gibanja« v tistem času, o kakršnem 
pa viri molče, ker ga ni bilo.*^ A tudi v ta naš okvir, ki je resničnosti dovolj 
približan, spada besedilo prošnje želeanikarskim »Blagorodnim gospodom fuži 
narjem«, ki jo je najprej objavil »Ljubljanski list«: 
»Žalostno, a istinito je — kar bodo tudi gg. fužinarji pripoznali — da 
je stanje tu mej nami, tukajšnjimi žebljarji, silno slabo in žalostno. Tare nas 
uboštvo, pomanjkanje, kateremu sledi kot naravna posledica zaostajanje v raz 
vitju telesa in duha. Slabotno telo in bledi obrazi govore glasno, da smo oni del 
prebivalstva, kateremu žuga neizogibljivi pogin, ako se ne predrugačijo raz 
mere in se nam ne zboljša stanje, — Tudi v duševnem razvitji smo zaostali, 
58 
v nravnem oziru bi bilo marsikaj želeti — pripoznamo. Ime »kovač« — in to 
smo mi — bilo je in je še zaničljivo, pomeni demoralizovanega, spridenega, 
ničvrednega človeka. Nočemo tajiti, da so nekateri to s svojim nelepim obna 
šanjem in nepravilnim ravnanjem zakrivili — kar pa obsojamo, kakor so tudi 
naši pošteni predniki obsojali. A kje je krivda, kje so prvotni vzroki, da [= ki] 
nas ločijo.. , od druzih občanov — da smo kakor zavrženi ,parias' zaničevani. 
— Mnogi so vzroki naših slabih razmer, a poglavitna in najbolj očitna sta 
gotovo: ponočno delo in prevelika prostost ter zato nerednost pri delu. — Po 
natorni postavi in božji zapovedi odločen je dan za delo, a noč v počitek . . . 
Podnevno spanje, ko bi ga tudi bilo zadosti, ni v stanu, ker ni naravno, nikdar 
povrniti telesu onih okrepčilnih moči, kaikor ponočno. In kakšen je podnevni 
počitek, ko biva v jedni sobi po več družin, katere nimajo določenega časa 
za spanje. Jeden druzega motijo pri počitku. In koliko ga je? V najboljšem 
slučaji 4—5 ur na dan. Težavno ponočno delo prenašati mora tudi slabejši, 
ženski spol, gotovo v velik kvar družini in občini, ne v prospeh nravnosti. Zato 
so pa tudi v sosednji Kropi in Kamni gorici, kjer si jednako s kovanjem slu 
žijo kruh, že davnaj ponočno delo z dnevnim nadomestili. Zato je v pretečenem 
letu slavna vlada po državnem zboru ukrenila postavo, ki prepoveduje upo-
rabljevati ženske moči pri ponočnem delu. — Delavec je tu popolnoma saim 
sebi prepuščen, uživa preveliko prostost. Kedar in kolikor hoče, dela. Mnogo 
nepotrebnih praznikov imamo vsi skupaj. Koliko si jih napravljajo posamezni! 
Ker nikdo na to ne sili, da bi bilo delo jednakomemo vsak dan, dela marsi 
kateri po 14 ur in znabiti še več, a drugo noč mora praznovati zavoljo utruje 
nosti. Očividno je, da nam ta velika prostost ni v korist, da, mnogokrat je 
jedini vzrok pomanjkanja. — Na vas pa, gospodje fužinarji, jedino le na vas 
je ležeče, da se odpravijo te nedostatnosti, da se naredi velikansk korak v 
zboljšanji našega stanja. So mej nami, ki se trdovratno upirajo vsakej prena-
redbi, ki hočejo pri starem ostati, ki le nepremišljeno zahtevajo, ,plača se naj 
nam zboljša', pa ne pomislijo, da bi jim bilo pomagano že, ako se odstranijo 
napominani vzroki. A upamo, da se na neopravičene izgovore gospodje ne bodo 
ozirali ter [bodo] odpravili gotovo škodljivo in nepostavno razvado. Zato se 
podpisani zaupljivo obračajo s ponižno prošnjo: 1) naj se odpravi ponočno 
delo sploh, 2) naj se omeji prostost ter upelje red pri kovanji.« 
Po omembi, da »je to prošnjo podpisalo 15 kovačev in 20 kovačic« in da 
»jo je deputacija kovačev izročila gospodom fužinarjem«, je »Ljubljanski list« 
prinesel samo še stavek: »Za gotovo se nadejamo, da ta klic po pomoči ne 
ostane glas vpijočega v puščavi, da se kovačem izpolnijo gotovo opravičene 
želje v interesu človečanstva.«*^ Osem dni pozneje je objavil prošnjo še »Slo 
venski Narod« z omembo, da »slede podpisi 35 delavcev, 15 kovačev in 20 
kovačic«, in z obšimejšitn — prav tako Kljunovim — komentarjem, v katerem 
je nekaj zanimivih odstavkov. Takšen je predvsem pogled v »prejšnje čase«, 
ko je bilo bolje »za vse, za gg. fužinarje in za delavce«. Takrat »so bila [žeb-
Ijarskemu] izdelku odprta pota na Laško in Hrvatsko posebej«, ko še »stroji 
niso tekmovali s človeško [ročno] delavnostjo«. Sliko o takratnem položaju si je 
pisec ustvaril na temelju pripovedovanja kovačev takšno: »Dober zaslužek so 
imeli kovači in lepo življenje. Je koval kdo eno noč, počival je potem lahko 
dve. Prositi jih je bilo treba, da so prijeli za delo, ako so hoteli fužinarji mno 
gim naročnikom ustreči. Vsak je zaklal doma prešička. Cvetoča obrtnija prido 
bila je našemu selu častno ime ,trg'. A ko je bila Lombardija [leta 1859] za 
naše cesarstvo izgubljena, zaprta je bila takoj glavna pot našemu izdelku, ker 
so bili [Italijani] nastavili visoko uvoznino. Blago je zastajalo. Pričel se je 
59 
neugoden čas za vse. Pridobitev Bosne [leta 1878] odprla je našim žebljem 
novo pot. A ustavil se je zopet promet zaradi konkurence angleške... Zaradi 
izdelovanja s stroji (mašinski žeblji) padel je naš izdelek zelo zelo v ceni. Zato 
je tudi zaslužek mnogo pičlejši kakor poprej. Pa vendar smo hoteli živeti kakor 
prej in nekateri so tudi tako ravnali. Koliko praznikov so si napravljali, ker 
nimajo nič redu, v škodo sebi in fužinarjem. Sami zabresti morali so v po 
manjkanje. Kdor pa je pridno in redno koval, pešati so mu morale moči, ker 
ne more imeti onega počitka kakor predniki.« Sledil je še natančnejši opis, 
kako je potekal kovačev delovni čas bodisi že od osmih ali pa od enajstih 
zvečer v >*,vigenjcih', kjer vlečejo in ostre trdo železo do sedmih zjutraj ne 
prenehoma«, ko imajo odmor za zajtrk ali »podmet«. Po 10—14-urnem kovanju 
pripravijo dopoldne žeblje za oddajo fužinarjem. »Kuje pa tu vse, mlado in 
staro (ne, staro navadno, ker opeša, dobi pravico, da sme s^ košem obiskovati 
sosedne kraje), moški in ženske skupaj. Tu vidiš pri ,ješi' hitro vzdigovati 
kladivo mlado ženko, a zraven nje zibel...« Dopisnik je sklenil komentar s 
stavki: »Sodbo si lahko napravi vsakdo sam. Gg. fužinarji so že davno želeli 
predrugačenja, a ostalo je vse pri željah. Sedaj pa, ko je večina kovačev sama 
za to, lahko z gotovim veseljem pričakujemo, da bodo želje res postale ,me9o'.«^* 
Nadaljnjemu teku in »razpletu« zadeve, ki jo je sprožila Kljunova kolek 
tivna prošnja kovačev, ne moremo več slediti v časnikih, kajti dopisi iz Že 
leznikov so docela presahnili, marveč le v ohranjenih spisih kranjskega de^ 
želnega predsedstva o Ukrepanju upravnih oblastev. Tu izvemo najprej, kako 
je okrajni glavar v Kranju, brž ko je izvedel o »žebljarskem gibanju« v Želez 
nikih, dne 31. decembra 1885 uradno pozval »lastnike fužin brate Globočnike, 
naj urede delavske ra2OTiere v smislu zakona z dne 8. marca 1885 zlasti glede 
delovnega časa, delovnih odmorov mladoletnih pomožnih delavcev, ženskega 
dela, delovnega reda in bolnih delavcev« — za te naj bi ustanovili delavsiko 
bolniško blagajno — iin naj mu potem poročajo, kalko so vse to uredili. 
V teku pogajanj med fužinarji in kovači se je v marcu 1886 Bernard Lotrič 
z nekaj drugimi kovači pritožil na okrajno glavarstvo, da razmere še niso 
urejene, in ga prosil, naj pomaga pri odpravi protizaikonitosti v železnikarskem 
»tovarniškem obratu«, zlasti »nočnega dela žensk in otrok«. Po sodbi okraj 
nega glavarja je tudi to pritožbo napisal kaplan Kljun. 
Vrhunec vsa alkcije, ki je v tem trenutku popolnoma zaslužila to ime, je 
bil takrat, ko so po tej pritožbi »ugovarjajoči kovači samolastno ustavili nočno 
delo in začeli delati podnevi«; iz podatka, da se je zaostrila napetost med temi 
kovači in tistimi, ki so vztrajali pri nočnem delu, moramo sklepati, da niso vsi 
prešli k dnevnemu delu. Nato »so fužinarji nekaj najhujših oponentov [tj. 
najbolj vnetih pristašev uvedbe dela podnevi] — pet po številu — odpustili 
s 14-dnevnim odpovednim rokom«; okrajni glavar je ocenil, da so torej »ti 
nahujskanci s svojimi družinami bolj po krivdi prijateljev [tj. kaplana] kakor 
po lastni krivdi izgubili delo in kruh«. 
Iz poročila Okrajnega glavarja z dne 19. maja 1886, iz katerega zajemam 
vse te podatke, izvemo, da je imel vsaik od treh, fužinarjev — bratov Globoč-
nikov (Johan, Anton in Leopold) — po več kovačnic, v katerili vsaki je bilo 
po deset in več »ješ« (ognjišč); vsaka »ješa« je imela dva do tri nakovala in pri 
vsakem je 'koval žeblje po en mojster s po enim pomočnikom, ki ga je najemal 
sam. V Železnikih je bUo takrat zaposlenih še okrog 90—120 kovačev in vsak 
med njimi je imel pomočnika.*^ 
Zdi se, da je bila »stara razvada — ponočnega dela« samo deloma odprav 
ljena, ko so Globočniki uvedli nov delovni red, po 'katerem so začenjali z delom 
60 
ob — dveh ponoči in prenehavali ob treh popoldne, vmes pa so imeli dva 
celourna odmora med sedmo in osmo zjutraj in med dvanajsto in eno opoldne. 
Zanimivo pa je, da je novi urnik uresničil predlog — Josipa Levičnika, kakor 
ga je bil zapisal skoraj četrt stoletja prej, leta 1861, v »Odprtem pismu preča-
stitemu gospodu Jožefu Globočniku, fužinarju v Železnikih«, objavljenem v 
»Novicah«. Njegov takratni nasvet »preurediti nekoliko delovni red« je izhajal 
iz »želje trpljenje kovačem polajšati«. Običajno nočno delo mu je bila »le zgolj 
navada, iz ktere izvira obilo težav, zdravje delavcem spodkopuje, pa je tudi 
sicer brez prida«. Nasvetoval je takšno preureditev, »da bi šele ob dveh zjutraj 
začenjali kovati in opoldne nehovali«. Opozarjal je, »da je strašno težavno iz 
najboljega spanja vstajati«, zlasti za »hlapce [tj. pomočnike], iki so dostikrat 
majhni otroci osem do deset let stari, se večidel še ne zbrihtajo« in jih starši 
»omamljene« za roko vodijo v kovačnice. Ce bo delavec vstajal »pozneje, ko 
je telo že bolj pK) spanju okrepčano, gotovo bo z večjo srčnostjo in veseljem 
delal«.*^ Ni najti poročil o tem, kako se je obnesel novi umik. Poleg njega 
so uvedli fužinarji tudi zdravniško oskrbo z neko pod'i>oro obolelim delavcem. 
Okrajno glavarstvo je potrdilo delovne rede in pravila bolniških blagajn kot 
»ustrezne zahtevam zakona in dejanskim razmeram« in je izrazilo prepričanje, 
da bo tudi deželno predsedstvo mnenja, »da so fužinarji stoiriJi vse v Jcorist 
kovačev, kar so mogli«. 
Toda — je zapisal okrajni glavar — »agitacija iz ,bralnega društva' 
oziroma kaplanova in tudi župnikova proti fužinarjem se nadaljuje in ni iz 
ključeno, da bodo ti prej, kakor bi morda sicer storili (zaradi slabe prodaje 
kovanih žebljev), proizvodnjo žebljev popolnoma ustavili«; nato je zastavil 
vprašanje: »Kaj se bo potem zgodilo z množico brezposelnih delavcev in z nji 
hovimi družinami s številnimi otroki?« Za to se »hujskači delavcev« ne menijo 
dosti, marveč pripravljajo — »deputacijo na Dunaj k Njegovemu Veličan 
stvu cesarju«; ta naj bi dosegla »v Železnikih gradnjo cesarske tovarne žebljev«, 
ki bi priskrbela delavcem, ko bodo ostali brez kruha, primeren zaslužek! Tako 
90 okrajnega glavarja informirali — kajpak fužinarji in njihov zaveznik »za 
služni, od Njegovega c. kr. Veličanstva s srebrnim zaslužnim križcem s krono 
odlikovani učitelj in župan Jožef Levičniik«, ki sta ga talko »nekvalificirano v 
njegovi uradni dejavnosti napadala kaplan in tudi župnik v dopisih« slovenskim 
listom! Zato se je okrajni glavar »čutil dolžnega tako v korist delavcev kakor 
v splošno korist predložiti« dvoje: 1) Bralno društvo v Železnikih naj bi oblast 
razpustila »zaradi prekoračenja statutarnega delokroga in ker ne ustreza po 
gojem svojega pravnega obstoja«, in 2) »bilo bi treba na ustrezen način [prek 
škofa] vplivati, da bo prestavljen iz Železnikov kaplan M. Kljun, ki sploh 
velja za prenapeteža in je že v krajih prejšnjega službovanja imel trenja s 
svojimi neposrednimi predstojniki«. 
Deželni predsednik baron Winkler kajpak ni bil tako nespameten, da bi 
se bil po nasvetu prevnetega okrajnega glavarja izpostavil za železnikarsike 
gospode fužinarje in se spravil nad polcerkveno »bralno društvo«, ki sta mu 
predsedovala izmenoma kaplan in župnik; pač pa je utegnUa biti prestavitev 
kaplana Kljuna jeseni 1886 iz Železnikov za »ekspozitorja« v Be^nje pri 
Cerknici'''' posledica 'Winklerjevega namiga škofu. 
Dokler pa je bil še v Železnikih, Kljun ni popustil. V letu 1886 je »Slove 
nec« odprl svoje predale njegovim dopisom, potem ko se je že jeseni 1885 
ix>stavil na stran njegovega bralnega društva v pohvalnem poročilu o prire 
ditvi, kjer so deklamirali Gregorčičevi pesmi »Življenje ni praznik« in »Siro 
mak«.** V prvem dopisu »Slovencu« v letu 1886 je Kljun mogočno klLko fuži-
• . . 61 . 
narjev Globočnikov, kateri je pripadal Levičnik, označil kot »gosposko zbor 
nico«. Ta se je postavila po robu »mladim ,prekucuhom'« in njihovim pobu 
dam brž po ustanovitvi bralnega društva, med drugim tudi njihovemu zavze 
manju za to, da bi se šola enorazrednica razširila v dvorazrednico in da bi 
se ustanovila »požarna bramba« — tudi k tej pobudi so »skušeni, mirnokrvni 
možje v gospodarski zbornici« v svojem »modrem preudarjanju, kaj bi znalo 
škodljivo biti«, menili: »In vendar treba je ni [namreč požarne brambe], ako 
varuje poslopja sv. Florjan!« Dopis nato pove, da »se tudi občinski zastop in 
vsa druga dostojanstva v občini ozirajo na ,mož modrih' govorjenje in želje. 
Ko bi se imelo po nasvetu kacega odbornika kaj ukreniti, prvo vprašanje je, 
bode li s tem tudi visoka zbornica zadovoljna? Strah obide vsacega, oči povesi, 
pripravljen se je odpovedati svojemu razumu, ne upa se z razlogi na dan, ako 
sliši to ime ali bere nevoljo na častitljivih obrazih. Še celo imenitnemu in zgo 
vornemu županu ohladi kri in zaveže jezik pomislek ta .. . Se z večjega spo 
štovanja ali previdnega strahu pripravljen se je odpovedati lastni volji in pre 
pričanju vsakdo drug, ki ni še prilezel na podnožje Olimpa.« Po mnenju »go 
sposke zbornice« — »so občani tu popolnoma srečni. Nobenih želj nespol-
njenih nimamo. . . Tu biva srečno ljudstvo v bratovski Ijiubezni, brez zavisti in 
brez hinavščine. Siromak se ne zatira, ampak ima pred bogatinom mnogo pred-
pravic« Tu imamo lep primer Kljunove ironije! Kot eno takšnih »predpravic« 
siromakov je navedel obveznost šolarjev, da prinašajo drva za kurjavo v šoli, 
ki je bila zlasti »ugodna« za družine z več otroki-šolarji! Železnikarji »vse to 
poniževanje tiho trpe in prenašajo«. Pisec je zaključil prav krščanskosociali-
stično kot predhodnik Janeza Ev. Kreka; »,Blagor jim, ki krivico voljno trpe' 
— je sicer po isv. evangeliji resnično; a čas bi že bil v stoletji humanitete in 
prostosti po človeško soditi, da se take krivice vendar že enkrat odpravijo!«'"* 
Spomladi 1886 je poslal Kljun še en dopis »Slovencu« s prav krepko na 
pisanima uvodnima odstavkoma, ki ju velja navesti: »Kaj burno je postalo 
življenje zadnji čas v našem malem trgu. Kovači predramili so se v toliko, 
da so se začeli zavedati, da so ljudje, da jim gredo človeške pravice. Nek-
terim ljudem se ve, da to ni po volji; za svoje zanemarjene ter ubožne roja!ke 
nimajo druzega kaikor psovke, dasi radi spravljajo njih krvavo zaslužene kraj 
carje. Da bi jim pa podali roke ter jih oteli dušnega in telesnega pogina, zato 
se ne zmenijo. — Pred letom dni se je ustanovilo bralno društvo, da bi bila 
dana prilika tudi siromaku se izobraževati in da bi se s poštenimi zabavami 
zatrle grde pogubljive razvade. Namesto po gostilnah in pri igrah zbirali smo 
se v društvenih prostorih, brali in prepevali nekvarljive narodne pesmi, ktere 
so že spodrinile umazane ponočnice. Pa satan je bil tudi tu Ijulko zasejal. 
Možje, ki so gotovo poklicani v voditelje ljudstva, začeli so do^bro stvar iz 
samopridnih osebnih ozirov napadati in skušali so jo zatreti. Neki junak izustil 
je celo, da društvo ne bode leta dni dočakalo. Pa vse jim je spodletelo, ostali 
so krivi preroki.« Sledilo je poročilo o občnem zboru društva in o izvolitvi 
novega odbora z župnikom kot predsednikom in kaplanom kot podpredsed 
nikom. Dopisnik je sklenil z željo, »da bi bilo delovanje [novega] odbora tako 
rodovitno kakor preteklo leto [prejšnjega odbora, ki mu je predsedoval kaplan], 
a sad in uspeh še obilnejšil^o 
Prav ob svojem odhodu jeseni 1886 je Kljun poslal »Slovenskemu Narodu« 
nekakšen manifest obubožanosti železnikarskih kovačev pod naslovom »Klic na 
pomoč«: »Tukaj . . . živilo se je okolo 800 oseb z izdelovanjem žebljev in v to 
spadajočih stvari. Zaradi slabega zaslužka moralo je popustiti v zadnjih de 
setih letih nad polovico delavcev to delo in ak;oravno neradi, so vendar se 
62 
morali podati od ljubega domu po svetu s trebuhom za kruhO'm. Mi drugi 
smo pa le toliko služili, da smo pri največji skromnosti in uboštvu sebe in 
svoje družine komaj preživili. — Zadnji čas nas je bilo zopet nad 70 oseb 
odpuščenih in zdaj vlada pri odpuščenih največja revščina in obup, ker ni nič 
zaslužiti in nič jesti. — Tudi pretijo, da nas bodo vse druge tudi odpustili 
in tako bo nastalo še večje gorje. Kaj bo, ko pride mrzla sapa, s čim se bomo 
takrat živeli? — Že je bilo pred dvema letoma nameravano, da bi se bila 
naredila tu tovarna za puške, da bi se bil nam ubogim trpinom malo zboljšal 
naš revni stan, pa to namero je baje županstvo drugim v prid odvrnilo. — Mi, 
ubogi delavci v Železnikih, zdaj ponižno prosimo vse gospode, ki imajo kaj 
vpliva, naj nam v skrajni bedi kakor koli priskočijo [na pomoč] in olajšajo 
obupni naš položaj, saj živi vendar ne moremo v zemljo. Saj tudi v Tržiči 
zato delajo tovarno, da si bodo ubogi delavci kaj zaslužili. — Tukaj v Že 
leznikih bi bilo tudi za tako podjetje priročno, ker tukaj je veliko vodne 
moči in delavnih rok, ki ne zahtevajo prenapete mezde in so vajene delati 
od zore do mraka. — Se jedenkrat prosimo, usmilite se nas vi, katerim je 
Bog dal, da bi lahko revnim pomagali. — Prosimo, ne odlašajte, ker skrajni 
čaiS je, sila in reva trkata na duri. Priskrbite nam dela in zaslužka! — Za 
puščeni kovači železniški.«*"^ 
Iz tega »manifesta« veje hlad žebljarskega pavperizma, ki je ledenil ne 
samo neposredno prizadete v propadajočih krajih starega gorenjskega žele 
zarstva in žebljarstva, ampak tudi tiste v krajih, kjer se je železarstvo ognilo 
propadanju in delavstvo obvarovalo obubožanja — tudi tam so imeli žebljarski 
pavperizem pred očmi. 
Sredi naslednjega leta 1887 je prišel v Železnike birmat ljubljanski kne-
zoškof dr. Jakob Missia. Pri njegovem sprejemu je imelo velik delež bralno 
društvo in njegovi člani pevci so mu zvečer zapeli podoknico; ko jih je 
povprašal: »Kdo uči vas peti, ker nimate pevovodje?« je prejel odgovor, v 
katerem je tičal kos protesta: »Res da nimamo pevovodje, a imeli smo ga, 
namreč bivšega kaplana, nepozabljivega g. Mateja Kljuna, ki se je za stvar 
[bralnega društva] neumorno trudil.<^52 
Nekaj tednov zatem so bile v Železnikih občinske volitve. »Zgornja zbor 
nica fužinarjev« se je krepko potrudila, da bi obdržala v rokah krajevno 
oblast. »Slovenskemu Narodu« je poročal dopisnik: »Narodnej stranki na 
sprotna stranka imela je že dosedaj večino v občinskem odboru« in »se je silno 
bala, da bi se ji županski stol ne razrušil... [Zato] nastala je strašna borba 
in agitacija... od hiše do hiše... gonili so volivce na volišče... Lagali so, 
da ako dobi županstvo narodna stranka, bodo nastali strašansiki stroški. . . 
morala bo občina plačati [neki] cerkveni dolg. .. bodo morali sezidati novo 
šolo in bode nastala dvorazrednica ... Pisali so vsem drugod stanujočim po 
sestnikom železniškim [= železnikarskim] .. . [in] so jim poslali pooblastila 
za volitve. Volitev se je sicer postavno vršila.. . Volilni zapisniki [= seznami] 
bili so pa napačno sestavljeni. To so volivci sami zakrivili, ker... se niso 
prepričali, ali so zapisniki prav narejeni ali ne. Čigava krivda je to... ali 
je županova ... ne vemo .. . Upamo, da bode novo županstvo pravično po 
stopalo z vsemi občani jednako in da bode gledalo na to, da se bode stanje 
tukajšnjih občanov zboljšalo, ker tako ne more iti več daleč naprej. Kmetje 
sosednjih občin so se že naveličali rediti tukajšne delavce, hudo je za nje 
same postalo. Nespametno je torej prikrivati rane, kakor je storil to naš do 
sedanji župan.«^' A Levičnik je ostal župan in je v »Novicah« očitanje »Na 
rodovega« dopisnika, češ da je v stranki, ki je »narodnej stranki nasprotna« 
63 
in da je v zvezi z nekimi »nemčurji« (tj. Globočniki), ki »se izgovarjajo, da so 
oni le Kranjci, ne Slovencih«, zavračal med drugim takole: »Imamo tu vsemu . . . 
svetu poznato ,bralno društvo'; udje njegovi zovejo se ostentativno .Slovenci', 
vsi drugi pa, ki ne trobijo z njimi v isti rog, so — čujte! — nemčurji.. . Naši 
,Slovenci'.. . postavili so kandidate v dveh volUnih razredih, a . .. nihče ni 
izvoljen ... Za župana je izvoljen spet J. Levičnik ... za prvega občinskega 
svetovalca Leopold Globočnik .. . Seve, da našim ,Slovencem' to kratkomalo 
ni po volji; javkali so zopet v .Slovenskem Narodu". . . Naj blagovolijo potr 
peti tri leta... Med tem pa imajo čas, naučiti se... bolje delovati za svojo 
zdaj propadlo stranko, s^"* 
Na to zmagoslavno zafrkavanje je dopisnik »Slovenskega Naroda« mirno 
obrazložil zvijačne in teroristične metode fužinarske stranke: »Čudno ni, da 
je stari gospod župan zopet izvoljen, kajti on s svojimi pristaši je v dosego 
svoje želje vse prav modro uravnal, zapisnik po srvoje sestavil, s svojimi pri 
vrženci na vse kriplje agitoval ponoči in podnevi. Gospodu župniku so celo 
iz Ljubljane brezimno pretilno pismo poslali, češ če boš kaj za svojo stranko 
delal, boš kakor neki hrvatski duhovniki zaprt. V dan volitev so volivce zdaj 
z obetanjem, zdaj z žuganjem na volišče spravili. Na tak način zmagati pač 
ni posebno častno.« Kot apostrofirani Slovenec je dopisnik vprašal: »Kaj nek 
so naši nasprotniki?!« in opozoril, da »nekaj jih je, ki imajo neimški obče-
valni jezik«, tj. pri ljudskem štetju leta 1880 je 16 2eleznikarjev (tj. člani 
rodbine Globočnikov) navedlo nemščino kot »občevalni jezik«.^* 
Toda leta 1887 premagana stranka »Slovencev« je morala potrpeti skoraj 
sedemkrat po tri leta — celih devetnajst let — preden je mogla iztrgati 
županstvo iz rok »zgornji zbornici«! Se jeseni 1906 se je pri občinskih volitvah 
v Železnikih, kakor je zapisal dopisnik polsocialističnega levoliberalnega »Na 
šega lista«, »ljudstvo bojevalo za svoj obstanek proti oholim fužinarjem« in 
za drugega župana, ki ne bi bil — kaikor dotedanji — »le ponižni sluga Antona 
Globočnika«. Isti pisec je pojasnjeval, da je »dolgega trajanja tega neznosnega 
stanja« — »kriva največ nezavednost ljudstva, katero je zopet pripisati na 
rovaš fužinarjev«, in je kot posebnega krivca, ki »si je v tem pridobil. .. 
žalostno slavo«, označil »bivšega dolgoletnega učitelja, bivšega večletnega žu 
pana, sedaj prvega občinskega svetovalca, bivšega slovenskega pesnika in pi 
satelja itd. J. Levičnika«, kateremu je očital, da »je pred dvajsetimi leti o 
priliki ustanovitve tukajšnjega bralnega društva izrekel značilne besede, ne 
vredne pesnika iin pisatelja: ,Ne pustimo ljudstvu, da se izobrazi; ker,potem 
je naša oblast pri kraju in si ljudstvo ne bo dalo več komandirati.' Ravnajoč 
se dosledno po tem načelu je strastno nasprotoval vsemu, kar bi pripomoglo 
k ljudski izobrazbi. Tukajšnje bralno društvo more imenovati v dvajsetih 
letih svojega obstanka Levičnika kot svojega najhujšega sovražnika, kateremu 
ni bilo v boju proti temu društvu nobeno sredstvo prenizko. Žrtve njegovega 
sovraštva so bili v prvi vrsti dobri, za blagor ljudstva vneti duhovniiki.« 
Takšnih duhovnikov je torej bilo nekaj tudi še po Mateju Kljunu in pisec je 
navedel »ravno kar odišlega kaplana J. MLhelčiča«, ki »ga Levičnik in njegova 
nazadnjaška garda nista mogla trpeti«. Iz dopisa izvemo še, da je Levičnika 
prejšnje leto odlikoval tudi papež za zasluge »za cerkev in papeža«.^ K na 
vedbi tistih »značilnih besed, nevrednih pesnika in pisatelja«, ki jih je ljudski 
glas pripisoval Levičniku, moramo pristaviti dvom, zakaj če bi jih bil res 
izustil — ne »o priliki ustanovitve bralnega društva«, pri kateri je še sodeloval, 
ampak nekoliko pozneje, ko se je spri s predsednikom M. Kljunom •— bi jih 
bil ta nedvomno še tople objavil v enem svojih jedkih dopisov! A mar ni 
64 
približno takšen smisel tičal v Levičnikovi obsodbi objave Pogačnikovega po 
ročila o žebljarskem pavperizmu v »Ljubljanskem listu«, ki jo je Kljun navedel 
v svojem prvem socialnem dopisu? 
Po občinskih volitvah dne 20. novembra 1906 je poročal iz Železnikov 
dopisnik »Našemu listu«, da »je po dolgoleftnem boju padla trdnjava, ki se je 
zdela nepremagljiva, padli so privilegiji fužinarjev, padel je terorizem .go 
spodov' in zmagala je pravična volja ljudstva«, in je kratko, a popolno osvetlil 
ozadje preobrata v občini: »Ljudstvo nima pri fužinarjih več zaslužka in zato 
tudi ne rešpekta pred njimi.«*'' Štiri leta prej — 1902 — so namreč Globoč-
niki, ki so zbrali v svojih rokah vse fužinske deleže, ustavili železnikarsiko 
fužino, valjalnico in vigenjce (nekaj zadnjih 'kovačev iz tega kraja je po tem 
letu kovalo naprej v Kropi).*^ 
Ob tej priliki je dopisnik »Našega lista« povedal nekaj »novega« ali — 
bolje — potrdil nekaj davno znanega, da se je zadnjo noč pred občinskimi 
volitvami devetnajst let prej »imenik volivcev popravil tako, da je bila zmaga 
zagotovljena fužinarjem« ^ prav tisti, ki je volilni imenik v tem smislu »po 
pravil«, je namreč leta 1888 pred pričami izjavil, da ga je k temu grehu na 
govoril — Jožef Levičnik!'^ Ko na tem možu po vsem navedenem ne ostane 
prav nič priznanja vrednega, moramo vendarle opozoriti, da gre tu samo za 
gradivo o njegovi politični vlogi kot sočlana »gosposke zbornice« v Že 
leznikih in da so vrh tega nemara očitki njegovih nasprotnikov tudi kaj 
pretirani; vsestranska slika o njem, ki v ta okvir ne spada, pa bo morala 
v zadostni meri upoštevati njegovo prikazano protiljudsko pozicijo. 
Ljudska struja v tem kraju je bila leta 1906 kajpak klerikalna; po ob 
činskih volitvah je »Slovenec« ugotovil, da »so bOi poraženi doslej vedno 
naši [tj. klerikalni] stranki nasprotni Globočniki«.™ Naj še omenim, da je 
proti celotnemu retrospektivnemu pogledu na »Železnike in njih propad« v 
»Slovencu«^' prinesel »Slovenski Narod« — z resnico očitno neusklajeni — 
sestavek železnikarskih mogotcev pod naslovom »V obrambo resnice«.^^ 
Po občinskih volitvah leta 1887 so potihnili v javnosti glasovi o nadalj 
njem propadanju žebljarstva in o pavperizmu v Železnikih, čeprav bi jih bili 
lahko kar pritikali k nemalemu hrupu okrog pavperizma v obeh drugih žeb-
Ijarskih krajih. 
C. Kropa in Kamna gorica v letih 1887—1894 
Nedvomne so zasluge nekdanjega rodoljubja za slovensko narodno prebujo, 
ne gre pa zanikati njegovega meščanskega ali malomeščanskega značaja. Ljud 
ska socialna prebuja si je morala utreti pot mimo narodne! To je eno izmed 
temeljnih dejstev našega družbenopolitičnega razvoja konec 19. in v začetku 
20. stoletja in je zastonj ves trud, da bi tisto rodoljubarstvo, katerega satiričen 
portret nam je zapustil Ivan Cankar v svojem delu, za nazaj socialno ali 
ljudsko obarvali. Prav zaradi tega, ker je bilo brez sleherne zveze z bedo 
v obeh žebljarskih krajih na vzhodnem vznožju Jelovice, naj omenim slavje, 
ki ga je v njih dne 3. julija 1887 priredilo slovensko pisateljsko podporno 
društvo ob udeležbi narodnih (sokolskih, čitalniških itd.) društev: slovesnemu 
odkritju spominske plošče na rojstni hiši dr. Lovra Tomana v Kamni gorici 
je sledil slavnosten obed za udeleženo gospodo; le-ta je po obedu obiskala še 
Kropo, kjer jo je pozdravil župan. Značaj te rodoljubne slavnosti nam najbolj 
približa javna zahvala pisateljskega društva — po vrsti — Tomu Zupanu, ki 
je maševal in pridigal, ljubljanskemu županu Petru Grasselliju, ki je slavil 
5 Loški razgledi 65 
Tomana ob odkritju plošče, društvom, pevcem in gostiteljem ter »vsej ini 
[= drugi] gospodi, ki je s svojo udeležbo ali drugače kaj prispevala, da se je 
slovesnost tako lepo izvedla«.^"' 
Pol leta za to slavnostjo je »Slovenski Narod« z vsem poudarkom opozoril 
na rapidno propadanje žebljarstva v Kropi, kjer je »zadnji čas prispela rev 
ščina do skrajnosti«, kjer »skoro polovica ljudi hodi po trgu in s solzami 
v očeh prosi dela, a žal, zaman!« Večina bednikov je bila »tacih, ki nimajo 
ne obleke, ne obuvala, da bi mogli na tuje kruha služit. Zato jim ne preostaje 
druzega, nego poginiti lakote ali pa hoditi od hiše do hiše prositi vbogajme. 
Kar v tolpah vračajo se zvečer domov, [po] 50 do 80 jih obišče nekateri dan 
kar jedno vas. Ljudje so začeli že vrata zapirati nepovabljenim gostom .. . 
vprašajte župane... [Kmetje] bi se radi iznebili nadležnih obiskovalcev. Sila 
je zares velika. Mej ljudmi se ne sliši druzega, kakor vzdih in tarnanje, kajti 
še ti, ki imajo delo, ne zaslužijo toliko, da bi se mogli pošteno preživiti. Zato 
se ponižno obračamo do človekoljubnih src, da nam pomagajo v hudi stiski, 
posebno pa do tistih, ki so nam pomoč obljubili. Pomagajte hitro, sicer bode 
prepozno!«^* 
Ti klici na pomoč so rodili dobrodelna zbiranja milodarov za gladujoče 
Kroparje. Dva tedna nato je »Slovenec« poročal, da je velemlinar Majdič iz 
Kranja dal 17 stotov moke in da je iz njih v Kropi spečeni kruh razdelilo 
županstvo med najbolj potrebne družine. Dopisnik je živo opisoval, »kako 
se je vse gnetlo okoli obile zaloge težko čakajoč okusnega grižljaja!... Naj 
bolj so bile srečne matere, ko so dobile lepo pogačo za svojo gladno deco, 
ki jih je dosedaj zaman prosila skorjice kruha.« Za peko so porabili del vsote 
40 goldinarjev, ki jih je nabrala v Ljubljani neka rojakinja; kar pa je še 
ostalo, sta župan in župnik porazdelila med siromake. Dopisnik je še poudaril, 
da »je bila [že] pred kratkim beda našega trga resnično opisana v listih«, 
in da se je zgrozil, ko je čul, »da se ta poročila potem preklicujejo, češ da 
izprosene darove Kroparji na žganju zapijo.«^^ Štirinajst dni nato je »Slo 
venec« poročal o »preveselem dnevu« v Kropi, ko so razdelili 500 gld. — dar 
Kranjske hranilnice — nad 150 najbolj potrebnim. Značilen je pristavek, da 
»so vse te darove obdarovanci dali večinoma za najemščino, da potolažijo 
gospodarje-i^!^^ 
Pisec uvodnika »Reva v Kropi« v »Slovenskem Narodu« sredi februarja 
1888 je izhajal od takratnega pomirjenja po akutni nevarnosti vojnega spo 
pada med Avstro-Ogrsko in Rusijo (v zvezi z nasprotstvom med obema drža 
vama zaradi kneza in notranjega režima v Bolgariji). Oprijel se je misli vo 
dilnega nemškega državnika, kanclerja Bismarcka, »da se bode mir v Evropi 
obdržal blizu do konca stoletja«, čeprav se je zavedal, da lahko »v življenju 
držav že neznaten dogodek užge iskro v gromadi smodnika« in »Evropo pre-
preže s krvjo in železom«. Dotlej pa — je menil — je »čas in prilika«, da se 
države, dežele in narodi bolj lotijo zdravljenja »gospodarskih bolezni in ne-
dostatkov«, ki »jih tudi na Kranjskem« in v vseh pokrajinah, kjer prebivajo 
Slovenci, »ni malo«. Opozoril je na dva tedna prej v »Narodu« objavljeno 
»poročilo o strahovito žalostnem stanju Krope, tega nekdaj tako imovitega 
gorenjskega rudnika, ki je v zadnjem času na beraško palico prišel«, in se je 
lotil opisa bede v Kropi: »Cele čete žebljarjev popuščajo sedaj svoje domovje 
in hodijo po sosednjih vaseh, da si sprosijo najpotrebnejšega živeža Ln da od 
lakote ne poginejo. Naša poročila žalibog niti resnice ne dohajajo in niso še 
dosegla tistega uspeha, da bi se za žalostne razmere v Kropi zanimanje obudilo 
v krogih vlade in našega deželnega odbora. Mi tudi danes nismo pripravljeni, 
66 
da bi podali sliko pretresujočih razmer v Kropi, in opomnimo le, da se z bese 
dami sploh opisati ne da veliko gorje ubogih naših rojakov. Poklicani faktorji 
bodo tedaj morali sami v žalostni gorenjski kraj, ker se bodo le tako uverili, 
da je prenujno poiskati sredstva, s katerimi bode mogoče zajeziti gorje, ki 
raste od dne do dne. — Dolenjec, Istrijan, Furlan in Cič s trudom obdeluje 
košček svojega polja in vinograda, živi res da mučno in preskromno; delajo, 
trpijo in stradajo. Toda žebljarski kovač v Kropi nima za živa nobenega 
premoženja, ni premičnega ni nepremičnega, ako torej pride čas, da tudi dela 
nima, tedaj mora prijeti za beraško palico, ako neče obležati in za gladom 
umreti. Ce mu končno tudi beraška palica ne pomaga, skoro mu je misliti 
na kaznjiva pota, na kradež ali še hujša hudodelstva, ker živeti vendar le 
hoče, kakor sleherna živa stvar. — Podobna usoda tlači tudi naše rojake v 
Kamni gorici. — Pomoč mora... priti in to nujna.« 
Iz nadaljevanja razvidimo, da se je bila med tem oblast že zganila in 
da je v tem pogledu pisec vdiral v odprta vrata: »S posebnim veseljem danes 
čujemo, da se pomoč tudi ža pripravlja. Načelnik naše deželne vlade [deželni 
predsednik Winkler], svest si svojih dolžnosti, je že storil prve korake... je 
osebno stopil mej obupane ljudi, da se je o njihovem stanju sam prepričal. 
Verjamemo, da sedaj... tudi snuje načrt pomoči... [saj] se bo že prihodnje 
dni sklicala anketa, njena naloga bode proučiti to važno socialno vprašanje... 
in določiti nasvete, kako... odstraniti zapreke normalnih in zdravih razmer 
v Kropi in Kamni gorici.« Pisec je razpravljal še o sestavu ankete in zaključil 
z željo, da bi se posrečilo prek ankete za »stalno preprečiti sedanjo revo 
v Kropi-«.*^ 
Pod istim naslovom s>Reva v Kropi« je tržaška »Edinost« prevzela iz »Slo 
venskega Naroda« podatke o bedi in stiski žebljarjev ter o nameravani anketi, 
nato pa je še objavila dopis z Gorenjskega o propadanju žebljarstva: »Kro-
penski mojstri z, Angleži ne morejo konkurirati. Vzdržali so se le s tem, da 
so delavcem plačevali prave ,hungerlohne' [= lakotne mezde]. Od zgodnje zore 
do pozne noči je delavec zaslužil jedva 40 novcev na dan. Nekateri so dolžili 
podjetnike, da delavce odirajo. Zdaj se pa vidi, da to ni res; ko bi kropenski 
tovarnarji [= fužinarji in drugi podjetniki] toliko dobička imeli, izvestno bi 
bili zdaj rajši nekaj dobička spustili iz rok, nego da opuste vse delo.« Ker 
»z žeblji ni nič«, je treba preiti k proizvodnji »druge železnine«, kakor kos, 
sekir, motik, srpov in drugega železnega orodja, a »tudi puškarska obrt bi 
bila dobra«, kakor dokazujejo primeri: »Y Steyru dobivajo navadni puškarji 
po 1,50 do 2 gld. na dan, boljši pa po 20 gld. na teden. Tudi Borovci [v Bo 
rovljah] si zaslužijo v dobrih časih po 1 gld. in tudi več na dan... Lahko 
bi bili zatorej Kropenoi veseli, ako bi dobili tovarno za vojaške puške... 
[pa tudi] z lovskimi puškami bode še mnogo dela. .. toliko, da se ni bati, da 
bi Kropenci s svojo konkurenco uničili Borovce, naše slovenske brate na 
Koroškem.« Dopisnik je končal z opozorilom in vprašanjem: »Brez velike 
denarne podpore ne gre. Ali jim pa anketa more in hoče oskrbeti to pod 
poro?«*' 
Dne 11. marca 1888 je pisala skupina kovačev trgovsko-obrtni zbornici 
v Ljubljano: »Mi delavci v Kropi smo izvedeli iz ,Slovenskega Naroda' in 
,Slovenca', da skrbi slavna kupčijska zbornica, da bi nam pridobila pri mi 
nistru pomoč. Zato pridemo sami preprosti delavci kovači se zahvalit in za-
klicat: Bog in ministrstvo vas usliši! Prosimo, da nas ne izpustite in ne poza 
bite. — Vsi kovači in trpini iz Krope.« Zanje so podpisali: Andrej Škriba, 
Valentin Raigl, Jožef Blaznik, Valant Resman in Miha Dolenc. — Nekaj prej 
5* 67 
je pisal Matija Zupan tajniku zbornice Murniku, naj se pazijo podjetnikov, 
ki bodo hoteli doseči, da »bo ves zaslužek stekel le v njihov žep«; prosil je 
naslovnika, naj ga ne izda, ker je sam odvisen od gospodov (izdeloval je zanje 
zaboje). — Dne 13. marca so kovači v novi vlogi zbornici podrobno opisali 
svoje pičle zaslužke in vse večjo brezposelnost ter prosili: >^Ko se bo sešla 
anketa, zasliaite tudi glas revnih kovačev; ako nam ne preskrbite zaslužka, 
moramo poginiti.« Vlogo je podpisalo 65 kovačev.^^ 
V drugi polovici marca 1888 je »Slovenski Narod« prinesel nov dopis iz 
Krope z že znanimi nam podatki o bedi in z novim klicem po pomoči: »Dajte 
nam dela, dajte nam zaslužka! Saj vendar pri živem telesu ne moremo v zem 
ljo.«'"' Sest tednov zatem je poročal »Narodov« dopisnik iz Krope, da je malo 
prej ostalo brez dela še nad 50 kovačev in da jih je v celem »nad polovico 
že odpuščenih, katere preživljajo večinoma mili darovi«. Na anketo, ki jo pri 
pravlja deželna vlada, ni čakati, »nam je treba nujne pomoči« v tem vrhuncu 
stiske, zato »naj bi iprišla komisija«, ki bi v kraju samem »preiskala vzroke 
nezncjsne naše bede<s o katerih je dopisnik menil, da »so ostali večinoma za 
kriti« zaradi — boječnosti kovačev! Nezaposlenim iz Krope so ponudili delo 
pri uravnavi hudournikov v Zgornji Savski dolini, a so še pred začetkom dela 
sporočili 85 prijavljenim, da »kovači nismo za tako delo, da so nas odvrgli 
tisti, ki so delo prevzeli«; opravljalo ga bo pa 30 kaznjencev, katerim bodo 
plačevali po 70 krajcarjev na dan. Uredništvo »Naroda« je pripomnilo, da 
menda »ni še določen dan za enketo<< in da se mu »prečudno zdi, da kovači 
niso bili sprejeti na delo v Ratečah«.''^ V aktu okrajnega glavarstva z dne 
4. maja 1888 pa beremo, da »je težavno najti dela zanje, ker so tako šibki in 
tako degenerirani, da jih je komaj mogoče imeti za delazmožne«-! 
Začetek marca 1888 je deželni predsednik Winkler poslal trgovsko-obrtni 
zbornici v Ljubljano dopis o sklicu in sestavu ankete s seznamom vprašanj, 
na katera naj bi anketa skušala najti odgovor.''^ Dne 10. aprila je poročal 
okrajni glavar, da so kropenski kovači izvolili »dva razsodna predstavnika« 
za anketo: Miha Dolenca in Simona Pogačnika. Volilo jih je le — 25! Simen 
Pogačnik je »v imenu vseh kovačev« sestavil in poslal deželnemu predsedniku 
še pred anketo nekakšno pritožbo zioper občinski odbor v Kropi, ki ga se 
stavljajo »skoraj sami delodajalci«, a ti »so revščine v Kropi veliko krivi z 
nepostavnimi svojimi dejanji, ker še tega malega zaslužka ne plačajo z de 
narjem, ampak vzeti moramo na bukvice [živila od njih] po visokih cenah, 
tako da nam en goldinar [zaleže] komaj za 80 krajcarjev«. Navedel je hudo 
podrobnost, da »so bili naš župan in trije odborniki že dne 27. avgusta 1883 
kaznovani od okrajnega glavarstva... zaradi nepostavnih dejanj; nam pa še 
poti niso plačali, akoravno so dobili plačilo za nas od okrajnega glavarstva 
dne 16. februarja 1884 pod številko Z 144«! Za amketo so kovači predlagali: 
»Ozrite se na nas, preskrbite nam, ako je mogoče, kako tovarno in tako bedo 
v Kropi za stalno preprečite. Ali pa ko bi nam dobili naročila od vojnega 
ministrstva in nekaj podpore od države, da bi svoje izdelke sami prodajali.«'^^ 
Tudi občinski odbor v Kropi se je spomladi 1888 obrnil na trgovsko-obrtno 
zbornico, naj bi skušala izposlovati, da »bi vojaštvo naročilo ročno kovane 
konjake«, tj. žeblje za podkovanje konj, in »naj bi se osnoval poseben kon 
zorcij ali eventualno produktivna zadruga iz kroga delodajalcev«.''* 
O anketi, ki je bila dne 24. julija 1888, nam tu ni treba dositi razprav 
ljati. Vodil jo je Winkler, udeležila sta se je tudi obrtni inšpektor dr. Valentin 
Pogačnik, ki je zanjo prispeval posebno študijo, in deželni poslanec in od 
bornik dr. Josip Vošnjak. Medtem ko je ta predlagal, naj bi se ustanovila 
68 
kovinska obrtna šola, je Kari Luckmann nasvetoval, naj bi ustanovili za 
drugo, ki »bi utemeljila drugo proizvodnjo«. Benjamin Schuller se je zavzel za 
to, da naj bi njemu in drugim fužinarjem izplačali odškodnino za ugasle služ 
nostne gozdne pravice v denarju. Od vsega, o čemer je anketa razpravljala, 
se je samo ta SchuUerjeva želja — po nekaj letih — izpolnila!''^ »Akcijski 
odbor«, ki naj bi ga sklical Luckmann in v katerega naj bi dal župan v Kropi 
izvoliti kovačem tri delegate, se sploh ni sešel, kakor je deželno predsedstvo 
po štirih letih dne 9. maja 1892 sporočilo okrajnemu glavarstvu. 
Stiska se ni zmanjšala in klici na pomoč so se nadaljevali. Klical je po 
njej npr. občinski odbor v Kamni gorici dne 2. septembra 1888 v vlogi deželni 
vladi. Dopisnik iz Krope »Slovencu« — gotovo župnik — je v drugi polovici 
leta 1891 dvakrat tožU kot Jeremija nad razvalinami. Menil je, da je blizu 
»čas, ko bode popotnik kazal v naše zakotje, rekoč: Tu je bila Kropa!« Saj 
se je razseljevala po svetu. »Morda nikjer drugje na Kranjskem se ni tako 
na slabo obrnilo v zadnjih desetletjih kakor pri nas.«''^ V drugem dopisu 
beremo, da »je pri nas grozna beda že nad pet let. Nekdaj je bilo pri nas 
veselo življenje, a danes je sama tuga. Delavci se tudi z največjim trudom 
ne morejo več preživljati, zapuščajo domači kraj in iščejo zaslužka v tujini. 
Ce pojde tako naprej in se nam ne odpre noben nov vir skromnih dohodkov, 
bode Kropa v kratkih letih zapuščeno selo. Edino tolažbo v svoji bedi imamo 
še pri Bogu. V božjem hramu človek vsaj za trenotek pozabi nadloge in skrbi.«'''' 
V naslednjem letu 1892 je okrajni glavar nameraval pripraviti deloda 
jalce v Kropi in Kamni gorici do tega, da bi se držali predpisov obrtnega 
reda, ki so prepovedovali izplačevanje zaslužka v živilih, a se je prepričal, 
da je brez moči. Brž ko je prišlo do zaslišanja delavcev iz Kamne gorice pri 
glavarstvu, so jih delodajalci takoj odpustili z dela, odpuščeni pa so prišli 
prosit glavarja, naj bi posredoval, da jih znova zaposlijo, in so zanikali, da 
bi se imeli kaj pritoževati zoper delodajalce! Ti pa so zapretili, da bodo vse 
delavce odpustili — za nekaj časa, morda nekaj mesecev — če bi jih gla 
varstvo kaznovalo. V takšnem precepu si je glavar, kakor je dne 1. marca 1892 
poročal deželnemu predsedstvu, belil glavo z vprašanjem, kako bi mogel »pri 
skrbeti človeka dostojno življenje delavcem v Kropi in Kamni gorici, ki 
svojo žalostno usodo prenašajo z ovčjo potrpežljivostjo in se iz bojazni, da 
ne bi izgubili bornega zaslužka, sploh ne upajo kakor koli poganjati za zibolj-
šanje razmer v svoj prid«, »za rešitev pred popolnim telesnim in duhovnim 
propadom«. — Zadnja v zbranih aktih deželnega predsedstva o Kropi in 
Kamni gorici zapisana zadeva je iz konca leta 1892, ko sta spet dva deloda 
jalca iz Krope odpustila vse delavce, a sta jih čez nekaj časa spet vse znova 
zaposlila — očitno sta si tako zagotovila njihovo popolno pokorščino! 
Poldrugo leto pozneje je naznanilo župaTistvo v Kropi okrajnemu glavar 
stvu v Radovljici, »da odpuste kropenski delodajalci dne 28. aprila 1894 vse 
delavce, ker imajo že preveč izdelanega blaga v zalogi«.''* Dober teden zatem 
je »Slovenski Narod« v notici »Delavska beda v Kropi« navedel iz dopisa 
18 delavcev iz Krope naslednje stavke: »Tukajšnji delavci ali kovači smo 
v jako žalostnem položaju. Poprej je delalo tukaj veliko ljudi, sedaj pa je 
reva prikipela do vrha, ker je nad polovico ljudi brez dela. Posebno nas pa 
boli, da smo bili obrečeni, kakor bi delati ne hoteli. Naj le kdo pride, pa naj 
nam kaj takega dokaže!« Vdano so prosili »deželni odbor, naj bi nam blago 
volil priti s kakim delom na pomoč, prej ko mogoče«. Uredništvo je na koncu 
pripomnilo: »To se bere kot pisava poštenih ljudi in zato se nadejamo, da 
bodo poklicani faktorji res priskrbeli, če že niso, tem siromakom hitro pomoč.«''' 
69 
Se čez nadaljnji teden pa je izšel v istem listu nekoliko izčrpnejši dopis 
iz Kamne gorice pod naslovom »Propad žebljarskega obrta«, ki nam odkrije, 
kam je predvsem odtekala delovna sila, ki so jo propadajoči kraji starega 
železarstva odvrgli kot odvečno: »Kakor v Kropi, je bilo tudi v tukajšnji 
občini, ker so izostala naročila kovanih žebljev, odpuščenih nekaj delavcev, 
kateri so si šli takoj dela iskat na Savo h kranjski obrtni družbi. Ta družba 
je vsem prosilcem dovolila v delo stopiti in jim je celo obljubila boljših 
plač, ako se izkažejo sposobne za fužinarska dela. In tako so delavci hvaležni, 
ker imajo zopet zaslužek . .. obrtna družba jih bode pa tudi lahko priučila 
in v porabi imela, ker so gotovo toliko pridni in pošteni kakor oni, ki jih 
večkrat dobiva iz tujih krajev. Saj so nekateri kamnogoriški delavci že od 
začetka v delu pri najvažnejših fužinskih opravilih na Savi.« 
Iz istega dopisa izvemo, da so takrat kamnogoriški kovači samo še za 
avstrijske železnice izdelovali na progah potrebne žeblje, poleg tega pa nas 
dopis pouči tudi, da so po dolgotrajni pravdi >>fužinarji in deležniki fužin 
res dobili za odškodovanje starih fužinskih pravic do dobave oglja in lesa 
— 60.000 goldinarjev«. Ta denar je pač tisto peščico »fužinarjev in fužinskih 
deležnikov« spet spravil na noge, niso pa z njo mogli spraviti v življenje 
dveh obrtnih krajev, kakršna sta Kropa in Kamna gorica« —• ker žebljarstva 
nobena investicijska injekcija ne bi mogla več rešiti. Zato je pisec izrazil 
željo, »da bi tudi v ta dva kraja prišel podjetnik s primernim kapitalom 
kakor v Tržič ali Mojstrano, da bi sezidal tu tovarno, bodi to že predilnica ali 
papirnica ali kaka druga tovarna, in tako ljudem dela in zaslužka pripravil«.^" 
Pol leta pozneje so iz Železnikov pisali »Slovencu«, da >^se je do 600 ljudi 
v zadnjih 20 letih izselilo iz [tega] rodnega kraja«.^^ 
Naj zaradi primerjave pritegnem še en primer propadlega železarstva 
pri nas v tistem času: Medtem ko so trije gorenjski žebljarski kraji propadali 
postopoma, je železarna kneza Auersperga v Dvoru ob Krki na Dolenjskem 
prenehala obratovati v nekaj sunkih. Ko jo je zajela kriza, so padle v njej 
mezde na polovico in »so se trdneji delavci podali po svetu, mnogo jih je 
odšlo v Ameriko iskat boljšega zaslužka« — po poročilu v »Slovenskem Na 
rodu« v začetku leta 1889.^^ V marcu istega leta je šla v svet nekoliko pre 
zgodnja vest, da bodo fužine v Dvoru prenehale obratovati.^* V aprilu so od 
pustili 200 delavcev, z ostalimi pa so še nadaljevali delo.^* Dve leti zatem, 
maja 1891, je lastnik razglasil, da bo s 1. oktobrom tega leta tovarno zaprl. 
Prizadetih je bilo 65 družin. Mlajši delavci so odšli še pred koncem podjetja 
po nekih napotilih iskat si zaposlitve, a mnogi izmed njih so se vrnili. »Sta 
rejši pa so z upom in strahom čakali usodnega dne,« ko so imeli izvedeti, 
kakšne pokojnine jim bodo odmerili iz posebej v ta namen ustanovljenega 
sklada (pač iz dotiranega premoženja bratovske skladnice). Šlo je za beraške 
pokojnine, ki so v večini znašale manj ko štiri goldinarje na mesec (najmanjša 
je bila 50 krajcarjev ali pol goldinarja), večje so bile za delavce z daljšim 
delovnim stažem — v enem primeru je znašala celo devet goldinarjev.** 
V nasprotju s propadajočimi kraji starega železarstva pa sta zaradi raz 
voja modernih obratov kranjske industrijske družbe napredovala kraja na 
začetku Gornje Savske doline — Jesenice in Javornik, kamor je odtekala iz 
propadajočih krajev odvržena delovna sila in kjer je bila mora pavperizma 
brž pozabljena! 
70 
Opombe: 
A — Arhiv Slovenije (povsod predsedstveni spisi kranjske deželne vlade razen 
v op. 24), E — Edinost, LG — Ljudski glas, LL — Ljubljanski list, LZ — Laibacher 
Zeitung, N — Novice, NL — Naš list, S — Slovenec, SN — Slovenski narod, ZD — 
Zgodnja Danica. 
1. LZ št. 77, 4. 4. 1865, »Die bedriingte Lage der Montan-Industrie«. — 2. SN 
št. 117, 21. 5. 1876. — 3. N št. 48, 27. 11. 1878, str. 381. — 4, S št. 67, 22. 6. 1878. — 
5. N št. 24, 14. 6. 1865, str. 195. — 6. Prim. poročila o odhodu skupine gorenjskih 
izseljencev v LZ št. 86 in 94, 14. in 25. 4. in št. 107, 10. 5. 1865, v N št. 15, 12. 4. 
1865, str. 122, in št. 19, 10. 5. 1865, str. 131, v zvezi s podatki v knjigah Jurija 
Trunka »Amerika in Amerikanci«, str. 495 in 499, ter Josipa Zavertnika »Ameriški 
Slovenci«, str. 251. — 7. SN št. 17, 22. 1. 1874. — 8. S št. 225, 3. 10. 1885. — 9. SN 
št. 59, 11. 3. 1884. — 10. LZ št. 138, 19. 6. 1879, »Touristische Streifzuge in Ober-
krain II«. — 11. SN št. 168 (zaplenjena) ali 169, 24. oz. 25. 7. 1879. — 12. SN št. 227, 
2. 12. 1882. — 13. S št. 13, 30. 1. 1883. — 14. SN št. 35, 13. 2. 1883. — 15. Akti so v 
posebnem konvolutu predsedstvenih spisov o Kropi in Kamni gorici skupaj z akti 
o anketi leta 1888 in o odpustih z dela v letu 1892. Pobudo za Hauffejev obisk je 
na kratko omenil na temelju spisov v arhivu trgovsko-obrtne zbornice v Ljubljani 
J(oža) G(ašperšič) v sestavku »Desetletje pred zadrugo iz sodobnih aktov in poročil« 
v Zadrugarju (Kropa), 11/1934, str. 14. — 16. LG št. 9, 1. 5. 1883. — 17. LG št. 10, 
16. 5. 1883. — 18. SN št. 125, 4. 6. 1883. — 29. A, predsedstveni spisi kranjske deželne 
vlade št. 1069 iz 1883. — 20. SN št. 131, 11. 6. 1883. — 21. SN št. 132, 12. 6. 1883. — 
22. LG št. 12, 6. 6. 1883. — 23. A št. 1254 iz 1883. — 24. A, spisi deželne vlade št. 
7759, fasc. 21—6 iz 1883. — 25. SN št. 195, 27. 8. 1883. — 26. SN št. 199, 31. 8. 1883. 
— 27. Vlogo, osnutek pravil in urgenco je priobčil iz arhiva trgovsko-obrtne zbornice 
J. G(ašperšič) prav tam, str. 13—14. — 28. SN št. 226, 3. 10. 1883. — 29. Vsi podatki 
o tej pobudi za šolo so iz arhiva trgovsko-obrtne zbornice pri J. G(ašperšiču) prav 
tam, str. 14—15. — 30. LL št. 103, 7. 5. 1885. — 31. LL št. 107 in 108, 12. in 13. 
5. 1885. — 32. SN št. 77, 7. 4. 1885. — 33. S št. 83, 14. 4. 1885. — 34. LL št. 111, 18. 
5. 1885. Dr. Valentin Pogačnik je naknadno obiskal tudi Železnike in je vnesel v 
naslednje poročilo obrtnih inšpektorjev za leto 1886 podrobnejše podatke o delovnih 
razmerah v tem kraju, kakor je to prej napravil za Kropo in Kamno gorico. — 
35. Prim. S št. 103, 7. 5., št. 132, 13, 6., št. 158, 15. 7. in št. 180, 10. 8. 1885. — 36. Prim. 
SN št. 175 in 191, 4. in 21. 8., št. 198 in 210, 1. in 16. 9., št. 228, 243 in 249, 7., 24. 
in 31. 10., št. 267, 21. 11. 1885 (Gospodu Josipu Levičniku v pojasnilo na njegovo 
»obrambo« v »Novicah« s podpisoma kaplana Kljuna in župnika Mraka), št. 269 
in 273, 24. in 28. 11. 1885. — 37. N št. 32—34, 40 in 42 med 19. 8. in 21. 10. 1885. 
— 38. SN št. 273, 28. 11. 1885. — 39. LL št. 276, 2. 12. in SN št. 232, 10. 12. 1885. — 
40. N št. 49, 9. 12. 1885, str. 395; da je bil dopis nemški, je sporočilo uredništvo v 
št. 50, 16. 12. 1885, str. 402. — 42. N št. 50, 16. 12. 1885, str. 402. — 42. R. Kyovsky, 
Socialne razmere našega delavstva v Kropi, Kamni gorici in Železnikih proti koncu 
XIX. stol.. Kronika I, 1953, str. 88. — 43. LL št. 276, 2. 12. 1885. — 44. SN št. 282, 
10. 12. 1885. — 45. A št. 1265 v zvezi s št. 675 in 1006 iz 1886. — 46. N št. 13, 27. 
3. 1861, str. 103. — 47. ZD št. 37, 10. 9. 1886, str. 296. — 48. S št. 259, 12. 11. 1885. 
— 49. S št. 26, 3. 2. 1886. — 50. S št. 86, 16. 4. 1886. — 52. SN št. 201, 3. 9. 1886. — 
52. S št. 146, 1. 7v 1887, — 53. SN št. 163, 21. 7. 1887. — 54. N št. 30, 27. 7. 1887, 
str. 238. — 55. SN št. 157, 4. 8. 1887. — 56. NL št. 66, 16. 11. 1906. — 57. NL št. 68, 
23. 11. 1906. — 58. Prim. J. Gašperšič, Vigenjc (Ljubljana 1956), str. 64 in 70. — 
59. NL št. 74, 14. 12. 1906. — 60. S št. 268, 22. 11. 1906. — 62. S št. 293, 22. 12. 1906. 
— 62. SN št. 298, 31. 12, 1906. — 63. SN št. 148, 4. 7. 1887. —^ 64. SN št. 25, 21. 1. 
1888. — 65. S št. 37, 15.'2. 1888. — 66. S št. 51, ali 52, 2. ali 3. 3. 1888. — 67. SN 
št. 37, 15. 2. 1888. — 68. E št. 17, 29. 2. 1888. — 69. J. G(ašperšič) v Zadrugarju 
(Kropa) 11/1934, str. 15—16. — 70. SN" št. 69, 24. 3. 1888. — 71. SN št. 106, 8. 5. 1888. 
— 72. Pismo in vprašalnik je objavil iz arhiva trgovsko-obrtne zbornice J. (G(ašper-
šič) prav tam, str. 17. — 73. Vloga in vsi drugi spisi o anketi so v omenjenem 
konvolutu predsedstvenih spisov kranjske deželne vlade o Kropi in Kamni gorici 
skupaj z akti o predlogih iz let 1882—1884 in o odpustih z dela leta 1892. — 74. 
Vlogo občinskega odbora je objavil iz arhiva trgovsko-obrtne zbornice J. (G(ašperšič) 
prav tam, str. 17. — 75. Prim. poznejšo omembo v predzadnjem odstavku in J. Ga 
šperšič, Vigenjc, str. 69. — 76. S št. 191, 24. 8. 1891. — 77. S št. 201, 4. 9. 1891. — 
78. SN št. 95, 26. 4. 1894, brzojavno sporočilo, — 79. SN št, 102, 5, 5. 1894. — 80. 
71 
SN št. 108, 12. 5. 1894. — 81. S št. 204, 6. 9. 1894. — 82. SN št. 40, 16. 2. 1889. — 
83. SN št. 62 in 66, 14. in 18. 3. in S št. 66, 21. 3. 1889. — 84. S št. 89, 18. 4. 1889. 
— 85. S št. 227, 6. 10. 1891 
Zusammenfassung 
DER PAUPERISMUS IN DEN VERFALLENDEN 
EISENGEWERBLICHEN ORTSCHAFTEN OBERKRAINS VOR HUNDERT JAHREN 
Der Verfasser versucht auf Grund von Zeitungsberichten und Archivalien vor-
nehmlich aus den achtziger Jahren des vorigen Jahrhunderts ein Gesamtbild des 
Pauperismus in den drei alten eisenverarbeitenden Oberkrainer Orten Kropa (Kropp), 
Kamna gorica (Steinbuchel) und Železniki (Eisnern) zu entwerfen. 
Zuerst lenkte der Pauperismus in Kropa und Kamna gorica in den Jahren 
1822—1885 die Aufmerksamkeit der Offentlichkeit und der Behorden auf sich. Die 
dringenden Hilferufe veranlaCten den Vorschlag der Handels- und Gewerbekammer 
in Ljubljana (Laibach), der Notlage in den drei verfallenden eisengewerblichen 
Ortschaften durch Einfiihrung der Gewehrfabrikation nach dem Beispiel von Bo~ 
revije (Ferlach) in Karnten abzuhelfen. In Kropa kam es Mitte 1883 zu elner 
kurzen Arbeitsunterbrechung und Demonstration der Nagelschmiede. Die Bezirks-
hauptmannschaft in Radovljica (Radmannsdorf) legte einigen Unternehmern Geld~ 
strafen auf, weil sie den Arbeitern einen Teil des Lohnes in Lebensmitteln ausge~ 
zahlt hatten. Die Notlage der Schmiede in Kropa und Kamna gorica wurde vom 
zustandigen Gewerbeinspektor in einem Anhang zum Bericht der Gevverbeinspektion 
fiir Osterreich fiir das Jahr 1885 geschildert; im Anhang zum Bericht fiir das Jahr 
1886 beschrieb er auch die gleich driickende Bedrangnis der Schmiede in Železniki. 
Den Notstand in Železniki brachte der Kaplan Matej Klun in den Jahren 
1885—1887 zur Sprache. Er grtindete und leitete einen Leseverein und loste eine 
Bewegung aus, die die Abschatfung der seit alters iiblichen Nachtarbeit der NageK 
schmiede forderte. Seine Bemiihungen stiel3en auf den Widerstand der machtigen 
eisenhammerbesitzenden Familie Globočnik und ihres Hauptexponenten, des Lehrers 
und Biirgermeisters Josef Levičnik. Die Bewegung erzielte teilweise Erfolge, doch 
schritt der Verfall der Nagelfabrikation in Železniki unaufhaltsam weiter. 
In den Jahren 1887—1894 war in der Offentlichkeit wieder fast nur von der 
Notlage in Kropa und Kamna gorica die Rede. Die Landesregierung veranstaltete 
im Jahre 1888 eine Untersuchung, welche die zur Abhilfe notigen MaBnahmen be-
raten und vorschlagen solite; sie verlief jedoch ohne jedes Resultat. Im Anhang 
beschreibt der Verfasser vergleichshalber noch den Verfall des Hammenverkes in 
Dvor (Hof) an der Krka (Gurk) in Unterkrain in den Jahren 1889—1891. 
72