Katolišk cerkven list«
Tefty XIII.
V7 Ljubljani 21. rožnika 1860.
List 13.
Sveti Alojzi,
zgled za šolsko mladost.
Beseda žkofa in kneza Lavantinskiga, mil. gospoda Antona Martina, o začetku šolskiga leta 1859 in blagoslov-ljevanji podobe sv. Alojzja v Marburgu.
Venite filii, audite me; timorem Domini docebo vos. Pridite sinovi, poslušajte mej strahu Gospodovig.i bom vas učil. (Ps. 33, 12)
L Ljubljena šolska mladina! Novo šolsko leto se pričenja — nov odloček v velikih bukvah življenja. — Kako rezen trenutek je šolskimu mladenču začetek šolskiga leta!
Novo šolsko leto, preljubi, vam je veliko noviga in lepiga v dar prineslo, kar ima za vas velik in nasledkov bogat pomen. Vpervič vidite spodbudno podobo sv. Alojzja, zavetnika šolske mladosti ki kakor sveta zvezda altar zališa; pervikrat sim jest danes kakor vaš vikši pastir pred vami, vam s svetiga mesta ta imenitni vzor ali zgled razlagati, vas spodbudovati, de ga posnemajte. Pač lepa, obilno podučna podoba, ki so vam jo vodniki in dobrotniki tih šol iz ljubezni oskerbeli, ki jo je umetnik iz ozira ua šolsko mladino izverstno zdelal. Zdi se mi, de prav glasno in prijazno učencam, ki sem prihajajo, govori lepe besede kronaniga pesnika: Venite filii etc. „Balite, šolski mla-denči; strahu Gospodoviga vas hočem učiti." Initium sa-pientite timor Domini. (Eccles. 1, 16.) „Strah Božji je oče modrosti." To je zapopadek podobe, to je naj ime-nitniši naloga vasiga življenja. „Bojte se Boga, iu spolnujte Njegove zapovedi; zakaj to stori človeka popolnama." (Eccl. 12, 13.) To vam skazuje sv. Alojzi, naj lepši zgled šolske mladine.
II. Šolski mladeneč vsako leto položi kamen k veli-kimn poslopju svoje olike, svoje časne in večne sreče. To poslopje vsestranske izobraze sloni na štirih glavnih stebrih, ki so podpornje prave kreposti in učenosti: na veri, natoroslovstvu, modrovstvu in pravništvu. Lejte, kako bistroumno so s svojimi znantnji razstavljeni pred nogami sv. Alojzja! Angeli derže znamnja tih štirojnih glavnih učenost, nam v skazovanje, de vsa vednost izhaja od zgorej, iz začetja luči, in de mora tje gori peljati. Vsa učenost brez Boga je revšina in praznota.
1. V sredi pomenljive podobe na pervim mestu ter-poli angel derže kelih z imenituim znamnjem vere ali bo-goslovstva. Vera, pravo spoznanje Božje, živa zaveza z Bogam, je sredina vse učenosti, ravno kakor je Bog začetnik vsiga dobriga in lepiga. „To je večno življenje," pravi naš božji Gospod in Učenik, „de ljudje spoznajo Tebe, samiga praviga Boga in Očeta, in kteriga si poslal, Jezusa
*) Ta prezala altarna podoba je zmalana od g. galerijniga vodja Tunneija v Gradcu in na posredovanje gimnazniga vodstva v Mariboru so jo dobrotniki za ondotno cerkev svetiga Alojzija kupili.
Kristusa." (Jan. 17. 3.) Kdor svojimu učenju podstavi podlago vero, je enak modrimu možu. ki svojo hišo zida na skalo. Naj prihajajo tudi viharji življenja iu še tolikanj grenke poskušnje. njegova hiša se ne bo poderla; zidana je na skalo." (Mat. 7, 25.) Kdor se brez vere šola, zida na pesek. (Mat. 7. 20.") Celo nejeverniki so petrebo vere tako spoznali, de je že Ciceron svojim verstnikam terdil: ^Nahajajo se ljudstva brez mčst, mesta brez zidov, ne pa nobeno ljudstvo brez. vere." Vednost ima res v sebi strašno moč za mir in blagor, kakor tudi za nesrečo in pogubo sveta; ali kako resnična je beseda velikiga učeniga Bako-ta Verulatn-skiga: „Vera je dišava, ki učenost gnjilobe obvaruje." — O vera, ti prezala nebeška hči! kaj bi revni pozemeljski popotnik brez tebe bil — kaj bo šolski mladeneč brez vere? Zgubljen sin, ki svojiga duha z otrobi pita. Le samo prava, od Boga razodeta vera, ki od Boga izhaja in k Bogu pelje, daje naukam luč in po-svečenje.
Moji preljubi sinovi, varujte se trojniga brezna dan-današnjiga nesrečniga časa: a) Brez vernost i, ki tako rada po šolah hobota. de mladeneč ima leto na leto sla-beji vero. in brez vere šolo zapusti. Človek brez vere je ladija brez kompasa, b) Varujte se verske v nemarno sti (indiferentizma), te novošegaste priljubljene vere. „Le en Gospod je, ena vera, en ker s t.4" (Kfež. 4, 5.) e) Varujte se plahoverstva ali strašljivosti v veri; ruja je naše duše, ki naj blagši glave ugonobuje rKdor ni z menoj, je zoper mene. in kdor z menoj ne zbira, razsipa" (Luk. 11, 23), pravi Gospod. Nikar de bi vam bila vera zgolj za um; bodi vam sosebno za serce in življenje: potem bote v njeni svitlobi srečno hodili po poti čednosti in vednosti
2. Veri ob desni terpoli angel z znamnjem modri-janstva. Oko ima na vero obernjeno; le od nje dobiva potrebno svitlobo, de bi v zmotene zašlo. Modrijanstvo. od razodenja Božjiga razsvitljeno, je enako ljubeznjivi jutrai.ji zvezdi, ki nas k Bogu pelje; modrijanstvo brez božjiga razodenja je enako berleči laterni, ki pri belim dnevu le čad in dim razširja. Vselej resničin je pregovor: „Philo-sophia obiter gustata abducit a Deo; penitos hausta addu-cit ad Deutn." ^Modrijanstvo po verhu okušeno od Boga odvrača: do globočine zajeto k Bogii zavrača."
Krilatec modrosti nam kaže dvojno znamnje. odperte bukve, ki so podoba pridniga učenja, in svitlo zerkalo,
•) »Kaj pomaga." pravi profesor Kandler v svojim programa. rkaj pomaga učena šola, iz ktere bi izhajali le latinski zani-karneži, greški prepeluhi (lenuhi), učeni prešeštniki in izučeni sleparji, ne pa čuvarji sv. vere. ne varhi čednosti, ne zavetniki pravici, ne podpornje deržavi, ne stebri sv. Cerkvi?"
••) Šola. v kteri se z Bogam ravna, je ravno tako blagoslovljena, kakor hiša egipčana. ki je Jožef vanjo in iz nje hodil. »Druge podstave ne more nihče vložiti, razun ktera je vložena, in U je Jesus Kristus.* (t. Kor 3. 11.»
podba samiga sebe. Kako tehtniga pomena ste obe podobi vsakterimu šolcu ! — Vsaki dan predraziga šolskiga časa je list v velikih bukvah življenja, popisan z dobrim ali hudobnim djanjem. Kar koli se učiš ali zamudiš, kar koli počneš ali opustiš, vse tvoj angel piše v bukve življenja, in ti boš vdan sodbe zapisano našel, prej ali poznej, tode svesto in zanesljivo, in poprej kot sam misliš. O daj si torej zapomniti lepe besede modriga: „Veseli se, o mladeneč, v svoji mladosti, in naj bo tvoje serca prav dobre volje; vedi pa, de te bo Gospod zavolj vsega tega ua odgovor tirjal." (Eccles.
"»••) ....
Ne pozabi pa zraven svojiga učenja vsaki dan pridno
prebirati bukev svoje vesti; ona je zerkalo ali ogledalo tvoje duše, — bistri studenec spoznanja samiga sebe, ki je nar potrebniši vsih učenost na zemlji. Brez spoznanja samiga sebe je nar veči modrijan neumnež. Torej so stari greki ko naj vikši pravilo ali načelo modrijanstva postavili pregovor: „Clovek, spoznavaj samiga sebe!" Še lepši, še obširniši kliče zastran tega veliki Avguštin: nO Beus meus! cognoverim me, cognoverim te!a Kako pozno sim jelTebe, Ti edina lepota, in sebe iu svojo revšino spoznavati! Tipa, lepoupui mladeneč, nobeniga svojih dni ne dokončaj, de bi ne bral v bukvah svoje vesti, de bi se ne pogledal v zerkalo svojiga življeuja ter ne pre-iskal, koliko si napredoval v dobrim, ali pa v hudim. — Ako si čez dan klasiške nauke prebiral, poprašaj se zvečer, če ti niso kje bogovi (maliki) grekov in latinov keršanske misli in čuti iz serca pregnali, ter si se morebiti le prekmal ponejeveril, desi nisi ne mislil, ne hotel. — Ako si se z natornimi vedami pečal, si premišljeval kakor nekdaj modri Salomon, izopov genu ob steni do visokih ceder na Libanu; si preiskaval grudine v njih postavi, od kremena do svitliga solnca; vprašaj se, če je tvoje serce še čisto od natoriniga mal i kovanj a sedanje šege? — ali če si nisi postavil altarja, na kterim samiga sebe maliku-ješ? — O, precenitev samiga sebe ob našim času je nevaren spotikljej, nad kterim jih je že tavžeute šolskih mladenčev padlo. Spoznanje samiga sebe pelje k ponižnosti in parne tu ost i, ki daje učenosti lepoto, učivni mladini pa tisto ljubeznjivost, ki v srečnih dnevih govori s svetim pevcam: „Noii nobis, Domine, non nobis; sed nomini tuo da glodam." „Xe nam, o Gospod, ne nam; ampak Svojimu imenu daj slavo." (Ps. 114, 1.) Pa tudi v dan težke poskušnje vdano reče: „Bonum mihi, quia humiliasti me, ut discain justificationes tuas." „Dobro je zame. de si me ponižal. de se učim Tvojih postav." <J»s. 118, 71.)
Pridno učenje in molitev ste obojni peruti, na kterih se šolska mladost k pravi modrosti povzdiguje. Spoznanje Božje in samiga sebe s straham Božjim vred je sveta deteljica prave modrosti. „Ne bodi moder v svojih očeh; boj se Boga, in varuj se hudiga. Po vsih svojih potih na Njega misli, in bo tvoje stopinje vravnaval" (.Preg. 3, 6—7). Tako govori Duh Božji, govori zlasti tebi, šolska mladina, ^luitium sapientie timor Domini." ^Začetek modrosti je strah Božji. (Konec nasl.)
JElizabeta Seton ,
začetnica in perva prednica usmiljenih sester v zveznih deržavah severne Amerike.
(Is Aagleškiga •).
Klizabeta Ana Bailey (Bele) je bila rojena v mestu novim Jorku I. 1774. Bila je mlajši dveh hčeri dr. Bailey-a. Ker je bila že v nar pervi dobi svojiga življenja mater
•) Ta Mikavni in gpodbndni spis je bil nas rojak ranjki Lorene Lavtiiar ne kinu svojimi duhovoimu dobrotnika poslal is Amerike, • čiaiir je, kakor sploh večkrat, pokazal svoje lepo hva-
zgabila, je vsa odrejna skerb slonela na očetu, kterimu je pa ona njegovo skerbljivost povračevala z detinsko ljubeznijo, kakoršna se le redko najde. Ta detinska ljubezen je bila studenec vsih ujenih djanj, nagib vsih njenih opravil. Z bistrejšim uraarn, stanovitno voljo in zdravo razsodnostjo, s kterimi je bila obdarovana, je ob enim nekako nadome-stovala v svojih naukih učenike, ki jih takrat v novim Jorku še niso mogli imeti. Od perve mladosti je imela nagnjenje do pobožnosti, in zmiraj je nosila pri sebi križček, ter se čudila, kakor je pozneje pravila, de tudi protestantje ravno tako kakor katoličanje ne žele tega zuamnja odrešenja imeti. Veliko veselje je imela nad branjem sv. pisma in duhovnih bukev. Popisovanje samostanov in sobivališ, kar je med drugim brala, jo je navdajalo z začudovanjem do tacih naprav, iu zlo je milovala, de kaj taciga protestantje nimajo.
V svojim 18. letu je stopila v zakon z Vilhelmam Se-ton-am, kupcam v novim Jorku. Imela je 5 otrok, 2 sina in 3 hčere. Ker so zdravniki Setonu zavolj njegoviga sla-biga zdravja na morje svetovali, ga je spomladi 1803 spremljala na Laško, in je bila samo svojo naj starši hčer Ano seboj vzela. Tri ledne potem ko so bili tje prišli, umerje Scton. Ker je bila odkritoserčno dobra in pobožna, je svojimu možu pred njegovo smertjo tolažbo in pomoč skazo-vala, kolikor se je iz une vere dalo, ki sta jo oba imela za pravo vero. V veri je tudi tolažbe iskala, ko je žalovala , — in ne zastonj. Bog, ki je vidil njeno ravno serce, in se nikoli ne odverne od tistih, ki ga v resnici in od-kritoserčnosti išejo, jo je napravil k tisti pravi in sveti katoliški veri, v kteri edini je zamogla tolažilo najti, ki gaje tolikanj potrebna bila. V tem ko je v Livorni čakala barke, de bi se v Ameriko vernila. jo prijatlica, hote njeno serce nekoliko razjasniti, pregovori, de neko nedeljo med veliko sv. mašo v katoliško cerkev gre. Bilo je že blizo povzdigovanja , ko v cerkev stopi.
Lepota in slovesnost svetiga opravila, gorečnost in ponižnost klečijoče množice jo gine in verže se na kolena pred altarjem. Bog, ki jo je pripeljal do altarniga znožja, gre tamkaj v njeno verce in razsvetli s pervimi žarki svoje sv. vere dušo, ktero je bila že poštenost in odkritoserčnost pripravila za te nebeške vtisljeje in za milost, de se je odsihmal samo in edino Njegovi službi posvetila. Še dolgo po maši moli in prosi Očeta svitlobe, de naj bi odpravil dvome, ki jo terpinčijo, ter ji pokazal pravo pot. Po tistim je šla večkrat v cerkev molit. Njena goreča molitev je bila uslišana. Bog ji ni le samo resničine poti pokazal, obdaroval jo je tudi s preobilnimi milostmi, storil jo je eno tistih svitlih zvezd, ki lepšajo in razsvitlujejo steze keršanske pobožnosti, storil jo je gorečo in jasno svetečo luč, ki je na daljno širjavo dobrotno delala.
Zapusti Laško s terdrnm sklepam, resnice iskati, in ko domu pride, brez pomude poskerbi za obiln nauk v tej tako imenitni reči. Presvetva se z več mašniki in dopisuje zmnozimi nar bolj razsvitljenimi bogoslovi katoliške Cerkve, med kterimi je bil dr. Cheverus. pozneje škof v Bostonu, in še pozueje vikši škof bordoanski (Bordeaui) in kardinal, s kterimi se je pa vender še le 8 ali 9 let po svojim spre-obernjenji osebno soznanila. Veliko časa je obračala v branje verskih bukev, in nahajala je posebno veliko veselja v spisih in življenji sv. Ignacja Lojolana, iz česar je pridobila pervo nagnjenje k redovnimu življenju. Serčno spol-uuje navdajanja gnade Božje, in desiravno je previdila, de bo imela veliko terpeti zavolj tega, kar si je odmenila, se oberne poslednjič do Mateja O' Brieua, kurata šen-peterske cerkve v novim Jorku, in ga prosi, de naj jo v katoliško Cerkev sprejme. Bila je tedaj od njega pogojno keršena in pridjano ji je bilo še ime presvete Marije Device. v god oznauovanja M. D., 25. sušca 1805, je prejela pervo sv.
lečno serce do dobrotnikov. Naj k tema se pristavimo, de nad nikomur nismo toliko žlahtne ljubesni do svojih nekdanjih »cenikov spoznali, kakor nad raojkim Lor. Lavtiiarjem. Vr.
Obhajilo. Ta praznik je zmiraj kakor obletoico obhajala s posebno hvaležnostjo za neprecenljivo milost, ki jo je bila dosegla.
Po spreobernjenji ji je bilo v novim Jorku zares prav težavno živeti; ker majhni dohodki, ob kterih je mogla po smerti svojiga moža živeti, za njeno deržlno niso bili zadostni, je pogrešek z učenjem mladosti i.adomestovala.
( Dalje nasledva.)
Judje v avstrijanskUn cesarstvu.
(Spisal Val. Sečno.)
(Konec.)
Ker je tedaj deržavna postava odpravila kazni, ki so zadevale jude, kteri so keršanske posle in rokodelske učence imeli, ona vender ni imela namena in ga tudi ni mogla imeti, kristjanov oprostiti v njih vesti, de bi dotičnih cerkvenih postav več ne spolnovali. Zavoljo tega mora cerkev, ktere deržavna postava več ne podpira, zdaj sama toliko bolj paziti, de se njene zapovedi spolnujejo.
Vsak kristjan, kteri pri judu stanovitno službo prevzame, ali z judi kakor v eni družini vkup prebiva, in vsaka keršanska dojka, ki judovske otroke doji, pade v velik greh, in kdor v tem grehu ostane, ako je ravno od Cerkve opominjan, ta si nakoplje kazni, ktere Cerkev v ti reči žuga. Še veliko buji bi se pregrešili starši in varhi (irofi), ako bi se prederznili, svoje otroke judu v poduk ali v službo dati. Oni bi duše svojih otrok, pa tudi svoje duše v pogubo pripravili. Kaj bi se bilo li nadjati od fanta ali dekleta, ki bi bila v judovski hiši zrejena? Kdo jih bo keršanskih resnic učil, in ljubezen do Kristusa Gospoda v njih serca sadil ? Kdo jih po potih Božjih zapoved vodil, jih k dobrimu vnemal, pred hudim varoval? In če so tudi judje po deržavni postavi dolžni, take otroke k Božji službi in h keršanskimu nauku v cerkev pošiljati, je vender težko, na tanko čuti nad spolnovanjem te postave, in dalje, kaj bi jim pomagalo podučevanje v cerkvi, če pa doma nimajo ne dobriga zgleda, ne opominjevanja k pobožnosti, temuč le slišijo, kako se Kristus Gospod preklinja, in vidijo, kako se On in njegova sv. vera sovraži in zaničuje!
De bi bolj pokazali, kako veliki so ti grehi, in de bi verne bolj pred njimi obvarovali, — mi te grehe sebi kakor škofu prideržimo, tako de noben mašnik, kteri ni posebno pooblasten, od grehov, ki so škofu prideržani, odvezovati, — od tih grehov odveze deliti pravice nima in je imeti ne sme, razun v nar večji sili, ktera se v smertni nevarnosti piimeri.
Ako se je kdo pred tem našim naznanilam k judam v službo vdinjal in to dal pri gosposki poterditi, ga imenovano prideržanje le takrat zadene, ko bi v službi pri judih še ostal, ako ravno je čas, za kteriga se je bil pogodil, že pretekel. Sicer velja naše naznanilo le za tiste službine pogodbe (kontrakte), kteri bi se še le po njim storile. . . .
V škofovo prideržanje torej padajo:
I.	Slebern, kteri bi po tim oznanila z judi kakor v eni družini (familii) vkup stanoval, ali pri njih za izrečeno plačilo za dokazan čas kakor hlapec, rokodelski pomočnik i. t. d. stanovitno službo prevzel; in tiste ženske , ki bi se k judovskim otrokam za dojke ali pester-ne vdinjale ali kakoršno stanovitno službo koli pri judih opravljale.
II.	Tisti starši in varhi (irofi), ali kdor scer čez otroke oblast ima, kteri bi svoje otroke pri judih v poduk ali v službo dali.
III.	Tisti, ki so sicer pred tem oznanilam pred gosposko veljavno službino pogodbo storili, pa vender tudi po preteklim času te pogodbe, ktera k večjimu eno leto ntegne obseči, še dalje v judovski službi ostanejo, ali svoje •troke pri judih postijo.
IV. Vse osebe rooškiga in ženskiga spola, ki bi se z judam ali judinjami meseno pregrešili *).
Dalje prepovejo čast. škof, de se osebe, ki z judi vkup v eni drusini prebivajo, ali pri njih slažijo, ne smejo ne za kerstne botre ne za priče pri porokah jemati, tudi ne v keršanske bratovšine zapisovati. Kteri v imenovanih zadevah z judi še ostanejo, akoravno so bili od dušniga pastirja zavoljo tiga opominjani, se ne smejo po njih smerti po keršansko pokopati, ako se pred svojo smertjo z Bogam ne spravijo in svojiga pohujšanja saj pred dvema pričama ne prekličejo. Njih pogreb na pokopališu naj bo brez vsih cerkvenih ceremonij in brez duhovuiga blagoslova. In ako so se pred smertjo sicer z Bogam spravili in pohujšanje preklicali, se jim duhovski blagoslov ne sme odreči; slovesnosti pa se jim vender nikakoršne ne smejo dopustiti.
Ta škofov razglas sc mora s primernim nagovoram tri nedelje zaporedama s prižnice oznaniti, in to ozuauiio vsako leto pervo nedeljo v adventu ponoviti. — Varovati se je pa vsiga, kar bi verne nepeljevalo, jude sovražiti in preganjati. ... Kristjan naj se varuje pred nasledki judovskiga sovraštva do kristjanov, nikar pa de bi jim sovraštvo s sovraštvam vračeval, temveč naj jim vse dobro privoši in za njih speobernjenje k pravi veri moli.
Pa ne samo s prižnice, tudi v spovednici in v posameznim podučevanji, naj iše duhovni pastir, kjer bo treba, vernim v ti reči koristiti. Naj jim popisuje nevarnosti, ki izhajajo za vero in nravo (moralnost) iz tesne obhoje z judi. Naj jim pravi, kako nespodobno je za kristjana, služiti pri judih, kterih predniki so bili Gospoda Jezusa Kristusa v smert na križu izdali, in kteri njegovo presveto ime sovražijo in preklinjajo, — in polni taciga sovraštva do kristjanov tudi njim, kar je mogoče, škodovati išejo.
Ako bojo mem vsih tih prepoved še celo keršanski otroci z judi vkupej stanovali, ali pri njih služili in se učili: naj dušni pastir toliko bolj pazi, de bojo v keršanski veri in v lepim zaderžanji vterjeni, — de bojo h keršanskimu podučevanju pridno hodili in svoje verske dolžnosti na tanko spolnovali. Vsaka dotična nemarnost naj se berž c. k. vradnijam naznani, kteiim je ukazano, dobro čuti, de bojo taki otroci dolžnosti sv. vere in cerkvene zapovedi natanko spolnovali.
(Po Oestr. Volksfrd. Nr. 99 t. 1.) Zavoljo tiga škofijskiga razglasa so judje po Galicii velik vriš zagnali; eni izmed njih so se celo prederzali skerbniga škofa pri c. k. ministerstvu zavoljo tega tožiti. Rabinarski izreki prepovedujejo že od nekdaj judam, pri kristjanih služiti, ker bi tam jedi imeli, ki niso „košer;tf ali kdaj je še judam kdo te izreke njih rabinarjev za hudo vzel ? Oni pa zavoljo te pravične naredbe sv. Cerkve tolikanj ropočejo !
Misijonsko.
(Dalje.)
Bravcam našiga lista je veči del iz raznih pisem stan afrikanskiga misijona dobro znan, torej le nektere reči še posnamemo iz poslednjih naznanil.
Pri sv. Križu so se misijonarji dolgo časa zanašali na mladost, in več let so imeli z njo veliko opraviti. Ko |e pa g. misijonar Lanz zbolel, se je pokazala iz černih kož tudi černa nehvaležnost in prirojena razuzdanost. Nar manjši keršen fantič je razodel grozne ostudnosti bolj od-rašeue misijonske mladosti, iu ko so jih hotli strahovati, so se vsi veči zgernili ter odzunaj v misijonske stanovanja
*) Te prideržke je bil v pfzemiselski škofii 28. mai. trav. 1753 skof Vaclav Hieronim Sierakowski vpeljal, ali velikoveč jih ii poprejšnjih časov o priliki enciklike papeža Benedikta XIV. od 14. rožnika 1751 „A quo primum" do vdicih škofov in do škofov na Poljskim pononvil. Za mesene pregrehe i jndi je bila smertna kazen postavljena.
*
vpili, de bodo vse kočisa (toknle) požgali, če se le gane kdo. de bi jih strahoval. Bilo je deset tacih puntarjev, med njimi dva keršeua, in vse prizadevanje, jih nazaj v misijon spraviti. je bilo zastonj. Vsi zunaj eniga fantiča so pobegnili k spačenim kupčevskim služabnikam. Le en sam se je bil v nar veči revsini in bolezni vernil: neki drugi, ki je bil po obleko prišel, in je na gosp. Lanzovo pregovarjanje ostal, je čez malo dni, posvarjen, zopet ubežal iu celo svoj katekizem in molitevne bukve v vodo vergel. Strašna je potuha in svojeglavnost zamurska; kljubovati in nagajati znajo, kakor de bi jih peklenski sam učil in jih mende tudi res uči. Temu naj se pa nihče nikar ne čudi pri narodu, ki je že od začetka imel tako grozovito spa-ceniga očeta in je potem zmiraj v divjosti živci: čudež le bi bil. ko bi drugačneji bili. Ozre naj se pa sleherni rajši sam v svoj kraj, in čudimo se. kako je mogoče, de pri nas pri tolikih milostih in pomočkih k modrosti in svetosti mnogi zmed mladosti niso dosti boljši mem unih nehvaležni-kov med zamurci. Zakaj grozovitna je tudi pri nas dostikrat nehvaležnost otrok do staršev, nehvaležnost starih in mladih do njih duhovnih učenikov, ~ strašna je razuzdanost. ki se enkrat mladosti polasti! Ali ui marsikteri enak steklimu psu. ki ne vidi lepiga zgleda, ne sliši dobriga nauka. -- ki ne pozna druge postave razun svojiga volčji-ga nagnjenja. — zraven tega pa ua vse kraje s hudimi kletvinjami in psovanjem grize !
Sploh se je prizadevanje z mladostjo pri tem misijonu dozdaj dosti slabo splačevalo. Otrok je sploh voljan, dokler je v mehkih letih; ko se hude nagnjenja zbude, ki jih je tre':ia krotiti, pa rajši za starimi potegne, kijih vidi izprežene. Kiempla trahunt. Gosp. Lanz je bil torej sklep storil, z odrašenimi poskusiti. Podajo se torej neki dan v Jok. ki je 5 ur od sv. Križa, povabijo vse glavarje v svoj šotor k uku. Pridno prihajajo in zvesto nauk poslušajo. Dva poglavarja sta vsaki dan čez uro deleč prihajala in sta po 3 - 4 ure tamkej ostajala. K sklepu misijona postavijo misijonarji tamkej znamnje sv. križa med Kiki, ki so ga černuhi imenovali les abuna-Jodov, ki ima posebno moč. Dongolane, kupčevske služabnike, odganjati, in s prepričanjem, de pri Kikih saj upanja ni popustiti, se v svoje misijouiše vernejo. Pozneje se je ta narod k reki premaknil in g. Lanz jih jc hodil vsaki dan nadalje učit. |Iva g lavarja. več odrašenih. veliko mladosti —do petdeset oseb. se je vsaki dan k njemu zbiralo, in so se učili saj Odrešenika. Njegovo blaženo Mater spoznavati, in se privadili znamnje sv. križa delati. Koliko de se jih je prijelo iu iz kakošnih nagibov de so poslušat hodili, se ne ve; nekteri so tudi plačilo za svojo pričujočnost tirjali, ker so meuili, de s tem misijonarjem služijo. Nauke misijonarjeve so hvalili, ko jih je bilo treba spolnovati, je bilo pa malo sadu. Obliubili so mu poglavarji, de se bodo jeli oblačiti, pa nobeden ui hotel pričeti; sklical je kiške in tui.ške glavarje. de bi se umirili iu ne zmiraj bojevali zavolj ropanja živine. jih je tudi spravil; tode v kratkim so bili zopet v puljavi.
Od 32 misijonarskih otrok jih je bilo pri odhodu laških misijonarjev od sv. Križa še 12, in ostala sta bila tukej misijonarja Lanz in Kaufmann, ki je prišel z Gondokore; /daj pa sta morebiti z mladostjo vred že v Selalu.
(Dalje nasled.)
Opomba H „mmar*icam."
rš mamice," ta prelepa pobožnost rMarijniga mesca/ ki se, hvala Bogu! tudi po Slovenskim skozi le bolj razširja, te Ijubeznjive „š mamice" so za letaš že dokončane. Vender bi jest rad še nekaj omenil o njih. kar bi, čeravno za letaš že prepozno, saj za prihodnje čase mnogo pripomoglo, privabiti zmeraj več prihajavcov k ti lepi pobožnosti.
Gotovo je, de veliko veliko moč za privabljenje ljudi k nšmamicamu imajo že tiste zanimive in mikavne berila, ki se v teh shodih prebirajo poslušavcam na vsak dan Marijniga mesca. Koga li bi ne mikale te zanimive pri-godbe čudovitih spreobernjenj na priprošnje Marijne, ki se slišijo brati ali pripovedovati v teh zbirališih ? Kteriga serca bi se ne prijeli ti lepi nauki, ga ne ganili ti mogočni zgledi, ne ogrele te serčne molitvice, ne razveselile te pomembne „cvetlicea, ki vsak dan prineso kaj noviga, podučuiga, spodbudniga?
Al — nar veči mik k šmarnični pobožnosti je vender le — petje. Prepevanje lepih pesem v slavo in za pomoč Marije, posebno če imajo te pesmi prav žive in serčne nape ve (viže) — ne po umetnijsko zavijane, temuč naravno iz serca tekoče, kterih se lahko vsakter koj navadi, de jih le sliši, ako ima le količkaj dobriga sluha — tako prosto poljudno petje, če le prav vbrano in živo, ima ču-dovitno moč do človeškiga serca, ga, tako rekoč, vleče silama na-se, ga vnema, požlahtnuje, oblagruje. — Tako lepo petje je gotovo naj veči mik, naj močneje vabilo za prihajanje k „šmanicam."
Naj bi si to dobro zapomnili vsi vodniki šmarniških pobožnost, in naj bi skerbeli pri njih ne le za mikavne berila, kakoršnih imamo že mnogo na zber po šmarniških bukvah, temuč tudi za zmeraj le več prav lepih Marijnih pesem v spremenjevanje besed in napevov pri petji. Pa naj odbero za to petje še začasa tudi naj boljši pevce ali pevke, ki naj se že pred začetkam Marijniga mesca nauče do dobriga naj lepših Marijnih pesem, de jih potem pri šmarnicah drugim predpevajo: tako se jih bo za njimi kmali privadilo vse zbirališč, in petje bo v veselje ljudem iu na čast Marije Device donelo tako lepo, de ga bo veselje poslušati, in vse, kar le gibati more, bo hitelo od blizo in deleč k „šmarnicam." Tako bo po lepim petji k njim privabljen marsikteri, ki bi se sicer še ne zmenil zanje. Pri „šmarnicah" pa pride v priložnost, tudi slišati tiste zanimive in podučne berila, ki so ganile že marsi-ktero serce, in spreobernile že mnogo naj terdovratniših grešnikov. Ta tako blagorni sad je pač vredin, de se zanj poskusi vsak pošten in zdatin pomočik. Ložjiga, po-štenejiga in bolj zdatniga je pa javaljne najti, kakor je, po spričevanji skušnje, lepo petje. Skerbite torej tudi za to vabilo, in vse, kar le zamore in utegne, bo vrelo k .,šmarnicam.u — Petje je vnetje in cvetje k pobožnosti!	Balantinov.
Jt arija cvetica*
(Es bliiht
Razcveta se cvetlica, Nar lepši zmedi vsih; Svitleji so nje lica kot zvezd nadzemeljskih. komur se solza vlija. (ia rane ne skele. Ce cvetka ta obsija Bolehno mu serce.
Ve ga sovražnik rani. Al hudo oboli; Ga cvetje nje ohrani, De smerti ne medli. Nam znana je cvelica Nebeške milosti; Prečista je devica, Marija se glasi.
der Blumen eine.)
Marija ljubeznjiva. Izbrana lilija. Nevesta sramožljiva Je svetiga Duha. Marii čista sije Lepota iz nje lic ; Prijetniši ne dije Nobena zmed cvetlic.
Tolaž' cvetica maja, V dolini solz nam zdih; Tvoj duh naj nas obdaja. Kraljica cvetij vsih! O prosi v britki ječi, Za mir nam in svetost, Po smerti pa doseči Izvoljenih sladkost.
Notarjev.
ZamurceH Jfoieh M£rqjnski*
(Dalje.)
Pri izpraševanji zastran raznih reči je pri svoji živi doraišlii take drobil, na kakorsne navadni otroci redkokrat mislijo. Od Heroda, postavim, je vprašal: „Ko je Herod
bolan ležal, so g a červi jedli: ali je smerdelo? je kdo ko-zlal? itd." — Ko je imel majhen zvonček in je vedil, de so tudi veliki, je vprašal: „Če ta mali zvonček ne bo nikoli velik?" —
Posebno rad je slišal od Jezusa govoriti. Ves obra: se mu je ua sladko obernil, ko je od Njega slišal ali govoril, in prosil je, mu kaj od Jezusa povedati. Vprašal je med drugim na pr.: „Je bil vert (Getsemani) odpert, de so mogli sovražniki priti Ga vjet? Ko je bil Jezus vsigavedin, je vedil, de bodo sovražuiki prišli: zakaj ni dal vrat zapreti ?" —
Bil je Jožek sramožljiv in vsaka nesnaga se mu je gnjusila. Nekiga prijatla je posebno ljubil in bi bil rad zmirej žnjim. Ko se je pa enkrat uui nekaj nespodobno obnašal, se mu je bil lako zamerzil, de ga ni mogel več terpeti, se ni nikoli več z njim menil iu večkrat ga milo-val, kaj bo z njim? — Še tako mlad, je imel silno bistro natorno čutilo. Neki dan vidi dva otroka razniga spola po poti čez terg iti, in se precej pritoži, de ni lepo, de „brat in sestra skupaj gresta." — Tudi iz sužnosti je nektere reči pripovedoval, iz česar se je vidilo, de je bila tudi njegova mati sramožljiva. — Ko je o zidavi Ternovske cerkve kak Lah na vertu kako repo izderi, grozd uter-gal, jabelko sklatil itd., se je nad tem silno hudoval in pri vsaki priložnosti tišal, de naj gre gosp. fajmoštru pravit. —- K jezi in maševanju je bil precej nagnjen; kaznovan, je bil hudo razžaljen, pa je kmal pozabil in se iskal prikupiti. Sploh so se hude nagnjenja bolj pozneje razodevale.
Gospod Lanz pri sv. Križu pripoveduje, kako tesne za-popadke je pri odrašenih zamurcih našel, ko je pri njih misijonaril. Kako prav de ima in na kako nizki stopnji morajo odrašeni ostali, ki nimajo naukov, kažejo tudi Jož-kovi uuieni ali zapopadki v njegovih otročjih letih. Cesi-ravno je bil že precej dolgo v Egiptu pri olikanih ljudeh, je bil vender ves priprost. Večkrat je vprašal, če je ta tdi ta podoba živa? Če ima ta ali ta žival greh, ker jc to ali to storila ? Ko je pa slišal, de le človek sam greši, ker ima dušo ter um in pamet, je vprašal, če je ura človek? (Mende, ker je slišal, de šterklja.)
Sploh je Jožek verske in duhovne uauke bolj zapo-padcl kot posvetne. Tudi zatajevanje samiga sebe mu ni bilo neznano. Razposajen fante ga je bil neki dan s šibo po glavi vdaril, ui mu pa nato nič žaliga storil; rekel je: „To Bog prepoveduje." — Ko sim mu rekel, de ne bo sam nič imel, če denar da, je rekel: „Bom pa ubog: sej je tudi Jezus ubožin bil." —
Od svoje rodovine je naslednjič pravil: Oče je umeri še mlad, prejden je bil fant z materjo uropujen. Ravno uboge zamurske vdove z otroci so v nar veči nevarnosti zavolj človekoroparjev, ker take nimajo koga, de bi jih branil. Eniga brata in eno sestro je paša vzel t meude po sili?), mlajši sestra je umerla. Oče, kakor je bilo iz njegoviga govorjenja znati, je bil zmed višjih med zamurei, imel je svojo hišo in druge ljudi, ki jim je zapovedoval. — Vsužrijen je skoz pušavo šel ua kameli; njegova mati na drugi kameli blizo njega. (Dalje nasl.)
Ogled po Slovenskim in dopisi.
Iz Suhora pri Metliki 11. junija. — f—. Kvaterno nedeljo, 3. dan t. m., smo se znašli pri nas res v veliki nevarnosti. Malo je manjkalo, de nam ni farovž pogorel, in s farovžem cerkev in drugo poslopje. Neprevidni zidarji so v gorenjem nadstropji bervanje kar naravnost v dimnik vzidali, in ga le samo z ometam nekoliko ometali. Tenak omet pa se je odlušil, ne vem, ali sam ob sebi ali kadar je dimnikar stergal dimnik, iu gol les, suh ko poper, je gledal zdaj v dimnik. Spodej iz peči pa se iskrica vterue in kviško ferli, ter na okajenem bervnu obvisi. Bervno sc
vname in pod tlakam tli, tli tako dolgo, dokler v praznik svete Trojice zjutraj zgodaj skoz tlak nekoliko duška ne dobi, ravuo ko dekla po nekem opravilu pride podstreho. Plamen zagleda in se silno prestraši, nas kliče na noge, hiti po vode. in je vlije na plamen in ua razbeljene tla. Od vsih strani prisopihamo zdaj tudi drugi na pomoč, in ogenj gasimo, kakor vemo in znamo. Tode bervanje je bilo na tistem mestu, na kterem se je plamen najpoprej pokazal, že tako močno razgorelo, de ga nič druziga ni več kviško deržalo kot tlak zgorej, iu spodej omet. Ko ta-daj druga dekla stopi bližej ognja, de hi ga ložeje polivala z vodo, se razgoreli strop pod njo vdre, in kakor bi vstre-lil zaropoče z bervanjem vred v dolenje nadstropje na mo-stovž. Strah in groza, ki nas je pri tem ol la, se dopovedati ne da. Vedili nismo, kam bi se obernili, ali bi siroti na pomoč hiteli, ali bi pa gasili razdraženi ogenj, ki je zdaj večji dušek dobil. Ko se prepričamo, de je padla reva še živa, in de se toliki uevarnosti vkljub vendar le ni še prehudo poškodovala, se spet nad ogenj spravimo, dokler ga srečno ne vžugaino z Božjo pomočjo. — Iz ene nevarnosti nas je dobrotljivi Bog otel, — čast iu hvala Mu! — ali druga nesreča nas je zadela današnji dan. Lepo ho stale še v jutro sterni iu drugi sadeži po polji; serce se je človeku smejalo, viditi lepo grozdje po vinskih goricah že skoraj v cvetji: o kako vse drugač pa je bilo že na večer ravno tega dne ! Popoldne uainreč se nebo zoblači, černi oblaki se privale čez Gorjance, in se dolgo dolgo pretepajo med seboj po obnebji. Po poprejšnji vročini se zdaj zračje shladi, že smo mislili, de smo iz nevarnosti, in de razun kake plohe ali naliva hujšiga ne bo. Na enkrat pa začne ob gorenjem koncu fare toča naletavati. Iz perviga pada le po posameznem zernji. in akoravno debela, ue naredi še velike sile, ker je le redka. Dalj pa ko gre, gostejše sc vsipa. dokler se na dolenji strani fare tako silovito ne vsuje, de v dveh naj večjih vaseh polja in vinograde razmelje do drobniga. Ko huda ura mine. hi bil lahko polne breute odbitiga grozdja nabral, iu namesto serpa bo po polji kosa pela! Izstradane sirote, so že lako težko pričakovali ječmena, de hi si biti znjim glad tolažili. Toča jim ga je požela iu omlatila; še clo semena jim ni pustila! „De sad zemlje daš in ohraniš — prosimo tc, usliši nas !" smo goreče prosili pri proces i i sv. Rešnjiga Telesa dan. Božja volja ui bila. nam ga dati in ohraniti! pa — izidi se volja Njegova! Rano nam je vsekal Gospod, pa jo bo vedil tudi sccliti o pravem času; vzel nam je; pa nam zna spet dati, kadar bo Njemu dopadlo. Ime Gospodovo bodi češčeuo !
Iz Maribora naznanujejo nVolksfreunduu posebno ljubezujiv odgovor sv. Očeta na pismo verne vdanosti, ki so ga prejeli iz te škofije. rKako vender lepo." pravijo sv. Oče, rgo vo r i iz tega dopisa vera, spoštovanje in vdanost do Nas in do Stola sv. Petra, in vsaka verstiea diha naj britkejši bolečino in pravično nejevoljo katoličanov zavolj sramotni ga in božje rop u iga počenja n j a zoper Nase in apostoljskiga Sedeža svetne pravice in de d i no sv. Petra itd." — Zraven veliko tavžent podpisov vernih katoličanov je bilo poslano tudi 2737 gold. a. v.. 70 gold. v sr., 20 frankov iu 9 cekinov nabirk. — Zraven tega je podpisanih 1000 gold. na papeževo posojilo.
Iz Gorice 15. rožnika. — Že je bilo vse pripravljeno, po stari navadi prav slovesno obhajati veliko procesijo v dau presv. Rešnjiga Telesa. Razpostavljeni no bili mlaji s cvetlicami in venci, visele so sem ter tje svete podobe, ua oknih so stale sveče, štirje zalo okiučani oltarji so tudi pričakovali svojiga trikrat svetiga Ženina, iu marsikako nedolžno serce je hrepenelo po začetku te preblage pobožnosti; tode zastonj. Dež, ki je dobre pol ure pred odločenim časa m te slovesnosti začel prašiti. sicer pa skor celo pred-poldne blagovito zalival uaše verte iu polja, uam je za le-
tas prikratil to dušno veselje. Procesija je bila torej obhajana samo v veži metropolitanske cerkve.
Srečniši bo bili čč. oo. frančiškani na Kostanjevici, kjer se ta slovesnost vsako leto obhaja ob šestih zvečer in pa po prijaznem hribcu pod senco divjih kostanjev ko prijetno dišečih lip. Dež je prenehal celo popoldne, skorej do trenutka , ko je bila procesija dokončana. Kot vse druge leta jo je povikševalo tudi letaš mestno godbino društvo v svoji lepi opravi (uniformi). K obhajanju te slovesnosti privre navadno na Kostanjevico obilna množica ljudstva, razne verste in stanu. De napuh marsikoga spridi, kot je uniga ne-srečniga Justina iz angeljskiga niniha v satanskiga razbojnika in sainomorca spremenil, dc napuh spači človeka tako, dc clo zatere vse spoštovanje do Njega, ki ga je stvaril, odrešil in posvetil, misleč si jo: sim več kot Bog; ali saj ni vikšiga nad mano; — nas, žalibog, učijo zgodbe cerkvene in svetovne, nas prepričajo vedno bolj skušnje vsakdanje. Te žalostne resnice se je utegnil blezo še marsikdo posebno pri obhajanji cerkvenih slovesnost prepričati, kakor sim se jaz sam prepričal pri zgorej imenovani pobožnosti na Kostanjevici. Med drugimi lahkomišljenimi, kterih obnašanje pri taki sveti priložnosti je bilo manj kot spod-budivno, menim ta čas ko je zvončič v bližnji procesiji vse pričuječe na hribu vabil, se pripogniti trikrat Svetimu in Ga častiti in moliti z vso spodobnostjo, sta bila tudi dva ptuja ošabneža, sedeča na zidu. s klobukam na glavi, dokler ni iz bližnjica okna svarivni glas pošteniga mestjana zagermil: „abbasso i cappelli !u Na kar osramotena koj z glave potlačita svoji kavurski klofuti. Obžalovanja vredno je pač, de se po ptujcih, ki se po svetu potikajo s trebu-ham za kruham, mnogokrat obilno strupeniga semena za-trosi med domačine, kar se pozneje toliko scimi in skošati. de zlo kuži nevarni zrak domačiga obnebja. Pohujšanje mora biti, ali gorje mu, po komur pride!
Med drugimi bratovščiuain, o kterih je Danica že marsikaj povedala, imamo tu že od zdavnej tudi braterno presv. Serca Jezusoviga in sicer v veliki cerkvi in pri fari sv. Ignacija. Zapisano jih je vanjo prav obilno, gosposkih in prostih. Vsaki petek in nedeljo po popoldanskim blagoslovu odmoli dotični kaplan z ljudstvam nek poseben roženkranc s kratkimi premišljevanji — „koronzinou — v laškem jeziku pred oltarjem, presv. Sercu posvečenim. Bratovščina ima svoje lastne sveče, s kterimi spremljajo udje odmer-liga uda do farne cerkve, kar gotovo krepča keršansko vezilo vzajemne ljubezni. Danes, v praznik presvetiga Serca Jezusoviga, jc bratovščina v farni cerkvi sv. Ignacija imela veliko slovesnost dopoldne in popoldne, kakor ob nar večih praznikih. V nedeljo pa bodo obhajali to slovesnost v veliki cerkvi bratje, ki so tamkej zapisani v bratovščino. Navadno se tudi opravi med to osmino, ako je le mogoče, peta černa maša po ranjcih bratih in sestrah. —
Morebiti bo obveljala una beseda, s ktero je O. Stoger pri zadnji svojih konferencij mesca maja priporočeval pričujočim gospem iu gospodičinam. namreč osnovati tudi v Gorici uno družbo, mislim po imenu. „Frauen-Vereintt — rgospejsko društvo .u v dušno kot telesno podporo bolj ubož-nib in zanemarjenih deržin. kakor jo že imajo na Dunaji, v Gradcu, v Mariboru, i. d. Zakaj z veseljem smo slišali, de so se bile žc uektere gospe potegnile za to reč in de nektere bolj goreče žlahtnice komej čakajo, de bi se berž ko mogoče vresničila. Privošimo jim še potrebne stanovitnosti, ravno tako pa tudi de bi se jim zarosilo tudi neogibno potrebniga blagoslova in podpiranja od zgorej, in družba bo čversto na noge stopila.
Njih prevzvišenost naš visokočastiti knez nadškof, ki so bili odšli danes osem dni birmat v bovčansko dekani jo. so se nocoj srečno vernili v naše mesto.
In de mož beseda ostanem, nate tudi list že unikrat vam obljubljenih novih udov ss. Cirila in Metoda. Jih bo blizu 200. In kar je še pridjaniga, je za bratovščino.
Ravno imenovane bratovščine bivši predsednik in kot slovenski pisatelj Slovencam dobro znani č. g. Matija Vo-dušek, prošt in opat v Celji, so se 13. t. m. v našem mestu mudili potovaje na sv. Višarje. V živim spominu nam bodo.	J. Furlani.
Iz Sibinj na Sedmograškim. Nedelja presvete Trojice jc bila za katoličane vesel praznik. Naša farna mestna cerkva je dobila nove orgije z 28 spremeni in le enim meham, mojstersko — po lastnih mislih storjeno — delo izverstniga umetnika g. Karlna Hesse-ta z Dunaja. Cena jim je 11.000 gld. n. d, — Kadar slišiš flavto, fagot, trom-peto, zdi se ti, godca slišati; veličastni glasi trobente in principal-basa zedinjeni s primernimi registri te s straham navdajo, pa ko bi trenil se ti žugajoči glasi spemenijo v melodijo nebeško. Kakor po rahlim vetru priplavajo mili glasovi „viole," ,,undamaris," „dulciane." in nehote se ti ginjeniga serca solze iz oči vtrinjajo. Tega smo se prepričali, ko so orgije od vis. čast. dosp. kanonika Ludvig-a blagoslovljene pervokrat zapele; vse je bilo ginjeno. Res, nobena muzika, še tako lepa, niina toliko duhovne moči, kakor dobro vbrane orgije, zraven kterih se naj pervi inu-ziki le slovo v cerkvi da ! —
Verliga podmojstra je imel gosp. Hesse seboj, Ijubljan-čan je, po imenu Frauce Goršič, vse ga je zamaknjeno gledalo in poslušalo, ko je mojstersko orgije prebiral. Krajnci smejo mojstra pričakovati, kadar se izurjen v domačijo verne. — Tudi nov Božji grob je tukajšnja gospejska družba za 500 gold. napravila. Tako se po trudu mladiga oskerbnika čast. gosp. Adalberta Weber-a cerkva zmiram kolj zaljša. — Praznik sv. Rešnjiga Telesa so katoličani prav slovesno obhajali, staroverci in krivoverci pa po svojim delu hiteli; — kedaj bo en hlev in en pastir ? —
Prečastitljivimu gospodu
BLAŽU KERSNIKU,
bivšimu fajmoštru v Železnikah,
za veselo petdesetletnico ali drugo novo maso 24. rožnika
1860 *).
Stoletja pol že v večnost se je zlilo, Kar serčna ladija je sla od kraja; Ovce čez morje prezvesto sprevaja, Valov prenaša razberzdano silo.
In zopet se k visok'mu bregu maja, Srebtrnih las mož odloži kermilo. Oko v nebo visoko gleda milo, Serce v zahvali do Boga se taja.
Al veslo le še vdari, lad ja reže Voda zelenih nezorane njive, Dokler šumenje se val6v ne vleče.
0 ladija! naj moč z nebes te krije, Zavrača zlege naj od glave sive, Ko jadraš tje, kjer Solnce večno sije. M. L.
Razgled po ker &a as kim svetu.
Avstrijansko. Vis. čast. g. O. Atanazi Zuber, bivši škof v Patni v jutrovi Indii, ki je mogel zavolj bo-lehnosti uni kraj zapustiti, je te dni prišel v Line, v svoj kapucinski samostan, od kodar se je bil v misijon podal.
OO. frančiškani v Pesti so od leta 1848 do maj-nika 1860 spreobernili 278 ljudi k katoliški veri. Med njimi 13 ločenih grekov, 66 judov; drugi so bili iz protestantov.
Tudi na Tirolskim, kakor drugod, so se ljubeznjive Smarnice z velikim veseljem in dušnim pridam obhajale. Iz Prutza pišejo med drugim: „Nar bolj veselo zmed vsiga
•) Visokočastiti gospod fajmošter Blaž Kersnik, ki kodo prihodnjo nedeljo svojo petdesetletnico v Železnikah obhajali, so bili rojeni v Breznici 3. svečana leta 1784, 21. kimovca 1810 pa so bili mašnik posvečeni.
je, de je bila vsim resnica za šmarnice, ia de se je veliko in priserčno molilo, zlasti za čisto ohranjenje sv. katoliške vere v naših drazih Tirolah. Očitno je bilo slišati može zmed ljudstva, ki so govorili: „„Kakor so nekdaj po po-božnosti sv. roženkrauca albingeuško krivoverstvo kiotili in premagali, tako bodo po marijanski majnkovi pobožnosti v našim času sovražniki sv. vere kroteui in premagani, iu sv. vera se nam bo ohranila.uu — Kjer se možje v zaupanji na Boga iu Marijo tako moško za čistost sv. vere potegujejo, tamkej jim gotovo ne bo odvzeta.
Dalje se bere v rKath. Bl.u: In ako kdo ugovarja, rekoč: Kjer ni zbrana vas. ljudje ue prihajajo k Smarnicam,
—	mu odgovorim s katoliškim svetnim človekam, ki je na imenovani ugovor prav dobro odvernil: „Ako bi ljudje tudi k drugim opravilain ne prišli, pridejo pa vender k Smarnicam; sej prihajajo tudi k zornicam v Adventu, v ojstri zimi,
—	in zanesljivo bodo prihajali tudi k Smarnicam.u
V	Bratislavi! se je binkošlui teden 26 protestantov povernilo v katoliško Cerkev.
V	Veleliradu na Moravskim bo i. 1863 tavžentletni spomin, kar sta bila prišla ss. Ciril in Metod na Moravsko. Že zdaj jih na tavžente tje roma, Boga hvalit za neprecenljivo milost, ki jo je slovenskim narodam po tih svetnikih skazal. Sveto leto bo terpelo celo leto. — Bog daj, de bi se do tistiga časa še veliko ločenih grekov k svoji materi katoliški Cerkvi oberuilo. Morebiti Bog tudi k poživljevanju slovenske bratovšine ss. Cirila iu Metoda za tisto prelepo tavžentletnico kaj obudi?
V	Freiburgu so napravili novo bratovšino sv. Mi-hela, ki ima nalogo, delati za poživljeuje keršansko-katoliških misel sploh, po ebej pa za ohranjenje in brambo nežaljivih pravic sv. rimskiga Stola. Ta družba je posebno za svetne ljudi, desiravno duhovni niso izločeni; svetni jo bodo vodili. Sv. Oče so jo slovesno poterdili. Družniki so dvojne ločine, namreč: 1. taki, ki v imenovani namen le molijo, 2. taki, ki zraven tega tudi po 1 kraje, na mesec plačujejo. V nadškofijski stoljui cerkvi v Freiburgu bo torej mati bratovšina, drugod se zamorejo podružnice napraviti.
—	Ta bratovšina je prav primerno sv. Mihelu darovana, zakaj daudauašuji boj, kakor kaže, je zoper Luciferja, ki hoče vse pravice preverniti, luč v terno in temo v luč spre-oberniti, krivici pečat pravice pritisniti, pravico pa zatreti.
V	Parizu je bil majhen ruski gluhomutec zročeu učenici, ki je imela več uma iu vednosti mein navadnih rednic pri gosposkih deržinah. Otrok je bil pohleven in prav brihten, torej ubogi učenici prav pri sercu in je vso bistroumnost natezala, de bi z druzimi gojenci v enaki stopinji napredoval. Ko je otrok bistro glavo za učenje razodeval, jo je še bolj častiželjnost gnala in je kopernela, otroku pridobiti, kar mu je bila uatora odpovedala: po cele noči je tuhtala in brala, ter mnogo poskušala. Poslednjič se ji luč uterne; čisto se prepriča, de v žeplenim hlipu ali eteru (Schvvefelather) je zadostna moč, gluhirnu sluh dati. Torej začne in sem ter tje kake kapljice tega hlipa otroku v ušesi kane in gre sčasaraa dalje do 10 kapljic. Zdravilo se je poterdilo. Otrok spresliši v kratkim času. Govorjenje je bilo sicer še delj časa nepopolnama, se je pa po celnikovi ali kirurgovi pomoči za čudo zboljšalo. Sloves tega ozdravljenja se je razširil na vse strani. Zdravilo se je nad neštevilnimi ljudmi v vsih stopnjah gluhosti skušalo in vselej z dobrim nasledkarn poterdilo. Odbrani zdravniški zbor se je v prid znajdnice izrekel. Dobila je veliko darilo za imenitne znajdbe in številne pohvalne pisma od veliko strani. Pri vsim tem je pa konec te osrečene iz-najdnice za-njo žalostin, ker vsled tuhtanja, skerbljivosti, čutja in dela je bil njen duh opešal in bila je neozdravljivo nflra v norišnico ^Montmartre" pripeljana. (Weekly Register, Kath. BI.) — Kar tiče to zdravilo, gre v zdravnikovo ▼ersto in razsodbo, zgodba sama pa kaže, de prevelika in zlasti prenagla spremenjava revšine iu nizkosti v bogastvo
in imenitnost, zlasti kjer je častiželjnost, je rada človeku nar veči nesreča, kar je skušnja že dostikrat poterdila. „Zufrieden macht arin, zufrieden macht reich: wir alle siud Menschen, vvir alle sind gleich," — ali z drugimi besedami: „Fajfa, patnošter. pa kos kruha: pa sim dober."
Ogerska nekdanja puntarja Košut in Klapka sta meude v Pariz prišla.
Riuisko. Med številnimi radovoljci za papeževo vojno je tudi mlad turšk oficir, Omer-pašetov priročnik ali adju-tant, ki se ob enim k sv. kerstu pripravlja. — Slavitni kardinal Wiseman (Vajzman) je nevaruo bolan. Drugo naznanilo pravi, dc je bil hudo bolni kardinal že poslednje sv. zakramente prejel, v nar večim tcrpljenji pa se je spomuil, de bo naslednji dan z vel. Benedikt l.abre za svet-uika razglašen, se ma priporoči iu kmal nato so minule nar hujši bolečiue, ter zdravje počasi na bolje gre. Bog ue daj, de bi taki stebri sv. Cerkve padali.
Sardinski poslanec Merchese Cantone di Ceva v Mouakovim se je službi odpovedal, ko je dobil vradno naznanilo, de je Romanja s Sardinijo sklenjena. Ko zvest katoličan ui hotel v nevarnosti biti, se v kraljevo izobčenje zaplesti. YTeliko zgledovanje je zbudil ta sklep verniga moža pri poslanskim zboru (diplomatiškim koru) v Mouakovim. Ko bi bilo dosti tacih iuož, bi tudi Napoleon in VTiktor Umanvel drugač gospodarila; tode: „veliko je po kiča ii i h, malo izvoljenih."
Iz Piemoiita in pritakiijenih (»krajin, pravijo, meni čez 200 duhovnov izseliti se in v Mautovi in Veroni prebivališa iskati, dokler papež ne odločijo, kain bo ž ..jiini. (Morebiti bi bilo dobro, ko bi se jih dosti obilna množica med zamurce podala, ker jih laški zararci preganjajo.)
Iz Turilia vedo rkath. Bl.u: Ker je bil floreuški nadškof o prihodu Viktor Kiuaiivela rkazni vrednou slabost razodel ter kralja v Cerkvi pozdravil, torej sv. Oče v posebnim pismu laškim škofam pravila dajejo, kako naj se v sedanjim stanu obnašajo. l'o tem pismu naj duhovstvo vestno pokaže, de za pravičuo in sveto reč se tudi mar-terstva ne boji, ko bi bilo treba. V drržavah, pravi pisuio, nad kterimi pieiuouteški kralj zapoveduje, je Cerkev v na-silstvu, kakoršuo je v nar hujših časih poprejšnjih prega-ujanj komej poznala. Sv. Oče v pričujočnosti nimajo druziga pomočka, se li sili ustavili, razuu de škofam velevajo, ako ne čutijo duhovue moči v sebi, se sili ustavljati, de naj svoje škofije zapuste in v Rimu boljših časov čakajo, ker pri taki oddaljavi bo prid sv. Cerkve iu kaloliškiga keršaustva manj terpel, kakor pa ko bi duhovstvo nadalje, če tudi le prisiljeno, krivično vlado uckako poterdovalo.
V Pieiliontu in prigrabljeuih deržav ah čez-dalje bolj duhovne zapirajo. Govori se od svobode in enake pravice vsih, le duhovstvu se odrekuje. Samovoljno, kakor pišejo „Kath. BI.J, ali pa na samo uatolcovaiije pridejo v stanovanja nar imenituiših iu zaslužuiših duhovnih pastirjev, jih prerijejo od kleti do ispe, in poslednjič peljejo prebivavca z vojaškim spremstvam v ječo. kjer mora v terdih nadlogah dolgo brez zaslišanja prebiti. nArm »niau skliče pri takih grozovitih samosilstvih: Spielberg pae ui v Bernu, ampak v Pieinontu! Res de, v Spielbergu so se pokorili hudodcl ni ki za svoje hudodelstva, v Piemontu pa se z nar prazni-širni natvezami nar zaslužniši duhovni zapirajo. Ta osoda je zadela dva pridigarja v Genvi, dva fajinoštra v Milanu, njih več v Romanji; v Turinu so zaperli tri jezuite, ki so od leta 48 tamkaj v pokoji živeli.u — Preguaniiau pizan skimu kardinalu Corsi-u je žs davno pregnani vikši škol turinski prav Ijubeznjivo tolažilno pismo pisal v Turin, in mu srečo vosi, de zavoljo Kristusa preganjanje terpi, iu voši tudi mestu Turinu srečo, de ima tako častitiga spozuavavca med svojimi zidovi. — Ko je bil kardinal Viale Prela v Bolonji za smert bolan, so rekli, njegova bolezen je le je-zuiška potuha. Serčno je želel kardinal še enkrat govoriti s svojim provikarjem msgr. Ralta-m, ki je bil že v ječo
vtaknjen. Neki vikAi duhoven gre k intendantu (jetniškimu vikšimu), in se ponudi, de hoče ta čas sam v ječi ostati, ako provikarju privolijo, de kardinala vikšiga škofa še poslednjič obiše. Ni bilo pripušeno. Drugi dan je kardinal umeri. Tri ti priči «e polasti intendant oskerbništva vsih škofijskih posestev in vsih tistih pobožnih založb ali štiftung, ki so bile v kardinalovi oskerbnii. — Pri odpeljevanji kardinala Corsi-a se je mestni prefekt prav sirovo obnašal, vojaški častnik pa prav spoštljivo. Ko je stotnik svojo roko položil na kardinalovo ramo in s tem na znanje dal, de se mu sila dela. je kardinal dal v zapisnik spisati, kaj se je tisti večer godilo, in v zapisniku je bilo tudi opomnjeno, de vsi. kteri so k vjetju kardinalovimu djansko pripomogli, so cerkvenim kaznim zapadli. Bilo je četert na enajst ponoči, ko je kardinal jetnik v voz sedel. Oberne se nato k svojimu tajniku, rekoč: ^Opraviva zahvalno pesem ter zahvaliva Gospoda, ki naji je terpljenja vredna storil.44 Karabinarji, ki so bili na straži, so vidili. kako jc zraven kapitelua in duhovstva tudi veliko število svetnih iz naj imenitniših dcr-žin prihajalo v nadškofijski dvor, svojimu vikšimu pastirju milovanje skazovat. Vender se „Monitore tuscano" ni sramoval lagati , de je vjetničenje kardinala sploh do-padlo.
—	..G a/.zet t a di Turino'4 pripovedujejo, de je dvajset korarjev v Piačenci zapertih in v Turin odpeljani h. — Kardinal Via le Prcla je na smertni postelji duhovstvo in vse prosil, de naj Stolu sv. Petra in papežu zvesti ostanejo. Ljudstvo odzunaj in v cerkvi je bilo silno ginjetio. ko je to slišalo. Bolonjezi so dihteli po peresih in druzih rečeh ranjciga. de bi si jih v spomin ohranili: v neko vas so mogli ruto poslati, dc so si jo ljudje med seboj razdelili. Magistratu. profesorjem, vradnikam in akademijskim družnikam je bila piemonteška vradnija prepovedala, sc pogreba vde-leževati. So se pa drugi vdeleževali; 500 jih je bilo samo z gorečimi svetili; obilna je bila množica gospejska iz imenitnih rodovin itd.
—	3. t. m. je prišel v Milan na grad voz s 7 duhovni, samostanskimi in redovnimi. — V Lunigiani sta duhovna rektorja iz Bibolc in Posare zaperta. — V Mod en i je neki mnih rekel, de nima z vradnijo nič opraviti iti se ni hotel skazati; briški komisar je lorej za dobro spoznal, mu palce v lisice djati. — V Turinu je bil 6. t. m. neki korar stoljne cerkve vjetničen. — Preganjanje duhovstva v srednji Italii nima konca; vsaki dan se sliši od zapora fajmoštrov in druzih duhovnov. — Iz Rima z zanesljivostjo pišejo, dc noben duhoven v srednji Italii se ni vdeležil vstavniga obhajanja, namreč godu zavolj prigrabljenih novih okrajin.
—	V starih piemouških okrajinah je 14 škofij osirotenih in 2 vikši škofa sta v pregnanji.
Po pervim puntu vPalermi so vsi listi nazna-novali, de je bil samostan La Gancia puntarsko ognjiše, in de je 13 mnihov padlo, drugi de so bili vjeti. O. Serafin, samostanski prednik, je to reč zdaj razjasnil. Mnihi so že več let samostanski del pri tleh, v kteriga zunaj samostana derže vrata, v najem dajali. V ta kraj so bili puntarji skrivaj orožja navlekli. V dan hrupa so mnihe neprevidama napadli in vrata zaperli. Vojaki predero v samostan in vse odpeljejo, tudi 48 mnihov, ki niso imeli nič orožja. Časniki so pisali, de jih je bilo 13 pobitih, ni pa bil le eden ne.
Garibaldi na poropanint Sicilskim v vojašino jemlje, deli občinske posestva med svoje roparje, obeta po 40 cekinov begunam napolitanskih tujih kardel itd., vse v imenu sardinskiga kralja. — M a zzini terdi, de ni bil Sicilijanam k puntu dražečiga pisma pisal; pravi pa, de z Garibalditam v edinosti dela.
V	zveznih amerikanskih deržavah je bilo v kakih 10 letih 95 duhovnov posvečenih. Umerli pa so 3 škofje (med njimi Neumann iz Filadelfije, kteriga truplo skorej čez 4 tedne še ni imelo nič mertvaškiga duha), in 40 duhovnov. Vender pa se pomanjkanje duhovnov ne manjša, ampak rase. — V novim Jorku so katoličani jeli mlade ljudi za papeževo vojsko nabirati. Kardelo ondotnih Ircov je že dokončano, nad 5000 junakov je oboroženih in pripravljenih. 12.000 (?) jih je bilo pred kratkim že odjadralo, čez 2000 jih je imelo kmal nasledovati.
Na Irskim nabiranje novineov za papeževo vojno svoj pot dobro napreduje; že jih je 1200 na Rimsko odjadralo, in čez 2000 jih je neki na potu. Krivoverski časniki revsajo, in vlada je pristop v papeško vojno prepovedala, ne more pa prepovedovati izseljenja mladiga ljudstva. — Zoper tako pošastno roparstvo, kakor je zdaj, bi se moglo vse vzdigniti, kar koli pravico ljubi, naj bo ktere koli si vere. Britko bodo plačevali manjši posestniki, ki zdaj škodoželjno gledajo ropanje večjih posestnikov: prišla bo tudi na nje versta! Takrat se bo zbudila nemarnost, ali pre pozno se bo krenržiti.
Duhorshe zadeve*
V	ljubljanski škofii. Gosp. Francu Valdeker-ju, duh. pom. pri sv. Petru v Ljubljani, je fara Radeče podeljena. G. Blaž Muhovec, počivavnik v Ter-žiču. pride za duh. pom. v Begnje. Gosp. Mih. Borcu, fajmoštru na Trati, je privoljeno v pokoj se podati. Fara Trata je torej 30. u. m. razpisana.
V	teržaški škofii. Gosp. Jož. Ceme-tu je podeljena lokalija Bar kol a. Umerla sta gg.: Jož. DelCalice, na zdravilstvu v Terstu, in Jak. Medved, fajmošter v Malmovrasi.
k naročevanju na
„Z G O O A J O O A11C O«
za druziga pol leta 1860. Pozno, pozno je že! Priljudno torej prosimo častite in prečastite bravce, in druge, kteri ,,Zgodnjo Danicou žele, naj se brez pomude na njo naročijo v poštnine oprostenih pismih ali po druzih potih. Vsim gospodam dopisovavcam, bravcam in prijatlam našiga cerkveniga lista naj pri-serčniši hvala in zahvala:
„Zgodnja Danica" velja za pol leta: Po pošti pošiljana................1 gold. 35 kr.
tiskarnici sprejemana Luka Jeran,
vrednik.
99
Jožef Blaznik,
založnik.
99