POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI
XVIII
ŠTEV. 9-10
Vsebina 9. in 10. Številke
7. ,	<	'f	X	i	'	'	»tfon
Mlakar J, Spomini ...........................................'..............................  ,	.	,	,	19}
G. Nevihta, Molitev. Pesmi..............................................................................    199
Petelin St.,	V Emoni	 ...................................................... .	,	,	.	200
I. D., »Naša doba,« o vprašanju slovenskega književnega jezika  ............................................203
Študijske črte za šolsko stilistiko in poetiko............................................................  206
G. Nevihta, Dva centimetra dolg svinčnik . .	.	.	.	.	.	.	.	i,	.	.	.	.	207
G. Nevihta, Kako bi proč. Pesem............................................................................ 211
Brnčič I., Mih. Nikolič, Vlad. Vidrič . .	  7	.	.	.	.	j	,	211
Horn P., Točnost — pogoj za uspeh...................................  .	    216
Capricornus, Popotni spomini................................................................................218
Literarni pomenki.......................................................................................... 224
Dijaški šah...............................................................................................  22;
Knjige in časopisi.............................................................................    ,	,	,	226
Za dobro voljo......................................................................................    ,	228.
Mali vedež	....	i	   . .	.	,	,	228
Črna deska  ..............................................................................................  231
', '	<	\	'	-v	1	‘	■■	’	,	'	1	,	'	-	\	v	i	,)■
•	!	,	1	., .V -
Uredništvo lista: Bi. Poznič, Ljubljana, Sv. Petra c. 53/I.
Na uredništvo se pošiljajo vsi rokopisi in dopisi, ki so namenjeni za objavo v listu. Rokopisi se ne vračajo. ’ \...	'
Uprava je v Ljubljani, Miklošičeva cesta 5.
Na upravo se naslavljajo vsa naročila in reklamacije.
Vsak naročnik, naj dobiva list naravnost na svoj naslov ali pa pri poverjeniku, mora poravnati vso naročnino v prvi polovici letnika, sicer ne bo dobil več šeste številke.
Mentor izhaja med ioUkim letom vsakega I. v mesecu. Urednik Blaž Poznič, izdaja Prosvetna zveza (dr. Jakob Mohorič), tiska »Slovenija« (Albert Kolman, Ljubljana, Celovška cesta 61).
Celoletna naročnina za dijake Din 30.—, za druge in zavode Din 40.—. Posamezna številka Din 4.—. Plačuje se naprej. — Štev. ček. rač. pri poštni hranilnici v Ljubljani 14.676.
Naročnina za Iitalijo: Lit to.— za dijake, Lit 1 f.— za druge; za Avstrijo: S 4.— za dijake, S 6.— za druge. — Plačuje se po italiianskih, ozir. avstrijskih čekovnih položnicah »Katoliških misijonov« ▼ Grobljah pri Domžalah. — Naročnina za Ameriko
1	dolar, za vse druge kraje vrednost 4 Ivic. frankov.
Poverjeniki dobivajo za vsakih 10 plačanih izvodov enajstega zastonj. — Plačati p« morajo vso naročnino za v s e naročene izvode pred izidom šeste številke vsakega letnika.
MENTOR
^
18. LETNIK	MAJ-JUNI 1931	ŠTEV.	9-10
Janko Mlakar:
»Pohtiboli«.
Spomini.
O	velikih počitnicah smo šli, če ni ravno preveč deževalo, skoraj vsak dan takgj po kosilu »Pohtiboli«, ostali smo potem vso popoldne »Pohtibolo« in smo se vrnili šele zvečer iz »Pohtibole«. To besedo smo torej nekako tako rabili in sklanjali kakor Za vodo.
Najlepše ljubljansko šetališčc Tivoli je v našem stoletju svoje lice jako spremenilo. 2e dohod je veliko lepši, kakor je bil svoje dni.
V	Tivoli smo hodili otroci v večjih in manjših skupinah. Med potjo smo sc navadno imenitno zabavali. 2e na Frančiškanskem mostu smo se včasih ustavili. Stopili smo na prste in gledali čez ograjo v vodo. Ko so ljudje postali pozorni in se začeli zbirati ter pravtako gledati, kaj je v vodi, smo jo urno pobrali naprej.
Tudi pred Gebo, ki je prodajal ure v hiši, kjer sedaj »Elita« prodaja obleke (Prešernova ulica), smo se radi nekoliko pomudili in izbirali ure. Njih nakup smo seveda prepustili birmanskim botrom.
Bili smo pač otroci. Pri birmi sem bil zadovoljen z najnavadnejšo žepno uro, ki sc je navijala s ključkom in je visela na črnem traku. Dandanes birmanca ne razveseliš tako hitro. Česa si pač ne poželi tak moderen športnik!
Nekoč sem v šoli pri liturgiki omenil, da bi bilo iz ozira na darila skoraj bolje, če bi sc birma podeljevala takoj po krstu. Tiste učenke, ki so bile že birmane, so mi vse pritrdile,	nebirmanc	so bile pa proti.
Današnje pošte takrat	še ni	bilo.	Na njenem	mestu	je	stala	enonad-
stropna hiša z velikim dvoriščem in dobro vodo. Tu smo navadno napajali. Bilo je zelo prijetno vodo »cigati«4S in sc škropiti, dokler nas ni kdo nagnal.
Današnja Aleksandrova cesta je bila zazidana samo na levi strani. To so bile tako zvanc »Nove hiše«. Na nasprotni strani so stala umazana vojaška skladišča s pekarno. »Nove hiše« so imele zunaj pri yratih majhne gumbe. Ako si na tak gumb pritisnil, je nekje znotraj pozvonilo, in takoj nato je planil skozi vrata mož z zelenim	predpasnikom in	te zlasal,	če	si	bil	tako
neumen, da si ga počakal.
Mi smo vedno pritiskali na te gumbe. Zato je Indofov Francelj nekoč pustil nekaj las v rokah razjarjenega hišnika, in sicer iz podobnega vzroka, iz kakršnega sem jaz prevzel Za vod6 njemu namenjeno kneftranje.
I.atermannov drevored je segal po imenu do »Novih hiš«, kostanji pa samo do Bleiweisovc ceste. Na obeh straneh drevoreda so se razprostirali travniki. Na Tržaško cesto smo hodili namesto po Blcivveisovi cesti po poljski
•' Vleči.
poti, ki se je vila ob zidu uršulinskega vrta. Med to stezo in tivolskim gozdom se je razprostirala »neskončna prerija.«, po kateri smo kot »Indijanci« hodili po vojnih potih, iskali sledov sovražnih »belokožcev« in jedli kislico, katere je bilo tod vse rdeče.
Pri železniškem prelazu smo se navadno tudi nekoliko pomudili; čakali smo na vlak, ki naj bi zmlel kamenčke na tiru v moko. Ker smo te kamenčke polagali mi, nismo živeli z ondotnim železniškim čuvajem baš v preveč prijaznih odnošajih. Včasih nas je podil noter do gozda.
Pri prelazih, ki so se zapirali z drogom, smo imeli drugačno zabavo. Ko se je začel drog dvigati, je hitro ta ali oni snel pokrivalo — pa ne svojega
—	in ga nataknil na drog. Včasih je potem dolgo traialo, preden smo zbili s kamenjem slamnik ali kar je že viselo na drogu, na tla.
Ako je bil v »Praterju« kak vrtiljak, zlasti pa še zverinjak, smo krenili takoj tja. Največjo zabavo smo imeli pri opicah, ki so se nam pačile pred vhodom v menažerijo. Gosposki otroci so jim dajali hruške in jabolka. Mi bi jih bili radi posnemali, pa jih nismo mogli. Tisto mrvo sadja, ki ga je bil kdo dobil doma za južino, je pač snedel rajši vsak sam.
Vinirjev Dolfa je bil pa zelo mehkega srca. Ker ni imel sadja, sklati nekoč divji kostanj, ga nasadi na palico in ga ponudi veliki morski mački. Opica zgrabi hlastno kostanj, ki je še tičal v bodičasti luščini, in ga prav tako hitro zopet spusti na tla. Ako bi ne bila priklenjena, bi se bila Dolfi gotovo takoj oddolžila. Tako si je pa najbrž mislila: »odloženo, še ni zamujeno«, in je čakala ugodne prilike.
Ta se ji je kmalu ponudila. V splošnem prerivanju je Dolfa prišel v območje opice, ki mu je bila s svojimi koščenimi rokami mahoma v laseh. Fant je potem še dolgo nosil vidne sledove njenih opičjih objemov in poljubov.
Po takih in enakih prigodah smo prišli slednjič v Tivoli na »Kinder-spielplatz«, ki se je pa potem, ko je prišel na »rotovž« prvi slovenski župan z laškim imenom Grasselli, prekrstil v »Otroško igrišče«. Ta prostor je tam ob robu gozda, kjer sc še danes večkrat žogajo deklice, oprostite, mlade dame, ki že obiskujejo plesne vaje in včasih tudi bolehajo na njih posledicah. Prvi znaki te bolezni se kažejo navadno v tem, da sc rajši sprehajajo s prijatelji kakor s prijateljicami.
Pod Otroškim igriščem, tam kjer je danes tudi s peskom posut prostor, je takrat sanjal temen ribnik, v čigar gladini so si košata drevesa ogledovala svoje vrhove. Vanj se je iztekal studenec z izvrstno vodo.
Tu smo imeli vsega, česar smo poželeli: zrak, vodo, solnce, senco, pesek, gozd in — nemčurje, s katerimi smo sc lahko zmerjali in pretepali.
Tiste čase je bila Ljubljana še zelo nemška, vsaj na zunaj. Ako je kak imeniten gospod govoril na ulici slovenski, smo se kar čudili; dame so pa itak čebljale lc nemški. Kakor hitro je ženska poveznila »klafcrnico« na glavo, je že mislila, da ne sme več »po kranjsko« govoriti. Tudi tako zvanc narodne dame so kaj rade nemškutarile. Najrajši so govorile »kuheltajč«: pol slovenski, pol nemški.
»Oh, wissen ’s, svet ist aber wirklich hudoben. Gestern war ich aber schon so aufgeregt, wirklich wahr, vsa sem bila razburjena«.41
Mi smo sc iz take jezikovne mešanice radi norčevali in jo bolj ali manj duhovito oponašali.
Na ulici so govorili slovenski skoraj samo preprosti ljudje in duhovniki. Seveda, kak korar jo je tudi rajši nemški udaril.
** Oh, veste ... res hudoben. Včeraj sem bila pa že tako razburjena, resnično res ...
Bilo pa je med Slovfcnci, ki so nemški govorili, kljub temu veliko navdušenih narodnjakov. Saj so tudi mnogi naši velmožje kakor na primer Prešeren, Čop, Kopitar, med seboj in s svetom nemški občevali.
Danes zremo na nemški jezik drugače, kakor smo mi v mladih letih gledali nanj. Nemščina nam je sedaj sredstvo, pomooek, ki nam je v mnogih slučajih potreben, vedno pa koristen. V tistih časih pa, ko smo zmerjali tam v Tivoli nemške otroke z nemčurji in nemškutarji, je bila nemščina jezik gospodujočega ljudstva, ki nas je sovražilo in zaničevalo. To sovraštvo in zaničevanje so ljubljanski Nemci pokazali ob vsaki priliki. Od količkaj izobraženih ljudi so vedno zahtevali, da občujejo z njimi nemški, slovenski jezik so pa zaničljivo imenovali »krainerisch« in trdili o njem, da je »Bauernsprache«, jezik za kmeta.
Tako zaničevanje je seveda rodilo odpor, in zato smo bili že najmlajši hudi Slovenci. Dražili smo Nemce s slovenskimi trakovi in se poskušali z njimi z jezikom in s pestjo.
Največje sovražnike smo imeli v otrokih nekaterih častniških rodbin, ki so stanovale v tivolskem gradu. Deklicam smo se pačili, jih oponašali pri igrah in jih zmerjali; kajti »babe« tepsti se nam je zdelo sramotno. S fanti smo se pa večkrat udarili, tudi še pozneje v gimnazijskih letih. Kadar so pa dobili pomoč iz gradu, smo se pa umaknili v bližnji »pragozd«.
V	jeseni so te sovražnosti nekoliko pojenjale, Tter smo imeli preveč opraviti z nabiranjem kostanja. Pri tem važnem opravilu je prišlo do veljave krvno sorodstvo. Da je namreč ostal plen v rodbini, smo kostanj nabirali bratje in sestre skupaj. Samo na gozdnega čuvaja smo morali paziti; kajti mož je imel puško nabasano s ščetinami.
Kadar vidim takole v oktobru v tivolskem gozdu otroke in upokojence s paličicami brskati po listju, se vselej spomnim, kako smo Mlakarjevi štirje hodili po kostanj. Pa ga nismo samo med listjem iskali, ampak ga klatili tudi z dreves, navzlic grozečim ščetinam.
Neko jesen nam je pomagal tudi bratranec Janez, ki je tistikrat pri nas stanoval in hodil z bratom skupaj v gimnazijo. Znal je jako dobro plezati. Zlezel je na najvišji kostanj, mi smo pa spodaj vpili: »Janez, potresi!«
In Janez je tako potresel, da je samega sebe stresel. Ko je priletel na tla, ni mogel priti do sape; samo debelo je gledal. Silno smo se prestrašili in nismo vedeli, kaj bi storili. Iz te zadrege nas je rešil gozdar, ki se je prikazal nekoliko nad nami. Takoj se spustimo v beg, pa ne brez Janeza. Z bratom ga primeva vsak za eno nogo in ga tako vlečeva po gozdu navzdol.* Tedaj pa dobim tako brco, da sem se kar opotekel.
Janez je bil prišel med »veselo vožnjo« zopet do sape in moči ter jo tudi takoj uporabil. Ker jc pa hitro spoznal dejanski položaj, je ustavil sovražnosti in drli smo složno naprej v vednem strahu, kdaj bo za nami počilo. Saj veste, ščetine ...
Pozimi je bilo »Pohtiboli« pusto in samotno. Le gospoda, slovenska in, nemška, se je na bližnjem drsališču drsala in — nemškutarila.
Šmarna gora.	*
Ako bi Vodnik ne imel tako močnih živcev, bi bil že davno zbežal s svojega trga in sc postavil na kak mirnejši in primernejši prostor. Zakaj, kdor posluša dan na dan tisto prepiranje, vpitje in pričkanje, s katerim se tam na tržnici prodaja in kupuje, mora imeti res — bronaste živce.
Svoje dni jc imel Vodnik za svojim hrbtom drugačno, a nič manj kričavo družbo.
Na vsem prostoru sedanje tržnice je stala velika stavba, ki je večkrat menjala gospodarja. Najprej so po njenih Širokih hodnikih hodili bosi avgu-štinci, diskalceati, potem so se v samostan vselili frančiškani, za njim je pa prišel »up« probujajočega se slovenskega naroda, dijaki. Tihi samostan je postal živahen licej in slednjič gimnazija.
Med počitnicami je ogromno poslopje samevalo, in če bi sc bil Vodnik mogel ozreti, bi bil gotovo pogledal, kaj pomeni ta tihota za njegovim hrbtom.
Vselej pa, ko so se lastovice pripravljale na pot v svoja zimovišča, sc je mladina vrnila, in krog pesnika od »Kamenite mize« je postalo jako živahno. Na bronasta ušesa so mu začela udarjati znana draga imena od Kornelija Nepota do Cicerona, od Herodota do Platona. Tuintam se je dvignil iz šuma glas, ki ni bil ne tenor ne sopran: »Cezar z debelo glavico«,45 kateremu je takoj odgovoril drug, morda debelejši, a prav tako nedoločen: »Cezar debelo cvili za četrtooo«.41’
Študent je otvoril svoj semenj.
Prvikrat sem sc uvrstil med prodajalce že po dovršenem prvem razredu ljudske šole. Vrtrel sem pa na trg samo računico, ker je abecednika polovico manjkalo. Kot izklicno ceno sem določil dva krajcarja. Ker je bilo pa premalo povpraševanja in preveč ponujanja, sem slednjič moral pustiti knjigo za polovico izklicne cene.
Vsak začetek je pač težak. Polagoma sem se v trgovskih poslih tako spopolnil, da sem v gimnaziji vedno s skuoičkom za prodane knjige prejš-nega razreda nakupil druge, ki sem jih rabil v naslednjem; da, včasih sem zabeležil celo prav len prebitek. 2e v tretji je bila moja bilanca tako visoko aktivna, da sem lahko naklonil	»Krajcarski	družbi«, ki	je	pobirala	mile
darove za Narodni dom cele štiri	krajcarje.
Otvoritev šolskega semnja v	letu 1885.	po	Kristusovem	rojstvu je bila
pa zame še posebno pomenljiva. Takrat sem namreč delal sprejemni izpit za gimnazijo.
Dne 16. septembra sem stopil s spoštovaniem v prvo c. sedel na prazen prostor v bližnjo klop in čakal prihodnjih reči. Fantov je bilo zelo veliko, pa razen devetih, desetih nisem nikogar poznal. Bili so večinoma z dežele.
Najprej smo nisali slovenščino. Profesor Šena nam je prebral berilo, mi smo ga pa morali s svojimi besedami napisati. To nam je bila igrača.
Pri nemški nalogi nam je	prebral berilo	dvakrat.	Mi	bi tudi	proti
tretjemu branju, ki je običajno v parlamentih, nič ne ugovarjali, pa je tudi tako šlo. Pri analizi sem jo pa moral nekaj polomiti. Vprašani so bili namreč samo tisti, ki niso dobro pisali, in jaz sem bil tudi med njimi.
Ko smo drugo jutro čakali na izpit, je prišel v razred profesor Marn, ki je poučeval verouk. Osorno je vprašal, kje co tisti trije, ki morajo delati izpit iz verouka. Še danes jih imam pred očmi, kako so šli za njim, s strahom in s povešenimi glavami, kakor bi bili slutili, da jih nič dobrega ne čaka.
O	Marnu so namreč govorili, da pri sprejemnem izpitu vse pomečc, in menda ne po krivici. Padli so vsi trije.
Pozneje smo slišali, da vsi skupaj niso zmogli niti apostolske vere, česar pa jaz nisem verjel. Druei so pa trdili, da jih je Marn samo zato vrgel, ker ie moral zaradi njih priti pred časom s počitnic. Pa tudi to jc bilo gotovo le grdo obrekovanje. Ko sem bil namreč pozneje kot katehet večkrat pri
*® Dc bello galico (o galski vojni).
De bello civili (o državljanski vojni).
izpitu, seveda v tvorni ne v trpni obliki, sem videl, da vržejo take, ki prinesejo slab red v verouku, »viribus unitis«,47 ker taki sploh nič ne znajo.
Naslednje jutro sem zvedel, da sem izpit naredil. Zelo sem se razveselil te vesti. Iz dvojnega vzroka. Najprej zato, ker sem se rešil Grabna, potem pa, ker mi je bila Šmarna gora gotova. Obljubil sem se bil namreč na božjo pot, če bom prestal skušnjo.
In tako sem se naslednji dan po začetni šolski maši prvikrat v življenju odpravil na daljšo pot, na »Gorenjsko«. To potovanje mi je omogočila desetica, ki mi jo je bil podaril moj poznejši očetovski prijatelj Tomaž Potočnik, ko sem ga z njegovim kovčegom spremil na kolodvor.
Za tri krajcarje sem si kupil dve žemlji, za dva pa posebne vrste sira, ki smo mu rekli »kvargel«. Štiri krajcarje sem namenil za* mostnino čez Savo, enega sem pa sklenil prihraniti, kajti človek vendar ne more biti brez denarja, zlasti še, če je študent.
Mimo »Novih hiš« sem šel mirno in dostojno, ne da bi bil pritisnil na kakšen gumb. Čutil sem se že popolnoma gimnazijca, za katerega> niso več take otročarije.	Navzlic temu	me je pri zadnji hiši z metlo	oplazil	hišnik, ki
je	pometal trotoar; spoznal je v meni enega izmed tistih,	ki so	mu	hodili
zvonit.
Stari grehi hodijo pač vedno za človekom.
šiška mi	je bila znana,	Spodnja in Zgornja. Seveda	so bile	to	takrat
še	majhne vasi	brez stranskih	ulic. Od stare cerkve naprej	je bilo	ob	glavni
cesti le še nekaj malega hiš.
Onstran Slepega Janeza sem stopil v nov svet. Na desni in levi so se razprostirala rodovitna polja, na katerih so kopali krompir, in sredi te pisane preproge se je dvigala Šmarna gora, zelena in prijazna, z belo cerkvico na vrhu, v ozadju pa so se vrstile gore, meni takrat še popolnoma neznane. Nad menoj so se pod jasnini nebom zbirale lastovice, se vadile v letanju in veselo žvrgolele. Srce se mi je kar širilo, vse gorje iz polpreteklega časa je bilo pozabljeno in najrajši bi bil objel vesi svet.
Pri prvi hiši v Št. Vidu so tresli jabolka. Nekako podzavestno mi je segla roka po zadnji krajcar.
»Fant, stoj,« si mislim, »brez denarja ne smeš hoditi po svetu.«
Pa jabolka so sc tako lepo smehljala v travi in me vabila, da se nisem mogel skušnjavi ustaviti. Dal sem torej zadnji razpoložljivi krajcar v promet, zato pa dobil poln klobuk lepih rumenih špiČkarjev. Zavezal bi jih bil v robec, pa sem ga bil pozabil v nedeljskih hlačah. Nosil sem jih torej kar v klobuku, pa ne dolgo.
Onkraj Vižmarij sc spustim po klancu navzdol in kmalu sem stal na dolgem takrat še lesenem mostu čez Savo. Zagledal sem sc v reko in ves zaverovan opazoval zelene savske valove. Kako dolgo sem občudoval njihovo lepo barvo in prisluškoval njih šumenju, ne vem; samo toliko se spominjam, da sem imel klobuk že zopet' na glavi, ko sem na koncu mosta plačeval mostnino dveh krajcarjev.
Iz Tacna jo mahnem naravnost navzgor in pridem po strmem zelenem pobočju na romarsko pot. Za hip postanem ter se ozrem doli na Savo, na bele vasice, na ravan, ki sc odpira proti Ljubljani, pa samo za hip, kajti že takrat sem imel navado, ki sem jo ohranil do danes, da nimam obstanka, dokler nisem na cilju. Tudi na Sedlu se nisem ustavil, čeprav so se dvignile pred menoj Kamniške planine kakor z enim samim sunkom. Pri sv. Antonu
17 Z združenimi močmi.
sem le mimogrede potegnil za zvonec; daljše zvonjenje in želje sem odložil na poznejši čas.
Ko pridem na vrh, stopim najprej v cerkev spolnit obljubo. Mislim, da je Bog milostno sprejel mojo kratko molitev, saj molitev, ki jo narekuje hvaležnost, le redko sliši. Na steni je visel velik križ. Jezusovo telo je imelo vsa stopala obrezana, tako da prstov že več ni bilo. Vsak romar si je menda odrezal trščico za spomin. Jaz sem si jo tudi.
Nato grem iz cerkve na južno stran gore, se naslonim na ograjo in gledam, gledam, gledam ... Bil je to prvi moj pogled iz take visočine. Na Gradu sem sicer bil večkrat, toda Grad in Šmarna gora, to se po mojem mnenju ni dalo primerjati.
Šmartno, ki je ležalo tik pod menoj, se mi je zdelo kakor tiste hišice, ki jih je ob mojem času nosil Miklavž otrokom. Po jesenskem polju so se vile bele cesite kakor kače, Sava se mi je zdela podobna širokemu srebrnemu traku, ki se je izgubljal polagoma v daljavo. Ko sem zagledal Ljubljano, sem se domislil Jezusove prispodobe o koklji in piščetih; kajti zdelo sc mi je, kakor bi se tiščala Gradu in pri njem iskala zavetja.
Kako dolgo sem vse to občudoval, ne vem več; samo tega se še spominjam, da sem imel razgled s severne strani pri kosilu za zabelo, in da mi še noben obed ni tako dišal, kakor tisti na travi pod zidom šmarnogorske cerkve, čeprav je bil sestavljen le iz treh jedi, iz žemlje, sira in dveh jabolk, ki sta mi ostala od predjužnika na mostu.
Solnce, ki se je že precej nagnilo čez Šmarno goro, me je slednjič opomnilo, da se bo treba vrniti.
Pri sv. Antonu sem dolgo zvonil in prosil dobrotljivega svetnika, naj mi pomaga na težkem potu skozi gimnazijo. Tedaj se spomnim besedi, s katerimi mi je Šepec očital brezsrčnost: »Prav nič nimaš srca, ko sc ti ne smili oče ...«
»Ljubi	sv.	Anton,« sem vzdihnil iz dna srca, »daj, da ne bo oče zastonj
plačal šolnine,	ko tako težko služi denar. Vsak dan vstane ob štirih,	če	ne
šiva, pa piše...«
Ko pridem do savskega mostu, sežem v žep, da bi plačal mostnino. Iščem in iščem, pa zastonj, krajcarjev ni bilo nikjer. Našel sem samo luknjo, skozi katero sta ušla v zlato prostost.
»Denar sem izgubil,« pravim ves prestrašen ženski, ki mi je molila
roko.
»To me nič ne briga.«
»Prosim, pustite me čez. Kadar pridem zopet sem, vam prinesem gotovo denar.«
»Tak,	ti	bi rad na posodo čez most hodil,« sc mi je rogala. »Pa	ne	bo
nič iz tega.	Če	te pustim čez, ne bom nikdar videla tistih krajcarjev.«
Zenska je imela zloben obraz in eno nogo krajšo; vendar sem jo še poskušal omečiti.
»Prav res vam prinesem denar. Prosim pustite me čez, mudi se mi domov.«
Tu se pripelje z vozom po mostu od Vižmarij sem star kmet.
»Kaj pa imata s fantom?«
»Rad bi šel čez, pa nima denarja. Pravi, da ga je izgubil.«
»Seveda izgubil! Zapravil ga je! laz poznam take ljubljanske srajce, niso nič kaj prida. Mica, le drži se!«
Mica je ubogala in se držala.
Meni je bilo vedno huje pri srcu. Moledoval sem in prosil, da bi se bil kamen usmilil.
»Ako me ne bo domov, jih bo skrbelo, in me bodo iskali.«
»Ali vedo, kam si šel?«
»Vedo.«
»Potem je že dobro. Ker te ne bo do noči domov, te bodo prišli sem iskat, in ti prideš čez most, jaz pa do denarja. Tako bo na vse strani prav. Sedaj pa stran od mostu! Jaz ne bom ves čas tu stala in pazila, da mi ne uideš čez.«
S temi besedami mi je pa trda ženska sama pokazala pot iz zagate.
Ko se prepričam, da ni nikogar na mostu, in da je tudi kmet izginil za ovinkom, grem nekoliko nazaj v smeri proti Tacnu in zavpijem: »Gori, gori, gori!«
»Kje, kje?« zavrešči ženska in prihiti k meni, kolikor ji je pripuščala krajša noga.
»Tam, kjer se iz dimnika kadi.«
Preden se je Mica zavedela, da je postala žrtev navadne, zelo razširjene otroške šale, sem bil jaz že sredi mostu. Pobiral sem jo še bolj kakor takrat v tivolskem gozdu pred ščetinami. Še le zgoraj na klancu sem se ozrl, če me kdo zasleduje. Pa cesta je bila prazna.
Ker se je solnce že nagibalo k zatonu, sem po malem dirkal noter do Ljubljane. Domov sem prišel ravno prav k večerji.
Kako sem se potem ponašal s svojo Šmarno goro!
Takrat smo bili pač z malim zadovoljni.
(Nadaljevanje Spominov v prihodnjem letniku.)
Gašper Nevihta:
Molitev.
III.
Ti svetel meč si, ostro sc žareč, negiben ob navalih blaznosti, ko mrzel marmor, bronast kip molčeč, brezčuten ob poplavi radosti.
Hrumi ob Tebi ljudstva sc pode — in vriski, kriki, kletve, jok, razdraženih objestno Ti grozi: nemičen zreš vseh narodov obtok.
Viharne duše k Tebi hočejo nasilne si utirati poti — joj, deca blodna ... Zmučeno pred Tvojim dvorom jim telo medli.
O	čudesni, skrivnostni, tihi Bog, obup moj vidiš, tajno tajni strah, ker vrat ne morem v Tvoje luči krog odpreti — zrjavel železni je zapah:
O, bodi mi' ko zlito šumen slap, omami dušo z mavričnih valov sijanjem ... pošlji božjih sap in brod moj nosil bo Tvoj blagoslov.
IV.
P. Jc™ Kriitui, moj Gospod in Bog, kje si, kje si, da zgrudim sc pred Te, da se iztožim Ti kakor otrok in Ti potešiš jok mi in solze.
O	Jezus, Jezus, ljubljene rokč, ki blagoslavljale so mali rod, sprostri zaščitno v težki čas čez me sprebela, ravna bo vsa moja pot.
Stanko Petelin:
V Emoni.
Anno 276 post Chr. n. ali 1029 ab urbe condita.
Toliko let slavne preteklosti ima že Rim za seboj, toliko odličnih senatorjev in konzulov, znamenitih tribunov; sijaj in ugled principov, nepremagljivih legij in silnih bojev z neštevilnimi barbari, ki so premagani morali sprejeti rimsko gospodstvo. Ali je sedaj začela pešati rimska sila? Kje je ukaz imperatorja, kje so legije, da udarijo na barbare, ki neprestano ogražajo državo? Sam Avrelijan (270—275 po Kr.), ki je vendar napravil konec neredu, ki ga je bila povzročila vojaška anarhija, je prepustil leto prej barbarom, divjim Gotom, Dakijo. Ali je ni mogel obraniti s svojimi legijami? Kaj bo, če bodo silni Goti sčasoma zavzeli še druge dele rimske države? Ali bo treba žrtvovati tudi druge province, da sc pomiri nenasitljivi barbar, ki nima nikoli zadosti ne zemlje ne plena? Prebivalcev Emone se loteva upra-
Jtmn 1 . Citria
Tro/artel' JCtljt)
'•Hrt*
lot fovan
Del Ljubljane in vris emonskega obzidja.
vičen strah pred bodočnostjo. Bojc se že tujcev in skrbno pazijo na vsakega popotnika, ki vstopi v mesto. In baš sedaj jih prihaja dosti, večidel od vzhoda; nekateri iščejo v strahu pred sovražniki novih prikladnejših bivališč in mirnejšega življenja, drugi pa prihajajo po trgovskih opravkih.
^ poletju 276 je prišel po dolgem potu iz Dakije preko Sirmija in Siscije v Emono tujec po imenu Tihik. Bil je stasit, lepih potez v obrazu in le po obleki sodeč, bi vsakdo dejal, da je mož pristen Rimljan. Priporočalo ga je lepo vedenje in vsakdo je verjel njegovim trditvam, da je trgovec.
Bival je prej v Dakiji. Tu pa ni bila njegova prava domovina; njegov dom je bil v^ daljni ravnini^ nekje na vzhodu, v zemlji Venedov. Po predaji Dakije je odšel odtod, hoteč si poiskati novega bivališča na rimskem ozemlju. Obiskal je tako že več rimskih mest in pot ga je privedla tudi v Emono.
Solnce je bilo že^ visoko na nebu. Svetli žarki so oblivali trdne zidove Emone, da se je zdela še prijaznejša in mikavnejša. Tedaj je stopil Tihik skozi vzhodna mestna vrata, koder prihajajo potniki iz Nevioduna in večina ljudi iz vzhodnega emonskega predmestja. Straža ga ni popolnoma nič ovirala; kako vendar, saj je gotovo odličen Rimljan, kar kaže že njegova zunanjost: če ni trgovec, je pa vsaj sorodnik kake emonske meščanske družine. Takoj ob vstopu je Tihik spoznal, da je Emona pravilno zidano rimsko mesto. Stal je na lepi ulici, katero so pravokotno sekale druge ulice. Ogledujoč mesto je prišel na forum. Videl je, da vodi od severa proti jugu pet cest — cardines, a cardo maximus je glavna ulica, bolj široka kakor druge.1 Cardines križa sedem dekumanov — poprečnih cest, glavna med njimi je decumanus maximus. Na križiščih je opazil posebne kamne, na katere stopajo ljudje ob slabem vremenu, da si ne močijo preveč obuvala. Prostorne in snažne hiše, ki se dvigajo v četverokotih med cestami, pričajo o udobnem življenju Emončanov.
Postal je. Kam naj krene? ^ Niso ga zanimali legionarji, ki so ponosno korakali mimo njega, iamenjajoč stražno službo, ne množica ljudi na foru, povečini okoličani, ki so prišli po svojih opravkih v mesto. Želel si je človeka, s katerim bi sc prijazno razgovoril o tem in onem, človeka, ki bi mu nasvetoval, kam naj se obrne, kje naj se okrepča in odpočije od dolgega pota. Ugibal je še, kako pridni in delavni morajo biti meščani, ker ne preganjajo dolgega časa s postajanjem na foru in na ulicah.
»Vale, salve,« pozdravi zdajci našega znanca Primitivianus, emonski meščan, sila prijazen in vljuden mož. Pravili so, da ni v Emoni gostoljubnejšega človeka od trgovca Primitiviana; vsak uglednejši tujec, ki je prišel v Emono, je bil gotovo njegov gost. Zavistni ljudje so trdili, da pač lahko sprejema in gosti tujce, saj je izmed najbogatejših ljudi v Emoni. V svojem gostoljubju se je Primitivianus takoj ponudil Tihiku, da mu razkaže mesto, na katero je bil jako ponosen. Hvaležen mu je Tihik sledil preko fora.
»Tu levo je hiša naslednikov vztrajnega L. Dindija Priska, oproščenca, poznejšega ministra.2 Zvesto je služil Larom, katere danes silno častijo v Emoni. Na južni strani ima poslopje dva vhoda v krasen atrij, katerega streho nosijo močni stebri zvezani z železnimi drogovi. Okoli impluvija je lep kamenit tlak. V hiši je tudi aedicula.11 Sobe so živo poslikane. Poslopje se odlikuje s številnimi hipokavsti.'1 Danes je v hiši kakih pet gospodarjev rokodelcev. Tu mrgoli delavcev: kotlarjev, kovačev in livarjev. Gibljejo se okrog neštetih topilnih priprav, kalupov, in ulivajo vsakovrstne predmete iz železa in brona, predvsem sijajne zapestnice. Sledi hiša G. Decija Avita: njegov rod šc prebiva v njej. Sobe v hiši so bogate s pestrimi dekoracijami, tla pa pokrita z mojstrsko izdelanim črnobelim mozaikom, kakršnega bi ne našel dosti v Emoni.« Pokazal je na hišo Kvartovo v soseščini in omenil steklarje, ki tod prebivajo. Steklarji so mu jako cenjeni obrtniki, bolj jih čisla kakor zlatarje, ki obratujejo na glavni emonski cesti ob cardu za Priskovo hišo, ali pa lončarje, ki stanujejo v mestu, a delavnice in pečnice imajo v severnem pred-niestju. Koliko vsakovrstnega blaga je že on pokupil in ga prodal v sosednje kraje! V trgovskih zvezah je z znanimi trgovci Barbii, katerih zastopniki so
* m; J m.
Ntf.ji duhovnik.
8	Kapelica.
* Kurilne naprave.
tudi v Akvilcji, Virunu in Lauriaku. Omenil je še več emonskih meščanov, Tihik je čul imena: Gallius Exoratus, C. Attonius Carpophorus, Sextus Vibu-nius Avitus, Valerius Culianus itd. Slednji je bil zastavonoša XIII. legije; bival je prej v Orijentu in je zanesel v Emono kult sirskega solnčnega boga Jupitra Dolihena. Čeprav bi Primitivianus vedel še dosti povedati o emonskih hišah in njihovih lastnikih, je prenehal govoriti o teh stvareh. Za hip je utihnil in sc zresnil, potem pa nadaljeval:
»O dii maximi! Ne dopustite, da bi kdaj prihrumel barbar z vojsko nad nas in uničil naše cvetoče mesto! Victoria, daj zmago rimskemu orožju, Nemesis, maščuj nasilja barbarov! Zdi se, da nam bogovi niso več tako naklonjeni, kakor so bili. Kdo je kriv? Saj jih vendar častimo, žrtvujemo Jupitru, Ncmesi, Fortuni, Victoriji, priporočamo sc Larom, častimo tudi Magno Mater, zatekamo se k Izidi, Mitru. Ali prinašajo nesrečo novoverci, kristjani, ki žive med nami in podžigajo bogove, da se srdijo? Zaradi teh brezbožnežev morda nc prizanašajo bogovi i nam, ne čuvajo rimskega imperija? Tudi v Emoni in v njeni okolici se nova vera širi vedno bolj. Največ med preprostim ljudstvom, med delavci in sužnji. Nc zatiramo jih, kar morebiti ni prav. Imam celo sam sužnja kristjana. Je vesten, skromen in potrpežljiv. Nc sovražim kristjanov, toda če ti povzročajo nenaklonjenost bogov našemu principu in imperatorju, rimski državi in nam, naj jih le preganjajo!«
V	tem pripovedovanju sta prišla do mestnega obzidja pri zahodnih vratih. Obstala sta. Primitivianus je govoril dalje, z zanimanjem ga je poslušal naš potnik.
»Ne, nc bodo mogli sovražniki uničiti našega mesta, predobro jc zavarovano. Poglej to obzidje, kako je trdno,6 a na mestni strani so še nasipi, ki ščitijo obzidje. In stolpi so kakor večni; ob njih se mora skrhati sovražna sila, da nc govorim posebej o hrabri in močni vojaški posadki, ki jo premore Emona. Mestno zidovje in stolpe je začel graditi božanski imperator Avgust, a delo je dokončal vztrajni naslednik njegov, mogočni Tiberij.0 V mesto vodi 18 vrat, širokih po 8 čevljev, tista ob glavni severnojužni cesti so široka cclo ii čevljev.7 Gloria Augusto et Tibcrio!«
O,	če bi Primitivianus mogel le malo slutiti,	da	bo	Emona razdejana,
zjokal bi se bil. A kje je mogel mož misliti na strahovito premikanje divjih množic od vzhoda — na preseljevanje narodov. In vendar je Atila s svojimi barbarskimi trumami razdejal Emono leta 452. z drugimi cvetočimi mesti vred.
Tudi o preteklosti Emone je vedel Primitivianus marsikaj zanimivega	povedati. »Ime so ji dali	tujci,	Iliri. Ko	so	prišli	sem	Kelti,	je	bila
Emona kakor	bližnji Nauportus	naselbina	Tavriskov.	Po	ustanovitvi	Akvi-
leje je privedla k nam pot rimske trgovce. Oba kraja	sta	pripadala	Noriku.
Meja med Italijo in Norikom je šla takrat daleč	na	zapadu." Od	slavnega
Cezarja dalje so bili noriški Kelti zavezniki Rima. Božanski Oktavijan Avgust, ki je bil v strašnih bojih z Japodi sam ranjen pri obleganju mesta Metula, je povišal Emono v kolonijo. Toda kmalu nato je spojil Norik in Emono z ostalo rimsko državo. Ne dolgo potem je dobila Emona kakor tudi Nauportus obzidje in stolpe. Imperator Klavdij je ločil Emono od Norika in jo pripojil Zgornji Panoniji.
 Hadrijan, vladar slavnega spomina, ki je posebno ljubil svoje podložnike
širina jo	znaSala zgoraj 2-40 m,	spodaj	pa	yo6 111.
Koncem	pomladi !. 15. po Kr.
V poznejši dobi so večino vrat za/idali.
" Pri Devinu.
in po očetovsko skrbel zanje, je sam prepotoval skoro vse province.0 Prišel je tudi v Emono in ji pripojil večji teritorij med Norikom in Italijo. Emonsko ozemlje se je raztegnilo do mesta Ad Pirum Adranta in do Nevioduna. Potem pa so Emono zopet pripojili Italiji. Spominjam se še dobro težkih dni, ki jih je dočakalo naše mesto. Ko je Maximianus Trax, nasprotnik senatove volje in vseh poštenih Rimljanov prodiral v Italijo,10 ga Emona, vdana senaitu, ni marala sprejeti. Zavrnila je moža, ki je hotel koristiti le sebi, zatirati druge, njega, ki je onečastil rimsko ime. Toda Tračan se je maščeval. Plameni so objeli večino emonskih poslopij, nastal je grozen požar. Zdelo se je, da bo od Emone ostalo samo pogorišče. A bogovi so hoteli, da je iz ruševin zrastlo po silnih naporih novo mesto, nova Emona, kakršno vidiš danes, dragi gost. Magistrati so žrtvovali vse sile za novo Emono, isto so storili meščani sami. Delali so neprestano zlasti ves collegium naviculariorum in collegium abrum; takrat je nastal še nov collegium dendrophorum. Začeli so urejevati vodovod, izpeljali so kanale in kloake. Gledaš mesto, ki nič ne zaostaja za drugimi mesti. Emona danes ne zaostaja dosti ne po obsegu in ne po krasoti za Akvilejo.11 Da bi se le nikdar več ne pojavil človek, ki bi nasprotoval volji najvišjih bogov in volji senata, kakor je bil Maximianus Trax.«
2e med pripovedovanjem je Primitivianus krenil južno ob zapadnem obzidja. Spomnil sc je bil svoje gostiteljsike dolžnosti. Prijazno je povabil gosta Tiihika v svojo hišo, ki je stala blizu južnega mestnega obzidja.
9 Leta 123. ali 124. po Kr.
10 Leta 238. po Kr.
11 Velikost Emone je bila pravokotnik 435-50 01X523-50 ni. — Velikost Akvilejc je bila pravokotnik 599 niX555 111.
I.	D.:
»Naša doba« o vprašanju slovenskega književnega jezika.
Ietošnji Mentor si je med drugim zastavil tudi to nalogo, da bo skušal -j pripomoči svojim bravcem do večje jasnosti o vprašanju slovenskega književnega jezika. Podali smo že v prvi številki kratek pregled najvažnejših spisov iz poslednjih 12 let, ki sc bavijo s tem vprašanjem, in navedli smo glavne razloge, ki govore za to, da bomo Slovenci še nadalje ohranili svoj jezik v knjigi. Deloma istočasno z našimi poročili v Mentorju, deloma pa kak mesec pozneje je izšlo v Naši dobi nekaj tako značilnih izjav o slovenskem književnem jeziku, da jih moramo vsaj kratko zabeležiti, tako da bodo imeli naši bravci pred seboj majhno zaključno sliko, kako stoji sedaj vsa stvar.
Na eno izmed teh izjav smo se že ozrli v 3. številki našega lista (na str. 61 in 62), ko smo poročali o Lajovičevem članku Naš narod in naša država (Naša doba št. 17). Danes, ko imamo pred seboj ves prvi letnik Naše dobe (1930), sc hočemo malo pomuditi še pri ostalih Člankih.
V poštev prihaja za naše poročilo šest številk, in sicer številke 5, 16, r7> 18, 20 in 22.
V	5. številki prinaša Naša doba (na str. 192 in 193) poročilo o spisu, ki £3 je napisal o jugoslovanstvu za zagrebško Riječ (št. 15, z dne 19. aprila 193p) profesor ljubljanske univerze dr. Gjorgjc Tasič. Iz tega poročila nas zanima predvsem Tasičcva trditev, da ne obstaja s strani Srbov in Hrvatov nikaka zavestno organizirana nevarnost za slovenski jezik. »Tc nevarnosti (pa) ni m je tudi ni treba, zakaj kakršnokoli nasilje v tem pravcu bi bilo nespa-
metno in grešno.« Te besede so nam posebno dragocene kot izjava Srba. Slovenci se moramo namreč vedno potruditi za to, da bomo našli umevanje za svoje stališče o vprašanju književnega jezika pri bratih Srbih in Hrvatih.
V	16. številki imamo članek dr. I. Laha o nacionalni šoli. Članek se bavi med drugim tudi s študijo profesorja dr. Dvornikoviča, ki ima naslov: Naša kulturna orijentacija u današnjoj Evropi. Dvornikovič pravi, da spada po njegovem mnenju med pogoje za skupen kulturni razmah južnih Slovanov en jezik, en pravopis, ena pisava. »Osamdeset milijuna Nemaca, u raznim državama, u tome su jedno, a u nas se pa uvek, na maloj polualfabetskoj teritoriji, hoče da gradi u dva jezika i dva pisma, tri književnosti, tri nauke, uopče ,tri kulture*!«
Jasno je, da se je to Dvornikovičevo mnenje tolmačilo kot stališče, da je treba prenehati s slovenskim književnim jezikom. Na to odgovarja dr. Lah:
»Ljudje, ki mislijo na skupen jezik, ne poznajo slovenskega vprašanja, še bolj tuje jim, je slovensko slovstvo, gledajo na vso stvar površno in se zelo motijo, ko mislijo, da je to najbolj enostavna rešitev tega vprašanja. Mislim, da proti takšnim napačnim nazorom tukaj ni treba naštevati ugovorov ... Enkrat za vselej je zapisala zgodovina na naša tla besedo: nemogoče. Niti če bi mi hoteli, kajti jezik je last naroda in se ne da zamenjavati.«
O	naslednji (17.) številki Naše dobe smo, kakor rečeno, že govorili. Danes dostavljamo še tole. Lajovic omenja tudi spor, ki je nastal med nami
o	vprašanju, ali smo Slovenci narod ali pleme, in opozarja na razliko, kako pojmujejo besedo narod Srbi in kako jo pojmujemo Slovcnci:
»Srbi razumevajo pod besedo narod vedno le .državni narod', torej vso skupino ljudi, ki tvorijo eno in isto državo, v njenem odnosu do države.
Pri nas Slovencih se beseda narod nikdar ni rabila v tem smislu. Mi Slovenci smo sami sebi nadeli ime, da smo narod, in smo s to besedo smatrali za natančno označeno prav ono kulturno- in socialno-individualno stanje, v kakršnem baš smo. Nikdar nismo s tem, da smo sc sami sebe imenovali narod, pretendirali, da nam radi tega pritiče lastna državnost, in sicer pritiče samo radi uporabe imena narod . ..«
Nato podaja pisatelj definicijo pojma narod, kakor rabimo ta pojem Slovcnci:
»Po tem, kakor mi Slovenci rabimo besedo narod, je s to besedo označena kulturno-socialna cdinica istojezičnih ljudi, povezana med seboj z isto duhovno kulturnostjo in z isto narodno zavestjo.« (Str. 555 in 556.)
Ta odstavek iz Lajovičevega članka se sicer ne nanaša naravnost na vprašanje slovenskega književnega jezika, vendar smo ga navedli radi tega, ker je v začetku letošnjega šolskega leta vladala med dijaki nejasnost, kako naj v prijavah odgovarjajo na vprašanje, katere narodnosti so.
Lajovic sc niti ne spušča v vprašanje, ali je sploh mogoče, da bo kdo recimo nam Slovencem kratkomalo hotel vzeti naš jezik in ga nadomestiti s kakim drugim, ampak dokazuje samo, da je Jugoslavija lahko močna brez ozira na to, ali pišemo Slovenci svoj jezik ali ne in ali se Slovcnci imenujemo narod ali kako drugače. In glavna stvar je to, da imamo močno Jugoslavijo!
Toda ali ne leži v izrazu »narodnega edinstva«, katerega potrebo tolikokrat naglašamo, že izražena tudi zahteva, da naj pišejo vsi južni Slovani v naši državi samo en književni jezik? Kaj pomenja izraz »narodno edinstvo«?
S tem se bavi dr. Lah v naslednji (18.) številki v članku: Jugoslovcnska akcija in naš kulturni problem. Pridružuje sc Cankarju, ki je rekel o tem leta 1913:
»Kakor ste videli, sem smatral jugoslovenski problem za to, kar je, namreč za izključno političen problem. Za problem razkosanega plemena, ki se v življenju človeštva ne more uveljaviti, dokler se ne združi v celoto. To je vse... Najbolj gnusni — res gnusni — pa se mi zde tisti ljudje, ki čisto brez vzroka in povoda spravljajo v zvezo s političnim jugoslovanskim vprašanjem še slovenski jezik.« (Str. 586.)
S tem se je načelo zanimivo vprašanje, kaj naj pojmujemo pod izrazom »državno in narodno edinstvo«. V 20. številki je objavil dr. B. Vošnjak članek z naslovom: Državno in narodno edinstvo. Kaj pomen ja izraz državno edinstvo, nam je precej jasno: skupna država južnih Slovanov. »Dosegli smo jugoslovensko narodno državo. Realizirano je jugoslovensko državno edinstvo ...« (str. 655.) Pravilneje bi se morebiti reklo: realizirano je deloma jugoslovensko državno edinstvo, ker sklepamo iz neke pripombe Vošnjakove, da spadajo v državo južnih Slovanov tudi Bolgari. O ideji državnega edinstva dostavlja Lajovic (str. 714) še to, da je ta ideja »obrnjena negativno proti stremljenjem, ki bi hotela doseči nekakšno partikularistično federativno ureditev naše države«.
Važnejše je za nas, kaj pojmuje Vošnjak pod narodnim edinstvom. Ali pomeni to, naj imamo južni Slovani samo en književni jezik? Ne! Tega ne zahteva niti Dvornikovic, še manj Vošnjak. »Ni bilo potrebno očitati Dvor-nikoviču, da hoče, naj izgine slovenščina ... Ne, gospod Dvornikovič najodločneje demantira, da je izjavil kdaj kaj takšnega.1 Dva jezika!« (Str. 652.) In Vošnjakovo stališče se glasi:
»Da bi po nasilnem potu hotela ustvariti kakšen umetni jezik, tega Jugoslavija gotovo noče. Nasilno postopati proti slovenščini, bi bilo že nesmiselno. In to tudi s stališča naše državne politike, ker bi v tem prejudicirali bodoče razmerje do Bolgarov.« (Str. 653.)
»Značaja slovenskega jezika kot državnega jezika pač nikdo ne želi okrniti. Slovenski jezik bo ostal državni jezik.« (Str. 654.)
Ideja narodnega edinstva torej ne zahteva enega jezika, ampak samo »kulturno zajednico« (str. 651), »duhovno edinstvo« (str. 656), ki ga danes še ni, ki ga pa moramo ustvarjati.
Iz Lajovičevega odgovora (v 22. številki) na Vošnjakov članek bomo povzeli tole misel. Pred prevratom smo Slovenci vedno naglašali narodno edinstvo vseh južnih Slovanov. Ali smo s tem hoteli kaj izraziti tudi glede našega književnega jezika v novi državi? Ne. »Pred prevratom je šlo vse naše stremljenje za tem, da pridemo pod skupno državno streho. Za ta smoter je bila v tedanjih časih naše najmočnejše orožje prav ideja narodnega edinstva. Nikdo izmed nas ne bi bil tedaj dopustil debatiranja o naših različnostih ali njih poudarjanja, ker bi videl v tem slabitev našega stremljenja po skupni državi.« (Str. 713 in 714.) Danes pa tudi o naših različnostih lahko mirno debatiramo, i\e da bi sc s tem pregrešili proti stališču nas vseh, ki ga je bil podčrtal Lajovic že na str. 555-
»Mi vsi hočemo, da bi naša država bila močna.«
*
Ko je otvorila 1. 1913. Veda anketo o medsebojnem zbliževanju južnih Slovanov, jc zapisal dr. Ivo Šorli tele trpke besede:
»Kot za take, kot Slovence-Kranjce sc noben inteligenten Hrvat za nas ne zanima in nima tudi nobeden simpatij za nas. Večjega preziranja naše kulture nisem našel niti v srcu Nemca ali Italijana, in
1 Vsekako jc Dvornikovič sam zakrivil, čc so ga Slovcnci napačno umeli.
kar je na vrhu tega omalovaževanja, je — fraza ... Nekdaj je i mene to jezilo, zdaj čisto nič ne, ker stvar razumem. Razumem, da pridemo zanje v poštev samo kot del njihovega naroda odnosno kot bodoči Hrvati... Toda tudi potem bodo pretekla že stoletja, preden jim bomo bivši Slovenci enakovredni: vedno še jim bomo, kar so bili n. pr. Makedonci pristnim Helenom: semibarbari, vedno bomo še — planinski Hrvati, ,Gorjanci*, zato, ker bo naš jezik še vedno okoren in bo žalil njih ušesa, vajena sladke njihove govorice ...« (Str. 99.)
Danes gledamo Slovenci in Hrvatje vso stvar z drugega vidika. Zavedamo se, da je usoda Hrvatov, Slovencev in Srbov tesno zvezana med seboj: isti dan, ki bi vzel Slovencem njih premogovnike do Celja, bi vzel Hrvatom njih Primorje in Dalmacijo, ki je največji tekmec razvoju italijanskih obmorskih kopališč, in isti dan bi odrezal tudi Srbe od Jadrana! Držimo torej skup, spoznavajmo drug drugega jezik in kulturo in ljubimo se, ne da bi pričakovali drug od drugega tega, česar drug drugemu dati ne moremo!
In še to lahko rečemo: Če bi Slovenci ravnodušno opustili dediščino najboljših mož naše preteklosti in sedanjosti, dediščino, ki so nam jo ustvarili naši predniki s tolikimi žrtvami, bi Hrvatje in Srbi takega prirastka svojega jezikovnega ozemlja — ne mogli biti veseli!
Študijske črte za slovensko šolsko stilistiko in poetiko.
Priobčil je dr. 1. P.
4. Prešernova balada.
(Osnutek za Studijo. VII. in VIII. razred.)
Uvod.
Prešeren je ustvaril slovenski umetni izraz. To velja zlasti za liriko. (Prim. stalne mere in oblike, ki jih je udomačil: sonet, tercino, stanco, triolet, gazelo, distih i. p.) Prešeren pa je upostavil pri nas kot prvi tudi nekaj epičnih oblik, tako n. pr. parabolo (Orglar), romanco (zlasti špansko) in balado.
Jedro A.
Prešernove balade niso pesmi enega tipa (kakor n. pr. Schillerjeve, Aškerčeve i. dr.), marveč je skoraj vsaka zase posebnost. Pregledno bi jih tak6 razporedili in opredelili: 1. »Lenora«. Prva umetna nemška; v slovenskem Preš. prevodu pristno slovenska: torej prva slovenska umetna balada. 2. »Povodni mož«. Snovno izvirna po narodnem pričanju — Valvasor! — zajeta pesem, ki je deloma še pod vplivom nemške | Burgerjeve] baladnosti. 3. »Lepa Vida«, »R o š 1 i n in Verjanko« i. dr. Pristne narodne slovenske balade, ki pa jih moramo smatrati za Prešernove, ker jim je dal lasten izraz (podobno torej kakor Burger »Lenori«!). 4. »Ponočnjak«. Zgled in vzorec sijajno ponarejene narodne g o d č e v -s k e balade (Bankelballade), s tipiko sirovega izraza, groteskne snovi in jovijalne morale v zadnji kitici, 5. »Romanca od Strmega gradu«. Balada z dvojnim izrazom; Burgerjev besedni vpliv in Byronova pripovedna tehnika. 6. »Romantična balada«: Prekop, N c -! z t r o h n je n o srce, Ribič i. dr. Snov ni objektivno epična, marveč ima parabohcen smisel. Pesnik stopa tudi osebno v pripovedovanje, podobno
kot romantični nemški baladniki (Heine, Die Lorelei, Uhland, Des Sangers Flucht i. dr.). Pazi na obliko: tako zvana nibelunška kitica! 7. Vložne (lirsko-dramatične balade: Nezakonska mati, Mornar) po zgledu Goethejevih vložnih Der Konig im Thule, Erlkonig, Shakespeare-jevih i. dr.
Jedro B.
Ta razdelitev Prešernove balade sledi neprisiljeno na osnovi študija, kaj je balada v svetovnem slovstvu. Prešeren je torej ustvaril s svojo čudovito intuitivno silo in iz svojega velikega obzorja tudi svetovni baladi ob stran zglede pristne in dovršeno umetne, svoje slovenske balade. (Prim. »Lepo Vido«!) Zapadnjak, renesančni človek Prešeren vzame srbski deseterec (ubogi Cegnar!), a ga zrelo presnovi z žensko rimo, i. p-, torej udomači! Zal, da slovenski pesniki za Prešernom niso videli v tajnost Prešernove baladniške umetnosti in so ga le književno in nekam po posluhu posnemali in nadaljevali.
Sklep.
Tudi Prešernova balada je dokaz, da brez Prešerna kot osnovnega temelja n i slovenske poetike! (Kako siromašno enostranski, zgolj literaren je celo Aškerc!) Veliki naši moderni (Zupančič, Murn-Ale-ksandrov) so sicer na podoben način kot Prešeren ob svetovni našli svojo novo slovensko balado (Sveti trije kralji — g r 0 ~ zotnost, eshatološtvo! Murn - Burns!) in dokazali, da je tudi pri tej vrsti pesništva možna evolucija, razvoj, česar za Vi. Levstikom mlajši le redko kje izpričajo. Zato morda, ker ne morejo ali pa ne
—	vedo ...
Gašper Nevihta:
Dva centimetra dolg svinčnik.
Pred nedavnim sem bral v nekem nemškem listu o vzrokih samomorov. Nekateri slučaji so bili, vsaj na splošno še dokaj utemeljeni, n. pr.: beda, izguba prihranjenega denarja, nesrečna ljubezen in tako dalje, drugi pa so se mi zdeli povsem neznatni. Najbolj mi je ostalo v spominu tole: Neka Amerikanka se je ustrelila, ker ji ic poginil kanarček. Nikakor s'i nisem mogel razložiti, kako je mogoče, da t>i bila razumna in praktična žena tako navezana na drobnega ptiča, da bi šla radi njega v smrt. Dolgo je ostal ta dogodek zame nedojemljiv. Šele naslednji doživljaj mi ga je vsaj nekoliko osvetlil in pojasnil.
*
Zoran je bil bolj majhne postave, temnega obraza in črnih las. Na prvi pogled bi mislil, da je Italijan. Cc si ga pa ostreje pogledal, si vendar izluščil iz njegovega obraza, da ne more biti drugega ko Slovenec: krepke črte, mehak pa ne otročji, mlad in vendarle moški obraz. To povem zato, da ne bo kdo mislil, da ima opravka s čistokrvnim sangvinikom z juga. Nasprotno, Zoran je bil v svojih mislih trezen, preudaren v besedah. To sem spoznal najbolj pri pevskih vajah. Dokler ni zadel tona v jedro in srce, ni pustil pesmi. Samo glasovno valovanje mu ni ugajalo. »Natančnost, fantje,« je poudarjal, »vsak glas je živ ud, pesem je odušcvljeno telo. Ne zvijajte in ne ubijajte ga!«
Zoran je šel do potankosti in je na globoko zasadil lemež. Da bi le videli njegovo kretnjo! Izsekano premišljena, resnična, občutena in živa. Pa če bi videl samo roko, ki je utrgala list z drevesa, se ne bi zmotil, če bi dejal: Zoran je! Ne morda zato, ker bi spoznal roko, ne, marveč zato, ker bi videl, kako trga.
Na sprehodu simo se ustavili ob Soči. Nekateri so šli k reki in so s sklonjenimi glavami občudovali izbrušeni prod ter prožne sinje rečne valove, drugi so poslušali trobentanje vojakov na drugem bregu reke, pesnik Lado se je naslonil ob skalo in fantaziral, Zoran in še kopica drugih smo splezali na neki iz vojne preostali osnutek mostnega podnožja. Na eni strani našega podstavka je raslo grmovje, robidovje in trnaste robinje, z druge strani pa je bilo vse nasuto s peskom in prodom. Stali smo visoko tri metre in še čez.
Ubranost neba in vode in brega je uglašala in omamljala naše duše. Prozorne in valovite tkanine oblakov na jugu neba so nam izvabljale pesem iz duš. Dasi smo stali sredi mladosti in so še naši kuštravi lasje razodevali utrip mlade krvi v nas, vendar se je razpredla med nami melodija: Zabučale gore, zašumeli lesi, o mladost ti moja, kam odšla si, kje si... Tiha, pol mrmrajoča melodija naših duš se je stapljala z enakomernim šumom Soče. Tiha melodija: onstran reke so se učili trobentati italijanski vojaki.
Tudi Zoran je pel. Njegov tenor mi jc posebno všeč. Saj sem že povedal: njemu je pesem živo telo, ki čuti, katerega ne smemo zvijati po svoje. In še smo peli.
Ti so sedeli, drugi stali, mešano sem in tja. Jaz.sem držal v roki sveže odlomljeno jesenovo vejo. Nekateri so imeli cvetje in zelenje v gumbnici ali na čepici. Iz načitane modrosti sem rekel, ko je ugasnila pesem:
»Fantje, kakor utrip narave smo ...«
Večina sc je zasmejala. Nekaj uradnih hvalilccv (tako jim pravim ne morda zato, ker jih ne ljubim, marveč, ker smatrajo za svojo dolžnost, da človeka vedno »izrežejo«) je pa vzkliknilo: »Izborno, izborno!« Praktični Florjančič pa je bil odločno prepričan, da je tako izražanje preohlapno, preveč odmaknjeno stvarnosti. Naj bo kakorkoli: pesnik Lado, ki zbira dobre in slabe primere in je čul moje besede, se nam je pridružil in poprosil za svinčnik, da si podobo zapiše. Zoran, ki ie bil najbližji, mu je hitro postregel z nečim majhnim, kar je zbudilo vseobčo pozornost, stezanjc teles in vratov in proženje rok: »Pokaži, pokaži! ...« Pomislite: dva, morda tri centimetre dolg svinčnik. Smeh v zboru. Celo postreženi pesnik se je smehljal in občudoval malo stvarco. Vsi obrazi, bleščeči sc od luči in veselja, so sc prav baroško pretvarjali.
Zoran pa je postal nekam resen.
»Čemu se smejete?« jc vprašal.
»Kdo se ne bi!« smo menili skoraj vsi hkrati.
Nekdo je še pripomnil:
»Zoran, prosi Čuka, ki zna angleško, da ti napiše priporočilno pismo in pošlji to prečudno dragocenost v London na razstavo posebnih redkosti. Mogoče boš še odlikovan.«
Naš smeh je zrasel in zašumel kakor veter nad gozdom.
Zoran je ostal miren. Sredi čela pa se mu jc napravila pokončna zareza.
1	ako jasno mu je nisem videl še nikoli.
»Fantje, vi tega ne razumete,« je rekel z odločnim glasom. In z glavo je podčrtal svoj ne tako izrazito, da smo skoraj obmolknili.
Le tisti, ki je prej omenil London, se ni vdal:
»Za to je treba velike modrosti.«
Spet se jih je nekaj zasmejalo. Toda Zoranova resnost ni pustila, da bi se smeh sprostil. Mene je pričela stvar zanimati. Zrl sem v Zoranove oči, v njegove ustnice, ki so se pripravljale, da spet spregovore. In so.
»Glejte,« je povzel Zoran in pokazal s kazalcem na belo Ladovo roko, ki je držala malo stvarco, »ta svinčnik sem kupil pred dvema mesecema. Takrat se mi je zdel zelo trd, ne samo sredica, tudi les. Ko sem ga držal prve dni med prsti, sem čutil kar neko zoprnost. Najraje bi ga vrgel proč. Tak se mi je zdel, kakor da ni, noče in ne more biti moj. To je trajalo nekaj dni. Med tem sem ga rabil, ponovno sem ga priostril — odtujenost in nenavadnost je pričela plahneti. Ne zato, ker se je svinčnik omečil, ne, ampak roka in prsti so se že navadili na njegovo težo in obliko, oči na njegovo barvo, tudi neke vrste duh je imel. Vse to je tako vplivalo name, kakor n. pr. tobak: dokler nisi vajen, ti je zoprn dim in nikotin, ko se pa privadiš, ti je v slast to in ono. Tako vsaj pravijo. Ali pa indijske smokve. Dokler nisi vajen, prhaš zrnca iz ust, neokusne sc ti zdijo; ko se navadiš, jih ne moreš prehvaliti. Prav tako je s tem svinčnikom. Vrh vsega ga nosim vedno s seboj. Zdi se mi, da je svinčnik nekako deležen moje radosti: saj sem z njim napisal marsikaj, ko me je senčila žalost, prenekatero besedo, ko me je zagrinjalo veselje. Glejte, tako se mi zdi, ko da je nekak porok mojih dejanj. Zakaj? Zato, ker je vedno z menoj. Vem: stvar je mrtva, majhna, malovredna. Ali to dejstvo, da je že dva meseca z menoj pri študiju, v šoli, na ulici, na sprehodu in povsod, da je nekako videl in čutil rasti in upasti del mojega življenja, to dejstvo mi ga je nekako priljubilo. Saj veste, da je že en sam dan našega življenja dragocen.«
Prestal je in krepko potegnil parkrat zrak vase. Nihče se ni več smejal, vsi smo tehtali njegove besede. Nekateri previdneje, drugi bolj površno, Jaz nisem vedel, ali naj mu ugovarjam ali pritrjujem. Hip molka nas je zajel: čudno je udarilo v to tišino trobentanje vojakov z onega brega. Pa Zoran je dodal že naslednji trenutek:
»Zato bi mi bilo nekam žal, če bi izgubil tega mrtvega tovariša in ne-bogljenca.«
In z resnimi in prepričevalnimi, svetlimi očmi, ki so med govorjenjem zrle nekam v sredo našega kroga, je objel vse poslušalce. S polodprtimi usti smo stali, z rahlo nagubanimi čeli, a zadnja Zoranova beseda je le vdahnila v naše obraze tenčico smeha.
Florjančič, praktičen kakor je, je presekal težko zastalost:
»Prav imaš, Zoran, le hrani svinčnik, dokler je uporaben.«
Kakor da je potegnil z lokom preko strune je zopet završalo iz nas.
»Dobro si povedal Florjančič!« so vzklikali nekateri.
»Ta je edino modra,« je menil nekdo, čigar glas se mi je zdel hripav in neresničen.
Zcmljepisec, ki je prej omenil London, je kričaje dostavil za vsemi:
»In svinčnik bo nedvomno še dolgo uporaben.«
Muzanje in neodločnost.
Ne vem, kako je prišel ženiljepisec do te misli: vzel je nenadoma pesniku iz rok svinčnik in ga v loku vrgel v sredo robidovja in grmovja, ki je raslo pod nami. Vmes je govoril:
»Sprejmi, mati zemlja, vase to dragocenost kakor nekoč morje Kserksovo zlato čašo ...«
Vsi smo se čudno dirnjeni okrcnili za padajočim svinčnikom. Vendar smo sc nasmejali dovtipnim besedam: naš smeh ni bil slab, bil je izraz prozornih volj.
Sredi našega veselja, komaj je padel svinčnik v grmovje, je pa Zoran čudno vzkliknil, v obraz pobledel in, preden smo se ozrli vanj, v prožnem skoku planil v loku za svinčnikom. Bil je dober telovadec. Hrešče je padel v grmovje v sredo robidovja.
»Zoran, Zoran,« smo vzkliknili vsi hkrati in se nagnili napeto naprej kakor ljudje, ki zro v prepad. Bojazen, strah in presenečenje nas je prevzelo, prisebnost nas je zapustila, kakor od udarca omamljeni smo strmeli z razprtimi očmi.
Zoran je padel v globino petih do šestih metrov in morda še kaj več. Rastlinje, na katero je priletel, je spodneslo pritisk padca. Nič se mu ni zgodilo. Le od notranje napetosti in zunanjega pretresljaja mu je zardel obraz, kri mu je valovaje podplula kožo, da smo prvi hip mislili, da je kaj hujšega. Toda padec ga je skoraj hipoma spravil	iz	duševne	osredotočenosti	v njegovo
misel in prepričanje, in preden	smo se prebudili iz	svoje osuplosti,	se nam je
že Zoran nasmehnil:
»Nič hudega ni, le mojega nebogljenčka ne bom nikoli več videl.«
Pa je bila vendarle neka žalost v teh besedah. Ali Zoran je takoj preokrc-nil svoje in naše misli:
»Kako bom le nazaj iz te džungle, dragi zemljepisec?«
In oči je uprl nekam globoko mirno v povzročitelja svoje nesreče.
Ta sc je ves tresel pod vtisom in nepričakovanostjo dogodka: bled in velikih, plašnih oči se je naslanjal ob tovariša. Zoranove besede so ga zdramile iz zmedenosti, da sc jc rahlo nasmehnil, a spregovoriti ni mogel, lc obrvi jc dvignil in za spoznanje razprl	usta.
Daši je padel Zoran med	robid jc,	ki	jc takoj	zasadilo svoje trne v nje-
govo obleko in deloma tudi v kožo, vendar sc mu jc posrečilo, da sc jc s svojo preudarnostjo in našo pomočjo kmalu izmotal iz sitne pasti. Ker jc bila smer na levo od reke za rešitev pretežavna, gosto prerasla in zadrgnjena, smo utrli stezo z desne od vode do Zorana.
Iz grenkostne in tesne zadrege se nam je izobličila šala, razcvelo se je v kratkih hipih veselje, stesnjcna grla so sc nam razvezala in sprostila v pesem. Zoran je pel prepričevalno.
Pozen popoldan jc dihal z neba in nas zrl iz senc nasprotnega brega. Poševno padajoče solnčno žarkovje se je na valovih Soče drobilo v tisoč majhnih zlatih jadernic.
Vojaškega trobentanja ni bilo več čuti.
Od neke nedoločne smeri se jc oglasil vesel otroški krik.
Odšli smo vzporedno z vodo.
*
Ta dogodek sem povedal zato, ker se mi je zdelo, da sem odkril tesno vez med Amerikanko in njenim kanarčkom, ko sem čul in videl Zorana in njegov mali svinčnik. Če bi se zdaj poglobil v Amerikankino dejanje, bi ga gotovo zelo dobro razumel. Pomislite lc to: vsak dan jc skrbno osnažila kanarčkovo kletko, mu dala hrane in ga prijazno ogovarjala; mogoče ga je tudi pogladila rahlo s prstom po rumenem in lepem kožuščku, on jo jc pa gledal verno in zaupno, nagnil glavo postrani in motril njene oči. Potem je hipoma poskočil in zapel. In to bogve koliko let. Resnično: moralo ji jc biti hudo žal, ko ji je poginil.
I	ako vidimo dostikrat dejanje, vzrok pa nam ostaja prikrit.
Kako bi proč ...
Kako bi proč s teh svetlih, belih cest, ki vežejo svetove med seboj — obokov, lokov drznih moč, prelest očem je mojim čaroben opoj.
Oj, pota moja mimo solne, zvezda med eterskimi sferami se pno — nad brezdni nedoslednimi vihra moj vrisk, pijoč vedrino nebesno.
Kako v objem bi plahih, nizkih koč k pokoju vklenil svobodno srce, kako vdušil bi plamen valujoč v duši svoji — zarij žar in dne.
O	tajna pota preko visočin, kako blestite svetlo, vzvišeno — v sijaju plava orel zlat, vaš sin, s perotmi utriplje silno, jadrno.
Ivo Brnčič:
Miliovil Nikolič. Vladimir Vidric.
Ko je ob koncu prejšnjega stoletja vzburilo zapadne književnosti valovanje novih idej, ki so v srditem boju s starimi naziranji preplavljale vso Evropo, so vse te pretrese vestno zabeležili tudi hrvatski kulturni seizmografi. Ko se je leta 1895. preselil • v , ^‘itskih akademikov radi političnih razmer z zagrebške univerze v Pi ago, se je tam spoznal s pokretom »moderne«, ki je zavračala akademsko umetnost, društvene ozire in narodne tendence v književnosti in zapisala na svoj prapor geslo subjektivnega, svobodnega ustvarjanja. Tudi pokret profesorja Masaryka, ki je presnavlja! češko narodno življenje v smislu novih pojmovanj, je na ta nastopajoči rod vplival odločilno.
Po ostrih in večletnih literarnih bojih, v katerih so se trle nove ideje s starimi načeli, se je hrvatska moderna otresla vse tuje navlake in je zadobila svoje pravo, narodno lice. Po mnogih prehodnih listih so osnovali »mladi« 1. 1906.-svoj »Savremenik«, ustanovili »Društvo hrvatskih književnika« in ko je dal novi pokret posebno v poeziji vrsto novih, močnih talentov, je prodrl popolnoma in je ostal dominanten vse do konca svetovne vojne.
Med prvimi poborniki te hrvatske moderne je bil Miliovil Nikolič. Rodil se je 1. 1878. pri Drnišu v Dalmaciji. Šolal se je v Karlovcu, Križevcih in Zagrebu, kjer je dovršil trgovsko akademijo. Danes živi v Zagrebu kot predsednik zavarovalne družbe »Croatia«. Prvi njegovi literarni poizkusi segajo v 1. 1892. Od tedaj se je javljal v vseh važnejših hrvatskih listih. Bil je med utemeljitelji »Društva hrv. književnikov«, in več let tudi njegov tajnik. Svojo prvo zbirko, »Pjesme« je izdal 1. 1898. Sledile so: »Knjiga života«
(1899 s Srdjanom Tucičem), dalje 2. izdaja »Pjesmi« (1901), »Nove pjesme« (1905), »Vjeročka« (1914) in končno »Knjiga pjesama« (1917). Nikoličeve pesmi so prevedene v nemščino, češčino, madžarščino in poljščino. Poljak Grabowski je napisal tudi študijo »Liryka Mihovila Nikoliča« (1906).
Za romantiko, za realizmom in za Kranjčevičem je prinesel Nikolič v hrvatsko liriko povsem nov, svojstven ton. Hitro se je osvobodil splošnega izraza, ustvaril je lasten pesniški jezik in našel precej novih izraznih in ritmičnih možnosti. Tudi vsebinsko je pomenil njegov nastop novo stopnjo razvoja hrvatske lirike, četudi ni prinesel preobrata velikega sloga. Nikolič ni poet brezmejnih vidikov in ni Kolumb v oceanu človeške duhovnosti, je pa ves lirik v pravem, doslovnem pomenu besede in tak morda prvi v hrvatski poeziji. V njem je hrvatska lirika prvikrat izoblikovala svoje najtanjše bistvo; prvič je popolnoma izpovedala ono najprvotnejše, večno, brezimno, na videz brezvzročno pesniško hrepenenje, ono najgloblje, najenostavnejše in najbolj zamotano čuvstvo, ki je samo in edino čuvstvo, oni najmočnejši gon človekove duše, žejo po nekem daljnem in višjem skladu, hotenje, ki je neutešno in zato v bistvu tragično, plemenito bol po spoznanju vsega nadsvetnega, ki ga upodabljamo v besede Ljubezen, Lepota, liog. Nikolič pravi:
Na divljem brijegu ko u snu te ubrah, ti plavi cvijetc dalekog čeznuča, i sad miriše od tebe mi duša, životom struji proljet svedj cvatuča.
•
Pesniku je to sluteno Neznano vsebina in smisel življenja. Z vsem svojim južnjaškim in vročim srcem se klanja temu idolu, zanj živi in umira, v njem gleda kot v zrcalu vso svojo kipečo mladost. V mladem vzhičenju, ko čuti v sebi odzvoke tega visokega korala, dolgo ni videti prave boli; vsa Nikoličeva zgodnja pesem je en sam slavospev Lepoti in Ljubezni, je strmenje nad življenjem, ki je v njem in izven njega poduhovljeno in očiščeno vsega senčnega'in snovnega. Iz takega nastrojen ja izvira Nikoličcvo dojemanje in podajanje prirode, ki jo občuti v vsej njeni prekipevajoči polnoti in v njeni najintimnejši liriki in ki jo slika z izredno mehkimi, nežnimi barvami:
Ko pirna pjesma zuji zrakom vjetar, a s grana sok sc toči: lišče pupa. lzlijeta mladi leptir — s prvim cvijctom uskrsnut i on hoče skupa!
Sredi takega okolja je pesnik povsem trpen, je le zavzet opazovalec podtalnih voda pomladnega vrvenja, ki šume od neba, v poljih, drevju in bilkah, je ves vzhičen, ko se predaja brez misli in s priprtimi očmi uživanju vsega lepega v prirodi in prisluškovanju njenih odmevov v sebi:
1 osječam: plovim ko u priči, žaren leptir morskoj na gladčini, ne pitajuč, kuda ču i kamo,
*	dokle	nebo	blista	u višini.
Nikolič je svojo snov obdelal popolnoma; zato se vzpenja razvojna črta njegove poezije z lastno, logično nujnostjo v vse bolj napeti krivini in prehaja vse odtenke velikega sožitja sanj in narave. Počasi se mladostno valovanje umiri v polno, težko zrelost. Pesmi dobivajo ponekod že značaj romanc, govorečih o »Predvečerjih«, zatonih, »Nocturnih«, pesnik poje kot paž pod balkonom prve stihe minljivosti in jeseni. Osnovno čuvstvo se preobraža v
tiho	bol, ki	jc že davno	spala skrita v	njem in	pesnika boli	vsak	listek,	ki
je odpadel z	drevesa, ko	čuti, kako —
Nad nama nečujno tiho — jata se ptica selc, odlazc kao mladost —	i njene sanje bijele...
»Mladost, slatka ko	jabuka mlada«	je prešla.	Nikolič postaja	pesnik	svo-
jega značilnega »prijegora 1 zaborava«. Ustavil se je pred nepojmljivostjo prehodnosti, sam in utrujen blodi nad grobovi in vzklika: »Život je pusta varka
i	obmana«. V tej bolečini raste v globino in širino, zvoki mu temnijo v resno premišljevanje (»Zašto?«), skala doživljanja je vse bolj vsečloveška. Pesnik se zateka vase, grebe v tajna snovanja duha in ko se dokoplje do najskritejših žarišč hrepenenja, začuti smisel trpljenja, boli in minljivosti, postane trpin, ki ve, da »trebat če dignut križ svoj i poči tamo do kraja, gdje i onako bez-nadno, ludo sve če da svrsi. ..«
In tu, ko stoji med dvema tečajema — polnim življenjem in polno smrtjo — se mu v obeh skrajnostih odkrije najvišja lepota, ko spoznava njih skupni izvor, skupni smoter in veliko vez med njima, žilo, po kateri se pretaka srčna kri sveta — bolest. Nikolič, sedaj pesnik »slasti i bola«, je do-trpel končno spoznanje, apoteozo boli: »Na vratima vječnosti... tamo mi šapčeš riječi slatke ljubavi svoje, i skidaš velo s biča svoga — tamo ja saznajem što	život,	a	što je smrt...« (»Mater	dolorosa«.) Sam	Krist	se vrača na
zemljo,	da	spet posveti bolest:
1 zasto jc pokraj onoggolgotskoga tužnog brijega kazujuči prstom na križ, ko sc	dizo povrh njega,
i	beskrajnc suzc svoje trag na	njemu ne poveli,
što smo ovdje za nj svi znali,	al ga shvatit nismo	htjeli..	.
Pesnik sc jc dvignil nad človeštvo, nad samega sebe; v poslednjem, zagrizenem naporu sc je osvobodil vse snovnosti (»Lanci«, »Zmija«, »Čista srijeda«). Mirno, v uravnovešenem vrednotenju tehta šc zadnjič ves »Karneval života« in piše izpoved svojega končnega, odločilnega odnosa do sveta, celotno, dopolnjeno podobo najvišjih idealov. Še enkrat zagori kot v večerni zarji njegovo vroče srce v himno večni ljubezni (»Pred kipom Venere«), potem pa se umiri nad ruševinami vsega minljivega v najosnovnejši, najgloblji klic:
Tu le* im, mislim, vijekove duge,
i	sklapam vjedje od sunca, zefira,
i	zatvaram uši od akorda tuge, sve šapčuč: Dodji, idejo mira!
Kličem za tobom — o pridji k meni, bez strasti, sveta ko uskrsna pjesma, prošlosti trcnut zove me sneni kraj ogarka drvlja i svilnog povjesma ...
Danes je Nikolič skoro pozabljen; burna doba v življenju naroda ga jc potisnila v kraj, kot jc mnogokrat usoda »aristokratov čuvstva«, ki nikdar in niti za trcnotje ne zamenjajo idealne osame svojih sanj z vnanjostjo časovnih tokov. V prvih desetih letin tega stoletja pa jc bil Nikolič izmed najbolj popularnih hrvatskih pesnikov in ga v njegovi vrsti poezije še nikdo ni prerastcl. Njegov pomen je danes skoroda le kulturno-zgodovinski. Kdor pa se sam zatopi v njegove nežne, nevsiljive stihe, bo našel v njih vonj ubranosti čuvstva in duha, ki mu bo razodel še neko drugo, skrito, a zato tem globljo vrednost lirike Mihovila Nikoliča.
•K ■*<	*
V	mnogočem Nikoličev antipod je Vladimir Vidrič, pesnik, ki zavzema v pestri skupini hrvatske moderne čisto svojstveno mesto, eden najjačjih talentov novejše hrvatske lirike. Rodil se je 1. 1875. v Zagrebu. Ded mu je bil kmet, po rojstvu Slovenec, oče pa odvetnik v Zagrebu. Njegova mati, ki je bila iz stare »go-spodske« rodbine, je močno vplivala nanj s svojo staro umetnostno tradicijo. Po gimnazijskih naukih v Zagrebu je študiral nekaj časa v Pragi, kjer sc je navzel novih idej časa. Kmalu se je vrnil domov. Radi udeležbe pri nemirih o priliki bivanja cesarja Franca Jožefa v Zagrebu, ko je je dijaštvo javno sežgalo madžarsko zastavo, je bil izključen z univerze. Študije je nato dovršil na Dunaju in promoviral v Zagrebu. Bil jc silno neugnane narave in je umrl že 1. 1909. v stenjevški bolnici. Prvič se je pojavil 1. 1896. v »Vijcncu« in je odslej sodeloval pri vseh listih mladega rodu. Svoje »Pjesme« je izdal 1. 1907. Po vojni so izšle še dvakrat, z uvodoma Vladimirja Lunačka (Zagreb, 1924) in Jovana Dučiča.
Pregled razvojne linije Vidričeve poezije je skoro nemogoč, kajti vse njegovo delo ne obsega niti 40 pesmi. Vendar je že ta majhna knjižica dokument neobičajne pesniške sile, ki je popolnoma neodvisno od okolice in na povsem izviren in nov način včrtala hrvatski liriki mnogo značilnih in odločilnih potez.
Vidrič je v prvi vrsti artist. Skoro vsa njegova poezija sestoji iz balad in romanc in ne izraža niti enega osebnega motiva. Po nemških romantikih in francoskih parnasovcih je ta vrsta poezije že zelo obrabljena. Tudi brezosebnost Vidričeve pesmi, oddaljenost in neprisotnost vsebine bi ubila vsak slabši talent. Vidrič pa je umel položiti v te prastare pesniške oblike toliko svojega lastnega tona, toliko samega sebe in svojega temperamenta, toliko sveže, neposredne in prodirne liričnosti in toliko izvirnosti pesniškega izraza, da dajejo te prednosti njegovi poeziji ne le življensko upravičenost, ampak jo barvajo z onim najrahlejšim estetičnim vonjem, ki odlikuje samo najprist-nejše, najbolj dovršene umetnine.
Vidrič je bil izboren poznavalec starine, toda njegovo razumevanje antike, kakor tudi srednjega veka je čisto njegovo, osebno. Vse, kar je v prošlosti zdravega, solnčnega, daleč od vokvirjenosti in narejenosti, vse to ljubi s polnim smehom svoje neudržane, široke, vesele, preproste življenske sile, vse to opeva z brezprimernim vživetjem:
Tartio u dolu, gdje lovori šume i srebrene vode teku,, kucaju srca. — Crni satiri rumenog ovna peku.
... I vjeneav se liscem vinjagc bujne buku podižu divi ju.
Kucaju srca. S ljupkog se gaja bijele nimfe ozivlju.
Odtisk takega temperamenta daje Vidricevi pesmi kljub oddaljenosti motivov nekaj neizbrisno in očitno domačega, daje ji samoraslo obarvje, ki jo ostro loči od tujega klasicizma. Za to starinsko, po potrebi slovesno, umerjeno zunanjostjo živi neugnano gibanje, v resnih klasičnih marmornatih basenih se iskri, peni in šumi prozorno, objestno, radostno valovje domače studenčnice. Zdi se, da vsi satiri in nimfe v Vidricevih starih gajih skrivajo pod svojimi klasičnimi potezami čisto drugačne, dobro znane, domače obraze. Zdi se, da si je pesnik nadel svojo arhaično masko samo zato, da lahko pod njo prosto in na široko poveseljači, da lahko točneje pregleda svet okoli sebe in da lažje daje duška svoji neukrotljivi, razposajeni ironični žilici, da se lahko svobodneje posmehuje v koži večnega mitskega zasmehljivca. Ta smeh je čisto blizek in komaj strpi, da ne pokaže izza vseh starinskih slik svojih povsem sodobnih, tostranskih oči, katerih porog ni sarkastičen in jedek, ampak šegav, dobro-voljcn in preprost kljub vsej svoji duhoviti zaostrenosti.
Vidrič je prekipevajoče poln močnega, iskrenega čuvstva; zato doseza njegova pesem kljub hladni in pretehtani dikciji artista neko brezprimerno gracijoznost, ono vrsto odkritosrčne, naivne obranosti, ki domuje samo v otroško lepi duši. Prav ta enostavna dojemljivost mu daje zmožnost, da gleda na svojo okolico, na prirodo s tako tankim pogledom, da pronikne v trenutku do najbolj tajnih vrelcev poezije, 1 iričnosti v stvareh in da jo zajema iz polnega. Zbog tega Vidrič ni težak mislec, ampak slikar, zato ne razmišlja o svetu, ampak ga obožuje z očmi. Vsa Vidričeva poezija je galerija živobarvnih podob, ki osvajajo s svojo primitivno širino poteze, kakor tudi s čudovito dodelanostjo barvnih odtenkov:
... svitaše jutro. Rosa je pala, pa sc u krupnih kapljali blista.
Sja jutarnja zvijezda. Drhče i trepti jasika širokog lista.
Pod jasikom ljupko žamore dude i igra kolo naoko	Pana.
A sumi lug — to	ide vjetar
o	prvom osvitu dana ...
Te	prelestne	pesmi-skicc nehote	spominjajo	na	simbolistično	slikarstvo
bocklina	ali	Segantinija, ostavljajo jima	čudno enak vtis	s	svojim	romantičnim,
starinskim ozadjem, kar je le nov dokaz dovršene plastične zaokroženosti teh drobnih trubadurskih popevk:
O	omrklom parku jablani — bunar okružuju bi jeli, gdje smo ja i gospoja, — kao saneni sjeli, dok tavni Sume i tuguju — gordi i neveseli.
A gledaju za njima kipovi — u grmlju i sa čistine, pobi jel jeni. Lire kamene — stisle su ruke njine:
Hladni su bozi ljubavi — i zamiiu hladni u tmine.
Rahla, komaj zaznatna melanholija, ki diha iz mnogih romanc, prehaja ponekod v oni črni, globoki in hladni občutek groze, ki je morda eden glav-nih dramiteljev vse človeške pesniške tvornosti. Čista zamolklost takih tonov v zvezi 7. Vidričevo suvereno širokopoteznostjo, lapidarnostjo in točnostjo kretnje, ki vedno zadene to, kar je v duševnem doživljanju bistvenega in zna-
čilnega, ustvarja tudi tu temu pesniku tako lastni, posebni, nekoliko čudaški in neosebni slog, razkriva nove, nepoznane strani v bogati knjigi njegovega talenta:
Ja vidim grijeh. Gle! Gola, divlja hrid i oblak tavan vihrom raskidan, a s hridi zublja. Krvav joj je žar. i pada u noč i u okcan.
K temu sicer maloštevilnemu razredu spada tudi »Plakat«, pesem, ki se ostro izloča iz reda ostalih stihov. Mrka vizionarnost te pesmi, ki je morda osredotočenje vsega kratkotrajnega Vidričevcga delovanja, vse njegove stvariteljske sile, je morda tudi temno okno, ki nam da slutiti bodoči strmi vzpon pesnikove poti, ki je obetala toliko, a jc bila presekana že na začetku. Slika	pesnika,	tajinstvenega vrača iz	samotnih gora	jc	tako	veličastna, edinstvena,	kakor	iz	granita izklesana, da	ji težko najdemo	primere:
Kud pade snijcg bjelasaju se staže, na hrdih stijcnah bijele sc i ginu.
U snijegu stope. Blijed sc 1 jul ja mjcscc u svijetlih krpali, Sto po stijenah plinu.
A podno stijena sjaji	timor-šuma,
i ledna, sniježna ruši	sc i sniva
u plavct doli — gdje u staklu voda tavna slika mitskog grada pliva.
Ja vrač s a hridi	s I a z i m	uklet,	silan,
i	k niraznom srcu s tihem cimbal s nov a, po j a s n o m s n i j c g	u p 1 a v e	m i	s e	stope,
a s j e n moj pada	k a o p I a	51	bogova.
Vidrič, ki jc tako popolno zvezal neizrabljeno, prvotno in zdravo silo svoje kmetiške krvi z oplcmenjsno umetniško kulturo, je dal kljub vsej fragmentarnosti svojega dela mnogo pesmi, ki se kosajo z najbolj čistimi umetninami hrvatske poezije in je bil brez dvoma najbolj samonikla in trdna postava hrvatske moderne. Danes, desetletja po njegovi tragični smrti, lahko pregledamo obsežnost te izgube, saj je več kot gotovo, da bi sc pesnik takega znanja in takih sposobnosti razvil do najširših razmahov, da bi šel iz preteklosti v sedanjost in da bi doumel in izpovedal bistva obeh.
Op.: V članek o Kranjčeviču v j.—6. Številki sc je vrinila pomota. Začetek se glasi pravilno: »V devetdesetih letih preteklega stoletja .. .*
Pero Horn:
Točnost — pogoj za uspeli.
(Po Mardenu.)
»Nič ti ne koristi, če si še tako tekel, ako nisi pravočasno prispel na svoje mesto,« pravi La Fontaine. Če hočeš, da ti seme rodi sad, ga moraš pravočasno posejati in če hočeš na svetu kaj doseči, moraš dovolj zgodaj začeti s pripravami.
Vsi veliki možje so bili in so točni, točni v vstajanju, točni v delu in točni v izpolnjevanju svojih obljub. Točen mora bili tudi dijak, »kajti ne moreš se dvakrat kopati v isti reki,« pravi Heraklit. »Le kako moreš v tako kratkem času toliko izvršiti?« so vprašali nekega znamenitega moža. Pa je odgovoril: »Če imam kaj izvršiti, grem in izvršim!«
»Jutri« je vražji motto. Pogubnost tega »jutri« se je pri posamezniku in v zgodovini narodov pokazala že neštetokrat.
»Rana ura, zlata ura,« pravi naš pregovor in njegovo resničnost so poznali mnogi duševni velikani. Peter Veliki je stalno vstajal še pred dnem, kajti menil je, da je potrebno, da svoje življenje podaljša do skrajnih meja s tem, da ga čim najmanj porabi za spanje! Kolumb je skoval načrte za svoja prekomorska pota v zgodnjih jutrnjih urah, enako tudi Napoleon svoje vojne pohode. Kopernik in drugi starejši in novejši astronomi, kakor tudi mnogi pisatelji ljubijo rano uro, ki je za duševno delo najprikladnejša. Walter Scott je vstajal ob petih zjutraj, kajti le tako je mogel zadostiti svoji točnosti, ki je zahtevala, da sproti uredi vse tekoče delo. V nekem pismu je svetoval prijatelju, ki je nastopil svojo prvo službo, naj med drugim pazi zlasti na to, da si bo iskal razvedrila še le po delu, ne pa pred njim.
Ne moremo nikoli dovolj priporočati zgodnjega vstajanja. Družina, ki je vajena vstajati pozno, je na potu propada. Človeku od 16. leta dalje, zadostuje okoli 9 ur spanja na dan. Po deveturnem spanju je zdrav človek dolžan vstati, hitro opraviti svoja jutrnja opravila in brzo oditi na svoje delo. Često pa zadostuje celo samo 7—8 ur spanja. Seveda mora pravočasno legati k počitku, kdor hoče prespan vstati dovolj zgodaj.
Zavedaj sc, dijak in dijakinja, da je tudi tebi rana ura zlata. Ne večerni študij pozno v noč, zjutraj pa neprespan brez zajutreka hiteti zadnjo minuto v šolo. »Fcstina lente« se smiselno pravi tudi: zgodaj k počitku in zgodaj na delo!
Naša točnost pa zahteva dalje, da gotovo v pravem času izpolnimo dano obljubo. Človek, ki brez najglobljega vzroka prelomi svojo besedo, je lažnik in mu ljudje ne zaupajo več. »Če kdo ne spoštuje časa drugih ljudi, tudi ne bo spoštoval njihovega imetja,« pravi Grecly, »saj tatvina časa se ne razlikuje od denarja«, kajti »čas jc zlato«. »Ni nujno potrebno, da živim, toda nujno je, da ob dogovorjenem času pridem na dogovorjeno mesto,« pravi Pompcj.
Tajnik predsednika Washingtona je nekoč svojo zamudo opravičeval s tem, da mu ura zaostaja. Predsednik pa ga zavrne: »Če jc tako, si kupite drugo uro, ali pa si bom jaz preskrbel drugega tajnika!«
O Napoleonu je znano, da jc povabil nekoč maršale h kosilu. Toda ker niso prišli točno ob uri, jc sam sedel za mizo in kosil. Prišli so, ko jc Napoleon baš vstajal od mize. »Gospoda, kosilo je minilo, pojdimo na delo!« jih pozdravi ccsar.
So ljudje, ki jih delo vedno prehiteva in zato tarnajo, da imajo preveč dela. To so tisti, ki svojega dela ne izvrše pravočasno. Vedno in povsod samo hite in zdi sc, kot da sc vsak trenutek boje, da bi zamudili vlak. Manjka jim metode, ne znajo si časovno urediti svojega dela in zato dosežejo le redko-kedaj kaj posebnega. Njihovo življenje jc polno skrbi in nervoznega hitenja. Tudi njim velja pregovor »Festina lente!«
Mladenič in mladenka naj bosta ponosna na svojo točnost. Kdor je točen po času, bo točno izpolnjeval tudi svoje besede. Obojna točnost pa vzbuja v drugih spoštovanje in zaupanje, kajti tvoja točnost dokazuje, da imaš svoje posle v redu in da si' sposoben urejevati in upravljati tudi tuje zadeve.
Vlakovodjcva ura zaostaja — in zgodi sc strahovita nesreča. Sel, ki prinaša obsojencu pomilostitev se kje malo zamudi, a medtem je bil nedolžni že usmrčen... In koliko uničenih življenj je uničenih le, ker so zamudila pravo minuto! Koliko pijancev jc spoznalo svojo zmoto še le na smrtni postelji, in
koliko sladostratnikov krije prezgodnji grob, ker niso pravočasno ukrotili svojega poželenja!
»Prepozno, prepozno!« votlo bobni iz tisoč grobov, ki so prerano zakrili mlada, nadobudna življenja. Kdor je točen, kaže, da sc zaveda svoje odgovornosti, pa ne samo do drugih, tudi do sebe. Ta zavest odgovornosti pa je navadno odločilna za potek posameznikovega življenja. Kajti v najvažnejših zadevah človeškega življenja odločuj vedno zavest odgovornosti! Zlasti pa se zavedajmo svoje odgovornosti v boju s samim seboj in s svojimi strastmi! Saj tudi za posameznika velja objokovanje Gospodovo nad Svetim mestom:
»... Ne bodo pustili (sovražniki) v tebi kamna na kamenu, zato ker nisi spoznalo časa svojega obiskanja.«
Capricornus:
Popotni spomini.
Julij, 1928, Salzkammergut.1
Die Rcise glcicht cincm Spicl. Es ist immer Gcwinn und Vcrlust dabei und mcist von der uncrwartetcn Scitc. Man empfangt mehr oder weniger, als man hofft, man kann ungestraft cine Wcile hinschlcndcrn, und dann ist man wieder genotigt, sich cincn Augenblick zusam-menzunchmen. Fiir Naturcn wie dic meine, die sich gernc festsetzen und dic Dinge fcsthalten, ist einc Reisc unschatzbar, sie belebt, berichtigt, belehrt und bildet.
(Goethe.)
Računala sva, da bova danes zvečer že na Schafbcrgu, znanem razglednem vrhu. Toda zgrešila sva pot in sc precej zamudila, povrh je pa šc dež začel pršiti.
Greva v vas Seharfling ob drugem koncu vznožja, da tam prenočiva. V vasi, ki leži prav ob Mondsce, sva bila že precej proti večeru. Stopiva k potoku, si skuhava za večerjo čaja, potem pa pri prvem kmetu poprosiva strehe. Pelje naju v listnico, kjer je bilo na kup nametane dosti slame in listja. Pod kupom si napraviva vsak svoje gnezdo, se zakopljeva do vratu v toplo ležišče in zadremljeva.
Nisem še dobro zaspal, pa sc oglasi tovariš in pravi, da po slami nekaj šumi. Nisem mu verjel, saj slama na kupu vedno šumi, ko se useda. Obrnem se na drugo stran in poskušam zaspati. Zdaj	pa	sam začutim, da nekaj	proti
meni leze. Spravim se pokonci in v mraku	sva	še toliko	razločila, da	v tej
listnici prenočujejo tudi ščurki. Zdaj sem pa	že	verjel, da	slama šumi. Da bi
drug drugega ne motili, zlezeva na vrh kupa	in	zaspiva.
Prav zgodaj zjutraj se zbudim, Bilo je še čisto tema. V slami pod glavo nekaj cvili. Mislim zbuditi tovariša, a ni bilo treba. Zbudil se je tudi 011. Vzglavje se začne narahlo dvigati, a sc spet poleže. Cviljenje malo preneha, a se spet oglasi. Cvililo je več glasov. Zuaj začne eden, potem drugi, včasih vsi skupaj. V tem napetem poslušanju se mi zdi, da vsa listnica skrivnostno šumi. V dremavi lenobnosti se nama ne ljubi vstati in čakava, kaj bo. Cviljenje in šumenje ne poneha. Vstaneva in sc opraviva. Z nogami razkopljeva ležišče. Pod vzglavjem je bilo mišje gnezdo.
1	"^e ^rt‘cc 50 spomini z raznih potovanj; odtod tako različni datumi in navedbe krajev.
Še v temi jo pobereva iz listnice in udariva brez slovesa pri kmetu pot na Schafberg.
Julij, 1930, Assisi.
Dafi wir uns in ihr zerstreucn, darum ist die Welt so grofi.
(Goethe.)
Nedelja. Pri maši sva^ bila v kapelici, v kateri je molil sveti Frančišek. Kapelica stoji sredi mogočne cerkve, sezidane poleg starega samostana, v katerem sva dobila streho. Spala sva na eni postelji tako, da sva imela vsak na drugem koncu glavo.
Po maši stopiva v mesto. Leži ob strmem bregu Monte Subasia in živi skoraj samo od tujcev. Ulice so puste in mrtve. Zapustiva mesto pri starem zidovju nekdanje etruščanske naselbine. Na Monte Subasio naju pelje pot. Med oljčnimi vrtovi, mimo tihih, sivih domov prideva med cvrčanjem škržatov do kraja imenovanega Carceri. Ob sila strmem hudourniku stoji majhna cerkvica in samostan. Vse je skrito med drevjem. Tukaj je v skalni votlini delal sveti Frančišek pokoro. Potrkava na vrata, a neki mož pove, da ni nobenega patra doma in da naj se oglasiva popoldne. Odpraviva se dalje.
Pot je izginil. Po golem travnatem pobočju se vzpenjava. Ob vsakem koraku splašiva cel oblak kobilic. Solnce pripeka, trava diši kot po rožmarinu. Iz plitve kotanje plane ptič in s težkim plahutanjem zbeži.
Popoldne. Na vrhu hriba leživa. Vrha prav za prav ni pravega, ker se hrib konča z veliko valovito planoto. Mir, da bi čul svoje misli. Proti zahodu leži umbrijska ravnina. Malo više se sveti na strmem griču Peruggia, še više sc med hribi blešči nekaj jekleno svetlega: Trazimensko jezero. Proti severu, vzhodu in jugu hribi, Apenini. Niso položni, niso prestrmi. Taki so kot bi jih naslikal romantičen slikar. Vsi hribi so goli, brez gozdov. Vijolične meglice se ovijajo vrhov, niže so bolj rdečkasti. Nebo je živo-modro. Kot bi gledal Pcrugginove ali Pinturicchijeve podobe.
Nenadoma zapiha močen veter, a le za hip. Na travi je ležal velik kos papirja. Vrtinec ga zgrabi in čisto navpično dvigne v zrak, kot bi ga kdo zviška gor potegnil. Papir je zginil v zraku in ni bilo videti, da bi kje padel na tla. Res čudno.
Odpraviva se dalje. Na drugem koncu vrha se pase čreda ovac. Poskusiva priti v bližino, a velik pes, bel in kosmat, se dvigne in renči z globokim basom. Pastirja ni videti. Pustiva ovce, da se vrneva proti Carcerom.
To pot je bil v samostanu, ki pa ni večji od kmečke hiše, prileten čokat menih. Z veseljem naju pelje v notranje prostore. Nizke, temne celice, skromen refektorij, vse je kot je bilo. Pod samostanom je v živo skalo vsekana votlina s Frančiškovim ležiščem. Za zglavje je imel uglajeno poleno, ki je še sedaj tukaj, vsaj tako je dejal.menih. Tik pod samostanom pada navpičen prepad v hudournik. Onstran stoji drevo, kjer je zbral sveti Frančišek ptice, da jih je učil peti, tako je pravil menih. Potem povpraša odkod sva. Ko je slišal ime Slovenci in Jugoslavija, takoj pripomni, da smo zdaj pač pod Srbi in da bi za nas kot katolike bilo bolje pod Italijo kot pa pod heretiki Srbi.
V	mestu sc oglasiva še v cerkvi in samostanu Sv. Damijana, ki stoji na ostankih Frančiškove rojstne hiše. Menih-Nemec nama pokaže prostor, kjer je Frančišek pisal Solnčno pesem. Med tremi stenami, brez strehe in proti dolini odprt, ozek, miren kotiček. Droben trak solnčnih žarkov sije skozi oljke pod oknom na nageljne, mirto in drugo cvetje, rastoče v lončkih
po vsem prostoru. V dve marmorni plošči je vklesana Solnčna pesem, pesem umbrijskega solnca, pesem duše, ki je že umrla svetu in čakala v silnem trpljenju, da se vrne v Solnce, odkoder je prišla. In sem čital:
Laudate si, Misignore, cum tucte le tuc crcature, spetialmente messor lo frate sole, lo quale iorno et allumini noi per loi ...
Laudate si, Misignore, per sora nostra mortc corporale, da la quale nullu homo vivente po scapparc.
Guai acquclli chc, morrano nc le pcccata mortali!
Beati cjuelli che troveranc le tuc sanctissimc voluntati, ca la morte	secunda nol	(arra male.
Tako	je pel človek, ki	je zapustil	vse, očeta, bogastvo	in	slavo,	da je
služil svojemu Gospodu, ter bolan in slep našel svojo najvišjo srečo.
Julij, 1928, Salzburg.
Wic nur im cig’nen Hof cin Hund zu bellcn wagt,
So in der Frcmdc schwcigt cin trotz’ger Mann verzagt.
Macht cs zu Haus dich stolz, dafi man dich chrend nennt: Gch in dic Frcmdc nur und sieh, wcr dort dich kennt.
(Ruckcrt.)
Danes proti večeru sva prišla v Salzburg. Mesto je sila čedno in snažno. Prav te dni se vrše vsakoletne slavnostne salzburške igre, zato je videti precej tujcev.
Mislila sva ostati nekaj dni v mestu. Zato na vseh koncih sprašujeva po prenočiščih.	Vse je polno.	V stari trdnjavi na hribu imajo	študentje	svoje
»svratište«.	Vsa	trudna prilezeva gor in	obupano povprašava	za	prostor, pa
tudi tukaj ni nič. Jezna skleneva, da si ponoči ogledava mesto, zjutraj pa odrineva na Koroško.
Pod trdnjavo, že v mestu, kar tako v neki gostilni vprašava za prenočišče. Debela krčmarica hoče, da bi odrinila kar vsak po štiri kovače v njeno denarnico. Taka je s tujskim prometom: kjer se tujski promet začne, tam je prostor le še za bogati svet, za študente se pa nikjer nič ne poskrbi.
2e proti polnoči jo zavijeva v neki »Bierstuberl«, da se malo oddahneva in kaj malega pospraviva za lakoto. Pri mizi sc seveda slovensko pogovarjava. Za mizo sede neki star gospod in naroči velik vrč piva. Pa sc oglasi ta gospod in nama v nerodni ljubljanščini razloži, da je Slovenec iz Ljubljane. Potem pokliče natakarico in tudi ta pove, da je doma iz Trbovelj, slovensko pa nc zna več, ker je že mlada šla od doma. Potem naju stari gospod sprašuje, kako sva kaj potovala, kaj jc v Ljubljani novega. Pravi, da precej potuje in s ponosom pove, da jc bil pred kakimi tridesetimi leti tam v Ljubljani. Posloviva se od starega Slovenca in kreneva spat na kolodvor.
Spotoma naju premoti skušnjava, da stopiva v neko lepo razsvetljeno kavarno. Kavarna je polna elegantnega sveta. Junaško vstopiva v svojih okovanih in blatnih škornjih in z nerodnimi nahrbtniki ter sc posadiva na mehke sedeže. Posebno všeč to ni bilo natakarjem.
Ko tako sediva, pristopi k mizi suh, majhen gospod z očali. V francoski nemščini spražuie po najini poti in domovini. Misliva, zdaj bova imela pa s policijo opravka, ko sprašuje za naju ta detektiv. Toda gospod se predstavi kot francoski pisatelj Gcrmain, ki potuje po svetu. Povabi naju za drugo leto v Pariz in pravi, da se bo oglasil v Ljubljani. Tako sva strah s policijo srečno prestala.
Es gibt doch in der Welt nichts Interes-santercs fur den Mcnschen als den Menschen.
(Humboldt.)
V mestece Cassino sva prišla. Predpoldanska vročina žari po mirnih ulicah. Na strmem hribu za mestom se vije v dolgih ovinkih cesta proti vrhu.
Po gladki, asfaltirani cesti počasi korakava na vrh. Hiše so izginile. Na redkih oljkah po hribu muzicirajo škržati. Ob poti v senci je polegla kozja čreda. Črne, kosmate živali, z dolgimi zavitimi rogovi i,n sila živahnih oči naju radovedno pogledujejo, ko se pri njih v hladu ustaviva. Tovariš je privlekel na dan steklenico pletenico sladkega cekinastega vina, ki so jo nama dale na pot dobre sestre v Zavodu svetega Hijeronima v Rimu. Prijetno leze po suhem grlu božja kapljica v silni vročina.
Po bližnjici kreneva s ceste. Solnce pripeka prav v hrbet. Ob poti stoji napol podrta kapelica. Nešteto martinčkov in kuščarjev švigne med kamenje, ko začujejo najine korake. Velike kobilice brneče preletavajo skalnato pot!
V	samostanu na vrhu hriba zvoni poldne. Težki, brneči udarci velikega zvona prihajajo in odhajajo v opoldansko tihoto.
Skozi mogočne zidove dospeva do samostanskih vrat. Star vratar nama najprej dopoveduje, da ne moreva noter, če si ne pokrijeva nog. Imela sva namreč kratke hlače, nogavic seveda nič. Končno se je le vdal. V hladni čakalnici sc oddihujeva od vroče poti. Odpro sc vrata in neki mož nama prinese velike porcije makaronov in riža za kosilo. Še celo liter rdečega vina prinese. Zmenili smo sc še za prenočišče, ki ga imajo za take vrste popotnike že kar pripravljenega.
Po kosilu greva ogledovat samostan. Takele besede polaga Dante svetemu Benediktu v usta o ustanovitvi samostana:
Qucl monte a cui Cassino b nc le costa, fu frequentato gii in su la cima da la gente ingannata c mal disposta, c quel son io chc su vi portai prima lo nomc di colui, chc n terra addussc la veriti chc tanto ci sublima.
Mogočna stopnišča in dvorišča sc odpirajo na vseh koncih. Dva velika črna krokarja, nekak simbol svetega Benedikta, krakata in se čisto krotko sučeta okoli ljudi. V spodnjih prostorih samostana, skoraj v skalo vsekane, so celice prvotnega samostana. Tesni prostori z majhnimi okni. Vse stene teh celic, katerih vsaka je spremenjena v kapelico, kot tudi večja kapela, so poslikane s krasnimi freskami v slogu Beuronske šole. Slikal jih je nemški pater Lenz s svojimi učenci. Čudovit je sveti mir in asketska resnost podob. Ves nastroj, ki ga človek čuti ob slikah v teh mračnih prostorih, ob krasnih barvah in preprostih, skoraj naivnih linijah, je nekaj tako globokega in vzvišenega, tako meniško mirnega - in ubranega, da v človeka vlije nekaj, kar občuti le še ob najsamotnejših urah svojega življenja. Ogledovanje teh slik jc molitev.
Po večerji odideva na Terrazzo del Paradiso, odprt prostor nad strmimi samostanskimi zidovi. Iz temne noči tam daleč za hribi vstaja bela luč. Globoko v dolini, strmo pod samostanom, vstajajo dolge sence. Nebo se svetli bolj in bolj. Mehka mesečina je ovila bleščeče bele samostanske stene. V mirno noč prihajajo glasovi korala, ki ga menihi prepevajo v cerkvi. Onstran doline pod hribi miglja nekaj lučic. To jc Aquino, rojstni kra; Tomaža Akvinskega. Pod samostanom v drevju se oglaša skovir.
Das ist Italien, das ich verlies ... Leben und Weben ist hier, aber nicht Ordnung und Zucht.
(Goethe.)
Precej pozno popoldne sva se z dvema nemškima študentoma iz Dessaua — študirata slikarstvo in sta protestanta — odpravila na Vezuv. Predmestja so kmalu ostala za nami.
Korakamo jx> črnih, umazanih tleh med vrtovi. Oljke, fige, robidovje, cele njive paradižnikov. Nekaj posebnega so ti paradižniki. Oba Nemca sta pridno segala po njih. Pokusim jih in res imajo tako sladek okus in sočno, vlaknato meso kot dateljni. Škoda, da fige še niso zrele.
Kot bi odrezal, prenehajo vrtovi. Tu smo zgubili pot. Nedaleč je videti observatorij, ki stoji skoraj na podnožju Vezuva. Mislil sem, da je bliže vrha. Preko otrdele lave, ki ob vsakem koraku votlo bobni in preko neštetih kotanj in gričkov srečno primahamo do observatorija.
Korakamo ob progi, ki vodi na vrh, a gre od observatorija do prve postaje, kjer se prične vzpenjača, skoraj po ravnem. Med lavo raste precej staro drevje.
V	mraku udarimo po strmem, pepelnatem pobočju navzgor. Noge sc udirajo globoko v pepel, trdnega kamna ali skale ni čutiti. Ob vsakem koraku se usipa pepel v dolgih curkih po bregu. Poti skoraj ni, ker peš le kak študent iz tujih krajev zaide na vrh. Stemnilo se je do dobra. Tovariš Nemec je zgubil štruco kruha, ki jo je bil naložil na vrh tornistre. Brez nevolje se odpravi na iskanje.
Ves Neapelj pod nami je v lučih. Oddaljeni glasovi ladijskih siren prihajajo z morja. Svetilniki sc love s prameni svoje luči. Ob zobčasti železnici, ki je postavljena ob strmo pobočje na nekakih mostovih, so se užgale luči.
Korakamo dalje. Zdi sc, da sc hrib zdaj pa zdaj nalahko strese. Veter zanaša žvepleno smrdeč dim v nos. Visoko v zraku sc vali bel, svetel oblak po vetru. Mislili smo obiti zadnjo postajo vzpenjače, ker je treba za vstop na vrh plačati tri lire. Toda prav ko mislimo, da smo ušli nevarnosti, nas kljub temi zavoha nek cicerone in kmalu smo bili pri postaji, kjer se je z jato njegovih tovarišev začelo prerekanje. Nemca privlečeta na dan svoje albume s podpisi mnogih oseb in brezplačnimi vstopnicami v razne muzeje po raznih državah Evrope. Ljubosumje je zgovorne cicerone premagalo, da so popustili za celo liro.
S četo tujcev — med njimi največ Angležev — odidemo od postaje proti vrhu. V temi skoraj ni razločiti poti. Dim postaja vse gostejši, veter hujši in hujši.
Nenadoma sc odpre velikanska kotlina s strmimi stenami, visok stožec stoji v njej. Kakor besen brizgne iz njega ognjen steber, za hip obstane, a se razdrobi v nešteto žarečih drobcev, ki s šumom padajo na pobočje stožca in v dno kotline. Ob vsakem izbruhu udari na uho udušen glas kot da sc je para velikanske napetosti sprostila in udarila v prostost. Beli oblak dima se žareče sveti. Ob podnožju stožca je udaril na dan curek žareče lave. Počasi se razliva po kotlini ognjeno jezero. V enakomernih sunkih, zdaj več zdaj manj, bljuva iz stožca krvava masa. Ob vsakem izbruhu se kotlina razsvetli kot ob silnem požaru. Človeku jc, da bi pokleknil in molil.
Proti polnoči odidemo v mesečini do postaje, kjer nekaj časa razbijamo, da bi smeli prenočevati v čakalnici, a ne opravimo nič. Poležemo na betonski terasi v nekem oglu. Spal nisem skoraj nič, ker je bilo zelo mraz in jc še veter zanašal dim v naš kot.
Ob prvem svitu nedeljskega jutra odidemo nazaj proti vrhu. Po strmi stezi se spustimo na dno kotline, da bi obšli ves stožec. Podnevi pogled še daleč ni tako grozen kot ponoči.
Lava, ki je včeraj zvečer bruhnila iz podnožja, je na vrhu že trda, da hodimo po nji. Vroča je pa tako, da roka ne zdrži. Neki podjeten mož je razbil skorjo in sedaj z železnimi kleščami stiska žarečo lavo v okrogle ploščice. Na eni strani je vtisnil Vezuv, na drugi pa Dantejevo glavo. Za precej drag denar si kupiva vsak po en tak spomin. Nemca pridno fotografirata.
Otok Capri! Dopoldne smo se kopali v pristanišču pod mestom. Zdravili smo si žulje od včerajšnje poti z Vezuva v Sorrento na Sorrentskem polotoku, kjer se je rodil Torquato Tasso. ^	^
Popoldne odidemo v mesto, ki leži med samimi vrtovi. Vodo prodajajo. Bleščeče bele vile so se posejale med zelene vrtove ob strmem pobočju. Iz temnega listja po vrtovih gledajo napol zrele oranže in limone. Rožno rdeče breskve prijetno diše v vročem popoldanskem solncu. V vrtnih uticah se dolgočasijo letoviščarji v belih oblekah.
Cesta zavije zunaj mesta ob skalno pečino, ki pada navpično v morje. Ladjice ob bregu so videti kot sive pike. Le morje je čuti, ko se zaletava v skale. Daleč onstran morja se blešči Neapelj. Bel dim raste in se širi iz Vezuva po vijoličnomodrem nebu. Ob cesti diši lovor, mirta. Agave in opuncije silijo iz kamenja v solnce.
Iz mirnega mesteca Anacaprija, prav na koncu otoka, na najvišjem mestu se spustimo proti morju. Pot se zvija strmo navzdol med kamenitimi ogradami oljčnih nasadov in vinogradov. Vrtovi postajajo vedno redkejši, le tu pa tam je še kateri na kaki terasi, ker je strmina proti morju prehuda. Po stopnicah pridemo srečno do svojega cilja — Modre jame.
Malo više odložimo svojo robo in v kopalnih hlačkah stopimo proti vhodu. Odprtina v jamo je samo toliko velika, da more čoln noter. Eden Nemcev korajžno pljuskne v vodo in izgine v temni jami. Za njim jo udarimo še drugi. Voda je precej hladna. V jami je izprva precej temno, a se oko navadi. Slovesno vsak parkrat zakriči. Voda je opalnomodra, prav tako tudi strop jame in stene. Če pogledam kožo pod vodo, je videti čisto srebrna. Prav čuden občutek je, ko vidiš pod sabo svetlomodro vodo, a nikjer dna. Zdi sc kot bi plaval po jasnem nebu.
Pri odhodu iz jame sc je eden Nemcev potolkel po kolenih, ker ga je v ozki odprtini vrgel val na tla. Vendar smo srečno opeharili cicerone za pet in dvajset lir, ki jih mora vsak plačati kdor hoče v jamo.
Nazaj grede se ustavimo ob nekem vinogradu. Grozdje ravno kaže, da je precej zrelo. Pokusimo. Kmalu ga pridno obiramo. Z grozdom v roki sedemo na travo in se gostimo. Tedaj pa nekdo nad nami v bregu zakriči. Grozdi so bili kmalu vsi skriti/Čez čas prileti dol mlad mož in začne ogledovati vinograd. Tedaj se tovariš spomni in ga vpraša, če bi lahko malo grozdja pokusili. Mož dovoli, najbrž ni vedel, da smo ga že.
V	mraku sc dvignemo in krenemo navzgor. Preko kamenitega zidu poskačemo v oljčni nasad in poležemo pod oljkami. Po tovariševem zgledu si natrgam debelih listov opuncije za vzglavje.
Dan počasi ugaša. Škržati so potihnili. Nekje se oglasa muren, potihne in zopet prične. V oljkah Šumija večerna sapa. Iz temnega neba se užigajo zvezde. Daleč z morja prihaja kričanje galebov. Vsi molčimo.
Literarni pomenki
poleta. Pesmi, ki ste jo še priložili, bi morali dostaviti tako kitico:
Slavko L. P., Maribor. Z zanimanjem sem prebral Vaše pismo in prav tako tudi venec Vaših pesmi, s katerimi ste hoteli pokazati, da je Vaše literarno stremljenje vsestransko. Preveč jih je, da bi Vam mogel analizirati drugo za drugo, zato Vam povem splošno sodbo o vseh. Verzi Vam tečejo gladko in tudi rime Vam ne delajo preglavic, čeprav niso vse vzorne, a vendar, vendar — pesmi so slabe. Zakaj? Motivi so tako obrabljeni, starinski že, dasi pravite, da ste jih pisali z vso dušo in da je v vsako kanila kaplja srčne krvi. Verjamem Vam, saj drži še vedno in bo držalo ono nil novi sub sole, toda nianse v doživljanju slehernega so le različne in podati njihovo posebnost in jo ujeti v samosvojo besedo — to je novost, ki naj nam jo da pesnik. Ne zahtevam, da bi kar čez noč vse to dosegli, saj ste še mladi, a povedal sem, da boste vedeli, kaj Vam manjka. Z vajo in pridnim študira-njem naših in drugih dobrih pesnikov boste prodrli tudi v tehniko pesmi, v skrivnost osebnega stila in še v moc besede, ki jc v njeni konkretnosti in zvočnosti. — Vaš načrt o Pohorju mi je	kar	všeč	in	vesel bom, čc	sc
Vam posreči!
Jelenka, Selo. Tudi zadnji drobceni stvarci sta me prepričali, da sc boste še lepo razvili. Ali ste brali, kako so zadnjič v nekem listu pohvalili Vašega »Miška«, češ, da bi mu v nobenem uredništvu ne mogli pokazati vrat? Povedal sem Vam to, da boste še bolj veseli in še z večjo vnemo delali, čeprav se Vam mogoče »častitljivi starček« bridko smehlja, ko Vas gleda in	premišlja	dneve, ki so bili...
Lepo ga pozdravite (saj sc dobro poznava!) pa tekmujta, kdo bo več napisal!
Andrija Svarunovski, Kje? Naj bo, čeprav brez pravega imena in kraja — samo to Vam povem, da sc drugič lepo predstavite, kakor zahteva olika! Čc bi bila črtica »Za njim!« stilistično bolj uglajena, bi jo nemara priobčili, ker je v njej	par	mest,	ki	so kljub obrabljenemu motivu	—	lovcc	sc	ponesreči! —	res
lepa. »Mesečina« je medla in priča, da boste boljši pripovednik nego pesnik. Obljubljeno pošljite, ker sem prav radoveden, kako je bilo Vaše življenje »Ob Soči«.
Anuša, Ljubljana. Spomnili ste se naših bratov ob Soči in Adriji in jim zapeli pesem »Trpinom«. Čustvo je v pesmi, a izraz Vam je še neokreten, začetniški. Če ste že pozabili na Goriško in Primorje in se hočete držati zdaj uradnega imena onih na5ih krajev, pač ne bi smeli pisati Benečija Julija no Julijska Benečija, ki se ga, menim, tudi ne bomo privadili in sc ne sprijaznili z njim! — Tudi »Zapreke« me niso navdušile: šibke, šibke so...
Magdin, Kumbor. Proza »Brez naslova« je toliko zanimiva, kolikor podajate v njej ono borbo, sicer pa jc pusto in vsakdanje dolgočasno pripovedovanje, ki ne pozna nikakega
Mislil nekoč sem, da bom pisatelj, mislil nekoč sem, da pesnik bom, zdaj pa ne mislim nič več!
To bi bil odgovor za vse Vaše literarno prizadevanje v Vašem stilu, ker od Ptuja do Kumbora se niste prav nič razvili, da bi Vam mogel reči: pošljite še kaj! Pustite pero in ne mučite sc po nepotrebnem, saj boste lahko kljub temu kdaj še slaven mož v svoji stroki. Slovenci imamo samo enega Vojanova, ki ga pa bolj poznamo kot — generala Maistra!
Dore, Celje: Vesel sem Vas! Vse jc sveže, pristno, prisrčno. »Štiri vzklike« priobčimo in mogoče tudi prozo. »Jesenski večer« je nekoliko šibkejši, dasi jc mnogo boljši ko tucate drugih, ki jih moram prebirati. Svetoval bi Vam, da bi ob kistu in čopiču ne zanemarili peresa, ker dar imate tudi zanj! Kako lepo bo, ako boste mogli kdaj pokazati svoj talent v sliki in besedi! Aforizmi — čc so res Vaši — pričajo, da ste tudi mislec. O priliki prinesemo. Pozdravljeni in sc še kaj oglasite z besedo in s sliko, saj ste videli, da je Mentor organ tudi naše najmlajše upodabljajoče umetnosti!
Vladimir, Dol pri Ljubljani. Pesmi so in niso — rad bi, da bi bile boljše, da bi jih bil odkrito vesel, kakor sem Vaše proze, ki je motivno tako sveža, da sc mi zdi kar sumljiva. Veste, na svetu so že marsikaj napisali in priznati moram, da sem zadnje desetletje mnogo, mnogo premalo bral, da bi mogel imeti v evidenci vse, kar je izšlo izven območja našega jezika. Tudi Kiesgcna n. pr. do danes nisem poznal in sem Vam hvaležen za prevod pravljice o »Materinem srcu«, ki ga bomo priobčili. Če sta »Jablana« in »Prijateljski obisk« originalna, mi le potrjujeta, da sem Vas že prvič sodil prav, če sta pa le prirejena, potem ne morem drugega reči, nego da ste v dobri šoli!
Boltcžar Ploha, Veržej. Izmed poslanih treh »Vzdih« še najbolj ugaja in ga mogoče priobčimo. Počasi, mislim, se boste še napravili!
Mirko, Kje? Brez imena in kraja — v koš, kamor bi tudi sicer moralo!
Ivanuška, Ptuj. V »Solncu spoznanj« ste sc lepo sprostili v res pesniški jezik in bi bila pesem lepa, če bi ne bilo v drznih metaforah nekake prisiljenosti in toliko — krvi! »Strta družina« bridka slika socialnih razmer, ki pa v Vaši pesmi ne more v svet... Prosto po Prešernu ste zapeli »Pesem srednješolskega trpina«, ki jo kvarita samo zadnja dva verza! Po vsem, kolikor Vas poznam od začetka do danes, morem ugotoviti, da ste napravili že lep korak v razvoju. Na svidenje v prihodnjem letniku!
Pomcnkarjcv Postscriptum.
I;inis coronat opus!...
Zopet je leto za nami, mladi moji prijatelji, in spodobi se, da v slovo nekoliko pokramljamo. Kako sem bil zadovoljen z Vami? Tako,
tako, kaj bi rekel, kakor je profesor ob Vaših nalogah, ko jih mora brati in redovati. Saj veste, kako je. Tri, štiri naloge so med štiridesetimi res take, da jih je veselje brati, druge, no, Bog pomagaj!... bolezen sedanjosti — površnost v znanju jezika — se pozna skoraj vsem in pri večini sem pogreial tudi pravega smisla za — lepoto. Da me taki niso navdušili, si pač morete misliti. Želel bi, da bi se spametovali in se ne oglašali več! Popravnih izpitov in repetentov bi se rad otresel, ker sem videl, da ni zalegla pri njih nobena beseda. Krivdo boste valili name, vem. Nič ne rečem, mogoče bi kak drugi Pomenkar v Mentorjevi šoli s svojo metodo več dosegel, a saj veste, ultra posse — nemo tenetur.. . Ta »ultra posse« pa nisem samo jaz sam ubogi Pomenkar, temveč je tudi — ubogi Mentor, ki se niste zavzeli zanj tako, kakor bi sc morali, da bi mu pomagali, če že ne do 5000, pa vsaj do 3000 naročnikov. Ako bi imel za seboj tako legijo naročnikov, bi prepustil Pomenkar-ju več strani in njegov collegium de arte po-etica bi bil vse drugačen in najbrž tudi rezultat boljši...
No, po toči ne bomo zvonili!...
O	počitnicah boste imeli premnogi priliko, da sc seznanite z našo sodobno književnostjo, ki jo morate poznati, preden sami primete za pero; opozarjam Vas pa tudi na naše klasike, pesnike in prozaiste, ki Vam bodo še vedno
Dijaški šah
Urejuje Bogo Pleničar.
Listnica šahovskega urednika. Radi pomanjkanja prostora je v zadnjih številkah Mentorja izostala šahovska rubrika. Z Mentorjevim urednikom sva napravila kompromis v tem smislu, da bomo v bodoče prinašali šahovsko rubriko redno v vsaki številki Mentorja, vendar v nekoliko zmanjšanem obsegu. Zato bo treba rubriko nekoliko preurediti. S teorijo končnih iger bomo končali v prihodnjem letu, poleg tega pa bomo prinašali redno po en problem in eno partijo. Od vesti P° šahovskem svetu bomo prinašali samo najaktu-alnejšc.	.	....
Pri tej priliki sporočam vsem, ki so se dih prijavili za Mentorjeve korespondenčne partije, da morajo te igre radi premalega zanimanja med ljubljanskim dijaštvom izostati. Ce bomo opazili pozneje vcČ zanimanja, se bomo nanje povrnili. V naslednjem pa prinašamo obljubljeno poročilo o reformirani šahovski 'Kri.
Reformirana šahovska igra.
Kakor je bilo pričakovati, je vzbudila reformirana šahovska igra v vseh šahovskih krosih veliko zanimanje. Izumitelj je tekstilni inženir Norbcrt Voss, ki se je odloul reformirati šahovsko igro v tem smislu, da je po-
dobra šola. Samo prav morate vse brati, po onem znanem receptu, ki ga je nekoč podal Mentorjevim naročnikom dr. Josip Debevec in Vam je znan tudi iz Westrove Čitanke. Opozarjam Vas na to, ker sem videl in spoznal ob Vaših pošiljkah, da bore malo berete in da mnogi, mnogi razen slovenskih čitank in predpisanega čtiva druge knjige še niso imeli v roki. Bil je tudi med Vami nekdo, ki drugih pisateljev in pesnikov ne pozna — razen Mentorjevih, katerih mu, kajpada, ne morem še postavljati v zgled! Oni, ki boste na deželi, se nasrkajte tudi vsega vonja, ki ga diha naša gruda, in se napijte vseh lepot, ki tudi še čakajo svojih glasnikov! Naša sodobnost, se zdi, se je v leposlovju oddaljila od naše zemlje in zato bi Vam ne svetoval, da bi hlastali za efemerno modernostjo, marveč da zaorjete prave domače brazde, ko pride Vaš čas. Na ta čas pa se morate pripravljati z bistrim očesom in dovzetno dušo, ki ljubi vse, kar je res našega !
Toliko za slovo m na pot, ko odhajate na počitnice, ki jih lepo in zdravo preživite in mislite kaj tudi na Mentorja, kateremu naj pridobi vsak deset naročnikov, da Vam bo začel oktobra prav na široko pisati
Vaš
Pomenkar.
višal oba, v najvažnejših pozicijah se nahajajoča srednja pešca (torej damskega in kraljevega pešca, pri belih di in C2, pri črnih pa d7 >'» e7), v neke podčastnike (nekake kaplarje, nemško Gefreiten). Ti podčastniki imajo nalogo, ob njihovi strani stoječe pešce voditi, odnosno nadzorovati. Iz te izpremembe je bil inž. Voss primoran obema pešcema dati popolnoma drug način premikanja in drugačen bojni načrt. Ta ideja obstoji v tem, da »nadpešca«, kakor jih tudi iznajditelj imenuje, pri otvoritvi igre nimata pravice da bi smela naenkrat za dve polji naprej, kakor jo imajo ostali pešci v šahovski igri. Ne sme se torej vleči e2—1'4, odnosno d2—d4, ampak samo C2—ej, odnosno d2—dj. Oba nadpešca imata pravico korakati naprej le za eno polje, zato pa imata na drugi strani nove pravice, ki jih ostali pešci nimajo. Nadpešca smeta pobijati namreč ne samo poševno pred seboj, kakor je to običaj pri ostalih pešcih, temveč imata tako zvano pobijalno pravo kralja. Smeta torej jemati okoli sebe kakor kralj z izjemo pobijanja nazaj in retiriranja. Izumitelj inž. Voss se je držal taktike, da ne dovoli korakanja in pobijanja nazaj, ker so pešci identični z infan-terijo in naj taki tudi ostanejo ter tvorijo napadalno četo. Zastavljeno smer morajo torej točno izvesti in je mogoče samo prodiranje naprej, ne pa tudi nazaj. Vsekakor sta oba nadpešca upravičena korakati kakor v ravni
črti naprej tudi v ravni črti v stran in poševno naprej, v diagonali, vendar v vsakem slučaju le za eno polje, kakor kralj. Nadpcšcc sme n. pr. s polja e2 na 03, s tega zopet na e4, s tega dalje na ej, potem na I15 ali od h* na aj. Iz tega sledi, da imata oba nad-pešca večjo vrednost kot ostali navadni peki in se tudi lahko imenujeta kvalitetna pešca.
Otvoritvene možnosti reformirane šahovske igre so sledeče: beli vleče najbolje c ali f peka za dve polji naprej in razvije skakača na polje C3 in (y Lahko se pa prične igra tudi s pešcem b2—bj ali g2—g3, da odpre pot tekaču na b2, odnosno g2. Oba nadpešca morata do srednje igre ostati mirno na svojih prvotnih poljih. Po končani mali rokadi smeta vleči n. pr. dj(—C3, oziroma g2 poleg h2 in po dolgi rokadi event. na C2 in b2.
Reformirana šahovska igra bi sc razvila n. pr. sledeče:
1.	h2—b4	37—35
2.	b4—b5	b7—b6
3. a2—34	Lc8—b 7
4.	Sgi—f3	g7~86
Knjige in časopisi ___________________________
V	knjižnih zbirkah, ki jih izdaja Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani, so izšle v zadnjem.času naslednje knjige:
Jon Svensson, Prigode malega Nonnija v Zbirki mladinskih spisov. Poslovenil in priredil dr. Jož. Lovrenčič.
Knjiga je eno izmed onih redkih del mladinske literature, ki jim moramo brezpogojno priznati veliko življensko in umetniško pristnost. Zato bo nudila vsem dosti resničnega in najlepšega užitka.
Pisatelja do sedaj pri nas še nismo poznali. Jon Svensson je doma z Islanda in je po poklicu duhovnik-jezuit. Domača zemlja in mladostni doživljaji na njej so mu dali snov za njegove mladinske zgodbe, a dar pripovedovanja mu je pač prirojen kakor vsakemu pravemu in resničnemu pisatelju. Piše v francoščini in nemščini, a novejša nemška literatura ga prišteva med svoje najboljše mladinske pisatelje. Njegove prve knjige so izšle tik pred svetovno vojno. Zdaj jih je že cela vrsta: Island, Dogodek na otokih, Nonni, Solnčni dnevi, Mesto ob morju, Skipalon. Vse pa veže med seboj podoba pisateljeve osebnosti, ki v teh povestih še enkrat doživlja svojo mladost
—	v umetniški viziji.
Tudi povesti, ki jih prinaša naša knjiga pod skupnim naslovom »Prigode malega Nonnija«, so vzete iz zgoraj omenjenih spisov. Kakor ostale so tudi te tri avtobiografskega značaja. Nonni je vendar Svensson sam, Manni je njegov mlajši brat. Moedruvellir, vasica na severnem Islandskem, ki tvori krajevni okvir teh zgodb, pa je njegova rodna vas, Island, ognje-
5.	Lei—-b2	Sg8—f6
6.	Sbi—C3	Lf8—g7
7.	g2—g3	h7—h j
8.	Lfi—g2	o—o
9. h2—h4	— — —
Črni more nadaljevati samo z Sf6—g4 ali d7—d6, ali e7—e6 itd.
Kakor je iz tega razvidno, ne pride v poštev napad na centrum že v prvem delu igre. Najvažnejšo figuro, kraljico, težko pritegneš takoj v igro in šele ko so izmenjane nekatere figure, se začne igra interesantno razvijati. Oba partnerja morata skrbeti, da obdržita vsaj po enega nadpešca za končno igro. Vrednost nadpešca je popolnoma različna. V srednji igri ga prav lahko primerjamo z vrednostjo figure, proti koncu igre ga pa že lahko višje ocenjujemo. Posebnosti in kombinacije sc prično Šele v srednji igri. Najtežja je končna igra.
V	eni izmed naslednjih številk bomo priobčili eno partijo reformirane šahovske igre z mojstrskega turnirja v Berlinu.
Na svidenje!
I	niški in skalnati otok s svojimi snegovi, obdan od morja od vseh strani, zaživi pred nami kakor dežela iz pravljice, to pa samo zato, ker je njena resničnost za nas tako daleč. Toda pisatelj opisuje in pripoveduje tako živo in prepričevalno, da pred našimi očmi zaživijo zemlja in ljudje njegovih zgodb v vsej resničnosti. Morje, gore, fjordi, sneg: to je prirodni okvir primitivnih prebivalcev, ki so predvsem lovci, ribiči in obdelovalci zemlje. Zanje je značilna borba z naravo, z zvermi, z nalivi, z zameti, prav tako pa ista narava bedi nad njimi kot hraniteljica: kruh jim daje za telo in pesem za dušo. Zato je v njih prvotno zdravje neskaljene prirodnosti: iskrenost, pogum, ne-ustrašenost, plemenitost.
Pisatelj pripoveduje mirno in preprosto, jasno in realistično. Ljubi kratke stavke, brez dolgih opisov. Povesti so snovno vedno napete in bude bravcu pričakovanje, nemir in skrb. Vse Svenssonove knjige so zato najboljše čtivo za mladino.
Pierre l’F.rmite, Deklica z odprtimi očmi. Roman. Ljudska knjižnica 36. zvezek. Broš. Din 30, vez. Din 42.
Pisatelj je v Slovencih znan posebno po romanu Deklica z zaprtimi očmi. Po tem gre soditi tudi novo njegovo knjigo: umetniško ne posebno visoko, pripovedovanje živahno, snovno zelo zanimivo, po tendenci vzgojno. Potemtakem: prav priporočljivo, zabavno čtivo, brez posebnih umetniških kakovosti.
Victor Hugo, Leto strahote 1793. Roman. (Ljudska knjižnica.) Poslovenil Fr. Terseglav. Broš. Din 28, vez. Din 40.
Pisatelj piše z namenom. Film dogodkov, ki gredo v romanu mimo nas, naj nam samo
predoči notranjo podobo »leta strahote« francosko rcvolucijc. Zato so tudi ljudje njegovega romana v prvi vrsti predstavniki idej, bolj idealizirani nego psihološko poglobljeni, taki so ta Cimourdain ali Gauvain ali Lantenac. In prav tako je usoda uboge matere in njenih treh milih, sladkih otročičev, ki nam jih pisatelj slika še s prav posebno milino in lirično nežnostjo — v bistvu le podoba vseh neštevilnih mater in otrok, ki predstavljajo človeštvo v najintimnejših globinah vernosti, preprostosti in čistosti. In prav idejne osnove človečanstva, ki jih izpoveduje pisatelj, so osnovni zmisel in načrt pisateljevega pripovedništva. Ta načrt zato ni dozorel toliko v subjektivno razlago in po tej poti v a p o -teozo človečanstva. »Nad republikansko resnico stoji resnica človečanstva!« je zaključil njegov junak-človek Gauvain. Zgodovina je postala pisatelju simbol in preteklost je risal, da je pri tem zasanjal v bodočnost, v kraljestvo duhovno osvobojenega človeštva.
Prevod je mestoma dokaj ohlapen, vendar bo knjigo z zanimanjem bral vsakdo, ki ima rad zgodovinske povesti.
Felix Timmcrmans, Župnik iz cvetočega vinograda. Roman. (Leposlovna knjižnica.) Prevedla Zd. Knez in dr. R. Ložar. Broš. Din 35, vez. Din 45.
Timmcrmans je Flamec in velja v svoji domovini za izreden literarni in umetniški pojav. Njegova nedosežna pesniška govorica — narečje rodnega mesta Licra — očaruje njegove rojake prav tako kakor duhovna globina njegovih del, ki v skladu z vonjem domače grude diha optimizem na zunaj preprostega, a na znotraj tako globoko potrebnega življenja. Pa tudi izven meja male domovine ga poznajo in brez pridržka priznavajo njegove umetniške vrline. Gotovo se bo priljubij tudi nam Slovencem, saj je toliko sorodnosti med našo in flamsko zemljo in dušo, zlasti isto mešanje realnosti in mistike, ki ga pisatelj poudarja pri sebi: »Kakor pri vsakem Flamcu, se je tudi v meni pokazala dvojna natura: poteza v realnost in čutnost, pa nagnjenje k mistiki,« pravi v uvodu. Delo predpostavlja veliko duhovno in estetsko kulturo. Zato tistim, ki si žele dogodkov in fabule, skratka »interesantnega« Čtiva, najbržc ne bo ugajalo, kakor tudi ne tistim, o katerih pisatelji pravijo,
, da »ljubijo s trmasto uporabnostjo raztrganost«. Kajti pričujoča povest je pesem' čiste duhovne vedrine, svetle vernosti in življcn-skega optimizma, pesem idilične lepote in vizija harmoničnega življenja, seveda sub specic aeterni, kjer se strinjajo bregovi nesoglasja in razdvojenosti osebnega človeškega trpljenja Pred zadnjo, najlepšo, božjo skrivnostjo živ-ijenja.
Povest bodo zato s polnim pridom brali samo starejši dijaki in tem jo priporočamo.
Franjois Mauriac, Gobavca jc poljubila. Roman. (Leposlovna knjižnica.) Poslov. E. Kocbek in J. Solar. Broš. Din 30, vez. Din 40.
Franfois Mauriac je umetnik svetovnega slovesa in ga je treba imenovati med onimi, ki zavzemajo danes vodilna mesta v francoski književnosti. Svoj svetovni nazor in svojo katoliško vero je izpovedal sam s temi-le besedami: »Rojen sem v njej. To je moja drama. Nisem si je izbral, bila mi je dana z mojim rojstvom. Tudi mnogo drugih se je rodilo v niei» Pa so se je vendar hitro iznebili. To pa zato, ker se jih ta vera, ki jim je bila vcepljena, ni prijela. Jaz pa spadam v vrsto onih, ki so, rojeni v katoličanstvu, razumeli, kakor hi-tro so dosegli moško zrelost, da se jc ne bodo mogli nikdar oprostiti, da jim ni dano, da bi jo zapustili in se zopet vanjo povrnili. Bili so v njej, so v njej in ostali bodo v njej za vedno.
replavljeni so s svetlobo razumevanja; oni vedo, da je ta vera resnica.«
Mauriacovo pripovedništvo ni niti široka epika, podrobni opis in izgubljanje v zgodbo mu j e sploh tuje, a tudi ne lirika, ki bi se nahlinjala v občutju in simbolizmu subjektivnih vizij in sanj. To ima svoj vzrok v tem, ker mu je izvor umetniškega ustvarjanja kon-tlikt našega življenja, ki ga afirmira s pogumom borca in pred katerim ne beži v kako naturalistično sublimirano romantiko. On sc vedno spušča kot postavljač v črna in rdeča brezna naše narave, kjer se človek muči s strastmi, kjer se Bog z vragom bori. Zato je tako vznemirljiv, težak in oster, etični sodnik naše notranjosti. On ni za zabavo. Ko ga bereš, si prisiljen trpeti. To je posledica nepo-tvorjene odkritosrčnosti, s katero nam pisatelj nevezan in svoboden, izpoveduje notranji človeški nemir in slutnjo luči. »Tistega, ki sužnje skrivnostno izenačuje z Bogom.« Prav tako je za Mauriaca značilna dramatičnost in dinamična napetost njegovega dela. Pri njem na-sprotja udarjajo drugo ob drugo, se borijo med seboj11 n se uglašajo v višji, nadosebni harmoniji duhovnega sveta, ki je njemu metafizični pravzrok osnovnega etičnega spora v človeku.
ri njem si vedno stojita v opreki nagon in vest, animalični in duhovni človek se dvo-bojujeta v enem samem srcu.
Takega Mauriaca boste spoznali tudi v gornjem delu, povesti, ki jo bodo popolnoma doumeli samo popolnoma dozoreli bravci. Za mlajše povest ni.
Ivan Pregelj, Magister Anton. Roman. Izbrani spisi V. zvezek. (Zbirka domačih pisateljev.) Broš. Din 45, vez. Din 60.
Roman jc izšel prvič v goriški »Družini« v letih 1929 in 1930. Sedaj ga je pisatelj znatno predelal, snovno in oblikovno. Idejo romana tvori prilika o dobrem pastirju, ki pusti na gorah devetindevetdeset ovac in gre iskat eno, ki se mu jc izgubila.
Anton od Mahničev išče dolgo in po mnogih krajih »izgubljeno ovco«, svojega varovanca Pavla Skalca, dokler ga v zadnjih njegovih hipih življenja ne najde in ne privede v hlev Gospodov.
Roman odlikujejo vse vrline Pregljeve pri-
povedne zmožnosti in ga vsem dijakom kar najtopleje priporočamo.
Likovič Joža, Prodane duše. Samozaložba, str. 160, cena Din 30. — Pred velikonočnimi prazniki izišla povest opisuje v krepkem slogu življenje in trpljenje Slovencev v Primorju. Zanimivo razpleteno dejanje prikazuje brezpravni položaj in grozno nasilje, kateremu je predano naše ljudstvo onostran meje, ki pa vdano in z junaškim samozatajevanjem prenaša krivično nasilje tujcev.
Povest se odlikuje po lepem popisu kraške zemlje, ki ni tako siva in pusta, kakor so nas učili v šoli, ampak polna mičnih krasot in vabljivih pokrajin. — Toplo priporočamo.
Gremo v Korotan. Čitanka o Koroški za mladino. V spomin na desetletnico plebiscita na Koroškem je izdala Slomškova družba v Ljubljani knjižico za mladino o Koroški. Knjižica obsega popis slovenskega dela Koroške, njen zgodovinski pregled, popis slavnih koroških Slovencev, razne Koroške pravljice in pripovedke, črtice iz življenja na Koroškem, slike o bojih za Koroško, narodne koroške pesmi in uganke. Knjiga je za mladino zelo posrečeno sestavljena in jo bo mladina radi pestre vsebine gotovo rada čitala. Posebno je treba omeniti, da je knjiga opremljena z lepimi slikami in ilustracijami. Dobro bo knjiga služila zlasti pri pouku zemljepisa, zgodovine in narodnega jezika. Zato ne bo smela manjkati v nobeni šolarski in učiteljski knjižnici. Obsega 88 strani in stane 20 Din.
Wagncr Rudolf: Poglejmo v Beneško Slovenijo. Izdala in založila Slomškova družba v Ljubljani. 'Tiskala Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani. Strani 136. Cena 20 Din. — Po knjigi »Gremo v Korotan« je izdala Slomškova družba za mladino knjigo, ki nam prikazuje Beneško Slovenijo, njene lepote, jezik, običaje in navade. Med popisi krajev in zgodovinskimi dogodki so lepo nanizane narodne pravljice in pesmi beneških
Za dobro voljo
Slovencev, dalje prispevki pisateljev, ki so zelo posrečeno orisali razne zgodbe iz Beneške Slovenije. Knjiga je bogato ilustrirana: poleg izredno lepih pokrajinskih slik so zelo posrečene ilustracije akad. slikarja Gasparija, ki jih je narisal k nekaterim pravljicam, da tako nazorno pojasnjujejo najpomembnejše dogodke iz pravljic. Knjigi je pridejan tudi zemljevid ozemlja Beneške Slovenije. Ze dolgo nismo imeli v rokah knjige, ki bi pisala o tem delu našega naroda, na katerega smo že skoraj pozabili. Zato knjiga ne bo dobro služila le šolam in mladini, temveč tudi odraslim, ki hočejo spoznati lepoto naše zemlje in sc seznaniti z najzapadnejšo vejo slovenskega rodu. Knjiga sodi v vsako knjižnico, vse šole brez razlike morajo pa z njo seznaniti svoje učence. Dobiva se v vseh knjigarnah.
Nadalje so izšle še naslednje knjige: M. Ostenso, Klic divjih gosi. Roman. (Leposlov. knjižn. Jugosl. knjigarne v Ljubljani.) Broš. Din 60, vez. Din 75. Roman iz življenja norveških naseljencev v Kanadi. — Weyer, Usodna preteklost. Broš. Din 26, vez. Din 38. (Ljudska knjižnica Jugoslov. knjigarne v Ljubljani.)
—	Fr. Veber, Sv. Avguštin. Razprava o Avguštinovi filozofiji ob 1500 letnici smrti velikega svetnika. (V zbirki Kozmos Jugoslov. knjigarne v Ljubljani.) — St. Leben, Francoščina brez učitelja. Učbenik. Jugoslov. knjig, v Ljubljani. Vez. Din 28. — Pero Horn, O trez-nostni vzgoji. Ročna knjižnica 4. zvezek. Izd. Misijonska tiskarna Domžale-Groblje, 12", 32 strani, broš. Din 2. — Prav lepa in primerna knjižica za novo mladino, ki ve, da je že davno prešel čas, ko je veljal za junaka tisti, ki ga je čimveč »nesel«, in da more le trezen človek kljubovati vsem težavam, ki jih prinaša s seboj življenje. — št. Humek, Prehrana po najnovejših zdravstvenih načelih. Broš. Din 30, vez. Din 40. — Jugoslov. knjigarna v Ljubljani.
O knjigah bomo še spregovorili, kolikor bo nam dopuščal prostor.
Mali vedež.
Naša beseda,
ki smo jo spregovorili v zadnji številki na tem mestu, je dobro ugajala; tako vsaj je zvedel urednik od več strani. Pismenega odziva je bilo pa bore malo; samo trije so se oglasili: B. Prezelj, dijak in M. Fuchs, učiteljiščnik, oba iz Ljubljane ter Jo?.. Kogej
Meyeriada.
V.	spev.
KPilNBRPrPOT AP12TE1A.
KRONBERGERJEVO DRZNO JUNAŠTVO.
Sčasoni zmiri se vihar, nastane spokojna tišina, eden se je še smejal: bil vrli je Kronberger Arthur. Njega opazil je starče in rekel: »Moj dragi tam zadaj, zdaj pa dovolj je tegik — ne morem več dalje trpeti. Pridi sem k tabli takoj — zdaj vprašal te bodem za
kazen I«
Arthur Kronberger pa, sekstancc z rdečimi kodri, skril se je urno za peč, a v srcu snoval je zvijačo.
Nič se ni zmenil za starega klic, za pečjo je počakal.
Zdajci glasno je zakrulil, zalajal kot psi podivjani.
On pa, častitljivi starče, se zbal je in hitel pogledat, kdo je predrzen tako, da spet pri pouku ga moti. Toda previralo ga je uho: mož gledal je namreč zgolj tja v zadnje klopi, a tam se nihčž ni bil ganil. Kakor ob morskem pljuskotu, ki s truščem ob breg se
zaganja,
v senčni dvorani bučič jc rjulo zamolklo tuljenje: »Čakajte, da bi vas šment! Seveda tega je še treba!
Vse vas zapišem, prav res, nikomur ne bom prizanesel!« Starec tako jc dejal, nihči se ni zbal ne poslušal, lajanje čulo celo sc je glasno, ki mir je motilo.
»Mir! Če mi oni tam brž ne utihne, k ravnatelju
pojdem.«
Jezno jc starec dejal in zaman je iskal razgrajača. Zdajci se izza peči je dvignila glava rdeča, rasla počasi jc v vis, plameneča v ognjenem sijaju: starec jc ves strcpet&l, strašni se mu zdela je drznost. Lederer, vrli junak, pa s sedeža urno sc dvigne, da bi predrzneža videl, in planil jc kvišku še Chlapec, Jeitclcs tudi, rejin kakor polh, in Kaiser in Tichy, z njimi še drugih junakov obilo, ki vsi so hiteli, k peči sc urno drcvič in zijali so v čudo prečudno, slavno junakovo glavo z rdečimi kodri obdano.
Ko v veličastvu in slavi se končno jc ves jim pokazal, ljudstvo s cvcki hraneče sc šeste jc divje zarjulo, kakor hrumeči vihar, ki žetve uničuje in mesta.
Starec je gledal temno in z jezo poslušal bučanje, končno pa usedel sc jc in rekel krilate besede: »Kronbcrger, pridite ven in čujte, kaj vam velevam:
To, kar ste zdaj mi naplžli, ravnatelju javim, da veste. No, je že dobro, kar sedite zdaj! To vsak si zapomni!« Kronbcrgcr pa, razumni mladič, mu jc to odgovoril: »Prosim, gospod profesor, saj niti nc vem, kaj želite. Ali sem morda kaj storil? Povejte mi, prosim Vas,
vendar!«
Njemu v odgovor velel je na to gromovnik s katedra: »Kaj, ali nisi bil ti, ki pravkar jc lajal tam zadaj?« »I.ajal da sem? Gospodu ravnatelju Vas bom zatožil!« rekel na to jc rdečkasti Arthur z zvijačo v srcu.
»faz in pa lajal? Mari sem pes. da se take iznebite? Torej me zmerjate s psom! Še danes bo zvedel ravnatelj!« Njemu v skrbeh je plašn6 odgov6ri! stari profesor: »Ne, nc, nikakor, ne lajal, bilo je podobno cviljenju.« »Torej iz tega sledi, da sem prasc?« je rekel zvijačnež. »Svinja! Še bol ji- ko pes! No, meni je končno vseeno.«
V	strahu pa ves mu nato odgovoril je Mcyer učeči: »Prav za prav nekdo je pel, saj ne rečem, da ti si bil
tisti.
Da pa si bil za pečjo, tegi utajiti nc moreš.«
»Njega iskal sem, ki pel je, ker meni se tudi jc zdelo, da je tam zadaj kdo skrit in poje, da motil pouk bi.« ''orej tako jc dečko dejal, laži zmišljujoč si.
Meycr nato je odvrnil in rekel krilate besede:
,°bro, prav! Kar sedite zdaj in tiki ostanite. Vidim, da vi ste res priden dijak, ki vzorno sc vede,
“'ti za hip nisem mislil, da vi bi učenje motili.«
Torej tako je starček dejal in bal se, da ne bi oni obljube izpolnil, h gospodu ravnatelju hitel ter mu povedal, da zmerjal ga je, kar nikdar ne sme se!« Kronbcrgcr pa jc dejal: »Dovolite, prosim da ven grem? strah me jc vsega prevzel, da trebuh in glava boli mc!«
?^*c nerad je poslušal, boječ sc prihodnje nesreče; mislil jc namreč, da dečko bi rad k ravnatelju hitel, ln da zato si na prosto želi, da namen bi dosegel.
iz Kumbora v Boki Kotorski. Koliko so prav zadeli, naj se prepričajo danes sami. Več rešitev ni prišlo, vendar je gotovo, da jc ugibalo Besedo mnogo či-tateljev, le sporočili nam niso, kar sicer ni prav. Saj se da samo iz mnogo ali malo odgovorov sklepati, ali jc bila stvar primerna ali nc.
V naslednjem prinašamo rešitev Besede po redu, kakor se jc vrstil zadnjič tekst:
Naša beseda (Zupančič: (pesem in zbirka), Jablane med frontama (Pivko: Carzano II.), Slepi slavčki (Širok), Na krvavih poljanah (Matičič), V krvi (Govekar), Mučeniki (Aškerc),
V smrtni senci (Vencd-Prelcsnik), Jutro (Širok in politični dnevnik), Bilke (Kmetova), Slovenci (Erjavec Fr.), Smrt (Funtek), Tujci (Cankar), Ranjena gruda (Albreht Iv.), De profundis (Gradnik). Oče naš (Lovrenčič in Malavašič), V robstvu (Matičič),
V zablodah (Bevk), Slutnje (Albreht Iv.), Vrtinec (Žagar), Vihar (Bevk), Novo življenje (Detela, Cankar), V metežu (Kmetova), Čas (revija), Podoba (Zupančič: pesem), Moj Bog (Kette), Križ (revija), Križ na gori (revija, Cankar), Samosvoj (Kristan), Kraljevanje (Kristan), Faraon (Bevk), Samosilnik (Novačan), Grajski valpet (Jurčič), Rablji (Bevk), Volja in moč (Cankar), Tlačani (Pregelj), Veriga (Finžgar), Žrtve (Zbašnik), Brez zarje (Pugelj), Prebujenje (Zupančičeva pesem,	Griša	Koritnik),
Uporniki (Lah), Otroci solnca	(Pregelj),	Smo pa
le mož (Finžgar in citat iz Ketteja), Za staro pravdo (Bohinjec), Pod svobodnim solncem (Finžgar), Za narodov blagor (Cankar),	Hlapci	(Cankar),
... smo kri prelivali (iz pesmi	»Oj Doberdob«),
Pot bolesti (Gradnik), Čas-kovač (Glascr), Sreča (Can-
Radi .tega mu jc rekel: »Za zdaj le v razredu ostani, saj bo prav kmalu zvonilo, dotlej boš pa že kako zdržal.« Dečko, z zvijačo v srcu,	je	ubogal	in	v klop sc napotil,
ven pa vendar je hotel	in	spletel	je	spretno ukano.
Nos iz voska zgnetčn	jc hitro iz žepa potegnil,
brž na obraz si ga svoj jc prilepil, da bil	je ves	drugi.
Lederer pa, pretepač, junak s prezvito glavico, hitel narnah je h katedru, takole začel govoriti:
»Zadaj pa nekdo sedi,	ki nima pravice tu	biti,
nekdo s prav čudnim	nosom. Ga vidite?	Glejte,	tam
zadaj!«
Silno sc starec je ustrašil, zaklical krilate besede:
»Hitro izginite ven, predrzneš, kaj iščete tukaj?
Ne nadlegujte me dalje!	Kar pojdite!	Druge ne rečem.«
Kronbcrgcr pa se veselo	je	dvignil	in	hitel jc naglo
ven iz dvorane stremčč, kot vlekla ga srčna je želja. Neugasljiv so krohdt zagnali veseli junaki, zviti sc ukani smejoč igralo sred jim jc v prsih.
Zdaj sc oglasil jc zvonec, oznanil jc konec pouka. Dvignil sc Meycr starina, prijel jc za postarno suknjo, hitel skoz vrata jc ven, urno, kar nog6 so mu dale.
VI.	spev.
'ONI Al A. - V DRUŽINI.
Ko jc že solnce zašlo, ko temi jc pokrila stezice, šel je častiti staruh kar v svoje prevšečno domovje, da bi tam spancu se vdal, doklir ne prišlo bi spet jutro. Ko pa sc rožnatoprstna jc jutrnja zora zbudila, dvignil z veselim jc srccm iz postelje svoje vonjdvc staro telo in ogrnil ga s postarno haljo domačo.
God njegov danes je bil, sc nddejal mnogo daril je. Najprej od žene sevč vsaj dozo izrezano lično, z drobnim tobakom do roba napolnjeno ali mordi še tudi klobuk, zakaj stari oguljen ie in nič kaj prikupen; morda mu hči podari copate, vezene s svilo, ali kaj drugega sploh, ker marsikaj potreboval bi.
S takimi mislimi v srcu jc stopil v sobo sosedno, kjer je ženica predraga za mizo že srkala kavo, poleg nje čednostna hčerka, ki samka jc v hiši ostala. Prav ljubeznivo obe sta sprejeli ga in obdarili.
Tu jc prišli oskrbnica častitljiva, zajtrk prinesla.
Brž so stegnile rokč se po slastno pripravljeni jedi.
Ko po pijači in jelu željo so dodibra pregnali, vstal je starina takoj, potegnil ščepic je obilen, slekel jc spalno obleko in v hlače je zlesti namerjal, kajti v šolo jc hotel, da dečkom dajal bi pouka.
2c mu je v hlaČc krijoče desna zdrknila noga, glej, pristopila je k njemu soproga s solzami oblita.
Segla prijazno mu jc v desnico, tak6 govorila:
»I.jubi moj mož, ne hodi v šolo, ostani doma mi, danes, ko god svoj imaš! Gotovo te bodo jezili tvoji učenci hudobni, ki vedno te mučijo strašno.« Njej pa v odgovor velel je Meyer, starin mukotrpni: »Meni je tudi hudi, predraga, a vendar ne morem! Kajti ravnatelj bi zmerjal; sicčr pa, saj veš, da sem vajen. Trideset šolskih je let prevalilo se čezme, predraga.
Sicer mi pravi srci in duh moj mi že prerokuje: prišel bo dan, ko bo Meycr ubogi se zrušil pod pezo, ker si preveč jc k srcu jemal nagajivost dijakov!
Toda za to se ne menim. Zdravstvuj, pa kaj dobrega
skuhaj,
štrukeljčkov ali kolačev, sladki opotičenih, kajpa!
kar), Svoboda (mesečnik)-
•	Pet minut, pred polnočjo (Winklcr), Junaki (Aškerc), Stari in mladi (Medved), Sanje poletnega jutra in Bratje in sestre v Gospodu (Golar), Pesmi življenja (Albreht Fr.), Na smrt obsojeni? (Meško), Naš čolnič (Gregorčičeva pesem in mesečnik), Z viharja v zavetje (Malograj-ski-Zbašnik), V pristanu (Pretnar), Popotnik (pedagoška revija), Kapitan Božo (Zupančič: pesem), Rdeči pilot (socialist, mlad. list), Pisano polje (Golar), Človek z bombami (Pod-bevšek), Tank (list kon-struktivistov), Čez plan (Zupančič), Cesta (Gaspari T.), Ljudje s ceste (Kranjc), Dovolj pokore (Finžgar), Naša vas (Nd-vačan),	Lepi Tonček (Ja-
klič), Od hiše do hiše (fa-klič). Hudi časi (Detela), Srečala sta sc (Finžgar), Na klancu (Cankar), Zapeljivka (Golar), Magda \Rc-mcc),	Grešnik	Lenart
(Cankar), Poredni smeh (Savinšek), V mladem jutru (Sardcnko), Zakleti grad (Remec), Lectov grad (Kozak), Kraljična z mrtvim srccm (Pečjak), Mlada Zora (nar. pesem in zbirka nar. pesmi - ured. Bevk), Mlada Breda (Pregelj, nar. pesem,	Lavtižar),	Vrtec
(mladin. list), Marjetice (Sardcnko), Trije labodi (liter, revija), Zvon (lit. revija),	Zastave v	vetru
(Jeram), Naša kri (Finžgar), Rožni grm (Golar), Na Poljani (Meško), Cvetje (sv. Frančiška in Janežičevo Cvetje z domačih in tujih logov), Njiva zori (Golar), Poletno Jtlasjc (Golar), Pomlad se poslavlja (Finžgar), Zelena livada (Albreht Iv.), Maj (Gorinšek), Mladina (revija). Naš rod (mladin. list^ Naprej (Vilharjev in r.V.m socialist, časopisi), V zarje Vidove (2upančič), Med gorami (Tavčar), Naojtrog (Gorinšek) Kres (Šketov, »Svobodin« in fantovski list), Kresnice (zbornik
To je dejal in smuknil v hla'čc in drugo obleko, vzel si starinski klobuk in dežnik in v šolo pohitel. Mnogo v obistih je svojih premišljal, kaj neki zagodli danes mu bodo učenci, zvijače v srcih snujoči.
Spomnil se je, kaj včeraj mu Kronberger zla prizadel je. Strah in tesnoba sta stisnila prsi njegove kosmate.
Ves oklevije tako se bližal trpin je razredu.
Bil je prav blizu že vrat, a ni si jih upal odpreti.
Zdaj je prisluhnil, da slišal mordi bi hrup neugnani iz prostrane dvorane s cveki hraneče se sekste.
Toda vse tiho bilo je, glasu od nikoder ni slišal.
Silna tesnoba srce napolnila je Mcyerju starcu
pa je v obistih premišljal, kaj neki je danes z dijaki.
Kaj nameravajo spet, da tak nenavadno so tihi?
»Nič razsajdnja: hm, hm. Ravnatelju bom to povedal.« Stari tako je premišljal in tiho odprl je vrata — prazna je soba bili in slavnih junakov ni videl.
»Kje le utegnejo biti? Saj danes vendar ni praznik. Zunaj mordi na stranišču? To bilo bi bolj ko predrzno!« To je stari premišljal in hrbet obrnil razredu, silno razkačen, in šel na stranišče iskat je predrzne. Toda samo pod klopi so zlezli junaki neugnani, da jih ni videti mogel, a zdaj so se spet prikazali iz mrakotnih globin in sedli, a Mcyer zaman jih je po hodnikih iskil in tudi zaman na stranišču.
Zdaj pa se zopet je z jezo v srcu povrnil v razred. Glej, tu sedeli so vsi, resnobo hlineč na obrazih.
Meyer starin pa sc silno začudil v srcu je svojem in strmel je močn6, to zdel sc mu redek je čudež, vendar ni črhnil besede, miru veseleč se v srcu, sedel je urno na stol in predavanje hotel začeti.
Toda zdaj dvignili vsi so hkrati sc vrli junaki, s strašnim krikom so trikrat zavpili: »Bog naj Vas živi!« Sedli takoj so nazaj in Jciteles šel je h katedru slavnostno in sc priklonil in rekel krilate besede:
»Jaz Vam v imenu razreda čestitam k današnjemu slavju! Da bi še dolgo živeli nam vsem v zadovoljstvo in
radost,
da bi pripravili nam še kako urico smeha.
Vas smo vedno prištevali k »luminibus litterarum«, med svetilnike znanosti, kakor sc pravi po naše.
Blagor učencu, ki Vi ga učite, ker on brez učenja v šoli sc vse nauči, če Vaši besedi prisluška!
Torej še enkrat v imenu razreda: presrčno čestitam!« S tihim nasmehom je starec poslušal, nato pa jc rekel: "No, hvala lepa za Vaše prijazne besede!
Trudil sc bom še v bodoče, da vreden bom Vaše ljubezni. Zdaj pa le sedite spet; no, danes nc bo spraševanja.«
Mlad. M.), Stražnji ognji (mariborski dij. list), Dom in svet (lit. revija), Ogenj (mesečnik), Nebo žari (Sar-denko), Prerokovana (Finžgar), Znamenja na nebu (Bevk), Prisluškovanje (Albreht Iv.), Vigilije (Vodnik A.), Svitanje (Govekar), Odsevi (Albreht Iv.), Tam za goro (Malešič), Za deveto goro (Meško), Zora (Pajkova Zora in dij. list). *
Dore, Iskrice:
Ob mojem rojstvu mi je nekdo prišel za hrbet, da ga nisem videl ter mi položil dlani na oči.
In sedaj me vprašuje: »Kdo sem? Kdo sem?«
*
Korakali smo skupno na goro popolnosti. Hitel sem, da bi bil prvi, toda izgubil sem se in sedaj tavam sam navzgor brez cilja. Le radovednost, kaj bo, in želja po kakršnikoli izpolnitvi mi še tlita v duši.
Povest o Mcyerju in kako so mu njegovi razposajeni dijaki-junaki vsak dap kaj novega »napleli«, sc bo nadaljevala tudi še v prihodnjem letniku. Za smeh in kratek čas, sodimo stvar ni slaba, saj se mlado, neugnano »dijaško ljudstvo« tako rado in zdravo smeje, ne da bi hotelo s tem koga žaliti. Kipeča mladost pač!
Črna deska
Fr. Mlakar, Nelson, Kanada. Srčna hvala za naročnino in prijazno pismo. Prav z zanimanjem sem ga prebral. Ali bi ne bilo lepo, ako bi napisali nekaj — saj znate, kakor sc vidi — tudi za naš list. O stari in novi svoji domovini, o svojih ciljih in zakaj niste mogli priti v dijaški »svet« ter o težavah — vsak )|h ima dovolj — in veselju sedanjega življenja. Gotovo bi bilo to kaj zanimivo. Oglasite se!
Sicer pa mnogo sreče in zdravja!
Mu, Novo mesto. Vaša karikatura Jcdjupka jc dovolj lepa, idejno je pa povzeta po sliki, ki jo je Mentor že objavil, žc iz tega razloga bi jc ne mogli priobčiti; dalje smo pa imeli glede vsake profesorske karikature izrecno dovoljenje g. profesorja samega za objavo slike v listu, česar Vi tudi nimate. — Sicer jc a Vaše delo lepo, pridno rišite, pa nam še aj pošljite! Kaj splošno humorističnega, ori-ginalnega iz dijaškega življenja. I.cp pozdrav!
Rešimo Koroško. Vaš spis in dopise jc uredništvo prejelo. Vendar pa, žal, spisa, kakršen je, nc moremo objaviti v Mentorju, ker vsebinsko nc sodi povsem v naš list; pa je tudi
E
preveč obširen. Mentor sc mora ozirati na najraznovrstnejše zahtevt svojih naročnikov; kakor pa vidite, se list kliub tesno odmerjenemu prostoru vendarle večkrat spomni Slovencev izven Jugoslavije. Toliko pač, kolikor more, posebno ob pričetku vsakega letnika. Zato prosimo, da bi smeli o priliki porabiti tudi Vaš spis, nekoliko preurejen in skrajšan. Obvestite nas! Urednik bi Vam pa rad pisal tudi osebno, ako mu sporočite svoj naslov. Lepo pozdravljeni!
Rešitev ugank v 8. številki.
Znamenje, i. I, 2, Una, 3. godec, 4. Nin, 5. Zljeb, 6. brada, 7. Demir Kapija, 8. Olovo, 9. mavrica, 10. Podgorica, 11. Formo-za, 12. Ivana, 13. Kanal, 14. predica, 15. Cetinje, 16. zemljevid, 17. Banjaluka. — Indija Koromandija.
Č r k o v n i c a. (°=v) Vsak jc svoje sreče kovač.
Računska naloga.
5/r, + ‘/5 + % + 5/r» + 5/r + 5 - 10
Kolesa'. V vsakem kolesu dobimo 2 črki in sicer prvo iz zunanjega, črnega kroga, drugo iz notranjega, belega. Črko iz zunanjega kroga dobimo, čc vzamemo od črke v sredini naprej (kot kaže smer debele črte v sredini) tisto črko iz abecede, ki jo pove število delcev. Iz notranjega, belega kroga pa vzamemo po istem ključu nazaj zahtevano črko: Pred zoro ni solnca.
Dobili smo samo dve delni rešitvi: St. Kapš, Novo mesto (Znamenje in Črkovnico) in Sin. Kopajtič, Rakovnik (Znamenje, deloma). — Uganke so baje pretežke, zato da jc tako malo odziva. Drugo leto bomo skušali ta kotiček preurediti..morda bo potem bolje.
Zastavljalcem: Kar ni moglo priti na vrsto letos, bomo objavili prihodnje leto. Potrpite!
Dijaškim sotrudnikoni.
V	uredniškem predalu je ostalo še nekaj prispevkov, ki bi bili vsaj deloma primerni za objavo. Pisci naj potrpe; vse, kar nismo mogli priobčiti letos, bomo prinesli prihodnje leto. Imamo vedno križ s prostorom. — Isto velia za uganke in drugo drobno blago, ki ga je poslal kdo uredništvu za objavo v listu.
Naši naročniki.
Vsega skupaj smo razpošiljali letos 2170 izvodov Mentorja; od tega števila odpade na dijake v Jugoslaviji 1656 izvodov, v inozemstvu pa 11 izvodov, ostalo gre na račun drugih naročnikov.
Dijaški naročniki v Jugoslaviji se pa raz-dele na posamezne kraje takole: Beograd 9, Brežice 6, Celje 119, Gjcnovič (Boka Kotorska)
5,	Javornik 6, Jesenice 8, Ježica 10, Kamnik
io,	Kočevje 43, Kranj 73, Kranjska gora 5, Veržej 26, Laško 5, Ljubljana 955, Maribor 162, Moste 6, Murska Sobota 43, Novo mesto 121, Ptuj 58, Ribnica na Dol. 23, Škofja Loka 32,
Trbovlje 22, Tržič 8, Vič pri Lj. 13, Št. Vid n. Ljubljano 140, Vrhnika 5, Zagreb 6, o:tili pa po raznih krajih.
Lepa hvala vsem, ki so z naročilom podprli list, seveda le, če so ga tudi — plačali-!
Bog daj in upamo, da bo prihodnje leto še‘ enkrat toliko naročnikov.	■
Vezava Mentorja.
Kakor doslej vsako leto bo poskrbela uprava Mentorja tudi letos za vezavo lista v dosedanji obliki (celo platno z napisom). Kdor želi torej imeti vezan letnik, naj prinese ali pošlje svoj izvod v upravo do 30. t. m.; vezan bo nato list najkesneje do Vidovega dne. Za vezavo sc plača Din 20 vnaprej. Če kdo želi, mu za enako ceno lahko obenem z letošnjim letnikom oskrbimo vezavo tudi z a prejšnja leta, od letnika 14	(1926/27)
dalje. Dobe se tudi same originalne platnice, za letos in za prejšnja leta, treba jjh jc pa naročiti do navedenega roka, ker se pozneje ne bodo dobile.
Razpis nagrad.
Uredništvo Mentorja sporoča, da bo razdelilo skupno 300 dinarjev za nagrade dijakom, ki pošljejo najkesneje do 15. avgusta t. 1. kaj primernega in lepega za objavo v listu. Tekmovati smejo vsi dijaki in 'dijakinje. Vrsta prispevka je lahko prav različna: lirične ali epične pesmi, povestice .in črtice (resne in šaljive), potopisi in opisi, resne in šaljive risbe ali slike in končno še kak lep osnutek za zunanjo opremo lista v prihodnjem letu.
Tekmovalci naj pripišejo svojim doneskom, s katerimi žele tekmovati, pripombo: Za nagrado. Razdeljeno bo vseh 300 dinarjev, višina nagrade sc bo ravnala po kakovosti prispevka.
Posebnih navodil ne bomo dajali. Vsak Bo pač napisal tista in tako, kakršne so njegove zmožnosti.
Sicer pa želi urednik vsem tekmovalcem prav dosti uspeha, sebi pa kopico prvovrstnih pi ispevkov.
Ob sklepu
letnika se urednik iskreno zahvaljuje za pomoč vsem sotrudnikoni in prijateljem, ki so na kakršenkoli način podprli list: z leposlovnimi in poučnimi prispevki, z nasveti, z agitacijo, s poverjeništvom ali kako drugače. Naj bi nam	ostali zvesti	tudi	v	bodoče: saj bo
mogoče	vzdržati	list	samo	s	skupnim delom
vseh, ki se zavedajo, da je Mentor dijaštvu res potreben.
Prva številka prihodnjega letnika izide septembra t. 1. Uredništvo ima za novo leto pripravljenega že	sedaj precej	zelo zanimivega
gradiva,	o čemer	bo	jeseni	še	poročalo.
Vsem: vesele in plodonosnc počitnice!
KNJIGARNA NOVA ZALOŽBA Trgovina s pisarniškimi potrebščinami r. z. z o. z. v Ljubljani, na Kongresnem trgu priporoča dijakom in njih staršem bogato izbiro vsakršnih šolskih in pbar-nilkih potrebščin, vse knjige za šole, zvezke, piialno in risalno orodje, barve, papir za risanje in za načrte itd. * Kdor kupi zaioo Din, dobi na izbiro: Podobe iz sanj (Cankar), ali dramo Kasijo (Majcen), ali pesmi Tristia ez Siberia (Mole) kot dar. — Pri Novi Založbi je izSla Literarna veda (dr. Keleminova).	LJUDSKA POSOJILNICA res. zadruga z neomej. zavezo. v LJUBLJANI obrestuje hranilne vloge po najugodnejši obrestni meri, vezane vloge po dogovoru ter brez vsakega odbitka. Tudi rentni davek plačuje posojilnica sama. Svoje prostore ima tik za frančiškansko cerkvijo, v lastni palači, zidani še pred vojno iz lastnih sredstev. Poleg jamstva, ki ga nudi lastna palača, veleposestvo in drugo lastno premoženje, jamčijo pri Ljudski posojilnici kot zadrugi z neomejenim jamstvom, za vloge vsi člani s svojim premoženjem, ki presega večkratno vrednost vseh vlog. Hranilne vloge znašajo nad 160 milijonov Din.
Trgovske knjige ln Šolski zvezki. Vedno v zalogi: ‘j glavne knjige, amerikan-ski journali, štrace> spominske knjige, bloki, mape i. t. d. Na debelo! Na drobnoI flnnRnEžiC LJUBLJANA IHorUanska ul. St. 14 Knjigoveznica, industrija šolskih zvezkov in trgovskih knjig.	Tskarna SLOVENIJA DRUŽ5A Z O M E3. ZAVEZO V LJUBLJANI WOLFOVA ULICA ST. 1 IZVRŠUJE vsa v TISKAR. STROKO SPADAJOČA DELA PO ZMERNIH CENAH Časopisi, knjige, BROŠURE, VABILA, PLAKATE ITD. ITD.
USTANOVLJENA LETA 1889.
Telefon Stev. 16.	Pofifnt	ček.	10.533.
Stanje vloženega denarja nad 300 milijonov dinarjev (1 milijarda in 200 milijonov krčn).
MESTNA HRANILNICA LJUBLJANSKA
(GRADSKA ŠTEDIONICA)
LJUBLJANA
PREŠERNOVA ULICA
sprejema vloge na hranilne knjižice kakor tudi na tekoči račun, in sicer proti najugodnejšemu obrestovanju. Hranilnica plačuje zlasti za vloge proti dogovorjeni odpovedi v tekočem računu najvišje mogoče obresti.
Jamstvo za vse vloge in obresti,
tudi tekočega računa, je večje kot kjerkoli drugod, ker jamči zanje poleg lastnega hranilničnega premoženja še mesto Ljubljana z vsem premoženjem ter davčno močjo. Vprav radi tega nalagajo pri njej sodišča denar nedoletnih, župnijski uradi cerkveni in občine občinski denar.
Naši rojaki v Ameriki
nalagajo svoje prihranke največ v naši hranilnici, ker je denar tu popolnoma varen.