Naše veselje Priloga *Slov. gospodarja* za deco. Štev. 11. jetnik L Dragi otroci! S to Številko zaključujemo 1. letnik »Našega veselja«. Upamo, da so vam JM poedini sestaviti všeč iti da ate jih res z veseljem prebirali. S prihodnjo številko stopamo v 2. letnik naše otroške priloge. Potrudili se bomo, da boste našli odslej dosti zabavnega, pa tudi koristnega čtiva, da bo kaj za smeh in šalo, pa tudi za re jno premišljevanje. Po« prosite vaše starše, da ostanejo zvesti »Slov. gospodarju« in da si tako pridobijo tudi vaš lisi Vae tiste, Iti so nam pfaa&T, boitiei/da so nam poslali rešitve nalog, vprašanj bodisi da so nam dali kakršnokoli po« hudo za naše delo, ptrav iskreno zahva« ljujemo in prosimo vse svoje čitatalje in čitatetjice maj nam prav pridno pi-i šejo. Radi bomo na vse odgovorili. e Želimo vsem vesele božične praznike in dolgo božične šolsko počitnice! BoZič v gozdu. Zima /e prišla z vso svojo silo. Velike množine snega so se vsipale na zemljo in eo jo pokrile z debelo, belo odejo. V gozdu je dobilo vsako drevesce nov plašč iz najfinejše bele volne. Tako eo bila obvarovana pred hudim mrazom, iti je samo prežal na to, da bi malim smrečicam polomil ude. Smrečice so se tesno stisnile druga k drugi. Nel$aj dni pred božičem so prišli v gozd možje s sekirami in so posekali veliko število najlepših smrečic, Pose- kana drevesca so zbrali, 'jih natovorili nai voe in odpeljali. Kam? Ostale smrečice so od strahu kar one-« mole, ko so videle, kako se je ostra se« kira zasadila njihovim sestricam v živo. Zdaj pa, ko voza že ni bilo več vi« deti, so ugibale vse vprek, kaj neki nameravajo tj hudobni možje z njimi. Naposled so vprašale staro smreko, k: je že dosti videla in mnogokaj čula, kaj misli ona o tej stvari. ■ »Ne. vem sicer točno, kaj se bo zgodilo t njimi, ali nekoč sem poslušala pogovor dveh otrok, ki sta se o tem pogovarjala. Rekla sta, da popeljejo naše male sestrice v mesto, tam jih postavijo po hišah, jih okrasijo ter na njih pri- Prišla je božična noč.Smrečice so že hotele zaspati. Tedaj pa se je začulo mi- lo petje z višave, lučke so zasvetile in priplavali so majhni angeljčki, vsak z zvezdico v roki. Sgo svetle lučice. Več ne vem. Ko sem hila Se mala, me tisti možje niso videdi, in tako sem ostala tu in zrastla.« »Ali se naše sestrice še kdaj povrnejo?« »Tega vam pač ne morem točno reči. Mogoče pridejo kam drugam. V ta gozd se ni vrnila nobena.« »Čemu bi ee vračala?« je menila ena Izmed smrečic. »Jaz se gotovo ne bi, saj mora hiti vendar krasno, če kdo tako sveti kakor zvezda, škoda, da mene niso vzeli s seboj. Naše sestrice se bodo .veselile, stale bodo v toplih sobah, vse jih bo občudovalo. Mi pa? Tu bomo zmrzovale, ker nas tale snežni plašček le premalo greje. Posebno ponoči bode hudo.« Ostala drevesa so pritrdila, da je res tako. Stara smreka ni rekla nič, povedala je, kar je vedela, za drugo se ni brigala. Rajši je zadremala. »Hoj, smrečice«, je zaklical najmanjši med njimi. »Saj vendar ne boste že spale. Napočila je božična noč. Vse se ra-duje spomina, ko je prišel Jezušček na svet. Dajte, radujte se tudi ve!« Nato so priskočili vsi angeljčki, vsak k svoji smrečici. Popravil in pogladil jim je kožuhček in nakrat jim je bilo tako prijetno in toplo. Nato so pritrdili na vsako smrečico svetlo zvezdico in ves gozd je zažarel v mili svetlobi. »Tako, zdaj pa bodite vesele in zado voljne«, so zaklicali angeljčki. »Mi rac ramo brž ša v druga gozdova kjer nas čakajo še druge smrečice.« Kako lepo nam je«, so rekle smreč' »Ni nam treba zavidati onih naših sestric, ki so odšle od nas. Škoda, da sme pozabile zahvaliti dobre angeljčke, pa bomo to storile potem, ko se vrnejo po svoje zvezdice.« Stara smreka ni rekla nič — spala ja In mir ljudem na zemlji... Pri Krtin a viti niso živeli v slogi in v miru. Dokleir je še živel očeegaspodar, je on pazil, da je vse pri gospodarstvu potekalo v redu. Tedaj so šteli Krtinovi tudi med najtrdnejše kmete daleč na okoli. Vse pa je nehalo, ko je gospodar zatisnil oči za vedno. Pri hiši so še osta- li mati, sinova Jože im Miha ter hčerka Roza. Jožo je bil sicer starejši od Mihe, ali oče ga ni bil posebno ljubil, ker je bil ta njegov sin zlobnega in trmastega značaja. Tudi za delo ni nič kaj maral. Miha pa je bil celo nasprotje starejšemu bratu. Vesel in dobrodušen je imel samo prijatelje razen Jožeta, kateri ga ni prav nič maral. Ko je oče še živel, je zapisal, da' bo Jože sicer dobil kmetijo, za Miho pa je hranil denar na kraju, ki ga bo naznanil notar še le po očetovi smrti. Jožetu ta sklep ni dal miru. Večkrat je prebil cele noči s tem da se je plazil kakor tat po hiši in po gospodarskem poslopju, da bi našel kale znak za skriti denar. Očeta je zalezoval korak za korakom, da bi prišel njegovemu skrivališču za denar na sled. Ko je oče ležal bolan v svoji sobi, tedaj je podvojil svoje iskanje in res je našel na skednju pod končnim tramom železno skrinjico z denarjem. Skrinjice se ni dotaknil, dokler je bil oče še živ. Šele v noči po njegovi smrti se je denarja polastil, prazno skrinjico pa je pustil, kjer jo je bil našel. Nekaj dni po pogrebu je prišel notar sam z oporoko. Prečital jo je, povedal je tudi, ko je odprl zapečateno pismo, kje. se nahaja denar za Miho in vsi so sej podati tja. Skrinjo so našli, al v njej ni bilo nič. Vsi so ostrmeli, najbolj se je čudil Jože On je tudi najbolj ugibal, kjej naj bi bil tisti zaklad. Miha ni mogel več od jeize. Zakričali' je bratu v obraz: »Kaj se hliniš? Nihče drug ni vzel de* narja ko ti. Čemu ,si se pa plazil po celo noči po Skednju? Ali misliš, da tega nii smo opazili,« Jože mu seveda ni ostal nič dolžan* Začel je prepiir, notar jo odšel, ker ni imel tam nič več posla, ostali tega niso niti zapazili. Mati je mirila, Roza joka* la — konec je bil, da je Miha pobral svoje stvari in je zapustil dom, v kate-i rern je bil doživel tako hudo razača* ra.nje. Čas je potekal. Miha je našel službo V bližnjem mestu. Jože pa je gospodaril doma. Šlo pa ni tako, kakor bi to mon ralo biti. Z ukradenim denarjem je ai* cer Jože marsikaj nabavil, keir mu pa ni bilo za delo, je najel posle, ki pa se-* veda niso tako delali, kakor bi bilo tre* ba. Jože pa je tudi rad zahajal v mesta in to ga je dosti stalo. Miha ga je več* krat videl, tudi so mu pravili, kako brat zapravlja, ali kaj mu je hotel. K« pa je izvedel, kako brat raznaša, da je .Miha si gotovo izposojeval iz tiste skri* njice in torej ob koncu v njej ni mogloi nič več biti, je sklenil, pozvati brata na odgovor. Bilo je na božični večer, ko je dospel v domačo vas. Nikogar ni bilo zunaj* vsak je bil ob domačem ognjišču. Miha je ti.h o pristopil k oknu domače hiše in je videl, da gori tam božično drevesce, in da so bili vsi domači v hiši zhrani. Hudo mu je bilo pri srcu, ni pa še tisti večer hotel vstopiti, da ne moti božičnega miru. Roza je slučajno pogledala proti oknu fn je videla za hip Mihov obraz. Ne da hi kaj rekla, je odlom'la vejico od božičnega drevesca in jo je nesla ven bratu. Prosila ga je, naj sprejme vejico kot znak pomiritve in naj stopi v sobo. Miha so je dolgo otavljal, nazaduje pa je le sledil sestri. V sobi ga je mgiti žalostno sprejela => Jože pa je temno gledal. Videlo se je, da bi zdaj pa zdaj izbruhnil prepir. Miha je rekel: »Imam sicer račune z Jožetom, ali danes o njih ne bom govoril. Se bo že našel čas še pozneje. Jože pa je zakričal: »Kar sem z računi! Ali so te mar bojam?« Beseda je dala besedo, kmalu sta si bila brata v laseh, ženski sta planili v jok in klicali na pom-^č. Miha je Jožeta prijel za suknjo, pa se mu je umaknil, pri. tem pa se je spo- drsnil in padel z glavo Tako trdo na tla, da je kar obležal. Vsi so se prestrašali. Niso vedeli, kaj bi storili. Jože se ja zavedel, ni pa mon gel govoriti in ostal jo nem. Drugače pa je bil telesno popolnoma zdrav. Zahte-, val je papir in svinčnik. Nesreč^ ga j