vzgojitelj Biti 22 Vzgoja, december 2019, letnik XXI/4, številka 84 Marsikaterega starša in pedagoga je strah, da bi ga lahko mladostniki v posamezni stroki prekašali. Spoznanje o lastni omejenosti, nemoči v marsikom sproži paleto zaskrbljenih občutkov, negotovost, včasih celo nervozo. Kaj pa, ko mladostniki znajo več? Mateja Brudar je profesorica informatike na Šolskem centru Novo mesto in poučuje že 17 let. Sodeluje pri številnih projektih, skrbi za spletno stran šole, izvaja delavnice, povezane z njenim področjem. Zaradi številnih izkušenj, ki jih imamo sta- rejši, se nam v odnosu z mladimi nikoli ni treba počutiti neizkušene, premalo 'pame- tne', s čimer nam sami pogosto radi poma- hajo pred nosom. Znanje, pridobljeno iz knjig, se z vso svojo močjo manifestira šele takrat, ko ga znamo uporabiti v praksi. No- beno pravilo, nobena definicija, pa čeprav je še tako dobro naučena, ne pomeni nič, če njene vsebine ne znamo prenesti v realno življenje. To vedno znova poudarjam svo- jim dijakom. Lahko je biti pameten, ko si daleč stran od stvarnosti, ko se nekaj naučiš in ni motečih dejavnikov, ki jih ponuja oko- lje. Težje pa je, ko se kljub motnjam potru- diš določeno znanje vpeljati v prakso. V prvi vrsti vidim tu odgovornost nas, star- šev in učiteljev, da se tega dobro zavemo. O tem mladim zelo radi govorimo, sami pa na prvi tovrstni preizkušnji pogosto pademo. Že v odnosu, ki ga gradimo z mladimi. S svojim odnosom namreč pogosto preizku- šajo naše živce, našo voljo. In ko jih v takih okoliščinah poskušamo česa naučiti, jim podati kakšen nasvet, bomo najbolj uspe- šni, če se ne bomo pustili zmesti in ne bomo podlegli njihovemu zbadanju, slabi volji. Ko zapademo v to njihovo igro, smo namreč že izgubili. Ni nam treba vedno znova dokazovati, da smo pametnejši od njih. Če smo iskreni in pošteni, lahko ugotovimo, da so področja v življenju, ko nas v določeni stroki ali spre- tnosti zlahka prehitijo. Informatika je go- tovo eno od takih področij. Zelo redko se zgodi, da dijak zna uporabljati kakšen pro- gramski jezik bolje kot učitelj, a njegovega znanja, njegovih spretnosti se kot učiteljica iskreno razveselim. Tega ne sprejemam, kot da me dijak poskuša pred drugimi 'spravi- ti v slabšo luč', pač pa se ob tem spoznanju razveselim. Ker nisem negotova glede svo- jih spretnosti in svojega poučevanja, budim v dijakih zaupanje, da se trudijo doseči več, če le morejo. In ker jim v glavnem to ne uspeva, še ne pomeni, da gre za boj, v kate- rem so oni vedno poraženi. V tekmi za znanje namreč ni zmagovalcev in ni poražencev. So le različni odzivi po- sameznikov. »Ne pozabite, da so čudovite stvari, ki se jih učite v šolah, delo mnogih generacij. Vse to znanje, ki vam je položeno v roke, je dedi- ščina, ki jo spoštujte, jo bogatite in nekega dne zvesto prenesite na svoje otroke,« pravi Albert Einstein. Kot učiteljica vedno znova stremim k Ein- steinovim besedam. Zato se zavedam, kako pomembno dediščino smo prejeli od naših prednikov in kako pomembna naloga nam je zaupana, da jo posredujemo naprej. Ker pa se vsako znanje vedno znova nadgrajuje, pri tem pa je pomembno sodelovanje vseh udeležencev, tudi mladih oz. dijakov, me- nim, da je nujno potrebno, da prisluhnemo tudi njihovemu načinu razmišljanja, njiho- vim rešitvam. Nekatere stroke so bolj od- prte za nove pristope kot druge, to drži. A naloga odraslih je, da se zavedamo, da nas mladi v posameznih načinih ali pristopih k reševanju problemov lahko presežejo. Najhuje za mladega človeka je, ko mu ubi- jemo ustvarjalnost, ko mu ne damo veljave, ko ga ne poslušamo, ko želi predstaviti svoj pogled na določen problem. Radi so slišani. Mnogokrat se zgodi, da je njihovo razmi- Nobeno pravilo, nobena definicija, pa čeprav je še tako dobro naučena, ne pomeni nič, če njene vsebine ne znamo prenesti v realno življenje. Foto: Peter Prebil vzgojitelj Biti Vzgoja, december 2019, letnik XXI/4, številka 84 23 Kaj pa, ko mladostniki znajo več? šljanje pomanjkljivo, nedodelano … In le malokdaj pridejo do novega, boljšega nači- na, kot ga poznamo mi. Ne šteje, kdo ima kolikokrat prav, ker ne gre za zmago. Zmaga za učitelja ali starše je, da se znajo veseliti mladostnikovega navdušenja, nje- gove radoživosti, da bi ugotovil nekaj no- vega. Ni pomembno, če ga k temu vodi želja, da si olajša življenje, zaobide določene načine. Ne sme kršiti splošnih vrednot in aksiomov posamezne stroke, poti pa morajo ostati odprte. Ko znamo odrasli pristopiti tako, da ne po- tolčemo mladih, ampak jih spodbujamo, da razmišljajo, si v očeh otrok in dijakov ustvarjamo avtoriteto, strokovnost in spo- Bil je domski. Eden iz gruče najstnikov, ki jih je vzgojitelj po kosilu peljal na sprehod. Razumljivo, da mora po domovih vlada- ti red. Po internatih na primer, kaj šele po (pre)vzgojnih ustanovah. Vstajanje, pouk, kosilo, sprehod, učenje, prosto, pa hitro spet rezka piščalka. Naj se jata zbere k ve- čerji! Kako da je pristal v domu? V ničemer ni sodil med problematične, da bi ga bilo tre- ba prevzgojiti. Bil je. Moral je biti. Moral se je prilagodi- ti. Od nekod je prišel, nemara iz razsute- ga gnezda. Še dobro, da obstajajo socialne službe. Poberejo negodne ptičke in jim naj- dejo novo zavetje; dom. Oni pa nikoli več ne rečejo doma, vedno spet le v domu. Dnevi minevajo, čas odteka. Novi koledarji in stara privajenost. Nič posebnega se ne zgodi. Tja noter v za- strto sredico pa nihče ne vidi. Pride jesen, napolnijo se šolske klopi. Samo rahla spre- memba, le toliko, da zadiši po novem. »Dal mi je roko, nemirno otroško dlan. V travi je cvetel podlesek, jesen je predla tan- ke pajčevine.« Tako je mlada učiteljica zaokrožila črtico, eno svojih prvih. Bil je pa on, ki ji je ne- štovanje. Ko dopustimo, da nas v nečem presežejo, jim to predstavlja svobodo, pa četudi se zelo pogosto zgodi, da jih mora- mo vedno znova opozoriti, katerih dejav- nikov niso upoštevali in da njihova rešitev le ni najboljša. Ob tem spoznanju mladi ne bodo obupali, ampak bodo vztrajali. Ker so slišani in njihova ustvarjalnost ni omejena. To sprejemajo kot svobodo. Mladi, naši otroci ali dijaki, bodo enkrat odrasli, pridobili si bodo svoje izkušnje. Če jim bomo pomagali razvijati se v pozitivne in samozavestne osebe in jim pri iskanju znanja nudili oporo, bo to naša največja naložba za prihodnost. Pri tem ne mislim le na posameznika, ampak na celotno člo- veštvo. Tako kot so danes mladi odvisni od nas, našega pristopa, naše zmožnosti, da jih poslušamo, jih usmerjamo, tako bomo v prihodnosti mi odvisni od njih. Odnos, ki so se ga od nas naučili, bodo ponesli naprej in ga uporabljali ne le v naslednjih rodovih, ampak ga bodo vračali nam. Tako se vračamo k prvotnemu viru pro- blema. Kaj pa, ko bodo mladi znali več od nas … Odgovor, kdaj bo to in ali bo do tega prišlo, ni pravi odgovor. Pravi pomislek na to vprašanje je, da nas tega zavedanja pre- prosto ne sme biti strah, saj nam omogoča boljšo prihodnost. Avtoritete in spoštovanja ne bomo izgubili, ampak se bosta okrepila. Zopet se potrjuje znana misel, da pameten človek ve, kdaj mora niti vodenja izpustiti – za dobrobit sebe, okolja in družbe. On Berta Golob, prof. slov. jezika in književnosti, je poučevala na osnovni šoli ter kot zunanja sodelavka na Pedagoški akademiji. Bila je tudi knjižničarka, lektorica na RTV ter svetovalka na Zavodu RS za šolstvo. Ima izkušnje z delom z mladimi in s starši, sodeluje tudi v župnijskih občestvih. Napisala je več knjig s pedagoško, publicistično in leposlovno vsebino. nadoma segel v roko. Na šolskem izletu. Onem najkrajšem, kar tam po bližnjih bre- geh. Zgodi se pač. In si rečeš: prijazen otrok. Veš, da je domski. Kar veliko pove in še več zakriva. Prilastki in take reči. Neuporabno, le kaj in kje jim bodo koristili? Kaj pa, če bi …? Če bi na ta utečeni, pa tako negibčni šolski trak priklopila veter? Dih in dah in duh? Poleteti! Polno bušk navzven in nekaj mehkobe navznoter, čaj iz materne dušice. Zdravilen. Zdaj gre laže in bolje in je skoraj zelo naj- lepše. Zdaj vsi letimo. Kdo vse je v trgovini že kradel! Kdo vse je že v prvem razredu udaril učiteljico. Da ne bo pomote: tovarišico. Eden je že kadil. Eden je bil pijan. Razmrščena domska plane z vprašanjem: »A ste vi kdaj krokali?« On se nikoli ne opredeli in se ne izpostavi. Biva in molči. Ali res tiha voda bregove dere? Saj zakaj pa ti ne razgrinjaš svojih skrivno- sti? Kaj pa tisti v krtine zakopani jajčni ru- menjaki? Kaj pa one vroče učiteljeve dlani in oči ob naključnem srečanju tam na sa- moti? In toliko, toliko drugega. Pride dan, ki vse dokonča. Nekako tako kot angeli ob koncu sveta. A tudi obrnjeno in po svetem vodilu: Vse delam novo. Svoj prapor dvigne čas in zvihra z njim skozi leta. V neskončno, v infinitno daljo vrže pol stoletja nekje tam od sredine in sredice vsega pa vse do sem. Natančno do dne, ko se spet srečamo. Ob- jemanja, pozdravljanja in joj, kdo si pa ti, povej, kako ti je ime in podobnega nadro- bljanja ni konca ni kraja. Dame so lepše kot iz kozmetične reklame. Barva jih zrelo življenje. Nekdo prihaja bliže. Darilna vrečka, šest sončno zlatih vrtnic. Nič ne reče. Ni po- trebno. On. T udi tokrat jesen. Sivi lasje in dozorel obraz. Vsem bije ura daleč daleč čez poldan.