336
Zabavne stvari
Nos.
Ruski spisal N. V. Gogolj, preložil L. Gorenjec, Podgoriean.
(DaJje.)
„Ničesar ne umejem do cela" — povedal je nos. „Pojasnite mi vse določno".
„Milostivi gospod'' — dejal je Kovalev o čutji posebne česti — „jaz ne znam , kako naj bi umel Vaše besede . . . Vsa resnica je, to podoba kaže, očita ... ali vi bi radi . . . Znaj, da si ti prav moj nos!"
Nos je pogledal majorja ter namrščil obrvi.
;,Vi se motite, milostni gospod, jaz sem sam svoj! Mejil nama ne more biti nikakovih tesnih razmer. Ce Sodim po gumbih naše niže mondure, služite vi drugo oblast."    Nos je povedal to in obrnil se v robo.
Kovalev je popolnem razmislil se, sam ni znal, kaj bi učinil in kaj mislil. Ta trenotek je začul ženske obleke prijeten šum: prikazala se je priletna dama, vsa ubrana v čipke, vsa brdka, belo okriljena, kar je jako ljubko pristovalo nje razmerni gibčnosti, in to, ker je imela rujav klobuk, legak, kakor kako rahlo pecivo. Za njo je vstopil se in odprl je tobačnico visok hajduk z velikimi salopami in s celo množino ovratnikov.
ivuvaiev je siopii oiize preu djo; poraoiii jej je roko z batistasto naročko (manschette), popravil je na zlatem lanci svoje odlike, polaskal se po strani, obrnil zaničljivo v krilato damo, ki je, kakor kak pomladen cvet, na lahko sklonila se in se svojo belo roko, sž svojimi poluprozračnimi prsti doteknila njegovih usten. Smeh Kovalevu je trajal dalje, ko je izpod svojega klobuka videl nje precej okroglo, jasno belo brado in nekoliko obličja , odičenega z barvo, ki se poraša z njo prve pomladne rože cvet; ali nenadoma je odskočila kakor kakor bi bil spekel se. Spomnil se je, da tam, kjer je imel nos, ni ničesar, in solze so priblestele mu iz OČI. Obrnil se je, zato da bi naravnost gospodu v monduri oponesel, da le spakuje se, da je državni svetnik, da je slepar in podlec in da ni nič druzega, nego prav njegov nos. Ali nos je izginil: posrečilo se mu je, da je zgubil se, gotovo zopet kam na pohod.
To je Kovaleva pehnilo v obupnost. Pomeknil se je nazaj in na minoto ustavil med slopi (kolonada), skrbno je gledal na vse strani, ali zagleda, kje je njegov nos. Jako dobro je pomnil, da klobuk na njegovi glavi ima zrak in da je v monduri, prositi se zlatom, plašča ni pomnil, ni tega, ali ima kočijo pomalano, ni pomnil, ne konj, ni tega, ali ima na zadku kakega lakaja ali ne, in v kaki livreji. A kočij je drdralo nazaj in naprej toliko in urno tako, da je težko kaj opazil človek; pa da je tudi med kočijami izpoznal njegovo kočijo, ne imel bi bil nikakih sredstev, da bi bil ustavil jo. Dan je bil prekrasen in solnčen. Na nevskem prospektu je bila cela tema naroda; dam je cel cvetoč pas vsipal se po vsem pločniku od Policijskega do Aničkinega mosta. Opazil je znanega dvorskega svetnika, ki je imenoval ga podpolkovnika, zvlasti — če je to bilo vpričo tujih osob. Opazil je tudi Jarigina, svojega velikega prijatelja. Tudi je opazil tovariša tisočnika, ki je bil na Kavkazi dobil prisedništvo, mahal je z roko, da bi prišel k njemu ...
„A, za vraga!" — izpregovoril je Kovalev. „Hoj^ izvozček, vozi naravnost k policijskemu načelniku!"
Kovalev je sedel na drožko in izvozčeku kriknil: ;,Vozi v Ivanovske ulice!"
;,Ali je doma policijski načelnik?" — povprašal je? ko je bil stopil v vežo.
„Ni doma ga ne" — odgovoril je vratar — ;,prav kar se je odpeljal."
;,Torej prav kar."
„Da" ~ pritegnil je vratar — „ni še dolgo časa, kar je odpeljal se; da ste došli minoto poprej, pa bi bili sestali ga doma."
Kovalev ni umeknil robca z obraza, sedel je na drožko in z obupnim glasom kriknil: ;,Vozi!"
^Kam?" — povprašal je izvozčik.
„Vozi naravnost!^'
^Kam — naravnost? — ali nazaj? — ali na desno ali na levo?"
Zbog tega vprašanja pa je osupnil Kovalev, da je zopet jel premišljati. O tem položaji je najbolj kazalo mu, da se oglasi redarstvu, ker je ta položaj imel res pravico, da bi bil redarstvu na brigi, a zvlasti, ker je njega uredba bila mnogo natančnejša, nego po drugih mestih; a da bi bil Kovalev trudil se, da mu zadostitve preskrbi načelništvo tega urada, ki je nos oglasil se mu, da bi ga služil, to bi bilo nepremišljeno bilo, zato ker je človek po odgovornosti, ki je bil dolžan jo nos, lehko sodil, da temu bitju ni nič svetega, in da bi utegnil legati in o tej priliki, kakor je legal, ko je trdil, da še nikoli ni videl ni svojega gospoda.
(Dalje prihodnjič.)