IZREDNA ŠTEVILKA — IZREDNA ŠTEVILKA — IZREDNA ŠTEVILKA - IZREDNA ŠTEVILKA — IZREDNA ŠTEVILKA— IZREDNA ŠTEVILKA - IZREDNA ŠT
POMURSKI
VEVESNIK
GLASILO SOCIALISTIČNE ZVEZE DELOVNEGA LJUDSTVA ZA POMURJE
MURSKA SOBOTA, 22. OKT. 1957 Leto IX — Štev. 43 Cena din 10.—
Naš sodelavec med kandidati
"ELEKTRIFIKACIJA IN OBRT"
Grad, 22. oktobra (po telefona) Alojz Flegar, bivši predsednik graške občine, ki je bil na zadnjih volitvah izvoljen v občinski zbor s precejšnjo večino glasov, mi je na vprašanje za kaj se bo potegoval v novi mandatni dobi odgovoril naslednje:
»Potegoval se bom za čim prejšnjo elektrifikacijo občine, in to zato, ker je od elektrifikacije odvisen
tako gospodarski kot kulturni razvoj občine. Nadalje se bom potegoval za izboljšanje šolskih prostorov v naših krajih. Glede na neseljenost pa bo moja naloga, da se potegujem za preusmeritev proizvodnje v sadjarstvo in živinorejo. To pa za to. kar so za ti panogi na Goričkem, najboljši pogoji. Ne med zadnjim pa se bom potegoval tudi za uveljavljanje manjših obrtnih delavnic in domače obrti.«
Z obiska
na lendavskih

voliščih
V JUTRANJIH URAH
V turniškem sektorju so odprli volišča pred sedmo uro in tako so prvi volivci opravili svojo dolžnost že bolj zgodaj. Po sedmi uri pa so volilne komisije ostale brez dela in bile prepuščene vznemirljivemu čakanju. Ob osmih so prihajala prva poročila, ki so nestrpnost in radovednost še povečala. Prinesla so v glavnem bolj skromne številke. »Po osmi uri se bo v glavnem začelo.« Druga poročila so to že pokazala. Le v Renkovcih se številka kar ni hotela dvigniti.
Na prvem turniškem volišču pa se je takoj po osmi uri kar nagnetlo ljudi in so morali čakati na stopnišču. »Mislila sva priti bolj zgodaj, pa človek še v nedeljo nima mira zaradi dela,« je dejala Smehova žena. Z možem sta prišla skupaj volit. Za katerega ste pa glasovali?« sem se pošalil. »Tega pa ne povem,« je odvrnil Smeh in se nasmehnil. »Sicer so pa sedaj vsi dobri, ko jih pa izvolimo, radi pozabljajo na nas.«
Še kratek sprehod po voliščih
mi je pokazal, da so jih skoraj vsa lepo okrasili, le mrtvo je nekam bilo — manjkala je pesem.
KDO BO PRVI?
V Strehovcih je bila na volišču le volilna komisija. »Zgodaj zjutraj so prišli volit hišni gospodarji. Mislili so, da lahko opravijo za vse člane. Sedaj čakamo še te. Mnogo jih je v goricah, zaradi mošta, ki se je nekoliko umiril.«
Drugače je bilo v Dobrovniku. Pred volišči so stale skupine mož, na prvem pa so nam ob pol desetih že povedali okrog 96 odst. »Čakamo jih še nekaj,« so nestrpno dejali. Na ostalih voliščih je bil odstotek nižji. Tretje je bilo pa zelo svečano okrašeno.
Tudi v Kobilju so se jezili na nekatere, ki se jim nikakor ni mudilo. To vzdušje so še stopnjevala poročila iz drugih krajev. Ob 9.45 uri so končali v Genterovcih s stoodstotno udeležbo. V Žitkovcih so že šli h kraju. Čakali so še samo dva volivca, ki sta zgodaj zjutraj odšla k Muri po pesek. V naselju »Nafte« so že začeli voliti ob petih zjutraj. In od drugod ...
POPOLDNE IN ZVEČER
Ob toplem jesenskem soncu so volišča opoldne nekoliko omrtvela. Tu in tam so še prihajali volivci z nekoliko utrujenim in lenobnimi obrazi, na katerih je bilo čutiti posledice spreminjajočega se vremena. Komisije so seštevale in pregledovale imenike, ki so bili povsod slabi: v njih so bili zapisani že umrli, odseljeni, mnogi po dvakrat, mnogih sploh ni bilo vpisanih, skratka: zelo pomanjkljivi in nepraktični.
Osrednja volilna komisija je nestrpno pričakovala prva po-popoldanska poročila, ki so pa kot ostala prihajala z zamudo. Z njimi so prihajale tudi vznemirljive vesti: Renkovci, Gaberje, Čentiba, Kot... Le kaj čakajo ljudje? Kaj jih teži? V Kotu se jezijo, ker nimajo svojega kandidata. S Kapco so skupaj. Toda kandidata prej niti niso hoteli imeti in so se šele sedaj spomnili nanj. Iz Hotize so zgodaj odšli v gorice, podobno iz Gaberja in Lakoša.
V	Renkovcih je nekdo pred vojno prevažal in trgoval z Radensko slatino, sedaj pa tega več ne more in zato noče voliti. Nekomu je bilo odvzeto nekaj zemlje, ker je je imel preveč, drugi ne morejo več »kupina-riti«, tretjemu se je zdel spet previsok davek za mlatilnico. Na enem lendavskih volišč so že nekaj ur čakali tri ženske, na drugem tiste, ki bi radi imeli stanovanje za to da bi šli volit itd. Vse to se je počasi nabiralo zraven vrečk z volišč, kjer so že končali...
Čas je počasi mineval, ljudje so sestavi iali razne prognoze o izidu, dražili kandidate z »gu-laši« in nemirno pričakovali poročila zlasti z nekaterih volišč. Prihajale so tudi vesti iz sosednjih občin. Odstotek udeležbe se je počasi dvigal, kakor živo 9rebro v toplomeru. S prvim mrakom se je vedno več kurirjev vračalo z vrečkami: iz Ba-nute in drugod. Po sedmi uri so se poročila zataknila, tudi nove vrečke je bilo videti bolj redko. Vzdušje se je umirilo. Sedaj je bilo potrebno še ugotoviti kdo so »zmagovalci«. S tem pa je nastala tudi druga «krb zaradi ponovnih volitev.
V	Polani ni noben kandidat dobil absulutne večine. Vsi trije so bili zelo izenačeni. Tudi v Turnišču bodo morali voliti drugega odbornika ...
Urni kazalec se že bliža enajsti ponoči, nato dvanajsti in še dalje. Komisija pregleduje liste, prebira zapisnike, ki so jih nekateri pozabili podpi-sati, v bližini volišč še gorijo luči, ob kozarcih pa po napornem dnevu teče pomenek o volitvah ...
Drobiž z Goričkega
Najstarejša žena, ki je glasovala v Stanjevcih jo Frančiška Gombocova, ki je stara osemdeset let. Na volišče je prišla že ob sedmi uri, čeprav je že skoraj broma in se ne more zravnati.
Pred leti je Ana Bedičeva padla z drevesa in od takrat ji je desna noga hroma. Od volišča v Neradnovcih je oddaljen njen dom štiri kilometre. Do osme ure je prišla in glasovala. Stara je 74 let in je gotovo šla na pot tega nedeljskega jutro že ob šestih zjutraj.
V Doliču je bila nujlepše okrašeno volišče v občini Grad. Tudi drugod v občini so se potrudili in v celoti bili boljši od celotne občine Petrovci-Šalovci. V Doliču je volil svojega kandidata tudi 93-letni Jože Žohar, ki je oddaljen od volišča en kilometer. Na tem volišču je ena izmed žena začudeno povprašala po možu, češ da brez njega ne more voliti, kajti »Kaj bo on rekel k temu.«
Dobro razpoloženje in lepa udeležba
na nedeljskih volitvah
V POMURJU: 95.4 odstotka
Nedeljske volitve za odbornike občinskih zborov so za nami. Že v zgodnjih jutranjih urah so bili volivci v številnih krajih Pomurja pred okrašenimi volišči, saj so ponekod na željo prebivalcev odprli volišča že po šesti uri zjutraj. Med
prvimi so opravili svojo držav-jansko dolžnost vaščani obmejne vasice Kramarovci in vsi oddali glasovalnice do sedmih zjutraj. Tudi v Peskovcih so zaprli volišče že ob sedmih, potem pa so vaščani ves dan gradili transformator, brez katerega ne bodo mogli privabiti elektrike v svoj kraj.
Težko v skromnih vrsticah strniti vse vtise in opisati razpoloženje pomurskih volivcev, ko so v nedeljo oddajali svoje glasove za najboljše kandidate, kajti marsikje se je pokazalo, da so volivci s polno mero resnosti in odgovornosti izbrali najboljše med najboljšimi in marsikje je odločila splošna priljubljenost kandidata v volilnem okolišu. Naši ljudje so pač vedno bolj zreli za odločanje, pa tudi za opravljanje tako važnega državljanskega akta, kot so bile nedeljske volitve. Zato ni naključje, če so pri ob-krožanju številk na volilnih lističih trezno presojali osebne kvalitete kandidatov in njihovo pripravljenost, da jih bodo zavestno in dobro zastopali v bodočih občinskih ljudskih odborih.
V občini Martjanci so se dobro izkazali zlasti mladi volivci in gasilci, ki so že v prvih jutranjih urah prišli v skupinah na volišča in veliko prispevali k temu, da so tudi v vaseh Krnci, Čikečka vas, Gornji Moravci, Berkovci in Martjanci že okrog osme zaključili volitve. Dobro so poskrbeli v tej občini tudi za okrasitev volišč, dobro razpoloženje med, volivci in volilno udeležbo. Soboška godba na pihala je obiskala domala vsa volišča v občini. V Bučkovcih so mladi volivci med prvimi opravili svojo dolžnost.
Domala vsa volišča v Apaški kotlini so odprli kmalu po šesti uri zjutraj. Kdo bo prej zaključil volitve? — to je bilo slišati med številnimi volivci, ki so prihajali praznično oblečeni na lepo okrašena volišča. Tekmovanje za volilno udeležbo se je najbolj razplamtelo med volilnima enotama Segovci in Apa-če; v prvem kraju je do devete ure volila več kot polovica volivcev. Kmalu po sedmi uri je prišel v spremstvu svoje sorodnice 71-letni slepi mož Ivan Kolednik in z njeno pomočjo oddal svoj volilni listič v skrinjico. Tudi v Apačah je bilo živo. Srečali smo skupine ženic, ki so odhajale z volišča. »Se-govčanom se pa že ne damo!« so nam zaupale. Ura je bila takrat deset. Volilna komisija je obkroževala številke zadnjih volivcev. Nekaj po deseti uri jih je volilo že okrog 74 odst.
Tisto, kar je napovedalo 40 apaških volivcev s svojim glasovanjem kmalu po šesti uri zjutraj, se je tudi uresničilo: volilni enoti Apače in Segovci sta bili med prvimi v Apaški dolini in tudi radgonski občini, kr sta najprej sporočili dokončne volilne rezultate.
Na Rožičkem vrhu v videmski občini so delavci kapelskega vinogradniškega posestva volili že v zgodnjih jutranjih urah, potem pa so odšli trgat grozdje. Tudi lendavski beli rudarji so opravili svojo dolžnost že ob petih zjutraj in potem odšli na delo.
Volivci Pomurja so odhajali v nedeljo na volišča z novimi obeti in željami, da bi bodoči odbori bolje delovali kot dosedanji. Volivec Hozjan iz Vel. Polane je na volišču povedal, da bo treba krajevnim odborom in volivcem prepustiti popolno odločanje o nekaterih stvareh, Iti se tičejo zlasti posameznih krajev. Volivec Li-trop pa je dejal, da bo potrebno z večjim napredkom v kmetijstvu rešiti prebivalstvo njegovega kraja odvisnosti od sezonskega dela in postranskega
zaslužkarstva, kar bo predvsem naloga domače kmetijske zadruge, pa tudi ljudskega odbora občine.
Tako so v nedeljo ves dan deževala poročila iz naših krajev in vedno prepričljiveje kazala stanje na političnem barometru, ki se je kljub nekaterim spodrsljajem (nezadostne politične priprave v nekaterih krajih, nepopolno sestavljeni volilni imeniki, kar so ugotavljali zlasti v nekaterih krajih videmske, soboške in tudi drugih občin) naglo pomikal navzgor in se zvečer ustavil pri odločilnem
in dokončnem odstotku: 95,4, kar je za našo pokrajino relativno lep uspeh in dobro zrelostno spričevalo za njene volivce.
Kakor smo namreč zbrali podatke po posameznih voliščih v Pomurju, je od 85.795 v volilne imenike vpisanih prebivalcev glasovalo 72.672 ali 95,4 odst. vseh volivcev. Na prvem mestu je občina Grad z 98,9-od-stotno volilno udeležbo. Njej sledijo po vrstnem redu občine: Martjanci z 98,8, M. Sobota z 97,8, Cankova z 97,3, Gornja Radgona z 97,3. Ljutomer z 95,7, Videm ob Ščavnici z 95,6, Petrovci-Šalovci z 95,4, Beltinci z 90,9 in Lendava z 90,1-od-stotno volilno udeležbo.
NEKAJ MISLI 0 GOSPODARJENJU V POMURJU
JOŠKO SLAVIC
V času ko izbiramo ljudi, ki bodo vodili naše občine in uvajamo tudi zbore proizvajalcev se človeku nehote poraja primerjava s stanjem v katerem smo začeli gospodariti v komunalnem sistemu. Že številke same nam povedo, da so bila sredstva iz leta v leto večja, da je naša proizvodnja naraščala, da smo torej napredovali. Od 4,300.000.000.— se je dohodek gospodarstva povečal na 7.3 milijard v lanskem letu, kar pomeni, da se je povečal skoro za 3/4 osnove. To je vsekakor razveseljivo dejstvo, ki ga je treba zabeležiti. Dejansko seveda številke v narodnem dohodku ne gredo vštric s povečanjem proizvodnje v materialni obliki, ker smo imeli višje cene, vendar je ta porast le vidno vplival na naše prilike. Tako kot pri nas in še hitreje so napredovali drugod. Komunalni sistem je pokazal svojo življenjsko silo, teren sam razpolaga z mnogo večjimi sredstvi in to je dejanska podlaga za samoupravljanje, ki postaja živa resničnost. Če bi to hotel prikazati s številkami bi videli, da je težišče iz okraja prešlo na občine in da naše občine gospodarijo s tistimi sredstvi, ki naj bi zadovoljevale vsakodnevne potrebe državljana, same.
Vsa našteta dejstva pa zahtevajo tudi nove vpoglede na stvari. Proizvajalci v območju občine bodo prišli do besede v svojem posebnem zboru, ki bo vsklajeval njihove potrebe na območju ene občine, proizvajalci okraja pa bodo imeli svoj zbor proizvajalcev, ki bo moral vsklajati njihove interese na področju celotnega okraja. V
dobrem ali slabem delu obeh teli ustanov je precej odvisno naše nadaljnje delo in uspehi v gospodarstvu. Zato se mi ne zdi odveč, da ravno ob tej priliki opomnim na nevarnosti, ki bi lahko sledile iz dejstva, če bi naši občinski predstavniški organi in okraj ne našli skuone-ga jezika pri reševanju ključnih vprašanj v gospodarstvu. Prvo je treba vedeti, da je formiranje sredstev ali preprosto povedano odkod bomo dobili denar, dejstvo, ki se ga ne da izsiliti z voljo kakega organa, temveč posledica možnosti v okraju in v občini. Ta sredstva uporabiti čimbolj smotrno, je največja umetnost gospodarjenja predstavniških organov. Tu je treba včasih tudi preko raznih drobnih želj posameznih podjetij in ljudi v občini in okraju in se usmeriti na tiste najvažnejše točke, s katerimi rešujemo problem, ne pa posledico. Seveda so včasih tudi izjeme, ki odstopajo od teg^ pravila. Povedano ne velja samo za trošenje proračunov, temveč tudi za trošenje raznih fondov, ki se formirajo pri občini in okraju.
Izkušnje nam kažejo, da niso najboljši tisti ukrepi, ki smo jih sprejeli v kratkem času brez zadostne priprave in vsestranskega premisleka. Sicer je res, da je naše gospodarsko življenje razgibano in bo tako tudi ostalo, saj je prav to dejstvo dokaz, da težimo vedno k boljšemu in popolnejšemu, vendar pa pogosto spreminjanje orientacije mnogokrat le škoduje. Tu imam v mislih predvsem razne akcije, ki smo jih začeli z dobrim namenom, da predvsem v našem kmetijstvu pridelamo več in boljše proizvode ali vzredimo boljšo živino, vendar pa smo ostali na polovici poti. Zaradi tega bo prav perspektivni plan tista trdna opora, katere se bo moral držati naš predstavniški organ pri svojem delu. Pri načrtnem gospodarjenju odpadejo razna žaganja sem in tja in možnosti dajanja nezaslužene prednosti in pa zapostavljanje posameznih področij ali organizacij. Zato bo ravno na tem polju še mnogo dela naših novih ljudskih odborov, njihovih zborov, svetov in komisij. Na tem polju naj se razbistrijo pogledi in krešejo mneja. Tako bomo potem tudi po svoji poti šli mnogo zanesliveje in naše sile usmerili v skupni smeri, kar bo rodilo gotovo dobre posledice.
Perspektivni plan bo zahte-
val v našem okraju predvsem na kmetijskem polju mnogo dela in zaneslijvo orientacijo. V
industriji so posamezna podjetja že nekako orientirana, kaj naj napravijo v prihodnjih petih letih.
Prav ta u smeti te v in določitev podrobnih nalog bo pa v kmetijstvu zahtevala mnogo več naporov. Predvsem važno je to, da bo ta usmeritev prišla preko raznih oblik do proizvajalca samega. Po dosedanjih izkušnjah sodim, da razne oblike sodelovanja med kmetom in zadrugo ne bodo imele glavne ovire v nazadnjaški miselnosti, temveč predvsem v tem, da bo potrebno skrbno izdelati pogodbe. Sploh je sklepanje pogodb na našem terenu mnogo manj upoštevano kakor mu po njegovi važnosti gre. Na zborih volivcev so se obravnavale take stvari, ki človeku dajo misliti, da je odnos do pogodb zelo malomaren. To lahko ravno napredku v kmetijstvu zelo škodi. Vedeti moramo, da je vsaka pogodba obvezna za obe stranki, da se bo odnos pri sodelovanju v proizvodnji (kooperaciji) uravnaval med zadrugo in kmetom ravno na podlagi pogodbe in bo zato moral vsak pogodbenik nositi vse posledice, če je ne bo izpolnil. Ta slabost, se mi zdi, ni samo znotraj zadruge, temveč tudi v odnosu zadruge do drugih gospodarskih organizacij. Izgovarjanje na to, da je nekdo odpovedal (storniral) pogodbo, ki ga večkrat uporabljajo zadružni ljudje, nas ne more zadovoljiti. Treba bo tudi malo več uporabljati ustanove kot je gospodarsko sodišče in sploh malo več reda na tem področju. Zadruga mora postati nosilec gospodarskega procvita vasi. Ta naloga je jasna in daleč smo od časa, ko je bilo zadosti, da je imela zadruga več ali manj vpisanih članov. Danes mora zadruga odločilno posegati v življenje na vasi s tem, da bo organizirala proizvodnjo. Sodelovanje z zadrugo naj ne bo strašilo za kmeta in nekaj nedoločenega, česar se je treba bati, temveč ključ za boljše življenje in ustaljeni standard vasi in mesta.
Sedaj ko se ločuje trgovina od zadružne delavnosti, bo v veliko večji meri postalo pri delu zadrug važno vnovčevanje kmečkih pridelkov na trgu. Tu bodo morale prevzeti svojo vlogo naše poslovne zveze, ki naj
bi usmerjale proizvode na tr-žišče in v nadaljnjo predelavo. Pri usmerjanju na tržišče si bo treba predvsem prizadevati, da naš proizvodni rajon dobi stik s potrošnjo. Zbiranje sredstev za nadaljnji dvig kmetijske proizvodnje naj bo zadosti veliko, da bo možno res nekaj storiti in naj gre še v večji meri iz dobre organizacije tržišča tudi izven Pomurja. Pri sedanjem stanju so nam večino teh sredstev pobrali drugi. Pozdravljamo napore nekaterih kmetijskih gospodarstev, da se s svojimi proizvodi uveljavijo neposredno na trgu in s tem pridobijo večja sredstva. Temu naj sledi zadružni sektor. Zakaj ne bi razen Ljutomerčana in Prekmurske salame naš in pa tuji trg poznal še drugih specialitet iz Pomurja pod pravim-imenom in od pravega proizvajalca, ne pa preko mnogih posrednikov. Ustvariti tako mišljenje pri naših ljudeh je važna naloga najbližje bodočnosti.
To bi bilo nekaj nalog v kmetijstvu.
(Nadaljevanje na 3. strani)
ŠOLO
Nekaj o šolski reformi
PRILAGODITI
OKOLJU
Po osvoboditvi je bil dosežen precejšen napredek prav pri organizaciji naših šol. Mnoge osnovne šole so bile priključene v Prekmurju večjim šolam, nekatere pa so obdržale samo nekaj osnovnih razredov. Bile so ustanovljene številne nižje gimnazije, so povečale izobraževanje naše šolske mladine. Pri reorganizaciji v dosedanjem smislu smo prišli do stanja, ko se organizacijsko ne da več kaj bistvenega spremeniti, pač pa je treba zgraditi več novih in precej velikih šolskih stavb. Ne smemo se ozirati na ta ali oni breg Mure, kajti povsod imamo nekaj neuporabnih in zastarelih šolskih poslopij.
Če bi gledali šolstvo z materialnega stališča in primerjali naš okraj z ostalimi pokrajinami Jugoslavije, potem bi videli, da so marsikje še dosti na slabšem in da bodo morali vlagati mnogo več materialnih sredstev. Šolske reforme ne smemo gledati samo z materialne plati, temveč je vsa stvar mnogo globlja, ker posega v vsebino in v obliko dela naših šol. Vsak naš državljan bi moral biti seznanjen prevsem z novo vsebino in novim načinom dela, ki ga želimo uvesti, obenem pa bi mu morala biti znana tudi organizacijska oblika reformirane bodoče šole.
Ko smo rekli, da se je šolstvo različno razvijalo že v našem okraju, potem moramo gledati to še z večjo kritičnostjo, ko ocenjujemo razvoj šolstva na celotnem teritoriju naše države. Sedanji naš šolski sistem ali na kratko naša sedanja šola je močno ukoreninjen v zavesti naših ljudi, pa tudi v zavesti prosvetnih delavcev. Če torej hočemo reformirati naše šole, moramo predvsem pravilno prikazati kaj hočemo, saj nam to narekujejo naši družbeni odnosi, ki so plod naše revolucije.
Iz kapitalistične družbene ureditve prehajamo v socialistično, kor nujno prinaša s seboj družbene spremembe. Proizvajalna sredstva so v veliki meri postala družbena last. S tem se je spremenil odnos delovnega človeka do proizvajalnih sredstev, nastale so spremembe, ki postavljajo delovnega človeka kot npravljalca vseh teh sredstev. Zato je jasno, da podružabljanje proizvajalnih sredstev ter delavsko in tudi spremembe v našem šolstvu.
Kadar opazujemo organizacijo šol v našem okraju, takoj opazimo razliko med organiziranostjo šol na desnem in na levem bregu našega okraja. To so posledice bivšega avstrijskega in madžarskega šolskega sistema. Prvi je združeval več krajev v en šolski okoliš, drugi pa je postavljal šole skoro v sleherno vas.
družbeno samoupravljanje kakor Sprememba v lastništvu proizvajalnih sredstev je preoblikovala delavca v svobodnega proizvajalca, samoupravljanje pa je dalo istemu človeku tudi oblast v roke. Tak nov državljan je globoko zainteresiran na tem, da se spremeni tudi vsebina naše šole oziroma, da se prilagodi temu novemu stanju, to pomeni, da mora postati enotna in dostopna vsakemu našemu državljanu na vseh stopnjah.
Naše šole so doslej vzgajale posebno na višji stopnji osnovne izobrazbe dve ločeni grupi. Tako so gimnazije pripravljale ljudi za intelektualne poklice, strokovne šole pa za tehnične poklice. Prve so bile cenjene bolj kakor druge. Toda za naše prilike in potrebe so bile in so obojne pomanjkljive. Nova šola mora sloneti na enotni obvezni šoli, ki jo bo obiskoval vsak naš otrok 8 let. Na takšni osemletki mora biti snov in vsebina enotna ter tesno povezana z našim stvarnim
življenjem. Iz dovršene osemletke bo vsakemu nčencu odprta pot navzgor, bodisi v razne strokovne šole, ali pa naprej do univerze. Mnogi starši sedaj računajo, da bodo z osemletko dobili v svoj kraj nekakšno nižjo gimnazijo, vendar ni povsem tako. Za prestop v višjo šolo bo sicer odgovarjala osemletka, vendar bo njena vsebina bistveno drugačna od dosedanje nižje gimnazije. Bolj bo morala biti življenjska, nuditi bo morala vsestransko vzgojo. To pa pomeni, da bo morala poleg intelekta gojiti tudi tehnično plat človekove vzgoje, ki bo morala sloneti na sodobnih tehničnih dognanjih. Zanemarjati ne bo smela kulturno umetniške kakor tudi ne telesne vzgoje, predvsem pa bo morala dajati mladim ljudem več politične vzgoje in pravilnega vrednotenja dela in proizvodnje.
Naša bodoča šola mora biti enotna
Ne smemo še govoriti, da smo v državi sprovedli obvezno osemletno šolanje z dosedanjimi učnimi načrti. Na drugi strani pa vidimo, da gospodarstvo in družbeni odnosi enako hitro napredujejo, čeprav še nimamo povsod osemletne šolske obveznosti. Vendar nas pa tak napredek sili, da začnemo tudi šolo reformirati po enotnih načelih. No smemo se ustaviti samo pri osemletki, temveč mora biit ves nadaljni sistem šolanja enoten in zgrajen tako, dn je možen prestop na drugo višjo šolo. Danes imamo vrsto šol, posebno strokovnih, ki ne nudijo nobene možnosti za nadaljevanje šolanja. Res je sicer, da je nastalo precej teh strokovnih šol pred nekaj leti, ko smo morali na hitro iz-
šolati nešteto kadrov, da smo lahko napolnili mesta v novih podjetjih, ki smo jih zgradili. Sedaj pa moramo to šole reformirati in vključiti v novi in enotni šolski sistem. Tako bomo marsikatero komuno razbre-menili pri dajatvah, če bomo zgradili ta enoten šolski sistem.
Cesto se num dogaja, da pri prehajanju učencev iz ene na drugo šolo poslušamo razne očitke, kjer višja šola očita nižji, da je ta preslabo pripravila učence za prestop, nižja pa očita višji, da ne zna pedagoško postopati z učenci, ki so prav za prav še otroci itd. V resnici pa je kriv dosedanji učni program, da šole niso življenjske in ne rastejo s celotno družbo in njenim življenjem. To nam dokazujejo tudi uspehi na naših šolah. Povprečno dokonča osemletno šolanje brez ponavljanja le 28 odst. otrok.
Če se je torej pred 8 leti vpisalo v I. razred osnovne šole 100 otrok, jih je letos končalo samo 28 svojo šolsko obveznost v 8. razredu, oziroma v 4. razredu nižje gimnazije. Vseh ostalih 72 pa je nekje zaostalo, kar pomeni, da so enkrat ali večkrat ponavljali razred. Nihče od nas pa ne verjame, da imamo tako slabo nadarjene otroke, zato je treba iskati vzroke drugod. Prav gotovo je eden izmed glavnih vzrokov ta, da je sedanja šola z učno snovjo prenatrpana in da jc premalo življenjska. Med najbolj okorele šole lahko štejemo danes popolne gimnazije, ki ne usposabljajo svojih absolventov za noben poklic, temveč so le pripravljalnice zn univerze. Po 12 letih šolanja mladi človek ni usposobljen za noben poklic. V bodoče bodo morale take šole dajati možnost takojšnje zaposlitve, obenem pa seveda omogočiti tudi nadaljnje šolanje.
Večkrat slišimo, da bo treba v novih osemletkah učiti nekako po strokah. Tako bi se naj v kmetijskem okolju učilo več kmetijstva, v industrijskem pa morda več tehničnih predmetov. Takšno mišljenje je zmotno. Osemletna šola mora biti enotna in se zato ne bo smela diferencirati po strokah, pač pa bo morala živeti v svojem okolju in se nanj naslanjati, nikakor pa se ne bo mogla usmerjati -v določeno panogo dejavnosti.
Čeprav smo po osvoboditvi namestili mnogo novih prosvetnih delavcev, čeprav smo odstranili iz učnih načrtov precej navlake, povečali smo deloma število učilnic in oddelkov, združevali manjše šole z večjimi, je vendar šolo zaostajala za splošnim družbenim razvojem. Še danes obstajajo med učnimi načrti in življenjem kakor tudi med posameznimi predmeti precejšnja nesoglasja. Pomislimo na to, kolikokrat se naši otroci učijo vseh mogočih načinov pridobivanja elektrike, ne poznajo pa električnih naprav, ki jih imajo doma v stanovanju. Pri zgodovini se n. pr. natančno učijo o ureditvi stare grške ali rimske države, prav malo pa poznajo našo sedanjo državo in družbeno ureditev. Cesto poznajo množico vladarjev in letnic, ne poznajo pa onih silnic, ki so napredek družbe usmerjale hitreje in ne vidijo, kaj je bilo nazadnjaškega in je zaviralo napredek človeške družbe. Takih in podobnih stvari je še vse polno v današnjih načrtih. Sodobna šola pa mora usposobiti mladega človeka, da gleda na življenje, kako se prepleta in razvija, kako je vse v nenehnem gibanju in spreminjanja, spoznati mora zakonitosti prirode in razvoia družbe ter ob vseh teh spoznanjih postati tudi sam aktiven član nove socialistične družbe. Zato
bo odvisen uspeh nove šole od nove vsebine, od tega, kako bo ta vsebina posredovana mlademu človeku in končno tudi od materialnih možnosti s čim in kje bomo olajšali boljše in lažje spoznavanje ter dojemanje vseh potrebnih dobrin.
Preveč o materialni osnovi — premalo o vsebini
Naši ljudje so že mnogo razpravljali o reformi šole. Toda zdi se mi,
da so preveč obravnavali le zunanjo, to sc pravi materialno plat nove šole. Vsebine se niso lotevali, saj jc niti zadosti poznali niso. Zato pa je potrebno pritegniti vse pozitivne in napredne sile, da seznanijo široke množice z vsebino šolske reforme. Kajti šele takrat, ko bo to zpoznanje prešlo v zavest naših ljudi, potem bo tudi interes in zahteva po novi šoli na pravem mestu. Šele takrat bodo polno zaživeli šolski odbori ker ne bodo razpravljali več samo o materialnih pogojih šole, temveč jih bo predvsem začela zanimati vsebina nove šole oziroma kako se vzgaja in uči naš mladi rod.
V letošnjem šolskem letu preiz-
kušajo v prvih treh razredih nove začasne učne načrte, ki bi jih naj pozneje sprejeli kot stalne. “Vendar ne smemo misliti tako, kakor je bilo doslej v navadi, da so učni na-čr nekaj trajnega in nespremenljivega. Če se spreminja in razvija družba in znanost, se bodo vzporedno morali spreminjati tudi učni načrti. Zavedamo se, da bo za celotno reformo potrebnih več let in dn je ne bomo povsod istočasno izvedli, ker nas bodo ponekod bolj, drugod pa morda manj ovirali materialni pogoji, toda čakati ne smemo nikjer, kakor nismo nikjer čakali z razvijanjem proizvajalnih sil, pa naj si je to bilo v Sloveniji, Bosni ali Makedoniji. Začeti je treba povsod, čeprav vemo, da bodo tndi ovire povsod, vendar pa bodo različne. Morda so kje pogoji ugodnejši, zato jim bo tam laže, toda če hočemo doseči cilj, ki je postavljen, se moramo vsi odločiti za novo pot in pri tem drug drugemu pomagati, da se ne bomo preveč razhajali. Vsi moramo stremeti v neki bližnji bodočnosti doseči ta cilj in približno izenačiti raven vzgoje in izobrazbe, kajti le tak razvoj bo nosil s seboj vse odlike socialistične družbe in mnogo višjega življenjskega standarda. To pa nam lahko garantira le visoka delovna zavest kulturnega in izobraženega človeka.
FRANC ROGL
ZBORI PROIZVAJALCEV — DEMOKRATIČNA OBLIKA UPRAVLJANJA GOSPODARSTVA OBČIN
Ljutomer
V ljutomerski občini kandidira za zbor proizvajalcev 46 kandidatov od tega 12 delavcev, .13 kmetov, 12 uslužbencev iz gospodarstva, 7 obrtnikov in 2 gospodinji. Za zbor proizvajalcev kandidira vsega 7 žena.
Mnogo boljši kot prej je tudi starostni sestav kandidatov. Predvsem volivci pričakujejo od novega ljudskega odbora mnogo. To so pokazali tudi nedavni sestanki kandidatov z volivci.
TAKO SE VSAKE JESENI ZBIRAJO V M. SOBOTI REKRUTI
IVAN HORVAT -
NEKAJ MISLI O KOMUNALNEM
Ena izmed osnovnih napak, ki se je še vedno nismo uspeli otresti in ki se dokaj pogosto negativno odraža v delu organov družbenega upravljanja, je v tem, da naši delovni ljudje niso dovolj, niti vedno pravilno in pravočasno obveščeni o dejanskem stanju našega gospodarstva in družbenega življenja nasploh. zaradi česar nimajo potrebnega vpogleda v konkretne materialne možnosti, s kateriim razpolagajo nase občine, neredko pa tudi ne opazijo že doslej doseženih velikih uspehov. Prav zaradi tega negativnega pojava se tako rado zgodi, da površen opazovalec, ki se premalo zanima ali pa neposredno ne sodeluje pri raznih delih komunalnega značaja, kaj lahko pride do nepravilnega zaključka, ki se po zelo kratki poti spremeni v trditev, da tudi naše nove občine niso na področju komunalne ureditve ničesar naredile. To svojo trditev pasivni opazovalec utemeljuje s tem, da s prstom kaže na en del tistih objektov, ki jih še občine niso mogle urediti. Sicer pa ta trditev še ne bi bila toliko napačna, če naš opazovalec ne bi pri tem prezrl vseh tistih stvari, ki so jih pa občine v tem razmeroma kratkem času vendarle uredile in ki že služijo svojemu namenu. Poleg tega, da nekateri ljudje, zaradi nepoznavanja naših konkretnih prilik delajo napačne zaključke, imamo še vedno nekoliko takih ljudi, ki pa nočejo pogledati resnici v oči in ki se namenoma trudijo, kako bi zmanjšali dosežene uspehe ter s tem povzročili nepotrebno nestrpnost in negodovanje pri ljudeh.
Prav in koristno bi bilo, če bi se taki ljudje podrobneje seznanili, ne samo z željami, kaj vse bi bilo potrebno še narediti, ampak tudi s tem, kakšne so naše gospodarske možnosti, ki vendarle časovno regulirajo rešitev posameznih problemov, še bolj prav bi pa bilo, če bi se taki ljudje zamislili tudi nad tem, kaj bi bilo potrebno storiti, da bi vsi občani po svojih močeh prispevali določen delež k skupnim naporom.
Nihče nima namena zavračati objektivne kritike, to je take kritike, ki sloni na resničnih podatkih, ker taka kritika lahko veliko prispeva k hitrejšemu napredku in odpravljanju napak, ne more pa biti koristna taka kritika, ki gre le za tem, da se po nepotrebnem poudarja plačevanje davkov in taks, kar se seveda steka v proračune in sklade politično teritorialnih enot, če se istočasno zamolčijo dejstva, da se ta denar v različnih oblikah vrača nazaj k davkoplačevalcem za njihove skupne potrebe. Nemogoče si je namreč zamisliti kakršen koli napredek take družbe, ki bi vsako leto sproti potrošila vse kar je bilo ustvarjenega, ne da bi en del svojih dohodkov uporabila za boljši jutršnji dan. To velja tudi za plačevanje davkov in taks. od katerih se en del steka v proračune politično teritorialnih enot za potrebe šolstva, zdravstva, socialnega varstva, za plače uslužbencev in za negospodarske investicije, drugi del so pa steka v različne sklade, iz katerih se črpajo potrebna sredstva za vzdrževanje cest, za popravila in
novogradnje mostov, za elektrifikacijo še neelektrificiranih vasi, za ustanavljanje gospodarskih podjetij, za potrebe pospeševanja kmetijstva in za druge gospodarske potrebe, ki pa vse služijo napredku naših občanov.
Ce so tedaj te trditve pravilne in po mojem mnenju so pravilne, potem res ne morejo biti kritikanti davčnih obveznosti prijatelji ljudstva, kakor se to tako radi izdajajo, ker le-ti vsiljujejo družbi tako politiko, ki bi nas vse skupaj pripeljala do tega, da si niti naši otroci ne bi mogli izboljšati sedanjega položaja.
Toda doslej doseženi uspehi na področju našega komunalnega razvoja nam nazorno kažejo, da velika večina naših občanov odločno zavrača politiko nazadnjaškega kriti-kantstva posameznikov. Velika večina naših delovnih občanov se zaveda tega, da je v teh dvanajstih letih žilave borbe za napredek in boljšo življenje delovnega človeka, posebno pa še v zadnjih dveh letih obstoja novih občin, prišla skrb za človeka do prave veljave.
O vsem tem so naši ljudje veliko slišali ob priliki zadnji zborov volivcev, ko so odborniki ljudskega odbora in politični aktivisti dajali podrobna poročila o delu občinskih ljudskih odborov in njegovih organov za tekočo mandatno dobo. Iz teh poročil je vsakdo lahko razbral, da so bili tudi pri nas z uvedbo novih občin doseženi veliki uspehi na gospodarskem, kulturnem in političnem področju, ker se je tudi pri nas že močno utrdila resnična sa-
mouprava naših proizvajalcev in potrošnikov.
Ker nimam na razpolago vseh potrebnih podatkov desetih pomurskih občin, s katerimi bi lahko podrobneje osvetlil dosežene uspehe na področju komunalnega razvoja vsake posamezne občine, se bom poslu-žil nekaterih podatkov iz beltinske občine, ker se ti podatki bistveno ne razlikujejo od podatkov drugih občin.
Občino Beltinci prištevamo k srednje velikim občinam kmetijskega značaja, z zelo gosto naseljenostjo. 2c ta karakteristika nam pove, da delo v tej občini ni bilo lahko, ker so dohodki na prebivalca, zaradi velike rnzkosanosti obdelovalne zemlje razmeroma nizki. Toda to še ne pomeni, da se v taki občini ne da ničesar doseči, ker nam analiza dela občinskega ljudskega odbora in njegovih organov za dobo zadnjih dveh let jasno pokaže, da je tudi v taki občini bil dosežen določen napredek. Najlepšo podobo o tem napredku dobimo tako, če z nekaterimi številkami osvetlimo dosežene nspehe. Kot prvi primer vzemimo elektrifikacijo devetih vasi, to je treh Bistric, Crenšovec, Lipe, Trnja, 2ižkov, Melinec in Odranec in videli bomo, da je samo za te potrebe bilo ustvarjeno za 73,207.000 din nove vrednosti. Ves ta denar je bil pridobljen v toku zadnje mandatne dobe sedanjega občinskega ljudskega odbora, posebno pa še v zadnjih dveh letih. En del teh stroškov sd nosili koristniki sami, drugi del pa je prispeval občinski ljudski odbor v obliki posojila. Sicer pa tu ni naj-
bolj pomembno to, kdo je nosil stroške elektrifikacije za teh devet vasi, ampak je tu pomembna politika našega komunalnega sistema, to je takega družbenega reda, ki je omogočil, da so ljudje do elektrike prišli in da elektrika služi množici naših občanov ter jim omogoča vsestranski nadaljnji razvoj.
Prav tako je za izboljšanje stanovanjskih razmer bilo samo v zadnjih dveh letih porabljenih 334 milijonov 339 tisoč dinarjev. Od te vsote se je enajst milijonov 247 tisoč din uporabilo za popravila nekaterih stanovanjskih hiš, ki so last splošnega ljudskega premoženja ter za začeto gradnjo šcststanovnnjskega bloka v Beltincih, 323,112.000 din so pa vložila privatna gospodarstva v gradnjo 133 novih stanovanjskih in gospodarskih poslopij ter 154 večjih popravil. Tudi tu ni bistveno vprašanje v tem, kdo je več vlagal v gradnje, ampak je vprašanje v tem, dn smo dejansko prišli tako daleč, da se slamnate strehe in ilovnata tla, kakor tudi zakajene kuhinje in premajhna okna po naših vaseh umikajo v pozabo, na njih mesto pa stopajo lična in zdravju neškodljiva nova stanovanjska poslopja. Uspeh je tedaj v tem, da se v velikem obsegu podira staro in še v večjem obsegu gradi novo, za našega delovnega človeka boljše in prijetnejše življenje.
Tudi za izboljšanje krajevnih poti, za popravilo in novogradnje mostov, za ureditev nekaterih pokopališč, sejmišč in parkov, se je v teh dveh letih precej storilo. Tako je bilo samo za nabavo številnih be-
tonskih cevi porabljeno 746.001 din, za zgraditev dveh večjih mostov preko starega rokava Mure 647.000 din ter za nakup tisočev kubikov gramoza za potrebe krajevnih poti in za popravilo ostalih mostov 1,106.000 din. Skupno se je tedaj v te namene potrošilo 2,499.000 din.
In če k temu še dodamo sicer neizračunano vrednost, ki so jo naši vaščani ustvarili s prostovoljnim delom pri gradnji velikega obrambnega nasipa v Dolnji Bistrici, a brezplačnim navažanjem okrog 4500 kubikov gramoza na krajevne poti, s pogozdovanjem zamočvirjenih zemljišč, urejanjem pokopališč, kopanjem odtočnih jarkov in če prištejemo še stroške, ki jih je zahtevala za naše občinsko območje regulacija reke Mure, ki pa letno znašajo nad 30,000.000 din, tedaj nam skupna številka jasno pokaže, da celoten napredek samo v beltinski občini v dobi zadnjih dveh let presega vrednost pol milijarde dinarjev.
Tu v teh številkah, ki so izpisane iz uradne evidence tako, da o njih verodostojnosti ne more biti nobenega dvoma, posebno še zaradi tega ne, ker vsi navedeni objekti stojijo in služijo svojemu namena, so za nekatere sicer redke neved-neže skriti odgovori na njih vprašanja, češ: »kaj so pa za ljudi storile nove občine«. Prav te nove občine — komune so v socialistični Jugoslaviji dobile tako mesto in vlogo, da so kljub objektivnim težavam, i katerimi se še vedno morajo boriti, vendar le bile sposobne izpeljati zavestno mobilizacijo najširših ljudskih množic in znale popeljati ta
POMURSKI VESTNIK, 22. okt. 1957
2
STABILIZACIJA  V INDUSTRIJI
(Nadaljevanje s 1. strani) Če pogledamo našo industrijo in druge gospodarske organizacije v socialističnem sektorju ne moremo mimo ugotovitve, da nam ravno perspektiva, da bo v kratkem sprejet Zakon o razdelitvi skupnega dohodka gospodarskih organizacij, daje nove pobude, da bo dosedanji razvoj temelj za bodoče še uspešnejše napredovanje. Zakon, ki je bil pred kratkim dan v razpravo, prinaša mnogo novih Dregledov na urejevanje odnosa med podjetjem in med skupnostjo. Bilo je napovedano že dalj časa, da se bo material, ki je sedaj razmetan v obliki raznih uredb, navodil, in odločb, sprejel v zakonski obliki v zvezni skupščini. Ta načrt je danes pred nami. Načela, ki jih zagovarja, pomenijo trajno reševanje odnosa gospodarske organizacije do družbe in ravno zaradi tega pomenijo tudi velik prispevek k ustaljenju gospodarskih organizacij in samoupravnih teritorialnih enot. Vsebina zakona vzbuja velik interes med proizvajalci in že dolgo ni bilo tako temeljitih debat v naših podjetjih kakor so prav okoli tega predloga zakona. Naglašeno je bilo, da so principi, ki jih ta zakon zastopa, sicer bili že trajni cilj socialistične izgradnje, vendar pa šele sedaj dopuščajo razmere, da se bodo lahko sprejeli.
To predpostavko moramo imeti pred očmi, kadar vrednotimo novi odnos med podjetjem in skupnostjo pri delitvi dohodka. Razmere nam seveda še vedno ne dopuščajo, da bi bil odnos med podjetjem in skupnostjo v tisti idealni obliki, to je, na podlagi vnaprejšnje pogodbe, ki bi bila znana že pred začetkom poslovnega leta in ki bi fiksirala obveznosti obeh strank. Dejansko stanje nam pa narekuje, da moramo kopičiti sredstva in jih uporabljati izven podjetij in v precejšnji meri tudi še neekonomsko (obrambne potrebe). Zato morajo konkretna določila v posameznih členih tildi dopuščati začasne rešitve upravnih organov, ki so pa — poudarim — neželjene. Nadomestila naj bi jih v čim krajšem času zakonska določila.
Bistvo osnutka besedila zakona je predvsem v tem, da se za odnose med podjetji in predstavniki skupnosti postavlja enotno merilo, in da poudarja v uvodnih členih svojo veljavnost za vse gospodarske organizacije. V tej zvezi so tudi navedene vrste ostalih gospodarskih organizacij, ki določajo svoj odnos do družbe po posebnih
načelih z ozirom na posebne prilike prizadetih strok. To so predvsem trgovina, rudarstvo kmetijske gospodarske organizacije in gospodarske organizacije, ki so zavezane plačevati svoje obveznosti v pavšalnem znesku. Sedanja 1. grupa, ki smo jo imenovali dobičkarji, se bo izenačila po novem zakonu z dosedanjimi dohodkarji.
Nič več
administrativnega določanja plač
Drugi bistveni prispevek, ki na] predvsem pripomore na eni strani k boljšemu gospodarjenju podjetij in večji zainteresiranosti poedinca za kolektiv, na drugi strani pa naj predvsem poveča proizvodnost dela, je odstopanje od administrativnega določanja plač. Okrog tega je bilo že mnogo razpravljeno, prevladuje v glavnem načelo, da je določanje plač poedincem stvar kolektiva. Ko podjetje napravi obračun z družbo, naj sredstva deli samo, ker bo le na ta način tudi posameznik začutil, da mu je potreben obstanek tudi jutri in da bo za uspehe v prihodnosti sam soodgovoren. To sledi iz dejstva, da sklade formira podjetje samo v višini, ki jih pač lahko in hoče. V tem, da se bo razpravljalo ali naj se sredstva razdelijo med kolektiv ah zagotovi kakšna skupna potreba, se bo prebudil tudi tisti, ki je do zdaj gledal samo na to, da svoje podjetje izkoristi. Pri pametnem gospodarjenju ne bo dobro pre-tiravanje niti v eno niti v drugo smer. Če bo kolektiv razdelil vse kot plačo, ne bo imel za druge stvari. Podjetje bo nujno zaostajalo in bo z velikimi plačami konec. Če pa se bo zopet pretiravalo v tem, da se delavnost in posebno prizadevanje in uspeh pri delu ne bi nagrajevala in sredstva pretirano stiskala za druge namene, pa bo posameznik izgubil interes za uspeh pri delu. Zdi se mi, da se še ne zavedamo važnosti tega področja in da bo ravno ta moment zelo važen pri bodočem gospodarjenju in ključ za nove uspehe, ki ga bo treba uporabljati. Nekateri se boje obdavčevanja na višino plače posameznika, češ da bo to škodovalo pri vzpodbujanju višje produktivnosti. Če pa pogledamo stvar pobliže. pa vidimo, da stvar ni tako huda in da bo dober strokovnjak in dober delavec lahko prišel do svoje plače, ker ga bo kolektiv rabil in ker
ga bo kolektiv tudi za dobro delo rad dobro plačal. Vedeti moramo tudi to, da bi pri sedanjem stanju stvari nastale najbrž prevelike razlike pri plačevanju med panogami in pa kraji. Poudaril sem prevelike razlike, ker razlike bodo nastale in morajo nastati, če gremo s tendenco proti vsakim uravnilovkam. Edino nevarnost predstavlja v smeri uravnilovke po mojem mnenju nekoliko premalo premišljeno obdavčevanje za družbene potrebe na podlagi minimalnih plač in progresivne lestvice. Tu zopet vpliva na to, da ni lestvica, enaka za vse, predvsem neenako izhodišče, ki ima svoj temelj še v dirigiranem gospodarstvu, kjer se je cena določila administrativno in iz te točke pozneje tudi gibala. Mogoče je progresiva sama preveč ostra in previsoka. To je ač izhod iz sedanje situacije, i mora odstopati od principa, da se deli po enakem merilu za vse gospodarske organizacije. Je pa vendarle dana osnova, na kateri se bo začelo ocenjevati razmerje posameznih podjetij do osnovne gospodarske ren-tabilnosti._K temu bo pripomoglo tudi to, da se bo umetno zgrajeni sistem v zvezi z našim odnosom do zunajega tržišča začel majati in počasi tudi podrl. Jasno je, da bo osnovna zaščita domače industrije morala ostati še precej časa, vendar bo večji vpliv zunanjega tržišča vplival na odpravo nesorazmerja med cenami posameznih izdelkov notranjega tržišča. Seveda se to ne bo zgodilo čez noč. Napačno bi bilo tudi, če bi iskali v besedilu osnutka zakona o razdelitvi skupnega dohodka neko splošno zdravilo za gospodarske težkoče vseh vrst. Zgodilo se bo lahko tudi to, da bo tu in tam zabeležen tudi manjši porast cen. Napačno in zmotno ie pa misliti, da bo spro-ščenje cen povzročilo tudi njihov dvig. Podjetja bodo sedaj v stanju boljše gpspodariti, ker bodo že mnogo svobodnejša in v mnogo manjši odvisnosti od administrativnih ukrepov. Bo pa na drugi strani obstojala zopet mnogo večja možnost, da bo slabo podietje preprosto povedano, požrlo samega sebe, ker bo tudi teritorialni organ imel zelo malo interesa, držati večne bolnike pri živijenju. na škodo ostale skupnosti. Predpostavlja-nje osnovne rentabilnosti bo mnogo bolj pomembno.
Sprostitev raznih skladov podjetij bo prinesla s seboj povečanje delokroga organov delavskega samoupravljanja. Ta sprostitev pomeni, da bodo ti organi neposredno upravljali tudi
najbolj občutljive stvari, to je predvsem usklajevali interes poedinca z interesom kolektiva. S tem nastopi tudi čas, da se bodo ti organi res čutih solastnika premoženja ki ga upravljajo in dah mnogo več lastne pobude. To bo dalo tudi mnogo več iniciative pri celotnem gospodarjenju. Saj vemo, da obsegajo osnovna sredstva in obratna sredstva nekega podjetja mnogo večji del premoženja, ki ga pa upravlja kolektiv za družbo kot celoto. Čim bo povezanost med vsemi sredstvi, ki jih podjetja upravljajo, mnogo jasnejša in delavcem blizu, bo tudi odnos mnogo boljši.
Materialna osnova za ureditev takega sistema, ki v njem občina pomeni tisto osnovno celico družbe, je predvsem poudarjena v novem zakonu. Na mnogih mestih govori o tem, da občina soodloča pri raznih odnosih v in izven podjetij. Posebna varijanta ji tudi dopušča, da sama poveča davek na plače, in si s tem zagotovi dodatne vire za svoje potrebe. S tem tudi lahko še bolj konkretno izravnava morebitna, gospodarsko neutemeljena nesorazmerja v plačah med posameznimi gospodarskimi organizacijami. Najvažnejša je pa določba, da se z zakonom določi minimalen procent dohodka, ki pripada občini in ji ga noben višji organ ne more odvzeti. Razen tega ima občina pravico, da v slučaju, če ji podjetje prikaže napačno sliko poslovnega uspeha in tako lažno razdeli dohodek, lahko sama izvrši delitev dohodka in si s tem zavaruje svoje koristi. S tem je občina postala važen činitelj, ki bo soodločal o gospodarstvu na svojem področju, mnogo bolj samostojno.
Kot eno nevšečnih posledic administriranja v gospodarstvu imamo še vedno nekoliko pre-kompliciran sistem planiranja, po državnih organih. Če se bodo podrle administrativne ograje pri cenah, se bodo morale tudi pri planiranju. To bo veliko delo, ki bo pa zahtevalo druge ukrepe na področju, kjer se srečata proizvajalec in potrošnik, to se pravi, da bo treba dobro predvideti posledice raznih ukrepov na polju kreditne politike v investicijah in pri kreditiranju v proizvodnji, e danes je večji poudarek na urejevanju blagovno denarnih odnosov, vendar bo treba v tej zvezi formirati večje rezerve. Začetek tega je v sedanjih omejitvah trošenja raznih skladov pri Zvezi, Republiki in ljudskih odborih. To se bo moralo nadaljevati do takrat, da
bomo zbrali zadostne količine sredstev. Pri tem bodo pa morala sodelovati tudi podjetja, saj predpisi zadevajo tudi njih. Osvoboditi se moramo občutka, da nas vsako prištedeno sredstvo takoj v žepu žuli in da ga je treba takoj zapraviti. Vsi ti pogledi so pač posledica naših stisk v preteklosti in bo pač tudi v tem novi zakon napravil gospodarstvu veliko uslugo.
Mislim, da je odveč naglašati, da bo štednja morala biti tudi v bodoče na našem programu in da se bomo morali zavedati, da so sredstva v Pomurju z ozirom na možnosti še vedno zelo skromna in da brez pomoči centralnih organov ljudske oblasti ne bi mogli dosti napraviti. Naglaša se tudi vedno bolj načelo, da naj občina sodeluje pri vseh gospodarskih akcijah
na njenem področju. Vse to pa jasno zahteva tudi materialne obveznosti ne le pravice. Ko se danes naši volivci odločajo za tega ali onega kandidata je treba imeti pred očmi naloge obeh. Samo izvoljeni predstavnik brez širokega sodelovanja svojega področja ne bi mogel pokazati posebnega uspeha. Zato je nujno, da bo ostal povezan s svojim terenom ali s svojo gospodarsko organizacijo, zadrugo, ves čas svojega mandata. Tak odbornik bo lahko prinašal zdrave težnje naših proizvajalcev v forum kjer bo izvoljen, od tam pa prenašal ukrepe in smernice za nadaljnje delo svojim volivcem. Naj bi nove volitve pomenile predvsem nadaljnji uspeh naše socialistične graditve.
Delavec križevske opekarne pri stroja
V delavnici ljutomerskega Agroservisa
predsednik občine Beltinci
RAZVOJU NAŠIH OBČIN
jalo nekoč, da pripada v našem okraju na vsakega tretjega človeka po eno dvokolo in da še kljub temu morajo prevažati ljudi številni avtobusi, da se tudi po naših vaseh troši vsaj desetkrat več sladkorja kot se ga je trošilo kdaj koli poprej, da torej vse to in še marsikaj dragega je, pa čeprav obdelovalne zemlje ni več kot je je bilo poprej, temveč je veliko več ljudi, ki živijo na tej zemlji. Vsak tisti, ki na te spremembe ni pozabil, bo brez težave sam našel odgovor na vprašanje, zakaj se naši otroci morajo več učiti kot so se učili naši predniki, ker bo tak človek razumel, da vse te dobrine niso padle iz neba, ampak, da sta vse to naredila razum in delovna roka našega človeka.
Druga prav tako pomembna postavka, ki močno bremeni proračune naših občin, so stroški zdravstvene zaščite in socialnega vastva ljudi. Tudi iz te postavke potroši samo beltinska občina vsako leto 18 milijonov din, in tudi tu bo marsikdo rekel, da je to preveč. Strinjam se s tem, da kaj takega nekoč ni bilo, toda to posega v tisto obdobje, ko naša država še ni bila socialistična, ko za miiljone naših delovnih ljudi nihče ni skrbel, ko je tisoče starih ko za milijone naših delovnih ljndi delanezmožnih ljndi in invalidov z malhami hodilo od hiše do hiše in ušivih umiralo po zatohlih hlevih, ljubezni do svojega bližnjega, v praksi se je pa ta ljubezen brezobzirno zanemarjala. Nova Jugoslavija pa ni taka država, ki bi mogla lastnemu ljudstvu kazati hrbet, ker je to država delovnega ljudstva, ki
čvrsto drži oblast v svojih rokah. Prav to delovno ljudstvo pa ne more iti mimo tega, da ne bi postavilo skrb za človeka na prvo mesto, ker bi v tem primeru zanemarilo svoje lastne koristi. Zato je prav, da na račun občine zdravimo vse tiste, ki bolujejo na nevarnih nalezljivih boleznih, ker s tem branimo ogrožano zdravje vseh ljudi in je tudi prav, da plačujemo zdravniške stroške za vse tiste bolnike, ki tega sami nebi zmogli, ker s tem pomagamo tistim, ki so pomoči potrebni. In končno je tudi prav, da so občine poskrbele za vse tiste, ki so zgarani do kraja ostali brez potrebnih sredstev za preživljanje, ker so tudi ti ljudje vredni človeškega dostojanstva. Večina teh ljudi biva v domovih onemoglih, to je v tistih prostorih, kjer so se še do nedavnega po praznih sobanah sprehajali ostanki srednjeveških grofov, živečih v brezdelju na račun svoje okolice.
Vse to so dejstva, ki jih ni mogoče brez posebnega namena prezreti in ki nam tako nazorno kažejo, da pri nas le ni tako malo socializma, kakor nam to radi to in tam očitajo nekateri nevedneži ali pa celo sovražniki našega družbenega reda. Prepričan sem, da teh uspehov ni dosegla le občina Beltinci, čeprav so nanizani podatki zbrani samo za to občino, ker so tudi vse, druge občine šle po Isti poti, v enakem ali pa večjem obsega naprej. To se prav lepo vidi v vseh štirih mestih našega Pomurja, kjer se vsako leto bolj in bolj urejujejo ulice, parki, trgovski in drugi lokali, posebno hitro pa rastejo lično zgrajeni večstanovanjski bloki.
Zelo nevarno in našemu nadaljnjemu razvoju škodljivo bi pa bilo, če bi se na teh uspehih ustavili, se z njimi zadovoljili in ne iskali najkrajše poti do še večjih uspehov. Toda jaz menim, da se vsi zavedamo tega, da stojijo pred nami še mnoge naloge, ki jih bo potrebno v bližnji bodočnosti rešiti. Poleg tega, da bomo tudi v bodoče morali delati na tem, da se bodo naši sveti pri občinskih ljudskih odborih še tesneje povezali z deluvskiini sveti in upravnimi odbori podjetij, z upravnimi odbori kmetijskih zadrug, s krajevnimi in šolskimi odbori in vsemi drugimi organi družbenega upravljanja, bomo morali še vsi skupaj doprinošati svoj delež k nadaljnjemu izboljšanju cest, stanovanjskih in zdravstvenih razmer, k izboljšanja šolske mreže in kvalitete pouka, k dokončni ureditvi pokopališč, dograditvi zadružnih domov in številnih dragih objektov, ki doslej niso mogli priti na vrsto.
Vse to bomo v bližnji bodočnosti lahko naredili, če bomo znali ceniti veliko vrednost naših skupnih moči, če bomo v naših podjetjih in obrtnih delavnicah povečali storilnost dela in znižali cene produktom, če se bodo naši kmetje še tesneje in v večjem obsegu oklenili kmetijske zadruge, ki naj ne bo več le trgovina, ampak taka gospodarska organizacija, ki se bo bavila s kmetijsko proizvodnjo in ki bo znala s svojimi člani navezati tako medsebojno sodelovanje, da bo to poleg povečanja proizvodnje in znižanja cen produktom prinašalo koristi obema. Prepričan sem, da večina naših
delovnih ljudi že razume, da izhoda iz sedanjega v še boljše stanje ne bomo mogli najti v zniževanju davčnih obveznosti do skupnosti, ker bi nas to prisililo k opustitvi mnogih dajatev za naša nadaljnji napredek, ampak da bomo ta izhod lahko našli edinole v povečanja proizvodnje in storilnosti dela, ker bomo samo na tak način sposobni ustvariti toliko dohodkov, kot jih potrebujemo za rešitev pravkar navedenih nalog.
Prav zaradi takega pravilnega gledanja na naš nadaljnji razvoj in zaradi tako pomembne vloge občinskih ljudskih odborov ter njihovih organov pri tem razvoju, moramo pri teh volitvah gledati na to, da bomo v novih ljudskih odborih imeli take odbornike, ki bodo sposobni voditi občino po najkrajši poti do novih zmag. To pomeni, da za odbornika občinskega ljudskega odbora ne zadostuje samo to, da je nekdo pošten občan, če nima še poleg poštenosti tudi te vrline, da je dovolj sposoben ali pa vsaj pripravljen seznaniti se z vsemi problemi, ki jih bodo reševali bodoči ljudski odbori. Tak odbornik, ki se ne bo potrudil seznaniti z vsemi pomembnejšimi gospodarskimi, kulturnimi in političnimi problemi v občini, kakor tudi s problemi širše skupnosti, ki ne bo mogel razumeti velikega pomena in vloge svetov in komisij ljudskega odbora, delavskih svetov in upravnih odborov naših podjetij, vloge krajevnih in šolskih odborov, upravnih odborov kmetijskih zadrug in tndi ne velikega pomena naših zborov volivcev, ne bo mogel v reda izvrševati svojih od-
borniških dolžnosti. Vsi tisti sicer redki kandidati za nove občinske ljudske odbore, ki še vedno niso včlanjeni v Socialistični zvezi delovnih ljudi, že sedaj kažejo znake, da se še vedno niso dokopali tako daleč, da bi spoznali veliki pomen in vlogo te naše najbolj množične organizacije, ki se že vrsto let bori za zmago socializma. Zaradi tega ne moremo veliko pričakovati, da bi iz takih ljudi bili dobri odborniki. Dober odbornik tndi ne more biti tisti kmetovalec, ki še vedno ni vključen v kmetijsko zadrugo, ker s takim svojim zadržanjem jasno kaže, da še vedno ni razumel velike vloge naših zadrug kot gospodarskih organizacij, ki so edine sposobne, ne samo preobraziti kmetijsko proizvodnjo in jo povzdigniti na višjo stopnjo, ampak tudi uvajati v tej proizvodnji socialistične odnose med ljudmi.
Prepričan sem, da je dvoletni obstoj naših komun že doslej zajel preko številnih organov družbenega samoupravljanja tako širino, da so se naše množice delovnih ljudi dovolj izšolale in tudi dovolj spoznale, kakšne odbornike bodo imele v bodočem ljudskem odboru. To nam po-trjnjejo mnoge kritične ocene in vrsta pozitivnih - pripomb, danih na poročila občinskih ljudskih odborov pri zadnjih zborih volivcev. To nam tudi potrjujejo rezultati dvoletnega obstoja komun, ki se prepričljivo odražajo v napredka naše industrije in kmetijstva, v napredku kulture in prosvete, zdravstva ter socialnega varstva in v napredka komunalne politike nasploh.
POMURSKI VESTNIK, 22. okt. 1957
3
množice v borbo za boljši jutrašnji dan.
Sicer pa s tem, kar smo doslej celotne problematike našega komu-navedli, še nikakor nismo izčrpali nalnega življenja, ker v to življenje spadajo tudi tista vprašanja, ki zadevajo nošo kulturo in prosveto, našo socialno politiko in zdravstvo. Tudi na teh področjih imajo naše nove občine marsikaj pokazati. Za ilustracijo vzemimo najprej zneske, ki jih naše občine trošijo za potrebe šolstva in videli bomo, da ti izdatki samo v beltinski občini znašajo letno 22,000.000 din. Vem. da bo pri tem marsikdo rekel: »To je predrago, zakaj pa nimate takih šol kot so jih imeli naši predniki. To-tla zagovorniki teh vprašanj nimajo prav. Vsi taki ljudje pozabljajo na to, da se je način življenja ljudi tndi pri nas bistveno spremenil od takrat, ko so še živeli naši predniki, pa do danes. Ti ljudje pozabljajo ali pa nočejo videti tega, da danes ljndje niso več pripravljeni ho-tliti s koso ali cepci na rami peš do Varaždina ali pa na Madžarsko iskat si košnje ali mlačve, kar se je po pripovedovanju še živečih starejših ljudi nekoč dogajalo, da kruh iz koruznih storžev, ki so ga nekoč naši ljudje jedli, ni več užiten, da je mlačev s cepmi pretežka in prepočasna, da so okna na naših hišah marsikje pretemna in premajhna, da se s tistimi čevlji, ki smo jih imeli obute pri delu, ne more več hoditi ob nedeljah, da hočemo vsi imeti za zimski čas drugačno obleko kot poleti, da nam po vaseh sveti električna Inč, ne pa 'več lesena trska kot se je to doga-
ZBOR PROIZVAJALCEV
v našem komunalnem sistemu
Ko smo pred leti predali upravljanje gospodarskih organizacij delovnim kolektivom, smo se jasno zavedali, da bomo lahko le na ta način okrepili in nadalje razvijali socialistično demokracijo in obenem ob ose večji zainteresiranosti delavcev za proizvodnjo in gospodarjenje v podjetjih tudi hitreje ustvarjali materialne pogoje socialistične družbe.
Prav je, da ljudje, ki proizvajajo, tudi odločajo, kaj in kako naj proizvajajo in seveda tudi o tem, kako naj se trošijo ustvarjena denarna sredstva.
Najbrž se bodo naši kmečki ljudje še spomnili tistih dni, ko še niso imeli večjega interesa za traktor (celo sovražili so ga), in mehanizacijo, niti za KZ, marveč le za trgovino s potrošnim blagom. V tem obdobju so državljani na podeželju ocenjevali svoj ljudski odbor o glavnem le po tem, kako je razdeljeval obveznosti ali redkokdaj po tem, kako je reševal različna komunalna vprašanja in pomagal pri razvoju gospodarskih organizacij. Vsi pa smo se v tem času zavedali, da brez razvoja lastne industrije ni naše samostojnosti in svobode in brez odločujoče vloge delavskega razreda v našem družbenem razvoju tudi ne more biti lepše bodočnosti. Skratka, tisti, ki ustvarja za razvoj socialistične družbe, naj tudi o njem odloča. Na taki osnovi so nam iz delavskega upravljanja o letu 1953 zrasli zbori proizvajalcev in ob letošnjih volitvah 26. in 27. oktobra bodo izvoljeni tudi v oseh občinah, kar ni bilo dosedaj.
Pomen zborov proizvajalcev presega naše državne meje. O tem organu oblasti danes že mnogo razpravljajo po svetu, tu in tam iščejo svoje oblike in načine, kako bi tistim, ki s svojim delom ustvarjajo pogoje za nadaljni razvoj človeške družbe, tudi omogočili, da kontrolirajo kako družba troši ustvarjena sredstva, še celo več, da o tem, Jcako naj jih troši, tudi odločajo.
Naši zbori proizvajalcev niso nek poseben organ; odborniki zbora proizvajalcev odločajo na ločenih ali na skupnih sejah, skupno z drugimi odborniki o oseh gospodarskih vprašanjih, kot n. pr. o perspektivnem in družbenem planu, o najemanju posojil, o roračunu, razpravljajo o tem, ako se zbirajo in trošijo sredstva, o ustanavljanju podjetij in obrtnih obratov, o sprejemanju garancij za kredite podjetij in zadrug, kakor tudi sklepajo, kaj je napraviti s podjetjem, ki slabo gospodari. Skratka, preko zbora proizvajalcev dobivajo proizvajalci neposredno vpogled p občinsko življenje in še več, vplivajo na reševanje vprašanj, ki so zelo važna za življenjski standard delovnega človeka. Mnogokrat namreč naši proizvajalci še pozabljajo, da so istočasno tudi potrošniki.
Z uvedbo zbora proizvajalcev v občinske ljudske odbore postanejo proizvajalci še bolj, neposredno, odgovorni za gospodarsko življenje. Mnogokrat slišimo med kmeti o našem okraju mnogo kritičnih pripomb, češ, zdaj ko je čas setve ni umetnega gnojila in ne semen, ne funkcionira odkup — da, o tem mora razpravljati zbor proizvajalcev in on je upravičen dajati
smernice osem gospodarskim organizacijam. Z zborom proizvajalcev postanejo naši kmetijski proizvajalci sami odgovorni za to, kako bodo usmerjali in vplivali na razvoj kmetijstva. Večkrat je padla pripomba, da pri nas o izrazito kmečkem predelu na sejah ObLO premalo razpravljamo o kmetijstvu. Zdaj bodo proizvajalci o občinah dobili tak organ in čemu se ga' potem nekateri po naših vaseh branijo in celo nasedajo različnim parolam, kar hromi njihovo aktivnost v pripravah za volitve v zbor proizvajalcev. Morda je vse to, ker ljudem ni jasno zakaj volijo odbornike v zbor proizvajalcev le člani KZ in njihovi družinski člani, ki se bavi jo s kmetijstvom in osebe, ki so zaposlene na kmetijskih gospodarstvih. Tudi za kmetijske proizvajalce mora veljati isti princip kot za druge, namreč, da ima volilno pravico za zbor proizvajalcev le tisti, ki je član gospodarske organizacije. Tako n. pr. ne more v kolektivu »Mura« voliti šivilja, ki bi dobila iz podjetja izrezane srajce in bi jih šivala doma za podjetje — res je, dela za podjetje. toda nima istih obveznosti kot delavka v podjetju, saj njo ne skrbi obnova strojnega parka in drugo. V takem odnosu je tudi kmet, ki zadrugi samo prodaja in kot nečlan tudi ne soodloča o njenem gospodarskem življenju.
Po vsem tem, kar znajo naši kmetje, pa je še najbolj smešno, da še tu in tam prisluhnejo, celo verujejo v na-rolo, da pomenijo volitve zborov proizvajalcev glasovanje za neko skupnost, še več, čelo glasovanje za obdelovalno zadrugo, da bo s tem konec privatne lastnine nad zemljo in podobno. Te stare, za našo prakso že neštetokrat ovržene parole, živijo le tam, kjer je nekomu hudo, da ne teče več voda na njegov mlin, kot je nekoč in so organizacije Socialistične zveze zaspale. Že večkrat je bilo o naših organih oblasti in tudi vodeči tovariši so jasno povedali, kakšen je naš odnos do kmetove lastnine in kako se bo razvijalo kmetijstvo ob sodelovanju s KZ. Ali res ne moremo verjeti in zaupati o svojo oblast in sDoje predstavnike?
Vsem, ki nasedajo zlonamernim parolam okrog zborov proizvajalcev, bi želel postaviti le eno vprašanje: ako bi imela naša oblast kak namen, da »prinese« okrog kmeta in predvsem, da prizadene njegovo lastnino, zakaj bi potem bilo potrebno postavljati dvo-domnost o naših občinskih ljudskih odborih, saj bi vendar to kar bi »hoteli« lažje naredili, če bi imeli le en zbor. lažje bi dosegli potrebno večino z manj odborniki. Ali bi torej potem imelo kak smisel ustanavljati zbor proizvajalcev, v katerih bodo imeli skoraj v vseh občinah našega okraja v glavnem večino kmetijski proizvajalci? Odgovor je jasen, zbor proizvajalcev ustanavljamo, ker hočemo, da tudi kmetje, da vsi proizvajalci vidijo, kaj hočemo, da odločajo in obenem tudi prevzemajo vso odgovornost za gospodarski razvoj občine, okraja in tudi celotne domovine.
Praksa bo spet kaj kmalu osmešila ose neverne Tomaže.
Vanek Šiftar
Iz Ormoža in okolice
Naloge zbora proizvajalcev v ormoški občini bodo precejšnje. Tu je vprašanje obrtnih delavnic socialističnega sektorja, ki zaposlujejo 93 ljudi. Pri Tomažu na pr. nimajo nobenega krojača. Take razmere pa kažejo, da je v nekaterih krajih precej šušmarjev, proti katerim bodo potrebni ostrejši ukrepi. Najbolj kritične obrti v ormoški občini so šiviljstvo, kolarstvo, sodarstvo in sedlarstvo.
V Ormožu zadnje času tudi govorijo, da bodo ustanovili v občini tovarno kokte, pa tudi o tovarni sladkorja precej razpravljajo.
Ormoška občina nima industrije. To predstavljata le opekarna in premogovnik. Prva ima vse pogoje za nadaljni razvoj. dočim premogovnik bolj slabo gospodari. Razen tega so v ormoški občini še štiri kme-
tijska gospodarstva: KZ Ormož, ZKG Ivanjkovci, ZVG Kerenčič, in ZVG Litmerk. Razen ormoškega posestva so vsa ostala bolj vinogradniškega značaja. Največ težav pa imajo pri ormoškem posestvu in to zaradi razkosanosti zemlje. Prav letos a bodo končali z arondacijo, ar bo najbrž močno vplivalo na izboljšanje razmer na tem kmetijskem posestvu.
Na območju ormoške občine je tudi 7 kmetijskih zadrug, ki so zelo aktivne razen KZ Velika Nedelja. Vendar so se zadnje času tudi v tej kmetijski zadrugi razmere močno izboljšale.
V samem Ormožu sta dve trgovini v socialističnem sektorju. Obe pa sta precej zanemarjeni in ne odgovarjata higienskim predpisom.
MIŠKO KRANJEC
Če ni nikakega napredka
(Legenda)
Ko je gospod bog že ustvaril vse ljudi, so mu angeli sporočili, da je onstran Mure še kos prazne zemlje. In tedaj si je dejal: »Pa ustvarimo še Prekmurca; vesel, veder človek naj bo, dober in pošten, in ki bo zadovoljen z vsem, kar mu bomo dali.« Je bilo namreč tako, da so vsi, kakor so bili ustvarjeni, začeli godrnjati ali pa so se mu izneverili, začenši z Adamom in Evo. In tako je bog ustvaril Prekmurca po svoji podobi, vsaj mislil je, da mu je od vseh najbolj podoben. Zatem pa je sedel podo visoko lipo, se s to pa je sedel pod visoko lipo, se s hrbtom naslonil ob deblo, s poraslo brado se je naslonil v dlan, s komolcem pa ob, koleno iu se zagledal po prelepem Pomurju. In bil je sila zadovoljen s tem, kar je ustvaril — polje je bilo lepo obdelano, zorela je zlata pšenička, cvetel je krompir brez koloradskega hrošča, sadje na drevju pa debelo kot otroške glavice. Pa je gospod bog sklenil, da se poslej s svetom ne bo več ukvarjal — človek naj si pomaga sam naprej.
Tisoč let je ležal Prekmurček v črvivi zibelki pod grofovsko posteljo, in ni in ni kazalo, da bi kdaj shodil. Tedaj pa je stari grof umrl, Prekmurčka so z zibelko vred potegnili spod postelje, in glej, že je shodil. Cucelj je še nosil v ustih, ampak zobe je že dobival in vse je kazalo, da bo zrasel iz njega čvrst, vesel fant, zares ves po božji podobi.
Gospod bog je še vedno dremuc-kal, z očmi uprtimi po pokrajini in vse, kar je bil napravil, se mu je zdelo še vedno dovolj lepo. Le da je mir njegovega srca motilo neko brečnnje.
»Kdo pa to breči?« je vprašal gospod bog nejevoljno.
»Prekmurec je, cucelj prosi,« so odvrnili angeli preplašeno.
»Pa dajte mu tisti cucelj, da bo mir,« je rekel gospod bog.
»Amapk,« so dejali angeli, »hoče ameriškega, zlatega, domači da je zanič.«
»Pa dajte inu ameriškega, zlatega,« je dejal gospod bog.
Dali so mu angeli, samo da bi bog lahko dalje počival. In počival je spet leta in leta — se pravi, ne ve se, kako dolgo, ker v nebesih ni ne
let, ne dni ne noči, še mesec tam ne sveti, ker je vekomaj svetlo, svetleje, kakor če bi sijalo deset sonc skupaj in nele eno samo.
Pa je spet gospoda boga premotilo neko brečanje.
»Ja, kdo pa že spet kriči?« je vprašal ostro, nejevoljen, ker je mislil, dn bo imel poslej mir zn vse veke.
»Eh, Prekmurec,« so odvrnili angeli, ki noč in dan bedijo nad človekom, da se mu ne bi kaj pripetilo. »Jireguš noče več nositi. Hoče ameriških hlač, čevljev in plašča.«
»Dajte mu hlače, dajte mu plašča, dajte mu čevljev in Se kravato mu zuvezite, da bo mir.«
Šli so angeli in so preoblekli Prekmurca v štofuate hlače in plašč, obuli so ga v čevlje iz boksa, in zavezali so mu kravato. In spet je bil nekaj časa mir, du si je gospod bog, ki je sedel pod košatim hrastom, lahko močil utrujene noge v Ledavi, angeli pa so mu jih prali z mehkimi prsti.
Glej — že speti Ampak tedaj so si angeli rekli, da kor sami povprašajo našega Prekmurca, kaj hoče in mu ustrežejo. In rekel je, da je preveč blata po Prekmurju, nikamor da ne more. Šli so angeli in so navozili kamenja po cestah in kolnikih, in ceste so postale boljše, ustanovili so vodno zadrugo in kopali prekope, kanale, očistili vse grabe,
glej in vode so usahnile, da zdaj že pišknrjev ni nikjer več in otroci nimajo kje loviti; so pa zato travniki lepše vzcveteli, na travnikih je bila zasejana zlata pšenička, in žena mu je poslej pekla rženega kruha. In če mu je skuhala kavo ali čaj, mu je vanj natresla sladkorja ne pa saharina kot nekoč. In kadil je pravi tobak, doma znsajen, na soncu osušen, ne pa več gnvez in deteljčno listje.
Ampak —. Že spet ni bil zadovoljen.
»Kakšen svet pa je to — nika-kega napredka ne vidim! Temo imam v sobi,« je rekel angelom, ki so ročno pristopili, kakor je zajavkal. »Človek bi zvečer rad malo posedel, ne pa šel s kurami spat. To ni ni-kak svet — luči ni, noči pa ne mo-
reš uikomur prodati. Hočem luči!«
Čohali so se angelci po glavicah, nazadnje zajezili reke, napravili električne centrale, napeljali daljnovode, pod strop pa obesili žarnice in glej — zasvetilo je po sobah, po kuhinji, pred hišami, v hlevih in na gumnu — povsod je bilo svetlo kakor za dne.
»Ali ugusim luč?« je vprašala Ženu, ko so zvečer odhujali spat.
»Naj gori celo noč,« je odvrnil Prekmurec, »zakaj pa jo imamo, elektriko! Števca pa tako ni.« In luč je gorelu celo noč, ko so ljudje spokojno spali.
»Kaj pa je to?« se je razjezil gospod bog, ko je že spet zasli'al neko sitnarjenje. »Saj še očesa nisem zatisnil.« V resnici je gospod bog že nekaj časa dremal; a kaj, ko v nebesih ne poznajo časa, ker go ne potrebujejo. In ko so mu angeli povedali, Da Prekmurec razgraja, je vprašal:
»Kaj pa hoče?«
»Radio,« so odvrnili angeli.
»Pa pišite v Francijo ali v Ameriko, naj mu pošljejo radio. — Cernu mu bo radio?«
»Polke, pravi da bi poslušal, in vremenske napovedi.«
»Vremenske nupovedi?« se je začudil gospod bog, medtem ko se zaradi polk ni vznemirjal, ker so bile Avsenikove. »Kuj v našo tisoč let staro pratiko nič več ne verjame, v tisto iz Kleklovih Kalendarjev?«
Angeli so se žalostno nasmehnili in bilo jim je sila nerodno in neprijetno: cel kup takih drobnarij so gospodu bogu prikrili, da ga ne bi vznemirjali pri dremanju: da je le še malo ljudi, ki verjamejo v to staro pratiko, da tudi v copranje ne verjamejo več, razen Kociprovega Ivana in stare Gregoričke, ki še zdaj trdi, da njenim kravam soseda Plejka jemlje mleko; prikrili so mu, da ljudje dajo svinje cepiti, do tudi sami hodijo k zdravnikom, iu da le še trije, štirje verjamejo starim babam, ki znajo šteti od urokov, šena in sušov. Saj res — kaj bi motili boga s takimi drobnarijami, ko svet sicer v redu teče naprej.
»Davki so prevliki,« je zatarnal Prekmurec, a angeli so že bili pri
njem. Ne, ampak tu si sami niso nič upali. Morali so povedati bogu.
»Preveliki?« se je začudil ta. »Kako naj pa Vladam svet, kako naj skrbim za vse, če ne bo davkov? — Ali mu je živina poginila po hlevih ali mu je toča pobila polje?«
»Ne, živina mu ni poginila, toča mu ni pobila polja, ampak — davki so mu sploh odveč.«
»Davki,« je premišljal gospod bog in rekel: »Amapk — za božjo voljo
—	šole mu vzdržujemo, bolnice smo mu dali, da bi bil zdrav, zemljo mu varujemo, da mu je kdo ne ukrade
—	domovino je vendar treba braniti, menim.«
»Kaj mi domovina,« je odvrnil Prekmurec, »saj ne živim od nje. Naj pa gospod bog odpravi meje, da bom lahko šel v Avstrijo, od tod pa v Francijo, od tam pa v Ameriko.«
Tedaj je bil gospod bog sila žalosten. Ne, da kdo nima rad domo-.vine, tega ni mogel razumeti.	•
»Demokracijo hočem,« je spet rekel Prekmurec. Angeli so povedali stvar bogu. Zamislil se je malo, nato pa dejal:
»Dobro — dajmo mu demokracijo, sam naj si počasi ravna in vlada, s pametjo in poštenostjo. In razpišimo volitve.« Dal je gospod bog demokravcijo razpisal je volitve, in tudi sam kandidiral, da bi prišel vsaj v odbor, zn nasvete, če bi ga kaj potrebovali.
»Volitve!« je vzkliknil Prekmurec. »Le kaj so potrebne! Saj mi nihče nič ne da! In še boga naj bi volil. Če je res to, kar pravi, da je, potem ni treba, da go grem volit; če pa ni to, kar pravi, da je, potem ga pa ne bom volil, ker mi tako ne more pomagati. In sploh — čemu vse to, ko pa ni nikakega napredka — nikjer nič, vse je, kakor je bilo nekoč, amen.«
Tedaj so se še angeli razjokali: kar je bilo mogoče, mu je bilo dano, svet se je spreminjal in čisto spremenil, le on, naš vrli Prekmurec tega ni videl, ker ni hotel videti.
Ne, saj ni tako. Mnogi vidijo. Jih je pa še nekaj, kakor naš Kotnjek in jemu podobni, ki venomer trdijo, da v Prekmurja sploh ni nikakega napredka, sploh nikakega. v zadnjih letih. Njemu in jemu podobnim je to napisano v premislek. Premislijo pa lahko tudi drugi.
Naš razgovor s kandidatom
Tovariš Ivan Polanc je obratovod-ja v Slatinskem podjetju Radcnsku Slatiira za obrat Boračevo. Kot strokovnjak v proizvodnji in dober sve-
tovalec, je sodeloval v okrajnem odboru zbora proizvajalcev. Sedaj kandidira v občinski zbor proizvajalcev. Sodeluje pa še tudi v mnogih drugih organizacijah. Je predsednik krajevnega odbora Zveze borcev, predsednik šolskega odbora itd.
Kako ste zadovoljni z delavskim upravljanjem v podjetju?
Vsekakor so rezultati pozitivni, ker zajemajo vse probleme, ki jih je treba reševati širši krog delavcev. Mimo delastva ne gre nobena niti najmanjša stvar. V perečih vprašanjih, revvmo pri dopustih delavcev, ne odloča direktor, ampak delavski svet. Zal pa imamo tudi še
ljudi, ki tega povsem ne razumejo. Treba bo več vzgojnega dela, za kar pa pri današnjem hitrem tempu v industriji mnogokrat ni časa.
Ste študirali osnutek zakona o razdelitvi dohodka?
Za sedaj proučujejo zakon funkcionarji sindikalne podružnice in delavskega sveta. Pozneje bodo na razširjeni seji osnutek skupno ob-
ravnavali in izluščili zaključke. Lahko pa vam že sedaj povem, na na primer dobička ne bomo preveč delili, temveč ga bomo predvsem porabili za zgraditev novega obrata v Boračevi.
Ali je res, da so nekateri delavci proti novogradnji in zakaj?
To se je res šušljalo med delavci, češ potem, če bodo obrat moder-
Radenska panorama
Radenski gostje so tudi letos pogrešali odprto kopališče
nizirali, nas bodo polovico odpustili. Vendar pa so te govorice neosnova-ne. Noben delavec ne bo odpuščen zaradi tega. Nasprotno, potrebovali bomo še več delovnih moči zaradi večje ekspeditivnosti. Letošnji plan srno dosegli odnosno presegli že v oktobru. Samo v obratu, Boračeva podobno se je zgodilo tudi v obratih Rudenci in Petanjci, smo presegli plan za 81.700 steklenic. Z iz-
gradnjo novega obrata 6C bo proizvodnja neprimerno povečala.
In kako ste pripravljeni na volitve?
Moram reči, da prav dobro. Sklenili smo, du bomo čas ob izmeni med 11. in 14. uro izkoristili tako, da bomo lahko med tem časom vsi volili in tako že do 14. ure volitve zaključili s stoodstotno udeležbo.
Ika.
Pri natakanju slatine
DROBIŽ
Gasilci Velikih in Malih Dolenc in Boreče so do sedmih oddali glasove, na volišče pa so prišli v uniformah in organizirano v gasilskih formacijah. Tako so storili šo ponekod in hkrati opravili nekatero dela v zvezi s svojimi društvi.
V Šulincih so se na sestanku SZDL zmenili, da bodo prišli v skupinah in da bodo člani zbrali na svoji poti na volišče okrog sebe vse sosede. To se je tudi zgodilo in do desete ure predpoldne je bila udeležba 83 %.
V Martinju in Borečih so ugotovili, da so v volilnih imenikih nekateri volivci dvakrat vpisani, eden je ce-lo tak, ki ga nihče v kraju ne pozna in nekaj takšnih, ki jih že nekaj let ne vodijo v seznamu prebivalcev te občine. Volilni odbor je bil v zadregi, kako popraviti to malomarnost setsavlljnl-cev volilnih imenikov, kajti vpisanih volivcev odbor ne sme črtati ali kako drugače popravljati imenik, čeprav so v njem očitni nesmisli.
Volitve zborov proizvajalcev
so važen mejnik pri uveljavljanju socialističnih načel
POMURSKI VESTNIK, 22. okt. 1957
4