List izti Hi dra'i-;rat na mesec. Posa mezna št. 75 p Naročnina mesečno 1 50 D. Rokopisi se ne vračajo. Nefrankirana pisma se ne sprejemajo. Poštnina plačana v gotovini. Uredništvo in upravništvo v Št. Peterski vojašnici. Glasilo izvršnega odbora udruženja vojnih invalidov, vdov in sirot kraljevine SHS. Za naše Skoro gotovo tudi v vrstah vojni žrtev ni nikogar, ki ne bi razumel velikanske važnosti časopisja. Tisk je danes edino sredstvo, ki potom njega lahko govoriš z javnostjo, jo prepričuješ in poučuješ ter ji pojasnjuješ svoje težnje in zahteve. Vojne žrtve so se tega že izza početka organizacije v Sloveniji dobro zavedale in eo z velikimi težavami in z mnogobrojnim! žrtvami ustanovile svoje glasilo, polmesečnik »Vojni invalid«, ki izhaja sedaj že 3. leto. Vsem tistim, ki so k tenju pripomogli, bodi na tem mestu izrečena prav iskrena zahvala. Tudi naše članstvo je pomen lastnega lista umevala in je z naročanjem v gotovi meri skušalo omogočiti njegov obstoj. Med tem ko se zahvaljujemo našim zvestim naročnikom, jih obenem prosimo, naj nam vsak pridobi še po enega novega naročnika. Je namreč pri vseh tiskovinah tako, da visoko število naklade razmeroma zniža ceno. Kakor pri drugih tiskovinah, je seveda tudi pri listih. Za primer uaj navedem to-le: Knjigo, ki jo dam tiskati v 3000 izvodih in jo moram prodajati po 20 Din, bom lahko prodajal mogoče še ceneje nego po 10 Din, ako jo založim v 10.000 izvodih! Daši pa višina naklade pomeni mnogo, ne pomeni — vsaj ne pri listu — še vsega. Zato imajo vsi večji listi dva vira, ki iz njih v glav-aem krijejo stroške. Prvi vir je tiskovni sklad, kj ga imamo tudi mi. Vsem, ki so kaj prispe- * Razpis trafik. Potoni javnoga natečaja so razpihane trafike v Gmajnici st. 2 davčni okraj Kamnik, Sv. Barbara št. 3. davčni okraj škofjaloka, Podzemelj št. 40 davčni okraj Metlika, Družinska vas št. 17 davčni okraj Novomesto, Gotna vas št. 32 davčni okraj Novomesto, Prmostek št. 11 davčni okraj Metlika, Križka vas št. 2 davčni okraj Višnja gora, Brezovica št. 36 davčni okraj Metlika, Mleščevo št. 18 davčni okraj Višnja gora, Zg. Bitiuje št. 78 davčni okraj Kranj in Sodražica davčni (‘kraj Ribnica. — Podatki in pogoji so razvidni pri fin. oar. ravnateljstvu v Ljubljani in pri okrajnih upravah finančne kontrole. Razglas je objavljen v ^Uradnem Listu« z dne 12. t. m. št. 367. Kongres je minul in zdaj je treba dela. O teni nuj mi bo na tem mestu dovoljeno podati nekaj ■Misli s posebnim ozirom na položaj vojnih žrtev v Sloveniji. Kri nas je v splošnem — ne vem, po čigavi krivdi — razširjen napram vojnim žrtvam nekak Predsodek. Priponiti moram sicer takoj, da so si-cer Judi med nami častne izjeme, ki vedo ceniti strasni položaj vojnih žrtev in njihovo bedo in trp-fjenje, toda teh izjem je, žal, vrlo malo. Ogromna \ecma nas gleda samo kot nekako nadlego, kot zlo, ki bi ga bilo treba čim preje iztrebiti. Na eni strani frezbnznost izobraženstva, ki smo jo morda deloma, toda samo deloma zakrivili sami, na drugi strani obnašanje nekaterih državnih organov nabrani nam vojnim žrtvam, nam v polnem obsegu Potrjuje zgorajšnja trditev. Naše napake vidi hitro Poklicanec in nepoklicanec, iz naših pogreškov in dostikrat smešnim malenkostnih prestopov bi nekateri na vso moč radi napravili cele zločine. Kdor lega ne veruje, naj pomisli, da žive pri nas akademsko naobraženi ljudje, ki ne morejo preboleti odpustiti invalidu smrtnega greha, ki ga je re-Xež zakrivil s tem, da jih — morda vsled svoje zamišljenosti ail raztresenosti — ni lepo spoštljivo in poboko pozdravil. Treznemu človeku privabi sicer 0 k večjemu smehljaj na usta, je pa z drage strani spet žalostno in trpko za nas. Kajti tisti, ki je za-Šresil ta »strašni zločin««, mora to bridko občutiti «a — svoji koži! ... glasilo. vali, kličemo: zahvaljeni, od ostalih pa pričaku-jemoj da ne bodo pozabili našega tiskovnega sklada in se ga spomnili pri prvi priliki, ko jim bo mogoče. Ali tiskovni sklad pri naših razmerah še davno ne zadostuje za kritje primanjkljaja, ki ga imamo pri naročnini. Treba se je poslužiti še drugega vira, ki je pravzaprav pri vseh vpeljanih listih najmočnejši. To so oglasi (inserati). Da se bo veljalo inserirati v našem listu, ga nameravamo preurediti v tednik in poskrbeti, da ne bo v ničemer zaostajal za ostalimi tedniki. To pa moremo doseči le tedaj, ako nam naši člani in prijatelji nabero toliko oglasov, da imamo ž njimi pokrit vsaj del stroškov. Vpeljati nameravamo navadne in tudi takozvane male oglase. Vse naše člane in prijatelje pozivamo, da se takoj lotijo nabiranja oglasov za naš list. Kdor ve kje za koga, ki oglaša v listih, naj ga povabi tudi k nam in naj mu pove, da se tudi naše glasilo tiska v visoki nakladi, da je razširjen po vsej Sloveniji in da imamo naročnike tudi po vseh večjih mestih naše kraljevine sploh. Zato lahko vsak, kdor oglaša pri nas, pričakuje uspeha. Nabiralci dobe 25% provizijo. Na delo torej! Lastništvo m upravništvo »Vojnega invalida«. 4 Na rprašanje glede rešitev. Invalidski odsek nas je informiral, da prihajajo pogosto urgence radi rešitev prošenj najvč radi podpor direktno od naših članov. Pojasnil je, da se. vse prošnje, ki niso upravičene, takoj odklonijo, veliko upravičenih pa se pridrži brez ugovora v evidenci tako dolgo, da se dobe potrebna sredstva. Zato marsikateri ne dobi takoj odgovora in mu radi tega ni treba vlagati opominov, na katere se tudi ne more odgovarjati. Toliko se pojasni, da ne bo nepotrebnih kritik. (Ali bi se ne dalo tudi o dotičnih prošnjah na kratko obvestiti, da čakajo rešitve? Op. uredn.) * Tudi sicer naši ožji rojaki večkrat radi pokažejo, da se ne brigajo za nas. Pomislimo samo na naš Jur jev dan, invalidski dan in praznik vseh vojnih žrtev! V gledališču se je igrala opera »Čaro-strelec«. Kako in kaj, je našim čitateljem znano. Kakor smo res iskreno hvaležni vsem onim, ki so se odzvali našim vabilom, ne moremo razumeti tistih, ki se jim niti na ta dan ni zdelo vredno spomniti se vojnih žrtev. S svojo brezbrižnostjo so si napisali izpričevalo, kakršnega bi jim najbrže mi v svoji potrpežljivosti ne bili nikdar dali. Po vsem tem sledi za nas eno: da je namreč naša edina rešitev v samopomoči. Strniti se moramo, združiti in skleniti, dokler ne postanemo tako močni, da ne bo mogel nihče mimo, ne preko nas, tudi Usti ne, ki nas danes — vsaj v mislih — teptajo. V tem ozira je dal kongres mnogo pametnih smernic, ki pa bodo ostale le pobožne želje vse dotlej, dokler ne bo vsaka poedina žrtev na svojem mestu, dokler se ne bo zavedal vsak invalid, vdova in sirota, da je član oziroma članica ene velike nesrečne družine: Udruženja vojnih invalidov, vdov in sirot kraljevine SHS. Odbori so samo izvršilni organi, sok in moč celega organizma naše kakor sploh vsake — organizacije pa tvori članstvo. Ne kakršni bodo morda odbori — dasi je tudi na njih mnogo ležeče, ampak kakršno bo članstvo, tako bo naše delo in uspehi. Vsakdo naj gleda, da vse znance, ki še niso organizirani pri nas, privede čimpreje v našo organizacijo; vsi naj pazijo, da bodo redno brali naše glasilo, ki jih bo vedno sproti poučevalo o našem položaju. Kdor zmore naročnino za en ali dragi političen list, jo zmore tudi za Vojnega Invalida«! Ako ne, naj pusti prvega in naj se oklene našega; če se mu pa to ne zdi vredno, naj ne išče pomoči pri nas, kadar ga tare — sila- Vsi za enega, eden za vse, pa bomo gotovo v doglednem času v posesti svojih pravic! čebele in troti. Toda ne mislite dragi tovariši In tovarišice iz zgorajšnjega naslova, da vam nameravam predavati o čebelah oziroma o čebelarstvu. Ne. Jaz nisem čebelar in ne strokovnjak v tem; le toliko še vem iz šole, da niso vsa tista živa bitja, ki so v panju ter letajo ven in noter, pridne čebele, ki nabirajo sladki med, ampak le nekaj je marljivih in skrbnih delavk, ki si skrbijo za hrano za dolgo in mrzlo zimo, ostala čiva bitja pa, ki se ne razlikujejo dosti od čebel, so pa leni troti, ki nič ne delajo ter samo žro kar so neutrudljive delavke nanosile v svoje shrambe. Pa vsalce stari je enkrat konec. Tudi čebelam se zazdi dovolj, ko uvidijo, kako jih leni troti goljufajo in izkoriščajo. Napovejo jim boj, da se nad njimi maščujejo. Kaj storijo? Primorajo jih. Lenuhov7 nečejo imeti v svoji družbi, kateri bi hoteli od njihovega truda dobro in brezskrbno živeti. Tako se male živalice maščujejo nad malimi a sicer velikimi izkoriščevalci. Tudi naša organizacija je tak panj, v katerem je mnogo pridnih čebelic, ki nabirajo marljivo, skrbno in požrtvovalno živež za našo dolgo zimo, ki nas še čaka. Ali kako bo to število čebelic nabralo hrane za tako ogromno število trotov, ki so v panju (organizaciji) in izven panja? Marsikateri se bo vprašal, kdo pa so ti troti? Nikar naj se ne čutijo prizadete tisti, katerih se ta sodba ne tiče. Troti pa so vsi tisti, ki so v organizaciji (v panju), pa ne posvetijo svojih moči in zmožnosti za ugled, moč, razvoj in uspeh organizacije, ki jim ni mar delo organizacije, ki se ali sploh nič ne brigajo, ali pa vidijo samo njene neuspehe ter samo kleve-čejo in kritizirajo. Talci se mi zdijo podobni tistemu, ki meče blato na svojo hišo. Druge vrste troti so tisti, ki so v organizaciji samo zato, če bi jo mogli tu ali tam izkoristiti v svoje osebne namene in dobičke, pri čemur jim splošnost ni nič mar. Taki so podobni vozniku, ki v težko naloženi voz vpreženega konja tepe in bije neusmiljeno, da mu uboga žival prej crkne, kakor pripelje voz do cilja. Tretje vrate troti so pa specijaliteta. To so tisti, ki se pod firmo invalida ali te in te funkcije, ki z njegovim poklicem nima nikake zveze, prodajajo tam, kjer »kožna valuta« najboljše stoji, ne glede na to, če bo to tisočem in tisočem na škodo. (Z veseljem konštatiram, da se je takih dosedaj še najmanj pojavilo, ki so pa žal najbolj škodljivi ugledu naše organizacije. Ti so podobni Judežu Iškarjotu, ki je svojega Zveličarja prodal za trideset srebrnikov. Četrta vrsta trotov so pa tisti, ki še iz raznih razlogov niso organizirani, ali še ne vedo, da sploh obstoji ena organizacija, ali so premalo zavedni, ali se jim toži Članarine, ali jim je pa pod čast biti člani invalidske organizacije ali bolje povedano, sramujejo se svoje časti. Taki se mi zdijo kakor brez doma. Sedaj sem vam opisal štiri vrste trotov, mogoče jih je še več, pa mislimo rajši, da jih ni. Kaj s temi troti? Sveta dolžnost nas vseh je, da jim pokažemo, kje je naš in njihov tabor, da jih poučimo in pridobimo za našo vojsko, ki je pravična in sveta, da v enotni fronti stopimo v borbo za naše pravice. Zavedaj se vsak, da je od vsakega posameznega odvisen izid našega boja. Zato tovariši, zbudimo se k življenju. Pokažimo, da je naša vojska silna in naša armada velikanska in da smo pripravljeni na boj. Ne klonimo glave, stopimo v vrste, tovariši, čas je tu. Avgust Fabjančič. Naročajte načrt Zakona! Uradni del. Po kongresu. Edini zaščitnik vojnih žrtev v državi je naše Udruženje vojnih invalidov, vdov in sirot! Redukcija. Redukcija, to je igra z ljudmi, igra z eksistencami. Tu se pokaže v pravi luči sadistično veselje ljudi, ki clirže v rokah pravico/, temu ali onemu vzeti izpred ust kruh in mu povedati: »Idi tja za plot in pogini«. Predstavite si u radništvo in poduradništvo po uradih. Zjutraj hite v urad, sedejo k mizam, pišejo, računajo ... hrbti skrivljeni Zrak je zadahe!, prsa dišijo sključena slabo, mišice slabe... A uradnik piše, misli in njegovi možgani delajo naporno. Ko gre iz pisarne se mu tresejo kolena. Utrujen je Sveži zrak dihajo pljuča z globokimi vzdihi. Med temi ljudmi, uradniki, kakor jim pravijo na ulici, sužnji, kakor čutijo sami, pa sedi mož, ki ima v rofeah usodo vseh teh pisarjev — šef pisarne, oddelka, urada... in vsi se spoštljivo ozirajo nanj, z bojznijo, da se mu ne zamerijo. Zakaj, gorje tistemu, na katerega dobi šef piko . Njegovo suženjsko službovanje postane še bolj suženjsko. A dandaneis, v dobi redukcij pa je gotovo tisti, ki bo reduciran. Kaj mar šefu, če odje komu kruh. Ukaz iz najvišjega mesta govori: reducirajte... in on reducira. Gotovo ne svoje zveste in udane, nego tiste, ki mu niso všeč, ki se čutijo v resnici uradnike, nižje sicer od šefa, a uradnike, ki se ne boje povedati, v prid službe, tudi svoje mnenje. Kaj mar to šefu, če morda s tem udari tudi nedožne otročiče, katerim je oče-uradnik dose-daj služil kruh. Glavno je, da se izvrši redukcija in da se reducira — neljub uradnik. Se vsaj tu lahko pokaže nioč in oblast šefa. Ko bi tisti, ki oblačijo in solnčijo v državi v dneh, ko nastavljajo uradnike, računali, pregledovali, koliko jim jih je potrebno, se varovali preplavljati urade z mnogoštevilnim urad-ništvom, nego potrebi primemo jih nastavljati, bi n bilo potrebno dni, ko treba odpuščati — reducirati. Ne bi z nastavljanjem podajali peščenih temeljev mnogim za zgradbo eksistence, ne bi s tem mnogim kazali mirne bodočnosti, ki pa je le fata moirgana. Manj bi bilo težko uradniku ne biti uradnik, kakor pa je v času redukcij uradniku postati neuradnik. Kdo more opisati PODLISTEK. Iv. Vuk: Moja pot na kongres invalidov. V sredo je bilo, 23. maja. Ravno sem jo mahal ii kosilu in vroče mi je bilo. Kar me ustavi invalid, član Izvršnega odbora. »Danes zvečer, ob 6. uri se odpeljemo.« »Pa smo sklenili, da jutri zvečer.« »Brzojavka iz Zagreba govori, da danes. Hrvatje gredo danes. V Karlovcu prisedemo v njih vagon. Kdor more, gre danes, ostali jutri.« »Kdo je tisti, ki more danes?« »Trije smo. Ti boš Četrti.« »Dobro. Ob šestih sem na kolodvoru.« Doma sem pokosil, očistil potno torbico, položil v njo najpotrebnejše stvari, vzel potno palico in ■ • ■ že se je bližala ura... Zato je bito potrebno, da se pojavim na kolodvoru. In pojavil sem se. Pri blagajni sem dal žigosati vozni listek drugega razreda, ki nam ga je podarila državna železnica. Gospodična me je pogledala z zanimanjem. Najbrže je mislila, sodeč po listku, da sem narodni poslanec. Na peronu sem premeril z očmi vlak, ki je bil že natlačen in ogromna lokomotiva je čakala z nekako napetostjo, kakor zver, da se zdajpazdaj spusti v dir. Tovariši so mi v enem kupeju rezervirali mesto. Bilj so goloroki, zakaj vročina je bila huda, nekaj pa tudi za to, da bi kakšna popotnica ne silila k nam, golorokim. Invalid ne ljubi gnječe, čeprav ženske. In v imenu tega sem odločil tudi jaz suknjo in ovratnik. Ati. da se zavarujemo še bolj pred gosti, ki bi se nam morda radi pribličali vsled tega, ker je bilo še nekoliko prostora, so moji tovariši brž od- duševno depresijo reduciranega? Tisti, ki reducirajo, gotovo ne, ker potem bi se čuvali tega, ne dopuščali bi do teh posledic. * Ali v teh redukcijah se vrše še druga dejanja te žaloigre. Ljudje, v cvetu let, v dobi moške sile so zgubili isvoje ude ... Tem ljudem — invalidom, je zakon zajamčil, da se jih u važu j e pri zasedanju prostih uradniških mest. Zakon jim je zajamčil, da. Ali zakon je papir, natiskan s črkami. Tisti, ki bi ga morali izvrševati, ga izvršujejo — z nevoljo. in ta nevolja se pokaže v tragičnih dneh redukcije. Kolikokrat so se že slišale besede tega ali onega šefa: »Zdrave ljudi hočem v pisarni, a ne pohabljence.' Kakor da so ti pohabljenci krivi sami, da so pohabljenci. Sef, ki tako govori, je imel to srečo, da ni bil poslan tja (ali pa se je izmuznil), kjer se delajo pohabljenci. Zato tudi ne mara razumeti velike nesreče invalida. On hoče zdrave ljudi. In v času redukcije kaže vrata urada tistim, ki jih jb pripeljal v urad zakon, češ: Idite ... Reducirani ste!« Tako se je zgodilo piri prvi redukciji. Invalide so odpuščali, zdrave, ki bi si lahko prej našli drugi kruh, so obdržali Tako se je zgodilo na invalidskem odseku v Ljubljani, na socijialnem skrbstvu v Ljubljani. Invalidi so morali iti. V prvi vrsti šefu ne-všečni invalidi. In ironija dejstva je ta, da so sedaj pri invalidskem odseku nastavljeni neinvalidi. Tako se nam zdi, kakor da je v našo lastno hišo prišel tujec in rekel. Hajd, vi, sedaj bom faz gospodaril, vi pa idite ...« In danes smo zopet v dneh redukcije. In zopet bodo reducirani — invalidi. Od vseh strani dobivamo obvestila, da imajo uradi že zaznamovane tiste, ki bodo odpuščeni in da so to največ sami invalidi. To je bridka resnica. peli svoje »moderne« noge, katerim tudi po domače pravijo »proteze« in jih zložili pred vrata kupeja. Taka reč namreč učinkuje. O, videl sem, kako je marsikateri z olajšanim vzdihom zapazil, da bi lahko prisedel; videi sein pa takoj tudi, kako je s tajnim strahom takoj zopet zaprl vrata, ko je zagledal proteze, ki so mu gledale z brezobzirnim cinizmom nasproti. Slišal se je »pardon« in že ni bilo nikogar. Kajše drugod v gnječi, pa če se speče v vročini, kakor janec na ražnju, nego med ljudmi z nogami, ki se odlagajo, kakor suknja in se postavljajo k vratom, kakor čevlji v hotelu. Ogromna lokomotiva je zavriskala in vlak se je zganil. Naglo jo je mahnil na dolenjsko stran, dirjal po tračnicah, še ustavljal na postajali in zopet tekel dalje ... vedno dalje ... kakor črni, sopihajoči vrag. Travniki z gosto, bujno travo so se pojavljali in izginjali, krompir se je pripravljal na ženitovanje, žito je kazalo, kakor prst, v nebo in se zibalo v vetru razobešavajoč zastavice. Ali nam \ pozdrav? Vasice, vse v zelenem in lepe bele so se pojavljale, kakor v pozdrav in zaostajale nekje zadaj. Dolenjska je krasna v maju mesecu, celo iz okna mimodirjajočega vlaka. Solnce je zašlo. Somrak je legel na zemljo. Luna — prvi krajec — L zažigala ognje. Tudi v kupeju so prižgali luč. Tedaj smo pregledali naše potne torbe, preložili nekoliko iz njih v želodec, vse to zalili s cvičkom in slatino in se jeli ozirati, kako bi naj-udobnejše spali. Do Karlovca bo to šlo, potem pa menda ne več ,zato treba izrabiti ugodnost, ko se nudi. Dva sta okupirala srednji prazni kupe, jaz sem odložil tudi — ne proteze — nego čevlje in legel, kakor doma v postelji. Vlak nas je kmalu zazibal v spanje. In baš sedaj, (ko je kongres invalidov v Splitu sprejel resolucijo, da se ne sme reducirali nobenega invalida. Vrši v zasmeh ravno nasprotno. Kakor da. se bije; v obraz invalidskim kongresom, udruženju, vsakemu posameznemu trpinu, kakor da «e pljuje nanj in na njegovo rano — junaštvo, kakor so znali govoriti v dneh krvavih bitk. Invalid, naredil si svojo dolžnost, zakaj še živiš in siliš v urade. Pogini, kakor so oni, kosti katerih so že Š krat preorane, govori molče redukcija raznih uradov. Najbolj pa se čuti ta krivica in neke vrste maščevanja v Ljubljani, na oddelku za socialno politiko. Nočemo žaliti s tem člankom šefa tega oddelka, nočemo ga napadati. Mi smo časopis, glasilo Udruženja in naša dolžnost je, da zakličemo javnosti: Nekatere invalide, ki so že v službi pri oddelku za socialno politiko, se bo reduciralo. Zaznamovani so in morali bodo iti. To kličemo javnosti in vprašamo: Ali res ni več zakon svetinja? Ali je res le mrtev papir in tisti kraljev podpis ni več kraljev podpis?« Danes ne bomo o tem govorili obširno. Pridržimo si to za pozneje, ko se redukcija izvrši. Pokazali bomo. brezobzirno javnosti preganjanje invalidov in teptanje zakona. Pokazali bomo, koliko je v Jugoslaviji objektivnosti in poštenosti in kako se upoštevajo naredbe in zakoni od višjih oseb. Morda bo javnost spoznala resnične rušitelje ugleda države, morda bo s tem videla, da je motala časti padla na nivo poulične vlačuge. Dokazali pa bomo, da se nas bo bičalo dotlej, dokler ne bomo vsi invalidi, kakor en mož, od inteligenta do navadnega moža, organizirani v 'Udruženju vojnih invalidov. Ali si že član naše organizacije? AH plačuješ članarino? Pred Karlovcem nas je sprevodnik vzbudil _____ pogostili smo se namreč s cvičkom — tovariši so si zopet privezali »moderne* noge in vlak je ustavljal svoj tek. Čakali smo na postaji Karlovec kakšne pol ure, kar se je priril iz noči z velikanskimi kakor po-vodnjega moža očmi, zagrebški vlak. katerega eden izmed vagonov je nosil napis: Invalidi SHS.« Dobili smo takoj mesta. Ali o spanju ni bilo mnogo misliti. Že zato ne, ker so sedeži bili prava prokrustova postelj. Za sedenje preširoki (kar pa sedenju prav nič ne škoduje). Pa tudi zato ne, ker je bilo razgovora dovolj in raznega pripovedovanja tudi dovolj. Ali vendar stvar ni bila tako enostavna. Nikdo rad ne bedi ti ur kar talco, pa magari v pogovoru, ako je teh (5 ur ravno v tistem času, ko navadno spi. Zato smo tudi mi utihnili drug za drugim in se sprijaznili s prokrustovimi posteljami. Nismo si sekali nog, kakor je baje delal to Prokust, nego, kdor je imel moderno« jo je odvezal, drugo, »starinsko« pa obesil čez posteljo. Jaz sem moral obesiti obe. In tako smo spali, če se takšno dremanje sploh lahko imenuje spanje. Vendar, ko sem se vzbudil, se je že naredil dan in schsee je vže vrhove Velike Kapele obsevalo z zlatom. Lokomotiva je sopla po teh grebenih, kakor hribolazec in vlekla za seboj vozove. V dolini pa je bilo morje. Gosta, bela megla je ležala tik pri tleh, da je bilo videti, kakor morje. Okolu nas in sopečega vlaka pa je molčal smrekov gozd, gost in temnozelen s svetlozelenimi nežnimi mladikami na koncu vej z visokimi, starimi smrekami, ki so svoje kosmate s sivim mahom obraščene veje raztezale, kakor čuvarji nad mladino, ki je kipela kvišku. Polagoma smo se spuščali v dolino, k meglenem morju, da se utopimo v njem. Že se je Sebičneži. Nerad govorim o tem pojavu, ki je bistvo današnje človeške družbe. Ker pa se pojavlja ta bolezen — imenujem jo bolezen, ker je to tudi v resnici — tudi v organizaciji vojnih invalidov, vdov in sirot, moram spregovortii nekoliko o tem. Sebičnost se pojavlja prav za prav v vseh organizacijah, kakor se pojavlja pri vsakem posamezniku. Vsak človek, vzgojen v sedanjem duhu, pozna le sebe, potem dolgo nič, potem še le morda, morda pravim, svojega sočloveka. Srajca je bližje telovnika; govori kot v opravičilo, dasi ga morda nikdo zato ne zmerja. Ali v notranjosti današnjega človeka je še ostalo bistvo, ki ga prav za prav razločuje in stavi nad živali in ki ga ni mogel zatreti teudalizem (graj-ščakovanje in tlačanstvo), ne kapitalizem (im-perijalizem, meščanstvo in kakor se že vse imenuje) z vsemi svojimi variijacijami, namreč tisto božansko bistvo, ki se mu pravi: Človek. Zavest, speča daleč nekje v globini človeka, omamljena s krvavimi in gnjusnkni orgijami,, ki jih uganja človek nad človekom izsiljuje tisto opra-vičbo: .-srajca je bližje telovnika«, kakor bi hotela reči: Kriv si človek, ne delaš dobro, ker izrabljam človeka, brat v Adamu in Kristu..., ali tako je dandanes, da moraš. S tem namreč živiš boljše od drugega in se povzpenjaš višje od drugega. To vse se da razumeti, kar se tiče drugih, posebno pa političnih organizacijah. Tam ta ali oni, spretnejši, podjetnejši, recimo drznejši vzame v roke vodstvo organizacije. Člani mu sami dajo to vodstvo, prevzeti od njegove spretnosti, podjetnosti in drznosti). On pa stopa kot voditelj, opiraje se na člane, rožljaje z njih številom in postane — bog. Vsemogočen, oeščen, ugleden, malodane nedotakljiv — resničen bog. Za organizacijo, na moči, kateri stoji njegova vsemogočnost on dosega mnogo, res je, za posameznega člana skoraj nič, ali neznatno malenkost — in tudi zopet na škodo drugih slabejših. In vsled tega se trudi vsak, ki čuti v sebi sMo voditelja, da bi postal bog. Vse to razumem. Ne razumem pa tistih ljudi,, ki jih vodil v vrste organizacije vojnih invalidov, vdov in sirot to stremljenje. Ne razumem, kako more nekdo biti tak, dasi je sam invalid, recimo v resnici invalid, da si kuje nade na račun največjih revežev sveta, ljudi, ki so v cvetu svojih let že onemogli starci, pohabljeni berači, gladujoče sirote, skratka: uničena življenja. z Res je, da je sebičnost v vsakem iz nas, tista navadna, vsakdanja, ki nas žene, da se organiziramo, da tako dosežemo več, nego oni sotrpini, ki se nočejo organkirati in tudi moledujejo za pomoč. Taka sebičnost, rekel bi, je žlahtna v sedanji dobi sebične vzgoje. Ona je motor-dinamo, ki žene k zvezi z drugim, enakim trpinom, da skupno z njim iščeva pomoči sebi in njemu —- in morda tudii oneemu, ki se še ni priključil k najini družbi. Tudi sebičnost, da ta ali) oni član namrši obrvi in zakolne, ko izve, da je njegov sotrpin, sočlan dobil več podpore, ker je bil slučajno bolj potreben, nego on. Tudi tako sebičnost še razumem, dasi je ne odobravam. Član organizacije vojnih invalidov, vdov in sirot bi moral v svoji sreči postati vzvišen nad vse take bolne pojave današnje človeške družbe in se veseliti z veselimi in žalovati z žalostnimi. Ker vsi skupaj v tej organizaciji polomljenih eksistenc in življenj, ki jih je rodil vihar vojne in nenasitnosti zlatega teleta smo eno telo,, razbolelo, nesrečno ... Rekel sem že, da ne razumem, kako se more spozabiti) človek-invalid, da išče v organizaciji piedestal za svoje politične karijere. Mislim to v splošnem, ker je v celi Jugoslaviji dokaj invalidov, ki so postali invalidi (na tak ali drug način, po vojnii in prevratu je bilo to lahko) skrivno željo v srcu postati nekaj, postati več, nego so drugi. Ta sebičnost je v naši organizaciji hudodelstvo. Ona maje trdnost dii-scipline članov in s tem organizacijo samo, prinaša v njo razdor in povzroča kaos. Ta sebičnost, oblečena v dotiičnega človeka, člana-inva-lida organizaciji, kakor je organizacija vojnih invalidov, vdov in sirot nadeva drug značaj, jo obseva z drugo lučjo, nego je ona v svojem temelju. Mesto strokovne, stanovske, gospodarske in bojevne organizacije, postaja na pol politična ... !n s tem se ji sami ob sebi pojavljajo nasprotniki in delo, ki ga ima izvršiti, zadeva nenadoma še ob druge nasprotnike, nego jih je poznala dosedaj. Ako se samo ozremo na povzročitelje tega (v gotovih časih se pojaviijo posebno očito), vidimo naenkrat ljudi, ki so na političnih poljih poskušali ob vsaki pri,liki zasnovati svoje karijere. Političnega prepričanja navadno pri takih ljudeh ni, nego le edino stremljenje, postati, če že ne bog. vsaj božeg, vsaj nekoliko več od drugih — in vsled tega jih imajo že vse, ali malone vse stranke v svojih registrih zaznamovane kot člane, ali kot bivše člane. 1 Na take člane naše organizacije moramo obračati posebno pažnjo in gledati, da pri nas — pa četudi) so sposobni — ne bodo igrali nobenih vlog, niti naših, organizatoričnih in s tem seve, že samo ob sebi, ne bodo mogli tudi svojih karijerških. Mi se odrekamo in odklanjamo njih sposobnost, ki bi brez dvoma koristila organizaciji, ali ker n iß o člani s čistim stremljenjem, žrtvovati se za organizacijo, pa magari tudi svojo karijero, nego le zato člani in tudi zato agilni, da bi se organizacija žrtvovala za njih pobude in osebna stremljenja, jim ne moremo zaupati. To pišemo pred kongresom vojnih invalidov, ki se sklicuje v Splitu, kot nekake splošne direktive, da jih delegatje premislijo in se ravnajo. Izkušnja kongresa v Brodu je pokazala, da treba vse okolnosti uvaževatk Sklepi, ki se sklenejo, morajo biti precizni in priprosto-jasni, da se jih ne bo tolmačil pozneje vsak po svoje in na debelo teptal. Sebičnost mora ven iz naših organizacij in ker je ona vtelešena osebnost, se mora proti takim osebnostim zavarovati s priprosto-jasnimii in preciznimi sklepi in določili. Stremljenje vseh naj bodi: Krepka, disciplinirana organizacija, steber, ki podira vse zapreke in sega do tja, kjer se daje to. kar se mora dati, nikakor pa ne mašina za fabriciranje bogov. (Članek je bil pisan pred kongresom v Splitu, pa je moral izostati radi pomanjkanja prostora. Ker je važen tudi danes in vedno, ga priobčujemo sedaj. Op. uredn.) Naše gibanje. * li.stiinovni občni zbor podružnice v Velikih Laščah. \ nedeljo, dne 10. t. m. se je vršil v Vel. Laščah ustanovni občni zbor podružnice za tamošnji sodni okraj. Udeležba je bila nad vse mnogoštevilna. Zborovanje se je vršilo pod predsedstvom tajnika izvršnega odbora tov. Ušana. O pomenu in ciljih organizacije sta obširneje poročala delegata iz Ljubljane tov. Benedikt Slako in tov. Ušan. Zborovalci so pazno sledili njunim poročilom ter je bilo videti, da je napravil njihov govor zelo globok vtis na navzoče poslušalce. Kakor kaže, bo podružnica v Velikih Laščah ena največjih in najbolj agilnejših na Dolenjskem. Izvolil se je sledeči odbor: predsednik: Prijatelj Jože, učitelj; odborniki: Samsa Jože. Debeljak Janez, Mencin Janez, Kos Franc, Štih Jože. Pegan Edy.; namestniki: Marolt Jože, Mušič Jože in Peterlin Feliks; nadzorni Odbor: Novak Franc, Gruden Ivan; namestnika: Praznik Ivan in Okorn Ivan. ;; * ' * Z izrednega občnega zbora v Kranju. Podružnica v Kranju je imela cine 10. t. m. izredni občni zbor Navzoča sta bila delegata izvršnega odbora tov. Krušič in Osana iz Ljubljane. Pri obilni udeležbi je otvoril predsednik tov. Jerala ob M na 10. zbor ter pozdravil okna vagonov dotikala megla, jih orošaia, a sobice, ki je sijalo poprej tako jasno in čisto, je bilo, kakor zavito v kopreno. A ne za dolgo. Ko smo odšii iz Delnic, prijaznega letovišča, smo vzplavali iz megle in solnce je sijalo, kakor poprej. Hiteči po hrvatskem Krasu smo vedeli, da nas do vrnitve to sivo kamenje, ki je tu še bilo nekoliko poraščeno z zelenjem, več ne zapusti. Apnenec je Ješal tu okrog v ogromnih kvadrih, kakor razmetan od orjaških titanov. V njegove razpoke rije smreka svoje korenine. Strašno dolgočasne stoje majhne hišice — postaje oh progi. Ali tudi ta redki gozd izginja. Vedno več in vedno več je sivega kamenja. Tu razmetano, kakor da so se porušile razvaline mogočnega gradu, tam zopet v stilu divjeromantičnih kaskad. In zopet, kot okamenela vojska, ali polomljeni spomeniki velikanskega pokopališča. Višje k vihu pa so hribčki, okrogli, kakor kupole pravo-sa\ni! ceikva, v vznožju z redkimi smrekami — pritlikavci poraščeni, k vrhu še bolj redko, a na vrhu docela goli. In ta golota se beli v solncu, ka-kor velika lobanja. Pod nami, v dolini je rdeča zemlja, skrbno ograjena s kamenjem. Človek, od revščine in stradanja prisiljen, je skrbno in z znojnim obrazom zbral s tega koščka rodovitne zemlje slehern kamen m ga zložil v ograjo okrog in okrog, da jo obvaruje P1-ed nevihto in burjo. Zakaj, ako mu hudournik odnese še to, s čim bo živel?! Biše vasi so zidane nizko; skoraj se jih ne opazi. Zakaj sive so, kakor je sivo kamenje... Vlak se ustavi. Postaja Plase. Pred nami zablesti še. zaspano, mkor oko, koma se prebudivše. Vidi se Opatija in naor Zagreb ima tam svoje kopališče za invalide brezplačno. Približno za 20 minut vožnje smo se izkrcali v Kraljevici. Sprejel nas je predsednik tamošnje podružnice in nas pogostil s krepkim viškim vinom, ki je take barve, kakor bi nalival v kozarce rumeno zlato. Lepa je Kraljevica. Frankopanski grad, ki stoji pred vhodom, gleda na prihajajoče ladje mogočno, s srednjeveškim veličanstvom. Štirje okrogli stolpi, zobčasti na vrhu pridajajo stavbi mrki odmev tiste dobe, ko je peščica ljudi miljonom ukazovala in jim kazala »pravico« po svoji volji in razumevanju; ko je vse ostalo, kar ni imelo gradu bilo žival in je moralo delati, kakor žival. Mrko zidovje srednjeveškega tlačanstva stoji majestetično, še sedaj gleda s prezirom na lahke, elegantne zgradbe današnje dobe, kakor da hoče reči: »Odpravil si mi tlačanstvo, da si lahko zasužnjil ti, novi prosvitljeni vek. Udaril si po meni, češ, da sem krut, a sam si vampir. Moje stene so zidane z žulji in z vzdihi, resnica, ker so masivne in ogromne. A tvoje, lahke in lahkožive so zgrajene s krvjo.« Kraljevica sama se dviga od morja k bregovom planine. Njene hiše niso nalepljene druga na drugo, kakor hiše Bakra in drugih primorskih mest Krasa, nego so posejane med vrtovi, ki so vsi zeleneli, da se je zdelo, kakor da rastejo rudečkaste strehe iz dreves. Dalje tja v planine pa so napol obrasli holmi, kakor plešaste glave starcev; na vse to pa sije 2. Koristi vojnim žrtvam, kjer in kadar moreš! 3. Ne zavidaj grižljaja tovarišu in ne skušaj ga pridobiti zase na njegovo škodo! 4. Bodi točen! 5. Predno sodiš druge, poglej sebe! 6. Premisli, kaj govoriš! 7. Kar veš, da žali tebe, ne stori drugim, da ne boš kalil v organizaciji miru in ne jemal tovarišem veselja do dela! 8. Ne godrnja,! brez potrebe, ker to nikomur ne koristi! 9. Kar imaš povedati komu, mu povej do-stojlio in naravnost v obraz, ne pa morda govoriti za hrbtom in takrat, ko prizadetega ni poleg! 10. Po izpolnjenih dolžnostih se poslužuj svojih pravic, toda ne zameri tovarišem, ako tudi oni store tako, ampak jih po možnosti podpiraj I Odgovorni urednik: Franc Beline. Tisk tiskarne Makso Hrovatin, Ljnbljana. dobro vpeljana v zvezi s kantino pri večjem podjetju, 3 četrt ure od žel. postaje se odda na račun. Položiti se mora kavcija 4000 Din. Poizve se pri Francu Senica v Šmarju pri Sevnici ob Savi. vroče soince. V njegovih žarkih so drevesa temnozelena, strehe hiš ognjene, a pleše holmov se belijo, kakor kreda. Tu doli pa se ziblje, v nežnih valčkih, morje adrijansko. V Kraljevici je ladjedelnica, kjer je bivša monarhija iz ljudstva izžete davke spreminjala v bojne ladje. Še sedaj stoji tam na podstavkih cela vrsta malone izgotovljenih torpednih rušilcev in rjavi. Velikanska vrednost je v njih, nepregleden trud rodov bivše poslednje srednjeveške »pravice«, je zlit v železne splošče, ki tvorijo te, sedaj rjaveče ladje. Ko smo se okopali v invalidskem kopališču in se »obžgalk na solncu, smo v hotelu »Oštro« imeli skupno kosilo, po zaslugi predsednika podružnice tovariša Ostričkega. Viško vino je lezlo v lase in bilo je, kakor pri vsakih banketih, da so se oglasili govorniki z napitnicami, pevci pa so poskušali, kako njih glasovi harmonirajo z drugimi. Strogih sodnikov ni bilo in vsi so bili zadovoljni s tem, kar je bilo. Pri petju se je pokazalo, da je malone polovica Hrvatov nekdanjih Štajercev, torej Slovencev in neki tovariš se je ogorčil: »Kako to,« je zaklical. »Kamor pridem, povsod se najde kak Slovenec. V vsakem kotu ga najdem. A ko je ljudsko štetje, pa nas je vedno in neprestano le nekoliko več, nego milijon?!« Drugi so ga vzpodbujali v ogorčenosti, pevci pa so zapeli: »Kaj nam pa morejo...« Ali trebalo je misliti na odhod v Baker. Do šestih moramo biti tam. Ladje ni bilo, zato smo najeli tri čolne, vsakega za 7 ljudi in tako smo odpluli pod udarci vesel v Baker. Počasi je drsel čoln po valovih. Stari čolnar — triinosemdeset let mu je bilo — je v enakomernem tempu udarjal z vesli. Sedel sem za njim, na nosu. Vrat mu je bil od starosti ves razbrazdan, kakor njiva in ožgan od solnca, kakor opeka. (Dalje prihodnjič.)