234                                                           Bistran: Biser.
visočinah sosednih gora, ko je bila* vsa ravnina podobna velikemu jezeru, po katerem so se razpeljavale jate divjih rac, tedaj je zapustil Niko bridko ležišče in mogel stopati do okna, pri katerem je zrl na vstajaj očo prirodo.
Pri tej priliki reče Stipo v kotu sobinem ženi svoji:
>Milost božja mi je ohranila otroka. Kako bi mogel živeti — morilec rodnega sina?«
»Izkušnja nebeška je bila,« odvrne Meta z mirnim glasom, »bodi va hvaležna!«
»Umejem te, predobra žena moja, in nema tvoja prošnja mi je svčta. Odpovedal sem se že davno nestalnemu življenju. Danes ti po-včm, da vas ne zapustim nikoli več!«
Hvaležna ga pogleda Meta, in solza iskrene radosti se zablišči v nje očesi.
Zdaj priskačejo drugi otročiči v sobo, in najmlajše dete prinese šopek nežnih pomladnih cvetic.
»Glej, Meta, novo življenje se budi',« reče Stipo, podari šopek bledemu dečku in ga poljubi na čelo in lice . . .
Opustil je Stipo nevarno življenje. Bil je odslej delaven kmet in je vso skrb posvetil domu in družini svoji.
Ker je videl mnogo sveta, umel je mnogo. Kar se je dalo, izboljševal je imetje svoje. Velik mu je vpliv na sosede. Čisla ga mlado in staro; mir in zadovoljnost vladata v domu njegovem.
Biser.
valovih sinjih biser tone. Ovdva tiho sen ga zlat, V zlato ga kuje carske krone, Kraljicam niza ga na vrat.
Pod solncem jutranjim od  bleVka Gori neskončna morska plan,
Z obale sinje zrnje pe"ska,
A biser v morji je —  temdn.
Bistran.