XLV-LETO 11-ŠTEV. / \ 19VB19A5A •m Vsebina zvezka za mesec november: 1. Fran Eller: Pesmi. (Na Karavankah. — Pesem o svitniei. — Bil trd si... — Kaj trkaš...?)_____ ............ 641 2. Karlo Kocjančič: Iz zbirke «Večna plamenica»......... \ 643 3. Jož Kozak: Sentpeter. (Dalje prihodnjič.) . . . . . . . r . . . . 644 4. Dr. Niko Žapanič: Antropološki očrt Ivana Tavčarja . . ... . . 663 5. Slavko Grnm: Mansard a................. . 666 6. Dr. N. Preobraženski: Nova Rusija 2. Vladimir Lidin . ........ . . . . . . ... 667 VI. Lidin: Noetova barka ....... . ... 668 J. Zamjatin: Afrika. (Konec.) . . ........ . . . 673 7. Jernej Jereb: Suženj demona. (Konec prihodnjič.) , . "......678 8. Giovanni Papini: Walt Whitman. (Konec prihodnjič.).......686 9. Književna poročila ...........................691 Dr. Fr. Kidrič: Dr.A.Res, Dante. (Konec.) — Andrej Buda 1: Hermann Wendel, Der Kampf der Südslawen um Freiheit und Einheit. — G. G o 1 a r: Ivo Šorli, Zadnji val. — J. Š.: Milica Jankovič, Plava gospoda. 10. Kronika .......... . ... v..............701 K. O z v a 1 d: Parademarsch. „LJUBLJANSKI ZVON" izhaja v posameznih zvezkih ter stane na leto 120 Din, za pol leta 60 Din, za četrt leta 30 Din, za inozemstvo 140 Din. Posamezni zvezki se dobivajo po 15 Din. t • Urejuje: Fran Albrecht. y : ■ Uredništvo ne vrača rokopisov, ki jih ni naročilo. Upravništvo se nahaja v Prešernovi ulici št 54. v. .. Izdaja «Tlakoma zadruga», r. z. z o. z. v Ljubljani (Fjan Sarabon). Tiska Delnižka tiskarna, d. d. v Ljubljani (Miroslav Ambrožič).. c XLV. LETNIK LJUBLJANSKI MESEČNIK urejuje fran albrecht / last in založba «tiskovne zadruge» v ljubljani Fran Eller / Pesmi Na Karavankah Počijem na grebenu, ki razdvaja, kar eno je od juga h Gospi Sveti, do koder mi obzorje da dozreti, ki s sinjim nebom sinjo zemljo spaja. Z menoj temena skalnatih vršičcv, pa niže smrek in hoj zeleno morje, a doli na ravnici par voličev obrača kmet in dolge brazde orje. Borno mravljince na razpeti dlani se zde prostrani kmet in plug in voli... Bog s tabo, kmet, o vojvodskem prestoli dosanjal si... zdaj orji, zdaj tlačani! — V daljavi Drave trak se bledi riše: Poljanci tam so, više sem Gorjanci, za selom selo, zraven cerkvic hiše, ceste vijo srebrne se med klanci. Kaj nisi dom moj bila, zemlja lepa? O tiha vas nad Žilo šumotavo, o jezero z otočkom za Dobravo, na poldnu kršna stražila si, Jepa! Naj oče mi naspi tam pod zvonikom se belim... grob je širno vsa planjava: pod snežnega Dobrača spomenikom živ narod moj mrtvaško spanje spava. In mi, prebedni, nismo razkleniti si znali teh grobov? Ko nam prerobil tesno igo, verig nam lance zdrobil spasitelj meč je v borbi zmagoviti, prižeti brate na srce si nismo z besedo mogli bratsko, vsepremožno? Steptano v prah jim pravde nove pismo in tišje ko kedaj molčanje tožno... 1925 11. ŠTEVILKA KNJIŽEVNOST IN PROSVETO V ta molk le hrepenenje šc izteza šibke roke, če starega še doma drži se krov iz dalje gledat roma in po robeh strmo za njim opreza. Ni čudo mar, da vihri še kljubuje? Z ledenih Tur v odprte se poljane vali njen besni srd in ne miruje, da, kar bilo je naše, k tlom se zgane. Kaj v puhlih upov trobite rogove? Matjaž nam kralj je klical, nismo čuli, nazaj ga v dno smo palčnjaki podsuli, pa čakajmo, da zopet nas pozove! — In vztrepetala iz globin ujeda, pradavna bol mi, temna, težkokrila, na vse vrhove senca njena seda, nebo in zemljo v mrak mi je zavila... Pesem o svitnici Koroška zima. Sren zamrzli škriplje v trdo, brezzvezdnato adventno noč, z dobrave lučka se za lučko tiplje previdno iz vasic in samnih koč. Seljaki gre jo k svitnici naJaro, poraslo jih je ivje čez in čez, možje vodniki, mlado vprek in staro, v debelih plaščih, v bundah do ušes. Trpeči narod, s tiho vero v duši, neurja vajen, vstaja iz temnic in ni ga, da vabilu se ogluši, ko v noč veli zvonov jim rani klic: «O dolga noč... kdo jutra še naj čaka v dremavici... na pot, na budno pot! Pogum naj z vami, plamen živ, koraka, da spelje v dan iz robstva vas mrakot. «O dolga zima... sever jezno viha, gazi je vse, že srca vsa zamel. Kdaj spone razkopnijo, kdaj zapiha zeleni jug iz bratovskih dežel? Fran Filer ! Pesmi — Karlo Kocjančič f Iz zbirke «Večna plamenica» «V sovraštva črno ste nebo zajeti, daleč ljubezni vam in pravde Bog, le nada ko drhteča lučka sveti pa v cerkvi žar skoz oken tenki lok.» — Pojo zvonovi... Strmo nad zadolji se vzpenja Karavank mogočni zid. A bajna noč... Kresnice v zimskem polji! — Tako sredo v adventni plahi svit... Bil trd si . . . Bil trd si oče mi, Gospod, gladil me nisi ne mehkužil, in kar naneslo krivd in zmot, vse plačal mi, kot sem zaslužil. A jaz pognal sem — in stojim, viharjev strah me ni ne zim in nič ne trepetam: doklej še... Ni bilo mi ljubezni god življenje, z gnevom si ga družil, v osojen zasejal me kot, ki v žarku Tvojem ni se južil. — Ko Ti pred lice padem strt, povije v grob me majka Smrt. Ah majke, te so vse milejše ... Kaj trkaš . . . ? Kaj trkaš ob tej pozni uri, ljubav, poslanka daljnih meni zvezd? Zatvoril davno že sem težke duri popotnikom z večernih cest. Nikomur nočem več odpreti in tudi tebi vrat odprl ne bom: nemir prinašaš, nesi ga po sveti, pokojen je in tih moj dom...! Karlo Kocjančič / Iz zbirke „Večna plamenica" Jaz bom umrl . . . Jaz bom umrl. In senca mojega telesa se napoti v vinograde na Sabotnjaku. Tam bom zasanjal blaznoslepe sanje. Potihoma bo trkal mi v pokoj škržatov spev. Po svetem nebu krožijo ognjene krogle. Kako tvoj sladki vonj, vešelik, žge! Jaz bom tam sanjal dolge, dolge sanje ... Juš Kozak / Sentpeter (Nadaljevanje) Črna smrt Zemlja je spala pod snežno odejo, a usoda je predla v člo* veških srcih. — Čuden dogodek je vznemiril šentpetrsko cesto. Ljudje, posedajoči pri večernih ognjih, so kramljali dolgo v noč in pritajeno izpovedovali, da se jim v srcih oglaša slutnja nesreče. Molčečemu beraču Janezu Krstniku se je zmešalo. Zimskega večera, ko je mraz glodal kosti, se mu je vrnila hči od dela. V napol podrti baraki, kjer sta prebivala, je našla dozdevnega očeta pri peči. Nepremično je buljil v ogenj ter se hahljal. Zadovoljno si je mel roke, venomer mu je migala redka brada. Pred njim so ležali razsekani kosi belega lesa, v rokah je držal nekaj, kar je bilo podobno nogi. Kalno se je ozrl vanjo, ko ga je vprašala, kaj počne. Nato se je skrivnostno posmejal skozi črnikaste zobe. Še enkrat je poizkusila. Berač pa je položil prst na usta. Planila je k njemu. Pred pečjo je zagledala ostanke razsekanega svetnika. «Oče, kaj ste storili?» Janez je pomežiknii, nakar je pričel neumno mlaskati s čeljusti: «Pst, pst! Patrona je zeblo, naj se malo po* greje.» Dva dni nato je umrl Janez Krstnik in vsa cesta se je preplašeno ozirala v prazni oltar pri Znamenju. • r-yy, * Pobožne ženice, med njimi najgorečnejša Skofička, so obetale šibo božjo. Hitro so pričele zbirati za novega svetnika. Ko je od* števal Matija, je smeje pripomnil: «Grelo pa ga je vendarle za zadnjo uro.» Skofička se je namrgodila ter zaloputnila z vrati: «Še se boš krivil pod božjim prstom!» Župnik jc sam posedal pri peči. V tej zimi je malo zahajal med ljudi. Vsak teden je obiskal Marijo, s katero je bila mračna žalost. Arw-y- Rožman je videl, da se bolno srce boji besede. Istotako je zamrl sleherni pogovor pri Matiji, čigar oči so blodile po brezdanji praznini. Doma pa je Rožman rad premišljal o njih. Vedno iznova je ponavljal: «Kdo bi si bil mislil, da se bo tako obrnilo.» Nedelja je bila, ko je z enakimi mislimi sedel sam doma. Ne* nadoma je nekdo potrkal in z globokim poklonom je vstopila Škofička. Hitro mu je poljubila roko: «Poklonček, častiti!» «Ti si?» Rožman ni mogel zatajiti, da je ne vidi rad. «V kuhinji sem bila, pa sem rekla, da moram k Vam z veselo ^novico. Denar za svetnika smo že zbrale. Težko je šlo, vera peša,, * prečastiti. Zdaj bomo kmalu imeli novega!» ' « DoJ>rojfi^Škof:ičjca!» Ženski pa se ni mudilo. Povešala je oči. V ostrih potezah plo* ščatega in koščenega obraza se je pojavljala zadrega. «Se nekaj imam na jeziku, prečastiti. Pobožne žene smo stopile v bratovščino, tako potrebno za šentpetrsko. cesto. Vse smo, ki pojemo na koru.» Rožman sc jc spomnil na Marijo, ko je še pela na koru. «Zakaj ne pojete več tistih lepih pesmi? Včasih ste tako lepo ubrale — oi rožmarin'— ?»> ---------- •<()dkar gospod kaplan vodijo petje, smo posvetne opustile.» «Tako, tako.» Ko je videl, da se ona še ne gane, je vprašal. «No, Škofička, z besedo na dan, kaj bi še rada?» «Hm. — Skoraj si ne upam prositi. Ampak takole, če bi, pra* vim, če bi imeli kak zaslužek, težko se živi. Saj vedo, za cerkev sem vse voljna storiti.» «Slišiš, Škofička, kaj nisi ti z Zjasovo Maro v žlahti? Zakaj ne greš k njej.» «Sem, prečastiti, da bi nikoli ne bila. Veste, odkar se vlači s tistim Zamejccm, še nisem in ne bom prestopila njenega praga. Kar ona počne, ne, spodobnim ženam pljuje v obraz.» «Dobro bi storila, če bi ji pomagala. Mara je nesrečna ženska in velike tolažbe potrebna!» Ženska ni odgovorila, zavrtela je oči in vzdihnila: «Gospod!» Tedaj se je v Rožmanu dvoje misli čudno strnilo: Luka in njegov otrok. Škofička bi ga lahko vzela v rejo. Trenutno jih je zopet pozabil. Pač pa jc vstal in sam stopil proti vratom. «Le zanesi se, Škofička, mislil bom nate!» Hitro je umaknil roko, ko je planila za njo. «Hm, škof Pogačar jih jc prav tako malo mogel kot jaz, ta si jih nastavlja k ušesom,» je pomislil in se zopet zatopil v pre* mišljevanje. Škofička jc stopala tako trdo po snegu, da je vreščalo za njo. Siopivši v malo izbico pod skromno streho na Škofovem je pri? žgala luč ter se stoje zamislila.:Čez čas je vzela iz pečice kavo, nas drobila vanjo kruha in jc na postelji sede jedla s tako naglico, da je komaj dihala. Včasih je glasno zagodrnjala. «Dober gospod, dober, ampak vere ne branijo.» Pri župniku je bila že davno tema. ko je ona ugasnila. V tej noči je zopet sedel Luka pri Mari. 2e ves čas je hodil potrt naokoli, kajti ona ni hotela povedati, kaj namerava z otro* kom. Molče je posedal pri njej, z nejevoljo je opravljal domača dela. Matija in on sta se motrila z vedno temnejšimi pogledi. Luka je videl, da bratova sekira ne pozna več veselja do dela, le iz po< nosa opravlja še vsakdanje delo. On pa je na tihem premišljal, kje bi se udinjal, da bi služil za Aleša. Najmanjša prilika je vzbudila nezadovoljnost, katera je tlela v obeh, in ognjevito sta se prepirala. «Luka, nocoj ostani, rada bi kramljala s teboj!» Tako ga je za* držala Mara, ko se je pričel odpravljati. Prikupovala se mu je z dražljivostjo telesa. Materinstvo jo je napojilo z njo in ona jc ni posvečala otroku. Molče je pričakoval, kdaj bo poslednji gost zapustil krčmo. Ko se je zgodilo, je Mara privila luč. Položila mu je prijazno roko krog vratu in se stisnila k njemu. Zasmejala se je. «Luka, slaba volja se pajdaši s tabo!» Brki so mu viseli navzdol, molče je vrtel pred seboj čašo. «Pij! Nocoj ti odprem oči! Zakaj si postal tako mrzel?» Po* gledala mu je v oči, toda Luka je dobro čutil, da ji je nocoj vseeno, kako misli o njej. «Luka, sklenila sem, da vzamem otroka k sebi!» Presenetila ga je. «Če boš pameten!» je pristavila. «Pameten? Kako misliš, pameten?» «Poslušaj! Glej ga, kako se odmika. Takole bi rekla.» Kakor bi se nečesa bala, je govorila vedno tišje. «xMatija je star in bolehen. Marijo je izplačal, vem to. Ne pogleda je. Aza je zadnjič, ko jc bila tu, zopet norela. Pogovori se z dekleti, boš videl, da ne bodo trdovratne napram tebi. Če ne bo drugega, hišica ostane nama. Aleš bo preskrbljen.» Nato mu je šepetala na uho. «Veš. če z Matijo nc pojde gladko... no... kakor bi moralo biti... saj se mu lahko pomaga. Star je in nima opravka na svetu.» Luko je pretreslo. Od iznenadenja je odprl usta. V očeh so se mu užgale iskre. «Kako si rekla?» «Saj si slišal. Le premisli in moraš mi pritrditi, da si že sam o tem govoril.» «Ženska!» «Drugače nc vzamem Aleša k sebi. Če bi sredi ceste zmrznil. Vaju dveh ne bom redila!» Grozen glas se je izvil Luki iz prsi. «Mara!» JoS k&Xfüs / šefi&eier _ «Če ga knaä rad, 'stori, kakor sem rekla. Hišica, mogoče ce nji* vica sada j. Saj s>M delal zastonj.» Luka je gjaefel glavo s dlanmi, «Marica je neumna, vse bo daia. Aza ne pride nazaj. Spajdašila se je v Trstu.„,» Ni izgovorila do koszca, kajti Luka je vstal, jo pahnil od sebe, ko ga je hotela zadržati Šele sia cesti se je jasno zavedal njenih besedi Glava mu je omahnila na pröi in s težkasni koda je zavil na šefttpetrsko cesto. . Bila je gluha Za zasopBmi okni pri Facu j© gorela lu Luka je cfest&l fei se trenutno topo zasrl v mm o krčmo. Oči so se ^^ mu svetile, ka&or bi je ne pozaal Nevede, kaj dela, je pristopil,/ prisluhnil pri vTatih, prijel sa MIjdha, a o pc* rami se je zgsadi Hršjpeč giäs mu je'kvü fe prša: «Viral PMi» Izpraznil je kozarec v dušah&. «Gospod Lufea* nevesto M vam rad pokazal* Šepetale» se je hahl^al: «Tale je,s&jjo posnate» Hiško ima, pa prismojena je,» Kosava slišala, kaj govori SvedjraČ, udarila ga je. po rami in se v pijanosti hripavo zassnejala, V Luki se je oglašalo: «Hišice» mal» Krčevito je pobegel po kozarec m zaškripal s soöxai Pil je hitro, Msor bi hote£ stopiti gnev v dus. Prav »iß al slišal Svedrača, M j« vea&oo&eir süiüä vanj. «Oo&pod, vsaka stvarca na svetu rajde sr/ojj greh:» Fred očmi se mu je prijelo m^glüi Različni ofcraz& so s» mu prikazovali Rokovo sivo iu podpfcto o&ličje se je pacHo v smrtni gro$£. Na sjegovem vratu je z&gfedal lastne prste, ki stiskaj Prividno' podobo je zalila zeiena voda, na kateri je plavala zabuhla 5krja&čk/>va glava. •' Svedrač se je smejal nad njo. Tako so se je« meiate prikazni in vmes se je oglašal raakavS glas kczaro. Pela je. Luka je nenadoma planil izza mise, da bi se ctresel wore. <5>Upr.\ je pogled v Svedrača, H je šcipal koza/o v Hea^SB jetfjr^ ta s glasom"odrivala* k SudlcI» je vsbesne? Luka in sede! nazaj. Nikamor več se ni ozrl. še enkrat je aWfeiin glasoma zahteval «piti!». pa jc prijel za čašo, mu je glava trenutno zdrknila na prsi. Zaspal je mizo* Sivi dan se je ozrl s trudnim očesom v zakajeno in zatohlo izbo. Luka je dvignil glavo in zbiral misli. V krčmi ni bilo nikogar. Počasi se je zavedel. Jeze ni prespal. Tegotno in strastno se mu je izvilo iz prsi: «Ti, prekleta!» VJcuhinji se je oglasil otročji smeh, tako čist in poln radosti, da jc mehkoba segla do njega. Vrata so se odprla in na pragu se je prikazala krčmarjeva Lizika. «Tie Luka!» ga je pozdravila ter ga ogledovala s prstom v ustih. Dolgin se ji je zasmejal. Zaklical je mehko: «Lizika!» Otrok se mu je približal in ga venomer začudeno ogledoval. Luka je ljubil Liziko. Vedno je rad videl njen podolgovati bledi obrazek, iz katerega so čudno resno sijale velike črne oči. Že sedaj so lahji£jj£0&njeni loki obrvi obetali posebno lepoto in_pzka bradica nadzemsko milino. «Ah, Lizika,» je tiho mislil, «oče cigani za tvojo doto ljudi, a ona hoče moriti za Aleša. Tem ni za vaju!» «Tic Luka!» se je zopet oglasila začudena Lizika in mu molče iskala po žepih. Bila je vajena, da je imel zanjo vedno kako sladkarijo. «Ha, ha. Lizika, nič ni, nič. Čakaj, zvečer prinesem!» Ujčkal jo je na kolenih. «Lizika, ti boš velika gospa; mojega Aleška pa ne boš imela rada!» Nejeverno ga je pogledovala. Nenadoma pa mu jc zdrsela s kolen in jokaje zbežala v kuhinjo. Luki se je zopet omračilo lice, odšel je proti domu. Na dvorišču se je srečal z Matijo. Hotel je mimo, kajti danes jc bil nataknjen kakor malokdaj. Brat pa ga je ustavil z ne* jevoljnim pogledom. «Greš spat?» Oni je siknil: «Grem!» «Danes, ko je semanji dan?» «Danes.» Matija je jezno pogledal: «Zdaj sem sit tvojih muh, pa si pre* beri, kjer boš lahko spal, kadar te bo volja.» «Dobro!» je malomarno pristavil Luka. Tako mu je vse za* mrzelo, da sc mu je zdelo škoda besede. Matija je godrnjaje zaprcgel ter se odpeljal. Luka je obstal sredi tišine nad belim snegom. «Hudič vzemi vse skupaj!» Ušesom pa so se prilizovale besede: «Matija nima več opravka na svetu, pomagaj!» Srdito se jc ozrl v tisto smer, kamor jc zahajal že toliko let. «Ne boš me več videla,» je odločil. Tudi v Matijini hiši ni hotel več ostati, kajti spomnil se je Aleša, za katerega mora služiti denar. «K Mariji pojdem.» Tako je sklenil. Stopil je v izbo, odprl skrinjo, vzel nedeljsko obleko in se za? mišljeno podal na dvorišče. Pri srcu mu je bilo vseeno tesno, ko se je okrenil proti vratom. Za njim so se odprla vrata drvarnice, prikazala se je Zeba s poleni v naročju. «Luka!» «Kaj bi rada?» «Mar je res?» «Grem, Zeba!» Solza je zdrknila starki po licu. Tiho je vzkliknila: «Vsi ga zapuščate, ni zaslužil!» Luka ni odgovoril. Zaprl je za seboj vrata. Zeba je strme gledala 7.0 njim. «Tem ljudem ni pomoči!» Čeprav je Marijo skrbelo za očeta, se jc vendarle razveselila, ko je ugledala Luko. Pokazala mu je skromno izbico na dvorišču. «Tukaj boste živeli, stric! Ampak oče vas bo pogrešal.» Luka pa je polglasno zamrmral: «Le verjemi, Marija, tako je bolje.» Nato je sedel na postelj in podprl trudno glavo. «Stric, počitka ste potrebni. Ležite!» «Res je, Marija, truden sem!» Spal je do poznega popoldneva. Nemirno se je premetaval po postelji in parkrat globoko vzdihnil. Ko se je predramil, so bili možgani še vedno omoteni. Zdelo se mu je, da je le sanjska pri* kazen vse, kar jc preživel. Edino, česar se je jasno spominjal, je bila Marina zahteva. Jezno jc zopet poizkušal zatisniti oči. Ker je bil ves trud zaman, jc vstal. Stopivši na dvorišče, ni vedel ali je jutro, ali večer. Na cesti je bilo tako tiho, kakor bi svet izumrl. Srečal je Svcdrača. — «Ti, povej, ali je dan ali noč!» «Ne eno, nc drugo, ampak tisto vmes!» «Kam greš?» «K Pacu. Moja Dulcincja me čaka!» Tedaj se jc šele Luka opomogel. Zdelo se mu je, da se je pre* dramil po težki pijanosti. Svedrač je kvasil. «Treba jo bo sladko božati. Vsak mcscc malo ponori. Ampak hišo ima. kaj hočemo. Zame bo prav prostorna!» «Kdo? Tista, ki si jo prepeljaval o pustu in včeraj?» «Seveda. Nič ne rečem, gospod, ni taka, da bi ji jedel z roke, kakor ste rekli vi. Drži. Hvaležna je za moje varstvo. Ha*ha. Pravi, da bo prepisala tisto bajto name. Kdo bi se branil. Saj ni brez plamena. Kadrar se ji blede... takrat... hudiča! leta okrog hiše kot nora. Še ni dolgo, odkar je prišla s Studenca.. .» Dospela sta do Paca. V krčmi je že sedela kozava. Luka je drugi mizi, kjer so bili pijani mešetarji. „ cdal se je vjmesnatp obličje ženske poleg Svedrača. Spo* minjal se je, da jo je že večkrat videl pred njeno bajto za cerkvijo. Pravili so, kako je bila nekoč še lepa. Ko so zadnjič divjale koze. so ji spačile lice injedaj je ponorela. Videl je, da ji blesti v očeh pijani ogenj. Sirove, napete ustnice so bile mokre, živalska pohlepnost je prežala z njih. Pod raztrgano in zamazano bluzo sc jc potresalo oprsje. Ko jo je Luka videl, kako otepa z rokami in prenaša Svedračeve objeme, se je zgrozil.^ «Zverine!» je pomislil. «On je moril, ta jc nora. Hišo mu bo dala. Vraga, saj sem vedel, da jo bo še na stara leta prigoljufal.» Svcdrač in ona sta se pričela dreti: «Ženin in nevesta... Ženin in nevesta...» Hotel jo je zriniti k mizi, kjer je sedel Luka. Upirala se je. «Pusti jo!» je zarohnel Luka, ker se mu je gabilo. «Tam naroči vina!» Ženska je slišala, se oprostila Svedračevih rok in skočila k Luki. «Vi... vi... dober gospod... vaši prstki!» Hotela mu jih je poljubljati. Luka je vstal in jo pahnil od sebe. Svedrač jo je vlekel nazaj, da je komaj sopla. Pričela se je cmeriti, z vodenim pogledom je božala Luko in mu z roko pošiljala poljube. Stud je naraščal in že je hotel oditi, ko je poleg sebe zaslišal smejgče se besede mešetarjev: «Pojdimo k Zjasovi, tam bomo plesali!» Niti pogledal ni, kdo je izrekel te besede. Zaškrtal je z zobmi in obsedel. Povesil je glavo. «Tudi ona je zverina. Pretkana in zlobna. Tja pojdem in ji vse povem!» Zaman so bili Svedračevi poizkusi, nihče več ga ni mogel motiti v premišljevanju. Pozno je že bilo, ko se je dvignil ter z mračnim obrazom za* puščal krčmo. Svedrač se je nejevoljno oziral za njim. «Ti si kriva! Tako se dereš, da beže ljudje pred teboj!» Pod Marinim oknom je Luka prisluhnil. Sirov glas se je smejal. Nato je zopet vse utihnilo in čulo se je prerivanje. Stol je zagrmel po tleh. Harmonika je vreščala. Mešetarji so se režali. Luka je sunil v vrata, da so odletela. Mara je sedela v na* ročju bradatega barantača. Sovražno so se ozrle oči vanj. On pa je natanko razločil, kako je eden izmed njih dal znamenje z očmi in bradač je porinil Maro z naročja. Nihče se ni ganil. On pa je stal med njimi in jo prebadal z očmi. Nekaj časa je povešala poglede, nakar je jezno in razžaljeno zapovedala: «Kaj pa čakaš, godec? Zaigraj!» Mirno, česar niso pričakovali, jo je Luka nagovoril: «Preden zaplešete, bi ti rad nekaj povedal. Pojdi v kuhinjo!» Molče se je okrenil in zapustil sobo. Mara se je pomišljala, šla pa je vendarle. «Tako... povej!» je srdito zahtevala. «Prišel sem, kakor si želela, da ti povem, kako sem se odločil. Marijino hišo si izbij iz glave!» Prisiljeno se je posmehnila: «Otroka vzameš k sebi, kajne?» «Kakor sem rekel!» «Meni je prav. Po pamža pojdi na spomlad. Kaj meniš, da sem tc kdaj imela rada? Ha... ha ... še pljunem ne vate ... ZamejW čevo zemljo sem lovila... Zdaj veš vse... Otrok se mi je že v telesu zastudil. Zato, ker je od tebe, ki ležiš na gnoju, da se po* iteni ljudje ogibajo... Kadar si ti odšel, so prišli drugi, fini, spodobni...» Vrtela se jc pred njim, kakor bi ji besnost igrala. Luka je stiskal pesti. «Zverina!» je siknil. «Zamejci ste cunjarji, še danes smrdite!» Tedaj je dvignil pest, ona je zavreščala in zbežala. «Zaklenite!» je kričala zopet v izbi. Nekaj časa je stal nepremično. Ko pa je zaslišal zopet har* moniko, se je molče prestopil v vežo. Tako težko mu že dolgo ni bilo. ženska, katero je imel rad, mu je opljuvala rod in njega ^ samega «Danes ste vsi moji fantje!» je odmevalo iz sobe. Luka je zmajal z glavo in počasi, tiho zaprl vrata. S povešeno glavo je odhajal proti novemu domu. Na postelji leže je vzdihnil: «Zdaj so se ti odprle oči!» Zopet ga je prevzela jeza. Srdito je stiskal pesti: «Pasje življenje!» Zaspati ni mogel. Svedrača in kozavo je imel pred očmi. «Pres kleti svet! Ta..golazcn ne pozna ne žalosti, ne veselja, vse nas bo preživela. — Za Aleša bo. treba skrbeti!» Komaj je zatisnil oči/^ nekdo potrkal na vrata. Luka je od* pri. Veliki hlapec je stal pred vrati. Sedaj se je,šele jasno zavedal Marijine dobrote. Sprejela ga je v hišo kot gospodarja. Smehljaje je velel napreči in sc z otroškim veseljem oziral po poslopju, kjer je nekoč sam gospodaril. Noge so mu visele glo* boko čez platnice, a v srcu je delal dobre sklepe, da Marije nikoli ne zapusti. Dopoldne ga je vznemirila nova vest. Svedrae mu jo je za? šepetal. «Andrej se ženi!» Z bojaznijo je pomislil na Marijo. Opoldne jo je skrbno opazoval. Zdela se mu je neizpreme* njena. Odkar je minil tisti usodepolni večer, nista nikoli izprego* vorila niti besedice o Andreju. A vendar je vedel, da je njena rana še vedno odprta. Popoldne se ni ganil z doma, kakor bi jo hotel braniti pred zlo novico. Mali Kok je skakal okoli njega, toda on je zamišljeno pogledoval proti materi. Ko se je mračilo, je sklenil, da ji pove sam. Obotavljal se je. ker nikakor ni mogel z besedo na dan. «Bog zna, kje je Aza?» je pričel. «Nič ne piše!» Marija se je zamislila. Zopet sta molčala. Naposled se je ojunačil. Rahločutno je dejal: «Marija, oni tam se pa ženi!» Roke so ji padle v naročje, široko je odprla oči. V zadregi je popravljal: «Tako sem slišal!» Marija je vstala, zaprla oči in nagnila glavo nazaj. Za hip je odrevencla. Nato pa je dejala tako hladno, da je Luka umolknil. «Saj se je že marsikdo ženil.» Molče jc zapustila sobo. Ko je prišla v izbo, je našla tam Zebo, sedečo pri peči. Navidez je nekaj pospravljala. «Teta, Andrej se ženil» Zeba je pozorno pogledala. Iz besedi ni brala žalosti, a niso ji ostali prikriti utripi srca. «Najbolje je, če sama preboli,» je pomislila starka. «Eh, ta ne bo nobeni teknil!» Pogovor je zastal in dolgo časa sta sedeli v temi. V očeh se je ljubezen borila s ponosom. Po večerji je pxilezel Svedrač: «Že__vem, katero jemlje. Rud* niško!» je šepetal Luki. «Molči!» Peljal ga je na dvorišče. «Pred Marijo ne črhni besede!^Si razumel?» Sam zase pa je menil: «Iz jeze se ženi! Na vsak način bi rad v žlahto.» «Pojdiva k Pacu.» Luka se je hotel obrniti na pragu, kajti za mizo se je košatil Andrej. Toda iz trme jc vstopil in sedel v kot. Pijača je tekla od mize, široke Andrejeve besede so se bahale: «Iz mesta sem naročil godce. Fantovščina bo pri tebi, Pacev!» Oštir je uslužno hodil krog mize in pozabil na Luko, ki se je oglasil z zlobnim nasmeškom: «He, prišel sem vino pit, ne pa čenč poslušat!» Pri Andrejevi mizi je zastala beseda, kakor bi odrezal. Fant se je ošabno ozrl po zbranih, v kot ni pogledal. Glasno je izpraševal Luka Svedrača: «He, starina, kdaj se boš ženil?» Oni se je muzal, ker se je bal zamere. «Kaj bi premišljal, nekateri se love, drugi love na grunt!» Andrej je pobledel od jeze. Toda Luka je stopil proti vratom. Porogljivo je potrepljal oštirja po plečih. «Ti, stari, pazi, danes radi ponarejajo denar!» Zunaj pa mu je izginil zlobni posmeh in razsrdil se je nase: «Prekleto sem prismojen. Kaj me briga.» Godežev je zamahnil s pestjo: «Ste slišali? Tega mu ne po? zabim! Zdaj jih tare zavist, te preklete Zamejce. Moja jih noče več videti. Še eno tako in pod tole roko ... Potem se naj zgodi...» Udaril je ob mizo. Po sv. Treh kraljih so ju oklicali. Rudniška se je pripeljala popoldne. Poleg nje je sedel in se bahato ogledoval. Ko sta za* vozila mimo vogala, sta srečala Marijo, odhajajočo na Poljane. V trenutku je Marija ujela vse. Rudniška se je ozrla nanjo, se prezirljivo obrnila, kakor bi je sploh ne poznala. Marija je pobledela, nato ji je močan naval krvi zameglil po* gled. Zabolelo jo je v dno duše. Toda v minuti se je izpremenila. Molčeči ponos je zadušil vse druge utripe in dostojanstveno je zapuščala kraj trpkega srečanja. Na mostu, pod katerim je leno tekla zelena voda ter so na brc^ovi^ležali umazani snegovi, se ji je izvilo iz prsi: «Zame je vse umrlo.» Hodila je po Poljanah, kakor bi bila pozabila, po kaj je prišla. Zvečer je navidezno mirno poslušala, da sta Andrej in nevesta obiskala vse hiše in se oglasila celo pri Mari. Luka ni mogel od? kriti na njenem obličju izpremembe. Pozno po večerji se je oglasil Rožman, o katerem je malo prej pripovedovala Zeba, s kako nejevoljo je zjutraj razglašal novo poroko. Prisiljeno se jc smehljal: «Kaj pa Matija? Tako je zakrknjen kot letošnji sneg. Z nobeno soljo ga ne omehčaš?» «Ne vem, gospod župnik, z menoj ne govori!» je dejala Marija. «No, no, zdaj najdeš zopet milost pred njim!» je šepetaje od? vrnil, toda takoj se je pokesal, kajti Marija je hladno pristavila: «Ne vem!» V Godeževi hiši so sedeli pri pojedini, na cesto so se smejala razsvetljena okna, bučanje in kričanje je vrelo za zidovi. Pri Mariji pa je nepremagljiva tesnoba dušila pogovor. Spienula je Rozmana do vrat, kjer ji jc krepko stisnil roko. «Verjemi, bol je je Jako!» Ona sc jc molče vrnila v izbo, pa se je takoj poslovila, ko je zagledala Svedrača, ki se je vinjen priplazil od Godeževih. Na postelji je zagrebla obličje v blazine. «Zdaj šele vem, da sem .ga resnično ljubila, Čm večjo krivico mi je delal, tem rajša / sgin ga imela. Vsa^mpja mladost leži .na mrtvaškem odru.» Dolgo je strmela v noč, kakor bi resnično bedela poleg mrliča. Svedrač je med tem pripovedoval: «Se je že napila. Eno nogo i*ma na mizi, drugo drži on v naročju... Pijano kriči: Andrej, prodajva to podrtijo, kaj večjega boš kupil. On obljublja...» Luka se je zopet zlobno posmejal in odšel spat. Drugo nedeljo so se pred Godeževo hišo zbirali svatje. Matija je vstal zgodaj in zastrl okna. Potem je zapregel konja in se odpeljal zadaj za hišo, skozi Kravjo dolino v Tomačevo. Svatba se je pričela. Pred vozovi so jahali jezdeci, za nevesto se je vlekla žida. «Iz mesta je naročil godce, nemara za harmoniko!» Nekateri so se posmehovali: «Škoda, da ne gre z zavihanimi rokavi pred oltar, na grunt se je spravila.» «E, ta žida se bo še dolgo vlekla za njim!» Popoldne je bila cesta polna ljudi. Čeprav jih je zeblo, so oprezali trdovratno do noči. Malo je prišlo z mize na cesto. Le bučanje godbe je segalo do Zamejčevih vrat. Od časa do časa se jo pijan svat prizibal z zvrhanim litrom pred vrata: «Na, pijte! Na zdravje nevesti!» «Tega je vpričo njega objela!» so opravljali. «Jezus, Marija!» je privreščala postarna nevestina sorodnica. «Vse se je zgrnilo pred hišo, kjer se je na pragu pokazal pijani Andrej, zapovedujoč hlapcem: «Tja ga vrzite, Zamejčevi so ga podkurili!» Mlad fant se je opotekal pred Zamejčevim pragom. Kri mu je lila po obrazu, toda na eno roko uprt, je venomer kričal: «Šc desetkrat bom rekel, da je bila moja. Če hočete, povem še kaj!» Ljudje so se smejali, Andrejevi hlapci pa so bili po njem, da je utihnil in samo še ječal, dokler ga niso odnesli ter mu izprali rane. Resni svatje so odhajali zgodaj. Nevesta pa se je smejala, kakor bi že desetič sedela na svatovščini. Andrej je ležal z glavo na mizi in tarnal. Vino ga je prevzelo in mu vzbudilo grenko žalost. Ona ga je smeje tolažila: «Kaj se boš cmeril? Saj vendar veš, da nisem jarčica!» «Oh, že, ampak vsi te gledajo!» «Ha, ha, kaj ves, kako znam postiljaü!» Proti jutri? ji je omahnila glava na njegov hrbet in zaspala sta za mizo. Po cesti se je pripeljal Matija. Hitro je zavil na dvorišče. Sosed ga je videl. Ko je ispregal, je stopil 3k njemu: «Matija, tako uma« zane svajbe še ni bilo. Škoda za fanta!» Matija je hitro postavil konja v hlev: «Napuh se je ženil, kaj bi!» je dejal mrzlo m odšel v hišo. Še tisto popoldne je preplašila čudna vest cesto. Pri Znamenju . je v nizki hišici obležal postaven gospodar. Prejšnji večer je bil na svatovščini, doma je tož/i o bolečinah v glavi Popoldne jc Lil poln gnoj?iiii mehurjev. Mož se' je valjal po postelji m bledel. Stara ^ ženica, ki je poznala vse bolezni, se je prekrižala: «Jezus, Marija, črne k.OEe!» jc Po cesti je zvršalo. 0> bog, usmili sel Koze so nas udarili* Spet so Iti!» Zvečer js ležala vsa družina. Obupno stokanje je prihajalo iz hiše. Nihče se m drznil na pomoč. «Vode! Vode!» so zamolklo stokali bolniki. Nekdo je zarisal s_kredo .velik križ zi^ nzta. Pri okrm se jc pokazalo gospodarjevo obličje. Zobje so mu Šklepetali in blazno je zijal v ljudi. V tej .noči m_sf>rJjnihec. je zvedelo, da sta obležala dva Godcčeva hlapca. Skofička jc hodila od hiše do hiše." Povsod je oznanjala: «Greh se maščuje nad nami. Berač je sežgal svetnika, zdaj je prišla še ta. Saj veste, katera. Vlačuga vse fare- Žene, vera pešaftfw zberite se, da jo poženemo nazaj!» Popoldne se jih je nekaj zbralo pred Godcževo hišo. Modrejše žene so jo mirile: «Pusti sovraštvo, Skofička, huda nesreča nas je zadela!» Druge so se zbirale kroß nje: «Prav ima!» Kamenje je pri* čelo frčati v okna. Nihče se ni oglasil. Po cesti je prihajal Rozman. «Kaj delate, žene?» «Goepod župnik, vlačuga je s svojim grehom priklicala bolezen!» Tedaj je Rožman vzkipel. «Nc norite! Kako naj bo kriva uboga ženska, če pride nesreča.» «Zdaj ji še vi potuho dajate!» sc jc srdila Škofička. «Domov!» ja zarpbjdci župnik. Obotavljajo so se porazgubile. On pa ?e stopil v Godežev dom. Toda silno se je začudil, ker je našel hišo prazno. Pri peči v izbi sta ležala hlapca, pol naga, mraz jima je potresal telesa, od bolečin sta si grizla nohtove. Krvave oči so se ozrle vanj. «Pomagaj! Pomagaj!» Prinesel je vode in za? kuril v peči. «Kje je Andrej?» je vprašal. Eden ga je razumel. Zagolčal je: «Pobegnil je, davi sta ušla!» Župnik je zapustil hišo in odšel drugam, kajti ob cesti so že povsod ležali. Zdelo_sj6_je, da se črnat gnojna bolezen seli iz hiše v hišo. Četrti dan so se skoro na vseh vratih krivenčili križi. Rožman že dva^dni ni spal. Komaj je zatisnil oči, je zagledal pred seboj telesa, na katerih so se kakor gobe svetili mastni, črni mehurji, polni krvavega gnoja. Mrtvarji, ki so prišli od bogve kje, so sleherno uro drdrali s črnim vozom. Obraza jim ni videl nihče. Zagrnjeni so bili s črnimi rutami. Groza jejhodila po prazni cesti gori in doli. Ljudje niso delali. Plazili so se kot sence, pričakujoči, kdaj jih zajaše smrt. Ko so se petega dne prebudili, je bila cesta pri mostu v mesto zaprta z ograjo. Odrezanih od ljudi se jc polastil obup. Tedaj se je zbralo nekaj gospodarjev. Prišli so pred Godeževo hišo. «Kje je načelnik?» Dva pijana mrtvarja sta baš privlekla hlapca za pete na cesto in ju porinila v voz. «Godež?» Nihče se ni odzval. Razsrjeni so obstali: «Načelnik nas je zapustil.» Nekdo je svetoval: «K Matiji!» Na Zamejčeva vrata je potrkalo. Zgoraj se je odprlo okno. «Matija, odpri!» Resni in prepadeni so posedli krog mize. «Matija, prevzemi zadrugo, pa povej, kaj naj storimo? Še danes razbijemo ograjo. Ti si naš načelnik!» «Možje, načelnika ni med nami. Lahko pa vam svetujem. Pustite ograjo, dokler se bolezen nc unese. S celim mestom se ne bomo bili. Pojdite domov in skrbite za družine. Na smrt moramo biti vsi pripravljeni. Ni rešitve, kajti smrt je kakor stekla in gorje šentpetrski cesti. Jaz bom z vami, dokler bom dihal.» Tiho so vstali možje: «Matija, lepo te prosimo, prevzemi načelstvo!» Ostro jih je pogledal, nato je povesil glavo. Z globokim glasom je govoril: «Lepo je to od vas, ampak jaz ne poznam več zadruge. Pojdimo!» Pred vsemi je hodil Matija. Oči je v težkih skrbeh povešal k tlom. Sivi lasje in zgubano obličje nista mogla tajiti, kako se je postaral. Za njim so hodili možje, ki niso poznali več medsebojnih sporov. A f-txpr**. Komaj so storili par korakov, je že pridrdral voz, na njem pijani mrtvarji, brez obrazov, zastrti s črnimi cunjami, skozi katere so mežikale živalske oči. Obstali so pred ograjo. Cesta je izumrla. Povsod mrtvaška tišina. Matija je pogledal preko in zagledal čuvaje, ki so se prestrašeno odmaknili. «Zabili so nas! Ne pomaga nič!» je dejal s poudarkom. «Pre? glejmo hiše!» Možje so ostrmeli. Odstopili so za korak. Matija jih je po? gledal. Razumel je in tegoba se mu je oglasila v duši. «Prav. Vi imate družine. Jaz ne. Grem säm.» Zopet je povesil glavo in po tihi, mrtvaški cesti se je slišal trudni korak. Groza je segla v prsi. «Smrti išče. Ubogi Matija!» Pomenljivo so se spogledali in se ozirali za visoko postavo, katera ni več dvignila glave. «Vrnimo se domov! Storimo, kakor je svetoval.» Iz Marine krčme je zaslišal stokanje. Odprl je vrata in vstopil. Na zofi v izbi jeJežala Zjasova. Črni, gnojni mehurji so žrli nekdaj tajko belo telo kakor gnusne krastače. Ni ga spoznala. Vila se je od bolečin. «Vode, vode!» je hropla. «Mara!» je zaklical do duše presunjeni mož. Pred njim je golčalo iz telesa, ki ni bilo več podobno člo* veškemu. Ko ji je podal vrč z vodo, je pila tako hlastno, da se je slišalo, kako lije voda v drobovje. Nekoliko se ji je zjasnilo. Kalno se jc ozrla v Matijo. «Luka, Luka, pridi! Oh, koliko trpim!» je stokala bolnica. Molče je stal ob strani. Iztiskala je nerazumljive zloge: «Leš ... Leš!» Smrad je udarjal od nje. Matija je zakuril v peči, pristavil vrč z vodo ter se odmaknil. «Kaj ni človeka pri hiši?» «Leš... Leš ... Luka... Luka,» jc jecljala jctnica, nato zopet kričala od bolečin, se vzpenjala kvišku in grebla po telesu, da je brizgal .žrnijgnpj izpod nohtov. S tako naslado jc praskala, da so lesketali zobje med čeljustmi. «Tudi to so zapustili vsi!» je menil Matija. «Uboga ženska, z jezo ne ukrotiš bolezni. Ne praskaj!» je zakričal. Tedaj se jc zopet ozrla nanj in se je zdelo, da ga je spoznala. «Luka, Luka!» je prosila in stegovala roke. Toda oči so bile že na onem svetu in Matija je vedel, da je konec. Žalostno je pričela zavijati in glas je prihajal iz groba. Tako ga je pretreslo, da je zapustil izbo. Še na cesto jc hropla: «Luka, Luka!» Hodil je zopet po prazni cesti. «Stekla smrt,» je ponavljal sam zase. Zazdel se je tako ubog, da se je boljjplazil, kot hodil. «O, bog, kako moriš?» Tako mu je bilo, kakor bi ležala nad svetom grozna tema in od vsepovsod sikajo ostudne krastače. «Oh, kako bi po* zdravili en sam žarek tvoje milosti!» Zopet je dirjal črni voz. Kolesa so klopotala, odskakovala in mrtvarji so drveli, kakor bi ne bili živa bitja. «Prekleti voz! Nobenega usmiljenja ni!» Izjiišc ob cestj.se je trgalo otroško vekanje. Čelo sc mu je orosilo. Obstal je kakor ukopan ter se od slabosti naslonil na zid. Roke so mu drhtele in so bile potne. Kolena so se šibila, oči so proseče gledale predse, kajti srce je rodilo Marijino podobo. «O, bog, ne udari me! Prizanesi ji!» Tako sloncčega ga jc našel Rožman. Hitro jc pristopil, kajti silno se jc prestrašil. «Matija!» S tihim glasom je oni izpraševal: «Je še živa?» «Jc, Matija! Zdajle sem bil pred vrati, nihče še ni zbolel.» «Gospod župnik, ni rešitve?» «Saj vidiš, Matija! Jaz pomagam, kolikor morem. Lajšam jim bolečine z dejanji, besede nihče nc posluša.» «Cesta bo izumrla.» «Matija, narodi^sojce izumrli.» «Vem, ampak težko je umirati. Mara leži čisto sama. Po* magajte!» «Pri Pacu jc vse pijano!» Tedaj se je Matija vzravnal in dvignil glavo. Ločila sta se. Ko jc Rožman vstopil, jc ležala Mara pri vratih. Plazila se je ... «j^na cesto. Nič ni pomišljal. Hitro je razgrnil plašč, jo zavil in po* ^fU nesej^nazaj na zofo. «Gospod župnik, boli, boli... Dajte mi Aleška,... še enkrat bi ga rada videla... O, otročiček moj!» Solze so se mešale s krvjo. «Prosite Luko, da bi mi odpustil. Prosite, prosite! Ne umreti, ne umreti... Povejte,... da jih ... znorela sem... ljubim, ljubim, ljubim..» Ozrla se je nase. Zagnusila se je sama sebi: «Ah ...!» Z odvrat* nim hreščanjem se je hotela izpraskati. Rožman je tolažil, toda besede niso našle bolnice. Matija pa je stopal med živimi grobovi. Pri Pacu je teklo vino po tleh. Pijani obrazi so ga pozdravili. Nekateri so že onemogli in v omedlevici čakali smrti. Med njimi je opazil tudi Svedrača, ki je valjal po rokah veri* žice in uhane. Kg>zava poleg njega je imela vrat, lehtj bogato okrašene z zlatom, da je žvenketalo. Trdota je prijel Matija. «Drugi umirajo, ti ga kradeš^živina!» «Hoho, hoho!» se je režal pijano, «kadar je vse brez gospodarja, smo mi poklicani. Gospod, poglejte moja zdravila. Verzal.» Izvle* kel je iz žepa belo pasje govno. «Mene se držite!» je rjula kozava. «Včasih ste dejali, fuj, fuj, zdaj bi pa vsi radi imeli take pike, ha, ha!» Matiji se je zagabilo. «Pacev, še enkrat ti povem, če se bo pri tebi tako pilo, ti zaprem krčmo! Domov in pomagat!» jc veleval. «He, he, se mu že blede, ga je že prijelo!» so kričali nekateri. Matija se je besno ozrl. Prijel je najbližjega ter ga postavil na cesto. «Tej ccsti zapovedujem samo jaz!» Izpregovoril jc tako mogočno, da so se pijanci streznili. «Gospodarji! JVas ni sram, da pijetc, doma umirajo žene, otroke mečejo za pete na voz!» Pričeli so vstajati. «Ti!» je poklical Svedrača, «ko se iztrezneš, k Luki, povej, da je zbolela Mara.» «Ka ... a... aj Mara? Jaz sem Mara, Micika, Špela!» se je režala kozava in objemala Svedrača. Po cesti s.o. se majali najhujše pijani. Držali so se pod pazduho in njihovi glasovi so samotno vreščali: «Pa je prišla smrt!...» Vmes je udarjalo otožno vekanje otrok in mater. Zmračilo se je. Nič več ni mogel Matija misliti. Strah in obup sta mu grizla v duši. A 2" 659 Zadaj_za vodo so se zbirale ženske. Med njimi je hodila Škofička. «Zdaj vidite, vesoljno smrt nam je poslal bog za grehe. Župnik leta okoli in ne moli. Me smo na vrsti!» Skoro blazno so ji gorele oči. «Le čisti jih bodo rešili. Z javno pokoro omehčamo božjo jezo. Priliko o desetih devicah ste brale. S prstom nam je pokazal pot. Nocoj pridite! Pred cerkvijo se zberemo. Tako zahteva nebeški oče. Razodclo se mi je. Katera ne pojde, ne bo vredna milosti. Me ne smemo spati, bedeti in moliti moramo dan in noč. Če bomo za? tajile telo in se bo čista duša približala bogu, jo bo vzel v svoje naročje in z nebeškim poljubom bomo ozdravljene!» Tako so sklenile. Opolnoči se jih je zbralo dvanajst. V temni noči so pod mogočnim pročeljem plamtele sveče, osvetljevale bleda obličja, katerih oči so bile srepo uprte predse. Pred vsemi jc pokleknila Škofička. Za njo se je zvrstila čudna procesija. Zateglo so zveneli glasovi: «Je . . . e*zus . . . u . . . usmi . . . ili sc nas!» Ženske so nastopile pot po kolenih. Težko so drsale. Škofička jih je ognjevito puščala za seboj. «Za grehe nas kaznuj... Milosti, milosti!» Matija je planil k oknu in ostrmel. «Križ božji, norimo!» Okna so se odpirala, mrtvaški obrazi so zrli na polnočno pro? cesijo. Po hišah se je ljudi loteval obup. Škofičkina kolena so krvavela. Ženske so padale in kričale. «Konec sveta! Jezus, Marija!» Otroci so rjuli od strahu. Gospodarji niso vedeli, kam z glavo. Vedno obupneje je tožil Škofičkin glas: «Milosti, milosti!» Procesija se je ustavljala pred hišami. Bolniki so se vili v bolečinah ter prosili pomoči. Nebo je bilo črno in težko. Vse je bilo pokonci. Možje so rotili žene, da bi ostale doma. Marsikatera se je pridružila in procesija se je večala. V temi se ni razločila krvava sled. Ur^** » » • e « Le v Hostarjevi je vsako noč vstajalo Lukino srce in romalo tja, kjer je spal Aleš. (Dalje prihodnjič.) Dr. Niko Županič Antropološki očrt Ivana Tavčarja Z hira je podatke za delo Antropološki opis znamenitih Jugo* slovanov, sem našel priliko, da sem določil tudi pri našem slavnem romancicru Ivanu Tavčarju najmarkantnejše morfološke in kompleksijske znake na glavi in telesu. — Ko sem namreč prišel v avgustu 1921. po političnih opravkih na Visoko, Tavčarjev Tusculum, sem takrat že bolehnemu in hira* jočemu umetniku razodel tudi svoj znanstveni namen prihoda s prošnjo, naj mi malo posedi, v kar je prijazni mož privolil. Sedel je na stol v starinsko opremljeni dvorani prvega nadstropja, jaz pa sem hitro s pomočjo potnega antropološkega instrumentarija (sistem R. Martin) določil najvažnejše kranijološke mere in po* datke za barvo oči, las in kože, tako da nisem predolgo zadrževal in utrujal bolnika. Že takrat se je bil mož precej posušil, prsti so mu bili koščeni, dolgi in bledi kakor sveče, in videlo se je, da hira, Dr. Niko 2upanič / Antropološki očrt Ivana Tavčarja da je dan za dnem slabši. Iz tistih dni jc tudi Tavčarjev potret Ivana Vavpotiča (sedaj v uredništvu «Slovenskega Naroda»), na katerem je slikar clobro pogodil podobnost in predstavil takratno fizijognomijo moža. Zanimivo je pripomniti, da Tavčar ni krenil v onih dneh nikamor brez svoje zakrivljene palice, katero je držal v roki tudi v naslanjaču na vrtu aH pa tudi v dvorani. Tako sem ga videl tudi v januarju 1922. v restavraciji «Srpski Kralj» v Bco* gradu, kjer je Tavčar stanoval in se hranil kot narodni poslanec, kako je imel navado sedeč poševno zatikati zakrivljeni ročaj pa? lice za železni obešalnik iznad sebe, da bi se mogel napol držati v zraku; menda mu je viseči položaj lajšal bolečine. Kefalomctrične mere in drugi podatki. Dr. Ivan Tavčar, rojen 28. avgusta 1851. v Poljanah nad Škofjo Loko. Oče: Janez Tavčar iz Poljan. Mati: Neža Perko iz Poljan. Mesto proučavanja: Visoko v Poljanski dolini. Čas prouča* vanja: avgust 1921. 1. Kefalometrični podatki. Največja dolžina glave N D (anteroposterijorni dija* meter) ................192 mm Največja širina glave (N Š).........164 mm Najmanjša širina čela............104 mm Oddaljenost med ižesnicama lokoma A Z (areus zvgomatici)...............152 mm Fizijognomska višina obraza F V O, od brade do meje las na čelu ............201 mm Razdalja kotov dolnje čeljusti.........Ill mm Nosni koren — ustna zareza..................85 mm Meja las — usta.............142 mm Razdalja med zunanjima očesnima kotoma ... 93 mm Razdalja med notranjima očesnima kotoma ... 34 mm Fizijognomska višina uhlja..................38 mm Dolžina ustne razpoke (rima oris)..............52 mm 2. Antropo.metrični podatki. Telesna višina ..........................1770 mm 3. Kompleksi j ski podatki. Barva las: siva (prej po lastni zatrditvi temnorjava [dunkel* braun]). Barva iride oči: rjava (braun). Barva kože na obrazu: rjavkasta. Barva kože na pokritih delih telesa: bela. 4. Indeksi. a) Indeks glave (Indice cephalique, Längenbreiten — Index des Kopfes): TN S 100 16400 Indeks glave = —— = = 85 42 b) Fizijognomski indeks gornjega obraza, M I C O (Indice faciale po Broki; Morphologischer Obergesichtsindex). M V C L 100 85 100 mic0 = -h— = -^r = 56'5 Iz navedenih mer, kompleksijskih podatkov in izračunanih in? deksov razvidimo, da je spadal romancier Ivan Tavčar v kate* gorijo visokih ljudi (1700 mm — 1799 mm), da je bil hiperbrahi? kefalen (85*0 — 89*9) in imel bolj okroglasto obliko možgan in možganske posode, nego je to slučaj pri Slovencih, ki spadajo v kategorijo zmerne brahikefalije (index: 84'3, po A. Weisbachu) in ki so povprečno srednjevisoke rasti (1683 mm). V tem oziru stoji torej Ivan Tavčar bliže Bosancem in Hercegovcem, ki imajo visoko staturo (1726 mm) in hiperbrahikefalno glavo (indeks: 857. po A. Weisbachu). Tipična barva očesne iride je pri Slo* vencih modra (31*3%), dočim jc bila pri Tavčarju rjava, kakor je bila rjava tudi barva njegovih las (pri Slovencih povprečno 42 3 ac). Na drugi strani pa je imel Tavčar podolgovat, ozek obraz (lepten), ki se razodeva že v morfološkem indeksu gornjega obraza (indeks: 56'5), medtem ko je obraz Srbov in Hrvatov kratkejši in nekaj širši. Tako imamo pri Tavčarju v kronijološkem pogledu kombinacijo hipcrbrahikefalije z dolihoprozopijo, ki se često na? haja pri Rctoromanih in drugih Tirolcih. Če primerjamo rasni očrt Ivana Tavčarja z antropološkim značajem prvotnih Slovenov. vidimo, da spominja na te le njegova visoka statura in bela koža. dočim je bil v drugih ozirih dosti alofilen, morda vsled telesne metamorfoze, ki se je izvršila pri nas Jugoslovanih. V glavnem je dr. Tavčar pripadal tako zvanemu jadranskemu tipu (HOMO ADRIATICUS), v kateri spadajo v prvi vrsti Srbi in Hrvati, dalje Slovenci z nekaterimi drugimi alpskimi plemeni, s svojo visoko rastjo, okroglasto glavo in rjavo kompleksijo. Slavko Grum / Mansarda Tu sedim. Knjige tam na mizi so že zelo stare. Zelo stare so že, rečem, mnogi so že čitali iz njih. Naenkrat čutim, kako sem zapuščen. Tako mi je, kakor da so vsi odšli in me pozabili tu nekje v podstrešju. Da bi imel vsaj sestrico pri sebi! Ali tudi ona je odšla in me pozabila. Stare so knjige, od zidu se luščijo tapete. Nad predmeti visi tiha sovražnost, kakor se vpostavi med ljudmi, ki so prisiljeni biti vsled kake slučajnosti dolgo skupaj. Sovražnost železniške čakalnicc je nad predmeti. Dež. Dež, dimniki, telegrafske žice. Vsa sestarana in orumencla je ulica pod menoj, kemaj še nosijo hiše druga drugo. Za nekim oknom se je zganila zavesa. Zelo malo ljudi mora biti še po hišah. V nasprotnem podstrešju je prizidek kakor tu pri meni. Najbrž je za onimi šipami človek, samoten kakor jaz: brezbarvni se spenjajo čez njega dnevi, mu na večer ugašajo pri nogah. Mogoče — da, mogoče jc celo že mrtev. Prav potiho jc umrl. da ni zbegal stvari krog sebe in predmeti so ga sprejeli medse. Prah ga je pokril, leta že mora sedeti tako. In ves majhen je ter zgrbljen, kakor da se je še po smrti staral naprej. Malo, zelo malo jih je še, pomrli so že izvečine. Nekega jutra se bom zbudil in ne bo nikogar več; stopil bom k oknu in nc bo nikogar. Tudi ptič, ki poje včasih na nasprotni strehi, bo utihnil. Strašna tišina bo. Vidim se, kako bom planil po stopnicah, padel na cesto. Od tal bo zrastel oglušujoč ropot in mi zadavil korak. V težkih skladih bo obvisel jek nad ulico. Ob zid se bom stisnil, ne se upal premakniti noge — Ali to je vse tako žalestno, take misli, in je zaradi tega, ker sem preveč sam. Tudi sestrica mi je rekla tako, ko sva bila zadnjič skupaj. Rekla je: — Ej, kdaj boste že veseli! Menda bom res morala ostati vedno pri vas. — Tako jc rekla in mi vzela glavo v naročje. Sedaj pa je nekje po svetu in me je pozabila. * Mrak se je sesedel, prižgati moram luč. Iz police dvignem knjigo, naravnam zaslon svetiljke. Marija je rekla, da je mnogo stvari, ki so dobre in se nam smehljajo; da orno'samo malo sestrašeni in nimamo pravega zaupanja do njih. Da me ima rada, je rekla, čeprav sem žalosten. Tudi Tju je rekla tako in Vana. Vana, kako drobne roke je imela. Jokal sem se v njih. Sedaj sem sam. Tu sedim in nimam nobene iluzije več. Mlečne liste božam. V nekem kotu je počil les. Sklonim se predse in poslušam. Dr. N. Preobraženski / N®va Rusija 2. Vladimir Lidin. Vladimir Gčrmanovič L i d i n (Homberg) je dolgo iskal svoje oblike. Globoka in akademsko neusmiljena psihologija njegovih prvih povesti mu je naredila ime že prerl vojno. Toda revolucija je izpremenila ritem življenja, in Lidm piše v avlobtografiji: «Rojen sem v Moskvi leta 1913. Nimam nič skupnega s predvojnimi tremi knjigami svojih povesti, to je pribito, ker je moje rojstno leto: 1918. — Kaj sem storil v teh letih? Služil sem kot mlajSi pisar v rdeči vojski, toda moral gem na fronto, ker sem lomil igle pri sešivanju aktov. V peči v pisarni sem načel sveženj pisem Leva Tolstega, Mečnikova: peč so kurili z arhivom Sobo> levskega (znanega časnikarja). Komisar mi je pomagal zbrati ostanke in me rešil fronte. Ostal sera v Moskvi, nosil drva in predaval v Pisateljski Zvezi. V žepu sem vedno nosil kocko «maggija» za zadnji trenutek, kakor strup, če bi moral umreti lakote... Zopet sem bil v vojni in v Sibiriji, prinesel sem odtod moko kljub temu, da so mi jo hoteli med pečjo štirinajstkrat zapleniti in jo jedel vse leto. Potem sem opravljal kulturno delo: dobival sem vosek za parkete, žeblje za podkve, uprizoril Ostrovskega in Čehova, popolnoma kakor v Hudožestvenem teatru... Napisal sem v treh letih tri knjige: nuj so dobre ali slabe, toda to je edino, kar sem spisal pristnega... Nam, sodobnim pisateljem, očitajo pogosto presnračne barve, toda preživeli smo ta leta v Rusiji in imamo mučno pravico ljubiti Rusijo takšno, kakršna je, ne da bi se preveč priklanjali».1 V boju za svoj slog je moxal premagati 'Udin medlo, izumetničeno skladnjo nove ruske proze, katera ni bi*a kos viharnemu življenja in nöVotarijam pestrega revolucijokega jezika. Ustvaril*je visoko besedno tehniko, jedrnat Jakoničen slog. Njegova smotrena ekspresionistična preprostost odbija marsikaterega kritika, toda Li din je eden izmed nemnogih umetnikov stavka. Veliko več mladih pisateljev trpi nasprotno na brezbrižnosti kt ncokusnosti sloga. Vsebinsko je Lid in globok pisatelj. Njegova, na angfcski jezik prevedena epopeja «Noči in dnevi» (Široka * Prim. Lidovo avtobiografijo v «Novi ruski knjigi» Berlin 1922. slika Rusije od začetka svetovne vojne do boljševiških dni) nedvomno ostane v literarni zgodovini. Niz posameznih prizorov podaja v celoti nad vse zanimivo velikansko sliko revolucije. Boljševikom ni pogodu, da slika Lidin samo povpreč? nega meščana, ne pa nadčloveške rdeče junake. Pozneje se bom šc povrnil k temu očitku, kateremu jih je izpostavljenih več pisateljev. Pripomnim samo, da nikakor ne soglašam z mnenjem prof. J. Aichcnvalda, ki odreka Lidinu srce in resničnost, češ, da jc ravnodušen, mrzel,.in piše preveč po modi. Groteskno ironična smcšnica služi Lidinu, po mojem mnenju, samo v dokaz njegove poglavitne misli o neusmiljenosti vsakdanjega življenja. Povesti «Mišja vsakdanjost» (iz katere sem prevedel naslednjo črtico), slikajo revolucijo pri malih ljudeh, toda nikakor ne silijo čitatelja samo na smeh. Lidinova žalost je pristna in sorodmi oni visoko«človcški pri Zamjatinu. cncralkin brlog jc prava Noetova barka: vse je na pare. Dve muhi: morda španska, brezposelna, in črna, navadna. delavska; pajk in pajkinja v gugalnih mrežah v različnih kotih, oba pri družinskem delu; mizi sta dve, divana — tudi dva; vse je po dvoje — iz sedmih odvzetih sob vile: ni kje stati, ni kam sesti. Stanovalce so naselili v teku 24 ur. Generalka je v teku 24 ur stlačila vse v barko; sama leži na divanu, njuha sol, čaka. Svetniki temnih obrazov gledajo mrko iz kotov, ne pomagajo: kakor pristni mučeniki predlagajo prenašati vse v tej solzni dolini. A kako naj človek prenese, če premaknejo v starinski gosposki hiši pohištvo, preluknjajo zid, napeljajo cevi od pečic — se urede. Človek je žilav — kakor suho jesensko travo ga žene iz kraja v kraj, po* razgubi vse, v legarju zleti do samega Boga, si tam ogleda vse, v posmrtnem življenju, — a zdravilo dobi: stanovanjsko nakaznico, pa se veseli — in že zazeleni spet: obraste s pohištvom, z mandati1, z deleži'-, z otroci. Pred dedno vilo v Trubnikovski ulici jc obstal težki avtomobil, puhal, raztovoril pohištvo, stvari, vreče, — stanovalec na levi v hrastovi jedilnici je specijalisty izrednega ugleda: inženjer* vsevedec, ve tudi, kako bi se rešila Rusija, a do sedaj molči. Na desni jc navaden sovjetski pisač: služi v uradu za dezerterje, a kdo bi imel veselje sedeti pri takem delu: sama nadloga. Specijalist pa — to je vse kaj drugega: vidi se to takoj po njegovem deležu in vedenju: vljuden človek, ne kak neotesan polir, — prišel je sam 1 Potrdilo službe, uradno pooblastilo. - Rusko p a j 6 k, živila, katera dobi vsak uradnik. Ti deleži so zelo različni. 3 S pomočjo spccijalistov se ustvarja nova ekonomska politika. VI. Lidin / Noetova barka (Iz knjige „Mišja vsakdanjost") v frenchu, dal roko: — Madame, pravi, čeprav sem dobil stano? vanjsko nakaznico, se vam vendar nočem zameriti. Vidim, da ste vdova, brezzaščitna ženska, prevzamem vse hišno upravništvo. Sem tudi sam zelo trpel od revolucije. Ko je rekel to, se je generalka razjokala, kakor čebula v loncu k solncu — se vzpela k njemu. Inženjer je bil stasit, z rdečimi lici in važnim imenom — Cincinator. Ob 10. uri dobi Cincinator na prometno nakaznico državnega konja: prometna nakaznica je nedolžen papirček, — lahko se pelje tudi žena k modistki na sivem garjevem kljusetu, in mali Cincinatorjev naslednik v šolo prve stopnje — da je juho in piše po novem pravopisu. — potem pa popelje kljuse Cincinatorja samega — vsevedca, ki ve tudi, kako bi se rešila Rusija, sedaj pa obnavlja industrijo: v petem nad? stropju, v kabinetu, pri pisalni mizi, nad katero visi «Stiskanje roke je odpravljeno.»Seveda samo na videz: za koga je odpravljeno — za oguljenega, obupanega prosilca, ki tava s papirčkom iz nad? stropja v nadstropje in čaka, da pojedo gospodične kašo v skle? dicah, si napudrajo noske in poklepečejo o izdaji živil, a za odličnega poslovnega človeka je roka vedno pripravljena, pošteno delavno stiskanje; potrudite se v naslanjač, zaprl bom vrata, služ? kinji v uradu pa: — Sprejem je končan, nikogar nc pustite — in koleno ob koleno: vaš posel je dober, pa moj tudi ni slab, drug drugemu lahko koristiva. Sivo kljuse pelje zvečer deleže: narkomputerski in bogda? novski4 — kdo je ta Bogdanov, ne vem, a Bog mu daj zdravje, pošteno se je pobrigal. In profesijonistovska obleka: najsi sedi pri mizi in si drgne komolec, vendar jo dobi, kakor najvišji uradniki: usnjene hlače in usnjen suknjič5. Če pa imaš usnjen suknjič, ne bo nate nihče kazal s prstom, češ, da si buržuj, prekleto seme, temveč vsakdo se te izogne in se ti potrudi izkazati spoštovanje. Cincinator se pripelje zvečer, peč kokodaka, pa nc kakšna «bur? žujska» ali «prislonjcnka», temveč iz litega železa, solidna, iz starih časov. Drugi državljani, drobiž, morajo na obvezno delo, zjutraj kidati sneg, žagati drva od sobote do nedelje, Cincinatorjev man? dat sega preko celih vrat: glede preiskave pa tudi zaplembe sta? novanja in glede delovne dolžnosti. Generalka gre zgodaj na Smolcnski trg: v vrsto, na svoj prostor. Stoji, čez roko obesi šal ali generalske hlače — samo rdečih prog 4 Narodni komisarijat putej soobščenija — ministrstvo za železnice in ceste. Bogdanov je bil vodja leningrajske komunalne uprave. 5 Črno usnje jc uniforma višjih komunistov. bi zadostovalo za dve revoluciji, — kmetavzi se gnetö sem in tja, otipavajo, mlekarica sune v bok s prazno posodo, potegne šal: vpraša za ceno, prične barantati, razveže z zobmi culico, potegne ven pet umazanih milijonov, — zvečer se povrne generalka za? dovoljna, natovorjena: zakuri si peč v barki, pomeša kašo, kaša se napije, pari se pogrejejo, španska muha prične vreščati. Vsega je na pare, samo mister Jackobs, nosat, sedi brez družice že čez dvajset let: črni nos je povesil, perje je našopiril zeleno? rdeče,na palčici sedi kakor evropski diplomat brez primere,zdaj pa prične nenadoma plezati po kletki, obvisi na kljunu, gleda s črnim očesom, mrmra svojo papagajščino. Mister Jackobs ima domačo izobrazbo, nadarjen je pač od rojstva, sam se je naučil vsega. Zjutraj si odrgne svoje bele, usnjene mrene na očeh, se pričenja čistiti: kljuvati perje, se obleče, poškili z očesom na spečo gene? ralko, reče prijazno: Julija Ivanovna, kavo. — Generalka se zbudi — ne, res, da, kakor pokojni general jo je zbudil, — mister Jackobs je zadovoljen, mrmra, žvižga, pričakuje namočenega kruha. Sicer je to nekako proti vladi, ukvarjati se med revolucijo s papigo, če imaš poleg tega imperialistično ime in zapišeš v vprašalni poli «domača gospodinja» v odstavku «poklic», — toda mister Jackobs se je čisto porušil, pozabil je svoj papagajski jezik, — če pa spi generalka, vzdigne tak krik in vik: «Gostje so prišli», in «Bog pomagaj» ali pa nenadoma sproži «Bože carja hrani», pa tako lepo, da postane kar prijetno pri srcu. Generalka kuri zvečer s trskami, muha brenči, mister Jackobs se ziblje, čeprav živi čez dvajset let kot star samec, je vendar videti zadovoljen — saj so težki časi. Ta pa, ki služi v uradu za dezer? terje, sosed na desni, jc kuril, dokler jc privlekel iz urada, kakor slano ribo, v časopis zavito poleno, — ko pa so vsi pričeli nositi ribe, so postavili spodaj vojaka, da jc jemal ribe, — zdaj sedi po norveško, v kožuhu in zimskih škornjih se greje s samim čajem, po osemnajst kozarcev, da se kar šibe noge. Menda bi mu bolj pristalo čitati Nansenov dnevnik, da bi se vživel v mraz — toda pri dezerterjih je dosti pisanja in škripanja pri nadurah. Seveda postane človek zavoljo polarnega življenja tudi sam kakor morski pes, na ledu sedi, bodeči brki mu štrle, za vsem vohuni, spolzek, mrzel, z mačjim gobcem. Dezertcrski sosed se zmerom, kadar gre mimo generalkinc barke, potrudi nalašč zaloputniti vrata ali kako drugače pokazati svoje predpravice, ne da bi zavoljo hudobnosti ali slabega značaja, temveč kar tako zaradi svojega polarnega življenja: a komaj za? loputne vrata, že zakriči mister Jackobs «bedak», da te popade jeza, lcj ga tiča neumnega, zelenega, še ta ve, za kaj gre. Dezerterje loviti je težka stvar: vsak se hoče izogniti delovni dolžnosti, — eden se sklicuje na službo, drugi — ki še nima no* benega vzroka — rodi otroka in pokaže otroka: na, viš ga; včasih je dojenček, kakor bi figo pokazal: komaj si poslal kakega brez* poselneža drva nakladat in spisal seznam, — že ti pride kakšna besna ženska, prične suvati s suho pestjo in kar tiče: — To si me zapisal ti? — Čakajte, državljanka ... Nisem državljanka, oprosti, temveč zakonska žena, v cerkvi poročena... če pa sva se pri komisarijatu vpisala, je to zaradi tridesetih metrov blaga, tega ne pobereš na cesti... — No, torej boste šli nakladat drva? — Jaz da bom šla? Ne, dragi, prej boš ti trikrat crknil, preden bom šla ... Jaz sem že opravila svoje delo za republiko. Kaj je to, vidiš? Le potipaj, ne boj se... ali si videl? Sovjetski otrok mi sedi v trebuhu — ga boš tudi poslal na delo? Ne, brat, jaz sem v ženski ligi zapisana, — pa prične take gosti, da se ti prične kar v ustih kisati. Ali pa pride drugi, ki si ga poslal drva žagat, in ti razgrne tak mandat, da se ti kar stemni pred očmi: da je izven vrste, da mu naj gredo oblasti na roko, da se mu priklopi poseben vagon, da uživa prednost pri brzovjavljenju, — zamrgoli ti pred očmi, kakor da gre pred nosom cel tovorni vlak. Tako se mučiš ves dan. pogoltneš gnilo ribjo juho v vrsti — pa izvolite na severni tečaj, v nekurjen buduar rožnatih cvetlic. Sedeš na led, skrčiš noge v zimskih škornjih, privzdigneš ovratnik — in višnjevi nos prične laziti po črtanem papirju: kdo pojde kam na delo. Na južnem tečaju pa se ziblje mister Jackobs na palčici, potrkava s kljunom, ves zadovoljen, — ko ga prevzema toplota, zakriči «Bože carja hrani» naravnost prepričano monarhistično, — če pa že neumen ptič poje, bo seveda kdo, ki ga uči. Specijalist živi sicer še bolj toplo, a se mu nič nc more: ve, kako se lahko reši Rusija in stoji tudi marsikomu blizu, avto pošiljajo ponj, treba bo potrpeti, dokler ne potegnejo iz njega zadnje skriv* nosti, — a kar se tiče nekdanje generalke, se mora na vsak način naznaniti, kam spada, da vsak večer poje neznano kdo v general* kini sobi «Bože carja hrani». To jc seveda težka obdolžitev. po priči potrjena, — Cincinator je pil čaj s kijevsko marmelado, si odpel ovratnik, mežikal z očesom, zavedal sc svojega vpliva, se muzal; dezerterski sosed jc plaval, kakor sc spodobi morskemu psu. na ledu liki Eskim po črtanih valovih, štrlel jc samo njegov višnjevi nos: prišli so po generalko, vljudno so naprosili slediti. dokler se ne pojasni zadeva. Generalka je stopila pred odhodom k Cincinatorju, milo prosila: dokler se ne izkaže njena popolna nedolžnost, spraviti ključ od sobe, obvarovati barko, vzeti k sebi mistra Jackobsa na hrano. Cincinator je važno obljubil, sočutja ni pokazal: zvit človek je, političen. Generalko so odpeljali, — za rana je španska muha v nekurjeni sobi medlo prilezla, zaspano plezala po steklu, zvečer pa se vlegla poleg črne na oknico s trebuhom navzgor, pajk in pajkinja sta zaspala v gugalnih mrežah s skrčenimi nogami. Okna v barki so se prevlekla s svilo, — Cincinator je postavil mistra Jackobsa vsled nemirnega značaja ven; sosed na desni je prestavil mistra Jackobsa našopirjenega, lačnega, k sebi, na severni tečaj, — zvečer, ko sta plavala na ledu, pa ga učil takih besed, da je mišter Jackobs samo gubančil bele mrene, — popolnoma je obmolknil, se postaral, česar se je naučil prej, pozabil; toda nekoč zjutraj je nenadoma zakričal nekaj tako dolgobesednega, da je oni kar počepnil v pla* vajoči postelji in se udaril po bedrih. Generalko so obdolžili monarhističnega petja, — generalka je pojasnila vse: da sama svoj živi dan ni pela, nima glasu, poje pa mister Jackobs in nikakor ga ni mogoče odvaditi, naj se jc še tako trudila. Generalko so spustili dvanajst dni pozneje in jo cclo po? milovali: — Radi neumne ptice take neprijetnosti, generalka je šla skozi mesto, dostojanstveno nakremžila sinje ustnice: trpela je po nedolžnem, nad podlim ovaduhom je — Bog, nebo. Nebo je bilo martovsko, težko, belo, pod nabreklim nebom po črni brozgi so se vlekli ljudje. Generalka je šla po Trubnikovski ulici, gledala stare hiše z novimi izveski, vzdihovala. Potrkala jc pri Cincinatorju, prišel je v vežo v frenehu, pozdravil brez sočutja, da si ne bi kaj škodoval, oddal ključ. Generalka je stopila v barko, zastokala: ne samo da ni bilo v barki vsega na pare, manjkalo je sploh celo po eno: samo mizico so pustili pa mrzla pečica je rjavela: v Cinema* torjevi sobi je stalo rdeče svileno pohištvo z rožicami, perzijska preproga se je razprostrla po zidu, — generalka je vprašala s tre* petajočimi ustnicami, s kakšno pravico je prenesel on k sebi to. Cincinator se je rdeče napihnil, nabreknil sinje žile na čelu, zakričal: — S protirevolucijskim elementom se ne želim razgovarjati. Zaplenjeno je po dekretu. Potrudite se me ne motiti pri zaposlen nosti z odgovornim delom. Generalka je ležala do večera v mrzli barki, — zvečer je porinila mistra Jackobsa iz desne, polarne sobe, v barko oropanih, sedla k mrzli pečici, naslonila lice na suho pest, dejala: — Samo vi ste mi ostali, mister Jackobs, — mister Jackobs je pogledal z okroglim očesom, se našopiril pa nenadoma zakričal nekaj takega, da je ob« stala generalka na stolu, kakor je bila sedla, kar do večera, se ni piemaknila. A mister Jackobs, zadovoljen, je ogledoval barko, gruiil in sipal, sipal take besede, da se jc končno podavil. Generalka je stala pet dni pozneje na Smolenskem trgu, na tleh v kletki se je šopiril mister Jackobs, — prišel je Kitajec, počepnil, mu pihnil pod perje, rekel: — Kupim malo — malo... tvoja koliko hoses? Papagaja ni šango0... stara ptica, — sc je prečepal venomer, lepetal, črtal s prstom po dlani. Potem je izvlekel denar, odštel s slinjenim prstom, odnesel kletko. Mister Jackobs se je na jezil, zibal, plaval: učiti se prerokovati usodo, vleči kitajsko srečo. Generalka se je vrnila v opustošeno barko, se vsedla po sredi, zložila roke. Muhi sta šc vedno spali s trebuhom navzgor. Cinci* nator se je odpeljal k seji s portfcljem s sivim kljusetom. Sosed na desni je ležal vsled svojih dezerterjev pod kožuhom na ledu, žarel, toda ni bil nalit s čajem, temveč z vročo krvjo, ki je pognala rož? nate lise na prsi in čelo.7 Generalka, ko se je spomnila, s kakimi besedami jo je pozdravil mister Jackobs, je položila glavo na trdo, z biseri vezeno blazino in zaplavala v polarni barki po severnem morju — kar do teme: dokler se ni odtisnil v lice barvasti, biserni vzorec. Marc, 1922. 1., Moskva. J. Zamjatin / Afrika (Nadaljevanje in konec) 3. Rajni oče Fjodcrja Volkova je bil kitolovec in strašen pijanec: pil je po cele mesece. V pijanosti je imel navado plavati. Vrgel se je kamorkoli — v lužo, v jarek, v sneg, pa je začel brcati z rokami, z nogami, kakor da plava. In čudno: očetova navada se je pokazala tudi pri Fjcdorju Volkovu. Zaprli so ga v podstrešno sobo, bilo je že pozimi, on pa — tebi nič, meni nič — se je prekrižal in skočil z glavo skozi okno — padel je naravnost v sneženi zamet. Plaval je v tem zametu vso noč. Za rana so ga našli komaj živega. Prenesli so ga v banjo, ker za nič na svetu ni hotel v hišo. V tej banji je ležal Fjodor Volkov vso zimo. Šele 0 ni lep (v rusko=kitajskcm posredovalnem narečju). "• legar. spomladi je vstal, a v srcu nekaj ni bilo v redu: včasih ga je nekaj tako prijelo za srce, da je grabil Fjodor kar z roko, da bi se oprijel. No, pa to ni nič: samo da pride do Afrike, tam bo vse drugače. Po prepolovenski" večernici jc stopil Fjodor Volkov k očetu Siliverstu: — Rad bi vas vprašal, batjuška, o neki reči. Oče Siliverst je majhen starček, ves se je že posušil, lice mu jc veliko kakor pest in večidel je spal. Čaj so mu dajali v veliki čaši: namoči si v čaj zemljo, popije ga in preobrne čašo, da pobere drobtinice do zadnje. Pokrije si s čašo obraz in tiho zasmrči. — Sedla sta s Fjodorjem Volkovim na kamen ob cerkveni ograji. — No, otročiček, kaj pa boš povedal, kako ti je že ime, po? zabil sem? — Fjodor. Imam, batjuška, neko željo na srcu ... Takšno veliko željo — kratkomalo ... Rad bi v Afriko, a ker nisem pismen ... — V A?afriko? V A... Joj, počil bom od smeha, otročiček! V Afri... — joj, saj ne morem! Oče Seliverst sc je smejal in smejal, se utrudil od smeha in na istem kamnu ob cerkveni ograji — kar zaspal. Tako ni dobil Fjodor Volkov od njega ne besedice. Od drugih ni bilo česa zvedeti, še vprašal ni nikogar. Hrepeneče je Fjodor Volkov čakal na bregu ob lldinem kamenu, vozil se s karbasom na obalo vsakemu parniku naproti. Prišel je samostanski skuner0 po delavce za samostansko žetev. In Rufin. menih, ki je bil tam za kapitana, je rekel Fjodorju Volkovu kar tako — mimogrede: — Zadnjič smo bili na Svetem Nosu7. Indrik nabira tam mor? narje, na ocean pojdejo na kite. Fjodor ja Volkova je kar prešinilo: lndrik?kapitan, ta bo povedal o Afriki. O, moj Bog, kako, da ne bi povedal? Z Indrikom jc hodil še oče Fjodora Volkova na kite na ocean. Saj je vedno pri? povedoval Indrik, ko je prihajal k očetu, o indijskem oceanu: kar poslušal bi človek. Vse jc že Fjodor pozabil — ene stvari pa sc spominja še vedno: teče tam baje slon — in trobi na srebrno tro? brento, a kakšna trobenta je to — bogve. — Fjodor Volkov se je odpeljal z Rufinom v samostan, se tam dva tedna potil ob žetvi, 5 Prepolovenijc je praznik ob polovici Velikega posta (pred Veliko nočjo) koncem marca ali v prvi polovici aprila. 6 Na belomorskih otokih jc ležal veliki samostan Solovki. Boljšcviki imajo tam zloglasno ječo za politične pregnance. 7 Ime rtiča. žvečil samostanski ovsenjak. Dva tedna pozneje pa se je že peljal z murmanskim8 parnikom proti Svetemu Nosu. Neprestano je stal ob ograji, nagibal čez vodo svojo ostriženo bučico in se smehljal sam sebi. — Na Svetem Nosu je nabiral kapitan Indrik spretnejše mornarje, da bi odrinil na ocean. Fjodor Volkov je zagledal Indrika, njegovo črno baržunasto kapico in obraz, ves v sivih laseh kakor v mahu — pa se je takoj domislil: Indrik se ni nikdar nasmehnil, njemu se lahko pove vse — nc bo se smejal. — Afrika? Zakaj nc bi bila! Afrika je, in se prav lahko pride tja... — ne, Indrik se ni šalil, gledal je Fjodorja Volkova sila resno, in kakor žalostne volčje jagode so bile njegove oči v sivem mahu las. — O? je? No, hvala bogu. Hvala, hvala bogu! — tako se je razveselil Fjodor, da bi kar takoj objel Indrika in ga trikrat po? ljubil kakor o veliki noči. A Indrikove oči so bile kakor volčje jagode, brez smehljaja, brez leska in kakor da so gledale v dušo: Fjodor Volkov se je preplašil. — Denarja pa bo treba precej — tisoč ali pa tudi tisoč in pol. V Afriko se pelješ s parnikom... — je resno gledal Indrik. — Veš kaj, Fjodor, pojdi z menoj kot harpunar. Včeraj so pokazali Fjodor ju Volkovu na skunerju Samojeda: očesca — dve špranji, privitega noska, samozavesten. Pravili so o Samojedu, da jc pravi mojster v streljanju kitov s harpuno, zlat človek. — No, pa kaj bo s Samojedom? — je pomežiknil Fjodor Volkov. — Samojed — ta bo tudi zraven, za vsak slučaj. Z menoj pa je hodil za harpunarja še tvoj oče, kako bi potem ne vzel tebe? Harpunar — zasluži veliko denarja, to je znano: za vsakega ubitega kita, piši in reci, šest sto rubeljčkov. Zadržaval se je Fjodor Volkov — zadržaval se, kar nenadoma pa se zakrohotal od samega veselja kakor gozdni škrat: HuhuhUhuUV. Moj Bog, kako se naj ne bi smejal! Dva kita — pa bo Afrika. 4. Ni bila ne noč ne dan: solnce je obstalo. V belem razvodju — med nočjo in dnevom, v tihi varljivi megli so hiteli naprej proti severu. Tiho je šumela voda ob straneh ladje, tiho — kakor srce — je bil stroj v globini skunerja. In samo dva, Fjodor Volkov in * Ime mesta in obale, znane po zgradbi murmanske železnice, kjer je umrlo leta 1915. toliko Slovencev. 43* 675 Jndrik, sta vedela, da se bliža vsak trenutek daljna Afrika. — Fjodor Volkov se ne more nagledati in naslušati Indrika, ne za* pusti ga niti za korak. — No, kakšna pa je, tista Afrika? No, povej mi še kaj... Indrik je videl vse na svetu; videl je nemara celo tisto, česar ne smejo videti živi. Veselo — a žalostnih oči — je pripovedoval Indrik o Afriki. Kruh je tak v tisti Afriki, da ni treba s plugom obračati kamnov, požigati gozdov ali razbijati kep zemlje z betom: kruh raste kar na drevju, sam od sebe, brez obdelovanja, trgaj kolikor hočeš.9 Sloni? Kajpak: kar zajaši ga — pa te nosi, kamor hočeš. Teče pa trobi s srebrno trobento, in trobi tako, da se ga ne moreš naslušati, privede te v neznane dežele. V teh deželah pa cveto cvetice — takšne, lej, cel seženj široke. Poduhaš — pa se ne moreš odtrgati: duhal boš, dokler ne umreš, tako diše, veš ... — Saj! Čakaj... se je razveselil Fjodor Volkov — saj sem tudi sanjal... — in se mu je pretrgalo: o tistih svojih sanjah, o tistem dekletu — celo Indriku ni mogel praviti. Menda je moralo biti blizu to dekle: vedno se je Fjodor ju Volkovu prikazovala v sanjah. A sanje so sanje, — to je jasno: komaj da ga objame kakor takrat in ne bi se več odtrgal, dokler ne umreš — pri tej priči pa se izkaže, da to sploh ni dekle, temveč —■ ded Demjan. Natanko tisti ded Demjan, ki je v suknjeni nogavici nesel steklenico ruma zetu za dar, zdrobil steklenico med potjo in je tri dni sesal nogavico z rumom. Tudi Fjodorju Volkovu se zdi, da se jc oklenil te nogavice in sesa: zoprno je — a ne more izpljuniti, to je nesreča! Hvala Bogu, podnevi je zdaj boljše ko v sanjah. Tišina, megla. Tiho šumi voda ob bokih ladje. Srce skunerja bije. Neznano kje pogledava skozi meglo malinovo solnce. Neznano kam plavajo oni skozi meglo. Indrik pa pri* poveduje pravljico — ki ni pravljica, resnico — ki ni resnica o Afriki, ki je že blizu zdaj. Nekoč zjutraj je zapihal južni veter, razgrnila se je megla, da je videti sto vrst naokoli. In tedaj so zagledali prvega kita, čisto blizu sebe. Bil je to bolj pohlevne vrste in se je vedno igral s skunerjem: prevrne se zdaj na hrbet, pokaže svoj beli trebuh in smukne pod skuner in še prav blizu na levo brizgne svoj curek. — Fjodor Volkov se ni niti zavedel, kako je nameril top in sprožil naboj: od strahu in veselja mu je obstalo srce, se stemnilo pred 0 Primitivno poljedelstvo z izkoriščanjem pepela požganega gozda je še vedno doma na ruskem severu vsled nerodovitnosti zemlje in nemilega podnebja. očmi. Zavedel se je šele, ko so že zagomazeli mornarji po belem kitovem trebuhu in rezali plasti kitovine. — No, Fjodor, zdaj pa samo še enega na ta način, potem pa kar zbogom v Afriko — je veselo izpregovoril Indrik, oči pa so bile žalostne, kakor da so videle nekoč, česar ne smejo videti živi: resnico. — Eh! — Fjodor jc samo stresal svojo deški ostriženo bučico, kakor sveča pred Bogom so se lesketale njegove krotke oči: saj, kake besede pa bi tudi našel tu? Zopet so plavali v belem razvodju neznano kje, plavali teden dni ali dva ali mesec, kako bi uganil, če ni časa, in človek ne ve: so to. sanje ali resnica? Opazili so samo: solnce je postajalo trudno, pomežikovale so druga za drugo kratke noči. A ponoči je Fjodor ju Volkovu še prijetne je: stal je tam veno? mer. sklonivši glavo čez krov, in neprestano gledal v zeleno glo* bino. Ponoči so drveli mimo skunerja jate meduz: marsikatera je udarila ob ladjo, se zasvetila in odhitela naprej kakor zeleno? srebrna cvetka. Človek bi sc nagnil čez krov — ali ni to prav tista? — a že jc ugasnila, ni je več: bilo je le v sanjah ... Kapitan Indrik je stal na mostu ves dan. Izpod sivega mahu gledajo ostro oči sto vrst naokrog. — Pozo?or, Fjodor'Volkov, da ne zamudiš! Kit. Zadnji. Brizgne zdaj svoj curek spredaj, zdaj na levo, zdaj zadaj. Zanke je pletel kit, krožil. Ampak Indrik na mostu in.a oči: vedno je kitu za petami. Pozo?or, Fjodor Volkov, pozo?or... — Oh, zadenem. Oh, izgrešim... jc stal Fjodor na nosu pri topu, srce mu je obstajalo, temnilo se mu pred očmi. — Dva dni zaporedoma so sledili kita. Da se zver privadi, da bo pustila ladjo bliže. Dva dni jc stal Fjodor Volkov na nosu pri topu. Tretji dan, ob prvem svitu, je zakričal Indrik z mosta na ves glas: — No?o, Fjodor, ta je zadnji! No?no, ena, dve... Oh. zadenem, oh... — srce mu jc obstalo, zamračilo se mu jc, stemnilo... Ni slišal strela, videl je samo skozi temo: motvoz harpune se je napel, se je pričel odvijati, se jc vnel — in se odvijal čimdalje bolj naglo, čimdalje bolj naglo ... Zadel jc. Afrika. Zdaj se je oklene — in se ne odtrga, dokler ... Kit jc jadrno švignil v stran. Harpuna, ki je le slabo obtičala v repu, je izskočila, motvoz se je zrahljal in obvisel. — Glej ga no, glej! Vrag ti zaspani, vrane bi šel lovit. Zgrešil je, hudič te vzemi... — so pridrveli vsi, kjer je ležal poleg topa Fjodor Volkov. Mirno, z očmi — kakor žalostne volčje jagode, je prišel Indrik. — No, kaj pa je, kaj? Ne vidite, kadi? Primite ga! Vsi skupaj. Vzdigni mu vendar roko, po tleh se mu vleče... Afrika je. Fjodor Volkov je prispel. Petrograd, 1916. Jernej Jereb / Suženj demona (Nadaljevanje) Ko sva stopila naslednji večer med murve, je bilo nebo vedro, par oblakov se je vozilo po nebu, poti so bile osušene, topel veter je vel od juga. — Šla sva počasi vso dolgo pot, kot da hodiva do konca sveta, med drevjem in turščico in med žitom ... — «Daj mi mak!» «Zakaj ti bo?» «Da bodo vedeli, da sem bil s tebej.» Stopila je v žito in mi pripela mak na prsi; rdel je kakor ogromna rana. Ponovila sva vse besede, ki sva jih že kdaj govorila, kot da so nove in še nikeli izgovorjene. Stopila sva k reki, ki jc sijala v zadnjem odsevu večernega neba in v luni. Lahek veter je šelestel v grmovju in zibal valovite črte v pesek. «Ostaniva tu!» To je bila samotna steza, pokrita z grmovjem in robidjem kot z baldahinom, le ena odprtina je gledala na vodo, bela skala je ležala ob poti kot svilnat divan. Sedla sva. Naslonila se mi je v naročje, glavo je položila na prsi. Igral sem se s prsti njenih rok in pritiskal ustnice na njene kite. Vonj njenega telesa me je omamil. Lunini žarki so zasijali na vodi kot luč v dnu valov, ki proseva skozi vodne plasti na površje; skozi mrežo robidja je curljala svetloba v pasovih in zlatih iglah. Z^brega sc je razlegala pesem, italijanska melodija, pesem o ljubezni, stara, a večno mlada, večer za večerom znova porojena. Pesem je padala v globino in se odbijala v nasprotni breg do Pevme in v hrib svetega Valentina, ki je ves sijal kakor z belim platnom pregrnjen. Vse je zatrepetalo v naju. Tončka je zastokala kot v bolečini in zaprla oči. Njeno telo se je premaknilo, prikazala se je njena gola noga do kolen; bila je brez nogavic... «Kako je to lepo!» «Da, lepo je!» «Da bi bilo tako na večne čase!» In v mojem srcu se je ponovila ista želja, radi nje sem občutil fizični občutek bolečine. Čutila jo je tudi Tončka. Še nikoli v svojem življenju nisem občutil lepote in sreče s tolikšno silo, da bi se mi srce krčilo, kot ta večer. Solze so mi stopile v oči, telo se je raztopilo v blaženost; saj ga niti čutil nisem, le duša je trepetala v ogromnem prostoru kot ptica ... Nagnil sem se nad Tončkin obraz, bil jc bel z zaklcpljenimi trepalnicami. Dihala jc počasi, komaj vidno. Kot da srka samo z vonjem, sprejema samo s sluhom in jc lepote za oko preveč. «Tončka!» Ni odprla oči. Oglasila pa se je iz daljave kakor v hipnozi, v sanjah so njene ustnice jedva dahnile: «Kaj jc?» «Tončka!... Pckaži mi vso svojo lepoto!» Obstala je za trenutek tiho, kot da je njena duša daleč in razmišlja. Razumela je. Njena roka je segla po obleki in jo je cdpela, počasi kakor v sanjah, še vedno niže, z izrazom na obrazu, ki jc pričal o neizmerni slasti in bolečini. Kos za kosom obleke mi jc podajala mehanično v roko, pokla? dal sem jih na grm. Ko je padlo zadnje zagrinjalo njene lepote, sem jo ogrnil s pelerino. Še vedno miže jc legla na skalo, da je padla pelerina krog nje, in se jc prikazalo belo, od luninih žarkov obsijano telo. Bil sem kot v svetišču, trepetal sem pred neznanim čudem, ki sem ga gledal prvič in zadnjič v življenju. Dobrota in čistost je legla vame, ki tisti hip nisem poznal telesa, le duša se jc spre? hajala s svojimi pogledi preko nog in bokov do oprsja... Imela je zaprte oči še vedno, reke pod glavo in ustnice stisnjene, slast in bolečina sta se borili na njih. Zaslišal sem njen glas. Nagnil sem se k nji, da sem skozi naraščajočo pesem ljubezni na bregu mogel razumeti njen šepetajoči glas. «iMraz mi je ...» Pritisnil sem svoje telo k njenemu, bal sem se, da bi ga nc oskrunil. Čutil sem, da prihaja njena toplota v mene, da se njene oblike vtiskajo v mojo dušo. - In dahnila je: «Bliže!» Pokril sem jo s svojim telesom kakor s plaščem. Tedaj je zaječala, kot da neizmerno trpi; njeno telo jc trepetalo; le enkrat je dejala: «Ne zgani se! Ne! Ne!» Omamljena sva koprnela, samo koprnela ... Ko je utihnila pesem na bregu, se je Tončka naenkrat pre? dramila. Odprla je cči in vsa začudena pogledala. Zapazila je svojo goloto, zavila se je v pelerino in se naglo oblekla; nato je sedla na kamen. Sedel sem molče k nji. Del sem roko na njeno trepetajoče koleno. Tedaj se je skrila tudi luna za oblake; črna senca je legla na vso stran brega, le na hribu je blestel sijaj. «Lepo je bilo,» sem dejal. V tisti minuti sva se nagnila drug k drugemu ip Jokala... Govorila tisti večer nisva več. Govorila je duša. Iz doživetja se jc dvignila naenkrat ogromna sila, ki je presegla goro svetega Gabrijela. Nihče bi mi ne bil tisti hip zabranil, da ne bi zavriskal, če bi se mi ljubilo, da ne bi prevalil kamena na pot, če bi me bila volja. Življenje se mi jc zdelo premajhno, pot prekratka. Prijela me je misel, da bi vzel Tončko v naročje in jo nesel skozi mesto: Odkril sem zaklad, ki odtehta tudi vislice. Koksern se poslovil cd Tončke, nisem šel domov. Divjal sem skozi mesto, skozi vse drevorede in vrtove, kot da iščem človeka, da se mu razodenem. Ura jc bila eno, jaz sem bil s svojo mislijo, ki jc neprestano črpala iz notranje sreče, še vedno sam. Naenkrat^ mi je stopilo strašno spoznanje pred oči. Ob Tončkino telo, ki je dihalo v meji domišljiji kot živo, je stopila gospa Fani. Kakor da sem bil do tistega trenutka slep... S težavo sem zbral vse slike preteklih noči in sem videl, da sem bil beden, nizek, varan od samega sebe, opljuvan od lastne slepote. Videl sem jo izsušeno od strasti in histerije, z majhnimi, zve* nelimi prsi, kot prsi moškega, ki nikoli niso dojile; z nogami brez ovalnih oblik in z grbo na hrbtu. Nerazumljivo je, da sem opazil njeno grbo šele ta hip. Slišal sem opazke, a sem jih preslišal, to noč so mi zabrnele v ušesih. Njeni zobje so bili umetni, zato so se upirali na gorenjo ustnico. V koži je bilo nešteto brazdic in luknjic, med njenimi lasmi so se križala siva vlakna. Tej ženski sem dejal neštetokrat, da jo ljubim. Tej-icnski sem dal svoj prvi poljub, svojo ncdolžnosty;Svojo rdečic^ ^ramu in čistost'bcscd. To žensko sem hvalil brez ironije, da je lepa in sem uganjal blazne orgije poltenostfuz njo, ona pa je koprnela od sreče. Q„ gnysqbaf hi j ena, nestvor! Radi te ženske sem trpel, jaz slabič in trosil svojo moč! Bedasto početje! Sredi ceste sem postal. Prijel sem se za glavo v nejasni bolečini, drvel sem s svojimi mislimi, da ugasim samega sebe... Kaj mi je dala ona za vse to? Ali ni trepetala, ko me je gledala, kot sem trepetal jaz ta večer? ljelečina sq_ jje.združila z gnusom, ki je legel v mene kot strup. Blodil sem po ulicah in zablodil domov. Ko sem stopil v kuhinjo, sem bil kot omotičen. Počasi sem v svetlobi odprl oči. Pred seboj sem zagledal gospo Fani, ki je stala pred ognjiščem, kot da pri? čakuje pozdrava. Premeril sem jo od nog do glave. Nisem se varal. Grbasta je bila. Ta večer njen obraz ni bil našminkan. Tanke, črne poteze so se vlekle čez lica. Predpasnik je bil nečist od tolšče in črnih madežev. Obstal sem pri vratih kot igralec, ki stopi na pozornico, moje oči so jo odkrivale. Nasmejala se jc. Nenaravna barva njenih zob se je prikazala v dolgi vrsti, zgornja ustnica se je napela preko njih. Stcpila je do mene in me hotela poljubiti. Odpahnil sem jo z roko, da se je opotekla. Mak na mojih prsih, ki je bil skrit pod pelerino, sc jc prikazal in zasijal rdeče po kuhinji. V tem trenutku so se široko odprle njene oči, kot da je spoznala nekaj, na kar poprej ni mislila. Izpremenila je obraz in je postala še grša. Zagnala se je vame z vso silo kot roparska ptica, iztrgala mak, vrgla ga na tla in poteptala. «Bili ste ž njo! Z vlačuge!» Iz mene je planilo vse, kar se je zbiralo v meni, jeza, žalost, trpljenje... Zatrepetalo je v moji notranjosti do drobovja; planil sem in dvignil roko ... Grozne so bile njene v prestrašenem začudenju razprte oči, dvignila je obe roki, kot bi se branila. Prepozno. Udaril sem jo \i_obraz. rsQo* ki je verjela v mojo neomejeno dobroto, v mojo slabost, sem ponižal, da je za hip okamenela. «Da!» je planil iz mene glas iz polnega grla, kot da govorim v skrajni grozi, ki me davi v prsih. «Da^.z njo sem bil, z lepo, z mojo! Z njo bom do konca sveta! Pxckleta!» Gnev mi je zaprl besedo. Stal sem izčrpan in sem jo zrl kakor ris, z razprtimi, krčevitimi čeljustmi, kot da jo hočem ugrizniti v glavo, z razkrečenimi prsti, kot da ji hočem zasaditi kremplje v grlo. Ona je zavijala oči kot žival, ki se brani; kriknila je, zamahnila z rokami, zlomila stolico in omahnila, da je udarila z glavo po tleh in se onesvestila ... Obstal sem ob vratih in gledal z mračnim pogledom nanjo. Ta hip sem bil brez usmiljenja, grozen, razdvojen, ubit, bednejši kot ona, ki je ležala na tleh in se ni ganila. Poleg nje je ležal poteptani mak kot bi se blestela mlakuža krvi... * Bili so dnevi tavanja in noči brez spanja. Neprestano je bil obraz gospe Fani za menoj, z udrtimi očmi, z zavezano glavo in trepetajočimi živci. Kadar sem sedel k mizi in odprl knjigo, da bi se pomiril in našel samega sebe, so se odprla vrata, na pragu jc stala ona, mirna, obtožujoča, kakor zla vest. «Kaj pa hočete?» sem dejal. Ona pa ni dejala ničesar, držala se jc za glavo, sedla na stol in me gledala, gledala ... Kadar sem zvečer utrujen zaprl cči v spanje, je zagorela luč, pred menoj je stala ona, sedla na posteljo in me gledala, gledala, dokler se ji je ljubilo. Nekaj strašnega je bilo v nji, neopredeljivega; čudna zmes strastne ljubezni injbrezbrižnega sovraštva, s katerim bi me hotela stisniti v objem, da bi ves preminil v njeno slast. Čutil sem, da nima niti pičice usmiljenja v sebi. Če bi bila mogla z mojim življenjem odkupiti vso slast, ki mi je v življenju odmerjena, umorila bi me bila. Zakaj storil sem eno najhujših in najlogičnejših stvari v življenju: udaril sem jo. Ponižal sem jo, ki me je kovala v zvezde. Ni_mi bilo žal. Četudi bi ugasnila glorija večera ob Soči, bi stala v meni gnusna zavest, da je njeno telo grdo. Saj sem trepetal še tedaj, če se me je dotaknila njena desnica. Ona jc nagonsko to čutila. Bili so trenutki, ko jo je zgrabilo znova, bila jc z glavo ob mizo in preklinjala vse. Gledal sem jo s kamnom v srcu, kot gledamo žival, ki se bori v agoniji, s čuvstvem gneva in polusmiljenja, ki nisem vedel, kam bi z njim. «Prekleta ona!» je trgala robec. «Uničim jo! Tudi vas uničim!» V meni se je premikala tiha voda; z največjim naporom sem estal mrzel. «Vse sem vam dala. Brez mene bi nc bili nič...» «Da», se je upiralo v meni. «Ali naj vam predložim račune, gospa?» Umolknila je za hip, zrla me je. V meni pa je rastlo v strašni krutosti. «V^ ste grda! Čg me ubijete, tega ne morete ubiti!» «Začarala vas je!» je dejala po kratkem presledku zamolklo in zadrževala besnost. Smejala_se^ je s^histeričnim smehom. Pol joka in pp.LžpJča je bilo v tem smehu. sem se je. V njenih očeh sem bral, da ji ni mari nič več, če uniči sebe in mene. Vjrieni pa se je iz gnusa in mržnje dvigalo obupno sovraštvo do nje. Sovraštvo šibkejšega, ki ve že v naprej, da je premagan. Tajtenska je pripravljena storiti vse in popiti strup, da zabriše vest. Kot duh zlobe je stala pred menoj. Šel sem na cesto. S Tončko sva se našla pod drevesi in sva se prijela za roke, a nisva govorila. Počasi se je vzbudil v meni odsev tistega večera. Čuden obup se jc dvignil iz moje duše, obup človeka, ki ve, da dela proti svoji vesti, a ne more drugače. Nikogar nisem imel, da bi se mu razodel, tedaj sem privil Tončke tesneje k sebi in sem ji povedal besedo za besedo, da — sem gospo udaril. Tončka ni razumela, ker ni vedela vsega. Vendar je bila vesela. Objela me jc. Pa je vseeno legla tiha skrb na njeno lice. V najino ljubezen se je naselila čudovita žalost. Kakor da je težka slutnja legla na dušo. Borila sva se proti nji, nisva je mogla premagati. Najteže nama je bilo tedaj, ko sva hedila skozi dolgi kostanjev drevored in se držala za roke, obema pa je bilo bridko pri srcu. V družbi tovarišev, ki so sanjali o lepoti in dobroti, sem imel lepe trenutke. /Uvel sem dvojno življenje. Eno je bilo življenje človeka, ki je bil globoko ponižan, piszgodaj star, v muki in nejevolji. Drugo je bilo življenje človeka, ki veruje v čistost in lepoto, ki je šibek in pošten, bi rad delal čudeže in veruje v svojo moč. Ta človek ni hotel vedeti, da jc druga polovica njegovega bistva oskrunjena. To dvojno življenje v meni je bilo kot dvoje bregov. Metalo me je z brega na breg in valovilo v dušo. Bil sem srečen, kadar sem bil zunaj, ko sem prestopil prag, je leglo name ... Kamcrkoli sem šel in katerikoli čas, vse jc stalo zapisano na obrazu gospe Fani. Govorilo je kamenje in grmovje, steze in žito, slednja senca je bila vohun. Kača je lezla za menoj. V meni se je dan za dnem jasnejše oglašala želja, da bi jo pogazil. Stresel sem se pred dejstvom, da sem v mrslih že morilec, in trepeta tisto ne* znano v meni kot struna, nalahno, a vztrajno. Kaj bo z menoj? Gospodična Marija me je nekoč žalostno pogledala. «Kaj vam je?» «Nič», sem dejal. Ker me je ona vprašala, so mi prišle solze v oči. Zjokati se nisem mogel, dasi sem hrepenel po joku. Nekoč sem se v samoti nagnil na posteljo, obrnil glavo v blazine in trepetal. Meje telo je opravljalo vse funkcije joka, solz ni bilo. Včasih sem se zasmilil celo gospe Fani. Imela jc solzne oči. «Ali trpite? ... Pustite vse in živite lepo v miru!...» Kako naj najdem samega sebe, ko pa nisem mogel več iz valov? Bil sem razkosan na veke, raztrgan na dva dela, da nihče več tega ne popravi. «Tončko pustite!» je silila gospa vame. Vedela je, da sem v trpečih trenutkih najmehkejši. «Koliko deklic je na svetu. Še Marija vas ljubi, a trpi. Vi se pa ne ozrete nanjo.» Vedel sem, da jc čuvstvo, ki dela Marijo čudaško, v zvezi z menoj. Toda čemu mi ta ženska vsiljuje drugo ljubezen, če je ljubosumna? «Njo ljubite, če morate katero ljubiti. Kadar hočeš, se lahko peročita.» Poročila bi me bila s hčerjo, če bi jo imela, da bi me ohranila v hiši. Saj je namiga vala na nečakinjo: «Lepo. dekle bo in ravno doraste v vaša leta.» Sodoma! Bila je prozorna. Vendar ji nisem videl do dna, zakaj bila je polna nasprotij in neskončnega samoljubja. Zajedalka; žival, ki žrejasten plod, da se nasiti. Iz onemoglega sovraštva, ki se je ustvarilo v meni, je ostala tu pa tam misel, da me ljubi resnično, da mi hoče dobro, in je njen značaj tako nesrečno zagoneten. To zadnjo svetlo potezo v moji duševni predstavi o njenem bistvu je izbrisalo dvoje stvari. e Proti koncu šolskega leta jc bilo, ko mi je povedal elegantni > Krajnik, da me kliče Tončkin oče na dom. Dejal sem, da pridem naslednji dan. Tisti večer sem čakal Tončko do polnoči. Prišla jc objokana in se me je oklenila: «Mati me je tepla. Ključ so mi skrili. Ušla sem. Nazaj nocoj nc morem...» Zapekla me jc slutnja. «Kaj se je zgodilo?» «Tvoja gospodinja je bila pri nas. Dejala.je, da-Si me zapeljal. X To ni res! Moj oče bo govoril s teboj...» «Vem,» sem dejal počasi. «Jutri popoldne pridem.» Šla sva po solkanski cesti in v hipu so bile solze posušene. Vso dolgo pot do mosta in nazaj. Norčevala sva se iz ljudi in iz vsega sveta in se smejala z grenkim, žolčastim smehom vso dolgo noč do jutra. Ko je planila zarja izza Nanosa in obsijala Kostanjevico, sva se lečila. «Zbogom, nevesta!» «Adijc, ženin moj!» Naslednji dan je bila nedelja; popoldne sem stopil na Tončkino stanovanje. Srce mi je utripalo. Ko sem zagledal v kuhinji deklico, ki je luščila krompir, mi je postalo laže. Smejala se je. Ponudila mi je stol. Bratec je stekel po očeta, >; ki je bil na vrtu. Tončka se je nagnila k meni. «Poljubiva se!» In poljubila sva se. To nama je bilo neizrečeno lepo. «Strašno sem zaspana,» je zazdehala. «Niso zapazili, da me vso noč ni bilo doma.» Vstopil je njen oče. Bil je majhen, okrogel in črnolas. Stal sem pred njim s klobukom v roki, pričakoval sem najhujšega... Meril me je od nog do glave, njegov obraz ni bil srdit. Pokazal je na hčer, nato name: «Kaj imata med seboj?» >< Tončka si je grizla ustnice, oči so se smejale; jaz sem bil resen. «Nič,» sem dejal. «Včasih govoriva...» «Če imata kaj govoriti, govorita tu. A niti ponoči, niti po stranskih ulicah. Še enkrat, pa pojdem v šolo. Ti pa —» se je obrnil do Tončke — «boš tepena.» Obrnil se je in izginil na vrt. Ostala sva sama. Tončka se je smejala, meni ni bilo do smeha. Vzel sem klobuk in dejal: «Zbogom!» «Kam greš?» «Čez soški most.» Šel sem čez trg, sc vzpel po ozki ulici navkreber in raz* mišljal. Naenkrat sem zaslišal beg korakov za seboj. Ozrl sem se. Bila je Tončka, zavita v pelerino in gologlava. «Kaj hočeš?» «S teboj grem. K Soči.» «Ali se ne bojiš?» «Ravno zato, ker so mi prepovedali.» Bil bi jo poljubil sredi ceste, vpričo ljudi. Tistikrat sem pozabil na vse. Lepo je kljubovati vsemu svetu. Utonila sva v polje in se nisva vrnila do pozne noči... (Konec prihodnjič.) Giovanni Papini / Walt Whitman (Nadaljevanje) Pa Walt Whitman bi nc bil mož?celota, glasnik vesoljnosti, če bi ga neprestano dražila misel na smrt. Če hoče biti popoln, mora biti hkratu razigran kakor deček in otožen kakor starec, ponižen kakor sv. Frančišek in nasilen kakor Nietzsche. Upam, da se ne bo i\ihčc začudil nad pojavo tega imena. Ker poznam Whitmana bolje nego literaturo o Whitmanu, ne morem povedati, če so oba žc primerjali ali ne. Na vsak način pa je treba, da se Nietzschejevi proučevatelji spomnijo postaviti Whitmana v dolgo vrsto Nietzschejevih predhodnikov.1 Iz Travnih bilk moremo z lahkoto sestaviti majhno nietzschcjansko krestomatijo in v njej bomo naleteli celo na izraze, ki jih je ljubil prerok Zaratustre. Žc v prvi kitici v Spevu o lastnem Jazu naznanja: «Jaz vabim na gostijo dobro in zlo in hočem, da govori za vsako ceno narava, neomejena, s prvotno silo.»—«Jaz nisem le pesnik dobrote: jaz nc odklanjam biti tudi pesnik zločestva. Kakšno nepremišljeno blebetanje je to o čednosti in razvadah? Mene vodi zlo in izbolj? šanje zla me vodi; jaz sem samemu sebi nebrižen, moje vedenje ni kakor vedenje kakšnega zbiratelja obtožb, tudi ni vedenje kakšnega prepirijivca. Jaz posegam v korenine vsega, kar raste.» — «O marljivi ogenj, prebogata kri, vzgon in ljubezen: dobro in zlo! O vse ljubim jaz!» Svoje lastno življenje in življenje svojega prijatelja si opiše na ta način: «Mi smo oboroženi, neustrašeni, jemo, pijemo, spimo, ljubimo — nobenega zakona izven nas ne izvršujemo, jadramo, se vojskujemo, krademo, grozimo — sko? puhe, družine in duhovne strašimo, zrak dihamo, pijemo vodo, plešemo po travi ob morskih bregih — naseljujemo mesta, brez? miselno se rogamo, pravilnike smešimo in preganjamo vsako šibkost: tako izvršujemo svoje pohode.» In v Spevu o raz? k oš j i h kliče: «O to je nekaj upropaščajočega in groznega! O tc> je nekaj povsem različnega nego to življenje, malenkostno in milo? srčno!... Videti ljudi, kako padajo in umirajo, pa ne objokovati jih! Okušati divjaški okus krvi — biti tako vražji! Okušati z zadoščenjem rane in smrt neprijateljev.» — «O, dokler živim, naj bom jaz gospod, ne suženj življenja, in življenju se naj po robu postavim kakor mogočen osvajalec.» — «Pusti milosrčnost, navade 1 Ne smemo pozabiti, da je izšla prva izdaja Travnih bilk leta 1855. 686 Giovanni Papüä / Walt Whitman___ _ in one, ki jih ljubijo. Pustite mir, zamaščenost, pokornost tistim, ki jih ljubijo.» On pa hoče zapeti «spev o telesu in resničnosti na zemlji.» Čuti vso neomejeno veličino zemlje in ji spočenja spev, ki jc veličasten kakor kakšna himna iz Rig vede: «O široka glo* bokost, plavajoča v prostorju in vsa pokrita z vidno mogočnostjo in krasoto, spreminjajoča se v luči in dnevu in plodonosni in duhovni temoti! Nedosegljive, visoke procesije solnca in meseca in nestevila zvezda krožijo zgoraj. In spodaj so mogočna bilja in vodovja in živali in drevesa; vse je prežeto z nedoumnjenim smotrom in s preroško skritim namenom.» In ne samo, da je imel pred Nietzsche jem ta občutek o zemeljski vrednoti, temveč tudi vero v neko višje človeško plerne. Rekel je ljudem ovojih Časov: «O, da bi človek, rojen iz vas, vaše značilno pleme tu rastlo ognjevito, dobrotno, ogromno, tu. kakor stolp zraslo nad prostorninami narave. Tu, neomejeno po zidovju in strehah, sprejemalo vase široka prostorja, čista m brezmejna. Tu smejalo se z nevihto in solncem, tu veselilo se, tu potrpežljivo podrejalo se. Tu premišljevalo o samem sebi.» In skrivnostnemu trobentaču kliče: «Koračnice zmag! — Svoboda! — Öovek, končno zmagovalec!... Prerojeno pleme se pojavlja! — Svet popolnosti! Vse jc radost!» Takšni trenutki dionizijske zanesenosti, ko je Whitman ves prevzet od vzhičenih radosti, niso redki v njegovih spevih. «Jaz sem tisti, ki se vodno smeje,» pravi na nekem mestu. Pa ne samo, da se smeje, ampak on kar blazni v radosti Tako končuje neka njegova vzplamenelost: «O, nekaj še neizkušenega! Nekaj, kar izkušamo v zamiku! Popolnoma ubežati sidrom in objemom drugih! Svobodno jahati v diru! Svobodno ljubiti! Pognati sc, nepokojen in nevaren. Zažcleti si, da tc uničijo izkusiljave in vabe! Dvigniti se in skočiti v nebo ljubezni, ki je obrnjeno vame! In dvigniti se od tu s svojo vpijanjeno dušo! Izginiti, čc mora biti tako! Izpiti ostanek Življenja v eni sami uri nasičenosti in svobode, v eni sami uri brezumja in razkošja.» — «O, da bi mogel za vso prihodnost napraviti iz življenja pesnitev novih radosti) Plesati, stiskati roke, veseliti se, kričali, skakati, zazibavati se, prelivati se! Hiti mornar sveta, de in o sv. Tereziji (169. 170. 177). Na pretres je prišlo poleg omenjenih -icmov šc kakih 5<» drugih problemov in problemekov. o katerih bi naj bil .•"t: Prešeren po Puntarjevi sodbi med svojim poetičnim snovanjem razmišljal. ;• z. tudi astrologija i UO). «Kaos» — -ka^s» (110. S17. 154. 155. 162). tcozoi'ij:. ;td. hi. kur je za Punta rjevp članke še vedno značilno: \ podkrepitc\ v ;v tudi t- razprava opremljena s citati, ki jim zaman iščeš opravičila v . %: m i citati >e predstavlja kakih i'» modernih piscev od Arnolds i 23-r; -J . vicha «.125. !2<>i. katerih resnične ali namišljene rezultate b:..bjia. QXOCi?2.. _ jn Prešeren .n aptyj. yc deti, ako n a i bi imelo njih citiranje tukaj kak pomen v. n v koriti za prešernoslov ic ne pomenja :'.obcna tel'. Punlarjcvih odstru'..j?c:v ••• • .nore?«» ttiil' take metode dovesti. kaže polog razni!', drugih primerov <[.•.>•■. ..: r..r;eva »prema pesnitve »Zvc/doglcdoni» (^Astrologamo: 116): k er ' igračko, za katere koncepciji» ic /adustovalo poznanje preproste -kranjski. . .. >. opozarja Puntar na literaturo o študiju astronomije m astroioui.iv' !e. kar je wi;c: •.dati «> Krstu«. Drju. Puntarju jc sh> sploh pred vsem za problem Krsta », s •» smo se / muko prerili skozi peri jode, ki obravnavajo «Krst», sc začudim«/: -e vprašanje res ne d;i rešiti naravneje. problemu res ne najti enostavnejšega mentarja. poemu res ne točnejše ocene? >padam med one. ki sodijo, da je to navzlic vsem nasprotnim poizkusom Ž: „'.-novim in Puntarjevim mogoče. Seveda £re pri tem za to. da se primerno ur -števajo in spravijo med sabo v sklad važni momenti: Prešernov svetovni >r: Prešernovo pojmovanje slovenske zgodovine: Čopova teorija o epu: ii. /urne razmere n Ljubljani \ dru<.*i polovici leta 1835. Za dokaz, da Prešeren vsaj že jzza dunajskih let ni bil pozitiven katoliški gornik, ampak da je bil na j>trani romantikov*trcigcistov. ie. zbral «X\ ■ono vi m» čitateijem že dr. Prijatelj glavne priče (1921, 529, 596—599, 6(K»). — Kako^^dal ^/ešeren^na^ovßjnsko^zgqdQvjno, je povedal v 8. sonetu «Sonetnega venca»: v^Viharjcv jeznih bile pokrajne naše iso, kar. Samo, tvoj duh je zginil... Obložile očetov razprtije s m sužno ramo ... M^M^Wij^Q&t-SP in slave časi...» To se .pravi, da Prešernu za Slovence tudi pokristjanjenje ni pomenilo nastopa mirne, solnčne, svobodno*junaškc, srečne dobe, ampak smrt nacijonalncga življenja, okrepitev suženjstva brez nacijonalnih junakov. — čop sicer ni dobil prilike, da bi bil vse nazore, ki jih jc imel o epu (SBL 104), javno obrazložil, vendar jc Prešeren iz razgovorov s prijateljem gotovo vedel, da jc bil temu višek poetičnega ustvarjanja ravno ep, ki se odi likuj predvsem po svetovnozgodovinskem ozadju, nacijonalnosti, objektivnosti s primesjo elegičnosti, navdušenostjo v pojmovanju in slikanju naravnih krasot. Sploh je verjetno, da jc Čop Prešerna nagovarjal, naj se problema loti. Ko se jc torej Prešeren po prijateljevi smrti ves prepustil misli, da zasnuje poseben primer za «minljivost sladkih zvez» ter v plodnem razglabljanju o tej temi išče «hladila ločitvi» od prijatelja in «leka ljubezni stari rani», je začel uvaževati problem slovenska/povesti v verzih» — epa, ki jc bil v toliki meri prijatelju, «ki spi v prezgodtrm^robi, pesem mila». «Junaka» za povest v dobi izza «Pipinovega jarma» sploh ni imel iskati, ako jc hotel ustreči Čopovi zahtevi po nacijonalnosti, saj ni imel vzroka, da bi izpremenil svoj pogled na domačo zgodo* vino. Ustavil se jc torej v dobi, ki jc imela sijajno svetovnozgodovinsko ozadje, a obenem šc tudi vedno slovenske narodne «junake»: v dobi, ko sta se še borili stranka slovenskih starovcrcev in slovenskih kristjanov. A tu se je začel naj« težji konflikt, kar jih je svobodomiselni slovenski poet doživel: ako razplete fabulo v zmislu simpatij iz svojega svetovnega nazora in svoje narodnozgodovin« ske orijcntacijc, povest ne bo mogla iziti, ker nastanejo spori s cen/uro, ki mu je bila zaradi soneta cenzorjema Pavšku in Stclzichu ravno v tem času posebno gorka (prim, letošnji «Zvon» 128), a ga imela obenem tudi zaradi «Nebeške procesije» v evidenci; ako pa da triumfirati supranaturalističnemu svetovnemu nazoru in zamiži obenem pred lastnim prepričanjem, da Krst «zadnjega» slovens skega starovcrca ni pomenil nove velike slovenske dobe, potem sme sicer pisati povest v prepričanju, da jo bo mogel natisniti, toda... Poet je pri izbiranju upošteval cenzuro. A nalogi, ki jc nastala na tej novi idejni osnovi zanj kot poeta, tudi njegov silni genij ni bil povsem kos. V «Krstu» se dajo sicer ugotoviti lastnosti, ki jih za ep predpostavlja Čop v pismih in beležkah, z elementarno silo vplivajo uvod in posamezna mesta drugega dela, toda -r- kot cclota poem nc zagrabi, marsikoga pa naravnost razočara. Preočitno je, da je pustil poet vse svoje simpatije pri črto; miru «Uvoda» in da je v drugem delu z njegovim zanimanjem tudi njegova moč pojemala. Ne gre za to, da supranaturalistični nazor sploh triumfira, slabosti so poslcdica okoliščine, da pripravlja zmago temu svetovnemu nazoru poet, ki se ga jc sam otresal. Ne gre za to, da se kak Črtomir sploh pokristjani, ampak moti me, da govori Črtomir v prvem dcUAjxnc besede: «Manj strašna smrt je v črne zemlje krili kot so pod svitlim solnccm sužni dnovi», v drugem delu pa postane 2-samcmu sebi nezvest, in to v resnici že z besedami «Ti gospoduj čez vero, misli, delo» (36. stanca), torej po prvem agitacijskokatehctičncm govoru ženske, nc da bi bil utegnil idejno vsebino preorijentacijc doživeti in doumeti i^ie da bi poizkusil dobiti tudi najmanjšega poroštva, da bodo odslej «sužni dnovi» njegovega naroda «manj strašni». PryscriM) si? j<> /avetUil vzroka «Krstovih» žibkosti in trpel pod mislijo, da je iz ozira na cenzurne prilike prvič izrečno proslavljal tendenco, ki ni bila zasidrana v njegovem svetovnem nazoru. Čopovim manom je poem vkljub temu smel posvetiti, saj jc imel vzrok sklepati (S13L 104, 105), da bi bil tudi prijatelj ta kompromis odobraval. Toda v posvctilnem sonetu jc podčrtal nekaj svojih misli tako, da so prijatelji v njih mogli čitati zavest, ki je spremljala poeta med ustvarjanjen^fsrečen oni, ki more trdno upati na nadaljevanje osebnega življenja in sreče «sladkih zvez» po smrti, toda jaz se ne štejem med take srečne vernike. četudi ne vsega, in jasnejše, čeprav deloma v megli metafor, je povedal 22. avgusta 1836. v pismu Čelakovskemu, ko mu jc poklanjal pesnitev: «Šc vedno se nahajamo v stanju, v kakršnem nas je našla Kollarjcva Muza (=» tako brez nadebudne literature, kakor se predstavljamo v Kollarjevi «Slavv dccra»)... Jaz, ki sem najšibkejše stebelce v puščavi kranjske literature (v nem. orig.: Ich als das schwankendste Rohr; podcenjevanje iz skromnosti = jaz, ki morem najmanj storiti), bi kot drugi Janez povzdignil glas ter oznanjal Mesijo (= bi z literarnim delom pripravljal tla močnejšemu literatu); toda farizeji in pismouki mi nc dajo besede (= cenzura me ovira), tudi mi hrana iz koreninic in kobilic nc tekne (= literarno udejstvovanje z ascetično tendenco, h kateremu me silita ozkosrčna cenzura in položaj, me nc zadovoliuiel^Mqj. najnovejši spis (= primer za hrano iz kobilic in koreninic): K erst per.. Savici, ki jc i^fte] "kflUj .kftflca marca, prosim, da presojate kot metrično nalogo (= naloga, ki sem si jo prikrojil v zmislu Cftfiovc. teorije in zlasti., tudi v zmislu njegove teonj£ o rabi tcrcinc in stance), s katere rešitvijo jc bil v zvezi^namen, da si pridobim naklonjenost duhovščine ( da se izognem konfliktom s^nzuro). Upam, da prcvajatclj sv. Avguština ne obsodi tendence teh par kitic (= upam, da ti, ki si prevel Avguštinovo «Dc civU tate dei», da se rešiš vzgojiteljstva, nc boš sodil moje tendence strožje nego svoje). Duhovni gospodje so bili tokrat z mano zadovoljni (dostavi: kakor Vaši s Tabo) ter mi hočejo odpustiti tudi prejšnje moje grehe...» "''"ait;, l»M' M pn^anln «K rs ta»; ntui4w4iUttU^.Žku»Jirjiniti ga proti Puntarjevemu, ki je v vseh glavnih točkah bistveno drugačen. PjQt:i;))pY svv|<>vni nazor PuMarju po vse j priliki ni jasen (prim. 251, 255. 25l>). Le tako si morem razlagati, da skuša na osnovi tobožnje Prešernove vere . v sodelovanju božje milosti pri izpreobrnitvi (6. resnica) zavrniti očitek, da je I Črtomirov krst neutemeljen (144, 145, 147, 148, 152, 167, 171, 174. 176, 231). : I)r. Debevec, po čigar mislih sta dr. Žigon in zdaj dr. Puntar tudi «vprašanje o zunanji tendenci ,Krsta4 popolnoma in končnovcljavno razrešila» (Čas XIX, 84). je to Puntarjcvo iznajdbo žc sprejel; in res sem radoveden, kdo izmed naših lahkovernežev jo šc bo. Puntar bi s pomočjo motivov, ki služijo Prešernu za primere, menda sploh najrajši tudi dokazal, da jc Prešeren v zmislu roman? tike tako rekoč moral biti izrazit častilec Marijin (prim. 114, 117). Poziva sc res lahko na Žigona, ki v iskanju samovoljnih korektur za Prešernove naslove tudi meni, da je «Krst pri Savici» «s tem takim Črtomirom svojim organsko nadaljevanje tiste v mistiko zaodetc poezije deveterostopnega cikla »Marija a ve' tam za .Sonetnim vencem4» (čitanka I. 114). Pa naj še kdo poreče, da Prešeren danes ne bi imel vzroka vzklikniti^«Prijatcljcv (ki hočejo narediti iz mene najpristnejšega katolika) me Bog varujCfsovražnikov (ki so imenovali moje pesmi »Sauglockenliiutcn') sc obranim žc sStm*» Sonet «Viharjev jeznih» je Puntar sicer ponatisnil (196—197, prim. 209), njegovega pomena za Prešernov pogled na slovensko zgodovino izza pokristjanjc* nja si pa ni predočil. Izjiepoznanja Čopovih teorij in iz stremljenja, za vsako ceno dokazati Prešer« novo odvisnost od Danteja, je vznikla vrsta trditev, ki jih nc ho Puntar nikoli dokazal: da jc «Krst» «osnutek slovenske usodne tragedije v zmislu Schellingovc teorije» (180, 193—212), «slovenska Divina commedia» (238) s paralelami v «Vicah» (144) in «Paradižu» (148), pesnitev, kjer da je združil Prešeren Wilhclma Schlc* gcla in Schellingovc estetske nazore o tragediji z etiškimi nazori sv. Avguština» (219). Res čuden pesnik, ki hoče spisatifŽpovcst v verzih», a gre študirat teorijo tragedije. Z načrtom tragedije v pisnto^raitelcu z dne 10. marca 1832, ki hi naj bila «bogata na dejanju in zapletljaji h», nima vendar «naša povest» ničesar skupnega. Izumetničena Žigonova teorija o «Krstu» kot spevu o «Kaosu», ki jo jc prevzel tudi Puntar (117, 154, 162), dela zmedo samo šc večjo. V rešitev teze, da Prešeren s «Krstom» «sc ni ponižal pred nikomer» (237), da je Črtomir značajni (238) «slovenski junak nc volkodlak», «slovenski Orcst», «slovenski Ojdip» (193) itd., se jc zatekel Puntar k Žigonovi ponesrečeni pods /jmeni o Črtomiru kot Prešernovem alter ego (238) in o-^Kxstu» kot alegoriji za boj čbeličarjev s cenzuro, oziroma o uspeli satiri na^janze ni stično kliku (171, 201, 210, 211, 218, 219, 222, 225, 226, 227). Ko bi gospodje vsaj čutili, kan» to vede! Alegorija jc potem tudi Črtomirova odpoved «veri krivi», crgo: Prešeren jc leta 1836. obsodil vso svojo prejšnjo poezijo! Prešernovih odločilnih stavkov v pismu Čclakovskcmu Puntar siccr nc za-molčuje, kakor Žigon v «Prešernovi čitanki», oklepa sc pa Tominškove teorije, da gre tu za golo ironijo (171, 216, 222, 227, 237, 242). Toda Prešeren ni bil človek, ki bi daljne prijatelje v pismih «informiral» tako, da bi ga absolutno ne mogli razumeti! Tako jc seveda naravno, da mnogo stavkov Puntarjcvc occnc «Krsta» nc bi podpisal (210, 249, 255, 258, 259). Dva članka v zborniku «Dante» segata preko okvira, ki sta ga predpisovali ekonomija in spccijalni namen italijansko^slovcnske kooperacije: na vprašanje o «Danteju v slovanskih prevodih» (Dcbevec: 69—84, 302) jc iz Ljubljane nemogoče dati izčrpen odgovor; dr. Vojcslav Molfe jc hotel «samo opozoriti na tiste glavne točke razvoja poljske literarne kulture, kjer se najizrazitejše zrcali vpliv velike Dantejeve osebnosti», in to sc mu je tudi posrečilo (Dante in poljska romantika, 263—268). K umetniškim prilogam, ki niso v obeh izdajah iste, je napisal dr. Stele primerne opombe. Dr. Fr. Kidrič. Hermann Wendel, Der Kampf der Südslawen um Freiheit und Einheit. Frankfurter Socictäts«D ruckerei, G.m.b.H. Abteilung Buchverlag. Frankfurt am Main, 1925. 798 strani. Sprednja platnica tega monumentalnega dela o borbi južnih Slovanov za osvobojenje in zedinjenje jc okrašena z Mcštrovičcvim kipom Marka Kraljeviča v okviru iz južnoslovanskih narodnih barv. Delo je po vsej svoji opremi ponos-in čast nemške moderne književne industrije, za ljubitelje knjig pa predmet estetskega razkošja. Umetniško vabljivo zunanjost knjige pa daleč prekaša njena prezanimiva vsebina. Tri leta jc pisatelj zbiral gradivo, ga proučeval in iz njega sestavljal svojo obširno, vestno in temeljito študijo o južnoslovanski svobodi. Izmed nebrojnih knjig, na katere se zgodovinar lahko opira pri takem delu. navaja Wendel na šestnajstih straneh tri sto šest najzanesljivejših in najpomembnejših del, in siccr sto sedem in trideset slovanskih, sto trideset nemških in nekaj drugih, zlasti francoskih in angleških. Pri Mclikovi «Zgodovini Srbov, Hrvatov in Slovencev» imenuje I. in II. zvezek z letnico 1919 (str. 757), dočim je II. izšel v dveh snopičih leta 1920. Pregled literature je vsestransko olajšan z razporeditvijo po poglavjih, /. zvezdicami in s kurzivnim tiskom za nemška dela v latinici. V pospremili besedi (str. 7 do 8) nam pisatelj razkrije svoje pravo razmerje do svojega dela. Ugotovivši, da «Se danes prevladuje ponekod mnenje, da jc južnoslovanska država slučajna tvorba radi zmage sporazuma», nadaljuje: «To delo kaže južnoslovansko narodno edinstvo kot plod istega naravnega razvoja, kateremu se morajo Nemci in Italijani zahvaliti za svojo državnost. Ono misli na zedinjenje odkopljc korenine, sledi njeni rasti in razkrije nasprotujoče ovire.» Vendar noče biti pragmatično zgodovinopisje, «noče dogodkov pripovedovati, temveč jih tako urediti, da njih notranji pomen brez mnogo razlagajočih besed sam zablisne». In res jc knjiga polna takih pobliskov, ki vso okolico nenadoma razsvetijo, da sc delo bere kot napet roman. Trditev: «Tudi Klio jc Muza» je s to knjigo izvrstno ponazorjena. Wendel navaja večkrat geslo: «Divide et impera» kot temeljni nauk iz do» mačega malega katekizma Habsburgovcev za svoje in za balkanske Slovane. A če človek v ccloti motri zgodovino južnih Slovanov, se mu nehote vsiljuje misel, da si je za južne Slovane poleg Habsburgovcev in še pred njimi isto geslo izbrala usoda sama. Najgloblji vzrok tega pojava tiči gotovo v duševnem ustroju južnoslovanskih množic, v temeljnih črtah njihovega značaja, katerih komponenta je bila zmerom ta, da so se deliti in vladati dajali. Katerikoli posvetni ali duhovni nasilnik jc v vsaki dobi našel v teh množicah voljne ovčice, na katerih je lahko izvajal svoje pohlepne orgije. Zato se zgodovinarju enotna obdelava južnoslovanske zgodovine prav trdo upira. Pisatelj mora številne konec in končiče te zmršcnc zgodovinske preje neprestano prekinjati, da mu kateri preveč ne za* ostane in mu delo enakomerno napreduje. To težkočo jc znal Wendel izborno premagati. Vsako izmed njegovih enajst velikih poglavij ima po več manjših, v katerih se posamezne nitke napredajo in po potrebi in okolnostih sproti zdru* žujejo, tako da ima bralec zmerom živo, organično vezenino cclotne in enotne južnoslovanske zgodovine pred očmi. Zadnje veliko poglavje je veličasten za« ključek vse obširne zgradbe, ki prizadeva s svojim bivanjem južnim Slovanom poleg vseh v knjigi spretno popisanih, neštetih bolesti še to, da do zdaj še ni bilo njihovega peresa, ki bi bilo začrtalo tako genijalno sintezo južnoslovanske ideje, kakor jim jo nudi Nemec Wendel. Da si to bolest utešijo, jim za sedaj ne pre* ostaja nič drugega, kakor da si Wendlovo delo prevedejo na svoj jezik (ali bolje — ojoj! — na svoje jezike) in se vanj tako zaglobijo, da kdaj pozneje — morda — sami šc kaj popolnejšega ustvarijo. Pesimizem v presojanju človeštva in njegovega poslanstva najde v malo* kateri zgodovini toliko hraniva kakor v južnoslovanski. Če opazuješ te razbolele, okrvavljene pokrajine z vsem njihovim gomazenjem človeških bitij, ki se med seboj sovražijo, zasledujejo, napadajo, izdajajo, mučijo, sleparijo, streljajo, iz* koriščajo, trgajo, izžemajo. sekajo in onečaščajo, a tako malo*, malokdaj resnično ljubijo, se ti zazdi, da nas nevidne sile mešajo in preobračajo v stokrat hujšem peklu, nego jc bil Dantejev. Dasi mora biti vsako, tudi zgodovin £«o pripovedovanje v dobršni meri subjektivno, ker zgodovinar kot človek ne more samemu sebi uteči, vendar ostane v Wendlovi knjigi šc zmerom taka strašanska gomila objektivnih dejstev, da se čudiš, kako so mogli južni Slovani vse to pretrpeti in se vendar ohraniti ter se dokopati do neodvisnosti in svobode. V uvodnem poglavju o «brc/zgodovinskem narodu in raji» riše Wendel vse ono turobno brezzgodovinstvo, ki se kakor težka, oblačna noč vleče skozi ves slovanski srednji vek in pri nekaterih plemenih šc skozi začetek novega veka. Leto 1389. jc strlo jedro južnega slovanstva in meja Azije se jc pomaknila daleč v Evropo. «Zid, ki ga je Habsburg gradil proti Osmanom. je bil iz južnoslovan? skih teles in jarek pred njim je polnila južnoslovanska kri.» (Str. 16). Že davno prej je Karel Veliki pahnil Slovence v brezzgodovinstvo, priseljeno tuje plemstvo, nemško in laško, si je s slovenskim znojem in slovensko krvjo pisalo svojo nc» častno zgodovino. Naslov «antemurale ehristianitatis» proti Turkom so južni Slovani prav drago plačali. Slovar južnoslovanskc akademije jc zbral iz te dobe nad sto izrazov za tlako in sto osem in sedemdeset označb za davščine. (Str. 18.) A tudi avstrijsko odrešenje, ni bilo mnogo boljše od turškega jarma, če so se še v 18. stoletju slavonske družine in vasi selile čez Savo in Bosno v območje polmeseca, samo da se otresejo krute avstrijske vojne uprave, in so se drznejši kmetje, predniki «zelenih kadrov» iz svetovne vojne, kot razbojniki poskrili v gozdove. O kaki skupni narodni zavesti takrat seveda še ni mogoče govoriti. «Ljudska masa med izvirom Soče in Pontom je bila kot množica neupoštevanih podložnikov. kot kup najetih sužnjev, kot vsota komaj preštetih kmetov, kot gnoj za tujo gospodo in gradivo za tujo zgodovino vse prej nego z zavestjo prešinjeno, celotno telo.» (Str. 28 do 29). Vendar jc že tedaj nastala vsaj neka bleda zavest sorodnosti in skupnosti, ko so se ob preseljevanjih radi turške nc? varnosti množice pomešale in se jc k vsem plemenom zanesel odmev narodne pesmi. Prva jasnejša znamenja, da se narod brez zgodovine začenja samega sebe zavedati, zasledi Wendel v dobi, ko se Juraj Križanič muči z iznajdbo vscslovan* skega jezika, pozneje v delovanju Rajičevem in zlasti v delu Dositeja Obradoviča, ki je zavestno in odločno zavlekel svoje rojake od bizantinskega izročila k za« padu. Tako so se Srbi približali Hrvatom in Slovencem, ki so že dolgo pripadali zapadni kulturi. Izrazitejša zarja skupne zavesti jc sinila v kmetskih uporih, a že tedaj so nemški mogotci gonili brate zoper brate in pošiljali Uskoke proti vsta* šem. Raja se je zganila, postala je narod. Iz znamenitega upora proti janičarjem se je razvil prvi zametek svobodne srbske države, ono jedro, okrog katerega so se do konca svetovne vojne zbirale polagoma vse zemlje današnje južnoslovanskc države. Ta zarodek je moral že v svojih prvih letih izkusiti brezsrčno, hladno tekmovanje Avstrije in Rusije na Balkanu in bilo mu jc med njima kakor drobnemu žitnemu zrnu med dvema mlinskima kamenoma. Iz strahu pred francosko revolucijo se je Avstrija po letu 1792. celo izneverila svojemu zgodovinskemu poslanstvu v bojih proti Osmanom ter se izprevrgla v njih zaščitnico in v po* speševalko slehrne reakcije. Podoben obraz kaže južnim Slovanom absolutistična Rusija in nič drugačnega francoski imperator s Korsike. Čeprav jc prva, kratka srbska svoboda za tedaj utonila v krvi in ognju osmanske osvete, vendar misel na zedinjenje in osvobojenje, ki jc tedaj zablisnila, ni več ugasnila. V poglavjih «lliria oshivlena» in «Ilirska lira» jc zbral Wendel vse bistvene podatke o Napoleonovi Iliriji in poznejši ilirščini. Ne Napoleonova državna tvorba nc nova južnoslovanskc jezikovna mešanica sc nista obnesli, a kot zbližu* joča činitcljica sta imeli vendar za današnjo Jugoslavijo velikanski pomen. Med tem si je mala Srbija zopet opomogla, despotstvu Miloša Obrcnoviea jc sledila lepša doba Aleksandra Karadordcja, srbska narodna cerkev se je otresla tujega nadziranja, Vuk in Kopitar sta ustvarila srbski književni jezik. Dramatično riše Wendel pomlad narodov v letu 1848. Poudarja, da je v Nemčiji završalo politično, v Franciji socijalno, v Avstriji pa narodno vprašanje. Južni Slovani bi bili radi udejstvili geslo:'«Svoboda, enakost in bratstvo» tudi za narode, kakor ga je francoska revolucija udejstvila za posameznike. Oni in Cehi so že tedaj proglašali načela, ki so šele sedemdeset let pozneje v svetovnem požaru gibala prsi najboljših. «Celo Jclačič sc jc morda v redkih, ncopazovanih trenutkih zalotil v sanjah o veliki južnoslovanski dr/a vi.» (Str. 255). Nemci pa so vsa taka stremljenja spremljali z mrkim, odklanjajočim: «Nichts da!» in mislili na svoj most do Adrije. Ogri so sebi priborili svobodo, a svojim narodom so namenili zatiranje. Dinastija si je za reakcijo usužnjila Jclačiča in Hrvate. Najslabše pa so se Slovani obnesli napram vstajajoči, mladi Italiji. Niso spoznali, jim očita Wendel, da bi bili morali italijanska stremljenja poistovetiti s svojimi. Ista kranjska in hrvatska omejenost napram italijanskim prizadevanjem se je v svetovni vojni, dasi v manjši meri, ponovila pod Borocvieem. Za to slovansko neumevanje se je zgodovina z londonskim paktom in rapallsko pogodbo nad južnimi Slo.vani izdatno maščevala. Tretjo četrt devetnajstega stoletja je zajel pisatelj v naslov «Prevrati in preobrazbe». Kljub notranjim nemirom se jc Srbija zmerom zavcstnejc priprav« ljala na svojo veliko nalogo, dočim sta nad avstrijskimi Slovani po pogodbi z Ogrsko mesto enega absolutizma zadivjala dva. Hrvate je dušil Bachov sistem, ki je hotel njih deželo v 10 do 20 letih popolnoma ponemčiti. Slovenci so se otepali z domačimi Nemci; Hrvatom so sc zamerili, ker so mnogi služili med njimi kot «Bachovi huzarji». Iz te čudne dobe se kot velikan dviga le Josip Juraj Strossmayer, ustanovitelj južnoslovanske akademije in neumorni branitelj južno? slovanske enotnosti. Srbe užigajo iskre iz kovačnicc zapadne demokracije: Maz« zini. Garibaldi, Rochefort, Jules Simon. Louis Blanc, Edgar Quinct. Pod zaglavjcm «Veliki in mali» pokaže Wendel vso nizkotno, ozkosrčno sebičnost velikih evrop; skih držav na berlinskem kongresu, ki ga označi kot «arcopag šušmarjev in krpucarjev»; zato sc je morala vsaka kapljica črnila, ki so jo porabili za štiri in šestdeset paragrafov, stokratno poplačati s krvjo. (Str. 388). Ta kri je bila seveda pred vsem slovanska. Predzadnje poglavje «Zbiranje in razvrščanje» pri? poveduje, kako se novi. težki kamni zavalijo na pot južnoslovanski svobodi: program v Mürzstegu. mladoturška revolucija, aneksija Bosne in Hercegovine, veleizdajniški proces v Zagrebu, avstrijsko oviranje srbsko^bolgarskc carinske zveze in prijateljstvo Bolgarije z Rusijo. A po krvavi noči od 10. do 11. junija leta 1903. se Srbija pod sedanjo dinastijo zopet povzdigne, dočim se Avstrija s svojo brezvestno, moralno gr.ilo diplomacijo in s svojim servilnim srbofobskim. dunajskim in budimpeštanskim časopisjem zmerom bolj pogreza v močvirje svoje namišljene mogočnosti. «Ker jc bila v teh okrajih ncmoralnost zdaj že sama ob sebi umevna, jc ostalo ministrovo stališče ncomajano.» pripominja Wendel k 1'ricdjungovemu procesu, v katerem se je vlada s svojimi potvorjenimi dokazil* nimi listinami blamirala. (Str. 594). «S temi proizvodi iz ponarcjcvalnice so eesarja in prestolonaslednika ujeli v mrežo Achrenthalovih načrtov proti Srbiji.» (Str. 597). Kakor je Avstrija pehala južne Slovane od sebe. tako jih jc Rusija vabila k sebi. «A v izbiranju sredstev je bila Rusija po brezvestnosti še zmerom za par konjskih dolžin pred državno umetnostjo drugih.» (Str. 599). V oktobru leta 1912. so se končno južni Slovani iztrgali čemerni, trdosrčni pestunji Evropi, se združili v balkansko zvezo ter začeli sami kovati svojo svobodo. C:im dalje nas pisatelj spremlja v našo dobo, tem bolj napeto, tem zanimis vejše postaja njegovo pripovedovanje. V zadnjem poglavju «Darovanje in iz* polnitev» preživimo znova vse tiste burne dni, ki tvorijo zadnje desetletje južno* slovanske zgodovine. Y tem poglavju .se pisatelj pokaže tudi kot zgodovinskega filozofa in moralista, ko pravi o tem razdobju (str. 621): «Ker sc je vsa Evropa spremenila v blaznico in klavnico, se je tudi na slovanskem jugu zdelo vse ne« /misel in pogibel in vse sile, ki so hotele razvoj ljudstva ovirati, so se pomnožile. A prav tako je njegovo stremljenje, da se uveljavi, napelo kite kot še nikdar poprej in tudi v teh peklenskih letih je znala logika zgodovine, velika in drzna stvariteljica, strgati slučajnost z nujnosti in z izprevračanjem, zamotavanjem in uničevanjem vsake vrste voditi časnost večnosti naproti. Kakor so morali otroci Izraelovi skozi puščavo, so korakali južni Slovani skozi bedo in smrt, skozi muko in krče, skozi kri in solze svoji namembi naproti, dokler ni nekega jutra zažarel pred njimi Kanaan njih narodne svobode in narodnega edinstva.» Polom Avstrije se mu zdi pravična in zaslužena kazen usode: «Tičala je tudi dobršna mera zgodo* vinskega razuma v tem, da se je tuje gospostvo, z mečem zgrajeno, z mečem vzdrževano, tudi od meča zrušilo.» (Str. 625). Nad vse zanimiv je način, kako naprti Wendel vso odgovornost za izbruh svetovne vojne zločinskim avstrijskim diplomatom, ki so v svoji divji želji po uničenju Srbije z zavestno lažjo izvabili cesarju podpis vojne napovedi. Ko jc cesar zjutraj dne 28. julija precenil srbski odgovor na ultimatum: «S tem odpade vsak razlog na vojno... Na kaj takega bi jaz ne bil nikoli ukazal mobilizacije», je bila napoved že na poti in izstreljenega svinca ni bilo več mogoče pričarati v cev. (Str. 652). Nato opisuje Wendel vso strašno Kalvarijo Srbije in avstrijskih Slovanov do končnega zedinjenja v letu 1918.. ki ima za slovanski jug isti pomen kakor za starejše narode letnici 1789. in 1848. (Str. 752). «Ustanovitev južnoslovanske države tekmuje po svojem pomenu kot evropski dogodljaj z ustvaritvijo italijanskega zedinjenja.» (Str. 750). «Le neumorno kulturno delo v mladi državi,» poroča ob koncu na str. 755., «jc nudilo dr. Kreku poroštvo, da bodo Srbi, Hrvati in Slovenci dva do tri rodove po zedinjenju v vsakem oziru en narod.» Tako bodi. Mikavnost Wendlovc knjige večajo učinkovite, kratke, ostre, večkrat zelo točne karakterizacijc oseb, ki nastopajo kot glavni ali stranski igralci v drami južnoslovanskcga osvobojenja. O predzadnjem avstrijskem cesarju pravi, da jc v Avstriji «odločala zmerom nebrzdana volja Franca Jožefa, ki je živci čisto v samovladarskih predstavah 18. stoletja, videč v državi nekakšno rodbinsko posest Habsburgovcev in zametajoč celo figovo pero ustavnosti pred nagoto samovladarstva.» (Str. 342.) Ob izbruhu svetovne vojne jc rekel cesar: «če monarhija že mora propasti, naj vsaj dostojno propade.» (Str. 637.) Wendel pri? stavlja z bridko ironijo, da jc beseda «dostojno» pomenila «v morju krvi». Se strahotnejša postane ta slika, ko izvemo, da jc cesar, ki mu jc poroka Franca Ferdinanda delala preglavice, sprejel poročilo o sarajevskem atentatu z besedami: «Tako jc Bog vendar vse zopet uredil.» (Str. 645). V Francu Ferdinandu je grof Czernin ugotovil «neodkritost, ki srednjo evropsko mero daleč presega». (Str. 592.) Drugje ga označuje takole: «Ta v najbolj togi oblasti po božji milosti tičeči Habsburgovec, ki jc bolestno objokoval konec neomejenega absolutizma in fevda« lizma.» (Str. 582.) Politično bistrovidnost treh znamenitih diplomatov razgali v vsej njeni naduti smešnosti s stavkom: «Kakor je Metternich odpravil Italijo, češ. da je to .zemljepisni pojem', tako je videl grof Burian, od leta 1903. kot skupni finančni minister, vrhovni gospodar Bosne in Hcrccgovinc, v južnem slovanstvu le Jezikovni pojem', in za ogrskega magnata in ministra Tiszo jc bilo z nagodbo med Avstrijo in Ogrsko ter med Ogrsko in Hrvatsko v letih 1867. in 1868. hrvatsko vprašanje rešeno za več geoloških zemeljskih dob.» (Str. 579). Nedavno umrli Conrad von Hötzendorf, ljubljenec Franca Ferdinanda in načelnik avstrijskega generalnega štaba, ima v knjigi tale spominek: «Kot človeče in pol, ki je sebi in drugim žlobudralo o .pravici do sile', je vsaj toslc prav spoznal: ,Združitev južnoslovanskcga plemena je eden izmed ljudstva gibljočih pojavov, ki sc ne dado utajiti ne umetno zabraniti*, vendar pa jc on, s komisom hranjena glava, hotel ta neizogibni razvoj pospešiti z nasilnim iztrebljenjem proste Srbije.« (Str. 588 do 589). Grof Auerspcrg se je šopiril «v svoji ošabnosti nemškega omikanega filistra» (str. 369), da bo Kranjska večno nemška, če Bog da. Pa n' _ ^ ___«Hfrgg vortätis- dal. Miioča Obrenoviča, k» je Kofel veljati za «ustanovitelja m oSeta Srbije», ričo Vfaidet kož Masnega, nezanesljivega, zločinskega Irmina;ja, sirovega okrafcneža, despota in morilca, dočkn mu je Pete*' KaradOffde «prvi vse« ao ustavni vladaš Srbije, ki s-i si sa prst ni oddsljil o-i spet uveden» ustav* iz leta 1889.» (str. 520), tako d a 3« je na nj&cu izpolnil eck: «Ia i*oi r^goe, mais il n« gouverne pas» (kralj kraljuje, a ne vlada). Naffemu Kopitarja oponese, da «j s bü v vsaki srčni gubici črao*r«mertega miži jen ja; prvi S!ovenec, ki jo za yss južne Slovane pričakoval odreSauja -od habsburške bi5e». (Str. 132). VeScsaslužnemu demokratskemu županu dr. Ivanu Tavčarju očita, da se je prehudo zaletel, ko je grmel: «Slovenska pest ne ho odnehala, dokler ne bo sovražnik v prah steptan in dokler u-t bo črno« žotea zastava ponosno vihrala nad njegovimi razpršenimi četami.* (S>:r. 699). Seveda n.-v sme pozabiti tudi pokojnega avstrijskega oprode dr. Susicrčiča, «ki je neomajno verjel v reeničnoet čikovne čate A. £. I. O. Ü». (Str, 717.) A Čast komur čsst: v dr. Kreku vidi «ponesno samozavest pravega moža is ljudstva» (str. 536). In končno sledi sivi starosta južnosfovanskih poxitikov Pa&5, H je občutil pogajanja z Avstrijcema Korošcem in Trumbičem «kot ponižanje Srbije ii\ kot eaoga iztced najtežji trenutkov svojega Sävljenja» (str. 725). Po pisateljevem namenu knjiga noče biti neprebavno znanstvena, ze.".o ljubi živahno pripovedovanje, krepke, odkrite isras*"., vpletanje značilnih prigod in pikan^uib. ocvirkov, Jki včasih skoro mejijo na časnikarski s!og. Rad-omenja pre> rok be, ki jih je zgodovina že uresničila, bodisi v pravem ali ironičnem pomenu, n. pr. Ctmiberčovo napoved v «Kseafe cur les revolutions et 1' independence da^a Serbie», 0 s © SJS Buenos Aires, Rosario de Santa F6; v severni n < Ameriki: v vseh večjih mestih direktne bančne zveze Posreduje vse bančne in trgovske posle z inozemstvom, posebno z Italijo in Avstrijo *f Olajšuje posle eks- in importerjcm s tem, da jim eskomptira menice v lirah kakor tudi v drugih inozemskih valutah ____^Sfc»___________ci^S*__-tfSSS^^ Stare letnike „LJUBLJANSKEGA ZVONA" (1881. do 1924.) v nekaj izvodih odda upravništvo „Ljubljanskega Zvona" v Ljubljani, Prešernova ulica štev. 54. NAJNOVEJŠE KNJIGE Tiskovne zadruge v Ljubljani, Prešernova ulica 54 Jos. Jurčič: Zbrani spisi. IV. zv. Uredil dr. Prijatelj. Broš. 72 Din, vez. v celo platno 86 Din, v polfrancoski vezavi 92 Din. Zbašnik Fr.: Žrtve. Roman. Broš. 24 Din, v celo platno vez. 34 Din, poštnina 2 Din več. Petrovič - Skrbinšek: Vozel. Vaška Sala. Broš. 18 Din, pošt. 1 Din. Korolija: Jngana, vila najmlajša. Dramska vizija v enem dejanju. — Broš. 7 Din, pošt 75 p. Ivan Lah: Knjiga spominov. Vez. 45 Din, broš. 35 Din, pošt 2 Dta. Nušič-Govekar: Narodni poslanec Komedija. Broš. 18 Din, pošt 75 p. Melik A.: Jugoslavija. L deL Druga predelana in pomnožena izdaja. Navadna Izdaja 60 Din, boljša 75 Din, po pošti 2 Din več. Sienkiewicz: Potop. 1.—8. sn. Broš. s poštnino vsi skupaj 100 Din. Puškin-Prijatelj: Kape ta nova h£L Povest — Broš. 24 Din, vez. 29 Din, po pošti 1-20 Din več. Schönherr-Skrbinšek: Zemfc. Komedija. - Broš. 15 Dta, pošt 75 p. Budal : Križev pot Petra Kupljenika* Povest Vez. 22 Din, br. 17 Din, poŠt. 1*50 Din. Kersnik Janko: Cyklamen. Roman. Vez. 27 Din, br. 22 Din, poŠt 1*50 Din. Kersnik Janko: Agitator« Broš. 18 Din, vex. 23 Din, pošt 1*25 Din. Frana Maslja-Podlirabarskega Zbrani spisu I. zvezek. Uredil dr. 1 Šlebinger. Broš. 70 Dta, po pošti 2 Dta več. tttttttttttttttttttttttttttttmttttmtt-s DELNIŠKA TISKARNA BRZOJAVI: DELTISK TELEFON ŠT. 132 ČEKOVNI ZAVOD ŠTEV. 11*630 V LJUBLJANI; MIKLOŠIČEVA CESTA 16 Izdeluje vse tiskovine do naj-umetnejšega barvotiska kakor tudi natiskuje liste, časopise, trgovinske in uradne tiskovine Vsa tiskarska dela izvršuje kar najhitreje in najvestneje po strogo strokovnih pravilih Obenem priporoča svojo kar najbolj moderno urejeno KNJIGOVEZNICO ki izvršuje knjigoveška dela najpreprostejše do najfinejše vrste Stroj za črtanje trgovskih knjig