KAZALO
Dragica Potočnjak................................................str. 4
Krištof Dovjak: Žrtvovana pristnost..............................str. 5
Taras Kermauner: Točna diagnoza: človek v pasti..................str. 11
Limonada Slovenka................................................str. 17
V sredici objavljamo besedilo Dragice Potočnjak.
GLEDALIŠKI LIST	ŠTEVILKA 5
Dragica Potočnjak
ALISA, ALIČA
(krstna uprizoritev)
Režiser Matija Logar
Dramaturg Krištof Dovjak Scenograf Jože Logar Kostumografinja Darja Vidic Glasba Primož Ahačič Lektorja Josip Osti, Jan Jona Javoršek
IGRAJO:
Alisa........................................................Barbara Vidovič
Magda........................................................Milada Kalezič
Zlata............................................................Jagoda Vajt
Ljubo............................................................Igor Sancin
Vitomir.......................................................... Igor Žužek
Premiera: 19. januarja 2000
Predstava nima odmora
Vodja predstave in šepetalka Breda Jenček • Lučni mojster Dušan Žnidar • Ton Uroš Zimšek Krojači Janja Sivka, Dragica Gorišek, Adi Založnik, Marija Žibert • Frizerki Maja Dušej, Marjana Sumrak • Odrski mojster Radovan Les • Rekviziter Franc Lukač Garderoberki Amalija Baranovič, Melita Trojar • Tehnični vodja Miran Bilko
Dragica Potočnjak
Dragica Potočnjak sodi med pomembnejše sodobne slovenske dramatike. Njeno dramatiko odlikuje poznavanje odrskih zakonitosti in intimne krhkosti našega sveta, iz katerega črpa svoj večkrat trpki družbeni angažma. Je igralka, pesnica in gledališka mentorica. Piše tudi radijske igre. Svoje umetniške izkušnje je od leta 1992 do leta 1996 predano posredovala beguncem iz balkanske morije. Njeno delo z njimi je bilo za projekt Pregnanci leta 1994 nagrajeno z evropsko nagrado (Tempere, Finska), leta 1996 pa z Zupančičevo nagrado. Z vsemi dramskimi besedili se je uvrstila v ožji izbor natečaja za Grumovo nagrado.
Dramatika: Slepe miši, 1991 (krstna uprizoritev v SMG, 1995); Metuljev ples, 1994 (krstna uprizoritev v SNG Drama Ljubljana, 1996); Alisa, Aliča, 1997.
Krištof Dovjak
■%/
Žrtvovana pristnost
Razmerja med psihičnim in fizičnim terorjem zastavljajo vprašanja, kako uprizoriti in gledati svet, ki ob srečevanju z grozljivko devetdesetih ostaja navidez neo-madeževan, čist.
Temeljna zavzetost Potočnjakove v igri Alisa, Aliča je sestop s prestola »čudežnega kraljestva,« nad katerim visi z zlatimi črkami napisan stavek: »Moja vest je čista!«
Krhkost, bolečina in nemoč begave življenjske moči v trčenju s porcelanasto, prhlo, presušeno, brezbarvno čistočo, v srečanju s kvazi-svetimi in nedotakljivimi predmeti, v stiku z obsesivno potrebo po čistosti omahne na tla.
Alisa, iskalka, tujka v vseh pomenih besede propade. V tem sporočilnem okviru beremo igro Potočnjakove kot angažirano. Alisa, Aliča je igra, ki ne odpira samo vprašanj o psihičnem kot osnovi za človeško zlo, temveč prehaja preko psihološkega realizma v politično-sociološ-ke okvire, ki so nam podobni oziroma lastni.
Skozi psihološki realizem, ki prehaja v obliko gledališča krutosti in omogoča groteskne uprizoritvene rešitve, postaja slika družbe, kakršno riše Potočnjakova, neoprijemljiva in v tem smislu stvarna. Svet, v katerem smo, je neoprijemljiv, mi sami smo takšni. Za vse lahko velja oznaka omotičnosti. Omotičnost je modus vi-vendi, ki ga prikazuje igra Alisa, Aliča. Omotičnost se najbolj manifestira v liku Magde. V Magdinih razmerjih z ostalimi
protagonisti igre tičijo naši odsevi.
Magdina omotičnost (tablete in alkohol) zastavlja vprašanja o njenem stiku z božjim. Magdin odnos do božjega je površen, pavšalen, tipičen. Z obliko božjega, ki jo je našla, je zadovoljna. Ne išče naprej, zato potrebuje omamo. Magdina omotičnost predstavlja ležerno množico, v kateri je Bog potuha. Družba, ki razume ali dopušča razlagati Boga na ta način, je najbolj vodljiva, je orodje, mehanizem, ki udejanja stanja zaprtosti in jih permanentno reproducira.
Soočena z realiteto sveta, ki s komorno moralo v imenu odpuščajočega Boga jemlje pravico v svoje roke, se Alisa sprašuje o pravici. Kot dramska oseba udejanja iskanje meja med dovoljenim in nedovoljenim.
Carrolova Aliča išče idealne proporce svojega telesa, da bi lahko vstopila v čudežno deželo. Alisa v Magdinem svetu išče možnosti izhoda, možnost tistega stanja, v katerem je dovolj prostora za vse, v katerem je človek odprt človeku, v katerem človek človeku ni paznik. Omotičnost, zamegljenost in anemičnost njeno iskanje onemogočajo.
V svetu legalizirane omotičnosti se Alisa sklanja in vstaja. Prilagaja se. Prevzema formo Alice pred čudežno deželo. Ponižna je in uporna. V tem je kristusov-ska. Išče resnico. Išče prostor za resnico. Zato sega globje. V tem je radikalna, drastična. Ničesar ne more izgubiti. Ne mo-

re pisati pisem svojim nogam, kot se še lahko tolaži Alice v čudežni deželi. Alisa ve, da ni v čudežni deželi. Ve, da je v de-želi anemije, zato potegne dlako z jezika. Provocira?
Misel na sramno dlako, fingirano ali resnično, asociira na močan vonj, na primarno resnico. V Alisi je skoncentriran življenjski sok. Prepojena je s primarnim, človeškim. Je nosilka življenja.
Je otrok, ki na koncu, potem ko pomanjšana/ponižana razbije skodelico in zažge obleko, spet seže po čudežni steklenički, da, povečana preko dovoljenih meja, zmelje najhujše prepovedi komornega sveta. Alisa dregne v osir zlagane morale.
Begava je in močna, z izkušnjo krvi olepšana, oživljena, osvežena. Njeno dejanje upora je v svetu, v katerem velja nič videti, nič slišati, nič reči, od sklonjene poze sužnje do dvignjene in fascinantne ženske moči usmerjeno proti laži, tišini, sveti »spucanosti«. Alisa se odloči iti mimo noža v vstajenje, v gesto, ki znotraj grotesknega sveta ostaja Kristusovo znamenje.
Ob tem vstajenju Magda obstane. Ji bo sledila? Ne verjamem, tudi na koncu ne. Zanjo se zdi, da velja Nietzschejeva misel, s katero si ne zna, ne more pomagati:
»Mogoč bi bil obrnjen poskus: da bi s slabo vestjo posestrili nenaravne težnje, hočem reči nagnjenost k onostranstvu, k protismislu, k pro-timisli, k protinaravnosti...«
Opravka imamo s temačnim, krutim odrskim dogajanjem, ki, koketirajoče z
magičnim realizmom, pripoveduje povsem vsakdanjo zgodbo; ta se - mogoče nedaleč stran - pravkar udejanja, mi pa ostajamo, skupaj z akterji pravkar udejanjajoče se zgodbe, ujeti v Nietzschejev stavek, ki nas opisuje kot dediče »dveh tisočletij vivisekcije vesti in samokrižanja;« Nietzsche nadaljuje: »v tem je naša najdaljša vaja, mogoče naše mojstrstvo, prav gotovo naš rafinma; naravna nagnjenja smo pobratili s slabo vestjo.«
Ljubo ga potrjuje: »Sem urejen, primerno situiran gospod, ki še prdnit ne upa.«
Ljubo je edini, ki se izogiba slabi vesti, vendar ostaja primitivec. Slabi vesti se izmika z varanjem, kvantanjem, slaboumnim cinizmom. Napol mu verjamemo, večinoma ne. Je tip, ki bi rad, pa si ne upa. Dvesto mark se mu zdi preveč. Telefon je najprimernejši. Vendar bi izkoristil vsako priložnost. Alisa ga takoj zavoha. Je pa Ljubo tip, ki se zaveda živali v sebi. Zaveda se klavca, ki ga nosi v sebi.
Znotraj tega bratenja s slabo vestjo, z nenehno nespečnostjo, z gesto posipanja s pepelom, Potočnjakova vzpostavlja realistična razmerja med protagonisti našega sveta, ki niti meščanski ni - le misli, da je.
Ljubo Magdo pozna: zbada jo. Zlata prav tako, vendar samo na svoji primitivni ravni dojemanja. V bistvu jo potrebuje, odvisna je od nje, od njene prijateljske zaupnosti.
Zlata je popolnoma prazna, nemočna, prevarana namiguša, ki bo dala na hitrico in se prišla zjokat prav Magdi.
Prav tako kot Magdo potrebuje Zlata, jo potrebuje tudi Vitomir, mevžast iška-lec mirnega življenja, »vidno pretresen« (hinavec?), je sicer sposoben bežati od nje. V sebi ima nastavke, zaradi katerih bi ga lahko celo spoštovali, vendar je večni izgubljeni sinček. Je reva, ki predvsem ne more brez slabe vesti. Slabo vest s svojimi odhodi namenoma ustvarja.
Njegova slaba vest je Magda, ženska, ki ne more brez sinčka, ženska, ki ga čaka in čaka in tuhta in tuhta načrte, kako ga prikleniti nase. Pri teh njenih načrtih je za Vitomirjevo beganje kriv ves svet, le sama ne.
Magda je čudna ženska, prototip laži, pohlepa, intrigantke, prototip nosilke travm. Je sadistka in mazohistka. Je pose-

sivna in usmiljena. Je ženska, zaradi kakršnih usmiljenost prihaja na slab glas. Je ženska, ob kakršni je za največjo evangelijsko vrednoto, odpuščanje, nevarno, da jo spremenimo v pomilovanje. Je ženska hudičevka, ki ji zlahka verjamemo in se opečemo, saj je videti kot angel. Ona bi rada ljubila. V tem ji najbolj nasedemo.
Je posesivna, najprej zavratno s pomočjo usmiljenja, kasneje odkrito zlobno, tiransko, izhajajoč iz grozljivih orožij senti-mentalizma-snobizma. (Glej fotografijo, skodelico, rože.) Je enaka borcem za ugasla ognjišča. Pojutrišnjem bo z Zlato, Ljubom in Vitomirjem na izletu po Koroški razlagala Emirju zgodovino Slovencev. (Na knežji kamen je sposobna v svojem nevrotičnem sistemu napisati grafit »Moja vest je čista! Moja dežela je čista.«) V glavi ima vse urejeno, vendar ji nespečnost in paranoja meglita horizonte. Ostaja komorna, malenkostna. Za skodelico je pripravljena klati, za košček cunje zažigati, vendar je njen obraz ves čas obraz lepote, miru, racionalnosti. Znotraj te racionalnosti, cepljene z nevrozo, travmo, je sposobna kreatorka psihofizičnega atesta. Ohranja status quo. Zdaj je vroča, zdaj hladna, ves čas sistematična. Zdaj je polna besa in odločenosti, s katero se Vitomirju odreče, v naslednjem trenutku že kvazi heroina, ki si želi usmiljenja. Ujeta je v svojo lastno mrežo. Zato steče za Emirjem.
Je pajkovka, ki potrebuje metulje. Z njimi ohranja slabo vest. Lahko si predstavljamo njene zasopihane besede: »Če prideš jutri k meni, ti bom povedala, kje je tvoja sestra!«
Magda Alisi ne more slediti. Njuni veri - Alisa, Aliča je tudi igra o verah - sta različni. Za Magdo je Alisina smrt napaka, v njenem nevrotičnem sistemu celo samo malenkostna napaka. Napako je mogoče, ob patronaži Boga, ki odpušča, odkupiti s slabo vestjo, s skrbjo za drugega, s samaritanstvom. Magdin krog se sklepa in razklepa. Med prvim in drugim so samo napake, krog pa ostaja. Za Emirjem sledi Safer, za njim Hamdija, Jožica, Franci...
Z igro Alisa, Aliča se sprašujemo o žrtvovanju, o smislu in učinku žrtvovanja. Sprašujemo se o Alisinem žrtvovanju in Magdinem žrtvovanju. Prav tako o žrtvovanju Vitomirja. Ob tem tudi o žrtvi nekega zakonskega življenja, ki ga predstavljata Zlata in Ljubo. Igra prinaša razmisleke o mučenju in načinih mučenja. Opozarja na mreže podzavesti in zavesti. Signalizira razkorake in nesporazume.
Je kruta igra, igra, v kateri Potočnjako-va sooča dva svetova: svet zaprtosti in svet odprtosti, svet travmatičnosti in svet, ki je obrnjen k sproščenosti.
Na strani zaprtosti se pojavljajo Magda, Ljubo in Zlata; Vitomir pogojno beži iz tega neigrivega prostora, ki onemogoča tako približevanja kot oddaljevanja, vendar nazadnje pristane na odsotnost gibanja. Je anemičen nosilec slabe vesti, ni sposoben radikalnega obrata, je večni povratnik, zapečkar, ne vleče ga navzgor, kot tudi ostalih treh ne. Alisina smer je zrak, odprtost, širina, sproščenost.
Alisa izrablja prostor, v katerem je zaprta, do konca; pozna ga, ima ga prevohanega. Vsak rekvizit uporablja usklaje-
no s težnjo odpiranja, vsak njen premik je s tem v ravnovesju. Njena krčenja vase, sklanjanja ali pomanjševanja so dejanja pri-lagajanja. Je zajčica, ki beži pred zvermi.
Bežati zna, vendar bega brez vsebine ne prizna. Udejanja se v okvirih obred-nega, je močna podoba, ki dreza v področja naše podzavesti. V tem smislu je njena vloga pogojno uokvirjena v žanr Ar-taudovega gledališča krutosti in izstopa iz dialogov Potočnjakove, ki sodijo z na-
menom prikazovanja družbe v okvire kritičnega realizma.
Alisini obrednosti, ki odpira, je kontrasten Magdin prostor, ki utesnjuje. Mag-din obred je zgolj krut, ničesar ne nagovarja, nikamor ni sposoben seči. Zdi se, da je vizualizicija te nezmožnosti ena izmed ključnih avtoričinih zahtev, saj ravno skoznjo lahko opazujemo pristnost in spontanost, ki bi lahko zamenjali kvazi-svetost.
Dragica Potočnjak ALISA, ALIČA
(drama)
OSEBE:
ALISA - 17 let, ni od tu, (pregnanka) MAGDA - 50 let, uslužbenka ZLATA - 45 let, njena prijateljica LJUBO - 55 let, Zlatin mož VITOMIR - 50 let, Magdin mož
Dogaja se v salonu gospe Magde, pravzaprav v dnevni sobi, ki je tudi jedilnica, od danes zvečer do jutri zjutraj.
Pohištvo je različnih stilov, prevladuje imitacija baroka. Prostor, čeprav velik, deluje prenatrpano zaradi nepregledne množice okraskov. Vaze se dušijo od vseh mogočih vrst predvsem suhega cvetja, gobelini, slike in fotografije v starih, masivnih okvirjih pokrivajo stene. Veliko in preveč je pozlate, kristala in porcelana. Prevleke in blazine na zofi so barvno usklajene z žametno rdečo preprogo in zavesami.
Žametno rdeča, ki se vsaj kot odtenek, poleg zlate, pojavlja takorekoč na slehernem predmetu, rešuje prostor popolnega neskladja in muz rahlim nadihom elegance vendarle daje občutek ubranosti.
I. DEJANJE
Alisa je že skoraj pripravila praznično okrašeno mizo za dva, v jedilnici, veliki dnevni sobi. Pri tem si nežno, komaj slišno prepeva našim ušesom tujo melodijo. Razčustvovano, zateglo, globoko. (Tisto, ki jo bomo slišali na koncu.) Pri deluje hitra, vešča in natančna. Zazvoni telefon, enkrat, dvakrat trikrat... Alisase niti ne ozre. Še vedno poje, nadaljuje z delom. Telefon kar zvoni. Alisa zavpije:
Alisa: Ostavi me na miru! Izklopla te bom! (Telefon neha zvoniti.) Prasac!
(Potem sede k mizi in iz žepa potegne majhen papirnat zavojček. Ven se razsuje množica raznobarvnih tabletk, kijih polaga po eno in eno na krožnike, v kozarce, tako da vse pravično in počasi razdeli. Potem razlaga in se igra večerjo. Njeno obnašanje je kar se da »fino« in izumetničeno, njen glas kar se da vulgaren, spremlja ga cmokanje, riganje, smeh. Na moč uživa, ko govori z nenaravnim glasom.Zelo pretirava. Očitno je, da nekoga oponaša.)
Alisa: Večkrat seje zgodilo, da seje vmio šele pozno zvečer, veš, a jaz sam ga reva čakala i čakala i čakala i... nisam jela. Uopće nisam bila gladna, moš’ mislit?! Ali ko se je oglasila lakota, sam znala, da je na poti domov’. 1 nisam se zmotila, ker se je že dvigao po stopnicah. Hip zatem je pozvonio in jaz sam mu radostna stekla u objem! Cmok! Cmok! Fuj!
I u tistom momentu je zadišalo iz kuhinje. Mmmmmmm... Nadvse prijatno ščegetanje gaje po sledeh najornamnejših-omam, ki so se u sopari dvi go vale iznad bogato obl ozcnog i brc z. s k rb n o pregrnjenog stola: odpeljalo u jedilnieu;-tO"je--tu (pokaže z rokami), gdje su ti ga moje nežne i tople rucicc, mehko posadilo na slo! ... a da, tamo jc onda prije bila - miza. btako-tr ritmu zelo prijetne i nevsiljene glasbe... Kraljevski se mu je smeh razlezeo čez malo nabrekle, vlažne ustnice. Njegove hvaležne oči so se raztapale na mojih prstih, koji su mu sa neprisiljenem elegancijom servirali sve te umetno sestavljene hrane, koje su-kaopo tekućem traku padalc na mizul
(Spet telefon. Alisa se trudi, da je ne bi motil.)
In Vitomir, kralj, sa malim »K.«., je o-h in ah in oj in joj - vzdihovao i mlaskao i cmokao in seje pblizovao in pretegovao od ugodja in stra-, ne, sla -sti, slasti. Od neskončnog užitka.
(Se dvigne in nadaljuje v telefon.)
Trbuh se mu je napihovao kao vzhajan kruh, da su mu popokali svi gumbi na sniježnoj bijeloj srajci in 'su veselo skakali po kuhinji - kvik, kvik, kvik... -Tam!
(In pokaže z roko. Spremeni glas. Se pogovarja z osebo na oni strani žice.)
Kaj ne razumeš? Jaz tud ne razumem... Koga? Nikoga. Molim te..., ne »volim«, rekla sam: »molim«... Pusti me! Neću više! Ostavi me na miru... Dosadan si... Da, da, samo obećavaš... Samo probaj!
(Vrže slušalko. Ko gre mimo rož, namenoma prevrne eno od vaz.)
Fuj, fuj, fuj!
(Spet sede za mizo. Ko se pomiri, nadaljuje kot prej, s spremenjenim glasom.)
I onda su ti ga moje ručice, ovako prijatno omotičnega zdvignile in nadvse previdno popeljale do kauča, kjer je revež zadremao.
Jaz pa sem veselo odskakljala pomivat posodo in si med žvižganjem tlačila v usta njegove ostanke.
(Tabletke pospravlja spet v papirček in v žep. Spet telefon. Alisa zavpije.)
Prasac stari...!
(Steče do telefona. Dvigne slušalko.)
Mrzim te, ostavi me, ne mogu više, neću! Fuj!
(Slušalko odloži na mizo. Zagleda rože na tleh. Jih pobira, vmes mrmra.)
Zdaj pa imamo samo še rožice, samo še rožice, rožice, smrdeče, rožice veneče!
(Vstopi gospa Magda, s svežim šopkom v roki. Nekaj trenutkov jo opazuje, potem zakriči.)
Magda: Ne dotikaj se jih! (Alisa se zdrzne, obstane, se ne upa obrnit. Počasi si popravi obleko in lase.) Kolikokrat sem ti že rekla, da se jih ne dotikaj?! Alisa: (Še vedno obrnjena stran.) Se jih nisam dotikala.
Magda: Kaj pa potem iščeš tam?
(Alisa ne odgovori.)
Kaj stikaš?!
(Alisa se na pol obrne.)
Alisa: Sti... kam?
Magda: Ja, stikaš, stikaš!
(Alisa se še malo obrne. Glasno)
Alisa: Stiskam?
Magda: Ne, stiskaš! Stikaš!
Alisa: (Se do konca obrne in zaigra začudenje.) Ne razumijem.
Magda: Kako pa govoriš?!
Alisa: Oh, oprostite, ne razumem. Stikat - te besede ne razumem. Jaz res ne...
Magda: Stikati pomeni, če kaj iščeš tam, kjer ne bi smel, med tujimi, med mojimi stvarmi.
Alisa: A ja?
Magda: (Trdo.) Ja! Zapiši si, da me ne boš spet spraševala.
Alisa: Šibom zapisala. Potem. (Se prime za žep.)~Nt vem kje imam beležko. Zapomnila si bom - Sti-ka-ti. A imate svinčnik? Si bom zapisala na prtiček. Magda: Pa kaj še!? Vzemi mi že te rože iz rok! Alisa: Joj, oprostite, se bojim, da ne bom pozabila, besede.
(Ji vzame rože iz rok, povoha, se skremži. Se obrne k Magdi.)
Uf, kako dišijo, prekrasno: (Zase.) Ste zmatrana? Magda: Smrdijo. Nadišavi jih! Svinčnik imaš na pisalni mizi, trola.
Alisa: Trola. (Se smeje.) To mije lepo: »trola«. Magda: Ne reče se, da ti je lepo, ampak, da ti je všeč. To je razlika.
Alisa: Kako? Ako mije lepo, onda mije všeč. Joj!
(Alisa si pokrije usta, ko se zave jezikovnih napak.)
Magda: Težko boš razumela. To je preveč za tvojo glavo.
No, popravi zdaj. Napake je treba sproti popravljat. (Alisa postavlja rože v vazo na mizi.)
Alisa: Tako ali tako ne bom nikoli razumela... To je prcvcč-zamojo.. :
Magdar Pred tem. Se ne spomniš, kaj? AlisanfZ-HffSTOefam.J Pa se! Rekla sem: Ako mi je lepo, onda mi jc vscc, namesto: Cc sc mi zdi kaj lepo, potem mije tudi všeč.
(Magda ne komentira. Vrže se na zojo in čez čas vpraša.)
Magda: Si vse pripravila?
(Alisa prikima. Sede na stol k mizi. Iz žepa zdaj mirno potegne beležnico. Se skuša spomniti besede, da bi jo zapisala.)
Enako kot včeraj?.
(Alisa prikima in stopi po svinčnik in slovar k pisalni mizi.)
Včeraj je bilo zelo okusno. Posebej meso.
Alisa: Ali zakaj moram kuhati vsak dan isto? Magda: Ker ima to najrajši.
Alisa: Ali ko jaz to pojem naslednji dan za kosilo, ni več okusno. In vsak dan isto, ne morem več. (Brska po slovarju.) Stik, stikanje, stikati... »Nebo in gore se navidezno stikajo.«
Magda: Drugi pomen, beri naprej.
Alisa: »Žena kar naprej stika za njim - skuša ugotoviti kje je, kaj dela...«
Magda: Očitno razumeš, dovolj! Čaj!
(Alisa odide v kuhinjo. Magda odpre torbico in krepko nagne iz male stekleničke. Glasno Alisi.)
Kot kaže si že pozabila, kako si bila lačna...
(A lisa se vrne s pladnjem. Narejeno.)
Alisa: In gola in bosa in... Nisem, do konca življenja vam bom hvaletna. Čaj.
(Alisa umetelno servira.)
Magda: Upam, da boš res!
Alisa: Ponavljam si zjutraj in zvečer, kot ste mi naročili. In potem res verjamem, da sem prišla v raj. Direktno - iz pekla v nebo.
Magda: V nebesa se reče.
Alisa: V ne-be-sa, se reče.
Magda: Če lažeš, je to greh.
Alisa: Izmoliš pa en očenaš, pati oprosti, taj vaš Bog je tako dobar.
Magda: Nehaj me provocirat, ker se ne bo dobro končalo!
Alisa: A ste mislili, da se bo?
(Dolga pavza, Magda pije čaj, Alisa brska po slovarju.)
Magda: A zgledam zmatrana?
Alisa: Ne.
Magda: Rekla si, da zgledam zmatrana!
Alisa: Nisem.
Magda: Si! Prej si mi rekla...
Alisa: Nisam.
Magda: Si!
(In se polije s čajem.)
Zaradi tebe, samo zaradi tebe!
Alisa: Da, oprostite.
Magda: Kaj si pa tako živčna?
Alisa: Nisam, samo »besede« ponavljam...
Magda: Saj ti gre že kar dobro, za teh sedem mesecev...
Alisa: Sedam mesecev sam tu?!
Magda: (Presliši.) Koliko je ura?
Alisa: Sedam i... Pardon, petnajst minut čez sedem. Magda: Še za tuš časa, v redu. Zberi se in govori le tisto, kar znaš, pa bo vse v redu.
Alisa: Kdo pa pravi, daje ta čaj res za shujšat?! Magda: Si mi zlikala obleko?
Alisa: (Presliši vprašanje.) Do kdaj bomo pa danes čakale? Jaz sam tako zaspana.
(Igra gre naprej.)
Magda: Madona, še nohte mi moraš nalakirat! Alisa: I rožice nadišavit i besedo zapisat i obleko polikat i večerjo servirat i... A kdaj bom šla lahko ven? Vse sam se že naučila, vse vas ubogam. Obljubili ste mi, da bom šla ven..., ko bom vse znala..., ko bo prišel gospod..., če ne prej. Ali gospod ne pride! Magda: Nehaj!
Alisa: Niti ne vem kateri dan je danes, gledam ven, ljudje so več slekli plašče, u kratkih rukavih bojo kmalu hodili, a vi...
Magda: (Na videz mirno.) Na štacionu še zdaj jokajo za tabo...
(Alisa, kot da lista po slovarju.)
Alisa: Katera je že tista beseda... sti... sti... sti -
ska...?
Magda: Stiska, ja! Eno figo si zapomniš! Stikati, je beseda. Stikati po tujih ritih. Ali z drugo besedo -kurbati se. To je tisto, kar ti manjka. Zato si pa nervozna.
Alisa: Nisam se kurbala! Deset dana sam tražila Emira. Bez hrane, bez pare, bez papira... poslije svega.
Magda: Slovensko, prosim!
Alisa: Ja, gospa.
Magda: Je kdo klical? Ce je kdo klical?!
(Alisa nekaj zamomlja.)
Ne slišim! A je? (Pričakujoče.) A je?
Aiisa: Ni.
Magda: A ni? Kako pa veš, da ni?
Alisa: Saj sam bila skoz tu. Noč i dan sam tu.
Magda: Tu?! (Čez čas, preveč prijazno.) Kaj je to?
Alisa: To je...
Magda: Tvoj dom!
Alisa: Lahko se vržem skozi okno.
Magda: Izvoli, a kaj boš imela od tega?
Alisa: I vi? Kaj sploh hočete od mene?
Magda: Spet si pretaknila celo stanovanje?! Si stikala za fotografijo?
(Tu se Alisa prvič dejansko zmede.)
Alisa: (Panično.) Ne, nisam, ne, kako morete mislit, da bi jaz, ko...
Magda: Priznaj, da si stikala za fotografijo! A si obljubila, da boš dala mir, dokler...
(Magda nevarna prihaja proti njej, v zadnjem hipu se Alisa spomni, skoraj zavpije.)
Alisa: Stikala sam, stikala sam... po, po pajku! Magda: Kaj?
Alisa: Po pajku sem stikala. Ko ste prišla noter sem stikala po pajku! Da! Tako je to bilo. Ja, po pajku... Magda: In kje je zdaj ta pajek?
Alisa: (Lahkotno.) Ne vem, ušo mije.
Magda: Kaj, med rožami je bil?
Alisa: Da. Tu med rožami. Tak velik, kosmat in debel i em!
Magda: Nehaj! Najdi ga!
Alisa: (Se dela, da išče.) Ti hudič, kam si se pa skrio? Te bom že ujela! Ja, a je res? Ja, pa je!
Magda: (Tiho.) A ga imaš?
Alisa: Ja. Ne! Uf, spet mi je ušo! Aaaa. Zdaj te pa bom! Op! Tuje.
Magda: Ubij ga, kaj čakaš? Popipsaj ga!
Alisa: (Pajku v dlani.) Nehaj me grizt, če ne te bom! Magda: Ja, daj ga že! Ubij ga! Madona, a ne veš, da sem alergična na pajke?
Alisa: (Igrapresenečenje.) A res?
Magda: Ja, res.
(Se sprehaja s pajkom, Magda je medtem stopila na stol.)
Alisa: Nisem vedela.
Magda: Saj sem ti povedala!
Alisa: Ne! Ojoj!
Magda: Kaj je?!
(Alisa odpre dlan.)
Alisa: Ne morem, ne morem ga ubit, ker ni pajek! Zmotila sam se. Pomota! Poglejte...
Magda: Ne približuj se mi!
Alisa: En mali listek od rožice je.
Magda; Stran, stran!
Alisa: Ga stisnem, zdrobim, ubijem v-prah. Brez krvi; Mrtvo. Prah.
Ne skrbite, pajkov nimamo, zato pa imamo mravlje, male, čisto majčkene. (Jo pobere.) Evo jo! Ji odtrgam nogo? A jo zdrobim?
Magda: Ja! Od kod pride vsa ta golazen v hišo? Alisa: Ta ni od tu. Izgleda drugače, drugače leze, drugače se obnaša, diši drugače, to jest smrdi, in je zelo prestrašena. Kot dajo nekdo podi. Kot da beži. (!je razjezi.) Ti nimaš kaj iskat tu! Kdo te je pa klicao?! Marš van!
(Jo vrže skozi okno.)
Magda: Nehaj zganjat teater! Še pod tuš moram:
Od jutri naprej boš vsak dan obrisala z vlažno krpo ne samo tla, ampak tudi stene in strop. Si razumela? Alisa: Vse bom posesala, pospravila, pobrisala, zbrisala s sveta to nesnago, ta gnjus, to go-la-zen... (Magdi.) Se reče tako? Pa koji vrag vam je dao tu stanovanjsku pravicu?! Na ta parket ne bo stopla nobena druga noga, sak! Odsekajte jim glave! Mravljam, pajkom, ščurkom i ostalim sovražnikom, sekaj glave, sak!
Magda: Pazi, razbila boš!
(Alisa poplesuje s skodelico v roki in taca namišljeno golazen. Magda jo gleda in se zabava.) Aiisa: Pokorno javljam, da so tla etničko očiščena. Zdaj jih bomo samo še etničko... Hura!
(In ji pade porcelanasta skodelica na tla.) Magda: Moj servis! Spet si razbila!
Aiisa: Nisam hotla, res nisam...
Magda: To imam jaz od tebe, kup razbite posode in... Stran! Pojdi stran!
Aiisa: Kupila bom, vrnila bom! Našla-si-bom-službo in zaslužila, vse, vse vam bom vrnila... Vse! Oprostite
Magda: Kupila boš? Ti boš kupila? Tega se ne da kupit. To je poročno darilo od moje mame! To je edini spomin. Tega se ne da kupit.
Aiisa: Nisam znala..., izvinte, nisam, nisam znala... Odpustite mi.
Magda: Odpustim? Jaz naj ti odpustim?
Alisa: Da.
Magda: Jaz naj ti oprostim, jaz naj ti pomagam, jaz naj te tolažim, jaz naj te hranim, jaz naj ti dam streho nad glavo, jaz naj se raztrgam od dobrote... Jaz, jaz, jaz?!
Kaj pa ti? Kaj boš pa ti storila zame? Kaj mi boš ponudila v zameno za odpuščanje? Kaj? No, povej -kaj? Kaj pa imaš? Kaj mi lahko daš v zameno za vse, kar sem storila, kar delam zate..., no kaj?!
(Alisa se trese in molči. Magda nadaljuje po pavzi. Hodi okoli nje.)
Ne veš? Ne veš, ker nimaš kaj, nič nimaš, ljubica. Nimaš kaj dat, samo jemlješ lahko! Samo to znaš, jemat, vzet, ukrast!
Kako naj ti potem odpustim? Nekaterih stvari se ne da odpustit! Zapomni si to!
Pospravi! In da te ne slišim več izreči niti pomisliti karkoli podobnega.
(Alisa gre po metlo, Magda po pijačo v torbico. Ploščata steklenička je prazna, torej sede na zofo in gleda Aliso, ki pometa in pobira razbite koščke.) .
Si ti njim odpustila? Si jim ali ne?
In kje je otrok? Kam si ga dala? Si ga rodila ali ubila v trebuhu? Kje je? Utopila si ga. Vrgla si ga v smeti? Zavezala si ga v polivinil in...
Alisa: Kaj hočete?
Magda: Jaz? Nič.
Alisa: Kaj hočete od mene?
Magda: Ti si tista, ki hočeš, jaz sem tista, ki dajem! To sva že vzeli, ljubica.
Alisa: Naglas povejte, kaj hočete od mene? Si ne upate?
Magda: Nehaj se dret, to hočem! Hočem in pričakujem, da si tiho in me ubogaš! To hočem! Alisa: Zelo dobro vem zakaj ste me vzeli k sebi. A pri živem telesu tega ne boste dobili, pri živem ne, samo pri mrtvem!
Magda: Izgini, nočem te več videt! Stran! Kako moreš? Prašiča, kako moreš mislit kaj takega?!
(Alisa je vrgla črepinje po tleh. In odhaja proti vratom. Magda skoči za njo.)
Nikamor ne greš, nikamor! Si mislila, da boš kar tako šla, zdaj ko mi gori pod nogami, ha? Ne boš, ne boš, ne. Poslušaj, kaj ti govorim... Poslušaj me! Kam boš pa šla? Kdo te bo pa vzel brez papirjev? Tebe ni, razumeš, ti ne obstajaš! Mene se ne zapušča, nikoli! Če me on še ni, me tudi ti ne boš!
(Ženski se ruvala.)
Gola in bosa si bila, ko sem te pobrala na cesti, vse sem ti dala, sprejela sem te kot svojo hčer, ti si moja..., moja, moja...
Alisa: Ovako gola i bosa nisam još nikad bila! Oni su me ponižavali mržnjom, a vi dobrotom! Hvala vam,
gospođo Magdo!
Magda: Fotografija! Če greš, je ne boš nikoli več videla. Zažgala jo bom!
Nekoč jo boš gledala... Še malo počakaj, zdrži, prijateljici sva...
Se je še spomniš? Očka, mama, Emir, Zuhra, mala Ajša, ti... pred hišo... Emir je bil najstarejši?
Alisa: Nemojte više, nemojte me više mučiti, molim vas.
Magda: Ne bom, jaz sem tvoja prijateljica, rada te imam, zelo te imam rada, tudi Vitomir te bo imel rad, boš videla. Pospravi zdaj. Počakali ga bova skupaj.
(Alisa spet pometa in pobira črepinje.)
A je še kje kakšen požirek? Daj mi, no. Nikoli več ne bom vpila nate.
Poglej, v omaro..., ti veš, kam si dala. Daj mi no! Ne, ne sigurno je še kje kaj!
(Magda začne iskat po omarah, policah, med rožami, povsod.)
Torej ni poklical? Bo že še poklical, baraba. Zapomni si to.
Alisa: Zakaj?
Magda: Kaj, zakaj?
Alisa: Zakaj ga še vedno čakate? Zakaj moram jaz vsak dan kuhat te blesave večerje?
Zakaj se nacejate s tem, s tem..., s tem čajem?!
(Alisa odnese črepinje. Magda vzame nekakšne tablete iz torbice.)
Magda: Zdaj bo pa ona meni tu možgane prala! Opica. Čma je kot opica.
(Alisa pomoli glavo noter.)
Alisa: Prosim?
Magda: Vode!
(Zase.) Divjaka res ne moreš naučiti kulture, opica!
(Alisaprinese kozarec vode.)
Alisa: Ne bo preveč tablet?
Magda: Ne. Naj gre k vragu!
Alisa: A gospod?
Magda: Ne! Ja, gospod, pa še ti z njim!
(Magda požira tabletke.)
Jutri ti bom kupila barvo, moraš se pobarvat.
Aiisa: Spet?
Magda: Ja! Izgledaš kot-ririjak:
Alisat-Saj ste vi tudi temni.
Magda: Jaz imam svetlo polt: Ti' pa izgledaš kot crnuh.
Ahsa: Nc bom sc vcc barvala!
Magda: Pa tudi za jest ne boš več dobila! Ce nisi zlikala, imaš sc cas.
(Magda pobere svoje reči in gre proti vratom. Alisa odnese kozarec, se obrne med kuhinjskimi vrati.) Alisa: Zdaj sam se spomnila, daje klical... nekdo. Magda: Kakšen glas?
Alisa: Lep. Hočem reči... topel. V redu glas je bil. Magda: Sploh ne verjamem, daje klical.
Alisa: Pa nič.
(Alisa se obme.)
Magda: Kaj je pa rekel?
Alisa: Nič.
Magda: Kako nič?
Alisa: Ne vem. Mogoče ni imel kaj povedat. Tudi to se zgodi, pravzaprav se skoz dogaja, da ljudje govorijo nekaj, o čemer nimajo pojma, ker...
Magda: Nehaj filozofirat!
Alisa: Ali to so vaše besede! Tu noter jih imam zapisane, gre še naprej...
(Vleče beležko iz žepa.)
Magda: Se ni nič. začudil, ko te je slišal?
Alisa: Ja, malo seje.
Magda: In?
Alisa: In?
Magda: To jaz tebe sprašujem.
Alisa: Jaz pa vas!
Magda: Uf! Si mu rekla, da me ni doma? (Alisa odkima.) Kako nisi? Zakaj nisi?
Alisa: Ker..., ker ni bil on.
Magda: Nehaj me zajebavat! S kom si govorila po telefonu?! Je bil ženski glas?
Alisa: Ne vem, mogoče...
Magda: Če ni bil »on«, je bila lahko samo »ona«. Kaj pa če jo je pustil? Šest mesecev, še dolgo je zdržal. Res ne vem, kaj je našel na njej? Še tak idiot se enkrat naveliča samo rit pa joške gledat. Pri njegovih letih je lahko še nevarno. Te mlade hočejo trikrat na dan, vsak dan. Enkrat je že lahko rekel ne, ampak dvakrat...! Alisa: Ni bila ona.
Magda: Kako pa veš, saj je ne poznaš. Ali pač? Alisa: Pomota je bila.
Magda: Pomota? Spet pomota?
Alisa: Pomotoma je bila pomota.
Magda: Vsak dan pomota! Glej, no, glej! In to takrat, ko me ni.
Alisa: Res čudno, te pomote bi bilo treba enkrat prijavit na policijo.
Magda: Če pride policija v hišo, bodo našli samo eno pomoto in to si ti! Ampak ti bi rada, da bi prišla policija v hišo in bi te našli, a?
(Zvonec. Alisa in Magda obstaneta kot vkopani.) Slišiš?
Alisa: Slišim.
(Spet zvonec.)
Magda: Tukaj je. Ne. Mogoče seje kdo zmotil. (Zvonec še enkrat.)
Pred vrati je. Tako zvoni samo on. Ostro, dolgo. (Zavpije.) Saj te slišim! Kar čakaj, jaz sem tudi! Niti stuširala se nisem! (Zdaj še ostreje zazvoni.)
Kaj pa, če ni on? Ja, kdo bi pa bil? Parfum, v torbici je...
(Alisa potegne najprej stekleničko z alkoholom, potem škatlico s tabletami, ki jo urno porine v žep, nakar se ji vse razsuje iz torbe. Magda jo vleče stran.) Stran! Poglej, če je vse pripravljeno. Vžigalice, kje so vžigalice...?
(Magda se dišavi. Si ogleduje mizo.)
Saj je vše premaknjeno! Kaj si pa delala? Tableta? Moja tableta? Od kod je pa...? To mi boš razložila! Las? Še eden! O, ti nesnaga!
AlisaHdite, otići če!
Magda: Poglej v kuhinji, če je vse pripravljcner-Se bom že kasneje preoblekla, me bo že poeakal;--(Zvoncc.) Grem!
(Odhaja, se še enkrat obrne in pogoltne tabletko.) Poberi-stvarir-stckleniecrskrij! Ne hodi iz svoje sobe; dokler tc nc poklicem! In potem odgovarjaj samo na. vprašanja! Razumeš?!
(Alugda gre ođpt et, Alisa hitro pobu a stvari. Iz žepa potegne škatlico s tabletami m st jo izprazni v žep, prazno stekleničko pa zaprv v škatlico in jo pusti ležati na mizici. Poleg postavi stekleničko. Mimogrede še izdatno pošpriea rože z Magdinim parfumom in potent steče v svojo sobo na drugi sti ant. Kratka tišina. Sltstjo se glasovi. V sobo vstopi najprej Zlata, za njo Ljubo in potem očitno vzneinnjena Alagda. Zlata ima v roki šopek rož, Ljubo nosi steklenico konjaka. Prišleka sta nasmejana in dobre volje. Zlata nekajkrat kihne.)
Magda: V kopalnici sem bila—
Zlata: (Magdi.) Imaš nov parfum?
Magda: Ne, zakaj?
Ljubo: Je Vito doma?
(Zlata ji da šopek in jo poljubi. Spet kihne.) Magda: Saj ne bi bilo treba. Kako pa to, da sta...? Mislim - kako sta?
Ljubo: Odlično!
(Zlata kar kiha.)
Zlata: Oprosti, ne vem, kaj me je prijelo. Mogoče prepih.
A ostalih pa še ni?
Magda: Ostalih?
Ljubo: Sva pač prva. Saj ni nič narobe, a ne, Magda? Magda: Ne, kje pa. Po vazo grem. Vidva pa sedita. Zlata: Saj si hotela krizanteme?
Magda: Krizanteme? Noja... lepe so.
Zlata: Nekateri jih imajo radi, mene pa preveč spominjajo na, na... Saj veš?
(Smeh.)
Ljubo: (Precej dobrodušno.) Si pač malce omejena. Zlata: (Ostiv inpieeej nenadno.) Da se ne boš kasneje slučajno pritoževal, ko bom jaz izjavila kaj tako
prijaznega-zate!
Ljubo: Razumem. Skrajšaj.
Zlata: Saj si jih naročila, a ne Magda?
Magda: Naročila?
Zlata: Nisem tako mislila, oprosti, preveč govorim. Ljubo: (Ženi.) Čestitam! Čestitam, da si vsaj enkrat priznala.
(Vsi se prisiljeno smejejo. Magdi.)
Po vazo si hotela.
Magda: Vidim, da se imata kar dobro.
Ljubo: Vitomirja še ni?
(Magda odide, ne odgovori. Zlata in Ljubo skoraj šepetata.)
Zlata: Nehaj jo spraševat za Vitomirja, sem ti rekla, da se menda ločujeta! Baje sta se že.
Ljubo: Menda! Njegov suknjič visi v predsobi. Zlata: Kaj pa, če ni njegov? Ah, briga me! Tadva se ločujeta odkar sta skup. Nekajkrat seje odselil in se spet vrnil k njej, uboga Magda.
Ljubo: A zato, ker ne more imet otrok, ali zato, ker ima Vito rad mlade pičke?
Zlata: Fuj, si pokvarjen!
Ljubo: A to še vedno ne spremeni dejstva, daje miza pogrnjena samo za dva.
Zlata: Čudno.
(Dvigne prazno stekleničko in jo povoha.) Zanimivo.
Ljubo: Ne vem, zakaj si me sploh zvlekla sem. Zlata: Vitomirja si hotel videt, če se ne motim! Sicer pa ne vem, kako dolgo bom zdržala, zdi se mi, da se bom kar zadušila.
Ljubo: Čuden vonj.
Zlata: Magdin parfum. Ogabno smrdi.
(Si ogleduje rože.)
Še vedno zbira to solato. To smrdi. Fuj! (Zdaj že kašlja.) Pridi sem, povohaj.
Ljubo: Ne, hvala.
Zlata: Odpri okntr Ampak se res čudno obnaša. Ljubo: Če je spila tole flašo, se še dobro drži.
Zlata: To, ki sva jo prinesla, bom kar skrila.
Ljubo: Jaz sem mislil na tablete, ne na alkohol. Zlata: Pa res, po eni spiš kot top!
(Ljubo odpira okno. Magda se vrne v trenutku, ko Zlata drži v eni roki steklenico konjaka, v drugi pa škatlico s tabletami.)
J,jubo:■ ?Afagdi:)-7.a takle razgled bi lahko-pobrrala vstopnice:
Magda: Za prijatelje je zastonj. Od kod pa vidva? Zlata: Ja, od kod?! Ljubo je bil utrujen in je šel popoldne kot ponavadi spat...
Ljubo: Pa še kaj smo jedli za-kosilo-jrpovej-. Lahko si pa izmenjala tudi kakšen nov recept:
ZJata:-Rcs sem vesela, da si naju povabila... po tako
dolgem času.
Ljubo: Jaz ji verjamem. Kaj pa ti Magda?
Magda: (Ičtslo, odsotno.) In drugače?
Zlatar (Gleda moža in ponovi kot prej on.) Uvala, kaj pa ti Magda?
Magda: Do!
(Ljubo sedi prt mizirMagdi to nc ugaja.)
Zlata: Sc vedno zbiraš rože? Ja, krasno.
Magda: Bomo odprli konjak?
Ljubo: Jaz bi rajši pivo, če ne zameriš.
Zlata: Jaz pa nič.
Magda: Žal nimam drugega alkohola v hiši.
Zlata: A ja?
Magda: Ja.
(Zlata dvigne malo stekleničko in se igra z njo. Magda hitro spravi škatlico tablet v žep.)
Ljubo: Bom pa konjak. Pa še zanjo enega...
Zlata: Sem rekla, da ne bom!
Ljubo: Ne, ti boš raje tečnarila. Saj ni nič narobe, če človek kaj popije, a ne Magda?
Zlata: Samo nehat mora znat!
Ljubo: (Magdi.) Še zmeraj si fejst punca.
Zlata: Zakaj me pa nisi sama poklicala?
Magda: Veliko dela imam v službi.
Zlata: Ja, saj mije rekla, ko semjo vprašala... Magda: Kdo?
Ljubo: (Zlati.) Popij malo, no.
Magda: In kako kaj živita?
Zlata: Matjaž ima punco, Ljubo neprestano bulji v televizor, jaz pa... saj veš:..
Ljubo: Ona pa samo gara.
Zlata: A si spet začel?! (Magdi.) Kaj pa vidva? Magda: Midva1 A ja, midva-z Vitomirjem? Nič, normalno... Saj veš..:
Zlata: Ja, služba, doni, otroci... (Se zave, da Afugdu nima otiok.) Oprosti.
Ljubo: Kje imaš televizor?
Zlata: Na obisku pa res ne boš gledal televizije! Ljubo: Vitomir vedno tako dolgo-dela? Osem bo. Magda: Osem?!
Zlata: Ta punca, ki ti kuha in pospravlja, ta študentka, pa ni naša.
Magda: Noben mi ne kuha in ne pospravlja.
Ljubo: A res nimaš televizije?
Zlata: No, ta ki je klicala namesto tebe...
Magda: Jaz te čisto nič ne razumem.
Ljubo: Potem imaš pa podobne težave kot jaz: Zlata: (Afozu.) Sc bova zc doma zmenila! (Alagdt.) Jo imaš na stanovanju?
Ljubo: Na zdravje!
ZiatarKako-pajcto, če vzameš nekoga na stanovanje? Ljubo: (Zlati.) Da ne bi imela slučajno kakšnih bolanih idej v glavi!
Ljubo: Včasih-re^-kžtf-pomuša.
žtata: Vcrn^ kaj gov<^rKr^~tiiserri-Tiora-.--faRaš--a-b
nimaš'.1
Zlata: Punco, dekle, ki li pospravlja? bjubot-Mislil sera, da sl-?,adovoljna z našo gospo M:n-ičko-(Eniso).
(Zlato spet napade kihanje.)
Magda: A si prehlajena?
Zlata: Ne, veš da ne bi hodila bolna naokrog. Magda: Saj smo vsi bolni.
Ljubo: Vsak na svoj način, ja.
Zlata: Jaz nisem nič bolna in ludi sanjala nisem, da me je zjutraj, kdaj je bilo, okrog devetih, ja, okrog devetih zjutraj, meje poklicalo neko dekle... Ni se predstavila. Zdelo sc mi je, da nr-Storenka, po tem sem sklepala-; dajo imaš za pospravljat. No, skratka, ta punca, ona, mlada mora bit, je rekla, da imaš zabavo in da naju povabiš. Da nas bo veliko, vsi tvoji in Vitomirjevi stari prijatelji, da si ti v službi, da si jo prosila, dala si ji telefonske številke, da ker ti nimaš časa, si jo prosila, naj ona pokliče!
Predlagala mije, naj ti prinesem rože, krizanteme imaš rada, meje spomnila, če sem slučajno pozabila, moram reči, da sem res, čeprav vem, da imaš rada rože in...
(Magda se zelo trudi ostati mirna.)
Magda: Nihče mi ne pospravlja, nihče ne stanuje tukaj in nikogar nisem povabila. Krizanteme pa sovražim, to so edine rože, kijih ne prenesem in ti to dobro veš! .
Zlata: Potem jih pa vrzi v smeti.
Magda: Sem jih že.
(Zlata vstane.)
Zlata: Hvala za vse. Za postrežbo pa še posebej! Magda: A zdaj boš pa ti užaljena?!
Zlata: (Ljubu.) Jaz grem.
Ljubo: Babe!
Zlata: (Magdi.) Veš kaj, samo to ti povem..., pravzaprav obema, da sem bila res zelo vesela, da se bomo videli. Ne glede na to, zakaj se tako dolgo nismo! Magda: Nekdo si te je pač privoščil! To se pač dogaja. Ljubo: (Ženi.) Preveč piješ, potem pa...
Magda: Kako pa kaj vajin, kako mu je že ime...? Zlata: Sem že povedala!
Ljubo: (Zlati.) Raje poglej, kako naša Magda še vedno, po vseh teh letih, ob svečkah, prosim lepo, čaka na svojega ljubega.
Zlata: A se boš ti kdaj nehal pritoževal nad mano? Ljubo: Ti pa res ne veš, kaj je hec!
Zlata: (Magdi.) Greva, da vama ne pokvariva romantične večerje.
Magda: Ja, lepo, da smo spet kakšno rekli, a ne?
Zlata: (Ljubu.) No, pa povej, kako je tisto dekle vedelo, da se poznamo?
Ljubo: To je pa vprašanje za Sherlocka Holmesa. Magda: So ljudje, ki ne delajo drugpga, kot da se ukvarjajo z drugimi. In takšnih ni malo, to menda veš. Zlata: (Možu.) Greva. Počutim se, kot da bi se z glavo zaletela v zid.
(Nekje v stanovanju se sliši loputanje vrat. Vsi za trenutek obstanejo in prisluhnejo. Magda se znajde.)	•
Magda: Nekje je prepih.
Zlata: Na pošti imajo prav gotovo zabeležene podatke, kdo kliče, oziroma od kod je klic.
Ljubo: Zlata!
Zlata: Kaj je? Kaj pa, če so ti, medtem ko si tu, odnesli že pol hiše? Me boš potem tudi zajebavat! Če bi te bilo kaj v hlaeah;-bi že poklical policijo! To ne more biti naključjcrGotovo je nekaj na tem.
Magda: Kaj pa, če si te je nekdo privoščil? Kak dober prijatelj...?
Ljubo: Ki se zdaj zabava namesto nas, ki bi se v resnici morali.
Zlata: Ženski glas je bil, mlad, stara mora biti največ dvajset let.
Magda: Prijateljica torej...
Zlata: Nimam tako mlade prijateljice. Matjaževo punco pa-poznam... Ljubo!
Ljubo: Ti, jaz je tudi nimam!
Magda: (Zadovojno.) Ja, človek nikoli ne ve, kje ga čaka. (Spet vrata.)
Zlata: To je pa res preveč za en večer! Je to sploh mogoče?!
Ljubo: Nehaj noret! Vse veš o meni. Imaš tako kontrolo, da bi moral bit bolha, da bi se skril pred tabo.
Zlata: Priložnost se najde.
Ljubo: Po sebi sklepaš?
(Vzame cigareto iz škatle, ki je pripravljena na mizi.)
Zlata: Če pa zdaj prižgeš, je med nama definitivno konec! Jaz ne bom hodila s tabo okrog zdravnikov! Magda: (Ljubu.) Ti kar kadi.
Zlata: Z rakom na pljučih?
Magda: O, bog!
Ljubo: (Magdi.) Saj ga nimam!
Zlata: Ga boš pa dobil! (Magdi.) Veš, kako kašlja ponočij cele noči ne spim!
Ljubo: Preseli sc v dnevno sobo! Nehaj me že matrat!
(Ljubo kadi. Magda neznansko uživa v njunem prepiru.)
Zlata: Ti se preseli. Ampak ne v mojo, v njeno, če jo seveda ima. Ali pa to počneta kar v naravi?
Ljubo: Ne, ampak v tvojem avtomobilu, ljubica!.
(Zlata se hlipajoč vrže Magdi v objem.)
Ti res nisi normalna! Oprosti, Magda, pozdravi Vitomirja. (Ključe položi na mizo.)
Magda: Kako bo pa vozila takale? Odpelji jo domov. Zlata: Ne grem domov! Ne grem. Nikamor ne grem!
(Magda postaja že panična.)
Magda: Daj no! To pa res ni nič takega. Vsak moški, hočem reči, vsak človek ga kdaj poserje, to je treba vzeti v zakup. Ljubo!.
Ljubo: Jaz grem v hotel, ona pa domov!
Zlata: (Magdi.) A.lahko ostanem pri tebi? Na zofi bom spala, prosim te, Magda.
(Magda jo grobo odrine.)
Magda: Ljubo, odpelji jo. Dosti vaju imam, doma se zmenita, ne pa v tuji hiši!
Zlata: Sem razumela. Si bom zapomnila, brez skrbi! Ljubo: Oprosti, Magda.
Zlata: A zdjj seji pa še opravičuješ?! (Magdi.) Z rožami si pa lahko obrišeš rit.
(Alisa se pojavi med vrati. V rokah nosi velik kuhinjski lonec, v katerem je aranžirala krizanteme.) Magda: Še zmeraj enako prijazna.
Ljubo: A greš?!
Magda: (Kot da ne bi bilo nič.) Lahko noč in uživajta še naprej.
Alisa: Nekoje bacio ovo mirišljavo cvijeće u smeće.
(Vsi se presenečeni obrnejo. Alisa gre z rožami v loncu proti mizi. Glasno in veselo.)
Dobro veče, dobro veče svima, kako ste?
Magda: Alisa!
(Alisa stopi mimo Ljuba k Zlati. Njena igra je sedaj na očitni meji med igro in realnostjo. Igra seveda z lahkoto in njej lastno eleganco.)
Alisa: Alisa...
Zlata: A ni bila Aliča...?
Alisa: Ali ona je bila u zemlji čuda, a ja sam u zemlji čudovišta.
(Vsi se prisiljeno zasmejejo.)
Ljubo: Jaz sem pa Ljubo, če...
(Alisa se niti ne ozre nanj. Čez čas.)
Zlata: Midve se pa poznava... po telefonu...?
Alisa: Vsi se mi na en način poznamo.
Ljubo: Duhovito!
Magda: Zdaj pa spat, Alisa. Spat. Slišiš? Sem rekla - spat!
Alisa: Ja, saj zato sam prišla, da vas vprašam, če grem lahko...
Magda: (Trdo.) Lahko greš!
Alisa: Zakaj ste zdaj neprijazni? Jaz sam samo čakala, da vi mene pokličete, ko bo prišel gospod.
(Že skoraj teatralno se ozira naokrog.)
Pa se mi zdi, da ni. Da su to vaši prijatelji. Ali pa
sploh nisu prijatelji?
Zlata: (Tišje.) A gospodje Vito?
Alisa: (Ljubu.) Mogli biste biti i vi. (Magdi.) A ne. gospa? Svi su oni isti.
Magda: Ne nadleguj ljudi! Spat, sem rekla.
Zlata: (Ljubu.) Bi šla? Zdaj bi pa res lahko šla, a ne, možiček?
Alisa: Nadlegovat? Nadgledovat?
Magda: V slovarju piše. Pojdi že!
Alisa: K vragu!? (Smeh.)
Ljubo: (Magdi.) Si rekla v slovarju?!
Alisa: Da. Enih stvari se učiš do konca življenja, pa čeprav jih sovražiš. Tudi z enimi ljudmi živiš do konca življenja, čeprav jih sovražiš. (Ljubu.) A je tako? (Zlati.) A ni tako?
Zlata: Ne.
Ljubo: (Znasmehom.) Bi moral razmislit.
Magda: Če ne greš ta hip, te bom odvlekla.;., te bom odnesla!
Alisa: (Veselo, skoraj poje.) Ja, odnesite me. Odnesite... Nosite me. Nosite...
Ljubo: Če ne mislite ubogat, vas bom moral kar jaz... odnesti.
Alisa: Kako bi me vi? S ove ili s one strane?
(Ko Ljubo vstane, Alisa nenadoma zavpije.)
Ne! Ne, dotikajte se me. Stran! Gospođo Magdo! Zlata: Ljubo!
Ljubo: Samo hecal sem se...
Alisa: Ali svi bi oni mislili, da me u stvari hoćete, da me hoćete...
Zlata: (Magdi.) Tale punca pa res nima dlake na jeziku.
(Alisa elegantno izplazi jezik in kot da si vzame dlako z jezika.)
Alisa: Imam, imam jo, prav na jeziku jo imam, še vedno!
Zlata: To ni bilo mišljeno dobesedno! (Smeh.)
(Alisa nesramno.)
Alisa: Vas ne zanima, čigava je? Ova je od... Polno grlo jih imam. Vas ne zanima? Škoda, škoda.
Sicer pa, koga pa>kaj zanima?
Magda: Mene, kdaj boš tiho!
(Popavzi. A lisa govori in se giblje v vseh barvah in načinih.)
Alisa: Danas bo pa še ples. Mogoče bo pa policija prišla prej. Prej, da prej; a ne pravočasno.
(Magda jo že kar poriva ven iz sobe. Alisa govori kar se da hitro.)
Škoda, a ne? Škoda, a človek je šel predaleč, razumete? Zato nima smisla, čeprav izgleda, da ga ima, mislim, vse, kar je, tudi ni kar tako, a jaz bi imela raje še tak najmanjši, mali, mali, običan nesmisao...
U stvari mislim daje puno bolji od svakoga smisla. Znate, uvijek se pitamo - a gdje je na kraju krajeva
ovdje smisao. A kako bi bilo da je ostao, da je jednostavno izostao, da se sakrio, da ga jadnog nikad nije ni bilo... Auuuu, boli, boli me glava... Na kraju ćete sve saznati, sutra će sve biti jasno. Ali treba sačekati taj kraj. A i onda će sve opet poćeti iz početka. Ako neko misli, da sam luda, nek ide pa pita moje... moje... Oni će poreći, oni će šutjeti, neće se ni okrenuti, ali oni več znaju - sve...
Ostanite tu, nemojte odlaziti, molim vas, ostanite noćas s nama...
Ljubo: Jaz bi, pa mi žena ne dovoli. (Smeh.)
(Alisa se ne brani, ko jo Magda poriva skozi vrata, le tako močno je odločena vse povedati, da ne popusti in kar stoji. Na koncu sama odide. Tišina. Nekaj časa se gledajo, vsi naenkrat hočejo nekaj reči, pa se spet gledajo. Magda natoči pijačo.)
Magda: Je bil njen glas?
Zlata: Po telefonu? Ja.
(Spet pavza.)
Ljubo: Dekle ima hude težave s sabo.
Magda: Jaz pa z njo!
Zlata: Vse to, kar je govorila...
Magda: Je noro!
Ljubo: Je na videz nesmiselno, a za tem se skriva... Magda: Bolezen!
Ljubo: Ne', rekel bi strah, strah in žalost. Nekaj nam je hotela sporočiti.
Zlata: Predvsem tebi, da si ji všeč.
Ljubo: To, da najuje poklicala, mislim tebe, to lahko pomeni, da...
Magda: Da mi stika po stanovanju, ko me ni doma. Saj sem vedela.
Ljubo: Očitno ji je bilo veliko do tega, da prideva. Res škoda, da si jo spodila spat. Imaš pa precejšnjo moč nad njo, kako ji je že ime?
Magda: Alisa. Inje pravzaprav Vitomirjeva sorodnica -nečakinja. Hčerka od... Vitomirjev oče je veliko potoval, še prej... po drugi vojni. Inženirje bil, gradili so ceste tam doli in tako je... Rodila se mu je hči. In Vitomirje dobil sestro, pravzaprav polsestro, Alisa je njena hči in...
Zlata: Ne muči se, Magda.
Ljubo: Pustijo,-naj pove. Mene pa zanima. MagdarDrat je-umrl..:	\
Ljubo: (Hitro.) Brat?
Magda: fZflierfenp.-J-Sem rekla brat? Ne sestra, sestra je umrla in..., pravzaprav so umrli vsi in... Otrok je ostal sam in... popolnoma sama je ostala inje prišla k nama. Logično, a ne?
fcjubot-Sliši sc precej verjetno. Se na policiji bi ti verjeli.
Zlata: Nisem vedela, daje imel sestro.
Ljubo: Polsestro.
Magda: Polsestro, ja. Tudi on ni vedel, nihče ni vedel, dersedaj. Dokler se ni tam doli vse tako-spremenilo in je otrok prišel sem. Če ne bi bilo te - te krvave vojne, mogoče ne bi nikoli zvedeli.
Zlata: Kako vaju je pa našla?
Ljubo: Težko! (Smeh. Ženi.) Oprosti.
Magda: To se tudi jaz sprašujem.
Zlata: Kaj pa, če sije vse skupaj izmislila, da bi..., noja, da bi pač prišla do strehe nad glavo. To je lep način. Saj veš, kakšni časi so.
LjuborPa jc kljub temu sirota.
Zlata:-Ko bi bil zmeraj tak humanist!
Magda: Vitomirjcv occ jc res veliko let preživel zdoma..: Je pa to hud udarec za vse, tudi zame. Zlata: Si lahko predstavljam, saj si pravi heroj! Ljubo: Dober hec tole, ni kaj, dober hecl (Hudomušno, ženi.) Se ti ne zdi, da mu je celo malo podobna?
Magda: Komu?
Ljubo: Ja, stricu.
Zlata: Kaj tako pametnega lahko reče samo moški. Magda: No, potem ga pa res dolgo nisi videl.
Zlata: Zdaj boš pa večkrat prišel k njemu na obisk, a ne?
Ljubo: Prijetnih stvari po pravilu ne zanikam. A bistveno je vendarle, da si nehala dvomit vame. Na to se pije!
Zlata: Kako pa veš, da sem nehala?
Ljubo: Ker je to nesmiselno. Ti, to kar je govorila na koncu o smislu...
Magda: So seveda čiste blodnje.
Zlata: Jaz bi jo peljala kar k psihiatru.
Ljubo: Da mu pokaže vse tiste dlake na jeziku. (Smeh.)
Taje bila odlična! Punca je polna duha!
Zlata: Jaz bi rekla hudiča.
Ljubo: Bog ve, kaj vse je doživela.
Zlata: (Zavzeto.) Ja, verjetno jo je kdo posilil?! Veš kaj so vse delali, rezali ušesa, jezike, klali otroke pred očmi staršev, jih metali v ogenj žive, kar tako, saj si brala, (Magdi.) saj si videla po televiziji... Posilili so jo, sigurno sojo posilili!
Ljubo: Ja! Verjetno jih je bilo za celo četo, sto, dvesto, par tisoč, In kje je otrok? Kje so otroci, se vprašam! Poglej, dlake mi stojijo pokonci ob sami misli na ta divjanja, na vsa razdejanja, ki sojih puščali vsi tisti pijani soldatje na njej. Pomisli na sluz, gnoj, kri, udarce, brce v obraz, na te roke, ki so jo grabile po nagi riti, po joških, v usta, od zadaj, ona noče, prašiča, jo butne ob steno, nožji zarine v mednožje...!
Zlata: Nehaj! Nehaj, a si nor?
Ljubo: Ja. In srečen, da nisem bil eden od njih. Zlata: Ti?
Ljubo: Ja, ljubica, ker ne bi užival kot ti.
Zlata: Kaj pa govoriš?
Ljubo: Nič, hecam se. Kako pa sploh moreš kaj takega pomislit zame. Jaz vendar nisem barbar, jaz sem urejen, primemo situiran gospod, takorekoč žlahtni meščan, ki si še prdnit ne upa na cesti. Mi to delamo drugače, na skrivaj, a ne Magda?
Zlata: (Magdi.) A ga ti razumeš, kaj naklada? Ljubo: Magda razume, ona vse razume, a ne Magda? Magda: Ne.
Zlata: Ampak to, kar si rekel..., to je res drtiga-ktiltara-; drugenavade;-dmga —celo druga vera. In koliko je stara ?
(Magda skomigne r rameni.)
Zlata: Kako? fcjubor-Nima papirjev.
Magda: Takov
Zlata: Ja, kaj bos pa z njo?
Ljubo: Vedno sc kaj najde! Najpomembnejše je. da je prišla v prave roke. A ne, Magda? Magda bo že znala poskrbeti zanjo, a ne, Magda?
(Magda molči.)
In zato bova midva zdaj šla.
Zlata: (Neprepričljivo.) Ja, Magda bo znala. (Magdi.) Pripelji jo k nam.
No, to je pa res bilo... kot v filmu.
Ljubo: Kje pa je truplo?
Zlatar-Nehaj se že zajebavat!
Ljubo:-Sem mislil, da se pogovarjamo oTilmu.1
(Zlata ga že vleče za rokav. Ljubo Magdi.) Rožice boš torej obdržala? (Zlati.) Bi rekel, da jih je kar primemo dekorirala.
Zlata: A si spet začel zajebavat?
Ljubo: Ljubica zlata, danes si pa res ne upam več. Nisem vedel, daje punca tako pametna.
Zlata: Nisi vedel?! Saj, kako pa naj bi vedel?
(Zdaj se Ljubo zmede in razburi.)
Ljubo: Saj pravim, da nisem vedel! Kako pa naj bi vedel?!
Zlata: Ja, kaj se pa dereš?
Ljubo: Nič se ne derem! Hotel sem reči, da takrat, ko je vstopila s temle loncem, ni kazalo - torej nisem vedel - daje punca tako pametna. Je zdaj to jasno?! Ali pa me boš še zasliševala?
Magda: Madona, kakšen vihar!
(Daljša tišina. Potem Ljubo nadaljuje, popolnoma miren, kot da ne bi ničesar bilo.)
Ljubo: Mogoče je punca edo preveč pametna. Kaj praviš, Magda?
Zlata: Ja, tako lepo seje naučila govorit. Kdaj je pa prišla? (Magdi.) Pozdravi Vitomirja, če bo prišel. Ljubo: Če bo prišel?!
Zlata: Sem rekla »če«? Hotela sem reči »ko«. Zdaj
pa še jaz ne vem, kaj govorim! (Se neumno zareži.) Ko bo prišel, ga pozdravi.
(Ljubu.) Ključe od avta imaš?
Ljubo: No, pa si se spomnila. Jaz sem jih hotel pozabit, da bi se lahko vrnil.
(Magda mu podaja ključe, ki so ostali na mizi.) Zlata: Da bi kontroliral, če punca že spi?
Ljubo: Natančno tako!
Zlata: Midva-pares ne moreva odtu.tojckotzakletef Zc eno uro odhajava, pravzaprav odkar sva piisla. Ljubor-Mogoče sploh ne bi smete-odit:
Zlata: Prit. prit ne bi smela:
Magda: Jaz sem kar vesela.
Ljubo: (Smeh.) Ker odhajava:..?
Zlata: Ker sva prišla, jc hotela reči. (Alngdi.) Ne poslnšaj-ga,- saj-ga-poznaš: Upam, da ga ne jemlješ preveč resno.
Magda: Ne.
Ljubo: (Smeh.) Škoda! Škoda!
Zlata: Pripelji jo kdaj k nam.
Magda: Noče ven.
Zlata: A ja?
Ljubo: Mene pokliči, jo bom jaz peljal na sprehod! (Ženi.) Ne boš rekla Magdi za tabletko?
(Tudi Zlata se smeji, ko končno odidejo skozi vrata. Takoj zatem vstopi Alisa, posluša, na mizi zagleda steklenico konjaka. Iz žepa potegne polno pest tablet, ki jih požira s pijačo vred, medtem pa se nervozno ozira proti veži. V trenutku, ko ji je uspelo pogoltniti zadnjo tabletko, se na vratih pojavi Magda. Alisa hoče odložiti steklenico.)
Alisa: Fini ljudi.
Magda: Prašiča!
Alisa: Baš je super, kad nam ovako neko dođe i donese vam cvijeće. Bar si ga ne trebate kupiti sami...
(Magda pograbi lonec s krizantemami in se približuje A lisi.)
Magda: Ubila te bom...
Alisa: U redu, ali prvo razmislite, šta ćete sa truplom? Da ne bi onda poslije..., šta ja znam... Pa onda vaši planovi samnom i vašim mužem? U stvari, akoovaker kako vi kažete, racionalno pogledate, svejedno bi bilo bolje ne prenagliti: Ubojstvo u afektu, šteta! Izgubljena priložnost! Važan je načrt! Plan! Vi, koji radite sve po planu! I zato šteta ovog prekrasnog-ronearkoji-ste dobili za-darod vaše-mame-t ovog predivnog tepiha, koji vas podsjeća na... kad se natopi krvlju..., gotovo je... 1 zato, bolje nemojte to činiti...
Magda: Zadavila te bom!
(Magda spusti vazo nazaj na mizo.)
Alisa: To je već bolje... Ali ne najbolje! Najbolje bi bilo, da me prije svega još malo mučite..., da imame Jos malo vremena, da sc pripremite, da sc odlučite
kako. Pa niste vi obična morilka! Sve u životu ste premislili, za sve ste se odlučili, uzeli ste si čas, a ubijali bi u tren oka! Ne.
Magda: S tabo je konec!
(Alisa se Magdi umika, meče vanjo blazine, postavlja stole, lovita se okoli mize. Vpijeta.)
Alisa: To vem! I u neku ruku sam počašćena, da ću doživjeti svoju smrt u ovako lijepoj sredini meščanskog stanovanja, od nežne ženske ruke, a ne tamo kod nas od nekog barbarskog pseta... Ali me svejedno zanima, šta čete sa mnom poslije? Ne znate?
(Magda pograbi nož z mize.)
Magda: Doš ti vidla vraga!
Alisa: Pa da, kad već uzimate nož, onda je najbolje, da nastavite njime, ali pravim, ovim me nećete ubitfri poslije me samo fino, lijepo razkomadate, ko svinju, razumijete, ili kokoš ili..., znači polako me razrežete na koščke, pa u vrečke, pa vrečke u hladilnik, ko
janjetina, napišete gore datum... I svako veće po jednu u smeće! Super!
(Medzadnjim monologom ji je Alisa uspela vzeti nož iz rok. Magda se vrže nanjo.)
Magda: Ne boš me ustavila! Ne boš me pretentala!
(Alisa je popolnoma mirna, Magda visi na njej, kasneje le ugotovi, da se Alisa več ne brani.)
Alisa: Pretentala vas bom, jer se uvijek nađe neki pas ili mačak... kome zamiriše i onda... Znate šta? Najbolje bi bilo zapaliti, sve, mene spalili sa ovim lijepim uspomenama..., ali šta ćeš, uvijek ostane poneka kost...
Magda: Umolkni!
Alisa: Glas molči, ali kosti govorijo, vijekovima pričaju. Samo naprijed velika gospodo!
(Magda dejansko ne ve, kaj bi naredila, in ji primaže klofuto, Alisa se začne smejati. Njen smeh izzveni v temi.)
II. DEJANJE
(Minilo je toliko časa, kot traja odmor v gledališču. Glasba z začetka prvega dejanja. Alisa in Magda sedita ob mizi ali tam, kjer sta v prostoru končali prej, vsekakor pa na tleh, tesno skupaj. Alisa je precej »odsotna« in govori bolj počasi, vendar naj to ne bo še preveč očitno.)
Magda: Tvoje trpljenje se-ni izplačalcr-m-tudi moje ne. Prenizko ceno-ima trpljenje, da brga bilo kdaj konec.
Alisa: Molim?
Magda: Ti kar moli, če misliš, da te bo kdo slišal. Jaz sem zc zdavnaj nehala.
(Čez čas izbruhne.)
Zakaj siji rekla, naj mi prinese krizanteme, če veš, da jih ne maram?
(Magda vstane in gre do šopka, kiji ga je prinesla Zlata, z gnusom ga gleda.)
Smrdijo kot smrt.
Alisa: Smrt j e bela, j az pa sem videla samo krvave. Magda: (Nenadoma zavpije.) Nekaj sem te vprašala! Alisa: Ker je jesen, kije ne vidim... Ker bo zima, ki je ne bom videla...
Magda: Pa tudi pomladi ne, če ne boš začela sodelovat! Pregnana si kot sam vrag. Kaj naj še delam s tabo? Alisa: To pa veste...
Magda: (Cinično.) Tvoje trpljenje se ni izplačalo in tudi moje ne. Prenizko ceno ima trpljenje, da bi ga bilo kdaj konec. V si plačujemo za svojo nehvaležnost! Zapomni si to. Dobrota je sirota...
Alisa: (Provokativno.) Dokler ji ne porineš noža v roke.
Magda: Kaj? (Ostro.) Kaj si hotela reči s tem?
(Gre z rožami v rokah proti njej)
Kaj si mislila s tem? Slišiš, kaj te sprašujem. Zelo natančno mi boš razložila. Kaj si mislila s tem? Na kaj si mislila?!
Alisa: (Z igrano naivnostjo.) Na vas.
Magda: Name?
Alisa: Ne, na vas, na jednu drugu vas.
Magda: Ne razumem. Kakšno vas?
Alisa: (Še vedno igrano. Glasno.) Vas... selo, moj... dom!
(Magda se očitno pomiri. Z olajšanjem.) Magda: Naj ostane, kjer je. Ne moreš več nazaj, pozabi.
Alisa: (Drugače, preprosto.) Pozabi? Oprosti? Odpusti? Vam?
Magda: Njim! Meni nimaš kaj!
Alisa: Samo besede.
Iste besede...
Isti strah. Krvav...
Magda: Nehaj podtikat. Mi nimamo nič s temi vašimi plemenskimi zdrahami. Jaz nisem nič kriva. Zaradi mene ni noben umrl!
Alisa: Pa še bo!
Magda: Se ti sploh zavedaš, kaj flancaš? Jaz sem tu, tu, poglej me. Kako naj imam jaz karkoli s tem vašim prekletim sranjem tam dol, zaradi mene ni še noben
crknil, slišiš? Zaradi tebe pa mogoče je, na drugi strani. Kaj pa veš, kaj je bilo na drugi strani.
Alisa: Samo je jedna prava...
Magda: Prav ti boš odločala, kateraje prava?! Najprej boš požrla svoj drek, ljubica, potem boš pa kazala s prstom na tujega!
Se res ne zavedaš, da ti in tebi podobni zastonj nosite svoj gnoj sem gor. Imamo že svojega preveč.
(Alisa hoče nekaj reči, Magda se ne obvladuje več, udriha po ubogi Alisi s šopkom, da rože.frčijo okrog.)
Moja vest je čista, čista, slišiš?! Kaj pa ti veš o mojem trpljenju?! Kako veš, daje tvoje večje? Pred Bogom smo vsi enaki! In jaz sem čista!
(Alisa je skrila glavo v dlani. Magda čez čas, ko se malo pomiri.)
Pospravi ta smrad! In da ga ne vidim več! Lenoba lena, ali buljiš vame ali pa blebetaš nesramnosti. To je.edino, kar znaš. Ko me pa ni, pa stikaš, stikaš. Vse pretakneš. Zajedaš šemi v j etra in mi mečeš -žolč pod noge!
(Alisa je pobrala ostanke rož, potem odtava v kuhinjo.)
Magda: (Zase.) Kako si drzne?! Ničvrednost nehvaležna.
Magda: Če misliš, da si padla skozi zajčjo luknjo k nam samo zato, da mi boš solila pamet, greš lahko pri tej priči nazaj!
(Alisa se vrne.)
Si me razumela?
(Alisa prikima.)
Si boš tudi zapomnila?
(Alisa prikima.)
Si boš tudi zapomnila?
(Alisa prikima.) '
Si zlikala?
(Alisa prikima.)
Magda: Bomo videli kako!?
Alisa: Grem lahko spat?
(Ponovi čez čas.) Dovolite mi, da grem spat. Prosim. Magda: Ne! Hočem pit.
(Alisa ji poda steklenico.)
Kozarec! Ta ni moj! Tisti. Natoči! Še ti daj.
Alisa: Neću.
Magda: Boš!
(Nekaj časa se gledata, Magda pije. Alisa vzame kozarec z mize in si natoči.)
Iz umazanega kozarca piješ, osnovnih manir ne poznaš, nobene kulture nimaš, še rok si ne znaš oprat... ampak mene si pa vseeno upaš obtoževat! Od kod si jemlješ to pravico? Kateri bog ti jo je dal?! Danes je pa res noro. Prej sem mislila; da-mebo-kap: ko-sem-jn zagledala!
■Ampak moraš slišati, kaj sem jima napletla... In-še verjetno se sliši.
Daje moj mož,Vitomir, ne, tvoj stric... daje njegov oče naredil otroka tvoji stari mami, mami tvoje mame, ki je tako Vitomiijeva polsestra... (Smeh.) To mi je všeč! Na to se pije! Na zdravje, nečakinja! Do dna!
(Magda pije, Alisa pa ne.)
Natoči! Kaj se pa treseš? Ne maraš moje zgodbe? Škoda. Vsaj enkrat bi se lahko veselili skupaj. Konjak je pa odličen, a ne? Pravi francoski. Včasih sta bolj skoparila, čeprav sta bila zmeraj polna denarja. Zato pa imata bajto, pa vikend, pa tri avtomobile pa... Alisa: Sina?
(Magda jo srepo pogleda.)
Magda: Sem upala, da si že odnehala...
A veš, ljubica, da je tale konjak več vreden, kot je zaslužil tvoj oče na mesec? (Cinično.) Ubogi očka! Je bil lep? Se ga še kdaj spomniš?
(Dolga tišina.)
Alisa: In če je res klical?
(Magda se zdrzne.)
Magda: Kdo?
Alisa: (Prostodušno.) Vitomir.
Magda: Je klical, povej?!
Alisa: Da, klical je...
Magda: In kaj j e rekel? Hitro povej. Je rekel, da pride? Alisa: Da.
Magda: Kdaj, za božjo voljo, kdaj?
Alisa: Jutri.
Magda: Saj sem vedela! Jutri torej?!
Alisa: Jutri in vsak dan. Danesje rekeo, da pridejutri. Včeraj je rekeo, da pride danes. Jutri bo rekeo, da pride pojutrišnjem. Svaki dan je tu. Dolazi kad vas nema.
Magda: Pa kaj je zdaj to? Saj nisi pijana.
Alisa: Sam, ali od čega...?.
Magda: Nehaj pit!
(Ji vzame kozarec iz rok.)
Si hotela reči, da Vitomir prihaja sem, ko mene ni? Alisa: Da.
Magda: To je nemogoče...
Alisa: Ima ključ.
Magda: Vem, da ima ključ, ampak..., ne! No, pa povej, kako izgleda?
Alisa: On je star.
(Magda se sprosti. Smeh.)
Magda: Ja, to pa je! Čeprav misli, da ni. Ampak Ljubo je še starejši, pa ti je bil všeč.
Alisa: I on dolazi, ali tek poslije njega.
Magda: Punca, to pa ne bo šlo!
(Magda se že zabava.)
Alisa: Dolaze i rade one stvari. Ali bez krvi.
Magda: (Skoraj nežno.) Pa ti je res dolgčas, ko sem v
službi.
Alisa: Cijelo vrijeme je neko ovdje, jedva stignem šta uraditi.
Magda: Slovensko!
Alisa: Zakaj hočejo vsi isto? I kad su stari hoče mlade. Magda: Čisto si že zmešana. Daj, da te objamem. Alisa: Ne!
Magda: Pa ne!
(Magda si še natoči, pije.)
V	redu, Vitomir ima ključ, ampak Ljubo, kako pa on pride noter?
Alisa: Po telefonu.
Magda: Kaj? (Smeh.) Po telefonu?
Alisa: (Resno.) Včasih ga kdo prekine.
Magda: Kje si pa to slišala?
Alisa: Kao da ne znate, šta s ve ljudi rade po telefonu? Magda: Od kod jemlješ? Časopisov nimaš, televizijo sem vrgla proč...?
(Smeh.) Ti, a Ljubo te pa kar po telefonu?
Alisa: Da.
Magda: Kako to zgleda, rada bi vedela...
Alisa: Ali ni on više neće po telefonu.
Magda: Si predstavljam, da ne!
Alisa: Sad hoče...
Magda: Pa kar zares?! O, ti pacek, ti! In zato sta danes prišla?
(Magdo jeAlisina zgodba spravila v dobro voljo. Alisa pa na koncu samo še prikima. Kot da bi opravila nalogo, ki jo od tega trenutka ne zanima več.)
Alisa: Grem lahko zdaj spat?
Magda: Ne, kje pa! Popij še malo, mi boš še kaj povedala...
(Alisa se brani.)
Kako si prisrčna, večkrat bi morala kaj popit. Pij!
(Ji natoči in porine kozarec v roke. Alisa ga na silo zvrne.)
Konj ak se pije počasi, pa si res trola, po požirkih... To te moram naučit. Kozarci morajo bit prav za konjak, taje lep, a ne? Takole ga objameš, ja, da mu je toplo... Čutiš? Za peto obletnico mi jih je podaril... Kaj se treseš?
V	vsaki stvari je treba znati uživati, drugače je vse brez smisla, vse! Saj ne morem piti te žlahtne pijače iz cenenih kozarcev, če vem, da ni prav...! Na, zdaj je pa še tega zmanjkalo!
(Steklenica je res prazna. Potegneškatlico tablet iz žepa. Odpre stekleničko, je tudi prazna.)
Ne, ne! Ampak če kaj vem, bi morala bit polna... Poglej, če je še kakšna v predalu.
(Alisa nekam težko hodi.)
Prepričana sem bila, da jih še imam... Mogoče pa ne... Meni se tudi že malce vrti. Kaj sem že hotela...? A, ja!
Ampak takle pretiran občutek za kvaliteto... To je lahko resen problem, veš. Jaz hočem, zahtevam, daje. vse tako kot mora bit! Kaj pa če ni? Kaj ti razlagam? Ti tako nimaš občutka za detajle. Ampak prav to, drobne stvari, majhne pozornosti, pomembni detajli, to je...
A sefi vrti?	•
Alisa: Da.
Magda: Za omaro sc primi. Kaj pa cc sem v službi stran-vrgla polno škatko? Trola! Ti je slabo?
Alisa: Da.
Magda: Od tako dobre pijače ti ne sme bit slabo! A so?
Alisa: Ne.
Magda: Niti ene?
Alisa: Ena vam tako ne bi pomagala.
Magda: Kdo je pa rekel, da rabim pomoč?!
Ti si mi jih vrgla proč!
Vem, da si mi jih ti. Prepričana sem,
(Alisa čez čas, obrnjena proč, komaj slišno.) Alisa: Rože, rože...
Magda: Spet začenjaš?
Alisa: Posušene, suhe, mrtve...
(Magda se igra s prazno stekleničko tablet. Čez čas. Z igrano naivnostjo.)
Magda: Kaj pa, če je od tvojih še kdo živ?
(Alisa še vedno stoji ob rožah.)
Alisa: Samo prah se nabira na njih. Zakaj jih ne vržete stran?
Magda: Ne boš me!
Še vedno upaš, da se bo lepega dne kar nekdo pojavil ha mojih vratih. Ta bi pa bila res lepa! In bi rekel, da je tvoj brat. Kako mu je že ime? Emir? A je Emir? Ja, Emir.
Alisa: Vam jih je'res mož vse prinesel? Ne verjamem, sami ste jih kupili!
Magda: Seveda je Emir. Grozno ime! Ja, če se nisi zlagala, so vsi ostali zgoreli v hiši. Kaj pa, če niso? Oh, seveda so! Strašno, to mora bit res strašno! Si kar predstavljam, kako so morali trpet... Kako so kričali... Kako so se vsi skupaj cvrli v ognju. Kako so ta nedolžna mala bitja plezala po tvojem očetu in mami, ki sta jokala, ker jim nista mogla pomagat, ker jim nihče ni mogel pomagat, a ti kdaj pomisliš na to?! Alisa: Smrde! Neki cvetovi so že skoraj čisto razpadli, samo dotakneš se jih, pa se spremenijo v prah. Magda: Ne dotikaj se jih!
Pomisli, kakšno srečo si imela...
Alisa: Rjave, sive, črne... to niso rože, to so smeti.
(Magda gre proti njej.)
Magda: Ne tega! Taje poročni!
Alisa: Noče se zdrobit, kot da so listi prilimani na... Magda: Saj so!
Alisa: Kaj?Nemogoče...
Magda: Ne! Alisa! Pusti ga, prosim, pusti ga. Položi ga nazaj... Alisa! Bilje tako bogat, da so me boleli prsti, ko sem ga držala v rokah... Prosim te, pazi..., poglej, kaj je ostalo od njega...
Alisa: In kako se reče tem rožam?
Magda: Šmarnice, vrtnice, male bele vrtničke, samo te so še ostale...
Alisa: Sive, rjave, vse polne pajčevin! Šmarnice...? Magda: So se res razsule v prah, ni jih več, pa so bile... Imela sem jih v laseh, svatom sem jih pripela na obleko, povsod so dišale, dehtele...
Alisa: Venele...
Magda: Položi šopek nazaj, kjer je bil...
Ne bom več omenjala tvoje družine, obljubim, ne bom, nikoli več, pnpak tudi ti moraš nehat zajebavat.
(Dolgo se gledata, potem A lisa položi šopek nazaj na polico.)
Hvala. Hvala... Vidiš, da znava sodelovat?
(Alisa ne reagira. Gledata se, čisto mirno.)
Vse sem mu dala, želje, sanje, smeh, ki gaje počasi odnašal od doma... Samo strah je ostajal z menoj, strah in solze/prazne sobe, mrzle rjuhe, mrtve želje... In ko tudi joka ni več, se vržeš v delo, delaš od jutra do večera, leta in leta tako... Misliš zase, je potrebno za druge, misliš za stvari... Da si kupiš šopek rož, ki te gledajo, da pričakujejo s tabo... Da-vcdno znova..., da lahko še upaš... Da čakajo s tabo, da nisi sam, da se-vedno-mova-sušij07 posušijo v spomin... s tabo. Ampak jutri ga bom res vrgla ven. Kako bo presenečen revež?! Ne verjameš? Poskusi veijet. Kaj naj naredim, da boš verjela? Kaj naj storim zate, da mi boš zaupala? (Alisa molči.)
Ne veš? Jaz pa vem. V torbici so ključi. Poišči jih. In jo vzemi.
(Alisa se opoteče.)
Alisa: Slabo mi je...
Magda: Seveda, če pa nič ne ješ. Bom jaz.
(Brska po torbici.)
Pripravili si bova večerjo, vse bova pojedli. Naj gre k vragu!
Alisa: Nisem lačna.
Magda: Moraš se malo poredit... Pa kje so ti ključi...?
Alisar-V-omari.-..
(Ključi, ki jih išče so res v omari.)
Magda: Pa res. Si jo zc nasla?
Alisa: Ne.
Magda: Lažcš!
AlisarNe-lažem,-
Magda: Natančno vem, kam sem jo dala, tu spodaj je bila..:1
Alisa: Ni bila tam.
(Magda meče stvari iz predala.)
Seveda je bila.
(Čez čas.)
Ja-,-mogoče imaš prav. Zdaj se spomnim. Prestavila sem jo. Ja, ja. Vem,-že-vcm kje je. Spomnila sem se... Če pripraviš večerjo in obleke, ti jo prinesem... Alisa: Obleke?
Magda: Ja, meni zlato, tebi pa tvojo, prižgali bova sveče in proslavili premirje!
Alisa: Jaz bi šla spat, res mije slabo...
Magda: Si že pozabila, kako si me proslila zanjo? Dala ti jo bom, zares.
Obleko, hitro, hitro!
Alisa: O Bog!
(Se sesede na stol.)
Magda: Tvoj ali moj Bog? (Smeh.) Pa kaj zdaj vzdihuješ?
(Alisa še kar sedi.)
V redu! Bomjaz postregla večerjo! Pojdi se preobleč! Vem, kjeje, vem, kje je...
(In že izgine v predsobi. A lisa še kar sedi. Magda se vrne s fotografijo v roki. Zelo veselo.)
Tukaj je! Imam jo! Našla sem jo! Dvigni se, no! Dobila jo boš, ko se boš preoblekla! Ha, ha, ha, zdaj te pa imam! Zdaj pa nimaš več izbire, zdaj pa moraš sodelovat, he, he, he! Večerjica bo vsak hip na mizici, hi, hi, hi! Alisa, slišiš? Zbudi se.
(Alisa počasi vstane in odtava v sobo. Magda prinaša jedi na mizo. Vmes se naglas pogovarja z Aliso.)
Ti bom povedala, kako je bilo na poroki... Me slišiš? (Alisa se oglasi.)
Bistveno je to, daje moj ljubi bodoči mož le s težavo, med solzami in nekakšnim kihanjem izdavil svoj veliki »Da!« Jaz sem seveda mislila, daje tako neobvladljivo srečen;pretresen od čustev... Me slišiš? Pohiti, nol (Magda prižiga sveče na mizi.)
Tako, krasno! Ampak v resnici je bil alergičen, pa tega ni hotel priznati, ni me hotel prizadeti, razumeš? Si predstavljaš, kako me je imel rad? Si ti to predstavljaš? Alergija na šmarnice, kdo-je-pa-to-že
P1: -h .. 1 O
AIIAOI ;
Alisa, zdaj te imam pa zadost! Kaj počneš?!
Sicer sem slišala, da so pravzaprav strupene, ampak daje-on..., če bi me bil vsaj vprašal, kakšne rože bom imela v šopku?! Alisa! Neka ženskaje menda naredila samomor z njimi... Si predstavljaš? Včasih, ko se ozrem po tej sobi, jo celo razumem...
(Magda gre proti vratom, A lisa vstopi z Magdino zažgano obleko.)	>
No, hvala Bogu! Zakaj se pa nisi preoblekla?
(Ji vzame obleko iz rok.)
Celo sobo je napolnila z njimi, si predstavljašr-do
zadnjega kotička, menda... Kaj ti pa je? A si res pijana? Daje njeno telo dehtelo kot rožni vrt, kaj vse sc ljudje ne spomnijo?!
(Obleko je položila na stol in se že začela slačit, ko...)
Alisa: Gospođo Magdo...
Magda: Kaj je pa to-?~Orne--kako? Kako si mogla? Joooj!
Alisa: Nisam hotela, res nisam... Oprostite gospa, ne vem, kako...
Magda: Moja obleka! Moja najljubša obleka?! Kako si mogla, Alisa? Kako si mogla?
Alisa: Likala sam i onda sam se spomnila na večeru, tekla sam v kuhinju i pozabila, da... Ko sem se vrnila, je že bilo...
Magda: Lažeš, lažeš, zdaj si to naredila, zato te tako dolgo ni bilo, namenoma si to naredila, hotela si se mi maščevat! Moja..., moj a obleka...!
(Magda hodi po prostoru, stiska obleko k sebi, jo gleda, boža, hlipa.)
Če to si mi uničila! Najboljši kos moje garderobe! Kaj naj'zdaj...? Nobena obleka mi ni nikoli lepše pristajala. Oblekla sem jo samo za- posebne priložnosti..., nosila sem jo... Kaj naj naredim? Samo nesrečo si mi prinesla v hišo. Samo nesrečo!
(Se sesede, glavo si pokrije z rokami.)
In ravno zdaj, ko sem se odločila... ! Zakaj si to naredila, Alisa?! Zakaj si to naredila zdaj, zdaj, ko.:. To ni dobro, nc bi smela, jaz sem sc odločila, saj sem ti povedala...! Ne, o Bog!
(Dolga tišina, Alisa se ne premakne, Magda skrije glavo v obleko. Dolgo ostaneta tako, vsaka v svoji bolečini. Magda dvigne pogled, seže v žep in potegne ven fotografijo, vzame vžigalice in... se za hip premisli.) Čeden tale tvoj očka, zelo čeden... Prav nič mu nisi podobna. Mama? Noja, a je bila starejša od njega? Bi rekla, da izgleda malo zmatrana! Madona,- koliko otrok? In vsi so zgoreli, revčki... En, dva, tri... šest. A, to si pa ti? Poglej no, kakšna si, luštna punčka si bila... Kakšna lička!
Alisa: Nemojte to raditi, molim vas.
Magda: Ti si ena packa, veš! Zakaj pa ti nisi umrla? Alisa: Bom.
Magda: Vsi bomo, enkrat!
Čudno, res čudno. In nobenega ni več, samo ti si še ostala,
Alisa: Emir..., on nije bio tu, kad se dogodilo... Jedan čovjek je..., rekao je da..., da su ga zaklali. Neki susjed.
Magda: Sosed gaje zaklal?
Alisa: Ne, ne vem.
Magda: Noja, kar je bilo, je bilo. Res mije žal, da moram to naredit!
Alisa: Jo lahko samo enkrat pogledam? Molim vas? Magda: Ne. Lahko bi jo imela. Zakaj si to naredila? Alisa: Ne vem.
(Magdaprižge vžigalico in zažge...)
Magda: Za vse, kar si mi uničila! Zdaj sva si bot! Auuuu!
(In vrže gorečo fotografijo po tleh, ker sije očitno zažgala prste. Magda steče v kuhinjo. Alisa medtem pobere vžigalice in gre k rožam, poročni šopek drži v rokah. Magda se vrne z mokro krpo okoli prstov, zavpije in steče proti Alisi, s krpo udari po rožah, šopek se razleti po tleh. Obe padeta na kolena in pobirata pepel in ostanke svojih spominov po tleh.) O, ti lažnivka, ti pokvarjena lažnivka, ti stvor brez pameti, ti gnoj brez trohice človeškega dostojanstva..., poglej kaj si mi naredila...! Ti kurbapki res ne zaslužiš drugega kot da vsi pljuvamo nate! Kaj se zdaj cmeriš?! Požri si svojo fotografijo! Kaj ti zdaj pomaga jokati Prej bi mislila!
Alisa: Nisam mogla tako brzo trčati..., nisam mogla... vukao meje za sobom, vikao na mene, ali jednostavno nisam mogla, noge su mi se sledile u ljetnim cipelama. Ali moralo se, moralo se što brže, što brže trčati preko one čistine... Okrenula sam se i stala..., nisam više, nisam više... Htjela sam, da se vratim, da vidim još jednom, bar još jednom... Ali tamo je bio samo dim... Nisam više osjećala ni njegove ruke, ni svoje... kao da sam padala u mrak, polako kližuči kroz tople, kasnije sam shvatila, krvave rovove... Bilo ih je...,-razbacani, raskomadani... On nije..., njega više nije bilo...
Magda: Sosed ali brat?
Alisa: Moj brat:-.-:-Moj... Emiiiir!
(Magda pobere rože skupaj, ostalo nese v smeti in potem jo slišimo iz kuhinje.)
Magda: Zdaj pa imava vsaka svoje-spominc! Poberi sc in nehaj se-cmerit! Pa kakšni spomini so -topto je treba pozabit, spominjat seje treba lepih stvari, nc pa tega; take spomine je treba zažgat!
(Alisa se počasi skobaca na noge in se počasi maje proti predsobi. Magda vstopi, Alisa je ravno izginila v vratih.)
Si končno prišla k pameti?!
(Alise ni. Magda jo gre iskat po sobah, odpira vrata, potem steče v predsobo, hip za tem privleče ubogo Aliso, ki pa se niti ne brani pretirano, nazaj.) Nikamor ne boš šla.
Alisa: Pustite me... Jaz moram...
Magda: Mora se samo umret.
Alisa: Ne razumete... Gospođo Magdo...
Magda: Kakšna gospa!
Alisa: Oprostite... Bruhala bom...
Magda: Ne, ne boš bruhala, sedla boš, odpočila si
boš, vse boš pozabila, jaz tudi...
Alisa: Moram... povedat...
Magda: Nič ni treba več povedat, saj vse vem...
Alisa: Jaz bom umrla..., tu kod vas... bom... Magda: Pa saj nisi toliko popila...
Alisa: Drugo..., drugo...
Magda: Vem, da ti ni lahko, vem, da ti ni lepo tukaj, ampak ne nazaj ne moreš več, tam ni nikogar, tam so drugi ljudje. Ko bo prišel Vitomir...
Alisa: Ne, ne, ne...
(Alisa se zelo ustraši, začne mahati naokrog z nogami in rokami, da jo Magda komaj pomiri.) Magda: Ne, ne, ne, ne smeš tako razumet, nikomur te ne dam. Jaz sem tvoja prijateljica, rada te imam, ne veš, kako zelo te imam rada. Potrebujem te tako. kot ti mene, ti si moje sonce, moja edina luč...- Vse bom naredila da boš pozabila te strahote... Učila te bom, lepo-tc-bom vzgojila; dala-trbom-vse,-kar imam:.. Boš videla, kako nama bo lepo.
Alisa: Ne...
Magda: Ja. Moja osamljenost se je zajedla v tvojo samoto, tvoja duša je pognala korenine skozi moje srce... Nikogar nimaš in tudi jaz ne. Vitomirje tako, kot da ga ne bi bilo. Leto za letom, zadnjih dvajset let, katera bi pa to zdržala? Kar čez noč se me ni več dotakijil. Veš, kaj je to dvajset let? Dvajset let hodi drugam!
Alisa: Nisam hotela... Grem...
Magda: Nikamor te ne pustim! Samo ti mi lahko pomagaš! Pri menije lepo, pri menije toplo. Nebom ti-storila-več-htidega, nikoli več, moraš mi oprostili, oprosti mi za vse, nisem hotela, ne vem, zakaj to misliš, tudi če sem kdaj, mogoče sem pa res, ampak samo za trenutek, pomislila, da bi bila..., da bi ti bila Vitomirjeva..., tisto...! Ampak Bog mi je priča, Bog mi je priča, da ne mislim več, ne, poglej, pred tabo ga prosim odpuščanja, na kolenih ga prosim!
Alisa: Dvignite se...
(Res se ne ve, katera katero drži pokonci.) Magda: Kajne, da ne greš?
(In jo poljubi.)
Alisa: Obleka-.-.-.■moja... obleka?
Magda: (Še vsa omamljena odsvojili besed.) Kakšna obleka?
Magda: Pa ja ne misliš na tiste cunje, v katerih sem te pobrala-na-eestr?
Magda: Vrgla sem jo v smeti.
(Alisa bi-zavpila od bolečine,' a očitno ne more, iz nje prihajttferrse bolj neartikulirani-glasovi:)
A misliš, da ne bi smela? A zdaj boš pa-še jokala-ga
tistimi smrdečimi cunjami? Sem mislila, da ti delam ttshtgorZakaj sc pa prej nisi spomnila nanje? Ampak jaz vem, zakaj!
AJtsar-Vaše—
(Ahsa se zucne slaettirs' težavo tn pocastrSede rta tleh.)
Magda: Kaj pa delaš? Kaj ti pa je? A si znorela? Obleci se nazaj!
Alisa: Bila sam gola i bosa, ali ovako nikad, oni su me ponižavali mržnjom, a vi ljubavlju i dobrotom. Bog je znao, zašto vam nije dao djece. I ja znam, sad znam, jer me samo još nebo od neba dijeli...
Domov bom šla, v tišino bom legla...
Magda: Seveda boš, a še prej mi boš plačala vse skupaj!
Alisa: Vse bom pozabila, vse. V prst se bom s prsti zagrebla. Z njo se bom pokrila in pozabila.!.
(Alisa se je slekla in z zadnjimi besedami obležala na tleh, mrtva.)
Magda: Seveda boš pozabila, zelo kmalu, ker si te je očitno zmešalo. No, samo še to se mi je manjkalo. Zdaj... (Smeh.) Zdaj jo pa imava, Vitomir! Ti bom dala obleko, nehaj se pretvarjat! Misliš, da ne vem, da se pretvarjaš, te bom že zbudila, brez skrbi, dobro si se to spomnila, ampak me ne boš, še nihče me ni... Niti on!
(Magda jo trese in udarja po licih. Vleče jo in skuša dvigniti.)
Noben me še ni pretental, pa so bili pametnejšf-od tebe. Niti on, ki bo že jutri navsezgodaj stal pred mojimi vrati. Vsak prst mi bo stokrat polizal, preden se ga bom spet dotaknila. To igro znava že napamet!
. A zdaj ne bo več hodil drugam, zdaj mu ne bo več treba lazit za tujimi kiklami, zdaj bo imel kar doma princesko v zlati obleki...
(In začne vleči svojo zlato obleko na Aliso.) Lepa si, ne ves, kako si lepa, lepa za smrt... Ne!
Lepša, kot sem bila jaz kdajkoli. Oh, Vitomir zna bit tako prijazen in nežen, boš videla, boš videla, kako te bo imel rad...
Vedno sem si želela takega otroka. Prav takšno zlato punčko, kot si ti. In imenovala te bom Aliča, ker si prišla k meni, k nam, v našo Čudežno deželo, da-br me-odrešilav-A-Hca, mislim, da bo to Vitomirju všeč. Zdaj ne bova več sama, zdaj bomo trije, vedno boš z nama. Prava družina bomo.
Lepa-si kot AliearAHea-ig-Čudcžne dežele... Zlata moja-AHea iz~Gtidežne dežele...
(Ko jo obleče, jo odvleče do mize in jo nasloni nazaj na stol. Ves čas govori njej.)
Najprej bova molili. Bom jaz še namesto tebe, ti samo poslušaj-,-ne, ali parajetifag-ponavljaj-ra mano... Gospod Dog, Oče naš, ki si v nebesih, ki si edina lue
tega-svcta; usmili se me, mmiii se moje ranjene duše tn-mojcga razžaljenega srca, ki sc v najstrašnejših mukah obraea-nate-z-e-no samo prošnjo. Nisi mi dal otroka, ki sem te toliko let zaman prosila zanj. Vzel si ga k sebi, še preden sem ga rodila. Samo ti veš-,-koliko gorja, koliko solza sem pretočila zaradi njega. In v trenutku, ko je čas-zaeclil zadnjo rano grenkega spomina, ko sem se že bila presušila od solza, si mi poslal na pot to-dcklc, to zlato dekle, da bi ublažila mojo samoto. Ohrani mrmrlost; ki si mi jo v svoji neizmerni dobrohotnosti naklonil, ne daj, ne dovoli ji, da odide od mene.
Ne jemlji danes nazaj tistega, kar si mi včeraj dal! :fako‘ Kako si lepa!
Zdaj pa le jej, da boš močna! Močna pa moraš bit; drugače ne boš zdržala: Navadila se boš, nič se ne boj, človek se vsega navadi. Kako pa misliš, da sem se jaz? Nekateri-moški tako ali tako mislijo, da smo prišle ženske z metlo na svet. Vitomir že, bog mu pomagaj!	,
Vsaj malo poskusi, no. Zelo dobro si skuhala, odlično. Lahko bi bila odlična gospodinja...
(Magda je, zelo počasi nosi k ustom in zelo hitro govori, takorekoč brez pavze.)
Jutri bo prišel, vem, da bo, čutim, še nikoli se nisem zmotila. In kako bo presenečen, revež , ko bo videl, kaj sem mu pripravila. Že vidim njegov skesani obraz, med vrati stoji in gleda v tla, ker se mi od sramu ne upa pogledat v obraz. Sram gaje, šleva, ker je umazan. Najprej ga bom poslala v kopalnico, da se opere od umazanije. Potem mu bom, pravzaprav mu boš ti, pripravila zajtrk in potem se bo začela velika spoved. Vedno ista pesem! Do črke jo že poznam, odspred in odzad. Niti toliko nisem vredna, da bi si izmislil kaj novega! Zakaj pa? Če sem mu pa vselej odpustila... Ampak zdaj?
Kako bo presenečen revež, česa takega ni pričakoval niti v sanjah. Pridna bodi in lepo jej. Tako, ja. Če boš pridna, boš dobila nagrado. Vedno, ko boš pridna, boš dobila nagrado... (Smeh.) In Vitomir bo tudi dobil eno lepo nagrado, če bo priden. Morala ga boš ubogat, vse, kar bo rekel, ker on bo tvoj zdaj oče. Razumeš? A razumeš? A slišiš? Poslušaj me, če ne te bom...! (Udari po mizi.) Ne prenesem razvajenih otrok, si slišala?
Tako, pojedli sva, zdaj greva pa lahko spat! Bom kar jaz pospravila...
(In začne zlagati posodo skupaj. Potem jo objema in poljublja, skiska k sebi, joče. Ko jo spusti, Alisino truplo mrtvo omahne.)
Si sc najedla? Kaj ti je Aliča? Zakaj ne odgovoriš? Poglej me, poglej me! Dvigni se, no. Vitomir ti ne bo nič naredil, ne bo, a slišiš, saj veš da mu ne bi ...,
zdaj, ko si moja, ko si najina hči...
Poglej me, poglej me, če ti rečem. Alisa? Nehaj me zaj cbavat!
■fFobže-pnintpht z tvkami.)
Nc me zajebavat! Alisa... Alisa, Alisa!
(Spet jo poljublja in stiska.)
Alisa, Alisa, moja...
(Nenadoma se dvigne in steče pogledat med Alisino obleko, ki leži na tleh. Ven pade beležka in prazna steklenička njenih pomirjevalnih tablet. Magda zavpije in jo vrže v steno, da se steklo razleti. Potem odtava po prostoru, iztoči zadnje kaplje tekočine iz steklenice.
Prostor napolni tiha glasba. Motiv spominja na deželo, iz katere je pribežala Alisa k nam.
Počasi tema. Glasba buči. In čez nekaj časa spet luč in jutro. Skozi okno sije sonce, nekdo je odgrnil težke, z zlatim robom okrašene zavese. Gospa Magda leži na tleh ob Alisinem 'truplu, kije po muslimanskem običaju zavito v bel prt. Zvonec! Še enkrat. Magda objame Aliso. V sobo vstopi starejši, dolgo pričakovani moški - Vitomir.)
Vitomir: Magda; Magdaaa... Je kdoo-.-. r?
(Njegovpogled se ustavi na prizoru na tleh.) Magda... Magda... Za božjo voljo... Magda?
(Se skloni in se je hoče dotakniti, ko se oglasi Magda s čudno počenim glasom. Govori počasi.) Magda: To sem... jaz.
Vitomir: Hvala Bogu, mislil sem že...
Magda: To pa je Aliča..., Alisa, Aliča.
(In se še močneje stisne k njej.)
Pojdi stran... Pojdi.
Vitomir: Kaj ti je? Magda, kaj delaš na tleh?
(Jo hoče dvigniti, Magda ne dovoli.)
Magda: Na Zemlji. Magda, kaj še delaš na Zemlji? Vitomir: Rekel sem »na tleh«. Kaj počneš na tleh?
(Odgrne prt, da se za hip zasveti Alisin obraz. Vitomirje precej pretresen.)
Magda: Nisva na tleh. Visoko zgoraj sva. Pojdi Vitomir. Tu nimaš več kaj iskat. Pojdi.
(Vitomir vzame cigareto z mize in si jo prižge z vžigalicami.)
Vitomir: In kdo je ta nesrečnica?
(Sede.) .
Magda: Ona je...moja, ker ni hotela biti... tvoja. Pojdi proč.
Vitomir: Kaj pa govoriš? Nič ne razumem in nikamor ne grem. Prišel sem nazaj, ker..., ker nikamor več ne bom hodil. Nikoli več..Odločil sem se, tu bom ostal, ostal bom s tabo.
Magda: Tu nimaš več kaj iskat.
Vitomir: To je moja hiša! Če ti misliš, da sva opravila, se motiš! Ne bom se ločil, ne maram ločitve, živet
hočem s tabo, ker...
(Magda se dvigne.)
Magda: Ljubi mož, nobcne-besedc več! Niti ene pocukrane, postane, poscane besede več!
Vitomir: Kako pa govoriš z mano?
Magda: Po slovensko! (Smeh.)
Vitomir: Magda, za božjo voljo, a ne razumeš? Prišel sem ti vendar povedat, da..:
Magda: Hočeš preostanek-svojcga posrancga, lažnivega in lahkoživega življenja-preživet z mano! Hvala lepa, to melodijo poznam že na pamet! Lahko ti-jo zaigram odspred in odzad. Pa je ne bom, pa tudi ti ne, ker mi je slabo že ob sami misli nanjo.-Ker bom drek bruhala, odspred in odzad, tvoj umazan smrdljiv drek, ti gnoj ušivi! Tiho boš, ker te bom zadavila, če izrečeš samo še eno besedo!
(Vitomir skoči pokonci.)
Vitomir: Tako pa ne boš govorila z mano!
Magda: (Zavpije.) Pa bom! Pa še kako bom! Govorila bom s tabo tako, kot bom hotela! Sedi!
(Vitomir se kar zloži nazaj na stol.)
Vitomir: Ampak Magda... Magdiča...
Magda: Tišina! Zdaj jaz govorim! Ti si svoje povedal! Vitomir: Ampak...
Magda: Tišina, sem rekla!
(Dolga tišina. Magda hodi sem in tja. Vitomir nervozno puha dim.)
Nimava si več kaj povedat, vsaka beseda o tem, kar je bilo, je odveč. Ne bom govorila ne o tvoji, ne o svoji krivdi, hotela sem reči »samoti«. Rada bi le, da mi odpustiš.
Vitomir: Odpustim?
Magda: Ja, da mi odpustiš, tisto, kar veš, in tisto, česar ne veš.
Vitomir: Kaj si pa počela, ko me ni bilo? Pa ne da si si koga našla?
Magda: Našla sem to dekle.
Vitomir: Kdo pa je? Kaj dela v moji hiši?~Pa še... Magda: Mrtva?	s
Vitomir: Ja! To mi boš morala razložit!
Magda: Nič ti ne bom razlagala. Pokliči policijo. Vitomir: Policijo?! Si zmešana? Kar sama jo pokliči! Zakaj pa je umrla?
Magda: Jaz sem jo ubila.
Vitomir: Kaj? Ti, ti si jo...?
Magda: Pokliči, prosim.
Vitomir: Kar sama jih pokliči! Si pa res nora, pokličem naj policijo in rečem, daje moja žena...?! Magda: Ja.
Vitomir: Ne!
Magda: Vitomir, zakaj si tako neusmiljen?
Vitomir: Ti si pa usmiljena!
Magda: Ampak jaz sem vendar...
Vitomir: Morilka! Od kdaj pa moramo bit usmiljeni z morilci?
(Zvonec. Magda je mirna, Vitomir se ustraši. Zvonec zvoni.)
Kot kaže, so že prišli pote.
(Vstane in gre odpret. Magda vzravnano in mirno stoji. Vitomirja dolgo ni nazaj.)
Srečo imaš, niso bili oni.
(Čez čas Magda tiho vpraša.)
Magda: Kdo je pa bil?
Vitomir: Nek razcapanec.
Magda: Kdo?
Vitomir: Kaj pa jaz vem, kdo... Nekakšen Emir... Magda: Emir?
Vitomir: Menda, ja.
(Magda steče ven, zunaj še slišimo kako zakliče - »Emir!«. Vitomir ostane presenečen na odru. Sede na stol. Odgrne rjuho. Iz nje se kot v megli začne počasi dvigovati Alisa. Z njo glasba iz začetka I. dejanja. Vitomir ostane nem. Alisa pa se počasi približuje nam - publiki. Ko pride čisto blizu, je...)
KONEC
Taras Kermauner
Točna diagnoza: človek v pasti
Prebral sem oba teksta, Dragice Potoč-njakove novo dramo Alisa, Aliča in Krištofa Dovjaka komentar k nji, Žrtvovana pristnost. Dovjakova analiza je točna, opozarja na bistva drame, načenja mnogo tem-problemov, vsak od njih bi zaslužil razpravo. Ker ne želim ponavljati ustreznega branja drame in ker moj namen tokrat tudi ni analiza celotnega dramskega sveta, ki ga izdeluje Potočnjakova v svojih treh dozdaj uprizorjenih-objavljenih dramah, poleg Alise tudi Metuljevega plesa in Slepih miši, sem se odločil vzeti eno temo, ki jo ponuja Alisa, in jo dimenzionirati. Gre za, po mojem, temeljno temo.
Motiv begunke - beguncev - iz Bosne ali nekdanjega jugoslovanskega prostora, ki se zateče v Slovenijo, ni več le tema sreča(va)nja dveh različnih svetov, s tem apartna tema, ampak je bistveno več in drugo. Današnja Slovenija ni več samo-zaprta dežela, kakršna je bila v stari Avstriji, niti v drugi Jugoslaviji, tj. do leta 1990. Begunci iz Bosne itn. v Sloveniji niso več le begunci, ampak del slovenske stvarnosti in resnice.
Jovanovič, ki je v SD (slovenski dramatiki) začel s to motiviko, je v drami Uganka korajže podal lik ženske, ki premaguje okolje usodo s svojo neizmerno, temeljno vitalnostjo, odtod naslov drame, variiranje Brechtove Matere korajže. Potočnjakova premesti poudarek, obrne ga celo v nasprotje. V Alisi, glavnem liku Alise, ne zmaga življenjska odpornost, volja do preživetja ali celo zmagovanja nad
drugimi. Nekaj te volje je v tem, ko se Alisa bode s svojo slovensko gospodarico Magdo, a ta volja hitro uplahne. V Alisi ni bistvena kri, telo, rod, življenjska sla, energija obstoja, animalično v človeku, kar je v Uganki, ampak tisto, čemur rečemo duša, kar je duša tako v krščanski kot v muslimanski verski kulturi.
Jovanovič se ogne konsekvencam cinizma s pristankom na vitalizem, Potočnjakova se odpira duš(evnost)i, ki pa je nima za dovolj močno, da bi človeka ohranila pri življenju, niti da bi ga osmislila. Tudi Magda ima duševnost in celo dušo, a z njo ne ve kaj početi; zaradi duš(evno-sti) se zapleta v sadomazohizem, beži v samoslepila-blodnje, je obupana in izgubljena. Vendar ne toliko, da bi se odločila za samomor. Samomor naredi Alisa. Naredi ga bitje, ki po konvencionalnih predstavah pripada plemenski skupnosti in bi moralo zato predstavljati življenjsko energijo, Mater Korajžo, ne pa preobčutljivosti ali dušo, ki je tako močna, da predpostavlja v obstoju-življenju smrt.
Sociološko gledano informira dramatičarka o dveh razkrojih-razpadih: najprej družbe, ki velja za plemensko skupnost, za etnijsko, še ne za socialno razvito, zastopa jo Alisa, nato družbe, ki se ima za razplasteno in zahodno, zastopa jo Magda; ostali liki v drami so manj pomembni, sodijo v Magdin svet, so okolje za srečanje obeh glavnih likov-žensk. Aliso berem, kot da bere Potočnjakova oba omenjena svetova takole:
V Bosni, (Bosna je simbolno ime za te vrste družb) sociološko ugotovljena poteza plemenske skupnosti sploh ni bistvena, v drami je komaj navzoča. V Bosni se pripadniki različnih narodov med sabo koljejo, si požigajo hiše, kot da jih visoko civilizirani Italijani niso med vojno na Slovenskem, glej Partljičevo dramo Rdeče in sinje nad drevjem; zravnajo vasi z zemljo, kot da tega ne delajo danes Rusi s Čečenijo; se posiljujejo, glej tridesetletno vojno v Evropi med visoko razvitimi katoličani in protestanti; se mučijo na fizične načine, kot da tega niso delali najvišje razviti Rimljani s kristjani, glej Bil-
čevo dramo Tarbula, krščanska junakinja, itn. Ni točke, v kateri bi bil Zahod bistveno različen od tim. evropskega Vzhoda ali Balkana.
Zahod, a šele kasno, nadgrajuje neposrednost ubijanja z uničevanjem, smrt z ničem. Je to napredek? Potočnjakova ta problem ne le odpira, kar pomeni, da ga uvidi; celo pravilno opozarja, da gre na eni ravni za istost struktur, Magda dejansko ubija in ubije Aliso, tako dolgo jo mu-či-ponižuje, da jo pripravi v smrt; na drugi ravni pa je ubijanju-morjenju, ki je v Bosni in na Zahodu isto, dodano nekaj, kar je morda še slabše od neposrednega
ubijanja: uničevanje skozi obup-izgublje-nost-sadizem.
Opozarjam na nevarnost, ki bi mogla slediti iz - po mojem neustreznega - branja Alise: da je plemenska skupnost boljša, bolj pozitivna od zahodne, recimo ji liberalske družbe, ker ohranja v nji človek neko osnovno človečnost, ta se kaže v odprti Alisi, medtem ko se na Zahodu, kamor je prišteta tudi Slovenija, ta temeljna človečnost-odprtost tako deformira, se pretvori v takšne sadomazohistične, perverzne, ponesrečene, nikamor vodeče psihične zmede, da pride človek, ki se preseli iz Bosne na Zahod, z dežja pod kap. Da je torej v obnovi plemenske skupnosti kot tiste, ki še omogoča človekov stik s čistostjo, nedolžnostjo, lepoto, naravnostjo, izhod iz zahodne povsem spačene civilizacije. Ne trdim, da je to sporočilo Alise. Opozarjam le na možnost ideologije, ki je danes navzoča tudi v Sloveniji: namreč, da je rešitev v vrnitivi k veri naših dedov, k (slovenski) Materi, k izročilu avtarkične in avtohtone (slovenske) vaške skupnosti, ki je bila - krščansko itn. -čista, prava, trdna, a jo je zahodnjaški liberalizem s pomočjo svojega diaboličnega polzakonskega otroka komunizma če že ne podrl pa vsaj v jedru ogrozil.
Alisa ustrezno opozarja, da se dogaja v Bosni medsebojno klanje ljudi kot pripadnikov različnih narodov in konfesij; da tu ni rešitve, človek človeku je ekskluzivni mimetični dvojček, kot ga imenuje Girard. Ker se v takem svetu ljudje ubijajo, izhoda ni; kajti mrtev človek ne živi in je torej vse zaman. Kaj je vredna Alisi-na čistost, pristna bolečina, neposreden stik z mejnim položajem, če pa je edina pot, ki je pred njo, pot v samomor? Je res
ta njena pot, v kateri je močan moment pristnosti, kot pravilno poudarja Dovjak, primernejša od Magdine poti? Magda je bolj umazana, grda, bolj potuhnjeno in spačeno muči (Aliso), bolj je v blodnjah, a nazadnje se odkrije, dramatičarka insistira na tem, da je temeljna človečnost-odprtost tudi v Magdi, Magda naredi celo radikalno avtorefleksijo-avtokritiko, spoved, za katero hoče, da bi bila javna, družbeno-državna, s tem obvezna, hoče se prijaviti policiji, češ da je ona umorila Aliso. Obe ženski se pokažeta kot čisti, čeprav ena v mejnem položaju, ki ga ni zakrivila sama, Alisa, druga zaradi lastne krivde, zmotnega življenja, Magda.
Pa je res kriva zanj? Tudi tu more nekdo tolmačiti, kot da je Magda žrtev liberalne družbe, v kateri so padle vse vrednote, ja zamašen stik s transcendenco, og-lušela komunikacija s smislom. Morda pa je Magda še bolj tragična - čemu ne bi bila tragična? - žrtev svojega tipa družbe, kot je Alisa svojega? Magda je povprečen človek, ponotranja tiste vrednote, ki ji jih kot obvezne sporoča okolje. Liberalno okolje današnjega Zahoda uči kot osnovne vrednote potrebo po zasebni sreči, užitku, družabnem uspehu, imidžu ipd., pravico do vsega tega, kar - na meji karikature - zastopata Zlata in Ljubo, predvsem on. (Potočnjakova je do moških še bolj kritična kot do žensk, morda upravičeno; sam nisem pristaš nobenega rasizma.) Alisa, enako ostali drami Potočnjakove, pokaže, da iz vrednostnega sistema teh vrednot ni mogoče drugam kot v medsebojno mučenje-ubijanje-uničevanje. V liberalni družbi malomeščanskega tipa, kot je v Sloveniji, so ljudje stisnjeni-zaprti v male brezzračne prostore, v katerih manj-
ka svoboda odprtih komunikacij; gre za redukcijo na jedrske družine ali na neposredne stike med dvema človekoma, ki živita skrčenje življenjskega prostora na mimetična ekskluzivna dvojčka.
Da bi zmogla iz tega sveta, bi potrebovala Magda vero ali notranji svet, ki ga iz okolja ne dobiva. Okolje determinira obe, Aliso in Magdo, kot predmeta, kot vlogi, ki jima morata prirediti svoji eksistenci.
Ne zmoreta odkriti duše-prostora-smisla, ki bi jima pomenil močnejšo silo od okolja. Nista dovolj avtonomni. Tu se pokaže nov vidik. Alisa objektivno more manj; na zaklanost, na fizično pregnanost more človek, ki je brez fizične moči, komaj odgovoriti; le s stopnjevanjem lastne fizične sile, tj. sile svojega naroda ali etnične grupe, kar vodi v obnavljanje istega sis-tema-pasti. Magda, človek liberalne družbe, ima socialno vzeto več možnosti, svobodnejši je, zato verjetno bolj kriv, če teh možnosti ne uporabi. V tem ima Potoč-njakova, ki Magdo vendar bolj kritizira od Alise, prav.
Zakaj je Magda tako nesrečna? Ker ni mogla imeti otrok? Cernu pa jih ne posvoji? Ker ostaja v plemenski skupnosti; ker ima Kri za previsoko vrednoto. Če bi čutila bratovstvo z vsem človeštvom, bi ji
moralo biti navsezadnje vseeno, ali bo spravila do eksistence otroka svoje ali tuje krvi. Koliko jih je, ki zmorejo premagati krvno-rodovne o(k)vire!
Magda je nesrečna, ker jo je zapustil mož. Pa res mora biti odvisna od takšnega moža? Koliko žensk najde novega partnerja (ali partnerico)! Koliko jih je,
ki izživijo svoja čustva le z otrokom, pa čeprav je tuje krvi! Mnogo je po lastni volji samohranilk! Koliko se jih odreče spolnemu partnerstvu; Magdi bi moralo biti to še toliko laže, ima že petdeset let. Cernu sprejema-ponotranja vrednote postmoderne liberalne družbe, ki uči, da mora ženska spolno uživati do devetdesetega leta, glej izjave karizmatičnih seksistk?
V postmoderni srednjeslojski liberalni družbi tipa, kakršen se vse bolj uveljavlja v Sloveniji, to je glavno sporočilo današnje SD, more izražati človek svojo duševnost le na način pervertiranih medčloveških odnosov, sadomazohizma, uničevanja drugega, ki pritira tega drugega nazadnje do smrti; ali ga mučivec
ubija ali naredi mučeni sam samomor. Glej drame Matjaža Zupančiča, od Izganjalcev hudiča in Slastnega mrliča naprej, glej Muckov Portimao, glej Dovjakovo Antigono itn. Potočnjakova krepi isto smer-sporočilo. Očitno sta izkustvo in analiza slovenskih dramatikov danes takšna, da odkrivata predvsem ali celo izključno le t(akšno)o resnico. Nimam razloga, da jim ne bi verjel. Lahko da je zraven nekaj sle-
denja Zeitgeistu, vsako prevladujoče gibanje je fascinantno, očaruje in zapeljuje. A tudi če je tako, je rezultat razmisleka isti, kajti vprašati se je treba: zakaj pa je prišlo do takšnega Zeitgeista? Ta Zeitgeist ne omogoča rešitve, podaja pa problem: - radikalno - človekovo stisko, mejni položaj, ki ga v past ujeti človek doživlja kot skrajni obup.
Potočnjakova piše resno. Čeprav je morda - z mojega vidika - nekoliko preveč naklonjena Alisi, nekoliko patetizira jo in idealizira, na robu prehaja drama v gan-Ijivko, pa je facit, če odmislim nekaj sentimentalnih potez, pozitiven, resnoben, dramo navdihuje pristna zaskrbljenost, karakterizira jo notranja odprtost, ki bravca nagovarja v njegovi srčiki-duši; upam da bo tudi gle-davca. Pretresa ga, mu umno in sistematično odpira najpomembnejše probleme. Sooča ga z osnovnim vprašanjem človeka: kako najti razlog za obstoj? Kako najti smisel? Kako premagati obup? Znotraj mojega vrednostno interpretativnega sistema se to vprašanje zgosti v dilemo: ali Bog ali nič.
Potočnjakova razvija svojo dramatiko kot upoštevanja vreden prispevek k današnji SD. Ne gre le za muho enodnevnico; dramatičarka ve, kaj dela. Iz pe-
klenske pasti, ki jo uprizarja, ne najde izhoda; najdenje tega izhoda ni stvar dra-matike-umetnosti. Zadošča, da drama ustrezno diagnosticira, da pretrese gledav-ca, da ga odpre avtorefleksiji-avtokriti-ki. To je sicer slabost - nezadostnost -umetnosti, a vsaka dejavnost ima svoje prednosti in slabe točke. Znotraj tega žanra - resne drame - je Potočnjakova z
dramo Alisa, Aliča naredila vredno dejanje.
Ce bodo gledavci predstav letošnje sezone v Celjskem gledališču odprtega srca in pameti, bodo imeli korist od sporočila, ki jim ga posredujeta obe slovenski noviteti: ob Alisi tudi Moderndorferjeva Limonada Slovenka. Komedija v tem primeru podpira tragedijo.
LIMONADA SLOVENICA
Režija Vinko Moderndorfer
Igralci: Bojan Umek, David Čeh, Anica Kumer, Bruno Baranović, Manca Ogorevc, Stane Potisk, Drago Kastelic, Renato Jenček, Zvone Agrež, Maja Stromar
Premiera: 17. december 1999
M. Štromiir, B. Umek, R. Jenček, Z. Agrez
D. Čeh, M. Ogorevc, B. Umek
SLG CELJE
Upravnik Borut Alujevič Umetniški vodja Matija Logar Dramaturg Krištof Dovjak Lektor Jan Jona Javoršek Vodja programa in propagande Jerneja Volfand Tehnični vodja Miran Pilko
Igralski ansambel:
Zvone Agrež, Bruno Baranovič, Janez Bermež, David Ceh, Simon Dobravec, Tina Gorenjak, Renato Jenček, Milada Kalezič, Drago Kastelic, Anica Kumer, Barbara Medvešček, Miha Nemec, Manca Ogorevc, Primož Pirnat, Miro Podjed, Stane Potisk, Igor Sancin, Mario Selih, Eva Skofič-Maurer, Maja Stromar, Bojan Umek, Jagoda Vajt, Barbara Vidovič, Igor Žužek
Slovensko Ljudsko Gledališče Celje
SLG Celje
Gledališki trg 5, 3000 Celje, p. p. 49 Telefoni:
centrala (063) 442 910 tajništvo (063) 441 861 propaganda (063) 441 814 faks (063) 441 850
e-mail: slg'Celje@celje.si http://www2.arnes.si/ ~ ceslg?/
Gledališki list št. 5 Sezona 1999/2000
Predstavnika
Borut Alujevič, Matija Logar Urednik Krištof Dovjak Lektor Jan Jona Javoršek Oblikovanje Triartes Fotograf Damjan Švare Naklada 3000 izvodov Tisk Grafika Gracer