458
Naši problemi
Spovračanje
Zopet se povračajo dvomi o naši gospodarski moči. Za primeroma dolgo dobo so se potegnili pod odejo, od koder smo upali, da ne bodo nikoli več zagledali belega dne. Saj so se dolgo razraščali v vso širino. Bilo je to v času prve diktature, ko se je sedaj že od vsakogar prekleti in celo od krušnih očetov zatajeni centralizem razbohotil po naši domovini. Njega uradni zagovorniki in tolmači so tedaj postavili teorijo o gospodarski šibkosti Slovenije, ki da ji je samo v takem sistemu obstati. Zatrjevali so, da nam prinaša centralistična ureditev v gospodarskem pogledu več koristi, kot nam jih pa jemlje, da živimo vkljub vsemu morda drugačnemu videzu v resnici na račun drugih krajev države. S povešenim pogledom smo morali poslušati, da smo si znali v težkem bratskem sporu vedno zavarovati vlogo tretjega, ki se smeji. V podkrepitev kampanje so se navajale psihološko dobro preračunane krilatice o visokih presežkih naše trgovinske bilance z jugovzhodnimi pokrajinami, o koncentraciji skoro vse industrije pri nas, o silnih stroških, ki jih povzroča državi Slovenija v vojaškem pogledu, o tisoč orožnikov, uradnikov, trgovcev, obrtnikov in služkinj (niti na izgubljena dekleta niso pozabili), ki žive zunaj Slovenije ob kruhu, ki jim ga dajeta Srb in Hrvat. Vsi ti in drugi podobni argumenti so bili zelo nevarni, ker so iz samih po sebi resničnih dejstev izvajali napačne, reči smemo lažnjive zaključke, ker so z apodiktičnostjo svoje formulacije in spričo splošne nepoučenosti in nerazgledanosti mogle preslepiti zdrav razum, in ker so končno podzavestno laskale še vedno močnemu občutku neodgovornosti, nebogljenosti in večne podrejenosti, ki smo se vanj v dolgem času naše težke zgodovine vrasli. Kot poslednji adut se je končno glasno zašepetala misel o „osvoboditvenem davku", s katerim naj bi obremenili tehtnico, da izravnamo drugo stran, ki so jo težile silne vojne žrtve srbskega naroda. Sramotilnost tega početja je težko legla na nas in zastrupljala medsebojne odnose. Srbi sami,
tisti med njimi, ki so edini smeli izpregovoriti besedo o plačilu za žrtve, so z ogorčenjem odbili izigravanje prestanih izgub v korist peščici izkoreninjencev iz lastne srede, ki jih je vprav trpljenje drugih potisnilo v bližino zlatega teleta. Za Hrvate je  temperamentno  spregovoril  Bičanič.  Slovenci  nismo  tvegali   odgovora.
Če je bil boj s stvarnimi argumenti proti poizkusom, vcepiti in poglobiti v nas občutek gospodarske (in politične) manjvrednosti radi tesnih razmer, ki smo v njih takrat živeli, zelo težak, je bila vendar celotna vladajoča ideologija tako evi-dentno zgrešena in lažnjiva, da smo prav radi tega mogli prestati to nevarno dobo brez težjega pohabljenja.
Sedaj je stvar drugačna, in priznati je treba, nevarnejša. Zopet so se pojavili v bistvu stari argumenti, vendar v prenovljeni obleki in, kar utegne biti usodno, z druge strani. Še več. Dočim se je svoj čas gibala argumentacija v zelo meglenih obrisih, se sedaj navajajo številke, ki so prenatančne, da bi mogle biti slučajno vržene med nas. Navajajo se in ponavljajo od ljudi, ki od njih moramo zahtevati, da vedo, kaj govore, in da se zavedajo silne odgovornosti, ki jo nosijo.
Stvari, za katere gre, so tako zelo važne za celotno našo usodo, da ne smemo trpeti nobenega slepomišenja. Postaviti moramo vsak dvom o nosilnosti naših gospodarskih osnov tako jasno in odkrito, kakor le gre. Zamolčati ne smemo vedoma nobene misli, tudi ako bi govorila proti nam. Prva stvar je resnično spoznanje. Iz njega bomo črpali, pa naj bi bilo še tako grenko, sil, ki nam bodo dale, da bomo izpili grenkobo do dna in si za bodoče natočili slajše in prijetnejše pijače.
Izrečene so bile besede, katerih edini smisel je mogel biti prikrito priznanje, da nam je centralizem na gospodarskem in finančnem področju vendarle dajal več, kot pa nam gre in da moramo biti zato previdni pri jemanju svobodne uprave, ki se nam ponuja. Vse govori zoper to, da bi bila gornja trditev resnična: Neštete spomenice, razprave in članki, ki niso bili nikoli z nasprotnimi argumenti ovrženi, obširne in podrobne analize državnih proračunov, ki so jih izvedli akademiki, gore izkušenj vseh onih, ki so neposredno ali posredno — spomnimo se le na tisoče vlagateljev — prišli v stik s posledicami ekonomskega in finančnega centralizma; na drugi strani pa silovit in trdovraten odpor, ki bi bil povsem nerazumljiv, ako bi tak sistem donašal vladajočim pokrajinam ali državi finančno in ekonomsko škodo.
Vsak dvom o zmogljivosti naših gospodarskih sil, ako naj verjamemo v njegovo iskrenost, mora biti spričo dvajsetletne težke resničnosti, ki nam je govorila zelo jasen in nedvoumen jezik, podprt z dejstvi, katerih trdnost in zanesljivost je mogoče vsestransko preizkusiti. Vsako kabinetno namigavanje in razpravljanje za zaprtimi vrati more koristtii samo nasprotniku, ne nasprotniku te ali one politične grupe, marveč skupnemu nasprotniku slovenske narodne misli. Ne more nas biti strah čistega vina, saj nepobitno spoznanje, da v resnici živimo od gospodarske miloščine kogar koli, bi moglo le še stopnjevati voljo, da se postavimo na lastne noge. Mar hočemo graditi svojo bodočnost na žuljih tujih rok? Miloščine, ki bi negovala našo narodno nebogljenost in nas varala o resnični moči našega narodnega organizma, nočemo, ker vemo, da je strup za narodovo bodočnost. Razkritje resnice ne bi torej v nobenem primeru moglo škodovati slovenski narodni misli in nas vrniti na pota, ki jih hočemo za vedno zapustiti.
Čemu torej besede in številke, ki so bile kot nož v srce?
Če naj gledamo v njih spovračanje zlih duhov naše skupne, v dolgem suženjstvu mroče narave, tedaj zberimo vse sile, da jih v sebi zatremo in za vedno iztrgamo poslednje ostanke hlapčevskega duha, da nam ne bodo zapravili bodočnosti v svobodi, ki si jo tako zelo želimo, ki jo tako zelo potrebujemo.
so*
459
Če pa so v ozadju računi — tedaj bo to ena najtežjih preizkušenj naše vere v človeka, ki je z nami iste krvi. Vemo, da jo bomo konec konca prestali, ker smo mladi in zdravi. Vendar strah nas je razdejanja, ki ga bo boj prinesel.
Adolf Vogelnik.
460