IV. TRADIOONALNI VELESLALOM
V šentjoških hribih in dolinah
Dolgo je kazalo, da bo naša tradicionalna tekma od-padla. Pa le ni bilo tako. Zima je pokazala svoje zobe, nam v korist.
Nedeljsko jutro. Nizka megla izpod katere prši droben sneg. Neobetaven začetek. Le kdo bo prišel zmizovat v naše hribe. Pa še to sneženje, čeprav rahlo, kaj hitro si moker. Čez dan so se megle razkropile in posijalo je prav toplo sonce.
Kljub temu je v nedeljo prišlo do zastojev, a so tekmo-valci in gledalci vse prestali. Ob enajstih se je tekmova-nje pričelo. Kar trinajst ekip, to je čez dvesto tekmovalk in tekmovalcev se je spustilo po hribu navzdol. Prišli so od vseppvsod: iz Vrzdenca, Horjula, Brezij, Polhovega Gradca, Podolnice, Belice, celo iz Ljubljane, pa iz Lavro-ca, z Vrha, Rovt in Žirov, z vseh bližnjih in daljnih vasi. Večina je spretno pnpeljala skozi vsa rdeča in modra vratca, nekateri pa so imeli nekoliko smole in niso pri-speli na cilj. Pa kaj, važno je sodelovali, in ne zmagati!
Ker se je tekmovanje zavleklo čez peto uro popoldan, je bilo poskrbljeno za premražene, lačne in žejne. Pač, potrudili smo se, da bi bili vsi gostje, tekmovalci in gledalci zadovoljni, da bi odnesli prijeten spomin iz Sentjošta.
Po podelitvi priznanj in medalj, ki so šle prav tako po vseh vaseh, kot so bili raznoliki tekmovalci, smo poskr-beli še za glasbo, vendar s plesom ni bilo nič. Dan je bil prenaporen. Vsi stno se pošteno oddahnili, ko smo zvečer zaklepali vrata Cankarjevega doma.
ŠTEFKA KAVČIČ