Pričevanja iz Borštnikovih zadnjih let
Med dokumenti, ki jih hrani v Borštnikovi mapi Arhiv i muzej Hrvatskog na-rodnog kazališta v Zagrebu, v fotokopijah pa od lanskega leta tudi Slovenski gledališki muzej v Ljubljani, je nekaj pričevanj o igralčevih zadnjih letih in o prvih mesecih po njegovi smrti — pričevanj, ki vsebujejo zanimivo gradivo, četudi so malo vzpodbudna in tudi ne prav častna za ocenitev naših takratnih gledaliških, pa tudi splošnih kulturnopolitičnih razmer.
Ti dokumenti — večidel pisma, naslovljena intendantu Tresčecu v letih 1913 in 1914, iz leta 1919 pa uradni dopis Slovenskega gledališkega konzorcija in koncept odgovora tedanjega zagrebškega intendanta Hreljanoviča — razkrivajo nekatera doslej malo znana dejstva in dajejo bodočemu raziskovalcu Borštnikovega življenja pobudo za nadaljnja iskanja. Med pričevanji v teh spisih bi želeli v lej naši delni objavi ohranjenega gradiva podčrtati zlasti naslednja:
1.	Koncept intendantovega uradnega dopisa, ki je starejši kakor ohranjena Borštnikova pisma (dopis je brez datuma, druga roka pa mu je dala tekočo št. 139 in letnico 1912) zadeva nameravano Borštnikovo upokojitev, vendar je (tako kakor tudi naslednja Borštnikova pisma) toliko zastrt, da ne dopušča jasne opredelitve, kdo je dal prvi povod za tako odločitev — igralec sam po svoji volji ali na pritisk uprave. Dopis se začenja z intendantovo ugotovitvijo, da «usljed nekih čisto fizičkih nedostataka te Vaših privatnih okolnosti nisu se ispunile predpostavke pod kojima je sklopljen Vaš novi ugovor«, o čemer sta igralec in gledališki šef očitno že prej razpravljala. Borštnik je v (neohranjenem) pismu, ki ga intendant omenja, govoril o odhodu z zagrebškega odra, nakar mu je ta «dao ponuditi mjesto artističkog ravnatelja osječkog kazališta«, vendar je Borštnik to mesto po informaciji ravnatelja Bacha »izvolil odkloniti« in je hkrati izjavil, da se namerava po svoji tridesetletnici (decembra 1912) »povuči«. Četudi intendant vljudno obžaluje tako igralčevo odločitev (zlasti to, da je odklonil vodstvo »drugog hrvatskog kazališta«, je vendarle pripravljen sporazumno razveljaviti pogodbo.
2.	Temu dopisu je očitno sledil še drugi (odposlan decembra 1912) in nanj se Borštnik sklicuje v (nedatiranem) pismu, ki pa ga je pisal vsekakor v začetku leta 1913. V tem dopisu, pravi, je bilo «sa 1. 7. 1913 donekle stavljeno u izgled moje umi-rovljenje«. Pomembna je v tem pismu Borštnikova odločna in samozavestna izjava: «Pozvan sam bio u zagrebački engagement, da udarim temelj modemom, realističkom pravcu. — Svi moji g. g. dosadanji šefovi, sva šlampa i opčinstvo priznali su mi nebrojno moj zdušni i uspjeli rad oko te zadače.«
3.	Naslednje ohranjeno pismo je bilo odposlano iz Ljubljane, kjer je Borštnik tisto sezono znova igral in tudi režiral (med drugim Funtkovo »Tekmo« in Strindbergovega »Očeta«) 6. februarja 1914. V tem pismu prosi Borštnik zagrebškega intendanta, naj bi mu dovolil «zadnju predstavil 29. 3. 1914 prirediti kao oprostim večer u svoju korist«. Tresčec je zapisal na rob tega pisma «nemam ništa protiv«, o tem pa je takoj obvestil tudi prosilca, saj se Borštnik že štiri dni po prvem pismu (10. febr. 1914) za tak pristanek zahvaljuje. Zanimiva in bridka je še izjava ob koncu tega pisma, ki ga je pisal slovenski igralec iz domačega gledališča, kjer je po daljšem presledku spet delal:1 «Tu jest svaki rad isključen, te jedva čelcam svršetka sezone.«
4.	Borštniku se je želja prav kmalu izpolnila: 29. marca 1914 je imel poslovilno predstavo v Ljubljani, vendar mu življenje tudi po povratku v Zagreb ni bilo lahko. Pismo, odposlano intendantu iz Zagreba 16. maja 1914, ima samo štiri vrstice; «Pošto je odbor mir. fonda ponovno odbio moju molbu za penziju — čekom daljnih naredba i naloga Vaše velemožnosti. Sa najdubljim štovanjem ...« To je že začetek umika, ki ga naslednje pismo, odposlano dva tedna kasneje, samo potrjuje in stopnjuje.
5.	To pismo, datirano 3. junija 1914, je že zaskrbljeno in pretresljivo: kaj bo z njim, če prošnja za pokojnino ne bo rešena? Govori o prošnji za avdijenco «kod pre-uzvišenog gospodina bana«. Medtem ko je igralec v prej citiranem (nedatiranem) pismu še ponosno zapisal «ne radi se tu o mojoj eksistenci ji«, razodeva ta list že skrb, da ne ostane (glej faksimile) po enaintridesetletnem službovanju «bez kruha i krova«. Borštnikova zaskrbljenost je bila toliko bolj upravičena, ker je bilo nerešeno vprašanje, ali mu bodo priznali enajst ljubljanskih let, kot kaže njegova prošnja z dne
1 f a ¿fi) w¿1 f o/a /rnt<
Jrn/etHu /mc^/^L /	ite*/tZ?t
'**)č>c<r-c i/~c///>ycy	^ v
ne^7 iZit+rč™ /at* /r^i^ci c'/jfr c vti_
/¿/tfvU^c ^ ¿>¿0	a //f/¿tt/cjrre&T*'
/tf^ d< ' /l4rt//4'trzy rt /m	f

/7/f a /H cy ,tn/f/'c++y W * //i£tnr&+yO>+i
\ Sj.
¿¿>^*<•4 %/f/4

Borštnikovo pismo zagrebškemu intendantu
5. maja 1914 — brez teh let pa bi bila njegova službena doba kajpada veliko prekratka za nameravano (zaželeno ali sugerirano?) upokojitev.
6.	Kljub razočaranju prejšnjega leta, ko je komaj čakal konca sezone, pa je Borštnik poleti 1914 — po malo vzpodbudni situaciji, v kakršni je bil v Zagrebu —• znova mislil na Ljubljano. Vendar: spričo razmer mu je bila tudi ta zaprta. O tem je obvestil 1'4. avgusta 1914 zagrebškega intendanta: »G. deželni glavar mi piše, da su i priprave za buduču sezonu u ovo ratno doba isključene. — Moleč Vašu vele-možnost i nadaljne Vaše naklonosti i zaštite bilježim se sa najdubljim štovanjem.» O tem govori tudi uradni dopis kranjskega deželnega glavarja Šušteršiča zagrebškemu intendantu, češ da so se »vršila izključno le neobvezna pogajanja» in da zaradi izbruha vojne ne more v tej zadevi ničesar ukreniti, o čemer da je obvestil že tudi Borštnika samega.
Dokumenti iz srede avgusta 1914 so zadnji, ki govore o nameravani Borštnikovi upokojitvi. Spričo vojnih razmer je bil igralec verjetno brez pomislekov pripravljen za redno delo v Zagrebu, posebej še, ker je ostala Ljubljana brez svojega poklicnega odra.
£L£Dlir? KONSČRitLI j JflilL———*
J? .c.
7> \£jubtjani, •!— -i .aovaabra '*13,
tsuJivo ss;au8ko n : a i i H ih
Y ‘	*
, ,	- A	2 A O H 3 B.
. HAa3tni‘podrobni zavod v Ljubljani na a Jo prodloZll rs*vm pogrebnih stroškov po pok. rospodu I^na, olju Borit n 1 k u ,flanu Vaš«;a r.a.knzallšta.v lznozu K......4086.90
nv-3aSB3aaaz>CM«kaera^aE
Proolao 7ag,da bi nun blajovollll jporoZltl.kako . n^,i>iruv to t.; jtro _>jr i.tl zuaoroia oovaatltl ojruj.,i ZuVOu.
irii..,.uJu*o 7u»«¿i. oo.ijaauia sp.oroS llu ln olljerizo
Z odllZnla spol tavanj o.i

Sramotni dopis Slovenskega gledališkega konzorcija Hrvatskemu deželnemu gledališču
ob Borštnikovi smrti
Ohranjena pa sta v tej mapi dva še bridkejša dokumenta, ki predstavljata kaj malo časten epilog kroniki Borštnikovega življenja med Zagrebom in Ljubljano:
7.	Šest tednov po smrti slovenskega igralca, ki je res dal veliko svojih sil hrvatskemu gledališču, pa se znova vračal na ljubljanski oder, je poslal Slovenski gledališki konzorcij Kraljevemu deželnemu gledališču v Zagreb sramoten dopis (glej faksimile) s katerim mu sporoča račun ljubljanskega pogrebnega zavoda in terja hkrati zagotovilo, da namerava zagrebško gledališče te stroške poravnati...
0»
':5ii
Yf/f
>
't
%K
/

A w j, tfyt	■
W^// ^ ^
& '& ■■ ^/^e/Zu *U
'. # 7fo fl^AAfA 'hi Z
yZ^/A *
^ e*/ii4fa/,-X <7;J;v4 u/
y*^/^4 -p,.	..
^ ^i/i rt) /?^v/'\a'#"
f^tfU frArft* frfT
M' titu M> ^
't^~tryy^—v-t ^
*A;	v*v ^	f^pM
y
l/'
1^2l
'ff™.	‘/JV&^L
Ul,
** /V*4^ j, ^
f/i^ ’’^-i'«-
* /fr vXi
A * *ASrU> { -¿r u~
?JMAs' ~
*	/7 /t
j iv^ v
fyjfVTY
, 'j^-ipfiM
Ah. / Z 1 Z/ ■ '*j* /y< yr 'ti *4*',
fa\vriu j&žt ,{•' Vy^*iAyi( hAAf	—.,
^ WW*Z*
^■A^v
5
Koncept odgovora zagrebškega intendanta Hreljanoviča, pisan z roko dramskega
ravnatelja Bacha
Ljubljanska impertinenca je očitno razjarila zagrebškega intendanta Hreljano-viča, ki je nekaj dni po prejemu dal napisati na hrbtno stran tega pisma koncept svojega odgovora. Odgovor, pisan najbrž po diktatu z roko dramskega ravnatelja Josipa Bacha, je narekovala komaj zadrževana besnost, o kateri priča že pisava (glej faksimile), vendar hkrati vzvišena umirjenost in fina ironija, namenjena ljubljanskim gledališkim veljakom. Koncept, ki ga objavljamo tudi v izvirniku, bi se glasil po naše:
Slavnemu gledališkemu konzorciju v Ljubljani.
Na Vaš cenjeni dopis od 4. novembra tl. Vam sporočamo, da bi se imeli za posebno počaščene, ko bi nam bilo dovoljeno prevzeti na svoje stroške pokop Vašega odličnega rojaka (prvotno: slovenskega igralskega prvaka, op. p.) Ignacija Borštnika, ki je bil celih petindvajset let eden prvih članov Kr. deželnega hrvatskega gledališča v Zagrebu.
Ko bi nas bil slavni naslov dne 23. septembra (dan Borštnikove smrti, op. p.) obvestil, naj bi zagrebško gledališče prevzelo nase to čast, bi podpisana uprava oskrbela ves sprevod s povsem drugačnim razporedom in posmrtne ostanke bi bili dali prenesti ali v Zagreb ali v Cerklje (Borštnikov rojstni kraj, op. p.).
Tako pa žal ne moremo priznati tega računa, kajti sprevod ni bil naročen z našo vednostjo, saj bi bili morali dobiti prej dovoljenje kr. deželne vlade.
Zagreb, 9. novembra 1919. Intendant (Guido pl. Hreljanovič).
Da bi kolikor mogoče osvetlili okoliščine, v kakršnih so nastali ti dokumenti, smo zaprosili za mnenje še ravnatelja Arhiva i muzeja HNK v Zagrebu dr. Slavka Ba-tušiča, pregledali smo sejne zapisnike konzorcija iz tistega časa v SGM in vprašali še, kaj povedo računske knjige takratnega pogrebnega zavoda v Ljubljani.
Dr. Batušič je potrdil naše mnenje, da se je zaradi izbruha vojne Borštnikova nameravana upokojitev pač odložila, saj je ostal tudi še naprej na seznamu rednih članov Drame HNK. Pomembno pa je njegovo mnenje o vzrokih, ki so vprašanje upokojitve sprožili, zato navajamo tozadevni odstavek iz pisma (3. junija 1966) v
Odkritje Borštnikovega nagrobnika na ljubljanskem pokopališču 1930. leta
celoti: "Pismo intendanta Vladimira Tresčeca-Branjskog iz 1912 tipično je za njegov autokratsko-birokratski način. Vidi se, da on hoče Borštnika staviti u peruziju (premda je tada imao tek 54 godina), pa to obrazlaže nekim nejasnim aluzijama. Pozadina je možda u torne, što je dolazilo do trenja izmedu B-a kao redatelja i Ive Raiča takoder kao redatelja. Raič se 1909 vratio u Zgb. iz Berlina, Hamburga i Praga, s novim iskustvima i mladošču (27. god.). Tresčec ga je forsirao, — a sam mi je Raič pripovijedao da je imao s B. sukobe zbog njegovog oporog karaktera. Od dolaska Raiča, B. manje režira. To je jakat.«
Drugi vir, arhiv SGM, hrani zapisnik seje konzorcija, ki je bila sklicana na dan smrti, 23. septembra 1919, z eno samo točko dnevnega reda: Borštnik. Iz tega zapisnika izvemo, da »smrt g. Ign. Borštnika se vzela z obžalovanjem na znanje«, odredili so, da se postavi v vestibulu Drame katafalk, da ostane dramsko gledališče tri dni zaprto, operno pa samo na dan pogreba, da »nadgrobni govor izreče« dramaturg Golia v imenu konzorcija, Danilo pa v imenu dramskega osebja. Najpomembnejši pa je za nas tale sklep seje: "Pogreb: stroške pogreba nosi slov. gled. konzorcij ter se bo skušalo od Zgb. dobiti 'It stroškov.« To se pravi, da so imeli prvi dan še namen plačati vse in samo »skušali« bi dobiti polovico povrnjeno, da pa bi si zagotovili vsaj to, so izsiljevali — ves znesek!
In še zadnja beseda v tej nečastni pravdi za Borštnika: iz ohranjenih knjig takratnega pogrebnega zavoda ni mogoče določiti dneva, ugotovljeno pa je, da je račun, verjetno še v novembru, poravnal — Slovenski gledališki konzorcij.
Ne glede na to, da se je nazadnje vse poravnalo, sta vendarle tako nameravana Borštnikova upokojitev 1912 kakor izsiljevanje ob njegovi smrti dva kar se da nečastna dokumenta — prvi za zagrebške, drugi za ljubljanske gledališke razmere tistega časa. Vendar je čas zastri vse to, čez deset let so odkrili na ljubljanskem pokopališču nagrobni spomenik Borštniku in Verovšku in povabili k tej slovesnosti, ki je bila 1. novembra 1930, tudi zastopnika zagrebškega gledališča. Prišel je in govoril na grobu Borštnikov dolgoletni sodelavec in prijatelj, slovenski igralec Hinko Nučič, ki je dal po spletkah v ljubljanskem mestu prav tako dober del svojih sil hrvatskemu gledališču v Zagrebu.
(dm)
Quelques données sur les dernières années de la vie de Borštnik
Le matériel publié nous informe de l'intention de mettre l'acteur Slovène Ignac Borštnik (1858—1919) à la retraite immédiatement avant la première guerre mondiale lorsqu’il était employé au théâtre croate de Zagreb. La première guerre mondiale empêcha la réalisation de cette intention, mais ces documents nous révèlent les conditions existantes et les factures qui voulaient reléguer Borštnik à l'arrière-plan.
La seconde partie de ces documents est encore beaucoup plus honteuse. Tandis que la première partie ne fait pas honneur au théâtre de Zagreb, la seconde nous révèle les extorsions honteuses des personnalités du théâtre Slovène qui ne voulaient point régler les frais funéraires de l’acteur qui avait certes consacré une partie de scs fcrccs au théâtre de Zagreb mais qui était pourtant issu du théâtre Slovène où il retournait sans cesse.
24-1