DECEMBER'94 ■ letnik 25 ■ 280sit Louis Andriessen ■ 0 razliki med songsterjem |;blues pevcem Kaj smo poslušali # NUK TURJAŠKA 1 61000. LJUBLJANA □ bobnar Sreča, da je bil doma ob meji. Tako je lahko njegova mama hodila po pralni prašek v Italijo. Rad je imel Dash, ker je bil v velikih, papirnatih škatlah. Iz njih si je naredil prve bobne. Mami je iz kuhinje sunil še strojček za pasiranje sadja in zelenjave, ker je imel “lušt’n'' zvok. Ko so se drugi zadevali ob prihajajočem Woodsto-cku, je on raziskoval zvoke tako izdelanih tolkal. In bil blažen, maziljen ter - dolgolas. V tujino je odšel, ko jih je imel devetnajst. Ker mu je oče, “palicaj", z močno roko razbil prve prave bobne - bili so iz pravega lesa. Bili so rdeči. Bil je v Italiji, kjer je igral in snemal rock. V Zurichu ga je Allen Blairman, pri katerem se je učil, dal na čevelj, ker je bilo v njem preveč rockerja. Da so bobni kaj več kot le mišice, je spoznal z Maxom Roachom. Še bolj pa z Milesovim LP Bitches Brew. Svojim bobnom je podaril melodijo. Po vsem tem zdaj reče: “Rock je bolj šminkerija kot glasba.” Vendar v klub Strelišče v domačem Dobrovem v Brdih še zmeraj vsako drugo soboto pripelje konspi-rativne rockerje. Vmes pa jazzerje - Enrica Ravo, Kennya VVheelerja, Steva Lacyja, Toneta Janšo, Boruta Kržišnika. Prešernovec Petar Ugrin tam ni želel igrati. Ker nimajo klavirja. '■ *ii»č » -gl« iif 'i ker je igral in bob-I več od njih. On pa ni ljubosumen, če igraš . Potem sedi ob tebi in se želi ij treme, potem pa ugo-aStnih izkušenj in da ti je ti se. In začneta delati Kenny Lacy, Mfr”5 bolje od n učiti tovi, da doma, ve, Moore, Dq Kržišnik. In igrali z njim. !er je vadba potrebna. Pa občutek. Tega Higginsu, id ima Toma lleckwella. Kot uCfi: v Barceloni, v KUD Tolminu. Učenci so ugotovili, da daj, ko je že M Slovence obi-. Mi bežimo pred freejem in novostmi, je v Dobrovem v Goriških Brdih. Iz sosednje vasi je Alojz Gradnik. Z njim se ne pa čeprav sta oba večino časa ust zunaj rodnih krajev. Gradnik, ker je bil preganjan od rdečih, Zlatko pa, ker ni mogel pozabiti, da mu je oče, "palicaj", razbil prve bobne. V besedah vidi oboje - pomen in zvok. Zato ima rad Gradnika. Že od malega. Tako zelo, da na prvenstveni cedejki Round Trip uglasbi njegovo pesem Harfa v vetru (...o, daj še mene, sramujočo stresi / da bom bridko zvenela v mir nebes!...). Ker v Gradnikovih besedah čuti barve Brd. Barve pa so mu v glasbi poleg zvokov najbolj pomembne. Ker ima rad Brda. Ker jih ves čas nosi v sebi, pa naj bo v New Yorku, Atlanti, na Kitajskem, v Amsterdamu, Londonu, Švici, Španiji, na Portugalskem ali pri Figovcu v Ljubljani. Tu je ob Črnem baronu nastajal ta tekst. Da začuti v glasbi barve, izvija zvoke iz vsega. V kuhinji za nama se je sesula gora krožnikov. Med bentenjem kuharjev reče: “Prima zvok”. To reče tudi, ko zagleda kakšno igračo. In ko jo zasliši. Medvedka. Avtomobilček. Kalimera. Ropotuljo. Dudo. Piščalko. Tako si sestavi svojo godbo. Zvesto in kratkočasno. In tako se na odru dva pajaca, dva Brica, pogovarjata dvajset minut o črnem vinu. Kot v Cankarjevem domu jeseni '92, ko je imel prvi solo koncert v Ljubljani. Pa se ne boji, da bi z igračami, ki ga obkrožajo, bil podoben zafrustriranemu nesojenemu atiju. Z igračami postane igra res prava Igra. Tako hrani otroka v sebi. Tako se vrača h koreninam človeka. Glasbe. Kot Picasso, ki je naredil križ čez klasično slikarsko šolo in začel risati po otroško - in uspel. Pa ni Picasso edini Španec, ki ga razume. Čuti tudi Lorco. Zaradi barv, ki so v njegovih pesmih in ki so res barve neskončne pisanosti Pirenejskega polotoka. Španijo ima rad. Kot ima rad Brda. Pa čeprav je bil za več kot dvajset let odsoten. V tem času se ni veliko spremenilo. Lepota narave je še zmeraj ista. Kaotičnost trenutka pa še zmeraj takšna, kot v šestdesetih letih. Poslušaj prvo skladbo na plošči Round Trip, izdano pri High Tide iz Me-ster, ki jo lahko kupiš povsod - od To Atlante. Le v Ljubljani ne. Peter / plošči zapiše, da je Kaučič novovzhajajoč zvezda slovenske jazzovske scene. Plošča Round Trip pa prinaša poezijo tolkal in tolkalno poezijo. Oboje skrajno premišljeno, zastavljeno, izvedeno in trženo. Kritike so odlične. Seveda v tujini, pri nas mora Zlatko še vedno prinesti potrdilo, da je igral na Portugalskem, če želi, da se ga omeni v kulturni oddaji TVS Forum. In tako gre stvar naprej. Vlak solističnih nastopov smo skoraj že zamudili, saj potekajo prav v tem času. Prihodnost pa naslanja bolj na Ita- lijo, kjer ima nenehoma koncerte. Italijani so odprti. Pripravljeni poslušati in šele nato soditi. Eksperimentatorstvo jim je bliže. 12. januar 1995 - Cankarjev dom v Ljubljani - Zlatko drugič v marmorni grobnici slovenske kulture. Celebracija fantazije, poezije, plesa, glasbe, kiparstva. Multimedialni projekt, na katerem se pojavi tudi Tone Janša, nekaj plesalk in seveda Kaučič. Stvar utegne biti še mnogo bolj zanimiva, kot solistični polet iz 92-ega. Nato se bo zaprl v briško bajto in preučeval slovensko folklorno glasbo. Jo zgnetel v formo za ženski zbor, godalni kvartet, bobne in soliste - Kenny-ja VVheelerja in Enrica Ravo. To bo naredil zato, ker ga s festivala v Clusoneju vabijo, da pride. Pa bo potem v isti sapi odšel še v Saalfelden in še kam. Pod roko VVheelerja, pa celo do Manfreda Eicherja, da se dogovorijo za zadnje podrobnosti o snemanju plošče za “taveliki” ECM. Vmes pa seveda solo, trio, duet - s Stevom Lacyjem, na primer. Morda bo prišel tudi na Drugo Godbo. Vendar se noče vsiljevati, saj se jim je že lani ponudil, pa se jim ni zdel zanimiv. Tako kot tudi ni zanimiv jazz policaju ljubljanskega jazz festivala, ker pač ni Američan. Veliko del njegove duše pa je v kleti v vasi Dobrovo, ki nosi ime Mladinski klub STRELIŠČE. Tukaj organizira vsako soboto koncerte, ki se začno ob desetih zvečer. Izmenoma jazz - rock. Vse pod njegovim selektorskim nadzorstvom. Tako je tja pripeljal že Enrica Ravo in ga po dolgem času Enricov-ega main streama pripravil spet do freeja. Tudi Kenny VVheeler je bil tam - pa ne le tam, pripeljal ga je tudi v KUD France Prešeren v Ljubljani. Vendar se o teh koncertih ne ve veliko, saj mediji o njih ne pišejd.Zaplankani uredniki časopisov o jazzu vedo malo, o Zlatku Kaučiču pa sploh nič. In TV snemalci raje zbolijo, kot pa se odpeljejo po vijugasti cesti v Brda posnet VVheelerja v Sloveniji. Tako so glavni obiskovalci Strelišča še zmeraj Italijani -odprti, vpijajoči, hvaležni. Sicer pa ima rad vse poslušalce. Ker so mu pokazatelj, kako močne so silnice njegove glasbe. Zadovoljen je šele takrat, ko jih s svojimi zvoki zastrupi do zadnjega vlakna. Tako kot včeraj, ko je igral v Trstu v neki pizzeriji in so ljudje po dvajsetih sekundah igranja nehali jesti pizze. Poslušali so. Pozabili so - hrano. Glasba jim je ostala v ušesih. Po koncertu je vedel, da je bil dober. Sicer mu je pa včasih tudi vseeno, ali poslušalci govorijo ali poslušajo. Takrat igra zase. Jazzu pravi nedokončana zgodba o uspehu. Rok Jurič IZ VSEBINE carmina profana 2-3 notnikovi se predstavijo od tod in tam 2-3 pogovora 4-5 milan hudnik karmina šileč ■ouis andriessen 6-7 skladatelj leta osterčev čas 8 osterc v očeh dr. dragotina cvetka slovenska scenska glasba 9 pregled ’94 10 -11 ni vsaka klasika kot staro vino še nekaj dobrega jazziranja v letu '94 rock v letu 1994 kaj so poslušali v letu ’94 12-13 pregled ’?4 14 -15 glasba z vseh štirih koncev sveta tema 16-20 o razliki med songsterjem in blues pevcem rock mušic junk stiop 21 zgodnja leta allmanov, 3.dei afriJka s prve roke 22 zgodnja zambijska popularna glasba, 2 del etno................................23 glasovi pozabljenih svetov cd manija 24 - 27 louis andriessen, laurie anderson, peter brotzmann, david moss dense band, elliott sharp, eric clapton, johnny cash, tarika sammy, norrlatar, neil young, cop shoot cop, pridigarji, rem, the dream syndicate, steve wynn z odra 28 - 29 g mnovice 30 spomini ob jubileju tema v ugankah 31 oglasna deska 32 portret 33 larisa vrhunc IMPRESUM Uredništvo: Srečko Meh (odgovorni urednik), Kaja Šivic (glavna urednica), Bogdan Benigar, Branka Novak, Miha Hvastija (lektor). Oblikovanje in tehnično urejanje: Igor Resnik. Priprava: Jabolko tds. Tisk: Tiskarna Ljudske Pravice. Izdajatelj in zložnik: Glasbena mladina Slovenije, naslov uredništva: Revija GM, Kersnikova 4, 61000 Ljubljana, telefon: 061/1317-039, fax: 061/322-570 Naročnina: za prvo polletje (štiri številke) 1.000 SIT. Odpovedi sprejemamo pisno za naslednje obračunsko obdobje. Številka žiro računa: SDK Ljubljana, 50101-678-49381. Revijo sofinancira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije. Po mnenju Ministrstva za kulturo številka 415-171/92 mb sodi revija Glasbena mladina med proizvode, za katere se plačuje 5% davek od prometa proizvodov. Foto: Žiga Koritnik Na naslovnici: David Byrne, 31. 10. v Ljubljani letnik 25/št. 3/4/december 1994 cena v prosti prodaji 280 SIT rečno novo leto! lavnosti slavnostnih koncertov ni moč preglasiti niti na tilici. Na repu vrste ne čakaš na vroče žemljice, ampak na vročo božično pesem s še tople, na doma-JS? čem kasetarju presnete kasete. Račune plačuješ in po-lagaš tako šele v Novem. Mi pa že danes, tudi zato, ker je vse skupaj malce vrinjeno: pred tabo je na 24 strani vrinjenih vsaj še osem. Toliko jih je mogoče prešteti. Zato, da jih bo tudi po Novem toliko. Ne dvojnih, ampak čisto navadnih, na 32 straneh. Zato, ker je to edini glasbeni časopis pri nas. Ker je muzike, samo “tiste nove” dovolj in preveč; tudi za 32 strani. Da bo tudi zate nekaj. Kjer boš, upam, našel tudi cenjeno ponudbo starega profesorja Lukiča, da te poceni in zanesljivo popelje v svet klasičnega klavirja ali ti le-tega ugodno proda. In nenazadnje, toliko strani potrebuješ, ker je bilo v osnovni šoli toliko risanja in glasbenega pouka, da potem na stara leta bolj mimo poslušaš hecne in čudne glasbene mojstrovine in prebiraš trače o tem. Po Bachu in Mozartu se tako splača pisati samo še remek-dela... Čisto resno. Notri je pregled glasbene produkcije plošč leta 1994 (za video izbor koncerta leta in podobne tehnične novotarije kandidiramo samo ob prestopnih letih), tistega najžlahtnejšega med rock, jazz, world in novo-klasi-čnimi modusi. Precej odličnih plošč je bilo posnetih in dovolj živih koncertnih predstavitev le-teh smo bili deležni v Deželi. Objavljamo izbor petih “naj” plošč tega leta, kakor so bile všečne slovenskemu glasbeniškemu peresu. Vsakemu posebej, z dovolj širokim obzorjem, da lahko najdeš tudi kakšno spregledano godenje. Brez komentarja. Prihodnjo zimo, mogoče, na še kakšni strani več, tudi z utemeljitvijo. Sicer predpraznični mesec ponuja nemalo slavnostne muzike, s poudarkom na slavnostni. Trgovec ve bolje kot vsi glasbeni sladokusci, kakšna je vroča ponudba za prijetno nemoteč konec leta. Mojstri in blago pokojni imajo glavno besedo. Denar raje spolzi ob mojstrskih partih, kakor ob neznanih in čudnih imenih in zvokih. Saj bodo tudi ti, letos še ob rob praznično bogate mize postavljeni, enkrat dočakali svojega Božička... Na mladih svet stoji, na bralcih pa revija. Tudi ta. Želi si tako. Poteza na dvakrat zvišani B4 je tvoja. P. S. Dedka Mraza na ljubljanske ulice ne bo. Naš Dedek je rocker. Srečko Novo Leto od tod in tam CARMINA PROFANA NOTNEM TOMAŽ NOTNIK - študent, imenovan Spidi (za osnovnošolske prijatelje, ker je štirinajst dni treniral tek) oz. za študente Fin(e)c (ker je do deklet tako uglajen in fin). Navdušuje se nad etno-dance glasbo. K4 je že prerasel in sedaj išče svoj lokal in svojo novo glasbeno identiteto. Mati ga je silila, da je končal tri razrede violine v glasbeni šoli. Malo igra kitaro - toliko, da ga kolegice občudujejo. Nima stalne punce in študira bolj vikendaško in udarniško. Povsod je zraven, kjer je žur ter kjer se kaj dogaja. Kjer je on - tisto je takrat "IN". Nima nikakršnega glasbenega okusa. Dobra glasba zanj je tista, ki prinaša denar. Občuduje uspeh in zavida vsakomur, ki je uspel, tako da pri vsakem najde ogromno napak in neprestano cinično “slovensko” kritizira. Najbolj ga sovraži najmlajša Helena in mu pravi snobističen "osel debilnež", on pa vrne njej: Helena Blagne. Kadar ima vsega dovolj, za nekaj dni zgine, običajno vzame psa in domov se priklatita vsa blatna v veliko veselje matere “pospravljalke". IRENA NOTNIK (brez nadimka), zoprni sošolci jo zaradi njene nepopustljivosti, discipline in borbenosti za dobre ocene kličejo “Die Hard 3". Je resna. Vse jemlje resno. Vice razume šele naslednji dan. Pridno igra klavir in je redno obiskovala teorijo. Resno verjame, da, če pozna imena harmonskih postopov in intervalov, pozna srž glasbe. Končala je srednjo glasbeno. Doma najraje bere ljubezenske romane, Victorio Holt in ženske pustolovske zgodbe in ob tem posluša klasiko. Najraje je doma sama in se predaja sanjarjenju. V šoli je odlična in če dobi štirko, kuha mulo. Pri trojki pa je ves svet narobe. Takrat terorizira družino, češ “nihče me nima rad” in "vam je čisto vseeno, kaj je z vašo hčerko”. Takrat oče popolnoma popusti, se razneži in Irena potem vadi ovijanje okrog prsta. Mati jo drži strogo, saj jo Irena edina uboga, toda v zameno ji kupuje vse neumnosti, ki si jih zaželi, kar vedno stori “trpeče", češ, “saj ni treba, ampak meni bi toliko pomenilo! No, če pa nimate denarja, pa nič!" Hodi v prvi razred gimnazije in preživlja krizo. Na plese ne hodi, ker “so fantje itak sami depresivci". Obenem se zaupno pogovarja z vsakim fantičem, tudi nekaj let mlajšim. Šobo mora deliti z Granči, kar je seveda najhuje od vsega. Edino, kjer postane normalna, so telefonski razgovori, ki niso krajši kot slabo uro. Če jo kdo prekine prej - se drži užaljeno. Z materjo hodita na koncerte, skratka pomanjšana mati. HELENA NOTNIK -imenovana Granči, je sedmošolka, ki je ravnokar prerasla tehno in sedaj navija grunge in podobno rokersko muz'ko. Doma mora biti ob devetih, kar povzroča pretrese v celi familiji. Oče takrat pobesni in razbije kakšen kozarec, mati samo mečka kuhinjsko krpo in si mrmra: “No, a to sem si zaslužila, za vse granje, kuhanje, pospravljanje..." Sestra Irena pa samo sika: "Prav vama je! Kaj ji pa vse dovol’te, temu tečnemu mulcu. Jaz, jaz moram pa zmeri’ ubogat, kaj?" Sinu pa se zdi zabavno: “Ma kaj vas tarnala VICToSJ VOKALNI ABONMA9495 Slovenski komorni zbor (SKZ), ki je edini O poklicni pevski zbor v Sloveniji, letos pripav-Ija četrti abonmajski ciklus za ljubitelje vokalne glasbe, ki obsega osem koncertov. Trije so že za nami. Najprej je SKZ v okviru simpozija Barok na Slovenskem pod vodstvom dr. Mirka Cudermana predstavil Motete J.S. Bacha, na drugem so v okviru simpozija ob 60. obletnici smrti Hugolina Sattnerja skladateljevi kantati Soči in Oljki izvedli solisti Veronika Fink (sopran), Dragica Kovačič (alt), Branko Robinšak (tenor) in Marko Fink (bas) ter Consortium musicum in SKZ s Slovenskim komornim orkestrom pod vodstvom dr. Cudermana. Decembra je s samospevi nastopila sopranistka Olga Gracelj ob klavirski spremljavi Nataše Valant. 29. januarja bo SKZ pod vodstvom gostujočega dirigenta Herberta Boecka z Dunaja predstavil zahteven program skladb od Schiitza pa do manj znanih avstrijskih avtorjev. 26. februarja pride gostovat vokalna skupina Carissimi Ensemble iz Karlsruheja, ki goji predvsem renesančno in baročno glasbo. Za koncert 19. marca dirigent Marko Vatovec pripravlja pregled slovenske zborovske klasike, 16. aprila pa bo nastopila mezzosopranistka Bernarda Fink ob spremljavi Jaroslava Šarouna. Ciklus bo 14. maja sklenil Haydnov oratorij Letni časi, ki ga bodo izvedli Veronika Fink, Branko Robinšak, Marko Fink ter SKZ in Slovenski komorni orkester pod taktirko dr. Cudermana, im MODtST* STRAHSEK 0t*OJtv0 SPOMINI NA OTROŠTVO HUGA V/OLFA Konec novembra so v rojstni hiši skladatelja Huga Wolfa v Slovenj Gradcu predstavili knjižico z naslovom Spomini na dom. Lepo ilustrirana izdaja spominov Wolfove starejše sestre Modeste Wolf-Strahser (v slovenščini in v nemščini je izšla pri ČZP Voranc na Ravnah) na zelo neposreden način pripoveduje o družinskem življenju VVolfovih v Hugovih otroških letih. Gradivo, ki ga je pri svojem raziskovanju VVolfove zapuščine odkril Jože Leskovar je nov prispevek k osvetlitvi zanimive skladateljske osebnosti Huga VVolfa. kš SCHUBERTOVA NAGRADA APZ TONE TOMŠIČ Novembra je Akademski pevski zbor Tone Tomšič pod vodstvom dirigenta Stojana Kureta sodeloval na 11. mednarodnem zborovskem tekmovanju Franz Schubert na Dunaju. V konkurenci 17 zborov iz 11 držav so osvojili prvo mesto med mešanimi zbori in absolutno prvo mesto, poleg tega pa prejeli še posebno nagrado za naboljšo izvedbo Schubertove skladbe. V prosti program je zbor uvrstil tudi skladbo mladega slovenskega skladatelja Ambroža Čopija. Odlična uvrstitev in nagrade so APZ Tone Tomšič prinesle povabilo, da prihodnje tekmovanje otvori s koncertom, za katerega lahko program izbere sam. Trenutno zbor snema gradivo za izdajo cedeja, ki bo izšel ob zbo-rovi 50. obletnici, pripravlja pa se tudi na zborovski turnir, nekoliko nenavadno tekmovanje, ki bo spomladi v Italiji, pš ERVIN HARTMAN - PRVI PODPREDSEDNIK CISM Na 49. kongresu mednarodne zveze CISM (Confederation Internationale nateguje. Scrtlal' ste jo, zdej pa mate." Granči ie polna načrtov. Ustanavlja grunge bend, piše besedila in v glasbeni igra flavto (ter seveda ne hodi na teorijo - vendar jo vsako leto spustijo, zaradi matere). S fanti se rolka in ne razume, kako lahko sploh še kdo igra nogomet ali košarko! Kar naprej presnemava kasete in visi na telefonu. Na vse možne načine beži na P'ese in koncerte (kjer se boji, da je ne bi videl brat). Kuje zarote in velika plemenita dela. Dedek ALOJZIJ NOTNIK - vaška legenda in veseljak, živi na kmetih in je že mlad igral na harmoniko. Še zdaj rad potegne meh v grozo matere Dubravke in Irene, pa v neskončno zabavo očetu Jakobu in Granči. Prepeva ljudske, kvantaške in popevke. Sproti si izmišlja besedilo. Pri delu je resen in priden -toda kadar ga zanese, ga tudi več dni ni. Najbolje se razume z Granči tako da sta že izdelala načrt za skupni prodor na TV. Granči je sploh njegova, njegov kompanjon, skupaj kam zgineta in kujeta načrte. Babica ELEONOR VILHAR se zgraža nad vsem in nikdar ne pozabi omeniti hčerki Dubravki, "da je ona že vedela, kako bo, in - ker je ni poslušala, ima, kar ima". Navkljub temu je zelo zaupna do dedka Notnika, saj imata skupno skrb: otroka in vnuke. Drugače pa z vsem, kar ima, zalaga Notnikove: z denarjem, premoženjem (stanovanje, ki ga ima v stari hiši, je že prepisala na Tomaža) in čuvanjem otrok v neskončnih popoldnevih in večerih. Ko so bili majhni, jim je prebirala pravljice in še danes njeni vnuki ne razumejo, kako lahko tako stroga ženska, brez domišljije, tako čudovito bere pravljice. Pes, čudovit in igriv mešanec ARISTOTEL (krajše ARI, tako ga je imenoval Tomaž), ima najpametnejše oči in je tako moder, da raje ne govori. Irena ga je pripeljala k hiši, ko je “šel kar za njo in ni mogla narediti nič drugega, kot da ga pelje domov". Najraje ima Granči in z njo tudi spi, v neskončno grozo matere. Najbolj uboga Ireno, ki ga “trenira". Pes Ari je seveda tako pameten, da hitro naredi, kar Irena hoče, požre škatlo pasjih keksov in seveda takoj pozabi, kar so ga učili. Mati Dubravka ima zaradi njega krepko porcijo pospravljanja več. Oče pa ga včasih vzame s seboj na tenis in Ari potem tuli v prevročem avtomobilu. Priboril si je kavč v dnevni sobi, s katerega opazuje vsakdanjo dirko. Najbolj ga zabava jutranji odhod v šole in službe. Piše Jani Kovačič, riše Boris Benko -< "N ARIJ /soVRAŽIK' , -trd sukamvJA f Svnost des Societes Musicales) so slovenskega predstavnika Ervina Hartmana iz Maiibora, W predseduje Zvezi slovenskih godb v okviru Zveze kulturnih organizacij Slovenije, izvolili za prvega podpredsednika. CISM, katere članica je ZKOS že od leta 1990, združuje zveze iz dvajsetih držav s prek 28.000 orkestri in skupinami (predvsem pihalnimi). Skrbi za izobraževanje, za izdajanje katalogov o tekmovanjih, z razpisi spodbuja skla^ datelje, da se lotevajo pisanja novih skladb, pripravlja gostovanja vrhunskih strokovnjakov, podeljuje Priznanja... Naslednji kongres CISM bo oktobra prihodnje leto v Mariboru, kš 1 AU LOSOVO tekmovanje Zadnji vikend v novembru je slovensko jlavtistično društvo Aulos skupaj z Glasbeno šolo Kranj in družbo Pro loco z Jezerskega organiziralo prvo tekmovanje za flavtiste, stare do 14 let. Tekmovanja se je udeležilo štirinajst mladih glasbenikov z vseh koncev Slovenije. Ocenjevala jih je osemčlanska komisija, ki ji je Predsedoval prof. Fedja Rupel. Organizatorji so za tri najbolje ocenjene tekmovalce zagotovili lepe nagrade: prvonagrajenka Tina Leskovec (SGBŠ Ljubljana) je prejela flavto ■Jupiter trgovine Rossi iz Ancone, drugona-9rajenec Marko Zupan (GŠ Zagorje) bon v vrednosti 25.000 SIT trgovine Hartman, dobitnik tretje nagrade Boris Bizjak (GŠ Trebnje) pa bon v vrednosti 10.000 SIT trgovine Hartman. Vsi trije nagrajenci so poleg tega dobili tudi lasersko ploščo trgovine Digitalia in enoletno članarino društva Aulos. <3 ELLIOTT SHARP CARBON Furiozni začetek leta. Kaj reči drugega o gostovanju najproduktivnejšega newyor-škega glasbenika. Sopotnik Johna Zorna, vedno v njegovi senci, a vselej v prvi vrsti Downtown elite. Heroj dvo-vratne bas kitare, oblikovalec novih zvočnih slik v ekspresivnih okvirih za konec tisočletja in oboževalec blue-sa. Improvizator, multiinštrumenta-list in utemeljitelj avantgardnega popa v drugi polovici osemdesetih s ploščo In The Land of The Yahoos. Vedno trendy, a tudi kreativen. Če je pred sedmimi leti nastopil na Drugi godbi kot miniaturni Carbon duo, tokrat prihaja v totalni petčlanski povver verziji ob spremstvu električne harfe Zeene Parkins, samplerja Davida VVeinstei-na, basa Marca Sloana in bobnov Josepha Trumpa. Rock, pop in techno kadijo pipo miru in dan ko K4 postane ljubljanski Down-town. Ta dan je 17. januar. 23. v K4 igra še bend One Foot In The Grave. bb od tod in tam m Kaj Štejete kot svoj največji uspeh doslej? Našteti moram vsaj tri - osvojitev druge nagrade na državnem tekmovanju mladih glasbeni' kov lani v ljubljani pod mentorstvom prof. Cirila Škerjanca, koncert s komornim orkestrom Akademije za glasbo leta 1992 in lanski recital s pianistko Hermino Jerman v Slovenski filharmoniji. m Kaj pa udeležba v Mahlerjevem orkestru? to je odlična izkušnja, ki bi jo po moje I moral vsak orkestraš izkusiti vsaj enkrat v življenju. Igrati v tako dobrem orkestru, kjer vsak član zares obvlada svoj inštrument in je poleg tega pripravljen dati od sebe kar največ, in to pod vodstvom odličnih dirigentov - Claudia Abbada, Neemeja jarvija. Sira Nevilla Merrinerja - ter z odličnimi solisti, kot je Evgenij Kissin, je res velik užitek. Človek spozna nove pristope h glasbi in to iz rok največjih glasbenikov, kar lahko upošteva tudi pri svojem solističnem igranju. Je z Abbadom zanimivo delati? Dela z vami sam, ali Ima asistente? Delo v Mahlerjevem orkestru poteka tako, da z orkestrom začne delati asistent (lani je bil to Mark Albreht, kije tudi pri nas že nastopil, letos pa Belgijec Jan Caeyers). Ne vem, po kakšnem ključu Abbado zbira asistente, a vsi so dobri glasbeniki. So predvsem zelo natančni, imajo dobro roko, veliko zahtevajo in so mladi. Z vsemi smo se dobro ujeli. Asistent vodi skupinske vaje, polovico pripav pa so seveda sekcijske vgje, ker je zelo pomembno, da vsaka skupina sama reši določene probleme. To je bistveni del priprave, ki bi tudi kakšnemu profesionalnemu orkestru ne škodil. Z Abbadom sem delal tri projekte in reči moram, da je brez dvoma odličen glasbenik. Zelo pa se mu pozna, ali mu ozračje v orkestru ugaja ali ne. Lani smo imeli v začetku kar rahlo krizo, zapletalo se je. Letos pa je bil Abbado z nami zelo zadovoljen in odločil se je, da bo ta zasedba orkestra nekaj časa ostala kot se le da nespremenjena. Orkester potrebuje kar nekaj časa, da se spozna, da se uigra. Pri Abbadu mi je zelo všeč, ker je pravi 'delavec', nikoli mu ni škoda časa in energije, nikoli ni utrujen. Nekateri dirigenti imajo pristop, češ, orkestraši morate to znati, jaz pa svoje tudi znam. Na koncertu bomo dobro zaigrali. Abbado pa na vajah izdela vsako malenkost, nikjer ni dileme. In na koncertu se zares razda. Ko ga pogledaš, te potegne za seboj! PT71 Kako ste prišli v radijski orkester, z avdicijo? i unija je bila v Filharmoniji avdicija in od štirih čelistov sva jo uspešno opravila dva, J Igor Mitrovič in jaz, m Je solo čelist zadolžen za svojo sekcijo? Seveda, prvi čelist je zadolžen, da reši problem. Njegova dolžnost je, da uredi skupino. Ima zelo odgovorno nalogo, da je vselej točen, da vse pravilno odigra, gre tudi za poseben način obnašanja - vsak njegov gib mora biti pravočasen in pravilen, ker se vsa sekcija ravna po njem, Od njega je odvisno, ali ustvarja v skupini mir ali nemir... m Kdaj in zakaj ste se odločili postati glasbenik? Odločil? Violončelo sem začel igrati precej pozno, pel pa sem že z mamo, ko sem bil še v vrtcu, kar mislim, da je zelo vplivalo na razvoj posluha in smisla za glasbo. Potem sem prepeval še celo osnovno šolo,,. Že v prvem razredu sem poskušal igrati klavir, vendar takrat doma nismo imeli klavirja in nisem vadil, tako da iz tega ni bilo nič, Violončelo mi je priporočil gospod Jože Naraločnik, zborovodja otroškega pevskega zbora na glasbeni šoli Franc Šturm v ljubljani. To je bilo v mojem šestem razredu. Takrat inštrumenta nisem kaj dosti poznal. Ko pa sem ga začel igrati, mi je bil vse bolj všeč in odločil sem se, da bom začel resno delati. Ko sem se vpisal na srednjo glasbeno šolo, sem bil še nekoliko za svojimi kolegi, ker sem nižjo opravil na hitro. Moral sem precej delati, da sem jih dohitel. Nižjo glasbeno šolo sem končal pri prof. Ratimirju Zeki-ču, srednjo pa pri prof. Gorazdu Crafenaureju, Tam so se pokazali že prvi uspehi - udeležil sem se tekmovanja in osvojil drugo nagrado, imel sem nekaj uspešnih nastopov. Proti koncu srednje sva začela sodelovati tudi s pianistko Hermino Jerman,,. Skozi delo na srednji glasbeni šoli seje utrjevala moja odločitev, daje glasba tisto pravo. Imel sem in še vedno imam tudi nekaj drugih interesov - matematiko, računalništvo /poleg srednje glasbene šole sem obiskoval naravoslovno srednjo šolo/, a v končni fazi je prevladala glasba, ker je bila nekako bogatejša. Računalništvo imam 'za zraven', za možgane, za konjiček. Odločil pa sem se, da to ni nekaj, kar bi zares rad počel vse življenje. m zdi se mi, da obvladanje lastnega glasu pri glasbenem oblikovanju veliko pomaga. Predvsem je potrebno, da si glasbenik, še posebej godalec ali pihalec, izostri posluh. Konec koncev je z obvladanjem glasu laže priti do rezultata kot z glasbili, pri katerih moraš leta in leta delati, da rešiš tehnične probleme. Ko študiram neko skladbo, si laže izdelam predstavo o frazi, če si jo zapojem. V zboru sicer že štiri leta ne pojem, sem pa se s tem dolgo ukvarjal in za največji uspeh na tem področju imam sodelovanje v zboru Ave, kjer sem pel dve leti. Končal sem ravno takrat, ko smo v Mariboru prejeli zlato plaketo in sem začel študij na akademiji. To obdobje je močno vplivalo na moj glasbeni razvoj predvsem v tem, kako je treba pristopiti k izdelavi neke skladbe. Andraž Hauptman je zelo natančen in vselej vnaprej natančno ve, kaj želi doseči, zato je bila to zame odlična izkušnja. m Kako mlad glasbenik usklajuje tako zahtevne vloge, kot so igranje v orkestru, solistično koncertiranje in še poučevanje? Vsaka od teh dejavnosti prispeva k mojemu razvoju. Seveda človek ob koncu študija najbolj pozna solistično igro. Sediš v sobi, vadiš in se ukvarjaš sam s seboj in s svojim inštrumentom. Čim prideš v orkester, se moraš vključiti v skupino, v celoto. Poleg sebe moraš poslušati, kaj se dogaja okrog tebe, in kar nekaj časa zahteva, da se tega navadiš. Orkestrska igraje bogatenje - spoznavanje literature, slogov, načinov izvedbe. Zelo rad igram tudi v komornih zasedbah. S pianistko Hermino Jerman in klarinetistom Borisom Renerjem smo sestavili trio, s katerim se lotevamo nekaterih zanimivih programskih projektov. Po drugi strani je pedagoško delo, s katerim se spopadam v Ateljeju Tartini, velik napor in veselje obenem. Preden začneš s tem, se sploh ne zavedaš, kako zahtevno je. Na stopnji, ko postaneš profesionalen glasbenik, se ti vse zdi samoumevno. Nato dobiš predse otroka, ki ne ve ničesar, zanj nič ni samumevno. Morda celo pel ni nikoli. In kar naenkrat moraš pri sebi domisliti, kaj je osnova, kie začeti. In na tem moraš potem vztrajati. Ton, desna roka, postavitev, sproščena igra, da o intonaciji in o ritmu ne govorimo... m Kam je vse to muziciranje gnalo vaš glasbeni okus? Je nanj posebej vplivalo petje? Pri igranju poskušam v vsaki skladbi doseči maksimum, jo izdelati do tiste mere, ki sem je sposoben. Rad seveda igram znana repertoarna dela, ki so 'lepa-, vendar nobene skladbe ne zapostavljam. Kot poslušalca pa me pritegne vsako delo, ki je zares dobro in zavzeto zaigrano. Težko bi se že zdaj opredelil za glasbo, ki mi je ljubša. Nimam še dovolj za seboj in še vedno glasbo spoznavam... FT71 Kakšen je danes pri nas položaj mladega glasbenika, ki prodira? Kdor ima pred seboj nek cilj in ve, kaj bi rad dosegel, ter ima tudi dispozicije za to, skoraj ni možnosti, da ne bi uspel. Seveda človek doživlja tudi neuspehe, nevoščljivost, tudi škodovanje, ampak če vztraja na svoji poti, če je prepričan, da je ta pravilna, mora uspeti. Je pa pri nas tudi odvisno, kateri inštrument igraš. Slovenija je majhna in pri našem izobraževanju prihaja v generacijah do velikih razlik. V zadnjem obdobju je bilo precej čelistov, drugič pa bo morda več dobrih violinistov ali pianistov. Za čeliste je trenutno kar dobro obdobje. Pripomniti pa moram, da je še posebej za mlade godalce eden največjih problemov dober inštrument. Ta je izredno drag, za uspešno koncer-tantno pot pa je zelo pomemben. Zapisala Kaja Šivic Odločil sem se za g asbo" KARMINA ŠILEČ V svetu in tudi pri nas se ne zgodi prav pogosto, da bi iz marljive mlade pevke zrasla uspešna mlada dirigentka. Za Karmino Šileč, 27-letno Mariborčanko, ki si je svoje strokovno znanje pridobita na SGŠ Maribor, AG v Zagrebu ter na mnogih seminarjih, dirigentskih tečajih in drugih zborovskih prireditvah, gotovo lahko rečemo, da Jo uspela v svojem poklicu. Kljub mladosti je že dokaj izkušena zborovodkinja, ki s svojima dvema zboroma (ŽPZ Rotovž in MPZ Maribor) navdušuje publiko in ocenjevalne žirije pri nas, v Evropi in prek oceana. Prikupna je, vihrava, včasih dekliško ranljiva, spet drugič moško odločna, polna elana in volje - narediti nekaj dobrega, lepega, ustvariti iz notnega zapisa “muziko" - glasbeno umetnino. Neverjetno uspešen je predvsem njen mladinski zbor, ki se lahko pohvali z bogatim repertoarjem (razen na koncertnih in tekmovalnih nastopih je sodeloval tudi v več zahtevnih projektih: Corneliusova maša v d-molu, Mozartov Requiem, Pergolesijeva Stabat Mater, Orffova Carmina Burana, Brittnov Vojni Requiem..) Posnel je tudi nekaj plošč, kaset in CD-jev, snemal za domače in tuje RTV hiše in prejel celo nagrado radia BBC. Dosega odlične rezultate na tekmovanjih po Evropi (Celje, Varna, Neerpelt, Den Haag, Arrezo, Karditsa, Montreaux, Arheim, Prato itd.) ter uspešno koncertira po številnih državah. Enega največjih uspehov je zbor dosegel letos v juliju na svetovnem tekmovanju pevskih zborov v Powell River v Kanadi, kjer je bil proglašen za najboljši zborna tekmovanju “Kathaumixw 1994", osvojil Pa je še dve prvi in dve drugi nagradi. • V čem je skrivnost takšne zavzetosti tvojih pevcev in koliko so glasbeno izobraženi? Moji pevci so zboru res predani. Pevca, ki pride v zbor, je treba na zahtevno delo dobro pripraviti. Osvojiti mora temeljno pevsko in dihalno tehniko ter biti notalen. Večina pevcev formalno glasbeno ni izobražena, imajo pa velik interes za glasbo. Pogosto se dogaja, da se želijo vpisati v glasbeno šolo, h klavirju, solo-Petju, nasploh se želijo dodatno izboraževati, ker to potrebujejo. Tako smo v zboru uvedli notno opismenjevanje, pouk klavirja, kitare in solopetja. V minuli sezoni smo uvedli tudi zbora za najmlajše Pu I in Pu II (medvedek Pu ima svoje brundarije), kjer si otroci med četrtim in osmim letom nabirajo izkušnje in znanje, ki jih potrebujejo za vstop v mladinski zbor. • Imeti na skrbi toliko mladine -ni mačji kašelj. Imaš pri korepeti-torstvu, spremstvu, organizaciji kaj pomočnikov? MPZ Maribor ima svoj upravni odbor, ki je sestavljen predvsem iz staršev. Zahtevnim organizacijskim nalogam so komaj kos, zato bi bila Potrebna večja profesionalizacija. Pri strokovnem delu bi potrebovala več Slasbenih sodelavcev, vendar se na žalost ni javil prav nihče, ko smo objavili razpis za korepetitorja. Res bi bila vesela vsaj dveh ali treh vokalnih pedagogov, učitelja klavirja in teorije, da mi ne bi bilo treba vsega 'ega početi na vajah. • Je vodenje mladinskega zbora ,v°ja služba ali hobi? Vodenje zbora, kot je MPZ, ki ima več zasedb (dva otroška, mlajši mla- dinski in mladinski), ob tem pa ljubiteljsko glasbeno šolo, nikakor ne more biti le hobi, saj terja veliko pozornosti, ne le na vajah, ki so skoraj vsak dan, ampak tudi v organizacijskem smislu. Tu je ogromno korespondence, dogovarjanj za snemanja, koncerte, nastope, pa številne težavice pevcev, zagotavljanje sredstev za projekte in še in še. Vsekakor to ni le služba, ampak veliko veselje do tega dela. • Za doseganje takih uspehov potrebuješ precej strokovne podkovanosti. Se pri načrtovanju vaj držiš določenega sistema? Vsak dirigent, ki dela svoje delo zavzeto, ima svoj sistem, ki mu prinaša uspeh. Tako tudi jaz. Nekdo je to označil za "celovito zborovsko metodiko", kar je moja želja in cilj. Mnogokrat pa se ravnam po intuiciji. Ko pridem na vajo in vidim obraze, natančno vem, kaj bom delala. Če vidim, da niso prav razpoloženi, jih hitro zbudim, pa delamo čisto druge skladbe, kot sem jih prej pripravljala. Izkoristiti želim vsako minutko. • Kako skrbite pri vas za pevsko tehniko? Na vsaki vaji zbora posvetimo del vaje pevski tehniki, ki je pomembna osnova za lep zvok zbora, dobro intonacijo. Ker so pevci, ki prihajajo k zboru, v začetku neizobraženi na tem področju, je potrebnega precej truda, da osvojijo nekaj znanja o oblikovanju tona. • Pri izbiri programa pogosto segaš po sodobnih skladbah. Kako izbiraš literaturo? Kaj misliš o sodelovanju zborov s skladatelji? Radi izvajamo sodobno zborovsko literaturo. Vendar pa smo razočarani nad razmerami v slovenskem prostoru. Novih skladb takorekoč ni več. Lani smo poslali prošnje na prek petdeset naslovov slovenskih skladateljev pri nas in v tujini, odziv pa je bil prav zaskrbljujoč. Zbor, ki je tehnično kos zahtevnim partituram, ki jih nato predstavlja na festivalih in tekmovanjih po svetu, bi po vzoru tovrstnih zasedb v svetu moral imeti Zlatoptičnica Karmina Šileč trden stik s skladatelji. • Kako sodobne skladbe sprejemajo tvoji pevci? Pevci zelo radi izvajajo sodobno literaturo. Ta je pogosto zelo zahtevna v fazi študija, vendar je vedno izziv. • Si mladim pevcem avtoriteta ali prijateljica? Dirigent mora biti hkrati avtoriteta in prijatelj. Oboje do določene mere, odvisno od trenutnih razmer. Brez enega od obeh ne gre. • Kako dosežeš popolno zaupanje pevcev? Pevci mi zaupajo, ker vidijo, da so moji napotki na mestu in da je rezultat upoštevanja mojih navodil in želja dober. Kritiki in strokovne žirije so v svojih ocenah podali mnenje o naših izvedbah in to je bilo do določene mere podobno mojemu. Dobri tekmovalni rezultati in dober odziv poslušalcev so pogoj, da ti pevci zaupajo. Poleg tega moraš biti do njih pošten in iskren, tudi ko to ni najlažje. Pevci so občutljivi in hitro zaznavajo že najmanjše spodrsljaje. • Kako bi lahko primerjala naše razmere v mladinskem zborovstvu s svetovnimi trendi? “Naše zborovstvo" je precej širok pojem. Zato bom govorila o vrhunskih zborih. Ti so najpogosteje zastavljeni kot pevske šole z nekaj pedagogi (vokalna tehnika, klavir, teorija) in imajo več pripravljalnih zborov. Le najboljši se lahko vključijo v t. i. top zbor. Tega spremlja profesionalna organizacija. Pri nas pa je celotna organizacija še na ramenih posameznih, za delo pripravljenih staršev. • Ali navezuješ stike tudi z dirigenti iz tujine? Redno se udeležujem tekmovanj, seminarjev, sem članica IFCM, EFCY. V času, odkar se gibljem po strokovnih krogih, sem navezala veliko trajnih stikov z dirigenti s celega svet. Izmenjujemo si literaturo in izkušnje, se obiskujemo ali si pomagamo pri organizaciji gostovanj. • Verjetno čutiš, da je zborovod-stvo tvoj poklic - tisto, v čemer najdeš samo sebe. Katere cilje imaš pred seboj, ko načrtuješ svoje delo? Cilj zbora je nuditi pevsko izboraže-vanje do najvišje stopnje razvoja talenta vsakega pevca, kultivirati interes za glasbo, vzpodbujati prijateljstvo, občutek za skupnost, potovati in spoznavati mlade iz različnih držav, v mlada življenja vnašati radost, veselje in nepozabne spomine. Moj načrt je vzdrževati in izpopolnjevati nivo MPZ in Rotovža. Želim dobro izdelati sistem svoje pevske šole in zanjo najti tudi primerno obliko organiziranosti, ki bo zagotavljala kvalitetno delo, ter še naprej delati dobre koncerte za nas na odru in za poslušalce. • Bi lahko označila svoje dosedanje in prihodnje uspešno delo kot “kariero”? Morebiti pa že. Irma Močnik M U E H A Praški Narodni Divadlo V zadnjem letu življenja je muzikolog dr. Dragotin Cvetko izdal knjigo Osebnost skladatelja Slavka Osterca. V tej prvi znanstveni biografiji o osrednji osebnosti glasbe 20. stoletja na Slovenskem si dr. Cvetko ni dovolil memoarskega esejističnega pisanja. Knjiga je sad dolgoletnih znanstvenikovih preučevanj, profesionalnega, lahko bi rekli enciklopedičnega znanja. Obpo- O zornem branju nas avtor, sicer z distanco, kljub vsemu prepriča, da je bilo njegovo znanstvo z Ostercem globlje, bolj usodno, kot pa običajna znanstvenikova srečanja s skladatelji. Morda je prav ta čudna usodnost hotela, da je dr. Cvetko v zadnjem radijskem intervjuju spomladi 1993 spregovoril tudi o Ostercu. Njegova drobna ilustracija Osterčeve osebnosti pa se je nanašala zgolj na praški krog, na pomembna leta šolanja slovenskih skladateljev v Pragi. Prav z razlago praškega obdobja zato odpiramo poglavje iz knjige Osterčevega študenta, sodobnika in prijatelja: PRAGA “Z odhodom v Prago se je Osterčeva situacija temeljito spremenila. Ne le na konservatoriju, marveč tudi zunaj njega je spoznaval številne osebnosti tedanje češke skladateljske generacije, jih poslušal in z njimi diskutiral o novih in iztekajočih se nazorih, vsrkaval razna pojmovanja, ki so mu bila dotlej neznana, in kritično sprejemal, kar je odgovarjalo njegovemu ustvarjalnemu obzorju." C AS v^JZOsterc v očeh dr. Dragotina Cvetka “ ... V Prago Osterc ni prišel nevešč v kompoziciji. Celo nasprotno. Kaj njegovega je bilo izvedeno na večeru slovenske glasbe v Pragi 2. marca 1926, ki ga je pod okriljem Slovenske dijaške zadruge organiziral bržkone Osterc? Domnevno kak samospev ali kaj za klavir, kajti spored tega koncerta (glasbenega večera “slovinske modemi hudby”) se je omejil na skladbe teh dveh zvrsti. Razen Osterčevih, je obsegal še skladbe Emila Adamiča, Antona Lajovica, Janka Ravnika, Rista Savina in Lucijana Marije Škerjanca. Njegovo fiziognomijo je skoraj gotovo oblikoval Osterc. Najavil je ta večer tudi praški nemško pisani dnevnik, ocenil pa češki tisk, v katerem je bilo rečeno, da ima le Osterc vidnejši lastni ton. Ostercu je to kritikovo stališče mnogo pomenilo. Spodbudilo ga je, v njegovi zavesti je postala misel o izvirnosti, ki ga je stalno spremljala, še trdnejša, kajti manj se mu je zdela pomembna tehnika, kot izraz, v katerem tiči bistvo ustvarjalčeve umetniške potence.” STIKI “... Kljub naraščajoči napetosti, ki se je v drugi polovici tridesetih let intenzivno stopnjevala, je Osterc v tem desetletju širil stike z domačimi in tujimi ustvarjalci, poustvarjalci, kritiki in glasbenimi pisci... med njimi pa ne zasledimo velikih imen, na primer Schoen-berga, Berga, Weberna, Hindemitha, Šostakoviča, Prokofjeva, Stravinskega. Kako to? Mar si Osterc ni drznil iskati stika z njimi? Mar se je v primerjavi z njimi čutil premalo pomembnega? Mu kdo od navedenih mojstrov ni ustrezal? Ni dokumentacije, ki bi govorila v prid tej ali oni hipotezi, temu ali onemu vprašanju. Vendar to ne zmanjšuje tehtnosti stikov, ki jih je imel Osterc s številnimi drugimi kvalitetnimi glasbenimi sodobniki, naklonjenimi novemu oblikovanju. Med njimi so bili Karel Ančerl, Luigi Dallapiccola, Arthur Honegger, Stanislav Novak, ... in še nadaljnji skladatelji, dirigenti, solisti raznih specializacij, predstavniki orkestrov in komornih ansamblov. Z nekaterimi je Osterc prvi začel osebne in pisne zveze, mnogi pa so se mu javili, preden so se z njim srečali. Za kontaktiranje je imel vsak svoj razlog: Osterc je bil zainteresiran za izvedbe svojih skladb, skladatelji za posvetovanja o problemih moderne, izvajalci, ki so cenili njegovo glasbo, pa tudi njegov mednarodni ugled in vpliv, ki je bil aktualen po liniji ISCM, so želeli njegove partiture. Večidel so jih nemara že slišali, če ne, pa so o njih brali v raznih ocenah. V tridesetih letih je Osterc že bil evropsko priznan skladatelj, česar so se kvalitetni izvajalci dobro zavedali in so nameravali tudi sami izvajati njegova dela. Največkrat so jih tudi zares predstavljali.” KOMPOZICIJSKI KONCEPT “Njegova napeta kreativnost ga je silila, da se izpove, da na zunaj izrazi, kar je čutil v svoji notranjosti. Za to pa je, kot vsakdo, ki ima podobne nagibe, potreboval znanje in čas. Za znanje je bil nujen študij, ki mu ga je omogočila miselna in čustvena prodornost, volja in tehten razmislek o tem, kaj naj sprejme ali zavrže. S to neuzakonjeno zakonitostjo je bil enakovreden čas, se pravi zorenje. Iz lastnega učenja se potencialni ustvarjalec vzpenja do načrtovanega učenja in sproščene prakse. Vse to je bilo Ostercu dano. O tem govorijo njegove skladbe, številna, v raznih sestavkih zgoščena razmišljanja, tudi ta, ki se nanašajo na vprašanja, pomembna za oblikovanje kompozicijskega stavka. Avtor jih je konkretiziral tik pred iztekom življenjske poti." Zbrala Veronika Brvar C U/i/6 »tj,ff Jtp ' n' - ** ***» ru*> /A ■ 1 »c a*, j,, Rf tUfA+ffu f.j.r _ )*** M* /Uu^. X— ‘A'>4 *•' !^*t. 4 *- •f -1 f 1 ipi) <0 , iUO^e —* vyy’ *** y*Č4 •—■/f . C'. IJ -t :.y . • k»i+r 1 (u. a a A. i. ..i*, '_______ ^ ki M1, u ' /•.— .t/i ^ .• y*~, ~ ji '« , i%et ‘ ./»/* 1» ' st e «- ulUiptit a* ^A ' 2T- , //v,/* w' C — •.vjf/'- »u*c./- - ^ i. J. tf K Osterčevo pismo dr. Gojmirju Kreku © B NL Betontanc: tatovi mokrih robčkov Hamleti Packard Začelki slovenske glasbene dramske ustvarjalnosti segajo v drugo polovico 18. stoletja, v čas, ko je organist Jakob Zupan uglasbil prvo slovensko opero Belin. Nekaj pomembnejših del, ki veljajo za temeljne kamne slovenske glasbene dramske umetnosti, je nastalo v času narodnega prebujenja: krajši glasbeni vložki in singspieli Jurija Mihevca, spevoigra Jamska Ivanka Miroslava Vilharja, opera Tičnik Benjamina Ipavca in Foersterjev Gorenjski slavček, prva slovenska celovečerna opera po vzoru Smetanove Prodane neveste. Slovenska operna umetnost je z odprtjem novega deželnega gledališča - gre za poslopje sedanje Opere v Ljubljani leta 1892 - ponovno zaživela. Z uprizarjanjem najnovejših sodobnih del tujih in domačih avtorjev se je v prvi polovici 20. stoletja uvrstila med pomembnejše institucije evropske operne dramaturgije. Skladatelja Marij Kogoj in Slavko Osterc sta bila med prvimi, ki sta z modernimi glasbeno-dramskimi deli vplivala na nove smeri v slovenskem opernem in glasbenem življenju nasploh. Marij Kogoj je v slovensko glasbo vpeljal ekspresionizem, medtem ko je bil Slavko Osterc vnet zagovornik atonalnosti in dodekafonije. Njunim načelom moderne opere sta sledila tudi Matija Bravničar in Danilo Švara. Bravničar je razmere in čas, ko je pisal svojo prvo opero Pohujšanje v dolini šentflorjanski, opisal takole: " Mladi glasbeniki, literati, likovniki in vsi, ki smo bili kakorkoli povezani z umetnostjo, smo bili avantgardni zanesenjaki. Tradicija nam je bila cokla. Prežeti smo bili z željo, da ustvarimo nekaj povsem novega, z zavestnim tveganjem in kljubovanjem. Ker smo živeli v dobi antiromantike ter v glasbeni sferi atonalnosti, atematike in motorike, so nam prozna dramska dela ustrezala, morda prav zato, ker skladatelj ni bil vezan na šablono oblik, arij, duetov, ansamblov in stereotipnih finalnih scen. Naša pot je bila še ne-shojena, drzna in nenavadna." Ti pionirji moderne slovenske glasbene umetnosti so z brezkompromisnimi umetnostnimi nazori, razgledanostjo in avantgardnimi načeli odločilno vplivali na nadaljnji razvoj in podobo slovenskega sodobnega glasbenega gledališča. Za uspešno odrsko interpretacijo je donedavno zadoščala vokalno inštrumentalna izvedba s skoraj statično postavitvijo na odru. Nova razmerja med posameznimi umetnostmi znotraj predstave pa niso več vnaprej determinirana, zato jih ne moremo označevati le kot opero, ples, gledališče ali performans. Čimbolj se oddaljujemo od glasbeno pogojenih elementov znotraj predstave, tembolj prepoznavamo režiserjevo gledališko in likovno govorico. Ker pa je sugestivnost glasbe močnejša od ostalih elementov, nam glasba uravnava gledanje. Tako imamo na eni strani odrska dela, kjer ima glasba še vedno primarno vlogo, in predstave, kjer posamezni elementi ohranjajo avtonomnost: slike ostanejo nedotaknjene, glasba prepoznavna, baletne in plesne sekvence so samostojno artikulirane enote. Vinko Globokar meni, da današnjih vsebin ni mogoče izraziti s stereotipnimi oblikami: "Opera v bistvu pripoveduje zaplet, osebe v njej pojejo, njen diskurz je monodičen. Spoštovati je treba določena pravila in če jih ne poznamo, je treba naziv opera zamenjati z drugo besedo. V nikakršno zadovoljstvo mi ni, če moram spoštovati ali se podrejati tem konvencijam, še posebej ker ne ustrezajo predstavi, ki jo imam o odnosu med gledališčem in glasbo. Za prikaz filozofske ideje na odru najbrž ne bi uporabil ljudi, ki med petjem razlagajo stvari, pač pa bi segel k izraznim sredstvom in medijem svojega časa. Mislim, da je vsak posameznik ustvarjalen, zato mu ne želim pripovedovati koherentne zgodbe, ki ji bo mirno sledil, temveč ga pripraviti do tega, da si bo izmislil svojo, zgrajeno na osnovi številnih informacij." Sodobna zvočna podoba slovenskih odrskih predstav ima svoje korenine v subkulturnih in punk/novo-valovskih gibanjih osemdesetih let - gre za čas močne neodvisne gledališke in glasbene produkcije skupin, kot so Laibach, NSK, Borghesia, Gledališče Ane Monro, Koreodrama. Devetdeseta leta so v znamenju tehnopop gledališča Tomaža Štrucla (Hamlett Packard, 1992), Živadinove astrofizike (Molitveni stroj Noordung, 1992) zapletenih zvočnilvbesednih/glasbenilVvizualnih struktur Marka Peljhana (Egorit-mi,1993), tehnološko ozaveščene Grapefruit Company (Neurodancer, 1994) in Pograjčevega fizičnega teatra Betontanc (Tatovi mokrih robčkov, 1993). Skladatelja Mitja Vrhovnik Smrekar in Gregor Strniša sta lani dokazala, da je scenska glasba kot celovit diskografski izdelek lahko ludi pri nas tržno uspešna poteza. (Mitja Vrhovnik Smrekar: Betontrack, Kif Kif, 1993; Ali Capone Štrajh Trio: Greatest Hits, DeskTop Musik, 1993.) (Prihodnjič: Glasba in poezija) Vir: Frelih, Emil: Misel, beseda, zvok (Amalietti, 1991); • Globokar, Vinko: Vdih - Izdih (Slovenska matica, 1987); • Hrvatin, Emil: Ponavljanje, norost, disciplina (Moderna galerija, ZKOS, 1993). Lili Jantol ')w:m louis (Republika, 1972-76), je bil to ravno toliko kritika ameriškega minimalizma, kot njegov odraz. Bilo je očitno, da imata Andriessenov in Reichov minimalizem le malo skupnega. Zvočna slika De Staata s svojim rezkim enoglasjem, hrupom, škripanjem in neutrudnim metrumom je veliko bolj brezkompromisna, kot mehki, kozmični dotik zvokov, ki so jih pisali Ameri. "Od moje glasbe jih razlikuje to, da v Ameriki ni dovolj tesnobe. Jaz sem veliko bolj agresiven.” Ni samo napadalnost ali agresivnost tista, ki ločuje Andriessena od ameriških minimalis-tov. Veliko bolj je to zavezanost tradiciji evropske moderne. Pogumne disonance in brezkompromisna kromatika povedo več o Stravinskem, Messiaenu ali Ligetiju, kot o Mojster za težave in skladatelj našega časa Če bi se umetniška potenca (pomebnost), tako kot moč in bogastvo, dedovala, potem bi bili Andriessenovi ena najpomembnejših družin v Holandiji. Louis Andriessen, rojen leta 1939 v Utrechtu, je zrasel ob poslušanju glasbe, ki sta jo imela rada njegov oče Hendrik (1892-1981) in njegov brat Jurriaan (r. 1925), oba skladatelja, izvajalca in njegova učitelja. Louis je ob nedel-jjah sedel ob očetu v utrechtški katedrali in vsrkaval njegove improvizacije ali Bachovo strogo polifonijo. Očetov proti-nemško-anti-roman-tt&ni pristop h glasbi, s simpatijami do francoskega klasicističnega, je pripeljal Louisa do spoznanja, da “nismo pomembni mi, ampak glasba". Po osvoboditvi Holandije leta '45, jih je osvojil ameriški jazz. Po radiu so poslušali Charlija Parkerja, big bande Counta Basieja in Stana Kentona, brat Jurriaan pa je iz Amerike prinesel ogromno jazzovskih plošč in sam tudi igral jazzovski klavir. Andriessenova estetika je bila oblikovana mnogo preden je prišel na haški Kraljevi konservatorij leta 1957: klasicizem francoske kulture, objektivnost Igorja Stravinskega, Bachova polifonija in ritmična vznemirljivost bebopa. Zdaj se je začelo iskanje in upor. Ko so naredili človeka, je bilo nujno, da ga naučijo gibanja Študiral je pri prvem holandskem 12-tonskem skladatelju Keesu van Baarenu, ugotovil, da ga privlači strog formalizem te tehnike, in pozneje ponosno priznal, da je bil eden prvih se-rialnih holandskih skladateljev. V začetku šestdesetih opusti serializem in vztrajno eksperimentira med avantgardisti. Študira pri Lucianu Beriu (1962-64), spozna eminence darmstadt-ske šole (Boulez, Stockhausen) in generacijo Cage-a, Feldmana in Brovvna. Po kolažu citatov od Ivesa do italijanske pop glasbe Ana-chronie I (1967) se od Darmstadta in njihovega koncepta napredka poslovi. Konec šestdesetih se kot strasten levičar in marksist zaplete v študentske nemire, ki so izbruhnili na ulicah Evrope. Dojame, da mora krizo lastnega glasbenega jezika reševati vzporedno z uspostavitvijo demokratičnega odnosa med skladateljem in izvajalcem, vse to pa še preden se skupaj podajo pred poslušalce. “Ko izvajalci sami presodijo, kaj igrati, kako igrati in komu igrati, tedaj smo naredili velik korak naprej." Andriessen je bil prisiljen sprejeti dve radikalni odločitvi. Najprej je nehal pisati za konvencionalne korpuse tipa simfonični orkester in hkrati na njihovo mesto postavil nov tip ansambla. Ustanovil je ansambel jazzovskih in klasičnih glasbenikov De Volharding (Vztrajnost, 1972), da bi z njimi poskusil izbrisati meje med visoko •. • - —>j. ■ — -14 j. in nizko kulturo. ■ ■ I Im I Člani banda so 1 1 • L—Tl ' igrali glasno, neusmiljeno hitro in trdo, z ramo ob rami na uličnih demonstracijah, kot v koncertnih dvoranah. V glasbi ameriških minimalistov v začetku sedemdesetih prepozna Andriessen izziv za prihodnost. 1971. sliši prvič Terry Rileyevo In C, ki ga pritegne s ponavljajočimi jazz akcenti, neprekinjenimi utripi in demokratičnostjo pristopa h glasbeni strukturi. Spoznava dela Steva Reicha in z njim takoj začuti sorodnost: mladost, preplavljena z bebopom in Stravin-skim, flirt s serializmom in strukturalne strogosti. Najpomembnejši pa je slog, ki je zahteval nove, v ta namen osnovane glasbene skupine. “Pritegnil me je Stevov novi pristop k času in taktu v glasbi, njun ne-razvojni vidik. Glasba je bila odprta številnim različnim vplivom, zato mi je bila njena ideologija blizu.” Glasba nam ne pove ničesar o družbi Glasba, ki jo je Andriessen pisal v sedemdesetih, je jasno izadajala navezanost na ameriški minimalizem. Ko pa je Andriessen napisal svoj prvi veliki minimalistični poskus De Staat Reichu, npr. Minimalistični inštrumentarij samo izrabi, da lahko z njim sestavi ritmične in harmonske tehnike Stravinskega. “Sem evropski skladatelj, zato imam celo sedaj veliko več opraviti s kromatiko kot Američani. Zato je Stravinski moj guru, kako zna združiti diatonični in kromatični material." Andriessenovo agit-propovsko nagnjenje se tudi v drugi polovici sedemdesetih ni zmanjšalo. Na seminarju o minimalistični glasbi na haaškem konservatoriju leta 1976 se rodi nov band: Hoketus. Za razliko od članov De Vol-hardinga, ki so bili vneti jazzerji in klasiki, so bili mladci iz Hoketusa rockerji. V band so prinesli električne kitare in tolkala pop glasbe. “ Bili so le mladi, ideološko pa bolj ali manj na isti črti kot De Volharding.” V tem času spiše Andriessen zadnji tretjini trilogije: De Tijd (Čas, 1979-81) in De Stijl (1984-85). De Tijd je v nasprotju z De Staat počasna in mirna skladba. Grozljivo kromat-sko mrmranje, podkrepljeno s serijami akordov, ki ga prekinja trušč kovinskih tolkal, je povsem svoj svet. De Tijd je dolgo delo: 41 minut v nespremenjenem tempu (Largo = 46). Eno najvznemirljivejših del je De Stijl, napisano za kombinacijo De Volhardinga in Hoketusa. Trideset glasbenikov, zapleten in ojačan kvartet ženskih glasov, flavt, saksov, trobent, trombonov, klaviatur, električnih kitar in "težkometalnih” tolkal. Andriessen pravi, da andriessen bi bili avtomobilski odbijači tudi v redu in postavitev imenuje "grozeč orkester 21. stoletja”. Podobno kot neredko Stravinski, ne vidi potrebe po čutnem vrtincu godalnega zvoka. Čeprav si je De Stijl prvotno zamislil kot samostojno delo, je na koncu postalo del velikega ne-pripovednega glasbeno-gledališkega dela De Materie (Snov, 1984-89). Delo na svetovni premieri 1. junija 1989 režira Robert Wilson, De Stijl pa je tretja četrtina poltretjo uro trajajočega dela. Iz štirih različnih perspektiv skuša Andriessen raziskati odnos med snovjo in duhom, iskanje, ki ga je navdihnil Marx. Andriessen, anarhist, ki je študiral marksizem, je premeteno dejal, da je v De Materie skušal "pokazati, da je ta zadeva nekoliko bolj zapletena, kot si je Marx mislil. Nočem reči, da duh lahko spremeni snov, lahko pa ima velik vpliv na organizacijo psihe." De Stijl1 inspirirajo mračne, metafizične korenine hladnega modernizma Mondrianovih geometrijsko razporejenih, enoličnih barv, ki jih ločujejo močne črte. V skladbi predstavlja dve različni besedili: zmedene teorije dotičnega Matieuja Schoenmaekerja o “Popolnoma ravni črti” in ganljive Van Doselaer-Middelkoopove spomine o Mondrianovi Mladosti in srednjih letih. Ti spomini razkrivajo, da je bil Mondrian, tako kot Andriessen, privrženec ameriškega jazza, predvsem boogi vvoogie igranja klavirja. Prvi namig, da bo De Stijl tesno povezan s popularno glasbo. “Ves funky značaj basovske linije je sodobna reinterpretacija boogie woo-gieja,” trdi Andriessen. In glasba godcev, ki jih Andriessen ceni in kupuje: Chaka Khan, Janet Jackson, Anita Baker, Mariah Carey. Vse skupaj torej grobo, glasno, vztrajno odbijajoče... Nekje spodaj so nemirni, diatonični basovski aranžmaji, z lebdečimi in eteričnimi ženskimi vokali. Še enkrat Stravinski in Bach, pop in minimalizem: vse to skupaj v De Stijl. Ko so naredili človeka in ga naučili delati glasbo, je bilo treba izumiti še Mozarta Annette Moreau je Andriessena prosila, naj napiše glasbo za enega šestih BBC-jevih televizijskih filmov s skupnim naslovom Not Mozart. Za to nespoštljivo alternativo cukrastim poklonom Mozartovi dvestoletnici je takoj predlagal, da bi sodeloval s Petrom Greena-wayem. “Zelo so mi všeč njegovi filmi in v njih sem našel to, kar mi je všeč v glasbi: kombinacijo napadalnosti in nenavadnosti in skrajni formalizem. ” Dogovorila sta se in izbrala obliko. Simetrično: pesem, 'inštrumental, pesem. Štiri pesmi ( tri napiše Greenaway, eno Andreissen) namenita jazz pevki Astrid Seriese in dvajsetletnici De Volhardinga. “Vedel sem, da bom delal z Astrid, da De Vol-harding delno sestavljajo jazz glasbeniki, poznal Greenawayev pristop k umetnosti in vedel, da je Mozart zame najbolj ironičen skladatelj vseh časov - vse to se mi je zdelo dober razlog, da napišem glasbo, ki zveni sprejemljivo, a je kljub temu nekoliko čudna.” Svojega umetniškega dolga Stravinskemu tudi tu ne skriva. Harmonija, ostinati, križanje in nejasnost sinkopiranih ritmov. “Od Stravinskega sem se naučil vseh vrst trikov.” Ne samo tehničnih trikov, tudi pojmovanja skladatelja kot izurjenega in objektivnega mojstra se je navzel. “Ne zanima me izražanje mene samega. Rad bi le zapisal prave note. Čustvene izkušnje mi pomagajo postati boljši človek, a ko pišem glasbo, nočem izražati sebe.” Je torej tudi Andriessen zgolj pohištveni mizar, kot je sebe ironično nekoč opisal že Stravinski? “Ne, nekoliko bolj zapleteno je, ker mislim, da mora biti z omaro nekaj narobe, nekaj nerešenega. Kot je rekel francoski pesnik Valery: ‘Kar je končano, ni narejeno.’ To je zelo pomembno. Vsi drugi skladatelji bi radi rešili težave. Jaz pa bi jih rad naredil, ne rešil.” Tudi njegovi učenci povzročajo težave. Angleža Steve Martland, Graham Fitkin, Američan Michael Torke in ansambli Icebreaker, The Steve Martland Band, Piano Circus in The Smith Ouartet so radikalci tako v izbiri glasbenih sredstev, kot pri svojem totalnem ignoriranju simfoničnega orkestra. James Poke, umetniški vodja Icebreakerjev, priznava pomembnost Andriessenovega vpliva: “Preigrali smo ves minimalizem, ko sem sredi osemdesetih prvič slišal njegovo glasbo. Iskali smo alternativo minimalizmu, njegovi všečnosti in lepim domislicam. Iskali smo alternativo tradicionalni avantgardi in Andriessenov vse-je-dovoljeno pristop je bil osvežujoč." Andriessen je uspel ustanoviti in biti vzrok mnogim inštrumentalističnim skupinam, vnetim za poustvarjanje sveže in provokativne glasbe. Ostaja pa mu organiziranje še ene vojske glasbenikov: sam pravi, da pevce za svoja dela težko najde. "Pevci klasične šole so izučeni v praksi nastopanja 19. stoletja. Vibrato je orjaški, da lahko prevpijejo orjaški orkester. Mi pa uporabljamo mikrofone, zato nam to ni potrebno. Težko je najti pevce, ki bi to razumeli. V Haagu imamo oddelek za lahko glasbo, ki oblikuje jazz pevce, ki zelo dobro berejo note. To bom raziskoval prihodnje leto.” Je zato napisal tudi novo opero, Rosa, z libretom Petra Greenawaya? (Del Greenawayeve-ga projekta je, da napiše deset oper o desetih načinih, kako skladatelj umre. Filmsko platno kot da je premajhno zanj.) Tudi zato Andriessen pripravlja skladbo o različnih ritmih, ki jih je Odisej slišal na poti domov. Ja, tudi za to bo potreboval nekaj zelo zanimivih pevcev z ne-zahodnjaškim načinom petja. Po Robertu Schvvarzu povzel Srečko Meh, prevedla Metka Čeligoj. 1 Delo je dobilo naslov po umetniškem gibanju in reviji, ki jo je leta 1917 ustanovila skupina nizozemskih umetnikov, med katerimi je tudi Mondrian. ■ ■ ■ ■ SKLADATEU LETA vsa Klasika kot staro vino Leto 1994 ni prineslo nič pretresljivega (novega?). Vsaj na nosilcih zvoka je ostajala ponudba v mejah znanega, priljubljenega in uveljavljenega. Samo majhne založbe si dovolijo riziko in samo največje (Elektra Nonesuch) so dovolj ekskluzivne in provokativne. Še vedno v mejah, ki jih industrija pač določa sama sebi. Tako nam poleg CD-jev ostaja samo koncertna predstavitev nove in stare muzike. Pa jih je bilo premalo, koncertov nove in vznemirljive muzike, posebno v primerjavi s tisto, ki jo imamo vsi že radi... Letošnja legenda je Louis Andriessen. Lani je bil to Henrik Mikolaj Gorecki s svojo 3. simfonijo (Simfonijo Žalostnih Pesmi), ki jo je nenormalno dobro in veliko prodal. In ne nepomembno dejstvo: delo smo slišali tudi v Ljubljani. Lani so 3. simfonijo vsaj sedemkrat posneli različni orkestri in pevke, letos pa sta izšli še dve retrogardni plošči H. M. Goreck-ega: 2. Simfonija ali Kopernikovska, napisana leta 1972, in njegova komorna dela: Godalna kvarteta št. 1 in 2, Sonata za dve violini in Genesis I za tri godala. Omeniti velja še Alfreda Schnittkeja s Sonato št. 1 & 2 za violino in klavir, Godalnim Triom in Quasi Una Sonata. Samo medijska slava ali smrt lahko pripomoreta, da se dobra sodobna glasba tako uspešno prodaja. John Cage je primer, kako po umetnikovi smrti vsi hitijo z objavo posnetkov njegovih del. Začnimo pri mlajših in hudičevo živahnih skladateljih. Mark-Anthony Turnage je po svojem uspešnem mini CD-ju Three Screaming Popes iz leta '92 (EMI) letos izdal kar dva: Dravvned Out, drugi pa je opera Greek, hvaljena in nagrajena na vseh koncih Evrope. Rock'n'roll, preoblečen v kvazi-klasično produkcijo in založbo. M.-A. Turnage je nedvomno eden najprodornejših mlajših skladateljev, rojen leta 1960. Še mlajši (1965) je Graham Fitkin, ki je posnel svojo šesto ploščo Hard Fairy. Velika produkcija, vendar ne tako silno zanimiva glasba... Steve Mart-land, poleg Fitkina Andriessenov najboljši učenec, je izdal CD Patrol. V evropskih trgovinah ga še ni, zato lahko samo upamo, da je glasba vsaj tako vznemirljiva kot na prejšnjih ploščah. Zdaj že resnično razvpiti skladatelj Michael Nyman je presenetil že s filmsko glasbo za film Klavir Jane Champion. V predelavi je le-to objavil na plošči Piano Concerto, ki temelji prav na motivih filmske glasbe, zraven pa je še MGV (Musič du Grand Vitesse). Plus bonus CD na nekaj izvodih, kjer se v Kratkih zgodbah in temeljito porezanih skladbah znajdejo na kupu vsi Veliki. Mojster Nyman si je privoščil še koncertno ploščo s svojimi hiti. Sicer pa M. Nyman ni več hišni skladatelj Petra Greenawaya, pač pa je to postal vodilni evropski skladatelj Louis Andriessen. Le-ta je v zadnjih mesecih izdal nekaj svojih ključnih del: z De Tijd in De Stijl je dokončal monumentalno glasbeno trilogijo; s ploščo M Is for Man, Musič and Mozart, napisano za Greenawayew TV film, pa je dokazal še nekaj svojih, tudi manj robustnih glasbenih domislic. Zbignevv Preisner, še en filmski novo-klasični skladatelj, je napisal glasbo za filmsko trilogijo Krzysztofa Kieslowskega Trois Couleurs. Dobra filmska glasba. Gavin Bryars s svojim bendom neprestano nastopa in snema, čeprav kar preveč odmaknjeno in medijsko ner-azvpito glasbo. Vita Nova je njegovo zadnje delo, posneto, jasno, za ECM. Dva odlična godalna kvarteta sta letos izdala novi plošči in nastopila tudi v Ljubljani: Kronos in Balanescu. Prvi igrajo dela skladateljev Vzhodne Evrope, tudi Sofie Gubaiduline, ki je z The Danlsh Ouartet posnela prve tri svoje kvartete, prva dama svetovnega skladanja pa preseneča še z drugo noviteto, ploščo Orchestral Musič (Pro et Contra, Concordanza, Marchenbild). Aleksander Balanescu je skupaj s Clare Connors napisal in posnel s svojim kvartetom odlično Luminitzo, mimogrede pa še Kvarteta št 2 & 3 Kevina Volansa za Argo. še en bend je prijetno presenetil. Icebreaker je skupina zanimivih glasbenikov, ki nadaljujejo tradicijo bandov iz sedemdesetih kot so De Volharding ali Hoke-tus. Za njih so Andriessen, Bryars, Gordon, Lang in Le Gassick napisali po eno skladbo. Sveže in nabito z energijo. Brodski kvartet je po Juliet Letters izdali kompilacijo Lament. Med te mojstre sodi tudi za enkrat zadnja plošča Mitje Vrhovnika - Smrekarja z Enzo Fabiani Kvartetom BetonTrack. Mitke piše še naprej, Enzoti pa so na enoletnem izpopolnjevanju v Moskvi, pri čelistu legendarnega Borodin kvarteta. Dobri obeti za novo slovensko klasično sceno. Redke bodo nove slovenske plošče letos, če ne bo tudi Gregorju Strniši z Ali Capone štrajh Trio uspelo še letos izdati dveh že napovedanih plošč. K sreči sta tu vsaj še CD pihalnega tria SloVVind in duet Bojan Gorišek & Aleš Kacjan. V splošni puščobnosti velikodušno podarjen biser slovenske poustvarjalnosti. Samo naštevanje za konec. Robert Beaser (1954) in CD The Seven Deadly Sins, Corale Variations in Piano Concerto, za založbo Argo. Andrevv Poppy z Balanescuji posname Record-ings za Bitter & Tvvisted. Paul Schoenfield izda tri solo koncerte - najboljši je Klezmer Rondos za flavto in orkester, sicer s katastrofalno flavtistko. John Tavener Choral Musič in Eternal Memory/ From Jevvish Life za RCA. Ekstaza ortodoksnega avantgardista, kakopak. Galina Ustvolskaja, velika neznanka našega časa, izda za Hat Ari izbrana komorna dela Vol. 2. Hat Art na-štanca še ducat zanimivih Cd-jev. Tudi Giacinto Scelsi z dvema je tu. Elliott Sharp pa za svoje zveste The Soldiers String Ouartet napiše dve deli: Tvvistmap in Shape Shifters na CD-ju Crypted Fragments. Ekstremno za Extreme. Fred Frith iz Lelekovic stisne ime svojega 1. godalnega kvarteta (Violet VVires) po imenu vasi, kjer prebiva Iva Bittova, zraven pa je še boljši, kvartet za štiri kitare. Belgijci, na čelu z legendo VVimom Mertensom, so posneli 5 plošč mlajših skladateljev: perspektivni VValter Hus in solidni Thierry De Mey, Louise Avenue in Jean-Luc Fafchamps (njegov godalni oktet igrajo skupaj Balanescu in Ouadro Kvartet). In jasno, Wim Mertens: solo klavir in glas Epic That Never Was. Rusi so na petih CD-jih izdali glasbo “dvajsetih”: dekadentni modernizem proti neo-folklori, s skladatelji, kot so Mossolov, Roslavets, Prokofjev in Ščerbačov. še Američani: Aaron Jay Kernis (1960) je posnel ploščo Love Sceens. In John Adams tudi. Pa Albert Lemeland... So vsi? Ne, jih je pa nekaj, predvsem tistih, ki so svoja dela na CD posneli v prvo. Starih mojstrov klasike 20. stoletja in ponatisov njihovih del je - skoraj- nešteto. Srečko Meh Še nekaj dobrega v letu 1994 Letos nismo bili priča kakšnemu veleplodnemu letu na področju nove jazzovske godbe, striktnih improvizatorskih projektov in tistih “čudnih” križancev več glasbenih zvrsti, ki so jim včasih rekli jazzrock, etnojazz, danes pa jim rečejo fusion. Je pa 1994 prav gotovo leto, ko sta se lanski odkritji, saksofonista Charles Gayle in Glenn Spearmann(glasbenika sta sicer na sceni dve desetletji in več), dokončno potrdili. Gaylu je to najprej uspelo s koncerti in izdajami v klubu Knitting Factory v New Yorku ter nato z lanskimi ploščami Touchin’ on Trane in Consecration za cenjeni založbi FMP iz Berlina in Black Saint iz Milana. Letos se je nadaljevalo s ploščo King-dom Come za Knitting Factory VVorks, kjer se Gayle prvič predstavlja kot pianist, in s ploščama za švedsko založbo Silkheart. Glenn Spermann je na Zahodni obali sestavil bend Glenn Spearmann Double Trio in po odličnem lanskem prvencu Mystery Project je oktobra izšel še Smokehouse, ki obeta še več. Obe plošči sta izšli za Black Saint, kar potrjuje usmerjenost založbe v zanimivejše projekte sodobnega ameriškega jazza, kamor gotova spada tudi Rovin oktet Figure 8 (Rova + Spearman, Spaulding, Golia in Berne). Album Pipe Dreams je izšel novembra in z njim bi lahko zaključili zanimivejšo ponudbo z Zahodne obale, če se ne bi Wayne Horvitz in Bill Frisell preselila v Seattle. Horvi-tz je s seattlskim bendom Pigpen (januarja smo ga videli v Ljubljani) izdal album V As In Vidim (Zornova založba Avant), Frisell pa je s preverjeno postavo izdal This Land (Elektra Nonesuch), ki je po kakovosti takoj za Have a Little Faith. Ko smo že pri kitaristih, moramo omeniti vsaj še Methenyjevo ploščo Zero Tolerance for Silence (Geffen), ki jo zelo priporoča kitarist Sonic Youth Thurston Moore. Tako kot Frisell, so bili letos v Ljubljani še trije kitaristi (Mike Štern, Jean-Paul Bourel-ly, Al Di Meola), januarja pa pride še Elliott Sharp. Med njimi sta bila pri izdajah najbolj dejavna Jean-Paul Bourelly z dvema albumoma za japonsko založbo DIW, Sharp pa je bolj bluesiral in rockal, intelektualizma pa se je šel z Soldier String Ouartet in s harfistko Zeeno Parkins (Psycho Acoustic za kanadsko založbo Victo). Ne da se James Blood Ulmer. Angleška revija Wire je njegov zadnji album z Musič Revelation ansamblom nagradila za album meseca. Sploh je bilo to leto albumov starih mačkov. Vendar nekateri le še komaj mijavkajo, kot recimo Henry Threadgill na Song Out of My Trees in VVorld Saxo-phone Ouartet na Moving Right Along (obe Black Saint). Povsem drugače je z Roscoejem Mitchellom, ki s svojo novo skupino Note Factory igra, da je kaj. Še vedno se dobro drži tudi Don Cherry, ki je pri ECM izdal album Dona Nostra. Pri ECM so izdajali tudi NRG Ensemble iz Detroita, a le takrat, ko je bil njihov vodja Hal Russell še živ. Sedaj nadaljujejo sami z albumom Calling Ali Mothers. Ne smemo pozabiti na duet Diedre Murray/Fred Hopkins z albumom Stringology (Black Saint) in seveda na Davida Murraya s kopico novih albumov. Samemu Murrayu je najbolj všeč Body and Soul (Black Saint). V ZDA je trenutno z zvezdami najbolj obdana družina Marsalis. Letos so albume izdali oče Ellis (VVhistle Stop) ter sina Branford in Wynton (dvojni album In This House, On This Morning s septetom za Columbio). Ostale zvezde ne sijejo enako močno vsako leto. Tokrat je “zableščala” Etta James z Mystery Lady - Billie Holiday. V newyorški alter sceni se v glavnem vse vrti okoli kluba Knitting Factory, z izjemo Myre Melford (ki ni “from Downtown”. Melfordova je sicer Juričeva ljubica, a ta naš “zoboder” tega noče javno priznati). Decembra bo izšel njen dolgo pričakovani album z Extended Ensemblom. Sodeč po lanskem saalfeldenškem nastopu, bo album konkuriral za top albumov leta 1995. Knitting Factory VVorks odkriva bobnarja Gaylove generacije VVilliama Hookerja (Envisioning, duo s Sonic Youth kitaristom Leejem Renaldom) ter mladega Loueja Belo-genisa, ki je sestavil bend Prima Materia. Igrajo Johna Coltranea. Basist Mark Dresser je napisal skladbe, ki spremljajo film Kabinet dr. Caligarija. Bobnar Joey Baron je za New World izdal Raisedpleasuredot. Zornov sopotnik David Shea pa Prisonerja za belgijsko Sub Roso. Nov album imata japonski saksofonist Kazutoki Umezu in njegov ameriški kolega David S. Ware, ki sploh zasluži veliko več pozornosti, kot je je deležen. Umezuja bolj cenijo Američani (KFW), Warea pa Japonci (DIW). John Zorn je izdal še eno verzijo Cobre (KFW), nestrpno pa čakamo na izid Masade. Shrek Marca Ribota je postal eden vodilnih bendov, čeprav album (Avant) tega ne potrjuje. V New Orleansu so letos prestol dokončno prevzeli ReBirth Brass Band z albumom Rollin (Rounder). Nevrorleanški prvaki krojijo vrh mladih jazzarjev, kamor moramo od letos šteti tudi sicer ne več tako mladega pianista Matthevva Shippa, tudi člana Note Factory (album Zo z VVilliamom Parkerjem) ter seattlski Billy Tipton Memorial Saxophone Ouartet, edini pravi ženski bend, ki je letos prav tako nastopil v Ljubljani. (Če že niso najboljše, so vsaj najlepše.) In kako je na evropski improvizirani sceni? Založbe Leo (London), Intakt (Ziirich) in FMP (Berlin) še vedno hrabrijo druga drugo in izdajajo dobre izdelke. Leo je poleg novih albumov Crispellove (Stellar Pulsations), tria Parker/Braxton/Rutherford (Trio London 1993) Vsega je kriva Nirvana. S tragično smrtjo Kurta Cobaina se je več kot simbolno zaključilo kreativno obdobje Seattla in njegovi protagonisti so že postali del glasbenega establišmenta. Obenem se je primer Nirvane usodno zarezal v zavest rock ustvarjalcev. Pokloni in odmevi se izražajo v različnih oblikah in s strani tako različnih izvajalcev, kot so Neil Young, The Cult ali Sinead 0’Connor. Zanimivejši so ustvarjalni nagibi, verjetno najočitneje in najvplivneje slišni na zadnji plošči R.E.M. To niti ne čudi, če vemo, da je bil Michael Stipe dober prijatelj Kurta Cobaina in sta celo kovala skupne načrte. Album Monster vrača četverico iz Georgie v trši rockovski zvok, a obenem ohranja glavne značilnosti njihove glasbe. Vrnitev k izvornemu ustvarjanju, temu, kar najbolje znajo, se je izrazilo tudi na zadnji plošči Sonic Youth, še enih ključnih ustvarjalcev sodobnega kitarskega zvoka. Njihovo zanimanje za mlado dogajanje na sceni in vpliv pri gramofonskih založnikih je širšemu občinstvu odkrilo še kup zanimivih imen, s katerimi se povratno oplaja tudi newyorška četverica. Pave-ment, ki so se že pred leti izkazali z razpuščenim in neobremenjenim kitarskim štrenanjem, ki se ni sramovalo niti pop melodij, so na albumu Crooked Rain, Crooked Rain sumirali svoje ideje, le preveč očitno so razgalili lastne vplive. V tem smislu se zdijo uspešnejši še eni kalifornijski bizarneži, Thinking Fellers Union Local 282, ki sonične vplive raztegujejo v nepredvidljive širjave. Na plošči Strangers From The Universe so končno prevedli vse, kar znajo, v razpoznaven glasbeni kod in le vprašanje časa je, kdaj bodo prešli kultne okvire. V polje nepopustljivega kitarskega zvoka bi lahko uvrstili še staro dobro chicaško šolo s Stevom Albinijem na čelu, ki se je vrnil s skupino Shellac. Tu so še vedno Jesus Lizard, medtem ko se je zdravo jedro “New Yorka” razcvetelo v vseh možnih oblikah. Kitarski zid vse zanimiveje razgrajujejo Helmet, urbane krvave zgodbe ilustrirajo Unsane, mitologijo rock'n'rolla prevzema in prevrača Jon Spencer s svojimi Blues Explosion. Stari maček Jim Thirlvvell se vrača na sceno, njegov duh pa je v premoru močno strašil in oplajal tamkajšnje dogajanje. Cop Shoot Cop so kar prehitro izkoristili priložnost, ki se jim je ponudila ob vstopu na veliki glasbeni trg, plošča Release le povzema že doseženo, odkriva pa potencial nesojenega vodje Toda Ashleya. Njihov nekdanji član David Ouimet sedaj dirigira 9-članskemu orkestru in različne glasbene sekcije se znotraj organizma Motherhead Bug borijo za svoj prostor. Prvenec Zambodia dokazuje, da ustvarjalni naboj post-Foetus zvoka še vedno odpira nove možnosti. Zdi se celo, da svobodna igra trobil in pihal prodira v osnovno formo rocka in popa na vseh ravneh. Bostonski trio Morphine so že eden teh samosvojih primerov, temu se pridružujejo še Mercury Rev s svojo psihadelično odštekanostjo. Da ne pozabimo na dekleta. Bojevitost jih je počasi minila. Raje se ukvarjajo s preprostim slikanjem stanja. Pop melodije ovijajo s kitarsko igro. V prvi vrsti je tu Liz Phair, ki je že z lanskoletnim prvencem prebila lokalne okvire, njena odkritost na letošnji plošči “VVhipsmart" pa je ganila celo Madonno. Sledi ji kopica podobno mislečih in zvenečih skupin, od S.F.Seals, Velocity Girls in že nekaj starejših Scravvl. Britanska produkcija vsaj v rockovskih okvirih ne ponuja razburljivih imen. Če seveda pod to ne štejemo kakšnih Ride, The Jesus And Mary Chain, Stone Roses in kot eksplicitni primer angleške mlahave drže - Suede. Nekateri so se že odločili za beg v kreativnejša okolja, nekdanji bobnar Killing Joke in PIL, Martin Atkins je nove izzive našel med ameriškimi glasbeniki, ki mu sedaj prosto pomagajo v projektu Pigface. Na albumu Notes From Thee Underground Atkins prosto melje glasbene žanre, s katerimi nas v največji meri zasipajo korporativne glasbene združbe z MTV na čelu. V Angliji pa še kar vztraja Kevin Martin, vodja več vzporednih projektov (med njimi je najmarkantnejši GOD), lastnik založbe Pa- thological Records in očitno človek z dobrimi vezmi pri veliki založbi Virgin Records. Zanjo je Kevin na dvojnem disku Isolationism zbral takorekoč vse, kar se na otoku zanimivega dogaja v polju resnično drugačnega rocka -Scorn, Disco Inferno, Main, Seefeel, EAR... Ob založbi Too Pure, ki prav tako deluje po principu drugačnosti s skupinami Moonshake, Laika, Pram in Long Fin Kil-lie, gre omeniti še vsaj Tindersti-cks in Gallon Drunk, ki vsaj po robu stopata v polju tistega, kar imenujemo angleški neodvisni rock. Združuje jih multi-inštru-mentalist Terry Edwards, ki pomaga obojim na novih posnetkih, slišati pa ga bo tudi na novem albumu P.J.Harvey. Nepravično bi bilo iz pregleda letošnjega dogajanja izpustiti Nicka Cavea in njegove Bad Seeds. Prav slabe plošče Cave sploh ne zna narediti, še več, Let Love In zopet preseneča z domiselnim pripovedovanjem kratkih zgodb, z odkritostjo in svežim zvokom, da o vokalnih sposobnostih sploh ne govorimo. Izven vseh napihnjenih in posiljenih poskusov približevanja množičnemu okusu štrlijo še vsaj American Musič Club, ki so z albumom San Fransisco končno predrli hermetizen prejšnjih izdelkov in ponudili celo nekaj rockovske udarnosti in neposrednosti. Tako je bilo leto 1994 pravzaprav dobro leto. In doma? Kitarskega rocka na nosilcih zvoka je bilo prekleto malo. Če pod to štejemo celjske Strelnikoff, potem lahko omenimo njihov poklon Buldožerjem na CD-ju priredb. Odkritje letošnjega Novega Rocka Baby Can Dance so uspeli izdati le promocijsko kaseto, ilirsko-bistriški Žoambo Žoet VVorkestrao so tu malce na boljšem z uradno izdajo Kabelski Kresovi. Ostanejo še samozaložniki Pridigarji s CD-jem Podvig z napako in Niet z dvotretjinsko retrospektivo. Potem pa ostanejo že etablirani “rockerji", oz. trojka Predin, Kreslin, Lovšin. Bolje se godi tistim, ki se spogledujejo s tehno ritmi, katerim se niso mogli izogniti niti veliki manipulatorji Laibach. Album zanesljivih priredb NATO jih vrača v prvi plan ne le doma, pač pa po zaslugi propagandnega stroja založbe Mute v orbito planetarnih razsežnosti. Po njihovi zaslugi je prav tako za Mute izšla kompilacijska plošča 15-ih slovenskih skupin, ki so se družno lotile nemških elektro pionirjev Kraftwerk. Trans Slovenia Express prinaša večinoma s tehnom inspirirane priredbe, zato pa izstopa godalno-akustična verzija komada Neonlicht Mitje Vrhovnika Smrekarja. Mlade tehno skupine so se predstavile na avtorski kompilaciji Code 386 in največ lahko pričakujemo od dvojice Pero Penko - Katrin Radman, ki delujeta vzporedno v treh projektih. Kot Coptic Rain sta se že in se še bosta realizirala na tujih trgih, ambientalni projekt April Nine sta predstavila na soundtrack CD-ju Sun Gods’ Her-itage in kot Cyber Bass z glasbo za gledališko predstavo Neuro-dancer. Prodor na tuje je uspel še doma manj znanim Tekton M.C., ki tehno ritme oplajajo z zvoki dirkalnikov Formule 1 in s tem dosegajo občutja hitrosti in nevarnosti. Prav tako prej za tuje kot za domače tržišče je CD ploščo pripravil Peter Paracelsus in z njo požel deljene reakcije. Enotno pa je lahko mnenje, da je na Slovenskem rock založništvo še vedno v globoki krizi ali spanju, kakor vam ljubo. Janez Golič in dua Keshavan Maslak/Katsuyuki Itakara (Excuse Me, Mr.Satie) izdal še novo serijo Leo Lab, v kateri predstavlja šest plošč manj znanih avtorjev. Pri Intakt so se izkazali z novo ploščo Barryja Guya in London Composers Orchestra (Portraits), novim Dense bendom Davida Mossa (Texture Time) in ženskim triom Les Diaboliques (istoimenska plošča Irene Schvveizer, Joelle Leandre in Maghie Nicols). FMP je izdal jazzovsko ploščo leta kvarteta Petra Brotzmanna Die Like a Dog, ki obuja dediščino Alberta Aylerja. Nov je tudi bend Cowws, ki ga vodi harmonikar in klarinetist Riidiger Carl. Iz ostale evropske izdajateljske ponudbe ne smemo pozabiti vsaj na dve jazz plošči švicarske založbe Hat Art. Demon Chas-er kvinteta bobnarja Gerryja Hemingwaya je vzletel že konec leta 1993, Soft Lights & Svveet Musič Tria Clu-sone pa spomladi. Obe sta zares odlični. Tu je še pariški Američan Steve Lacy z običajno kvoto izdaj. Izbirajte med We See, Clangs (obe Hat Art) in Vespers (Soul Note). Končajmo z Angležema dveh generacij. Trevorju VVattsu (s triom je navdušil v K4) je za ECM končno uspelo izdati album s svojim Moire Musič Drum orkestrom (A Wider Embrace). Django Bates (navdušil je na letošnjem Saalfeldnu) pa je prav tako za nemško založbo JMT izdal Autumn Fires. Kaj pa domači? Saj veste: Lolita (Bo Pa), Zlatko Kaučič (Round Trip), Mia Žnidarič. Premalo. Bogdan Benigar M C K v letu 1994 PREGLED '94 Vh, Ray Anderson Atligatory Band - Don’t Mow Your Lawn /en/a/ Jesus Lizard - Down Houch & go/ Louis Tillet/Chris Cacavas/Hannah Marcus - The Return To Sender (Festival Tour) /normal records/ Gary Floyd - VVorld of Trouble /gtitterhouse/ Jesus Lizard - Down /touch & go/ Mule - If I Don’t Six/1/4 stick/ The Jon Spencer Blues Explosion - Orange /crypt/ a Ali Farka Toure with Ry Cooder - Talking Timbuktu /world circuil/ BOGDAN BENIGAR, Druga godba: p.Brotzmann/T.KondoAN.Parker/H.Drake - Die Like A Dog /fmp/ Motherhead Bug - Zambodia Mzvvakhe Mbuli - Afrika /ccp record company/ Rebirth Brass Band - Rollin /rounder/ Tarat De Haidouks - Honourable Bngands, Magic Horses and Evil Eyes /cramtvorld/ © American Musič Club - San Pr • 1 Go<* - The Anatoma 0f aS , 00 Mr9in/ Morphine - Cure Fnr p f'0" ** cat/ Motherhead Piglace - NoKl ru ^ /pow >devotion/ 66 Unclerground pri vseh izborih so nn ajk,CI razvrščeni P° abeced/ R.E.M. - Monster/namer/ -------- m bve/V^6/ Blues /polydor/ JURE LONGYKA, Vaš omiljeni DJ Jure, RŠ: ,, Counting Crows - August and Everything After /geffen/ The Jesus & Mary Chain - Stoned & Dethroned /wamer/ Iztok Mlakar - Balade in štroncade /zkp rlvs/ Pretenders - Last Of The Independents /ivarner.1 Mitja Vrhovnik-Smrekar - Betontrack /glej-kif kil/ • ' indfessen De S J/ M >s ..-- 0»le«"™*”9” "“‘Use 1»M»0 PETER LOVŠIN, stop: Roliing Stones - Voodoo Lounge /virgin/ RAJKO MURŠIČ, publicist: Frane Milčinski Ježek - Balada o koščku kruha /m'zin-kil kil/ Kurja koža - Kurja koža /zkp rtvs/ Pridigarji - Podvig z napako /ohoho/ Različni izvajalci - Trans Slovenia Express /mute-dallas/ j Žoambo Žoet VVorkestrao - Kabelski kresovi I Aasela, M -— I |J’i!l»liraEHfc Deld MooS "r61 °Ur Way /9ethiP' mušicmanto^The Sys,em ^bstone- TteKSb Rivisited /crypt/ ~ a,lon Highway Ramones-AcidEaters /radioactive/ V Marjan ogrinc ..; 1 r - V1?«!? -- . onMnž PEČOVNIK. sss*>9 boys own/ — >:* [SgssSr""" m s^ss^- »SsE*-*b/w Cows-Dmh i01/4 stiek/ Mtf3'"3 „ ov Coo > > > .O I O) Povzemamo po: Mack McCormick, Mance Lipscomb (Texas Sharecropper and Songster), spremna beseda k istoimenski plošči, Arhoolie F1001 Paul Oliver, Songsters and Saints, str. 22, Cambridge Univer-sity Press 1984 Ugledni pisec in preučevalec afro-ameriške glasbene tradicije navaja, da je ime songster že leta 1821 označevalo pesmarico balad in popularnih pesmi. Takšne žepne izdaje so tekom 19. stoletja doživele nebroj izdaj in so jih prodajali po celi Ameriki. songster ne prevajamo s peVcem, kar bi bil sicer ustrezen prevod, predvsem zaradi razlikovanja v blues literaturi, kot se je uveljavilo, med blues pevcem in songsterjem. musicianer je seveda arhaični izraz za muzikanta, raba mušic physicianer je na začetku našega stoletja opešala. “Glasbeni ranocelnik" je verjetno izraz, ki je bil v rabi v potujočih medicine showih, katerih prodajanje zdravilnih zelišč, zvarkov in čudežnih napojev je spremljala veseljaška in nabrita pesem muzikanta. ŽVvvv/^vvvvvvvvvvvvvvvvvvvvvvvvvvv > > 3. Paul Oliver, Prav tam, str. 22 4 Pred kratkim izšla knjiga Stephena Calta, Pd Rather Be The Devil; Skip James and the Blues, Da Capo Press, New York 1994, je poskus biografije v šestdesetih letih ponovno odkritega Nehemiaha 'Skipa' Jamesa, slovitega blues glasbenika iz Bentonie, Mississippi. Caltovo ponovno preizpraševanje pozicije takratnega dogajanja, katerega aktivni soudeleženec je bil, v marsičem pod velik vprašaj postavlja nekatere dogme tistega časa, ki so še danes prisotne v literaturi o bluesu in njemu sorodni glasbi. O tem več v enem prihodnjih naših nadaljevanj. 5 David Evans, Big Roacl Blues, str. 109, Da Capo press, New York 1982 Paradoks distinkcije, na katero opozarja Evans, bi bil med drugimi tudi tale: “songster” Charley Patton, konec koncev je ob bluesu pel in igral gospele, balade, Tin Pan Alley pesmi in ljubezenske ljudske, je za mnoge pisce, ki vztrajajo na delitvi, še vedno največji blues pevec vseh časov med posnetimi. Če si v spomin prikličemo Spencerjevo tematiziranje koz-mologije ameriškega juga in bluesa, ki je njen del, potem dileme razvrščevalne mrzlice etnomuzikologije in folkloristov odpadejo: robnega, stigmatiziranega statusa sta bila namreč deležna oba, blues pevec in songster. 6 David Evans, prav tam, str. 110 7 Edward E. Evans-Pritchard, Ljudstvo Nuer, str. 26, Studia Humanitatis, Ljubljana 1993 Mississippi John Hurt, Washington D.C., 1963 izgubljenem soku prave pred-blues folk pesmi in v ide-ologizaciji zaživela v folk revivalu začetka šestdesetih let. Omenjena pevca, “avtentična pričevalca in nosilca stare glasbene tradicije”, sta se znašla na prepihu odprtih vrat belih študentov in obiskovalcev njunih koncertov.4 KAKO USTREČI PUBLIKI - POGOVOR V CRYSTAL SPRINGSU Večina piscev o bluesu razlikuje med songsterjem in bluesmanom; prvemu pripisujejo zgoraj opisane značilnosti, širok repertoar, ki je vključeval tudi blues, dingi naj bi izvajal izključno blues. Blues prvega nikdar ne izzveni s tako silovitim emocionalnim nabojem, blues pevec iz sebe iztiska intenzivno peto in vokalno predstavo. To so med drugim glavni argumenti, ki jih pri poimenovanju pevcev z blues pevci navaja David Evans, ne glede na njihov repertoar, ki morda posega po drugih pesmih.5 Isti avtor opisuje eno svojih terenskih snemanj v Crystal Springsu v Mississippiju, kjer je med preučevanjem lokalne tradicije pred mikrofon povabil glasbenike Floyda Pat-tersona, Motta Willisa in njegova nečaka, Willisa in Charlesa Taylorja. Vsi štirje so lahko preigravali različne pesmi, toda avtorja je zanimal predvsem blues: “Toda obravnavali so me kot publiko in s pesmimi trdovratno uganjevali moje želje in averzijo do igranega. Ker sem bil bel, so sklepali, da nočem slišali bluesa in ne verjamem, da so sploh doumeli mojo blues zvedavost.”6 Bariera, na katero je Evans naletel pri komunikaciji s črnskimi glasbeniki, skorajda spominja na tisti slavni opis dialoga med domorodcem, pripadnikom nilotskega ljudstva Nuer, in britanskim antropologom Evans-Pritchardom, ko slednji piše: “Vprašanja o šegah so ovirali s tehniko, ki jo lahko priporočam vsem domorodcem, ki jih nadlegujejo radovedni etnologi.” “Še najpotrpežlji-vejši etnolog bi težko napredoval pri te vrste nasprotovanju. Človek bi kratko malo znorel. Res, če se človek nekaj tednov druži samo z Nueri, pokaže, če si lahko dovolimo besedno igro, naj-očitnejše znake ‘nueroze’.”7 David Evans je intervjuval Pattersona, ko mu je v besedo skočil Willis Taylor: W.Taylor: A’ ljudi danes še zanima swing? Rock’n’roll ali blues? Saj veš, kaj mislim. Zmeraj sem se želel spustiti v te vode. Evans: Ali tudi igraš vse to? W.Taylor: Jaz sprašujem, neti. Evans: Posnel bom tudi drugo muziko, toda rad imam blues. C.Taylor: Tudi meni se vse te muzike dopadejo. Patterson: Vedno sem imel rad popularne pesmi. Igral sem v glavnem na hišnih zabavah. Blues me nikdar ni zanimal zgolj na način, kot sem sega naučil. W.Taylor: Karkoli že igram, skušam ugajati. Evans: Torej znate igrati vse to? W.TayIor: Pa saj o tem ti pripovedujem. A' veš, kaj mislim? Tem stvarem se streže na tak način. Ne vem. A ’ se motim? Očitne znake “bluesroze” je tokrat kazal etnomuzikolog, ki pa mu je, sledečemu tradiciji Tommyja Johnsona, vendarle uspelo izluščiti temeljne poteze folk bluesa določene regije; z nujnim preostankom, ki ga je moral zavreči, če je hotel postaviti model. Preostanek vseh drugih pesmi drugačnih stilskih oblik pa je Evansa vendarle, podobno kot Paula Oliverja, napeljeval k tematiziranju vloge pevca (bluesa ali songsterja) v črnski ruralni in mestni skupnosti. Oliver v Songsters and Saints skuša rekonstruirati raznolikost vokalnih tradicij na race records v času, ko je bil blues prevladujoč glasbeni stil, Evans v Big Road Blues v svoji terenski raziskavi rekonstruira dominantni model bluesa v neki regiji v časih, ko blues ni več prevladujoč stil, na kar nas opozarja dialog z muzikanti iz Crystal Springsa. Oba sta s svojega konca naletela na isti prob- lem, namreč na odločujočo funkcijo pevca, rekli bi, na tistega pozabljenega mušic physicianerja, posrednika vseh novosti iz zunanjega sveta, novih popularnoglasbenih, modnih oblik, ki so v lokalni, avtarkični svet vdirale le in samo prek njega. Z drobnim dodatkom: do pojava fonografa, gramofonskih plošč in radia. Songster je osrednja figura, ki zagotavlja družabnost in ve-seljaštvo ob koncu tedna, potujoči pevec, profesionalni glasbenik, mušic physicianer pa skrbi za distribucijo novosti, glasbenih stilov. Z začetki fonografije bluesa, torej v dvajsetih letih, je gramofonska plošča blues Bessie Smith zanesla nazaj iz mesta na podeželje. Lokalni songster je pesem dobil prek fonografa ali prek posrednika, ki je bil profesionalni glasbenik, travelin’ man. Slednji je, če je hotel s svojim petjem kaj zaslužiti, moral obvladati ves spekter takratnih popularnih skladb in to bolje od lokalnega songsterja. Če upoštevamo zahtevo gramofonskih založb po originalnosti posnetih pesmi, so v tradicionalni svet folk pesmi ob cenjenih atributih kot sta glasbena veščina in sposobnost povzemanja (takratnih) popularnih in tradicionalnih pesmi in njihovega prevajanja v glasbo za zabavo vdrle nove kvalitete: spretnost v stihoklepstvu, sprevračanju znanih verzov in dodajanju svojih, ako-modacija novih popularno-glasbenih oblik. Dominacija bluesa v dvajsetih in tridesetih letih, ne glede na stilske razlike, upoštevajoč kontekst, katerega je tematiziral Jon Michael Spencer, je konsekvenca same narave godčevstva črnskega juga Združenih držav. ŠEJKI IZ MISSISSIPPIJA IN LONNIE JOHNSON Natančnejši vpogled v kataloge race records in medsebojna primerjava življenjskih usod, lahko jim rečemo tudi glasbene kariere, seveda pomagata pri opisovanju vloge profesionalnega muzikanta in lokalnega glasbenika, ki je le redkokdaj zapustil svoj domicil. Celo prvega bi glede na zbrano gradivo blues zgodovinarjev le redkokdaj opisali kot polno zaposlenega glasbenika, ki si ljubi kruhek služi zgolj z igranjem. Paul Oliver8 navaja, da je velika večina glasbenikov bila sezonskih, odvisno pač od možnosti zaposlitve na plantažah, na žagah, v silosih, ki jih je ponujala določena regija, in zaslužka z igranjem glasbe. Le redki med njimi so bili pravi travelin’ man, potujoči zabavljači, ki so običajno gravitirali v mesta, kjer je bila priložnost zaslužka večja kot na vasi. Tako se je na primer Charley Patton gibal na razmeroma ozkem območju in se je s kratkih gostovanj v sosednjih mestih vedno vračal nazaj v Dockery. Člani glasbene družine Chatmon, sicer potomci goslarja Hendersona, so bili ob še enem glasbenem klanu, družini McCoy, pomemben in vpliven mediator družabnega življenja v predelu med Vicksburgom in Jacksonom v Missis-sippiju. Chatmoni, predvsem brata Lonnie in Bo, občasno 8 Paul Oliver, Prav tam, str. 259-261 9 v oporo nam je: Mark A. Humphrey, Bright Lights, Big City, v: Nothing But The Blues, Abbeville press, New York 1993 Sam, so tvorili ogrodje string benda, ki si je po vzoru filmske uspešnice Rudolfa Valentina nadel ime Mississippi Sheiks. Skupina verziranih in pretkanih muzikantov, ki so nastopali na okoliških piknikih in zabavah, je igrala tako za črnsko kot za belo publiko. Gosli, kitara, včasih dve kitari in mandolina so ob veseljaškem petju in preigravanju popularnih in tradicionalnih viž, torej v postavitvi, ki je značilna za string bende, Chatmone končno pripeljali do prvega snemanja. Že na prvem snemanju leta 1930 so med drugim posneli eno največjih in najbolj preigranih blues uspešnic - Sittin On Top Of 'Ihe World. Skladba je prava ditty, pesmica, ki je daleč od fatalnega bluesa. Je žgečkljiva pripoved o izgubljeni ljubezni, z lahkotno, fluidno inštrumentalno spremljavo, v kateri prednjači sočna, a uglajena igra gosli. String bendi so tako kot tudi jug bendi po letih depresije domala izginili s katalogov race records. Člani družine Chatmon so sicer še vedno igrali v The Mississippi Sheiks, 1936 domači regiji v naslednjih letih, v šestdesetih pa je predvsem Sam ponovno dočakal nekaj svojih “popularnih” trenutkov, ko je igral repertoar benda, katerega član je bil sicer le občasno. Povsem drugačna pa je glasbena kariera Lonnieja Johnsona.9 Tudi Johnson je zrasel v neworleanški glasbeni družini in pri štirinajstih letih igral v očetovem string bendu. Kasneje je kitara postala njegovo glavno glasbilo. In predvsem se je, za razliko od Chatmonov, skupaj z bratom odločil za pot profesionalnega glasbenika. Njegovi zgodnji posnetki, na katerih igra tudi violino, so še odsev nebrušene, grobe string in jug godbe s preloma stoletij, kakršno je igral njegov oče. Z letom 1926, ko se prvič sliši njegov enkraten, virtuozen kitarski stil, ki je črpal iz folk tradicije, zgodnjega jazza, popularnih stilov tistega časa, pa se je začela pisati popolnoma drugačna zgodba. Johnson je pravzaprav prvi pravi mestni blues glasbenik/kitarist, ki je bil redni session glasbenik na snemanjih in vaudeville turnejah slavnih mestnih pevk, začenši z Bessie IZBRANA DISKOGRAFIJA: Vsak izbor je seveda luknjičav in pomanjkljiv. Ker se naše ukvarjanje z bluesom in njemu blizkim godbam ne ukvarja s pisanjem zgodovine bluesa, nas nič ne ovira, da ne bi obravnavanim temam prilepili prilegajoč diskografski seznam in mimogrede omenili še imena glasbenikov, ki so v besedilu izostala. Slejkoprej bralcu in bralki, kiju zanima vsa pisanost glasbenih oblik, kakršne so izvajali songsterji, ali če se držimo Evansovib klasifikacij, folk glasbeniki, ki so ob njih igrali tudi blues, v poslušanje priporočamo naslednje: IIENRY THOMAS, Ragtime Texas, Yazoo 1029 CD (teksaški potujoči pevec, eden najstarejših posnetih glasbenikov sploh, ki se je ob igranju kitare, ki močno spominja na igranje na bendžo spremljal na quills, panove piščali). LEADBELLY, Complete Lii>raiy o/ Congress Recordings, Docu-ment 601-612. (Izbor posnetkov, nastalih v letih 1933-42, prvi so pač iz zloglasne kaznilnice Angola v Lousiani, kjer je mož sedel zaradi umora, ki sta jih s slovitim pevcem iz Texasa naredila oče in sin Lomax, je medtem izšel tudi pri založbi Rounder, čakamo pa na Documentov izzicl vseh posnetkov Leadbellyja na cede-jkah. Več kot šest ur posnetih petih, govorjenih in igranih pesmi, tradicionalnih, religioznih in posvetnih, je pravo malo potovanje skozi zakladnico afro-ameriške tradicije.) Poslastici sta Spoonful in Lipscombova verzija Jack 0’Diamonds Is a Harcl Card To Play.) MISSISSIPPI SHEIKS, CompleteRecorded Works, 1930-36, Vol.l-4, Document, DOCD 5083-5086. (Med štirimi cedejkami zadošča prva z vsemi uspešnicami legendarnega string benda.) LONNIE JOHNSON, Complete Recorded Works, 1925-32, Vol.l-7, Document, DOCD 5063-96. LONNIE JOHNSON, Steppin’ on the Blues, Sony/Legcy 46221 CD. (Med vsem, kar je Johnson posnel, se skorajda ne da odločiti. Predlagamo Sonyjevo edicijo za začetek, potem pa po vrsti tiste iz Documentovega kataloga, ki se vleče tudi v štirideseta leta. Johnson seveda ni tradicionalni glasbenik, snemal pa je v istem času kot mnogi, ki niso postali profesionalci. Poslušati enega najbolj vplivnih blues glasbenikov ob folk glasbi, je izziv, pa še poučna, a vseskozi vesela zadevščina.) Ičo Vidmar naslednjič: Blues na 78 obratov (Blind Lemon Jefferson in Blind Blake) fotografije: Arhoolie Records, Berkeley, California 1960 (Mance Lipscomb) Nothing But The Blues, Abbeville Press, New York 1993 (ostale).... bolj sočne in v jazzu vplivne godbe, na drugi strani pa je subtilno spremljal arhaičnega pevca Texas Alexandra, enega redkih posnetih pevcev, ki je pel v stilu melizmati-čnih field hollers. Lonnie Johnson je prototip glasbenika, ki mu je s permanentno fleksibilnostjo “songsterja v mestnem okolju” uspelo preživeti leta depresije, povojnega mrtvila in je obenem enakovredno sodeloval v revivalu šestdesetih. V besedila je vnesel nekaj ščepcev ironije, zafrkan-cije, vse skupaj podkrepil z instrumentalno virtuoznostjo in... ogromno snemal, bil sam posneman. Tudi v predelih tam na jugu, ki jih je pustil za sabo. AAAA^ Lonnie Johnson, studijski portret, najelegantnejši med vsemi Smith. K snemanju ga je na slovita snemanja Hot Five v Chicago povabil Louis Armstrong, njegovi dueti z belim pionirjem jazz kitare Eddiejem Langom (slednji se je zaradi segregacijske politike podpisoval z Blind Willie Dunn) in trio z violinistom Joejem Venuttijem so prinesli nekaj naj- PAPA CIIARLIE JACKSON, Complete Recordings, Vol.1-3, 1924-34, Document, DOCD 5087-89. (Papa Charlie je bil prvi moški izvajalec, ki je postal iskano blago po uspešnih blues pevkah. Spremljal se je na bendžu in pel v žgečkljivem ragtime stilu, prepeval balade in druge popularne viže svojega časa.) THE GREATEST SONGSTERS, Richard Rabbit Brown, Missis-sippi John Hurt, Ilambonc Willie Ncvvbcrn, 1927-29, Document, DOCD 5003. (Nepozabni posnetki Johna Hurta z njegovim radoživim kitarskim pickingom in prijetnim glasom, ki prepeva balade, od Johna Henryja do Stack 0’Leeja; ob I lurtu eden redkih folk pevcev iz New Orleansa, Rabbit Brown, nenavadno toplega, a raskavega glasu in Hairibone Willie Newbern s prvo posneto verzijo Roli And Tumble Blues.) THE SONGSTER TRADITION, 1927-1935,(različni izvajalci), Document, DOCD 5045. (Vsa raznolikost pevske tradicije z Big Boyem Clevelandom na panovih piščalih in duetom Papa Harve-yja Hulla in Long Cleve Reeda z Don’t You Leave Me Here in imenitno verzijo balade o Stack 0’Leeju.) MANCE LIPSCOMB, Texas Sharecropper and Songster, Arhoolie. (Prvi Lipscombovi posnetki iz leta 1960, na katerih se predstavi kot dober zabavljač, s humorno žilico in kot soliden fingerpicker. Songster Leadbelly (Huddie Ledbetter) ra UhUi H J tun, S10 F Allmani so prvič nastopili v znameniti dvorani Fillmore East v New Yorku kot predskupina bolj znane skupine Blood, Svveat & Tears. Polurni nastop je bil za Allmane prekratek. Zato so pozneje izko ristili vsako priložnost za podaljševanje nastopov. To je trajalo toliko časa, dokler ni skupina The Allman Brothers Band postala znana kot najboljša ameriška koncertna roc-kovska skupina. Septembra 1970 je izšla druga plošča z naslovom ldlewild South in šla je odlično v prodajo. Allmani so naredili odločen korak naprej; zaradi nenehnih potovanj so album, posnet v domačem okolju Macona in Miamija, naslovili kar z imenom farme, kjer so občasno živeli. Na plošči so izvajalsko in skladateljsko nadarjenost združili z izvrstno opravljenim delom kultnega producenta Toma Dowda, ki je poskrbel za bolj odprto zvočno sliko. Tudi na tej plošči je vznemirljiva, živahna in ritmična glasba s koreninami v bluesu. Glasbeniki, če kaj ni bilo v redu, niso kar sedeli v študiju in vadili. Vrnili so se na cesto; odigrali so naslednjih petnajst koncertov in do popolnosti izpilili nove pesmi. Gregg je prispeval dobro polovico skladb: Don’t Keep Me VVonderin s sočnim Dua-neovim kitarskim solom, umirjeno klasiko Midnight Rider, otožno Please Call Home in veselo Leave My Blues At Home. Basist Berry Oakley je v slogu Johnnyja VVinterja zapel Dixonovo klasiko Hoochie Coochie Man. V glasbi je bilo čutiti vse večji vpliv Dickeyja Bettsa, ki je napisal skladbi; Revivals priokusom countryja in lirično In Memory Of Elizabeth Reed, eno največjih klasik skupine The Allman Brothers Band. Glasbeniki so proti koncu leta I970 nastopili na vsakoletni prireditvi Atlanta International Pop Festival in navdušili vzneseno domače občinstvo. Nastop Allmanov je zabeležen z dvema posnetkoma na albumu Isle Of Wight/Atlanta Pop Festival. Allmani so snemanje drugega albuma sklenili tik pred Dua-neovim srečanjem z velikim vzornikom Eri-com Claptonom, ki je Duanea - o njegovem kitarskem znanju se je prepričal na ploščah številnih glasbenikov - po obisku koncerta Allmanov v Miamiju povabil na snemanje kultne plošče Layla & Other Assorted Love Songs skupine Derek & The Dominos. Dua-ne je na tej plošči dosegel enega svojih največjih ustvarjalnih podvigov in hkrati vzpodbudil skupino The Allman Brothers Band na poti proti vrhu. Zavrnil je Claptonovo ponudbo za nekajtedensko ameriško turnejo s skupino Derek & The Dominos in tako zanikal govorice, da zapušča Allmane: “Od trenutka, ko sem začel igrati kitaro, sem sanjal o takšni skupini. Nisem bogat, sem pa srečen in imam veliko prijateljev. Imam glasbo in skupino, s katero bom igral do smrti." Allmani so nadaljevali z delom; leto 1971 je bilo njihovo. Kamorkoli so prišli, jih je pričakalo navdušeno občinstvo; zato si je Duane želel posneti koncertno ploščo. Tretji album z naslovom At Fillmore East, posnet marca 1971 na dveh koncertih v dvorani Fillmore East v New Yorku, je pravi glasbeni tour de force in upravičeno velja za enega najboljših rockovskih koncertnih albumov. Dosegel je status zlate plošče in Allmane pripeljal na rob zvezdništva. Začne se z glasno in prodorno izvedbo skladbe Statesboro Blues. Prav takšna - le v nekoliko drugačnem ritmu in z orglicami - je klasika Elmoreja Jamesa Done Somebody VVrong. Sledita počasen blues T Bonea Walkerja Stormy Monday in skoraj 20-minutni boogie You Don’t Love Me z značilnim dvogovorom kitaristov v nepopustljivem ritmu obeh bobnarjev. Razgi- ZGODNJA LETA ALLMANOV „» ban inštrumental Hot Lanta '\e delo vseh članov skupine; sledi mu mirnejši inštrumental, lirična različica skladbe In Memory Of Elizabeth Reed, napisane na pokopališču Rose Hill; album pa sklene 22-minutna apokaliptična izvedba klasike lVhipping Post z nekaj veličastnimi solističnimi improvizacijami. Greggov bluesovsko hrapav in topel glas daje glasbi še dodatno zvočno razsežnost, zato je album At Fillmore East mojstrovina od prvega do zadnjega tona. Allmani so po uspehu odšli na krajšo turnejo, a so jo morali, ko sojih v Alabami aretirali zaradi posesti narkotikov, predčasno končati. Gregg je ob tej priložnosti izjavil: ‘‘Kdor se s tem ne ukvarja, nima niti približne predstave o naporih, ki smo jim izpostavljeni. Moralna podpora sama na sebi ni vedno dovolj.” Glasbeniki so poleti 1971 nastopili v bluesovskem programu nevvportskega festivala jazza; približno v istem času pa je Bill Graham zaprl znamenito dvorano Fillmore East v New Yorku. Na zaključnem nastopu so igrali številni znani glasbeniki na čelu z Allmani kot zvezdami večera. Duane je dva meseca pozneje s Steviejem VVonderjem in z Aretho Franklin igral na pogrebu prijatelja, saksofonista Kinga Curtisa. Allmani so tudi s ploščo Eat A Peach potrdili status najboljše ameriške rockovske skupine. Zasluženi odmor - privoščili so si ga med snemanjem - se je žal tragično končal 29. oktobra 1971. 24-letni Duane "Skydog" Allman je v Maconu padel z motorjem in podlegel poškodbam. Na njegovem pogrebu se je zbralo okoli tristo članov ‘družine’ in prijateljev. Pred krsto je bil položen Duaneov kovček za kitaro; preostali člani skupine pa so iz vsega srca zaigrali skladbe The Sky Is Crying, Key To The High- way, In Memory Of Elizabeth Reed in Stormy Monday. Na koncu so z Delaney-jem in Dr. Johnom zapeli še Will The Circle Be Unbroken?. Duane je bil - kljub temu da ni znal ne pisati in ne brati not - eden najboljših kitaristov rocka. Jerry Wexler se spominja: “Duane je zares rad igral in se družil z glasbeniki in ljudmi, ki so ljubili glasbo. Njegovo igranje je bilo neverjetno. Odlično je igral ruralni blues in se izražal kot veliki črnski kitaristi. Rodil se je in odraščal na jugu, zato je bil blues zanj nekaj naravnega. Mojstrsko je igral akustično kitaro in dobro. Kadar je bilo potrebno, se je izvrstno znašel tudi v bossanovi ali jazzu.” Člani skupine, pretreseni zaradi izgube, se nekaj časa sploh niso videvali. Prvič so vnovič nastopili v dvorani Carnegie Hall v New Yorku; četrti album z naslovom Eat A Peach s studijskimi in koncertnimi posnetki pa so izdali v začetku leta 1972. V Bettsovem glasbenem slogu na plošči Eat A Peach je vpliv vvestern svvinga iz tridesetih let z dvojnimi kitarskimi harmonijami še bolj očiten; sveža in lahkotna skladba Blue Sky je s pridihom countryja nakazala glasbeno usmeritev kasnejših Allmanov. Duanea lahko slišite še v akustičnem duetu z bratom v inštrumentalu Little Martha in z odličnim drsečim solom v Greggovi Stand Back. Gregg je za studijski del plošče prispeval še skladbi Melissa in Ain’t VVastin’ Time No More. Inštrumental Les Brers In A Minor je v razpoznavnem Bettsovem slogu; koncertni del albuma pa je nekakšno nadaljevanje plošče At Fillmore East. Allmani so polurno improvizacijo z naslovom Mountain Jam razvili iz enostavne melodične fraze iz Dono-vanove pesmi First There Is A Mountain; z nepozabnega nastopa v Fillmore Eastu sta še bluesovski skladbi One Way Out Sonnyja Boya VVilliamsona in Trouble No More Mud-dyja VVatersa. Plošča je bila uspešnica sezone; vendar so Allmani slavo plačali predrago; odšli so na veliko ameriško turnejo, obiskali skoraj vsa večja mesta in se vrnili v Macon. (Konec) Iz oddaje Boruta Orla in Janeta Webra, objavljene 27.8.1994 na 2. programu Radia Slovenija Izbrana diskografija The Allman Brothers Band (1969) ■ Idlevvild South (1970) ■ Live At The Fillmore East (1971 )■ Eat A Peach (1972) »Brothers And Sisters (1973) ■ Duane Allman - An Anthology (1972) Boljši poznavalci afriške zgodovine pa se prepoznavanju glasbenih vplivov z različnih predelov afriškega kontinenta v zambijski tradicionalni glasbi ne bodo čudili: ozemlje, kjer je danes Zambija, je bilo stoletja neke vrste križišče afriških trgovskih poti s severa na jug in z vzhoda na zahod. Po teh poteh pa so potovale tudi glasbene ideje, značilni inštrumenti in plesni običaji. Danes se zato lahko pohvali s kulturno in jezikovno heterogenostjo, ki je ne premore nobeno drugo podsaharsko področje. Vendar pa so se seveda tudi v tem konglomeratu oblikovali vplivnejši med različnimi stili. Z vidika razvoja popularne glasbe velja omeniti Cewa, Yao, Svvahili, Lamba in Tonga - imena, ki seveda izdajajo njihovo poreklo. Vendar se je ta bogata izkušnja vse do šestdesetih ohranjala zgolj v matičnem okolju in ni imela vpliva na poskuse, ki bi jim lahko rekli: začetki urbane popularne glasbe. Najprej so bili pomembnejši zunanji vplivi. Tako so okrog 2. svetovne vojne nekateri predeli Zambije adaptirali za svoje potrebe popularnoglasbene idiome iz sosednjih dežel; vzhodni predeli npr. glasbene oblike iz Malavvija in Mozambika; “kateke", ki je prišel iz Angole, je bil popularen na zahodu dežele; močan je bil vpliv z juga kontinenta, kjer sta takrat že obvladovala prizoriše “simanje-simanje" in “kwela”. V šestdesetih in sedemdesetih pa se je dogodil odločilen vplivni prodor kongleške urbane glasbe - stilov, kot sta bila “kirižkiri” in pa seveda rumba. Ti prodori prej razvitih popular-noglasbenih oblik so na ozemlju Zambije seveda naleteli na že omenjeno anglo-evrop-sko prevlado v popularnoglasbeni ponudbi, kar je najprej porodilo produktivno medsebojno oplojevanje, predvsem pa dalo misliti samim zambijskim glasbenikom, ki so dote-daj s ponarejeno evro-ameriško glasbo zadovoljevali predvsem potrebe belske manjšine po zabavi. Na tej točki prične v dogajanje posegati tudi tretji, domači, zambijski dejavnik, do tedaj obstajajoč v vsej opisani mavrici glasbenih oblik različnega plemenskega izvora. Začela se je oblikovati sodobna urbana pop scena, h kateri je od zgodnjih petdesetih posebej veliko pripomogel zambijski nacionalni radio. Ne zgolj s predvajanjem glasbe - najprej seveda evropske in ameriške, pozneje pa tudi tisti iz drugih predelov Afrike - temveč predvsem s spodbujanjem domače glasbene ustvarjalnosti. Prav s pomočjo te radijske postaje so dobili zambijski glasbeniki prve priložnosti, da so se srečali z moderno tehnologijo in jo preskusili; tako studijsko kot seveda tudi instrumentalno. Prav Lusaka Radio Band je bil prvi, v ka- terem je bilo mogoče igrati električne instrumente - in skozi to skupino je šla vrsta pomembnih zgodnjih zambijskih glasbenikov. Po njenem vzoru so potem nastale še nekatere skupine, npr. Mapoma Brothers in Cru-saders. Prav iz te sredine je zrasla prva legendarna osebnost zambijske popularne glasbe, vzornik mnogih poznejših zambijskih glasbenikov, kitarist in pevec Alick Nkhata. Če želimo odstreti vsaj delček neprosojne tančice, ki skriva zanimivo glasbeno dogajanje na vzhodnoafriških prostranstvih v petdesetih letih, potem je prav Alick Nkhata pravi vodič skozi naše pomanjkljivo pozna- Alick Nkhata vanje zgodnejših obdobij, s tem pa tudi poznejše geneze afriške popularne godbe v tistih krajih. Omenili smo že, da je celo pisnih pričevanj o tedanjem dogajanju v Zambiji premalo za dobro rekonstrukcijo; zvočnega gradiva, ki bi to vedenje vsaj ilustriralo, pa je še toliko manj. Prav zato je Alick Nkhata z izdajo londonske založbe RetroAfric z naslovom Shalapo and Other Love Songs in podnaslovom Original Zambian Hits from the 1950’s še toliko bolj dragocen. Vzpostavlja nam vsaj predstavo, kaj in kako se je v petdesetih dogajalo v popularni glasbi v tej, celo danes glasbeno slabo znani deželi, pa čeprav je ta predstava še vedno precej invalidna. Spremna beseda k temu izjemno dragocenemu albumu pravi: "Od časa do časa nastopi pevec, ki na enkraten način odslikava duha svoje dobe in občutja takrat ži večih ljudi. Alick Nkhata, katerega življenje je razdeljeno v med in pokolonialno obdobje Zambije, tem pa sploh Cen tralne, Južne in Vzhodne Afrike -pač glede na specifičen geografski položaj j njegove domovine - je prav I tak umetnik. Njegova oseb- nost in glasba sta imela popolnoma karizmatičen vpliv na prebivalstvo Centralne Afrike, najbolj seveda Severne Rodezije, pozneje prepoznane kot Zambija." Že ta citirana misel poznavalca priča o izjemnem, celo osrednjem položaju glasbenega dela Nkhate v določenem obdobju. Alick je bil rojen leta 1922, svojo individualnost in kreativnost pa je črpal od svojega očeta iz plemena Tonga, ki se je v predel Zambije, ki ga naseljuje ljudstvo Bemba in iz katerega je bila njegova mati, preselil z jezera Nyasa. Že ta kombinacija mu je dala ustrezno širino. Šolal se je za učitelja, vendar ga je vojna prisilila, da je šel v službo v britansko armado v Burmi. Po demobilizaciji se je vrnil domov, a se je kaj hitro zaposlil pri muzikologu Hughu Tra-ceyju, ki je popotoval po kontinentu in snemal afriško glasbo. To je bila zanj dragocena izkušnja, ki mu je dala samozavest. Zaposlil se je na Central Afričan Broadcasting Service kot napovedovalec in prevajalec. V tej službi je pričel tudi igrati kitaro in peti. Njegovemu petju in igranju kitare, s katerim se je v začetku ukvarjal brez posebnih namenov, zgolj na različnih prijateljskih, pa tudi službenih feštah, so kmalu prisluhnili. Ponudba je sledila: nekaj pesmi so posneli za radijsko predvajanje. Že te pesmi so imele velik odmev, postajale so hiti -med katerimi je eden zgodnejših Shalpo Nomba Naya. V zgodnjih dneh si je Nkhata svojo glasbeno kariero predstavljal bolj kot nekaj poleg. Še vedno se je videl kot radijski človek, kot uspešen napovedovalec. Šele pozneje je ugotovil, da bi bilo v tem lahko tudi kaj več. Ustanovil je svoj kvartet - pred tem je v glavnem nastopal sam - in naredil prve posnetke, ki niso bili namenjeni samo radijskemu predvajanju. Številni posnetki so postali pravi nacionalni hiti. Nobenega dvoma ni, da je Alick Nkhata igral pomembno vlogo v razvijanju afriške radio-fonije v času, ko je bil medij še nov in nepoznan. Prav tako pa ni nobenega dvoma, da šele za nazaj odkrivamo njegov pomen za razvoj afriške popularne glasbe - vsaj v tem predelu kontinenta. Taxi Driver, Chisoni, Maliya - skladbe, ki se po razpoloženju med seboj zelo razlikujejo, so ostale nepogrešljiv del popularnoglasbene zapuščine Zambije. Kako v tej deželi cenijo Alicka Nkhato, pa je bilo mogoče spoznati šele v zadnjem času, ko sam žal ni bil več aktiven. Konec leta 1992 je tudi zaokrožil svoje še kako polno glasbeno življenje. (Se nadaljuje.) ZGODNJA ZAMBIJSKA POPULARNA Ci LASBA 2 dei v Zoran Pistotnik ifSSS GLASOVI POZABLJENIH SVETOV V fflJU 2f\ pmiveve KULTUR. 1. Tibetanska meniha 2. Avstralski staroselci 3. Pigmejski otroci Zanimanje za skrajno raznolike glasbene dejavnosti pri ljudstvih sveta je v zadnjih desetletjih tako globoko načelo tradicionalne evropske predstave o glasbi, da dandanes le še pogojno govorimo o glasbi, vendar moramo sam termin "glasba" uporabljati v pluralnem smislu. Artikulirana zvočnost onkraj govora se nam prikazuje kot razvejana raznolikost, vezana na načine življenja različnih etničnih skupnosti na tem planetu. Nekatere glasbene prakse segajo v 'mitsko' davnino in se takorekoč ne spreminjajo. Grenlandski inuiti oz. Eskimi, kot so jim rekli nekoč, recimo ne smejo spreminjati nekaterih svojih pesmi, tako da sta posnetka iste pesmi ob bobnu, NavssSpaluk Sadorana iz let 1909 in 1984 skorajda identična. Drugod sprejmejo 'uvožene' glasbene prakse in jih predelajo po svoje (recimo Maori). Za vse glasbene sisteme pa je značilno, da predstavljajo eno najpomembnejših identifikacijskih točk vsake skupnosti, tako etnične kot podkulturne ali pogojene razredno-slojno. V tem smislu se dvojna CD plošča z obsežno spremno knjigo, ki je izšla pri založbi Ellipsis Arts... v New Yorku, navezuje na ponovno prebujajočo se zavest neevropskih ljudstev v drugi polovici tega stoletja. Morda niste niti opazili, daje boj prvobitnih (kar bi lahko bil ustrezen prevod angleške besede "indigenous" - domorodna -, ki se uporablja namesto zavrženega termina 'primitive societies") ljudstev za ohrajanje njihove kulturne identitete v spremenjenih razmerah, ali v nekaterih bolj kritičnih primerih celo za lasten obstoj - v okviru gibanj za ‘preživetje kultur' (cultural survival) -že obrodil nekaj sadov (Nobelova nagrada Maja indijanki Rigoberti Menchu leta 1992, Združeni narodi so proglasili leto 1993 za leto naravnih ljudstev...), toda kolonialno obdobje in uničevanje šibkejših kultur s strani Zahoda še zdaleč ni končano. Vsaj na enem koncu se sedaj Zahodu bumerang vrača: nova ozaveščenost prvobitnih ljudstev je vsaj deloma neposredna posledica globalizacije sveta na podlagi elektronskih medijev in medsebojne izmenjave kulturnih dobrin, še posebej glasbe. Če je bilo mogoče še pred nekaj desetletji misliti, da bo ameriška pop(ularna) glasba gladko pohrustala in sesula različne tradicionalne glasbene prakse in celo tradicionalno (klasično) evropsko glasbo samo, je prišlo že v petdesetih in šestdesetih letih do nasprotnega pojava: vsesplošnega ponovnega zanimanja za glasbo in revitalizacijo najrazličnejših lokalnih in tradicionalnih glasbenih (in ostalih kulturnih) praks. Namesto da bi množični mediji povsem uničili glasbo 'pozabljenih ljudstev", so ji(m) dali močan impulz, saj so mladi ob poslušanju rock in pop glasbe začeli bolj pozorno "poslušati" tudi "svojo' lastno glasbo, glasbo svojih dedov, in jo počasi plasirati v žrelo stoglavega množičnomedijskega zmaja. Cv eprav oblika zbirke (kompilacije), na kateri uredniki prečešejo planet po dolgem in počez in iz glasbenih dejavnosti, ki se največkrat vežejo na ostale kult(ur)ne dejavnosti, v nekaterih primerih pa trajajo tudi nekaj ur ali celo dni, izberejo nekajminutne odlomke, ni najbolj primerna za avtentično predstavitev ljudskoglasbenih dejavnosti, pa je zbirka z naslovom 'Voices of Forgotten Worlds, Traditional Musič of Indigenous People' prav zgledna. V dobrih dveh urah lahko spoznamo zelo raznoliko glasbo, kije bila večinoma posneta na terenu, digitalne snemalne naprave pa so upravljali posamezniki (raziskovalci in drugi), ki že leta živijo pri določenih ljudstvih in njihovo glasbo zares dobro poznajo, poleg tega pa ta ljudstva in glasbo opišejo v kratkem spremnem besedilu (ob odličnem fotografskem gradivu), kar je vsekakor dovolj za prvo bežno srečanje. Na ploščo so uvrstili grleno petje Tuvancev iz Sibirije, petje ljudstva Ainu s severa Japonske (nekoč so živeli tudi na spornih Kurilskih otokih), obredni ples potomcev črnskih sužnjev Carifuna iz Belizeja, ples Kečua Indijancev, potomcev Inkov iz Bolivije, dve pesmi Samijev (nekoč Laponcev) z Norveške, obredno pesem starega ljudstva Bunun iz Taiwana, ples ljudstva Kanak iz Nove Kaledonije, pesem ob didgeridooju avstralskih staroselcev, ljubezensko pesem Paštuncev iz Afganistana, obredno glasbo Newarcev iz Nepala, dve pesmi ob bobnu Inuitov (nekoč Eskimov) iz Grenlandije, ples Maja Indijancev iz Chiapasa v Mehiki, pesem azerbejdžanskih "ašikov' (igrcev), pesmi Maorov z Nove Zelandije, ples Rašaidov iz Eritreje, tantro tibetanskih menihov, ljudsko pesem Ladakijcev, .ples Salomoncev s Solomonskega otočja, petje Ba-Bendžete Pigmejcev iz centralne Afrike, pesem Vigurov iz Kitajske, obredno glasbo Kajapo Indijancev iz Amazonije, praznično pesem Tolajcev iz Papue Nove Gvineje, game-lansko glasbo ljudstva Aga z Balija, ljudsko pesem Turkmencev, obred 'batara' ljudstva Batak s Sumatre, plesne pesmi nigerijskega ljudstva Uodabe, pesmi Spokane, Navaho in Kri (Cree) Indijancev iz ZDA ter politično pesem ljudstva Uagogo iz Tanzanije. Ob tem velja še dodati, da gre del izkupička od prodaje plošč Centru za človekove pravice pri Združenih narodih, ki 'deluje v korist svetovnih prvobitnih ljudstev'. Da, morda bo prihodnost svetovne kulture res tako slikovita, kot je slikovita podobna starih lokalnih kultur. Toda to ni stvar združenih narodov, ampak nas vseh. Rajko Muršič ETNO CD MANIJi Louis Andriessen: De Stijl/M is for Man, Musič, Mozart (Elektra Nonesuch, 1994) Mojstrova trilogija je končana. De Staad, De Tijd in De Stijl so zaključili z minimalizmom ameriškega kova. Formula minimalizma je postala klasično dolgočasna in inventivnim skladateljem prežvečena. Čas bo tudi Andriessonovi šoli nadel ime in auro vzornosti, do takrat pa lahko neobremenjeno uživamo v zanimivih zlitjih črnega popa, jazza in modernističnih invencij. Zlahka je Louis Andriessen združil na videz nezdružljivo. Vrhunski kla-sično-komorni Schoenberg Ensem-ble, štiri vokalistke Asko Ensembla in Gertrude Thoma poustvarijo grobo odbijajoče in eterično, čudno in vendar do konca strukturirano delo. Bizarna besedila in niti enega samega godalnega inštrumenta do skrajnosti razburijo romantike vajena ušesa. Nič crtljanja. M is for Man, Musič, Mozart je bolj tonalna in ubrana. Tudi zato, ker je glasba napisana za alter serijo filmov Not Mozart. Mimogrede, film je naredil Peter Greenaway, zdajšnji Andriessenov stalni sodelavec za pisanje filmske glasbe. Človeku pri-jazna, tudi zaradi materiala, kjer črpa. Mozartove sonate, obdelane in zmešane v maniri podobnih Beri-ovih del. Nežne melodije očitno spominjajo na Milhaudovo La Cre-ation du Monde. Jazz pevka Astrid Seriese s svojim “senza vibrato sempre" petjem prinese fluid kabareta tipa Weil ali Milhaud. Vse to, prežeto z željo po brisanju med pop in klasično muziko. Zelo uspešno. Sedemdelna simetrija “pesem-inštrumental” se v besedilih (avtorja Andriessen/Greenaway) posredno nanaša na anatoma Andreasa Vesailusa, poljskega avantgardista Bruna Schultza in ruskega filmarja Sergeja Eisensteina. Trije inštru-mentali pa so idejno vezani: prvi z ustvarjenjem človeka, drugi z gibanjem, tretji z Mozartom. Zelo sprejemljivo in malček čudno. Dovolj za skladatelja leta. Srečko Meh Laurie Anderson: Bright Red/Tightrope (WamerBros, 1994) Laurie Anderson ustvarja zvočne ilustracije svojih sanj in spominov. Njene pripovedi so vse od plošče Big Science prepojene z odtujenimi odnosi, z nezmožnostjo pristnih stikov in relacij. Njeni protagonisti lebdijo v praznem, brez konstitutivnih koordinat, kominicirajo z besedami brez pomenov. So torej le v razmerju s stvarmi, subjekti pa so se izgubili v virtualnem svetu tehnoloških nadomestkov. Laurie Anderson se stanju ne postavlja nasproti z organsko glasbo, z glasbo, ki živi in diha, ampak z izvornimi načeli umetnosti, naj bo ta ogledalo sveta. Če je ta stehniziran, odtujen in hladen, potem naj bo tudi glasba takšna, za povrh še ustvarjena z ustreznimi sredstvi. Tu je v veliko pomoč studijski čarovnik Brian Eno, ki je album Bright Red/Tightrope produciral in nasnel še nekaj ritmičnih okraskov. Ravno razdelani sintetični ritmi so glavni tvorec glasbene podloge, na katero Laurie nalaga svoje pripovedi. Aranžmaji so le koščki melodij, ki barvajo razpoloženja, kljub temu pa so zaupani eminentnim glasbenikom, kot so Guy Klucevsek, Greg Cohen, Marc Ribot, Adrian Belevv in celo Lou Reed. Ravno zato glasba Lau- rie Anderson še ni zdrsnila v konceptualni perfekcionizem kakšnih Kraftvverk, ampak pod hladno površino ždi življenjska izkušnja, ki brez sramu niha med živo rdečo organ-skostjo in napeto vrvjo, ki tu predstavlja drugi pol. Večplastnost njenih sporočil pride do polne veljeve šele v multi-medialnih predstavah, njeno pojavljanje je strogo artistično in okleščeno običajnih popularno-glasbenih draži. Zato plošča Bright Red/Tightrope na goli zvočni ravni kaj kmalu zapade v zgolj zvočno estetski vir užitkov in funkcionira le kot odlično posneta glasbe za ozadje. Janez Golič The Peter Brotzmann Tentet: The Marz Combo (FMP, 1993) Peter Brotzmann/ Toshinori Kondo/ William Parker/ Hamid Drake: Die Like A Dog (FMP, 1994) Dva zaporedna albuma ene ključnih osebnosti evropske, pa tudi svetovne, sodobne improvizirane glasbe, legende t. im. evropskega “free jazza", enega najboljših živečih pihalcev Petra Brotzmanna, sta nastala iz dveh različnih izhodišč, četudi ju druži v jasno začrtan mozaik njegovega dosedanjega početja prav nespregledljiv avtorski pečat samega mojstra. The Marz Combo je posnetek glasbenega srečanja desetih izbranih improvizatorjev februarja 1992 v VVupper-talu. Tedaj so praznovali Brotzman-novo 50- letnico in mesto VVupper-tal se je velikemu someščanu oddolžilo s financiranjem projekta, ki si ga je seveda mojster omislil posebej za to priložnost. Poimenoval ga je The Marz Combo in ga sestavil iz treh delov sicer značilnega, več kot 70 minut trajajočega enotnega zvočnega toka improvizacij, solističnih eskapad in večplastnih interakcij deseterice sodelujočih. Za to priložnost si je dal Brotzmann pripeljati najboljše med dolgoletnimi sodelavci. Tako ob njem pihata še Larry Stabbis in VVerner Ludi, torbentač je Toshinori Kondo, trombonista sta Hannes Bauer in Paul Rutherford, kitarista Nicky Scopelitis in Caspar Brotzmann, basist je VVilliam Parker in bobnar Anton Fier. Skratka: mednarodni seznam, ki že sam po sebi deluje impozantno. Takšna je seveda tudi glasba. fragments of mušic, life and death of ALBERT AVLER peter BROTZMANN toshinori KONDO vvilliam PARKER hamid ORAKE Die Like A Dog pa je novi veliki met tega glasbenika, aktualen nekje od sredine lanskega leta; posnetki za album so nastali avgusta 1993 v Berlinu, v letošnjem letu pa je projekt tudi koncertno predstavljal in smo ga lahko preverili na festivalu v Nickelsdorfu. Brotzmann je sestavil kvartet, ki je na tem glasbenem področju ta trenutek zagotovo eden najmočnejših. Zaokrožujejo ga trobentač Toshinori Kondo, basist VVilliam Parker in tolkalec Hamid Drake. Die Like A Dog je Brotzman-nov hommage Albertu Aylerju, glasbeniku, ki mu je bil od nekdaj intimno velik vzornik. Vendar je to hommage ala Brotzmann; brez preigravanja Aylerjeve dediščine, z njeno avtorsko nadgradnjo. Edini izrecni stični točki sta v drobcih Aylerjevih skladb, ki se prebijajo skozi gosto zvočno gmoto, ter v uporabi dosledne, brezkompromisne metode soigre vseh sodelujočih, ki naravnost vabi k ponovnemu poslušanju zapisov iz najbolj radikalnega Aylerjevega ustarjalnega obdobja. Energiji in emocionalnemu naboju, ki prevevata ta več kot 70-minutni študijski izlet v zgodovino sodobnega jazza, se seveda ni mogoče upreti. Die Like A Dog je ponoven dokaz, da sodobni evropski jazz tudi v devetdesetih v svojih vrhuncih še kako uspešno brca. Zoran Pistotnik David Moss Dense Band: Texture Time (Intakt, 1994) Naslednje leto bo minilo deset let od prvega Dense Banda Davida Mossa, kreatorja ene najzanimivejših glasbenih idej zadnjega obdobja, ideje, ki je v različnih kombinacijah in v različnih obdobjih združevala najbolj iskrive avtorje in instrumentaliste, ki so se pojavili v new-yorškem glasbenem okolju s centrom v spodnjem Manhattnu. Enega izmed Mossovih Dense bendov smo videli pred sedmimi leti tudi na Drugi godbi. Zgodovino Dense benda so kovali Bill Frisell, Fred Frith, Wayne Horvitz, John King, Arto Lindsay, Christian Marclay, Jim Meneses, Jon Rose, Tenko, John Zorn in mnogi gosti. Danes je Dense Band četvorka David Moss, Jean Chaine, John King in Anthony Coleman. In če potegnemo vzporednico z albumi Dense banda iz druge polovice osemdesetih, takoj ugotovimo, da je David Moss šele po slabih desetih letih res naredil bend, ki mu odigra ves album. Razlog je preprost. David Moss živi v Berlinu in zaradi mnogih aktivnosti niti ni imel veliko časa za novi Dense Band, pa tudi izbira glasbenikov ni bila prav velika. Rezultat nekajtedenske evropske turneje je pravzaprav ta album, saj so ga fantje posneli v dveh dneh v živem nastopu v najbolj znanem zuriškem klubu Rote Fabrik. Vendar ad hoc zasedba v nobenem primeru ne pomeni tudi ad hoc albuma. Mossov princip dela namreč pušča popolno svobodo sodelujočim glasbenikom znotraj dogovorjene strukture. Rezultat je seveda popolno glasbeno zadovoljstvo. Moss je ta princip na Texture Time še bolj izrabil kot do sedaj. Zaradi okoliščin mu kaj drugega niti ni preostalo in izkazalo se je za dobro potezo, saj je namesto glasbenikov radikalno menjaval različne glasbene prijeme, jih kombiniral s svojimi neusahljivimi in včasih tudi neulovljivimi domislicami, ostala trojica pa mu je z razumevanjem in očitnim zadovoljstvom sledila. Anthony Coleman ponovno blesti s svojim bizarnim klaviatur-skim zvokom, ki spominja na hudičeve čase. John King je mnogo več kot spreten kitarist, pravzaprav že dolgo ni bilo slišati tako uporabnih kitarskih prijemov vseh vrst. Jean Chaine je tisti neopazen basist, brez katerega bi od naslova ostal samo Texture. David Moss pa še nikoli ni tako skrbno uporabil vseh svojih atributov, od govorjene besede in svojega značilnega vokaliziranja in petja, do udarjanja na bobne in uporabe elektronike. Novi Dense Bend je morda najmanj Dense od vseh dosedanjih Mosso-vih bendov, a je na Texture Time ohranil vse, kar je odlikovalo Mossovo glasbeno zapuščino, ki je nabita kombinacija inteligence, humorja, strasti, ritma, energije in pesmi. Bogdan Benigar Elliott Sharp: Terraplane (Homestead Records, 1994) Tej cedejki nekaj manjka. Odsotnost glasu, vokalizacije je tako vpijoča, da je ne more preglasiti še tako zavzeto vživljanje v zvok bluesa, natančneje kitarski zvok bluesa. Elliott Sharp je seveda slovito ime, odličen inštrumentalist, avtor, ki mu niso tuje ne igračkarije s sodobno kompozicijo, ne urbani zvoki mega-polisa, na katerega glasbenem artističnem obrobju precej udobno biva; obrobju New Yorka v smislu nekomercialnosti in razvpitosti, pripadnosti krogu glasbenih iskalcev, ki v svoji muziki združujejo elemente jazza, improvizirane glasbe, moderne, pop odkruškov in vedno, pravzaprav vse bolj, mitskih recidivov preteklih in polpreteklih godb, med katerimi zazvema blues privili-girano mesto. Dejstvo je, da Sharp nikdar ne bo vozil tistega modela avtomobila, o katerem je svojo najbolj prodajano blues pesem sklepal Robert Johnson: Terraplane je Sharpovo posvetilo blues tradiciji, neulovljivi v njeni kozmologiji. Zato blues danes ostaja povsem tehnična zadeva, ki obupano lovi duha časov, ki se nikoli več ne bodo vrnili, in se povsem utaplja v mimikriji, v posnemanju zvoka blues herojev, ki so to postali deset, trideset let po svoji smrti. In toliko bolj zavezujoč za obsesiona-Ine inštrumentaliste, predvsem kitariste, ki jih je ta v vsej razno- najuspešnejši karieri. Če je za izjemno uspešno in nakladno ploščo Unplugged mogoče reči, da je potrdila Claptonov zvezdniški status, potem mu bo plošča From the Cradle, ki sicer nikoli ne bo dosegla naklade prejšnje, zagotovila spoštovanje in občudovanje P i , > likosti individualnih stilov bogata glasba zapečatila in čarala vsa ta leta. Sharp je dovolj verziran inštrumentalist, da mu uspeva loviti tiste drobne detajle, ki so med seboj ločili Elmorja Jamesa in Howlina Wolfa, z zgolj inštrumentalno interpretacijo v spremljavi basa in bobnov, toda tam, kjer se je razlika zares dogajala, v vokalizaciji, ostane neizpet. S kitaro pač nikdar, vsaj na način posnemanja stilov blues kitaristov, ne boš ujel vse dramatične dimenzije igranega in petega v bluesu. Terraplane ostaja le njegov dolg do bluesa, njegovih adep-tov, v katerih skrivnosti se skušajo danes tako obsesionalno prebiti moderni. Le v redkih trenutkih se Sharpu uspe izzviti bremenu, ki si ga je sam zadal, in z redko sproščenostjo, morda je ravno v tem hakeljc, neobremenjeno odigrati v maniri znane blues maksime: “make my guitar talk". Ičo Vidmar Eric Clapton: From The Cradle (Dusk, 1994) Že skoraj mesec dni ponavljam isti ritual. Vsakokrat, ko se popolnoma očaran spomnim plošče From the Cradle, si rečem: saj ne more biti tako dobra, najbrž gre samo za prvo navdušenje, ki se bo hitro poleglo. Pa ni tako. Plošča je dejansko odlična in z vsakim poslušanjem odkrivam nove podrobnosti, ki dokazujejo, da je Eric Clapton po vrsti uglajenih in zadržano elegantnih plošč posnel eno zase in seveda za ljubitelje pravega, sodobnega, pa zato nič manj avtentičnega bluesa, s katerim se na svoj način oddolžuje vsem tistim velikanom te glasbe, ki so ga navdihovali v njegovi dolgi, čeprav ne vedno kolegov ter glasbenih poznavalcev. Clapton se v šestnajstih obdelavah znanih bluesovskih skladb izjemno prepričljivo trudi zveneti tako, kot so zveneli njihovi avtorji ali najbolj znani izvajalci, obenem pa ostaja -tudi brez daljših solističnih “slow-hand” intervencij - njihov lahko prepoznaven in več kot kompetenten interpret. Na plošči From the Cradle ni niti ene slabe izvedbe, zato pa je na njej nekaj izjemnih mojstrovin, kot sta skladbi Leroya Carra Blues Before Sunrise in How Long Blues, Dixon/Watersova Hoochie Coochie Man, It Hurts Me Too Elmora Jamesa in Fulsonova Sinner's Prayer. A takoj moram dodati, da je izbor povsem oseben. From the Cradle je plošča, ki ji je usojeno, da bo postala klasika, tako kot se je to zgodilo z albumom Layla... skupine Derek & the Domi-nos, ki je bila do pred kratkim edina Claptonova mojstrovina v moji diskoteki. Jure Potokar Johnny Cash: American Recordings (American, 1994) Največji comeback sezone. “Coup de force" pionirja popularne godbe. Potrditev mita. Začetek nove mladosti. Prva stran epiloga velike kariere ali preprosto čudovita plošča? Vse to je letošnji album Johnnyja Casha. A kaj takega je bilo pričakovati. Presenečenje bi povzročil nasproten rezultat. Vse poteze so bile natančno narejene. Podlago je pripravil Levi’s, ko je uporabil pesem Ring Of Fire. Zanimanje za živeče junake je od Hookerjeve vrnitve tako ali tako stalnica. U2 so z Johnnyjem Cashom posneli Wan-dererja. Rick Rubin, ambiciozni producent, je napovedal ustanovitev nove založbe in izbral ime American. Če že odpiraš založbo s takim imenom, je bolje, da imaš v katalogu zares veliko osebnost ameriške glasbe. Črni izvajalci niso bili v igri. Rubin se je pred leti ločil od Def Jama. Toda, človek v črnem je drugo. Je živ in prost; je legenda; njegova prejšnja plošča je pokazala, da ga navdih ni zapustil; ciljno občinstvo je izjemno široko; Danzig bo lahko zanj napisal pesem... In... bil je Johnny Cash. Identifikacijska znaka: glas in črna barva. Kako ga posneti? Tako, da je glas vseprisoten. Akustično, torej. Kako ga predstaviti? Čim bolj temno kot Cormanove uprizoritve Edgarja Allana Poea. Unplugged? Ne, tole je prava stvar. Človek, glas, kitara in zgodba. Nič vsiljenega. Cash si je od nekdaj želel tako delati. V zelo kratkem času je nastalo dovolj gradiva za štiri velike nosilce zvoka. Johhny Cash je nenavadno uspešno sodelovanje primerjal s časi, ko je snemal za Sama Sun Records Phillipsa. Album vsebuje le trinajst skladb, ker je manj včasih več. Javnost pa naj premišljuje, kaj se bo zgodilo z neizdanimi pesmimi. Naslov, potemtakem mora biti močan; legendaren, celo. Tako kot sam možakar. Antologijski naslovi? Sun Sessions Elvisa Presleyja, Legendary Jay Miller Sessions Slima Harpoa, London Sessions Hovvlina Wolfa... Kakšno je že ime nove založbe? American. American Sessions, potem? Ne, obrabljeno je. American Recordings raje, pa tudi trše zveni. Umor, ljubezen, zapor, vlaki, hudič, raj in pekel, človeška žival, vietnamska izkušnja, številka 13, interpretacije skladb drugih avtorjev (Nick Lowe, Leonard Cohen, Tom Waits, Glenn Danzig), nova klasika Drive On. The Godfathers so rekli: “Celo kadar je zanič, je Johnny Cash še vedno boljši od raznoraznih Garth Brooksov... Ima pravi feeling in dušo." Tokrat je Cash razpoložen in svež kot jesenski veter, ki ga je prinesel v Evropo. “Kvaliteto nekega albuma merim po tem, kako hitro mine. Če se vleče, mi ni všeč. Če pa se hitro izteče, vem, da je dober," meni Dan Stuart, pevec Green On Red. American Recordings pride do konca, preden vam uspe prebrati spremno knjPico. Mali korak ya Johnnzja Casha, velik korak ya Ricka Rubina in comeback seyone Številka 1. Terens Štader mme rim Tarika Sammy: Balance (Rogue Records, 1994) Tarika: Bibiango (Green Linnet/Xenophile Records, 1994) /prodaja Kazina/ Malgaška etno in popularna glasba je neubranljiv magnet. Zgodaj leta 1991 so bili svetu dostopni samo trije albumi z glasbo s tega velikega otoka v Indijskem oceanu. Julija 1992 so bili trije albumi malgaških izvajalcev med desetimi najbolj predvajanimi “world mušic" izdelki na evropskih radijskih postajah. Hkrati s Youssoujem N'dourjem, Alijem Farko Tourejem in Olodum na prvih treh mestih je bila na 4. že Tarika Sammy s svojim prvim albumom Fanafody; poleti 1993 vam je bilo na voljo že več kot 30 albumov; v letu 1994 pa je samo Tarika Sammy oziroma Tarika izdala dva nova albuma. Tarika je skrašano ime za novo postavo skupine, ki se je prej imenovala Tarika Sammy in velja za eno najpomembnejših sodobnih malgaških skupin; zagotovo pa je najuspešnejša dosedaj. Ime pomeni preprosto "skupina”, oziroma, bolje, “Skupina”. S tem imenom so nastopali na letošnji poletni koncertni turneji po Evropi in Severni Ameriki ter seveda podpisali svoj novi album Bibiango, ki je ob njej nastal. Pred tem so bili Tarika Sammy, Sammy-jev Band. Korenine skupine segajo v zgodnja osemdeseta, ko je mladi Samoela Adriamalalaharijona začel z vodenjem akustične skupine spreminjajoče se zasedbe, ki je izvajala tradicionalno glasbo. Bil je prvi, ki je IK začel odkrivati, se učiti in izvajati 51 glasbo različnih malgaških plemen; uporabljal in celo izdeloval je tradicionalne inštrumente z različnih koncev otoka; svoje glasbeno znanje pa je sčasoma pričel postavljati v aktualnejši okvir. Rezultat je bila prva prava etnopop ponudba tega okolja; žlahtna sprega tradicionalnega in sodobnega z izrazitim avtorskim pečatom, kompetentnimi reprodukcijami tradicionalnega gradiva ter čarobno privlačnostjo virtuozne uporabe tradicionalnih glasbil na podlagi trdih, tudi posodobljenih ritmov. Ob uspešno osvojenem tradicionalnem pristopu je repertoar skupine rasel vse bolj k avtorski NAGRADNA IGRA GM, KAZINE, REC REC IN ROCK HARD Na prvo vprašanje s prejšnje številke ni nihče odgovoril pravilno, na ostali dve (odg. Heavy Mentally Retarded; ne) pa je pravilno odgovoril Aleš Lenarčič iz Ljubljane ki dobi cedeja Trans Slovenia Express in Hojladrija Svinjarija Diareja. Tokratna vprašanja: 1. Katere glasbenike in skupine z Madagaskarja poznaš? ■ 2. Ali je na festivalu Druga godba že nastopila kakšna ^skupina iz Skandinavije? ■ 3. Kako se imenuje plošča s katero, je Neil Young začel svojo samostojno kariero in kdaj je to bilo? ■ 4. Koliko albumov so izdali Cop Shoot Cop? Dodaj še naslove! i Odgovor(e) pošljite s kuponom na naslov GM. jNagrade za izžrebane pravilne odgovore so ^cedejiBalance, Ravn, Sleeps With Angels in Release. glasbi. Prvi album Fanafody vsebuje še pretežno tradicionalne skladbe, Sammy pa igra osrednjo vlogo. Že na Balance, posnetem med drugo uspešno evroameriško turnejo lani poleti, se pričenja težišče premikati k avtorski glasbi, za kar gre zasluga predvsem pevki, multiin-štrumentalistki in plesalki Hanitri. Po lanski turneji je Sammy skupino zapustil. Hanitra pa je prevzela vodstvo, sestavila novo petčlansko zasedbo in skrajšala ime v Tarika. Bibiango je povsem avtorski album, ki ga v celoti podpisuje Hanitra ob sodelovanju Noro, druge ženske sodelavke, s katero sodeluje že od poznih osemdesetih in ie v skupini od leta 1991. Obe plošči ponujata bogat, močan, prepričljiv, predvsem pa radoživ naboj. Do njiju se boste opredeljevali po razpoloženju: Balance je za večje tradicionaliste, Bibiango za bolj pop razpoloženja. Oba pa sta žlahten izdelek aktualne malgaške glasbene scene. Zoran Pistotnik Norrlitar: Ravn (Xource, 1994) /prodaja Kazina/ Švedska je ena od tistih dežel, ki posveča veliko pozornosti lastni glasbeni tradiciji, kar se seveda v produkciji preporodne ljudske (folk revival) glasbe še kako pozna. Lansko leto so s svojo izjemno barvito glasbeno mešanico, ki temelji na tradiciji, presenetili Hedningarna, skupina, ki s svojim eklektičnim navdihovanjem po zvočni tradiciji Švedske in Skandinavije ter z oziranjem po svetu - ob navezavi na sodobno pop in rock produkcijo -prinaša sveže in prepričljive zvočne rešitve. V isti smeri je krenila tudi zasedba Norrlatar, ki na plošči Ravn (Vran) prav tako kompilira najrazličnejše glasbene prakse, vseskozi vezane predvsem na skandinavsko god-čevsko tradicijo. Prav tako kot zasedba Hedningarna, pa uporablja tudi električno ojačana glasbila in z nekakšnim sodobnim folk rockom Norrl&tar - Ravn sledi liniji elektrificiranega folka od šestdesetih let dalje. Mešanica avtorske glasbe in predelav ljudskih viž bi lahko bila uspešna, če bi glasbeniki iz skupine Norrlatar pokazali več kot le obrtniško spretnost (ob kristalno čisti, že kar sterilni produkciji). Vsekakor bi bil vtis ob poslušanju sicer zanimivih glasbe- nih rešitev globlji, če bi se odločili za bolj radikalno poglobitev izraza na enem od obeh koncev, ki označujeta njihovo delovanje. Del njihovega repertoarja namreč temelji na domačih plesnih vižah (polkah), vendar jih premlevajo s premalo dinamičnega plesnega naboja, drugi del pa zapolnjujejo z lastnimi instrumentalnimi skladbami, ki bi jih morda lahko umestili nekam med Sky in ECM-ovsko novodobno kvazi-jazzovsko produkcijo. Oboje pa je premalo izzivalno in samosvoje, da bi preseglo všečno zvočno tapetništvo. Rajko Muršič Neil Young & Crazy Horse: Sleeps With Angels (Reprise, 1994) /prodaja Rec Rec/ Če bi mi pred petimi leti kdo rekel, da bodo sodobni glasbeni trendi iz “predzgodovinskega” oddelka muzeja popularne glasbe med “žive legende" prenesli tudi Neila Youn-ga, mu nemara ne bi verjel, kar pa še ne pomeni, da sem ga kdaj nehal poslušati ali spoštovati. Preveč mojih mladostnih spominov je povezanih z njegovo glasbo in njegovimi mojstrovinami, kot so Everybody Knows This Is Novvhere, After the Gold Rush, Tonighfs the Night, predvsem pa On the Beach. Toda Sleeps with Angels, tretja zaporedna odlična plošča v zadnjih letih, dokazuje, da Young zares doživlja renesanso, še posebej, ker na njej znova sodeluje s svojo legendarno spremljevalno zasedbo Crazy Horse. Dvanajst (zadržano) rockerskih skladb morda sicer ne prepriča že ob prvem poslušanju, zato pa daljše druženje z njimi odkrije nekoliko spremenjen, pretežno na (malce preteče zvenečih) nizkih kitarsko/basovskih frekvencah temelječ zvok zasedbe, pa tudi izjemno dobra besedila. Ta o življenju govorijo z izkušenostjo in modrostjo zrelega človeka, ki opaža, “kako z drevja odpada prvo jesensko listje", čeprav je razpoloženje plošče bistveno drugačno od včasih morečega, skoraj brezupnega razpoloženja njegovih mojstrovin izpred dvajsetih let. Young je namreč tokrat izvrstno uravnotežil svoje sanje o brezkon-fliktnem svetu, temelječem na idealizmu šestdesetih let, in brezup, otopelost sveta, v katerem dejansko živi(mo), za dodatek pa dokaže tudi, da zna biti še vedno izjemno oster in brezkompromisen, če gre za neumnosti, ki ga spravljajo v bes. Le prisluhnite skladbi Piece of Crap, ki bi morala postati himna vseh ekološko in potrošniško ozaveščenih prebivalcev tega sveta. Toliko bolj, če so po srcu rockerji. Jure Potokar Cop Shoot Cop: Release (Interscope, 1994) /prodaja Rock Hard, Kotnikova 5, Ljubljana/ Za kratko oznako “drugačno" o značaju četrte velike plošče newyorških Cop Shoot Cop v primerjavi z njihovimi prejšnjimi izdelki je kriv predvsem Dave Sardy, ki je CSC najprej navdušil s produkcijo izdelka Gim-mick svoje skupine Barkmarket, potem pa jih je še prepričal, da za do- bro ploščo tudi sami ne potrebujejo pretiranega studijskega čaranja. Material, ki se je kuhal celo lansko turnejsko leto, so fantje skompleti-rali v nekaj dneh, se marca za teden dni zaprli v studio in ob tehnično skromnih napravah (zdaj že arhaičnih, 20 let starih) posneli skladbe (z izjemo Ambulance Song) za album Release. Na njem se niso spustili v iskanje novega, ampak so svoj ustvarjalni opus (le?) zanimivo aranžmajsko preuredili. Tako so kovinska tolkala, ki njihovim prejšnjim nosilcem zvoka dajejo agresiven pridih, tokrat manj izrazita, pri komadih (z izjemo Money Drunk in Turning Inside Out) pa imajo prednost mehke bas linije, ki nas največkrat vanje tudi uvajajo; sampli nas še vedno na zanimiv način pripravljajo na obrate znotraj komadov; pihala pa so tokrat zagotovo najbolj učinkovito uporabljena - v komadih, kjer se pojavljajo, ustvarjajo morbidno barsko atmosfero, ki nas povleče iz umazanega pouličnega velemestnega trušča. Rezultat te premetanke je svež duh, ki Release zapolnjuje skoraj v celoti. Drobne izjeme vračanja v že slišano pa ne vzamejo misli, da gre za ploščo, ki bi morala pritegniti še tako zadrte rockerje, saj vsebuje vse značilnosti rocka ter jih nadgrajuje z elementi, ki so skupini Cop Shoot Cop postali lastni skozi njeno šestletno ustvarjanje in ki so jo že dvignili nad zlato povprečje. Seveda pa je ugotovitev, da se bodo fantje morali prekleto potruditi, da jim bomo še enkrat čestitali k novemu nosilcu zvoka, na mestu. Viva Videnovič Pridigarji: Podvig z napako (Ohoho Records, 1994) V slovenskem rocku že dolgo ni bilo česa tako sarkastično duhovitega, sveže polnega, udarnega in iskrivega obeneml (No ja, na drugem koncu spektra - in prostora - delujejo tudi kakšni Žoambo Žoet VVorkestrao, a glasbeno s Pridigarji nimajo veliko skupnega.) Ormoški Pridigarji niso od včeraj, saj so na sceni že šest let; če prištejemo še predzgodovino, legendarne prleške punkerje Gnile duše, v katerih je nekoč igral "ata” Pridigarjev, pa je stvar zorela več kot desetletje. Za odlično arhivsko vino vsekakor ravno prava doba. Osnovno rock’n'rollersko podlago znajo začiniti s saksofonskimi izpadi in spretno zameštrati s klaviaturami. In odbita besedila! Uporaba slovenščine v rocku pač ni več nekaj samo po sebi umevnega. Pa še plesnost za nameček! Kljub temu, da izhajajo iz dobrega starega punka (in navezav na ska), glasba Pridigarjev ni zastarela. Šele ob uživanju (ob) pesmi(h) (ki so se gotovo valile v leglu družine Adam-sovih ali Monthy Pythona, če se jih še spomnite) iz Podviga z napako se pravzaprav zavemo, kako malo skupin na Slovenskem v devetdesetih igra tako sproščen in neobremenjen, a obenem z ekstatično UtfiDHBHMnNHHS iLsg J PRIDIGARJI ™ privlačnostjo do konca nabit ter od začetka do konca prav domiselno in bogato aranžiran rock. Škoda le, da Pridigarji večinoma nastopajo predvsem v lokalnih okvirih, v majhnih klubih severovzhodne Slovenije (v katerih se očitno dogaja marsikaj; glej pravkar natisnjen zbornik Ste bili zraven?), da morajo izdati ploščo v samozaložbi (in jih lahko čaka podobna usoda ignorance kot recimo skupino The Search for What), da je Ormož od Ljubljane vsaj toliko oddaljen kot Varšava, da underground (po prleško Unterhund) še zmeraj ne prinaša dobička. A se splača. In še kako! (Ena od plošč leta, jasno!) Rajko Muršič R.E.M.: Monster (Warner, 1994) Plošča zasedbe REM z ustreznim naslovom Monster, Pošast, se na eni strani neposredno navezuje na album Green iz konca osemdesetih, na drugi strani pa v par primerkih povzema od obeh predhodnih izdaj, eklektične Out Of Time, s katero so se REM tudi dokončno ustoličili kot zvezdniška zasedba, ter izredno intimistične in pretanjene Automatic For The People. Na ploščo Green se neposredno vežejo uvodna pesem in mala plošča What’s The Frequency, Kenneth?, v kateri slišimo odmev pesmi Orange Crush, pa izvrstna Crush With Eyeliner, v kateri skupini pomaga Thurston Moore iz Sonic Youth, ter vsaj še Star 69,1 Took Your Name, Circus Envy in še kakšna. Vse naštete so najhrup-nejši primerki početja REM nasploh, z njimi pa tudi opravičujejo naslov plošče. Po drugi strani predstavlja izredna pesem Strange Currencies na plošči Monster tisto, kar predstavlja rezko pretresljiva Everybody Hurts na Automatic For The People. V enem od vrhuncev plošče, v skladbi Bang And Blame, pa lahko najde- rmrm mo spomin na Losing My Religion. Ko že iščemo povezave, si lahko privoščimo povezati še Star 69 s Pop Song 89, spet s plošče Green. Druge vrste zvezo predstavlja himnična Let Me In. Posvečena je namreč Kurtu Cobainu, s katerim je Michael Stipe načrtoval sodelovanje prav v času njegove smrti. Naslednja pesem, Circus Envy, predstavlja nekakšen pripis tej posvetitvi. Strukturirana je na način, značilen za Cobainove pesmi, v besedilu pa se Stipe še enkrat dotakne spomina nanj. Plošča Monster je sicer manj enovita kot predhodna Automatic For The People, a bolj povezana in ostrejša od napaberkovane Out Of Time, tudi glasnejša ter hrupnejša, nenazadnje še prepričljivejša od neposredne navezave, plošče Green. Če zanemarimo - ali vsaj damo v oklepaj - posamezne nepotrebne segmente na plošči, kot so recimo King Of Comedy, Tongue in še kakšna, dobimo še en dober izdelek zasedbe REM. Zasedbe, ki zaradi pritiska in splošne pozornosti javnosti in medijev v zadnjem času kar presenetljivo dobro ohranja svojo ustvarjalno integriteto. Vse značilnosti početja skupine REM so razvidne tudi na plošči Monster, vendar je to - kljub prej nakazanim navezavam - samostojno in sveže ter še vedno prepričljivo delo ene ključnih zasedb ne zgolj ameriškega rocka in ne zgolj osemdesetih let. Milko Poštrak The Dream Syndicate: The Day Before Wine And Roses Steve Wynn: Take Your Flunky & Dan-gle (Normal, 1994) Steve Wynn, vodja kultne rock-ovske skupine The Dream Syndi-cate, je letos dvakrat nastopil v ljubljanskem klubu K4, si s simpatičnima koncertoma pridobil razmeroma številno občinstvo in tako vsaj delno ublažil krivico, ki je v naših medijih - ti so v osemdesetih letih ignorirali številne zanimive skupine novega ameriškega rocka; še bolj očiten primer so recimo Green On Red - doletela njegovo matično skupino. Prizadevna nemška založba Normal je pred kratkim izdala kar dva Wynnova albuma z obskurnimi posnetki iz različnih ustvarjalnih obdobij tega preprostega in iskrenega glasbenika, ki je v 12-letni karieri uspešno poustvaril nekatera najlepša poglavja tradicionalnega rocka. Prvi z naslovom The Day Before Wine And Roses je bil posnet leta 1982 na koncertu Wynnove skupine The Dream Syndicate v studiu radia KPFK v Hollywoodu še pred izidom danes legendarnega prvenca te pomembne zasedbe. Na plošči je več ključnih avtorskih skladb Steva Wynna, iz katerih vejejo melodični toni električnih kitar, naivna besedila in veselje mladih glasbenikov, navdušenih nad svojimi prvimi stvaritvami. Gre za enkraten zvočni dokument časa, ko so ameriški rockerji začeli v punkovsko glasbo uvajati elemente klasičnega rocka. Uvodna skladba Some Kinda Itch govori o vplivu skupine The Velvet Underground; jazzovsko obarvana kitarska Odiseja Open Hour je pravzaprav nedodelana različica odlične skladbe Johna Coltranea Stereo Blues; ljubitelji Wynnove glasbe pa bodo uživali tudi ob priredbah pesmi Boba Dylana, Neila Younga in Donovana. Drugi album z naslovom Take Your Flunky & Dangle - gre za zbirko neizdanih pevčevih solističnih stvaritev, posnetih v obdobju med letoma 1987 in 1993 - je izšel v nakladi 2000 izvodov in z enajstimi pretanjenimi skladbami govori o širokih glasbenih obzorjih in glasbeni nadarjenosti Steva Wynna. Kot najboljši skladbi lahko označimo pravo malo radijsko uspešnico How's My Little Girl, napisano z občutenim Wynnovim avtorskim žarom, in dylanovsko obarvano It Only Comes Out At Night. Zanimivi pa so tudi Wynnovi izleti v vode bluesa, gospela in countryja ter lirični rockovski izbruhi v slogu zgodnjih REM. Obe plošči priporočamo le najbolj zvestim poslušalcem glasbe Steva Wynna. Jane Weber Z ODRA Komornost elitizma komornega koncerta Težko me bo prepričati, da je elitizem tisto pravo. Navkljub dejstvu, da se prav najboljša muzika ponuja samo elitistično komorni publiki. Še vedno upam, da se dobro mora tudi dobro prodati. Koncert v Slovenski Filharmoniji je to bil: odlična muzika za peščico posvečenih poslušalcev. Sergej Prokofjev je, poleg Stravinskega in Šostakoviča, tako zakon, zato drugi del koncerta ostaja temelj. Tudi zato, ker brez Prokofjevega Kvinteta Op. 39 ne bi bilo treh novih, krstnih izvedb za ta zvočno izjemno zanimiv ansambel. Svava Berhartsdottir-viola, Matej Šarc-oboa, Zoran Markovič-bas, Tomaž Lorenz-violina in Jure Jenko-klarinet, so mojstri svojih inštrumentov, zato jim ni bilo težko poustvariti štirih, tudi v izrazu zahtevnih del. Brez tehničnih problemov, z veliko močjo v potezah godal, z melodičnimi loki, je prepričljivo izzvenel koncert, z velikimi agogičnimi razlikami; elementi, včasih pritiranimi čisto do konca. Prodoren violski ton niti ni toliko presenetil, kot virtuozno obvladovanje kontrabasa. Okretnost, ja, magnetizem, celo erotika, sta žarela izza basa. Božidar Kantušer in Nenad First sta odlično uspela spisati vloge vsem petim inštrumentom. Kantušerjeva Incantata, popotovanje po imaginarnem, je bila bolj Intrata v sam večer, ali mogoče oboje hkrati. First je kompozicijsko jasen, zabaven, duhovit celo, navkljub posvetilu poeziji Marka Pavčka. Le Hom-mage a Prokofjev Iva Petriča je bil prazen, predvsem v zvoku: krhka konstrukcija, ki ne prenese komornosti, ampak kliče po simfoničnem množenju glasbil. Pet izvrstnih poustvarjalcev je poželo nedeljeno priznanje, njihovo igranje in pristop času kličeta novim delom. Prokofjev je bil odličen začetek. Srečko Meh David Byrne v Cankarjevem domu Po nekajletnem ustvarjalnem molku in nekaterih ponesrečenih projektih po razpadu Talking Heads je kazalo, da je izjemni ustvarjalni potencial Davida Byrna v zatonu. Toda letos nas je presenetil z odličnim solističnim albumom in nakazal, da s premišljenim vračanjem na najustvarjalnejša izhodišča kultnih “govoril” še zmeraj ohranja izpovedno moč tako svoje besede, kot glasu in zvoka. Publika, ki je napolnila Gallusovo dvorano, pesmi z nove plošče (kakšne tri, štiri sodijo med Byrnove najboljše!) seveda ni poznala in premeteni Byrne je na to računal ter sestavil program, ki je dvorano (dobesedno) dvignil na noge. Akustično obarvan uvod z nekaj mirnejšimi novimi komadi je zarisal prostor pop rituala in priznati moram, daje Byrne Gallusovi, rock koncertom sicer izrazito nenaklonjeni dvorani, znal vdahniti dušo. (Poslušalstvo je potrpežljivo čakalo...) Potem ko je prijel za električno kitaro, pa je šlo vse kot nama- zano: nekatere stare hite (Road To Nowhere, Psycho Killer...) je vpel v splet novih skladb, tako daje stopnjeval koncertno napetost v točno predvidenih dozah in stopnjah. Višek koncerta je (ob dodatku krožečih oblakov na filmu) tempiral ob (novi) skladbi Strange Ritual in na koncu moral še trikrat nazaj na oder. Bil je pač pravi pop ritual: navdušeno občinstvo, izvrstni glasbeniki, profesionalno brezhiben nastop (brez kiksov, a tudi brez izrazitega razdajanja), obujanje nostalgičnih trenutkov (glede na sporočilo pesmi - paradoksalno? - še najbolj v komadu Once in the Lifetime), kristalno čist zvok in brezhibni svetlobni efekti... Toda tistega, kar presega predvidljiv scenarij, ni bilo. (Občinstvo pa je veselo migalo z repom...) Rajko Muršič Jani Kovačič waits for Waits Da bi čakanje na vsaj načelno obljubljeni koncert Toma Waitsa v Ljubljani hitreje minilo, je poskrbel Jani Kovačič, ki je 24. novembra v KUD France Prešeren ob pomoči pianista in bobnarja Matjaža Grma in basista Nina de Glerie pripravil recital VVaitsovih skladb. Kovačič je seveda dovolj znan po avtorskih skladbah, da bi mu kaj takega David Byrne; loto: Žiga Koritnik prišlo na misel zgolj zaradi pomanjkanja idej, VVaitsov večer pa se je obenem lepo dopolnjeval z Janijevimi priredbami Brechta in Villona, ki več kot upravičeno sodi v cikel Piano bar, katerega ga že nekaj časa pripravlja v KUD-u. Čeprav me na razprodani recital ni privabila samo radovednost, kaj si je Jani Kovačič “izmislil'’ tokrat, ampak tudi specifična podobnost glasov obeh protagonistov, je bilo v KUD-u tokrat mogoče slišati še veliko več. Jani je namreč skoraj polovico izbranih VVaitsovih songov (že) prevedel v slovenščino in priznati je treba, da so vsaj nekateri delovali izjemno duhovito in očarljivo, še posebej ker mu je pri tem očitno šlo predvsem za točnost prevodov, manj pa za njihovo spevnost. Toda to je Jani uspešno nadomestil z izvrstno dikcijo. Ker gre za projekt v nastajanju, seveda ni mogoče govoriti o brezhibnosti izvedbe in odličnem zvoku - tega pač ne dovoljuje rudi-mentarna oprema KUD-a. Zato pa smo skoraj dve uri preživeli v čarobnem vzdušju VVaitsovih skladb, kot jih razume in interpretira Jani Kovačič. Da smo se vmes večkrat od srca nasmejali, se nemara razume samo na sebi, da sem takoj po prihodu domov na gramofon (po dolgem času) položil eno VVaitsovih plošč, pa je gotovo lep kompliment. Še, Jani, še! Jure Potokar Townes van Zandt; loto: Žiga Koritnik Ameriški rock v Sloveniji, prvič pesmi. Pretežni del nastopa so se vrstili izbrani primerki iz vseh obdobij Wynnove prejšnje zasedbe Dream Syndicate ter posamezne pesmi z njegovih samostojnih plošč. Sledilo je nekaj presenečenj, kot recimo tisto, ko se je pri izvedbi pesmi Merrittville Wynnu z ustno harmoniko izredno učinkovito pridružil Vlado Kreslin, ki je vpadel na oder že prej, med izvedbo Kerosene Man. Za ta skoraj štiriurni koncert bi zlahka rekli, daje bil svojevrsten mimohod marsičesa, kar v tem trenutku tvori jedro t.im. ameriškega novega rocka, opredeljenega z izrazi, kot so retronuevo, neoklasicizem in podobno. Brskanje po izhodiščih ali - kot je na koncertu rekel Steve Wynn -"iskanje korenin, ki jih Američani nimajo", vendar brskanje po preteklosti, da bi se na tej osnovi ustvarjala glasba za prihodnost. V nasprotju z njim je nastop Ala Perryja in Dana Stuarta s spremljevalcema iz Perryjeve zasedbe The Cattle teden dni kasneje minil v senci nastopa Dorda Balaševiča v Hali Tivoli. Do določene mere je bil razočaranje. Nastopajoči pač niso pokazali pravega žara in navdušenja, ki bi ga pričakovali od njih glede na njihovo delo. Nastop je izzvenel dokaj rutinsko, le posamezni prebliski in preboji so nakazovali, kaj oba bolj ali manj preverjena ustvarjalca zmoreta. Mogoče je svoje opravila tudi maloštevilna publika, ki pa se je le dovolj glasno in naklonjeno odzvala. Koncert se je tako iztekel v povprečno preigravanje, brez presežka, ki ga navadno pričakujemo na nastopu. Šele v dodatku, ko so meddrugim odigrali tudi staro skladbo No Free Lunch iz repertoarja zasedbe Green On Red, še posebej pa ob Perryjevi izvedbi skladbe Ramble Linka Wraya, se je zazdelo, da bi se koncert lahko odvijal tudi drugače. A je bilo že prepozno. Piko na i novembrskemu predstavljanju segmenta ameriške kulture je predstavljal nastop teksaškega samotarja Townesa Van Zandta, ki mu je delal družbo slovenski trubadur Tomaž Pengov. Sanjska dvojica, bi lahko rekli. Čeprav se v trenutku, ko se je med izvedbo zabavne pesmice The Shrimp Song Townesu Van Zandtu na odru pridružil Tomaž Pengov, nista tako dobro ujela kot recimo Steve Wynn in Vlado Kreslin. Tomaž Pengov pač ni znal besedila... Pengovov slabo uro dolg nastop je izzvenel preveč zadržano, čeprav je hkrati deloval bolj “organizirano”, kot smo tega v zadnjih letih navajeni od njega. Vendar ni bilo tistih občasnih prebojev strasti in vsega ostalega neopisljivega, kar njegove nastope dela tako vznemirljive. Skupno obema, Pengovu in Van Zandtu, je bilo tudi tokratno nespretno ne-obvladovanje kitare, morebiti celo iz istih razlogov. Vendar je Van Zandt, za razliko od Pengova, tokrat imel tisti ''magični" presežek in je svoje pesmi, ne glede na to, da ga prsti niso preveč ubogali, predstavljal kot navdahnjene, silovite interpretacije večine svojih V novembru se je v ljubljanskem glasbenem klubu K4 predstavilo nekaj med seboj na različne načine povezanih ameriških ustvarjalcev, ki se v svojem izrazu čvrsto opirajo na tradicijo folk, country in blues glasbe, hkrati pa ustvarjajo svežo in sodobno glasbo. V prvi koncert nas je v ponedeljek, 7. novembra, vpeljal Vlado Kreslin, ki je predstavljal pesmi s pravkar izdane plošče z naslovom Nekega jutra, ko se zdani. Ob tem se je spomnil tudi vseh pomembnejših pesmi še iz časov z zasedbo Martin Krpan, prek sodelovanja z Beltinško bando, do Malih bogov, ki ga spremljajo sedaj. Uspel nastop, v katerem je Kreslin spretno povezal vsa svoja raznolika zanimanja. V nadaljevanju sta nas na nastop Steva Wynna pripravljala Bryan Harvey in Johnny Hott alias House Of Freaks, ki od srede osemdesetih brskata po raznih oblikah zapuščine ameriške kulture. Oba sodelujeta s Stevom Wynnom tudi v projektu Gutterball. Vendar se v K4, potem ko sta se Harveyu in Hottu na odru pridružila še Steve Wynn in basist Armistead VVelford, sicer iz skupine Love Tractor, sedaj pa novi član zasedbe Gutterball, nastop le ni začel odvijati v tej smeri. Nismo torej poslušali glasbe zasedbe Gutterball, temveč nekakšen retrospektivni nastop Steva Wynna. Iz repertoarja Gutterball smo tako (na žalost) slišali le nekaj ključnih pesmi od prvih ploč do zadnjega izdelka, No Deeper Blue, vključno z nekaj spretno vpletenimi priredbami. Zdi se, daje preskočil le ploščo At My Window iz osemdesetih. Navdušeni prisotni so ga seveda priklicali še za dodatek. Zanimiva in ustrezna je bila tudi odločitev organizatorjev, da so omejili število vstopnic, postavili stole v dvorano in poskrbeli za ozvočenje nastopa v vseh prostorih. Kljub manjši gneči na robu dvorane je bilo tako omogočeno udobno in pregledno spremljanje dogajanja. Milko Poštrak Ameriški rock v Sloveniji, drugič Barkmarket, Cop Shoot Cop, Gaunt, Nine Pound Hammer ter novembrski paket Ham-merhead, The Cows, Teengenerate in New Bomb Turks so letos (v trenutku, ko tole pišem, čakamo še na Sister Double Happi-ness) na določen način prekinile rockersko odrsko prakso zadnjih štirih let, ko smo na njih lahko poslušali le zvezde in zvezdice stare slave, izoblikovane v osemdesetih ali še prej, ter MTV (Empty Vee) potegavščine. Od svežine je zaradi relativno slabe obiskanosti koncertov prevečkrat ostal le zadah, a vsaj stopili smo v devetdeseta, kajneda? Ogled paketa (Hammerhead in The Cows) minneapolske založbe Amphetamine Reptile nam je v Sloveniji omogočila le pogumna ilirskobistriška banda, ki upravlja klub MKNŽ. 20. novembra so v dvorani nad klubom prvi nastopili Hammerhead, skupina ogromnih potencialov, ki pa se je v Ilirski Bistrici v svojih odrskih eksperimentih precej izgubljala, zato pa jih je uresničila naslednji dan v zagrebškem klubu Jabuka, ko je svoj skorajda popolnoma različen set komadov odigrala v enem šusu in z neverjetno energijo. Stari mački The Cows po sedmih letih igranja niti niso sposobni razočarati. Njihovi odrski nastopi studijskim izdelkom dodajo tisto energijo, ki se med skupino in poslušalci lahko ustvari le v živem nastopu, vse skupaj pa še kako dobro začinijo s scenografijo (če mi je ob odtrgani in spontani norosti, ki kar kliče po stripovski upodobitvi, sploh dovoljeno namigovati nanjo). Ocena? Nedvomno odlično. Dan kasneje MKNŽ, še dan kasneje pa Metelkovo je obiskala še ena naveza, tokrat z založbe Crypt in v pojavi skupin Teengenerate in New Bomb Turks. Prvi so bili zaradi svoje preproste punk drže, ki se je ustavila tam nekje ob koncu sedemdesetih, zanimivi le nekaj začetnih komadov, preostanek nastopa pa so navduševali le še z rock eksotiko daljne Japonske. Vse drugače je z New Bomb Turks, ki glasbeno vendarle potujejo med punkom in njegovo nadgradnjo, se potrudijo okrog strukture nastopa (uspelo jim je v dveh tretjinah) in stavijo na sicer odličnega, a vendarle preveč pozersko nadarjenega pevca. Kljub vsem njihovim sposobnostim in trudu pa je kaplja čez rob izostala - tile ameriški college-kidsi namreč do poglavja 'udri i razbij’ še niso prišli. Viva Videnovič Z ODRA SPOMINI OB JUBILEJU pedagogi v Ljubljani so našo pobudo lepo sprejeli, prireditve so bile dobro obiskane, k čemur so pripomogli tudi ravnatelji šol, ki so odobravali učencem odsotnost December je za slovensko Glasbeno mladino pomemben mesec, saj nas vsakokrat spomni na njeno “rojstvo", bolje rečeno na njeno nastajanje. Pred tridesetimi leti je nekaj najprizadevnejših kulturnih delavcev ustanovilo Glasbeno mladino v Ljubljani, kmalu nato tudi v Mariboru, pred natančno petindvajsetimi leti pa je bila uradno ustanovljena Glasbena mladina Slovenije. Ta je predstavljala zvezo društev, saj je že marsikje v Sloveniji potekala bolj ali manj uradno priznana glasbeno-mladinska dejavnost. Ti podatki pa so seveda manj pomembni kot to, da se je veliko slovenskih kulturnih navdušencev lotilo načrtovanih aktivnosti, ki so bogatile glasbeno življenje mladih v šolah in zunaj njih. Prvi je Glasbeno mladino v tujini spoznal skladatelj in dirigent profesor Ciril Cvetko. Zato smo ga prosili, da obudi spomine na to srečanje, ki v našem kulturnem prostoru že dolga leta rodi sadove. Prvo srečanje Leta 1950 sem bil na strokovnem izpopolnjevanju v Parizu. Tam sem tedaj med drugim obiskoval simfonične in komorne koncerte, hodil v obe operni hiši in v stiku s francoskimi glasbeniki izvedel, da njihovi prominentni solisti, vokalni in instrumentalni, ter najrazličnejše glasbene in gledališke skupine krožijo po državi in odhajajo celo v severno Afriko, kjer prirejajo koncerte in gledališke predstave za mladino, se z njo pogovarjajo o umetnosti, komentirajo svoje nastope, prirejajo tekmovanja mladih... Kraji, datumi, programi, izvajalci in časi nastopov so bili za mesec vnaprej natančno določeni, nagrade izvajalcem za opravljeno delo (in naporno pot) pa bolj ali manj simbolične, kajti umetniki so se zavedali, da opravljajo pomembno vzgojno nalogo, ki prispeva h kulturni in umetnostni rasti mladega individua. Bil sem presenečen in očaran nad vsem, kar sem videl in slišal. A saj imamo nekaj podobnega tudi pri nas, sem pomislil. Slovenski predhodnik in prvi zametki Kot Francozi smo se namreč tudi v Ljubljani okrog leta 1950 trudili organizirati glasbene in gledališke prireditve za mladino osnovnih in srednjih šol. Pobudniki smo bili člani upravnega odbora Društva glasbenih umetnikov Slovenije, ki mu je predsedoval violinist Karlo Rupel. Naše prireditve morda niso bile tako kvalitetne in raznovrstne kot francoske, a vendar. Bile so in mladi so bili navdušeni. Imeli smo Koncertni biro Društva glasbenih umetnikov Slovenije in pod njegovim imenom smo izvedli po štiri do šest ciklov glasbenih manifestacij na leto, v okviru vsakega cikla pa je bilo po pet prireditev - štirje koncerti in ena operna predstava. Glasbeni 1945 in imela svoje centre po več kontinentih, od Braziilje in Argentine prek Španije, Italije, Francije in Belgije do Japonske, se je glasilo zanimivo sporočilo. Informacijo smo kmalu dopolnili z vestmi, da Glasbena mladina uspešno deluje tudi na Hrvaškem, v Srbiji ter v Bosni in Hercegovini. Sklenili smo pohiteti s formalno ustanovitvijo gibanja, v nekdanji Jugoslaviji smo želeli biti vsaj predzadnji. ...in težave Pot do te organiziranosti in stalnosti po zgledu JM pa je bila dolga in naporna. Kulturna dejavnost v Sloveniji je tedaj slonela na sodelovanju s Socialistično zvezo delovnega ljudstva. Odgovoren za kulturni sektor v SZDL je bil njen podpredsednik, France Kimovec. Spominjam se neštetih dolgih pogovorov v zvezi s priznanjem Glasbene mladine in z njeno vključitvijo v kulturne organizacije Slovenije. In čeprav je bila, kot rečeno, vzpostavljena že v Srbiji in na Hrvaškem, njena aktivnost na Slovenskem ni bila zaželena. Kimovec nama je z Ruplom večkrat povedal, da je Glasbena mladina zahodnjaško gibanje, ki v socialističnih pogojih ne more dobro zaživeti. In nič niso pomagale najine trditve, da gre za nestrankarsko, neideološko umetnostno gibanje, ki je pognalo korenine že tudi v Jugoslaviji in se dobro izkazalo. Šele po mnogih mesecih je vodstvo Socialistične zveze nato vendarle popustilo. Za predsednika Glasbene mladine Slovenije smo izbrali profesorja Miloša Poljanška. Kaj smo želeli Cilj in smoter Glasbene mladine je vzbuditi zanimanje in razumevanje za glasbo pri mladih ter nanje vzgojno delovati. Ta cilj smo skušali doseči že sami pred letom 1950 v Društvu glasbenih umetnikov Slovenije, čeprav o uspehih Jeunesses musicales nismo še nič vedeli. Prva leta našega vzgojnega delovanja sicer niso imela priznane organizacijske oblike. A ker smo imeli Koncertni biro DGUS, nam druga organizacijska oblika ni bila niti potrebna. Naj iz tega, recimo mu pripravljalnega obdobja, naštejem nekaj prizadevnih ljudi, ki so tedaj kljub neprijaznim okoliščinam s srcem in z voljo sodelovali pri našem projektu. Poleg Karla Rupla in podpisanega je treba omeniti nekdanjo ravnateljico Srednje glasbene in baletne šole v Ljubljani, Vido Jeraj-Hribarje-vo, nato njenega naslednika Matijo Terčelja pa razumevajočega opernega ravnatelja Demetrija Žebreta, skladatelja L. M. Škerjanca in mnoge druge. Ciril Cvetko 1. (z leve) Ciril Cvetko in Miloš Poljanšek na glas-benomladinski prireditvi 2. Predsednik GMS, Miloš Poljanšek na eni prvih konferenc od dopoldanskega pouka. Podobno kot v Ljubljani so kmalu nato skušali doseči isto kot mi pedagogi v Mariboru. Pobudnika mariborskega gibanja sta bila glasbeni zgodovinar Vlado Golob in violončelist Oton Bajde. Nove spodbude Nato je ljubljanska društvena dejavnost za nekaj časa zamrla. Ob koncu petdesetih pa je znova oživela in tedaj smo dobili tudi natančne podatke o svetovnem gibanju Jeunesses musicales (JM). Francoska Glasbena mladina torej ni bila osamljen primer in enkraten evropski fenomen; svetovna Glasbena mladina je namreč obstajala že od leta a n k a h hhB Rešitve iz 2. številke_______________________________________________________ 1. Vzdevek skladatelja: PAPA HAYDN, ■ 2. Rebus: ESRERHAZA, ■ 3. Glasbene oblike: SIMFONIJA, ■ 4. Oznaka tempa: ADAGIO, ■ 5. Nagradno vprašanje: TIMPANI, ■ 6. Nagradni vprašanji: TERCA, STACCATO,« 7. Zadnje vprašanje: LONDON. Nagrajenci:__________________________________________________________________ Žreb je za dobitnike zvezka s cedejem z naslovom HAYDN iz serije Mojstri klasične glasbe izbral Matjaža Kukoviča iz Ljubljane, Jureta Možino iz Postojne in Natašo Milharčič iz Prestranka. Sestavlja Igor Longyka ustvarjal slikar Gauguin, 2. otočje v zahodnem Sredozemlju z glavnima otokoma Majorko in Menorko, 3. vzhodni del otoške verige, ki povezuje kontinenta Severno in Južno Ameriko, 4. skupno ime za severni in južni del večjega otočja v Egejskem morju, 6. otočje zahodno od Pulja ob istrski obali, 7. otočje ob vzhodni obali Azije, ki si ga delno lastita Japonska in Rusija. Na poljih s krogi dobite še eno otočje, del Britanskega otočja, po katerem je Mendelssohn poimenoval eno svojih uvertur. Oštevilčena polja: glej uganko 5! MOJSTRI KLASIČNE GLASBE V UGANKAH Spoštovani reševalci, v nizu izdaj MOJSTRI KLASIČNE GLASBE, ki ga za slovenski trg pripravlja založba Mladinska knjiga, sta v zadnjem času izšla dva zvezka, posvečena Felixu Mendelssohnu-Bartholdyju. Prvi zajema njegove uverture, drugi pa violinski koncert v e molu in 4. simfonijo, Italijansko. V tokratnih ugankah smo prepletli vsebino obeh zvezkov. Za nagrade se lahko potegujejo tisti reševalci, ki nam bodo do 10. januarja 1995 poslali rešitve ugank, označenih s posebnim znakom (*#'). 5. Notni primer V zadnjem stavku Italijanske simfonije je Mendelssohn uglasbil tudi tarantello, živahen južnoitalijanski ples. Notni primer kaže temo tarantelle, ki uporablja trojne osminke na četrtinsko dobo. Kako imenujemo take skupine not? Odgovor dajejo tudi oštevilčena polja v liku 4. ugankel 1. Nagradni rebus Mendelssohn je bil čudežni otrok, ki se je že pri dvanajstih letih prvič srečal z znamenitim nemških književnikom in mislecem ter z njim sodeloval, dokler le-ta ni umrl. Kdo je bil to? © pp 6. Nagradna izpolnjevanka ZNANI MOŽJE Vpisuj priimke znanih osebnosti z različnih področij: 1. eden od obeh utemeljiteljev marksizma (Friedrich, 1829 - 1895), 2. veliki nemški skladatelj, ustanovitelj opernega festivala v Bayreuthu (Richard, 1813 - 1883), 3. brns-ki opat, naravoslovec, ki je odkril zakone dedovanja (Gregor, 1822 -1884), 4. angleški kralj s konca 12. stoletja, ki se je udeležil 3. križarske vojne, z vzdevkom Levjesrčni, 5. slovenski risar stripov, znan po Zvitorepcu, Lakotniku in Trdonji (Miki). Na poljih s krogi boste prebrali ime orkestra svetovne slave in 250-letne tradicije iz Leipziga, ki ga je deset let kot dirigent vodil tudi Mendelssohn. 4 Del scenske glasbe iz prejšnjega vprašanja je tudi skladba, ki je gotovo največ izva- jana od vseh Mendelssohnovih del in ki jo, tako kot eno od Wagnerjevih, igrajo ob 5 posebnih priložnostih. Naslov te skladbe? 3. Prvo nagradno vprašanje 2. Vprašanje Mendelssohnove uverture so programskega značaja. Ena od njih, Sen kresne noči, je pozneje prerasla v scensko glasbo za istoimensko delo znamenitega angleškega dramatika. Katerega? / N / N v ) ) r \ v ) f \ V J r \ v j r \ V / s ^ V ^ r \ V. S 4. Izpolnjevanka OTOČJA Uganko sestavljajo imena znanih svetovnih otočij: 1. največji otok Družbenih otokov v Polineziji z glavnim mestom Papeete, kjer je 1 2 3 4 5 6 7 7. Drugo nagradno vprašanje Z leipziškim orkestrom je Mendelssohn pogosto izvajal dela tedaj precej pozabljenega nemškega baročnega skladatelja in močno pripomogel, da je ta dosegel slavo in popularnost, kakršno ima še danes. Kdo je bil to? (V tistem času se je rodil poznejši nemški skladatelj in dirigent Max Bruch, znan zlasti po violinskih koncertih. Če mu dve črki priimka zamenjate z drugo črko, dobite odgovor na prejšnje vprašanje.) MOBTH KLASIČNE GLASBE IN NJIHOVA DELA n mladinska knjiga založba,dd. Ljubljana, Slovenska 29 Serijo lahko naročite tudi po telefonu 061/140 24 07, ki vam je na voljo 24 ur na dan! Razpis Trije izžrebani reševalci bodo prejeli 14. in 16. zvezek s cedejem iz zbirke Mojstri klasične glasbe. glasna E S K A TEKMOVANJA V tem prelepem mestu na jugu Švedske že tretjič pripravljajo mednarodno zborovsko tekmovanje, ki tokrat vabi vse vrste zborov. Tekmovanje bo potekalo od 11. do 17. junija 1995, rok za prijave pa je že 15. januar 1995. Naslov: Oskarshamn International Choir Festival, OICF, Frejagatan 3, S-572 30 Oskarshamn tel: +46-491-113-77, fax: +46-491-101-44 VI VIOLINSKO TEKMOVANJE CARL FLESCH bo potekalo od 14. do 18. junija 1995 v madžarskem mestu Mosonmagyarovar. Tekmovanje tu prirejajo v spomin svojega someščana - zna-menitega violinista Flescha, podpira pa ga glasbena fondacija, ki jo je ustanovila gospa Fejes. Tekmovanje je namenjeno violinistom iz Madžarske in sosednjih držav, rojenim po 1. januarju 1968. Prijaviti se je treba do 20. februarja 1995 na naslov. Organizing Bureau ot Carl Flesch National Violin Competitlon, Mosonmagyarovar, P.O.Box 34, H-9201 I MEDNARODNO GLASBENO TEKMOVANJE KRALJICE SONJE Na Norveškem tokratno tekmovanje, katerega I pokroviteljica je kraljica Sonja, posvečajo stoti I obletnici rojstva velike norveške sopranistke I Kirsten Flagstad, in ga zato namenjajo pevcem. I Tekmovanje bo potekalo od 9. do 18. avgusta^ ! 1995 v Oslu, odprto pa je za pevce vseh narod- nosti, rojene po 1. januarju 1963. Tekmovanje je organizirano v treh etapah, v finale se lahko uvrsti I 4 do 6 pevcev, ki bodo z opernimi arijami nastopili I ob spremljavi orkestra norveškega radia. Poleg lepih nagrad vabi tekmovanje tudi z odlično radijsko in televizijsko promocijo. I Prijaviti se je treba do 15. marca 1995 na naslov. The Queen Sonja International Musič Competitlon, P.O.Box 5190 Majorstua, N-0302 Oslo. MEDNARODNI MLADINSKI H PIHALNI ORKESTER (IYWO) I Mednarodna zveza pihalnih orkestrov in skupin ■ (WASBE) vabi mlade pihalce in trobilce, stare od 18 do 25 let, v Mednarodni mladinski pihalni orkester, ki bo deloval od 22. do 29. julija 1995 v mestu Hamamatsu na Japonskem. Prijaviti se je treba s prijavnico, kaseto s posnetki in priporočilom svoje glasbene šole ali katerega od stalnih članov organizacije VVASBE. Rok za prijave je 1. februar 1995 na naslov: Mr. Nico Boom, Executive Director VVASBE IYWO, Foundation NIB, Drift 23, NL-3512 BR Utrecht/tel: +31-30-312-740 fax:+31-30-368-181. GLASBENE IMPRESIJE V POLJSKEM BYDGOSZCZU V tem mestu, kjer je dolga leta deloval informacijski in animatorski center Mednarodne zveze Glasbene mladine, pa je navsezadnje zaradi neprofesionalne organiziranosti, slabih telefonskih in potovalnih zvez prenehal z delom, Mladinski dom vsako poletje pripravi t.i. Bydgoske glasbene impresije. Ta prireditev, ki bo od 9. do 16. julija 1995 potekala že osemnajstič, obsega poletni tabor (izpopolnjevanje mladih glasbenikov), komorni orkester in tekmovanje. Tekmovanje je namenjeno več kategorijam: komornim a cappel-la zborom In vokalnim skupinam, komornim orkestrom, intrumentalnim skupinam, skupinam ljudske glasbe, pop ansamblom In nazadnje še drugačnim oblikam. Udeleženci smejo biti stari med 15 in 23 let, posamezna skupina sme imeti največ 22 članov. Za tabor, delo v komornem orkestru oziroma za tekmovanje se je treba prijaviti do 15. marca 1995 na naslov. Sekretariat Bydgoskih impresij muzycznych, Palač Mlodziezy, Ul. Jagiellonska 27, 85-097 Bydgoszcz, Polska/tel: +48-53-21-15-21 fax:+48-53-21-16-42. 21. MEDNARODNI MLADINSKI PEVSKI FESTIVAL V CELJU od 25. do 28. maja 1995 Letos je organizator tega pri nas največjega mednarodnega pevskega festivala izdal izredno lično zloženko z vsemi podatki v slovenčini in angleščini. Festival obsega: otvoritveni koncert, tekmovanje otroških in mladinskih zborov, koncerte inozemskih zborov, množični koncert zdruzemh slovenskih mladinskih zborov, posvetovanje zborovodij in glasbenih pedagogov, razstavo literature in sklepni koncert najboljših zborov. Zbori tekmujejo v štirih skupinah: otroški pevski zbori (pevci rojeni leta 1985 in mlajši), mladinski pevski zbori (pevci rojeni leta 1980 in mlajši), mešani mladinski pevski zbori (pevci rojeni 1975 in mlajši) ter dekliški pevski zbori (pevke rojene leta 1975 in mlajše). Število pevcev v zboru je lahko od 20 do 70. ^ Prijavnico skupaj z vsemi zahtevanimi podatki je treba do 10. februarja 1995 poslati na naslov: Zavod za kulturne prireditve Celje, Gregoričičeva 6, 63000 Celje tel: 06329-285, fax: 06325-939. OPOZORILO: Pri vseh omenjenih tekmovanjih obstaja vrsta pogojev, ki jih tu ne moremo vseh objaviti, zato se za pordobnejše informacije in prijavnice obrnite na strokovno službo Glasbene mladine Slovenije, Kersnikova 4 v Ljubljani (tel: 061/1317-039 in fax: 061/322-570) ali naravnost na organizato- RADIJSKA ODDAJA Petindvajsetminutno oddajo z naslovom IZ DELA GLASBENE MLADINE lahko poslušate vsak drugi četrtek od 13.35 do 14.00 na 3. programu Radia Slovenija. 29. decembra bo oddaja tokratno številko revije predstavila po zvočni plati - s posnetkom Mladinskega pevskega zbora Maribor, s skladbo Louisa Andriessna, z bluesom. 12. januarja bodo o spominih na svoje delovanje v Glasbeni mladini spregovorili nekateri zvesti sodelavci, 26. januarja pa bo oddaja posvečena napovedi prireditev ob 25. obletnici Glasbene mladine Slovenije. Vse, ki bi želeli 28. maja v Celju sodelovati na množičnem koncertu združenih mladinskih pevskih zborov, organizator vabi, naj se mu čimprej oglasijo, da jim pošljejo note izbranih pesmi. SLOVENIJA iil A KJE KUPITI REVIJO GM Povprašajte v knjigarnah, kjer prodajajo plošče, cedeje in kasete. Ime in priimek: Naslov: Naročam XXV. letnik revije Glasbena mladina v izvodih Datum: Podpis: Če se odločite, pošljite na naslov: Revija Glasbena mladina, Kersnikova 4, 61000 Ljubljana, tel: (061) 1317-039 fax: (061) 322-570 KUPON GM Rešitve pošljite s tem kuponom na naslov Glasbena mladina Slovenije, Kersnikova 4, 61000 Ljubljana do 10. januarja 1995 LARISA VRHUNC o ki mladi slovenski glasbi piše-mo pravza-prav zelo malo. Verjetno Je večina med vami že pozabila, da Je pred dobrim letom študij na Akademiji za glasbo v ijubljanl končala generacija skladateljev, ki se Je lahko pohvalila z vsakoletno "razstavo svojih najnovejših del', z izdelanim pogledom na našo glasbeno stvarnost in končno tudi z vztrajnim zanikanjem mej in pregrad med spoloma. Po dolgoletnem samohodstvu Brine Jež Brezavšček v slovensko glasbo vstopa generacija skladateljic. Sama pripadnost spolu pa seveda ne bi bila zadosten razlog za daljši pogovor. Razlog iščemo v delu. In kdo izmed mladih ustvarjalcev se lahko že kar na začetku kariere pohvali z javno izvedbo koncerta za violončelo in orkester, s snemanjem in krstno izvedbo koncerta za orgle in orkester v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v ljubljani, ob tem pa za diplomsko delo napiše še celovečerni balet z naslovom Mali princ? R71 Kje bi Iskali spodbude za tak "veličasten" vstop na slovensko glasbeno prizorišče? Deloma je pripomogel k temu sam študijski program. 2e v tretjem letniku je bilo treba napisati prvi stavek večjega dela v sonatni obliki. Stavku sem dodala še dva in nastal je orgelski koncert. V četrtem letniku pa smo morali izdelati dejanje opere ali krajšega baleta, oziroma stavek koncerta ali simfonije. RTI S kakšnimi težavami se v začetku srečuje mlad skladatelj ob komponiranju velike oblike? Težko seje zbrati do te mere, da držiš v glavi potek celotne oblike. Pred komponiranjem večjega dela sem bila vajena krajših stvari, zato sem si prvič seveda zelo težko predstavljala pravo orkestracijo, tisto, kar se bo zares slišalo, imaš sicer določeno predstavo, a razmerje v živo je kljub temu drugačno. In prvič seveda delaš napake. MiM 1s'0° ^ PT71 Akademiji' jo za glasbo ste končali pred dobrim letom, & ir o* po diplomi pa ste odšli izkušnje Vs° že posnet za radijski arhiv, koncert za violonče-lo pa je bil že tudi javno ^ izveden. Kako bi ju primerjali, morda opredelili? /obeh primerih sem zelo obžalovala, da smo bili v veliki časovni stiski. Rada bi videla, da bi imeli več časa za poglobitev v delo, za vajo. v tako kratkem času pa se v bistvu učimo odigrati samo note, 'tako, da stvar stoji skupaj". Premalo je ostalo za mojo razlago, za to, da bi sploh lahko povedala, kako sem si kaj zamislila. Seveda pa sem zadovoljna, da sem dela lahko slišala. Tudi mene je presenetila razlika med obema koncertoma. Čeprav sem ju ustvarjala hkrati, sta med seboj močno različna. Pri koncertu za violončelo in orkester sem hotela močneje izraziti čustva, neko zgodbo, pri koncertu za orgle pa sem se bolj posvetila raziskovanju in-štrumentovega zvoka. Orgle so mi zelo všeč, zato sem se hotela s tem zvokom Igrati. Torej sem imela pri vsakem od obeh koncertov pred seboj drugačne cilje. nabirat na ženevski konservatorij. Kaj Je po vašem mnenju bistvena razlika med študijem doma in v tujini? Največja razlika je v tem, da zamenjaš profesorja. Vendar bi do tega lahko prišlo tudi tu, doma. Gre seveda za drugačno osvetlitev. m Mora biti odnos profesor kompozicije - študent nujno oseben? Zdi se mi, da gre za tesno vez... Po mojem mnenju bi bil težko neoseben. Profesor kompozicije mora verjetno, kar je zelo težko, poskušati razumeti, kaj bi študent rad naredil. Zelo težko si namreč predstavljam, da bi bil študij kompozicije podoben npr. študiju ekonomije, kjer lahko pišeš točkovan test in ni treba, da se med profesorjem in teboj razvije oseben odnos. Naloga profesorja kompozicije pa je, da iz velikega števila možnosti poskuša pokazati študentu ustrezno pot. Ta je za vsakega drugačna. Glede študija v Švici naj povem, da tam študentje kompozicije pri urah sedimo skupaj, pri nas pa so lekcije individualne, v Švici profesor razlaga vsem in tako se študentje lahko učimo tudi na napakah kolegov. Koncert za orgle In orkester Je L ” / m Kako pa bi ocenili svojo baletno glasbo? Skladatelji ne segajo prav radi po tej obliki, saj po mnenju večine skriva veliko pasti in ne nudi dovolj priložnosti za osebno izraznost, izpoved ... Sv e preden sem se lotila komponiranja baletne glasbe, sem prosila dr. Neubauerja, da mi odgrne skrivnosti baletnega sveta. Raz ložil mi je, da obstajata dva principa, dva pogleda, kako pisati glasbo za balet. Pri prvem imamo za osnovo točke, klasične korake - glasba torej nastaja na koreografsko postavitev. Pri drugem načinu pa najprej obstaja glasba in nanjo se postavi koreografija. Koreograf si po občutju zamisli svojo postavitev, zato niti ni nujno, da ima glasba plesni ritem. Ta druga oblika se mi je zdela dovolj svobodna, ker skladatelju pušča veliko možnosti. Ob komponiranju sem se srečala z nekaj težavami. Glavna nevarnost je da bi ob slikanju dogajanja na odru podlegel efektom. Težave pa sem imela tudi zato, ker je bil to moj prvi balet. Naslednjič se bom stvari lotila drugače. RTI Ob koncu pa še vprašanje - ženske skladateljice? Mnenje nekaterih je, da že s samo ločitvijo ustvarjalcev po spolu navajamo k "rasnim predsodkom". Ko sem se odločila za ta poklic, o razlikah med spoloma sploh nisem razmišljala. Šele kasneje sem naletela na predsodke in videla, da imam tudi zaradi tega lahko težave. Kljub temu se mi zdi, da kar imam srečo. Verjetno je bila Brina Jež pred našo generacijo v težlem položaju. Še vedno pa seveda mislim, da spol sploh ni bistven. Imaš sicer lahko več težav z izvajalci, a glede samega dela ne igra bistvene vloge. Morda imamo ženske svoj način izražanja, neko subtilnost. Čeprav smo enakopravni, nismo nujno enaki. In zdi se mi zdi, da prav to bogati glasbo. Zapisala Veronika Brvar SREČNO 1995 PETINDVAJSET LET GLASBENE MLADINE SLOVENIJE e FOTOKLUB MARIBOR IN FOTOGALERUA STOLP Bobby Mc Ferrin 9. julij 1994 Mesina opera na Dunaju JAZZY GA! RAZSTAVA FOTOGRAFIJ ŽIGE KORITNIKA OTVORITEV PETEK, 20. JANUAR 1995 V FOTOGALERIJI STOLP V ŽIDOVSKEM STOLPU MARIBOR, ŽIDOVSKA ULICA