CVETINOMIRSKI: Kostanji. o večerji. Toplo zakurjena kmetiška soba. V krogu za mizo sami veseli obrazi. oči vseh razsmejane. Na mizi pred vsakteriin velik kup kuhanega, obeljenega kostania. Oče in inati, bratje iri sestre, napoldorasli in odrasli otroci, lilapec in dekla — vsi se drže do-brovoljno na smeh, zakaj precej časa so že na vrsti »ptice v prosti«; tako so zaverovani vsi v igro, da jih prav nič ne moti mrzli jesenski veter, ki cvili zunaj okrog hišnih vogalov, buta sunkoma na šipe v oknih, za hip potihne in zbeži s liolma navzdol v dolino, a se kinalu zopet povrne in zavija še bolj žalostno kakor poprej. — »Alo, kdo se gre zdaj z menoj?« »S teboi, Matija? ... Jaz. jaz...« »Ti, Minčica? ... Tebe bom pa koi dejal v žakelj...« »Ne boš me, Matija, ne boš me ... boš videl, da ne ...« »Pa se udariva, ti pogumna Minčica!« — In hlapec Matiia ter mala devetletna Minka sta že pripravljena na boj. »Ptice v prasu .. .<¦ — basira počasi in z. važnim poudarkom hlapec in moli deklici smeje pod nos svojo močno, s trdinii kocinami poraslo, za-prto pest, ki skriva v njej ptice — kostanje. »Ven jih izpusti!« — čeblja tenko in hihitajoče, tilnik ralilo nagnjen, Minka, oči uprte v lilapčevo pest. »Koliko iih je?« — hrešči hlapec naprej in izteza svojo roko preko mize, Minki naravnost prcd oči. Minka ugiblie, hlapčev obraz pa se razteza v smeh; in kolikor boli se trudi Minka z ugibanjem, toliko bolj zevajo hlapčeve čeljusti, toliko bolj se stresajo od sineha njegovi dolgi, košati brki, ki se zde deklici že sami kakor dvoje velikih. črnih, vijugastih vprašanj. »Koliko jih je?« Minkine oči se vedno bolj razširjajo, čelo gubanči: njene misli se su-čejo in iščejo poti, ki naj jo privede iz tega temnega hodnika mrkih skriv-nosti. Ali ta temni hodnik je tako velik ... velik ... in potov ie v njem F _ , _ ¦ brez šlevila. Po kateri poti bi krenila? ... Debela je hlapčeva pest, bogve, koliko je v niei kostaniev. Lahko, da iih je veliko, lahko tudi, da malo... Ampak kaj bi razmišljal še naprej! Na srečo — naj bo, kar hoče!... »Sedem!« — Izgubljeno ali dobljeno? Prvo bo... prvo... Minki biie srce hitreje... Jezik iiemirni — čemu si tako naglo zaraigal, čemu nisi še nekoliko po- Jakal?... H Oromko se zagrehota tedaj hlapec in počasi ter obenem veličastno Hllpira svojo pest — na njegovi raskavi dlani se ščeperita samo dva ko- Btanja. V »Daj jih še pet, da jih bo sedem! Kar naženi jih. ptice, iz svojega Hrosa, da poletijo k meni, naženi jih, Minčica!« H Tako norčavo govori lilapec. in zato je Minke sram. Naglo mu od- Bteje pet kostanjev, a najbolj drobnih, kar iih ima na svojem kupu. V dno Hl^ca io grize, da je izgubila igro, njena lica poblede za hip; toda ta jeztca B) kmaiu mine — njen obraz oblije zopet prejšnja' rdečica, in njene oči se Bsselo zaiskrijo. H »Ukanil si me, ne boš me več! Prenagla sem bila z besedo... Poj- Kva se še enkrat!« H Hlapec skrije svojo desnico in svoj pehar s kostanjem pod mizo, pod Riseči namizni prt; tu si nagrebe v pest določeno število kostanja, nato pa meko zopet pokaže. ¦ In udarita se iznova1. B »Ptice v prosu ...« B »Ven jih izpusti!« K »Koliko iih je?« Minka sklanja glavo in ugiblje kakor poprej. Izza napol odprtih tre-palnic srepo opazuje hlapčevo pest, njegov široki, smeliljajoči se obraz in njegove košate brke. »Ne boš me več prevaralU si misli. Zazre se natanč-neje v hlapčeve i>rekanjeno mežikajoče oči ter jih pazno motri. »Ne boš mc več, nič več!« — si ponavlja sama pri sebi. »Kako se smeješ zvito-repnik... MSsliš, da ti pojdem še enkrat v past?! Ne bo nič, bratec... Le drži zdaj pest, kolikor mogoče stisnjeno, kakor da bi še enega kosta-nja ne iniel v njej — to ti ne bo nič pomaKalo! Misliš: Nesrečnega šte-vila, sedem. ki me je prej zavedlo, se gotovo več ne dotaknem... Čemu se tako hudomušno smeješ? Sedem jih imaš v pesti, ravno sedem — le nikar nič ne prikrivaj!« — In Minki se zdi, da i»trjuje tonjeno misel tudi migljajoča senca hlapiievega desnega brka; kakor dolg jeziček liže senca hJapeevega brka steno, se izteza liudomušno in riše po steni prav čudne slike: zdai se zavije v kljukast vprašaj, zdaj zopet se raztegne in napravi na zidu Iepo veliko sedmico... Sčasoma izginejo vprašanja popolnoma, in samo še sedmiee se izprehajajo oblastno in prešemo po steni, se raz-tezajo od tal do stropa in se posmehujejo celo hiapcu samemii... Veter zunaj žvižga žalostno naprej, šipe v oknih se stresajo; zdajpa-zdaj se zaziblje viseča petrolejka pod stropom, in dimasti plamen v cilin-dru se globoko nagne, kakor da vsak čas ugasne ... Še vedno se zvito sniejo hlapčeve oči. še vedno ugiblje Minka. »Koliko jih je?« — ponovi še enkrat hlapec. Minka se zdrzne; ne upa si i besedo takoj na dan, četudi se pred nje-nimi očmi vse sence na stenah izpreminjaio v saine sedmice, ki huškajo semintja kakor zlohotne vešče. in četudi se vse te sedmice izlijeio nazad-nje v eno samo ogromno sedinico. ki ie ravno tako dolga kakor soba in ki plahuta nemirnu kakor temna kondorjeva perut pod stropom ¦ •. Po-gleda Minka v hlapca Matijo, ali ne vidi ga vcč; na njegovem stolu ne sedi več 011. Matija. hlapec. na njem sedi mogočno naščeperjena, kakor velika siva čaplia tista ogromna sedmica, vsa prhutajoča, s svojim klju-nom kostanje žroča... In tiste kostanje pobira ta sedmica — senca — ptica iz hlapčevega peharja... Naposled se Minka vendarle oiunači in reče. kakor se je bila odločila: »Sedem!« 1 Iz prejšnje ogromne sedinice na stolu se nenadoma zopet izloči hlap-čevs trščata postava, tisti dojgr, inigt>tajoLi kljun izgine, in na njegovem mestu je bila zopet Matijeva glava.široka in debelakakor vedno. A lilapčev obraz se ne drži zdai nič na smeh. resen je in inrk. Matija odpre pest — o, Ijubi brat, sramota! Na njegovi dlani čepi v resnici sedmero kostanjev, kakor sedmero mršavih piščancev, ki jih je sram, da žive pod božjim solncein. Minka pa je vesela, Minka vriska in poskakuje. »Zdai sem te pa iaz dejala enkrat v žakelj, Matic — si videl?! ... Le daj iih sem, vseh sedem ptic iz prosa ... fako, že prav ... zmagala sem jaz, jaz. faz...« Vsi domači se smejejo, vsi so dobre volje. vsi so veseli. In igrajo na-prej, vse križem: mati z deklo Franco, oče s starejšim sinom Janezom, sestra Mica z malim Stankom, sedemletna Zinka z bratcem Hinkom, Minka Pa zdaj s sestrično Ančko. Zdaj dobivajo, zdaj izgubljajo. zdaj se kupi kostanja pred enim na mizi tnnože. pred drugitn pa manjšajo. in zo-pet obratno, kakor je pač komu sreča mila. Med igro smeh, dovtipi, šale. Veter zunai, ]e godi na svoje žalostno cvileče harmonike — radosti iz te tople izbe ne preženeš!..'. »Ptice v prosu ...« »Ven iih izpusti!« »Koliko jih ie?« Deset ali dvajset? Ena ali nobena?... Ugibljite, otroci. mislite, ra-čunajte!... »Deset!« Spet je dobila Minčica. —