Fr. Gestrin: Triolet.
343
mislil sem, da imajo ta dekleta trde cukrene bonbone v ustih. Stvar se mi je vendar drugače razjasnila. Te prosto-naravne lepotice, s čistimi, polnimi kakor sneg belimi zobmi, ne žmi kaj o cukrenih bonbonov, temveč či sto smrečjo smolo, katere si po gozdih same nabirajo in same v bonbone — njih ustom primerne — pripravljajo.
Pa še  nekaj   važnega  pripovedujem mladim  našim  kadilcem in kadilkam. Kogar spoštuje dalekarsko dekle, ali komur je dobro in prijazno, temu v znamenje spoštovanja in prijaznosti podari smolni bon-bonček, katerega žveči iz ust v usta, in prav zameril bi se človek, ki bi ne hotel vsprejeti tega ljubeznivo ponujenega darila.   Pri tem si nikdo ne misli ničesar hudega ali nedostojnega.  Kaj na to porečete vi, mladi kadilci — in  mlade  kadilke? —  Ali  bi  vam   takšna  nova  moda ne ugajala   bolje,   nego   sedanje   kajenje? — Le pomislite,   koliko sladkih poljubov, po katerih zdaj koprnite zastonj, ker vam jih sedanja moda na javnosti zabranjuje, bi si po ti švedski  šegi  lehko  delili  ob   vsaki priliki med seboj! — In vi, mladi zaljubljeni pesniki, kaj pa vi mislite? Ali bi vas   ne   navduševali   smolnati   bonbončki   iz   lepih   dekličjih ust mnogo mnogo več, nego bleda   in   hladna   luna, v katero zdaj zastonj trkate za   originalne   misli? — Glejte, kako divni pesniški predmet bi vam mogla biti smola!
Poreče mi še kdo: Ni mogoče, da bi izobraženi svet posnemal preproste Dalekarke.
No, zakaj pa ne? — Ali so ta vrla dekleta menj posnemanja vredna in dostojna, nego so bili amerikanski divjaki, katere v kajenji tako radostno posnema ves svet? —
Konečno še omenjam, da žvečenje čiste smole snaži zobe in zdrava ohranjuje usta. "Vrhu tega pa ima zvečena smola še druge dobrodejne lastnosti, katerih pa tukaj glasno nečem povedati; kdor bi jih ne vedel, povpraša naj zdravnika svojega
Triolet.
||||o spal bom v grobi hladnem smrtni sen,      Usode krute zakon pač je trd:
Tedaj spomin moj, deva, te ne moti!        • Kar se rodi, rodi se, da pogine. Kakor sedaj naj zro oči jasno ti,                 Jedva vscvete življenje, že premine;
Ko spal bom v grobi hladnem smrtni sen.      Usode krute zakon pač je trd! Čemu naj bo ti v radosti na poti                V pomladni dan  cvet pisan   jedva sine,
Otožni moj obraz, obraz temen? —             Z ledeno roko že ga boža smrt;  —
Ko spal bom v grobi hladnem smrtni sen,      Usode krute zakon pač je trd: Tedaj spomin moj, deva, te ne moti!           Kar se rodi, rodi se, da pogine.
Fr. Gestrin.
m