Kolofon





Kako naj povem?




Avtor: Smiljan Trobiš



Likovna oprema: Člani Društva ljubiteljev

slovenskega naravnega kamna Ljubljana -

Dolenjski ustvarjalci v kamnu



Spremna beseda: Manja Žugman



Iz kamna izvabljamo mehkobo: Jožica Škof, Maja Štembal Capuder



Oblikovanje e-izdaje: Bojan Žigart

Urednica: Nevenka Richter Peče



Založila: Založba Obzorja d.d.

Za založbo: Nevenka Richter Peče



Leto izida e-izdaje: Prva izdelava, 2017



ISBN: 978-961-230-520-8



Copyright 2017 Založba Obzorja d. d.





CIP - Kataložni zapis o publikaciji

Univerzitetna knjižnica Maribor



821.163.6-1(0.034.2)



TROBIŠ, Smiljan, 1956-

Kako naj povem? [Elektronski vir] / Smiljan Trobiš ;

likovna oprema: člani Društva ljubiteljev slovenskega naravnega kamna. -

1. izd. - El. knjiga. - [Maribor] : Založba Obzorja, 2017



Način dostopa (URL):

http://itunes.apple.com/si/book/isbn9789612305208 - "Knjiga je izšla ob 650. obletnici

ustanovitve Novega mesta" --> str.: 6. - Ov. nasl.



ISBN 978-961-230-520-8(e-pub)



COBISS.SI-ID 93598721





KAKO NAJ POVEM?





Smiljan Trobiš





KNJIGA JE IZŠLA OB 650. OBLETNICI

USTANOVITVE NOVEGA MESTA.





UVOD





Pričujoča knjiga o kreativnem pisanju ima naslov: Kako naj povem?. Gotovo poezija izhaja iz globoke notranje potrebe, da bi se izpovedali in da bi povedali, kaj nam leži na srcu, prenesli na papir in se tako izrazili. Ko kdo v pogovoru reče: Kako naj povem …, hoče povedati nekaj, kar je pravzaprav neizrekljivo, kar čuti samo on in kar bi rad delil z drugimi. Poezija ima neštete svobodne možnosti izražanja; če hočemo izpovedati sebe, je list papirja neskončna svoboda. Morda sem tu najprej izpostavil terapevtsko stran poezije, priključijo pa se še estetska, duhovna, komunikativna, socialna, etična in druge razsežnosti, vključno z bogastvom notranje rasti in plemenitenja, ki nam jih poezija v ožjem smislu besede prinaša.

Poznamo tudi poezijo v širšem smislu besede. Opazimo jo lahko pri zrenju narave, umetnin, lepih medčloveških odnosov, lepih čustev … Poezija je navsezadnje vse, kar nas obdaja, živimo v njej in z njo. To nas napeljuje, da bi zapisali ali povedali, česar je polno naše srce. Človekova duša ni zaprt sistem, nujno se mora odpreti in se darovati drugim in drugačnemu od sebe. Tako je njeno bogastvo lahko vir velike izrazne moči.

Tako kot se mora pianist učiti tehnike in načinov podajanja svoje notranje vsebine s glasbo, tako mora tudi pesnik prejeti določena znanja, da se lahko lažje in lepo izpove. K temu ga vodi knjiga Kako naj povem?.





1.	MOČ BESED





Pišoči naj bi s čim manj besedami povedal čim več. Lep primer za tako moč besed so haikuji. V treh vrsticah se da povedati toliko, kot če bi napisali roman. V današnjem tempu življenja imamo manj časa za branje, kot so ga imeli včasih. Duša pa je potrebna duhovne hrane in včasih je dovolj, da preberemo en haiku in že ta v nas pusti duha resnice, ki brez njega ne moremo živeti. Srce prepoznava samo eno vrsto hrane zase: dobroto, ljubezen in poezijo. In naša srca so lačna resnice, vere, upanja in ljubezni. Trgovski centri ne morejo napolniti duše. Lahko pa jo kultura in umetnost.

Če se lotevamo pisanja haikujev, je dobra vaja kombinacija dveh besed, ki sta v nasprotju, povesta pa ogromno več, kot če bi stali vsaka zase. Taki primeri so: Črn dan, bela noč, pijana luna, resnična laž … Lahko pride do zelo duhovitih rešitev. Toda to še ni pesem. Pesem je nov, organiziran organizem, ki s svojim duhom preseže čutno in materialno in posreduje spoznanje in navsezadnje tudi odrešuje. Nove izvirne kombinacije dveh besed pa so lahko sredstvo, da pesnik uresniči na papirju svojo svobodo duha. Velikokrat vidimo, da se v vsakdanjem življenju ne moremo uresničiti taki, kot smo. List papirja pa nam lahko pomeni popolno svobodo, ko z organiziranim in treznim pristopom izrazimo sebe in svoje notranje bogastvo.

Poglejmo nekaj primerov in interpretacij:



Najprej primer haikuja iz narave:





Svetilke noči

Svetilke noči.

Nobena ni enaka

drugi v temi.



ali:





Drevo

Drevo

se ne zmeni

za svojo senco.





Vsakdo si lahko prizna, da je s temi nekaj besedami res nekaj prejel. Nekaj poetičnega, ki zaguga njegovo dušo in jo napolni z duhom ljubezni in miru.



Trenutni preblisk iz narave tudi pusti podobo v človeku, ki si jo, kar je še največ vredno, ob branju ustvari sam:





Drevesni listi

Drevesni listi

se sporazumevajo

s trepetom bilk.



ali:





Obrisi hiš

Obrisi hiš

dobivajo barve.

Jutro.





Evropejci smo s svojo racionalistično tradicijo napravili še korak naprej od haikujev, ki pomenijo le trenutek narave. Začeli smo pisati miselne haikuje. Še vedno z najmanj besedami skušamo povedati čim več.



Primer miselnih haikujev:





Sprejet

Sprejet

v razmerja časov

v razplet svetov zorim.



ali:





Tiho, nevede

Tiho, nevede

beseda sama sebe

se zave.





Seveda ne moremo mimo ljubezenskih haikujev:





Prazni čas

Prazni čas

je lahko napolnila

le bližina.



ali:





Lepo dekle

Lepo dekle.

Igra njenih rok

je ples sonca na moji dlani.





Pa še humor je lahko vmes:





Smejem se

Smejem se,

ker je ptič

pristal vzvratno.



ali:





Nobene rože

Nobene rože

tod okrog.

Ali vsi samo delajo?





Za pesnike je značilna intenzivna samorefleksija. Tudi to se da izpovedati z malo besedami:





Čisti oblaki

Čisti oblaki.

Z njih

odpihnem besede.



ali:





Vrana prileti

Vrana prileti,

se ustraši in zbeži.

Sem kriv?





Obstaja znani pregovor, da je manj več, več manj in da je največ ravno prav. Tu bi lahko povezali našo vajo kombinacije dveh besed tako, da jih nanizamo eno za drugo. Ni pomembno, ali bo nastal haiku ali kakšna druga oblika. Taka kombinacija, ki pove že sama po sebi veliko, združena z drugimi lahko pripelje do zanimive pesmi:





Bela noč

Bela noč

pripravlja čudež,

vse postaja nič in nič vse,

tišina je vedno glasnejša,

zbujam se v jutro,

ko bo mir

zacelil namišljene rane.



Interpretacija: V beli noči je gotovo nekaj svetlega. Tudi če je noč nekaj resničnega, upanje te svetlobe pripravlja čudež. Po transformaciji vsega v nič in niča v vse se pisec bolj zave samega sebe v tišini, ki mu govori. Upanje se uresničuje: zbuja se v jutro, ko bo notranji mir zacelil njegove rane. Zakaj namišljene? To zahteva nekaj razmisleka: filozof Schopenhauer je izjavil: »Predstave vodijo svet.« Po tej misli ni pomembno, kakšne rane ima, namišljene ali resnične, pomembno je, kako nanje gleda. Ta bela noč mu je pomagala in mu omogočila, da je drugače pogledal na svoje trpljenje in zdaj mu jutranji mir celi rane. Duh je tisti, ki premaguje konkretno resničnost, in ko je upesnjen, se na ta način najlažje pojavi še v bralčevi duši. Kljub temu daje pesem misliti, da so te rane res namišljene, to pa je že izraz pesnikovega resničnega stanja, tako da se lahko uresniči v pesmi s svojo drugačnostjo in enkratnostjo.





2.	ZVOČNOST PESMI





Poezija, ki jo začutimo v sebi, je sama po sebi lepa. Ko se zaguga duša, ko zagledamo svet skozi prizmo, ki zamakne realnost v naše budne sanje, nam je lepo. To doživimo v trenutkih kakršnekoli oblike ljubezni. In zapis tega naj bi bil lep, kot so takrat naši občutki. In ne samo takrat. Tudi ko trpimo, lahko tako globoko doživimo presežni smisel svojega trpljenja, da kljub bolečini v nas kraljujeta poezija in ljubezen.

Zapis ljubezni je sam po sebi lep. Lepo zveni in lepa misel nosi v sebi harmonijo. Še celo disonance zvenijo lepo, če iz njih proseva duh, ki ga pesem daje. Primer take pesmi:





Greš

Greš.

Ostajaš sam

in s teboj svet,

razlomljen

na umetnine …



Interpretacija: Črka š na koncu prve besede v pesmi se malo podaljša … Greššš in to jasno slika umetnikovo pot stran od drugih, pot, ki je obenem zaznamovana s samoto, po drugi strani pa z uničenjem vseh odnosov. Navezuje se naslednji verz, ki pojasnjuje prejšnjo besedo in bralca postavi v konkretno situacijo. Pesem je že do tu veliko povedala. In vsakdo ima tako izkušnjo. Beseda sam zveni tako dokončno in sveto, tako veličastno, a obenem lahko govori o notranji praznoti. Rešuje jo naslednji verz, ki samoto povezuje s celim svetom - ampak kakšnim? Razlomljenim. Umetnik je ostal sam, odšel je po lastni odločitvi, toda prejel je ves svet in ta svet je v njegovi duši zlomljen, razlomljen. Nazadnje pride najmočnejši verz - svet umetnika je razlomljen na umetnine. Končnica besede umetnine zveni tako blago in močno obenem, končuje pesem z bodrečim nadaljevanjem v bralcu. Zveni: nine …, nine …, nine … in ga pelje v neskončnost.



Tudi krajše pesmi so lahko lepo zvočne, pri njih se ta lastnost še bolj izpostavi. Poglejmo tale haiku:





Dan ima smisel

Dan ima smisel,

ker jo bom videl,

a tudi izgubil izpred oči.



Interpretacija: Beseda dan zveni veličastno in ponuja neštete možnosti, ker je na samem začetku pesmi. Potem se postavi nasprotje med prijetno mehko besedo videl, ki izraža upanje, in zarezano besedo izgubil, ki s svojo črko z razruši harmonijo odnosa in z disonanco izrazi dialektiko našega življenja. Beseda oči se končuje na i, ki deluje kot tožba in morda tudi obup. Vendar iz tega obupa rešuje beseda v prvem verzu: smisel - in trditev cele pesmi je v tem, da ima skupna disonanca harmoničen zaključek. Zadnji verz daje disonantno podobo, v resnici pa je umetniku vsa situacija kar všeč in v tem vidi smisel dneva.





3.	RITMIČNOST PESMI





Heraklitovega izreka: Panta rhei ne prevajajo več: vse teče, ampak tudi: vse je ritem. V naravi gre vse ritmično in tudi lepota pesmi je podvržena vsem zakonom narave, nadnarave in lepote v širšem smislu besede.

Naš govor je že sam po sebi ritmičen. Še celo naše asociativno mišljenje gre nekako v lepem ritmu. So pesniki, ki sem jim ni treba mnogo truditi, da bi pisali v lepem ritmu, ker imajo ta ritem že v sebi in v ustvarjalnem procesu nastaja pesem ritmično že sama po sebi. Teoretiki govorijo o stopicah. Izmenjavajo se poudarjeni in nepoudarjeni zlogi, včasih po dva skupaj, in ritem je tu. Mnogi pa moramo napisano pesem še urediti v ritem. Besede, ki hočejo izraziti vsebino pesmi, niso vedno v ritmu in za to poskrbimo pozneje. Morda tako, da osnutek pesmi beremo na glas, in tako opazimo, kdaj smo iz ritma. Primer ritmično urejene pesmi:





Mir vedno čaka. To tiho čakanje

Mir vedno čaka. To tiho čakanje

se dviga v nebo kot pričakovanje sla,

ki nekoč bo pomiril vsa nihanja

in izpolnil tvoje sanje.



Pride le iz očiščene vesti,

potihne prepir v notranjosti,

veruješ, da si očiščen do kosti,

bel, kot bodo nekoč bele vse poti.



Mir je dobrota, nasprotje strasti,

dotakne se te, ko srečaš ljudi,

in v tebi se vse umiri, zaživi



radostni čut za lepoto,

ki se v čistosti prebudi,

in bo edini čutil v večnosti …





Če bi na ritem gledali le tehnično, ta pesem ne bi ustrezala zahtevam stopic. Toda v sebi ima nek svoj, avtorju lasten ritem. Tako je tudi s pesmimi v prostem verzu. Vsak človek ima lepo v sebi, vsak ima tudi svoj ritem tistega lepega. In to se še bolj pokaže pri pesmih v prostem verzu:





Prihaja mir

PRIHAJA MIR



Vedno manj bo lagala tvoja duša

in lastni obraz ti bo vedno bolj podoben.

Utrujena moč počasi premaguje

tvojo sposobnost umika.

Staraš se.



Vedno manj te bo skrbelo,

kako boš živel med drugimi,

vedno bolj se boš cenil,

ker nisi čisto brez trpljenja

prišel do tu, kjer si,

nisi čisto brez modrosti

vodil svojega čolna med čermi -

in nisi nasedel.



V tebi se bosta srečali

utrujenost in resnica.

Nikoli ne boš več mlad

za druge,

postal pa boš mlad

v svojih razkrivajočih očeh.



Lepota

bo zazvenela tudi v tebi,

postal boš lep starček

z dušo brez laži, da si mlad.

Zgoraj je sonce,

ki spočije le utrujene.

In zemlja da počitek

le resničnim.



Ločen, odtujen stvarstvu,

ki te je rodilo,

sanjaš svoj naslednji dan.



Tvoje noge so prešibke,

da bi nosile toliko sanj.



Zdaj boš lahko počival pod soncem,

na zemlji, ki te prijateljsko vabi,

da sedeš.



Nič posebnega se ne bo zgodilo.

Počasi boš zlezel pod svojo kožo,

brez mladostne prevzetnosti

boš začutil, da si obrnil pravi list,

ne da bi sam za to karkoli storil …





Včasih pa prav z zamikom ritma dosežemo učinek, ki okrepi sporočilo pesmi. Bralcu se tam zatakne, postane pozornejši na besedo, ki ni v ritmu in to besedo resneje sprejme. Primer:





Siješ kot modrost iz duše modreca

Siješ kot modrost iz duše modreca,

tih in prosojen mir razdajaš,

sama se iz žlahtnih sil napajaš,

v tebi zbrana je vsa moč prerajanja.



Oko zazna le tvojo površino,

a ti v biti si modrost,

si, kakor bi čez trden most

človek nosil svojo bolečino.





Most si čez globoko reko sanj,

ki temna je in nedoumljiva,

polna vrtincev in temin, igriva,



in nazadnje smo spet tam.

Karkoli že v sebi voda skriva,

njen tok motno in zastrto oko umiva.





Interpretacija: Zadnji verz pride iz ritma in s tem okrepi pesnikovo misel, da lahko lepota umije zastrto in motno oko. Kaj bi dali, da bi lahko spet videli svet s čistimi očmi, tako čistimi, kot jih imajo otroci. Naše napake so nam zamazale oči. Spremenjeni ritem zadnjega verza govori o disonancah v nas in nas obenem nagovarja k harmoniji. Pesem ponuja rešitev: zatecimo se k lepoti, ta je povsod, če jo le hočemo videti. Občudujmo barve, zvoke, verze … Iščimo lepoto, ujemimo se z njenim ritmom!





4.	O RIMAH





Rime so lahko posebno pri začetnikih pogubne za pesem. Njim bi morali svetovati, naj izberejo prosti verz. Ta more biti posebno z notranjo rimo zelo poetičen, posebno če piscu uspe ritem pesmi. Po drugi strani pa rime lahko pesem tako obogatijo, da zveni bolj harmonično in da dajo piko na i njenemu ritmu. Pisanje pesmi z rimo je po svoje lažje, saj že ustrezna beseda, ki se mora rimati na koncu verza, potegne pisca v tvorbo ritmičnega zapisa, nemalokrat pa kar narekuje novo metaforo za izraz vsebine, ki si jo je pesnik zamislil.

Ko iščemo besedo za ustrezno rimo, si lahko na rob papirja zapišemo več možnih besed in potem izberemo najboljšo. O vrstah rim, stopic, metafor in drugem inštrumentariju pesnika si lahko vsak prebere v ustreznih knjigah. To znanje je koristno, vendar tehnika sama ne zagotavlja uspeha. Pesnik se v svojem razvoju počasi izobražuje in dopolnjuje svoje znanje tudi s čisto tehničnega vidika. Velja, da šele dober obrtnik lahko postane dober umetnik. Primer rimane pesmi, kjer rima ni bistvena, pa tudi ni odveč:





Eros - thanatos

EROS - THANATOS



Briljanti spijo v tvojih nedrih,

preprost je dan, preprosta ti,

saj ni važno, kaj se govori,

čistost je zarisana v tvojih bedrih.



Resnica z upanjem je vedno obogatena,

strastna kri, tudi če nočem, plameni,

a skrivam svoje preveč izkušene oči,

da ne bi me izdala misel zapletena.



Iskriva zatemnjenost, visoka smreka,

narava, mir gozdov in sočen sad,

popolnost češnje, med in slad

in čas, ki kar prehitro ti odteka.





Glej: reka zajezena vedno si želi

Glej: reka zajezena vedno si želi

podreti vse mostove in ograde,

dokler zadnja prepreka ne pade

in se njena misel v morju ne izgubi.



Izvir morja iz nedrij zemlje teče,

mir Sonca je nemir sveta,

Zemlja v resnici pogreša le neba,

a človek išče le plamenček sreče.



Tam, kjer svoboda se odprla bo očesu,

tam skozi okna skritih kamric hiš,

kjer na koncu vse lahko dobiš,

plesali bomo vsi na istem plesu.





5.	SIMBOL





Ne le metaforika, zamiki, nakazovanje, kombiniranje nasprotnih besed, puščanje praznega prostora, tudi simbol povečuje svobodo umetnika, da se lahko izrazi. Beseda je meso simbola, njen položaj v pesmi je duh, ki jo posveča. Ko s simbolom izrazimo svojo notranjo resnico, nas bralec razume, nekoliko po svoje sicer, a učinek je dosežen. Če pesnik reče, da je v njem vihar, bo vsak razumel to stanje, saj ga je že vsak izkusil. Simbol je lahko tudi učinkovito prepleten z metaforo, če pa dodamo še direktno ali nekoliko indirektno miselno sporočilo, je lahko pesem zelo dobra in polna sporočil. Primer:





Breza v vetru

BREZA V VETRU



Jokala je breza v svojo prvo pomlad,

bela, čista, samotna je kljubovala

življenju, da bi se mu lahko nekoč dala;

iskala je vetra, ki imel bi jo rad.



Objeta v šumenju belih gozdov

neopazno je rasla iz skal, korenin,

posvečena z besedami mnogih tišin,

igro ptic in otrok z njenih bregov.



Žejno poletje je vroče sijalo,

spoznala je, da ljubezen je trud,

da svet je toliko lep, kot krut,

njeno cvetje pa se je - darovalo.



In prožna v viharjih in lepa v jutru

ponosna, pokončna in bela je stala,

s pogledom v daljavo, kot bi sanjala

o nekem daljnem in visokem, širnem Smotru.



Cvetje njeno je zorelo v sad,

nosila jo je vesoljna ljubezen ognjena,

njena toplina kot sonce je grela

s spomini na njeno prvo pomlad.



In danes, ko, kakor slučajno, grem mimo nje,

jesenski veter toplo zapihlja skozi veje,

me z najbolj človeško toplino ogreje

in vem: tej lepi brezi je - JOŽICA ime.





Interpretacija: Bralcu je hitro jasno, da breza pomeni pesnikovo prijateljico, to pisec na koncu pesmi tudi razkrije. Opis breze hoče prikazati bogato življenje pesnikove prijateljice, ki mu veliko pomeni, tudi zaradi njene velike etičnosti. Če bi jo opisoval kot primer velike ženske, ki je polna vseh odlik, bi se zapletel v prazno hvalisanje. Ko pa je uporabil simbol breze, je lahko z nakazovanjem poetično izrazil vse spoštovanje do te osebe.





6.	INICIACIJA USTVARJALENEGA DEJANJA





Ko pišoči začne pisati, vstopi v nov, svoj notranji svet. Zunanje okoliščine so pomembne samo toliko, da ga v njegovi ustvarjalnosti ne motijo. In ko se umiri in sladko poglobi vase, začuti, kakšno je stanje njegove duše, prisluhne si in zapiše svojo notranjo resnico. Pri zapisovanju mora biti objektiven v subjektivnem. Tehtno mora zapisovati resnico svoje duše, s pretehtavanjem, ali ni zašel v plitke vode, lastno všečnost ali prazne besede zaradi besed. Če je pravi duh z njim, se lahko pesem zapiše v obliki stopnjevanja in ne samo pripovedovanja. Sam opis stanja duše ni dovolj. Morda je to pomembno zanj samega, pesem pa ne bo pomenila umetnine. Voditi ga mora roka, ki ni njegova, niti ni iz njega, ampak prihaja od zunaj, kot čudežna pomoč, in ta mu da krila, ko piše. Morda bi temu vodstvu lahko rekli sila ali duh, navdih ali zanos, ni pomembno. Pomembno je, da je v procesu pisanja ta čudežna roka z njim. Ko roka potegne pišočega za sabo, mora postati strogo selektiven. Ves čas se mu bodo vsiljevale misli in besede, ki niso od duha te roke. Slediti ji mora, njej in svoji notranji resnici. Primer:





Si in te ni

SI IN TE NI



Ko te pogledam v oči,

jih ne zapreš -

ne zavrneš me:

umakneš jih tja,

kjer počiva morje -

tvoja in moja globina.

Mnogokrat se moraš umakniti,

da brezobzirni ne ranijo

večnega v tebi.

Morje pa je veliko in te pokrije,

ko sama s seboj

preživljaš temne trenutke.

Tvoja igra ni igra.

Znamenje je,

da tvoj duh prekipeva

in da ga ni umazalo meso.

In če sva samo duši,

naju ni,

a toliko bolj sva.

Igraš za ljubezen,

ženska si, morje,

in moški je reka,

ki se steka v tvoje globine:

lahko te pahne v prepad,

ti pa se znova rodiš zanj.

Lahko te rani,

ti pa le strmiš in ga občuduješ;

zakaj ljubiš ga.

Valovi tvojega koščka morja

so poezija,

vršiš kot veter

in poganjaš bele pene.

Mene pa viharji in strele

ranijo do dna,

zakaj globoka,

neodtekla reka sem,

v kanjonu ujeta.

Ti pa si in te ni,

sem in me ni.

Zreva navzgor, med zvezde,

zakaj morje se ponoči umiri

in odseva, kar je v nas.

Padci so le valovi

in besede valovi,

naša srečanja valovi.

Ti pa, kot praviš,

v majhno skledico

loviš igrive žarke

in jih lepiš na svojo žalost.

V morje se zapisujejo spoznanja

in ponoči zažarijo v zvezdah.

Reka pa teče naprej,

in morje jo sprejme,

zakaj napaja se

z njeno bolečino,

ki se umiri v njegovih globinah.

Nikoli več se ne boš spotaknila

ob lastne meje,

zakaj ograje so le namišljene.

Misli na morje in na reko,

na zvezde, na bele pene valov

in se spočij v topli globini,

kamor se že dolgo zatekaš!





Interpretacija: V pesmi se čuti, kako je roka duha potegnila pisca v dolgo odo njegovi izbranki. Izmenjujejo se racionalne ugotovitve s čisto metaforičnimi iracionalnimi razdelki in dajejo skupaj popolno podobo izpovedi ljubezni neki bogati duši, ki morda pisec vidi v njej še več kot objektivno obstaja. Toda tako kot pesem nikoli ne more zajeti vsega motiva, tako motiv ne more zajeti vse pesmi. Ustvarjalec ima svobodo, da poda svojo sliko, svojo notranjo resnico o tem, o čemer piše.





7.	SNOV ZA PISANJE





Razmišljujoč človek lahko v tem prepestrem svetu najde toliko snovi za pisanje, da količina presega njegove zmožnosti notranje predelave. Toda o vsaki stvari se da povedati več z malo besedami in manj z več besedami. Včasih občudujemo ljudi, ki znajo na primer z dvema besedama zajeti bistvo nekega dogodka, stvari ali umetnine. In tisto, na kratko povedano, še bolj sede v nas in nas prepriča.

Ustvarjalec najlaže piše o tistem, kar se ga dotakne. Človek ima v sebi filter, ki odstranjuje nepomembno iz vtisov iz okolja, saj vsega ne bi mogel nositi. Vedno pa je v življenju kaj takega, kar sede globoko v dušo, pravimo, da se je dotakne. Tisto potem postane del vsebine nas samih, o tistem razmišljamo in čutimo, da nas je obogatilo. Prišlo je čez naš filter.

Izkušeni ustvarjalci pišejo o tistem, kar se jih je dotaknilo. V velikem hrupu velemesta lahko rahla sapica, ki premakne nekaj las, bolj zazveni v duši kot vsi napisi, arhitektura, ljudje in avtomobili. Tista sapica je bila nekaj poetičnega v šumu vsakdana. In kaj je lepše, kot to sapico vzeti v dlani, jo ljubkovati in o njej napisati pesem? Primer:





Našel sem srce

Našel sem srce

v zamolklem, krutem svetu.

Ljudje so hodili mimo,

hiteli v neznano.

Najkrutejše maske so si nadeli,

najneumnejše besede izrekli

in šli naprej …

Jaz pa sem našel srce …

Rdeče, narisano na asfaltu …





Interpretacija: Pisec je zapisal, kar je videl: prazni kruti svet. In dotaknilo se ga je, kar je iskal: rdeče srce, simbol nekega hrepenenja nekoga, ki je to srce narisal na asfalt. Našel je stik, dialog s svetom se je vzpostavil.

Na travniku sveta je veliko rož, le poiskati jih moramo, jih ceniti in si jih vzeti v srce. Marsikdaj so skrite v popkih, včasih moramo počakati, da vzcveto. Še vedno bo pa tam največ trave vsakdanjika, ki nam ga določa tempo življenja.





8.	PRISPODOBE - PODOBE DUHA





Znamenja so naravne, materialne stvari, ki pomenijo nekaj duhovnega. Na primer rdeča vrtnica pomeni ljubezen. Tako pesniki uporabljamo znamenja, simbole in prispodobe, da z njimi lahko izrazimo neizrazljivo samo s pojmi. V poeziji imamo celo bogastvo možnosti, da izrazimo svoje notranje stanje s podobami iz narave. Kar je v naravi, je tudi v nas. In kar je v nas, je tudi v naravi. Morda bi lahko svoje mučno razpoloženje prikazali s pesmijo o nevihti, kot jo je narisal Velasquez na svoji sliki z naslovom Pred nevihto.

Najboljše pesmi nimajo le prispodob, ampak so kombinirane s pojmovnim izrazom. Saj prispodobe res mnogo povedo in so najboljši način podajanja snovi, ker jih bralec lahko doživi po svoje. Toda če so v pesmi same prispodobe, se nekako izpraznijo in pesniki, ki se k njim preveč zatekajo, težko dosežejo globlje učinke. Kombinacija simboličnega in pojmovnega podajanja pesmi bi lahko imela tak primer:





Klošarjev sonet

KLOŠARJEV SONET



Prazno je nebo nad mano,

veter le pekel hladi,

bitje sem, ki je ostalo samo,

izgubil svoje sem sledi.



Premajhen sem bil, da bi vedel,

kako naj se držim poti,

Bog je puhle misli zmedel,

ljubezni nisem dal, pa me tišči ...



V vekah sanjskih sem se zgubljal,

žrtev navad, strahu pred ljudmi,

napačni ženski sem obljubljal



svetost življenja, ki le še boli.

In vlečem se po cesti star, bolan,

nad mostovi svetlo sonce me skeli.





Interpretacija: Prazno nebo pomeni stanje duše, ki je sama prazna, ker ne veruje v nič dobrega. Človek, ki je izgubil svoje sledi, mora biti zelo nesrečen. Ti dve prispodobi sta pospremljeni s konkretnim opisom vzroka te nesreče. Tu smo pri etiki, ki je izgubila svoj cilj, nad mostovi žari prazno sonce na praznem nebu. Človek, ki ne zna več pogledati navzgor, ki je izgubil svojo vero v višje cilje svojega življenja, je nesrečen. Toda pesem vzbudi v bralcu ne le sočutje, temveč tudi simpatijo do propadlega človeka, ki se je izpovedal, in prav ta simpatija je ljubezen, ki bo rešila tudi to ugaslo dušo.





9.	PREPROSTOST PESMI





Vse velike stvari in dobre umetnine so preproste. Vsako stvar se da povedati preprosto. Toda pesem mora povedati več, kot bi bilo preprosto povedano bistvo pesmi, ne pa manj. Zato pesnik išče izraz, ki bi bil najbližje resnici, temu, kar se res dogaja v njem. Dobra pesem najiskreneje izrazi pesnikovo najglobljo resnico. Seveda je pesnik sam zaledje svoje umetnine in kolikor zna biti preprost sam, v toliki meri bo preprosta tudi njegova pesem. Velja tudi, da kolikor je bogat ustvarjalec, toliko bogastva lahko da v umetnino. Nobelovec Rabindranath Tagore je napisal: Najdaljša pot te pripelje najbliže k sebi in najtežja vaja rodi najpreprostejši napev. Primer take pesmi:





Ko bom preplezal

Ko bom preplezal

najvišjo steno -

sebe,

bom v tihih globinah

odkril

najlepši travnik -

Tebe.



Interpretacija: Pesem govori o zorenju. Stvari morajo dozoreti, preden jih lahko oberemo kot jesenske sadove. Zorenje je tu poudarjeno bolj kot aktivna plat pesnika, vendar stvari zorijo počasi in tako, da ne vemo za to, le pokaže se, ko so zrele. Seveda pa naš trud ne more biti izključen. Stvari zorijo, čas jim daje rast, a ne brez nas. V nekaj preprostih besedah je zajeta ta resnica in obenem je vključeno trdno zaupanje, da bo pesnik našel svojo ljubo, ko bo za to zrel. Že zdaj se je pripravljen potruditi, da bo pripravljen na srečo, ko bo prišla. Prispodobe so tu pojasnjene, čeprav ponavadi ni tako. Vendar prav ta pojasnila dajejo pesmi poseben čar in pečat.





Tudi daljše pesmi so lahko preproste, tako po zgradbi kot po vsebini. Pomembno je, da skupki besed postanejo novi organizmi, ki lahko bralcu nekaj dajo. Tako kot kipar iz gmote gline naredi portret, tako pesnik iz svobodne izbire besed, misli in prispodob ustvari novo pesem. Primer daljše pesmi, ki vsebuje preprostost v zgradbi in vsebini in dviguje duha:





Premagano

PREMAGANO



Telesa ostanejo spodaj.

Svet je premagan z nami vred.

Tiho se odpirajo vrata.

Angeli se sprehajajo, kjer je bila prej materija.

Oblaki niso več rdeči in nežna modrina

se plazi po stropih naših soban,

med dvoranami veselja in miru.



Domači smo si,

da je toplo v naših modrih sobah!

Sveče plapolajo in pripovedujejo

in nežna glasba polni mir,

spet je poezija povsod.

Vsi s kozarci vina, pijemo počasi,

z urejeno mero dobrega.



Tiho se pogovarjamo, čeprav vsi že vemo vse.

Vedno več veselja, a nobenega hrupa,

vedno več sreče, a se navzven nič ne pozna.

Vedno več miru vedno bolj polnega življenja,

ki se je ustavilo, da bi zaživelo trenutek.

Radi se imamo in vse je čisto,

naše želje so samo dobre

v modri dvorani pojočega miru.



Kakor je blagoslov razsvetlil temo,

tako zdaj razsvetljuje svetlobo,

vedno svetlejši smo, vedno bolj čisti,

vedno bolj mi - sami postajamo blagoslov.

In vse je belo in beli krog se širi in lepša

iz trenutka v trenutek;



beli krog postaja z nami vred belo, belo, belo …





10.	DUH OŽIVLJA





Razumevanje po črki ubija, duh pa oživlja. Pesnik, ki piše iz svojega duha, iz notranjega obilja in iz notranje nuje, bo gotovo napisal dober osnutek. In če ga bo potem še dodelal, bo nastala dobra pesem. Črka, torej beseda zaradi besede, sama sebi ne more biti namen. Na ta način bi nastala prazna leporečja, kopice inflatornih besed, ki ne bi nikomur dale ničesar. Samo kar pride iz srca, se lahko dotakne srca. Zato lahko mlademu pesniku rečemo, da ni dobre ali slabe pesmi, je samo njegova ali pa ni. Če res prihaja iz njega, potem mora začarati bralca s svojo iskrenostjo in izvirnostjo. Pri bolj izkušenih pesnikih govorimo o prepoznavnosti. Že po stilu in naravnanosti vsebine lahko vemo, kdo je napisal neko pesem, ne da bi prebrali ime. Primer:





Nosi me

NOSI ME



Nosi me nevidna sila,

visoko trepetam nad vsem,

bojim se, ker ne vem, kam grem,

brez vzroka so mi zrasla krila.



Moj jaz je trepetava slutnja skrila,

ni ga več, jaz sem bohem,

držim se tal, a previsoko sem,

da bi me zemlja umirila.



Trdno držim se svoje korenine,

a v rokah duše je vse manj moči,

vse bolj višina vabi me, žari,



pogled vse bolj uprt je v sinjine,

ta svet me vse manj skrbi,

ko se strga vez, duša poleti …





Interpretacija: To je pesnikova prepoznavna pesem. Pravijo, da strah gleda nazaj, skrbi okoli, vera pa v višave. In prav vera lahko premaga strah in skrbi, vedno trdimo, da mora človek gledati kvišku. Ne da bi bil didaktičen, pesnik uči bralca s svojim zgledom, ker v tej pesmi govori o sebi, o svojem presežnem pogledu na svet in nase. Verzi domišljeno povzemajo njegov način mišljenja in odnosa do stvari. Bralec ne glede na prepričanje lahko začuti, da je vsak človek rojen za nekaj več. In tu se začenja pot duha. Kdor seje v meso, bo žel od mesa. Kdor seje v duha, bo žel od duha. Tako piše v Svetem pismu. In še piše, da je duh tisti, ki oživlja, meso ne koristi nič. Tako kot meso ne koristi, tako tudi beseda ne koristi, če v njej ni duha.





11.	FILOZOFIJA V POEZIJI





Vemo, da od poezije ne pričakujemo samo lepih besed v lepo urejenem ritmu, ampak naj bi nas vsebina nagovorila tako, da v nas pusti ne le estetsko, ampak tudi miselno in duhovno sled. Vsak res dober pesnik je tudi mislec in tako lahko da bralcu več kot le estetski užitek. Pesnik, ki iskreno išče in piše, mora vplesti v poezijo duha modrosti in presežnega. Iz njegovih pesmi mora žareti tisto več. In to se da doseči s kombinacijami misli in podob, ki nagovorijo bralca h globljemu razmisleku. Ne prežamejo ga le z zunanjo, ampak tudi z notranjo lepoto. Vrh filozofije je za človeka čista etika. In če jo zasledimo v pesmi, ne kot nauke ali moraliziranje, nas ta etika lahko navduši in popelje na višje stopnje spoznanja. Tisti, ki moralizirajo, samo prepisujejo dejstva o tem, kaj je prav. Pesnik pa najprej živi svojo etiko, potem šele pride do zapisa preko prizme njegove notranjosti. Tako indirektno upovedana etika je potem prisotna v pesmi in razsvetljuje bralca. Primer:





Oblak

OBLAK



Na poti sem zašel v oblak.

Topel in prijeten je bil,

moral sem postaviti hišo,

da je oblak lahko stanoval pri meni.

Stene so ga branile pred požrešneži.

Nisem odpiral oken, da ga ne bi odpihnil veter.

Ko sem odhajal od doma, se je držal moje kože

in moje obleke in moral sem skrivati oči,

da ga ne bi ranili. Ko sem se veselil,

sem moral paziti, da ga ne bi s smejanjem razgalil.

Dajal mi je toplino, varnega sem se počutil ob njem.

Hiša pa je bila zaprta, prijatelji niso več hodili k meni.



Ostal sem sam z oblakom, si krajšal čas s pesmimi,

ki sem jih pisal o njem. Rekel sem mu: Jaz.

In nikoli si nisem upal iz hiše brez njega,

saj se brez jaza ne da živeti. Tako sem mislil.



Potem sem nekega dne bral pismo,

ki je prišlo od nekod iznad oblakov.

Naročalo mi je, naj se odpovem samemu sebi,

da bi lahko ljubil.

Ne vem še, če ne bom nekega dne

odprl oken, ko bo najbolj pihalo.

Ne vem, če bom še skrival oči.

Ne vem, če ne bom nekega dne pustil svojemu veselju,

naj se razigra, pa čeprav bo topli oblak razočaran odšel.





Interpretacija: Jasno se vidi, da gre za pesem s poudarjeno etično razsežnostjo. Če je egoizem najmanj etičen, potem je notranji duhovni boj proti njemu najbolj etičen. Bralca, ki mu je do resnice in je dobronameren, pesem potegne za seboj. Vključi se v boj in ni le zunanji opazovalec, ampak sledi zgledu pesnika. V njem se rodi želja, da bi se tudi sam tako boril in ta želja ostane v njem v velikem prepletu njegovih notranjih prepričanj in odločitev, ki se bodo nekoč pokazale v dejanjih. Na ta način je poezija svetotvorna, kakor pravi Spomenka Hribar v svoji študiji o Srečku Kosovelu. Pesem ne le lepša, ampak tudi izboljšuje svet. Pravijo, da je poezija podaljšana roka filozofije. Saj res filozofija zajame le razumsko stran človeka, poezija pa tudi čustveno, doživljajsko in duhovno stran.





12.	USTVARJALNI NEMIR





Človek je v sebi najsrečnejši, če je v njem mir s seboj in z drugimi. Toda ta mir je zelo težko doseči. Leta in leta prizadevanj in zorenja so potrebna, da človek odkrije, kdo je, kaj je in za kaj je. Mislili bi, da je ustvarjalni nemir nasprotje tega miru, toda ne drži. Umetnik lahko ustvarja le iz napetosti, ki spremlja njegovo notranjo harmonijo. Zanimivo, da nikoli ne moremo pisati, če nimamo v sebi vsebine, ki bi jo zapisali. Včasih res ni ničesar, toda ko pride vsebina, ko se nas nekaj dotakne, takrat imamo naenkrat snovi dovolj. Le prepoznati jo moramo in to je možno le, če v nas kraljuje krotki mir, ki je nasprotje divjemu prekrivanju notranjih vsebin z veseljačenjem ali razmišljanjem. Mir nas nujno pelje k resnici o samem sebi. Zahteva trenutke tišine in takrat spoznamo, kaj je v nas. Tako se notranji mir in ustvarjalni nemir ujameta v ustvarjalno dejanje. Naslednja pesem je primer nemira, ki je govoril v miru in tišini:





Iskanje

ISKANJE





Kaj ne bom nikoli tebe našel, varni dok?

Bom vedno zmeden begal med pojavi?

Se moj beg in boj nikoli ne ustavi,

ne bom nikoli rekel: tu si, moj Bog?



Nemiren hodim po poteh brez konca,

sključen od udarcev, oslabljen od ran,

teža začenja in konča moj dan,

kot da ne bom nikdar več našel sonca.



A več kot upanje je v mojih prsih,

trdno zaupam, da si tu nekje,

k tebi stremi in koplje se srce



in išče te v drugih srcih.

Tiho k tebi dvigam, približujem se,

samo da tega nihče ne ve …





13.	LJUBEZEN IN POEZIJA





Ljubezen je vse. Vse je iz nje nastalo in vse je ljubezen in vse se vrača v to veliko ljubezen. Utrinki ljubezni, ki jih začutimo z našimi zastrtimi očmi, so poezija v širšem smislu besede. Ko te utrinke pretvorimo v materialno obliko pesmi - ali kake druge umetnine - je to poezija. Če v umetnini ni te prvinske ljubezni, ni umetnina. Primer ljubezni v pesmi:





O, nežni sij

O, nežni sij

nadčutnega,

ko se tragika samote

prikaže iz sivine!

Ko barve iz globin

plodijo misli in duha!

In ko z višin neba

začutiš,

da je vse le darovanje …





Interpretacija: Brez ljubezni ta pesem ne bi mogla biti napisana. Gre za konkretno ljubezen, ki jo je pesnik moral prav fizično čutiti v sebi in je to opisal kot barve iz globin. Ljubezen je začutil v tihoti samote in se povezal z Absolutnim, ki je navsezadnje ljubezen. Ljubezen vedno nosi etično razsežnost. In pripravljenost avtorja za darovanje je odgovor, ki ga ta ljubezen pričakuje.





14.	UČINEK PRESENEČENJA





Mnogokrat poante na koncu pesmi le povzemajo ali nadaljujejo in krepijo osnovno misel. Močan učinek pa se da ustvariti z nenadnim nepričakovanim obratom. Presenečenje pretrese bralca in ga zbudi iz njegove lagodnosti. Da mu misliti in v njem zbudi globoka vprašanja. Če pogleda pesem nazaj in jo še enkrat prebere, kar je vedno priporočljivo, najde v prvem delu rešitve na vprašanja in prazen prostor, poln duha. Obrat na koncu pesmi je lahko tudi humoren in duhovit, vendar tega duha ne smemo zamenjati z globokim duhom resne pesnikove izpovedi. Duhove, tudi tiste, ki jih odkrijemo v poeziji, moramo razlikovati. Eni igrajo na struno naše slabotnosti, drugi gredo v širino in pritrjujejo naši navezanosti na ta svet. Le vzvišeni, tisti, ki nas obračajo navzgor, nas pomirjajo, tolažijo in nam dajejo veselja in upanja, so pravi. Ti duhovi prave poezije so prisotni v velikih delih slavnih mož in žena in zato so se njihova dela ohranila. Vse drugo odplavi čas.

Primer pesmi z duhom, ki vzpodbuja in takim, ki na koncu preseneča:





Tiho jutro

Tiho jutro

se razteza

od obzorja do neba,

samo veter ga pozna,

saj je zapihal do neba,

kjer se srečujejo

pot in misel,

hrepenenje in odmev srca …



V tihem jutru

prav do konca čutiš,

kje se pot konča …





Interpretacija: Pesem obljublja vse. A na koncu zabije klin s spoznanjem da se bo to vse: končalo. Prvi del pesmi opisuje lep trenutek, ko se v višavah pesnikove zavesti srečujejo pot, misel, hrepenenje in odmev… a na koncu spozna, da so življenje sanje in da se bo lep trenutek razblinil v neko drugo stanje. Presenečenje je v tej pesmi manjše, ker logično povzema vsebino prvega dela pesmi. A kljub temu zabije klin v bralca, zavest o smrti, ki je v tišini jutra še bolj prisotna. Duh prvega dela pesmi poje o lepem jutru, presenečenje na koncu pa pušča bralcu odprt prostor njegovega lastnega pogleda na motiv.





15.	PERSONIFIKACIJA





To je še ena možnost, prijem, ki poveča pesnikovo svobodo izražanja in pripomoček, s katerim lahko uresniči svoje sporočilo. Evropska kultura je kultura osebe. Človek je predvsem oseba, ima ime, in pesnik lahko na novo imenuje in poosebi tudi stvari in pojme. Če se lahko gospodinja pogovarja s svojimi rožami (in pravijo, da potem bolje uspevajo), in če se šofer pogovarja s svojim avtom, ko ga ta pusti na cedilu, zakaj ne bi žlahtna pesnikova duša nagovarjala Sonca, Lune, oblakov, zvezd, lepote, ljubezni? Pesnik lahko svojo osebo in njene lastnosti vnese v stvari in pojme, s tem razširi svoj krog prijateljev, in glej čudo: stvari mu odgovarjajo. Kolikor se že čudno sliši, ljudje smo in vsaki stvari lahko damo ime in s z vsako stvarjo se lahko pogovarjamo.

Primer nagovora lepoti:





Dviguješ se iz dialektike sveta

Dviguješ se iz dialektike sveta

vsa polna in bogata,

iz barv zemlje in neba si, zlata,

ko pobegneš iz diade do neba.



In čakaš, da te oko opazi,

večno v zgovornosti nebes,

trpiš kot solza ujeta v stez,

dokler svetloba te ne oplazi.



Red pod nebom, tihi čas,

vesolje se razteza v neskončje,

meglice zvezd v razkošje,



lepota čistih zvezd valuje

v svetli nežni tihi noči -

njihova moč je v nemoči.





Interpretacija: Pesnik personificira lepoto in jo nagovarja, kot bi bila njegova dobra prijateljica. Poje ji hvalnico, saj je očaran od velike modrosti, ki jo lepota nosi v sebi. Če bi se človek sredi mestnega vrveža ustavil pri semaforju in se z njim pogovarjal, bi se mu smejali. Ta žlahtni pristop k lepoti pa je sporočilo bralcu in ne lepoti. Ona ne potrebuje hvalnic. Potrebuje jih človek, da se spomni na to, kar že dolgo prebiva v njem.





16.	IZRAZITI NEIZRAZLJIVO





Nihče ne more izpovedati toliko, kot doživlja. Količina občutkov, misli in občutij, ki jih človek kar naprej prejema, je tolikšna, da tega nikoli ne bo mogel do konca izraziti. Toda človek se mora izražati, če ne, bi znorel. Van Gogh je izjavil: Če ne bi slikal, bi znorel. Zgoščen izraz celotne človekove osebnosti je lahko umetnina. Sposobnosti našega izražanja so seveda omejene. Toda skozi naše umetnine lahko proseva resnica, ki smo jo zgostili prav v umetnino. Vsaka naša stvaritev je seveda nepopolna in le delno se lahko približamo idealnemu izrazu svoje resnice. Nekdo je napisal, da pesnik vse življenje piše eno samo pesem, čeprav je lahko pesmi, ki jih je napisal, na tisoče. Primer:





Počitek

POČITEK



S polnejše

barvitim svetom

se zliješ,

ko odmisliš

svojega -

v obokano nebo

iz rož ...





Interpretacija: Človek postaja večji, ko postaja manjši. Tudi zorenje je proces, v katerem rastemo tako, da se manjšamo. In ko pesem ponudi bralcu, naj odmisli svoj svet, mu tudi obljublja, da bo našel lepšega, čudovitega kot nebo iz rož. Ni zaman naslov te pesmi Počitek. To, kar naj bi bralec naredil, se da narediti le v stanju počitka, miru in tišine, z lepo mislijo na nek drug svet, ki ni naš, poln skrbi, opravkov in težav, ampak tak, ki nas zasanja v nekaj drugačnega. Lepota tega neba ni izrazljiva z nobenim sredstvom, a je vendar tu izražena.





17.	POMEN IZRAŽANJA





Vsako bitje se izraža. In te izraze v naravi vedno neko drugo bitje sprejema in razpoznava. Prav tako je v umetnosti. Pesnik se izraža bralcu, da bi ga obogatil s svojo izkušnjo. Prihaja do svojevrstnega dialoga, kjer sta oba udeleženca udeležena tako aktivno kot pasivno. Prenos informacije je v umetnosti prenos duha. Ko izrazimo svojo ljubezen, pričakujemo ustrezen odgovor. Ne zanima nas kraj in čas uslišanja te ljubezenske prošnje, ki jo kot molitev prepuščamo in jo izročamo višjim silam. Primer take pesmi:





Prijateljici

PRIJATELJICI



Vem za tvojo bolečino,

nemočen jo v sebi nosim.

Morda za lastno srečo prosim,

a vem, ker umikam se v tišino.



Del tebe sem in me boli,

pa saj ne nosim svoje teže,

tvoj greh kot nož v meni reže,

in, vem, tudi moja bolečina v tebi ždi.



Nihče ni sam z obupom, težo,

nihče ne nosi svojih le skrbi,

v meni tvoja misel zdaj gori,

Bog je v oklepu mojem našel režo …



Ko sem sam, sem bolj s teboj,

najinih poti ne motijo besede,

zaupava si koščke svoje bede,

le tako, da tiha sva nocoj.



Bolj ko živiva, bolj te ljubim,

prijateljsko, saj moških ni, ne žensk,

ni igric, ne strasti, trga ljudi, ne cen,

vse, kar morem - svojo srečo ti obljubim.





Interpretacija: V pesmi se pesnik izpove svoji ljubici in obema postane jasno, da se je njuna ljubezen dvignila na duhovno raven. Sporočevalec izrazi svoje opažanje razvoja ljubezenskega odnosa, bralka mu sledi in prejme sporočilo, ne glede na to, kako ona gleda na ta isti ljubezenski odnos. Toda ker je med njima že prej bil vzpostavljen dogovor o prijateljski obliki ljubezni, je ta s to pesmijo posvečena.





18.	DVOM IN GOTOVOST V POEZIJI





Dvom in strah nista le hromitelja umetniške dejavnosti. Sta nujen spremljevalec žlahtne duše, ki ne verjame takoj vsemu, ki ne gre na prvo žogo svojih misli in hotenj, ampak vse previdno pretehta in šele potem ukrepa. Včasih mora človek dolgo čakati, da se dvomi razblinijo. In medtem veliko razmišljati. Še bolje je, če takrat moli. Nek svetnik je napisal: Če molim, se čudeži dogajajo, če ne molim, se ne. In vsaka pesem, ki nastane iz tehtanja med dvomom in gotovostjo, med resnico in sanjami, med svojskostjo in tujostjo, je majhen čudež. Čudeži pa imajo moč, da začarajo in vzbudijo v bralcu nove čudeže, majhne, kot so očaranost ali nova svobodna misel, ali velike, kot je na primer sklep, da se bo bolj zanimal za svojo dušo, in se morda celo poboljšal. Velikokrat lahko bralec črpa iz dvomov in njihove žlahtne razrešitve pisca in se iz pesmi veliko nauči. Taki poeziji bi lahko rekli, da je uporabna. Požlahtni bralčevo dušo. In tudi to je namen poezije. Primer tehtanja med resnico in sanjami:





Tehtnica

TEHTNICA



Življenje tehta s preobilnimi bremeni,

iz lahkote izvira in se vanjo bo vrnilo,

vse, kar živi, zato po lahki teži hrepeni -

in najde jo, ko z bremenom svojim zaživi.



Vse hoče le lepoto in ljubezen užiti,

pretentati bolečino, ki si sâmo jo zada,

mimo svoje krivde iti,

kot da bo pridobilo, če se ji ne vda.



Če zaprem oči in ne vidim svoje bolečine,

zanikam sebe, svoj obstoj,

hodim po poteh veselja - čas pa mine.



In ko blodim, se rešujem tam, kjer ni rešitve,

namesto da zazrem se v oči

svoji teži, ki jo tehtnica drži ...





Interpretacija: Pesem na videz bolj pripoveduje o tehtanju, kot bi tehtala sama. Toda ko se bolj poglobimo vanjo, se začuti bolečino negotovosti pisca in tu dobi pesem tudi izpovedni pomen. Obenem pa nakazuje rešitve, ki se z njimi bralec zlahka identificira. Rešitev je tu nakazana kot soočenje z realnostjo, in res: šele ko človek sprejme resničnost takšno, kot je, lahko zaživijo njegove sanje, prečiščene v mlinu sveta in na tehtnici njegove vesti.





19.	USTVARJANJE ODPRTEGA PROSTORA





Vsaka pesem mora dihati - pustiti bralcu, da si ustvari svoje mnenje, sliko, podobo, da v njem zaživijo prispodobe, da mistično spregovori beseda, ki je gotovo manj, kot tisto, kar bralec prebere. Če pisec iz svojega bogatega zaledja zgosti vsebino in duha v pesem, mora pesem spet vzbuditi v bralcu novo kvaliteto v njegovem zaledju in mu vzbuditi novega duha. Duh pa je tam, kjer se konča materija. Ko se pesem umakne iz bralčeve zavesti, naj bi pustila v njem prijetnega duha svobode in prijetne nedorečenosti, ob kateri lahko bralec še premišlja. Pa tudi če ne bi premišljal, se je prebrano gotovo zapisalo v njegovo podzavest. Seme je vrženo, zrasel bo hrast, pa najbrž nikoli nihče ne bo vedel, da je seme zraslo iz pesmi.

Odprt ali prazen prostor mora pesem dati zato, da s svojim koncem lahko zazveni v polno. Primer puščanja praznega prostora:





Korak, do zdaj neznan

KORAK, DO ZDAJ NEZNAN



Srce, kako si majhno, kadar misliš,

in kako veliko, ko se odpreš v dan -

iz spoznanja smisel je na novo darovan,

brez vezi …, ki jih odmisliš …



Ko se zaprem v svoje sanje,

postanem mrk, žalosten in sam,

s svojim jazom do globin zaznamovan -

ni stvari, ki verjel bi vanje …



Ko ujamem se v samoto,

ko zavem se, da sem čisto sam,

poiščem v sebi spet dobroto,



naredim korak, do zdaj neznan.

Čutim tiho, da spet polno je srce,

kletka odpade, korak ne ve, kam gre …





Interpretacija: Korak, ki ne ve, kam gre, in tri pikice. Vsakdo ima tako izkušnjo, vsaj iz svoje iščoče mladosti. Prva dva verza pesmi sta programsko zastavljena, nadaljevanje je izpovedno, zadnji verz pa nakazuje rešitev, ki je v odprtosti, ki razreši kletko slehernikove notranjosti.





20.	NAKAZOVANJA





Namigi, ki vodijo bralca naprej po njegovi lastni poti, na pol povejo, na pol zamolčijo resnico. To v pesmi zelo redko izpovemo direktno. Tâko upovedovanje prej ubija duha kot bi ga tvorilo. Zato ima pesnik neverjetne možnosti zamolčevanj, ki povedo še več. Pravijo, da se dobre pesmi bere med vrsticami. In take kombinacije verzov - izdihov pesnikove duše so lahko stopnjevane v pesmi, ki daje in daje in ne neha dajati.





Blagoslovljen boš

Blagoslovljen boš

na mostu,

ki se bo zrušil.

Sam ne boš vedel,

odkod blagoslov

na zrušen most

in izmaličeno telo.

Blagoslovljen boš,

ker si se celo življenje

oziral na križ.

Tudi tokrat

se boš ozrl.





Interpretacija: Videz pesmi je tak, kot da je v njej vse povedano, kot da je sestavljena pravzaprav iz ene same trditve. Toda to je le materija pesmi. Poglejmo, koliko je nakazano v njenem duhovnem telesu: Z neomajnim upanjem pesem razrešuje odnos do smrti slehernika, ki je pripravljen slediti svetlobi na svojem prehodu v večnost. Ne bo vedel, od kod blagoslov. Tu je prazen prostor, ki dviga bralčevega duha kvišku, proti nebu, potem pa ga še podpre v njegovi zemeljski razsežnosti, čeprav jo zapušča. Presežnost pesmi je v veri v presežnost življenja.





21.	KO SE VSE SESTAVI





Nekdo je zapisal, da so pesmi zapisi najvišjih trenutkov najboljših ljudi. Najvišji trenutek je v naši izkušnji takrat, ko se sestavijo dejavniki in okoliščine življenja v sintezo dobrega počutja, notranjega miru, tišine, stika s seboj, ko zapoje duša v radosti ali notranji bolečini. Težko je soditi, če so umetniki najboljši ljudje. Imajo pa gotovo lastnosti, ki so pri drugih manj izražene. To so občutljivost, intuicija, vizionarstvo, sposobnosti izražanja, razmišljujoča naravnanost, sposobnost ljubiti, ukvarjanje z zadnjimi vprašanji življenja, privzdignjenost, pogled kvišku.

Najvišji trenutki so gotovo duhovne narave. Ti že mejijo na mistična spoznanja in zrenja, čeprav so lahko zelo preprosti in čisti, morda doživljeni v najbolj vsakdanjih trenutkih dneva. Primer take pesmi:





Mir je

Mir je,

mir,

poslušam ga,

jutro je,

a je tih večer …





Interpretacija: Ponovljena beseda mir poudarja doživljanje brezčasnosti v lepem trenutku, ko se šum sveta umakne iz zavesti. Pesnik posluša samo še breztelesni del sebe in sveta, dviguje se v oblake v jutru, ki ima v sebi toliko polnosti, kot da je že večer. Okoliščine so harmonične, pesnik začuti svojo notranjo harmonijo. In prav tako bralec.





22.	USTVARJALNO MIŠLJENJE





Po Gestalt psihologiji gre proces ustvarjalnega mišljenja po več fazah: 1. Preparacija ali priprava - ko človek pripravi snov in vprašanja. 2. Inkubacija ali shranitev - ko na vprašanja pozabi in jih prepusti podzavesti. 3. Iluminacija ali razsvetljenje - ko se mu nenadoma in nepričakovano pojavi razrešitev vprašanj. 4. Verifikacija ali preverba - ko preveri, ali je ta rešitev realna in učinkovita.

Če hočemo dobro pisati, moramo prepustiti podzavesti, da predela naše vsebine in jih zaokroži v procesu iluminacije. Taka razsvetljenja se nam bodo po dobrem počitku sama dogajala, ko bomo iskreno zapisovali svoje notranje dogajanje in vsebine, saj se ob pisanju misli tako zberejo, da nam takrat prihajajo v zapis najboljše besede, verzi in pesmi. Primer pesmi, ki je nastala kot sad ustvarjalnega procesa mišljenja:





Prelepi večer!

Prelepi večer!

Kdo te je ustvaril?

Kdorkoli je bil -

kako te je moral ljubiti!



Ti si on sam,

le obdal si se

z vsakdanjostjo.





Interpretacija: Tega, da je bil prelepi večer lahko ustvarjen samo iz ogromne ljubezni, tega človeška glava ne more ugotoviti samo z razmišljanjem. Veliko duhovno zaledje, veliko časa in izročitve - počitka je bilo potrebno, da so nastali ti verzi. In že z vsem tem ne bi bili zapisani, če se pesnik ne bi nekega večera ozrl v obzorje z oddaljenimi lučmi in žarečim temno modrim nebom, počakal in tiho izgovoril te hvalnice sam pri sebi.





23.	IZKUSTVO IN PESEM





Pesnik s svojo veliko občutljivostjo boleče, a na trenutke tudi zelo osrečujoče doživlja svet. Vtisi se nabirajo, te spremljajo razmišljanja, molitve, nove življenjske situacije položaji, čustva, čutenja in bolečine. Toda sam zapis izkustva še ne bi bil pesem. V notranjosti pesnika se vse te vsebine predelajo in iz njega pridejo kakor skozi prizmo, ki belo svetlobo spremeni v mavrico, seveda, saj je bela svetloba že sestavljena iz vseh barv. Tako pesnik kaže podobo, ki se prav na njegov osebni način zamakne v videnje čez. Saj pesnik ne vidi le narave, ampak je tudi del nadnarave in v svojih najvišjih trenutkih lahko pogleda na svoje življenje in življenje sveta od zgoraj. Izkustvo lepote je zapisano v naslednjem primeru:





Tih in prosojen mir razdajaš

Tih in prosojen mir razdajaš -

mirno odsotnost hrupa in gorja,

tih vetrc blago v srce pihlja

in ko vate se ujame, ga od povsod obdajaš.



Kakor sanje hodiš, kot dekle,

ki je pravkar pozabilo nase,

kakor misel si, ki se vrača vase,

kot modrec, ki ničesar več ne ve.



Breztelesna si telo uresničiš,

čas ob tebi čisto tiho gre,

pozabiš na vse, zamakneš se,



kot vir ljubezni s strupom pičiš,

in potem vse tvoje je,

vse umiri se v nežno upanje.





Interpretacija: Pesnik nagovarja lepoto samo. Izkustvo je tu nesporno, le da ima v zapisanem presežen značaj. Materija se umakne breztelesnosti in zasije duh, lepota je vir ljubezni, ki piči s svojim strupom in postane vse njeno. Lepota je povezana z mirom, modrostjo, brezčasnostjo, pozabljenjem in ljubeznijo. V piscu so se ti pojmi združili in ustvarili po dialektičnem pravilu novo sintezo.





24.	LEPOTA JEZIKA





Pesem je neke vrste sporočilo, toda šele privzdignjen, svečan jezik ji daje poetično komponento. Človek je bitje, ki ima v sebi potrebo po obrednem. Iz marsičesa si v življenju delamo obrede, to je torej v naši naravi. In poezija je po izvoru prav obredna umetnost, nastala je iz obrednih plesov in petja. In tega ji ne smemo kratiti. Ko imamo pri poeziji na razpolago le svoje notranje bogastvo, tišino, svojo etiko in iskrenost, pa še list papirja in besede, nam prav vzvišenost izraza pomaga, da lahko z njo izpovemo nekaj višjega. Bralec nam bo rad sledil v tem obrednem poskusu poleteti v nebo in od tam videti svoj motiv. Saj je v vsakem človeku potreba po višjem, očiščujočem in katarzičnem, mističnem in torej bolj resničnem. Primer vzvišenega jezika:





Ti si meni dar

TI SI MENI DAR



TI, prav Ti, rojena iz Sonca

v podobnosti razlik med nama,

vsak sva najbolj Jaz, kadar sva sama,

a s Ti preseževa življenja konca.



TI SI, poklicana k bivanja svetosti,

že Tvoj obstoj je sreča zame,

ko pa se še bližina vname,

vztrepetava v angelski radósti.



TI SI MENI, ki sprašujem,

kdo sem, kaj, čemu, zakaj,

vsevedno lep cvetlični gaj;

z iskanjem vred se Ti darujem.



TI SI MENI DAR prelepe poezije,

drhti naj najino veselje,

ko pot življenja naju skupaj pelje;

ob Tebi se skrivnostni Jaz razkrije …





Interpretacija: Pesnik na vzvišen način pripoveduje o odnosu med dvema osebama, ki je očitno vzvišen odnos, toda ne v slabšalnem pomenu besede. Bogastvo teh dveh oseb je zajeto s prečiščenim jezikom, ki se v ničemer ne spusti na vsakdanjo raven. Če je kaj resnično vzvišenega in žlahtnega na tem svetu, je to gotovo ljubezen, v kateri lahko dva rasteta drug ob drugem in se odkrivata vedno na novo.





25.	SVETO V PESMI





Za pesem gotovo ni dovolj, da govori o svetem. Sama mora biti posvečena in biti mora izraz nečesa svetega, pa naj bo to stanje piščeve notranjosti ali kake zunanje lepote, ki zasluži izraz v pesmi. V današnji potrošniški družbi se razrašča stanje duha, ki mu nič ni sveto. To se čuti tudi v stanju sodobne kulture. Toda prava poezija bo še vedno ohranila neomadeževano čistost izraza, sveto vzvišenost sporočila in vedno novo izvirno etiko svoje filozofije. Primer take pesmi:





S tistim delom

S tistim delom

svojega molka,

ki ga še nikoli

nisem umazal,

sem ti rekel:

Še pridi!





Interpretacija: Očitna je piščeva etična nota, s katero posveti vso svojo pesem. Molk, ki bi lahko pomenil praznino v odnosu, je tu molk, ki pomeni iskreno ljubezen. Marsikaj je moral pisec izključiti, da je našel bistvo svojega odnosa. Zato je tu cela pesem en sam zlati rez, ki ne bi prenesel nobenega spreminjanja. Obenem je pesem zapis etičnega dejanja, saj govori v preteklem času, o notranjem dogodku, ki je polnil pisca in osebo, na katero se pesem obrača, in tako polni tudi bralca. Sveto se je uveljavilo v majčkenem delčku sveta. Toda svetega je več, kot se vidi navzven. Zato ta pesem bralcu vrača vero v dobro in v človeka.





26.	MOTIVACIJA ZA PISANJE





Pravi pesnik je predvsem notranje motiviran za pisanje. Pravo pisanje je vedno pisanje iz notranje nuje. Dnevi, ko napišeš lepo pesem, so lepi, veseli dnevi. In dnevi, ko ne moreš pisati, so temni in težki. Po tem lahko ustvarjalec ve, ali je rojen za pisanje in ali je pisanje res njegovo poslanstvo ali del poslanstva.

Seveda je za vsakogar dobro, da piše, saj se s tem odpre in mu je lažje. Ukvarjanje z umetnostjo je zelo sproščujoča in ustvarjalna dejavnost, pri kateri človek spoznava samega sebe, se interesno druži, in prav množičnost pesnikov, slikarjev, glasbenikov in drugih to dokazuje. Primer pesmi, ki govori o nuji pisanja:





Pesem

PESEM



Iztrgal te bom iz sebe,

da bom lahak, kot si lahkotna ti.

Plazila si se kot kača po mojem močvirju,

ko sem te poljubil s peresom,

si zasijala kot princesa

in umirila moje zamolčane strasti.

Ko sem izpovedal tvojo moč, si postala moja moč.

In v radost si spremenila moje tokove,

ki so se dolgo pretakali pod površino.

Moraš na plan, da iz zemlje požene roža,

da jo obsije sonce, da se umirim.





Interpretacija: Pesnik želi biti lahak kot njegova pesem. Zato jo na vsak način mora ustvariti, pomagala mu bo in ga dvignila iz globin njegovega močvirja. Jemlje jo osebno, ne le kot duha, ki ga bo odrešil njegove teže, ampak kot osebno spremljevalko, ki jih je pesnik sicer poln, prav njo pa je izbral, saj ga ona najbolj odrešuje v danem trenutku. Povedal ji je, koliko moči mu daje, saj je dozorela v njem in porod - zapis bo ustvaril njo, ki je že bila v njem. Pesnik je torej globoko in močno motiviran, da ta pesem nastane, spremenila ga bo in mu dala moči in svetlobe.





27.	ZAMIKI IN ODMIKI V POEZIJI





Ko pesnik nakazuje resnico v svojih verzih, bi mu manjkala še ena razsežnost možnosti izražanja, če v pesmi ne bi uporabil možnosti zamika. Tako kot skozi debela očala vidimo okolico abstrahirano in premaknjeno v nek drugačen svet, tako pesnik skozi prizmo svoje notranjosti prikaže v pesmi, kako sam vidi zlati rez svojega doživljanja sebe in sveta. Tako prihaja do bolj abstraktnih pesmi. Bralec hitro začuti, kaj je spekulacija in kaj ima razpoznaven smisel, ki ga v abstraktni pesmi bere med vrsticami. Primer:





Mesto

MESTO



Mesto

se začudeno

nagne,

ko se

med seboj

objamejo

drugačni

od sveta ...





Interpretacija: Podoba zamika mesta se vidi kot moderna abstraktna slika, čeprav so tu mišljeni predvsem ljudje in njihovo pojmovanje drugačnih, ne pa hiše. Toda ko se drugačni objamejo, imajo tako veliko moč, da je tudi stabilnost mesta ne prenese več. Mesto se nagne v začudenju nad ljubeznijo, ki pa njemu samemu ni lastna.



Zamik se lahko pokaže kot sprememba izhodiščne ali glediščne točke. Vedno je dobrodošlo, če stvari vidimo z več plati, z več gledišč na svet. Prav poetične učinke ima lahko ta paradoksalni pogled, ki predstavi bralcu nova izhodišča za gledanje na vse, kar se dogaja v njem in okoli njega.





Od tam do tja

OD TAM DO TJA



Kot da sploh ni vesolja,

kot da le Bog živi,



kot da trpljenje uničeno

je v materije negaciji.



V mojih očeh lepota vzvalovi,

od tam do tja -



zato me tukaj ni

in le težko sprejemam svet ljudi.





Interpretacija: Pesnik v tej pesmi pogleda na stvarstvo s čisto drugačnega izhodišča, ki je morda še bliže resnici kot navaden, vsakdanji pogled na svet. Stvarstvo abstrahira v lepoto in dobroto, odmisli trpljenje, prikaže hrepenenje vsakega človeka. Preroško se dvigne nad dana dejstva in potoži, da kot tak težko živi v polresnici materialnega sveta.





28.	PREROŠKO V POEZIJI





Pesnik je obenem s poslanstvom odkrivanja lepote in resnice prerok svojega časa. Ne le mislec, tudi glas vpijočega v puščavi je, ki kaže svojemu času ogledalo in ga opozarja, kot da bi bil njegova vest. Ni dovolj, da se zanima zase in za dogajanja v svoji duši, v skrbi za svoje sodobnike razkriva napake in zablode sveta in skuša pokazati pravo pot. Dovolj je, da s svojim zgledom kaže pot resnice. Zgled je več kot didaktika, saj besede mičejo, zgledi pa vlečejo. Tudi ni nujno, da piše angažirano poezijo. Njegov tihi lirični glas naj slišijo srca in seme bo vrženo. Primer:





Dati sebe

DATI SEBE



Biti jaz

se da le

v ekstazi

pozabljenja.



Vesoljna moč,

gotovost

te preveva,

ko se daš!

Dati sebe

je najlepši krik

med tisoč kriki

hrepenenja.

In ko to veš:

se boš še naprej

bal življenja?





Interpretacija: Motiv darovanja samega sebe kot ustvarjalnega dejanja se vleče skozi zgodovino kulture že kar obstaja civilizacija. Le da se na to čudovito dejanje rado pozablja. Pesnik opozori in spomni bralstvo na ta del kvalitete življenja in samouresničenja. Saj morda sam pesnik ne more iz samega sebe kaj dosti novega ugotoviti. Tudi on ne more iznajti smodnika. Toda kot prerok spomni bralca na to, kar sam že ve, ob branju se na to spomni in mu spet postane prisotno in vredno premisleka.





29.	PISANJE KOT MOLITEV





Pisanje je molitev. Molitev naj bi bila pogovor za Bogom. Tudi pisanje je pogovor, najprej s samim seboj, potem z drugimi in tudi z Absolutom. Pri pisanju pisec prav tako kot pri molitvi zleze vase, gre v svoj lastni svet in ga razkriva navzven, obenem pa samemu sebi razkriva resnico o sebi in svetu. Pisanje je lahko prošnja, hvalnica, zadoščevanje ali zahvala. Lahko je oda in čaščenje, lahko je globoka izpoved, lahko je nagovor drugega. Tudi upor je lahko. In še marsikaj. Tako kot Stvarnik posluša izražanje naše duše, tako papir sprejema besede, ki jih počasi pišemo v razodetje samih sebe. Toda v pogovoru lahko upravičeno računamo na odgovor, pogovor ne more biti le samogovor. Zato pišoči ob izpovedi resnice prejema spoznanja, ki se lahko še sproti zapišejo v stvaritev. Iskrena globoka molitev je najsvetejše, kar se dogaja v nas. Nek učitelj je napisal: Vse je molitev. Rože in drevesa molijo k svetlobi, ptice pojejo svojemu Stvarniku, človek hrepeni in prosi. Kdor pa prosi, se mu da. In kdor išče, najde. Primer:





Saj ni treba

Saj ni treba,

da v zeleno noč

postavim svoje ime.

Saj je dovolj Tebe,

ki si bolj resničen.

Saj ni treba,

da pokažem

svojo kačjo premoč,

saj je dovolj,

da si Ti tukaj.



Nad vijolično nočjo

plavam

in Te molim,

prazen sebe,

a poln Tebe.





Interpretacija: Ta pesem je izraz globoke povezanosti pisca z nadnaravnim. Moli, ker je to dejanje lepo in posvečujoče, ne da bi iskal koristi, se predaja in izroča Ljubezni sami. Svetnica Terezija Avilska je rekla: Bog zadošča. To je skrajen izraz našega večnega hrepenenja po dobroti in lepoti, po zadovoljitvi vseh naših želja, ki jim ni konca. Pesnik najde mir v Njem, ki je edini, v katerem res lahko najdemo mir. Zapis tega visokega trenutka je preprost in iskren, je tako izraz velike želje in hrepenenja kot stanja pisca ob pogovoru, ki ga je zapisal.





30.	O PROCESU USTVARJANJA





Pri ustvarjanju gre za proces, ki zahteva leta in leta priprave. Morda ne načrtne, saj se genetska zasnova, izkušnje, vtisi, čustva, mišljenje in duhovna stremljenja tako kombinirajo skozi čas človekovega življenja, da je ustvarjalno dejanje le še posledica vseh teh vsebin. In kar hoče na dan, bo na dan gotovo prišlo samo od sebe, z nekaj ustvarjalnega napora in zgostitve. Človekova zavest je le vrh ledene gore, ki gleda iz vode, vse ostalo nam je skrito, in če črpamo od tam, vemo, kakšno veliko odgovornost imamo pri ustvarjalnem dejanju, da opravimo svoje poslanstvo in svoje dolgo nastajajoče sporočilo podamo dosledno.

Ustvarjalni proces je vedno povezan z neko posebno stisko. Ta stiska je v vestnem umetniku še večja, saj mora vedno tehtati in preverjati, ali med ustvarjalnim dejanjem vodi svojo roko prav ali ne. Bolečina je tako in tako vedno spremljevalka resnega ustvarjalca. Motiv mu je, po katerem je ustvarjalno življenje manj boleče in bolj smiselno od neustvarjalnega. Primer pesmi o ustvarjanju:





Ob platnu

OB PLATNU



Po temni dolini hodim,

po mraku še ne napojenih poti,

a o ničemer ne sodim:

pustim, da resnica sama brsti.



Čopič v koprenast lok odleti;

srečna je spet moja samota,

saj ne sprašujem je več, kaj želi,

ona sama od sebe postaja - lepota.



Barva, kontura kot ženska je tega čudeža ključ,

zamaknil bom polja, naj plavajo v vetru,

razmetal bom hiše, da najdem pesem in luč.



Ves svet, vso resnico bom videl na novo,

iz hrepenenja in iz strasti na novo naj zažari,

tu v meni naj dobro spet se rodi - ab ovo!





Interpretacija: V zapisu ustvarjalnega zanosa je očitna umetnikova osrednja naravnanost - resno podati svojo vsebino, resnično ustvariti umetnino, ker je ta v njem in ker je pri tem njegovo ustvarjalno dejanje tudi etično dejanje. Umetnina bo spremenila tudi umetnika samega, to od nje pričakuje, in zato ima moč spremeniti tudi svet okoli sebe. Osnovni motiv: več dobrega se bo uresničilo po njegovem trpljenju, zanosu, ki gre skoraj do žrtvovanja.





Še en primer:





Iščem barvo

IŠČEM BARVO



Prazno, tiho, belo platno opazujem,

s strahom, kakšno barvo bom rodil;

dolgo že v globinah takšno snujem,

ki bi jo angelu in nebu podaril,



ki bi presegla moje čutne sanje,

ki v njej moj duh bi se očistil in umil,

ki oživela bi v pričevanje

silnega duha lepote, ki sem ga užil.



Platno niha v vetru, čopič zaihti,

slika je že tam, kjer je še ni;

iz bolečine iztiskam barve radosti.



Iz mraka padajo sokovi zvezd v belino;

Angel, zdaj pomagaj, v meni vre -

ko izpojem, k tebi se umaknil bom v tišino.





Interpretacija: Proces ustvarjanja se konča z izpetjem, ko se umetnik vrne v tišino, pomirjen in tiho zadovoljen, da je dal, kar je moral dati. Zanos se umiri, ekstaza mine, katarza se je zgodila, umetnik je spet miren in čist. Začetek pa govori o strahu. Ta je nujen, saj se mora umetnik s strahospoštovanjem približati svoji nastajajoči umetnini, takrat je z njim vse dobro, ki gre do ekstaze, in odgovornost je velika.





31.	RELATIVNO IN ABSOLUTNO V POEZIJI





Seveda je na tem svetu vse relativno in tudi poezijo moramo vzeti kot takšno. Če je pesem abstrahiran povzetek nekega relativnega motiva, bo tudi sama relativna. A nekaj je v njej, kar da iz barv svoje pestrosti slutiti absolutno. Če presežno žari iz nje, potem je pesem dobra. Včasih so največje stvari v najmanjšem in obratno. Najpreprostejšemu motivu lahko bralec sam doda absolutno razsežnost in tako je namen pesmi dosežen. V veri, da je v tem relativnem svetu absolutno vedno prisotno, lahko to absolutno odkrijemo kjerkoli. Toda poznamo zgoščine in razredčine. In v pesmi naj bi se absolutno zgostilo. Kjer je sovraštvo, napuh, tam se Bog umakne. Kjer sta ljubezen in ponižnost, tam se približa in prežame dogodke in ljudi. Pa tudi stvari - in ena takih stvari je lahko pesem.





Mojstru

MOJSTRU



Hvala Mojstru

za čudovite reči.

Za čudovite ljudi.

Za padce.

In za vzpone

med preproste stvari.

Hvala Mojstru,

ko večer zadiši.

Ko zvon zadoni.

Ko grem tako globoko,

da me več ni …





Interpretacija: Zahvala v tej pesmi je največ, kar človek lahko reče Absolutnemu. Hvala za vse. In to je tudi sporočilo te pesmi, v kateri pisec sprejema sebe in svojo situacijo, takšno kot je, se umiri in reče: Hvala. Na koncu sledi presenečenje: grem tako globoko, da me več ni. Duh te ponižnosti je tako velik, da doseže neskončnost. Ta pesem je neke vrste molitev, ki dviga duha bralca od čudovitih stvari in ljudi, ki so okoli njega, k njemu samemu, v najbolj skrito kamrico njegovega srca.





32.	NOTRANJE OBILJE





Vsak dan smo prejemniki mnogih vtisov iz okolja. Ko ti v nas zazvenijo, se pojavijo misli in čustva. To predelujemo po svoje. A v nas vse, kar se dogaja, pušča neizbrisne sledi. Dinamika našega notranjega življenja je podvržena zakonom narave in duha. V umetnikih je notranje življenje še posebej bogato. Govorijo o obilju notranjih vsebin in te hočejo na plan skozi umetnine.





Ogenj

OGENJ



Ljubim, gorim,

ne morem moliti,

zakaj plamen je molitev sam po sebi;



Sprejmem ga, zakaj drugače

ne morem povezati

ognja, sebe in Stvarnika, pustim,

da me nosi vroči veter nad ognjem,

plavam v lastnih plamenih.



Preplavlja moje bitje,

ta ogenj,

močnejši je od mene,

in me vodi po nedoumljivih

poteh prostranstva.





Interpretacija: Direktna izpoved obilja je primer, kako se v umetniku dvignejo sile in energije, ki jih komaj obvladuje. Takrat je list papirja dobrodošlo sredstvo, da te energije izlije na papir. Če samo opisuje, kaj se v njem dogaja, še ne nastane umetnina. Če pa uspe del svojega obilja prenesti na bralca, je uspel. Pesem konča s širokim prostranstvom, kamor pesnik daruje svoj notranji zagon. To so poljane duha, ki znajo vsako silo in energijo obrniti prav. In bralec naj bi to začutil prav v tem odprtem zaključku.



Iz obilja se da dajati. Pri pesniku pa pride tudi do sušnih dni, ko ima občutek, da v njem ni ničesar in takrat ne more napisati niti besede. Dnevi ali meseci blokade so lahko zelo neprijetni. Mnogo ustvarjalcev takrat pade v depresijo, žalostni so, in najraje bi se zaprli v svoj svet. Toda prav taki sušni dnevi morda pomenijo fazo inkubacije, počitka, ko se v njih pripravljajo nove stvaritve.

Pesem, ki je piscu razblinila blokado:





Pesem

PESEM



Vlečem niti,

na vsaki kot balon v vetru

pesmica visi.

In vlečem,

da bi vse,

kot mati otroke zbral

v lep večer,

ko zvon doni.

A pesmi moje

veter je poslal med srca,

izgubljam nitke,

sam sem v temi …

Nekoč poslani

k meni bodo angeli

in mi peli o ljubezni,

strahu, radosti …

Takrat mi bodo dali

niti v roke, iz njih se

nova pesem porodi,

pesem, ki jo pišem,

ki uhaja mi …





Interpretacija: Pesnik je izgubil niti povezave s svojimi notranjimi pesmimi. Vsaka pesem mu je kot nek duhec, ki priplava na površje, ko je čas za to, in potem ga pesnik vključi v svoje pisanje in nastane pesem na papirju. Zato je pisanje pesmi neke vrste darovanje samega sebe drugim. Pesnik zaključuje pesem z upanjem, da se bodo niti spet združile in dajale drugim pesmi, ki jih bo ustvarjalec lahko zapisal. Čisto na koncu spet ostaja prazen prostor, prostor za bralčevega duha: pesnik ves čas piše eno samo pesem, a ta uhaja v prostranstva, daruje se, da bo pristala tam, kjer jo bo hotelo utrgati neko srce.





33.	IZVIRNOST PRISTOPA





Pesnik naj piše iz svojih najglobljih plasti. Pravijo, da gre meja med dobrim in slabim po sredini človekovega srca. In ko v sebi premaga nemoč in zažari dobro, duša zapoje in pisec lahko da del svoje notranje lepote na papir. Če se tako loteva pisanja, je popolnoma izviren, svež, nov in navdihujoč.

Odločitev za dobro je najbolj odrešujoča pesem v pišočem človeku. Notranja nagrada ga dviga v višave svobodnega duha. Človek je ustvarjen iz ljubezni za ljubezen. In ko se približa in odpre ljubezni, takrat postane bolj on, in to se pozna tudi v pesmi.





Biseri na ogrlici

BISERI NA OGRLICI



Boj se končuje in zmaguje mir,

iz sončnih žarkov tenka nitka stkana,

s sijajem vrste biserov nabrana,

enigmo zdaj rešuje in nemir.



Rane zaceljene so z odpuščanjem,

iz njih nič več ne teče kri,

nanizane na nit so kakor biseri,

svetniki gledajo jih s spoštovanjem.



Ogrnjen v kraljevski plašč sem jutra,

gledam na vzhod, odkoder Bog

rešil moje je uganke krog.



Ljubezen večja je kot svet

in mir je večji kakor duše stok;

odprt sem, vse se mi razdaja,



in ta lepota večno v meni traja …





Interpretacija: Človek se mora odpreti ljubezni in svetemu. Za vsakogar to velja, saj brez ljubezni ne more biti srečen. Pesnik izjavi: Boj se končuje in zmaguje mir …, rane so zaceljene … Lepota traja v njem, saj je večna. Kot se mora vsak, se je tudi pesnik odprl svetemu in razlika je le v tem, da je to zapisal. Vendar je vsaka pot unikatna, različna od poti drugih, in zato je, kot pot, tudi pesem izvirna.





34.	IZBRATI PRAVO BESEDO





Tako kot mora slikarja ubogati njegova roka, da verno nariše svoj motiv, tako morajo pesnika ubogati besede. Ko slikar riše črte, to pomeni bolj racionalni del slike. Ko riše ploskve, z barvami izraža svoja čustva in razpoloženja. Prav tako lahko pesnik da v pesem nekaj racionalnega in nekaj iracionalnega. Zato je dober nasvet, naj pišoči napiše vsak dan vsaj nekaj vrstic, da ohrani kondicijo za pisanje. Kondicijo potrebujemo za vsako dejavnost: za šport, za branje, za molitev, pa tudi za pisanje. Pesnika beseda uboga takrat, ko vanjo zgosti svoje notranje vsebine in jo kombinira tako, da doseže poetični učinek. Pesnik sam je zaledje svoje pesmi. Kar je v njem, je potem tudi na papirju.





Darovanje

DAROVANJE



Nalivaš mi zlata v dlani,

o, kako blešči se tvoja moč!

Ne doumem je, zato drhtim,

saj molil za drugačno sem pomoč …



V strahu trepetam, mi ne daš poguma,

v telesu bolečina je in črna noč,

obup v dvomih gre do suma,

v ničnost gledam sebe zroč.



Ti pa si mene, od nikjer nikoli nič,

povzdignil in mi sebe daroval,

zlatih, čistih žarkov si mi vlil,



ponudil mi zavezo prerojenja,

da še mnogokrat bi pal in vstal,

se zavedel svoje nemoči - in se ti dal.





Interpretacija: Pesnik zabija verze kot kline svoje resnice. Gre do ničnosti sebe in do rešitve v Absolutnem ter ga časti. Izraz je preprost, saj v odnosu z Bogom nima smisla karkoli komplicirati. Piše iz sebe, tak, kot je, tako kot je.





35.	SOSLEDJE VERZOV





Sintaksa ponuja tisočere možnosti, da se pisec izrazi. Sosledje verzov niza izdih za izdihom in vsak verz je en izdih, krik, zahvala, prošnja ali čaščenje lepega. Toda skupaj tvorijo ti verzi nov organizem, sporočilo, ki seže v vesolje bralčeve duše. Včasih pesnik stopnjuje svoje sporočilo, včasih pa le valovi v pripovedovanju, ki se steče v poanto in pusti v bralcu duha, ki je bil prej v piscu. Mnoge pesmi imajo v sosledju verzov rdečo nit pripovedovanja, bolj abstraktne pa samo z nakazovanjem ponujajo bralcu njegovo lastno interpretacijo in so zato mnogo zahtevnejše za branje. Če pesnik vplete več filozofije v pesem, da bralcu misliti. Če pa je v pesmi več izpovedi, lahko bralec ob njej doživi čustveno očiščenje in spoznanje, kako smo si ljudje različni in podobni obenem, a na dnu smo eno.





Molitev za barve

MOLITEV ZA BARVE



V globokih sanjah, med jaz in ti

epilogi nove so molitve.

Veselje, ki iz molitev zažari

preseka vozle zemeljskih noči,

prečrnih, da bi človek mogel sam -

sam s seboj prijateljstvo iskati.

Slikar je z barv obrisal patino noči,

pod pepelom našel stenj,

ki še negotovo tli,

boleče trga vezi - nemoči …





Interpretacija: Drugi del pesmi pojasnjuje pesnikovo spoznanje, da samoodrešenje ni možno. S podobo slikarja, ob kateri se pesem prelomi, nakazuje, da rešitev prihaja od zunaj, kar je že prej racionalno ugotovil. V prvih dveh verzih je prikazal poti molitve kot epiloge pesnikovih odnosov z drugimi. Drugi del pesmi je tudi izpoved pesnikovega stanja, ko ga rešitelj od zunaj rešuje v njegovih vsakdanjih bojih.





36.	GLOBINA JE LJUBEZEN





Velikokrat slišimo pohvalo za kakega umetnika, da je globok. Globlje ko gremo vase, bolj zavestno živimo in bolj se približujemo svojemu bistvu. Na dnu pa je tako in tako ena sama velika ljubezen, v kateri smo vsi eno. Človekova zavest je stičišče dveh vesolij: zunanjega in notranjega vesolja. Ne vemo, kaj se dogaja ne v enem, ne v drugem, saj se oba odpirata v neskončnost. Toda malo se prekrivata in tu je človekovo notranje življenje ozaveščeno. Mnogo vplivov prihaja v piščevo zavest iz obeh prostranosti, toda ko gremo v duhu v višino in v globino, postavljamo vertikalo svojega življenja zavestnejšo in čistejšo. Zato bi bilo napačno gledati le v lastne globine. Prav tako, če ne še bolj, so globoke višine.





Oblak

OBLAK



Zelena je

pot v molk,

vedno svetlejše

so globine,

ki jih vznemirja

tveganje

in darovanje.





Interpretacija: V pesmi začutimo vertikalo človeka, ki iz globin višin preko svoje širine tveganja in darovanja najde svetlobo v lastni globini.





37.	MODROST ČAKANJA





Nihče ne obira nezrelih sadov. Modro je počakati, da se v nas stvari izkristalizirajo, umirijo, dobijo patino, da se zaokrožijo vprašanja v nove odgovore. Kdor kar naprej brska po sebi, ne more pričakovati, da bo na njegovem vrtu kaj obrodilo. Pustiti je treba času čas in notranjemu vesolju, da se uredi v kozmos, ne pa v kaos.

Storilnostna naravnanost ni dobra. Pri pišočem lahko pride do hiperprodukcije, rezultat pa je slabša kakovost. Nekateri pesniki pišejo eno pesem leta in leta. In rezultati so čudoviti. Pri mnogih pišočih prihaja do blokad, obdobij, ko ne morejo pisati. Takrat je čas zorenja sadov. Podzavest jim ne da trgati zelenega sadja, prisili jih, da počakajo na jesen.





Tujec

TUJEC



Vse je bilo preprosto …

Ljudje so verjeli v kamne,

on jih je spreminjal v oblake.

Ni bilo poti nazaj.

Dovolj je bil pogled vase

in odneslo ga je spet

v sanjske pokrajine

na velikem otoku

sredi modrega neba.

Vse je odsevalo v njem,

a on je zaznaval le odmev.

Ni našel počitka.

Plaval je tam gori.





Interpretacija: Pesnik je po dolgem času pogledal stanje svoje duše in zapisal: Vse je bilo preprosto … Zapisal je, kako nebogljen je v svojem svetu sanj, tako, da mu je ostalo le ponižno sprejetje samega sebe in sveta takšnega, kot ga je videl. Preprosto je v duši takrat, ko oberemo sad mnogih notranjih bojev in premišljevanj. In ne smemo pričakovati preveč od sebe, čeprav lahko pričakujemo vse.





38.	POEZIJA ODREŠUJE





Pesem naj bi odreševala. To se zgodi takrat, ko pesnikov duh preko pesmi zaživi v duhu bralca. Morda gre le za pozitivno naravnano misel, ki tolaži, morda za podobo, ki pomirja, morda za iracionalno kombinacijo besed, ki odpira dušo iz njenih miselnih kalupov, morda pa nosi sporočilo odrešenja neposredno, tako, da bralcu pesnik s svojim optimizmom odpre njegovo optimistično naravnanost. Za vsako od teh možnosti si poglejmo primer:



Primer pozitivno naravnane misli, ki tolaži:





Trepet v prsih

Trepet v prsih,

iz krikov stkan;

sila topla, ki našla

pot iz globin v višine;

harmonija, ki mi poješ

hrup in šepetanja -



tvoji roki se predajam,

srečen kot v najlepših sanjah …



Primer podobe, ki pomirja:





Deževno jutro

Deževno jutro.

Svet je zasijal

kot v križišču kapelj.

Ti si kaplja,

jaz sem kaplja.

Včasih bi rad komu

dež daroval,

samo tako,

da bi mi rekel:

Ti si kaplja,

jaz sem kaplja.



Primer pisanja, ki podre nesmiselne ograje duše:





Pamet ne bo več nasprotovala srcu

Pamet ne bo več nasprotovala srcu,

šel bom od tu do tam

in povsod trosil veselje.

Razum ne bo več dušil srca;

delal bom, kar bom hotel,

tam ne bo pravil, ne strahu.

Družil se bom z jeleni v gozdu

in plaval bom z delfini.

Hodil bom po oblakih

in poljubljal dekleta.



Primer neposrednega podajanja odrešenja:





Končno sem

Končno sem

v sebi našel mir.

Vse me je bolelo.

A pod križem sem ječeč

doživel lep večer.





Pesem lahko odrešuje pisca in bralca. V prvi vrsti se lahko pisec olajša na papir, izlije svoje bolečine ali radosti; ko dobijo njegova čustva novo obliko v pesmi, jih lažje prenaša. To vidimo v vsej zgodovini pisanja poezije. Poglejmo, kako lahko izlitje čustev v umetnino razrešuje človekovo zapleteno dušo:





Mavrica

MAVRICA



Veter mi prinesel je čaroben vonj,

ki ga je vtisnil v zrak tvoj čudežni pogled

in igrivi ples telesa, ki je kot obred -

a žrtev moja je samota - vsa zastonj.



V duhu se približam ti kot rajski vili

in moje misli previhariš v nov red,

pojaviš se in v temi in megli odideš spet,

da bi me darovala skrivni sili.



Čakam, a s tvojim duhom nisem nič več sam,

zdaj vse žari v bogastvu, ki me obvladuje

in ga kot najskrivnostnejšo ljubezen prepoznam.



Saj daleč si in bogvekje so zlate rame,

ognjeni pas, tvoj ljubki glas,

a nič mi tebe več ne vzame.





Bralec, ki ga nikoli ne smemo podcenjevati, ima gotovo podobne ljubezenske izkušnje in se bo lahko identificiral s to pesmijo, posebno če je bil kdaj v ljubezni razočaran. To pa se zgodi skoraj vsakomur vsaj enkrat v življenju. Tako pesem z jasno poanto, da je ljubezen ostala v duhu, lahko razrešuje tudi bralčevo travmo. Če bi se ljubezen uresničila, bi bilo morda življenje prijetnejše in bogatejše, zdaj, ko se ni, pa je bogatejši duh in človekova notranjost.

Toda pesem odrešuje tudi na ta način, da ureja misli in čustva. Dr Anton Trstenjak je nekoč zapisal, da zrelost osebe pomeni harmonijo med glavo in srcem. Ko zorimo, vzpostavljamo red in mir v notranjosti. Toda za naše glave je to življenje prepestro in preveč sestavljeno, sofisticirano. Ko pišemo, se zgostijo naše misli in napišemo le bistvo, saj moramo med mnogimi mislimi najti abstraktni zlati rez občutij, ki jih takrat imamo. To nam uspe s selekcijo misli in ko potem preberemo napisano, vidimo, da smo res povzeli bistvo naše najgloblje resnice in ustvarili pesem. Primer take pesmi:





Resnica

RESNICA



Resnica,

ti zvita gospa!

Ti dama, opotekajoča se

po obodu sveta!

Prideš in mi ponudiš

kozarec duha,

a se skriješ pod

najmanjšo kapljo lepote -

vsega skrivnostno nedoumljivega!

Resnica -

tako se prikazuješ,

da dvomim do dna -

vsaka gotovost

je vedno dvomljiva.

Resnica - kaj, ko bi,

za mojo vero -

razkrila košček srca?





Poezija odrešuje tudi na iracionalen način. Tu človek intuitivno začuti resnico, ko jo razbere med vrsticami pesmi. Obenem doda svoj spomin, prepričanje, izkušnje in naravnanost in nazadnje se v njem razodene duh. Lepota, ki jo pripoveduje pesem, preide vanj in to lahko začuti še celo s telesnim ugodjem.

Primer take pesmi:





Ples

PLES



Kot plesalka rahlo se dotikam,

z vršički prstov na nogah,

Zemlje, prelepe strašne

in barvite - in me je kar malo strah.



Ko odrinem se od njene rame,

poletim, pozabim, da sem prah,

da so barve, vonji tudi zame,

da me drži z ljubeznijo v rokah.





Rahel dotik - in senca pleše,

skok v nebo in dolg polet,

Zemlja je umetnina, ki preseže,



kar trudi se plesati svet.

In ko mehkó pristanem spet,

pogrešam svoj najskrivnostnejši razgled ...





39.	SLIKA IN PESEM





Ko nam zmanjka materiala za pisanje pesmi v naši notranjosti, se lahko zatečemo v pisanje ob drugih umetninah, ki nam vzbujajo poetična čustva in občutke ter nas nagovarjajo. Tako kot so se razvijala različna obdobja v slikarstvu, tako se razvijajo tudi v poeziji. Vedno bolj se rušijo kalupi in okvirji, umetnost postaja vedno bolj abstraktna, in če so v realizmu slikali tako, kot so videli z zunanjimi očmi, zdaj slikamo in pišemo tako, kot vidimo s svojimi notranjimi očmi. Duh slike je lahko zelo podoben duhu pesmi, ki je napisana ob tej sliki. Podobe so le pripomočki, da izrazimo bistveno, torej sami sebe. In nazadnje je pesem, ki jo vzbudi lepa slika, zapis odseva te slike v pesnikovi notranjosti, obogaten z njegovimi spoznanji in notranjim življenjem. Primer:





Konj

KONJ



V ognju rojen je, odtod njegova moč,

konj, ki v trenutku preleti daljino,

premaga čas, preteče zgodovino

v svoje zlato hrepenenje zroč.



Zre v cilj in to postaja sam,

iskriv kot misel se blesti,

sebe daruje na oltarju radosti,

žari v soju zlate niti, že je tam …





Interpretacija: Ob kipu Roberta Strune, umetnostnega kovača, je nastala ta oda konju in njegovi presežni moči. Pesnik doda svoje videnje, toda vsak, ki pogleda kip in prebere pesem, vidi neverjetno duhovno podobnost med obema umetninama. To, kar je bilo izraženo v kipu, je spet izraženo v pesmi. Morda kdo drug vidi v kipu kaj drugega. Toda prav ta različnost je bogastvo, ki nas bogati in oplaja. Pesniški izraz likovnega dela je nov aspekt, ki da spet nekaj novega.





40.	GLASBA IN PESEM





Seveda lahko poezija obogati glasbo kot besedilo zanjo. Mnogi pesniki so pisali sijajna besedila, ki lahko razveseljujejo poslušalce. Primer:





Pepelnik in sence



Tako kot za likovno velja tudi za glasbeno umetnost: Izraziti se jo da na besedni način, s pesmijo. Bogastvo tonov in harmonij je prav tako izrazljivo z besedami. Od liričnih pokrajin Chopinove romantike, do abstraktnih zamikov Pendereckega, od alpske poskočnice kot narodne pesmi, do eksotičnih daljav enolične puščave. Pesnik tudi poje, ne le glasbenik. In prav tako lahko slikar ali baletnik poje, ko v njem zadoni poezija, ko se v njem realnost premeni v sanje. Primer pesmi ob glasbi:





Ob scherezu F. Chopina

OB SCHERZU F. CHOPINA



Srce se je zganilo.

Brezno se je zapolnilo z goro,

ki je padla vanj v mesečini.



Zdaj tiho diha v tišini -

to majhno toplo bitje

nad temo v globini.





SKLEPNE MISLI





Ne samo te, še mnogo knjig bo moral pesnik ali pesnica prebrati. Več glav več ve in ko sem v svojo knjigo Kako naj povem? vtkal svoje dolgoletne izkušnje, sem prepričan, da bodo ob pravem času zazvenele prave misli iz nje. Seveda mora biti knjiga presežena in kritično ocenjena, le tako bo človekov nemirni in iščoči duh napredoval. In v to ne dvomim. Dal sem le svoj prispevek.

Pogumno, dragi pesnik ali pesnica, če je v tebi sila, ki te spodbuja k izpovedi, boš lahko ustvaril še veliko lepega za druge in zase.





Poetu

POETU



Hrani svojo dušo in srce

s svetlobo,

enigme razrešujejo se nevede.

Raj v tebi notranje oči odpre,

iz naporov, tehtanja in teže dne

narediš si koščke mavrice.

V tišini duša jaza se zave.





IZBRANA LITERATURA





•IZ RODA V ROD DUH IŠČE POT (MLADINSKA KNJIGA, 1969)

•EDVARD KOCBEK: RANE PESMI (CANKARJEVA ZALOŽBA, 1991)

•ANTON TRSTENJAK: MISLI O SLOVENSKEM ČLOVEKU (ZALOŽNIŠTVO SLOVENSKE KNJIGE,1991)

•FRANCE VODNIK: DIALEKTIKA IN METAFIZIKA SLOVENSTVA (MOHORJEVA DRUŽBA-CELJE, 1983)

•HUGO FRIEDRICH: STRUKTURA MODERNE LIRIKE (CANKARJEVA ZALOŽBA, 1972)

•FRANCE VODNIK: SLOVENSKA RELIGIOZNA LIRIKA (MOHORJEVA DRUŽBA-CELJE, 1980)

•VLADIMIR TRUHLAR: TEMNI KARMIN (MOHORJEVA DRUŽBA-CELJE, 2007)

•MATJAŽ KMECL: MALA LITERARNA TEORIJA (MN, 1996)

•BORIS A. NOVAK: OBLIKE SRCA (MODRIJAN, 1997)

•JURIJ KOVIČ: PESEM KOT NAČRT IN NAVDIH (MONDENA, 1998)

•BORIS A. NOVAK: MINI POETIKA (ROKUS, 2001)

•JANKO KOS: SVETOVNA KNJIŽEVNOST (MLADINSKA KNJIGA, 1971)

•SILVA TRDINA: BESEDNA UMETNOST (OBZORJA, 1968)

•VAN GOGH: PISMA (MODERNA VREMENA, 1997)

•SMILJAN TROBIŠ: O LEPOTI KRŠČANSKEGA ŽIVLJENJA (MOHORJEVA DRUŽBA-CELJE, 2002, 2003, 2004)

•ODZADNJI SLOVAR SLOVENSKEGA KNJIŽNEGA JEZIKA (SAZU, 1996)

•FRANCE VODNIK: BORIVEC Z BOGOM (MOHORJEVA DRUŽBA-CELJE, 2013)

•SMILJAN TROBIŠ: PISANJE KOT TERAPIJA (UDARNI LIST, 2011)

•SMILJAN TROBIŠ: ŽIVETI S PISANJEM (UDARNI LIST, 2011),

•VLADIMIR TRUHLAR: RDEČE BIVANJE (SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA V BUENOS AIRESU, 1961)

•ANTON VODNIK: ZLATI KROGI (SLOVENSKA MATICA V LJUBLJANI, 1952)

•FRANCE VODNIK: OD OBZORJA DO OBZORJA (MOHORJEVA DRUŽBA-CELJE, 1972)

•CIRIL BERGLES: VIA DOLOROSA (MOHORJEVA DRUŽBA-CELJE, 1996)

•ANTON TRSTENJAK: PET VELIKIH (SLOVENSKA MATICA, LJUBLJANA, 1992)

•VLADIMIR TRUHLAR: DOŽIVLJANJE ABSOLUTNEGA V SLOVENSKEM LEPOSLOVJU (ŽUPNIJSKI URAD DRAVLJE, 1977)





V koncu materije začetek duha





Smiljan Trobiš v svoji novi knjigi, tokrat priročniško naravnani, predstavlja pesnikovo ustvarjanje. Bralcem že na začetku razloži, da poet piše iz notranjih vzgibov. Zanj je značilno notranje (pre)obilje in ko se slednjega nakopiči preveč, ga mora pokloniti drugim v najlepši možni obliki.

Trobiš v knjigi poudarja etiko, ki jo najprej živimo, šele nato zapišemo. Pesniku izpoved prinese olajšanje, zapis pa je po avtorjevih besedah eden najboljših trenutkov najboljših ljudi. Iz kaosa misli oblikuje kozmos umetnine in zato osrečuje pesnika. Poezija ni le izpovedovanje emotivne človeške plati, ampak širi duha, ki nam je vsem vnaprej dan, a vsakomur v morda nekoliko drugačni obliki. Pesnik svojo duhovnost izlije na papir, ki se - po avtorjevih besedah - prenese v bralčevo notranje doživljanje. Trobiš piše, da je duša pesnika tako neskončna, kot je neskončno vesolje. Obe neskončnosti se prekrivata, na meji med njima pa biva zavest. Zaradi poprej omenjenega je v ljudeh toliko neizrekljivega, ki ga lahko ubesedi le pesnik, saj mu nepopisan list papirja predstavlja neskončno svobodo. Pri svojem ustvarjanju je vešč izrabiti moč besed, uporabiti zvočnost, ritem, simboliko, se izraziti s prispodobami, zamiki, tudi molitvami … Trobiš meni, da ni dobre ali slabe pesmi, ampak je vedno samo pesnikova.

Knjiga daje bralcu v vpogled mnoge napotke k ustvarjanju, ti pa so obogateni s številnimi primeri. Pesnik je želel, da bi bila bralcu čim bolj nazorna in razumljiva. Ne smemo prezreti, da je bila napisana po več kot tridesetletnih izkušnjah, zato izpostavlja tudi mnoge zaplete in težave, s katerimi se lahko sreča pesnik na svoji umetniški poti. Tako govori o pisateljski/pesnikovi blokadi, o iniciaciji ustvarjalnega dejanja in podobno. Trobiš omenja, da je pisanje vedno na meji med gotovostjo in dvomom, zaradi česar je potreben pravi pristop k ustvarjanju; in sicer je potrebno pisati skrajno ponižno, preprosto in iskreno. Vsak ustvarjalec naj bi bralcu v svojih umetniških delih puščal prazen prostor ter mu s tem dal možnost, da njegov duh zaveje v svobodnem poustvarjanju pesmi. Kjer se konča materija, je prostor za duha. In ta veje povsod. Trobiš pravi, da se bo bralec rad vračal k pesmim, ki tega duha v njem prebudijo. Velikokrat je dovolj, da posamezni verz samo nakaže, kaj je želel pesnik sporočiti, pa bo bralčev duh našel resnico med vrsticami. Tu se srečujemo že s področjem svetega, za katerega je avtor prepričan, da ga človek neprimerno bolj potrebuje, kot si prizna. Njegov nemirni duh ga išče. Mnogi se tega ne zavedajo in le po instinktu iščejo sveto, kar je hkrati tudi edino, ki tolaži, umiri in sprosti.

Naj na koncu zaželim bralcem, da bi skozi pesniške vrstice začutili, zapisali ali izpovedali, česar je polno naše srce.



Manja Žugman





IZ KAMNA IZVABLJAMO MEHKOBO





Kamen je eden od medijev, iz katerega je možno izvabiti likovno izpovedovanje ustvarjalčevih zamisli. Je navidez trd, vendar ob delu z njim veliko nauči, saj zahteva nežnost, pozornost in potrpežljivost. V svoji strukturi skriva velike skrivnosti. Razkriva zgodbo o nastanku življenja, pogojih in spremembahna našem planetu.

Kamen kot izrazni medij ustvarjalca zelo hitro pritegne in osvoji. Tako smo skupina desetih »Dolenjskih ustvarjalcev v kamnu«, članov »Društva ljubiteljev slovenskega naravnega kamna«, Ljubljana, ki združuje ljudi, ki se ljubiteljsko ali poklicno ukvarjajo z naravnim kamnom, začeli svoje zamisli uresničevati v dolenjskem apnencu in peščenjaku. Pod vodstvom mojstra in mentorja Francija Kocjana ustvarjamo v kamnoseško-restavratorski delavnici v Zagradu. V petih letih smo svoja dela predstavili na nekaj odmevnih likovnih razstavah po Sloveniji: v Škocjanu, v Kulturnem centru Janeza Trdine, na Visoki šoli za upravljanje in poslovanje v Novem mestu, na gradu Rajhenburg, na gradu Strmol v Rogatcu, v Rudolfswerthu, v Ljubljani itd.

Ustvarili smo kar nekaj prepoznavnih projektov:



-Kamnita Forma Viva na Drski, ki zajema 9 kamnitih skulptur in so postavljene od Osnovne šole Drska do Splošne bolnišnice Novo mesto. Obeležuje jih informativna turistična tabla.

-Kamnita miza »Vez generacij« pred Humanitarnim centrom na Drski.

-Kamnite klopi »Situlska pripoved v kamnu« v mestnem jedru Novega mesta pred Rotovžem in na ulici Slavka Gruma.

-Fontana pred občinsko stavbo v Šmarjeških Toplicah.

-Skulptura knjige z metelščico slavista Frana Metelka pred OŠ Škocjan.

-Različne skulpture, kamnite klopi in obeležja v občini Škocjan in drugje.

Z avtorskimi deli smo knjigo opremili ustvarjalci v kamnu:

Franci Kocjan, Rudolf in Jožica Škof, Marjana in Lado Vidic, Stane Jakopin, Ciril Povše, Andrej Hudoklin, Rado in Gabrijela Čepič.

Knjiga »Kako naj povem?« je izšla ob 650. obletnici ustanovitve Novega mesta, zato smo ustvarjalci pri opremi tematsko sledili predvsem situlski umetnosti, ki ponazarja bogato arheološko dediščino Novega mesta – mesta situl.



Predsednica Društva ljubiteljev slovenskega naravnega kamna, prof. Maja

Štembal Capuder je zapisala:

„Med nami so ljudje, ki še „čutijo podlago“. Znajo iz nje vzeti, kar jim le ta

dovoli in znajo oplemenititi darove narave s svojim znanjem in spretnostjo. Pred

nami je knjižna oprema posnetkov skulptur in okrasnih ter uporabnih izdelkov iz

naravnega kamna, ki je doma na mehko zaobljenem gričevju Dolenjske, tako, kot

ljudje, ki so z veliko ljubezni, strasti in občutka za kamen te izdelke ustvarjali. Z

izbiro motivov situlske umetnosti novomeškega območja, so avtorji povezali preteklost

s sedanjostjo. S skupnim delom v kamnoseški delavnici in ročno obdelavo

naravnega kamna pa povezujejo tudi sedanjost s prihodnostjo, saj je njihova

aktivnost izjemno dragocena promocija, tako za lokalni naravni kamen, kot za

ohranjanje znanja ročne obdelave kamna kot nesnovno dediščino.

Skupini ljubiteljskih ustvarjalcev v kamnu gre zahvala, da bo delček sveta, na

katerem živimo, še naprej čudovit, bogat in naš“.



Jožica Škof





O PESNIKU SMILJANU TROBIŠU





Smiljan Trobiš, Lebanova 35, Novo mesto



Rojen je 2. 11. 1956 v Novem mestu, tu je tudi zaključil gimnazijo leta 1975. Študiral je medicino na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Diplomiral je na Pedagoški akademiji v Ljubljani. Po poklicu je predmetni učitelj kemije, biologije in angleščine. Zdaj deluje kot pedagog, prevajalec, lektor, mentor, pesnik in recitator ter vodja delavnic kreativnega pisanja. Od leta 1999 ima status svobodnega ustvarjalca na področju kulture - pesnika. Je član Društva slovenskih pisateljev. Uveljavlja se kot razpoznaven ustvarjalec v dolenjskem in slovenskem kulturnem prostoru. Leta 2005 je prejel Trdinovo nagrado Mestne občine Novo mesto za uspehe na kulturnem in literarnem področju. Živi in ustvarja v Novem mestu.

Objavljati je začel že v gimnaziji v glasilih Stezice in Izvestja ter v Dolenjskem listu, nato v literarnih revijah in časopisih: OtočjeO, Oznanjenje, Rast, Znamenja, Revija 2000, Pesniška tribuna, Tretji dan, Mentor, Družina, Apokalipsa, Letni časi, Park, Ognjišče, Vsesledje, Vpogled, Poetikon, Primorska srečanja, Locutio, Prijatelj, Zvon.

Sodeloval je v skupnih projektih Literarnega kluba Dragotina Ketteja v Novem mestu in s poezijo v katalogih slikarjev in likovnih monografijah. Sodeloval je v zbornikih molitvene poezije in v mednarodni antologiji haiku poezije. Izdal je zgoščenko ljubezenskih pesmi. Sodeloval je v antologiji »Novomeška knjiga« urednika Milčka Komelja. Izdal je zbirko poezije v prozi in refleksivnih tekstov ter domislic in spoznanj »Tam so daljave čiste«. Sodeloval je v zbornikih slovenskega aforizma. Objavlja tudi eseje.

Izdal je tri zbirke meditacij in zbirko molitev ter knjigo petih križevih potov.

Napisal je tri knjige o kreativnem pisanju. Objavlja tudi elektronske knjige s prevodi pri različnih založbah.

Izdal je enaindvajset samostojnih pesniških zbirk: »V modro«(1994), »Srečanja«(1995), »Očiščeno jutro«(1998), »Dan je globok«(2002), »Ti si meni dar«(2004), »Zaveza«(2004), »Košček neba med vejami«(2006), »Beli krog«(2006), »Po lahki teži hrepenim«(2007), »Hvalnica lepoti«(2007), »Kakor oblaki …«(2009), »Topli dež«(2009), »Trenutki«(2011), »Sreča tišine«(2012), »Tiha želja«(2012), »Zatišje«(2013), »Trepet«(2013), »Trialog«(2014), »Spreminjanja«(2014), »Pod zasviti zvezd«(2015), »Meander«(2015).





Poezija izhaja iz globoke notranje potrebe, da bi se izpovedali in da bi povedali, kaj nam leži na srcu ter prenesli na papir. Ko kdo v pogovoru reče: Kako naj povem …, hoče povedati nekaj, kar je pravzaprav neizrekljivo, kar čuti samo on in kar bi rad delil z drugimi. Poezija ima neštete svobodne možnosti izražanja; če hočemo izpovedati sebe, je list papirja neskončna svoboda.