A 1 L»» /-< AnnaleS finali za istrska in mediteranske študije ftnnati di Studi istriani t mediterranei 6/'95 UDK 908(497.12-15)(082) ISSN 0353-8281 A 1 _»» C Annale:) Anafi za istrske, in mediteranske študije ÄnnaCi di Studi istriani e mediterranei 6/'9 5 UDK 908(497.12-15){082) ISSN 0353-8281 4 ISSN 0353-S2fil 9770353828019 Adriatic zavarovalna družba d.d. assicurazioni s.p.a. (JDK 908(497.12-15)(0Ö2> ISSN 0353-8281 Anali za istrske in mediteranske študije Annali di Studi istriani e mediterranei 6/'9 5 series historia et sociología 2 KOPER 1995 ANNALES 6/'95 ISSN 0353-8281 UDK 908{497.1 2-15)(082) Letnik V., leto 1995, številka 6 UREDNIŠKI ODBOR/COMiTATO D! RfDAZlONE: Glavni urednik/Redattore Capo: Odgovorni urednik/Redattore responsable: L e kto tj i/Supervisione : P rev a j a I d/7ra duttori: Recenzent i/Recensim; Oblikovalec/ZVoge/fo grafico: Prelom/Composizione: Tisk/Stampa: Izdajatelj/Editore: Sedež uredništva/Sede della reda/ione: Žiro račun/Confo giro n°: prof. dr. Furio Bianco (iT), Tomaž Bizaji, mag. Milan Bufon, mag. Lucija Čok, mag. Darko Darovec, dr. Goran Filipi (CRO), dr. Boris M. Gombač, Aleksej Kale (iT), dr. Avgust Lešnik, prof. dr. Darja Mihelič, Dario Marušič, mag. Iztok Ostan, Amalia Petronio, prof. dr, Claudio Povolo (IT), prof, dr. Drago Rotar, Vida Rožac-Darovec, mag. Alenka Šauperl-Zorko, Salvator Žitko, Matej Župančič mag. Darko Darovec Salvator Žitko Janez Mikic (sl./hrv.), Sergio Settomini (it.) dr. Goran Filipi (si.), Sergio Settomini (it.), Mirko Zorman (angl./nem.) dr. Goran Filipi (CRO), prof. dr. Ferdo Gestrin, dr. Boris M, Gombač, dr. Sonja Ana Hoyer, prof. dr. Neiida Milani-Krtiljac (CRO), prof, dr. Drago B. Rotar, dr. Vaško Simoniti, prof. dr. Miroslav Stiplovšek, prof. dr. Janez Usenik, dr. Andrej Vovko, dr. josip Zohil Dušan Podgornik Franc Čuden - Med it d.o.o. Gepard 1, Koper, 1995 Zgodovinsko društvo za južno Primorsko/Socleta storica del Litorale Pokrajinski arhiv Koper/Archivio regions le di Capodistria, SLO-66000 Koper/Capodistria, Goriška/Wa Corizja, 6, tek: ++ 386 66 271-824, 23-965, fax 24-978 Zgodovinsko društvo za južno Pnmorsko/ioc/efa storica del Litorale, 51400 678 9721 Ponatis člankov in slik je mogoč samo z dovoljenjem uredništva in navedbo vira. Redakcija te številke je bila zaključena 25. maja 1995. Sofinancirajo/Supporfo finanziario: Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, Ministrstvo za šolstvo in šport Republike Slovenije, Ministrstvo za znanost in tehnologijo Republike Slovenije, Mestna občina Koper, Občina Piran, Zavod za odprto družbo - Slovenija / Open Society Institut -Slovenia, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete v Ljubljani, Zavarovalna družba ADRIATIC ter drugi sponzorji. Nenaročenih rokopisov in drugega gradiva ne vračamo. Rokopise in naročnino sprejemamo na sedežu uredništva. Rokopise lahko pošiljate tudi članom uredništva. Naklada/Tiratura: 800 izvodov S petim letnikom (1 995), 6. št. revije ANNALES se je po sklepu ustanovitelja, Zgodovinskega društva za južno Primorsko, spremenil podnaslov revije, s prejšnjega Anali za Koprsko primorje in bližnje pokrajine - Annali del Litorale capodistriano e del le regioni vicine v Anaii za istrske in mediteranske študije - Annaii Hi Studi istriani e mediterranei. Po mnenju Ministrstva za kulturo Republike Slovenije št. 415 - 550792 mb. z dne 21.9.1 992 šteje revija Annales za proizvod, od katerega se plačuje 5% davek od prometa proizvodov na osnovi 13. točke tarifne št. 3 tarife davka od prometa proizvodov in storitev. 2 ANNALES 6/'95 Anali za istrske in mediteranske študije - Annali di Studi istriani e mediterranei UDK 908(497.12-15X082) Letnik V., Koper 1995, številka 6 ISSN 0353-8281 VSEBINA / INDICE GENERALE Seznam kratic ...................................................... 5 Indice del le abbreviazioni Darja Mihdič: Kompleks piranske župne cerkve Sv. jurija (Korak k odkrivanju novih umetnostnozgodovinskih dejstev?) ....................... 7 ll comptesso della chiesa parrocchiale cli Sari Ciorgio a Pirano (Un passo verso la scoperta di nuovi elementi storico artistici?) Mojca Ravnik: Vprašanje varstva etnološke dediščine v Koprskem zaledju .............................. 43 Questioni riguardanti la tutela del patrimonio etnologico delPentroterra Capodistriano Marko Stokin: Vloga srednjeveške arheologije pri raziskavah urbane stavbne dediščine ................... 49 Ruolo delfarcheologia medievale nello studio degli antichi centri urbani STAVBARSTVO IN PRENOVA NA KOPRSKEM/ IL PATRIMONIO EDILIZIO ED I PROBLEMI DEL RESTAURO NEL CAPODISTRIANO Nace Šumi: Začetki delovanja spomeniško- varstvene službe na obali..................................... 17 Cli inizi del servizio di tutela de i beni culturali nel Litorale sloveno Vojteh Ravnikar: O arhitektovi vlogi pri prenovi spomenika ........................................................... 21 II ruolo dell'architetto nell'opera di restauro dei monumenti Drago Kos: Sociološki vidiki prenove starih mestnih jeder.............................................. 2S Aspetti sociologici del restauro dei centri storici cittadini Sonja Ana Hoyer: Konservatorska problematika prenove Pretorske palače v Kopru........................ 29 Problemi relativi all'opera di conservazione nell'ambito del restauro del palazzo Pretorio di Capodistria Mojca Cucek: Spomeniško varstvena izhodišča za prenovo palače v Kreijevi 6 v Kopru .................... 37 Principi d i tutela dei beni culturali per i I restauro del palazzo al civico numero 6 di Via Krelj a Capodistria ÍSTROROMUNSK1 JEZIKOVNI IN KULTURNI OTOKI / ISOLE LINCUISTICHE E CULTURALI ISTRORUMENE Srda Orbanič: Status attuaie delle comunita istroromene (indagine preliminare) ....................... 57 Današnje stanje v istroromunskih jezikovnih skupnostih (preliminarna raziskava) Augusl Kovačec: jezik istarskih "Rumunja" ........... 65 La lirigua dei "romeni" d'lstria Goran Filipi: Istrska omitonimija: ptičja imena v istroromunskih govorih ......................................... 77 Omitonimia istriana: Cli ornitonimi nelle padate istrorumene Augusl Kovačec: Hrvatski i taiijanski utjecaji u istrorumunjskoj gramatici ..................................... 89 Le influenze croate e italiane nella grammatica delPistroromeno Josip Mitičevič: Postoje li Istrorumunji? ................ 99 Gli istroromeni esistono veramente? Dario Marušič: Tirle, tirle ke armunika sope. Prispevek k spoznavanju glasbenega izročila Istroromunov s poudarkom na delu Teodora Burade in Petrua Iroaiea ......................... 107 Tirle, tirle ke armunika sope. Contributo aH a conoscenza del patrimonio music.ale degli istroromenicon particolare accento alPopera di Teodor Burada e Petru Jroaie. 3 ANNALES 6/'9S PROMET IN EKONOMIJA / TRAFFICO ED ECONOMIA Iztok Ostan: Potniški promet na meji z Italijo ...... 115 II traffico passeggeri al con fine con 1'ltalia Iztok Ostan, Majda Prijon & (os i p Zabil: informacijsko povezovanje pristanišč - primer Luke Koper in pristanišča Trst .............................. 121 Collegamenti informatici tra i porti - 1'esempio del poito di Capodistria e del porto di Trieste Majda Prijon, Josip Zohil & Iztok Ostan: Hipoteza o optimalnem izobraževanju in znanstvenem usposabljanju inženirjev prometa v Republiki Sloveniji ............................................ 127 ¡poteši di un programma ottimale di istruzione e abilitazione scientifica degli ingegneri del traffico nella Repubblica di Slovenia RAZPRAVE IN GRADIVO / SAGGI E FONTI Daniela Juričič-Čargo: Arhivsko gradivo o Pazinski grofiji v Arhivu Republike Slovenije (1474-1783} .......................................... 197 Materiale d'archivio sulla Contea di Pisino conservato presso l'Archivio della Repubblica di Slovenia (1474-1783) Alberto Pucer: O lekamarstvu in dveh iekamarskih diplomah članov piranske družine Fonda v času Serenissime ........................ 203 Le farmacie e i diplomi in farmacología di due membri della famiglia piranese dei Fonda all'epoca della Serenissima Duška Žitko: Ladijske polene v koprskem in piranskem muzeju............................................. 209 Le polene delle navi nei musei di Capodistria e Pirano Lujo Margetič: O novopronadenom rukopisu moščeničkog statuta ............................................. 215 Sui manoscritto dello Statuto di Moschiena Goran Filipi: Psevdoizposojenke (na istrskih primerih) ............................................ 139 Pseudoprestiti (su esempi istriani) Lovorka Čoraiič: Oporuke istarskih doseljenika u Chioggi (XV.-XVII. st.) ....................................... 143 Testamenti degli immigrati istriani a Chioggia (dal '400 al '600) Branko Marušič: Andrej Zdešar (1821-1865), slovenski duhovnik in publicist v Istri .................. 149 Andrej Zdešar (1821 - 1865) sacerdote sloveno e pubblicista in Istria t Milan Škerlj (Dagmar Slekovec): Sodstvo v Dalmaciji in Primorju pred 1. svetovno vojno (Odlomki iz Spominov)........................................ 161 La giustizia in Dalmazia e nel Litorale negli anni precedenti la prima guerra mondiale (Frammenti clai Ricordi) Siavica Paviič: Anton Klodič vitez Sabladoski 1836-1914 (ob 80-ietnici smrti} ........................... 171 Anion Klodič cavaliere di Sabladoski 1836-1914 (nel!' ottantesimo della mortej Milan Marušič: Slovenska šola v Istri ................... 179 La scuola slovena in Istria ŠOLSKA NALOGA / LAVORO SCOLASTiCO Dragica Čeč: Trnje v luči šolske kronike in župnijskih matičnih knjig ..................................... 221 Trnje nella cronaca scolastica e nei registri panochiali OCENE IN POROČILA / RECENSIONl E RELAZIONI Dva tisučlječa pisane ri ječi u Istri (Due milienni di scnttura in Istria}, (Lovorka Čoraiič).................. 231 Giacomo Filtppo Tommasini. Zgodovinski komentarji o Istri (Slavko Gaberc) ........................ 231 Saggi riguardanti 1'area istriana pubblicati sulla rivista "Acta historico-oeconomica" (Marino Manin) .................................................... 233 Jstarske teme u časopisu "Croatica Christiana periodica" Instituta za crkvenu povijest Katoličkog bogoslovnog fakulteta u Zagrebu (Lovorka Čoraiič)................................. 234 Henrik Turna: Pisma. Osebnosti in dogodki (1893-1935). (Avgust Lešnik) ................................ 236 4 ANNALES 5/'94 Zorko Jelinčič: Pod svinčenim nebom, spomini ttgrovskega voditelja (Slavko Gaberc) .................. 238 Bogdana Tome Marinac: Občina Izola (Igor P resi-........................................................... 240 Ervin Dolenc: Senožeče. Skupnost na prepihu (Aleš Gabrrč)...................................... 241 Bojan Godeša: Kdor ni z nami, je proti nam. Slovenski izobraženci med okupatorji, Osvobodilno fronto in proti revolucionarni m taborom (Bojan Baikovec) .................................... 242 Aleš Gabrič: Socialistična kulturna revolucija. Slovenska kulturna politika 1953-1962 (Bojan Baikovec)................................ 242 Buzetski zbornik, knjiga dvadeseta (Božo jakovljevtč) ..................... 243 Marto Gariup: Le opzioni per il 3y Reich, Val Canale 1939 (Vida Gorjup-Posinkovič) ......... 245 Muzikološki zbornik (Musicologicai annual), zvezek XXX (Marija Gombač) .............................. 247 IN MEMORJAM In memoriam - Pavei Stranj (Milan Pahor) ........... 249 In memoriam - Bogo Grafenauer (Boris M. Gombač) .............................................. 250 Kazalo k slikam na ovitku .................................... 252 Indice delle foto di copertina Navodila avtorjem ............................................... 253 Norme per i coilaboratori Sinopsisi .............................................................. 257 Sinossi ANNALES 6/'95 SEZNAM KRATIC ACRS & Atti del Centro di Ricerche Storiche, Rovigno-Trieste 1970 -ACSA £ Accademia Croata delle Sciertze e delle A:t¡ AMSI fr Atti e Memorie clella Societä Istriana di Archeologia e Storia Patria, Poreč 1884 -AS fr Arhiv Republike Slovenije AST fr Archivio cli Stato di Trieste ASV fr Archivio cli Stato di Venezia AT fr Archeografo Triestino, Trst 1829 - AV fr Arheološki vestnik, Ljubljana 1950 - CDI fr Codice Diplomático Istriano C.E.D.R.E. fr Centre Européen de Developpement Regional CMD * Cirii-Metoclova družba CRO fr Hrvaška CRS ASSA fr Centro di Rícerche Scientific.he dell'Accaclemia Slovena delle Seiende e delle Arti FAGG fr Fakulteta za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo, Ljubljana! / the Faculty of Architecture, Constvuction Science and Geodesy / Fakultät für Architektur, Bauwesen und Geodäsie fr Hrvatska akademija znanosti i umjetnosti / Che Croatian Academy oí Sciences and Arts / Kroatische Akademie der Wissenschaften und der Kunst fr ídem (lat.), isti fr istituto intercomunale per la tutela dei Beni naturali e culturali, Pitano fr Italija £ Istituto per la tutela dei Beni naturali e culturali, Nuova Gorizia fr Jugoslovanska socialdemokratska stranka fr Lega nationale fr ljudska šola fr Medobčinski zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine, Piran fr Narodna in študijska knjižnica Trst HAZU ID I1TBNC IT 1TB NC JSDS LN LŠ MZVNKD NŠK PAK PMK PMSMP Pl RS SAZU SLO SŠM ŠAL TFS VS ZČ ZVNKD ZRC SAZU ŽAS ŽAT fr Pokrajinski arhiv Koper fr Pokrajinski muzej Koper fr Pomorski muzej "Sergej Mašera" Piran fr Pagine istriane, Koper 1903 -fr Republika Slovenija fr Slovenska akademija znanosti in umetnosti / the Slovenian Academy of Sciences and Arts / Slowenische Akademie der Wissenschaften und der Kunst fr Slovenija fr Slovenski šolski muzej, Ljubljana fr Škofijski arhiv Ljubljana fr Techno Future Service fr Varstvo spomenikov, Ljubljana 1 948 -fr Zgodovinski časopis, Ljubljana 1947 -fr Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine, Nova Gorica, fr Znanstveno raziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Ljubljana / Science and Research Centre oi Slovenian Academy of Sciences and Arts / Wissenschaftliches Forschungszentrum der Slowenische Akademie der Wissenschaften und der Kunst fr Župnijski arhiv v Siavini fr Župnijski arhiv v Trnju SEZNAM OKRAJŠAV a.e. fr arhivska enota b. fr busta (ovojnica) dj. fr drugi jezik f. fr fascikel n. fr n>j mero p. fr pag'ne s. fr stran š. fr arhivska škatla u.a. fr unita archivistica 473 ANNALES 5/'94 izvirno znanstveno delo UDK 726.54(091 H497.1 2 Piran} KOMPLEKS PIRANSKE ŽUPNE CERKVE SV. JURijA (Korak k odkrivanju novih umetnostnozgodovinskih dejstev?) Darja MIHELIČ dr., izredni profesor Univerze v Ljubljani, znanstveni svetnik 2RC SAZU, 61000 Ljubljana, Novi trg 4, SLO dott., professore straorciinario nelCUniversita cli lubiana, consigišere scientitico CRS ASSA, 61000 Ljubljana, Novi trg 4, SLO IZVLEČEK Prispevek najprej predstavlja podrobnejši podobi Pirana za čas od predaje Benetkam (1283) do srede 14. stoletja in za konec 16. in prva desetletja 17. stoletja, potem pa vedenje izpopolni še s podatki iz piranskega kapiteljskega arhiva. Pomembne izsledke nudi glede kompleksa piranske župne cerkve sv. Jurija. Spomeniški varstveniki in arhitekti si pri mestih z dolgo tradicijo pogosto postavljajo za cilj vzpostavitev prvotne podobe mesta ali nekega ključnega elementa v njem. Pojem "prvotni" izgled mestne naselbine v takih primerih pomeni podobo mesta v določenem trenutku razvoja naselbine v preteklosti. Ni pa jasno, ali šteje za "prvotno" mestna podoba iz antike, iz srednjega veka ali tista iz 17. ali 19. stoletja. Podoba mesta je podvržena spremembam, oz. različna obdobja poznajo različno podobo mesta. Sodobno mesto je dedič vseh faz razvoja mestne naselbine v preteklosti. Nehote se poraja pomislek, da je morda potrebno vprašanje "prvotnega" mesta (zlasti, kadar se ga lotevajo arhitekti) zastaviti v obratni smeri. 2a željo po vzpostavitvi "prvotnosti" je pogosto slutiti nezadovoljstvo s sedanjim stanjem. Preprosteje bi se bilo torej vprašati, kaj nas v sedanji podobi mesta moti, in ukrepati naprej v skladu s pridobljenim spoznanjem. Celovita "prvotna podoba mesta" v smislu (s)poz-navanja spreminjanja mestne podobe skozi čas je tista, ki je resnično vredna raziskav - in to interdisciplinarnih. Kdo naj snema številne tančice stari podobi mesta: spomeniški varstvenik, arhitekt, umetnostni zgodovinar, arheolog, zgodovinar ali še kdo šesti? Verjetno je pravšnji odgovor, da vsi, s šestim vred, saj vsak od njih za svoja sklepanja uporablja različne metode dela in različne vire podatkov. Če (ko) se njihova spoznanja med seboj skladajo, je sestavljanka rešena. Morda se zdi marsikomu neobičajna misel, da naj bi se tudi zgodovinar ob uporabi "klasičnih" zgodovinskih pisanih virov (ne le katastrskih zemljevidov, po katerih pridno segajo tudi arhitekti in umetnostni zgodovinarji) z zgodovinsko raziskovalno metodo lotil razkrivanja nekdanje podobe mesta. Stari zapisi pa vendar pripovedujejo o naselbini svojo zgodbo, samo prisluhniti jim je treba. Piranska župnija in kapitelj dosegata častitljivo starost. Najstarejša omemba piranskega naselja oppidum se navezuje na tradicijo iz prvih desetletij 7. stoletja (619-628),1 piranskega utrjenega naselja castrum pa iz tridesetih let desetega (933).2 V istem stoletju (974) je že tudi prvič omenjena piranska župnija (plebes Piriani)} V 12. stoletju (1173, 16. januarja) srečamo zapis o piranski cerkvi sv. Jurija z župnikom in brati, ki služijo Gospodu v tej cerkvi 4 Cerkev je torej že ¡mel^ župnika in kapitelj, na začetku 13. stoletja (1203)s pa se tudi izrecno imenuje župna in krstna cerkev (plebs et baptis- 1 F. Kos, Ljubljana 1902, št. 152. 2 F. Kos, Ljubljana 1906, št. 381. 3 F. Kos, Ljubljana 1906, št. 449. 4 F. Kos, Ljubljana 1911, št. 621; C. de Franceschi, Atti e memorie della Societa istriana di archeologia e storta patria (vnaprej le Alti e memorie) 36, Parenzo 1924: kasnejša notica v piranskem kapiteljskem arhivu. 5 C. de Franceschi, Atti e memorie 36, Parenzo 1924, št. 44; kasnejša notica v piranskem kapiteljskem arhivu. ANNALES 6/'95 Darja MIHEUt: KOMPLEKS PIRANSKE ŽUPNE CERKVE SV JURIJA. 7-1-1 nía i is ecclesia). Morda je tedaj ob c.evkvi sv. Jurija v smeri proti Punti že stala krstilnica^ ki jo kaže nekaj stoletij kasnejša upodobitev V. Carpaccia iz 1519, prim. Slika 2. Preden se bomo osredotočili na podatke o Piranu, ki jih hrani kapiteljski arhiv, osvežimo tisto, karo mestu že vemo po podatkih iz drugih arhivov, objavljenih zgodovinskih virov in predvsem zgodovinske literature.7 Podrobnejši podobi mesta predstavljam za čas od predaje mesta Benetkam (1283) do srede 14. stoletja in za konec 16. in prva desetletja 17. stoletja. Znotraj obzidja, ki je obdajalo piranski castrum oz. castellum, se je na severnem slemenu piranskega rta (verjetno) že v 11. stoletju vzpenjala cerkev sv. Jurija. Od tod se je spuščalo obzidje proti notranjemu piranskemu pristanišču na mestu sedanjega Tartinijevega trga. Zid je oklepal tri mestne četrti (Mugía, Domo in Misana), ki so bile tudi med seboj ločene z zidovi in stolpi, medtem ko je notranje pristanišče skupaj s četrtjo Campo do srede 15. stoletja ostalo zunaj mestnega obzidja, tedaj pa je bilo zaradi turške nevarnosti vključeno vanj.8 Perifernejsa Marčana je sledila razvoju četrti Campo. To kaže tudi podatek o gradnji vodnjaka v Marčani iz 1316.y Marčana je bila priključena Piranu v prvi polovici 16. stoletja. Hiše srednjeveškega Pirana so bile kamnite in lesene. Za postavitev kamnitih hiš so gradbeniki izkopali jamo ter iz nje s kamenjem in malto (malta) zidali temelje (fondarnentum). Zidove kamnitih hiš so gradili iz kamenja, malte in apna (cementum). Nekatere zgradbe so bile postavljene druga ob drugo s skupnim vmesnim zidom. Poslopja so bila krita z opeko (¡avera, iegula), strešniki (cuppus), deskami (assis), slamo (palea) ali protjem (carina). Stavbe, v katerih so bile krušne peči (furnus, pistrinum), so morale biti zaradi požarne varnosti krite z manj vnetljivimi materiali, kar naj bi veljalo tudi za sosednje zgradbe, razen za bivališča revežev in mejne zgradbe proti Marčani. Stropno in zidno tramovje (trabatura) hiš je biio leseno. Tudi stene med sobami so bile lesene, hiše so bife z notranje strani ometane z malto, v njih so bile lesene stopnice {scala) in ognjišče (caminus). V hišo so vodile kamnite aii lesene stopnice. Včasih se je po njih prišlo na dvignjeno ploščad (ambeldus) pred vhodom v hišo. Poleg oken in vrat so imele hiše pogosto še terase (solarium), balkone (balchionus) in senčnice (frescatum), nekatere pa tudi nadzidke (hiša je bila merlacta) in stebre (pilona). Omembe večnadstropnih hiš so redke, vendar pa take. zgradbe verjetno niso bile posebnost. Značilnost nekaterih hiš so bili stolpi (furris), ki se v Piranu pogosto omenjajo. V začetku 14. stoletja so se morali graditelji stolpov v Piranu zgledovati po stolpu someščana Alme-rtka de Venerio, ki ga niso smeli preseči.10 Nekatere hiše so imele zidane odvodne žlebove in kanale (fusollus, scaffa) za pomije. Speljani so bili v odtočne jarke iz kamenja in malte, po katerih so vzdolž ozkih uličic odtekale odplake. Z vodo so mesta preskrbovali vodnjaki, omenja pa se celo prestrezanje ka-pnice s hišnih streh.11 K hiši je navadno spadalo še dvorišče (curia, curt-inum, curtis) z letno kuhinjo (cochina), ki je bila obzidana z zidom iz suhega kamenja (petra sicha, masería) ali iz kamenja, ki je bilo povezano z malto. Ob hišah se omenjajo tudi kleti (canipa) in vrtovi. Gradbeni material je izviral delno iz domačega okoliša, delno iz širšega piranskega zaledja, za ime-nitnejše zgradbe celo iz uvoza od drugod. Domače območje, zlasti Savudrija, je dajalo dosti zemlje in blata (gline) za potrebe zidarstva. Primanjkovalo pa je kamenja, apna (calcina) in gradbenega lesa, kar so dovažali od drugod, Osrčje Pirana je bilo pristanišče, ki je pomenilo okno v svet. Meščani so si zato prizadevali, da bi ga prilagodili potrebam. L. 1320 so se piranski veljaki posvetovali o pristanišču in pripravili podroben načrt njegove izgradnje. 6 A. Lavrič, 1986, 174. op. 97, 7 Med arhivskimi izvirniki je za ta vprašanja najpomembnejši ohranjeni coipus piranskega mestnega arhiva, ki je trenutno vključen v sklop Pokrajinskega arhiva Koper. Med objavljenimi viri so najpomembnejši P- Kandler, Trieste 1864; A. S. Minotto, Venetiis 1870; isti, Atli e memorie 8. Parenzo 1892, 5-47; Atti e memorie 9, Parenzo 1893-1894, 65-81; Atti e memorie 10, Parenzo 1894-1895, 1-23, 251-271; Atti e memorie 11, Parenzo 1895-1896, 1-20, 231-253; Atti e memorie 12, Parenzo 1896-1897, 1-20; Atti e memorie 13, Parenzo 1897-1898. 1-19, 243-263; C. de Franceschi, Atti e memorie 36, Parenzo 1924; Atti e memorie 43, Pola-Parenzo 1931-1932, 19-96; Atti e memorie 44, Pola 1932-1933, 271-320; Atti e memorie 45, Pola-Parenzo 1933-1934, 255-320; Atti e memorie 46, Pola 1934, 107-192; Atti e memorie 47, Pola-Parenzo, 1935-1937, 123-230; Atti e memorie 50, Pola-Psrenzo 1938-1940, 171-200; isti, Monumenti storici rlalla Deputazione di storia pa tria per le Venezie, rt. v. 14, Venezia-Padova 1960; M. Pahor-f. Sumrada, ZRC SAZU, Viri za zgodovino Slovencev 10, 1987; A. Lavrič, 1986. Od literature omenimo P. Kandler, 1879; L. Morteani, 1886; A. Tamaro, 1910; C. de Francescbl, Atti e memorie 36, Parenzo 1924, XV-l.Xlil; isti, Atti e memorie 43, Pola-Parenzo 1931-1932, 3-18; Pirano, 1959; V. Gaberski, Primorske novice 14/2. 4. 5965, 14; A. Alisi, 1971; M. Pahor-M. Mikeln, 1972; D. Mihelič, Dela SAZU I/27, 1985. 8 M. Pahor-M. Mikeln, 1972, 15-19. 9 Piranski arhiv, listina iz 1316, 29. 6., Piran; C. de Franceschi, Atti e memorie 43, Pola-Parenzo 1931-1932, št. 36. 10 C., de Franceschi, Monumenti storici dalla Deputaiot« di storia patria per ie Versezie, n. v. 14, Vervezia-Padova 1960, 3. knjiga, člen XXII.; M. Pahor -S. Sumrada, ZRC SAZU, Viri za zgodovino Slovencev 10, 1987, 308. 11 Piranski arhiv, vicedomska knjiga 8, list 131 ■■ 1339, 6. 1. 475 ANNALES 6/'95 Darja MlHCLlC; KOMPLEKS PIRANSKS ZUPNF CF.RKVE SV. |UR!|A. 7-14 ¿-ft** % I^MîIWIÎ- 'î < • • . ' ..P * >. - ■ ■■ k*-^.. y- s ' • ■ "ï-^. ' f" ' rs " r „ SX r . ¿f^s «- — y»JH h, - Slika 1. Reprodukcija besedila po beneškem izvirniku.] 2 Datum Pirani, die XX7 februarii. Tenor cedule: In nomine Domini, amen. Hoc est constructio portus Pirani examinata et determinata per discretos uiros ser Andream Caua$am, Pbilippum Bono et lobanem ¿oran/. Incepiunt a ponta Mugoroni, que est in ieuante, et dimittunt passus XL de bocba. Et ab inde incipit getum in passibus lil I- aque. Et sic tenerentur laborando per maistrum usque in passibus VI aque. Et erunt passus LX dieti geti. Et postea venerit recto tramite per maistrum laborando dictum getum usque passus XL in passibus Villi aque. Et sic est portus. Et vcnit getum passi centum longum. Et erit totus portus copertus a pelago, Et remanent a capite geti, quod est in passi Villi aque, usque ad ripam Pirani centum passus de bucha. Nec erunt in portu passi V usque ad VII aque. Načrt gradnje pristanišča je bil naslednji: od mogo-ronskega rta na vzhodu naj bi bilo ustje v pristanišče v Širini 40 korakov (slabih 70 metrov). Mojster naj bi začel graditi pomol v globini 3,5 do 6 korakov (6 do 10,4 metra). Po 40 korakih naj bi se smer pomola obrnila proti mestu; dolžina tega dela pomola bi bila 60 korakov (dobri 104 metri), pomol bi se zaključil v globini 8 korakov (slabih 14 metrov). Celotna dolžina pomola bi bila torej 100 korakov (pičlih 174 metrov). Od druge glave pomola do piranskega brega bi bilo drugo ustje v pristanišče v širini 100 korakov. Načrtovalci so predvidevali, da bi opisani valobran ščitil vse pristanišče pred valovjem. Globina vode v pristanišču naj bi znašala od 5 do 7 korakov (od 8,7 do 1 2,2 metra),13 gl. Slika 1. O načrtu so Pirančani obvestili beneško oblast. Gradbeni načrt ni bil uresničen, čeprav je piransko pristanišče zbujalo živahno zanimanje Benetk, Beneški dož in drugi beneški odličniki so 1325 poslali v Piran nekaj izvedencev za gradnjo piranskega pristanišča. Štirje poslani strokovnjaki so po vrnitvi v Benetke (1326) izjavili, da je gradnja velikega pristanišča v Piranu koristna ne le za piranska, ampak tudi za beneška plovila.14 Izgradnja piranskega pristanišča se omenja v tridesetih letih 14. stoletja. Gradbena dela je tedaj opravljal tesarski mojster Ognobene iz Čedada. Dela na pristaniškem pomolu je dokončal 1337- Preostanek plačila za izgrajeni pomol piranskega pristanišča je znašal 450 liber (toliko bi stalo slabih 300 hektolitrov vina).15 Notranje pristanišče je bilo funkcionalno središče mesta, kar dokazuje vrsta imenitnih komunalnih stavb, ki so od zadnjih desetletij 13. in v prvih 14. stoletja nastajale tam oz. so se tja preselile s prejšnje osrednje lokacije na "Starem trgu". Ob novem glavnem trgu pia-thea communis ob notranjem pristanišču se v začetku devetdesetih let 13. stoletja in kasneje omenja gradnja nove komunalne palače.16 V začetku 14. stoletja je že stalo novo žitno skladišče (fonticum), v prvi četrtini 14. stoletja so se opravljala gradbena dela na loggi.17 Že 1222 se omenja investicija za gradnjo piranskega ¡»pitala (ospitalis}^ mesto je imelo gostišča (hostaria. 12 Archivio di Stato Venezia. Commerooralium libri, SI. knjiga, Nss 82. 13 A. S. Minotto, Venetiis 1870, 83 - 1320, 21. 2. 14 A. S. Minotto, Venetiis 1870, 99 - 1325. -. -.; 102 - 1326, 1.4. 15 Piranski arhiv, listina iz 1337, 22. 7., Piran; všcedomska knjiga, list 88 - 1337, 22. 7.; C, de Franceschi, Atti e memorie 46, Pola 1934, št. 128; prim. Se F. Cestrin, Dela SAZU i/21, Ljubljana 1978, 16 C. de Franceschi, Atti e metnorie 36, Parenzo 1924, št. 204; A. S. Minotto, Atti e memorie 10, Parenzo 1894-1895, 252 - 1307, 22-4.; Atti e memorie 11, Parenzo 1895-1896, 17 - 1316, 5. 10., 237 - 1318, 5. 2.; Atti e memorie 12, Parenzo 1896-1897, 4 - 1320, 23. 2. 17 Žitno skladišče in loggio omenja na več mestih piranski statut iz 1307; 7.3, logpo prim še A. S. Minotto, Atti e memorie 12, Parenzo 1896-1897, 4 - 1320, 23. 2, 18 Piranski arhiv, listina iz 1222, 18. 12-, Piran; F. Kos-M. Kos. Ljubljana 1928, št. 367; C, de Franceschi, Atli e memorie 36, Parenzo 1924, 5t. 71. 476 ANNALLS /6'95 Darja MSHEUČ: KOMPLEKS PIRANSKE £UPNE CERKVE SV. ¡URNA, 7-14 hospitium), gostilne (taberna), mestno klavnico (becca-ria), peka rije (furnus, pistrinum, pancogollaria), prodajalne in/oz. obrtno-prodajne delavnice (stacio)■ V drugi polovici dvajsetih let 14. stoletja se je v Piranu gradilo vsaj eno mestno gostišče (hostaria Tudi gradnja cerkvenih objektov je bila v 14. stoletju v razmahu. V prvi četrtini 14. stoletja so se izvajala popravila na cerkvi sv. (urija,20 ob kateri je bilo glavno piransko pokopališče, začela so se gradbena dela na cerkvi in samostanu sv. Frančiška,21 kjer je tudi bilo pokopališče; v prvi polovici 14. stoletja je sledila izgraditev cerkev sv. Oonata in sv. Peiegrina. Pred sredo 14. stoletja so v Piranu doktimentirane še cerkve sv. Kie-menta, sv. Andreja, sv. Štefana, sv. Jakoba, sv. Petra, sv. Miklavža, sv. Marije, sv. Martina in sv. Ulrika. V zadnji četrtini 16. stoletja 22 se v Piranu omenjajo cerkve sv. Andreja, sv. Antona, sv. Katarine, sv. Kle-menta, sv. Donata, sv. Frančiška, sv. Jurija, sv. Jakoba, sv. Filipa in Jakoba, cerkev oz. kapela sv. janeža Krstnika, cerkev sv. Marjete, sv. Marije Snežne, sv. Mihaela, sv. Petra, sv. Roka, sv. Štefana, kapeli sv. Kozme in Damjana ter sv. janeža, molilnica sv. Mateja. Načrt starega Pirana iz Caprinove L11 stri a no-bilissima23 ima označene cerkvene objekte: cerkev sv. Jurija s stolpom, krstilnico, cerkev sv. Peiegrina, Marije Tolažnice, Marije Snežne, sv. Frančiška, kapelo sv. Janeza, samostan sv. Frančiška, kapelo sv. Katarine, cerkev sv. Filipa, sv. Petra, sv. Štefana, sv. Donata, kapelo sv. Jakoba pri vratih Campo, cerkev sv. Andreja, Marije Zdravja, sv. Miklavža pri obzidju, cerkev oz. kapelo sv. Mohorja in Fortunata, sv. Roka, sv. Miklavža v pristanišču. In zdaj k podobi mesta v začetku 17. stoletja, po ohranjenih sočasnih zapisih (še vedno) piranskega mestnega arhiva. Zunanjo konturo Pirana so po tedanjem popisu24 zarisovali vinogradi (vigna), vrtovi fono), hlevi (stalla), skladišča (magazin, magazzenetto), hiš(ic)e (časa, casalle), stolpi (torre), cerkvi sv. Jurija in sv. Klementa, oljarna (torcbio), peč (farno), mesarija (beccaria). Kot donosni komunalni gospodarski objekti se v drugem sočasnem zapisu omenjajo štiri oljarne: ena v Marčani (torcbio di Marzana) ter zgornja (torchio di sopra), srednja {torcbio di mezo) in mala (torchio piculo), ladjedelnica v Marčani (squerro d i Marzana), peči v Marčani (fomo di Marzana), na Punti ((orno delta Pont a) in v četrti Domo (forno d i Porta D 'homo) 25 V prvih desetletjih 17, stoletja je doživela korenito prezidavo cerkev sv. Jurija. Dobila je nov obok ob glavnem oltarju, dozidali so ji nov zvonik na drugi strani, kot je stal prejšnji, V smeri proti Punti (na mestu starega zvonika) je nastala nova fasada,26 To podobo mesta je moč izpopolniti tudi s podatki iz piranskega kapiteljskega arhiva (ki še ni v celoti pregledan). Kaj pripovedujejo zapisi kapiteljskega arhiva o splošni podobi mesta?27 Začnimo s pristaniščem. V tridesetih letih 16. stoletja (1533) je bilo potrebno poglobiti dno ob pomolu v pristanišču, kamor so bile speljane odplake s cest. Dobrih sto let kasneje (1638} (morda pa tudi kdaj vmes -počakati bo treba na podrobnejše raziskave izvirnih zapisov) so ponovno poglabljali notranje pristanišče. Po sredi 17. stoletja (1660) so restavrirali pristaniški pomol, kar je stalo 2355 dukatov. Zanj so nabavili bele masivne kamne, železo za spone, svinec, črno apno, terro di savon. Proti koncu 18. stol {1791-92} so vnovič poglabljali pristanišče in daljšali pomol. Stroške so deloma krili s prostovoljnimi prispevki. Smrad in stalna nujna popravila so botrovali odločitvi, da so notranje pristanišče v devetdesetih letih 19. stoletja (1894) zasuli. V drugi polovici 18. stoletja (1780) so bile nekatere piranske ceste potrebne prenove. Tako so npr. cesto, imenovano la Grisa, od sv. Andreja do župne cerkve, ki je povezovala okoliš Punte z župno cerkvijo in prehodom na deželo, ocenili kot življenjsko nevarno. Zato naj bi jo obnovili in razširili tudi na račun sosednjih zemljišč. iz podatka o gradnji nove cisterne (1774) smemo verjetno sklepati na povečane potrebe mesta po preskrbi z vodo. V devetdesetih letih 18. stoletja (1792) je bilo treba popraviti cisterno na "Starem trgu". Zapisi kapiteljskega arhiva dopolnjujejo tudi podobo o župni cerkvi sv. Jurija za obdobje pred prezidavo v prvih desetletjih 1 7. stoletja in po njej. V začetku 16. stoletja (1505) se omenja gradnja ¡9 Piranski arhiv, vicedomska knjiga 2, list 18 hrbet - J328, 14. 4.; C. de Franceschi, Atti e memorie SO, Pola-Parenzo 1938-1940, 5t. 10 (Ai. 20 A. S. Minotto. Atti e memorie 11, Paren/o 1895-1896, 4 - 1313, 26. 7., 9 - 1315, 9. 8., 12 • 1316, 13. 5. 21 A. S, Minotto, Atti e memorie 12, Paren*» 1896-1897, 12 ■■ 1321, 21. 2. 22 Prim, A. Lavrič, Ljubljana 1986, 198. 23 Caprin, 1905, 124-125. 24 Piranski arhiv, Sodstvo, Škatla 4/19 (1592-1610), snopič 2; D. Mihelič, Vjesnik historijskog arhiva Rijeka XXXH/i990, 11-23. 25 Piranski arhiv, Note popolari, škatla 3, snopič 10, 1576-1610, iist 84-85; D. Mihetič, Acta historico-oeconomica lugoslaviae 17, Zagreb 1990, 119-126. 26 D. Mihelič, Annales. Anali Koprskega primorja in bližnjih pokrajin 2, Koper 1992, 257-265. 27 Arhiv je urejen ie začasno in nesistematično, trenutno pa čaka na novo razvrstitev. Navajanje, kje se nahajajo citirani podatki, bralcu ne bi omogočalo najdbe dokumenta, zato ga tokrat opuičamo. 10 ANNALES /&'95 Darja MIHELiČ KOMPLEKS PIRANSKE ŽUPNE CERKVE SV JURIJA, 7-1 4 Slika 2, izrez iz slike V. Carpaccia Madona z otrokom in svetniki iz 1519, reproducirano po stiki G. de Franceschija (po G. Caprin, 1905, 126-127). kapele v cerkvi.2f! L. 1512 se v arhivskem gradivu omenjajo zakristija cerkve sv. Jurija ter obnovitvena gradbena dela, za katera je bilo zbranih nad 4000 dukatov. Sodeč po videzu cerkvenega kompleksa na sliki V. Carpaccia Madona z otrokom in svetniki iz 1519, sta tedaj stali tako stara krstilnica na strani starega zvonika (v smeri proti Punti) kot že tudi nova cerkev - kapela na drugi strani tik ob cerkvi sv. Jurija, gl. Slika 2. Za čas po prezidavi cerkve, ki je bila opravljena v pivih desetletjih 17. stoletja, zasledimo v kapiteljskem arhivu notico iz 1634, da je cerkev na hribu prenovljena, kar da je stalo več kot 30.000 dukatov, zbranih od pobožnih župfjanov. Po sredi stoletja je navedena bistveno višja cena obnovitvenih del: 46.000 dukatov. Omenja se tudi vzidava spominske plošče o posvetitvi ob vhod v cerkev 1637, prim. Slika 3. Med potekom prenovitvenih del v začetku 17, stoletja so podrli staro okfogonalno krstilnico, ki je stala na cerkveni strani v smeri proti Punti, sredi 17. stoletja pa so po starem vzoru pozidali novi baptisterij.2^ Stanji' uprizarjata Slika 4 in Slika 5. Pritožba iz druge polovice 18. stoletja omenja, dci cerkev sv. Jurija nudi očem elegantno in simetrično podobo, medtem ko se njena zakristija nahaja v nespo- dobnem in neprimernem stanju: na koru je popoln nered, prostor za pevce je premajhen, nujno je potrebno nabaviti kontrabas. Pritožba je naletela na odprta ušesa in pomanjkljivosti so bile odpravljene. Slikar Giovanni Pagliarini, ki je 11845) izdeloval sliko za nad oltar v cerkvi sv. Petra, je leto prej (torej 1844) naslikal mučeništvo sv. Jurija. Sliko je želel razobesiti v župni cerkvi sv. Jurija, kar pa ni potekalo brez zapletov. Sprva namreč ni dobil dovoljenja, ker so o njem krožile govorice, da je nemoralen, obrekljiv bogo-kletnež, vdan pijančevanju.30 Sliko sv. Jurija je podaril župni cerkvi, vendar ta zanjo ni imela ustreznega prostora. Zato so se odločili predelati podirajočo se staro, ne več rabno kostnico v podaljšku kapele sv. janeža Krstnika, kamor bi namestili novo sliko. Dovoljenje za prezidavo so dobili in jo tudi opravili. Kapela sv. janeža Krstnika je imela prej veljavo samostojne cerkvice, poslej pa je bila vkomponirana v župno cerkev.31 Po sredi 19. stoletja je bila prezidav deležna tudi oktogonalna krstilnica na starem pokopališču. Zanjo je v arhivu ohranjena risba tlorisa in zapisi za čas po 1866. Omenja se njena restavracija in zamenjava kamnitega oltarja z lesenim ter poslikava vrat. ■ . ——,...._..,.,,..„.,„,—................... ___________: Slika 3. Sodobni posnetek spominske plošče o posvetitvi cerkve sv. /urija 1637 (foto D. Darovec). 28 Domnevam, da gre za kapelo sv. janeža Krstnika, ki je kot. samostojna stala neposredno ob cerkvi sv. Jurija, na drugi strani, kot je stal prvotni cerkveni stolp. Zgradbi je povezovat prehod. V poročilu vizštatorja Agostina Valiera iz 1579 se med opisom notranjosti cerkve sv. Jurija omenja kapela sv. Janeza tik ob (iuxta) cerkvi sv. Jurija, omenja pa se tudi cerkev sv. Janeza Krstnika, prim. A. Lavrič, n. d., 78. Verjetno gre pri kapeli sv. janeža in cefkvi sv. Janeza Krslnika za isti objekt. Po prezidavah v prvih desetletjih 17. stoletja se je nahajai med cerkvijo sv. Jurija in njenim zvonikom. 29 G. Caprin, n. d., 83; A. Lavrič, n. d., 1 74. 30 Bil naj bi uri uomo immoraie, maldicenle, denttiore. ubbriacone e besiemmiatoce. 31 Zapis, ki omenja piranske cerkve 1863, navaja: S. Giovanni Batlisla e unita alta chiesa parrochiaie ov'esiste il battisterio ne piO si considera chiesa. 11 ANNALES 6/'95 Darja MIHEI.IČ: KOMPLEKS PIRANSKE ŽUf>NE CERKVE SV. JURIJA. 7-1 A Slika 4. Veduta Pirana je izrez slike Prikazovanje sv. jurija A. de Costera iz 1706. ■ - . ' _ „ . »aV, • ':T* ■ -i - .... , čdk&UU ■. . . -v-.- -■-.-¿i* -.i^-^, .1:- :^« Slika 5. Piran na risbi P. Nobila iz 1815. Po sredi 19. stoletja (1866) je bila na (novem) žup-nem pokopališču zgrajena nova kapela, posvečena mu-čenikoma sv. Mohorju in Fortunatu. V kapiteljskem arhivu je bogato dokumentirana cerkev Marije Snežne med 1620 in 1728. Podrobno so opisana dela v njej, naštet je cerkveni inventar od sveč, kropilnika, prek križev, verig, velikega in malega zvona, oltarja, klopi, balkona, skulptur do opreme zakristije. Imenovani so obrtniki, ki so opravljali kamnoseška dela, izdelovalci cerkvenih oken, pozlatarji. Slikarji, ki so sodelovali pri poslikavi cerkve od srede 17. stoletja, so bili Tomaso Cregolin, ki je 1661 poslikal obok v cerkvi, deset let kasneje je beneški slikar Simon Fedrigo naslikal sliki Kraljica in Mojzes ter friz pod njima, k temu pa še sedem ali osem upodobitev Blažene device; sočasno z njim je ustvarjal slikar Nicolo Alfegn, ki je naslikal judito. Cerkev je imela tudi slike Zorzija Bonfanteja ter prek deset drugih slik, katerih avtorji (še) niso znani. V 19. stoletju je bilo več cerkva potrebnih prenove. Navedimo samo nekaj opaznejših primerov. L. 1815 je bila cerkev sv. Petra v slabem stanju. L. 1818 je doživela neoklasicistično rekonstrukcijo pod vodstvom delovodja Domenica Dongetlija po načrtih Pietra Nobila, nad vrati pa je nastal relief Antonija Basa. V drugi polovici 19. stoletja (1863) je razpadala streha in cerkev so začasno zaprli. Desetletje kasneje je bila cerkvi odobrena izgradnja pevske empore. Cerkvi Marije Tolažnice je 1858 že grozilo, da se bo 12 ANNALES 6/'95 Oarja MlHEl.lt: KOMPLEKS PIRANSKE 2UPN£ CEKKVf SV ¡UKIJA. 7-1 4 podrta, ker je nekaj let prej popustila veriga, ki je vpe~ njala stropni tram. Omenjenega leta so jo temeljito popravili. V zadnjem desetletju 19. stoletja je bilo potrebno popraviti na pol podrto pečevje pri cerkvi sv. Klementa. Tedaj so tudi namestili svetilnik, kot jim je že dvajset let poprej svetoval škofijski ordinariat iz Trsta. Od številnih cerkva in njihovih usod omenimo še cerkvico sv. Miklavža, ki je stala na obrežju takoj za korenom valobrarta v smeri proti Funti. Bita je podolgovate pravokotne oblike, obložena z belo opeko, ostrešena z deskami in strešniki. Imela je en oltar in majhno zakristijo, ena vhodna vrata in majhen zvonpod ostreskom na fasadi. Njen tloris je meril 36 1/2 kiaftre {po slaba 2 metra). Njen inventar je obsegal bronast zvon, kovinske in tekstilne.predmete. Cerkev so 1859 podrli iz banafno-prozaičnih razlogov: vhod v cerkev je bil blizu ribarnice, katere odvratni vonj je odganjal obiskovalce. Oltar in sliko so prenesli v cerkvico sv. Petra. Kapiteljski arhiv, iz katerega so zbrane te miniature, je pregledan približno do polovice, vendar trenutno ni dosegljiv. Še večji je fond dragocenih nepregledanih podatkov o piranskem mestnem tkivu med arhivskim gradivom nekdanjega piranskega mestnega arhiva. Dodatne raziskave bodo lahko tokratna spoznanja dopolnile, mestoma morda tudi popravile. RIASSUNTO II ¡avaro di acerca inizia presentando un'immagine dettagliata délia città durante ¡I periodo che va dail'atto di dedizione a Venezia (1283) sino alia metà dei XIV secolo, continua con il periodo fi a la fine dei Cinquecento e i primi decenni del Seicento e termina completando lo studio con i dati provenienti dall'archivio capitolare. Ali'interno delle mura che circondavano il castrum piranese, sulla cima seltentrionale del la punta di Pirano, (probabilmente) già nell'XI secolo si ergeva la chiesa di San Giorgio. Da quel punto le mura scendevano sino al mandracchio interno che, prima della metà del Quattrocento e del pericolo c.ostituito dai Turchi, si trovava al di fu orí di esse. Le case delia Pirano medievale erano in muratura e legno. Vi si accedeva per delle scate. Oltre a finestre e porte avevano, spesso, terrazze, balconi e pergolati. Rare le notizie di case a più piani anche se, probabilmente, non erano infrequenti. Caratteristica di alcune case erano le torri. Certe disponevano infine di condotti fognari, collegati ai canali di scolo, di pietra e malta, che facevano defiuire le acque putride iungo le strette viuzze cittadine. II rifornimento idrico era asslcurato dai pozzi mientra si ha notizia anche di acqua piovana raccolta dai tetti. Accanto alia casa c'era spesso un cortile e vicino le cantine e gli orti. Il cuore di Pirano era costituito da! porto, sua finestra sul mondo. I cittadini cercarono perció di adattarlo alie loro necessità. Il mandracchio interno era i! centro funzionale délia città, come dimostrato da una serie di pregevoli edifícl comunali, eretti fra la fine del Duecento e gli inizi dei Trecento e dagli uffici ivi trasferiti dalla zona centrale di Piazza Vecchia. Nel Trecento inoltre aveva pieno vigore la costruizione di edifici di culto. Nei primi decenni del Seicento la chiesa di San Giorgio subi una radicale ricostruzione. Si rifece una nuova volta sopra Paitare maggiore e si innalzó il nuovo campanile, dalia parte opposta di quello vecchio. Verso la Punta (in luogo del vecchio campanile) venne eretta infine la nuova facciata. Qual'è l'immagine délia città che si ricava dai documenti dell'archivio capitolare? Negli anni Trenta del XVI secolo si rese necessario scavare il fondale vicino al molo. Più di cento anni dopo il mandracchio venne nuovamente dragato e reso più profondo. Verso ¡a metà del Seicento si procedette alia riparazione del molo, rnentre un secolo e mezzo più tardi lo stesso venne esteso e i! podo reso nuovamente più profondo. In seguito all'odore nauseabondo e alla continua necessità di ricorrere a lavorí di manutenzione, sul finiré del secolo sc.orso si decise finalmente di interrare il mandracchio. Verso la metà del Settecento alcune vie di Pirano necessitavano di venir rífatte. Dai dati sulla costruzione della nuova cisterna (1774) possiamo argüiré che esistevano auméntate ríchieste di acqua. Una ventina di anni più tardi si procedette ad aggiustare la cisterna di Piazza Vecchia. 1 documenti dell'archivio capitolare completano l'immagine della chiesa parrocchiale di San Giorgio, nel periodo antecedente la ricostruzione dei primi decenni del Seicento e subito dopo di essa. Agí i inizi del Cinquecento viene cosi menzionata la costruzione di una cappella dentro la chiesa. Non si sa invec.e quando venne demolito il vecchio battistero, dalla parte della chiesa che guarda verso la Punta. Stando ad un dettagiio della Madonna e santi di V. Carpaccio, si puo stabilire che nel 1519 esistevano sia il vecchio battistero dalla parte dell'antico campanile (verso la Punta) che la nuova cappella dalla parte opposta. Del periodo successivo alia ricostruzione della chiesa, eseguita nei primi decenni del Seicento, l'archivio capitolare conserva una piccola nota sulla posa, nei 1637, di una lastra a lato dell'entrata, in onore della consacrazione. Un reclamo della seconda metà del XVIII secolo fa intendere c.he meníre San Giorgio offriva alia vista 13 ANNALES 6/'95 Oarja MIHEUC: KOMPÍ.EKS PIRANSKE ¿UPNf CERKVf SV. JUKUA. 7-14 un'immagine elegante e simmetríca, la sua sacrestia si trovava in uno stato indecente e indecoroso: sul coro vigeva il massimo disordine, il luogo riservato ai canlori era troppo angusto e era impeliente l'acquisto di un contrabbasso. Il reclamo arrivé alie persone giuste e tutte le lacune vennero colmate. Il pittore Giovanni Pagliaríni nel 1844 esegui il Martirio di San Giorgio. II dipinto venne donato alia chiesa parrocchiale che perô non disponeva di uno spazio adeguato ad accoglierlo. Venne perció dec.iso di rifare il passaggio che por ta va al vecchio ossario in disuso ne! prolungamento délia cappella di San Giovanni Evangelista e li poire il dipinto. Ottenuti i permessi necessari II lavoro venne eseguito. La cappella di San Giovanni Battista, che in precedenza aveva avuto lo stato di chiesetta indipendente, divenne cosi parte integrante della chiesa parrocchiale. Dopo la met à del XIX seco lo (1866) nel (nuovo) ci m i tero parrocchiale venne eretta una cappella dedica ta al martiri Ermagora e Fortunato. Nell'archivio capitolare si trova anche una ricca documentazione sulla chiesa della Madonna della Neve risa lente agli anni fra il 1620 e il 1728. Nel secoio scorso diverse chiese necessiivano di rastauri: S. Pietro, la chiesa della Consolazione e S. Clemente. La chiesa di S. Nicola delle mura venne invece demoiita nel 1859. L'archivio capitolare e /'ex archivio ci vico contengono ancora un'infinité di documents non catalogad che permetterebbero una migliore conoscenza deilo sviluppo della città. Al ricercatore si offrono cosi infinite possibilité di trovare nuove (o vecchie) verità, storiche e non. LITERATURA A. Alisi, Pirano, la sua chiesa, la sua storia, Trieste 1971. C. Caprin, LMstria nobilissima I, Trieste 1905, 1 24-125. C. de Franceschi, Chartularium Pirartense, Raccolta dei documenti meriievali di Pirano i. (1062-1300), Atti e memorie della Societa istriana di archeologia e storia patria (vnaprej le Atti e memorie) 36, Parenzo 1924; li. (1301-1350), Atti e memorie 43, Poia-Parenzo 1931-1932, 19-96; Atti e memorie 44, Pola 1932-1933, 271-320; Atti e memorie 45, Poia-Parenzo 1933-1934, 255-320; Alti e memorie 46, Pola 1934, 107-192; Atti e memorie 47, Poia-Parenzo, 1935-1937, 123-230; Atti e memorie 50, Poia-Parenzo 1 938-1940, 171-200. C. de Franceschi, Origini e sviluppo del comune di Pirano. Atti e memorie 36, Parenzo 1924, XV-LXIII. C. de Franceschi, Prefazione, Atti e memorie 43, Poia-Parenzo 1931-1932, 3-18. C. de Franceschi, Gli statuti del comune di Pirano del 1307 confrontati ~on quelli dei 1332 e del 1358, Monumenti storici dalla Deputazione di storia patria per le Venezie, n. v, 14, Venezia-Padova 1960. V. Gaberslci, Križem po piranski občini, Primorske novice 14/2, 4. 1965, 14. F. Cestrin, Pomorstvo srednjeveškega Pirana, SAZU, Dela 1/21, Ljubljana 1978. P. Kandier, Codic.e Diplomatico Istriano 1-5, Trieste 1864. P. Kandier, Pirano, Monografia storica, Parenzo 1879. F. Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku I, Ljubljana 1902; II, Ljubljana 1906; III, Ljubljana, 1911. F. Kos-M. Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku V, Ljubljana 1928. A. Lavrič, Vizitacijsko poročilo Agostina Valiera o koprski škofiji iz leta 1579, Ljubljana 1986. D. Mihelič, K podobi nekdanjega Pirana (16-/17. stoletje), Vjesnik historijskog arhiva Rijeka X X X11/1 990, 1 1-23. D. Mihelič, Neagrarno gospodarstvo Pirana od 1280 do 1340, Dela SAZU I/27, Ljubljana 1985. D. Mihelič, Piranska razglednica iz prvih desetletij 17. stoletja, Annales, Anali Koprskega primorja in bližnjih pokrajin 2, Koper 1992, 257-265, D. Mihelič, Primer finančnega načrtovanja letnega proračuna v istrskem mestu, Acta bistorico-oeconomica lugoslaviae 17, Zagreb 1990, 119-126. A. S. Minotto, Documenta ad Forumiulii, Patriarchatum Aquileierisem, Tergestum, istriam, Goritiam spectan-tia 1/1, Acta et diplomata e R. Tabulario Veneto 1/1, Veneti is 1870. A, S, Minotto, Documenta ad Forumiulii, Patriarchatum Aquileiensem, Tergestum, Istriam, Goritiam spe-ctantia, Atti e memorie 8, Parenzo 1892, 5-47; Atti e memorie 9, Parenzo 1893-1894, 65-81; Atti e memorie 10, Parenzo 1894-1895, 1-23, 251-271; Atti e memorie 11, Parenzo 1895-1896, 1-20, 231-253; Atti e memorie 12, Parenzo 1896-1897, 1-20; Atti e memorie 13, Parenzo 1897-1898, 1-19, 243-263. L. Morteani, Notizie storiche della citta di Pirano, Trieste 1886, M. Pahor-M. Mikeln, Piran, i. Kratek zgodovinski pregled, I!, Ogled mesta v 6 itinererjih, Portorož-Trst 1972, M, Pahor-}, Sumrada, Statut piranskega komuna od 13. do 17. stoletja, ZRC SAZU, Viri za zgodovino Slovencev 10, Ljubljana 1987. Pirano, Trieste-Udine 1959. A. Tamaro, Pirano, La Venezia Giulia e la Dalmazia, Trieste 1910. 14 STAVBARSTVO IN PRENOVA NA KOPRSKEM* * Prispevki s posvetovanja "Stavbarstvo in prenova na Koprskem", ki so ga 9. junija 1994 v Kopru organizirali Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, Društvo arhitektov Obale in Kulturni kiub Istra pod pokroviteljstvom Medobčinskega zavoda za varovanje naravne in kulturne dediščine iz Pirana; uredila dr. Sonja Ana Hoyer in mag. Darko Darovec. ANNALES 6/'95 strokovno delo UD K 719(091 X497.1 2-15)"1945/1994" ZAČETKI DELOVANJA SPOMENIŠKOVARSTVENE SLUŽBE NA OBALI Nace ŠUMI dr., redni profesor Univerze v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 61000 Ljubljana, Aškerčeva 2, SLO prof., Universita ciš Lubiana, FacoSta d i fiiosotia, 61000 Ljubljana, Aškerčeva 2, SLO IZVLEČEK Prispevek povzema nastanek slovenske spomeniškovarstvene službe na Slovenski obali. Posebej izpostavlja nekatere odločilne dogodke pri obravnavi in raziskavah kulturne dediščine od prvih povojnih let do našega časa. Vnaprej se moram opravičiti, da ne bom mogel Moji spomini na Istro v teh letih niso popolnoma predstaviti svojega pogleda in dediščino in njeno povezani in so tudi nepomembni, zato se born omejil na varstvo v istrskih mestih na nekakšen objektiven način, nekatere utrinke in izseke. kakor morda kdo pričakuje. Sem pripadnik generacije, Pred očmi imam najpoprej opus Eda Mihevca, ki se ki je doživela usodna vojna !eta in potem ne manj je pojavil na Obali s svojo, kakor smo že takrat rekli usodne povojne čase, ko smo Slovenci lahko prvič rekli, regionalno arhitekturo. Bi! je to čas, ko se je Slovenija da imamo svoje morje z vsem, kar sodi zraven tudi na odločila, da v Kopru zgradi svoje pristanišče, ne cla bi kopnem, hkrati pa smo presenečeno in zgroženo kdorkoli predvideval posledice tudi za dediščino. Na spremljali groba uničevanja prav te dediščine. Povrh je razstavi Mihevčevih načrtov je bila tudi študija, ki je moja generacija razen redkih izjem tedaj sploh prvič baje danes nihče ne najde, ki pa je predvidevala po- videia obalo naše istre. Prva moja pot v Koper sodi v stavitev celega niza stolpnic okrog mestnega jedra. Taka čas, ko je bšia Istra razdeljena še v coni A in B. Žal je bil shema naj bi bila organično nadaljevanje stare koprske to čas, ko so v Ljubljani prodajali samo FK filme iz vedute, prav tako prisotne na razstavi, s številnimi stolpi Zagreba in sem lahko šele v temnici ugotovi!, da so filmi cerkva in kapel. Kakor vsi vemo, ni ostalo !e pri načrtih, iz Istre na drobno posuti z rjo in torej popolnoma Začela so se rušenja, med drugim na temenu otoka, kjer nerabni za objavo. stoji neizrazita stolpnica za samce, postavljena kot pest Ne vem več, kako sem prišel semkaj, menda z v obraz staremu mestu. Skratka doživeli smo pravi opoj avtom, ki ga je dal na voljo ljubljanski župan svojemu optimizma in brezobzirnosti obenem. Ko so nam pri- konservatorju. Vsekakor pa je bila ta prva moja pot v povedovali, kako je arhitekt znal organizirati take pose- Istro ~ v njeno notranjost sva potem potovala skupaj z £. ge, je človeku zastala beseda. Zelo rad se je skliceval na Cevcem, ki je pripravljal razstavo ljubljanske sred- dogovore s takratnim jugoslovanskim možem številka njeveške plastike - veliko presenečenje. Nenadoma se ena: kdo bi mogel preveriti take navedbe? Mihevc je človek znajde, navajen dežele s kulturo ometa, v krajih, rodil sistem form, ki so se potem nenehno ponavljale. kjer povsod prebija na površje kamen in posebej po- Semkaj štejejo betonski konzolni venec, značilna visoka udarja arhitekturo. Kaj bi dala Ljubljana za en sam por- okna, zaprta s polknicami, in še več takega. V Ljubljani tal, kakršnih je v Kopm in drugod na desetine. Bil sem smo se spraševali, kdo bo kos poplavi form tega torej v deželi, ki je bila za skušnjo celinskega Slovenca arhitekta. Nekaj let kasneje je Mihevčeva skupina načr- neprimerljiva. Seveda sem vsaj bežno poznal Italijo, tovala in potem postavila hotel na Punti v Piranu, toda Italija je bila že znana. Koper pa ne. Zavedal sem . stavbo, ki so jo po ostrih protestih stroke v strešni partiji se, da bo treba to območje najprej osvojiti, pridobiti za . vsaj kozmetično razčlenili, pritličje pa oblikovali baje svoje, preden bo mogoče o tem pisati, opravljati var-. kot neobhoden bunker za kegljanje. Kegljišče so seveda stvena dela in vse drugo. kasneje podrli, toda pred sodnim stolom občinskih struktur' na čelu s takratno predsednico občine in ob 17 ANNALES 6/'9S Nia ŠUMi: ZAČETKI DELOVANJA SPOMENlSKOVARSTVËNE SLUŽBE NA OBALI, 1 7-20 brezhrbteničnem zastopniku arhitekturne stroke je takrat biio doseženo svoje. Matija Murko je v imenu spo-meniškovarstvene službe lahko samo ugotovil, da so njene možnosti odpora izčrpane. Takih zadev je biio v Istri še veliko. Bil je to hkrati čas, ko je, denimo, konservator Emil Smole prejel ukaz, da mora pospraviti mistiko z ulic in trgov. Podobno se je zgodilo v Mariboru. Mišljena so bila seveda znamenja in grbi. V teh letih se je pokazalo, da je bila Ljubljana daleč najbolj odporna točka v srečanju z nerazumevanjem, s črtanjem zgodovine in ostrimi poskusi "visto-smerjanja". Konservatorji na terenu, takrat še redki, so se morali znajti, kakor so vedeli in znali. Nekaj hudih trčenj je znal preprečevati direktor osrednjega zavoda Edo Tumher, ki si je po lastni pameti in nasvetu Franceta Steieta izbral takrat vodilne arhitekte za svoje sodelavce, bil pa je seveda učinek takega taktiziranja zelo omejen. Naj prekinem spomine s kratkim povzetkom raziskave dediščine na Obali. Dokler se niso pojavili prvi konservatorji in drugi delavci na Obali, smo imeli za Študij tukajšnje dediščine na voljo seveda samo italijansko literaturo, del pomembnega gradiva pa je bil celo odnesen v Italijo. Spominjam se, kako je raziskave za- Koper, Obzidna ulica 9 • hiša Favento Cuzzi, leseni konzolni napušč • med obnovitvenimi deli leta 1977. 18 ANNALES 6/'95 Na« ŠUMliZACETO DROVANIA 5POMENSKO'VARSTVENE SLUŽBE NA OSAH, t 7-20 stavil Emil Smole, ki je svojo prvo službo nastopil v Kopru, kasneje pa do smrti predano delal na Goriškem, Njegov menda prvi tekst je bil posvečen dostopu s celine v Koper mimo Levjega gradu in skozi vrata Muda. Breda Kovič in Miroslav Pahor sta napisala prvi vodnik po Piranu. Matija Murko se je posvetil renesančnim palačam v Kopru. Veliko dejanje in vzpodbudo je pomenila Bemikova knjiga o Kopru, Izoli in Piranu, ki jo še sedaj štejemo med ključne tekste o urbanih naseljih na Slovenskem. Knjiga je pomagala zastaviti spomeniško delo v vseh treh obalnih mestih. Monografija se harmonično vključuje v kasneje še vse večjo skupino podobnih del o drugih naših mestih, ki so jih obdelali različni avtorji, tako C. Avguštin, j. Curk, S. Vrišer, a tudi jaz sam. Poleg tega je bila arhitektura Obale predstavljena v vseh monografskih prikazih različnih avtorjev od romanike M, Zadnikarja, gotike I. Komelja, renesanse in baroka izpod mojega peresa. Tako je torej naša Istra spregovorila tudi v slovenščini. Kiparska ustvarjalnost na Obali je bila prav tako izčrpno upoštevana v raziskavah E. Cevca za srednji vek in S. Vrišerja za barok. Tudi slikarstvo je bilo dobro Koper, Obzidna ui. 9 - hiša Favento Guzzi, zunanjščina po končanih restavratorsko-konservatorskih delih. Po obnovi sedež koprskega oddelka MZVNKD Piran. 19 ANNALES 6/'95 Nace ŠUM!: ZAČETKI DELOVANjA 5POMENIŠKOVARSTVENE SLUŽBE NA OflAU, 1 7-20 obdelano v študiji T. Brejca. O moderni umetnosti pa regeneracijo trga oziroma glavnih stavb na trgu. Sklep, seveda velja, da so jo kritiki spremijaii sproti, Se prav da je treba v Pretorski palači šele projektirati skladno posebej z galerijsko dejavnostjo, s katero je nekatere notranjščino, je vsekakor zelo poučen. Poučen tudi bistvene lastnosti izlušči! A. Medved. Lahko rečemo, da zato, ker se sedaj, deloma po grenkih skušnjah z je bila torej v preteklih desetletjih popolnoma odprav- nekaterimi posegi na obali zlasti še v Piranu, tudi ar- Ijena zamuda pri preučevanju umetnostne dediščine in hitekti vključujejo kot enakovredni sodelavci pri obrav- da so raziskave tega gradiva bistveno zaokrožile našo navi posameznih vprašanj. vednost o umetnosti na Slovenskem. Nobeno Še tako kratko poročilo o dejavnosti spo- Vzporedno s takimi preučevanji pa so seveda na meniškovarstvene službe na Obali pa seveda ne more Obali vznikala in terjala rešitve odprta vprašanja varstva obiti dilem, ki jih je sprožila zadnja prenova talne dediščine, in sicer vzporedno z delom v drugih središčih pioskve Tartinijevega trga v Piranu, Dilema je očitno v te službe. Namenoma govorim o več središčih, pri tem dobro vidnem nasprotju med prvobitno tlakovano mislim na delo le službe v posameznih regijah, zakaj površino, čeravno nikoli ni bila do konca oblikovana, in osrednji zavod je nenehno izgubljal na pomenu, zaradi prenosom "dunajskega" pretirano lahkotnega odra v česar je bilo zmeraj težje vzpostaviti enotno metodo- našo Istro. Upajmo, da se kaj podobnega v Kopru ne bo loško usmeritev. Regionalni zavodi pa so več ali manj zgodilo, prav tako ne v Izoli. redno organizirali sodelovanje s skupino posebej pri- Še nikoli javnost na Obali ni tako zavzeto spremljala pvavljenih delavcev kot zunanjih sodelavcev, da bi bili dela spomeniškovarstvene službe, kakor se to dogaja postavljenim nalogam lahko kos. Resnica je namreč, da zdaj. Vzrok za takšen nov položaj je mogoče iskati v količkaj pomembne in obsežne varstvene naloge ne kratki predzgodovini današnjega stanja. Zlasti T. Mikel- more izpeljati en sam zavod s svojimi močmi. Različno nu gre gotovo zasluga, da je na Obali dvignil dejavnost gradivo v vsakem območju pa seveda povzroča poseb- službe na raven splošnega interesa. Zavod se je do te ne probleme in zahteva posebne prijeme za reševanje. mere okrepil, da se danes lahko uspešno spoprijema s še Ena temeljnih nalog, ki jih nobeno središče ni moglo tako delikatnimi nalogami, poleg tega pa zna pritegniti pustiti ob strani, se nanaša ne toliko na posamezne potrebne sodelavce od drugod za njihovo uspešno raz- stavbe, marveč na večje in manjše komplekse. Izkušnje, ; rešitev. Splošni pogoj, ki ga je izpolnila zgodovina v najprej pridobljene v Ljubljani, pa potem v vseh drugih povojnih desetletjih, pa je predvsem ta, da sedaj delajo mestih na Slovenskem, so dokazale, da so poenoteno generacije tukaj rojenih in ne zgolj tiste skupine ljudi, ki zastavljene prenovitvene pobude za večja območja so po drugi vojni prišle na zelo odločilne položaje v neuspešne, če zanikajo individualnost sleherne posa- vseh treh istrskih mestih, potem ko so jih zapustili šte- mezne stavbe, ki obstaja navkljub vključevanju v širše vilni optanti. urbane enote. To skušnjo je obalni zavod na svoji koži Na koncu še priznanje vsem delavcem te službe, občutil v Piranu, kjer so sklenjeno "napadli" židovsko prav posebej seveda tistim, ki sem jim lahko sam po- četrt. Tudi tukaj se je izkazalo, da je treba upoštevati magal do tako odgovornega dela. Ne morem si kaj, da zgodovinsko rast in značaj vsake stavbe posebej. se ne bi ob tem spomnil na Sonjo Hoyer, ki sva jo s S. Najpomembnejša lastnost, ki loči obalna mesta od Bernikom po njeni diplomi skoraj na kolenih prosila, naj celinskih, je oblikovanost trgov, tistih, ki se odpirajo sprejme ponujeno mesto. Kakor je znano, je postala proti morju, kakor tudi notranjih trgov. Končno smo prva doktorica znanosti v okviru spomeniške službe na dočakali, da se z vso resnostjo lotevajo preučevanja in.: Obali in za zdaj edina, ki jo tudi kolegi onstran meje prenove osrednjega koprskega trga. Pri tem se je iz- označujejo kot našo. Naj bi bila taka pot spodbuda tudi luščilo spoznanje, da je treba skrbno upoštevati vse ža druge, mlajše, ohranjeno, da pa to nikakor ne zadošča za resnično RÍASSUNTO II contributo sunteggia í'avvio del servicio per la tutela dei beni monumentali nella Riviera slovena. In particolare vengono ricordati alcuni evenfi che hanno caratterizzato la trattazione e le ricerche del patrimonio cultúrale dai primi anni del dopoguerra al giorno d'oggi. 20 ANNALES <>/'95 strokovno delo UDK 719:72-051 O ARHITEKTOVI VLOGI PRI PRENOVI SPOMENIKA Vojteh RAVNIKAR arhitekt, predavatelj na FAGG - Šola za arhitekturo, 61000 Ljubljane, Zoisova 1 2, SLO architetio, docente alla Facolta dt Architettiira, Edilizia e Geodesia (FAGG), Dipartimento di Architettura, 61000 Ljubljana, Zoisova 12, SLO IZVLEČEK V članku analizira avtor arhitektovo vlogo pri prenovi kulturnih spomenikov in posebej izpostavlja odnos med varstveniki - konsersatorji ter oblikovalci ■■ arhitekti pri oživitvi arhitekturne dediščine. Uspešno prenovo namreč zagotavlja zgolj dialog med obema strokama, ki v nekakšni spirali vodi k Zeljenemu cilju, to je k polnokrvni prezentaciji kulturnih spomenikov. Kulturni spomenik je materialni segment - repre-zentant kulturne zgodovine naroda in s tem vsega človeštva. Predstavlja torej nesporno vrednoto. Vrednost, ki je sicer spomeniku imanentna, pa je predmet pričujočega razmišljanja, O prenovi govorimo torej kot o prevrednotenju spomenika, pri čemer nas še posebej zanima arhitektova vloga. Medtem ko se konzervator, restavrator in Še kdo s področja umetnostne zgodovine ukvarja s spomenikom "pasivno" (restavriranje fresk, prezentacija ometov, določitev historičnega zaporedja posameznih stavbnih faz ip.), je arhitekt aktivno vključen v proces prezentacije spomenika. Arhitekt je tako avtor prenovljene podobe spomenika in s tem osebno in intimno odgovoren za spomenikovo ponovno vključitev v njegov prostorski kontekst. Nujen dialog konzervatorja in arhitekta vodi v nekakšni spirali k želenemu cilju, se pravi k polnokrvni prezentaciji spomenika. Njun odnos pa morda lahko ponazorimo s primerom iz gledališča, kjer prevzame vlogo konzervatorja dramaturg, arhitekta pa režiser. Namesto igralcev so stavbne forme. Konzervator je svečenik, ki bedi nad plamenom spomina, je njegov razlagalec in, v svojem skrajnem poslanstvu, njegov profet. Arhitekt in interpret spomina, je kreator, ki misel, zajeto v sporočilo spomenika, prevede v meso stavbnega organizma. Kdaj torej lahko ugotovimo, da je prenova uspela? Po izpraznjenju, očiščenju posode spomina - spomenika naj nova vsebina podčrta osnovne karakteristike spomenika, naj ne zatre geniusa loči, skratka, smisel prenove je v kvalitetnem dvigu grajene substance. Za dosego takšnega rezultata je ob vzornem sodelovanju tima strokovnjakov nujno potrebna avtorska poetika posameznega arhitekta. Normativnost in prag še objektivnega presega avtorjeva subjektivna vizija. V nadaljevanju tako omenjam niz avtorskih pristopov k tematiki prenove, razvrščenih po afiniteti avtorjev do obravnavane snovi in naravi naloge same. GEOMETRIJA KOT SREDSTVO NADVLADE NOVEGA Tempio Malatestiano L.B. Albertija lahko obravnavamo kot prvo zavestno prenovo spomenika. Tokrat ne gre za "organske" prezidave, kjer je biio staro uporabljeno kot material za gradnjo novega (slika 1). Albertija je koncept vedno bolj zanimat od izvedbe. Tako je ob spoštovanju predhodnika - avtorja gotske cerkve uveljavil paralelno misel in jo skozi dosledno geometrijo formalno izrazil v novi preobleki cerkve. Petsto let kasneje O.M. Ungers pri prenovi me-ščanske vile v Frankfurtu ob Mami v Arhitekturni muzej Nemčije uporabi isti princip (slika 2). Kolikor vpeljemo kritiško distanco prek stoletij, postane Ungersova rešitev nekakšna manieristična obravnava Albertijeve teme. Medtem ko v Tempio Maiatestiano živita sočasno tako gotika kot tudi renesansa, je Ungersov intelektualizem nekako "zadušil" duha meščanske vile. Namesto njega je sicer vstavil "edikulo" - prahišo, ki pa ob morebitnem vzporejanju s "Caso Santo" v Lorettu seveda ne zdrži primerjave. Sam sem se s podobnimi sredstvi loteval 21 ANNALES (>/'95 Vojîeh RAVNlk'AR: O ARHITEKTOVI Vi.OCI PRI PRENOVI SPOMENIKA, 21-2J Slika 2. Slika 9. teoretičnega problema gradiš Roca di Noale (Bienalle 86 - Progetto Venezia) (siika 3). Nediiiniran prostor znotraj ostankov srednjeveške ruševine sem skušal organizirati v geometrijski red prostorskega celičja, ki se zlije z amorfnim prostorom razvaline. f Slika 1. IZČJŠČENJE iN REVALOZICAJA Obravnavani princip je, vsaj za našo sredino, še naj- Slika 4. Slikali. bolj razumljiv z analizo nekaterih Plečnikovih del -Bogojine, Rakeka, Ponikev. Postopek sestoji iz faze kirurškega posega v obstoječe, kjer arhitekt loči bistveno od nebistvenega. Po odstranitvi odvečnega tkiva je preostalemu, zdravemu delu namenjena nova vloga v aktualni arhitekturni pripovedi. V Bogojšni (slika 4) predstavlja obstoječa cerkvica vhodni del nove cerkve, nagovor, s sekvenco v doživljanju osi cerkvene ladje. Na Rakeku postane bivša cerkev nekakšen transept nove, medtem ko je v Ponikvah z novim zvonikom zamenjana smer vhoda in s tem spremenjena celotna kompozicija (slika 5). Soroden koncept zasledimo v novejšem času pri J.P. Kieibuesu in njegovih projektih za različne nemške muzeje. Konkretno imam v mislih Muzej zgodnjega krščanstva v Frankfurtu (slika 6), kjer v vojni porušeno stransko ladjo vključi v novi trakt, s katerim vzpostavi manjkajoče samostansko obzidje in obenem formira ulično fasado. Izvrsten primer obravnavanega principa na Slovenskem predstavlja v 80. letih izpeljana prenova cerkve v Ratečah arhitekta Otona jugovca {slika 7). 22 ANNALES 6/'95 Vojteh RAVNIKAR: O ARHITEKTOVI VLOGI TRI f'Kf \MFV!I .(Hi 1'fe ■m ^ ICQ ¡1- 'HÉ te'-' ■ -'ijS^firt^ l-Ji H-:---- ■ : IKSLs-l^-ir •i.-fii-f ? r. ®tii i--: ■ ! il .o j [e--'!l*ri 1 mlajj: » ; = i?: Slika 6, Slika 8. Slika 5. KONTRAST STAREGA iN NOVEGA Rešitve, k t temeljijo na kontrastu, s pomočjo uporabe materiala ponazorijo časovno distanco. Običajno je to primer obravnave starejše srednjeveške substance, kot so gradovi, utrdbe ip. Tako je beton običajno tisti material, ki se s svojo robustnostjo zoperstavlja suge-stivni moči strukture kamna. Staro je okvir, v katerega se z bolj ali manj nakazano distanco vgrajuje nova vsebina. Kot vrhunski dosežek omenjene metode navajam prenovo gradu Castelgrande v Bellirtzoni arhitekta Aure-iia Gaifettija. Pri takšni nalogi, kjer nimaš opravka z rafiniranostjo gove mase, je nadvse važno merilo. Poteza, dimenzija spomeniškega materiala, pač pa s sugestivnostjo nje- posega je tisto, kar pri Galfettiju navdušuje. Skratka, z. Slika 10. 23 ANNALES £>/'95 Vojlell RAVNIKAR: O ARHfTEKTOVI VLOGI PRI PRENOV! SPOMENIKA, 21-2 ■. ' :/-. ■-V;.! i i } —, -,-. ; ,-' : ■ JllliHf lipS! fffcSifi i • (!'• .* !p::ft®| IpSSfl liSll® ftljjlji 1 III j-—Jf ' — '".TI ■-. ; ' 1 ; . I "S...... Koper, Pretorska palača, grafični prikaz najdb na južni fasadi (tehnična dok. MZVNKD). (zgodovine, arheologije, arhitekture in urbanizma, umetnostne zgodovine itd.) s konservatorsko usmeritvijo. Največkrat pa konservator - umetnostni zgodovinar opravi koordinacijo različnih ugotovitev, iz katerih se najlaže razbere zgodovinska slojevitost spomenika, ovrednotijo njegove spomeniške lastnosti in postavijo izhodišča za prenovo. Šele na osnovi dobro pripravljene konservatorske dokumentacije je možno govoriti o različnih vrstah prenov oziroma različnih metodoloških pristopih, od najstrožjih restavratorsko - konservatorskih prenov do rekonstrukcij, nadomestnih gradenj, doobli-kovanj ali preoblikovanj kulturnega spomenika s najkvalitetnejšimi kreativnimi pristopi.1 MZVNKD Piran je za območje trga izdelal več spomeniškovarstvenih elaboratov (Konservatorski program 1987, Dopolnitve I, 1990, Dopolnitve II, 1993), v letu 1993 pa so bile izvedene zavarovalne raziskave na stavbnem kompleksu Pretorske palače, zahtevane v prvem elaboratu. Na osnovi rezultatov teh raziskav in dognanj pri obnovitvenih delih ob statični sanaciji Pretorske pal a če 1972, po projektLi Stojana Ribnikarja, je bilo definirano spomeniškovarstveno razumevanje prenove te najbolj reprezentančne palače v Kopru.2 KONSERVATORSKE RAZISKAVE f.den od osnovnih namenov konservatorskih raziskav je globlje poznavanje kulturnega spomenika. Zato naj- prej poglejmo, s kakšno spomeniško substanco so se konservatorji srečali ob raziskovalnih delih v začetku 1993. Zunanjščina Pretorske palače, ki izkazuje slogovne značilnosti beneškega 15. stoletja, je bila obnovljena ob statični sanaciji f. 1972. Takrat je bil na osnovi son-dažnih raziskav različnih plasti ometa (poročilo Emila Pohla, 1970) narejen nov fasadni omet, obenem pa so očistili in dokumentirali kamnite plošče ter grbe na fasadi. Obnova kamnitega gotskega zunanjega stopnišča, ki ni bila izvedena I. 1972, zdaj poteka, pripravljen pa je tudi restavratorsko konservatorski projekt za obnovo glavne fasade (Restavratorski center Slovenije, Ljubljana, 1993). O izvirni organiziranosti notranjščine palače zvemo največ iz doslej znanih najstarejših načrtov njenih predelav iz 1. 1804, ki jih hranijo v tržaškem Državnem arhivu; v njih je namreč prikazana namembnost notranjih prostorov po nadstropjih, ki je bila v veljavi Še v času beneške oblasti.3 Notranjščina Pretorske palače pred raziskovalnimi deli 1. 1993 je v prvem nadstropju kazala gradbeno stanje statične sanacije iz I. 1972 z odkritimi fragmentarnimi najdbami starejših predelav na stenah in odkrito poslikavo na stropnikih glavne dvorane. Takrat je bil v podu dvorane prvega nadstropja odkrit poslikan strop prostora v pritličju; ob tem je bilo tudi ugotovljeno, da je bil strop ob zadnji adaptaciji po vzoru originala na novo rekonstruiran- Pritličje palače je namreč i. 1964 korenito predelal arhitekt Edo Mihevc za potrebe restavracije Capris. Poleg novogradnje za kuhinjo na mestu nekdanje cisterne je šlo v notranjščini pritličja za neke vrste dekorativno poenostavitev nekaterih starejših stavbnih členov in mestoma neustrezno citiranje arhitekturnih detajlov, prenesenih iz različnih arhitektur, morda tudi iz same palače.4 Vzhodni del pritličja je bil v novejšem času, na mestu nekdanje Loggie, prezidan; funkcionalni prezidki so bili I. 1993 odstranjeni, s čimer je bil izlusčen arhitekturni okvir Loggie, ki jo na tem mestu sledimo od nastanka palače naprej. Preden pojasnimo zgodovinsko slojevitost Pretorske palače, povezano z njeno upravno funkcijo, ki pa pomeni obenem tudi enega od najpomebnejših varstvenih osnov prenove, naj izpostavimo izbrano metodologijo dela za pripravo konservatorske dokumentacije. Konservatorski program iz leta 1987 za celotno območje mestnega trga, ki je vključeval inventarizacijo in valorizaci- 1 Prim., Nace Šumi, Prenova Ljubljane, SpomeniSkovarstverti postopki pri izdelavi sanacijskih načrtov, Ljubljana 1978, sir. 15-17. 2 Prim., 5onja Ana Noyer idr.. Dopolnitve Konservatorskega programa za prenovo Platee Communis - Titovega trga v Kopru It, MZVNKD Piran 1993, str. 21-36. 3 Notranjščina Pretorske palače je bila večkrat predelana za potrebe avstro - ogrske uprave, projekti iz let 1836, 1852, 1858 in drugih so v Državnem arhivu v Trstu in I. 1923 za potrebe sodiS ta. 4 Načrti adaptacije iz L 1964 žal niso bili najdeni; po ustnem viru projektanta Mirka Blaznika, takrat Študenta ljubljanske arhitekturne Sole v seminarju arhitekta Eda Mihevca, je bil pred začetkom del izrisan temeljit posnetek obstoječega stanja. V konservatorskih izhodiščih za prenovo palače iz I. 1993 je bil prostor negativno ovrednoten in ga je potrebno preoblikovati oziroma uskladiti s celotno prenovo palače. 30 ANNALES 6/'95 Sonja Ana HO VER: KO NSE K VATO RS K A PROBLEMATIKA I' R ENO VE PRETORSKE PALAČE V KOPRU. M-3S. jo zatečenega stanja materialno izpričane arhitekture, je določil mesta in vrsto zavarovalnih raziskav. Po tem, prvem, konservatorskem programu so bile, poleg arhivskih raziskav projektov predelav v tržaškem Državnem arhivu in pregleda starejše italijanske literature, izvedene v kompleksu Pretorske palače naslednje zavarovalne raziskave: arheološka sondiranja, arhitekturne sondažne raziskave, natančne izmere in izris arhitekture ter izris najdb. Na osnovi primerjalnih analiz rezultatov najdb so bila grafično in tekstualno prikazana spomeniškovarst-vena izhodišča s smernicami za nadaljnjo pripravo projektne dokumentacije. Naslednja stopnja konservatorske obdelave, ki je še v teku, pa je izdelava konservatorskih projektov, kar pomeni že prikaz arhitekturnih najdb v ustreznem merilu in grafični ter tekstualni prikaz stopnje spomeniškovarstvene prezentacije historične arhitekture s ponazoritvijo tistih delov arhitekturne prenove, ki dovoljujejo oziroma sugerirajo obdelavo kulturnega spomenika s sodobnim oblikovalskim jezikom. REZULTATI RAZISKAV - NAJDBE Zavarovalne raziskave iz I. 1993 so bile narejene na celotnem kompleksu Pretorske palače, ki vključuje tudi stanovanjske stavbe ob vzhodnem delu palače in prvotno dvorišče ob zahodnem delu palače. Najzanimivejši so bili rezultati arheoloških sond v zahodnem delu Pretorske palače, na mestu porušene kuhinje, zgrajene ob adaptaciji pritličja leta 1964. Tukaj je v starejših projektih (tržaški Državni arhiv 1836) označena cisterna, po sondažnih izkopih pa smo dokumentirali glinasti bazen in vodnjak, ki ga v zgodovinskih podatkih spremljamo že od 13 stol. naprej.5 Sondažni izkopi na vzhodni strani Pretorske palače so s potekom temeljnih zidov skupaj z zidovi v višjih nadstropjih pokazali nekaj novosti glede obsega prvotno zasnovane palače na tem mestu.6 Novost raziskovalnega dela pri nas pa je bila uporaba nedestruktivnih metod pri pregledu tal v nekdanji restavraciji Capris7, ki je pomenila dovolj natančno usmeritev nadaljnjih klasičnih arheoloških sondiranj, ki še niso povsem zaključena. Pri sondažnih arhitekturnih raziskavah,8 kjer pravzaprav stavba sama tvori neke vrste zgodovinski vir razslojevanja različnih zgodovinskih in slogovnih obdobij, arhitekturne najdbe velikokrat obogatijo poznavanje spomenika in omogočajo čimbolj temeljito, znan- Koper, Pretorska palača, ostanki nekdanje Loggie (fototeka MZVNKD). stveno poglobljeno prenovo spomenika.5 Rezultati arhitekturnih sondažnih raziskav so prinesli nekaj pomembnih podatkov o stavbnem razvoju celotnega kompleksa, ki v kombinaciji z rezultati drugih raziskav potrjujejo posamezne faze nastanka palače. Med najnovejšimi rezultati arhitekturnih raziskav so izrazito pomembni ostanki starejših slogovnih obdobij v stanovanjskih stavbah ob vzhodnem delu palače. Gre za stanovanjske stavbe, ki so se v 15. stoletju prislonile na Pretorsko palačo. V stavbah so navkljub številnim pre-d<4;ivam v mlajših slogovnih obdobjih bili meri razisko- Koper, Pretorska palača, dvorana Velikega sveta, kva-drifora (fototeka (MZVNKD). 5 Sondažni izkop je izvajal Pokrajinski muzej Koper pod vodstvom arheologa Mateja Župančiča; pritrt. Preliminarni poročili junij 1993 in julij 1994. 6 Sondažni izkop je v okviru MZVNKD Piran opravil arheolog Alfred Trenz; prim. Preliminarno poročilo februar i 993. 7 Nedestruktivne metode v nekdanji restavraciji Capris so v juliju in avgustu 1993 izvajali SO.GES.T.; prim. indagini georadar sulle pareti e sulle pavimentazioni det vam dell!ex ristorsnte "Capris", agosto 1993. 8 Prim. Mira Ličen Krinpotič. Sondiranje kompleksa Pretorske palače v Kopru, Koper, februar 1993, in ista, Poročilo druge faze dodatnega sondiranja, ruSenja in usklajevanja najdb na kompleksu Prelorske palače v Kopru, Koper, junij 1993. 9 Prim. katalog razstave po končani obnovi glavne palače v Urbinu, Mana l.uisa Polichetti, I! palazzo di Federico da Montefeltro, Urbino 1935. 31 ANNALES 6/'95 Sunjs Ana HOVER- KONSERVATORSCA PROBLEMATIKA PRENOVE PRETORSKE PALAČE V KOPRU. 29-3C> Koper, pogled na gotske stavbe ob Pretorski palači (fototeka MZVNKD). valnimi deti odkriti nekateri pomembni originalni stavbni elementi, ki omogočajo restavratorsko - konserva-torsko rekonstrukcijo stanovanjske arhitekture beneško-gotskega časa. Med temi stavbami po ohranjeni gotski notranjščini v prvem nadstropju in elementih na zu-nanjščini izstopa stavba Čevjarska 3. V baročnem preoblikovanju starejših stavbnih celic stavbe Čevljarska 1 smo med raziskovalnimi deli lahko prečitali dve gotski celici. Eno izmed njiju ob južni fasadi palače tvori gotska hiša Galli, ki ima še starejšo stavbno zasnovo. Hišo Caili poleg že doslej znane gotske zunanjščine odlikujejo v pritličju odkriti leseni poslikani gotski strop in ohranjeni sledovi najverjetneje gotskih etažnih višin z ohranjenimi fragmenti stenskih obrobnih poslikav. Sledovi gotske zasnove stavbe na trgu št. 2 so le fragmentarno ohranjeni na zunanjščini (sledovi gotske bifore, ostanki poslikane fasade, gotski portai), medtem ko je v notranjščini vidna starejša etažna višina, ki ima tik pod stropniki naslikano obrobo z renesančno motiviko. V kontekstu odkritij gotske stanovanjske arhitekture je bilo tudi lažje interpretirati dosedanje poznavanje stavbnega razvoja Pretorske palače in ga povezati s fragmenti starejših stavbnih faz v prvem nadstropju, dokumentiranimi pri zavarovalnih raziskovalnih delih 1. 1993. Najzanimivejša so bila odkritja na doslej zakriti zunanjščini, in to na tistih mestih, ki so jih zakrivale na palačo pri slo njene stavbe oziroma njihove kasnejše dozidave. Z odbijanjem ometov na južni, vzhodni in zahodni fasadi so bili odkriti posamezni starejši stavbni členi, ki so pomemben dokument starejših stavbnih faz iz 13. in 14. stol. V zadnjem delu palače so se s porušitvijo kuhinje nekdanje restavracije Capris odprle arkade z delno ohranjenimi kapiteli in bazami. Poznali smo jih iz arhivskih dokumentov predelav v avstro •■ ogrskem času. Poleg novoodkrite zunanjščine palače je med najdbami v pritličju najpomembnejši zopet viden arhitekturni tlorisni okvir prvotne Loggie z ohranjenim lesenim stropom. Nekaj pomembnih podatkov so prinesle tudi odprte fasade v nekdanji restavraciji Capris in zlasti v prvotnih komunikacijah z zadnjim delom palače in v podhod, ki vodi v Čevljarsko ulico {tukaj so raziskovalna arhitekturna sondažna dela še v teku). Med arhitekturnimi najdbami oziroma fragmentarnimi ostanki najstarejših slogovnih obdobij je najbolj neenotno prvo nadstropje. Tukaj je dvorana velikega sveta s predprostorom in dvorano malega sveta. Dvorana velikega sveta, do katere pridemo prek zunanjega gotskega stopnišča iz srede iS, stoletja, je nastala v času, ko lahko govorimo že o Pretorski palači današnjega tlorisnega okvira. Tako na njeni zahodni steni najdemo ostanke odprtin prvotne zunanje fasade. V dvorani velikega sveta so se ohranili Se sledovi poslikav na stropnikih, medtem ko obdelave sten in podov niso ohranjene v originalni podobi.10 Nekoliko drugačna je podoba drugih dveh dvoran in predprostrora ob renesančnih okenskih odprtinah, do katerih vodi baročno stopnišče skozi renesančni portai. Te prostore označujejo baročni portai i, novejša obdelava sten, gotski stropniki v p red prostoru, fragmenti starejših poslikav na stenah in novoodkrite bifore iz 13. in 14. stoletja na južni in zahodni fasadi. Slogovni prepleti in slaba ohranjenost posameznih stavbnih členov in njihova redkost govorijo za neenotnost slogovnega izraza celotnega nadstropja, kjer prav dvorana velikega sveta odigrava središčno zgodovinsko vlogo, ki jo najavlja tudi slogovno bogata, navkljub številnim dekorativnim elementom na fasadi gotsko - renesančna zunanjščina. Iz zadnje - zahodne dvorane prvega nadstropja so bili pretorjevi uradni prostori povezani s privatnimi, ki jih v 10 Glede na gotike okenske odprtine in enostavnost podobnih dvoran beneSkogostkega čass bi bilo možno pri prenovi palače upoštevati neke vrste rekonstrukcijo na osnovi analogij podobnih dvoran beneškega in beneškega vplivnega prostora. 32 ANNALES 6/'95 Sonja Ana HOVER: KONSERVATORSKA PROBLEMATIKA PKEM1VE PRETORSKE PALAČE V KOPRU. 21-lfi domnevah postavljamo v zadnje prostore palače. Prek terase nad portalom Porta deila Corte (1507) je bila palača povezana s Foresterijo, ki je bila namenjena gostom in začasnemu bivanju pretorjev.11 V temeljito raziskovalno delo za pripravo konser-vatorske dokumentacije sodi tudi izdelava arhitekturnih posnetkov obstoječega stanja posameznih stavb in celotnega kompleksa v ustreznem merilu s tlorisi, fasadami in s prerezi na tistih mestih, ki so pomembni za raziskovanje stavbnega razvoja.12 Gre za posebno metodologijo snemanja arhitekture in izrisa, ki je pomembna za preučevanje zgodovinskega razvoja stavbe. Natančni arhitekturni posnetki so tudi dragocena podlaga za pripravo projektne dokumentacije. Izris historične arhitekture s posebno grafiko, ki nakazuje posamezne dele arhitekture in stavbne člene, zahteva v konservatorstvu pomembno specializacijo arhitektov -konservatorjev, preučevaic.ev stavbne rasti kulturnih spomenikov. ZGODOVINSKI RAZVOJ PRETORSKE PALAČE Primerjava rezultatov arheoloških in arhitekturnih sondažnih raziskav in arhitekturne dokumentacije z arhivskimi viri in zgodovinskimi navedbami v starejši italijanski literaturi13 nam je pomagala bolj utemeljeno ponazoriti stavbni razvoj kompleksa Pretorske palače od prvih zasnov v 13. stol, do zadnjih predelav. Med italijanskimi zgodovinopisci, ki so se ukvarjali tudi z zgodovinskim razvojem Pretorske palače, moramo omeniti v Benetkah še vedno aktivnega Koprčana Francesca Semija, ki je v svoji knjigi "Capris, lusti-nopolis, Capodistria" {Trst, 1975) kronološko povzel zgodovinske podatke o stavbnem razvoju palače in v opombah navedel tudi vse druge starejše zgodcvi-nopisce 18. - 20. stol., ki so se ukvarjali s to temo.14 Vsi avtorji navajajo podatek o obstoju dveh palač v 13. stol. Na Morosinijevi plošči iz leta 1269 {danes v Pokrajinskem muzeju v Kopru) pa zvemo, da je podestat in kapitan Marino Morosini poleg drugih del v mestu dal med dvema palačama zgraditi odprto Loggio, imenovano Lobia vetus. Loggio lahko danes vidimo v podhodu palače, ki povezuje trg s Čevljarsko ulico. Za zdaj lahko le ugibamo, kakšen je bil obseg dveh palač: Palače potestas Justinopolis in Palače marc.hionis (ali potestas regaliae), ki sta stali na tem mestu v času oblasti oglejskih patriarhov. Znano je, da je bila občinska palača povezana z mestnim stolpom: sledovi vratne Koper, kompleks Pretorske palače, grafična doku mentacija najdb (tehnična dok. MZVNKD). odprtine in težišč tramov visečega mostu so še danes vidni na zvoniku. Nekateri avtorji trdijo, da je zadnji lok kvadrifore na fasadi Pretorske palače sestavljen iz kamnitih obrob nekdanjih vrat, ki so palačo prek mosta povezovala s stolpom.15 V starejšem italijanskem zgodovinopisju ostaja odprta dilema tako o lokaciji kakor tudi o imenih dveh palač. Temeljitejše analize rezultatov vseh raziskav bodo v bodoče pripomogle k jasnejšemu dognanju tlorisnih okvirov palač iz 13. stoletja. Za zdaj lahko po rezultatih arheoloških sondiranj na vzhodni strani palače domnevamo, da je temeljni okvir občinske palače segat tudi na območje kasnejših stanovanjskih stavb, kar je možno razbrati iz sondažnih izkopov v tlorisnem poteku povezav nosilnega zidovja. iz 14, stol. je veliko zgodovinskih podatkov o požarih in prezidavah kakor tudi naročil za zidavo nove palače. Leta 1348 je bila namreč v uporu Koprčanov VI Konservatorske raziskave Foresterije in Armerije so bite izvedene v I, 1990; prim. Sonja Ana Hoyer idr.. Dopolnitve Konservatorskega programa zn prenovo Piatee Communis, Titovega trga v Kopru I, MZVNKD Piran, oktober 1990. 12 Glavnino tehnične dokumentacije je izdelal Damjan Guček 13 Raziskave še niso zaključene. Pri pregledu virov in starejše italijanske literature je sodelovala Daniela Mibtti Bertoni. 14 Prim. Semi, n.d., str. 136-137 in 154. 15 Prim. Del Bello, n.d., str. 258, op. 6; Semi, n.d.. str. 136. 33 ANNALES 6/'95 íonj.T Ai:,i HOVE.R: KONSERVATORSKA F'ROHLEMATIk'A PRENOVE PRETORSKE PALAČE V KOPRU, M-3f> Koper, Pretorska plača, fragmentarne najdbe arkadnega poteka na nekdanjem dvorišču (fototeka MZVNKD). proti Benetkam palača požgana,56 in od tega leta naprej je več arhivskih podatkov o denarju, ki so ga Benetke pošiljale koprskim podestatom za popravilo palače.17 Leta 1 380, v času t. i. vojne Chioggia, so Koper napadli Cenovežani, in takrat je bila mestna palača spet požgana. Arhivsko podkrepljeni so podatki, ki od leta 1386 naprej govorijo o delih na novi palači.18 Katera od dveh palač je bila v 14. stol. požgana in potem postavljena na novo, za zdaj ne moremo natančno opredeliti, gotovo je le to, da lahko govorimo o nastanku nove palače neznanega obsega oziroma preoblikovanju dveh palač.19 Če pa skušamo datirati nekatere najnovejše najdbe (1993) na zunanjščini zahodne strani Pretorske palače, dobro ohranjeno biforo na južni fasadi in fragmentarno ohranjene bifore na zahodni fasadi se pokaže, da jih lahko postavimo v 13. in 14. stol. Podobne sledove starejših stavbnih členov smo med sondažnimi raziskavami arhitekture našli tudi na južni fasadi vzhodnega dela palače.20 Materialno je izpričana arhitekturna podoba Pretorske palače iz 15. stoletja, ko zasledimo v arhivskih virih podatke o novi gradnji palače ali zgolj njeni predelavi, ki še danes z beneško - gotskimi stavbnimi členi prevladuje pri njeni slogovni opredelitvi.21 Nekaj pomembnih podatkov je ohranjenih na sami palači: letnica 1451, z inicialama Antonia Marcella nad podhodom; tedaj so se pričela dela za izgradnjo nove palače. Da je takrat šlo za združitev dveh stavbnih enot, priča tudi nastanek dvorane velikega sveta in zunanjega gotskega stopnišča leta 1477, v času podestata Dornenica Dieda, kar je dokumentirano na bazi nosilnega stebra stopnišč- ih Se ne ve točno, katera od dveh palač (ali celo obe?). Alisi, n.d., sir. 3 pravi: "La lotla sulla piazza peró a veva per conseguenza la rovina del palazzo del poclesia, rimasto per meta atterrato ed arso." '17 1 353, m.v. 3.11. "Quod conceclatur potestati (ustiriopolis seaindum suam requisitionem cjuod possit expendere in reparatione ... palači) (causaliter in alicjua parte sus combusti) usque a d CL ducatos" (Señalo misti, AMSI, a.V, 1888, vol. ¡V, f. 1-2, str. 99). 1 358 "...('atiendo ret'ici palacium Poiestatis et reducendo fNucí ¡n tortiliiiam..-" (Senato misti, prav tam, str. 120'! 1359, 4. VII Benetke pošiljajo 400 dukatov podestatu Pietru Trevisanti "pro perfectione et completamente opere et laborerij palatij..." (Senato misti, prav tam, str. 138) 1359, 18. XI "Aile sessanta lire di grossi slabilite in tina paite e alie quaranta decreta te in un'altra per restaurare ti palazzo di Capodistria se ne aggiungono aitre quaranta" (Senato misti, prav tam, str. 142) 1360, 21. III "Quoci pro laborarlo palacij Justinopolis possint, atibune mitti ducatos iije potestati Justinopoíis" (Senato misti, prav tam, str. 145) 1 366 "Facoita al podestá di Capodistria di ampliare il íocum ctislociie equeslrissiñ con un ailargamentü del presentemente occu p ato, sia trasportándolo ove stava gia in addietro sotto i? palazzo vecchio" (Senato misti, AMSI, a. VI, 1889, vol. V, f. 1-2, str. 28) 18 1387, 7, VI A Lorenzo Cradenigo. podestá e cnpitano di Capodistria, iicenza di spendere ¡¡re 1000 nella continuazione delta ritabbrica del palazzo di quella citta, cominciata per ordirws della Sígnoria dai poclesta Leonardo Bembo (Senato misti, AMSI, a.Vl, 1889, vol.V, !'. 3-4. str. 267 1387, 27. VI Facoltá al poclesta di Capodistria di spendere aitre 1000 lire eli piceoíi a compimento deila rifabbrica di quel palazo. (Señalo misli, prav tam, str. 267) 1387, 25. X licenza al podestá e capitano di Capodistria el i spendere 300 lire di piccoli a compimento dei Iavori in quel palazzo (Senato misti, prav tam, str. 268) 1388, 1. IV "Pro complendo salam paiatii cum aliquibus aliis necessarits dicte sale de subtus.,.vdelicet... sedilibus seu latrinis pro cómodo íamilie aJiorum" e per ríedifreare aitra sala "ubi jus tener i ...solebat", ove potramo ridursi la cancellaria e ía massaria, si da facoita ai podestá e capitano di Capodistria di spendere lire 700 di piccoli" (Senato misti, prav tam, str. 269 1389, 20. IV Facoita a Remigio Soranzo podestá di Capodistria di spendere ¡iré 400 dello stato per Iavori necéssari alia sua abitazione in quel palazzo. (Senato misti, prav tam, str. 271} 1389, m v. 27. I) Ure 40 di piccoli, spese da Simone Dalmario "in palatio kistinopolis, redpiantur in jimbus suis" (Senato misti, prav tam, Str. 274} I 390, 28. lil Facoita a Leonardo Bembo podestá di Capodistria di spendere tire 200 per iavori in quel palazzo (prav tam). Podobne podatke najdemo v seriji Senato misti clo leta 1411. 19 Verjetno lahko soglaüamao z Del Bellovo domnevo, da so obnovo palače začeli pri desni stavbi, bolj prostorni in udobni za potrebe podeslatov. Del Bello, n. cL str. 256. 20 Starejši stavbni členi v notranjščini pritličja nekdanje restavracije Capris pa Se niso do kraja raziskani. 21 Prim. Camiüo de Franceschi, n.d., str. 86. 34 ANNALES 6/'95 Sonja A!» MOYER: KONSERVATORSKA PROBLEMATIKA PRENOVE PRETORSKE PALAČE V KOPRU, M-36 Koper, Pretorska palača, bifora (13./14. stol) (fototeka MZVNKD). nega balkona.22 Da je bila dvorana velikega sveta nad Loggio v pritličju dokončana med leti 1477 in 1452, poročajo zgodovinopisd.2-3 Nico!č> del Selio v svojem opisu opreme te dvorane navaja dragocene podatke o danes le fragmentarno ohranjenih obdelavah sten in stropa s posameznimi poslikavami in platni znanih avtorjev.24 Poudarja, cla je šlo za strogo in dokaj enostavno opremo, značilno za tisto obdobje, in nadaljuje, da je na primer prizora Križanja in Madone za dvorano naslikal oziroma bil za to plačan koprski slikar Marin Clerigin. Ciuseppe Caprin pa navaja, da je v dvorani visela izgubljena slika podestata Nicoioja Donata znanega beneškega slikarja Dornenica Tintoretta, sina slavnega lacopa.25 Na zunanjščini Pretorske palače je še en podatek: o vratnih in okenskih odprtinah iz I. 1481, ki jih je dal na zahodni polovici palače namestiti podesta Ciovahni Vitturi. Zunanjščina palače je bila takrat še iz golega kamna, neometana, kot poroča v svojih Itinerariih Marin Sanudo,2& vendar so 2e takrat začeli nameščati na fasado napisne plošče in portrete koprskih pretorjev, med katerimi so bili tudi kasnejši beneški doži.27 Slogovni izraz beneškega 15. stoletja pa ni ohranjen zgolj na zunanjščini palače, ampak ga v osnovnih tlorisnih potezah lahko še vedno zazanavamo tudi v organizaciji tlorisa tako pritličja kakor tudi prvega nadstropja. 15. stol. je tudi obdobje, ko so na trgu nastale še druge stavbe, ki navkljub baročnim predelavam še vedno nosijo slogovni pečat beneškega 15. stoletja.28 Po sredini 17. stol. je podesta Vincenzo Bembo29 "moderniziral" fasado Pretorske palače, pri čemer so verjetno zaključni merloji starejšega izvora in so bili v tem času le obnovljeni.30 iz časa baročnega preoblikovanja, ki sega še v zač. 19, stol., so v notranjščini ohranjeni postali med posameznimi prostori kakor tudi nekateri fragmentarno ohranjeni deli obdelave sten in stropov. V obdobje baročnih predelav stavb na trgu-^1 spada tudi baročno stopnišče ob zahodni fasadi Pretorske palače, v prvo nadstropje obeh stavb. Po padcu Beneške republike je bila notranjščina Pretorske palače večkrat predelana za potrebe avstrijske in francoske uprave.32 Rezultat teh predelav in preureditve za potrebe sodišča I. 1923 ter gradbena sanacija I. 1972 je sedanje stanje: sorazmerno "golo" prvo nadstropje današnje notranjščine, ki ima v primerjavi s slikovito zuna-njščino giavne tržne fasade beneške gotike le skromne materialno izpričane ostanke svoje bogate zgodovine, zlasti iz časa najpomembnejših predelav v 15. stoletju. « r^: t|i Če povzamemo konservatorsko problematiko prenove palače, moramo najbolj izpostaviti njen prostorski, zgodovinski in arhitekturno - konservatorski pomen. Temeljno konservatorsko izhodišče je bito, da mora prenova odigrati vodilno vlogo pri vseh prenovitvenih posegih na trgu, da stavba ponovno prevzame reprezen- 22 Tako Del Belio kot Semi omenjata, da je bil to slavnostni vbod in da je palača imela vhod na zahodni strani, kjer je bilo notranje stopnišče v nadstropje. Semi pravi, da je to tam, kjer je danes neokusni lokal, n. d„ str. 153, op. 164 23 Caprin, n.d., str. 222 - 223; Dei Beilo, n.d., str. 257; Semi, n, d., str. 138 24 Del Beiio, n. d., sir. 257, natančno opisuje dvorano, brez navedbe vita; omenja le "anticbe memorie". Možno je. da je ta njegov opis, ki so ga povzeli tudi drugi zgoclovinopisci, nastal tudi na osnovi primerjav z istodobnimi dvoranami beneških reprezentančnih stavb, V tekstu namreč navaja dokumentirano ie plačila za naročena dela za dvorano. 25 Prim., Caprin l. n.d., str. 227, op. 1. 26 Prim., A. Alisi, n. d., str.10 27 Prim., Caprin I, n. d., str. 229 - 231 28 iz srede in druge polovice 15. stol. izhaja pročelje stolnice; Loggia iz 1464, Foresterija iz 1458 -60. 29 Prim., Caprin I, n d., str 223 30 Prim.. Semi, n. d„ str. 138. 31 Predelava Loggie 1698. nadzidava Foresterije 1788 - 1821 32 CSej opombo 3. 35 ANNALES 6/'95 Sonja Ans. HOYER: KONSERVATOKSKA PROBUMATIKâ PRENOVE PRETORSXE PALAČE V KOPRU. 29-36 njo njene ohranjenosti oziroma arhitekturne vrednosti kulturnega spomenika. Ob tem je potrebno upoštevati dejstvo, da navkljub novejšim predelavam ostaja 15. stoletje beneške gotike tisto slogovno obdobje, ki ga moramo upoštevati pri prezentaciji te arhitekture. Projektantsko - konservatorska naloga namreč izpostavlja vprašanje, kako ponovno uskladiti, poenotiti koprsko najpomembnejšo reprezentančno arhitekturo, ki ima ohranjeno spomeniško kvalitetno glavno fasado, posamezne historične stavbne člene na novoodkritih stranskih fasadah in zadnji južni fasadi, a sorazmerno "prazno" notranjščino. Zato je spomeniškovarstvena strategija prenove upoštevala metodologijo dela z definiranimi arhitekturnimi elementi, ki jih je potrebno restavrirati in konservirati, ter označenimi tistimi deli arhitekture, ki jih je potrebno na novo sodobno interpretirati. Pri prenovi Pretorske palače gre namreč za kombinacijo klasične filo!oško jasne restavratorsko - konservatorske prenove s sodobno kreativnostjo, ki mora dopolniti historično arhitekturo. Sodobni arhitekturni detajl bi v našem primeru mora! biti pokazan na ta način, da je možno razlikovati originalne elemente beneške gotike od tistih, ki pomenijo novo interpretacijo tega sloga. RlASSUNTO Per ¡i rinnovo deI Paiazzo Pretorio di Capodistria 1'lstituto di Pirano ha preparato Pincartamento relativo all'opera di conservazione che fomisce la base per la preparazione della documentazione sul restauro del più importante esempio architettonico della città. L'autrice considéra il contenuto degli studi di tutela dei beni culturali e présenta alcune varianti di ricerche che l'Istituto ha preparato nel gennaio del 1993. S risultati ottenuti hanno contribuito ad arricchire le nozioni sul monumento storico culturale più importante di Capodistria e favoriranno una maggior comprensione dell'interpretazione progettuale e programmation de! monumento, tipico esempio di archit.ett.ura rappresentativa veneziana, in modo da adattarlo ajle necessità moderne. VIRI Senato misli, Atti e memorie della société istriana di arc.heologia e storia patria, Parenzo, od I. 1888 naprej. LITERATURA Ambienti di dimore medievali a Verona, Verona 1987, razstavni katalog. Alisi Alvise, Il Paiazzo Pretorio, La loggia, I! municipio di Capodistria, Bolzano 1932. Bernik Stane, Organizem slovenskih obmorskih mest, Koper, Izola, Piran, Ljubljana Piran 1968. Caprin Giuseppe, L'Istria nobilissima I - II, Trieste 1905. Del Bello Nicoiô, Capodistria, la Piazza del Comune nel secolo XV., Pagine Isîriane, lil, Capodistria, novembre -dicembre 1905, n. 11 -12. De Franceshi Camiilo, Alcuni cenni storici sui paiazzi comunali di Capodistria, Pagine istriane, i, Capodistria, 1903, str. 83 - 90. Koper, Pretorska palača, zahodna stena dvorane Velikega sveta (fototeka MZVNKD). tančno funkcijo v mestni upravi. Zato je bila naj-smotrnejša odločitev, da prevzame vlogo mestne hiše. Prav tako v povezavi z lokacijo je bilo postavljeno drugo ključno konservatorsko izhodišče za prenovo, to je upoštevanje zgodovinske slojevitosti oziroma zgodovinskega pomena palače, ki ni povsem v skladu s stop- Grujič Nada, Pretpostavke za obnovo dubrovačkih ijet-nikovca; v Obnovi Dubrovnika 1979 -1989, Dubrovnik 1989. II Paiazzo di Federico da Montefeltro - restauri e ricerche, Urbino 1985, razstavni katalog Mikein Tone, Koprska Pretorska palača skozi stoletja, Obala, 8 , Koper 1971 Mušič Vladimir, Oblikovanje mestnega prostora - analiza trga v Kopru, Naši razgledi, XII, maj 1964, štev. 9, str. 176 - 177. Semi Francesco, Capris - lustinopolis - Capodistria, Trieste 1975. Šumi Nace, Prenova Ljubljane, Spomeniškovarstveni postopki pri izdelavi sanacijskih načrtov, Ljubljana 1978. Tabarelii Gian Mana, Paiazzi pubblici dltaiia, Milano 1978. Venturini Domentco, Guida storica di Capodistia, Capodistria 1906. 36 ANNALES 6/'95 strokovno delo UDK 71 9:728(497.12) SPOMENIŠKOVARSTVENA IZHODIŠČA ZA PRENOVO PALAČE V KRELjEVI 6 V KOPRU Mojca GUČEK samostojna komervalorka. MZVNKD, 66330 Piran, Trg bratstva hSLO ItTBNC Pirano, 66330 Pirano, Piazia deiia fratelianza T, SLO IZVLEČEK Razprava obravnava rezultate zavarovalnih konservatorskih raziskav in vključevanje le-teh v smernice in pogoje prenovitvenih posegov baročne palače v Kreijevt ulici. Rezultati interdisciplinarnih konservatorskih raziskav so pokazali variantne rešitve prenove palače. Gre namreč na eni strani za prenovo stavbe v okviru obstoječega tlorisnega in višinskega gabarita stavbe in na drugi strani za možnost sodobne "dopolnitve" manjkajočega krila palače. Palača Kreljeva 6 v Kopru je po Odloku o razglasitvi posameznih nepremičnih kulturnih spomenikov v občini Koper (Ur. ob). 1/93) razglašena za kulturni spomenik in sodi med najzanimivejše koprske baročne stavbe, saj gre v tem primeru predvsem za baročno preoblikovanje že obstoječih gotskih stavb z vključitvijo le-teh v baročno palačo. Baročna prenova objekta je z izjemnim posluhom do starejšega gotskega objekta, ki je stal na tem mestu, ustvarila tipično baročno zasnovano palačo, ki pa je do današnjih dni ostala nedokončana. Obdelava tako zanimivega in enkratnega objekta zahteva, strokovno poglobljen pristop k raziskovalnemu delu s poudarkom na analitičnem in zgodovinskem razvoju objekta, kar je pogoj za obikovanje izhodišč in smernic prenove palače. Že uveljavljena metodologija izdelave spomeniško-varstvenih raziskav, ki jih imenujemo zavarovalne kon-servatcrske raziskave1, temelji na izdelani dokumentaciji obstoječega stanja objekta-spomenika. Temeljna dokumentacija mora vsebovati tudi inventarizacijo. Dobljene rezultate zavarovalnih konservatorskih raziskav je potrebno vključiti v analize spomeniških lastnosti obravnavanega objekta in jih dopopiniti z vrednotenjem obstoječe arhitekture. Na podlagi dobljenih rezultatov konservatorskih raziskav, novega vedenja o razvoju in spreminjanju arhitekture ter kritične ocene najkvalitetnejših ohranjenih elementov in značilnosti arhitekture je potrebno izdelati izhodišča in smernice za prenovo objekta-spomenika z njegovo prezentacijo ter določiti posamezne konkretne posege, ki se bodo na objektu izvajali. Zato mora biti strokovno delo zasnovano na temeljitem interdisciplinarnem sodelovanju strokovnjakov s področja arheologije in njene metodologije, zgodovine s poudarkom na preučevanju arhivskega gradiva, razvoja arhitekture ter tudi metodologije restavratorskih raziskav. Rezultati vseh naštetih raziskav prinesejo novo vedenje o objektu samem, hkrati pa so pomembni tudi za razvoj in zgodovino neposredne okolice. Rezultati zavarovalnih konservatorskih raziskav z oblikovanjem izhodišč in smernic za prenovo so zbrani v konservatorskem programu, ki naj bo obvezno izhodišče vsakemu projektantu oz. načrtovalcu prenove in mu daje možnosti in smeri kvalitetne arhitekturne kreativnosti. LOKACIJA IN ZASNOVA PALAČE Palača stoji v uličnem nizu Kreijeve ulice, ki poteka v smeri vzhod-zahod po rahlo nakazani prelomnici, ki omejuje prostor, na katerem stojita kompleksa Fran- 1 j. Pirkovič, 1993, v poglavju Načrtovalski kazalci za strategijo varovanja naravne in kulturne dediščine, so natančno razčlenjeni in sistematično prikazani cilji in načini varovanja kulturne dediščine (str. 157-160). 37 ANNALES 6/'95 Mnjc:;t GUČE K; S POM ŽMŠ KO VARSTVEN A IZHODIŠČA ¿A PRENOVO PALAČE V KRELIEVI (, V KOPRU. 37-42 rcw II--' « ; '•*••• -i - '^XftfSxBé&hiy:1- [ ■ " .• ••.' '-j,-.'- Koper, Kreljeva 6, južna fasada (fototeka MZVNKD). čiškanskega samostana in Samostana sv. Klare2. Današnji videz južnega uličnega niza kaže enotno baročno preoblikovanje meščanskih stavb-*. Ulični niz ima višinski gabarit ujet v razmeroma enotno linijo. Vse POGLED M I IS Koper, Kreljeva 6, vbodni baročni portal (tehnična dok. MZVNKD). te stavbe uvrščamo med tipično baročno meščansko arhitekturo, njihove glavne vhodne fasade so orientirane na Kreljevo ulico, v zadnjem delu stavb pa se razprostirajo dvorišča oziroma vrtovi. Borilnica združuje pet različnih objektov, ki imajo starejše osnove v zanimivo baročno palačo4, ki ima vse bistvene baročne značilnosti najkvalitetnejše meščanske arhitekture in je odraz stanovanjske kulture višjega sloja prebivalstva. Ker je barok s svojim stilnim izrazom poenoti! in oblikoval različne objekte v enotno palačo, ima baročni stilni izraz vodilno viogo. Čeprav ne poznamo vzroka, zakaj se je gotski objekt ohranil z vsemi svojimi bistvenimi kvalitetami gotskega stilnega izraza, lahko ugotavimo, da je barok posegel v gotski objekt z vsem občutkom do prejšnjih stilnih kvalitet arhitekture. Palača v Kreljevi ulici številka 6 v Kopru ima v strokovni literaturi ze!o različna imena, kar kaže na to, da so se njeni lastniki pogosto menjali. Ob sondažnih raziskavah ostenja palače je bil v stranskem stopnišču zahodnega prizidka odkrit grb družine Gravisi-Tiepolo. Omenjena družina izhaja iz Benetk in je zelo pomembna, saj sta bila dva njena člana imenovana za beneškega doza. Prav iz te družine izhajata tudi dva koprska podesfata5. Na podlagi zavarovalnih konservatorskih raziskav na objektu, se nanašajo na zasnovo gotskih objektov ter prehajajo na obstoječo ohranjeno baročno fazo palače, lahko natančneje določimo razvojno pot objekta, ki se je razvijal od srednjega veka pa do zadnjih predelav v prejšnjem stoletju. Gotsko obdobje je zasnovalo obstoječo parcelacijo tega prostora. Na podlagi raziskav, ki smo jih opravili v tleh, lahko začetno situacijo pozidave obravnavanega prostora postavimo v čas 15. stoletja, to je čas gotskega stilnega obdobja. Na prostoru današnjega zahodnega in vzhodnega krila baročne palače sta stala enonadstropna gotska objekta kot samostojni enoti, prazen prostor med njima je bi! prazen prostor namenjen dvorišču ali vrtu; proti ulici ga je zapiral kamnit ulični zid. Rezultati sondiranja so potrdili le posamezne fragmente zahodnega gotskega objekta. Vzhodni objekt pa je razmeroma dobro ohranjen ime! je zunanje kamnito stopnišče, ki se ni ohranilo. 2 Omenjeni mestni prostori zavzemajo področje jugovzhodnega dela otoka ob najvišjem platoju. S. Bernik, 1968, omenja, da je na prostoru kompleksa cerkve in samostana sv. Klare verjetno stala preči tem palača konzulov. Med prvimi redovi so se v Kopru naselili frančiškani in sicer jim je škof Corrado leta 1260 dovolil naselitev poleg cerkvice, kije staia na najvišjem delu Kopra (str. 81). 3 južni stavbni niz Kreljeve ulice sestavljajo sledeči stanovanjski objekti, ki sodijo med tipične stanovanjske objekte premožnejših koprskih meščanov : Kreljeva št. 2, 5t. 4. št. 6, S!.. 8 in št. 10. 4 j. Bernik, 1968, imenuje palačo Kreljevo 6 kot "Borilnico11 in jo stilno označuje barokizirano in povečano stavbo, ki ima starejše osnove, vidne pa so tudi gotske prvine (str. 91), 5 C, Pusterla, 1891, navaja, da je v letu 1300 bil koprski podestat iti kapitan Giacomo Tiepoio, v letih 1452 in 1453 pa je imel funkcijo podestata Ciovanni Tiepoio (str. 9-11). 38 ANNALES 6/'95 Mojca GUCF.K: SPOMFNiŠKOVARSTVENA iZHODIsČA ZA PRENOVO PALACf V tCSEUEVI (, V KOPRU. 37-42 Nadaljni razvoj pozidave je potekal tako, da so že zelo zgodaj, Se pred baročno predelavo, pozidali prazen prostor med obema gotskima objektoma. Ker o tej pozidavi nimamo dosti podatkov in ne vemo, kakšen naj bi ta objekt bil, se bomo podrobneje ukvarjali z baročno palačo. Sestavljajo jo osrednji del, na katerega se navezujeta vzhodno in zahodno krilo, in dva prizdka, ki sta postavljena v nadaljevanju stranskih kril. Med arhitekturnimi raziskavami je bilo ugotovljeno, da je koncept baročne palače zastavljen dosledno simetrično, kljub starejšim objektom na tem prostoru. Baročna palača ni bila nikoli dokončana po zastavljenem konceptu, saj vzhodno krilo palače ni bilo nikoli nadzidano, ampak se je obstoječi gotski objekt ohranil v svoji originalni gotski višini. Nivoji nadstropij so med seboj usklajeni in poenoteni tako, da je baročna palača uskladila neenotne višine različnih prostorov. Osrednji del palače, v katerem se v pritličju odpira vhodna veža in v nadstropju glavna dvorana, ima reprezentančno funkcijo. Vhodna veža zaradi svoje razmeroma nizke etažne višine deluje potlačeno; v zadnjem delu je locirano dvoramno reprezentančno stopnišče z leseno balustradno ograjo, ki vodi v nadstropje, kjer je glavna dvorana. Glavna dvorana je imela v najizrazitejši baročni fazi strop v višini današnjega obstoječega lesenega galerijskega obhoda, ki je bil narejen v času predelav v 19. stoletju. V tem času sta bila, najverjetneje zaradi nove namembnosti palače, osrednji del palače in zahodno krilo dvignjena 2a poinadstropja ali za celo nadstropje. Tako je dobila glavna dvorana izjemno višino, da je bil lahko dodan galerijski obhod. REZULTATI ZAVAROVALNIH KONSERVATORSKIH RAZISKAV IN IZHODIŠČA ZA PRENOVO Najobsežnejše konservatorske raziskave, ki so obsegale različna sondiranja, so trajale polne štiri mesece. Najprej je bilo potrebno z vso skrbnostjo pregledati različne plasti poslikav in ometov, šele nato je bilo možno nadaljevati z arhitekturnimi raziskavami, ki so nam pokazale rast in spreminjane arhitekture. Vzporedno s temi sondažnimi raziskavami so potekale tudi laboratorijske raziskave na podlagi vzetih vzorcev ometov in plasti poslikav. Med odkrivanjem ometov notranjščine so bite presenetljive najdbe najstarejših gotskih poslikav in tudi izjemno kvalitetnih baročnih poslikav. Najstarejše gotske poslikave so bile odkrite v nadstropju ohranjenega gotskega objekta, torej v vzhodnem krilu palače. Narejene so bile le zavarovalne sonde, vendar je možno že ugotoviti, da je poslikava figuralna in vsebuje polja, ki jih uokvirjajo tipične gotske bordure. Koper, Kreljeva 6, ulična fasada (fototeka MZVNKD). Zanimiva je tudi gotska poslikava ostenja v notranjščini značilnih gotskih monofor, ki hkrati oblikujejo dekoracijo prostora&. Ker predvidevamo, da bo poslikava odkrita tudi na drugih delih ostenja, bo možno šele pozneje prepoznati koncept poslikave prostora. Odkritje tovrstne poslikave je še posebej zanimivo zaradi tega, ker so se poslikave meščanskih hiš zelo redko ohranile7. V našem kulturnem prostoru je tovrstna poslikava izjemno redka, kar gre pripisati predvsem dejstvu, da je bila večina srednjeveških objektov večkrat temeljiteje predelana. Srečujemo se tudi z velikimi težavami, ker nimamo nobenega primerjalnega gradiva, saj so ohranjeni le deli posameznih poslikav v manjših gotskih cerkvicah, ki pa niso primerljive s profanimi poslikava m i v mestu. V pritličju gotskega objekta, kjer je klet, je bila odkrita izjemno lepa poslikava Marije z detetom, ob- 6 Gotska monofora je bila na notranji strani dopolnjena z linearno dekorativno poslikavo, uporabljena paleta barv je bila sledeča: črna, oker in oranžna. 7 Med adaptacijo stanovanjskega objekta v Kopru, Tovarniška ulica 2, je bila odkrita v prvem nadstropju zanimiva poslikava, ki predstavlja prizor množice figur, obdane z mrežo ali obzidjem. To poslikavo lahko postavimo v kasnejše gotsko stilno obdobje. 39 ANNALES 6/'95 Mojca GUČEK: SPOMENIŠKO VARSTVENA IZHODIŠČA ZA PRENOVO PALAČE V KRELJFVI h V KOPRU, 37-42 Koper, Kreljeva 6, vhodna veža s stopniščem (fototeka MZVNKD). dane s težko razpoznavnimi figurami. Prizor je bil zaradi izjemnosti teme v celoti odkrit, zato ga je bilo mogoče opredeliti - gre za izjemen primer renesančne poslikave. Primerjmo ga lahko s tipičnim beneškim motivom "Sacra Converzazione"8, ki je značilen za beneško renesančno obdobje. Pod to plastjo poslikave obstaja še starejša, verjetno gotska poslikava, ki pa je ne poznamo, zato ne vemo, ali je prav tako kvalitetna kot renesančna. Če bi hoteli preveriti kvaliteto te, bi se bilo potrebno odločiti za nedestruktivno metodo odkrivanja, ki pa žal v predvidenih stroških zavarovalnih konser-vatorskih raziskav rti bila predvidena. V osrednjem delu palače, natančneje na ostenju reprezentančnega lesenega dvorctmnega stopnišča, ki povezuje vhodno vežo z glavno dvorano, je bila odkrita baročna poslikava izjemne kvalitete. Tudi tu so bile narejene le sonde in poslikava ni bila v celoti odkrita. Kljub temu pa je bilo možno prepoznati zanimive ženske figure, ki prikazujejo tipično žensko nošo baročnega obdobja. Ko bo poslikava v celoti odkrita, jo bo možno primerjati z gradivom beneškega kulturnega prostora in jo mogoče tudi povezovati z uveljavljenimi umetnostnimi krogi baročnega časa. Tovrstna baročna poslikava v našem prostoru je zanimivo odkritje. Poslikava je izjemna tudi zaradi uporabe zanimive in za beneško slikarsko področje razpoznavne tehnike; slikana je z oljnimi barvami direktno na steno oziroma za to pripravljen omet. Ker je že omenjeni grb družine Gravisi-Tiepolo izveden v enaki tehniki, je najbrž tudi avtorja poslikave zaradi zgledovanja po beneških vzorih potrebno iskati nikjer drugje kot v Benetkah. Med zavarovalnimi konservatorskimi raziskavami so ob novih odkritjih potekale tudi konzultacije s strokovnjaki za posamezna področja. Tako so lahko stro- kovnjaki za poslikave različnih obdobij ugotovili, da so vse odkrite poslikave izjemnega pomena ne samo za ožje področje Kopra, ampak tudi za prostor, ki ga pokriva Slovenija. Primerjalno gradivo lahko najdemo le v beneškem zaledju, ki pa je v državi Itaiiji. Vsi strokovnjaki konzultanti in konservatorji pa se zavedamo, da je potrebno za nadaljnje preučevanje slikarskega deleža te palače odkriti celotno poslikavo v palači, saj bi le tako lahko prišli do zanimivih odkritij in do novih zanimivih povezav, ki so pomembne prav za naše področje. Vse poslikave morajo ostati ohranjene in prezentirane na odkritih mestih in situ, tako da jih ni možno odstranjevati; zato se morajo vsi gradbeni posegi podrediti tem izhodiščem, tako da poslikava ne bo poškodovana. Ko so bile vse zavarovalne konservatorske raziskave končane ter oblikovana načelna izhodišča za prenovo palače, je strokovna komisija predlagana izhodišča in pogoje za prenovo palače dopolnila in potrdila. Načelna izhodišča za prenovo določajo prezentacijo baročnega stilnega izraza, ki v danem primeru nedvomno prevladuje in daje objektu izjemen status. Pre-zentirati je potrebno baročni plašč palače kot tipično baročno zunajsčino. V notranjščini je poudarjena baročna prezentacija reprezentančnih prostorov z vso poslikavo, le vzhodno krilo palače, v katero je vključen gotski objekt, je potrebno prezentirati v njegovi notranjščini kot značilno gotsko arhitekturo s pripadajočimi poslikavami. Nedokončanost baročne palače je potrebno to ohraniti in prezentirati; za to sta možna dva načina; poimenovali smo ju kot varianto A in varianto B. Čeprav ne poznamo zagotovo vzroka nedokončanosti, ki pa ga bo možno v nadaljevanju morda še odkriti, jo je treba obravnavati kot kvaliteto in prikaz, kako je baročno ob- Koper, Kreijeva 6, pogled na leseno ograjo v glavni dvorani (fototeka MZVNKD). 8 "Sveti razgovor" je ikonografski tip Marije 7. otrokom meri svetniki (cefopostavm liki ali doprsne upodobitve), ki molče bivajo drug ob drugem in se tako "razgovarjajo o svetih stvareh".(L, MenaJe, 5971} V našem primeru so stranske figure močno poškodovane, tako da niso razpoznavne in določljive. 40 ANNALES 6/'95 Mojca CUCEK: SPOMENiSKO VARSTVEN A IZHODIŠČA ZA PRENOVO P Al ACE V KREUEVi b V KOPRU, :i7-42 nietioboral« zavod ;a varsive tiaiswis iti kultu™ ile®čifie qÇV) (sliiio ¡nlerciMiHiiCte per ig iuiela dsi berî naiirai e culturaii P A L AIV A - K H fc L .i i? V A 6 - K O lJ b h PAL /-..K:'1 1 K! E " ■ CAr 1 : ': Koper, Kreljeva 6, gradivo z razstave, feb. 1994 (foto-teka MZVNKD). dobje kljub še nerazvitim spomeniškovarstvenim idejam znalo upoštevati predhodna stilna obdobja, saj jih ni uničevalo, ampak vključevalo v nov objekt. Strokovna komisija je potrdila varianto A: prenovo objekta obstoječega stanja s prezentacijo zatečenega stanja nedokončane baročne palače. člani komisije so s poglobljeno argumentacijo podprli tudi varianto 8; pri dokončnem oblikovanju usmeritev in pogojev pa so poudarili, da ta varianta vsebuje vse pogoje iz varaiante A, dodani so ji le Še pogoji za možnost dviga levega krila to je nad ohranjenim gotskim objektom. Ker je palača v svoji tlorisni zasnovi simetrično oblikovan objekt, bi bilo možno kot izhodišče vzeti prav to značilno baročno zasnovo. Baročna zasnova ni bila nikoli izvedena do konca, tako da je zaradi tega moteno funkcioniranje baročne palače. Galerija kot izjemen arhitekturni in dekorativni element reprezentančnega prostora glavne dvorane se ne izteka v levo krilo palače. Zato bi bilo smiselno, da se levo krilo palače dopolni v smislu baročne zasnove desnega krila palače, vendar ne v isti višini. Če bo levo krilo palače dopolnjeno kot dodan nov arhitekturni element, ¡nora biti nižje od desnega krila, tako da bo še vedno prevladoval značaj nedokončanosti baročne palače. Levo krilo palače, gotski objekt, je možno dopolniti nad obstoječim gotskim vencem. To pomeni, da mora biti opečnati gotski venec ohranjen v fasadi kot arhitekturni element gotskega objekta, ki ga je treba le prevleči s tankim slojem finega apnenega ometa v tonu, kot ga bo imela baročna fasada. Višino nadzidave levega krila palače narekujejo odprtine vhodov v višini galerijskega obhoda. Natančno določitev višine je potrebno definirati na osnovi prostorske študije stavbnih mas palače in objektov v njeni okolici. V tej študiji, ki jo je potrebno narediti pred izdelavo projekta,bo potrebno določiti obliko strehe dvignjenega krila palače. Dvignjeni del palače mora biti oblikovan v skladu z baročnim značajem objekta, odprtine pa postavljene po ritmu in obliki odprtin desnega krila palače. Arhitektura dopolnjenega dela palače mora biti oblikovana primerno anonimno, z občutkom, da se podreja obstoječi baročni arhitekturi in je ne sme preglasiti. Dopolnitev levega krila palače mora dajati videz dopolnitve arhitekture zaradi izpeljave funkcionalne baročne zasnove na diskreten način, tako da bo palača še vedno ohranjala značaj nedokončane arhitekture. S tem posegom lahko investitor pridobi dodatne prostore, ki - morajo imeti funkcijo, ki bo v skladu s spomeniškim značajem objekta. Notranja ureditev pridobljenih prostorov pa je lahko sodobna, vendar mora upoštevati obstoječe že nakazane dostope na galerijo. V primeru, da se investitor odloči za varianto B, je potrebno naredili vse, da se dograditev baročne palače lahko izvede z najkvalitetnejšo rešitvijo. Na nivoju idejnega projekta je potrebno pridobiti več kvalitetnih arhitekturnih rešitev, zato bi moral investitor ¡zvest natečaj ali pa kakšno drugo obliko dela, da bi biii doseženi željeni rezultati. Potek takega dela mora spremljati komisija, v kateri morajo biti tudi srokovnjaki s področja konservatorstva. Projektne rešitve je potrebno predstaviti javnosti, da bo seznanjena s prenovo ter s strokovnostjo in odgovornostjo, ki jo konservatorska stroka nosi. Koper, Kreljeva 6, glavna dvorana (foioteka MZVNKD). 41 ANNALES 6/'95 Mojca OU ČEK: SPOMENIŠKO VARSTVENA IZHODIŠČA ZA PRENOVO PALAČE V KREllEVI <> V KOPRU, 37-42 RIASSUNTO II contributo traita i rísultati delle ricerche di carattere conservativo e di tutela e la loro inclusions nei piani riguardanti gii interventi di restauro al palazzo barocco di vía Kreij. I rísultati delle ricerche interdisciplinary di carattere conservativo hanno evidenziato alcune soluzioni alternative per il restauro dello stabile. Si tratta infatti da una parte di recuperare ¡'edificio nell'ambito delle dimensioni attuali e dall'altra di un possibile moderno "completamento" con l'ala mancante del palazzo. LITERATURA Bemik S.: Organizem slovenskih obmorskih mest Koper, Izola, Piran, Ljubljana 1968 Menaše L.: Evropski umetnostnozgodovinski leksikon, Ljubljana, 1971 Murko M.: Palača in patricijska hiša v Kopru od ro-manike do baroka, Zbornik za umetnostno zgodovino, nova vrsta, Št. IX, Ljubljana 1972 Pirkovič j.: Osnovni pojmi in zasnova spomeniškega varstva v Sloveniji, Vestnik, št. XI, Ljubljana 1993 Pusterla G.: I rettori di Egida, Capodistria 1891 42 ANNALES 6/'95 izvirno znanstveno delo UDK 728.5:39(497,12 Istra) 719(497.12 Istra) VPRAŠANJA VARSTVA ETNOLOŠKE DEDIŠČiNE V KOPRSKEM ZALEDJU Mojca RAVNIK mag., raziskovalni svetnik, institut za slovensko narodopisje ZRCSAZU, 61000 Ljubljana, Gosposka 13, SLO MD, ricercaíore, Istituto cii Etnografía Siovena, CRS ASSA, 61000 Ljubljana, Gosposka 1 3, SLO IZVLEČEK Največji del zaledja Slovenske Istre pripada koprski občini, zato je etnološka dediščina v koprski občini najbogatejša. Šele pred kratkim, konec leta 1992, je bil izdan zadnji občinski odlok o razglasitvi spomenikov in s tem dana pravna podlaga za njihovo zaščito in varovanje, kot to predpisuje zakon. Dediščina je zavarovana že v občinskih prostorskih načrtih, izbrana naselja in stavbe pa so razglašeni in varovani kot spomeniki. Strokovno gradivo je pripravil Medobčinski zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Piran. Avtorica daje nekaj konkretnih predlogov za postopno reševanje dragocenih kulturnih spomenikov. Položaj etnološke dediščine v zaledju1 je veliko slabši od katerekoli druge zvrsti kulturne dediščine na Koprskem. Nekaj km stran od obale v notranjost, kot bi odrezal, prenehata vrvež in gneča. Taki investitorji, ki v mestih in širše v obalnem pasu na vsakem koraku naletijo na umetnostnozgodovinsko in arheološko dediščino in nato morajo, hočeš nočeš, del stroškov njenega raziskovanja in zaščite vzeti na svoje rame, v zaledje ne sežejo. Daleč od naložb, kapitala in kulturniških senzacij se v zaledju v razvaline spreminjajo najlepši spomeniki: cela naselja, stanovanjske in gospodarske stavbe, vodnjaki, mlini. Največji del zaledja Slovenske Istre pripada koprski občini, zato je tudi etnološka nepremična dediščina v tej občini najbogatejša. Glede na izredno raznoliko stavbarstvo lahko znotraj tega prostora govorimo še o mikrokregijah. V njih obstaja, oziroma propada, vse, kar določa kulturno izvirnost istrske notranjosti. Razprostirata in stikata se oba velika arhitekturna izraza, izvirajoča od dveh domačih gradiv: stavbarstvo v apnencu ali belem kamnu in stavbarstvo v peščenjaku ali sivem oz. rjavem kamnu. Poleg domačega kamna se Podpeč, Laška hiša in hiša z gotskim lokom. (Foto: Borut Malnar, 1987, iz fototeke MZVNKO Piran) 1 Zaradi delitve dela na piranskem Zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine je etnološka dediščina "omejena" na zaledje, v mestih pa še ni preučena. 43 ANNALES 6/'95 Mojc-3 RAVNIK: VPRAŠANJA VARSTVA ETNOLOŠKE DEDIŠČINE V ZALEDJU NA KOPRSKEM. 43-1« Zanigrad. (Foto: Mojca Ravnik, 1988, iz fototeke iSN) v nekaterih podrobnostih (portom, okenski in vratni okviri, ognjišča) pojavlja tudi kamen z obeh sosednjih kraških območij, ki oba imenujejo Kras - s slovenskega Krasa na SZ in s Krasa v hrvaškem delu Istre, iz okolice Zrenja ir> Oprtlja. Pod Kraškim robom so najstarejša naselja in stavbe v Slovenski Istri nasploh, povezana s posebnim obmejnim in prometnim pomenom teh krajev. V vaškem stavbarstvu se izdelki domačih kamnosekov prepletajo s sestavinami stilne umetnosti. Prvotni namen in oblika mnogih stavb sta Še vedno zavita v skrivnost. Ob rekah Rižani in Dragonji so ostanki mlinov in mlinarskih zaselkov, različni zaradi različnega pomena mlinarstva ob eni in drugi reki. Razložena naselja v obalnem pasu izpričujejo značilnosti poljedelske proizvodnje in poselitve na velikih posestvih s koloni, z značilnimi kortinami in hišami kolonov. V notranjosti so med naselji z antično tradicijo posejani manjši zaselki, v katerih so bivale velike skupine sorodnikov. Vznikali so, se širili in propadali z naselitvijo, razcvetom in razselitvijo družin. Rjavi kamen je omogočal zelo zanimive inačice hišnih nizov, dvorišč, stopnišč, hodnikov, ognjišč in tudi sprotno spreminjanje stavb v skladu s spremenjenimi potrebami prebivalcev. Vsak gospodar je bil tudi svoj zidar, oziroma so bili zidarji v vsaki vasi. Stavbarstvo v istrskih vaseh je v zelo slabem stanju. Znani so vzroki za to, od izseljevanja prebivalcev do dolgoletnega gospodarskega zapostavljanja zaledja. Vendar pa še ni prepozno in morda bi se z načrtnim delom, kakršnega doslej ni bilo, dalo marsikaj ohraniti. Pri tem se mi zdi najbolj pomembna zaznavna sprememba med samimi domačini, ki danes nastopajo z veliko več kulturne zavesti kot še pred kratkim, ko je bilo vse novo boljše od vsega starega. S tem je dan prvi pogoj. Tudi na strokovni ravni se je prelomnica zgodila pred kratkim. Konec leta 1992 je Skupščina občine Koper sprejela Odlok o razglasitvi posameznih nepremičnih kulturnih in zgodovinskih spomenikov v občini Koper2, nato pa je Medobčinski zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Piran (MZVNKD) objavil Strokovne osnove za razglasitev posameznih nepremičnih kulturnih in zgodovinskih spomenikov v občini Koper^. Pred tem so bila za spomenike razglašena naselbinska, memorialna in zgodovinska območja. Odlok o tem je Skupščina občine Koper sprejela leta 19874, zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine pa je strokovno gradivo objavil leta 19865. Poleg naštetega pa so območja varovanja kulturne dediščine tudi v občinskem družbenem planu v obdobju 1986 - 2000 (ta so bila izdelana že leta 1985). Enostavno povedano, sedaj obstajata vsa dokumentacija in pravna podlaga za varstvo etnoloških spomenikov - naselij in posameznih stavb. Ne glede na to, da ni brez pomanjkljivosti in bo gotovo treba še kaj dodati, nam daje pregled nad stanjem, vrednotenjem, varstvenimi režimi in razvojnimi usmeritvami za etnološko de- Hrastovije, središče vasi. (Foto: Jaka jeraša, 1989, MZVNKD Piran) 2 Odlok o razglasitvi posameznih nepremičnih kulturnih in zgodovinskih spomenikov v občini Koper. Uradne objave, 5t.1, Koper, 2. februarja 1993. 3 Strokovne osnove za razglasitev posameznih nepremičnih kulturnih in zgodovinskih spomenikov v občini Koper. 1. zvezek (Gradovi in utrdbe, Meščanska arhitektura), 2, zvezek (Cerkvena arhitektura. Javni spomeniki, vodnjaki in znamenja, Etnološki spomeniki, Zgodovinski spomeniki). Piran, MZVNKD 1993. 4 Odlok o razglasitvi kulturnih spomenikov v občini Koper. Uradne objave, it.27, Koper, 24. julija 1987. 5 Strokovne podlage za razglasitev kulturnih spomenikov v občini Koper. Naselbinska, memorialna in zgodovinska območja. Piran, MZVNKD 1986. 44 ANNALES 6/'95 Mojca RAVNIK: VPRAŠAN Ift VARSTVA ETNOLOŠKE DEDIŠČINE V ZALEDJU NA KOPRSKEM. 43-iS Gračišče, dvorišče proti (vhodu) izhodu, Topolovec. (Foto; Mojca Ravnik, 1984, MZVNKD Piran) (Foto: Mojca Ravnik, 1986, MZVNKD Piran) diščino v koprskem zaledju. V pričujočem prispevku bom poizkusila iz obeh gradiv, se pravi iz strokovnih osnov za razglasitev naselij in posameznih spomenikov, izluščiti glavne probleme njihovega varovanja. 1, UPOŠTEVANJE ODLOKOV Razvojne usmeritve in varstvene režime, ki jih vsebujeta odloka o razglasitvah oziroma strokovne osnove za naselbinske območja in posamične spomenike, je treba bolj uveljaviti, da jih bo resnično upošteval vsak, kdor posega v ta prostor oziroma ima načrte z njim, pa naj bo posameznik, urbanistična ali gospodarska organizacija. Varstveni režimi in razvojne usmeritve so oblikovani tako, da jih arhitekt, urbanist, načrtovalec razvoja lahko zelo ustvarjalno uporabi. Ne gre torej za neživijenjsko odredbo, ampak za temeljno upoštevanje tega, kar na terenu 2e obstaja vrednega in kar Abitanti. (Foto: Mojca Ravnik, 1988, MZVNKD Piran) je treba ohraniti. Ker tega sodelovanja ni, se dogaja, da v prostoru, kjer si zavod mukoma prizadeva ohraniti dragoceno dediščino in ji najti namembnost v turizmu ali gostinstvu, nekdo drug postavlja čisto drugače predloge, čeprav terena sploh ne pozna. Kdor želi imeti pregled nad spomeniki, mora vzeti v roke oba odloka o razglasitvah oziroma oboje strokovne podlage. Če na primer med posameznimi spomeniki ne najdemo nobenega iz določene vasi, to ne pomeni, da tam ni ničesar omembe vrednega. Za zgled: V Pregari na primer ni nobenega posamičnega spomenika, je pa cela vas naselbinsko območje - spomenik, s posenim varstvenim režimom za stanovanjske hiše in gospodarske stavbe, ki imajo neokrnjene sestavine tradicionalnega stavbarstva. Taka naselja, v katerih ni nobenega posameznega et- "Mazurinov mlin" ob Dragonji pod vasmi Tisek, Trebše, Pavliči, (Foto: Mojca Ravnik, 1985, MZVNKD Piran) 45 ANNALES (>/'95 Mojc,-J RAVNIK: VPRAŠANJA VARSTVA ETNOLOŠKE OEDlSONE V ZAIEOIU NA KOPRSKEM, 43-48 Glemšt. 17. (Foto: Jaka jeraia, 1988, MZVNKD Piran) nološkega spomenika, a so najviše vrednotena, so poleg omenjene Pregare Se: Fijeroga, Koštabona, Kubed, Labor, Pomjan, Tinjan, Topolovec z zaselkom Žrnjovec, Trebeše, Trsek in Zabavlje. Naselbinska območja, v katerih so tudi posamični spomeniki, so Abitanti, Črni Kal, Črnotiče, Giem, Gračišče, Hrastovlje, Krkavče, Podpeč, Socerb. (Med naselji, ki jih bo treba dodati, je na prvem mestu gotovo Zanigrad kot naselbinsko območje.) Samo posamični spomeniki pa so vodnjak v Dilicih, Mazurinov mlin na Dragonji, domačije v Ospu, v Popetrah, v Smokvici, sta kortini v Bertokih in Škocjanu in domačiji v Župančičih. Po naselbinskih območjih in posameznih spomenikih so najbolj bogate krajevne skupnosti Črni kal, Boršt, Gračišče, Gradin in Šmarje, vendar je območje KS Črni kal daleč pred vsemi, saj je tu kar polovica vseh razglašenih etnoloških spomenikov. 2. NASELJA, STAVBE IN LASTNINA Če bi hoteli preprečiti propadanje, bi se morali podrobno posvetiti vsakemu naselju posebej. Vsako od njih ima svoje posebne probleme, a za vprašanja, ki bi jih mi radi rešili, sta vsem naseljem skupna in najtežja problema: razdrobljena lastnina in zastarano stanje v zemljiških knjigah. MZVNKD je posebej zavaroval vplivna območja naselij, ki so njihov prostorski okvir in bistvena kakovostna vrednota. Zidalo naj bi se znotraj naselij. A predstavljajmo si neko tipično istrsko razširjeno družino, ki še vztraja v domači vasi. Stiskajo se med ozke zidove hiše njihovih dedov, želijo si sezidati primemo stanovanjsko hišo, v soseščini pa so obdani s podrtijami, ki so last množice odseljenih in že pokojnih sorodnikov in sosedov. Torej gredo zidat zunaj vasi, po enem od dostopnih projektov. Varovanje vplivnih območij je papirnato, domačini zidajo, kjer pač morejo, v sredi vasi pa kraljujejo razvaline in zanemarjene stavbe, ki jih rabijo kvečjemu za kramo. Kaj bi se tu sploh dalo storiti? Mogoče bi se vseeno dali napraviti seznami lastnikov zapuščenih hiš, nato pa bi bilo možno izvedeti, ali sploh še imajo kakšne načrte s svojo lastnino. Če bi bil odgovor pritrdilen, jih je treba poučiti, kaj lahko podrejo, kaj morajo sanirati in ohraniti. Če jih to več ne zanima, bi bilo treba objekt oz. parcelo odkupiti. Občina bi nato take objekte lahko prodala na dražbi domačinom, počitničarjem ali gostincem, pod točnimi spo-meniškovarstvenimi pogoji. Novograditelje bi morali usmerjati v vasi, s tem da bi jim seveda pomagali najti zazidljivo površino in tudi ustrezen projekt, je to nemogoče? (Opravičujem se, če sem neobveščena in se vse to že dela!) Ali bi se ne dalo usmeriti redkih investitorjev, ki želijo odpreti gostinski lokal, v vas, s tem da bi jim ponudili star objekt, skupaj s projektom prenove? Za Šolski zgled zapravljenih priložnosti naj navedem Hras-tovlje. V zadnjem času sta blizu vasi zrasli novi gostišči, sredina vasi, ki je bila v odloku razglašena kot spomenik (hiša št. 38 s sosednjimi hišami, ambient s portonom št. 22), pa prazna propada. Se bodo te stavbe sesule, ne da bi le poizkusili najti investitorja za sanacijo in obnovo tega dela vasi? 3. KAJ BO Z ZANJGRADOM? KAJ BO Z ABITANTI? O posameznih naseljih bi lahko imeli posebna posvetovanja, skupaj s prebivalci oz. predstavniki KS, Začeli bi lahko z vprašanjem: Kaj bo z Zantgradom, kaj bo z Abitanti? Naselji sta prispodobi propadanja, v kakršnem se bodo znašla še mnoga naselja v koprskem zaledju. Glem št 16. (Foto: Jaka Jeraša, 1988, MZVNKD Piran) 46 ANNALES (>/'95 Mojca RAVNIK: VPRAŠANJA VARSTVA ETNOLOŠKE DEDIŠČINE V ZALED1U NA KOPRSKEM. -13-4» Pregara. (Foto: Mojca Ravniky 1992, ISN pri ZRC SA7AJ) Zartigrad je prazen že dve leti in pol. MZVNKD Piran sanira cerkev sv. Štefana. Bo potem, ko bo popravljena, stala sredi divjine, komaj dostopna po raz-ritem kolovozu? Abitanti brez zaselkov imajo še tri prebivalce. Bodo postali razvaline, ne da bi poskusili pravočasno s cesto, telefonom in še čim zadržati njihovo propadanje? Če nt denarja, ali ne bi moral cesto in telefon v Abitante kriti kak državni fond? Ne nazadnje se bo s propadom te vasi tudi poseljeni prostor tega dela Istre znatno skrčil. Bi za Zanigrad in Abitante res ne mogli najti neke namembnosti, investitorjev, skratka možnosti za nadaljnji obstoj ? 4. OBNOVLJENI POSAMEZNI ETNOLOŠKI SPOMENJKI Vprašanja posameznih spomenikov začnimo prt na videz lažjem zalogaju in poglejmo, kako je z redkimi obnovljenimi etnološkimi spomeniki. Pozabljeni so, neoznačeni, prezrti. Zdi se, kot da z njimi nihče ne ve kaj početi Posebno posvetovanje bi veljalo zato posvetiti samo tem primerom, od Črnega Kala, kjer je bi! obnovljen kamnoseško obdelan porton, a domačija naprej propada, kjer je bi!a obnovljena Benkova hiša, ki je razen strokovnjakov nihče ne more najti, do Podpeči z obnovljenim stolpom in "Prkičevo hišo." Ta de!a so bila strokovno upravičena, in ne gre za najbolj odmaknjene kraje, v njih so tudi druge kulturne in naravne znamenitosti, so v soseščini zelo obiskanih Hrastovelj, vendar ostajajo neopaženi, 5, STANJE IN LASTNIŠTVO POSAMEZNIH ETNOLOŠKIH SPOMENIKOV Posameznih etnoloških spomenikov v občini Koper je 36, vendar je število posameznih objektov večje. 22 je namreč domačij, sestavljenih iz več poslopij, in isto velja za dve kortini na posestvih in za tri vaške ambiente. Med najbolj ogroženimi so: mlin na Dragonji, Črni Kal 17, 37 in 38, Črnotiče 40, Giern 17, 9, Gračišče (33), Hrastovije 38 in ambient v soseščini, Krkavče 69, 71, 74, Podpeč 5, 30, Smokvšca 10, 13, 14, 15 in Župančiči 14. Med okrnjenimi so: koitina v Bertokih (Med vinogradi), sv. Tomaž v Škocajnu, posamezne hiše v Ospu, Podpeči. Nekaj je tudi primerov, da prebivalci sami vedo, kako pomembne so njihove hiše - npr. Popetre 6, domačije s portoni v Črnotičah, kjer je ohranjeno izročilo o domačih kamnosekih itd., Gračišče 27. Glede lastništva je slika takale: največ jih je v privatni lasti, v večini primerov (19) so lastniki v Sloveniji, v 5 primerih pa so lastniki tudi v Italiji in drugje v tujini. V mešani privatni in družbeni lasti jih je 7, samo v družbeni lasti 3 (dva vodnjaka in obnovljenja "Prkičeva hiša" v Podpeči), v enem vaškem ambientu (v Krkavčah) se privatna in družbena lastnina prepletata z lastniki v Italiji, v enem primeru pa lastnina ni jasna (vodnjak v Abitantih). Na tak način, kot smo ga zgoraj predlagali za zapuščene objekte v naseljih, bi motali od primera do primera najti stik z lastniki in skupaj poiskati rešitev. Pregara. (Foto: Mojca Ravnik, 1990, ISN) ZA KONEC V letih, ko je MZVNKD Piran obnavljal hišo in stolp v Podpeči, smo večkrat govorili o tem, kako bo v prihodnosti stekel niz obnovljenih spomenikov skoz notranjo Istro: Črni Kal, Podpeč, Predloka, Zanigrad, Hrastovije, Kubed, Gračišče, Starci pri Gradinu Pregara, Abitanti alt Topolovec, Hrvoji, Kučibreg, nato pa v hrvaški del Istre -proti Zrenju, Pietrapelosi, Oprtlju, 47 ANNALES (>/'95 : ' ' Moto RAVNIK: VPRAŠAN [A VARSTVA ETNOLGŠKt DEDIŠČINE V ZALEDiU NA KOPSSKEM. -«-48 Motovunu. Zaradi meje med Hrvaško in Slovenijo lahko danes-tako potujemo samo v domišljiji. Meja je kraje v sredini Istre postavila v obmejni položaj na koncu sveta-Upajmo, da je to začasno in da bo kmalu tudi sredi Istre mejni prehod za vse, ne samo za dvojne lastnike in dnevno migracijo. Vendar pa lahko medtem tudi v mejah slovenskega dela ¡stre potegnemo turistične poti do Pregare in AbiUmtov in drugih izrednih krajev v istrski notranjosti. Ne mislim samo na avtobusne ekskurzije portoroških gostov, ampak na niz zanimivih točk, obnovljenih kulturnih spomenikov, kjer bi človek našel hrano, prenočišče in vzdušje istrskega zaledja, spoznava) istrsko zgodovino in kulturo, kak domačin pa bi pri tem tudi kaj zaslužil. 2 razglasitvami spomenikov smo dobili pregled nad gradivom. Največje bogastvo je ohranjeno v naseljih, ki so najdlje od gospodarskega razvoja, kjer je prebivalstvo najbolj nazadovalo in kjer je najvišji delež kmečkega prebivalstva in kmečkih ostarelih gospodinjstev6. Konzervatorskega dela je ogromno, preveč za eno samo etnologinjo na piranskem zavodu. Naloge tudi presegajo konzervatorstvo, saj so celo v pretežnem delu drugačne. Zato bi bilo zelo dobro, da bi se pri koprski občini čimprej ustanovila močna delovna skupina kon-zervatorjev, strokovnjakov za urejanje prostora, za lastninska vprašanja, urbanistov in arhitektov, ne nazadnje pa domačinov in predstavnikov K5. Brez sodelovanja vseh odgovornih služb, ki se medsebojno spoštujejo in si zaupajo, ne bo šlo. Etnološki dediščini v zaledju je treba posvetiti čim prej posebno delovno posvetovanje, na katerem bi oblikovali to skupino. V odlokih za razglasitve in v strokovnih osnovah bo imela dobro delovno podlago. . '. ' . ',1. . ■ ... ■« . .... ... ■ mËÈÈÈÊmÈÊÊÈÈÈi Župančiči. (Foto: Mojca Ravnik, 1987, MZVNKD Piran) RIASSUNTO La maggior parte deil'entroterra dell'lstria siovena appaitiene ai comune di Capodistría, che possiede percio ii patrimonio etnologico pió cospicuo. Solo recientemente, alia fine de! 1992, é stato emesso un decreto comunaie su i monumenti che funge da base giuridica per la loro tutela e conservazione, come disposto dalla legge. !l patrimonio é tutelato giá dai pianí regolatori comunali, mentre le localita e gli edifici prescelti sono stati dichiarati monumenti e tutelati di conseguenza. Benché le ricerche non siano ancora termínate e quindi verranno ad aggiungersi aitri monumenti, sulla base della documentazione compilata dall'istituto per la tutela del patrimonio ambiéntale culturale di Pirano, é giá possibiie avere una visione della situazione e quindi planificare g!i interventi. L 'autrice offre una breve carellata delle caraüeristiche delle singóle micro - regioni deil'entroterra capodistriano, degli abitatí e degli edifici, con riferimento alio stato in cui versano, alia proprieta e a!la loro destinazione, ed offre alcune proposte concrete per un gradúale recupero c!i questi preziosi monumenti culturaü. 6 Primerjali smo podatke o indeksu gibanja prebivalstva, o starostni strukturi i rs o socialno - ekonomski sestavi prebivalstva v naselbinskih območjih koprske občine, kjer sta naselbinska in stavbna dediščin« najbogatejši. Statistične podatke smo črpali 12 geografskih raziskav: Ivo Fisy, Demografska gibanja na Slovenski obali. Inštitut za geografijo Univerze v Ljubljani 1983, in Dušan Plut, Preobrazba geografskega okolja v Koprskem primorju, prav tam 1977. Glej M. Ravnik, Izsledki geografskih raziskav in kulturna dediščina v zaledju Koprske občine. Dela, št.3, Ljubljana, Oddelek za geografijo Filozofske fakultete 1986, str. 77 - 84. 48 ANNALES (>/'95 strokovno delo UDK 902:711.434(497.12-1 5) VLOGA SREDNJEVEŠKE ARHEOLOGIJE PRi RAZISKAVAH URBANE STAVBNE DEDIŠČINE Marko STOKIN mag., korsservator, MZVNKD Piran, 66330 Piran, Trg bratstva 1, SLO MD, conservatore, itTBNC Pirano, 66330 Pirano, Piazza frateîlanza 1, SLO IZVLEČEK Arheološki urbani depoziti vsebujejo za arheološko vedo pomemben raziskovalni potencial, njihova interpretacija pa je neodvisen zgodovinski podatek, ki ga iz pisanih virov velikokrat ne poznamo. Za tista obdobja, kjer imamo na voljo veliko drugih virov, lahko arheologijo glede na izpovednost kulturnih ostankov (tudi organskih) potrdi njihovo točnost, dopolni ali ovrže določena predvidevanja in na ta način prispeva k boljšemu razumevanju preteklosti kar je pomembno za srednjeveško arheologijo. Arheološke raziskave v Kopru, Izoli in Piranu kažejo na intenzivno poselitveno kontinuiteto mest, svoje različne nastanke in časovne razvojne poteke, kar je tudi razumljivo glede na dtvžene sisteme, ki so vedno znova spreminjali svojo funkcijo in pomen. Smisel srednjeveške arheologije ne sme biti samo raziskovanje in dokumentiranje, temveč tudi ohranjevanje kulturnih plasti in s tem stavbne dediščine oz. njenih materialov. Arheološki urbani depoziti vsebujejo za arheološko vedo pomemben raziskovalni potencial, njihova interpretacija pa je neodvisen zgodovinski podatek, ki ga iz pisanih virov velikokrat ne poznamo (Carver 1 990, 668). Arheološki objekt je dolgo velja! za objektiven vir informacij o preteklih človeških kulturah. Na temeljih arheoloških podatkov naj bi bilo možno dajati neposredne zgodovinske interpretacije; edini pogoj za resnično podobo človekove preteklosti pri tem naj bi bila količina zbranega, urejenega in povezanega materiala (Weber 1995, 28), oziroma arheološki viri ne zaostajajo za pisanimi in zadostujejo za rekonstrukcijo najpomembnejših značilnosti preteklosti (ginford 1968, 20). Za tista obdobja, kjer imamo na voljo veliko drugih virov, lahko arheologija glede na izpovednost kulturnih ostankov (tudi organskih) potrdi njihovo točnost, dopolni ali ovrže določena predvidevanja in na ta način prispeva k boljšemu razumevanju preteklosti. Ta ugotovitev je pomembna predvsem za srednjeveško obdobje, kjer je uspeh raziskav odvisen od velikega števila drugih ved, ki soodvisno sodelujejo pri interpretaciji materialnih kultur različnih obdobij. Interes za srednjeveško arheologijo se je v sedemdesetih letih predvsem na Zahodu izredno povečal zato, ker tudi srednjeveško stavbno dediščino razumejo kot del arheološke materialne kulture, saj je ni mogoče interpretirati izven konteksta arheologije. Za razliko od najstarejših arheoloških obdobij imamo za srednjeveška obdobja velikokrat na voljo pisane oziroma arhivske vire, kot tudi zemljevide, načrte, karte, torej podatke, s katerimi je mogoče bolj natančno določiti lokacije kulturnih ostankov in predvideti njihovo ohranjenost (npr. objektov, vodnjakov, jam z odpadki, grobišč itd...). Raziskave omenjenih kulturnih ostankov s predhodno izdelanimi raziskovalnimi programi pomenijo nadgradnjo arheološke interpretacije. Materialni ostanki preteklih človeških kultur so dokument časa ter potrjujejo in dopolnjujejo historične, ekonomske, družbeno-sociološke procese v naših mestih in regiji, zaradi česar so arheološke raziskave v mestih izrednega pomena pri determiniranju arheoloških raziskav in so temeljni del konzervatorskih programov (Redman 1986). Mesta severozahodne ¡stre Koper, Izola in Piran z intenzivno poselitveno kontinuiteto (Stokin 1993) so pripadala istemu kulturnemu krogu, vendar je ohranjenost in izpovednost arheoloških ostankov različna, kar kažejo podobne raziskave v južni Franciji, Angliji (Carver 1990, 58-62). Prav zaradi tega je razumevanje razvoja omenjenih mest, stavbne dediščine, parkov, ulic mogo- 49 ANNALES (>/'95 ■ Marto STOKI N: VLOGA SREDNIEVEŠICE ARHEOLOGIJE PRÍ RAZISKAVAH URBANE STAVBNE DEDIŠČINE, 43-54 , gfï„K. _ -..-I ^MÈÏIl ■ • I'". I « .*■;" IJ^/-,, Prva faza raziskav v Pretorski palači, foto: Jaka Jeraša, če samo na podlagi dobro ohranjenih kulturnih ostankov, saj sta se tako način gradnje kot izbor materialov skozi stoletja spreminjala; tako je ohranjenost rimskih objektov za razliko od zgodnjesrednjeveških boljša, temelji so globlji in bolj masivni, malta, opeka in strešniki kvalitetni, tlaki trdni; tehnika gradnje je tipična za rimsko obdobje. Prav zato kulturni ostanki velikih in močnih objektov iz rimskega časa ali mlajših srednjeveških obdobij prevladujejo nad drugimi gradbenimi strukturami, npr. iz prazgodovine, kar je postalo poseben izziv arheojogom; zaradi tega je potrebno prav fragmentarnim najdbam iz prazgodovine ali drugih slabše ohranjenih obdobij posvetiti posebno pozornost (Carver 1987, 9). Arheološke raziskave gradbenih tehnik, uporaba metarialov v različnih obdobjih in njihov izvor, zgodovinski razvoj oblikovanja in izraba prostora predstavlja tudi pomemben del arheološke interpretacije družbenih procesov srednjeveške arheologije. Intenzivna gradbena dejavnost v različnih časovnih obdobjih v mestih jedrih je pustila sledove, ki se kažejo v spremenjeni topografiji mest, tlorisni in organizacijski zasnovi. Le-te lahko odkrivamo s sistematičnimi dolgoročnimi arheološkimi raziskavami, ki so domena profesionalnih arheoloških ekip, ob sodelovanju množice drugih znanstvenih disciplin. Velika arheološka izkopavanja so se izkazala kot neproduktivna, kajti material je obležal v muzejih, so pa tudi velik finančni problem (Trotzig 1989, 63). Totalna arheološka izkopavanja (Carver 1990, 48) pogostokrat tudi odpirajo dileme zahtevnih prezentacij in konzervacij predvsem arheoloških ostankov, ki so bili znani iz arhivskih virov ali so se nenadoma pojavili v objektih in trgih, kot na Prešernovem trgu1 in na Vojkovem nabrežju 3 v Kopru2 ali v Piranu na Starem trgu3. Zaradi izpovednosti in ohranjenosti bi bila potrebna njihova predstavitev, kar pa je zaradi že izdelanih arhitekturnih projektov in zakonskih predpisov pri nas težko izvedljivo, oziroma so posamezne predstavitve (Stari trg v Piranu) zaradi pomanjkanja sredstev pomanjkljive in zato neustrezne. Danes imamo zbrano bazo podatkov skoraj štiridesetih arheoloških posegov v Kopru, Izoli in Piranu {obdobje 1986-1994), ki kažejo na svoje različne nastanke in časovne razvojne poteke. V primeru Kopra arheološki ostanki za zdaj kažejo na neurejeno poselitev prostora predvsem v času pozne antike, kar potrjujejo naslednje lokacije: Kapucinski vrt {Cunja 1989, 22), Kreljeva 6 (Frelih 1993), Garibaldijeva ul. 30 (josipovič-Kajfež 1991), Ulica OF 14 (Kajfež 1991, 222), hotel Triglav (Degrassi 1954, 72), medtem ko je poselitev v mlajših arheoloških obdobjih za zdaj vprašljiva {Župančič 1989, 15-20). Konservatorske arheološke raziskave v Pretorski palači na osrednjem mestnem prostoru Platea Communis (Hoyer 1993) so bile na podlagi že opravljenih zaščitnih arheoloških sond {Kidričeva ul. 14, Kidričeva 2S, Arme-rija Foresterija6, škofijski ordinariat7), zaradi neidenti-ficiranosti antičnih arheoloških gradbenih struktur usmerjene tudi v raziskavo srednjeveškega razvoja stavbnega tkiva palače in s tem samega trga pred 14. stol. Preliminarno dosedanje arheološke raziskave kažejo v zahodnem traktu na zametke palače pred 14. stol. (Trenz 1993) ter na odsotnost sledov Loggie iz 13. stol, {Župančič 1994). Čeprav naj bi bila iz pisanih in drugih virov dejansko razvidna zaradi njegovega geografskega položaja močnejša refugialna poselitev otoka v času pozne antike, prejkone že v 5. stoletju, in se naj bi v nadaljevanju še intenzivirala (Saše! 1976, 458), na podlagi današnjih raziskav takih domnevanj ne moremo potrditi. Verjetno se je tlorisna zasnova današnjega mesta izoblikovala postopoma in predvsem v srednjem veku (Bernik 1968, 12), kar kažejo raziskave na osrednjem mestnem trgu in v Pretorski palači. V Izoli je dosedanje vedenje o arheološki poselitvi in 1 M. Župančič, Preliminarno poročilo o arheoloških raziskavah v Pretorski palači v Kopru (tipkopis poročila), 1994. 2 A. Trenz, Arheološka izkopavanja na Vojkovem nabrežju 3 v Kopru (tipkopis poročila MZVNKD Piran), 1993. 3 M. Stokin, Piran, Varstvo spomenikov 31, 1989, 230-231. 4 S. Karinja, 1994. Začasno poročilo o arheološkem nadzoru nad zemeljskimi deli ter zaščitnih izkopavanjih na področju Kidričeve ulice v Kopru (tipkopis poročila. Pomorski muzej "Sergej Mašera" Piran}. 5 M. Frelih, 1994. Poročilo o arheološki sondi na Kidričevi ul. '!/Verdijevi 1 v Kopru (tipkopis poročila, MZVNKD Piran). 6 T. Kajfež, - N. Logar, 1992. Armerija foresterija. Varstvo spomenikov 33, 155-156. 7 M. Stokin, T. Kajf«, 1990. Škofijski ordinariat, Koper. Varstvo spomenikov 31, 178-179. 50 ANNALES (>/'95 Mnrko STOKiN: VLOGA SREDNJEVEŠKE ARHEOLOGIJE PRI RAZISKAVAH URBANE STAVBNE DEDtSÙNE, <19-54 51 ANNALES (>/'95 Marko STOKIN; VLOGA SREDNJEVEŠKE AliHEOtOGIIE PRI RAZISKAVAH URBANE STAVBNE DEDIŠČINE. 49-5-1 izkopavanja prvič dokazujejo obstoj rimskega objekta iz "i. sto), n. št. (Frelih 1994): kažejo na nejasen razvoj objekta v času pozne antike (Frelih 1 994) ter gotsko fazo dveh objektov z glavnim hodnikom (Frelih 1994). Verjetno lahko na podlagi dosedanjih arheoloških raziskav v antičnem času pričakujemo začetke in razvoj poselitve današnjega mestnega jedra v zelo omejenem obsegu predvsem v okolici današnjega pristanišča oz. na prostoru, kjer stoji Manziolijeva hiša (rimski objekt), ter postopno širjenje mesta v času zgodnjega srednjega veka iz tega prostora. Čeprav se antični "Piranon" prvič omenja v Kozmo-grafiji Anonimnega geografa iz Ravenne, in sicer v 7. stol. (Kos 1902, 182), korenine poselitve piranskega polotoka segajo daleč v prazgodovino (Stokin 1988, 181-183). 2e v času pozne republike imamo na Starem trgu arhitekturne ostanke, ki kažejo na obstoj naselbine (Stokin 1993, 30), pa tudi zadnje arheološke raziskave na prostoru cerkve sv. Jurija (Perko 1994, 1) in na Bolniški ulici št. 1 (Snoj 1993) dokazujejo širšo in razpršeno poselitev prostora že v tem času. Tlorisno zgodnjeantični ostanki objektov odstopajo od srednjeveške zasnove današnjega Starega trga. Naselje si v času zgodnjega cesarstva verjetno že Manziolijeva hiša, foto: Frelih Marko. razvoju mesta od antike naprej temeljilo na naključnih najdbah, pisanih virih (Boltin-Tome 1970-1971) ter posamičnih arheoloških zaščitnih raziskavah (Kajtež 1990; Stokin 1993). Konzervatorski program za Manzioišjevo hišo (Guštin 1992), ki stoji nedaleč stran od današnjega pristanišča, je bil usmerjen tudi v arheološke raziskave objekta. Prav v primeru Manziolijeve hiše arheološka 52 ANNALES (>/'95 Marko STOKIN: VLOGA SREDNJEVEŠKE ARHEOLOGIJE PRI RAZISKAVAH URBANE STAVBNE DEDIŠČINE. -IS-5-I pridobi status naselja (5uič,1976; Stokin 1988), njegov pornen pa se poveča v v času od 5. do 7, stol. (Stokin 1993). Temelji obzidj iz. 5. stol., odkriti na Starem trgu (priloga 3), kažejo na to, da so se stavbni objekti srednjeveškega mestnega trga tlorisno prilagodili poteku obzidja že v zgodnjem srednjem veku, tako da je trg delno nastal na ostankih omenjenega obzidja, antične gradbene elemente pa so sekundarno uporabljali tudi v srednjeveških obdobjih {Stokin 1986}. Torej v obalnih mestih za zdaj ni primerov, z izjemo fronte obzidja na Starem trgu (Piran), da bi tlorisna oblika iz antike preživela, kar je tudi razumljivo glede na družbene sisteme, ki so vedno znova spreminjali svojo funkcijo in pomen. Podobna ugotovitev velja za omenjene posamezne stavbne objekte v Kopru in Izoli. Problematično razumevanje srednjeveške arheologije na Slovenskem oziroma njeno enačenje z arheološko metodo izkopavanj, pomanjkanje arheologov za srednji vek kot tudi slabo zastavljeno sodelovanje z drugimi strokami se danes kažejo v izrazitem pomanjkanju analitičnih metod, s katerimi bi bilo mogoče inter- pretirati družbene procese, razvoj mest, stavbarstva, izhod iz nastale situacije vidim predvsem v izobraževanju arheologov za srednji vek, apiiciranju nedestruktivnih arheoloških raziskav v konservatorske projekte ter pravilno zastavljenem interdisciplinarnem sodelovanju z drugimi vedami. Konservators ki programi stavbne dediščine morajo temeljiti na začetku farheok terminologija), na raziskavah vertikalne in horizontalne stratigra-rije objekta (= razvoju stavbnega tkiva). Z aplikacijo nedestruktivnih arheoloških metod (Gaffney, Gather, Overtden 1991) in natančno raziskavo arhivskih virov in materialov je mogoče izdelati raziskovalni arheološki projekt, v katerem so zaobjeta vsa bistvena vprašanja, povezana z nastankom in razvojem objekta, dolgoročno pa tudi samega mesta. Metodološko je mogoče šeie na podlagi omenjenih arhivskih, arhitekturnih, umetnosto zgodovinskih in restavratorskih raziskav izdelati arheološki projekt (raziskovalni načrt), ki mora s čim bolj omejenim destruktivnim poseganjem v kulturne plasti odgovoriti na čim večje število zastavljenih vprašanj. IlP ^^^^^mimsÊmimmmm ^m^tm&^ßsmmmämmsmmm^ ilillÂâaislÉiliiig till! J; , ■ -,■«■■■.■:■ ----------—- - ■ ■ ' ' ■:■' - II* - -Ä» ÉlIlfSiiM «iilMIpii^^ ......_■ ■—:-■■:.,;'-...... mmmmmsmm tm^mêmmmm : ' : - : : :-:'-: y .:::::! 'jfrsšv';- ■ •-.'-i:' Arheološka sonda (štizj v Pretorski plači, foto: Alfred Trenz. 53 ANNALES (>/'95 Marko STOKIN: y LOGA SREDNIEVEŠKIF. ARHEOLOGIJE PRI RAZISKAVAH URCANE STAVBNE DEDIŠČINE, «-54 Eden izmed bistvenih ciljev srednjeveške arheologije je torej ne samo raziskovanje in dokumentiranje, temveč ohranjevanje kulturnih plasti in s tem tudi stavbne dediščine oz. njenih struktur materialov, kar pomeni, da arheološki vir in s tem tudi arhitekturni objekt ne sme postati ponaredek ki spominja bolj na gledališko scenografijo. V takih primerih je prvotna vrednota objekta za vedno izgubljena (Ažman-Momirski 1993, 23). RIASSUNTO I depositi archeologici urbani contengono un potenziale rnolto importante per la ricerca arc.heologica e la loro interpretazione fornisce dati storici indipendenti che spesso non riusciremmo a conoscere consultando le solé fonli scritte. Per i periodi nei quali esistono molte altre fonti a clisposizione, l'archeohgia puó, grazie alia testimonianza dei resti culturali (anche organici), confermare l'esattezza, correggere o rigettare alcune supposizioni e cosi contribuiré alia miglior cornprensione del passato, cosa molto importante nel caso deil'archeologia medievale. Le ricerche archeologiche svoite a Capodistria, ¡sola e Pirano hanno dimostrato la continuitá dell'inurbamento intensivo, le differenti origini e il diverso corso degli eventi storici, piú che comprensibile tenendo conto dei sistemi sociali che cambiavano di continuo la loro funzione e la loro importanza. il senso deil'archeologia medievale non va cércalo nella sola indagine e nella doc.umentazione, ma anche riel mantenimento degli strati culturali e con essi degli stabili di importanza storica e dei materiali impiegati per la loro costruzione. LITERATURA Ažman-Momirski, L. 1993. Imaginariji arheoloških objektov. Šola za arhitekturo, Univerza v Ljubljani (magistrsko delo). Bernik, S. 1968. Koper Izola Piran - organizem slovenskih obmorskih mest. Ljubljana. Binford, L. R. 1968. Archaeolgical perspectives; New perspectives in archaeology, (eds) S.R. Binford L.R. Bin-ford, Chichago. Soltin-Tome, E 1970-1971. Zametki primorskih mest. Arheološki vestnik 21-22, 167-172. Carver, M.O.H. 1987. The nature of urban deposits. Urban archaeology in Britain. CBS research report 61, 9-26.London. Carver, M.O.H. 1990. Digging for data: Archaeological Approaches, to data Definition, Aquisition and Analysis. Lo scavo archaeologico daNa diagnosi alledizione, 45-120. Firence. Carver, M.O.H. 1989. Digging for ideas. Antiquity 63, 666-674. Cunja, R. 1988. Koper med Benetkami in Rimom. Piran. Degrassi, A. 1962. Scritti vari di antichita li, 709-1143. Gaffney, C. Gather, J. Ovenden, S. 1991. The use of Geophysical Techniques in Archaeological Evaluations. IFA, Technical paper 9. Birmingham. Guštin, B. 1992. Konzervatorski program za Manzioli- jevo hišo v Izoli - dopolnitev 1994 (tipkopis MZVNKD Piran). Hoyer, A. S. 1993. Stavbni kompleks Pretorske palače v Kopru -dopolnitve konservatorskega programa za prenovo Platea Communis - Titovega trga 2. MZVNKD Piran. Frelih, M. 1993. Arheološke raziskave v palači Baseg-gio. (tipkopis poročila MZVNKD Piran). Frelih, M. 1994. Manziolijeva hiša v Izoli. Poročilo MZVNKD Piran, Kajfež, T. 1991. Izola. Poročilo MZVNKD Piran. Kos, J. 1902. Zgodovina Slovencev I. Perko, V. 1994. Poznoantične amfore v Sloveniji. Oddelek za arheologijo, FF Ljubljana, (doktorska naloga) Redman, C. L. 1986. Qsar es-Seghir: an archaeological view of medieval life. London. Snoj, D. 1993. Bolniška ulica 1 v Piranu (tipkopis poročila MZVNKD Piran). Stokin, M. 1986. Piran, Verdijeva ui. Varstvo spomenikov 29,294. Stokin, M. 1990. Piran, Arheološki pregled 29 (1988), Ljubljana. Stokin, M. 1993. Kontinuiteta poselitve historičnih mestnih jeder Kopra, Izole in Pirana. Kultura narodnostno mešanega ozemlja slovenske Istre. Zbornik FF, Ljubljana, 29-40, Suič, M, 1976. Antički grad na istočnom Jadranu. Zagreb. Šašel, J. 1976, Koper. Arheološki vestnik 25 (1974), 446-456. Trotzig, G. 1989. "The cultural dimension of development" - an archaeological approach. Archaeological Heritage Management in the Modern World. H.F, Cle-ere (ed.) 164-170. Unwin Hyman London. Župančič, M. 1989. Inter utrumque tuta. Prispevki k zgodovini Kopra, 15-20. Ljubljana. Župančič, M. 1994. Insediamento, governo ed uso del territorio. Istria reconusciuta, Universita di Trento (tipkopis članka). Trenz A. 1993. Preliminarno poročilo o arheoloških sondažnih raziskavah na območju Pretorske palače v Kopru. MZVNKD Piran, Ulbert G., Weber G. 1985. Konservierte Geschichte. Stuttgart. 54 ISTROROMUNSKI JEZIKOVNI IN KULTURNI OTOKI* * Zbral in uredil dr. Goran Filipi ANNALES (>/'95 izvirno znanstveno delo UDK 323.1=590:316.014(497.13 Istra) STATUS ATTUALE DELLE COMUNITÀ ¡STROROMENE (indagine preliminare) Srda ORBANIČ rnaster in fitología romanza, Facoltž di Pedadogia di Pola, CRO mag., asistent za italijanski jezik na Pedagoški fakulteti v Puiju, 52000 Pulj, CRO SINOSSI II presente saggio è il resoconto di un indagine preliminare sullo status attuale deile comunità istroromene nell'lstria nord-orientale, il cui compito è quello di rîievare le strutture comunitarie che hanno ceso possibile il mantenimento lingüístico. INTRODUZIONE La prima sensazione che si ha arrivando nelle comunita istroromene situate attorno a! Monte Maggiore é quella di decadenza e di scomparsa. La maggioranza delie case fattiscentí o in rovina, moiti vecchi (pro-verbialmente seduti ail'ombra) e pochi bambini che giocarto nei cortil i o per la strada, l'assenza quasi totale di botteghe, negozi e servizi pubblíd, le ostarie deserte cosí come le chiese, rari rumori "tecnoiogici" e il silenzio bisbigliante della natura: e cosí che le comunita istroromene si presentano a! forestiero. Poi la diffidenza inizíale degli abitanti (particolarmente diffidenti verso giornalisti e "scienziati"), gli sguardi nascosti e i'osten-tato disinteresse, in seguito i preliminar! di circostanza per tastare i visitatori, la ¡oro provenienza, il loro atteggiamento e le ragioni che ií hanno spinti fin ta, e infine la conversazione amichevole accompagnata da qualche bicchiere di vino, piena di ironia e di autoironia tanto che tutta questa genuinitá e immedíatezza mette in soggezione. Immagini e comportamentí antichi che fanno presuntuosamente pensare all'"ínnocenza per-duta" e aü'"inevitabile sacrificio al progresso". Un mondo fuorí dal tempo, piü da salvare (almeno neíía memoria) che da studiare. Per il ricercatore che si propone di studiare lo status attuaie delle comunita istroromene, tale sensazione rappresenta un qualche problema, poiché c'é il rischio che gli faccia adottare una particolare posizione, una posizione di valore, come se egli fosse l'unico che ha la moralité dalla sua, e che quindi gli faccia trattare l'argomento come se tale posizione fosse fuñica che permette di rendere l'argomento tratíato chiaro agli altri. La conseguenza di ció è che fin troppo spesso si è tentad di usare nella trattazione i dovrebbe e i potrebbe travvisando lo stato di fatto (Caillé, 1988). í troppi condizionali dettati dal tiepido umanesimo (una commistione di sentimentalismo e di mistificazione corporativa), il wishful thinking e la vuota retorica in difesa dei piü deboli fanno si che l'argomento non venga traítato net suo contesto reaíe, con il risultato che la trattazione difícilmente potra andaré oltre il lamento generale e astratto sull'ingiustizia sociale che porta ail'erosione, alla soppressione e alia scomparsa delle comunita istroromene (Edwards, 1985). Il problema è epistemológico e si pone nei termini di come bisogna fare l'analisi micro-sociolinguistica e come inquadrare i suoi risultati. Nei caso in questione l'oggetto di studio sono state cinque localité defl'lstria interna, un insieme di villaggi spopoíati e sperduti nella boscaglia ai piedi del Monte Maggiore. Visti a distanza sono posti graziosi, ma quando si è dentro, risultano meno attraenti. La terra è scarsa, il ¡avaro anche, la vita non è certo promettante, ridotta com'è alla stagnazione in cui il futuro sembra altrettanto lontano del passato. Tuttavia nei mezzo di questa scena deprimente vi è 57 ANNALES (>/'95 SrrfFi ORBAN1C: STATUS ATTUALE DELIE COMUNITA' 1STROROMENE, 57-G4 un'esperienza esistenziaie collettiva assolutamente sorprendente. Gis abitanti, contadini e lavoratori comuni, vivono plenamente coscienti délia propria diversità e hanno teorie sulle sue origini, natura, funzione e modalité di manífestazíone. Le idee central! che definiscono i confín i del le cornu nità e il senso di che cosa significa esserne membro si coilocano in due opposizioni binarie. La prima è quella tra ¡'interno, mteso in senso geográfico come spazio tra la chiesa di Costercani - Kostrcan, il cimitero di Susgnevizza - SuS-njevica e il secondo sentiero trasversale a Frassineto -Jasenovik (per la comunità a sud del Monte Maggiore) ovvero come spazio del villaggio di Seioane - tejane (per la comunità a nord del Monte Maggiore), e in senso c.ognitivo-comportarnentale come comunanza di lingua, usi e costumi, e l'esterno, inteso in senso geográfico come area limitrofa che gravita al centro urbano più vicino (Fiume per la comunità a nord e Albona per la comunità a sud del Monte Maggiore) e in senso cog-nitivo-comportamentale come mimetizzazione socio-culturale. La seconda dicotomía è quella tra la vita, intesa come partecipazione alla civiltà délia scrittura e all'urbanità, e la morte, intesa come decomposizione délia tradizione orale e délia civiltà rurale su cui poggiava la diversità istrorornena. Ne consegue una concezione bipolare de! proprio essere nel mondo, che distingue un mondo interno di morte e di decomposizione, che è mito, e un mondo esterno di vita e di partecipazione, che è storia (Men-dras, 1986). I membri delle comunità analizzate si sentó no parte di entrambi questi mondi, che si confrontano l'un l'altro come due mondi distinti ma non con-trapposti, per cui ogni membro délia comunità rap-presenta il punto temporáneo di questo confronto, un'espressione temporánea délia loro esistenza e délia loro separazione permanente. La conseguenza immedi-ata di questo fatto è una concezione del membro délia comunità come di un rappresentante appropriato di un tipo ecologico e/o ecotopico genericamente istriano (Heraud, 1966). Da questa appropriatezza gli istro-romeni ottengono la loro definizione in quanto essa regola i rapporti associativi che sono tenuti ad avere con la società che ¡i circonda. Ed è in questo modo che le loro comunità diventano comunità contestualizzate. La loro capacita di creare un contesto all'interno del quale i singoli possono essere identificati come membri della comunità nei termini di caratteristiche che si suppongono immanenti (prima fra tutte la íingua d'uso familiare) fa si che la loro identità non sia mai in pericolo poiché vengono espresse solamente le sue coordínate e non ¡I suo contenuto (Geertz, 1988). Questa é quindi la prospettiva interpretativa in cui vanno ¡nseriti i dati self-report forniti dai 36 soggetti intervistati. Si era partití con l'intenzione di sommi-nistrare ai soggetti un questionario, ma date le difficoltá che il procedimento avrebbe implicate, abbiamo preferito porre le domande di cui era composto nel corso della conversazione quanto piü possibile infórmale. La maggioranza deglí intervistati é nativa del luogo, ma abbiamo intervistato anche alcune persone proveníentí dal "mondo esterno" e ora resident! in loco, inolíre, abbiamo cercato di non intervistare persone che cí venívano indícate come "persone che fanno al caso nostro" date le loro esperienze neü'aiutare i ricercatori, per evitare i possibili ínquinamenti "dotti". CARATTERISTICHE SOCIO-DEMOGRAFICHE L'andamento demográfico delle comunítá istro-rornene puó essere ricostruíto attraverso í dati dei vari censimentí. Noí ne abbiamo scelto quattro: due aus-triaci (1880 e 1910), uno jugoslavo (1945) e uno croato (1991). Come evidenziano i dati riportati, nel censi-mento austríaco del 1880 gli istroromeni sono statí considerati italiani, e in quello del 1910 come romeni, mentre negli altri due censimentí predomina la dichi-arazione d'appartenenza croata. Dato che i censimentí austriaci venívano eseguíti in base alia delermínazíone della üngua d'uso (criterio oggettivo), essi non dicono nulla sulla coscienza étnica delle persone censite. Gli altri due censimentí, dei 1945 e del 1991, sono stati eseguiti ín base aíla dichiarazione di appartenenza nazionale (criterio soggettivo), perció rívelano la coscienza étnica dei censiti, ma non la loro Iingua d'uso. Se consideriamo i dati nel loro complesso, gíungiamo aíla conclusione che gli istroromeni, anche se parlano un dialetto romeno (mondo interno), hanno la coscienza di essere croati (mondo esterno). Nelle comunitá istroromene a sud del Monte Maggiore (Frassineto, Villanova, Costerciani, Susgnevizza), essendo la zona molto povera, a partiré dalla seconda meta del secolo scorso gli abitanti nella maggior parte lavoravano come marittimi a Fiume o a Trieste, e come minatori ad Arsia e ad Albona. Dopo il 1918 la popolazíone é andata diminuendo a causa della dífficile situazione economica. Le condizioni econo-micbe hanno obbligato molta gente a emigrare, maggíormente in America. Fino al 1919 la scuola era croata, il culto religioso anche, quindi italiana e dai 1945 in poi nuevamente croata. 58 ANNALES (>/'95 Srciii ORBANtó: STATUS ATTUAIE DELIE COMUNfTA' ISTROROMENL. 57-M F RASSI N ETO-I ESENOViK ANNO ABITANTI CROATI ITALÍANI ROMENI ALTRO* 1880 271 98 173 0 0 1910 280 175 0 105 0 1945 273 193 0 19 61 1991 80 53 0 0 26 (*) comprende dichiarazioni d'appartenenza regionali e aíloglosse COSTERCIANI-KOSTRCANI/8RDO ANNO ABITA Nil CROAT! ITALIAN! ROMENI ALÏRO* 1880 617 17 599 1 0 1910 653 131 0 522 0 1945 573 130 0 443 0 1991 73 34 0 2 36 {*} comprende dichiarazioni d'appartenenza regionali e aíloglosse VSLLANOVA-NOVA VAS ANNO ABíTANT! CROAT! ITALIANI ROMENI ! ALTRO* 1880 240 0 240 0 0 1910 255 0 0 255 0 1945 278 278 0 0 0 1991 94 30 0 0 | 63 {*} comprende dichiarazioni d'appartenenza regionali e aíloglosse SUSCNEV Z Z A - § ü S N J EVÍCA ANNO j ABiTANTi I CROATi ITALIANI ALTRO* 1880 385 1 383 0 0 1910 353 1 350 3 0 0 1945 315 305 2 8 0 1991 1 91 1 47 5 0 35 <*) comprende dichiarazioni d'appartenenza regionali e aíloglosse Fonte: Uñido di stato avile del Comune di Albona. Per la comunitá ístroromena a nord (Seiano - Zejane) vale quanto deflo per le comuníta a sud del Monte Maggtore. Anche qui dopo il 1918 la popolazione é andata diminuendo a causa delia difficile situazione economica. Sotto ¡'Austria i giovani frequentavano la scuola croata di Muñe Grande. Lo stato italiano ha aperto una scuola italiana a Seiano, che dopo il 1945 é diventata croata. Anche il culto religioso era ¡n croato. seiano-2e}ane anno abitanti croat! ¡tauani romeni mtrcr 1880 531 531 0 0 0 1910 596 596 0 0 0 1945 651 651 0 8 0 1991 189 167 0 0 22 (*) comprende dichiarazioni d'appartenenza regionali e aíloglosse Fonte: Istituto Regionale di Statistiea - Fiume. 59 ANNALES (>/'95 S™ OR8ANIC. STATUS ATTUAIE DELIE COMUNITA' ISTROROMENE, 57-M Come si é poluto notare daí datí ríportati, nella storia del le comunita istroromene dail'inizio di questo secolo vi é una inversione cii tendenza daí punto di vista socio-demografico. Dal censimento del 1880 si assiste a una crescita demográfica fino a che non si é instaúrate ii regime italiano. La recessione economica sotto l'italia ha prodotto un lleve calo demográfico, che sí é aggravate dopo il 1 945, con i'avvento del regime comunista. Dopo il 1945 si assiste a un flusso migratorio verso Cestero e verso i centri urbani defla regione, e alio stesso tempo a una lieve immigrazione sporadica. Nel 1991 (ultimo censimento) la popoiazione residente nelíe cinque comunita istroromene contava 527 persone, di cui due soltanto dichiaratesi romene. ANNO A BITA NT! CROATI ITALIAN! ROMENI ALTRO* 1880 2044 647 1395 1 0 1910 2137 1252 3 882 0 1945 2090 1557 2 478 61 1991 527 331 5 2 180 {*) comprende dichiarazioni d'appartenenza regional! e alloglosse La popoiazione attiva delie comunita istroromene alio stato attuale lavora soprattutto nei seguenti seitori occupazionali: Cagricoltura, l'industria manifatturiera e mineraria e i servizi portuali. Si tratta di settori economici in crisi, per cui non sorprende ¡I fatto che la volonía di abbandonare le comunita sia cosi diffusa tra la popoiazione attiva. Date le direttrici generali presentí nella societá istriaiia (recessione economica strutturale, depauperamento della popoiazione, disoccupazione crescente, ecc.), la tendenza socto-demografica negativa penalizzera ulteriormente le comunita istroromene, accellerando la loro disgregazione. ANTROPOLOGIA ED ETNOUNCUISTiCA SPONTANEA Nella costruzione clell'immagine di sé delle comunita istroromene un ruolo d'importanza particolare spetta alia ricostruzione della loro storia, compito tradizionale degli anziani. Ne proponíame una breve sintesi, terminológicamente adeguata all'apparato con-cettuale adottato. Le comunita istroromene, causa la loro posiztone geográfica, erano relativamente autonome dalla societá globale, che le dominava e alio stesso tempo tollera va ¡a loro diversitá. La vita sociale ed economica delle comunita era organizzata poggiando sul gruppo fami-liare, per cui tale economía periférica - basata sull'-agricoltura e sui mestieri tradizionali - ha prodotto un sistema di autarchia relativa in cui le comunita istroromene erano caratterizzate da rapporti di cono-scenza recíproca e di solidarietá al suo interno e da rapporti limitati con le comunita croa te limítrofe (Bertosa, 1989). L'autarchia sociale era accompagnata dall'omogeneitá culturale, che si manifestava in particolare attraverso la lingua. Cosí organizzate, le comunita richiedevano la totale conformita ideológica di tutti i suoi membri, che condividevano la stessa visíone del mondo, io stesso sistema deí valori e usavano lo stesso mezzo conoscitivo e verbale, per cui i nuovi membri delie comunita (in genere le mogli provenienti dalle comunita croate limítrofe) dovevano assimílarsi- !n tal modo le comunita sí protteggevano dalla penetrazione culturale della societá globale che toglieva loro una parte deí bení prodotti e cercava di imporre i! suo apparato di potere e ideologíco (scuola e chiesa). Vi vendo da pocbe risorse natural i in un sistema económico autarchico di autosostentamento, le comunita dovevano conservare ^equilibrio precario tra le risorse e la popoiazione, per cui particolármente importante era ¡I meccanismo dell'emigrazione (Saraceno, 1990). Glí emigrati andavano nel mondo esterno per aumentare le risorse comunitarie rafforzando in tal modo l'autarchia economica, che era la condizione prima dell'omogeneitá culturale. La disgregazione della loro civiltá rurale e iniziata all'inizio di questo secolo e si é accellerata dalla meta del secolo in poi. Le comunita non pote va no piü organizzarsi come isolati prevalen temen te endogami, per cui i rapporti con il mondo estenio non potevano piü essere eos] ridotti come prima. Con l'aiuto dei contatti esterni dalle comunita verso lo spazio circo-stante, resisi necessari in quanto l'autarchia non garantiva piü Cautosostentamento, si é ampliaía la rete dei rapporti sociali, ma ai contempo si é creata anche la barriera che isolava le comunita dal mondo piü lontano (Alian, 1979). Le comunita istroromene Hanno intensifícate i rapporti di scambio sociale, economico e matrimonia le con le comunita circostanti, con cui si sentivano culturalmente omogenee, suscitando anche certi problemi per la rete di concetti pratici e moral i intessuta attorno a quella che e ritenuta la piü radicata delle realta, la loro diversitá - l'istroromenitá. Ne conseguono vari miti sul le origini della comunita, sulla loro identitá etnolinguistica "altra", che sono una combinazione di conoscenze tramandate oralmente e quelle acquisite nei contatti con gli studiosi 60 ANNALES 6/'9S Srelii ORBAMjC: STATUS ATTUAtí DELLÊ COMUNÍT.V [STROROMENE, S7-Ú4 che negli anni hanno vi si tato le comunitá. II mito piü i n te re ss ante é quelío secondo cui gli istroromeni facevano parte della minoranza croata nelt'odierna Romanía e secoli fa una parte di questi croati si é trasfenta in ¡siria. Un secondo mito, altrettanto diffuso, é queNo secondo cui gli istroromeni erano, prima di trasferirsi in istria, un'esigua minoranza lingüistica in Romanía (circa 7000 persone, a detta degli informatori). Esso poggia suí fatto che gli istroromeni non capivano i romeni che hanno avuto occasione di incontrare, metv tre hanno incontrato meno difficolta di comprensione nei contatti con i moldavi. II terzo mito delle origini, meno accreditato tra gli informatori, é quello secondo cui gli istroromeni sono il resto della popolazione indígena direttamente legata alia romanifá-latinitá istriana, cioé una specie di relitto lingüístico e culturale. Legata ai primi due miti é ía deterrninazione del periodo storico in cui gli istroromeni hanno lasciato la [oro térra d'origine (secondo gíi informatori sempre l'odierna Romanía) e si sono trasferiti in Istria, La maggíoranza degli intervistati e convinta che gíi istroromeni sono gíunti in Istria prima dei croati e che all'arrivo dei croati occupavano in pratica tutta 1a penisola istriana e che quindi erano molto piü numerosi di quanto non lo siano oggi. Meno difíusa é la convinzione che gli istroromeni sono giunti in Istria dopo i croati insecíiandost soltanto nelle cinque localitá in cui anche oggi sono presentí. Dai miti delle origini íuoriesce che gli istroromeni percepiscono se stessi come una comunitá etno-línguistica "altra" e che, sebhene si considerino (ormai) croati, sono plenamente coscienti della propria diver-sitá, che a 1 i vello manifestó si pal esa nei loro essere hilingui (per forza di cose). Essi si auto-definiscono come Valacchi, ma sottolineano il fatto che non hanno nieníe da spartire con l'omonimo gruppo étnico presente in Serbia, la lingua la chíamano valacco (tra di loro), romeno o istroromeno (come concessíone ai rícercaíorí), o valacco-romeno (come soluzíone intermedia), o derivano il nome dell'idíoma dai nome della localitá in cui vívono. ¡I nome che i croati delle comunitá limítrofe usano per designarii (ciribirci) daglí istroromeni non viene percepito come offensivo, tanto che esiste un racconto che spíega "razionaí mente" l'orígine del nome, nía secondo g!i informatori croati consultad (nativi di Rozzo, Permaní, Fianona e Lettai) esso ha una connotazíone tra si vezzeggiatívo e il peggiorativo. Questa é una manifestazíone del pregiudizio étnico nei confrontt degli istroromeni ed é Índice che anche i croati delle localitá limítrofe percepiscono gli istroromeni come una comunitá etnolinguística "a i tra" e la loro lingua viene considerata piü come una specie di gergo usato a scopí críptící che non come una lingua "altra" di modo che non esísterebbe una quaisiasi ragione utilitarística per apprenderla. Tal i giudtzi non corrispondono pero alio stato di fatto in quanto abbianio avuto occasione di constatare che alcuni informatori croati, nonostante i succiiati giudizi, avevano almeno una conoscenza passíva dell'istroromeno ma insistevano a negarla. In questo contesto va inscrita la "rifiessione lingüistica1' (Hymes, 1981) deg'i istroromeni sulla loro minorità. Come detto, la minorità rappresenta uno degli eiementi costitutivi dei miti sulle origini della comunitá, ed è presente anche nella ricostruzione della storia della comunitá e nella valutazione de! suo stato attuale. Se i miti sulle origini definiscono ía comunitá giá in partenza come minoranza etnolinguística (inesistenza di una grande nazione madre di cui la comunitá, che è organica, è una parte) e la ricostruzione storica spiega tale minorità organica in termini di limitazíoni ambiental! (una concezione quasi-malthuslana del rapporte tra le risorse ambiental! e quelle umane), nella valutazione dello stato attuale è dominante ¡I senso della disgregazíone della comunitá, causata principalmente dai sottosviluppo economico dell'area e dai conseguente inurbamento (scomparsa dei mestieri tradi-zíonali e degli artigiani da! tessuío comunitario). íl fatto più ri levante della disgregazíone, secondo gli intervistati, è che non esístono più parlanti monolingui bensi tutti sono almeno bilingui. Oltre all'istroromeno, si parla il croato ciacavo (generalmente usato) e l'istroveneto (conosciuto in misura maggiore daglí anziani che sono nati sotto l'ttalia e hanno frequentato la scuoía italiana). Secondo gli intervistati nei momento attuale l'istroromeno viene parlato all'incirca dai 70% della popolazione nelle comunitá a sud del Monte Maggiore e dai 90% della popolazione nella comunitá a nord de! Monte Maggiore. Quindi, su un totale di 527 resiclenti i parlanti istroromeno sarebbero all'incirca 400. A questi vanno aggiunti gíi istroromeni emigrati nei viciní centri urbani e queíli emigrati all'estero. Per quanto riguarcla gíi istroromeni inurbati, la loro lingua d'uso fami liare è diventato il croato e siccome i I tasso dei matrímoní misti è molto alto, í loro fíglí di regola non conoscono più l'istroromeno. Anche nei moment) di rieníro nella comunitá d'origine, con i genitori, i parenti e i conoscenti preferiscono comunicare in croato ciacavo, perché la comunicazione in istroromeno presenta loro dei problemi. Gli emigrati all'estero (maggiormente nei paesi d'oltremare, negli Stati Uniti, in Canada e in Australia, poco in Germania e in Italia) sono, secondo gli intervistati, gli unid che "tengono duro", cioé queíli che meglío hanno conservato gli usi, i costumi, le tradizíoni culturalí e la lingua della foro comunitá d'origine. Tale convinzione degli intervistati non è perô stata confortata dali'osservazione di alcuni emigrati all'estero, ¡n quanto anche loro nella comunicazione con i resídenti in loco usavano preíe-ribílmente ií croato. Secondo la quasi total i tà degli 61 ANNALES (>/'95 Srda ORBANlC; STATUS ATT UAL E: DELLE COMUNITA' ISTROROMENE. 57-M intervistati l'istroromeno prima ve ni va paríalo di piü, si a in termini di numero deí paríanti, sia nei termini di domini d'uso, sia nei termini di argomenti trattati. Ci sembra che ií mantenímento dell'identitá lingüistica e cultúrale abbia avuto un contributo anche dalle visite di studiosi che interroga vano i residenti in loco sulla lingua e sulla cultura di cui questí avevano un'immagine di inferioritá. Molti intervistati affermano quasi con orgoglio di aver aiutato questo o quelSo studioso. Chiaro, si tratta di un contributo di portata assai limitata giacché ¡I mutamento socio-culturale descritto é determinato da i modelli di partea paz íone sociale centrati sull'identita c.ulturale come símbolo di status che sí sono imposti nella socíetá globale attorno alie comunitá istroromene. Per cui possiamo diré che la disgregazione é il risultato del tipo di integrazione proposta alie comunitá istroromene. Si tratta di una deculturazione anticipatoria (Merton, 1984}) in pros-pettiva di un futuro íavorativo, quindi dell'emigrazione. Nei processo un ruolo particolare spetta alia scuola. La scuola dell'obbligo diffonde la conoscenza de! croato e la competenza nell'uso scritto deila lingua nazionale a spese della lingua materna, operando cioé con una preliminare azione deculturalizzante nei contronti del patrimonio espressivo e comunicativo del lo scolaro. Identificandosi come minoranza lingüistica, gli istroromeni non nascondono il desiderio che la lingua materna deila comunitá diventi materia di insegnamento e di studio nella scuola dell'obbligo e rivitalizzi c.osi, a partiré dal linguaggio, tradizioni culturali e capacita produttive. Quindi, per gli intervistati il rilando socio-economico delle comunitá istroromene é strettamente legato al loro rilando culturale. Quanto detto fin qui porta alia conclusione che dal punto di vista etnolinguistico il modello cognitivo-comportamentale dominante nei le comunitá istroromene si avvicina molto a quello che Canguilhem (1987) definisce come reazione catastrófica. Tale reazione e strettamente legata ai condizionamenti ambiental! ed ha inizio nei momento in cui la comunitá percepisce i cambiamenti che avvengono neli'ambieníe (industriali-zzazione e inurbamento) come una minaccia per la propria esistenza poiché producono delle disfunzioni a ¡¡vello comunitario (perdita deli'autarchia economica e della capacitó di autosostentamento). Dato che queste disfunzioni iniziali non sono specifiche (non riguardano in concreto l'identitá etnolinguistica della comunitá), esse provocano una prima reazione generica finalizzata alia mobilitazione di tutta la comunitá, che adatta la sua organizzazione alia difesa permanente. Alia reazione generica segue ¡a creazione dei meccanismi di resistenza specifica (conservazione dell'identitá minac-ciata), come se la comunitá, dopo aver individuato la natura della minaccia (assimilazione), adeguasse la propria difesa sulla base della dimostrata sensibilitá (rinuncia all'economia periférica, integrazione e conservazione dell'identitá). In tal modo l'adeguamento di venta una funzione fisiológica all'interno del modello cognitivo-comportamentale comunitario (bilingüismo, decentramento culturale). Solo comprendendo la portata e í'importanza dei cambiamenti nei modello cognitivo-comportamentale delle comunitá istroromene, potremo capíre la loro resistenza aH'assimilazione, nonostante l'esiguitá numérica, e la loro struttura delle interazioni, a cui dedicheremo la parte finaie dei saggio. MATRICE COMUNICATIVA E LINGUiSTCA DELLE COMUNITÁ ISTROROMENE In questo segmento ci Ümítiamo all'individuazíone delle vedute normative che condízionano nella coscienza dei parlanti l'uso dei due codici ampiamente diffusi del repertorio comunitario: istroromeno e croato ciacavo. In questa fase preliminare ci è sembrato sufficiente esaminare il processo di commutazione fra i due codici per ¡solare i fattori che sono ad esso sottesi e le variabilí piü significative che lo condízionano. Per individuare come la dístribuzione funzionale dei due codici si configuri nelle valutazioni degli intervistati ci siamo seiviti della categoría di dominio di c.omportamento lingüístico come è stata definía da Fishman (1975). I domini socio-cultural i, definíti a I¡vello socio-istituzíonale (connesso alie sfere d'attivîtà definite sul versante antropologico) e a iivello socio-psicologico (conesso alia natura e ai tipi di rapporta intersoggettivi instaurai i, definiti sul versante socio-psicologico), facilitano, sulla base degli argomenti di interazione comunicativa, le relazioni di ruolo che intercorrono fra i membri dell'interazione e dei íuoghi in cui essa avviene, l'analisi articolata di una determínala comunitá, permettendo di distinguere e al contempo connettere compoitamenti individual! e modelli comunitari. Sulla base della conoscenza diretta dell'ambiente, abbiamo isoiato i seguenti domini: lavoro, famiglia, amici, vicinato, villaggio, scuola, chiesa, pubblico, intercomunitario. La famiglia è il fondamentale dominio d'uso del I'istroromeno, ma anche se nella comunicazione familiare l'istroromeno è ampiamente diffuso, la famiglia ha un ruolo determinante per l'incoraggiamento dei bilingüismo (Milani Kruljac, 1990). L'appropriatezza dei codici è regó!ata dalle relazioni di ruolo: con il/la coníuge si usa l'istroromeno in misura non molto dissimile dai propri genitori (eccezion fatta per i matrimoni misti), mentre nella comunicazione con i figli si manifesta la tendenza a preferí re il croato. 1 nostri intervistati sono quindi impegnati in una continua commutazione di códice, che comporta un tipo 62 ANNALES 6/'9S Srtb ORBANIC: STATUS ATTUALE DELIE COMUNiTA- ISTROKOMENE. 57-M specifico di bilingüismo dei figii in cui questi apprendono prima e meglio la ¡ingua "altra", come dimostrato dall'osservazione dei bambíni, i quali durante il gioco (quindi non presentí gli aduiíi) usano preferibilmente o, meglio, esclusivamente ¡i croata, La conoscenza almeno passiva deihstroromeno da parte dei figli ci é stata pero dimostraía dagli informatori, eccezion fatta per i figli dei matrimoni misti. in questi casi ii partner ailoctono di regola spiegava ii mancato bilingüismo dei figli con lo status dell'istroromeno: al confronto con altre lingue (italiano, tedesco, inglese} agli intervistati alloctoni l'istroromeno appare del tutto inutile, tanto che alcuni di essi addirittisra esprimevano dei seri dubbi che si trattasse di una lingua "vera e propria". Anche nelle interazionni di íavoro che si svoigono nella comunitá l'istroromeno é ii códice preferito dagli intervistati, in quanto legato aíi'economia tradizionale, mentre nelle interazioni di Iavoro che si svoigono fuori dalia comunitá l'istroromeno é quasi del tutto assente. Aícuní intervistati nei cui ambienti di íavoro sono presentí altri appartenenti della comunitá hanno precisato che il r ¡corso aii'istroromeno é l¡ mi tato e di sólito é legato a contesti situazionali coUaquiaii. Vale a diré che l'istroromeno viene usato in genere se non sono presentí persone che non lo conoscono, mentre eceezionalmente viene usato in ¡oro presenza quando tale uso ha una precisa connotazione sítuazionale, tale da non provocare feed-back iinguistici o compor-tamentali negativi (Coffman, 1981). Quindi. anche in questo dominio la commutazione del códice é uno degli elementí costitutivi della struttura delle interazioni. Nel dominio amicale, di vicinato e di viüaggio, l'istroromeno appare ancora ¡1 códice piü appropriato ad esprimere i valori di solidarietá e confidenza. Essi si configurano nelle valutazioni degli intervistati come domini nei quali l'istroromeno é ampiamente diffuso e in modo notevolmente costante. Nel dominio amicale l'istroromeno viene usato anche nelle situazioni comunicative a cui prendono parte parianti croato conosciuti. Nella maggioranza dei casi questi parianti (residenti in loco o nelle comunitá croate limítrofe) hanno almeno una conoscenza passiva dell'istroromeno, sebbene essi di regola ¡o neghino, per cui l'uso dell'istroromeno non e etnolinguisticamente e socio-linguistícamente marcato (Fiíipí, 1990). Prova ne é ii fatto che, sec.ondo gli intervistati, la maggior parte degli alioctoni-extraregionali residenti nelle comunitá hanno appreso l'istroromeno almeno in misura tale da poter ottemperare alie aspettative degli interlocutor! derivanti dai rapporti di solidarietá. Nel dominio del vicinato l'istroromeno é il códice che garantisce la c.ontinuitá spaziale della comunitá e che definisce i suoi confini. Esso si configura partí-colarmente importante nelle comunitá a sud del Monte Maggiore in qunto determina la divisione del comune catasta le di Frassinetto in due partí, que! la ¡strorornena e quella croata. Tutti gli intervistati erano in grado di definí re con precisione fin a quale casa a Frassinetto si parla l'istroromeno, ma nessuno di loro e¡'3 in grado di esplicare la natura di questo confine. Ci sembra ragionevole supporre che la definizíone del confine della comunitá poggi proprio sulla continuitá de! vicinato: gli intervistati considerano come parte della comunitá quel territorio in cui non vi é un'interruzíone di comunicazione in istroromeno, e non appenrta tale ¡nterruzione si verifica (nel comune catasta le citato per l'appunto), questo territorio non viene piü considéralo parte della comunitá (anche se vi sono presentí paralnti istroromeno). Nel dominio dei villaggio l'istroromeno é ancora ¡i códice che meglio esprime i rapporti comunitari, anche se subísce una forte concorrenza del croato. L'uso dell'istroromeno in questo dominio é intaccato da tutta una serie di fattori di ordine antropoiogico e sociopsicologico. Esso é sicuramente il piü complesso quanto alia regoiazione del comportamento comunicativo dei stngoli. L'uso dell'istroromeno nel dominio del villaggio non poggia soltanto su rapporti di solidarietá e di confidenza, ma implica anche altri criteri di scelta del códice. Cosi, ad esempio, nel dominio che abbiamo definito pubblico, nella comunicazione il partner é percepito come soggetto di un ruolo specifico, per cui é presente nel dominio ia necessitá di una verbalizzazione piü esplicita e di un maggior rispetto delle norme imposte dalla cultura dominante, per cuí ogniqualvolta nella comunicazione si presentino elementi ed argomenti che non fanno parte del mondo istroromeno, i parianti ricorrono al croato. La situazione si ribalta completamente a íavore del croato nelle autovalutazioni relative alia sfera istituzionalizzata, quella dei domini scolastico ed ecclesiale. ii dominio scolastico si configura nelle valutazioni degli intervistati come un dominio d'uso del croato ¡n cui l'istroromeno non é presente neanche come registro basso. Gli intervistati spiegano ¡a reti-cenza dei ragazzi ad usare l'istroromeno con l'atteg-giamento dei compagni di scuola croati. Da questo punto di vista gli intervistati iamentano il fatto che le scuole in loco (sia a Seiano che a Susgnevizza) sono chiuse e che i ragazzi devono frequentare le scuole nelle vicine local ¡ta croate (Muñe Grande e Cepich). Anche il dominio ecclesiale é croato, sebbene i sac.er-doti, a detta degli intervistati, abbiano una competenza passiva dell'istroromeno nonché sono in grado di pronunciare in istroromeno qualche preghiera. Nelle valutazioni degli intervistati i! dominio viene pero considérate molto meno importante da quello scolastico giacché il prete ha perduto il ruolo della massima autoritá dei paese. 63 ANNALES (>/'95 Sreh ORflANKt: STATUS AÏTUALf PEÜ.E COMUMITA' ¡STROROMENE, 57-6-1 fl dominio intercomunitario, anche se i rappoitt vengono maníenuí.t su un piano prevalentemente personale, piutíosto che transazíonale, é un dominio d'uso del croato. Per quanto riguarda ¡'uso delle diverse varietá ai di fuori delia c.omunita o con persone che del la común i ta non fanno parte, i dati piü rilevanti forniti dagíi intervistati sono che parlano in croato in tutte le occasioní tra gli sconosciuti e che nei luoghi d'incontro aII'interno deila comunita se presentí parlanti "altri" parlano in croato. E' interessante notare come per i nostri intervistati la riduzione dell'uso delh'stroromeno nelle sfere relative ai domini pubblico e interco-munitario non si configuri connessa a fimiti di tun» zionalitá interni al códice, ma venga piutíosto motívala sulla base di scelte casuali e abitudini individual!. Inoltre, salta agli occhi la sovrapposiztone dei due coclici del repertorio e la situazione di continua commutazione ira di essi. CONCLUSIONE Quindi, da un punto di vista macro-sociolinguistico il raporto tra l'istroromeno e il croato è un rapporto di diglossia, ma è una strana diglossia quella in cui nativi isíroromeni apprendono da bilingui tardivi la iingua bassa. A paragone deila c.onclamata universalité delta parlata, cosí come vuole il mito délia fedeità alie origini, le percentuali in termini d'uso e di comprensione delia iingua sono basse tra i parîanti più giovani. Da questa analisi preliminare abbiamo notato che i comporta menti di lealtà lingüistica, con coerenza tra uso e positività di atteggiamento, si verificano maggiormente nei gruppo clella popolazione attiva. Oggi l'istroromeno si configura come il linguaggio di una esigua comunita profon-damente minacciato dalia convivenza con il croato. il croato è umversalmente insegnato nella scuoía, alia quaíe negli ultimi decenrti si sono aggiunte ia radio e fa televisione. Turto ció ha messo in crisi il modello tra-dízíonaie di apprendimento lingüístico in famigíia. L'apprendimento deíl'istroromeno avviene per le giovani generazioni successivamente, o, nei mígltore dei casi, contemporáneamente a quello del croato, in una situazione in cui i genítori usano in modo intercam-biabile entrambi i codici neljo stesso contesto. E' diffusa tra i membri aduíti deila comunita !a con-vinzione che sia utile insegnare il croato alie giovani gnerazíoni come prima iingua. E' generalizzata l'opinione di aver facilítalo in questo modo l'ínserimento dei tigli nella scuola prima e nei mondo de! lavoro poi. POVZETEK Avtor se v prispevku ukvarja s sociolološkimi in sociolingvističnimi aspekti istroromunskih jezikovnih skupnosti v vaseh na pobočjih Učke, v katerih so "vlaški" priseljenci do danes ohranili narečje romunskega jezika. Ugotavlja, da so prebivalci po vrsti najmanj dvojezični (poleg istroromunščine obvladajo tudi hrvaščino, nekateri pa še italijanščino) ter da nimajo občutka nacionalne pripadnosti romunskemu narodu, opredeljujejo se namreč enako kot okoliško hrvaško prebivalstvo. Ugotavlja, da je treba število govorcev istroromunščine, ki ga navaja večina avtorjev (1500), zmanjšati na okoli 400. BIBLIOGRAFIA Alian C.A. (1979), Sociología deila parentela e dei-1'amicizia, Loescher, Torino. Bertoša M. (1989), Zlikovci ¡ prognanici, Libar od Grozda, Pula. Caillé (1988), La mitología delle scienze social!, Bollati 8orínghierí, Torino- Canguiihem G. (1987), Normalno in patološko, Studia Humanitatis, ŠKUC - Filozofska fakulteta, Ljubljana. Edwards (1985), Language, Identity, Society, Basil 8lec-kweii, Oxford. Filipi G. (1990), La koiné istriana, in Lingue e culture in contatto. Atti del I convegno internazionale, Pola. Fishman j. (1975), La sociología del linguaggio, Sulzoni, Roma. Geertz C. (1988), Antropología interpretativa, Ü Mu-lino, Boiogna. Goffman E. (1981), Comunícazíone in pubblico, Bom-piani. Milano. Heraud G. (1966), Popoíi e lingue d'Europa, Ferro, Milano. Hymes D. (1981), Etnografija komunikacije, BiGZ, Beo-grad. Mendras H. (1986), Seljačka društva, Globus, Zagreb. Merton R. (1984), Uvod u sociologija, CKD, Zagreb. Milani Kruijac N. Í1990), La comunita italiana in Istria tra bilingüismo e diglossia, CRS-UPT, Rovigno-Trieste. Saraceno C. (1990), La sociología delia famiglia, ii Muiino, Boiogna. 64 ANNALES (>/'95 izvirno znanstveno delo UDK 805.9-087(497.13 Istra) JEZIK ÎSTARSKiH 'RUMUNJA' August KOVAČEC prof. dr., Filozofska fakulteta Zagreb, 41Q0Ü Zagreb, Avenija Vukovar 2, CRO dr., professors ordinario, Facoitá di Fiolosofia, 41000 Zagreb, Avenija Vukovar 2, CRO NAČRTA K Nakon kratkoga prikaza ambijenta u kojemu su se tzv. tstrorumunji održali i danas žive, zatim osnovnih podataka o njihovu broju, zanimanju, načinu života itd., ukratko se iziažu glavne činjenice koje se tiču njihova podrijetla, posebno njihova odnosa prema tzv, balkanskim Vlasima. Iziažu se zatim glavne značajke samoga idioma u različitim jezičnim razdjelima (glasovi, oblici, sintaksa, leksik) vodeči računa o tipološkim značajkama toga idioma, o njegovim genetskim vezama (s drugim rumunjskim "povijesnim" narječjima) i kontrastivnim značajkama u odnosu na hrvatski (osobito čakavski) i donekle u odnosu na talijanski. Pri tom je osobito važno to Sto je istro-rumunjski jedan od rijetkih idioma bez izvanjezičnih vlastitih institucija u kojemu se procesi jezične interferencije odvijaju nesputano, pa se jezični doticaj može promatrati u svojemu odvijanju, ne samo, kao što je to najčešče slučaj kod idioma s razvije ni m izvanjezičnim institucijama, kao gotov posljedak. Nešto više pozornosti posvečeno je kompozitnosti i str o rumu nj s koga rječnika. Na kraju se navodi nekoliko činjenica i pretpostavki u sveži s daljnjom sudbinom is iroru m unjskoga, Ako zanemarimo na čas idiome kojirna govore albanski, srpski i bošnjački noviji došljaci, u Istri naiazimo hrvatske govore (čakavske, Stokavsko-čakavske, kajkav-sko-čakavske, kajkavske govore; Ribarič, 1940, 7-51), slovenske govore, perojski (štokavski), venecijanski, istroromanski i istrorumunjski, a kao standardni se jezici u hrvatskome dtjelu Istre rabe hrvatski i talijanski, a u siovenskom dtjeiu Istre slovenski i talijanski (Fiiipi, 1993, 275-6). S obzirom na tolik broj idioma na tako maiom prostoru, u Istri je za mnoge pojedince i za mnoge skupine dvojezičnost i diglosija (pa i troje-zičnost) normalna i svakodnevna pojava, pa odatie i dugotrajno prožimanje medu istarskim idiomima. SMJEŠTAJ Idiom za koji se u romanistici i rumunjskoj lingvistici uvriježio naziv istrorumunjski (obično istrorumunjski di-jaiekt) govori se danas u nekofiko malih sela i zaselaka sjeveroistočne Istre i Čičarije. Po analogiji s nazivom jezika, i za stanovnike Istre koji govore istrorumunjski redovito se upotrebljava naziv istrorumunji ifi istarski Rumunji, ali on, kao što čemo kasnije vidjeti, ne ozna- čuje niti nacionalnu pripadnost rumunjskom narodu niti kakvu posebnu nacionalnu pripadnost prema kojoj bi Istrorumunje (osim po jeziku) trebalo izdvojiti iz istar-skoga hrvatskog korpusa. U Čičariji se očuvalo največe i najkompaktnije istrorumunjsko naselje, selo Žejane (istror. Žeian), u kojemu se istrorumunjskim redovito služe svi njegovi stanovnici. Južno od Učke uz dolinu rječice Boljunčice i uz rub Čepičkog polja taj se idiom govori u više rnanjih sela i zaselaka, ponajprije u Suš-njevici (izvorno: Sušnjevici) i Novoj Vasi (istror. Nosolo šli Ndselo), u polovici sela jesenovik (istror. Suco-dru), u Letaju (koji je velikim dijelom napušten) te u zaselcima crkvene župe Brdo (Kostrčan, Brig, Dolinšcina, Perasi, Zankovci i dr.) (Kovačec, 1971, 23; 1984, 550). U južnim selima istrorumunjski se razmjerno dobro čuva u Sušnjevici, Novoj Vasi i Kostrčanu, ali se u perifernim zaseocima (npr, u Zankovcima) mnogi stanovnici, prem-da istrorumunjski znaju i češče i radije služe hrvatskim. No čak i u Žejanama, Sušnjevici i Novoj Vasi svi su stanovnici od reda dvojezični, tj. uz istrorumunjski obvezatno znaju i hrvatski. U južnim selima poneki stanji stanovnik solidno se služi istarskim venecijanskim a rjede i standardnim talijanski m jezikom. 65 ANNALES (>/'95 Aususl KOVaCSC: f£Z!K ISTARSKfH 'KUMUNIA'. f>5.7(i BROJ ISTRORUMUNJA' Prema našim procjenama s početka sezdesetih godina, u navedenim je sel ima istrorumunjski govorilo izmedu 1250 1 1500 ljudi, ocl toga samo u Žejanama izmedju 450-500 (KovaCec, 1971)i. Zbog neprestanoga iseljavanja u gradove (Rijeka, Opatija, Labin i dr.) i u inozemstvo (zapadna Europa, SAD, Kanada, Australia), u posijednjih tridesetak godina broj stanovnika u spo-menutim naseljima sveden je danas na manje od polovice navedenog broja. Prema podacima službenoga popisa iz 1991. (Popis "1991., 1992, 126-9) ukupan broj stanovnika u spomenutim naseljima (a on, uglavnom, još odgovara broiu govornika istrorumunjskoga) drastično se smanjio, pa bi u njima danas preostalo još jedva oko .500 osoba koje su potenci jalni i!i pak stvarni govornici istrorumunjskoga. Dakako, oni koji su odselili redovito če još prilično dugo očuvati znanje "niate-rinskoga" idioma jednako u Lundu, Pertbu ili New Yorku kao i u Rijeci, Labinu ili Opatiji, ali kada su jednom napustili rodna sela, njihov kulturni ambijent i jezičnu zajednicu, niti če se oni sami više redovito svojim idiomom služiti niti če ga više učiti njihova djeca. Istodobno je i u samim istrorumunjskim selima istrorumunjski ozbiljno ugrožen, jer se jezik ne može dulje vrijeme održati bez kakve takve i koliko toliko kompaktne zajednice. Uostalom, onako kako se smanjuje broj pripadnika zajednice smanjuje se i broj prigoda u kojima se istrorumunjski može upotrebljavati. Vrlo često, buduči da su od reda dvojezični, Istrorumunji na kraju u stalnoj uporabi zadržavaju samo onaj jezik koji im služi u svakoj prilici. JEZIK BEZ VLASTITIH INSTITUCIJA Osim nešto malo ostataka jezičnog i književnog folklora (malobrojne poslovite i izreke, lokalne aneg-dote, priče identične s onima kod kroatotbnog stanov-ništva ali u istrorumunjskom jezičnim ruhu, i si.) istrorumunjski ne raspolaže gotovo nikakvim institucijama koje bi pridonosile očuvanju jezika (Kovačec, 1984, 551). Karla pjevaju, Istrorumunji pjevaju na hrvatskom (na jugu ponetko i pokadšto takoder i na talijanskom), pa je na istrorumunjskom ostalo u optjecaju svega nekoliko folklornih stihova istrgnutih iz njihova stvarnog konteksta. Skola i crkva oduvijek su se služile hrvatskim; jedino u doba tidijanske okupacije u Istri izmedju dvaju svjetskih ratova u školi se upotrebljavao talijanski. Na istrorumunjskom se nikada nije institucionalno poduča-valo, na njemu nikada nisu izlazile ni knjige ni publikacije, a nije se nikada rabio ni u drugim medijima. Istrorumunji nemaju ni posebnog nac.ionalnog osječaja (Dahmen, 1989. 452). iako je kod toga stanovništva nacionalni osječaj uvijek bio prilično neodreden (Pu§-carju, 1926, 44), izmedu ostaloga vjerojatno i zato što se još od sredine prošloga sto I ječa njime u Istri često manipuliralo, Istrorumunji se najčešče deklariraju kao Hrvati, ili pak jednako kao kroatofono stanovništvo koje ih okružuje. Tako su se nakon drugoga svjetskog rata deklarirali kao Hrvati, a prilikom popisa g. 1991. - u vrlo sličnim omjerima kao i okolni kroatofoni stanovnici -deklarirali su se ili kao Hrvati (ukupno preko 55%; u Željanama preko 90%, u jesenov!ku preko 70%, u Šušnjevici preko 50%, ali u Novoj Vasi, Zankovcima i dr. oko 30%) ili pak regionalno (u Žejanama preko 2%, u Kostrčanu oko 20%, u Šušnjevict oko 35%, u Novoj Vasi i Zankovcima oko 75% itd.) (Popis 1991., 1992, 126-9, 144-5). IMENA KO)IMA SE OZNAČUJU 'ISTRORUMUNJI' I NJIHOV JEZIK Nasuprot učenomu nazivu toga stanovništva i njegova jezika - Istrorumunji i istrorumunjski - u narodu u Istri nema jedinstvenog naziva ni za tu skupinu ni za njezin jezik. U Žejanama se sami stanovnici zovu po imenu mjesia, Žejanci (istror. Ž.ejanl.t), a jezik koji m govore zovu žejanski {žeianski}. U literaturi se navodi da ih okolni Hrvati označuju imenom Čiči/Čici, ali se danas taj naziv podjednako odnosi i na sve Hrvate na Cičariji (Enciklopedija Jugoslavije, 1984, .324, s.v. Čiči), Preko etnologa i dijalektologa Istrorumunji su za sebe donekle prihvatili - osobito u dodiru sa strancima - i nazive Rumuni, rumunski (Petroviči, Neiescu, 1965, 362), ali više kao kuriozitet i kao šalu nego kao uobičajent nazivi Kako izmedu Istrorumunja u Žejanama i onih južno od Učke nema gotovo nikakvih ni izravnih ni stalnih veza, pa tako ni osječaja pripadnosti istoj jezičnoj i kulturnoj zajednici ili kakve drugačije povezanosti {Pujcariu, 1926, 37-8; flora, 1962, 148-9; Petroviči, Neiescu, 1965, 359), i nazivi su na jugu dru-gsčiji. Vrlo često i na jugu oni sebe i svoj jezik nazivaju po imenu mjesta: Sušrievti - sušnevski, Susnevfi - sus-rievski, NovoSSni - novošanski itd. Ali na jugu Istrorumunji posjeduju i zajedničko ime za cijelo istro-rumunjsko područje, a to je Vtis, Vtaš "Vlasi" (u jednini 1 Prof. R. Flora (1962, 140) procijenio je ukupan broj govornika istrorumunjskoga na 1140 osoba. Kako god bilo, ako imamo na umu da su za kraj prošloga i poCetak ovoga stol ječa podaci, u objektivnost koji h nema razloga sumnjati, navodili i do 3000 govornika istrorumunjskoga idioma (Pu$carks, 1926, 40-43), možemo samo utvrditi da se u tijeku tekučega stoljeca njihov broj znatno smanjio (za novi pregled podataka v. Dahmen, 450-452), 2 Traž.ečt u Rijeci autobusnu kaitu za 2ejane, Žejanci cesto u šali. ako poznaj u prodavača karata. traZe "kartu za Bukurešt". 66 ANNALES (>/'95 Aurusî KOVAČEC: JEZIK ISTARSKIH 'RUMUW, <>5-76 VlSh) za stanovnike i viiskt, vlaški "vlaški" ili viaskg /vlaškg limbe "vlaški jezik " za idiom kojirn se u medusobnom opčenju služe. Tako ih obično zovu i Hrvati iz najbližega okružja. No valja imati na umu da je u Istri naziv Vlah, Vlasi (i ujedno tip jezika: vlaški) kod Hrvata raširen kao naziv za sve došljake koji su došli iz Dalmacije u 15/16. st., a taj se naziv obično suprotstavlja nazivu za starosjedioce Bejzaci, Bezjaci {i jezični tip: bejzački, bezjački} (Skok, 1971, 514-6). Na jugu ih okolni Hrvati, često sa stanovitim šaljivim prizvukom, zovu takoder i Čiribirci a njihov jezik Čiribirski, s tirne da te nazive nerijetko prihvačaju i sami Istrorumunji (Tiribfr{i - čiribirski, Čiiibfr{ - čiribirski) (Pu§-cariu, 1926, 44-5; Kovačec, 1971, 24; 1984, 551). Danas više nema traga nazivu Rumeri za Istrorumunje što ga krajem 17. st. spominje talijanski povjesničar ireneo detla Croce (Pujcariu, 1926, 26), a koji bi fonetski vjerojatno morao glasiti (rumar) i potpuno bi odgovarao rumunjskomu nacionalnom imenu Romini (arumunjski A/mini) koje se izvodi iz latinskoga ROMANI. SVi SU ISTRORUMUNJI DVOJEZIČNI Dvojezičrtost je kod Istrorumunja opča, obvezafna i aktivna, a k tome traje više stolječa. Osim u Žejanama {selo je izolirano i stanovništvo je ondje kompaktnije, veze s okolnim kroatofonim stanovnicima manje intenzivne), gdje se kadšto mogu susresti djeca predškolske dobi sa slabim znanjem hrvatskoga, Istrorumunji redo-vito govore hrvatski (čakavski) bez posebnog "akcenta". I trščanski historiograf freneo del I a Croce {pravo mu je ime Mana Manarutta) pišuči g. 1698. o Istrorumunjima (Pu^cariu, 1926, 26; usp. i 1929, 5) izrijekom navodi da "oltre Pidioma sclavo commune a tutto il Carso, usano un proprio e particolare consimiie al Valacco, intrac-ciato con diverse parole e vocaboli latine...". Posljedice toga opčeg, obvezainog, aktivnog i dugotrajnog biiing-vizma (Pujcariu, 1926, 49; Flora, 1962, 142-3; Petroviči, Neiescu, 1965, 352, 354, 358; Kovačec, 1968, 80; 1971, 13, 195, 196; 1984., 551; Dahmen, 1989, 452) bile su duboke materialne i strukturalne promjene svih razdjela isfrorumunjskoga pod hrvatskim utjecajem. Najčešče je riječ o istrorumunjsko-čakavskom bilingviz-mu, ali kako Istrorumunji u školi uče a u svakodnevnom životu neprestano upotrebijavaju hrvatski standardni jezik na štokavskoj osnovici, zapravo je i kod njih riječ o stanju izmedu bilingvizma i digiosije. Nakon drugog svjetskog rata neznatan broj Istroromunja optirao je za Italiju, a prema popisu od g. 1991. jedino se na jugu deset osoba (manje od 0.5%) deklariralo Taiijanima. U južnim selima ipak večina muškaraca starijih od 60 godina, kao i poneka starija žena, poznaju talijanski (istarski oblik mletačkoga i kadšto standardni talijanski), pa se barem za dio Istrorumunja na jugu može reči da su trojezični. Tako je pored hrvatskoga na istro-rumunjski znatno utjecao i talijanski (Flora, 1975, 48-9; Kovačec, 1992, 160; usp. i Tekavčič, 1976, 227-240). lako se, barem u govoru Žejana, slovenski utjecaj ne može a priori isključivati, neki su autori slovenskomu utjecaju pripisi vali pojedine elemente iskijučivo na temelju vanjske sličnosti (Flora, 1972, passim) premda je najčešče zapravo riječ o takvim elementima koje slovenski jezik i njegovi jugozapadni govori clijele s čakavskim i kajkavskim govorima Istre i s hrvatskim jezikom (Petroviči, Niiescu, 1965, 361-2, osobito bilješka 36; Kovačec, 1984, 552). PODRIjETLO Što se tiče podrijetla Istrorumunja, može se pouz-dano reči da se pretpostavke o njihovoj autohtonosti u Istri ne opiru ni o jedan ozbiljan povijesni ili jezični dokaz i da se danas uglavnom više ne uzimaju ozbiljno. lako se o pojedinostima ne može mnogo reči, danas je Opče prihvačeno mišljenje da su istarski 'Rumunji' kao i stanovništvo Dubašnice i Poljica na Kvku koje je još u 19. st. govorilo rumunjski - potomci balkanskih Vlaha. Ti srednjovjekovni Vlasi, koji se u kasnijim stolječima u primorskim krajevima nazivaju i Morlacima (Dragomir, 1924, 35-50), spominju se u mnogobrojnim bosanskim i hrvatskim (osobito dubrovačkim i dalmatinskim) doku-mentima, prije svega od 14. do 16. st., a barem je jedan njihov dio govorio nekim obiskom rumunjskoga (Pu§ cariu, 1926, 3-36; Dragomir, 1924, passim; 1924a, 2-13). Po obliku nekih imena može se zaključiti da su pojedinačno Vlasi doprli do Istre več u drugoj polovici 12. st., da su se pojedine njihove skupine nastanile u Istri več u drugoj polovici 15. st., ali da se največi broj Vlaha u Istri skrasio u tijeku 16. st. (Pu^cariu, 1926, 29-32), premda medu novim doseljenicima nije uvijek moguče odvojiti došljake Hrvate od došljaka koji su govorili rumunjski. No ostaci s rumunjskim jezičnim značajkama u toponimiji i antroponimiji sjeverozapad-noga Balkana kao i u leksiku hrvatskih govora jasno pokazuju da je barem dio Vlaha u to m clijelu Balkana još krajem srednjega vijeka govorio nekim idiomom kojemu su sve bitne značajke rumunjske (Rosettt, 1968, 431-433). Ako se pak lingvisti i povjesničari opčenito i slažu u tome da su Istrorumunji u Istri dospjeli iz sjeverozapadnih dijelova Balkanskoga poluotoka, o odnosu izmedu Vlaha u Hrvatsko) i Bosni s jedne strane i onih u srednjovjekovnoj Srbiji s druge strane postoje raziičita mišljenja. Dok jecini drže da srednjovjekovni srbijanski Vlasi pripadaju istom stablu kao i oni u Bosni i Hrvatsko] ("zapadni Rumunji" južno od Dunava kao autohtono romansko stanovništvo; Pufcariu, 1926, 344-5, 352), drugi su mišljenja da bosanski i hrvatski Vlasi pripadaju jednoj a srbijanski Vlasi drugoj valahofonoj skupini (Rosetti, 1968, 606). Mišljenja se razfiaze i glede 67 ANNALES (>/'95 Augu?! KOVAČEC: JEZIK ISTAR5K1H 'RUMUNIA', (,5-76 podrijetla tih tzv. zapadnih Rumunja. Dok bi za jedne oni bili doseljenici na prostore južno od Dunava sa sjeverozapadnih područja da koru mu njskoga areala, pa bi prema tome istrorumunjski bi o samo varijetet dakorumunjskoga ko|i je s vremenom prenesen u Istru /'95 Aususl KOVAČEC: JEZIK tSTARSKSH 'RUMUNjA'. 65-76 opozicija /e/ ~ /e /, /a/ - /a/. Na jugu u ŠuSnjevici i Novoj Vasi u finainom otvorenom slogu do I azi ta kod j er ¡ vokal /-e/ s važnim funkcijama u imenskoj i glagoiskoj morfologiji (Petroviči, Neiescu, 1965 /1964/, 359-360; Kovačec, 1971, 42-3, 71-2; 1984, 555). Slično nekim hrvatskim istarskim govorima, za istrorumunjski je karakteristična fakultativna diftongoidna realizacija fonema /e, S, o/ (dakle (jé, rá, ró)) u naglašenom položaju (Petroviči, Neiescu, 1964/5,° 358; Petroviči, 1967, 270-271; Kovačec, 1971, 34-5), zatim fakultativna realizacija bifonematskih slijedova /al, ar, Sm, an/ kao (I , r, m, n) (Petroviči, Neiescu, 1965, 358; Petroviči, 1967a, 35-9; Kovačec, 1971, 34-5) te napokon fakultativna nazalizirana realizacija vokaia (T, é, a, á, 6, ü, a/T) umjesto bifonematskih sekvencija kojima je drugi element/m/ i¡i /h/ a prvi neki vokal (Kovačec, 1971, 34). Za istrorumunjski je konsonantizam karakteristično da mu se inventar u potpunosti podudara s inventarom okolnih hrvatskih čakavskth govora (usp. Petroviči, Neiescu, 1965, 353; Petroviči, 1967a, 266, 270 i passim; Kovačec, 1971, 43-52, 72-3, Caragiu-Mariofeanu, 1975, 194; Avram, 1977, 484, 486), Vrlo su slične onima u čakavskom i realizacije konsonanata, pa tako u Žeja-nama, slično kao i u hrvatskim i slovenskim govorima na Krasu, umjesto realizacije (g) imamo (y) (Petroviči, Neiescu, 1969, 359; Petroviči, 1967a, 260; Kovačec, 1971, 35, 49, 51-2; Caragiu-Mariofeanu, 1975, 195; Avram, 1977a, 484; flora, 1962, passim; Kovačec, 1984, 556). Za govore nekih južnih sela (Šušnjevica, ali djelomično i Nova Vas, Letaj i Kostrčan) karakterističan je "cakavizam" (Coteanu, 1961, 158-160; Flora, 1962, 154 i si.; Petroviči, Neiescu, 1964, 353, 356-7; Petroviči, 1967a, 266; Kovačec, 1971, 37, 72, 77-8; Avram, 1977a, 486; Muljačič, 1966, 367-379; Kovačec, 1984, 556) a to če reči da se poništava opozicija izmedu piskavih i šuštavih suglasnika (/ts/ - /fš/, /dz/ ~ /dž/, /s/ ~ /S/, /z/ ~ /ž/). Valja istaknuti da se opozicija izmedu piskavih i šuštavih suglasnika neutralizira i u nekim hrvatskim govorima Istre kao i u mletačkom u Istri. Posljedica je takve neutralizacije da fakultativno ili individualno, ili pak ovisno o kontekstu, takvi kon-sonanti mogu ¡mati više jasno uočljivih različitih realizacija (/(s, š, S)/), /(z, ž, 2)/, /{ts, tš, tš)/, itd; Pu$-cariu, 1929, 143-5; Petroviči, Neiescu, 1965, 353; Kovačec, 1984, 556). Fonemi /t"/ i /g/ razvili su se pod hrvatskim (A"/) i pod talijanskim i hrvatskim utjecajem (/g/) pa im je frekvencija niska (Kovačec, 1971, 70-71, 78; Flora, 1962, 157; Kovačec, 1984, 557), a jedmica (d") dolazi samo kao sandhi varijanta od A"/ ili kao fakultativna varijanta fonema /g/ (Kovačec, 1971, 36, 48, 72, 77-8). Realizacije fonema /t"/ poklapaju se s realizacijama fonema /č/ u hrvatskim govorima (Popovici, 1914, passim; Coteanu, 1961, 159; Flora, 1962, passim; Caragiu-Mariojeanu, 1975, 195; Kovačec, 1984, 557). Ponašanje nekih fonema pod izravnim je utjecajem hr-vatskoga čakavskoga, pa tako finalno /-m/ prelazi u /-n/, a /-!/ koje zaivara slog ili je finalno nesiaje (>0; Kovačec, 1971, 51, 78; Coteanu, 1961, 158-9; Petroviči, 1967a, 263; Kovačec, 1971, 51, 72-3, 78; 1984, 558; Caragiu-Marioteanu, 1975, 196). Pored-benim proučavanjem može se utvrditi da su u istro-rumunjskom konsonantizmu provedene različite pro-mjene koje su dovele do njegove gotovo potpune nive-lacije s hrvatskim (Petroviči, 1967a, 261-9, 270-272; Kovačec, 1971, 77-80; 1984, 558), a to če se dnda odraziti i na istrorumunjsku morfologiju (Kovačec, 1971, 78-80). MORFOLOGIJA Za istrorumunjsku je morfologiju značljiv visok stupanj podudarnosti s drugim povijesntrn narječjima rumunjskoga jezika, osobito što se tiče morfološke grade. No istodobno valja upozoriti i na velik broj inovacija koje su nastale pod hrvatskim i ponešto takoder pod talijanskim utjecajem. Tako poput drugih rumunjskih narječja istrorumunjski čuva sustav dvopadežne deklinacije imenica i pridjeva, ali je ona na jugu pietrpjela značajan razvoj prema analitičkom tipu (om "čovjek" /neodredeno/, ömu "čovjek" /odredeno/, genitiv; lu un om /neodred./, lu ömu /odred./ o žénskç "žena" /neodred./, zénsca /odred./, genitiv: lu o ¿énskç, lu žensca itd.), a u Žejanama je zadržala izrazito arhaične značajke (ân om, ömu "čovjek", genitiv: urvé om, ômului itd., o žensca, žénsca "žena", genitiv: ur /'e ženske, Zénskel'el, itd.). Dok je na jugu deklinacija naglašeno analitička (Šušnjevica: o fçtç, féta /nominativ - akuzativ/, lu o fçte, lu fçta /genitiv - dativ/ itd. slično kao u muškom rodu un om, ömu, lu un om, lu ömu itd.), dotle se u Žejanama pored starijeg sintetičkog tipa (muški rod; ân om, ömu /nonninativ - akuzativ/, urvé om, ömulu( /genitiv - dativ/ itd.; ženski rod: o féta, fçta /nominativ - akuzativ/, url'ç féte, fçtel'e[ itd.) susreču i usporedni fakultativni oblici s izraženijim analitizmom {lu ân om, lu ömu/genitiv - dativ/ itd. prema le o féte, le fçte) (Kovačec, 1971, 99-101; 1984, 567-9). U uspo-reclbi sa zapadnom Romanijom značajna je balkanska podudarnost ¡strorumunjskoga s ostalim rumunjskim narječjima u izražavanju odredenosti imenica s pomoču postponiranoga člana (nasuprot talijanskom un uomo -1'uomo, una moglie - la moglie, un fratello - il fratello itd., imamo npr. u Žejanama ân om, o mul'âre, ân fràte itd. ali s odredenim članom ömu, mul'àra, frâtele itd., a odredeni se član i dekfinira: omuluj, rnul'érl'el, frâtelu[ itd. ili u množini: ömirlor, mul'érlor, fräplor itd.) (Kovačec, 1971, 94-5; 1984, 566-7). Kod pridjeva valja upozoriti na arhaičnu romansku komparaciju u kojoj se komparativ i superlativ izražavaju istim slijedom seg-mentnih elemenata, ali je za komparativ naglasak na pridjevu (majbür "bolj i") a za superlativ na pred metku (mçibur "najbolji") (Kovačec, 1971, 108; 1984, 569}. Za 69 ANNALES (>/'95 Aususl KOVANEC: ÍEZIK ISTARSfCÎH 'RUMUNIA'. i»S-7fe determinative (posesive, demon strah ve i neke neodre-dene zamjeničke pridjeve) i neodredent član u Žaja-nama je uočljiva vrlo arhaična deklinacija s osebujnirn fonetskim razvojem (npr. čestve "ovomu", češt"e "ovoj", čestoif "ovima"; če/vg "onomu", čel'e "onoj" čeiorg "onima; melvtf "mojemu", me/"mojoj" melor£ "mojima"; atvf "drugomu", 3f/'g"drugoj", atorg "drugima"; itd.; Kovačec, 1962, 75-84; 1971, 108-117; 1984, 569-571. Srednji rod rumunjskoga tipa (zapravo dvorod; u jednini se imenica mijenja i slaže kao da je muškog roda, a u množini kao da je ženskog roda) pokazuje u južnim selima znakove nestabilnosti i nestajanja (Petroviči, Neiescu, 1965, 360; Kovačec, 1984, 564) jer ga u hrvatskome nema. Zbog istih je razloga ta j gramatički tip u Zejanama potpuno nestao, pa su nekadasnje dvorodne ¡menice prešle u muški rod zadržavši neke morfološke osobitosti (Kovačec, 1966, 63-4; 1968, 83-4; 1971. 88, 89; 1984, 564). No zbog velikog broja lek-sičkih posudenica srednjega roda iz hrvatskoga (nebo, testo, zlato, srebro i dr.), koje se u hrvatskome stažu s posebnim oblikom pridjeva srednjega roda na /-o/ (nebo-1 vfreto "nebo je plavo", zlato-j dri? "zlato je skupo" itd.), u žejanski istrorumunjski uveden je srednji rod slavenskoga tipa (Kovačec, 1963, 33-5; 1966, 66-7; 1968, 85-6, 87-8; 1971, 85-6, 226-7; 1984, 564-5). Siično tomu, umjesto analitičkih izraza dakorumunj-skoga tipa, U Žejanama je istrorumunjski doslovno pre-nio (kaikirao) kako - tako, kakav, -kva, -kvo - takav, -kva, -kvo i koliko - toliko, kolik, -a, -o - tolik, -a, -o: cum - aša, cumile, cuma, -o - ašavile, ašiva, -o, cat - acata, cStile, cata, -o - aeatiie, acata, -o s razvijenim oblicima srednjega roda slavenskoga tipa (Kovačec, 1967, 195-210). Unatoč tomu što je istrorumunjski izgubio priiičan broj starijih glagolskih oblika, oni glagolski oblici koji su se u njemu očuvali pokazuju visok stupanj materijalne i strukturalne podudarnosti s odgovarajučim glagolskim obilicima drugih povijesnih narječja rumunjskoga jezika, a s njima se en bloc oponiraju strukturalnim tipo-vima u zapadnoj Rornaniji. S druge pak je strane lako uočiti da su po svojoj funkciji, ili po nekim drugim značajkama, mogli biti poistovječeni s oblicima hrvatskoga čakavskoga ili se pak njima prilagoditi. Rumunj-skomu aoristu nema više ni traga, u Žejama uopče nema imperfekta (kao ni u današnjem čakavskom), a u južnim selima imperfekt je više relikt nego li živi ravnopravni oblik sustava (Kovačec, 1971, 149-159; 1984, 576). Važno je istaknuti da se u današnjem istrorumunjskom i struktura i funkcije glagolskih oblika vrlo dosljedno podudaraju sa strukturom i funkcijama glagolskih oblika u čakavskom hrvatskom. Tako jednostavno (sintetične) lične oblike glagola nalazimo u indikativu prezenza i imperativu (kao u čakovskom) te u "restriktivu futura" koji se po funkcijama vrlo blisko podudara s "pre- zentom" trenutnih glagola u zavisnim rečenicam u službi futura egzaktnog, a to su ujedno i svi lični jednostavni glagolski oblici (Kovačec, 1971, 136, 142-5 i passirn; 1984, 575-7). Siično tomu rasporedeni su i složeni (perifrastički, analitički) glagolski oblici kao i u hrvatskom čakavskom (futur L, složeni perfekt te oba kondicionala, ili kako ih još neki zovu "restriktiv pre-zenta" i "restriktiv perfekta"), premda se unutar odgo-varajudh složenih oblika njihova struktura u dvama idiomima ne mora podudarati doslovno (Kovačec, 1971, 136, 146-9; 1984, 576-7). U tijeku stolječa jezičnih dodira i simbioze došlo je do takva niveliranja dvaju glagolskih sustava da se danas istrorumunjski i čakavski glagolski oblici strukturalno i funkcionalno vrlo dosljedno podudaraju. U istrorumunjskom posebni oblici za konjuktiv posto je samo za glagol "biti" (u prezentu: neka ffvu, neka ftij, neka ffie itd.) jer se po svojoj funkciji oni dobro poklapaju s odgovarajučim oblicima hrvatskoga glagola {neka buden, neka budeš, neka bude itd,) {Kovačec, 1971, 150). U sveži s time treba spomenuti i jednu drugu značajku istrorumunjskoga glagola koja je na granici leksika i gramatike, a to je glagolski vid ili aspekt. Istrorumunjski je jedini romanski idiom koji uvijek - u načelu - mora izricati glagolski aspekt, odrtosno iz-rijekom izraziti prikazuje li se radnja u svojem odvijanju (bez obzira na njezin početak i završetak; trajni aspekt), kao dovršena ili kao načeta {trenutni aspekt} ili pak kao ponavljana, odnosno periodična ili uobičajena {iterativni aspekt ili učestali aspekt). Za izražava nje aspe-kastih značenja istrorumunjski moneme iz čakavskoga (za trenutni aspekt glagolske prefikse iN rjede infikse; torče "presti - potorče "ispresti", fače "činiti" - prifače "preraditi", buskéi "ljubiti" - bu§nt "poljubiti"; za iterativni aspekt infikse: tremée "slati, poslati" - tremetavel "pošiljati", anveštf "odjenuti" - anvescavgl "odijevati" itd.). Trajni aspekt redovito ostaje neoznačen, lako su naslijedeni rumunjski glagoli redovito neutralni po opoziciji "trajno" ~ "trenutno" {aflá = "nací" i "nalaziti", ovisno o kontekstu), u drugim se siučajevima aspekt mora pozitivno izraziti. Zbog golemog broja slavenskih, osobito hrvatskih glagola koji su u tijeku stolječa ušli u istrorumunjski zajedno s morfološkim izrazom aspekta, kod dvojezičnoga istrorumunjskoga stanovnišiva i u vlastitu se jeziku morfološko izra-žavanje aspekta na-metnulo kao nužnosf (Pujcariu, 1926, 251-3; Coteanu, 1957, 31-2; 1957a, 139; Klepikova, 1960, 169-207; Kovačec, 1966, 25-8; 1968, 108-111; 1971, 123-130; 1984, 573-4; usp. i Hurren, 1969, 59-90), Proces as-pektuaiizacije istrorumunjskoga glagola još uvijek nije do kraja završen, pa zato nalazimo prilično velik broj hibridnih aspektuainih parova, kao npr. torče "presti" -spredt "ispresti (pored potorče) - torcave/ "običavati presti" ili "*predivati" (pored rjedega predivui). 70 y ANNALES 6/'95 Aupusl KOVACEC: jEZIK" ¡JTARSKIM 'RUMUNJA'. 6S-7& ANNALES 6/'9S Airgust KOVACEC; (EZ1K ISTARSKIH 'RUMUNJA', (iS-7fi ZNAČAJKE ORGANIZACIJE REČENICE Opčenito se može reči da se sa čakavskoga na istrorumunjski i obratno cijefe rečenice i cijeii tekstovi mogu prevoditi riječ po riječ (iii točnije, sintagmu po sintagmu), a da se pri tom nista bitno u opčoj strukturi (organizaciji) rečenice ne mijenja, osim kadšto položaja osobne zamjenice (Kovačec, 1984, 579). Zbog opčeg, aktivnog, obvezatog i dugotrajnog bilingvizma Istro-rumunja, istrorumunjska je sintaksa najčešče - unatoč priiično različitoj morfološkoj tipologiji dvaju idioma -kaikirana prema hrvatskoj čakavskoj sintaksi (a preko nje onda djelomično i prema talijanskoj). Spomenut čemo npr. da je, kao i u hrvatskem, pridjevski atribut redovito ispred imenice (za razliku od rumunjskoga koji se u tome slaže s taiijanskim), da se za demonstrative u istrorumunjskom izražava opozicija samo izmedu "blis-kog" i "dalekog" (cesta - četa kao ta - oni), unatoč to mu Sto u oba jezika postoje tri demonstrativna elementa koja bi mogla tvoriti tročlanu opreku (če'sfa - sta - čela i ovi - ti - oni) (Kovačec, 1984, 579). Sintaksa istrorumunjskoga infinitiva u potpunosti se podudara sa sintaksom infinitiva u istarskom čakavskom, uključujuči ovamo i sv.e one elemente po kojima čakavski ulazi u sjevernojadransko-predalpski jezični minisavez; sintaksa istrorumunjskoga "restriktivna futura" gotovo se doslov-no poklapa sa sintaksom "prezenta trenutnih glagola" u čakavskom (Kovačec, 1984, 579). Ako promatramo topiku rečeničnih dijelova - pogolovu u opreci s drugim lipovima rumunjskoga jezika - uočit čemo da je ona mnogo slobodnija nego Sto bi to dopuštale inherentne tipološke značajke istrorumunjskoga idioma (gledajuči čisto teoretski, istrorumunjski, u kojemu je fleksija, osobito imenska, krajnje siromašna, morao bi raspo-lagati mnogo manjom slobodom u poretku rečeničnih dijelova nego hrvatski, koji je tipično fleksijški jezik). No kako je u svijesti dvojezičnih Istrorumunja uvijek nazočan i njihov 'drugi jezik' gdje je u komunikaciji važna i situacija, hrvatski se poredak elemenata narneče cesto i onda kada nije posve u skladu s tipološkim značajkama istrorumunjskoga idioma (Kovačec, 1971, 174; 1984, 580). RJEČN1ČKI SASTAV Od svih povijesnih narječja rumunjskoga jezika u rječniku je upravo istrorumunjski pretrpio najsnažnije strane utjecaje (Pu^cariu, 1926, 220) i u tijeku dugib stolječa izgubio više iskonski rumunjskih elemenata u rječniku nego dakorumunjski, arumunjski ili megle-norumunjski. Unatoč tome, upravo razmjerno malo-brojne riječi naslijedene iz prarumunjskoga tvore os-novicu - osnovni fond - istrorumunjskoga rječnika, a to znači da predstavijaju glavninu leksičke mase u tekstovima. Tako npr. u tekstovima iz Zejana taj neveliki rječnički inventar čini 81,6% leksičke mase, a u tekstovima iz Šušnjevice 77,4%. Nasuprot tomu, nekoliko puta mnogobrojniji popisi leksičkih jedinica posu-denih iz drugih jezika (uglavnom hrvatskoga i taiijan-skoga) u žejanskim tekstovima obuhvačaju svega 18,4% leksičke mase, a u šušnjevičkima 22,6%. Drugim rije-čima, malobrojne leksičke jedinice naslijedene iz prarumunjskoga pripadaju "temeljnomu rječničkom fondu" i svaka se od njih u prosjeku vrlo često ponavlja u tekstovima, dok posudenice iz drugih idioma, kojih je u istrorumunjskom velik broj, pripadaju u načelu periferiji rječničkoga blaga toga jezika i svaka se od jedinica razmjerno rijetko ponavlja u tekstovima. Dakako, unatoč ovoj načelnoj zakonitosti, ima iskonskih rumunjskih riječi (npr. algže "odbiti od sise, odvojiti mladunče od majke", pecurâr "pastir, ovčar" i si.) koje su u tekstovima rijetke, kao Sto istodobno ima (novijih) posu-denica koje su po učestalosti u tekstovima ravnopravne s najfrekventnijim iskonskim rumunjskim riječima (npr. misli, pensfl "misliti", gançi "govoriti", capi, rez urni "razumjeti", samo "samo", (o) vota "puta" itd.), (ako je medu talijanizma teško razlučiti one koji su preuzeti izravno iz talijanskega od onih koji su ušli preko hrvatskih govora Istre, treba reči da u žejanskim tekstovima talijanski elementi čine oko 2% rječničke mase, a u Šušnjevičkima čak 6,9% (Kovačec, 1984, 281). Riječi naslijedene iz prarumunjskoga redovito pripadaju onim semantičkim skupinama koje izravno ne ovise o društvenim, gospodarskim, kulturnim i drugim izvanjezičnim uvjetima. To su ponajprije nazivi za dije-love tijela (cap "glava", per "vlas, dlaka", limbe "jezik" i s!.), za odnose srodstva, osobito krvnoga (/)'/' "sin", frite "brat" i si.), ali i po svojti (mul'âre "supruga", cumnât "djever" itd.), za osnovne fizičke i psihičke, biološke i društvene rad nje, funkcije, stanja i procese {cavtâ "gledati", veri* "doči", aseutš "slušati", durmi "spavafi", âqcârcà "natovariti, ârjcatâ "obuti" i si.), za vremenske odnose t pojmove (zi "dan", nopfe "noč", tom na "jesen", dumtreca "nedjelja" i si ), za prirodne elemente i pojave {àpa "voda", ne "snijeg", vint "vjetar" i si.), za ratarske pojmove (semirà "sijali", secàra "raž" i si.), za predmete i pojave vezane uz svakodnevni život (casa "kuča", ola "lonac", cuf/f "nož" i si.) itd. Osobito u Žejanama, gdje se sve do nedavno velik dio seijana bavio stočarstvom (pa i krbunarstvom), očuvao se i vrlo značajan broj stočarskih termina naslijedenih iz prarumunjskoga, posebno onih koji su vezani uz preradbu vune i mlijeka (npr. al'eptâ "vabiti životinje", a leže "odvojiti mladunče od majke", fus "preslica", câjer "povjesmo", ârjd'eyâ "usiriti se" i si.) (usp. Pu^cariu, 1926, 214-220; Petroviči, Neiescu, 1965, 365, 374; Kovačec, 1963, 6-20 i passim; 1971, 197-201). No kako su Istrorumunji več više stolječa otok medu kroatofonom masom Istre, a prije dolaska u Istru njihovi su preči barem pola tisučlječa živjeli pomiješani s 72 ANNALES (>/'95 AUKUM KOVAČCC: JEZÎK ¡STARSK1H 'RUMUNfA'. 65-76 južnoslavenskirn stanovništvom na raznim dijeiovima Balkanskog poluotoka, istrorumunjski je danas prepun hrvatskih (i drugih južnoslavenskih) riječi. Te riječi najčešče označuju javne, društvene i!i vjerske institucije i pojmove (npr. sud "sud", osandf "osuditi" /istočno-južnosiavenski/", carst "krštenje", zacon "brak, vjen-čanje", pozaconi se "vjenčati se" itd.), različite tehničke naprave [bačva "bačva", brod "brod" i si.), ati hrvatskih (slavenskih) riječi ima gotovo u svakoj onoj skupini za koju smo istaknuli da osobito vjerno čuva iskonske rumunjske riječi (npr. obarvi "obrve" i "trepavice", bedri "bedra", sfr/f "stric", popi "pop iti", pošni "početi" i si. (Pu^ cariu, "1926, 220-223; Petroviči, 1967a, 11-19; Caragiu-Marioteanu, 1975, 21 1-2; Kovačec, 1984, 582; 1992, 87-90). Kod dvojezičnih istrorumunja i dalje se nastavlja prodiranje hrvatskih elemenata u njihov idiom, pa je istrorumunjski danas pun i gotovih hrvastskih izraza koji se čak nisu lišili ni hrvatskega gramatičkog ruha (uglav-nom prijedloga i padežnih nastavaka). Tako se obično kaže (amn3) po svitu "(hodati) po svijetu" iako bi se po-sve ispravno moglo reči, ali se uglavnom ne kaže, i {amn£ pre iume (ovo se odnosi na govor 2ejana; ru-munjski prijedlog pre i rumunjska imenica Iume koja nije u kosom padežu), ili pa (fače) na ruke "(napraviti) ručno, na ruke" što je mnogo češče nego (fačej cu mar {s rum. prijedlogom cu "s, sa" i rum. imenicom mar "ruke" koja je u "nominativu"). No za velik broj sličnih izraza potencijalnih iskonskih rumunjskih ekvivalenata zapra-vo više i nema, npr. u redu "u redu", na criiu "na kraju", (mš/jca) na salatu "(jesti) na salatu", (/i) na Setnu "(iči) na šetnju" itd. (Kovačec, 1984, 582). Pri pozdravljanju se rabe gotovo isključivo hrvatski izrazi: dobro jutro, dobar dan, dobar veter/večer; u 2ejanama se ekvivalenti s rumunjskim leksikom ne upotrebijavaju nikad, a na jugu se bure domargfa bur§ zi, bur% sgrg upotrebijavaju u šali ili pak u kakvu drugom slučaju kada treba privuči pozornost sugovornikovu. Osobitu skupinu tvore aspe-katski parovi glagola u kojima je markirani element potencialno posudenica iz hrvatskoga umjesto rumunjske izvedenice {torče "presti" - spredi "ispresti" uz potorče "ispresti"). U takvim se slučajevima nasfijedene rumunjske riječi najprije svedu na ograničene specifične kontekste, pamte ih još neko vrijeme uglavnom stariji na-raštaji, a zatim padnu u zaborav, Osim parova riječi u kojima je rumunjski termin uglavnom sveden na ogra-ničen broj gotovih izraza, ili pak kod večine govornika pao u zaborav, a hrvatski je sinonim prevladao {y rev/tež ¿k: "težak", rev, revan/taman "ioš, zao", vfret/ modar, plav "modar" čara/vosac "vosak", mi'are/med "med" itd.) (Kovačec, 1963, 38-9; 1971, 228-9; 1984, 583), pa tako onda ima i tu prednost sto se upotrebljava u dva jezika dvojezičnih govornika. Naravno, odnos medu sastavnicama takvih sinonimnih parova može od naselja do naselja biti različit. Posebno poglavje medu istrorumunjskim posu-denicama tvore posudenice iz talijanskoga (Pu^cariu, 1926, 223-4; Coteanu, 1961, 178; Flora, 1975, 45-63; Kovačec, 1984, 82). Unatoč vrlo opsežnom popisu talijanizama, oni čine razmjerno malen postotak lek-sičke grade tekstova. S druge strane, kako su i hrvatski govori u Istri prepuni posudenica iz talijanskoga, nije moguče uvijek jasno razločiti koji su elementi posudeni izravno iz talijanskoga, koji su pak preuzeti iz hrvatskoga (Kovačec, 1992, 160 i passim). Medu posu-denicama iz talijanskoga možemo izdvojiti više seman-tičkih skupina: izrazi za vrijeme (primavére "prolječe", setémbár /na jugu i setémbre/ "rujan" itd.), imena životinja (rondón "čiopa", bacaláj "bakalar" /osobito kao jelo/ i dr.), imena biljaka i plodova (fermentfn "kukuruz", járba Špina /prvi dio je preveden/ "lucerna", biži "grašak", fažo "grah" i dr.), hrana, jela i obroči (butiro, búro "maslac" /samo na jugu/, café "kava", fiorét "fino bijelo brašno", súgo "umak", tú cor "šečer", maréndc "marenda" itd.), dijelovi i oblici ljudskog tijela, bolesti {strúmiy "prsa; želudac", gob§, yóba "grba", opret'óni "murns" its.) različiti materijali (ram "mjed", tavalón "daska", itd.), mjere (cvartin "četvrt /litre/', tonolate "tona" itd,), prométala, uredaji, pomagala i alati (coriiérg "autobus", ferovfie "željeznica", trebiiatrfče "vršačica", tamízf "sito", pezg "vaga", rnánig, manífé "držak", fárminánti/funninánti "žigice", iápet, lápiz "olovka" itd,, itd.) (Kovačec, 1993, 160-9). Kao što je broj talijanizama na jugu, gdje se mnogi odrasli stanovnici još uvijek rnogu služiti i talijanskim, mnogo veči nego u 2eja-nama, tako se opčenito može uočiti da stariji naraštaji upotrebijavaju veči broj talijanskih riječi nego mladi stanovnici. No kao i kod velikog dijela kroatofonog stanovništva Istre talijanski je, izmedu ostaloga, prestižni jezik bogate susjedne zemlje, jezik prebogate kulturne tradicije i u naše vrijeme snažnih medija, pa je popis talijanizma zapravo još uvijek otvoren. ZAKLJUČAK U okviru opčih depopulacijskih kretanja u središnjoj Istri, i stanovništvo istrorumunjskih sela u razdoblju nakon drugod svjelskog rata rasulo se i značajno po broju smanjilo, što zbog odlaska u vece gradove ili pak zbog iseljevanja u zapadnoeuropske i prekomorske zemlje. Kao što je relativna geografska i socijalna izolacija (osobito u Žejanama) omugučavala, unatoč mnogobrojnim jezičnim utjecajima, čuvanje jezične pa i etničke posebnosti u tijeku dugod niza stolječa, tako je s druge strane socijalna nivelacija ozbiljno načela istrorumunjski idiom. Suduči da istrorumunji ne ras-polažu nikakvim institucijama koje bi se njihovim jezikom služile i tako ga podržavale (nema ni crkve, ni škole, ni folklora, ni glasila itd. na tom idiomu), a nema štoviše ni posebne nacionalne svijesti koja bi Istro-rumunje izdvajala (u svemu osim u jeziku oni se poistovječiju s okolnim hrvatskim stanovništvom, a i 73 ANNALES (>/'95 AurusI KOVAŒC: ICZIK SSTARSKIH 'RUMUNjA'. (,5-76 hrvatskim svi vlad a ju kao i s vi ostali), istrorumunjski je danas ¡zložen opasnosti da neslane. Sve je više mladih naraštaja koji taj idiom ne nauče "do kraja", a ako ga i nauče, sve je manje prilika da se njime svakodnevno služe. A redovito njegova uporaba osnovni je uvjet za očuvanje idiorrta. Najbolji bi način za očuvanje istrorumunjskoga bio da se stvore takvi uv;eti koji bi sta-novnicima omogučili da se vrate u istrorurnunjska sela, da ondje mogu nači posao i zaradu i živjeti barem onoliko kvalitetno kao u gradovima. Čini se da bi to vrlo teško bilo ostvariti samo lokalnim snagama. U dodatnu nastavu u lokalnim školama valjalo bi uvesti lokalni idiom, ali je za to, bez velikih priprema, jedva moguče osposobiti kadar. Teškoče koje stoje na putu oporavka ¡strorumunjske jezične zajednice goleme su, ali nisu nepremostive. A nestanak istrorumunjskoga idioma (kao, Liostalom, i istroromanskoga) značio bi nepovratan gubitak jednoga dijela identiteta Istre. Napomena o bilježenu istrorumunjskih primjera. Umjesto kakvih medunarodnih simetričnih sustava bilježenja istrorumunjskih glasova, posegnuli smo za jednim od načina zapisivanja istrorumunjskoga koji ima stanovitu tradicij u. Osim u slučajevima koje čemo posebno pobrojati, znakovi ¡maju vrijednost slova hrvatske latinice. Medu samogiasnicima izdvajamo e (znak za 'otvoreno e', tj. (če, a)), a (znak za stražnje zaokruženo a, koje se približuje otvorenomu [d] iS (znak kojim se bilježt neutralni samoglasnik, po zvitku blizak oriomu glasu koji se kadšto čuje i spred slogotvornoga r , npr. u prst, krv i si.). Druga samoglasnička slova imaju jednaku glasovnu vrijednost kao u hrvatskom. Piskavi i šuštavi frikativi bilježe se kao i u hrvatskome (/s, z, š, ž/), šuštava afrikata /č/ bilježi se kao u hrvatskom (č), dok se piskava bezvučna afrikata /ts/ ili /c/ bšlježi znakom t; g = dž. Za izrazito palatalan glas (čakavsko jako 'meko' č} služimo se znakom t", za nj i lj imamo znakove h i I'. Glas /k/ označujemo slovom c u svirn slučajevima osim ¡spred prednjih samoglasnika (e, kada ga bilježimo s pomočiti k. Grčkim gama (y) bilježimo, za žejanski, karakterističan izgovor (velarni frikati v) fonema /g/ kakav je uobičajen na Krasu. Znak = j; znak q odgovara nazalu u Anka, banka. RIASSUNTO L'autore affronta /'idioma per il quale si è ormai accettato, nelia studio delle lingue romanze e nella lingua romena, il nome di istroromeno (conosciuto normalmente come díaletto istroromeno). Esso è oggî conservato in alcuni piccoli villaggi e casali dell'lstria nord orientale e délia Ociará. Análogamente alla lingua, gli abitanti che parlano questo dialetto vengono definiti istroromeni o Romeni istriani. L'abitato istroromeno più grande e si trova nella Ciciaria; si tratta del villaggio di 2ejane clove tutti gli abitanti parlano questa lingua, Essa si è mentenuta anche in alcuni centri a sud del Monte Maggiore; Susnjevica, Nova Vas, Jesenovik, Letaj e Brdo. Caratteristica di tutti gli istroromeni è il loro bilingüismo (molti oltre al croato parlano anche l'italiano). Dopo una breve descrizione dell'ambinte net quale vivono i cosiddetti istroromeni e dell'enumerazione di alcuni dati fondamentali come il loro numero, le loro occupazioni, ii modo di vita ecc., vengono presentad i cenni principali inerenti la loro orgine e soprattutto i! loro rapporto con i cosiddetti Vlasi balcanici. Vengono di seguito presentate le caratteristiche principali di questo ¡doma nette varie forme linguistiche (voci, forme, sintassi, tessico) tenendo presente te caratteristiche tipologiche di questa lingua, i suoi cotlegamenti genetici {con altrt dialetti "storici" romeni) e le caratteristiche contrastanti con la lingua croata (soprattutto nella variante cakava) e ¡n parte anche con quetla italiana. Di particolare rilevanza il fatto che l'lstroromeno è uno dei pochi idiomi senza istituzioni extralinguistiche e nel quale i processi di interferenza lingüistica awengono senza impedimenti, tanto che il contatto lingüístico puô venir osservato mentre è ancora in corso e non solamente, come succédé con altri idiomi con Istituzioni extralinguistiche sviluppate, una volta concluso. Maggior attenzione viene dedica ta alla complessità del vocabolario istroromeno. Infine vengono elencate alcune considerazioni e supposizioni inerenti il possibile destino di quest'idioma. 74 ANNALES (>/'95 Au pu sí KOVAČEC; IfZtK I5TARSKIH 'RUMUN)AS, f>5-7fc> LITERATURA Avram, Andrei (1977), Tipologia sistemelor vocalice aie dialectelor romane^ti, in SGL (Studii ji cercetäri Fingvistice), Bucuresti, N- 28/4, str, 355-378, Avram, Andrei (1977a), Analiza In träsäturi distinctive a fonemelor consonantice din dialectele limbii romane, in SGL, N« 28/5, str. 473-494. Avram, Andrei (1977b), Observât i i asupra fonemelor vocal i ce aie diaiectuiui istroromân, in SCL, N'J 28/6, str. 591-597. Caragiu-Mariojeanu, Matilda (1975), Compendiu de dialectologie româna (nord- ji sud-dunäreana), Bucu-reçti. Coteanu, Ion (1961), Elemente de dialectologie a limbii romane, Bucuresti. Coteanu, Ion (1957), À propos des langues mixtes (sur l'istroroumain}, in Mélanges linguistiques publiés à l'occasion du Vii!e Congrès International des Linguistes Ii Osio, du 5 au 9 août 1957, Bucarest, str. 129-148. Coteanu, fon (1957a), Cum dispare o limbä (îstro-romîna), Bucarest!. Dafimen, Wolfgang (1989), Areallinguistik IV. istro-rumänisch, in LRL (Lexikon der Romanistischen Linguistik), Herausgegeben von Günter Holtus, Michael Metzeltin, Christian Schmitt, Band Ii, Tübingen, str. 448-460. Daicoviciu, Constantin, Petroviči, Emil, Çtefan, Gheorghe {1963=, La formation du peuple roumain et sa langue, Bucarest. Densusiami, Ovid (1901), Histoire de la langue roumaine, l'orne I, Paris. Dragomir, Stlviu (1924), Vlahii ji Morlacii. Studii din istoria românismului baicanic, Cluj. Dragomsr, Siiviu (1924a), Originea coioniilor române din Istria, in ARM5I (Academia Româna, Memoriile Sact iunii istorice), Séria Iii, Tomul il, Mem. 4, Bucuresti, str. 1-20. Enciklopedija Jugoslavije (1984), Sv. 3, Zagreb, (s.v. Cid). Filipi, Gnran (1993), Istri oteki jezikovni otoki v i stri, in Annales. Anali Koprskega primorja in bližnjih pokrajin/ Annali del Litorale capodistriano e delle regioni vicine N- 3/'93, Koper, str. 275-284. Flora, Radu (1962), Despre stadiu! actual al istro-românei. Confributia geografiei lingvistice la chestiunea štabilirii pozifiei graiuriior istroromäne fa|ä de daco-româna, in FD (fonetica Dialectologie), Nu 4, Bucures ti, Str. 135-170. Flora, Rad« (1972), SSovenačke leksičke posudjenice u istrorumunskom, in Linguistica, Ljubljana, NfB 12, str. 67-94. Flora, Radu (1975), Gli italianismi nelt'istrorumeno,in Italica Belgradensia, Beograd, N« 1, str. 45-63. Hurren, H. Antony, (1969), Verbal Aspect and Archi-aspect in istro-Rumania, in La Linguistique, Paris, nL' 5/2, str. 59/90. Klepikova, G,P. (i960), Funcjiile prefixelor verbale de origine sla va in dialectui istroromân, in FD, Bucareçti, N- 2, str. 169-207 (ruski tekst; Funkcii slavjanskih gla-gol'nyh pristavok v istrorumynskom, in Voprosy slav-janskogo jazykoznania, Moskva, 1959, Nu 4, str. 34-72). Kovačec, August (1962), Notes sur des formes de cas en istroroumain, in SRAZ (Studia Romanica et Anglica Zagrabiensia), Zagreb, N- 13-14, str. 75-84. Kovačec, Auugust (1963), Notes de lexicologie istro-roumaine. Sur la disparition des mots anciens et leur remplacement par des mots croates, in SRAZ, Zagreb, Nu 15-16, str. 3-39. Kovačec, August (1966), Quelques influences croates clans la morphosyntaxe istroroumaine, in SRAZ, Zagreb, Ny 21-22, str. 57-76. Kovačec, August (1967), Certaines modifications grammaticales des "quantitatifs" et "qualificatifs" istro-rou-mains dues à l'influence croate, in SRAZ, Zagreb, N'- 23, str. 195-210. Kovačec, August (1968), Observations sur les influences crotes dans la grammaire istroroumaine, in La Linguistique, Paris, Nt! 4/1, str. 79-11 5. Kovačec, August (1970-1971), La place de l'adjectif épi-thète en istroroumain, in SRAZ, Zagreb, N- 29-32, str. 73-92. Kovačec, August (1971), Oescrierea istroromânei actúale, Bucuresti. Kovačec, August (1971a), Le calque lexical d'après le croate comme cause de certains changements grammaticaux subis par les "quantitatifs" istroroumains, in ACILFR XII (Actele celui de al Xliles Congres Internat ional de Lingvistica §i Filologie Romanica), Bucurejti, Vol. 2, str. 1127-1131. Kovačec, August (1984), Istroromâna, irt Tratatul de dialectologie a limbii române (Coordonator Valeriu Rusu), Craiova, str. 550-591. Kovačec, August (1992), Eléments italiens du lexique istroroumain, in Lingüistica, Ljubljana, NQ XXXII (Paulo Tekavčic sexagenario in honorem oblata, vol. II), str. 159-175. Kovačec, August (1993), Neki problemi šstrorumunjske etimologije, in Etimologija. Referati Znanstvenog skupa o etimologiji održanog 4. i 5. lipnja 1987. u Zagrebu, Zagreb, str. 81-91- Milani-Kruljac, Nelida, Istrski življenjski prostor in komunikacija in Annales, Anali Koprskega primorja in bližnjih pokrajin/ Annali del Litorale capodistriano e delle regioni vicine, Koper, N" 3/'93, str. 269-274. Muijačič, Žarko (1966), Lo cakavismo alla luce délia lingüistica acontrastiva", in Die Weit der Slaven, Wiesbaden, Jahrgang XI, Heft4,str. 367-379. Petroviči, Emit (1961), Le problème des Roumains occidentaux. A propos du toponyme Pester du Sud-ouest de la Serbie, in RRt (Revue roumaine de linguistique), N-VI, Bucarest, str. 25-28. 75 ANNALES (>/'95 Auguíl KOVACEC: ÍEZIK ISTARSKIH ■RUMUNIA', 65-7<, Petroviči, Emil (1964), Unitatea clialectala a limbii române, in SCL {Studii j cercetari lingvistice), Bucuresti, N-' 15/4, str. 431-443 (pretisnuto u E. Petroviči, Studii de dialectologie ji toponimie, Bucuresti, 1970, str. 90-101; francuski prijevod in RL (Revue de Linguistique), Bucuresti, 1964, N- 9/4, str. 375 - 388). Petroviči, Emil (1964a), Rezistenja sistemului fonoiogic la o puiernica influenta (onetica slraina. în iegatur'â cu sonanteie "silabice" istroromâne r, n, m, in CL (Cercetari lingvistice), N'-' 9/1, Cluj, str. 35-39° (pretisnuto u E. Petroviči, Studii de dialectologie ji toponimie, Bucuresti, 1970, sir. 85-89). Petroviči, Emil (1967), Elemente sud-slave orientale aie istroromânei ji problema teriroriuEui de formare a limbii române, in CL, Cluj, N'-' 12/1, str. 11-19. Petroviči, Emil (1967a), Le modèle serbo-croate du système phonématique istro-roumain, in Phonologie der Gegenwart... (Hrsgb. v. josef Mamm), Graz-Wien-Kôin, str. 262-272. Petroviči, Emil ji Neiescu, Petru (1964), Persisfenta insuieior lingvistice. Constatai'! facuîe cu pritejui unor noi anchete dialectale la istroromâni, meglenoromâni ji aromâni, in CL, Cluj, N!? 9/2, str. 187-214 (citirano prema francuskoj verziji Persistence des îlots linguistiques..., in RRL, Bucurejti, 1965, str. 351-374). Popis 1991. (1992), Narodnostni sastav stanovništva Hrvatske po naseijima, Dokumentacija 881, Zagreb {Ur. jasna Crkvenčic-Bojič). Popovici, losif (1914), Diaiecte romäne (Rumänische Dialekte) IX. Diaiectele romane din Istria (Partea i: Referinjele sociale, gramaticä), Halle a. S. Pu^cariu, Sextil (1926), Studii istrorománe, Tn colaborare cu M. Bartoii, A. Belulovici ji A. Byhan. VoL II: introdúcele, gramaticä, caracterizarea diaiectului istroromán, Bucurejti. Pascaría, Sextil {1929), Studii istrorománe,... Voi. 111; Bibliografie critica, lisíele lui Bartoii, texte inedite, note, glosar, Bucurejti. Ribarit:, losip (1940), Razmještaj juZnoslovenskih dija-lekata na poluotoku Istri, in Srpski dijalektološki zbornik, knj. IX, Beograd. Rosetti, Alexandru (1968), Istoria limbii romäne de la origini pina ín secolul al XVlHea , Bucurejti (Edijia a douä revazutä ji adäogitä, 1978). Skok, Petar (1938), Studi toponomastici suli'ísola di Veglia, in Archivio glottologico italiano, Torino, N-XXIX, str. 113-119. Skok, Petar (1950), Slavenstvo i roman stvo na jadranskim otocima, Zagreb, sv. 1. Skok, Petar (1971), Viasi, in Enciklopedija Jugoslavije, Sv. 8, Zagreb, str. 514-516. Tekavčič, Pavao (1959), Due voci romene in un dialetto serbo-croato dell'isoia di Veglia (Krk), in S RAZ, Zagreb, Nu Vil, str. 35-38. Tekavčič, Pavao (1976), Per un atlante lingüístico istriano (Con speciale riguardo ai dialetti istroromanzi), in SRAZ, Nu 41-42, str. 227-240. 76 ANNALES (>/'95 izvirno znanstveno delo UDK 805.9-087-3(497.13 Istra):598.5 ISTRSKA ORNITONÍM1JA: PTiČJA IMENA V ISTROROMUNSKiH GOVORIH Coran FILIPI dr., docent ¡ra italijanski jezik na Pedagoški fakulteti v Puiju, 52000 Puij, CRO dott., prof. Facoita di Pedagogía di Pola, 52000 Pula, CRO IZVLEČEK V članku je avtor predstavil ptičja imena, ki jih je zbral v petih krajih v Istri, kjer še vedno uporabljajo narečje romunskega jezika, ki mu znanstveniki ponavadi rečejo istroromunsko. Predstavljena ptičja imena so del obsežnejšega ornitonimskega gradiva (okoli 9000 enot), ki ga je avtor zbral od leta 1985-1992 v 135 krajih v Istri in na otoku Krku za vseh šest skupin idiomov (¡strobeneSki, istriotski, istroromunski, hrvaški in slovenski govori ter črnogorski, štokavski idiom, ki se je ohranil v vasici Peroj na jugozahodu polotoka). Za beleženje ornitonirnov smo uporabili prilagojeno slovensko latinico s Štirimi posebnimi znaki: š (nekoliko omehčani i), ž (nekoliko omehčani ž), č (nekoliko omehčani č - kot v hrvaški besedi čuk) in a (polglasnik -kot v slovenski besedi pes). Vsi ornitonimi so dosledno opremljeni z naglasom. Ker je naglasna struktura istroromunščine sčasoma postala popolnoma enaka naglasnemu ustroju hrvaških govorov v okolici, poudarke beležimo s sistemom petih znakov, ki se uporablja za čakavska narečja. Ornitonimi si sledijo po abecednem redu strokovnih (latinskih) imen za vrsto (samo izjemoma za red, rod ali družino), za latinskimi imeni, ki so prav tako razvrščena po abecedi, sledijo v oklepaju slovenski, hrvaški in italijanski nazivi ter, za črtico, znanstveno ime za red, družino in (če obstaja) poddružino1. Poleg ljudskega ptičjega imena so v oklepaju po abecedi navedeni kraji, kjer smo ornitomm zebeležfli. Ornitonime smo zbrali v 2ejanah, Kostrčanu, jesenoviku. Novi Vasi in Šušnjevici, kjer še vedno uporabljajo narečje romunskega diasistema, ki mu znanst- veniki ponavadi rečejo istroromunščina: "Cea de-a patra si cea mai mica ramura a romanilor, istroromanii, traiesc Tntr-un singur sat din Cicearia, Tn Jeian (Žejane), si Tn cT teva asezari de la sud-vest de Ucica (Lička), majoritatea situate Tn vafea Boliuncitei (Boljunčica): Susnievita (Šušnjevica), Noselo (Nova Vas), Bardo (Brdo) cu ca tunele: Dolinscina (Dolinščina), Brig (Brig), Perasi (Perasi), Zankovti (Zankovci); Costarcean (Kostrčan); Sucodru (Jasenovik) si Letai (Letaj). In nord traiesc circa 450-500 de istroromani, iar la sud circa 800-1000; Tn total, 1250-1500." (KOVAČEC 23)2 isto število govorcev navaja tudi C. Tagliavini3, vendar menimo, da ga je danes treba bistveno zmanjšati, s čimer bolj ali manj soglaša tudi A. Kovačec4, najboljši poznavalec istroromunščine. Istroromunščina spada v skupino dakorumunskih dialektov. Vse kaže, da so istroromunofoni dvojezični praktično od prihoda v Istro. Romunsko-čakavski bi-lingvizem in popolno pomanjkanje stikov z Romuni iz matice so vzrok, da so ti govori radikalno kroatizirani -celo na slovnični ravni. 1 Znanstvena imena poSUšlČ. 2 V knjigi so izčrpno in natančno opisani istrorumunski govori. 3 TAGLIAVINI, str. 363-364. 4 !n litteris. 77 ANNALES (>/'95 Gor.,n FtllIPI: ISTRSKA ORNITONOMUA-. PTlClA ¡mena V ISTROROMUNSKIH GOVORIH, 77-w SEZNAM ZBRANIH ORNJTONIMOV: ACOPITER CENTILIS {Kragulj, jastreb, As tore) - Fal-coniformes, Acdpitndae kragulju (Kostrčan, Nova Vas, Šušnjevica), pefjužina (Žejane). Glej tudi FALCONiFORMES. ACCIPITER NISUS (Skobec, Kobac, Sparviero) - Pal- coniformes, Accipitndae kobecu (Žejane), tTčaru (Kostrčan, Nova Vas). Glej tudi FALCONIFORMES. ACTITIS HYPOLEUCOS {Mali martinec, Mala prutka, Piro-piro piccolo) - Charadriitormes, Scoiopacidae Glej GALLINAGO GAL.LINAGO. AEGITHALOS CAUDATUS (Sinica dolgorepka, Dugo-repa sjenica, Codibugnoio) - Passeriformes, Aegithilidae prevtiču (Šušnjevica), seničicu (Šušnjevica), šiničiču (Nova Vas), škuljica (Žejane). Glej tudi PARUS MAjOR. ALAUDA ARVENSIS (Poljski škrjanec, Poljska seva, Ailodola comune) - Passeriformes, Alaudidae - Imena se uporabljajo tudi kot splošna za vse škrjance (Alaudidae): Calandrella brachydactyla, Galerida cris-tata, Lullula arborea in Meianocorvpha calandra. čeljičenu3vdu (Žejane), činčirinči (Nova Vas), ladvTca (Jesenovik, Kostrčan, Šušnjevica), škrljTnu (Nova Vas). ALECTORIS GRAECA (Kotoma, Jarebica kamenjarka, Coturnice) - Galliformes, Pbasianidae kotoma (jesenovik, Kostrčan, Nova Vas, Šušnjevica). ANAS - splošna imena za rod (Raca, Patka, Anatra) -Anseriformes, Anatidae - ¡mena veljajo za vrste Anas platyrhynchos, Anas acuta, Anas sterpera, Anas clypeata, Anas crecca, Anas pene-lope, Anas querquedula, Aythya ferina, Aythya fuiigufa, Mergus merganser in Mergus serrator). patka (Žejane), patka (jesenovik), raca (Kostrčan, Nova Vas, Jesenovik), ruoca (Šušnjevica). ANAS PLATYRHYNCHOS (Raca mlakarica, Divija patka, Germano reale) - Anseriformes, Anatidae mazunnu (Nova Vas). Glej tudi ANAS. ANAS ACCUTA (Raca dolgorepka, Patka lastarka, Codone) - Anseriformes, Anatidae Glej ANAS. ANAS STERPERA (Raca konopnica, Patka kreketaljka, Canapiglia) - Anseriformes, Anatidae Glej ANAS. ANAS CLYPEATA (Raca žiičarica, Patka žličarka, Mes~ Tolone) - Anseriformes, Anatidae Glej ANAS. ANAS CRECCA (Krehefjc, Kržulja, Alzavola) - Anse-Riformes, Anatidae Glej ANAS. ANAS PENELOPE (Raca žvižgavka, Zvtždara, Fischione) - Anseriformes, Anatidae Glej ANAS. ANAS QUERQU£DULA (Regeljc, Patka pupčanica, Marzaiola) - Anseriformes, Anatidae Glej ANAS. ANSER ANSER (Siva gos, Divija guska, Oca selvatica) -Anseriformes, Anatidae - Imeni veljata tudi za vrsto Anser fabafis. guska (jesenovik, Kostrčan, Nova Vas, Žejane), guska (Šušnjevica). ANSER FABALIS (Njivska gos, Guska giogovnjača, Oca granaiola) - Anseriformes, Anatidae Glej ANSER ANSFR. APUS APUS (Črni hudournik, Čiopa, Rondone comune) - Apodiformes, Apodidae - Imena veljajo tudi za vrsto Apus mefba. fučka (Kostrčan), fastavica (Jesenovik, Nova Vas), lasto-nu (šušnjevica), luastavica (Žejane), mtiare lastavica (Šušnjevica). APUS MELBA (Planinski hudournik, Bijeta čiopa, Rondone alpino) Glej APUS APUS. AQUILA CHRYSAETOS (Planinski orel, Suri orao, Aquila reale) - Falconiformes, Accipitridae akvila (jesenovik), oralu (Jesenovik, Kostrčan, Nova Vas, Šušnjevica, Žejane). Glej tudi FALCONIFORMES. ASJO OTUS (Mala uharica, Mala ušara, Gufo comune) -Strigiformes, Strigidae - Imeni se uporabljata tudi za vrste Bubo bubo, Strix aluco in Tyto alba, pa tudi kot splošni za vse sove (Strigiformes). sova (jesenovik, Kostrčan, Nova Vas, Šušnjevica), suova (Žejane) 78 ANNALES (>/'95 Coran FÍILÍPI: ISTRSKA ORNPTONOMIjA: PTIČJA IMENA V ISTROKOM IJNSKIH GOVORIH, 77-«« ATHENE NOCTUA (Navadni čuk, Sivi čuk, Civetta) -Strigiformes, Strigidae - imeni se uporabljata tudi za vrsto Otus scops, pa tudi kot splošni za vse sove (Strigiformes). čuku (jesenovik, Kostrčan, Nova Vas, Šušnjevica), čuku (Žeja ne). AYIHYA FERiNA (Raca sivka, Clavata patka, Mori-giione europeo) - Anseriformes, Anatidae Glej ANAS. AYTHYA FULIGULA (Čopasta raca, Komata patka, Moretta) - Anseriformes, Anatidae Glej ANAS. 8UBO BUBO (Velika uharica, Ušara, Cufo reale) -Strigiformes, Strigidae Glej AS IO OTUS. BUTEO BUTEO {Kanja, Škanjac, Poiana comune) -Anseriformes, Accipitridae Glej FALCONIFORMES. CALANDRELLA 8RACHYDACTYLA (Kratkoprsti škrja-nec, Kratkoprsta ševa, Calandrella europea) Passeriformes, Alaudidae Glej ALAUDA ARVENSiS. CAPRfMULGUS EUROPAEUS (Podhujka, Leganj, Succiacapre europeo) - Caprimulgiformes, Caprimulgi-clae kragiiju de nopte (Šušnjevica), legnjaru (Nova Vas), plosko (Jesenovik), piSiju dc nopfe {Žejane!. CARDUELIS CARDUELIS (Lišček, Češijugar, Cardeliino) - Passeriformes, Fringiliidae cSnu (Žejane), gardelTnacu (Kostrčan, Nova Vas), gardelTnu (Žejane), grdelTnu (jesenovik, Šušnjevica). CARDUELIS CHLORiS (Zelenec, Zelendur, Verdone) -Passeriformes, Fringilfidae tarantlnu (Šušnjevica). CARDUELIS SPfNUS (Čfžek, Čižak, Luccherino) - Passeriformes, Fringiliidae Jugarinu (Šušnjevica). CHLIDONiAS HVBRIDA (Belovrata čigra, Bjelobrada čigra, Mignattino bigio) - Charadriiformes, Laridae Glej LARIDAE. CHLIDONiAS LEUCOPTERA (Beioperuta čigra, Bjelo-krila čigra, Mignattino alibianche) - Charadriiformes, Laridae Glej LARIDAE. CHLIDONIAS NIGRA (Črna čigra, Cma čigra, Mignattino comune) ~ Charadriiformes, Laridae Glej LARIDAE. CICONÍA CICONiA {Bela štorklja, Roda, Cicogna bianea) - Ciconiiformes, Ciconiidae roda {Žejane), ruóda (Žejane). CtRCAETUS GALLICUS (Orel kačar, Zmijar, Biancone) -F a ico ni formes, Accipitridae Glej FALCON1FORMES. CIRCUS AERUG1NOSUS (Močvirski ¡unj, Eja močva-rica, Falco di palude) - Falconiformes, Accipitridae Glej FALCONIFORMES. CIRCUS PYGARGUS (Rjavi {unj, Eja livadarka, Alba-nella minore) - Falconiformes, Accipitridae Glej FALCONIFORMES. COCCOTHRAUSTES COCCOTHRAUSTES (Dlesk, Ba-tokljun, Frosone) - Passeriformes, Fringiliidae scikünu (iesenovik, Šušnjevica), ščikiinu (Nova Vas). COLINUS VIRG1NIANUS (Virdžinijska prepelica, Vir-džinijska prepelica, Colino) - Galliformes, Phasianidae kolínka (jesenovik). COLUMBA - splošno ime za rod (Golob, Golub, Co-lombo) - Columbiformes, Columbidae - Imeni veljata za vrste Columba livia, Columba oenas in Columba palumbus. goiubu (Kostrčan, Nova Vas, Šušnjevica), guólubu (jesenovik, Žejane). COLUMBA L1VIA (Skalni golob, Divlji golub, Piccione selvático) - Columbiformes, Columbidae dívju goiubu {Nova Vas). Glej tudi COLUMBA. COLUMBA OENAS (Golob duplar, Golub dupljaš, Colombaccio) - Columbiformes, Columbidae Glej COLUMBA. COLUMBA PALUMBUS (Golob grivar, Golub grivnjaš, Colombaccio) - Columbiformes, Columbidae muáre guolubu (Jesenovik). Glej tudi COLUMBA. CORVUS CORAX (Krokar, Gavran, Corvo imperiale) -Passeriformes, Corvidae - imena veljajo tudi za vrsto Corvus frugilegus. korbu {jesenovik, Kostrčan, Šušnjevica), korbu (Žejane), kuovránu (Nova Vas). 79 ANNALES (>/'95 Goren FiiLIPI: ISTRSKA ORNITONOMÜA: FTtClA ¡MENA V ISTROROMÜNSKIM GOVORIH, 77-3« CORVUS CORONE {Vrana, Vrana, Cornacchia) - Passeriformes, Corvidae - Imena veljajo za obe podvrsti, Corvus corone corone in Corvus corone cornix, pa tudi kot splošna za vse Corvidae, razen za vrsti Garrulus glandartus in Pica pica. Córa (Šušnjevica), čora (Nova Vas), vržna (Žejane), vru-óna {Kostrčan). CORVUS CORONE CORONE (Črna vrana, Črna vrana, Cornacchia nera) - Passeriformes, Corvidae Glej CORVUS CORONE. CORVUS CORONE CORNIX (Siva vrana, Siva vrana, Cornacchia grigia) - Passeriformes, Corvidae Glej CORVUS CORONE. CORVUS FRUGILEGUS (Poljska vrana, Gačac, Corvo) -Passeriformes, Corvidae Glej CORVUS CORAX. CORVUS MONEDULA (Kavka, Čavka, Taccola) - Passeriformes, Corvidae čora (Jesenovik, Kostrčan), čora (Šušnjevica), čora (Nova Vas), čuorina (Žejane). COTURNIX COTURNJX (Prepelica, Prepelica, Quaglia comune) - Galliformes, Phasianidae prepelica (jesenovik), prepelica (Kostrčan, Šušnjevica), prepelica (Nova Vas). CREX CREX (Kosec, Prdavac, Re di quaglie) - Grui-formes, Rallidae Glej RALLIDAE. CUCULUS CANORUS (Kukavica, Kukavica, Cuculo comune) - Cuc.uliformes, Cuculidae kukavica (jesenovik, Kostrčan, Nova Vas, Žejane), kukavica (ŠuSnjevica). DELICHON URBICA (Mestna lastovka, Piljak, Baiestru-ccio) - Passeriformes, Hirundinidae Glej HIRUNDO RUSTICA. DRYOCOPUS MARTI US (Črna žolna, Črna žuna, Pic-chio nero) - Piciformes, Picidae Glej PICOIDES MAJOR. EMBERIZA CALANDRA (Veliki strnad, Velika strnadica, Strillozzo) - Passeriformes, Emberizidae Glej EMBERIZIDAE. EMBERIZA GA (Skalni strnad, Strnadica cškavica, Zigolo muciatto) - Passeriformes, Emberizidae Glej EMBERIZIDAE. EMBERIZA CIRIUS (Piotni strnad, Crnogrla strnadica, Zigolo nero) - Passeriformes, Emberizidae Glej EMBERIZIDAE. EMBERIZA CITR1NELLA (Rumeni strnad, Žuta strnadica, Zigolo giallo) - Passeriformes, Emberizidae Glej EMBERIZIDAE. EMBERIZA HORTULANA (Vrtni strnad, Vrtna strnadica, Ortolano) - Passeriformes, Emberizidae Glej EMBERIZIDAE. EMBERIZA MELANOCEPHALA (Črnoglavi strnad, Crno-glava strnadica, Zigoio dalla testa nera) - Passeriformes, Emberizidae Glej EMBERIZIDAE. EMBERIZA SCHOENICIUS (Trstni strnad, Močvarna strnadica, Migliarino di palude) - Passeriformes, Emberizidae Glej EMBERIZIDAE. EMBERIZIDAE - splošno ime za družino (Strnadi, Strna-dice, Zigoli) - Passeriformes - Ime velja za vrste Emberiza calandra, Emberiza cia, Emberiza cirlus, Emberiza cítnnella, Emberiza hortu-lana, Emberiza melanocephala in Emberiza schoeniclus. ríparu (Nova Vas). ERITHACUS MEGARHYNCHOS (Mali slavec, Slavuj, Usignolo) - Passeriformes, Muscicapidae, Turdtnae slavtču (jesenovik, Kostrčan, Šušnjevica, Nova Vas), slavüju (Nova Vas), slavúiju (Žejane), ERITHACUS RUBECULA (Taščica, Crvendač, Pettšrosso) - Passeriformes, Muscicapidae, Turdinae puljícu de né (Žejane), puntaruošu (Žejane), tSška {ŠuSnjevica), taška čamare (Kostrčan), taškica (Jesenovik, Šušnjevica), tuaškica (Nova Vas), FALCO NAUMANN! (Južna postovka, Bjelonokta vjet-ruša, Grillaio) - Falconiformes, Falcónidas Glej FALCONIFORMES. FALCONIFORMES - splošna imena za red (Ujede, So-kolovke, Falconiformi) - Imeni veljata za vrste Accipiter gentilis, Accipiter nisus, Aquila chrysaetos, Buteo buteo, Circaetus galli-cus, Circus aeruginosus, Circus pygargus, Milvus migrans, Milvus milvus, Falco naumanni, Falco peregrinus, Falco subbuteo, Falco tinnunculus in Falco vespertinus. kobecu (Žejane), kragulju (Jesenovik, Kostrčan, Nova Vas, Šušnjevica). 80 ANNALES (>/'95 Goran FtlUPS: I5TR5KA ORN1ÏONOMI1A: PÏÎÛA ¡MENA V I5ÏROROMUNSKIH COVORil-l, 77-86 FALCO PEREGRINUS (Sokoi selec, Sivi sokol, Falcone pellegrino) - Falconiformes, Falcónidas Glej FALCONIFORMES, FALCO SUBBUTEO (Sokol škrjančar, Sokol lastavičar, Lodolaio comune) - Falconiformes, Falconiclae Glej FALCONIFORMES, FALCO TINNUNCULUS (Navadna postovka, Vjetruša, Gheppio comune) - Falconiformes, Falconidae Glej FALCONIFORMES. FALCO VESPERTÍNUS (Rdečenoga postovka, Crveno-noga vjetruša, Falco cuculo) - Falconiformes, Falconidae Glej FALCONIFORMES. FULICA ATRA (Črna liska, Liska, folaga europea) -Gruiformes, Rallidae Glej RALLIDAE. GALERIDA CRÍSTATA (Čopasti škrjanec, Kukmasta Seva, Cappellaccia) - Passeriformes, Aiaudidae cúfica (Šušnjevica). Glej tudi ALAUDA ARVENSiS. GALLINAGO GALLiNAGO (Kožica, Šljuka kokošica, Becca.ccino) - Charadri¡formes, Scolopacidae - Imeni veljata tudi za vrste Actitis hypoíeucos, Gallinago media, Limosa limosa, Lymnocryptes mintma, Tringa glareola, Tringa nebularia, Tringa ochropus in Tringa totanus. bekacícu (Šušnjevica), bekacínu (Jesenovik, Kostrčan, Nova Vas), GALLiNAGO MEDIA (Čoketa, Šljuka livadarka, Crocco-lone) - Cbaradriiformes, Scolopacidae Giej GALLiNAGO GALLINAGO. GALLÍNULA CHLOROPUS (Zelenonoga tukaiica, Mlakuša, Gallineila ci'acqua) - Gruiformes, Rallidae Glej RALLIDAE. GARRULUS GLANDARiUS (Soja, Sojka, Ghiandaia) -Passeriformes, Corvídae šojka (jesenovik, Nova Vas, Šušnjevica, Žejane), šuojka (Kostrčan, Žejane). GRUS GRUS (Navadni žerjav, Ždral, Gru cenerina) -Gruiformes, Gruidae ždraiju (Kostrčan). HIRUNDO RUSTICA (Kmečka lastovka, Lastavica, Rondine comune) - Passeriformes, Hirundinidae - Imena veljajo tudi za vrsto Delichon urbica. lastavica {Jesenovik, Nova Vas, Šušnjevica), lastovica (Kostrčan), iuastavica (Žejane). )UNX TORQUlLLA (Vijegiavka, Vijoglav, Torcicolio comune) - Piciformes, Picidae pfjukavica (Nova Vas, Šušnjevica). Glej tudi PICOIDES MAJOR. LANiUS COLLURIO (Rjavi srakoper, Rusi svračak, Averla piccola) - Passeriformes, Laniiciae - Imena veljajo tudi za vrste Lanius excubitor, Lanius minor in Lanius senator. saraku6ču (Jesenovik, Nova Vas), sruakoču (Kostrčan), šarakoču (Šušnjevica). LANIUS EXCU8ITOR (Veliki srakoper, Veliki svračak, Averla maggiore) - Passeriformes, l.aniidae Glej LANIUS COLLURIO. LANIUS MINOR (Črnočeli srakoper, Sivi svračak, Averla cenerina) - Passeriformes, Laniidae Glej LANiUS COLLURIO. LANIUS SENATOR (Rjavoglavi srakoper, Ridoglavi svračak, Averla capirossa) - Passeriformes, Laniidae LARIDAE - splošna imena za družino (Galebi, Galebovi, Gabbiani) - Charadriiformes - Imena veljajo za vrste Larus cachinnans, Larus canus, Larus fuscus, Larus marinus, Larus melanocephalus, Larus minutus, Larus ricfibundus, Chiidonias hvbrida, Chli-donias leucoptera, Chlidonias nigra, Sterna albifrons, Sterna hirundo in Thalaseus sandvincensis galebu (Žejane), golobu (Žejane), guaiebu (jesenovik, Kostrčan, Nova Vas), kualebu (Jesenovik), LARUS CACHINNANS (Rumenonogi galeb, Galeb klau-kavac, Gabbiano reale) - Charadriiformes, Laridae Glej LARIDAE, LARUS CANUS (Sivi galeb, Olujnt galeb, Gavina) -Charadriiformes, Laridae Glej LARIDAE. LARUS fUSCUS (Rjavi galeb, Mrki galeb, Gabbiano zafterano) - Charadriiformes, Laridae Glej LARIDAE. LARUS MARINUS (Veliki galeb, Veliki galeb, Mugna-iaccio) - Charadriiformes, Laridae Glej LARIDAE. LARUS MELANOCEPHALUS (Črnogiavi galeb, Crnogia-vi galeb, Gabbiano corallino) - Charadriiformes, Laridae Glej LARIDAE. 81 ANNALES (>/'95 Gilr.Dl fiSUPI; ISTRSKA ORNITOMOMilA: PTIČJA IMtNA V ISTROKOMIJNSKIH GOVORIH. 77-St! LARUS MINUTUS {Mali galeb, Mali galeb, Gabbia-nello) - Characlriiformes, Laridae Glej LARIDAE. LARUS RiDIBUNDUS (Rečni galeb, Riječni galeb, Gabbiano comune europeo) ■■ Characlriiformes, Laridae Glej LARIDAE. L1MOSA LIMOSA (Črnorepi kljunač, Crnorepa muljača, Pittima reale) - Charadriiformes, Scolopacidae Glej GALUNAGO GAI..LINAGO. LULLULA ARBOREA (Hribski škrjanec, Seva kukmica, Tottaviila) - Passeriformes, Alaudidae Glej ALAUDA ARVENSIS. LYMNOCRYPTES MiNIMA (Puklež, Mala sljuka, Frul-lino) - Charadriiformes, Scolopacidae Glej GALUNAGO GALUNAGO. MELANOCORYPHA CALANDRA {Laiki škrjanec, Velika ševa, Caiandra) - Passeriformes, Alaudidae Glej ALAUDA ARVENS1S. MERGUS MERGANSER (Velika žagarica, Veliki ronac, Smergo rnaggiore) - Anseriformes, Anatidae Glej ANAS. MERGUS SERRATOR (Srednja žagarica, Mali ronac, Smergo minore) - Anseriformes, Anatidae Glej ANAS. MILVUS MIGRANS (Čini škarnik, Črna lunja, Nibbio bruno) - Falconiformes, Accipitridae Glej FALCONIFORMES. MILVUS MILVUS {Rjavi škarnik, Crvena lunja, Nibbio reale) - Falconiformes, Accipit.ridae Glej FALCONIFORMES. MOTACILLA ALBA (Bela pastirica, Bijela pastirica. Bal-ierina bianca) - Passeriformes, Motaciliidae - Imena veljajo tudi za vrsto Motacilla flava. kravarTca (Kostrčan), pastirica (jesenovik, Nova Vas, Šušnjevica), ratovica (Žejane). MOTACILLA FLAVA (Rumena pastirica, Žuta pastirica, Cutrettola) - Passeriformes, Motaciliidae Glej MOTACILLA ALBA. OENANTHE OENANTHE (Kupčar, Sivkasta bjeloguza, Culbianco) - Passeriformes, Muscicapidae, Turdinae - Imena veljajo tudi za vrsto Oenanthe hispanica. betaguza (Jesenovik), beioguza (Kostrčan, Nova Vas, Šušnjevica),. beiorevka {Žejane). OENANTHE HISPANICA (Sredozemski kupčar, Primorska bjeloguza, Monachella) - Passeriformes, Muscicapidae, Turdinae Glej OENANTHE OENANTHE. ORIOLUS ORIOLUS (Kobilar, Vuga, Rigogolo) - Passeriformes, Oriolidae žuna (jesenovik, Kostrčan, Nova Vas, Šušnjevica). PARUS ATER (Mertišček, jelova sjenica, Cincia mora) -Passeriformes, Paridae Glej PARUS MAJOR. PARUS CAERULEUS (Plavček, PSavetna sjenica, Cinci-arelia) - Passeriformes, Paridae Glej PARUS MAJOR. PARUS CRfSTATUS (Čopasta sintca, Kukmasta sjenica, Cincia dal ciuffo) - Passeriformes, Paridae Glej PARUS MAjOR. PARUS MAjOR (Velika sinica, Velika sjenica, Cincial-legra) - Passeriformes, Paridae - Imena veljajo tudi za vrste Parus afer, Paru s eaeruieus, Parus cristatus in Parus palustris ter Aegithalos caudatus. čunčurelecu {Kostrčan), prevticu (Šušnjevica), siničTču (Jesenovik, Nova Vas), zeienčTcu (Žejane). PARUS PALUSTRIS (Vrbja sinica, Cmogiava sjenica, Cincia bigia) - Passeriformes, Paridae Glej PARUS MAJOR. PASSER DOMESTICUS (Domači vrabec, Vrabac, Passe-ro comune) - Passeriformes, Ploceidae ■■ Imena veljajo tudi za vrsto Passer monfanus, rebscu (jesenovik), rebecu (Kostrčan, Nova Vas, Šu5-njevica), rebacu (Žejane). PASSER MONTANUS (Poljski vrabec, Poljski vrabac, Passero matuggio) - Passeriformes, Ploceidae Glej PASSER DOMESTICUS. PERDJX PERDIX (Poljska jerebica, Trčka, Starna) - Gai» liformes, Phasianidae jarebica (jesenovik), jarebica (Šušnjevica), jarebica (Žejane), jerebica (Nova Vas), juarebica {Žejane). PHASIANUS COLCH1CUS (Navadni fazan, Fazan, Fagi- ano comune) - Galliformes, Phasianidae fazanu /'95 Coran FÜUPI: ISTRSKA ORNITONOMUA: .»TíÜA IMENA V ISTROROMUNSKIH GOVORIH, 77-88 sraka (jesenovik. Nova Vas, 2ejane), sruoka (Kostrčan, Šušnjevica). PICOIDES MAJOR (Veliki detel. Veliki djetlič, Pscchio rosso maggiore) - Piciformes, Ptcidae - imena veljajo tudi za vrste Dryocopus martius, junx torquilla, Picoides medius in Picus viridis. batilénju (Šušnjevica), dumbuaču (jesenovik, Kostrčan, Nova Vas), kljunuača (Žejane). PICOIDES MEDIUS (Srednji detel, Crvenoglavi djetlič, Picchio rosso mezzano) - Piciformes, Picidae Glej PICOIDES MA|OR. PICUS VIRIDIS (Zelena žolna. Zelena žuna, Picchio verde) - Piciformes, Pictdae Glej PICOIDES MAJOR. PORZANA PARVA (Mala tukalica, Siva štijoka, Schi-ribilla) - Gruiformes, Rallidae Glej RALLIDAE. PORZANA PORZANA (Grahasta tukalica, Rida štijoka, Vo ¡to I i no) - Gruiformes, Rallidae Glej RALLIDAE. PORZANA PUSILLA (Pritlikava tukalica, Mala štijoka, Schiribilla grigiata) - Gruiformes, Rallidae Glej RALLIDAE, RALLIDAE - splošno ime za družino (Mokoži, Kokošice, Ralli) - Gruiformes - Imena veljajo za vrste Raílus aquaticus, Crex crex, Porzana parva, Porzana pusilla, Porzana porzana, Gallínula chloropus in samo delno za Fúlica atra. bekačfču (Kostrčan), kokošarica (Nova Vas), kokoši ca (Šušnjevica), RALLUS AQUATICUS (Mokož, Kokošica, Porciglione) -Gruiformes, Rallidae Glej RALLIDAE. REGULUS REGULUS (Rumenoglavi kraljiček, Zlatoglavi kraljic, Regolo) - Passeriformes, Musctcapidae, Sylvinae - Imena veljajo tudi za vrsto Regulus ignicapilfis. konopljaru (Kostrčan), prevttču (Šušnjevica), zelenčiču (Žejane). REGULUS 1GNJCAPILLUS (Rdečeglavi kraljiček, Vatro-glavi kraljic, Fiorrancino) - Passeriformes, Muscica-pidae, Sylvinae Glej REGULUS REGULUS. SCOLOPAX RUSTICOLA (Veliki kljunač, Šljuka, Bec-caccia) - Charadri¡formes, Scolopacidae kjunača (Kostrčan), kljunača (Jesenovik, Nova Vas, Šuš-njevica). SERINUS SERINUS (Grilček, Žutarica, Verzeilinol -Passeriformes, Fringillidae ríparu (Jesenovik, Šušnjevica). STERNA ALB1FRONS (Mala čigra, Mala čigra, Fraticello) - Charadriiformes, Laridae Glej LARIDAE. STERNA HIRUNDO (Navadna čigra, Gbična čigra, Sferna comune) - Charadriiformes, Laridae Glej LARIDAE. STRIX ALUCO (Lesna sova, Šumska sova, Allocco comune) - Strigiformes, Strigidae Glej ASIO OTUS in ATHENE NOCTUA. STREPTOPELIA - splošna imena za rod (Grlica, Grlica, Tortora) - Coiumbíformes - Imeni veljata za vrsti Streptopelia decaocto in Strep-topelia tuitur grlica (Jesenovik, Šušnjevica, Žejane), grlica (Kostrčan, Nova Vas). STREPTOPELIA DECAOCTO (Turška grlica, Gugutka, Tortora dal collare orientale) - Columbiformes, Colum-biclae Glej STREPTOPELIA. STREPTOPELIA TURTUR (Divja grlica, Grlica, Tortora comune) - Columbiformes, Columbiclae Glej STREPTOPELIA. STURNUS VULGARIS (Škorec, Čvorak, Storno comune) - Passeriformes, Sturdinae drozdu (Šušnjevica), drozgu (Jesenovik), droždu (Nova Vas), drdždu (Kostrčan). THALASEUS SANDVINCENSIS (Obmorska čigra, Dugo-kljuna čigra, Beccapesci) - Charadriiformes, Laridae Glej LARIDAE. TRÍNGA CLAREOLA (Močvirski martinec, Prutka miga-vica, Piro-piro boschereccio) - Charadriiformes, Scolopacidae Glej GALL1NAGO GALLINAGO. TRINGA NEBULARIA (Zelenonogi martinec, Krivoklju-na prutka, Pantana) - Charadriiformes, Scolopacidae Glej GALLINAGO GALLiNAGO. TRJNGA OCHROPUS (Pikasti martinec, Crnokriia prutka, Piro-piro culbianco) - Charadriiformes, Scolopacidae Glej GALLINAGO GALLiNAGO. 83 ANNALES (>/'95 Corail FiîLIPI: Í5TRSKA ORNÎTOMOMHA: PTIČJA IMENA V i STROPOM UNSKIH GOVORIH. 77-S8 TRINGA TOTANUS (Rcleèenogi martmec, Crvenonoga prutka, Pettegola) - Charadriiformes, Scolopacidae Glej GALLINAGO GALLINAGO. TROGLODYTES TROGLODYTES (Stržek, Palčič, Scricciolo comune) - Passeriformes, Troglodytidae baluôtica (Žejane), kodranlču {Nova Vas), palč.Tču (Že-jane), trijîfu (Jesenovik, Nova Vas), irlju (Šušnjevica), tuaškica Camîka (Kostrčan). TURDUS - splošni imeni za rod (Drozg, Drozd, Tordo) -Passeriformes, Muscicapidae, Turdinae - Imeni veljata za vrste Tordus iliacus, Turdus phi-lomelos, Turdus pilaris, Turdus torquatus in Turdus viscivorus, nikoli za Turdus merula. druôzdu (Jesenovik, Kostrčan, Nova Vas), druôzgu (Šušnjevica, Žejane) TURDUS ILIACUS (Vinski drozg, Mali clrozd, Tordo sasselio) - Passeriformes, Muscicapidae, Turdinae Glej TURDUS. TURDUS MERULA (Kos, Kos, Merlo) - Passeriformes, Muscicapidae, Turdinae kosTču (Kostrčan), kosTču (Šušnjevica), kosu (Žejane), kuôsu (Jesenovik, Nova Vas, Žejane). TURDUS TORQUATUS (Komatar, Planinski kos, Merlo dal col I are) - Passeriformes, Muscicapidae.. Turdinae Glej TURDUS. TURDUS PH1LOMELOS (Cikovt, Drozd cikelj, Tordo bottaccio) - Passeriformes, Muscicapidae, Turdinae ciču (Kostrčan), ciku (jesenovik), cîku (Jesenovik), šklje-kavacu (Jesenovik), škljekavcu (Šušnjevica), škljeketu (Kostrčan). Glej tudi TURDUS. TURDUS PILARIS (Brinovka, Drozd bravenjak, Cesena) - Passeriformes, Muscicapidae, Turdinae Glej TURDUS. TURDUS VISCIVORUS (Carar, Drozd imelaš, Tordela) -Passeriformes, Muscicapidae, Turdinae dršču (Kostrčan), drštu (jesenovik, Nova Vas, Šušnjevica). Glej tudi TURDUS. TYTO ALBA (Pegasta sova, Kukuvija, Barbagianni comune) - Strigiformes, Tytonidae Glej ASiO OTUS in ATHENE NOCTUA. UPU PA EPOPS (Smrdokavra, Pupavac, Upupa) - Cora-ciiformes, Upupidae bojži petešiču (Jesenovik, Nova Vas, Šušnjevica), bojži peteSfču (Nova Vas). VANELLUS VANELLUS (Priba, Vivak, Pavoncelia) -Charadriiformes, Charadriidae vtvka (Šušnjevica). IZVIRNI ISTROROMUNSK1 ORN1TONIMI V tem prispevku se bomo zadržali samo pri ornitonimih, ki bi jih lahko imeli za domače; o prevzetih ornitonimih smo že pisali drugod5. V predstavljenem korpusu skoraj da ni izvirnih domačih ptičjih imen. Ogromno večino ornitonimov so si istroromunofoni izposodili od okoliških čakavskih ali istrobeneških govorov. Izposojenke moškega spola so redno prilagojene na morfološki ravni (pripona ~u), npr,; kuovrä'nu "Corvus frugiiegus1'; Corvus corax" < čakavsko kavranbekačfnu "Galiinago galiinago" < istrobenško bekačin7. Za domača ornitonima bi lahko imeli obliki körbu (Žejane) in körbu (Jesenovik, Kostrčan, Šušnjevica); romunsko čorb, DLRM 187 (< lat. corvus, REW 2269), zaradi v -> b. Do enake spremembe je prišlo tudi pri veljotski obliki cuarb, BARTOLI 198.8 Tudi izolirani ornitonim cbnu "Carduelis carduelis" bi lahko bil domač, ker bi ga po obliki brez večjih težav lahko povezaii z rom. scaie'te "gozdna Ščetica", DLRM 800, vendar gre lahko tudi za onomatopejo. imena tipa čora/čola so najbrž v vseh istrskih govorih romunske izposojenke, ki v Istri navadno označujejo vrane (Corvidae), predvsem kavko (Corvus mone-d lil a).9 5 Glej npr,: C. Filipi: Istarska ornitonimija: Vrane, v Čakavska rič, št. 1, Spiit 1992, str. 27-52; Istrska ornitonimija: Škrjanci, v Annales, it. 2, Koper 1992, str. 7-13; Ornitommia istriana: H pettirosso, Lingüistica, XXXII, Paulo Tekavčic sexagenario i rs honorem oblata II, Ljublajana 1992, str. ¡51-153; Nazivi za gnjurce i vrance u istri i na otoku Krku, v Fkiminensia, št 1/2, Rijeka 1993, str. 139-157. 6 Istroromunska obiika je prilagojena tudi na glasovni ravni, kot tudi mnogi drugi ornitommi v istroronumskem govoru. 7 Ni jasno, če je ornitonim izposojen iz hrvaškega ali istrobeneškega narečja; ta dvom je pogost pri mnogih oblikah. 8 Ker tudi Ciglioli, str. 9, za Benečijo navaja obliko z b, čorbo, je treba predpostavko sprejeli s premislekom. 9 V nekaterih krajih je prišlo do prenosa imena tudi na ptice iz družin Podtcipedidae in Phalacrocoracidae - zaradi črnega perja, ki je skupno vranam in omenjenima družinama. 84 ANNALES 5/ 94 Coren FslUPI; ISTR5KA ORNITONOiVHIA: PTIČJA IMENA V ISTROROMUNSKIH GOVORIH. 77-SS Koren ni sporen, gre za onomatopejo čaoia "vrana", REW 2449, kar je dalo tudi romunsko cioara "Nume dat mai multor spec i i de pa šari negre sau cenusii, din familia corbufui, dar mai mici decTt ac.esta (Corvus)", DLRM 145. Domnevamo, da so romunski pastirji-nomadi razširjali te oblike po Balkanskem polotoku in cla so po istih poteh dosegli tudi slovanske in romanske govore v ¡stri. Če sprejmemo pravkar navedeno predpostavko, lahko rečemo, da gre za neposredno prevzemanje v romanskih in slovanskih istrskih govorih, vendar ni moč popolnoma izključiti možnosti posrednega prevzemanja - v vseh smereh. Stržku istroromunofoni rečejo kodranicu: na domačo osnovo kodru "gozd", (DLRM 164; DRE 254) je dodana hibridna pripona -iču (hrvaška pomanjševalna pripona -ič+ domače obrazilo za moški spol -u).10 Tudi oblika prevtfču "Parus major; Paridae; Aegi-thalos caudatus; Reguius regulus" je hibridna pomanj-ševalnica od istrorom. prevt "duhovnik" (romunsko preot, DLRM 657 < praebiter, REW 6635.2).n Zabeležili smo sedem sintagem; dve sta sestavljeni iz domačih elementov, pet pa je hibridnih. V Žejanah istroromunofoni podhujki (Caprimulgus europaeus) pravijo pulju de nopte (pulju "ptica" < pullus "mladič", DiV 865; REW 6828 + nopte "noč" < nocte, REW S973)12, taščici (Erithacus rubecula) pa puljiču de ne (romunsko nea "sneg", DLRM 532 < nix, nive, REW 5936)1-\ Pri hibridnih sintagmah bomo pojasnili samo doslej neobravnavane domače dele; o neromunskih delih navedenih sintagem smo 2e pisali drugod.14 V Šušnjevici podhujki rečejo kraguju de nopte (kraguju "sokol" + nopfe55: "Po obrisu je podobna (sc. podhujka) sokolu." {GREGOR! 185); "(...) njihov let (sc. ieže-trucinikov) je podoben letu sokolov in fastovk." (BREHM 225). Goiob grivar (Columba palumbus) je v jesenoviku muare guolubu - muare "velik", romunsko mare, DLRM 479 < major, -dre, REVV 5247. isti pridevnik, muare, imamo tudi v imenu za črnega hudournika (Apus apus) v Šušnjevici: muare lastavica. V Kostrcanu taščici pravijo laska čamare, stržku (Troglodytes troglodytes) pa tuaškica čamika. Pridevnika čamare (dobesedno "ta-velika") in čamika (dobesedno "ta-rnala") sta odvečna, vendar menimo, čeprav tega nismo slišali od izpiašanih istroromunofonov, da sta (bila) zamenljiva v obeh sintagmah - konstrukt "kazalni zaimek + pridevnik" je običajen v slovenskih govorih v Istri, najbrž zaradi vpliva določnega člena okoliških istrobeneških govorov16. Posebno zanimiv je žejanski ornitonim čeljičenuva-du za škrjance (Alaudidae), ker je v celotnem korpusu ptičjih imen, s katerim razpolagamo, edini, pri katerem je očitno, da gre za tabu. Sintagma dobesedno pomeni "tisti, ki ne sliši". Skok, brez navedbe kraja, piše, da je škrjanec ''ptica za koju se vjeruje da donosi nesreču i smrt" (SKOK 111/389).'57 10 Cfr. tsírobeneíki ornitonim z istim pomenom re del boSko. 11 Isti sem. "cerkvena oseba", zasledimo v omííonísnu popre "Troglodytes troglodytes", ki ga Hirtz, sir. 367, navaja po V. Karadžiču za Črno Coro (VLÍK2, sir. 747: popiti "(u C. G.) vide carič" - tudi sami smo v Peroju, vasici v jugozahodni Istri, kjer se je ohranil uvoženi črnogorski štokavski govor, zapisali popTč z istim pomenom). V Istri smo zabeležili se tri ornitonime za dolgorepo sínico, ki spadajo v isto paradigmo: v Raklju hrv. gospodmič "sínica" (v slovenski in hrvaški Istri je denominacija gospod oziroma gospodi:i običajna z& duhovnika), v Marezigah slov. farič (pomanjševal ni ca na -tč od /ar "duhovnik" < sred nje visokortemžko bavarsko pfarr, 8EZLA) l/l 27) in v Vižinadi istroben. fratin (pomanjsevalnica na -in od fraie "menih", ROS 402 < frater, REW 3485 - prim. slov. knjiž. meniSček "Parus ater"). Sem "duhovnik" tvori (udi nekatere ihtionime, za ribe, ki imajo na glavi ¿opek (jaf'a 27.2.4.1.): cfr. pop, popič "Blennius spec." (jaFa 7.3.1.4. 1 2 Cfr. istriotsko nóíuia (Bale) in istrobeneško notóla fBivje) z istim pomenom: < "nociula "netopir", REVV 5941.2. 13 Za isti semantizem gre tudi pri hrvaškem omitanimu snfgarič{Marici). 14 Glej beležko it. 5. 15 Cfr. hrv. noen//asfrebiifCaprimuigLis europaeus" (Pre man fu ra) in orrsitonima i i. beležke št. 12. H Cfr. ta-boljši, ta-prvi, ta-mali, ta-veiik itd, 17 Osebno nam ni znano, če to, kar navaja Skok, velja tudi v Istri. 85 ANNALES 5/ 94 Coran Fillip!: ISTRSKA OR N1TO N O'VI i S A : PTiČlA ¡MENA V SSTSOROMUNSKIH GOVORIH, /7-tffl ABECEDNI SEZNAM i STRO ROMUNSKI H ORNITONIMOV; akvila "Aquila chrysaetos" baluotica "Troglodytes troglodytes" batilénju "Picoides major" bekačTču "Callinago gallinago, Rallidae" bekačTnu "Callinago gallínago" belagüza "Oenanthe oenanthe" belogüza "Oenanthe oenanthe" belorevka "Oenanthe oenanthe" bojži petešlču "Upupa epops" bojži petešicu "Upupa epops" canu "Carduelis carduelis" ciču "Turdus philomelos" cíku "Turdus philomelos" čeljičenuavdu "Alacida aivensis" činčirinčT "Alauda arvensis" cora "Corvus corone; Corvus monedula11 cora "Corvus monedula" čunčurelecu "Parus major" cora "Corvus corone; Corvus monedula" ciútica "Calenda cristata" čuku "Athene noctua" čiiku "Athene noctua" cuorina "Corvus monedula" dívju gólubu "Columba livia" drozgu "Sturnus vulgaris" droždu "Sturnus vulgaris" droídu "Sturnus vulgaris" dfšču "Turdus viscivorus" dfštu "Turdus viscivorus" druozdu "Turdus" druozgu "Turdus" dumbuaču "Picoides major" fazanu vs fazanka <¿ "Phasianus colchicus" tazuanu í vs fazuana 5 "Phasianus colchicus" fazanu r? vs fazanka 5 "Phasianus colchicus" fazanu /'95 Cor.ln FilUPI: ISTRSKA ORNITONOMIIA ; PTIÛA IMENA V 1 STROKOM UNS KIH GOVORIH, ?7-Sfi puljïcu de nè "Erithacus rubecula" pûlju de nÔpte "Caprimulgus europaeus" puntaruošu "Erithacus rubecula" râca "Anas" râtovica "Motacilfa alba" rebacu "Passer domesticus" rebacu "Passer domesticus" rîparu "Emberizidae; Serinus serinus" roda "Ciconia ciconia" ruöca "Anas" ruôda "Ciconia ciconia" sarakuoču "Laniidae" seničTču "Aegithalos caudatus" sinicfču "Parus major" slavfču "Erithacus megarhynchos" slavûju "Erithacus megarhynchos" slavûlju "Erithacus megarhynchos" sôva "As i o otus" sräka "Pica pica" sruäkocu "Laniidae" sruôka "Pica pica" . . . suova "Asió otus" šarakoču "Laniidae" ščikunu "Coccothraustes coccdthraustes" ščikiinu "Coccothraustes coccothraustes" šiničTču "Aegithalos caudatus; Parus major" škljekavacu "Turdus phiiomelos" skljëkavcu "Turdus phiiomelos" skljëketu "Turdus phiiomelos" Skrljïnu "Alauda arvensis" škiiljica "Aegithalos caudatus" sôjka "Garrujus glandarius" Suojka "Garrulus giandarius" tarantmu "Cardueiis chloris" tâska čamare "Erithacus rubecula" taška "Erithacus rubecula" laškica "Erithacus rubecula" tîCaru "Accipiter nisus" trljîcu "Troglodytes troglodytes" trlju "Troglodytes troglodytes" tuaškica "Erithacus rubecula" tuaikica čamTka "Troglodytes troglodytes" vîvka "Vanelius vanellus" vrana "Corvus corone" vruona "Corvus corone" zelencicu "Parus major" zelenacu "Regulus regulus" ždralju "Grus grus" žilna "Oriolus oriolus" RIASSUNTO II presente lavoro riporta gli ornitonimi nelle paríate istrumene in Isîria, proponendo le etimologie clelle forme d'origine rumena. Il materiale fa parte d i un vasto corpus che contiene oltre 9000 ornitonimi, frutto cl i una ricerca du rafa più anni in istria. LITERATURA BARTOLI - M. G. Bartoli, Das dalmatische, ¡-¡I, Dunaj 1906. BEZLAj - F. Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika, i-il (A-O), SAZU, Ljubljana 1977, 1982, BREHM - T. |an (skratio, preradio i dopunio), Brebm v barvah - Velika knjiga o živalih, Cankarjeva založba, Ljubljana 1978. D1V - M. Divkovič, Latinsko - hrvatski rječnik za škole, Zagreb 1900. DLRM - Dic.tionarul limbii romine moderne, Academia republicii populare romTne, Bukurešta 1958. DRE - Leon Levitchi, Dictionar romTn-englez, Edituia stiintifica, ßukuresta 1960. GIGLJOLi - E. H. Giglioli, Avifauna itaiica, Le Monnier, Firenze 1886. GREGORI - J. Gregor! - I. Krede, Naši ptiči, DZS, Ljubljana 1979. H1RTZ - M. Hirtz, Rječnik narodnih zoologičkih naziva, jAZU Zagreb 1935-1947. }aFa - V. Vinja, jadranska fauna. Etimologija i struktura naziva, 141, JAZU-Logos, Zagreb-Split 1986. KOVAČEC - A. Kovačec, Descrierea isiroromänei aetuale, Bukurešta 1971. REW - W. Meyer-Lübke, Romanisches etymologisches Wörterbuch, Heidelberg 1972. 87 ANNALES 5/ 94 Coran FilllPS: ISTRSKA O RNITO MOMI ! A : PTiÛA IMENA V ... /7-S8 ROS - E. Rosamant, Vocaboiario giuiiano, Capeili Editore, Bologna 19.58. SKOK - P. Skok, Etimoiogijski rjeCnik hrvatskoga ili srpskoga jezika, 1-iV, JAZU, Zagreb 1971-1974. SUŠ1Č - G. Sušič - D. Radovič. Hrvatska ornitoloska nomenklatura zapadnog palearktika i nekih vrsta ostalih zoogeografskih regija, v Ornitologija u Hrvatsko], str. 213-263, jAZU, Zagreb 1988. TAGLJAVINi - C. Tagliavini, Le origini deile lingue neolatine, Bologna 1972. VUK2 - Vuk Stefanovič Karadžici, Srpski rječnik, i-1J Prosveta, Beograd 1986. Nava vas, Barba (foto: G. Filipi, 1994). 88 ANNALES (>/'95 izvirno znanstveno delo UDK 805.9-087(497.13 Istra) HRVATSKI I TALIJANSKI UTJECAjl U ISTRORUMUNJSKOJ C RAM ATI CI August KOVAČEC prof. dr., Filozofska fakulteta Zagreb, 41000 Zagreb, Avenija Vukovar 2, CRO dr., prof essore ordinario, Facoità di Fiolosofia, 41000 Zagreb, Avenija Vukovar 2, CRO NAČRTA K Opčenito je poznata i u lingvistici več odavna opče prihvačeno da praktički nema jezika ko ji bi, što se leksika tiče, bio rezultat samo vlastita interna razvoja. U razliditim okolnostima i s raziičitim int.ezit.etom, svi jezici preuzimaju leksičke jedinice iz drugih jezika i integriraju ih u svoj leksikon, bilo kao posudenice bilo kao kalkove (doslovno prevedenic.e). Mnogobrojne slučajeve leksičkog posudivanja eksplicitno je i podrobno opisala poredbeno-povijesna lingvistika od druge polovice 19. sf, na ovamo, a posudivanje je u krajnjem ishodu uvijek rezultat ovakva ili onakva jezičnog dodira koji se ostvaruje pufem dvojezičnosti (bilingvizma) u vrlo Urokom smislu. Dok o mogučnosti preuzimanja leksičkih jedinica iz jednoga jezika u drugi nije bito večih sporova i razilaženja medu lingvistima, drugačiji je bio njihov odnos prema preuzimanju jedinica iz jednoga jezika u drugi na planu glasova i gramatičkih oblika, pri čemu su mnogi sumnjali u mogočnost preuzimanja kako glasova tako i gramatičkih elemenata iz drugih jezika. Unatoč poznatoj činjenici da se pri preuzimanju riječi iz drugih jezika strani fonemi redovito zamjenjuju fonemima vlastita jezika koji su im po stanovitim kriterijima najbliži (Petroviči, 1969, 41), za glasovne je suslave relativno lako bilo na mnogobrojnim primjerima pokazati da su mnogi jezici preuzimali foneme iz drugih jezika, ili su pak se glasovne promjene dogadale po uzoru na one u nekom drugom jeziku. Drugačije se gledalo na mogočnost preuzimanja gramatičkih jedinica iz jednoga jezika u drugi. Mnogi lingvisti 19. st. izrijekom su tvrdifi kako posudivanje gramatičkih elemenata nije moguče. Tako i znameniti francuski lingvist Antoine Meillet, jedan od največih autoriteta u lingvistici prve polovice 19. st. poput mnogih svojih suvremenika tvrdi kako je posudivanje u pod-ručju leksika posve prirodno, ali istodobno posudivanje u području glasova t gramatike drži iznimkama, jer "dvojezični govornici koji mogu hirati izmeclu dvaju jezika pritom ta dva jezika ne miješaju" (Meillet, 1958, 83 /prvo izdanje 1921/; Petroviči, 1969, 39). Za Meil-leta, kao i za mnoge druge, izgovor i gramatika tvore zatvorene sustave koji nisu spremni primati strane elemente, pa i onda kada se takvj elementi, iznimrso, posu-duju, posudene strane glasovne i gramatičke jedinice ne zadiru u cjelinu sustava, nego na stanovit način ostaju na njegovim marginama (Meillet, 1958, 84, 87; Filt-povič, 1986, 25). lako je u kasnijim svojim radovima donekle ublažio ovakvo kategoričko mišljenje o tom pitanju (Meillet, 1952, 101-102 /prva verzija citiranog Članka objavljena je 1933./; Petroviči, 1969, 39), ipak su za njega, kao i za večinu lingvista njegova doba, takve pojave ostajale perifernima, Nasuprot takvim gle-dištima, Hugo Schuchardt, koji je insistirao na lome da nema "čistih" jezika koji ne bi saclržali i stranih elemenata, izrijekom je ustvrdio da je i gramatički sustav jezika "propusten" pa se i u nj mogu preuzimali gramatički elementi iz drugih jezika (Schuchardt, 1922, 195-6 t dalje; takoder i str. 131). lako su temeljne činjemce arealnog ttpološkog srodstva, koje pretpo-stavfja upravo mogučnost medujezičnih utjecaja i u gramatici, bile vrlo dobro poznate jo5 od kraja prošloga stolječa {npr. balkanski jezici - grčki, albanski, makedonski, rumunjski i bugarski pokazuju, iako nisu izravno medu sobom srodni, mnogobrojne medusobne podudar-nosti u gramatici koje mogu biti jedino posljedica kon-vergentnoga razvoja; po ti m podudarnostima oni tvore balkanski jezični savez), veču i sustavniju pozornost interferencijama u gramatici počeli su pridavati isiom 89 ANNALES (>/'95 Aiipusl KOVAČEC: HRVATSKI I TAUIANSK! UTIECAJ U SSTROROMUNJSKOI GRAMATICI, S9..98 lingvisti praškoga lingvističkog kruga, ponajprije N. Trubeckoj i R, jakobson, a nakon drugoga svjetskog rata u Americi Martinetov učenik Uriel Weinreich i Einar Haugen {Petroviči, 1969, 38). Podvrgnuvši analizi mnogobrojne do tada poznate primjere Weinreich je u svojoj knjiži pokazao kako zapravo, gledajuci čisto teoretski, sam jezik ni u fonologiji (i fonetici) ni u gra-matici ne postavlja nikakva ograničenja za to da se iz jednoga jezika u drugi preuzimaju i glasovni i gra-matički elementi (Weinreich, 1953, passim, za grama-tičke elemente osobito 29-46), premda se to može odvijati intenzivnije i u večoj mjeri pri je svega u posebnim izvanjezičnim uvjetima. Lingvisti se danas opčenito slažu u tome da je jedan od temeljnih uvjeta i razloga konvergentnomu razvoju jezika bilingvizam (dvojezičnost), te da se zahvafjujuči njemu i obilježja i elementi glasovne i gramatičke strukture mogu iz jezika u jezik preuzimati, a kadšto se i proširiti na velikim prostorima na kojima su u optjecaju različiti jezici medu kojima nema izravne srodnosti; istodobno se polazi od toga da nema bilingvizma bez interferencije (Petroviči, 1959, 39). Pritom ipak valja ¡mati na umu da če prilikom kontakta i svestrano organiziranih nacija, koje raspoiažu nizom institucija kojima je zadača da bdiju "nad čistočom vlastita jezika", sudbina neizbježnih interferencija biti bitno različita nego sudbina interferencija u idiomima kojima govore male skupine ljudi bez društvenog prestiža i bez večine izvanjezičnih institucija s pomoču kojih se obično podržava stabilnost nasiijedene jezične norme (škola, crkva, administracija, vojska, tisak, radio, folklor i dr.). Dok če jezici velikih i prestižnih jezičnih zajednica sa stabilnim standardiziranim oblic.ima i razvijenim izvanjezičnim institucijama u pravilu lako i dosljedno odo-lijevati utjecajima drugih jezika, a u najgorem slučaju omogučiti da se oni svedu na preuzimanje- leksičkih jedinica (uključujuči i leksičko kaikiranje), bez stvarne mogučnosti bilo kakva značajnijeg utjecaja na području gramatike i glasova, dotle če u zajednicama malih idioma bez vlastitih "zaštitnih" institucija, u kojima svi pripadnici obvezatno poznaju i drugi jezik ("jezik Sire zajednice") pa su prema tome svi bilingvist.i, neizbježne interferencije iz svakodnevne uporabe dvojezičnih govornika relativno lako moči bili prihvačene kao norma jezičnoga ponašanja u zajednici. Dok su se jezični kontakti promatrali kroz prizmu prvenstveno velikih i stabilnih jezika, pravi doseg jezičnih interferencija u gramatici i nije bilo rnoguče jasno uočiti. Upravo u tom smislu primjer istrorumunjskoga je posebno instruktivan jer se u loj jezičnoj zajednici interferencije odvijaju bez značajnijeg djelovanja ikakvih izvanjezičnih institucija. Kao Sto smo več istaknuli na drugome mjestu, Istrorumunji su danas obvezatno i od reda dvojezični, oni se osirn svojim domačim tdiomom obvezatno i re-dovito služe i hrvatskim (u različitim njegovim oblicima, od lokalnih čakavskih govora do standardnog jezika), a dvojezičnima postaju gotovo redovito od najranijeg djetinjstva. Takvo stanje traje, čini se, u sličnu obisku najmanje od kraja 17. st. kada imamo prvi eksplicitan spomen o njihovu opčem bilingvizmu (Pufcariu, 1926, 26; 1929, 5). Dugotrajan, obvezatan, opči i aktivan bilingvizam s jedne sírane i odsutnost s druge strane, bilo kakvih izvanjezičnih institucija koje bi u istr-orumunjskorn organizirano podržavale nasiijedeno jezično stanje, razlogom su što su u istrorumunjskom alo-glotski utjecaji daleko dublje prodirali u sve dijelove jezičnoga ustroja nego fi u drugim kontaktnim cíeme-nata, pa i onih u gramatici, mogu promatrati u njihovu odvijanju. Prelimenarno spomenimo samo da se inventar istrorumunjskih konsonanata (unatoč razlikama u distribuciji i u frekvenciji) u potpunosti poklapa s kon-sonantskim inventarom u okointm hrvatskim čakavskim govorima, i da se današnji inventar istrorumunjskih vo-kala može dovesti u vezu sa starijim njegovim stanjem u čakavskom, kakvo se još čuva u pojedinim hrvatskim govorima koji su nešto dalje od istrorumunjske aree (Petroviči, 1967, 270, 271-2; Kovačec, 1971, 75-80; 1984, 554-8). Istrorumunjski ima osobitu važnost za proučavanje procesa interferencije u morfologiji; njegovi mnogobrojni primjeri pokazuju da u danim izvanjezičnim okolnostima promjene u morfologiji {i opčenito u gramatici) pod stranim utjecajem mogu biti jednako značajne kao i one u leksiku, i fonobgiji. Istrorumunjski je osim s hrvatskim bio dosta dugo i intenzivno i u kontaktu s taiijanskim, a dio starijih Istro-rumunja na jugu još t danas, osim istrorumunjskoga i hrvatskoga, vlada i taiijanskim, pa čemo pored hrvatskih prikazati i talijanske utjecaje u istrorumunjskoj gramatici, Najjednostavnije se posuduju oni gramatički momenti koji su labavo vezani uz lekseme pa se ponašaju slobodno, gotovo kao i leksemi. Tako u istrorumunjskom od bilo kojeg upitnog priloga, zamjenice ili determinanta (determinativnog pridjeva) možemo danas tvoriti neodredeni prilog, zamjenicu ili determinativ s pomočii (postponiranog) labavo vezanog monema god (Žejane: yod) sa značenjem "bilo...; ...god": curn "kako", iúve/iúva "gdje", cotró "kamo", cát "koliko", čire "tko", če "što", cárle "koji" itd. - cum god/cum yod "bilo kako, kako god", iúve god/iúva yod "bilo gdje, gdje god", cosfro j'ocf'bilo kamo, kamo god", cátgod/cát yod"bilo koliko, koliko god", tire god/čire yod "bilo tko, tko god", če god/če yod "bilo što, što god", cárle god/cárle yod "bilo koji, koji god" itd. jednako kao i u hrvatskom, element god/yod može biti izravno vezan na prilog, zamjenicu ili determinativ tli se pak odvojiti od njih umetnutim eiementima (Kovačec, 1968, 101), a god može fakultativno aiternatirati sa istoznačnim elementom rumunjskog podrijetla vá. 90 ANNALES (>/'95 AuruîI KOVAŒC: HRVATSKI I TAUIANSK) UTJtCAr U 1STROROMUNISKOJ CRA,MATICI, 89-!> "(raditi se) o glavi", za norf a/bedaca (avg) "(držati) za budaiu", (veri) za popa "(postati) svečenikom"/"za svečenika", (fiče) na ruke "(napraviti) ručno" itd. U drugim skiopovima, s istim lek-sičkim značenjem kao ove imenice, dolaze drugi lekse-mi, iskonsko rumunjski, koji su njihovi sinonimi: (za) glav(u) - cap, (za) pdp(a) - preft, (na) ruk(e} - mar^a), (po) sw'f(u) - /tirne itd., no u velikom broju slučajeva (zbog obilatog posudivanja} istrorumunjski i čakavski služe se istim leksemima (označiteijima) iii pak po obliku bliskim i lako prepoznati ji vim: cumpir - kumpir "krumpir", lov -lov, sala te - sala ta, sandet - sudac itd. Upravo zahva-Ijujud takvim slučajevima, granica izmedu dvaju idio-ma (jezika) postaje neprimijetna, fluidna, pa se "po-greške" teže uočavaju. Na temelju desetaka i desetaka primjera uporabe prijedloga za s imenicama ženskog roda na -a u akuzativu (akuzativ na -u) izlučen je u istrorumunjskom diskontinuirani (prekinuti) označitelj monema /za...--u/ koji se zatim počeo kombinirati t s čisto rumunjsktm ieksernirna. Tako se npr. u Žejanama pored (vla) za ženu "(uzeti) u za ženu", (avej za ručeriu "(imati) za objed"; (manca) za večeru "(jesti) za večeru" to isto može izraziti i rumunjskim leksemima (vlš) za mul''aru, (ave) za merindu, (manca) za čiru, premda se s istim značenjem može upotrijebiti i rumunjska konstrukcija s prijedlogom de (de mul'ire, de merinde, de čira). Preuzimanju takvih vezanih diskuntinuiranih monema pripomoglo je dakako i to što u pojedinim slučajevima (primjerice uz imenicu muškog roda na kon-sonant) u akuzativu imenice imamo nulti označitelj (za cumpir-0), pa tad hrvatski prijedlog može funkcionirati kao svaki prijedlog naslijeden iz prarumunjskoga koji ne zahtijeva da se uza nj oblik imenice mijenja (pre cumpir, de cumpir itd.) (Kovačec, 1966, 62; 1968, 92-5). Dakako, od prirojene takvih struktura na tri tipična rumunjska lekserna (i to u Žejanama, k tome, i fakultativno) do pune integracije u istrorumunjski sustav prijedložnih oblika još je dalek put, ali je važno da je ta j p trt otvoren. Kada se ta j isti prijedlog za kombinira sa zamjenicama, onda dolazi biio s hrvatskim nenaglašenim oblicima oso-bnih zamjenica (za me, za te, zi nu itd.), ali i sa nagiašenim oblicima istrorumunjskih zamjenica (u akuzativu iii dativu) premda samo na jugu: za mire "za mene", za lu iS "za nju". Ova analiza vrlo zorno pokazuje kako ni gramatički sustav jednoga jezika nije ne-propustan za strane utjecaje (Kovačec, 1968, 97-8). Ostavljajuči ovdje po strani reorganizaciju množine imenica muškoga roda (Kovačec, 1966, 63-5; 1968, 82-4), zadržat čemo se na nekim pojavama koje se tiču broja ¡menica i srednjega roda imenica i pridjeva. Poput drugih rumunjskih povijesnih narječja i istrorumunjski je nasfijedio jasno morfološko razlikovanje jedntne i množine imenica. Takvo se tretiranje gramatičkog broja uglavnom poklapalo s izražavanjern broja imenica u hrvatskom, osim u slučajevima relikata duala koji nisu zanemarivi. Naime, u hrvatskom (uključujuči i čakavski), uz broj jedan, -dna, -dno imenica stoji u jednini, uz brojeve 2, 3, 4 u obliku koji se formalno poklapa s genitivorn jednine (zapravo relikt nekadašnjeg duala), a uz brojeve od pet na više (osim složenih 22, 23, 24; 32, 33, 34 itd.) imenica dolazi u genitivu množine (1 dan, 2/3/4 dana, 5/6/7...10... dana/dan; 1 žena, 2/3/4 žene/ženi, 5/6/7...10... žena/žen itd.). Pri takvoj organizaciji izraza u hrvatskom, doslovno prevodenje (koje je za bilingve najkornotnije) sa hrvatskega na istrorumunjski bilo je znatno otežano, pa je zato za one imenice koje u govoru imaju veliku frekvenciju (a tu su prije svega izrazi za mjeru i količinu) uz naslijedene istrorumunjske oblike za jedninu (uz broj 1) i za množinu (uz brojeve 2/3/4) posuden za svaku takvu imenicu i hrvatski oblik genitiva množine (uz brojeve od pet na više). Manje je važno što hrvatskom dualu sada odgovara istrorumunjski neka-dašnji piurai, što se hrvatski genitiv piurala jednostavno preuzima (doduše u fonetski stanjem obliku, koji više ne doiazi u okolnim čakavskim govorima), a daleko je važnije to što sada trima serijama oblika u hrvatskom odgovaraju tri serije oblika u istro-rumunjskom: jednina Dvojina Množina o zi - "jedan dan" do/lrei/pštru ziie 5/6/7...dan o kile - "jedan kilogram" -«-kile -v-...kil o tire - "jedan s a i" ■■„■■ure -«-...ur an t"edšn - "jedan ijedan" doi/trei/pšlru t"edan -«.-...Čedni an miset- "jedan mjesec" -«-misel -«-... miseli iln melar- "jedan metc\r" mčtšr -«-...metri lako na takav način reliktna kategorija duala nije iz hrvatskega prenesena u potpunosti, ona je ipak prenesena, i postala obvezatnom, u najčešdm slučajevima (Kovačec, 1966, 65-6; 1968, 99-101), dok u svim drugim slučajevima istrorumunjski čuva naslijedenu organizacija, tj. samo jedninu i množinu (o cSse/ /2/3/ 91 ANNALES (>/'95 Angra! KOVACEC: HRVATSKI I TAUjANSK! UTJECAJ U ¡STROROMUNISKOJ CRAMATlCf, 8 Riječ je o vodiču Istra što ga je 1988. g. objavila Mladinska knjiga iz Ljubljane. Na str. 37 naveden je iočan podatak o dužini Čičarije 35 km, a odmah potom netočan o širini 15, jer se radi o 10 km širine. Zatim je na str. 38 navedena potpuno netočna informacija "da su se u selu Žejane održali Rumunji, potomci Vlaha, koje ovdje nazivaju Cičima, pa otud i naziv Čičarija". Na kraju se kaže da Ciča ima i "uz sjeverni dio Čepičkog polja". Iznose se i pogrešni podaci o govoru Vlaha i druge netočnosti. Ti su (netočni) podaci vjerojatno preuzeti iz izdanja Enciklopedije Jugoslavije na slovenskom2.Tu se pod natuknicom Čičarija netočno navodi da su se u 2ejania održali "prebivalci romunskega porekla", jer Žejane ne pripadaju Čičariji nego Opatijskom krasu {¡¡i su barem granično mjesto), a u njemu nisu nikakvi stanovnici rumunjskog nego viaškog podrijetla. Zatim se pod natuknicom ČiČI iznosi čitav niz netočnih podataka: "Romunsko narečje istrskih Čičev, pomešano z močnimi slovanskimi in nekaterimi italijanskimi elementi, se je ohranilo do danes v 8 naseljih Čičarije, od teh je 7 v dveh skupinah okrog Učke iGrobnik, Letaj, Gradinje, jesenovik, Brdo, Nova vas, Šušnjevical, eno {Žejane) pa leži severozahodno od Reke." Taj je podatak potpuno pogrešan jer ni Žejane ne pripadaju Čičariji, a pogotovo ne sela oko Čepičkog polja, od kojih su neka i preko 30 km udaljena od Čičarije, a ti stanovnici nisu ni u kom slučaju Čiči. Netočni su i ostali podaci u sveži s nazivom i vremenom doseljenja, što če kasni je biti objašnjeno. Uz tu je natuknicu najavljena i natuknica "istroromunščina", ali kasniji svesci enciklopedije na slovenskom nisu objavljeni. Po reci enciklopedfjskih izdanja na hrvatskom je objavljen čitav niz turističkih vodiča, kalendara, polu-znanstvenih zbornika i časopisa te novinskih članaka u kojima se neistiniti podaci javijaju u sve večem broju i sve čudnijim kombinacijama. Tako se u najnovije vrijeme za Istrovlahe čak govori da su "etnolingvistička zajednica" iako nikavi dokazi ne potvrduju cla su etnička ili lingvistička. Hrvatskim je etnolozima jasno da ne može biti govora o etničkoj zajednici jer u Istrovlaha ne postoje ni osnovni elementi (posebna nošnja, glazba, narodna umjetnost i tradicijsko rukotvorstvo, usmeno stvara-laštvo i drugo) koji bi ih činili etničkom zajecinicom. Beogradski etnolog Patar Vlahovič netočno govori da su "etnička zajednica rumunskog jezika" i daje im pogrešni naziv "Istro-rumuni ili Ciči". Objašnjava da je njihov govor toliko različit od rumunjskog da ne pošto j i bilo kakva mogučnost medusobnog sporazumijevanja, te navodi pogrešne podatke o doseljenju, preuzete iz enci- klopedije3. Dakle, to je napisano godinu dana nakon što su hrvatski i rumunjski etnolog ustanovili da ne postoji nijedan elemenat koji ih čini etničkom zajednicom. ŠTO [E iSTINITO? U 19. st. u Žejanama i u više sela oko Čepičkog polja življelo je oko 1500 stanovnika koji su se služili hrvatskim jezikom čakavskog dijalekta i vlaškim govorom. Medutim, nije točno kada se kaže da su dvojezični jer nije riječ o dva jezika nego samo o jeclnom jeziku i jednom obiteljskom govoru. To bi savjesni lingvisti trebali razlikovati, Broj sela i stanovnika koji govore vlaškim govorom stalno se smanjuje, ali to nije nikakva specifičnost sela u kojima Žive Istrovlasi jer se jednako smanjuje broj stanovnika i u drugim seiima u unutrašnjosti Istre, a neka su i potpuno zamrla. Pored toga, i u seiima u kojima se zadržalo sta-novništvo, ne održava se stari čakavski dijalekt pa se stoga ne može očekivati da bi se održavao samo stari viaški govor. I čakavski dijalekt nestaje iz života jer se sve više prihvača hrvatski književni jezik. Do toga dolazi iz mnogih razloga: modernizacija života, nastajanje sadržaja nekadašnje agrafičke kulturne tradicije, pojačani kontakt s gradom, nestajanje seoskog folklora pred mladima prihvatljivim oblicima pop i druge glazbe, utjecaj sredstava javnog informiranja, utjecaj radnog mjesta, škole i slično. Kako su nestajali neki oblici življenja i privredivanja (ognjiste, ručna obrada u poljodjelstvu) nestale su iz upotrebe na stotine riječi. Jasno je da se drukčije pokazuju posljedice nestanka stotinjak riječi bogato g funclusa čakavskog dijalekta ili siromašnog vlaškog govora, a pogotovo stoga što je taj govor uglavnom bio vezan uz ovčarsivo i najprimitivnije oblike poljodjelstva. Pored svega, viaški je govor nesta-jao i stoga što su se mladi stidjeli izvan obitelji govoriti viaški jer su ga smatrali manje vrijednim. Stoga se dogada cla bolje govore viaški nevjeste koje su došle u novu kuču i naučile taj govor od mladoženjinih roditelja, nego što ga govori njihov sin. Bez obzira na sadašnje zamiranje viaški je govor i u prošlosti bio u rangu obiteljskog govora, bez svoje pismenosti i književnosti. Zbog siromaštva riječi njime se mogu samo "izražavati pojmovi mateiijalne kulture što označavaju život seoskog stanovniStva koje je stolječima zadržalo svoj način života..." a zahvaljujuči izoliranosti taj se "govor održavao do prvog jačeg prodora civilizacije tj. do uvodenja električne struje i televizije4 2 Enciklopedija Jugoslavije. Izdaja v slovenskem jeziku, sv. 'i, ČAT - DŽU, Zagreb 1987, str. 59-60. .5 Petar VLAHOVIČ, Narodi i siničke zajednice sveta. Beograd 1984, str. 156 r 157. 4 Bil), t. str. 15T. 100 ANNALES 6/'95 lasiu MillŒVIC: POST Oit (.1 ISTROSUMUN|î>, 'K). I Oh Tvrdnja lingvista da je to govor bez sposobnosti inovacija ne mora biti točna jer bi se inovacije mogle unositi i sada kao što su se unosiie u prostosti. Stalno su unošene nove riječi iz čakavskog dijaiekta ali i mnoge iz mletačkog dijaiekta. Upravo ti venecijanizmi omogučili su rumunjski m lingvistima još jednu nekorektnost jer i h sve nastoje proglasiti vlaškom baštinom. Vjerojatno je različito pnmanje inovacija utjecaio na nastajanje raziičitih obiteijskih govora, te se da nas teško mogu sporazumjevati stanovnici raziičitih seia, a posebno je velika razlika izmedu Žajana i sela oko Čepičkog polja. Zato se nikako ne može govoriti o jednom unitarnom govoru istroviaha. To je objektivno uočio samo jedan rumunjski istraživač koji je utvrdio da se radi o više dijaiekata, no nije bio do kraja objektivan kada nije priznao da je riječ o govorima a ne dija-iektima. Objektivniji su i skloniji istini sami stanovnici tih seia kada opčenito kažu da govore vtaški ili po našu, a onda dalje diferenc i raju: po žejanski, šušnjevski i novošanski. Seijacima tih sela, dakle, rumunjski i drugi nesa-vjesni znanstvenici nametnuli su nazive i obavijesti o postojanju nečega što u njihovoj tradiciji nije postojalo i što im nije pripadalo, iako im se to nastoji nametnuti, ipak su stariji do današnjih dana zadržali saznanja primljenja od predaka te kažu da su Vlasi (rjede prihvačaju i naziv Čiribirci) te da govore viaški, dok mladi radije kažu da su Istrorumunji ili čak Rurrtunji jer naziv Vlah smatraju pogrdnim. NEZNANSTVENi POSTU PCI I TUMAČENJA Kako se iskrivljuju cinjenice, najbolje se vidi na primjeru provodenja prvog podatka o vlaškom govoru. Codine 1698. Irineo de!ia Croce opisuje Čiče i kaže da se nazivaju Rumerima, da u njihovu govoru ima latinskih i slavenskih riječi i da je njihov govor viaški (... consimile a! Valacco} Što naš lingvist August Kovačec prevodi sa: "koji je siičan rumunjskom (valacco)5. U knjigama prvih istraživača nekoliko je puta zabitježen točan naziv. Tako Antonia Kovacs 1846. g. piše prilog: "Viaški i stari romanski jezik na Krkd' a češki istraživač K. Kadlec spominje termin "ValaSi" (Vlasi). Tek nakon intenzivnijeg istraživanja Rumunja iza 1918. g. počinje se izostavljati naziv Vlah. Tako S. Dagomar još 1924. g. spominje Vlahe i Moriake a S. Pujcariu od 1926. g. samo Istrorumunje. Ne razmisljajuci o potrebi iznošenja isiine i ne shvačajuči da iza tekstova ru-munjskih istraživača ne stoje samo znanstveni interesi, mnogi su naši znanstvenici prihvatili pogrešan naziv i ostale podatke. Koliko su to činiii bez razmišljanja, pokazuje činjenica da nisu uočavali ni najosnovniju grešku u nazivu seia, a ko ju sam jednom pri! i kom čuo čak od malog djeteta. Mnogi naši stručnjaci spominju "rumunjsko selo" u i stri (u novi je vrijeme za Peroj govore da je srpsko ili črnogorsko) a maiom je djetetu jasno da to može biti j edino istarsko selo u kome žive viaški, črnogorski ili drugi cioseljenici ili potomci doseljenika. Za širen je neistine što su ih iznosih rumunjski istraživači pogodovaia je činjenica što su u doba taii-janske okupacije Istre u nju mogli dolaziti rumunjski stručnjaci a hrvatskim je to bilo zabranjeno ili su to činiii tek u pojedinim slučajevima. Ipak, najvažniji uzrok za donošenje neistinitih poda-taka o Istroviasima dolazi otuda Sto nisu postojala interdisciplinarna ekipna istraživanja, nego su istraživali samo lingvisti koji su govor uzeli kao osnovni eiemenat etničke zajednice. Primjeri iz Švicarske, Austrije i mnogih zemalja svijeta pokazuju da jezik ima najmanju uiogu pri odredivanju etničke pripadnosti. Po red toga lingvisti nisu poznavali ni običaje u Rumunjskoj a kamoli u Istri, nisu mogli vršiti nikakva usporedivanja i onda im je bilo najjednostavnije reči da Istr oviasi tmaju "posebne običaje". Drugi, i bitan, uzrok je "kupovanje" informacija. Od više stanjih kazivača u selima oko Čepičkog polja čuli smo kao šaljivu anegdotu kako je rumunjski istraživač plačao kazivačima za svaku ispričanu priču i uz komentar: "Za više novca više muzike" neki su vještiji ljudi pričali priče ne samo iz svoga kraja nego i sve što su čuli po Istri, pa čak i u drugim krajevima. Kako se onda može vjerovati zabilježenim tekstovima i istim koju rumunjski istraživač donosi kao "cjelovit zapis usmenog stvaralaštva na ovom govoru"b. Poznato je da je u vlaškom stanovništvu na drugim područjima Balkana razvijen pripovijeclački dar. U Istri su Vlasi živjeli relativno izolirano i dalje od gradova pa su mogli zadržati taj dar, ako su ga ¡mali. Medutim, samo kada su "kupovane i plačane" onda su priče u njih i zabi-iježene. Kada su folkioristi iz zagrebaškog instituta za narodnu umjetnost tijekom 1952. i 1953. god i ne pr-kupijali gradu po Istri zabilježili su u drugim područjima Istre na tisuče priča, pjesama i drugih oblika usmenog stvaralaštva, a jedino u Istroviaha nisu zabilježili ni-jednu priču ili pjesmu koju se po motivu moglo pripisati iskijučivo njima. Siično je i s glazbom, nošnjom i običajima. Lingvisti i drugi stručnjaci govore o nekim vlaškim posebnostima koje terenska istraživanja nisu potvrcliia. jedini hrvatski etnolog koji je ¡straživao u Istri i u doba taiijanske okupacije, od. 1924-1933. g., jest Istranin lakov Mikac. 5 A.K., Rumunji u Istri, tstarska Danica 1983, Pazin 1 982, str. 1 30. 6 Siîj. I, str. 1 51 ANNALES 6/'95 JoyîpMItOViC: POSTOiE 11 ISTRORUMUN5I?. <19-S0f> Prikupljao je etnološko-folkiornu gradu po cijeloj Istri pa tako i u selirrta u kojima žive Istroviasi, o tome je objavio knjigu7 a da nije pronaiao nijednu vlasku specifičnost. Od 1963. g. započeto je prikupijanje podataka za izradu etnološkog atlasa. Na osnovi barem 3000 pitanja i potpitanja prikupijani su podaci u stotinjak lokaliteta na području Istre o svim oblicima seoskog života i gospodarstva. Gradu je prikupljalo desetine etnologa i nijedan nije otkrio bilo koji detalj po kome bi se Istroviasi razlikovali od ostalog istarskog stanovništva. Isti bi se rezultat dobio i analizom etnografskih predmeta u istarskim i drugim muzejima. Pa ipak, rumunjski je etnolog prilikom istraživanja 1983. g. nastojao mnoge opče istarske pojave označiti kao vlašku posebnost. Stične neargumentirane tvrdnje izložio je na elnoioškom savjetovanju u Portorožu, o čemu če biti govora pri završetku ovoga priloga. Čini se da rumunjski stručnjaci ne žele upoznati i potvrditi nijednu činjenicu koja Istroviahe povezuje s okolnim hrvatskim stanovništvom, nego jedi no traže posebnosti koje ih razi i ku ju kako bi istakii ulogu vlaškog elemenata u oblikovanju kulturne tradicije Istre, Hrvatske i Europe. Radu Flora to objasnjava težnjom da se od balkanskih Vlaha stvori nacionalno pitanje govoreči "naduvenim tonom o vitalnosti i ekspanziji svojih podanika na Balkanu'^. U isto vrijeme pisala je i jelka Ribarič-Radauš svoju doktorsku disertaciji.! o ženskoj nošnji u kojoj spominje vezu izmeclu karpatskog i istarskog područja. Nakon temeljite analize kroja i naziva pojedinih dijelova kaže da je "/ do sada nedovoljno razjasnjeno pitanje porijekla istrorumunjskog stanovništva", premda rumunjski stručnjaci smatraju da je sve jasno i uzimaju u obzir samo one argumente koji njima odgovarjaju. j. Ribarič-Radauš takoder konsiatira da su Rumunji potomci "dačkih pastira te rimskih osvajača i kolonista" pa bi bilo logično pretpostaviti da su današnji Rumunji nešto pre-uzeli od svojih preclaka. Opširnije to objasnjava: "Pod-ručje Karpata i današnje Rumunjske upravo je jedan od vjetrometina, gdje su se ukrštavali svi oni narodi koje su velike seobe pokrenule, mamila trgovina ili ratni pohodi. Tu su tragovi Hira, Skita, Sarmata, Grka i Rimljana......Uloga Slavena u formiranju rumunjskog naroda, njegova jezika, običaja i mnogih pojava u mate-rijalnoj kulturi znatna je, iako to rumunjski naučenjaci teško pr iz naju, a u svakom slučaju umanjuju. Ukoliko je i moraju registrirati, oni dopustaju več i upliv Slavena samo u onim kraievima, gdje se mogla razviti poljopri-vredna ekonomika, i za one djelatnosti i pojmovne komplekse, koji su u vezi s torri ekonomikam. Za one predjeie koji su vezani uz stočarstvo, kao sto je npr. Transilvanija, oni toga upliva ne priznaju." j. Ribarič-Raduš spominje i pisanje rumunjskog povjesničara jor-gea koji jeclini priznaje da je "geografska nomenklatura u Transilvaniji sigurno slavenska"]0. To dokazuje da rumunjski stručnjaci ne priznaju stvarni slavenski utjecaj u svojoj terminologiji, a s druge strane pokuiavaju svaki termin na drugim područjima proglasiti vlaškim, tj. rumunjskim. To sam uočio i prilikom zajedničkog istraživanja 1983. godine. Nekoliko smo puta culi naziv lokaliteta šaraje ili šeraje, koji je odmah 1. Vladutiu proglasio rumunjskim, a ja opče-istarskim. Potvrdu svoga stava našao sam kasnije u literaturi- Izraz serraglio znači ogradeni prostor a serrare zatvoriti. Viktor Božac objašnjava da taj izraz clolazi od kasnolatinskog i da "nalazimo ga u lat. dokumentima na području Veneta i u dijelu Istre koji je nekad bio pod mletačkom upravom. On uvijek označuje manje zatvo-rene šumske posjede pojedinih vlasnika1. Dakle, radi se o terminu koji je postojao pri je nepouzdanog podatka 0 dolasku Vlaha u IS. st. i to u područjima u koja nisu došli, pa ipak ga rumunjski etnolog pokušava pripisati rumunjskom utjecaju. IZMIŠLJANjE DOKAZA O GOSPODARSTVU Kao što je izmišljeno postajanje posebnih istrovlaških običaja, tako im pojedini opistvači pnptsuju 1 posebne oblike gospodarstva. Najčešče se pri tome, i to pogrešno, izjednačuje Istroviahe i Čiče, te im pri-pisuju karbunarstvo (proizvodnju drvenog ugljena) i ovčarstvo, iako je to postojalo u čitavoj Istri. Ocl prapovijesti pa do 17. st. drveni je ugljen bio jedino gorivo za topljenje metala pa je proizvodnja ugljena postojala u našim krajevima više od 2000 go-dina pri je dolaska Vlaha. Ta je vještina bila razvijena i u slavenskoj pradomovini. Kasnije je u Istri primjenjivan njemački način proizvodnje što su ga uveli saski rudari u srednjem vijeku. Uz njemački postoji: alpski, tali-janski i švedski način proizvodnje12, a ne postoji vlaški. Podaci iz literature i zapisi s terena pokazuju da su ugljen proizvodih stanovnici Čičarije a najmanje Že- 7 jakov MIKAC, SsVarska Skrinjica, Zagreb 1 977. 8 Radu FLORA, Prilog pitanju kasifikacije istrommunskog. U: južnoslovenski filohg XXV, Beograd 1961-T 962, str. 33iS 9 Jelka RIBARIČ, Ženska narodna nošnja na poiuotoku Istri. Disertacija. Zagreb i 966, str. 120 i 119. 10 Ista, str. 119 i 120. 11 Viktor BOŽAC, Topanimija katastarske opčine Marčana. U: Acta i Matica hrvatska, Pula 1994. str. 116. 12 Tehnička enciklopedija 2, Zagreb 1958, str. 676-677. 102 ANNALES 6/'95 Jnsip MILICE VIČ: POŠTO SE U ISTRORUMUNjl'. rt'!„i(K, janci, a tirne su se veoma rijetko bavifi Istroviasi oko Čepičkog polja dok više podataka postoji o proizvodnji u zapadnoj i južnoj Istri. Ni ovčarstvo se ne može pripisati samo Čičima, a još manje istrovlasima. Premda se od 19. st. u Istri naglo smanjuje broj ovaca, još uvijek ih je početkom 20. st. bilo preko 300.00013, a očiio je da nisu u tolikem broju pripadale samo Čičima. Uz pastire s brdovitog područja sjeverne Istre, koji su zimi dolazili u priobalna područja, postojali su pastiri koji su Ijeti iz tih područja od lazili u planine. Tako je bilo i u daljnoj prošlosti pa Miroslav Bertoša donosi poda tak iz 1609. g, o kretanju tih dviju vrsta stočara i o kradi na Krasu "5200 grla sitne stoke, vlasniitvo mletačkih podanika iz PuljStine, koja je prebivala na Ijetnim pasištlma"14. U novije se vrijeme pripisuje Istrovlasima, što pogrešno čini t jedan slovenski autor15, i jedan etnografski predmet, a to je cindra - tamburica na dvije žice. S više podataka dokazao sam da im se nikako ne može pripisati16 a najočitiji je dokaz što je Marko Marulič spominje u prvom izdanju Juclite 150"!. g,, dakle prije nego što su Vlasi došli u Istru izmdu 1510. i 1525, godine. NEPOUZDAN1 PODACI O IMENU f VREMENU DOSELJENfA Neki etnolozi več načinom pisanja naglašavaju razliku pa Vlah označava siarobalkanskog stočara kao pripadnika etničke zajednice, a vlah svakog pastira. U narodu pak postoji čitav niz tumačenja koja su uglavnom neprecizna i nepouzdana. Slično je bilo i u daljoj prošlosti, naročito u doba dolaska novih doseljenika u Istru od 13 do 17. stoiječa. U dokumentima se bilježe kao Vlah, Morlak i Čič, a ti se nazivi često daju svim doseijenicima bez obzira na vjeru i etničku pripadnost. Zbog te nepreciznosti u imenu nije moguče točno utvrditi ni vrijeme doseljenja istrovlaha, a pogotovo razlog doseljenja. U svakom slučaju, ako se zaista radilo o vlaškom življu, onda se ne može govoriti da su u Istru došli "bježeči pred Turcima". Oni su s Turcima dobro suradivali i pomagali jačenju turške vlasti, a za uzvrat Turci su im "vlaškim defterima" osigurali privilegije. Bogumil Hrabak kaže: "Vlasi su bili antifeudalni element navikao uz Turke na pljačku, fe se teško snalazio od kraja XVI. st. kad Turška više nije mogla da garantuje bogat plen, i kad je u samoj sultanovoj carevini došlo do socijalno-političkog ugnjetavanja dotad sbbodnih Vlaha."17. Ipak, i nakon gubljenja privilegija Vlasi nisu imali razloga da bježe pred Turcima. Ocllazili su s turskog na austrijski i mletački teritorij, ali su se i vračali na turški, pa Stjepan Pavičič na vod i da su se Vlasi iz Istre vračali u Pozrmanje, Bukovicu i Ravne kotare, te su kroz nekoliko desetlječa u tim područjima imali naziv "istarski Čičf i "lstraniaii. još jedan podatak upucuje da istroviasi nisu mogli doči u Istru bježeči pred Turcima, jer se privilegije ukidaju koncem 16, st. a istroviasi dolaze u Istru u njegovu početku. i j. Ribarič-Radauš smatra da dolazak Istrovlaha u Istru nikako nije vezan uz migracije što ih je izazvala provala Turaka te misli da se oni "u Istri nalaze znatno prije tog vremena."i9. Neki autori smatraju da su došli u 13. st, a neki spominju 14., a Stjepan Pavičič govori o Čičima i njihovu naseljevanju na području gornje Une 1522. g. a potom da na poziv mletačke vlasti dolaze u Istru. Dolaze "lakopokretni Čiči iz sjevernoga dijela Dimre, Svilaje i južnoga Velebita Stoga se kao vrijeme dolaska u Istru ne može odrediti samo jedna goclina ili jeclno stoljece nego se, vjerojatno, radi o dolasku više skupina u razdoblju od 13 do 17. stoiječa. Pri tome je bitno naglasi ti da oni nikako ne dolaze iz Banata ili Rumunjske, kako to žele prikazati rumunjski stručnjaci, nego dolaze iz šireg područja oko Dinare u kojem su živjeli več od 10. st. Več su tu bili miješani s ostalim pastirima te su več tada presta i i postojati kao etnička zajed niča. Legende o doseljenju koje su u novije vrijeme zabilježene nisu nikakav podatak ni o vremenu doseljenja a ni o mjestu iz kojeg su došli. S obzirom na način rada rumunjskih lingvista, može se pretpostaviti da su te legende "nastale" u vrijeme istraživanja iza 1924. g. bez obzira na to da li su ih seljaci izmislili radi pričanja za novac ili su ih svojim objašnjenjima "sugerirali" istraživači. U tim legendama spominje se dolazak prije pet stoiječa (a več se stotinjak godina taj broj ne mijenja), došle su dvije karavane u Žejane a pet u sela oko Čepičkog polja. Spominje se dolazak iz 13 Hrvoje ZLAT!Č, Obnova ovcarstva na istarskom krasu. U: Buzetskizbornik 4, Buzet: 1980, sir. 501. 14 Miroslav 8EROŽA, Pisma i poruke istarskih rektora, sv. 1, Zagreb 3 979, str. 38 i 199. 15 Dario MARUŠiČ, Pregled istrske ljudske glasbe. U: Zgodovinske vzporednice slovenske in hrvaške etnologije. Ljubljana 1987, str. 13:3. 16 Josip MU.tCFVIČ, istroviasi ili Čiribirci. U: jadranski zbornik 73, Pula-Rijeka 1989, str. 301 i 302. 17 Bogumil HRABAK. Neuspjelo naseljevanje KmipoCana na Kvarnem, u [stri i Dalmaciji 1614-1615. godine. U: Jadranski .zbornik 12, str. 367. 18 Stjepan PAVIČIČ, Seobe i naselja u Lici. U: Zbornik za narodni živor i običaje južnih Slavena 41, Zagreb 1962, str. 114, 19 Bilj. 9, str. 117. 20 Bilj. 18, str. 114 i 115. 103 ANNALES 6/'95 losip MiUŒVIC: POSTOIC Lt ISTRO RUMU NJI», flíMQd područja oko Morave, a nijedan pod a tak ne upočuje na to pori jeklo niti je vjerojatno da bi se u z ratove i poteškoče u torn vremenu takvo kretanje u kontinuiteti! moglo ostvariti. Legenda iz Žejana izgleda vjerojatnija jer se u njoj ne spominje zajednički dolazak s područja Morave nego se govori da su došlr prije sedam siolječa i nastanili se na brdu Sija, potom na Selistu a tek kasnije prešli na mjesto današnjeg sela. Medutim, čudno je da te legende nisu zabilježene prilikom istraživanja 1952. i 1953. g. iako je tada bi-Iježena i takva grada. Sumnju pojačavaju legende koje je zabilježio I. Vladutiu 1983. godi ne. U jednoj se govori kako je lokacija budučeg sela izabrana kao pogodila stoga što raste akacija, a po drugoj je jedan sfarac kušao zemlju i zaključio da je dobra za žito i travu za životinje. Te su obje legende poznate u više varijanti u raznim istrarskim mjestima. Maja Boškovič-Siulli žabi-Iježila ih je u Pamicima kraj Žminja i u Peroju, gdje pouzdano nisu došli Vlasi, pa kaže: "Bit če da je taj motiv donijela jedna od doseljeničkih grupa pa se zatim proširio po lstriK Sfoga zaključuje da nije "¡sključeno ni to da ova naša predaja potječe možda haš od Pero-jaca."2'1. Ne možemo isključiti mogučnost da je netko od Istrovlaha pročitao iz knjige ovu legendu, nekomu je pvepričao, te je kasnije prihvačena kao istrovlaska ili da je pričanjem dospjela iz nekoga drugog sela. Sumnja je pojačana tirne što su Žejane u području bukovih Suma a jedan je Sumar rekao da je mala vjerojatnost da je i u području oko Čepščkog polja u daljoj prošlosti akacija bila tako brojna da bi se uz nju moglo vezati postojanje jednog sela. VLADUTlUjEVi "DOKAZI" Kao etnolog nišam nikada pronašao a ni u etnoioskoj literaturi otkrio neke etnografske posebnosti u Istrovlaha. Ipak sam 1982. g. pristao da povežem u Žejane i sela oko Cepičkog polja mmunjskog etnologa dr. luna Viadutiuja. Več sam tada imao lose mišljenje o rumunjskim hngvistima, no (pogrešno) sam očekivao da čli biti zadovoljnimi suradnjom s etnologom i da če ta suradnja biti korisna za konačno utvrdivanje istine a ne za dalje provodenje rumtinjskih nekorektnih nastojanja. Nakon kratkog obilaska terena I. Vladiutiu je utvrdio da ne može ¡straživati na rumunjskom te je obečao da če proučiti stare dijalekte i pripremiti se za i straž i vanje. U Ijeto 1983. g. istraživanje je obavljeno na trosak Zavoda za povijesne i društvene znanosti HAZU iz Rijeke. Zavod je nabavio kasete a ja sam posudio svoj ka- setofon cla L Vladutiu ne mora pisati nego da ima razgovore. Obečao je da čemo nakon istraživanja presnimiti svu gradu i jednu kopiju pohraniti i u arhivu Zavoda u Rijeci, a drugu če ponijeti u svoju ustanovu u Rumunjskoj. Takoder je obečao razviti filmove koje mu je kupio riječki Zavod, izraditi fotografije i poslati jednu kopiju. Za zbornik: Problemi sjevernog Jadrana obečao je napisati dva priloga i poslati ih do kolovoza 1984. godine. Listopada 1983. g. posiao mi je pismo u ko jem uvodom zahvaljuje na pomoči i nada se da i ja smatram kao i on da su rezultati istraživanja "extrementa imper-tanta pour le science" = "izuzetno značajni za znanost"}'?). U pismu najavjuje slanje obečanih tekstova, te se nada da če istraživanje nastaviti u jesen 1984. godine. Nažalost, nijecino obečanje I. Vladutiu nije ostvario a čak za nastavak istraživanja nije pokazao interes. Medutim, na etnološkom savjetovanju u Portorožu u prosincu 1984. g. održao je referat pod naslovom: La situation ethnographique actuelle des Istroroumains" (Sadašnje etnološko stanje i sirom mu n j a). U diskusiji je dr. Milko Matičetov prigovorio nekim postavkama referata, a posebno navodenju legendi kao nepouzdanih dokaza. Bilo bi logično da je I. Vladutiu, pripremajuči referat za tiskanje, usvojio prigovor i barem malo pogledao u literaturu. jer, da je pročitao zapis M. Boškovič-Stuili o istarskim legendama, ne bi bez ikakve rezerve i opreznosti iznio svoj zapis. Naprotiv, i ostale postavke u objavljenem tekstu (a to je vjerojatno rumunjski način pisanja) ne spominju drugoga nego samo ističu Istro-vlahe. Več u prvo j rečenici autor ne postavlja pitanje postojanja etnografskih posebnosti nego od m ah naglašava da če iznijeti osnovne značajke toga stanja. Posljednjom rečenicom govori o največoj važnosti tih podataka--. Umjesto iserpne analize ovoga referata objavijenog na franeuskom, donosim dto slovenskog sažetka: Avtor podpira teorijo Ovida Densusianuja, da so istroromuni potomci veje Dakoromunov, ki se je iz prvotne domovine v Banatu postopoma selila proti zahodu Balkanskega polotoka in se po več stoletjih naselila v Istri... O nastanku posameznih vasi priča živo ustno izročilo. Zelo zanimiva je legenda, ki pravi, da so se Istroromuni tukaj naselili na begu pred Turki, kraj za ustanovitev vasi pa so izbrali tam, kjer so videli rasti samo akacije, češ da tam, kjer uspeva akacija, raste tudi kruh. Druga legenda pa pripoveduje o starcu, ki je vzel v usta prgišče prsti, ga pogoltnil, nato pa ostalim svetoval, naj tam ustanovijo vas, saj je ''zemlja dobra za 21 Maja BOŠKOViČ-STULLL istarske narodne priče, Zagreb 1969, str. 185, 120 i 121. 22 Ion VLADUTIU, ta situation ethnographique actuel I« des istroroumains. Zgodovinske vzporednice slovenske in hrvaške etnologije, Ljubljana 1987, str. 62-75. 104 ANNALES 6/'95 iosip MiUCFVlC: POSTOiE 11 ISTRORUMUNJi?, riO-iOf. kruh in travo za živino". Pri izbiri kraja so torej upoštevali plodnost zemlje za gojenje žitaric in njeno primernost za živinorejo, kar kaže na dolgo tradicijo stalne naseljenosti s poljedelstvom in živinorejo. V potrditev visoke stopnje razvoja obeh gospodarskih dejavnosti pri Istroromunih navaja avtor že zanimive upodobitve orodja z reliefov na različnih kamnitih objektih (nagrobniki, miza, okvir cerkvenega okna, plošča v hišnem zidu). Avor na koncu povzame, da je današnja etnološka podoba Istroromunov področje, kjer znanost lahko odkrije številna dragocena, še neznana dejstva o njihovem materialnem in duhovnem življenju, pa tudi o zgodovini Istre in jugovzhodne Evrope na splošno23. Taj je tekst objavljen nakon što sam predao u tisak svoj rad o Istrovlasima (spomenut uz bilj. 16) te nišam mogao dati svoj osvrt a i sada se zbog opsežnosti ne mogu analizirati sve netočnosti što ih donosi i. Viladutiu. Navodim samo jedan primjer: Kada smo ¡straži val i u Malim i Velim Munama, kazivači su izričito rekli da tamo nikada nisu živjeli Istrovlasi. To potvrduju i podaci iz literature. Pa ipak, L Vladuttu piše da je u tim selima broj Istrovlaba jako reduciran (str. 64), što bi značilo da ih i danas ima. Čemu služi takvo iznošenje nei strne? i dokazi koje autor iznosi zapravo ništa ne dokazuju. Tako spominje običaje uz rad. To je izuzetno bitan i opsežan ciklus o kome bi se moglo napisati stotine stranica. No, Viadutiu ne nalazi nijedan detalj koji je specifičan za Istrovlahe. jedino bilježi sličnost naziva duce marinda s rumunjskim. To označava nošenje hrane u polje radnicima iii pastirima, a to nije nikakva posebnost. Isto tako u opsežnim ciklusu svadbenih običaja jedino nalazi sličnost izraza fata. se marita (oženiti se) s nekim izrazima Banata i Rumunjske. Spominje nastajanje starinskih kuča (što se dogada u cijeloj Istri) te nastajanje kuče s baladurom pa bi se moglo zaključiti da je i to istrovlaška posebnost, a to nije točno jer su takve kuče postojale u cijeloj Istri. S obzirom na konfiguraciji! i tradiciju područja u kome žive Istrovlasi, čini se da takve kuče u prošlosti u njihovim selima i nisu postojale u večem broju. ZAKLjUČAK Mimo uobičajenog načina pisanja u ovom su etnološkem radu analizirane postavke i pristup drugih stručnjaka pri spominjanju etnografskih značajki. Razlog je tome sve češča pojava u novije vrijeme da se istrovlasima pripisuje značajke koje ne postoje i time u javnost iznose ne isti ne. Znanstveni radnici treba I i bi to zaustaviti. Iznošenje neistine može biti u interesu znanosti, ali se može pretpostaviti da to služi ideji o pravoslavju ocl Vladivostoka do Knina i ideji o iz-uzetnom doprinosu Rumunja kulturi ne samo u Istri nego i drugim europskim područjima. Ostvaruje se to i najnovijim izmisljanjem termina etnolingvistička za-jednica. Preko stanovite sličnost i govora želi se na-metnirti novi jezik i drugačija kulturna tradicija, jer, u novije se vrijeme nudi školovanje istrovlaške djece u Rumunjskoj ili dolazak rumunjskih učitelja u Istru. Time bi pravoslavni učitelji {da bi se pravoslavje širilo prema zapadu) trebali podučavati katoličku djecu i učiti ih rumunjskom koji im je strani jezik i koji ne razumiju. Istrovlasima je potrebna škola, ali na njihovom govoru kakav postoji i kakvoga su naslijedili. Tada bi se mogle javiti i inovacije a možda bi nastao i neki oblik folklornog stvaralaštva. Rezultati spomenutog etnološkog istraživanja iz 1983. g. potvrdili su znanstveno mišljenje tek malog broja naših stručnjaka i mogu se sažeti u sljedeče: 1. Rumunjski su stručnjaci do sada iznosi!i netočne podatke o Istrovlasima, a naši su nektritički prihvačali te podatke i pogrešnim interpretacijama stvaraii nove ne isti ne. 2. Ne postoje Istrorumunji, nego Istrovlasi, Čiribirci iN Rumeri. 3. Njihovi preči nisu došli iz Banata, Rumunjske ili područja oko Morave, nego su došli iz područja oko Dinare, gdje su živjeli od 10. stolječa. 4. Nisu istin¡te legende o njihovu doseljenju, a ni podaci o vremenu doseljenja u 16. st. nego su dolazii u više skupina od 13. do 1 7. st. i to ne sami nego zajedno s drugim doseljenic.ima. 5. Nisu Čiči jer nisu došli isključivo u Čičariju, a isto tako ni danas ne pripadaju Cičariji sela u kojima žive. 6. Istrovlasi nemaju poseban jezik niti dijalekt nego samo govor koji nije unitaran i koji se sastoji od više obiteljskih govora. Zbog toga se za Istrovlahe ne može reči da su dvojezični. 7. Nisu došli kao etnička zajednica jer su več u doba života na područjima oko Dinare izgubili svojstvo etničke zajednice. 8. Nemaju n ¡kak ve etnografske posebnosti u obi-čajima gospodarstva i etnografskim predmefima. 23 Isto, Povzetek. Današnja etnološka podoba istroromunov, str. 76 i 77. 105 ANNALES 6/'95 Iwip MlUCEViC: fOSTOiE U 1STRORUMUNÍI!. 'W- lOfe RIASSUNTO ll saggio Indica le numeróse inesattezze riguardanti gli istroromeni, a cominciare dal nome, dalle abitudini e dall'economia che ad essi vengono attribuiti nonostante non si tratti assolutamente di loro peculiaritá. Inoltre vengono loro atíribuite ínesistenti caratteristiche sia nel campo del la música che in quello degíi usi. Queste inesattezze sono riscontrabili anche in alcune opere pubblicate in Slovenia che trattano la parte slovena e quella croata dell'lstria. In molti autori la pubblicazione di questo tipo di dad denota la loro scarsa cura per quanío serillo o un approccio acritico ai da ti gia pubblicati, in altri casi invece non si tratta di un abbaglio scientifico ma piuttosto di una volontá precisa di distorcere i faüi al fine di ottenere determinati rísultati di natura política. Cid vale soprattutto per gli studiosi romeni che tacciono la realta e alterano i metodi di lavoro scientifico per soddisfare il pensiero político dell"'übermensch" dell'Est e della sua estensione aggressiva verso occidente. 106 ANNALES 6/l95 strokovno delo UDK 781.7(497.1 3 Istra) TiRLE, TIRLE KE ARMUNIKA SOPE.1 PRISPEVEK K SPOZNAVANJU GLASBENEGA IZROČLA iSTROROMUNOV S POUDARKOM NA DELU TEODORA BURADE IN PETRUA ¡ROAIEA Dario MARUŠIČ oitomuzikolog, 66320 Portorož, Strunjan 18, SLO ortomusicologo, 66320 Portorose, Strugnano 18, SLO IZVLEČEK Avtor podaja pregled glasbe krajev z istroromunskim prebivalstvom. Pri tem se poleg lastnih virov poslužuje predvsem del Petru a iroaiea in Teodora Burade, Osnovna ugotovitev je, da so danes Istroromuni le jezikovna skupina, a kljub temu predstavljajo eno od petih avtohtonih etničnih komponent Istre. Najpogosteje smatramo dosedanje etnomuzikološke raziskave v ¡stri kot dobro osnovo za nadaljnje delo. Posebno je dobrodošlo zajetno gradivo (večinoma sicer v rokopisu), ki obravnava pevsko izročilo. Ob previdnem pristopu z obvezno kritično distanco lahko v njenih splošnih obrisih tudi sintetiziramo istrsko glasbeno tradicijo. Ko se osredotočimo na mikroceloie (geografske, lingvistične, kulturološke), pa moramo nemalokrat marsikateri podatek ponovno pretehtati. Predvsem je pomanjkljiva prostorska kontinuiteta obstoječega gradiva. Po eni strani je to posledica nenačrtnega (oziroma slabo načrtovanega) terenskega dela, še v bližnji preteklosti prepuščenega posameznikom, po drugi strani pa tudi rezultat nacionalnih polarizacij narodopisja. Nikakor ni moč prezreti, da je do nedavnega velika večina raziskovalcev bila bolj obremenjena z "nacionalnostjo" gradiva kot z njegovo glasbeno pripadnostjo. Do prvega res načrtnega zbiranja gradiva je prišlo konec štiridesetih let2, a šele v šestdesetih letih opazimo prvi kvalitativni pomik od nacionalnega k antropološkemu z raziskavami Ivana ivančana, ki je v južni Istri z isto doslednostjo pristopil k tradicionalni glasbi tako Hrvatov kot Italijanov (izšlo: Istrski narodni plesovi. INU Zagreb 163). Takrat je bil namreč ( vsaj z jugoslovanske strani) dokončno rešen problem pripadnosti Istre in je sožitje med Slovenci, Hrvati in Italijani dobilo tudi svojo institucionalno digniteto. Iz tega konteksta pa sta izpadla tista dva istrska etnosa, ki nista bila subjekta v mednarodnih arbitrarnih igrah: perojski Črnogorci in Istroromuni. Prvi so bili kot Slovani znotraj splošne jugoslavizacije Istre ignoriram tako zaradi svoje maloštevilnosti kot zaradi nezadostnega etničnega izstopanja. Problem Istroromunov je vsekakor kompleksnejši. Prvenstveno so tu problematični osnovni kriteriji označevanja (ne določanja!) specifičnosti. Nacionalni lobiji humanističnih znanosti (ki so v določenem državnem nacionalno-političnem kontekstu edini merodajni), postavljajo lestvico vrednosti identitete, ki je v svojem 1 Zaradi lažjega čitanja izgovorjave istroromunščlne sem uporabil slovenski pravopis. Romunskega pa sem ohranil v citatih. 2 Skupina pod vodstvom Radosava Hrovatina je v dobro zasnovani akciji terenskega zapisovanja po celi Sloveniji prišla tudi v takratno cono B STO. Gradivo, ki je do danes ostalo v rokopisu, je še zmeraj najpopolnejše, kar imamo s tega območja. A to gradivo zajema le izročilo Stovencev, popolnoma pa so bili ignorira ni Italijani, takrat še dobra polovica prebivalstva. V bujskem delu cone B so na terenu bili hrvaški kolegi, kateri so se osredotočili samo na izročilo Hrvatov. Tu je še posebno očitna odsotnost antropološkega pristopa. Napogosteje so zapisovali prav v krajih, ki so bili dvonacionalni in dvokultumi, in vendar ni siedu o italijanskem izročilu, čeprav so jim biSi nemalokrat ¡informatorji prav pevci in godci, katerih repetoar je bil absolutno dvokulturni (npr. Vido Pucer Macul). 107 ANNALES 6/'95 Dwio MARUŠIČ: TIRIÈ, TIRIË KE ARMUNIKA SOPE..., 107-1 12 bistvu absolutno količinska. Priznavanje specifičnih identitet je torej odvisno od čim višjega zadovoljevanja kriterjev z arbitrarne lestvice. Ob pomanjkanju nacionalni politiki tako pomembne jasne "matične" (v našem primeru romunske) pripadnosti, se, jasno, ni mogel razviti koncept recipročnosti kot še vedno najuspešnejši element v mehanizmu javnega priznavanja specifičnosti. Romunsko zavzemanje za istroromunski problem ni nikoli imelo politične teže, tako za časa Avstroogrske monarhije kot za časa Italije. V obdobju Jugoslavije pa sploh ni bilo prisotno-5. Zaradi maloštevilnosti in margi-nalnosti ni bil nikoli razvit niti rezervni kriterij "nacio-nalno-trgovinske" subjekti vi tete. Najočitnejši parameter istroromunske specifičnosti je govor, različen od dakoromunskega (ki je postal romunski standardni jezik), a tudi od drugih vzhodnih romanskih jezikov. To je vsekakor zadosten pogoj za določitev istroromunov kot jezikovne skupine. Širše kulturno so Istroromuni težko ločljivi od svojih čakavskih sosedov in njihova akulturacija je morda bila v veliki meri končana še pred njihovim prihodom v Istro. Tudi njihova zavest o svoji posebnosti je bila le redkokdaj javno izražena, zavedajoč se morda, da bi ob tem bili prepuščeni samim sebi. Edino na popisih prebivalstva so se (ob deklarirani garanciji anonimnosti) s številčnimi nihanji redno pojavljali. VIRI ZA SPOZNAVANJE GLASBE ISTROROMUNOV O istroromunski glasbi imamo zelo malo gradiva. Zvočno gradivo ki, ga je snemal Renato Pernic se nahaja v arhivu Hrvatskega radia-radio postaje Pula. Dva posnetka sta tudi izšla na plošči Istra. Muzika i tradicija (RTB LPV-191). Oba sta bila posneta v 2e-janah na Čičariji. Pesmi iz raznih istroromunskih vasi je izdal Petru Iroaie (Asa cantat! Cantece populare istroromane. Cer-naufi 1936), a so razen dveh notografiranih primerov to le besedila. Tako je še danes s čisto glasbenega vidika najpopolnejše delo Teodora Burade (O Calatorte in Sotele Romanesti din Istria. Jest, 1896). Burada opisuje svoje potovanje v istroromunske vasi in nam med drugim poda za takratni čas dokaj strokoven pregled običajev, glasbil in plesa. 2e na prvi pogled se vidi, da so opisani svatbeni običaji ter običaji ob rojstvu in smrti pri Istroromunih enaki kot pri Hrvatih. Ob novem letu je predvsem v Žejanah v navadi ko-ledovanje (koledva). Koledniki zvonijo z zvonci in pokajo z bičem ter pevsko-recitativno voščijo uspešno leto. Tudi svatbeni običaji so splošno istrski in jih poznamo 2e od Valvasorja. Tako prosci pred nevestino hišo najavljajo: "Noi verifam intreba vostra poštena fet a dupe nostru fečor, se ve'či o da akurti bire, se ne, mergem rerttie" ("Mi smo prišli prosit vašo pošteno dekle za našega fanta, če nam jo daste, dobro, če ne gremo proč"). INSTRUMENTALNA GLASBA ISTROROMUNOV Burada nam sicer ne poda naziva skladbe, ki jo godci igrajo pred nevestino hišo ob njenem odhodu v cerkev, a iz opisa je jasno razvidno, da je ta tako po vlogi kot po napevu ista, kot je hrvaška pračenje ali speljivanje neviste. 1. notni primer i Nezanimanje Romunije je konec koncev razumljivo, ker Istroromuni ne spadajo v njen nacionalni korpus kot npr. vojvodinski in madžarski Romuni, kateri so del dakoromunskega etnosa, ki je ostal izven meja nacionalne države. Pri različnih ljudeh, ki so kolikor toliko seznanjeni s prisotnostjo Istroromunov (in tudi pri posameznih Istroromunih), je ta prisotnost vezana na mit o njihovem prihodu iz današnje Romunije. Šolska zgodovina, kar spomnimo se, je zelo reduktivrio postavljala sled: Miri, Rimljani in nato Slovani do današnjih dni. kar je enostavno pomenilo popolno asimilacijo prejšnjega. Nikjer ni bilo govora o na primer kontinuiteti ilirske glasbene tradicije. Se danes ohranjene v dinarskem dvoglasju. Tudi o romanski jezikovni kontinuiteti Balkana nismo ničesar izvedeli. Tako se je predbeneški romanski dalmaiski govor ohrani! na Krku do konca prejšnjega stoletja. Drugi ostanki romanskih govorov so razen v Romuniji (ter Vojvodini in Madžarski) Se danes ohranjeni v Makedoniji (Kruševo), Bolgariji (Meglensko območje), Grčiji (Eptr), Srbiji (Hornolje, okolica Negolirta). Romanski govori so bili prisotni tudi v Bosni vsaj do prihoda Turkov, ko se je del romansko govorečega prebivalstva asimiliral, drugi pa umaknil na zahod in prišel do Krka (tu ne smemo zamenjavati tega prebivalstva z omenjenim daimatsko govorečim), Istre in vasi na Tržaškem krasu. V sami Istri se je to prebivalstvo, ki ga strokovno imenujemo Istroromuni, ohranilo kot jezikovna skupina do danes. 108 ANNALES 6/'95 Darío MARUSrC: TíRLt. T1RI.È KE ARMUNÎKA SOPÉ..., 107-11 2 Nato godci igrajo med potjo do cerkve, m Od istroromunskih plesov Burada opisuje kolumbaro in ga primerja s kolom (rom. hora), a po svojih estetskih kriterijih smatra, da so koraki fara ordine {brez reda). Enako meni tudi o drugem plesu sub pičore (pod noge). Kar je posebno dragoceno, kljub očimi netočnosti pri postavitvi predznakov, a jasno razumljivi metodični zgradbi, so transkripcije glasbene spremljave. To so ob prejšnjih treh primerih prve objavljene transkripcije godbe sope! in dud. Kolumbaro 2. notni primer in po poroki na poti od cerkve do ženinove hiše.Ta skladba je znana kot mantinjada (idem hrv.). notni primer Ob smrti je običaj naricartja. Ta navada se je v ¡stri ohranila do danes in je to naloga žena (matere, žene, hčere). Če pri hiši ni ženske, ki bi mogla opraviti to nalogo, pokličejo eno ali več sovaščank, ki izmenoma na osnovnem melodičnem obrazcu improvizirajo naricaljke, kot npr: Me filja, a tire ra murit. Sirota jo dupa tire, Če voi face, ke nu te voi veči vede. to sam sirota, n'am niči ur in lume neko Domnul. Nu va ma čire purta apa, če voi akmu fače. Čire me-ar žuta? (Hčerka moja, umrla si. Sirota jaz zaradi tebe, kaj naj naredim, ker te ne bom več videla. Sem sirota, nič več nimam na svetu razen Boga. Nihče mi več ne bo nosil vode, kaj naj sedaj naredim? Kdo mi bo pomagal?) 4. notni primer Sub pičore 33S ïîï 5. notni primer Pri svojih terenskih raziskavah sem od informatorjev dobil le podatek o kolumbaru, za katerega so trdili, da je isti kot balun, medtem ko se plesa sub pičore ni nihče spominjal. Ples s hrvaškim nazivom pod noge poznamo iz Raklja, isti naziv pa ima tudi ena od figur pri balunu iz vasi Hrboki. V Munah je bi! sicer brez podrobnejšega opisa zabeležen ples nogu va nogu, sam podatek pa je zanimiv, ker so Mune vas v neposredni bližini Žejan. 109 ANNALES 6/'95 Dmo MARUŠIČ:TlRli. TIRIÍ KÉ A RM UNI KA SOPÉ..., 107-1 S 2 V slovarju, ki ga je izda! Ion Maiorescu (itinerat in Istria ji vocabular istriano- roman. Bucurejti, 1900), je omenjen tudi ples invertei z razlago: " jocui cu in-vertitul (ples z obračanjem). Obračanje je tudi ena od figur baluna, tako da lahko domnevamo, da sta invertet in sub pičore morda le figuri istega plesa. Kot navaja Mano Kameri Cossar (I baili de! popolo istriano nei primi decenni del novecento. Paggine istri-ane, V, 1955, sir. 29- 33), je bilo 22. 7. 1934 v Portorožu folklorno srečanje, kjer je nastopila tudi skupina iz Šušnjevice s plesom la drumena ob spremljavi meha. Kljub najboljši volji nisem niti s pomočjo Šušnjevcev uspel razvozlati za kateri ples gre. GLASBILA Danes v tradicionalnem kontekstu plešejo le še v Žejanah. Žejansko polko spremlja godec na dvostrunsko tamburico, ki je v Istri posebnost Cičarije. V Žejanah jo imenujejo cindra in nanjo trzajo s strehuljo (dobesedno: lopatica). Ena od variant stalne melodije je sledeča: 6. notni primer. Izvaja Tone Sankovič V poglavju o glasbilih Buracla dokaj precizno opiše dude, sopele in dvojnice. Dude (folele) imajo dvojno piščal s šestimi luknjicami na desni in tremi na levi strani. Piščal imenujejo mišnicele, cev, v katero se piha pa garličul. Zanimivo je, da je razpored luknjic na tej piščal! edinstven v Istri (giej skico). ® @ 49 O • • ® & ® • • • • $ @ ® ® A B A: običajna razvrstitev luknjic pri istrskih dudah. B: razvrstitev luknjic pri istroromunskih dudah. O glasbilih supeiele, pravilno navaja, da sta podobni oboi, za razliko od drugih tedanjih in še poznejših piscev, ki sopele nerazumljivo vedno primerjajo s klarinetom. Velika sópela je dolga 70 centimetrov in ima Šest luknjic. Mala meri v dolžino 50 centimetrov in ima tudi šest luknjic. Pri obeh je trsteni jeziček piska. Sopele uporabljajo le Istroromuni pod Učko, medtem ko Zejanci igrajo na šurie (dvojnice). Vsa opisana glasbila je B urad a dobil in jih podaril bukareštanskemu muzeju, tako da lahko verjamemo verodostojnosti njegovih opisov. Avtor poglavje zaključi s stavkom: ''Alte instrumente de música afara de aeeste, nu am vedut la locutorii romani din istria (Drugih glasbil razen teh v istrskih romunskih vaseh nisem videl)". Ob tej ugotovitvi nas posebno čudi odsotnost že omenjene cindre. V Maio-reskujevem slovarju najdemo citer tolmačeno kot piščal iz Žejan, kjer jo imenujejo še pisk in šurii. Tudi josif Popovici (Diaiectele romine. Halle, 1909) omenja cite-re kot piščal. Če opustimo malo verjetno možnost, da vsi trije avtorji enostavno niso imeli priložnosti se v Žejanah srečati z dvostrunsko tamburico, lahko odsotnost glasbila tolmačimo le kot dejansko neuporabo le-lega do začetka našega stoletja. To bi pomenilo, da so ¡o Istroromuni pozneje prevzeli od svojih hrvaških --osedov ter jo poimenovali z že obstoječim nazivom, ki je nanašal na morda edini tip glasbenega instrumenta, ki so ga uporabljali v vasi. To je sicer pogosta praksa pri ljudski terminologiji, ko imajo različna glasbila isto ime in, da isto glasbilo imenujejo različno4. GLASBENA PLAT PEVSKEGA IZROČILA O glasbeni plati pevskega izročila območja pod Učko (tudi hrvaških vasi) vemo zelo malo. Sam sem večkrat raziskoval na tem terenu, a nisem uspel zabeležiti nič pomembnejšega. Večina ¡¡informatorjev se ne spominja niti fragmentov pesmi in le nekateri starejši bi znali potrditi, da se je nekoč pelo "kot Labinjani". In vendar je že tak osnovni podatek morda potrditev, da je pevsko izročilo bilo po vsej verjetnosti (razen jezikovno) identično pri Istroromursih in Hrvatih. Analiza besedil ter ostali glasbeni repertoar nam to vsekakor potrjujejo. Tudi za Žejane, velja da je glasbena podoba njihovih pesmi (z nekaterimi lokalnimi specifičnostmi) enaka kot po celi Čičariji. A tu je izročilo še zmeraj 4 V Brestu so guste tako orglice kot glavnik in papir. Po mnogih krajih severne Istre je piščal vsako pihalo. Tudi v označevanju igranja lahko pride do nesporazumov. Po severozahodni istci je piskanje igranje na katerokoli glasbilo ("piska na vjufin in kitaro"), medtem ko je v srednji Istri ista dejavnost označena kot. sopet, čeprav bi ta termin bil logičen prav kot piskat k v zvezi s pihali. 110 ANNALES 6/'95 OsiTO MARUSiC: TIRll. TtRIÈ KE ARMUNIKA SOPÉ.. . I07-Î12 živo, tako da imamo opravka z dejstvi. Petje Čičarije v etnomu-zikologiji označujemo kot bugarjenje5- po najbolj razširjenem ljudskem terminu za ta tip petja (druga, redkejša, naziva, ki sem ju zabeležil, sta po starinsko in rta dugo). Ta stil se razlikuje (sicer ne radikalno) od petja ostale Istre. Bliže je pevski tradiciji Cresa in Krka (starinska nota), vzporednice pa najdemo v Liki, Dalmatinski Zagori, predvsem pa v Baniji in zahodni Bosni. Nekatere zabelezene pesmi iz Bele krajine tudi spadajo v ta kontekst. Žarišče tega stila je vsekakor dinarsko (glej 3. opombo). Žejanci svoje pesmi pojejo bodisi v skupinskem dvo-glasju, 7. notni primer, izvaja skupina moških bodisi ob spremljavi cindre. Sto- nos-ku to ; prt go- vor. 1 8. notni primer. Izvaja Toni Sankovič TEKSTOVNA PLAT PESMI Tekstovno imajo, kot že omenjeno, istroromunske pesmi pogosto zelo konkretne stične točke s pesmimi Hrvatov, a vsekakor najdemo tudi nekatere originalne prvine. Naslednji primeri so vzeti iz dela Iroaiea. 1. Fetica mušata rožile berit a. Mladiču a verit si av o zbudit: -Skol te, feto, skol te, rozile ti a uvenit, karle tu ai naberit. -Neka, neka uveni! Aie oi naberi. -Si mladiču s'a nšurat, karle l'ai ljubit. -Neka, neka se nšura! Prostu lui a fost. Dela mire ot prost i t, d i la Dom nu sprokolnit. Vedru čer a zagirmit si a je učis. S Etimologija naziva bugarjenje je Se vedno nejasna. Verjetno je izključena zveza z Bolgari. Ob raznih razlagali je še najbolj verodostojna tista, kt ta termin povezuje s petjem bugarStic v svojevrstni antitezi, ki postavlja na eno stran tekstovno plat bugarštic kot pesmi dolgega verza, na drugi pa sam način petja v nestalnem ritmu z obilo vokalizacije. A tudi ta teorija ne rešuje etimološkega problema. 111 ANNALES 6/'95 Darío MARUŠtČ: T1RLF. T1RIÈ K£ ARMUWÍKA SOPÉ. , SOV-! 1 2 {Lepa deklica je rože brala. Prišel je mladenič in jo zbudil. Vstani deklica, vstani, rože so ti ovenele, tiste, ki si jih nabrala. Naj ovenejoi Druge bom nabrala. Mladenič, ki si ga ljubila, se je oženil. Naj se je oženil! Prosto naj mu bo. Od mene oproščen, od boga preklet. Vedro nebo je zagrmelo in ga je ubilo.) 2. Mušata feta rožice beril a, katra frajeru mislit a. Frajeru verit a e o pozdravit a. Lu frajeru bukelu regaleit a. {Lepa deklica je rože brala, na fanta mislila. Fant je prišel, jo pozdravil, Fantu je šopek darovala.) 3. Mušata rožica de radiči, nu me lasu de mladiči. Mušata rožica de kumpir, frajeru nu'm daje mir. Mušata rožica de salata, kmoče a me frajer misle la ata. (Lepi radičev cvet, ne pustim se fantom. Lepi krompirjev cvet, fant mi ne da miru. Lep solatin cvet, sedaj moj fant misli na drugo.) 4. N'ari frike niš de mire, se la soldat me robire. lo musat t'oi pisei, pisma te va veseleč {Ne boj se za mene, če me poberejo za vojaka. Lepo ti bom pisal, pisma te bodo veselila.) 5. Štelica je žalosna kara pre mire svite. Ši žalosna va tôt fi; jo i planže, ja va sviti. (Zvezdica, ki zame blešči, je žalostna. In mora biti žalostna, jaz jočem, ona bo bleščala.) 6. Mažrana s'a zelenit, Fetele s'a veselit. Mažrana !v ovenit, fetele s'a žalostit. (Majaron se zeleni, dekle se veseli. Majaron je ovenei, dekle se žalosti.) ZAKLJUČEK Že dolgo je istroromunska identiteta predvsem stvar posameznikov, nemalokrat samo družinska zadeva, A vendar še zmeraj živi, torej je sprenevedanje o njenem obstoju naravnost apologija asimilacije. Ker je politična volja centralističnih držav težko premakljiva iz svojega etnoceniristicnega samozadovoljstva, je težko pričakovati, da bi se v kratkem lahko karkoli spremenilo na političnem planu. Zato lahko le razumniki, vsaj v minimalni meri, pripomorejo k realnem slikanju istrske podobe avtohtonosti, v katero ob Slovencih, Hrvatih in Italijanih vsekakor spadajo še perojski Črnogorci in Istroromuni. RÍASSUNTO L'autoie ¡Ilustra la música delle localité ahítate dagli istroromerii. Per farlo, rícorre a fond proprie, soprattutto all'opera di Petru Iroaie e Teodor Burada. La conclusione fondamentale è che gli istroromeni sono oggi soltanto un gruppo lingüístico, ma che tuttavia rappresentano una delle cinque componenti efn/c/)e autoctone dell'lstria. 112 PROMET iN EKONOMIJA* * Gradivo zbral mag. Iztok Ostan. ANNALES 6/'95 izvirno znanstveno delo UDK 656.1 (450:497.12) POTNiŠKi PROMET NA MEJI Z ¡TALIJO Iztok OSTAN mag., višji predavatelj, Visoka pomorska in prometna šola, 66320 Portorož, Pot pomorščakov 4, SLO mag., sen i o r lector, Dipartimento mari trimo e det transporti Pirano, Univereita di Lubiana, 66320 Portorose, Via dei marittimi 4, SLO IZVLEČEK V prvem delu članka so predstavljeni rezultati štetja cestnega prometa na 9 mednarodnih mejnih prehodih med Slovenijo in Italijo v obdobju ?982-1992. Drugi del članka je namenjen analizi potniškega prometa med provinco Trst in Slovenijo na dan /5.6. 1 993, ki je bila opravljena na osnovi štetja prometa na vseh mejnih prehodih, in intervjujev voznikov na treh glavnih mednarodnih prehodih s to provinco. Evidentirane so bile konične ure na posameznih mejnih prehodih, poreklo potovanj in območje v tržaški provinci, v katero so vozniki namenjeni, ter pogostnost in namen potovanj. V letu 1993 je bila opravljena raziskava, ki se je nanašala na cestni promet na mejnih prehodih med Slovenijo in Itaiijo. Opravila jo je Visoka pomorska in prometna šola Piran po naročilu Inštituta IST1EE (istituto per lo Studio dei Trasportí nelf'lntegrazione Economica Europea) Univerze v Trstu1. Študija je predstavljala segment raziskovanj, ki jih je opravil inštitut 1STIEE pri pripravi piana javnega potniškega prometa province Trst in piana prometa regije Furlanija julijska Krajina2. V tem prispevku bom sintetično predstavi! tisti del študije, ki se nanaša na potniški promet, Po uvodnem metodološkem pojasnilu se bomo zadržali najprej pri podatkih o prometu na vseh glavnih prehodih med Furlanijo julijsko Krajino in Slovenijo, nato pa nekoliko obširjeje še pri prometu med provinco Trst in Slovenijo, saj je pretežni del raziskave obravnaval prav to tematiko. 1. METODOLOGIJA ZBIRANJA PODATKOV O PROMETU Za omenjeno raziskavo smo pridobili podatke o pro- metu, ki se nanašajo na pretekla leta, od Republiške uprave za ceste Ministrstva za promet in zveze Republike Slovenije, za tekoče obdobje pa na osnovi neposrednega zbiranja podatkov. Glavna načina zbiranja podatkov, ki jih uporablja Republiška uprava za ceste, sta štetje prometa in intervjuji voznikov. Sistematično štetje prometa poteka v Sloveniji že od leta 1954. V zadnjih letih uporabljajo predvsem mehanske števce, ki so nameščeni na mejnih prehodih z večjim prometom in na nekaterih karakterističnih odsekih cestnega omrežja. Poleg tega izvajajo tudi ročno štetje, vendar ne vsako leto na celotnem cestnem omrežju (petletni ciklusi). Tretji način zbiranja podatkov pa temelji na avtocestnih kartončkih3. Štetje prometa ne more dati podatkov o namembnem kraju potovanja in kraju, od koder vozilo prihaja, prav tako ne podatkov o namenu in pogostnosti potovanja ipd. Za pridobitev teh informacij je potrebno inter-vjuvati voznike. Republiška uprava za ceste izvaja občasne intervjuje voznikov na mejnih prehodih. Z njimi 1 Glej: Ostan. i- et ai; II traffico al confine tra I'Italia e I a Slovenia: poročilo o raziskavi. - izvajalec: Portorož: Visoka pomorska in prometna šola Piran, Univerza v Ljubljani; naročnik: Trst: ISTIEE, Universtfa degli Síudi di Trieste, 1993. 2 Glej; Piano del trasporto pubbiico della provincia di Trieste, - Trieste: isíituto per lo Studio de i Trasportí netl'iníegnizione Economica Europea, 1993; Piano territoriale regionale generale: settore trasportí. - Trieste: istítuto per lo Studio dei Trasportí nell'lntegrazione Economica Europea. 1993. 3 Promet 90: povzetek: Podatki ü štetju prometa na magistralnih in regionalnih cestah v republiki Sloveniji. - Ljubljana: Republiška uprava za ceste, 1991, str. 7, 8. 115 ANNALES 6/'95 Iztok 05TAN: POTNfŠKI PROMET NAME)] Z ITALIIO, 115-120 poskuša ugotoviti lastnosti potniškega prometa v poletnih turističnih konicah. V naši raziskavi se nismo mogli opirati le na že zbrane podatke, ki nam jih je posredovala uprava za ceste. Za pripravo plana potniškega prometa province Trst, katerega del je bila ta študija, smo mestoma namreč potrebovali drugačen tip podatkov, kot jih zbirajo raziskovalci Republike Slovenije v svojih rednih raziskavah. Za planiranje rednega mestnega potniškega prometa ne ustrezajo podatki iz obdobij turističnih pro-methih konic, pač pa predvsem redni dnevni promet, ki je namenjen v samo mesto. Poleg tega je bilo potrebno ugotoviti, v kateri predel tržaške province so potniki namenjeni in kako pogosto potujejo tja, kar seveda ni bil namen predhodnih raziskav, ki jih je izvajala Slovenija. Zato smo morali organizirati samostojno zbiranje podatkov na meji. Izvedli smo ga v torek, IS.junija 1993. Štetje prometa je potekalo ves dan. Podatke o številu vozil so nam za vsak mejni prehod med Slovenijo in provinco Trst posredovali organi obmejne policije in carine, ki te podatke redno zbirajo.* Poleg tega pa smo na treh glavnih mejnih prehodih izvedli intervjuje z vozniki. Na mejnem prehodu Škofije je zbiranje potekalo od 6.00 do 18.00 ure na prehodih Krvavi potok in Fernetiči pa od 6.30 do 10.00 ure. Intervjuvali smo voznike v avtomobilih s slovensko registracijo na izhodu iz Slovenije. Vzorec je zajel 1.153 voznikov, kar je 63,9% vse preučevanih voznikov. Metodologijo intervjujev smo, ob upoštevanju specifičnih ciljev raziskave, poskušali v čim večji meri uskladiti z metodologijo, ki se redno uporablja v Sloveniji, in tako omogočili primerljivost rezultatov. Poleg tega pa smo, kot rečeno, analizirali tudi že zbrane podatke o prometu na meji z Italijo v preteklem desetletju. 2. PROMET NA GLAVNIH MEJNIH PREHODIH MED SLOVENIJO IN ITALIJO V PRETEKLEM DESETLETJU V raziskavi smo analizirali rezultate štetij prometa za obdobje 1982-1992. Gre za podatke o letnih povprečjih dnevnega števila vozil na 9 mednarodnih mejnih prehodih rned Slovenijo in Italijo (Lazaret, Škofije, Krvavi potok, Fernetiči, Lipica, Vrtojba, Rožna dolina, Predel, Rateče). Analiza rezultatov tega štetja kaže na znatno rast prometa v osemdesetih letih (v povprečju 8% letno v obdobju 1982-1990). Problemi politične nestabilnosti v deželah bivše Jugoslavije so povzročili zmanjšanje prometa v letu 1991 in znantno povečanje v letu 1992. Več kot 95% prometa predstavlja potniški promet. V letih 1982-1990 je tovorni promet naraščal po višji stopnji kot potniški (tovorni 10,7% letno, potniški pa 7,8%). Kljub temu se razmerje med obsegom obeh tipov prometa ni bistveno spremenilo. Avtomobilski promet predstavlja skoraj celoto potniškega prometa (več kot 98% v letu 1991). Natančnejši podatki o prometu na teh mejnih prehodih v posameznih letih so prikazani v spodnji tabeli. - število vozil Leto Skupno Potniški promet Tovorni promet 1982 18055 1 7432 623 1983 - - - 1984 17580 16861 719 1985 20248 1 9289 759 1986 - - - 1987 26931 25983 948 1988 28571 27589 982 1989 31233 30126 1107 1990 33371 31964 1407 1991 28798 27573 1225 1992 - - - Tabela 1: Letno povprečje dnevnega števila vozil na 9 mednarodnih mejnih prehodih med Slovenijo in Italijo v obdobju 1982-1992. V letu 1990 je prešlo dnevno v povprečju 3708 vozil čez posamičen prehod. Največji promet je bil na mejnem prehodu Škofije (9526 vozil dnevno v letu 1990); sledijo mu mejni prehodi Fernetiči (6543), Rožna dolina (5469) m Krvavi potok (4549). Mejni prehodi se razlikujejo med seboj tudi po strukturi in stopnji rasti prometa. Mejni prehod Vrtojba prednjači pred drugimi prehodi po stopnji rasti prometa, v preteklem desetletju pa tudi po deležu tovornih vozil (več kot 10% prometa). Desetletno dinamiko prometa si za posamezne prehode lahko ogledamo na spodnjih dveh slikah. irrtvi LO vrtj 11 IS82 1883 I® ¡985 198« I5H7 Î98S :9B8 IS90 IW 1332 Slika 1: Promet na mejnih prehodih med Slovenijo in provincama Gorica in Videm v obdobju 1982-1992. 116 ANNALES 6/'95 Iztok OSTAN: POTNIŠKI PROMET NA MEH Z ITALIJO, 1 I 5-1 20 6TEVI1.0 VCSiit 0 .....1- '"f-nil.....Ti "t 'Wimiii'Mir Ti I 'I , ¿niiHm J \m tsea m istas iw isav 193« isis) irao mi 199? Na vseh mejnih prehodih so bila v večini vozila z neslovensko registracijo, kar velja še posebej za mejni prehod Krvavi potok. Na tem mejnem prehodu je bilo neslovenskih vozil kar 87% {večinoma s hrvaško registracijo), kar lahko pojasnimo 2 dejstvom, da je omenjeni mejni prehod na glavnem prometnem koridorju med Trstom ter Reko in Dalmacijo, v slovenskem zaledju tega prehoda pa ni velikih urbanih središč. Obmejne carinske in policijske službe so zabeležile ta dan prehod 160 avtobusov; večina teh vozil je šla skozi mejne prehode koprskega območja. 3.2. Časovna razporeditev dnevnega prometa Slika 2: Promet na mejnih prehodih med Slovenijo in provinco Trst v obdobju 1982-1992. 3. PROMET NA MEJNIH PREHODIH S PROVINCO TRST - PODATKI ZA 15. JUNIJ 1993 3.1. Obseg prometa Da bi ugotovili celoten obseg potniškega prometa na mejnih prehodih med tržaško provinco in Slovenijo, smo raziskovalci preučili predvsem podatke, ki sta jim jih posredovali carinarnici Koper in Sežana. Kot rečeno, gre za podatke, ki so jih zbrali obmejni organi na dan 15.6,1993. Tega dne je prešlo mejo približno 35.000 vozil, od tega sta vhodni in izhodni promet približno enaka. Pretežni del prometa se je odvijal na mejnih prehodih na območju koprske cone (51%). Sledijo jim mejni prehodi sežanskega območja in nato mejni prehod Krvavi potok. V spodnji tabeli so prikazani podatki za posamezne prehode: Število vozit Deleži Skupno cona Sežana - Fernetiči - Lipica - drugi prehodi v sežanski coni 5585 2850 1525 1210 31,8% 16,2% 8,7% 6,9% Krvavi potok 3070 1 7,5% Skupno cona Koper - Škofije - Plavje - Lazaret - drugi prehodi v koprski coni 8913 5196 1890 1237 590 50,7% 29,6% 10,8% 7,0% 3,3% Skupaj 17.568 100,0% Kot rečeno, so raziskovalci istega dne (1 5.junij 1993) opravili na mejnih prehodih Škofije, Krvavi potok in Pesek tudi štetje avtomobilov in intervjuje voznikov avtomobilov s slovensko registracijo na izhodu iz Slovenije. Cilj tega štetja je bil med drugim izluščiti jutranja konična obdobja. Skupni podatki za vse tri mejne prehode kažejo, da je promet najbolj intenziven med 7.00 in 9.00 uro. Vendar pa natančnejša analiza pokaže, da obstajajo precejšnje razlike med prometnima konicama slovenskega in hrvaškega prometa; hrvaški se pojavi kasneje in bolj intenzivno. ftteviLC vali 280 rps 240$ 200 1 i 60 II: Tabela 2: Potniški promet v izhodu iz Slovenije na mejnih prehodih s provinco Trst dne 15.6.1993. Slika 3: Časovna razporeditev jutranjega prometa na izhodu iz Slovenije - skupni podatki za mejne prehode Škofije, Krvavi potok in Fernetiči po tipih registracije avtomobilov na dan 15.6.1993. Te razlike se odražajo tudi v časovni razporeditvi prometa na posameznih mejnih prehodih. Mejna prehoda Škofije in Krvavi potok sta si precej podobna po jutranjih koničnih obdobjih, saj se pri obeh pojavlja prometna konica zaradi prehodov avtomobilov hrvaške registracije (med 7.30 in 9.00 na Škofijah in med 8.30 in 9.30 v Krvavem potoku). Pri obeh je konično obdobje prometa slovenskih avtomobilov v času pred 7.30, kar je vidno tudi v grafikonih. 117 ANNALES 6/'95 laok OSTAN: POTNIŠKI PROMET NA MEH Z 1TAUSO, 115-120 Slika 4; Časovna razporeditev jutranjega prometa na izhodu iz Slovenije na mejnem prehodu Škofije po tipih registracije avtomobilov (15.6.1993). Slika 5: Časovna razporeditev jutranjega prometa na izhodu iz Slovenije na mejnem prehodu Krvavi potok po tipih registracije avtomobilov (15.6.1993). Na Fernetičih je promet' hrvaških avtomobilov bistveno nižji oc) prometa slovenskih in nima izrazitih minimumov in maksimumov. SLO Ker so bili v raziskavo vključeni le slovenski vozniki, ni možno z gotovostjo pojasniti razlik v časovni distribuciji prometa slovenskih in hrvaških vozil. Domnevamo pa lahko, da je distribucija pogojena predvsem z razlikami v namenih potovanj Slovencev in Hrvatov ter morda z razlikami v namembnem kraju potovanj, njihovi pogostnosti itd. Seveda bi bilo potrebno te domneve preveriti z nadaljnjimi raziskavami, saj odgovori na ta vprašanja presegajo okvire pričujoče študije. 3.3. Od kod prihajajo potniki in kam so namenjeni Večina Slovencev, ki so namenjeni v Italijo, prihaja pretežno z obmejnih območij. Avtomobili s koprske, sežanske in kozinske cone so predstavljali 52% slovenskih vozil. Če tem prištejemo vozila, prihajajoča iz notranjosti Slovenije, ugotovimo, da obmejne regije generi-rajo 75% prometa na izhodu iz Slovenije na omenjenih treh mejnih prehodih4. Kar 81% Slovencev, ki prečkajo mejo z Italijo na omenjenih mestih, je namenjenih v Trst. V raziskavi nas je posebej zanimalo vprašanje, v katere predele tržaškega območja potujejo. Ugotovili smo, da pritegujejo največ prometa iz Slovenije naslednje 4 cone: center mesta Trst (34% vsega obravnavanega prometa), cona Opčine-Bazovica (25%), miljsko območje (7%) in industrijska cona (6%)5. Te rezultate ponazarjamo s spodnjo sliko. □ OH - Hl in-m; m >m Slika 6: Časovna razporeditev jutranjega prometa na izhodu iz Slovenije na mejnem prehodu Fernetiči po Slika 7: Namembne cone v tržaški provinci, v katere so tipih registracije avtomobilov (15.6.1993). namenjeni slovenskih vozniki, ki potujejo v Trst v ———...................dopoldanskem času. 4 Slovenijo smo razdelili na 11 con in pri tem upoštevali eontng, ki ga uporablja Republiška uprava za ceste (Glej: Analiza prometnih tokov čez mejne prehode v Republiki Sloveniji. - Ljubljana: izdelovalec 5CT, Projekt nizke zgradbe, d.o.o.; naročnik: Ministrstvo za promet in xvc£e. Republiška uprava za ceste, 1992). Cone, ki se neposredno dotikajo meje s tržaško provinco, so: Koper, Kozina in Sežana. V širšem smislu pa smo v obmejno regijo province Trst vključili tudi cone, ki mejijo na omenjene tri cone (to so cone Piran, Izola, Ilirska Bistrica. Postojna, Ajdovščina irs Nova Gorica). 5 Provinco Trst. smo v raziskavi razdelili na 11 con, prt čemer smo upoštevali že obstoječo conifikacijo, kt so jo opravili pripravljale! plana javnega prometa province TRST z inštituta IST1EE Univerze v Trstu. 118 ANNALES 6/'95 Iztok OSTAN: POTNIŠKI PROMET MA MEII 7. ITALUO. 1 13-120 4. VSAKODNEVNI AVTOMOBILSKI PROMET IZ SLOVENIJE V TRST Med intervjuvanci jih je 15% izjavilo, da gredo v tujino zaradi dela, 9,3% pa zaradi službenih potovanj. Le 15% intervjuvanih avtomobilistov (dopoldanski promet) je izjavilo, da se odpravlja v Trst vsak dan. Opozoriti pa je treba, da v raziskavi ni bilo možnosti za preveritev resničnosti odgovorov avtomobilistov; ti so jih lahko dajali nenatančno aN pa celo hoteno napačno (to morda velja še posebej za odgovore v zvezi z namenom potovanja). Za planiranje javnega potniškega prometa so pomembni predvsem podatki o vsakodnevnem gibanju prebivalstva, saj so predvsem redni potniki potencialni vir povpraševanja po storitvah javnega prometa. Zato smo v raziskavi s posebno pozornostjo preučili odgovore tistih voznikov, ki so izjavili, da potujejo v Trst vsakodnevno. Med njimi je večina takih, ki prihajajo pretežno z območij, ki so blizu meje. Med njimi prednjačt sežansko območje (51%); sledijo mu koprsko (21%) in ko-zinsko (12%). Med drugimi izstopa območje ilirske Bistrice i8%). Na prvi pogled se morda zdijo ti rezultati presenetljivi, še posebej, če upoštevamo večje število prebivalcev na koprskem območju v primerjavi z drugimi. Vendar je možno ta pojav pojasniti s pogoji življenja in dela v omenjenih območjih. Tudi med tistimi, ki potujejo v tujino vsakodnevno, je večina potnikov namenjena v center mesta Trst in v območje Opčine- Bazovica. Ti dve območji namreč pritegujeta 64% potnikov, ki potujejo v tujino vsak dan. Ta delež pa je nižji od tistega, ki so ga raziskovalci zabeležili med vsemi vozniki, ki so namenjeni v Trst. Med namembnimi področji tistih, ki potujejo vsak dan, so posebno pomembna še nasledja: industrijska cona (12%; med vsemi , ki so namenjeni v Trsi 7%) in Sv. Ivan (8%; med vsemi, ki so namenjeni v Trst 3%). Namembna področja vsakodnevno potujočih voznikov prikazuje slika 8. 5. OCENA POTENCIALNEGA POVPRAŠEVANJA POTNIKOV IZ SLOVENIJE PO STORITVAH JAVNEGA PROMETA V PROViNCi TRST Zaradi omejitev pričujoče empirične raziskave ni možno opredeliti globalnih in natančnih sklepov o povpraševanju po storitvah javnega potniškega prometa za tiste potnike, ki prihajajo v provinco Trst skozi mejne prehode iz Slovenije. Podane pa so bile nekatere indikacije, ki utegnejo pripomoči pri oblikovanju ocene obsega tega povpraševanja. Izhajali smo iz utemeljene domneve, da se večina potnikov odloča za potovanje v Trst z avtomobilom tudi Slika 8: Namembne cone v tržaški provinci, v katere so namenjeni tisti slovenski vozniki, ki potujejo v Trst vsakodnevno. zato, ker to omogoča "pospešitev carinskih formalnosti" na meji. Zato smo postavili domnevo, da večina avtomobilistov ni pripravljena uporabljati javnega pre-voz za potovanje v Trst. Mnogo avtomobilistov iz tujine pa se srečuje s problemom parkiranja v Trstu, zato bi bilo v danih pogojih smotrno razmišljati o izboljšanju javnega prometa med primestnimi območji blizu glavnih mejnih prehodov (kjer bi bilo možno pustiti osebno vozilo) in samim mestom. V raziskavi smo usmerili pozornost na naslednje tri relacije: - Žavlje - center Trsta, - Pesek - center Trsta, - Opčine - center Trsta. V Žavljah se namreč združuje večina tistih prometnih tokov s koprskega območja, ki so usmerjeni proti centru Trsta. Podobno bi lahko veljalo za Opčine (ali za kako lokacijo v njeni bližini) za tisti promet, ki prihaja v Trst skozi prehode sežanske cone. Povpraševanje smo analizirali za dnevni čas med 6.30 in 7.30, ko dosega promet slovenskih voznikov svojo jutranjo konico. Efektivno povpraševanje po takem prometu je trenutno nizko in v celoti v tej jutranji uri znaša cca 500 oseb. Upoštevaje obstoječi avtobusni promet med Koprom m Trstom v tem času (2 avtobusa), med Sežano in Trstom (2 avtobusa) in Kozino in Trstom (1 avtobus) ter tiste potnike, ki v tem času prečkajo mejo peš (se pripeljejo do meje z avtobusom ali z avtomobilom), lahko rečemo, da je trenutno efektivno povpraševanje potnikov iz Slovenije po omenjenih transportnih storitvah naslednje: z mejnega prehoda Škofije 200 oseb, s prehoda Krvavi potok 50, s Fernetičev 100. 119 ANNALES 6/'95 lítofc OSTAN: POTNIŠKI PROMET NAME I 2 IIALIJO. 11 5-1 20 Ta promet bi lahko povečali, če bi uspeli pritegniti v sredstva javnega prevoza del potnikov iz osebnega prometa. To dodatno, potencialno povpraševanje pa smo ocenili na osnovi števila potnikov v osebnih avtomobilih v omenjeni konični uri. Domnevali smo, da predstavlja zgornjo mejo tega potencialnega povpraševanja celotno število potnikov v avtomobilih (slovenske in hrvaške registracije), ki prečkajo mejo v prvi jutranji konični uri. Spodnjo mejo pa naj bi tvorilo tisto število ljudi, ki so izjavili, da potujejo v Trst vsak dan {ob predpostavki, da bi tudi hrvaški vozniki odgovarjali tako kot slovenski). Na tej osnovi smo ocenili naslednje meje potencialnega povpraševanja po storitvah javnega mestnega prevoza v č3su med 6.30 in 7.30: na relaciji 2avlje ~ center Trsta: od 117 do 406 potnikov, na relaciji Pesek - center Trsta: od 30 do 148 potnikov, na relaciji Opčine - center Trsta: od 71 do 240 potnikov. Raziskava na mejnih prehodih je bila opravljena na dan, ki bi moral odsiikati prometno situacijo tipičnega delovnega dne na dokaj zadovoljiv način. Zato je smotrno upoštevati indikacije, ki izhajajo iz dobljenih podatkov. Vendar je brez poglobljenih dodatnih raziskav v drugih dnevih tedna rezultate potrebno interpretirati z ustrezno previdnostjo. 6. ZAKLJUČEK Potniški promet na mejnih prehodih z Italijo se iz leta v leto povečuje. Ne glede na trenutno razpoloženje politikov na obeh straneh meje, ki mestoma spodbujajo pa spet zaostrujejo mednarodne odnose, ne moremo mimo objektivne tendence odpiranja mej in intenzifikacije medsosedskih prometnih tokov. Problemi javnega prometa na meji in v pomembnih urbanih območjih tik ob njej so skupni obema deželama in jih je v vrsti pogledov smortno razreševati na skupen način. Raziskava je pokazala, da obstajajo na obeh straneh meje med Slovenijo in italijo sistematična preučevanja prometnih tokov na meji; prav tako pa je očitno, da je bilo doslej le malo skupnih študij te problematike {v času raziskave je bilo več strokovnih srečanj o omenjeni problematiki, na katerih so sodelovali strokovnjaki in predstavniki oblasti iz Slovenije in Italije) in da obstaja še vrsta odprtih strokovnih vprašanj s tega področja. To velja tudi za odnose s Hrvaško. Raziskava in ta prispevek sta tako pobuda za inten-zifikacijo medsosedskega sodelovanja (tudi na raziskovalnem področju) pri razreševanju problemov na področju potniškega prometa. RIASSUNTO L'articolo presenta i risultati di una ricerca effettuata dai Dipartimento marittimo e dei trasporti di Pirano dell'Università di Lubiana per l'istituto iSTIEE deli'Università di Trieste, incaricato di planificare i! traffico neüa regione Friuli Venezia Giulia e nella provincia di Trieste. Nella prima parte vengono presentati i risultati de! censimento del traffico stradale attraverso 9 valichi di front i era internazionali tra la Slovenia e ¡'Italia nel período 1982 - 1992. I dati dimostrano che negli anni precedenti l'indipendenza del i a Slovenia ¡I traffico era in rápido aumento. La seconda parte dell'articolo è dedicata al ll ana lis: del traffico passeggeri tra la provincia di Trieste e la Slovenia alla data del 15.06.1993, analisi effettuata sulla base di un censimento del traffico attraverso tutti i valichi di frontiera e di un'inchiesta condotta tra gli automobilisti ai tre principali valichi internazionali della provincia. Sono state evidenziate le ore di punta ad ogni singolo valico, la natura dei viaggi e la destinazione nella provincia di Trieste, nonché la frequenza e le ragioni dei viaggi. Viene offerto anche un giudizio sulla potenziaíe ampiezza della. richiesta di trasporti pubblici nella provincia di Trieste da parte di coloro che raggiungono la provincia attraverso i valichi di frontiera con la Slovenia. 120 ANNALES 6/'95 izvirno znanstveno delo ÜDK 007:656.61(450.361 Trst:497.12 Koper) 656.61(450.361 Trst:497,12 Koper):007 INFORMACIJSKO POVEZOVANJE PRISTANIŠČ - PRIMER LUKE KOPER IN PRISTANIŠČA TRST Iztok OSTAN mag., višji predavatelj, Visoka pomorska in prometna Sol a, 66320 Portorož, Pot pomorščakov 4, SLO mag., senior lector, Dipartimento marittimo e dei trasporti Pirano, Universita di Lubiana, 66320 Portorose, Via det marittimi 4, SLO Majda PRIJON mag., višji predavatelj, Visoka pomorska in prometna šola, 66320 Portorož, Pot pomorščakov 4, SLO mag., senior lector, Dipartimento marittimo e dei trasporti Pirano, Universita di Lubiana, 66320 Portorose, Via dei marittimi 4, SLO Josip ZOHIL doc. dr., Visoka pomorska in prometna šola, 66320 Portorož, Pot pomorščakov 4, SLO dr., docente, Dipartimento marittimo e clei trasporti Pirano, Universita di Lubiana, 66320 Portorose, Via dei marittimi 4, SLO IZVLEČEK Članek prikazuje možnosti vzpostavitve informacijske povezave med pristaniščema Koper in Trst v kratkem roku. Predstavljene so lastnosti dokumentacijskega toka in specifike pomorskih prevozov pri kontejnerskih prevozih v Severnem Jadranu, ki vplivajo na te možnosti. Opredeljeni so podatki, ki so lahko predmet informacijske izmenjave, standardi, ki naj bi jih pri tem upoštevali, ter tehnološke in ekonomske osnove te komunikacije. Prikazane so osnovne lastnosti nekaterih evropskih pristaniških informacijskih sistemov. Povezovanje subjektov na osnovi računalniške tehnologije dosega v svetu neslutene razsežnosti. Ta proces je občuten tudi v pomorstvu in v pristaniški dejavnosti. Pričujoči članek obravnava problematiko informacijskega povezovanja med sosednjima lukama Koper in Trst. Naslanja se na rezultate študij, ki so bile opravljene na tem področju, predvsem pa na v letu 1993 opravljeno raziskavo "Preučevanje skupnega informacijskega sistema med pristaniščema Trst in Koper v procesu evropske integracije"1, ki sta jo za konzorcij severno-jadranskih pristanišč opravili raziskovalni skupini Visoke pomorske in prometne Šole Piran in AIOM iz Trsta. V pričujoči razpravi želimo prikazati rezultate te raziskave s pretežno družboslovnega vidika in tako približati problematiko informacijskega povezovanja med obravnavanima pristaniščema tudi tistim zainteresiranim strokovnjakom, ki nimajo specialističnega znanja s področja informatike. f. Cilji raziskave Namen raziskave je bil opredeliti področje informa- cijske povezave med pristaniščema Koper in Trst. Naloga naj bi podala rešitve, ki naj bi bile uresničljive v kratkem roku. Le-te naj bi imele sprva le eksperimentalno vlogo, v nadaljevanju pa tudi ekonomski pomen. Rešitve bi morale biti zasnovane z dolgoročno razvojno vizijo, ki jo za obe pristanišči in za obe sosednji deželi predstavlja proces evropske integracije. Informacijska povezava bi morala zato upoštevati standarde, ki jih uporabljajo 2e obstoječi evropski pristaniški sistemi. Raziskava bi morala podati - upoštevajoč omenjeno vizijo in omenjene kriterije - rešitve, ki naj bi bili odgovori na naslednja vprašanja: a) na katero področje naj se nanaša izmenjava podatkov in b) s katerimi tehničnimi sredstvi oz. tehnologijami naj se to izvede. Potrebno bi bilo podati tudi indikacije o institucionalnih omejitvah, ki bi jih bilo potrebno odpraviti pri uvajanju predlaganih tehnoloških rešitev. 1 Costa, A.: Zohil, ). et al.: Preučevanje skupnega informacijskega sistema med pristaniščema Trst in Koper v procesu evropske integracije/ Studio su! sistema informativo comune tra i porti di Trieste e Capodistria nell'ambito di un processo dr íntegrazione europea: poročilo o raziskavi. - Izvajalca: Trst: AIOM; Portorož: VPPS; naročnik: Trst: Sistema portuale Alto Adriático, 1993. 121 ANNALES 6/'95 1. OSTAN, M. PRIJON. I. ZOHIt.: INFORMACIJSKO POVSZOVANjE PRISTANIŠČ .... 121-126 2. Izhodišča raziskave Obravnavana raziskava je bila nadaljevanje leta 1991 zaključene študije z naslovom "Študija o razvoju skupnih storitvenih iniciativ med pristaniščema Koper in Trst"2. Obravnavala je širok spekter možnosti sodelovanja med obema pristaniščema. V njej so bile med drugimi podane tudi pobude in ugotovitve, ki se nanašajo na informacijsko povezovanje obeh luk, ki jih navajamo v nadaljevanju tega podpoglavja. Informacijska sistema pristanišč Trst in Koper še nista povezana. Obe pristanišči imata dolgo tradicijo na področju razvoja informatike, V času omenjene raziskave je tržaško pristanišče že vzpostavilo informacijsko povezavo (na eksperimentalni ravni) z omejeno skupino tržaških operaterjev, ki pa nadzorujejo 75% kontejnerskega prometa tržaškega pristanišča, poleg tega pa so tedaj že potekale izmenjave podatkov na mednarodni ravni z enim od vodilnih konzorcijev ladjarjev. Informacijski sistem koprskega pristanišča sta v času omenjene študije tvorila dva informacijska sistema (5DI5 na velikem sistemu in MARKO - lokalna mreža na kontejnerskem terminalu). V času od zaključka omenjene študije do danes je tudi Luka Koper vzpo-stavila komunikacijsko povezavo z operaterji v okolici (operacije v zvezi s t.im. "dispozicijami" - delovnih nalogov za izvajanje del v pristanišču). Avtorji omenjene študije (Jakomin, L. et al.: Študija...., 1991) so menili, da bi bilo možno informacijsko povezati obe luki. Predlagali so, da bi se v prvi fazi pristanišči povezali pri prevozu kontejnerjev, nadaljnjo stopnjo razvoja te povezave pa naj bi predstavljalo vključevanje obeh pristanišč v mednarodni pristaniški informacijski sistem Meditei. Pri raziskovanju možnosti informacijskih povezav med obema pristaniščema smo tako morali izhajati iz rezultatov omenjene raziskave ter jih bili dolžni preveriti in konkretizirati. Preučiti smo želeli tudi možnosti uporabe tehnologij računalniške izmenjave podatkov (RfP), kjer sporočila na klasičnih medijih nadomeščajo klasične medije. V teh komunikacijskih sistemih si poslovni subjekti ne izmenjujejo celotnih dokumentov, pač pa le njihove podatke, urejene v obliki sporočila3. 3. Pristaniški sistemi in njihovo mednarodno povezovanje Da bi razumeli kompleksnost problematike informacijskega povezovanja pristaniških sistemov in s tem problematike, ki smo se je lotevali, je potrebno pojasniti nekaj njegovih lastnosti. Pristaniški sistem povezuje družbene subjekte (pravne in fizične osebe vključno z njihovo tehnologijo...) pri opravljanju transportnih dejavnosti enega ali več pristanišč. Središčni subjekt tega sistema je pristanišče, drugi subjekti se povezujejo z njim, pa tudi neposredno med seboj. Subjektov je praviloma veliko. Pri mednarodnem blagovnem prometu so v pristaniškem sistemu naslednje organizacije - subjekti (možno jih je grupirati po različnih kriterijih): - pristanišče (v ožjem smislu), - ladjarji, - pomorski agenti, - špediterji, - železnica, - kamionski prevozniki, - lastniki blaga (komitenti), - zavarovalnice, - carina, - inšpekcijske službe, - luška kapitanija, - druge službe javne uprave (policija...), - banke in druge finančne inštitucije, - drugi subjekti. Vrsta teh subjektov in način njihovega povezovanja (struktura sistema) sta odvisna od značaja in obsega prometa, ki poteka skozi neko pristanišče, od razvitosti družbene delitve dela v neki družbi, od specifik njene pravne in gospodarske ureditve in od drugih dejavnikov. Pristaniški informacijski sistem je del pristaniškega sistema in ga sestavlja več podsistemov, ki jih z organizacijskega vidika lahko iočimo na več ravni, na primer na: - interne podsisteme (informacijski sistemi posameznih subjektov pristaniškega sistema), - nacionalne in regionalne pristaniške sisteme (v primeru Slovenije, ki ima samo eno pristanišče, je nacionalni pristaniški sistem istoveten pristaniškemu sistemu Luke koper) in - globalne (mednarodne) pristaniške informacijske sisteme. Pristanišče je torej le eden izmed subjektov v kompleksnem pristaniškem sistemu nekega pristanišča; kopieksnost komunikacij pa se pri povezovanju več pristaniških sistemov še poveča. Načinov informacijskega povezovanja je veliko. Običajno ločimo naslednje faze informacijskega povezovanja te dejavnosti: - informatizacija internih poslovnih funkcij v posameznem podjetju; - medsebojno povezovanje pristanišča in njegovih 2 Jakontin, L. et al.: Študija o razvoju skupnih storitvenih iniciativ med pristanišči Koper in Trst. - Trst: AIOM; Portorož, VPPŠ Piran, 1991. 3 Zelo pogosta je računalniška izmenjava podatkov, pri kateri imata dva subjekta povezavo med svojima računalnikoma preko telefonske linije. Pošiljatelj izdela dokument na svojem računalniku (vnese ustrezne podatke), jih z ustreznim programom oblikuje v sporočilo, ki ga pošlje prejemniku. Prejeto sporočilo ima za prejemnika funkcijo dokumenta. Od telefaks sporočila se razlikuje po tem, da so bili tu poslani le podatki iz dokumenta, ki jih lahko prejemnik uporabi za nadaljnjo obdelavo, ne da bi mu jih bilo treba ponovno vnašati v računalnik. Lahko pa jih izpiše tudi na papir in dobi dokument, ki je podoben tistemu, ki bi ga dobil s pomočjo telefaksa. 122 ANNALES 6/'95 1 OST AN. M. PRI ION, I ZOHIl: INF ORMACIjSKO POVEZOVANJE PRISTANIŠČ .... 1 21 -1 2ft partnerjev v skupni lokalni informacijski medorganiza-cijski sistem; - medsebojno povezovanje pristaniških informacijskih sistemov v medregijske in področne (odvisno od državnih meja), - povezovanje na meddržavni in medcelinski ravni4. Mednarodna informacijska povezava pristanišč, ki smo se je lotili v raziskavi, je tako višja faza razvoja pristaniških informacijskih sistemov, ki bi morala časovno slediti uspešnemu izvajanju predhodnih faz. V Evropi sta uveljavljena dva večja projekta informacijskega povezovanja pristanišč in okolice. Oba sta pod pokroviteljstvom evropskega združenja C.E.D.R.E. (Centre Européen de Développement Régional) in določata globalno in lokalno strategijo povezovanja. To sta projekta MEDiTEL za sredozemske luke in ARCANTEL za evropsko atlantsko področje. MEDiTELPLUS je razširitev prvega projekta, katerega cilji so izmenjava informacij po standardih EDIEACT. Obema projektoma se pridružuje ESTEL za vzhodnoevropska pristanišča, med vsemi pa poteka koordinacija za medsebojno povezavo in povezavo izven evropskega območja (AFRICATEL - Afrika, ASfATEL -Filipini, Singapur) itd. Strategija, ki jo določata projekta MEDITEL in ARCANTEL za povezovanje pristanišč in njihovih partnerjev v evropskem prostoru, obsega vse prej omenjene faze povezovanja. Posebno pozornost pa oba projekta posvečata majhnim in srednjim pristaniščem ter njihovim zaledjem, da bi odpravili "bele lise", ki onemogočajo uspešno povezovanje. Oba projekta se zavzemata za postavitev osrednjega pristaniškega informacijskega sistema s centralnim računalnikom. Uspešen razvoj skupnih informacijskih sistemov po tem načinu je v Singapuru in Evropi (Marseille, FeSixtowe, Bremen...) potrdil to pot5. Meditel, ki je z geografskega vidika naravno informacijsko okolje pristanišč Koper in Trst, subvencionira ECS, kar pomeni, da pristanišče, ki izbere MEDiTEL strategijo (z opcijo instalacije produkta ESCALE+EDf mreže), lahko ob ustreznem angažiranju v projektu dobi finančno pomoč s strani ECS. V MEDITELPLUS so vključena pristanišča z že razvitim lastnim informacijskim sistemom (Marseille, Genova, Barcelona...). Ker bi morala naša raziskava podati odgovor na vprašanje, kateri podatki naj bodo predmet izmenjave (z vizijo vključevanje predvidoma v MEDITEL), nas je Se posebej zanimalo, kaj je predmet komunikacije v sistemu MEDITEL (oz. MEDITELPLUS). V MEDITELPLUSU poteka komunikacija med pristanišči na osnovi pošiljanja podatkov o gibanju ladje in o ladijskem tovoru. Sporočilo o gibanju ladje, ki ga izvaja ta sistem, vsebuje; "a) najavo odhoda Sadje (sporočilo iz odhodnega v prvo naslednje pristanišče), Sporočilo je poslano, ko ladja najavi odhod (v računalniški sistem vpiše agent naslednjo destinacijo), vendar Se ni odplula. To sporočilo se ob dejanskem odhodu ladje (pristanišče na računalniku potrdi dejanski odhod ladje) spremeni v b) najavo prihoda ladje. Ostala sporočila vsebujejo podatke o tovoru: c) tovorni manifest z dodatno informacijo o nevarnih tovorih, d) plan skladiščenja tovora na ladji (BAYPLAN)"6. 4. Področje raziskovanja in ugotovitve o področju izmenjave podatkov Ker je informacijsko povezovanje dveh pristanišč višja stopnja razvoja nekega pristaniškega informacijskega sistema, ga ni možno uspešno izvesti zgolj z aplikacijo rešitev že obstoječih mednarodnih informacijskih sistemov v konkretnem okolju. Informacijsko povezovanje dveh luk je pač proces, ki mora upoštevati konkretno stopnjo razvoja posameznih pristanišč, njihove organizacijske, tehnološke irt institucionalne spe-cifike itd. Zato smo morali raziskovalci analizirati spe-cifike obstoječih informacijskih sistemov pristanišč v Kopru in v Trstu. V zvezi z razvojem informatike Luke Koper obstaja več študij in razprav, ki so dodobra preučile nekatere vidike obravnavanega informacijskega sistema^. Avtorji raziskave o informacijskem povezovanju pristanišč Koper in Trst smo morali usmeriti svojo pozornost na tisti del problematike, ki je relevanten za mednarodno povezovanje in v predhodnih študijah ni bil preučen v zadostni meri. Slovenski del raziskovalnega tima je analiziral v prvi vrsti: 4 Natančnejši opis problematike mednarodnega informacijskega povezovanja in opis evropskih pristaniških informacijskih sistemov glej v leta 1991 napisani razpravi Alenke Sik (Luka Koper) 7. naslovom "Problemi, cilji in možnosti RiP v Luki Koper in njeni okolici": v Costa. A.; Zohil, j. et al.: Preučevanje skupnega informacijskega sistema med pristaniščema Trsi. in Koper v procesu evropske integracije/ Studio sui sistema informativo comtme tra i porti di Trieste e Capodistria neii'ambito di uri processo di integrazione europea: poročiioo raziskavi. - izvajalca: Trst: AIOM; Portorož: VPPŠ; naročnik: Trst: Sistema portuaie Alto Adriatico, 1993, str. 29-43. 5 Prav tam, str. 36,37. 6 Prav tam, str. 39. 7 V tem projektu smo preučili gradiva: - "PROJEKT SDiS: Design sistema in predlogi rešitev": izvleček delovnega gradiva. - Koper: 3PORT, 1991. - "Knjiga standardov za RIP luške dispozicije. - Koper: 3PORT, 1991, - "Projekt SDISET: podprojekt evidence tovora. - Koper: Luka Koper, Služba za IS, 1992. 123 ANNALES 6/'95 I. OST AN, M. PRÜON. J. ZOHIL INFORMACIJSKO POV£20VANIE PRISTANIŠČ .... 121-126 a) značilnosti dokumentacijskega toka pristanišč Trst in Koper; b) značilnosti organizacije in tehnologije dela pri pomorskem prevozu kontejnerjev v Severnem Jadranu; c) lastnosti mednarodnih standardov, relevantnih za informacijsko povezovanje med lukami. Rezultate omenjenih smeri preučevanja opisujemo v nadaljevanju tega poglavja. 4.1. Značilnosti dokumentacijskega toka pristanišč Trst in Koper Raziskovalci smo najprej analizirali dokumentacijo koprskega pristaniškega sistema. Predvsem smo hoteli izluščiti tiste dokumente, ki so v sistemu pomembni za sprejemanje odločitev, in še posebej tiste, pri katerih je pomembna hitrost prenosa informacij, izdelana je bila tudi kalkulacija (ogromnega) obsega dokumentacije, ki se v pristaniškem sistemu pojavlja pri posameznem prihodu ladje oz. letno8. S pomočjo primerjave te dokumentacije s tisto v Trstu smo analizirali skupne značilnosti in razlike informacijskih tokov obeh pristanišč in natančneje izluščili dokumente, ki so mednarodno standardizirani in so zato bolj primerni za njihovo informatizacijo. Kot smo pričakovali, so dokumenti, ki se pojavljajo v pomorskem prevozu, bolj standardizirani kot tisti, ki se v posamezni pristaniški sistem vključujejo "s kopnega" (bolj podvrženi nacionalnim in lokalnim specifikam). Zato je tudi s tega vidika smotrno pričakovati mednarodno povezovanje pristanišč na osnovi tipičnih "pomorskih" dokumentov (tovorni manifest, bayplan), kar je že nakazalo preučevanje obstoječih evropskih pristaniških informacijskih sistemov. 4.2. Značilnosti organizacije in tehnologije dela pri pomorskem prevozu kontejnerjev v Severnem Jadranu Raziskovalci smo menili, da je računalniško pošiljanje podatkov med lukami o prihodu in odhodu ladij, ki ga vsebujejo razviti pristaniški informacijski sistemi, smotrno, vendar samo zase prestavlja skromno informacijo in bi bilo vpeljevanje mednarodnega informacijskega sistema le za tako sporočanje verjetno z ekonomskega stališča nesmiselno. Zato smo analizo usmerili v možnosti prenosa podatkov o ladijskem tovoru ("manifest of cargo" in "stowage plan" - slednji je v kontejnerskem prometu znan kot "bayplan"). Tovorni manifest (manifest of cargo) je dokument, ki spremlja blago od pristanišča, v katerem je bilo vkrcano, do namembnega pristanišča. Za potovanje ladje med dvema pristaniščema, kot sta npr. Koper in Trst, med katerima ni toka blaga (le izjemoma se v Trstu vkrca blago zato, da bi ga izkrcali v Kopru oz obratno), zato ni niti "tovornih manifestov", ki naj bi jih pošiljali med njima. Zato tudi računalniška komunikacija med obema pristaniščema na osnovi tega dokumenta ni možna. To je prva omejitev, ki jo je potrebno upoštevati pri uvajanju računalniške povezave omenjenih pristanišč. Pošiljanje podatkov o tovoru med obema pristaniščema je torej možno ie na osnovi "bayplanov". "Bayplani" so sheme razporeditve kontejnerjev v ladijskih skladiščih. Pri vsakem krcanju mora krcatelj poznati tehnične lastnosti ladje, tehnične lastnosti kontejnerjev na ladji in njihovo razmestitev, tehnične lastnosti kontejnerjev, ki jih je potrebno vkrcati, njihove namembne luke itd. Na osnovi vseh teh elemetov mora določiti novo razporeditev kontejnerjev na ladji, po potrebi posamezne kontejnerje premestiti itd. Od pravilne razporeditve kon- 8 Oglejmo si citat, ki ponazarja na osnovi podaikov kontejnerskega prometa Luke Koper, kako zelo velik je obseg doku meta c i je:" Za simulirani prirner prihoda ladje je potrebno izdelati 1.289 izvirnih dokumentov s skupno G.622 kopijami, namenjenih subjektom, ki delujejo v pristaniškem sistemu. Za 467 pristajanj je potrebno tako izdelati 606.597 listin s 3.134.729 kopijami. Največje breme pristaniške dokumentacije nosi Špediter. Sicer je izdelava prevozne dokumentacije njegova osnovna dejavnost. Dokumentacija, k: spremlja izkrc.evarije praznih kontejnerjev, je enostavnejša. Pretok kontejnerjev preko pristaniškega teritorija je potrebno dokumentirati t vhodno (rdečo) dispozicijo in z izhodno (modro) dispozicijo, ki ju potrjuje tudi carina, in s seznami kontejnerjev. V simuliranem primeru bi tako imeli cca 60 dokumentov s 480 kopijami brez seznamov za eno pristajanje, kar je zanemarljiva vrednost. V primeru upadanja prometa kontejnerjev na 70.000 TEL) letno in spremembe razmerja polni:prazni v odnosu 38 polnih in 32 praznili kontejnerjev v pomorskem pretovoril je potrebno izpolniti 322.245 listin letno s skupno 1.767.820 kopijami. Kaj predstavljata sprememba odnosa in zmanjšan promet za papirnato dokumentacijo, je razvidno v tabeli 3.2: Kazalci vpliva spremembe prometa na dokumentacijo LUKE Koper. Tabela 3.2: Kazalci vpliva sprememb prometa na dokumentacijo LUKE Koper Opis Zmanjšan promet Običajen promet Koeficient Kontejnerski promet 70.000 95.000 1,36 Razmerje polni:prazni 38 : 32 70 : 30 1,97 letno izdelani dokumenti 322.245 603.780 1,87 Letno izvodi dokumentov 1.767.820 3.134.729 1,77 Iz tabele lahko zaključimo, da večji pretok blaga preko pristanišča Koper in boljše izkoriščanje kontejnerjev oz. večji promet naloženih kontejnerjev progresivno poveča obseg potrebne dokumentacije"! Cosía, A.; Zohit, j. et al,r Preučevanje skupnega informacijskega sistema med pristaniščema Trst in Koper v procesu evropske integracije/ Studio sul sistema informativo.comuiie tra i porti di Trieste e Capodistria neií'ambito di un processo di integrazione europea: poročilo o raziskavi. - izvajalca: Trst: AfOM; Portorož: VPPŠ; naročnik: Trst: Sistema portuale Alto Adriático, 1993, str. 102). 124 ANNALES 6/'95 I. OSTAN, M. PRIION. ]. ZCHll: INFORMACIJSKO POVEZOVANJE PRISTANIŠČ ...,121-126 tejnerjev so odvisni stabilnost ladje, čas in stroški krcanja, varnost blaga itd. Za učinkovito krcanje je smotrno, da krcatelj čim prej dobi podatke o bayplanu prihajajoče ladje. Zato je računalniško pošiljanje bay-planov načeloma zelo smotrno. Toda nikakor ni nujno, da pošiljanje teh dokumentov izvajata pristanišči. Omejitev je več. Omenili bomo institucionalne in tehnološke. institucionalne omejitve so omejitve pravnega značaja. Izdelava in pošiljanje "cargo manifesta" in "bayplana" je formalno v pristojnosti lastnika ladje (ladjarja) oziroma njegovega agenta, ne pa luških organov. Očitno je namreč, da je vprašanje, kako bo razporejeno blago na ladji, zadeva, za katero odgovarja lastnik ladje, ne pa pristanišče. V razvitih pristaniških sistemih sicer pristanišče materialno izdela bayplane, vendar jih dela po pooblastilu ladjarja, ki je njihov "lastnik". Tako odločitev, kako bodo ti dokumenti potovali do agenta v drugem pristanišču, ni v pristojnosti pristanišč. Dve neodvisni pristanišči torej med seboj nimata poslovnih odnosov in si v poslovno informacijskem smislu pravzaprav nimata kaj pošiljati. Informacijski tok o blagu poteka torej med agentoma nekega ladjarja, ki delujeta v dveh pristaniščih, ne pa med samimi pristanišči. Odločitev, kako bo pošiljal dokumente o tovoru v drugo pristanišče, je torej v rokah ladjarja, ki za to storitev lahko uporabi "informacijski kanal" med dvema pristaniščema. Ni pa nujno, saj je informacijskih možnosti povezovanja veliko. V pričujoči raziskavi nismo mogli v celoti analizirati, ali imajo ladjarji interes, da prepustijo pošiljanje bay-planov med Koprom in Trstom ustreznima pristaniščema. Ta odločitev je v končni instanci stvar poslovnih interesov ladjarjev in Ink, ne pa raziskovalcev. Pokazali pa smo na nekatere tehnološke omejitve za tako odločitev; ti izhajajo iz specifik tehnologije in organizacije pomorskih prevozov v Severnem Jadranu, ki dodatno zožujejo krog ekonomsko smiselne računalniške izmenjave podatkov med obravnavanima pristaniščema. Gre za intenzivno prisotnost prevozov tipa "feeder" v tem delu Sredozemlja, Feederji so ladje, ki imajo v pomorstvu pomožno vlogo, saj prenašajo kontejnerje iz lokalnih pristanišč (npr. Benetke, Trst, Koper, Reka) v zbirno pristanišče (npr. na Malti), od tam pa jih z večjimi ladjami odpre-mijo v namembno pristanišče (npr. Bombay). Feederski prevoz se tako po tehnologiji in organizaciji bistveno razlikuje od direktnega linijskega prevoza (z isto ladjo od npr. Kopra do Bombaja), saj je tehnologija krcanja za feeder ladje zelo poenostavljena. Vsi kontejnerji na "feeder" ladji so namenjeni v isto pristanišče in zato njihova razporeditev na ladji ni problematična. Težavnost sestavljanja "bayplana" je pri "feederjih" zreducirana na minimum. Organizacijsko-tehnološki problem prehaja pri tem prevozu na "višjo raven8, saj mora imeti ladjar. ki organizira feederski prevoz, dober pregled nad celoto svojih prevozov in jih ustrezno koordinirati. V sodobnem svetu to pomeni, da morajo imeti ladjarji, ki izvajajo "feeder" prevoze, centralizirano računalniško vodenje podatkov. Pri teh prevozih je vloga agenta omejena, saj posreduje podatke ladjarju, ki jih pi'eko centralnega računalnika pošilja svojemu agentu v drugem pristanišču. Vse to potrjuje misel, da je za ladjarja "feeder-skih" prevozov povsem nesmiselno, da bi pošiljal podatke od enega svojega agenta do drugega tako, da bi uporabljal komunikacijski kanal med pristaniščema, saj to že počenja s svojim lastnim informacijskim sistemom. Raziskava je tako ugotovila, da je izmenjava podatkov med pristaniščema Trst in Koper pri kontejnerskern prometu smotrna le pri direktnem linijskem prevozu (ne "feeder") pri ladjah, ki pristajajo na enem od potovanj v obeh pristaniščih. Na osnovi analize plovnih redov (sailing lists) iz leta 1992 smo ugotovili, da je bilo v tem letu 182 prihodov direktnih linijskih kontejnerskih ladij, ki so pristale v obeh pristaniščih. To število predstavlja pričakovane komunikacije med obema pristaniščema pri kontejnerskern prometu, ki bi ga dosegli, če bi se vsi ladjarji odločili, da pošljejo "bayplane" iz Trsta v Koper in obratno preko (bodočega) komunikacijskega kanala med pristaniškima podjetjema, ne pa kako drugače. Ena komunikacija, vsak drugi dan je torej v teh pogojih pričakovana, tehnično možna frekvenca računalniških komunikacij tega tipa med pristaniščema Koper in Trst. Po našem mneju bi bilo potrebno zaradi tega gledati na uvajanje računalniške izmenjave podatkov med kon-tejnerskima terminaloma v pristaniščih Koper in Trst predvsem z razvojnega vidika, saj je možno pričakovati ekonomsko donosnost te komunikacije šele z razširitvijo prototipne rešitve na širši krog pristanišč in drugih subjektov. 4.3. Analiza mednarodnih standardov, relevantnih za informacijsko povezovanje med lukami Vsebina sporočit v pomorskem prometu, ki naj bi se informatizirala, je že določena z obstoječo prakso in standardi (ISO) pri opredeljevanju konkretne oblike elektronskega sporočila (ki je stvar dogovora), zato bi bilo po mnenju avtorjev raziskave možno uporabiti podoben sistem, kot ga uporabljajo v pristanišču TRST pri izmenjavanju ustrezno šifriranih datotek (file) z zunanjimi subjekti. Vsebina teh datotek je bila dogovorjena z zunanjimi subjekti. Glede na možno in sčasoma verjetno obvezno elektronsko izmenjavo podatkov z drugimi pristanišči v svetu bo nujno potrebno uporabiti elemente oblik sporočil, ki so v svetu že uveljavljeni in predpisani s standardi (npr. EDIFACT dokument 922 in 923). Raziskovalci smo menili, da v začetni fazi ni nujno potrebno oblikovati sporočila v skladu z vsemi elementi uveljavljenih standardov, pač pa bi zadostovala izmenjava podatkov o bay- 125 ANNALES 6/'95 i. OST AN. M PRIjON. I ZOHIL: INrORMACIISKO TOVCZOVANff PRISTANIŠČ .... planih. Takšno postopno uvajanje standardov bi omogočalo hitro, ceneno in preprosto realizacijo prototipa komunikacije in njeno organsko preraščanje v širše povezave. 5. Organizacijske in tehnološke osnove povezovanja Pri oblikovanju tehnoloških rešitev smo v raziskavi izhajali iz predpostavke, da bodo izpolnjeni naslednji pogoji organizacijskega značaja: a) da se pristaniški upravi dogovorita, da pristopita k izmenjavi podatkov o bavplanih ladij, ki pristajajo v Kopru in Trstu; b) da se pristaniški upravi dogovorita o obliki in vsebini podatkov o bayplanih; predlagali smo, da naj bi biia vsebina podatkov taka, kot jo predpisuje ISO standard in se že več let uporablja pri neaviomatizirani izdelavi dokumentov in pri telefax sporočilih. Zato vsebina podatkov ne bi predstavljala za nobeno od obeh pristanišč bistvene novosti. V fazi izdelave prototipa bi bilo potrebno določiti in z dogovorom sprejeti obliko sporočila, ki bo predmet izmenjave. c) da Luka Koper pristopi k izdelavi bay planov na kontejnerskem terminalu, podobno kot to počnejo druga razvita evropska pristanišča. Računalniška izmenjava bayplanov se v tem primeru izvaja med kontejnerskima terminaloma. Elektronska izmenjava podatkov je možna, ko imata obe stranki podatke na računalnikih. V pristaniškem sistemu v Kopru imajo te podatke na računalnikih nekateri agentje in (ali) ladjarji. V sedanji organizaciji jih le deloma zajema tudi Luka Koper. Agentje v Kopru praviloma nimajo posebne računalniške programske opreme za izdelavo bayplanov. Če bi Luka Koper izdelovala bayplane za vse ali za večino ladij, bi bilo smiselno, da to delo podpre z ustrezno računalniško opremo (kar je za posameznega agenta trenutno neracionalno). Obseg elektronske izmenjave podatkov bi bil relativno majhen, prav tako bi bilo omejeno tudi število udeležencev v tem procesu (sprva le dve pristanišči). zato bi bilo smotrno uporabiti enostavno in relativno ceneno računalniško opremo. V vsakem pristanišču bi bilo potrebno zagotoviti en osebni računalnik z modemsko kartico, ki bo priključen na telefonsko omrežje. Računalnik mora biti opremljen tudi s programsko opremo za komunikacijo med dvema računalnikoma. Glede na majhen obseg komuniciranja bi bilo možno v ta namen uporabiti tudi že obstoječe računalnike v obeh pristaniščih, saj bi bili bolj obremenjeni le v fazi testiranja sistema (1-2 meseca). V času normalnega obratovanja pa bi bili zasedeni s komuniciranjem le po 1-4 ure tedensko. Tudi programsko opremo za izmenjavanje datotek (file) pristanišči že imata in uporabljata. V ekonomskem smislu bi vpeljava take komunikacije ne bi bila zahtevna, saj bi jo bilo možno izvesti z investicijo, ki ne bi dosegla vrednosti 100.000 DEM. 6. Sklepne ugotovitve Računalniška izmenjava podatkov med pristanišči je objektivna nujnost, ki jo v sodobnem svetu potrebujejo vsa severnojadranska pristanišča, če nočejo še bolj zaostajati za svetovnimi trendi. Toda uvajanje te komunikacije je odvisno od številnih subjektov v pristaniških sistemih in ne le od pristaniških uprav. Izkušnje v razvitih pristaniških informacijskih sistemih so pokazale, da je za učinkovit razvoj pristaniških sistemov ključnega pomena aktivna vloga širše družbene skupnosti (države, regionalnih oz. mestnih uprav ipd.). Zato bi biia smotrna skupna akcija oblasti, pristanišč in drugih subjektov v pristaniškem sistemu na obeh straneh meje, da bi se s koordinirano akcijo na meddržavni ravni vzpostavili ustrezni mehanizmi in institucije za hitrejše uvajanje mednarodnega pristaniškega informacijskega sistema na tem območju. V tem smislu bi bilo smotrno vključiti razvoj skupnega informacijskega sistema obeh pristanišč v razvojne programe Evropske skupnosti (PHARE, EVVTIS itd). Pričujoča raziskava naj bi tako predstavljala izhodišče za nadaljnje korake v tej smeri. RIASSUNTO L'articolo sunteggia i risultati di uno studio effettuato sulle possibilité di stabiiire in tempi breví un collegamento informático Ira i porti di Capodistria e Trieste. La ricerca è s Sata condotta nel 1993 dal Dipartimento marittimo e dei traspoiti di Pirano deil'Universita di í ubi an a e I'AIOM (Trieste) per il consorzio dei porti dell'Alto Adriático (Sistema Alto Adriático, Trieste). Vi sono preséntate le caratterístiche dei flussi di documentazione e la spécificité del trasporto marittimo di conteiners nell'Alto Adriático. Vengono messi in rilievo gli aspetti della tecologia dei traspoiti, che riducono le possibilité di comunicazione ira gli scali portua.ll di Capodistria e di Trieste in mérito a quei docurnenti che nel mondo sviluppato sono comune oggetto di comunicazione informatizzata tra i porti ("manifest of cargo" e "bayplan"). Sono indicad i docurnenti che pos sono essere oggetto de lio scambio di informazioni tra i due scali (annuncio della partenza e dell'arrivo delle navi, "bayplan" nel caso di trasponi di linea diretti), gli standard che in quesfi casi andrebbero rispettati, nonché le bas i tecnologiche ed economiche di ta/i comunicazioni. Sono indícate le caratterístiche fondamentali dei sistemi informatici degli scali intemazionali (soprattutto il Meditel), nei quali dovrebbero includersi a lungo termine anche i porti di Capodistria e di Trieste. 126 ANNALES 6/'95 izvirno znanstveno delo UDK 378.665.6(497.12)378.1 378.1:378.665.6(497.12) HIPOTEZA O OPTIMALNEM IZOBRAŽEVANJU iN ZNANSTVENEM USPOSABLJANJU INŽENIRJEV PROMETA V REPUBLIKI SLOVENIJI1 Majda PR1JON mag., višji predavatelj, Visoka pomorska in prometna Šola, 66320 Portorož, Pot pomorščakov 4, SLO mag., senior lector, Dtpartimento marittimo e dei trasporti Pirano, Université di Lubiana, 66320 Portorose, Via dei marittimi 4, SLO Iztok OSTAN mag., višji predavatelj. Visoka pomorska in prometna šola, 66320 Portorož, Pot pomorščakov 4, SLO mag., senior lector, Dipartimento marittimo e dei trasporti Pirano, Université di Lubiana, 66320 Portorose, Via dei marittimi 4, SLO josip ZOHIL doc. dr.. Visoka pomorska in prometna šola, 66.320 Portorož, Pot pomorščakov 4, SLO dr., docente, Dipartimento marittimo e dei trasporti Pirano, Université di Lubiana, 66320 Portorose, Via dei marittimi 4. SLO IZVLEČEK Hipoteza utemeljuje optimalni program izobraževanja in znanstvenega izpopolnjevanja prometnih kadrov kot specifičnega interdisciplinarnega profila. Koncept celotnega izobraževanja predvideva visokošolski program za profiliranje operativnega kadra in fakultetni program za kreativni kader. Podiplomski Študij na univerzah v Ljubljani in v Trstu usmerja v razvoj in ovrednotenje Severnega Jadrana, medtem ko je znanstveno-raziskovalno usposabljanje možno v pomorsko-prometno usmerjenem inštitutu. 1. UVOD Potreba po valorizaciji geoprornetnega položaja slovenskega prostora že dalj časa zaposluje stratege razvoja predvsem obalne regije. Obala predstavlja namreč najpomembnejše prometno križišče v R Sloveniji, slovensko morje, pa je pomembno vozlišče številnih mednarodnih ekonomskih in drugih interesov. Konkretizacija omenjenih prizadevanj je tudi ustrezno izobraževanje in usposabljanje kadrov s specifičnim prometno tehnološko usmerjenim profilom. Več raziskav je razčlenjevalo potrebe po strokovnjakih s po-morsko-prometnega področja, po potrebnem znanju in usposobljenosti za strokovno obvladovanje tega področja dela in analiziralo profile ustreznih strokovnjakov za to področje. Hipoteza o optimalnem programu izobraževanja in znanstvenem usposabljanju prometnih kadrov utemeljuje specifičen interdisciplinarni profil. Z osamosvojitvijo R Slovenije postaja bistvena zahteva po celovitem strokovnem obravnavanju pomorstva in prometa. Zato se poraja, poleg izobraževanja na visokošolskem in fakultetnem nivoju, nova potreba po razvojno-raziskovalnem usposabljanju in po organizaciji magistrskega in doktorskega študija prometa. 2. IZHODIŠČA IZOBRAŽEVANJA IN ZNANSTVENEGA USPOSABLJANJA DIPLOMIRANIH INŽENIRJEV IN INŽENIRJEV PROMETA 2. 1. Namen izobraževanja in znanstvenega usposabljanja inženirjev prometa Gospodarski razvoj Slovenije je v mnogočem odvisen od smotrnega izkoriščanja njene obmorske lege in od razvoja, strukture in delovanja prometnega sistema. Neoviran pretok ljudi, blaga, storitev in informacij so osnovni.pogoji za enakopravno vključevanje v evropsko in svetovno skupnost. Da bi se prilagodili tržnim zakonitostim, moramo izkoristiti komparativne pred- 1 Mag. Majda Prijon, et al.: Hipoteza o optimalnem izobraževanju in znanstvenem usposabljanju inženirjev prometa v Republiki Sloveniji, VPPŠ, Portorož, 1991 (poročilo o razpravi, ki jo je financirala Skupnost obalnih občin Koper). 127 ANNALES6/'95 M. PRIJON, 1. OSTAN, J. ZOHIL HIPOTEZA O OPTIMALNEM IZOBRAŽEVANJU ..., 127-536 nosli, te pa pomenijo izhodišča za prestrukturiranje domačega gospodarstva. Komparativna prednost Slovenije je njen geopro-rnetni položaj, saj je Slovenija potencialno ključno tranzitno območje za povezavo Severnega Jadrana z deželami Alpe-Jadrana in Srednje Evrope. Pomorska usmeritev ob optimalni strukturi prometnega sistema zagotavlja sposobnost multiplikativnega razvoja gravitacijskega območja pristanišča in prometnic, kar pa povečuje tudi obseg prometnih storitev2, posredno pa pospešuje razvoj dejavnosti v okviru proste carinske cone. Slovensko morje je vozlišče številnih mednarodnih, ekonomskih in drugih interesov. Zato čakajo Slovenijo pomembne naloge pri prometnem integriranju z Evropo, kar ji omogoča njen geopolitični položaj. Naša dežela lahko pomembno spodbuja sodelovanje med Vzhodom in Zahodom. In prav ta možnost ponuja Sloveniji nove impulze za hitrejši razvoj. Nestrokovno in necelovito obravnavanje naših pomorskih in prometnih možnosti in dejavnosti pa lahko postane vir razvojnih napak, Komparativna prednost je tudi znanje, ki se izkaže v izobrazbeni strukturi prebivalstva in v tehnični pismenosti slovenskega delovnega potenciala. Poudariti je potrebno, da je vlaganje v izobraževanje in usposabljanje kadrov ter izkoriščanje razpoložljivih človeških virov nekajkrat nižja investicija kot vlaganje v sredstva za proizvodnjo za enak rezultat. 2. 2, Cilj izobraževanja in znanstvenega usposabljanja v prometni stroki Inženirji prometa so kadri specialističnega in interdisciplinarnega profila. Njihovo znanje mora zadostiti potrebam sodobnih transportnih tehnologij za povezavo evropskih in svetovnih prometnih sistemov (predvsem povezava z deželami Evropske unije in tistih, ki so geoprometno vključene v prometni sistem teh dežel) in zagotaviti optimalno delovanje nacionalnih in regionalnih prometnih sistemov.3 Izobraževanje in znanstveno izpopolnjevanje takih kadrov bistveno vpliva na profiliranje prometnih kadrov, da bi se na tak način prepletalo znanje prometne tehnike, prometne tehnologije, prometne organizacije, prometne ekonomije in prometnega prava itd. na celotnem evropskem območju in v širšem svetovnem prometnem in gospodarskem sistemu. Koncept visokošolskega in fakultetnega programa izobraževanja kadrov za potrebe pomorstva in prometa je zasnovan na potrebnih sposobnostih, ki jih morajo imeti kadri na raznih nivojih upravljanja za vzdrževanje in tehnične eksploatacije prometnih sredstev, za uporabo tehnologije prometa ter za izkoriščanja obmorske lege R Slovenije v gospodarske namene in za potrebe državne uprave. Lokacijo pomorskega in prometnega šolstva na Obali utemeljuje pomen, ki ga ima ta regija kot prometno križišče, kot vezni člen med morjem in kopnim, pa tudi kot regija, kjer se prepletajo različni koncepti gospodarjenja. Na Obali obstaja tradicionalno pomorsko in prometno šolanje. Razvijalo se je organsko glede na potrebe gospodarstva, kar zagotavlja, da se bo tudi v bodoče prilagajalo njegovim potrebam. Uvajanje sodobnih tehnologij prometa v naših krajih je bila posledica pritiskov in zahtev dosežene tehnologije v pomorskih prevozih. Zaradi omenjenega in zaradi razvojnih teženj po homogeniziranih prometnih sistemih ter zaradi potrebe po interdisciplinarnem obravnavanju in reševanju problemov dejavnosti prometa in zvez je bilo v preteklosti izdelanih več raziskav o potrebah po ustreznih strokovnih kadrih. Ugotavljamo pa, da načrtovano visokošolsko izobraževanje prometnih inženirjev še zaostaja za dejanskimi potrebami. 3. PREDVIDENI RAZVOJ 3. 1. Tehnično-tehnološki razvoj V zadnjih desetletjih opazimo v industrijski proizvodnji skokovit in nagel tehnični in tehnološki razvoj, v pomorstvu in v prometu pa kar revolucijo. Tehnični in tehnološki razvoj v industriji, predvsem elektroniki in informacijski tehnologiji, močno vpliva na preoblikovanje tržišč in na globalno konkurenco. Nova izhodišča pa zahtevajo spremembo nacionalnih gospodarskih politik in razširjanje mednarodne kooperacije. Gospodarska rast postaja odvisna od reorganizacije podjetij in odločnejšega zapiranja nekonkurenčnih tovarn. Tradicionalne oblike organizacije se spreminjajo v prilagodljivejše oblike, da bi bila podjetja pripravljena prilagajati svoje kapacitete spremembam na tržišču. Ustrezna vlaganja v raziskave in razvoj, v usposabljanje, v programske pakete, v trženje in v sodobno tehnologijo omogočajo izkoriščanje ekonomije obsega in ekonomije skupne proizvodnje. Omenjena faktorja stimulirata inovacijsko dejavnost in diferenciacijo proizvodov in storitev na osnovi fleksibilnejše proizvodne strukture,4 V zadnjih desetletjih je prometna dejavnost doživela neslutene tehnične in tehnološke spremembe, ki jih 2 Storitvene dejavnosti imajo prevladujočo vlogo v postindustrijskih chužbab in so pomembne tudi v gospodarstvih dežel v razvoju, v katerih naj bt nadomestile domačo proizvodnjo, namenjeno izvozu. Tako praviloma razporejajo dohodek iz regij z visokim narodnim dohodkom v regije z nižjim. 3 Profil prometni inženir je definiran na predlog dr. Ratka Zeienike ob izdelavi te hipoteze. 4 Pauline Creasey: Structurai Adjustment in Europe, Pinter Publishers Limited, tondon, 1987, str. 1. 128 AN NA LES 6/' 95 M. PRIjON, L OSTAN. J. ZOHIS.: M [POTEZA O OPTIMALNEM IZOiiRAŽEVANjU .... 127-136 imenujemo transportna revolucija. Najočitnejši je napredek v prevozu generalnega tovora. Koncept integralnega prevoza predvideva združevanje več manjših tovornih enot v večjo, standardizirano tovorno enoto, ki je primerna za prevoz z vsemi vrstami prevoza. Integralni prevoz blaga usmerja v homogenizacijo transportnega sistema in transportnega tržišča. Transportna sredstva in oprema za manipulacijo s tovorom, namenjenim kontejnerskemu prevozu, so grajeni po ISO standardih. Koristniki pa uporabljajo na posameznih relacijah najučinkovitejše vrste prevoza. Prednosti integralnega prevoza prihajajo do izraza, če izvajalci prevoznih storitev in spremljajočih dejavnosti med seboj sinhronizirano delujejo. Za razvoj pomorskih prevozov je značilna rast velikosti ladij in specializacija. Spremembam na tržišču pomorskih prevozov so se pristanišča prilagodila tako, da ponujajo kvalitetnejše pristaniške storitve, za katere je predvsem značilna hitrost prekrcanja. Potrebam tržišča se prilagajajo tudi železniški in cestni prevozniki z uvedbo raznih sodobnih tehnologij. Pri bimodalni tehnologiji voznik v 5 minutah cestno prikolico spremeni v železniški vagon in obratno, brez tehničnih pripomočkov. Železnica načrtuje in gradi proge za vlake velikih hitrosti (npr. Pendolini).5 Pripravlja se evropski tovornjak določenih dimenzij, nosilnosti in drugih karakteristik, lansirajo se novi motorji z veliko manjšo emisijo škodljivih snovi. Uvajajo se enotni informacijski sistemi v posameznih vrstah prevoza (HF.RMES, AMADEUS, PRO-METHEUS itd.), OM tovorni list bo zamenjal računalniški zapis DOCIMEL, države EU in EfTA uvajajo v mednarodno trgovino in prevoz enotno administrativno listino (JAD), Na svetovnem nivoju, v okviru OZN, se uvaja sistem ED1FACT, ki bo dosedanjo obilno papirnato dokumentacijo v prekomorski trgovini in prevozu zamenjal 7. elektronsko izmenjavo podatkov. Ocenjuje se, da bo sistem EOIFACT povzročil podobno revolucijo, kot jo je povzročil prehod klasičnega prevoza tovora na kon-tejnerski prevoz. Razmišijenja o tehnično-tehnološkem razvoju lahko sklenemo z ugotovitvijo, da je potrebno usmeriti izobraževanje in usposabljanje kadrov predvsem v znanja o novih tehnologijah v gospodarskih procesih in upoštevati lastne razvojne potrebe. 3. 2. Družbeni in gospodarski razvoj V Sloveniji in v državah Vzhodne Evrope doživljamo korenite družbene spremembe, ki vplivajo na prestrukturiranje narodnega gospodarstva in na prometni sistem. Med državami Vzhodne in Zahodne Evrope obstajajo razlike zaradi preteklih ideoloških preprek. ki so pogojevale njihov gospodarski in kulturni razvoj. Rezultat ločenega razvoja je opazen predvsem v različnih stopnjah gospodarske razvitosti. Države bivšega cen-tralno-planskega in samoupravnega načina družbene reprodukcije so dosegle relativno nizko stopnjo gospodarskega razvoja v primerjavi z gospodarsko visoko razvitimi državami kapitalističnega načina družbene reprodukcije. Ker niso delovali mehanizmi svobodnega tržišča, je bilo težko prepoznati dejanske ekonomske stroške in zato niso ustrezno porazdeljeni proizvodni faktorji. Povpraševanje po prometnih storitvah je izvedeno povpraševanje, ki izhaja iz ponudbe in povpraševanja blaga na tržišču. Zato bi lahko rekli, da mora sloneti izgradnja prometne infrastrukture na potencialnih tokovih blaga in potnikov, da ne bi gradili prevelikih zmogljivosti ali ustvarjati ozkih grl. Tokovi blaga in potnikov pa se oblikujejo na osnovi ekonomskih zakonitosti mednarodne trgovine, kjer je bistvenega pomena dosežena stopnja gospodarskega razvoja v posamezni državi.6 Izhajajoč iz mednarodnih trgovinskih teoprij (Klasična teorija komparativnih prednosti, Heckscher-Ohiinova teorija, Teorija porazdelitve narodnega bogastva, Krevi-sova teza, Linderjeva teorija o trgovini in proizvodnji, Neo-tehnološka teorija in Teorija proizvodnih ciklusov) in pod pogojem, da se bo odvijal razvoj v vsestransko korist, lahko predvidimo scenarij: v manj razvitih državah bo sodelovanje povzročalo strukturne spremembe in povečanje produktivnosti proizvodnih faktorjev, če bodo udeleženke znale uveljavljati svoje interese. Razvite države bodo razširile svoja tržišča, kar bo povzročilo povečanje predelovalnih kapacitet s tehnološkimi izboljšavami ob izkoriščanju ekonomije obsega. Želja po spreminjanju načina gospodarjenja in po sodelovanju ne zadostuje. Sodelovanje bo Še desetletje in več ovirano zaradi tržnih pogojev in različnih družbenih karakterjev. Vzhod bo pričakoval od Zahoda pomoč. Pomoči v pričakovanem obsegu ne bo, ker bo nasplošno povpraševanje večje od ponudbe. Zahodna Evropa ne more odstopiti od konceptov, na katerih temelji njihov dosedanji gospodarski in družbeni razvoj. Ko bo tržišče nasičeno z investicijsko opremo in proizvodi široke potrošnje, potem bo pomoč, kot inštrument trženja, zagotovljena. Tudi slabo razumevanje in slabe komunikacije obeh svetov bodo bistveno ovirale bodoče plodno sodelova- 5 Dr. ¡uraj Madjaric Nova stremljenja u prometu željeznica / cesta, Strategija razvoja saobračaja jugoslavije s naglaskom na povezivanje s EZ, 8. susret saobraCajnih inienjera jugoslavije, Osijek 1991, str. H S in dalje. 6 R.A. johns: International Trade Theories and the Evolving International Economy, Frances Pinter (Publishers). London 1985, str. 127 dalje. 129 ANNALES 6/'95 M. PRIjON, ! OST AN. j ZOHSL: HIPOTEZA O OPTIMA!. NE M IZOBRAŽEVANJU .... ¡27-1 3 Si nje. Tega se zavedajo tudi v EU. EU financira programe prenosa znanja in izmenjave Študentov {npr. TEMPUS), da bi pospešila preoblikovanje družbenega karakterja v Vzhodni Evropi, mladi populaciji Zahodne Evrope pa je EU dala možnost, da bolje dojame Vzhod. V EU ugotavljajo, da je potrebno vzgajati sposobnost dojemanja različnosti. Aktualni postajajo kadri s širokim horizontom znanja in temeljitim znanjem o njihovi stroki. Pri bodočih strokovnjakih je potrebno razvijati še sposobnost analitičnega mišljenja in zaupanja v lastno intuicijo.7 Za slovensko populacijo je značilno razumevanje obeh konceptov, v katera se lahko tudi vživi. Zato bi lahko Slovenija odigrala pomembno vlogo pri prenosu znanja iz obeh sfer. Predvideva se, da bo 80% znanja prehajalo z Zahoda na Vzhod in 20% znanja z Vzhoda na Zahod. 3. 3. Teorija kvalitete proizvodov in storitev Teorije kvalitete proizvodov in storitev zagovarja verižno reakcijo izboljšanja kvalitete faktorjev in odnosov v gospodarskih sistemih in v družbi nasploh z namenom, cla bi bile bolje izkoriščene razpoložljive zmogljivosti, da bi se povečala produktivnost ter življenjski standard8. Teorija poudarja potrebo po zagotavljanju tistih znanj, ki bodo ljudem pomagala, da bi dosegali kvaliteto S pametnejšim in ne z napornejšim delom. Shema /.: Verižna reakcija izboljšanja kvalitete v gospodarskem (prometnem) sistemu načinov, kako bi omenjeno dosegali. Teorija pa je samo slutnja oz. ugotavljanje principov, ki pa utegnejo biti zmotni ali praktično neizvedljivi. Potrebna znanja in sposobnosti se razlikujejo na različnih nivojih dela, strokovnosti, upravljanja in vodenja. Robert L. Katz je ugotavljal potrebna znanja in sposobnosti za posamezne nivoje in jih razvrstil v:5 tehnično-tehnoioška strokovna znanja (kot sposobnost uporabe postopkov, tehnik in znanj specifičnega področja), razumevanje ljudi (kot sposobnost za delo z ljudmi in sposobnost za motiviranje ljudi), krea-tivno-inventivne in organizacijsko-upravijalske sposobnosti -konceptualne sposobnosti (kot sposobnosti koordiniranja in povezovanja vseh interesov v organizaciji). Shema 2,: Razmerja sposobnosti za učinkovito delovanje sistema na različnih nivojih managcmenta ZMAN^MW «r*olKOV. BOljií KVAUTÏII I ttHOWSH« t2UOtji\ ÍOVÍÍANÍE «ODUiniv-NOSTl OlVAIWfÊ T¿;P,1'A z BOLjto KYAiirfTO !S NI&OCENO \ PKIOOBtVANJI \ O05l"-yíKKA \ tmOVNIKMtST \ Tfc2litU ) iN POVIČfVANJfc Ï I NJIHOVEGA j Í —/ Vir: James A.F.Stoner-, R.Edward Freeman: Management, Prentice - Hill International Editors, Englewood Clifs, 1989, str. 15. iz sheme je razvidno, da so razmerja potrebnih znanj različna na različnih nivojih dela, strokovnosti, vodenja in upravljanja. Vir: W. Edwards Deming: Out of the Crisis, Cambridge University Press, Cambrigde, 1986, str. 3. 4. GEOPOLITIČNI iN EKONOMSKI POLOŽAJ R SLOVENIJE Teorija kvalitete proizvodov in storitev predpostavlja temeljito poznavanje dela in permanentno usposabljanja delavcev. Teorija in praksa sta med seboj tesno povezani. Sama praksa - brez teorije - ne uči, kaj je potrebno storiti za izboljšanje kvalitete proizvodov in storitev ter konkurenčne sposobnosti, niti ne razvija 4.1. Geopolitični položaj R Slovenije R Slovenija leži na območju, kjer se jadransko morje nagloblje zajeda v evropsko celino. Prednosti geografske lege Tržaškega zaliva karakterizirajo prometne povezave med glavnimi industrijskimi in trgovskimi 7 Ellen Wallace: Managers on the move face creative challenge, The European, 26-28 aprila '1991, str. IV. 8 W. Edward Darsing: Out of The Crisis, Cambridge University Press, Cambridge, ponatis 1986. 9 ¡ames A. F. S toner. R. Edward Freeman: Management, Prentice - Hall International Editors, Erige! wood Clifs, 1989, str. 14 in 15. 130 ANNALES 6/'95 M. PR1JQN. I. OST AN, I. ZOHll: HIPOTEZA O OPTIMALNEM IZOBRAŽEVANJU ..., 127-136 centri Srednje Evrope s severnojadranski bazenom. Te razdalje so v poprečju od 500 do 600 kilometrov krajše od prometnih povezav s severnoevropskimi pristanišči. Tudi morska pot, ki vodi od Severnega Jadrana do Bližnjega, Srednjega in Daljnega Vzhoda, je krajša za približno 2.000 navtičnih milj (v praksi pomeni 4 do 5 dni plovbe) od morske poti, ki povezuje te dele sveta S severnoevropskimi pristanišči. Še ugodnejša je primerjava z baltiškimi pristanišči. Geografska prednost severnojadranskega bazena je močno upadla po drugi svetovni vojni, ko se je Evropa politično in gospodarsko razdelila v dva bloka, ki sta se razvijala v različnih pogojih. Kot posledica tega stanja in hladne vojne so se oblikovali tudi prometni tokovi, ki so bili v funkciji politike obeh blokov, torej so bili ti tokovi praktično prekinjeni. Taka razdelitev ni prizadela blagovnih tokov samo v smeri Vzhod-Zahod, temveč tudi Sever-jug.10 V Zahodni Evropi so se najmočnejši prometni tokovi koncentrirali na atlantski obali: od pristanišča Rotterdam do Hamburga, preko rensko-vvestfalskega industrijskega bazena do Švice in od tam do industrijsko razvitega trikotnika v severni Italiji. Drugi prometni tok pa je vključeval Poljsko, južno Podonavje do romunskih in bolgarskih pristanišč ob Črnem morju. Hitri gospodarski razvoj Zahodne Evrope je ugodno vplival na modernizacijo njene infrastrukture ter na uravnotežen razvoj prometnih sistemov in spremljajočih dejavnosti. Usklajeno delo, podprto z državnimi ukrepi, in usklajena prometna politika sta omogočila, da se je zaledje severnoevropskih pristanišč pomikalo vse globlje proti jugu Evrope in s tem preusmerjalo blago z južne poti proti severu. S političnimi spremembami, ki jih še doživljamo v vzhodnih državah in Sovjetski zvezi, in z združitvijo obeh Nemčij so se ponovno odprle možnosti za svobodnejši pretok blaga, kapitala in ljudi v smeri Vzhod-Zahod in Sever-jug. S tem so se severnojad-ranskemu bazenu spet odprle možnosti za valorizacijo svojega geografskega prostora. Večje oživljanje blagovnih tokov med Vzhodom in Zahodom ter Severom in Jugom je odvisno od časa, ki bo potreben vzhodnim državam, da usposobijo svoje gospodarstvo za pogoje, ki jih zahteva tržno gospodarstvo. Problem homogenizacije prometnega sistema Evrope pa bo odvisen od hitrosti, s katero se bodo prometni sistemi Vzhodne Evrope prilagodili standardom, sedanjemu stanju in koncepciji razvoja prometnih sistemov Zahodne Evrope. Ta dinamika bo odvisna predvsem od finančnih možnosti samih držav Vzhodne Evrope ter kreditov, ki jih bo Zahodna Evropa usmerjala na Vzhod. Sedanja predvidevanja niso spodbudna, saj so projekcije vlaganja na Vzhod pod realnimi potrebami teh držav. Za našo državo bo odločilnega pomena dinamika, s katero se bosta modernizirali cestna in železniška infrastruktura v Sloveniji. Brez sodobnih povezav z zalednjem, ki bodo omogočale tranzit blagovnih in potniških tokov do morja, bo v kratkem času vprašljiva komparativna prednost lege. 4, 2. Usmerjenost Evropske unije V Zahodni Evropi, posebno v Evropski uniji, se že dalj časa odvijajo procesi integracije. Postopoma se povečuje sodelovanje med narodnimi gospodarstvi z namenom, da se poveča konkurenčna sposobnost teh držav na svetovnem tržišču. Enotno tržišče držav Evropske unije je začelo delovati 1.1. 1993. Odgovorni subjekti v posameznih gospodarskih vejah držav članic prilagajajo nacionalne predpise predpisom EU. Države, ki nameravajo ohraniti gospodarske in druge odnose z državami EU, pa morajo tem predpisom slediti. Tako bi morafi tudi mi pospešeno prilagajati naš prometni sistem napovedani liberalizaciji prometa v EU predvsem z valorizacijo geoprometnega položaja Slovenije in z enekopravnim vključevanjem našega prometnega sistema v Evropo po letu 1992. Enotno tržišče predvideva popolno integracijo predhodnih ločenih tržišč proizvodnih faktorjev, proizvodov in storitev. Vzpostavlja se popolnoma svoboden pretok blaga, ljudi, storitev in kapitala11. Učinki delovanja enotnega tržišča EU so za slovensko gospodarstvo lahko zelo ugodni. Upoštevali smo le najugodnejše učinke, ko bi usposobili kadre, ki bi lahko udejanjali najboljši scenarij. Odprava vseh administrativnih preprek in interna-lizacija eksternih stroškov v EU bo verjetno prestrukturirala blagovne tokove v korist severnojadranskega bazena in razširila njegovo gravitacijsko območje. Svobodna konkurenca bo stopnjevala posodabljanje tehnologije in povečevala obseg proizvodnje zaradi zniževanja proizvodnih stroškov po enoti proizvoda ali storitve. Kapitalno-intenzivni proizvodi in delovno-inten-zivna tehnologija si bodo utirali pot na tuja tržišča, predvsem v Vzhodno Evropo. V obratno smer pa se bodo oblikovali tokovi delovno-intenzivnih proizvodov, ki bodo konkurenčno sposobni zaradi nižje cene dela. Vzhodna m Zahodna Evropa sta prometno slabo povezani, zato je predvidena izgradnja ustrezne infrastrukture za njuno prostorsko povezavo. Magistralne prometnice Sever - Jug bodo dopolnile nove prometnice v smeri Vzhod - Zahod, ki bodo pospešile koncept 10 Dr. Livij Jakomin: Delovno gradivo projekta: "Sodelovanje pristanišč Koper Trst", VPPŠ Portorož, 1991. 11 Edward Nevm: The Economies o i Europe, MacMilian Education Itd. London 1990, str. 56 in 57. 131 ANNALES 6/'95 M, PRI J ON, L OSTAN, J. ZOHIL: HIPOTEZA O OPTIMALNEM IZOBRAŽEVANJU .... I 27-1 36 regionalnega razvoja EU. R Slovenija je geoprometno pomemben člen v povezovanju EU z državami Srednje in Vzhodne Evrope. Njena tranzitna vloga je omenjena v programih EU. Delovni program predvideva sodelovanje na področju transporta, telekomunikacij, varstva okolja, maiih in srednje velikih podjetij, znanstvenih in tehnoloških raziskav, kulture in turizma ter informacij. 5. PROMETNI SISTEM Prožno reševanje organizacijsko in ekonomsko zapletenih problemov v prometu razvija nov odnos do te dejavnosti; promet postaja umetno razslojen sistem z vsemi značilnimi povezavami z okoljem, s podsistemi in elementi s stalno prepletajočimi se vplivi.12 Tako se prometni sistem definira kot sestavljen dinamični sistem 2 velikim številom elementov notranje strukture. Elementi označujejo podsisteme, ki jim pripadajo, in njihov dinamični razvoj. Obenem karakterizirajo prometni sistem kot celoto, saj ta obvladuje prostorske razdalje za ljudi, blago, vesti in energijo ter ureja gibanje prometnih sredstev na določenem prostoru. Prometni sistem tudi dejansko obstaja, saj ga lahko definiramo za vsak geografski prostor in v vsakem časovnem preseku, kar pomeni, da ima svojo prostorsko in časovno dimenzijo. Shema 3,: Struktura prometnega sistema CESINt 2£L£2Nl5u ZHAČNI POMOSSKi HEČN1 PU CrvovoCJN PHOMIT PROMET PRQMFI MOMH Pft.QM.Fl fHOMft l l-KAVCfl Stol r (liOKOMSKf SlOJ OJtCANIZA CEISW HOI iiHfiOtOÎKi StÛJ T£HMČNf SLOJ T_ XI J JZ. D ZL Vir: Dr. Željko Radačk'; Ekonomika prometneg sistema, Fakultet prometnih znanosti, Zagreb 1988, str. 11, dopolnili avtorji. Tehnični sloj prometnega sistema predstavlja osnov- ni sloj, ker označuje delovanje posamezne vrste prometa oz. podsistema. Oblikujejo ga sredstva za delo: transportna sredstva, prometne poti in prometna križišča. Tehnološki vidik delovanja prometnega sistema pomeni proizvodni proces, kjer se oblikuje nov proizvod, t.j. prometna storitev. Označujejo ga vsebina in lastnosti prometnega procesa, njegovi elementi, faze in načela. Vsebina in lastnosti prometnega procesa dajejo prometni dejavnosti svoj specifični položaj v procesu družbene reprodukcije. Prometni proces obvladuje prostorske razdalje, saj se odvija prevoz v prostoru in ni vezan na eno določeno mesto. S prostorskega in časovnega vidika predstavlja proces proizvodnje in potrošnje enoten proces v prometu. Prometna storitev je nematerialni proizvod in zato ne obstaja izven prometnega procesa. Ta značilnost bistveno vpliva na organizacijo prometnega procesa, ker je ponudba prometnih storitve nespremenljiva, povpraševanje po prometnih storitvah pa spremenljivo. Na organizacijski vidik delovanja prometnega sistema vpliva neprestano izpopolnejvanje tehnike in tehnologije proizvodnje ter razvoj družberto-ekonomskih odnosov. Usklajevanju elementov proizvodnje se v vse večji meri dodaja družbena komponenta, da bi dosegli čimbolj kvantitetne in kvalitetne učinke. Proces proizvodnje prometnih storitev mora biti organiziran tako, cla vpliva tudi na učinkovito odvijanje celotnega toka družbene reprodukcije. Preko ekonomskega sloja se promet kot podsistem -povezuje v gospodarski sistem. Prometni sistem predstavlja del gospodarskega sistema, del narodnega gospodarstva oz. del družbene reprodukcije. Vloga in mesto prometa v procesu družbene reprodukcije se izkaže v dveh vsebinah: 1. Promet predstavlja del procesa družbene reprodukcije oz. narodnega gospodarstva, 2. Z delovanjem v prostoru in času vpliva promet na procese družbene reprodukcije in na kroženje faktorjev skozi vse štiri faze tega procesa. Pravni vidik delovanja prometnega sistema označujejo trije vplivi, ki delujejo na prometni sistem in na njegove podsisteme: družbeno-ekonomska ureditev države, notranja zakonodaja in mednarodne konvencije s področja prometa ter interni normativni akti gospodarskih subjektov. Prometni sistem se povezuje z okoljem kot del gospodarskega sistema, kot integri raju joči dejavnik družbene reprodukcije in s svojim delovanjem omogoča odvijanje toka družbene reprodukcije. Prometni sistem je pomemben faktor funkcioniranja celotne družbene aktivnosti. Zato je prometni sistem odvisen od druž- 12 Dr. Željko Radačič: Ekonomika prometnog sistema. Fakulteta prometnih znanosti, Zagreb 1988, sir. 10 in dalje. Analiza prometnega sistema je v celoti povzeta po omenjenem avtorju. 132 ANNALES 6/'95 M. PRIÍON. I OSIAN. I ZOHIL: HIPOTEZA O OPTIMALNEM iZOliRAŽEVANR,' .... 127-136 beno-ekonomske ureditve posamezne države, od ekonomske strukture, od ekonomskega sistema in od ekonomske pofitike. 6. PROFILI PROMETNIH INŽENIRJEV 6. 1. Potrebna znanja za obvladovanje prometnega sistema Specifični prometni kadri so tisti, ki se ukvarjajo s specifično problematiko upravljanja, vzdrževanja, s tehnično ekspSoatacijo prometnih sredstev in s tehnologijo prometa. Danes pa je jasno, da potrebujemo specifične prometne strokovne kadre, t.j. prometne tehnologe kot neposredne organizatorje prometnih in transportnih procesov. Ti strokovnjaki so sicer tehnični profil, vendar s svojim posebnim strokovnim znanjem, ki se razlikuje od znanja strojnika, gradbenika, elektromehanika, ekonomista in drugih podobnih profilov. Baza znanja so tehnične in tehnološke znanstvene panoge in discipline, na katere se navezujejo ekonomska, organizacijska in druga znanja.13 Pri klasifikaciji znanosti uvršča R. Zelenika študij prometa v tehniško področje znanosti kot posebno vrsto znanosti, imenuje jo tehnologija prometa in jo deli na znanstvene discipine: tehnika in varnost prometa, tehnologija in organizacija prometa, eksploatacija prometne infrastrukture, eksploatacija prometnih sredstev, prometna ekonomija, letalska navigacija, pomorska navigacija in pomorske komunikacije.14 Giede na hitrost sprememb, ki vplivajo na delovna mesta, ni mogoče natančno predvideti vsebine bodočih delovnih mest niti zahtevnosti kvalifikacije. Dozdeva se, da je potrebno dati prednost generičnim kvalitetam, posebno pa sposobnosti prilagajanja in učenja in ne ozko strokovni usposobljenosti za določen poklic.15 isti avtor navaja ugotovitve Oddelka za oceno tehnologije pri ameriškem Kongresu. Po tej študiji je znanje osnov elektrotehnike in informatike bistvenega pomena za večino delovnih mest. Bodočnost pa bo zahtevala široko splošno razgledanost in strokovno usposobljenost, sposobnost učenja, fleksibilnost ter abstraktno razmiš- ljanje. 6. 2. Študij prometa v Evropski skupnosti Odločili smo se, da bomo hipotezo o potrebnih znanjih za obvladovanje prometnega sistema primerjali predvsem s podobnim študijem na Nizozemskem. Izbiro utemeljujemo s prometno funkcijo, ki jo opravlja ta država v evropskem prostoru. Nizozemsko lahko predstavimo in primerjamo z R Slovenijo z osnovnimi podatki iz tabele 1. Tabela 1.: Primerjava Nizozemske in R Slovenije Zap. Kazalci Nizozemska1 ' R štev. 1989 Slovenija16 1988 1. Površina km2 33.940 20.256 2. Število prebivalcev 14.739.000 1.996.377" 3. Gostota preb./knr 434 99::o 4. BND v miiion. $ 180.320 11.405 od tega:v kmetijstvo % 4 14 v industrija % 30 55 v st.oritv. dej. 66 31 S. BND na preb. S 12.049 5.149 Vira: Statistični letopis R Slovenije in Atlasa sveta. Nizozemska ima izrazito razvito prometno dejavnost. Na postavljene velike industrijske obrate, ki so locirani predvsem v Rotterdamu, so vplivale razvita pristaniška dejavnost in pomorski prevozi ter izredno dobre povezave z zaledjem po notranjih vodah, po železnici alt po cesti. Od Slovenije se Nizozemska razlikuje po konfiguraciji terena. Nižinska lega ji omogoča lahek dostop v notranjost Evrope, slovensko ozemlje pa je težje premostljivo. Z investicijskega vidika pa ne bi mogli trditi, da ima Nizozemska prednosti: 40 % ozemlja je umetno pridobljenega iz morja in leži pod morsko gladino (do - 6 m}.21 Nizozemska leži na križišču najbolj pomembnih blagovnih tokov v svetu. Slovenija je pomembno tranzitno območje za Srednjo in Vzhodno Evropo, ki pa sta gospodarsko manj razviti regiji. 13 Dr. Ratko Zelenika: Aktualni problemi: osnovne smjemíce interdisciplinarnog znanstvenog usavršavanja tehnologa prometa in Interdisciplinarno znanstveno usavršavanje tehnologa prometa, revija Ambaiaža, manipulacija, skladiščenje, transport, štev jan.-febr. 1987 in štev. marec-aprii 1987. 14 Dr. Ratko Zelenika: Uioga i profil tehnologa saobradaja u opdmaÜzaciji pnvredivanja željeznice, Fakultet z» pomorstvo t saobračaj, Rijeka 1990. 15 Dr. Hans George Schultze: Ponovo o konceptu povratnog obratovanja, utjecaj promjena na radnom mjestu na obrazovanje odraslih, Visoko obratovanje i svijet rada, Priredili Nikša Nikola Šoijan, Hans George Schutlze, íkolska knjiga, Zagreb 1990, sir, 43. 16 Ibidem, str. 43. 17 The Times: Atlas sveta, Cankarjeva založba, Ljubljana, '1991, str. 28. 58 Statistični ietopis 5R Slovenije, 1988. 19 The Times, Atlas sveta, op. cit. str. 78. 20 Ibidem. str. 78. 21 ibidem str. 28. 133 ANNALES 6/'95 M. PR1ION, I. OSTAN. i. ZOH1Í.: HIPOTEZA O OPTIMALNEM tZOSRAŽSVA.NilJ .... 127-136 Tamkajšnja delovna populacija in slovenska se razlikujeta po prenosu znanja. Splošno znanje Slovencev je na nižjem nivoju, strokovno znanje pa je na približno isti stopnji. Težava pri nas je v prenosu znanja; ni plodne povezave med teorijo in prakso in obratno. Z.di se, da smo v svojem znanju nepismeni 22 Na univerzitetnem nivoju organizira prometni študij Ekonomska fakulteta Univerze Erasmus iz Rotterdama skupno s Tehniško univerzo iz Delfta. Program Traffic and Transport je novejši (september 1988) in je nastal zaradi vse večjega povpraševanja po kadru z ustreznim prometnim znanjem. Študij je organiziran interdisciplinarno v sodelovanju ekonomske fakultete, poslovne fakultete, pravne fakultete ter fakultete za gradbeništvo in pomorsko tehnologijo. Študij predstavlja smer v tretjem in četrtem letniku ekonomije. Predvideva predmete: regionalna ekonomika, ekonomika transporta, trženje v transportu, logistično upravljanje, formalna logistika (operacijske raziskave, sistemi za podporo upravljanja, sistemi za podporo proizvodnje in zalog, manipulacija z elektronskimi sporočili), prometne tehnike, transportno zavarovanje, transportno pravo, študij okolja in diplomsko delo.23 Izven Nizozemske bi omenili še The Chartered Institute of Transport London. To je profesionalna institucija, namenjena prenosu transportnega znanja. Na tej instituciji se opravljajo izpiti v različnih kombinacijah: Obvezni izpiti: upravljalsko računovodstvo in finance, upravljanje in kontrola transporta, upravljalski in industrijski odnosi v transportu, ekonomika transporta, transportna politika in planiranje. Izpiti iz transportne prakse: letališča, zračni transport, integralni in multimodalni transport, pomorski transport, fizična fistribucija blaga, železniški transport, cestni prevoz blaga, cestni prevoz potnikov, pomorska pristanišča, mestni prevoz. Izbirni izpiti: gospodarsko in transportno pravo, marketing v transportu, kvantitativne metode, transport in družba, transportna tehnologija.24 Vsebine predmetov, ki jih izvajajo pri fakultetnem študiju prometa na Erasmusu in na The Chartered Institute of Transport v Londonu, izhajajo iz istih izhodišč, ki smo jih prepoznali med raziskavo Hipoteze o optimalni vsebini programa izobraževanja inženirjev prometa. 6. 3. Optimalni lik diplomantov in koncept študijskih programov Pri sestavi študijskih programov smo upoštevali izobraževanje na področju prometa v evropskem prostoru, naše posebne potrebe in razmere ter potrebe prometnega sistema po odzivnosti, fleksibilnosti in računalniško podprtem vodenju. Inženirji prometa bodo pridobili znanje in sposobnosti: - za analitično razmišljanje v procesih dela, - za vodenje dialoga z računalniško opremo, - za povezovanje in kombiniranje tehničnih, tehnoloških, organizacijskih, ekonomskih, pravnih in drugih vidikov prometnega sistema, - za planiranje in metodološki pristop k delu, - za smiselno kvantitativno razumevanje različnih procesov, - za prevzemanje odgovornosti in samostojno delo. Študij prometa in pomorstva je interdisciplinarni študij. Odločitev za visokošolski in fakultetni študij izhaja iz resničnih potreb prakse. Na visoki stopnji je študij usmerjen predvsem na naravosiovno-tehnično področje, saj usposablja operativen kader. Fakultetna stopnja Šolanja pa poudarja, poleg naravoslovno-tehničnih znanj, družbenoslovno-humanistična področja, da bi se razvijale ustvarjalne in organizacijske sposobnosti diplomantov. Podiplomski prometni študij v R Sloveniji je izvedljiv v okviru Univerza v Ljubljani, saj se delno ukvarjajo s prometno dejavnostjo posamezni oddelki in posamezne fakultete univerze. 6. 4. Znanstveno usposabljanje inženirjev prometa Z osamosvojitvijo R Slovenije se, bistveno bolj kot v preteklosti, postavlja zahteva po celovitem znanstvenem in strokovnem obravnavanju pomorstva in z njim povezanega prometa. Doslej smo se s temi področji ukvarjali le parcialno v mejah pomorsko -prometne usmeritve šole. Pomorstvo pa vključuje širša področja ljudske dejavnosti. Razdrobljena organizacijska struktura razvojno-raz-iskovalnega dela na področju pomorstva in z njim povezanega prometa in odsotnost pooblastil ne zagotavlja vsebinske celovitosti niti ne oblikuje mejnega števila strokovnjakov in ne kvalitete dela. Potrebno je proučevati dejavnost pomorstva kot celote, strokovno povezati pomorski transport s celotnim prometnim sistemom, izvajati na teh področjih intenzivno strokovno integracijsko vlogo med R Slovenijo in drugimi evropskimi deželami in organizirano angažirati znanstvenike instrokovnjake s področij pomorstva in prometa. 2.2 Jasna Čebrori, dipt, slavist, asistent za mladinsko književnost izmenjava mišljenja o prenosu znanja v prakso, december 1991. 23 Traffic and Transport, Presentation oi the new graduation programme, Rotterdam Transport Centre, Erasmus Universiteit Rotterdam 1988. 24 Professional Qualifying Examination and Membership Regulation 1988/89, The Chartered Institute of Transport, London julij 1988, str. 10. 134 ANNALES 6/'95 M. PRjJON, I OST AN. I ZOH1L: HIPOTEZA O OPTIMALNEM IZOBRAŽEVANI/J .... !i7-l.'jfo Organizacijo razvojno-raziskovalnega in strokovnega dela narekujejo predvsem potrebe in nuja po hitrejšem in učinkovitejšem razvoju pomorskega in pro-met-nega gospodarstva. Pomemben razlog so tudi možnosti mednarodnega razvojno-raziskovalnega in strokovnega dela in sodelovanja, ki jih ne moremo razvijati priložnostno. Šola lahko ve2e nase le kadre, ki so nujno potrebni v izobraževalnem procesu, ker nima ne materialnih ne organizacijskih možnosti, da bi razvojno-raziskovaino dejavnost umestila na nivo mednarodnih kriterijev. 7. ZAKLJUČEK IN PRIPOROČILA Živimo v obdobju bliskovitih tehnoloških, ekonomskih in družbenih sprememb. Oblike, ki so bile včeraj uspešne, se morajo danes prilagoditi novim zahtevam in spremljati spremembe za jutrišnje vsebine. Upoštevajoč predvidevanja in karakteristike prometnega sistema, bi bila za profiiiranje prometnega inženirja potrebna znanja: - znanja, namenjena komuniciranju: angleški jezik, človeške viri, socialna psihologija; - metodološka znanja: matematika, računalništvo in informatika, statistika, operacijske raziskave, regulacija in optimizacija tehničnih sistemov; - temeljna teoretska znanja: fizika, matematični modeli in metode simulacije, ekonomika, organizacija, teorija sistemov;. - aplikativna znanja: prometno tehnično-tehnološka, ekonomsko-organizacijska in pravna znanja, nauk o blagu, prometna geografija, S "Hipotezo o optimalnem izobraževanju in znanstvenem usposabljanju inženirjev prometa v R Sloveniji" smo sklenili celotno izobraževanje in znanstveno usposabljanje prometnega in pomorskega kadra. Predlog izhaja iz dejanskih potreb po znanjih za obvladovanje prometnega sistema, iz potreb slovenskega gospodarstva in iz podobnih prometnih študijev v Evropski uniji. Menimo, da bi bilo smotrno, da Univerza v Ljubljani in Univerza v Trstu pripravita skupni program in vsebine programa za podiplomski študij s prometnega področja. Študenti bi lahko študirali izmenično na obeh univerzah in dobili tudi diplome obeh univerz. Na ta način bi bil podiplomski študij verificiran v Evropski uniji. Način izobraževanja in znanstvenega usposabljanja bi bil privlačen tudi za študente iz dežel, ki gravitirajo k severnojadranskemu bazenu. Šolanje teh kadrov bi bila kvalitetna promocija pomorskega in prometnega gospodarstva. RIASSUNTO Lo sviluppo e la valorizzazione dell'Alto Adriático dipende pure da un'adeguata abilitazione dei quadri professionall. L'ipotesi argomenta un programma ottimale di istruzione e abilitazione scientifica dei quadri, quali specifico profilo interdisciplinare, sulla base di quattro criteri: délia tecnologia dei traffici, di sviluppo, geográfico - economico e di comparazione internazionale. Direttamente dall'ipotesi scaturisce l'idea dell'intero proc.esso di istruzione: il programma del primo biennio universitario sarebbe riservato ai profili operativi, mentre quelio delle Facoltà ai quadri creativi. Cli studi post ■ laurea andrebbero condotti presso le Université di Lubiana e di Trieste, in modo da far convergere anche gli studi verso un traguardo comune: l'ottimizzazione dei traffici attraverso un migliore sfruttamento délia posizione geografica dell'Alto Adriático. L'abiliiazione nei campi sc.ientifico e délia ricerca dovrebbe venire assunta da un istituto di ricerca e di sviluppo di indirizzo maritlimo e dei trasporti. LITERATURA Creasey Pauline: Structural Adjusment in Europe, Pinter Publishers Limited, London, 1987. Deming W. Edward: Out of the Crisis, Cambridge University Press, Cambridge, 1986. Dockrell W.8. et. al.: Evaluation Procedures used to Measure the Efficiency of Higher Education Systems and Institutions, The International Association for Educational Assessment, UNESCO 1990. Jakomin Livij et. aL Možnosti sodelovanja pristanišč Koper-Trst, VPPŠ, delovno gradivo. John R. A.: International Trade Theories and the Evolving International Economy, Frances Pinter (Publishers) London, 1985. Kaltnekar Zdravko: Raziskovanje pogojev in možnosti za izdelavo profilov potrebnih strokovnjakov z višjo in visoko izobrazbo na področju logističnih in drugih podobnih sistemov (transport, skladiščenje, pakiranje), Visoka šola za organizacijo dela, Kranj 1980. 135 ANNALES 6/'95 M. PRIjON, 1. OST AN, j. ZOH II: HIPOTEZA O OPTIMALNEM IZOBRAŽEVANJU .... 127-136 Kaltnekar Zdravko: Izdelava vzgojno izobraževal ni h programov za pridobitev višje in visoke izobrazbe za prometnega tehnologa, Višja pomorska in prometna šola Piran, Visoka šola za organizacijo dela, Kranj 1985. Kolarič Vojisiav: Ekonomika i organizacija saobracajnih preduzeča, Savremena administracija / Rad, Beograd, 1972. Madaric Juraj: Nova stremljenja u prometu željez-nica/cest.a, Strategija razvoja saobračaja Jugoslavije s naglaskom na povezivanje s EZ, 8. susret saobracajnih inženjera Jugoslavije, Osijek 1991. Nevin Edward: The Economics of Europe, MacMilian Education Ltd, London 1990. Prijon M., R. Brugman: The Effect of Investment in PRC and GDR on the flow of iron Ore through the Port of Rotterdam, IMTA, Den Helder, maj 1990. Radačtč Željko: Ekonomika prometnog sistema, Fakultet promentnib znanosti, Zagreb, 198., Stevanato Danilo et. al.: Možnosti sodelovanja pristanišč Trst-Koper, delovno gradivo 199. Šoljan Nikša Nikola, Sehultze Hans George: Visoko obrazovanje i svijet rada, Školska knjiga, Zagreb 1990. Stoner A.F. James, Freeman R. Edward: Management, Prentice - Hali International Editions, Englewood on Cliffs 1989. Zelenika Ratko: Aktualni problemi: osnovne smernice interdisciplinarnog znanstvenog usavršavanja tehnologa prometa, revija Ambalaža, manipulacija, skladiščenje, transport, štev. jan.-febr. 1987. Zelenika Ratko: Interdisciplinarno znanstveno usavr-šavanje tehnologa prometa, revija Ambalaža, manipulacija, skladiščenje, transport, štev. marec-april, 1987. Zelenika Ratko: Uloga i profil tehnologa saobračaja u optimizaciji privredivanja željeznice, Fakultet za pomorstvo i saobračaj, Rijeka 1990. Zohil Josip et. al.: Znanje in inovacijska dejavnost na Obali, VPPŠ Piran, Portorož 1985. Wallace Ellen: Managers on the move face creative challenge, the European, 26-28 april 1991. The Chartered Institute of Transport: Professional Qualifying Examination and Membership Régulation 1988/89, London 1988. Delovno gradivo združenja Pentagonale, 1990. Delovna skupnost Alpe-Jadran, Komisija za transport in promet: Skupno poročilo o osnovni prometni infrastrukturi, delovno gradivo, 1985-86. Elementi za oblikovanje izobraževalnih programov in delovanja višjega in visokega šolstva v R Sloveniji, delovno gradivo, Ljubljana 1990. The European, 26-28. aprila 1 991. Pomorstvo It, vzgojnoizobraževalni program na višji stopnji šolanja, VPPŠ Piran, Portorož, 1983. Predlog osnutka vzgojno-izobraževalnega programa VIS "Promet in pomorstvo lil., VPPŠ Piran, 1 988. Pomorski leksikon, Jugoslovanski leksikonografski zavod "Miroslav Krleža", Zagreb 1990. Rotterdam Transport Centre: Traffic and Transport, Présentation of the new graduation programme, Erasmus Universteit, Rotterdam 1988. Statistični letopis SR Slovenije, 1988. Tehnologija prometa, vzgojnoizobraževalni program na višji stopnji šolanja, VPPŠ Piran, Portorož 1985. The Times: Atlas sveta, Cankarjeva založba, Ljubljana 1991. Transport Collega Rotterdam: Présentation 1990. Usmeritve za preobrazbo Študijskega programa Ekonomske fakultete za ekonomski in poslovni študij z letom 1991/82, gradivo za posvet, Ljubljana 1990, Utemeljitev upravičenosti izvajanja visokošolskega študija prometa na Tehniški fakulteti Univerze v Mariboru, Univerza v Mariboru, tehniška fakulteta, VTO Gradbeništvo, Maribor, maj 1990. Vzgojno-izobraževalni program za pridobitev višje in visoke izobrazbe na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, Univerza v Ljubljani, Ekonomska fakulteta, Ljubljana, januar 1991. Zakon o ratifikaciji Mednarodne konvencije o standardih za usposabljanje, izdajanje spričeval in ladijsko stražo pomorščakov, 1978, Ur. list SFRJ štev. 3, 30. 3. 1984. 136 RAZPRAVE IN GRADIVO f i,: ANNALES 6/'95 izvirno znanstveno delo UDK801.316.3 800.76(497.1 2/. 13 Istra) PSEVDOIZPOSOJENKE (na istrskih primerih) Coran FILIPI dr., docent za italijanski jezik na Pedagoški fakulteti v Pulju, .52000 Pulj, CRO dott., prof. Facolta di Pedagogía di Pota, S2000 Pula, CRO IZVLEČEK V pričujoči razpravi avtor poskuša določiti novo kategorijo prevzetih besed, za katere predlaga termin psevdoizposojenke. V novejših, pa tudi starejših, razpravah avtorji ne posvečajo praktično nobene pozornosti prevzetim besedam tega tipa. Zaradi tega jih je vsekakor potrebno klasificirati in natančneje definirati. Gre za besede, ki jih dvojezični govorci uporabijo le v določenih okoliščinah, vedno v pogovorih s prav tako dvojezičnimi govorci iz lastne jezikovne skupnosti. Teh besed ni moč uvrstiti v obstoječe sociolingvistične in kontaktnolingvistične vzorce, ni pa jih možno imeti niti za interference. Vse navedene primere, razen enega, je avtor zbral med leti 1984 In 1994 v slovenski (Koper, Izola), hrvaški (Pulj) in italijanski (Milje) Istri. Ob primerih so navedeni kraji, kjer so zabeleženi, in, če je potrebno, kratek opis komunikacijske situacije. Istrobeneške elemente smo zapisali z grafijo, ki se uporablja v podobnih delih (znakov, kot so npr. i, ž ipd. ni potrebno posebej razlagati), slovenske in hrvaške pa, kot je običajno za dialektološke razprave v slavističnih publikacijah. Da ne bi zmedli bralca zaradi dveh različnih grafij v isti povedi, so slovanski elementi odebeljeni. 1. DEFINICIJA TERMINA V DL, str. 227, je izposojena (prevzeta) beseda zelo sintetično in jasno definirana: "si ha un prestito lingüístico quando una parlata A usa e finísce (pode-belitev naša) con l'acquisire un'unitá o un tratto lingüístico che precedentemente esisíeva in una parlata B e che non era posseduto da A (...J."1 Psevdoizposojenke pa se uporabljajo samo občasno, ob določenih komunikacijskih priložnostih, v večini primerov le enkrat samkrat. Upoštevajoč zgornjo definicijo, lahko torej rečemo, da je psevdoizposojenka beseda (ali nek drug element) iz jezika B, ki jo (ga) govorci jezika A neke večjezične skupnosti uporabijo v določenem trenutku komunikacijskega procesa (jezik A in B pripadata, jasno, isti večjezični jezikovni skupnosti) in ki v večini primerov ne postane del besednega zaklada jezika A.2 2. POGOJI ZA PSEVDOIZPOSOJENKE Psevdoizposojenke so običajne v večjezičnih jezikovnih skupnostih, katerih pripadniki, pa četudi delno in ne vedno v obeh smereh, komunicirajo najmanj v dveh jezikih - drugi jezik mora biti najmanj na stopnji L2. Možne so samo pri večjezičnih govorcih določene večjezične skupnosti. Bolj pogoste so v "šibkejšem" idiomu. V istrskem primeru so šibkejši idiomi: istro-beneščina (v hrvaški in slovenski Istri), istriotščina in istroromunščina (v hrvaški Istri) in slovenščina (v italijanski Istri). Teoretično psevdoizposojenke lahko postanejo vse besede drugega (L2) jezika določene večjezične skupnosti. 1 Prevod: "za jezikovno izposojenko gre, ko govorci idioma A uporabljajo in na koncu tudi sprejmejo (prevzamejo) - podebelitev na5a - nek jezikovni element iz idioma 8, ki ga v idiomu A poprej ni bilo." 2 V nasprotnem primeru imamo prave izposojenke. Pravzaprav, če bi hoteli biti semantično natančni, pa tudi malo duhoviti, bi bile ravno psevdoizposojenke prave izposojenke, ker si jih govorci nekega jezika "izposodijo" in "vrnejo". 139 ANNALES 6/'95 Coron flLIPI, PSEVDOIZPOSOJENKE (rw islrskih primerih), 133-142 3. TIPI PSEVDOIZPOSOJENK 3.1. Psevdoizposojenke iz nuje ali lenobe V določenem trenutku pogovora govorcu ne pride na misel ustrezna beseda lastnega jezika in, zavedajoč se, da je tudi sogovorec dvojezičen (večjezičen), si jo izposodi ¡2 drugega jezika (L2). Npr.: a) Questo me že seljački. (Pulj - pogovor med dvema istrobeneškofonima Ženskama, ki si ogledujeta izložbo z ženskimi oblačili; navedeni stavek se nanaša na neko jopico v izložbi.) Lahko bi uporabila tudi istrobeneško besedo za hrvaški pridevnik seljački "kmečki", a v njenem idiomu ni mogoče z njo doseči istega pomena, ker italijanske (istrobeneške) oblike pokrivajo ožje semantično polje od hrvaških. b) Sem kupu an vater. (Milje - odgovor sioveno-fonega moškega na vprašanje "Kaj si kupu?') Nismo povsem gotovi, če beseda vater, "straniščna školjka", v govorici miljskih Slovencev ni že postala prava izposojenka. Primer pa je zanimiv tudi zato, ker besedica an v tem primeru odraža italijanski skladenjski vzorec; slovenski stavek ne potrebuje števnika, ki je v našem primeru pravzaprav italijanski nedoločni člen. c) Ti sa, iera... iera... la vojna. (Koper - iz pogovora dveh istrobeneškofonih starejših moških, ki obujata spomine na stare čase.) Govorec je uporabil slovensko besedo vojna enostavno zato, ker mu, kdo ve zakaj, v tistem hipu ni prišla na misel beseda iz njegovega idioma, ki jo vsekakor pozna. d) iera rosso come un rak. (Izola - iz pogovora dveh učenk italijanske srednje ekonomske šole v Izoli.) Gre za delni prevod slovenskega ljudskega reka rdeč kot rak} 3.2. Poudarjevalne psevdoizposojenke Te nastajajo, ko govorec želi poudariti določen del svojega sporočila, V govorni komunikaciji ima tuj element enako vlogo kot podčrtana beseda v pisnem besedilu. Npr.: a) Caveva plave oči. (Izola - iz pogovora med dvema učencema italijanske srednje ekonomske Šole.) Ni mogoče domnevati, da bi italijanski najstnik, ki obis- kuje srednjo šolo z italijanskim učnim jezikom, ne poznal sintagme occhi celesti (blu). Poudarek je Še bolj očiten s ponovitvijo psevdoizposojenke. Npr.: b) Va ben, va ben, dobro, dobro. (Pulj - iz pogovora dveh istrobeneškofonih ribičev.) V takih primerih psev-doizposojenka vedno sledi domači besedi istega pomena. c) Kurac, caso. (Koper - iz pogovora dveh dijakov slovenske gimnazije v Kopru, navedeni de! je odgovor na trditev Ti jo 'maš še vedno rad!) Pomeni zelo zelo trden ne - kot če bi v pisni obliki za nikalnico pribiti pet do šest klicajev. 3.3. Razložitvene psevdoizposojenke Govorci "šibkejšega" idioma večjezične skupnosti, ko se z govorci "močnejšega" govora (v. 2.) pogovarjajo v materinščini, pogosto rabijo besede iz sogovorčevega govora (v tem primeru psevdoizposojenke), ker se bojijo, da jih le-ta ne bo razumel. Večkrat domači besedi sledi tuja.4 Niso redki primeri, ko tudi govorci "močnejšega" jezika počnejo isto. a) Devi metere nel forno, u pečnicu, e dopo quando che že pronto metite un po' de cimet sora. (Pulj - dve gospodinji si izmenjujeta kuharske recepte.) V istem primeru imamo obe možnosti, ki so na razpolago za povečanje razumevanja. 3.4. Skrivnostne psevdoizposojenke Mnogi istrski starši, ko morajo pred manjšimi otroki (ki še niso dvojezični) govoriti o rečeh, ki niso za njihova ušesa, v pogovor vnašajo celotne dele v drugem jeziku. Npr.: a) Ma, jaz ti povem da on že uno scemo, izoia -primer rekonstruiran po izkušnjah iz zgodnjega otroštva izolskih prijateljev.) V tem primeru je psevdoizposojen-ka kar cel stavek v tujem jeziku. 3.5. Prestižne psevdoizposojenke To je v Istri edina kategorija psevdoizposojenk, ki velja le za govorce "močnejšega" jezika. Mnogi slavo-foni v ¡stri brez vsakršnega pravila in razloga uporab- 3 Za neko drugo raziskovalno delo sem pregleda! okoli petdeset številk hrvaškega tednika "Zajedmčar", ki izhaja v Združenih državah. V člankih je bilo mnogo angleških (ameriških) besed, zapisanih na dva načina: besede kot npr. bus "avtobus" (Doila su dva busa delegata.), bov "sin - samo sin, ne tudi deček!" (imao je dva boysa i jednu kčer.) itn. se v besedilu niso razlikovale od drugih, besede pa, kot npr. chyropractic so bile vedno zapisane med na vedri icami (Medu nalom bračom iz Pitsbtirga pokičio je značajan uspjeh s "chyropractic".). Ker se mu je mudilo, kar je v novinarstvu povsem vsakdanja zadeva, avtor ni imel časa, da bi posegel po slovarjih ali drugih priročnikih, zato je uporabil psevdoizposojenko. Besede v narekovajih so po naSi definiciji psevdoizposojenke iz nuje. Zanimivo bi bilo skozi več let slediti pisanju hrvaškega ameriškega tednika in ugotoviti, katere psevdoizposojenke so postale prave prevzete besede. 4 V tem primeru se razložitvene psevdoizposojenke izražajo z istimi sredstvi kot poudarjevalne (glej 3.2.). 140 ANNALES 6/'95 Coran flUPI. PSEVDOIZPOSOJENKE te ¡«rsfciti primerih I, 139-142 ijajo besede (tudi cele stavke) iz istrobeneščine. Najbrž na ta način želijo v družbi (Se posebej, če ostali ne govorijo ali pa slabo govorijo L2) poudariti lastno kulturo in razgledanost; lahko jih primerjamo z ljudmi, ki pretiravajo z uporabo latinskih dieta et sententiae. 3.5,1. Najbrž je psevdoizposojenka tega tipa tudi pripona -ando, ki jo starejši prebivalci Dubrovnika pogosto upo-rablajo s hrvaškimi glagoli {npr.: šetando "sprehajajoč se")5. 4. POSEBNE PSEVDOIZPOSOJENKE 4.1. Otroške psevdoizposojenke Otroci, ki odraščajo v večjezični jezikovni skupnosti, v zgodnjem otroštvu ne ločijo idiomov. Besedišče, pa tudi morfosintaktične strukture, uporabljajo bolj ali manj poljubno. Večkrat ni mogoče ugotoviti osnovnega idioma določene povedi. Npr.: a) Mama, poglej nie come plavo. (Koper - istrobe-neskofoni otrok kriči iz morja.) Prva beseda, mama, pripada obema jezikoma, druga in tretja slovenskemu, četrta istrobeneščini, peta pa je hibridna oblika, ki je sestavljena iz slovenske osnove in istrobeneškega obrazila. Kdo v tem primeru lahko z gotovsljo pove, ali so psevdoizposojenke slovenske aH istrobeneške besede, oziroma osnova ali obrazilo pri zadnji besedi? b) Cio, kaj že juchero sto qua? (Izola - reakcija istrobeneškofonega štiriletnega dečka ob prvem srečanju s snegom.) V stavek je vrinjena slovenska beseda kaj, tako da imamo slovenski stavčni ustroj: kaj že = ali je. c) Otrok: "Adeso skočero". Mati: "Reci, dušo, hrvatski". Otrok: "Sad ču šaltati".6 (Pulj - dialog med materjo in štiriletnim sinom ob obali.) Hibridne psevdoizposojenke so zelo pogoste v otroškem izražanju, ker otrok v prvih letih življenja ne loči idiomov. 4.2. Pravno-administrativne psevdoizposojenke Za razliko od prestižnih (5.2.) pravno-administrativne psevdoizposojenke uporabljajo izključno govorci "šibkejšega" idioma. Čeprav so take besede zelo pogoste v vsakdanjih pogovorih, jih govorci jasno čutitijo kot tuje; uporabljajo jih pač, ker jih kljub najboljši volji ni mogoče nadomestiti. Npr.: a) Ti ga la domovnica? (Pulj) b) Ti ga ciapa la potvrda? (Pulj) c) Ti ga paga la dohodnina? (Koper) d) jemaš modulo stuinosendeset? (Milje). 4.3. Specializirane psevdoizposojenke Večina knjižnih jezikov bistveno zaostaja za tehnološkim in znanstvenim razvojem. Z uvozom novih tehnologij in znanstvenih metodologij ponavadi uvozimo tudi obilico novih besed. Če le-te v kratkem času nadomestimo z domačimi, gre za psevdoizposojenke, vendar v večini primerov najdemo nadomestilo šele, ko je "uvožena" beseda že postala prava izposojenka, tako da na koncu jezik obdrži oba izraza (sin.: kompjuter vs. računalnik; it. penalty vs. calcio di rigore "enajstmetrovka" - prvi besedi sta le delno psevdoizposojenki, ker sta bili precej časa v normalni uporabi - slovenska je pravzaprav, čeprav njena raba vse bolj peša, še vedno enakopravni del besedišča) (glej opombo št. 8), Na istrskem območju uporabljajo ta tip psevdo-izposojenk predvsem govorci romanskih idiomov v slovenski in hrvaški Istri ter Slovenci v italijanski Istri -Med romanofonimi (strani so psevdoizposojenke tega tipa besede iz standardne italijanščine, slovenščine ali hrvaščine, odvisno od kraja študija in literature, ki jo govorec uporablja. Pri Slovencih v italijanski (stri pa gre za besede iz standardne italijanščine.7 5. NAMESTO ZAKLJUČKA Članek je poskus določanja nove zvrsti prevzetih besed in še ni dokončan. V nekem drugem večjezičnem okolju bi bilo najbrž mogoče najti še kako kategorijo, ni pa izključeno, da je kdo ne bi (bo) našel tudi v istrskem. Predlaganih terminov ravno tako ni treba jemati dokončno. Zanesljivo je le dejstvo, da lahko psevdoizposojenke nastajajo samo v večjezičnih okoljih, in to le med govorci, ki poznajo najmanj dva jezika skupnosti na ravni L1-L1 ali L1-L2.8 5 Danes Dubrovnik ni več dvojezično mesto, vendar naša začetna definicija velja tudi v tem primeru, ker lahko rečemo, da imamo v Dubrovniku, kot tudi v drugih dalmatinskih mestih, diahronični bilingvizem - o tem problemu smo pisali v Diachronir.al Aspects of Bltingualism, v Languages in Contact, Proceedings of the Symposium 16.1. of the 5 2Ih International Congress of Anthropological and Ethnological Sciences, Zagreb, July 25-27, 1988, Zagreb, 1991, pp, 288-294, 6 Primer mi je posredovala prof. Arietta Fonio iz Pulja. 7 Seveda pa so mnoge psevdoizposojenke angleške (oziroma ameriške! besede, k? jih istrski govorci uporabljajo na vseh jezikovnih ravneh (od krajevnega govora do knjižnega jezika). To ni v nasprotju z našo definicijo psevdoizposojenk (glej opombo št. S). 8 Psevdoizposojenke so tudi enkratno izposojene tuje besede v komunikacijah med, recimo, dvema zdravnikoma, ki se pogovarjata o strokovnih rečeh in pri tem uporabljata mnogo ponavadi angleških strokovnih izrarov, kar je povsem v skladu z našo začetno definicijo, ker imamo lahko tak primer, teoretično seveda, za "mikro" večjezično okolje i odnosom jezikov L1-L2. 141 ANNALES 6/'95 Coren FlUPi. PSEVDOIZPOSOIENK!: W.i islrskîh primcrihi. 139-142 RIASSUNTO Con il presente saggio si vuole définira e classificare una nuova categoría dei prestid per i quali proponiamo il termine pseudoprestiti. Nelle ri cerche recenti e non, almeno da quel che ci risulta, i prestí ti di questo tipo vengono de! tutto trascurati e perciô necessitano di una classificazione. Si tratta di parole appartenenti ad un'altra lingua che i parlanti bilingui usano solo occasionalmente nel parlare con gli interlocutori bilingui délia stessa comunità lingüistica. Sono forme che non rientrano nei modelli stabiliti dai sociolinguisti e dai teorici di lingüistica del contatto; non possono nemmeno essere considérate come interferrenze. 142 ANNALES 6/'95 izvirno znanstveno delo UDK 347.67(=1.497.1 3 lstra)(450 Chioggiafl 4/16" OPORUKE ISTARSKIH DOSELJENIKA U CHiOGGI (XV.-XV1L ST.) Lovorka ČORAUČ asistent, Zavod za hrvatsku povijest Filozoiskog fakulteta u Zagrebu, 41000 Zagreb, Krčka 1, CRO asistente, Istituto per la storia croaf.a, Fatoltž di Filosofia di Zagabria, 41000 Zagreb, Krčka 1, CRO NAČRTA K Na osnovi izvorne grade iz mletačkoga Državnog arhiva prikazani s u nazočnost i djeiovanje istarskih doseljenika u Chioggi od XV, do XVII. st. Promatra se njihova društvena struktura, imovne mogočnosti, zanimanja, obitelj i rodbinske veze te vjerski život i odnos prema tamošnjim i domovinskim crkvenim ustanovama. Otok Chioggia ubrajao se tijekom proteklib stolječa opstojnosti i moči gospodarice mora - Mletačke Republike - u najvažnije otoke Lagune, vodeče ribarsko središte sjevemog jadrana te posijednju obrambenu predstražu države Sv, Marka, U izvorima različito nazivana (Ciodia, Cluza, Ciugia, Chiozza), Chioggia je u ranom srednjem vtjeku naseljena izbjeglicama iz gradova Padove, Este, Passate i Monselice. U VIII. stolječu postaje sastavnim dijelom mletačkog dukata. Zadržava unutarnju samoupravu, statut i organe vlasti s gastaldom t kancelarom na čelu. Codine 1110. Enrico Grancarolo, biskup Malamocca, prernješta svoje sjedište i sjedište kanoničkog kaptola u Chioggiu, koja od tada postaje biskupskim sjedištem čitavoga susjednog pod-ručja. Kao dio lagunskoga obrambenog bedema Mle-faka, Chioggia če u mletačko-genoveskom ratu 1378-1380. godine imati odlučujuču uiogu {tzv. rat za Chioggiu) te če nakon predaje genoveske flote nadomak Chioggi (1380) biti sklopljen Turinski mir (1381) na osnovi kojeg če Mieci steči trajnu previast na Sredozemlju. Sudbina Chioggie u idučim stoiječima u cijelosli slijedi sudbinu Mletaka, u sastavu kojih ostaje sve do povijesnog kraja Republike 1797. godine J Tijekom svih proteklih stolječa uključenosti Chioggie u povijest Mletaka održavala se snažna veza izmedu istočne i zapadne jadranske obale. U prošlim smo bro-jevima časopisa predstavili dio tih svestranih kretanja i prožimanja, posvečujuči posebnu pažnju probiematici nazočnosti i djelovanja doseljenika iz slovenskih gradova Pirana i Kopra u samoj Verteciji.2 U ovom radu cilj nam je, takoder na osnovi izvorne grade iz mletačkoga Državnog arhiva (fond Notarile testamenti), predstaviti nazočnost doseljenika iz mletačkoga dijela Istre u Chioggi. Ovdje je potrebno napomenuti da brojnost, kvaliteta i upotrebljivost izvora za istraživanje nazočnosti istarskih doseljenika u Chioggi zaostaje za op-segom i raznovrsnošču grade koju smo posjedovali za problematiku doseljavanja i prisutnosti Istrana u samoj Veneciji - glavnom gradu jedinstvene države koji je nu-dio mnogo više mogučnosti za zaposlenje i djeiovanje doseljenika iz svih dijelova istočnojadranske obale, istraživanje i predstavljanje problematike nazočnosti Sstrana u Chioggi stoga če opsegom i raznolikošcu biti manie obuhvafno od prethodnih priloga, te, buduči da to ovoga puta nismo smatrali prijeko potrebnim, bez pocljele pojedinih dijelova teksta na zasebna poglavlja.3 1 O povijesnom razvoju Chioggie usp: Bullo; Marcato 1 967 t 1976. 2 Čoralič 1993 i 1994. 3 Nemalu teškoču pri ¡straživanju spisa chioggianskih biiježnika čine tzv. "testamenti chiusi" (zatvorene oporuke). Za razliku od mletačkog dijela notarijata, čije su oporuke gotovo u cjeiosti dostupne istraživačima, spisi chioggianskih biiježnika sadrže velik broj oporoka koje nikada nisu otvorene odrtosno javno obznarsjene na zahtjev oporučiteljevih nasljednika. Kako je dio oporuka istarskih doseljenika takoder zatvoren, a pravila mletačkog Državnog arhiva ne dozvoljavaju njihovo otvaranje, istraživač se može paslužiti samo podaeima s prednje stranice oporuke (ime oporučitelja, podrijetlo. zanimanje, datum). Dio vrijednih podataka o oporučiteljima time ostaje zatajen. 143 ANNALES 6/'95 l.ovorfca CORALIČ: OPORUKf ISTARSKIH DOSEUENÎKA U CHIOGGi (XV.-XVIt. 5T >. 143-148 ■;•. Vremenski okvir ¡straži vanja ograničen je na raz-dobije od XV. do XVIi. stolječa. Unutar navedenog raz-doblja primjetno je da največi broj izvora {oporuka) potječe iz prve polovice XV. i XV!. stolječa, dok su ostali vremenski odsječci zastupljeni s mnogo manjiro brojem dokumenata. Iz istraživanja smo isključili posljednje stolječe (XVIII.) opstojnosti Mletačke Republike, kada su, usporedo s naglim razvojem ribarstva na sjeverno-jadranskoj obali, veze izmedu Chioggie (vodečeg s redi šta Jadrana) i razvijenih istarskih ribarskih gradova, imale mnogo snažnija obilježja, najčešče ispunjena medusobnim sukobima i borbom za prevfast.4 Istarski doseljenici u Chioggi najčešče se u izvorima označuju opčenitim navodom "Istrianus" ili "Istrian" te nam njihovo pobliže podrijetlo nije poznato.5 Kada je riječ o navodenju doseljenika s obzirom na gradove iz kojih potječu, primjetno prednjači Piran/1 Slijede ga s podjednakim brojem primjera Pula i Poreč, dok je spomen Kopra i Umaga ograničen na pojedinačne pri-mjere.7 Svi doseljenici podrijetlom su, kako svjedoče izvori, iz mletačkog dijela istarskog poluotoka. Istrani su u izvorima najčešče zabilježeni s vlastitim i očevim imenom, a spomen prezimena susreče se u samo nekoliko primjera (Mizozzi iz Pule, Tagiaro iz Pirana). Zanimanja istarskih doseljenika rijetko su navedena u izvorima. U primjerima kojima raspolažemo navedeno je samo jedno obrtničko zanimanje (postolar),8 te nekoliko crkvenih dužnosti. Riječ je o čestoj pojavi kad žene udovice u kasnijim godinama priiaze laičkom redu franjevaca trečoredaca ili dominikanaca (picokare)9 te o zanimljivu i dragocjenu spomenu jednog chioggianskog kanonika istarskog (Piran) podrijetla - svečeniku Marinu Tagiaru,10 Obitelj, bračni status, rodbinske i prijateljske veze i oznanstva takoder su nezaobilazan vid svakog raz-matranja problematike nazočnosti istarskih doseljenika u Chioggi. Oporuke svjedoče da je največi dio doseljenika u novoj sredini zasnivao obitelj, što je, napose ako su pronalazili zanimanje koje je rješavalo njihove egzistencijalne probleme, pospješivaio njihov trajan ostanak u Chioggi. U oporukama se članovi najbliže obitelji spominju kao izvršitelji oporučiteljeve posljednje volje te, napose kada je riječ o suprugu odnosno supruzi I njihovim izravnim potomcima, kao jedini t glavni nasijednici cjelokupne oporučiteljeve imovine.11 Navodi u kojima se iznose oporučiteljeve ostavštine najbližima svjedočanstvo su i širine obiteljskog i rod-binskog kruga koji obitava u Chioggi. Stoga se, osim članovima najuže rodbine, dio oporuke odnosi i na oporučiteljeve braču i sestre, rodake, nečake te unuke odnosno potomke treče generacije useljenika,12 Zani-mijivo je spomenuti da se u oporuci chioggianskog kanonika Marina Tagiara zatječe za crkvene osobe ne-uobičajen (neprimjeren) spomen izvanbračnog djeteta, kojem ovaj svečenik piranskog podrijetla ostavlja znat-nu svotu od sto ciukata.53 4 Problematika ribarskih sporova izmedu ribata iz Chioggie (cozotai i Istrana, koja rti do danas nije u potpunosti okončana, zasebna je tema koja je u historiografiji več obradena u viie študija. Usp: Caprin; Basioli 1963. i 1984; Stuili. 5 Marša condam Francesco Istrian (ASV, NT, b. 1354, reg. V, br. 282, 20.7.1548); Frartciscus istrianus condam Bernardini (b. 1351, reg. I, br. 50, 18.8.15701. 6 Cecilia Sonivento consorte di Vicenzo Piranese-{NT, b. 1458, reg. IV, br. 260, 26.3.1615); Fresbiter Marirtus Tagiaro canonicus Clugiensis filius ser ...vin de Piratio (b. 1343. reg. V, br. 266, 20.3.1528). Iz godine 1522. potjeiie prilično ostečena i nečitka oporuka Marije ... relicta condam Marigo Tajacozzo de Piran (b. 1449, br. 30, 24.7.1522). Kako su prema sadri a ju ove dvije oporuke osobe koje se ti njima spominju istovjetne, smatramo da je riječ o istom preztmenu, koje, buduči da je oporuka chioggianskog kanonika bolje sačuvana i čitkija, najvjerojatnije glasi Tagiaro. 7 Maria Cavazza relicta coridam Paolo de Parenzo (NT, b. 1423, reg. I, br. 14, 9.5.1525); Madalerts condam iohannis Pietro de Parenzo (b. 1444, br. 25, 16.4.1539); Agosto Mizozzi de Poia conclam Noveilo (b. 1457, reg. UI, br. 144, 14.8.5 434); Domenim de Pola (b. 1325, br. 7, 27.6.1401); Divida fióla oiim Zanetti de Capite Istria fb. 1437, reg. f, br. 7, 15.1.1438); Cipriana de Umago condam Francesco (b, 1408, reg I, br. 50, 10.4.'I 550). 8 Divizia fiola olim Zanetti de Capite istria sutor (Nt, b. 1437, reg. I, br. 7, 15.5.1438). 9 Suor Maria Istriana piccocara di s. Francesco {NT, b, 1384, reg. IV, br. 256, 12.7.1527). Ü dvije oporuke i jednom kodicilu koje je dala sastaviti Cipnjnna pok. Franje iz Umaga jednom se navodi njezina pripadnost pincokarama sv. Franje (b. 1316, reg. i, br. 42, 24.1.5 534), a dva puta redu sv. Dominika (b. 1408, reg. I, br. 50, 10.4.1550; reg. ii, br. 143, 3.8.1558). 10 Presbiter Marinus Tagiaro canonicus Clugiensis fitius ser ... rin de Pitano (NT, b. 1343, reg. V, br, 266, 20.3.1528). 11 Madalena condam Iohannis Pietro de Parenzo: Comissarios Paulino butario marito meo et. Znane Maria fratello del ditto marito mio. II residuo de tutti beni lasso a Paulino marito mio et comissario mio (NT, b. 1444, br. 25, 16.4.1539); Franciscus Istrianus: ... vogiio tniei comissarii et esecutori Lucia filia mía et Paolo suo figlio. ti resto de tutti miel bent lasso alia Lucia fióla et comisaria mía et doppo la sua morte a Paolo suo íioio et nevodo mio [b. 1351, reg. i, br. 50, 18.8.1570). 12 Madalena condam iohannis Pietro de Parenzo: Item lasso a Hieronima sorella mía la mia vesta de sarza nigra la piü vecchia et la mía cappa usada. Item lasso a Zamna mía sorella una mia guamazza de telia bianca usada, quatíro camise, una veccbia. Item lasso a Vittoría nezza mia fiola della condam Antonia mia fióla Üre 50 (NT, b. 1444, br. 25, 16.4.1539); Franciscus istrianus: Item lasso a Pasqualin Bonaldo gia mio ¡tener ducato mezzo. Item fasso a Arcanžtolta mia nezza et figliola condam Alvise mio frateiio lira una e soldi quattro {b. 1351, reg. I, br. 50, 18.8.1570). 13 Item dimitto lohanni filio meo aut non filio meo ducatum centum acl beneplacitum meum (b. 1343, reg. V, br. 266, 20.3.1526). 144 ANNALES 6/'95 Lovorka ČORAUČ: OPORUKE ISTA RS Kl H DOSEUENIKA U CHIOCCI (XV.-XVH. ST.), 143-148 Oporučni podaci o doseljenikovu krugu prijatelja, poznanika i poslovnih sudrugova navode se vrlo rijetko. Ipak, prema podacima koji se odnose na svjedoke pri-sutne priiikom sastavljanja oporuke, saznaje se da je uglavnom riječ o stanovnicima Chioggie sličnoga društ-venog statusa i zanimanja (obrtnici), prije svega puča-nima, koji su, poput največeg dijela naših useljenika, skromnih iii tek osrednjih imovnih mogučnosti,14 Spo-mena je vrijedan i podatak o posrednim vezama istrana s doseijenicima iz drugih dijelova istočnojadranske obale. Tako Dubrovčanin fvan pok. Rade u svojoj opo-ruci spominje rodaka Andriju, podršjetiom Dubrovča-nina, tada stanovnika Rovinja, le mu ostavija dio imovine koji preostane nakon ispunjavanja ostalih legata.15 Podaci o ostavštinama istarskih iseljenika čianovima njihove obitelji i rodbine pokazatelj su i njihovih imovnih moguCnosti. Prema višini novčanih svota, vrsti i brojnosti pokretnih predmeta (odječa, nakit, ukrasi, dije-lovi pokučstva i si.) koje oporučno ostavljaju, primjetno je je riječ o osobama nižega i srednjeg društvenog statusa, kojih su imovne mogučnosti karakteristične za ve-činu tamošnjih pučana - sitnih obrtnika, pomoraca i mornara. Oporuke Istrana stoga uglavnom sadržavaju podatke o njihovoj pokretnoj imovini £e su navodi o nekretninama (u prvom redu kuče), zabilježeni vrlo rijetko.56 Vjerski život i duhovnost, odnos spram crkvenim ustanovama i duhovnim osobama jedan su od češče spominjanih aspekata svakodnevlja ljudi prožiih sto-Iječa, a oporuke zasigurno jedan od najpotpunijih izvora njihova proučavanja. U oporukama istarskih doselje-nika zatječe se niz podataka uobičajenih za tu vrstu izvora. Prije svega riječ je o oporučiteljevoj želji za služenjem odredenog broja misa u spomen oporučitelju i za spas njegove duše, pri čemu se kao mjesto njihova održavanja navodi katedralna crkva sv. Marije.1" Uz spomen o misama, vrijedni su pažnje i navodi o sianju jedne od oporučitelju bliskih osoba na hodočašče u gla-sovita svetišta Asiz i Loreto gdje se, sukladno onodob-nim običajima, daju mise i podjeljuju indulgencije za spasenje pokojnika.18 Kada je riječ o oporučnim lega-tima crkvenim ustanovama, raspolažemo samo dvjema Predjel katedralne crkve sv. Marije u Chioggi. U ovoj se gradskoj četvrti, kao i obližnjoj obali, tijekom prošlib stoljeüa spominje niz doseljenika iz mletačke Istre. (Crtež A. Sabbadina iz 1557.). oporukama istarskih iseljenika. U prvom primjeru riječ je o več vise puta spomenutoj oporuci kanonika Marina Tagiara, koji svom matičnom kaptolu Chioggie ostavija dva dukata, dok za gradnju tamošnje glasovite zavjetne crkve B.V. della Navicella namjenjuje jedan dukat.19 Sadržaj jedne druge oporuke zanimljivo je svje-dočanstvo o neprekinutosti veza istarskih doseljenika s njihovim starim krajem. Marija Tajacozzo iz Pirana se opširnim navodima prisječa katedralne crkve sv. jurja u Piranu te tamošnjim bratovštinama (sv. ¡urja, sv. Lucije, sv. Bernardina, sv. Pranje, sv. Marije Magdalene, sv. Marije "de minoranti" i oltara Presvetog Gospodina) 14 Tako je brodogradevni majstor Pantaleon svjedok oporuke Dtvicije pok. Zaneta t z Kopra (NT, b. 1437, reg. I, br. 7, 15.1.1438), dok je pekar Pompeo pok. Dominika svjedok priiikom sastavljanja oporuke Madalene pok. Ivana Petra iz Poreča (b. 1444, br. 25, 16.4.1539). 15 fohanne5 condam Radi de Ragusio Clugie habitator: ... et residuum volo dare Andree de Ragusio consobrino meo habitatore Rovigni (NT, b. 1288. reg. II, br. 15, 18.7,1468}. 16 Tako Franjo Istranin pok. Bernardina spominje svoju kuCu u Chioggi te je ostavija svojoj kčeri i izvršiteljid oporuke Luciji, njezinirn kčerima Ivani t Santi te sinu Pavlu (NT, b, 1351. reg. !, br. 50, 18.8-1570). 17 Maria relicta condam Marigo Tajaoœro de Piran: item voio scribi in vespfsros moriti um in ecclesia s. Maria de Clugia. Item volo quod presbiter Marcus célébrât per l'anima mia missas B. V. Marie e s. Gregom (NT, b. 1449, br. 30, 24.7.1522). 18 Presbiter Marinus Tagliaro canonicus Clugiensis filins ser ... rin de Pirano: Item volo mittere ad Asisum et ad ecciesie Beate Vergine de Loreto ad recipiendum illis induigentiis (NT, b- 1343, reg. V, br. 266, 20.3.1523); Madalena condam iohannis Pieîro de Parenzo: ... et mandats ad Asisi per l'anima mia (b. '1444, br. 25,16.4.1539). 19 item dimitto capitoli Gugie ducatos duos, item dimiüo ducatum unum febfice ecciesie Beate Vergini de Navicella (NT, b. 1343, reg. V, br. 266, 20.3.1528). 145 ANNALES 6/'95 Lovori ČORAUC: OPORUKE ISTARSKIM DGSEUEN1KA U CHIOGCI (XV.-XVII ST.i, 1-l3.î-t(t '4SŽZZ.__ Prostorni plan chioggianskih kanala. Uzduž tih kanala odvijao se svakodnevni život i djelatnost svih stanovnika Chiogge. (Crtež a. Sabhadina iz 1557.). koje, kako se u oporuci navodi, ¡maju sjedište u toj stolnici, ostavlja skromne novčane svote od 24 solida. Osim navedenog, Marija namjenjuje deset libara siromašnim stanovnicima (pauperes) Pirana.20 Spomen duhovnih osoba u Chioggi odnosi se iskiju-čivo na svečenike koji su u biiskoj rodbinskoj vezi s istarskim oporučiteljima. Tako Divicia, kči pok. Zanetta iz Kopra, imenuje svoga sina, svečenika Jakova, izvršiteljem svoje oporuke i jedinim nasljednikom cjeio-kupnih dobara.21 Isto tako izvršitelj oporuke i glavni nasljednik oporučiteljeva ¡metka u primjeru kanonika Marina Tagiara jest njegov brat, tamošnji svečenik Ivan.22 Značajan je prilog poznavanju istarsko-chioggian-skih veza i djelovanje istaknutih duhovnih osoba poci-rijetlom iz Chioggie u istarskim gradovima. Takva je osoba Chioggianin Pietro Morari, isprva kanonik u rodnom gradu, potom generalni vikar u Poreču te ko- perski biskup (1630-1652). Djelujuči u Kopru više od dvadeset godina, Morari je posvetio vise novih crkava u istarskim gradovima (novo sjedište kapucina u Kopru i obnovljenu crkvu sv. jurja u Piranu). Održao je dvije sinode na kojima je donošenjem novih odredaba na-stojao poboljšati disciplinu tamošnjeg svečenstva. Važna Morarijeva zasluga bila je i rad rta obnovi i povečanju biskupskih prihoda, koji su se izrazito smanjili u vrijeme kada je te prostore pogodila kužna pošast.23 Raspolažemo oporukom koju je Pietro Morari napisao u rodnoj Chioggi 1649. godine.24 U uvodu oporuke ističe da u potpunosti potvrduje oporuku koju je prethodno napisao u Kopru (ne navodi datum njezina nastanka) te poništava legate namijenjene osobama koje su u meduvremenu preminule. Djelujuči u Kopru, istodobno rodbinski, podrijetlom i ¡metkom vezan uz Chioggiu, Morari je imenovao dvostruke izvršitelje svoje posljedn/e volje: u Chioggi su to tamošnji gradani Tibur- 20 Item volo C|L¡ocl dispendavi libras 10 inter pauperos in Pirano pro anima mea. Item dimito soldos 20 scole s. Georgii de Pirano et sóidos 20 scole s. Francisci de Pirano et soldos 20 scole s, ßernardini et scole s. Lucie iotídem soldos 20 et scole s. Marie Madalene totídem et totidem afíari Domini positum in ecclesia prefíata s. Georgii et totidem soldos 20 s. Marie de minoranti in ipso loco (NT. b. 1449, br. 30, 24.7.1522). 21 Dimitto meum comissarium et heredem universalem presbiterum Jacobum f ilium meum cu i dimitto omnia bona mea (NT, b. 1437, reg. í, br. 7, 15.1.1438). 22 Coniissarios,- et presbiter lohanrsis Tagiaro fratris mei. Residuum bonorum dimitto lohannem tratri et comissario meo (NT, b. 1343, reg. V, br. 266, 20.3.1520!. 23 Naldini, 104-105, 289-290. 24 NT, b. 1323, feg. 11, br. 102, 26.7.1649. 146 ANNALES 6/'95 tovwkj ČORA11Č: OPORUKE tSTARSK!H OOSELIENIKA U CHlOGCí (XV.-XV«, ST.), 143-14» zio Cilla i Giacomo Castelli, a u Kopru ondašnji kanonik Giuseppe Giusti. Oporuka Pietra Morarija napisana u Chioggi ne sadržava podatke koji se izravno odnose na njegovo biskupsko sjedište te se ugiavnorn tiče legata namijenjenih Morarijevim najbližirn rodacima (nečaci-rna), kojima ostavlja najveci dio svog ¡metka. Zanimijivo je naposljetku spomenuti da je lik koperskog biskupa cesto sporninjan u bistoriografiji Chioggie. Morari se, prema pisanju istraživača prošlosti Chioggie, ubraja u pisce jednog od prvih pregleda povijesti Chioggie. Po-daci koji se zatječu u tom djeiu (objavijenom tek 1870. godine u Chioggi), važan su izvor za poznavanje crkve-ne prošlosti i umjetničke baštine Chioggie.25 Spomen na koperskog biskupa i povjesničara Chioggie sačuvan je i u katedrali Chioggie, gdje se u kapeli ss. Felice e Fortunato čuva njegov portret, rad nepoznatoga slika ra.26 Prisutnost i djelovanje istarskih doseljenika na mle-tačkom otoku Chioggi dio je sveukupnog procesa ise~ Ijavanja stanovnika podrijetlom iz različitih dijelova istočne na zapadnu jadransku obaiu tijekom prošiih stolječa. U odnosu na useljavanja u Mietke, spomen istarskih, ali i drugih iseljenika s istočnog Jadrana u Chioggi, mnogo je rjedi i izvornom gradom suženiji. U ovonn radu ograničtli smo se, poradi oskudnosti izvora, isključivo na oporuke istarskih doseljenika u Chioggi u razdobij u od XV, do XVII. stolječa, Podaci koje zatje-čemo u toj vrsti izvora kazuju, iako često nepotpuno, o podnjetlu doseljenika (istarskim gradovima iz kojih dolaze), zanirnanjima, obitelji, rodbinskim i prijateljskim vezama, vjerskom životu i odnosu spram tamošnjim i domovinskim crkvenim ustanovama i duhovnim oso-bama, imovnim mogučnostima i društvenom statusu. Sveueukupno gledajuči, može se zaključiti da se problematika istarske nazočnosti i tragova u Chioggi uklapa u cjelovit proces veza i prožimanja, utjecaja i razmjena, kako gospodarskih tako i kulturnih, izmedu dviju jadranskih obala tijekom prošlih stolječa njihove zajedničke povijesti. U prilogu donosimo abecednim redom popis svih oporuka istarskih doseljenika u Chioggi. Oporuke čiji je sadržaj nedostupan označili smo posebno. I) Agosto Mizozzi de Pola condam Novello (NT, b. 1457, reg. [II, br. 144, 14.8.1434) 2} Antonia di Pironi condam Antonio consorte Mattio Istrian (zatvorena, NT, b. 1354, reg. IV, br. 262, 20.11.1544} 3} Cecilia Boni vento consorte di Vicenzo Piranese (zatvorena, NT, b. 1456, reg. IV, br. 260, 26.3.1615) 4) Cipriana de Umago condam Francesco pizzocara a s. Domen ico (zatvorena, NT, b. 1408, reg. I, br. 50, 10.4.1550); ista (zatvorena, reg. II, br. 143, 3.8.1558); ista (navedena kao pirtcokara reda S. Francesco) (zatvorena, NT, b. 1316, reg. I, br. 42, 24.1.1534) 5) Divicia fióla olim Zanetti de Capite Istria sutor et uxor ad presens Antonii Visca de Clodie (NT, b. 1437, reg. I, br. 7, 15.1.1438) 6) Domenico de Pola (NT, b. 1325, br. 7, 27.6.1401) 7) Franciscus Istrianus condam Bernardini ad presens Clodie habitator (NT, b. 1351, reg. I, br. 50, 18.8.1570) 8) Madalena condam lohannis Pietro de Parenzo et uxor Paulini butario de Clodia (NT, b. 1444, br. 25, 16.4.1539) 9) Maria Cavazza condam Domenico relicta condam Paolo de Pavenzo (zatvorena, NT, b. 1353, reg. I, br. 3, 28.3.1525); ista (zatvorena, NT, b. 1423, reg. I, br. 14, 9.5.1525) 10)Maria condam Francesco Istrian (zatvorena, NT, b. 1354, reg. V, br. 282, 20.7.1548) II)Suor Maria Istriana ptccocara di s. Francesco (zatvorena, NT, b. 1384, reg. IV, br. 256, 12.7.152 7) 12)Maria ... relicta condam Marigo Tajacozzo de Piran (NT, b. 1449, br. 30, 24.7.1522) 13)Maria Piccola condam Marco consorte di Nicolo istrian (zatvorena, NT, b. 1298, reg. I, br. 8, 27.5.1528) 14)Presbíter Marinus Tagiaro canonicus Cíugiensis filius ser ...rin de Pirano (NT, b. 1343, reg. V, br, 266, 20.3.1528) 25 Sea pin, 106; Marcato 1 976, 653-654. 26 Bullo. 25. 147 ANNALES 6/'95 Lovurka CORAUC; OPORUKE ISTARSKtH DOSEUENIKA. U CHIOCC1 (XV.-XV1Í. ST.). 1«-!48 RIASSUNTO Continuando la ricerca sut contatti e sulle compenetrazioni tra le due sponde adriatiche durante i secoli scorsi, pubblicata già nei numeri precedenti di questa stessa rivista, in questo saggio - basato su! materiale d'archivio custodito presso l'Archivio di Stato di Venezia (fondo Notar He testamento - si riporta Sa presenza e l'attività degii immigrât! a Chioggia dalla Provincia dell'lstria dal '400 ai '600. Viene ri/evato il periodo più intenso délia loro presenza nei le fond storicbe, le local ità istriane di provenienza, la struttura sociele, le facoltà materiali, come anche il loro mestiere. In base ai testament!, viene brevemente accenata la struttura famigliare degli immigrati, come pure i rapporti di parentela e d'amicizia. Con spéciale attenzione viene seguita la vita religiosa dei dett.i immigrati, e sopratutto il loro rapporto verso le istituzioni ecclesiastiche délia terra nativa. Nella parte finale del saggio viene presentara l'attività del vescovo capodistriano Pietro Morari, nativo di Chioggia. Nei supplemento viene riportato l'elenco di tutti i testamenti ritrovati di immigrati istriani a Chioggia. (Traduzione di Marino Manin) IZVORI I LITERATURA ASV, Archivio di Stato di Venezia Basioli 1963: J. Basioli, Razvitak ribarstva na zapadno] obali Istre, u: Problemi sjevernog Jadrana, sv. 1, Rijeka 1963, 75-151. Basioli 1984: j. Basioli, Ribarstvo na Jadranu, Zagreb 1984,119-121. Bullo: C. Bullo, Degli ogetti d'arte più rimarchevoíi esistenti in Chioggia, Chioggia 1872. Caprin: C. Caprin, Marine istriane, Trieste 1889, 133- 136. Čoralič 1993: L. Čoralič, Prisutnost i djelovanje doseijenika iz Pirana u Veneciji od XV. do XVII. stolječa, Annales 3/'93, Koper 1993, 101-116. Čoralič 1994: L. Čoralič, Nazočnost, život i djelovanje koperskih doseijenika u Veneciji od XV. do XVIII. stolječa, Annales 5/'94, Koper 1994, str, 167-178. Marcato 1967: U. Marcato, Chioggia e il suo lido. Cuida storico-artistica, Padova 1967. Marcato 1976: U. Marcato, Storia di Chioggia, Chioggia 1976. Naldini: P. Naldini, Corografía ecclesiastica o'sia descrittione délia città e del la diócesi di Civstinopoli detto volgarmente Capo d'istria, Venezia 1700. NT, Notarile testamenti Scapin: F. M. Scapin, Cli ospedali e i lazzaretti di Chioggia nella storia, u: Attï del Primo Congresso italiano. Storia ospitaliera, Reggio Emilia 1957, 653-668. Stulii: B. Stulli, Borba oko ribolova u obalnom moru Istre, Split 1955. 148 ANNALES 6/'95 gradivo UDK 929 Zdešar A. ANDREJ ZDEŠAR (1821-1865), SLOVENSKI DUHOVNIK iN PUBLICIST V ISTRI Branko MARUŠIČ dr., znanstveni svetnik. Zgodovinski inštitut Milka Kosa, ZRC SAZU, raziskovalna enota v Novi Gorici, 65000 Nova Gorica, Kidričeva 7, SLO consigliere scierrtifico del CRS ASSA, sezione di Nova Gorica, 6S000 Nova Gorica, Kidričeva 7, SLO IZVLEČEK Zaradi pomanjkanja domačih duhovnikov je tržaško-koprski škofijski ordinariat okoli I. 1840 vabil za upravljanje duhovniške službe v Istri semeniščnike in mlajše duhovnike iz sosednjih škofij. Med duhovniki, ki so prišli v koprsko tržaško-koprsko škofijo, je bil tudi Andrej Zdešar iz Ljubljane. Služboval je v nekaterih istrskih krajih. Leta 1847 se je prvič oglasil v ljubljanskem časniku Novice z dopisi o istrskih razmerah. Daljši članek Istrijanski Slovenci med TeržaSkim in reškim morjem je izšel leta 1848. Objavljen je v Prilogi. V svoji razpravi o povezavah rned primorskimi Slovenci in istrskimi Hrvati v prvih obdobjih narodnega preporoda je dr. Božo Milanovič posebej poudaril zveze na šolskem, cerkvenem in političnem področju.1 Vezi na cerkvenem področju so tkali v prvi vrsti duhovniki predvsem tisti, ki so delovali na ozemlju tržaško-koprske škofije. Mejnik takega sodelovanja in spoznavanja pomeni gotovo ustanovitev ilirske cerkvene province (27, 7. 1830). Provinca je imela svoj sedež v Gorici in vanjo je sodila tudi leta 1828 ustanovljena tržaško-koprska škofija na čelo katere je po smrti Italijana An-tonia Leonardisa prišel leta 1830 Slovenec Matevž Ravnikar. Petnajst let je vodil škofijo in kot janzenist je bil strog do sebe in drugih, v prvi vrsti je želel urediti razmere v svojem delokrogu. Zaradi pomanjkanja domačih duhovnikov zlasti v istri, je za pastirsko delo pridobil semeniščnike in duhovnike iz sosednjih Škofij. Seme-niščniki so dobili posebno podporo, da so lahko nada- ljevali šolanje na goriškem bogoslovju. Delovanje tržaškega škofa Ravnikarja je vzbudilo odmev v italijanski javnosti in v historiografiji velja za enega utemeljiteljev slovanskega nacionalizma v Avstrijskem Primorju.2 Čeravno je v slovenski znanosti Ravnikarjevo književno delo primerno obdelano, tega seveda ni mogoče trditi za njegovo dušnopastirsko delovanje v Trstu. Že pred letom 1848 je prihajalo službovati v Istro veliko duhovnikov s Kranjske oziroma ljubljanske Škofije pa tudi iz sosednjih dežel zlasti Štajerske, Karnije in Furlanije. Med slovenskimi duhovniki, ki so v tstri začeli svojo pastirsko službo, sta bila tudi jakob Volčič, prav znamenita osebnost in seveda nekoliko manj znani Andrej Zdešar, ki smo ga omenili na Pazinskem me-morijalu leta 1982.3 V slovenski kulturni zgodovini je Zdešar povsem neznan. Poskus orisa njegove življenjske poti je izšel v Primorskem slovenskem biografskem leksikonu.4 Po ro- 1 Zveze rned istrskimi in tržaškimi Slovenci ter istrskimi Hrvati v prvi dobi narodnega preporoda. Goriška srečanja 3/1968, štev. 11, str. 26-31. 2 C. Schiffrer, La Venezia Giulia nell'etá dei Risorgimento. Udine1%6, str. 108-111; Id., Le origini deli' irredentismo íriestino {1813-1860). Udine 1978, 71-72, 3 B. MaruSič, Primorski Slovenci i istrski Hrvati od 1848-1880. Pazinski rnemorijal 17, 1988, 19-25. V članku se Zdešar napačno omenja kot Zdertšar. 4 17, Gorica 1991, 330. Zdešarjev članek v Prilogi pozna tudi Narodopisje Slovencev (II, Ljubljana 1952, 126). V osebnem kazalu (n.d. 266) se kot ista oseba navajata dva različna Andreja Zdešarja. 149 ANNALES 6/'95 Branko MARtJŠSČ: ANDRtf ZDESAR i t ÎS25-îS6Sï. 5l.OVF.NSKl DUHOVNiK IN PUBLICIST V [STRI. i 49-1 iO du je bi! Ljubljančan, rodil se je 22. novembra leta 1821 v družini mizarja Gregorja in Marije Schick iz mestnega naselja Kurja vas.5 Podatki o njegovem šolanju zaenkrat niso poznani. Četrti letnik bogoslovja je obiskoval v Gorici v šolskem letu 1844-1845. V Gorici je bil tudi posvečen 8. septembra 1845. Kot bogoslovec je pripadal tržaško-koprski škofiji, šolal pa se je z denarno pomočjo te škofije. Med Zdešarjevimi sošolci ni bilo kakih izrazitih osebnosti z izjemo Slovenca Jakoba Filipa Kafola (1819-1864), ki je služboval na Sloven-skem in na tujem, objavil nekaj knjig pridig in bil tudi deželni poslanec v Gorici. Zdešar je pričel službovati v Pičnu, kjer je bil skupaj s kranjskim Slovencem Jurijem Jemcem pomočnik župniku Francu Ksaveriju Koverlici. V Pičnu je spoznava! istrsko deželo in ljudi in tu je očitno spoznal, kako pomembno je, če o Istri nekaj napiše za takrat edini slovenski časnik ljubljanske Novice. Ta časnik, ki je izhajal od leta 1843, je imel tudi v Istri nekaj naročnikov, največ med duhovniki. Že v prvem letu so bili med naročniki Novic med drugimi tudi znani buditelj Petar Stu-denac, župnik v Žminju, Matija Braucher, kaplan v jei-šanah, Ignac Eržen, župnik v kraju Golac kaplan v Žminju Janez Ferjan, Jožef lelovšek, župnik v Pazu in Matija Zimerman, kaplan na Kastvu.° V naslednjih letih so med naročniki Novic tudi Karel Globočnik, kaplan v Šušnjevici, Matija Kambič iz Grdo-sela, Jožef Koderman, župnik v Movražu, Franc Vidmar, kurat v Krašici pri Bujah, Janez Železnikar, dekan v Ospu in drugi. Nekateri izmed teh naročnikov postanejo tudi dopisniki lista. Med prvimi je bil zagotovo Franc Vidmar iz Krašice, ki je poročal o gospodarskih razmerah ? Dopisnik je bi! tudi dekan Železnikar iz Ospa, ki je bil sicer pohvaljen zaradi dela na šolskem področju.® Leta 1847 pa se je med dopisnike Novic uvrstil tudi Andrej Zdešar. V "dopisu iz Pične v Istri i" je poročal o poljskih pridelkih ter o trgovini z vinom. Dopis je začel s takrat zelo uveljavljeno formulo: "Da ne bom, kakor marsikter svojih domorodcev, vedno le pri gosposki obljubi ostal, vam hočem, dragi prijatel! danes za Novice, iz naše dežele kaj maliga pisati, ktera je Kranjcem skoraj tako malo znana, kakor ptujcem naša Kranjska dežela. Le poslušajte me!".9 Naslednji dopis je iz decembra leta 1847. Tudi ta dopis začenja: "Obeta! sim Vam že večkrat, od naše ljube Istrije kaj taciga pisati, kar bi bilo Slovencam, kteri pridejo v I stri jo, vediti koristno."50 Iz praktičnih razlogov se je Zdešar odločil, da bo bralce Novic seznanil z imeni nekaterih krajev v Istri "po laško in po ilirsko". Objavljeni seznam prinaša sledeče kraje: Albona-Labin, Capo dlstria-Koper, Cisterna-Šterna, Citta nuova-Novigrad, Corgnale-Lokva, Corridico-Kringa, Ga-Iligniano-Gradišče ali Gračišče, Lonke-Loka, Mons-Šmarje, Montona-Motovun, Muggia-Mile, Parenzo-Pa-reč, Phianona-Plamin, Piemonte-Zaveršje, Pinguente-Buzet, Pisino (Mitterburg)-Pazen, Pedana-Pičan ali Pič-na, Pola-Pul, Portulae-Operto, Rovigno-Rovin, Sancta Domenica-Sveta Nedelja, Servola-Skedenj, Turške-Ce-rušnje, Veprinaz-Leprinc, Verteneglio-Černiverh, Villa Decani-Pasja vas, Villa nuova-Nova vas. Ob koncu dopisa je Zdešar obljubil, da "bodem nekaj od naših Istrijanov, od njih navad, od ženitve, od kerstenja, od bolesti, od zakopanja i.t.d. pisal, kakor je popisal letos časopis: 'Istrija' v laškem jeziku". Napoved Zdešarjevega članka je uredništvo lista z odobravanjem sprejelo. Zdešarjev članek Istrijanski Slovenci med Teržaškim in reškim morjem (Priloga) je prvič izšel 12. februarja 1848, sledilo je petnajst nadaljevanj.11 Članek ni nek povsem izviren prispevek pač pa je Zdešar že v njegovi najavi omenil, da se bo posluževal gradiva iz Kand-lerjevega časnika L'lstiia. Ta tržaška publikacija je objavila daljši prispevek duhovnika Facchinettija Degli Slavi istriani)2 Giovanni Antonio Facchinetti (1805-1867) je bil rojak iz Vižinade, dolga leta je služboval v Savičenti. Njegov članek je kmalu vzbudil pozornost, ter je že istega leta izšel v zagrebški Danici Horvatski, Sla vinski i Daimatiski. Sicer pa je o članku obveljala sodba, da je "verjetno rijedak a on je ujedno i vjeran opis običaja i stremljenja hrvatskog seljačkog žiteljstva u Istri na prelomu 19. stolječa."^3 Seveda pa naslovitev na Facchinettijevo gradivo v ničemer ne zmanjša pomena Zdešarjeve objave zlasti zato ne, ker je vanjo vnašal veliko lastnega poznavanja. Zanimiva je Še temeljna ugotovitev, da je vse istrske Slovane (ali njih večji del) 5 Podatke o rojstvu je v pismu {14.4.1992) posredoval arhiv nadškofijskega ordinanata v Ljubljani. 6 imena Doleshnikov kmetijskih in rokodelskih novi;: v letu 1843 (priloga k Novicam december 1843, januar 5 844). O odnosu Novic do istre piSe tudi I. 8euc, Istarske študije. Zagreb 1975, 6-7. 7 Dopis iz Krasice v Istri i. Novice 16.12. 1846, štev. 50, str. 200. 8 Dopis iz Istrije. Novice 7, 4. 1847, štev. 14, str. 55; Dopis iz istrije. Novice 12.5.1847. štev. 19, str. 75-76. 9 Novice. 4 8. 1847, štev. 31, str. 123-124. 10 Novice, 1.12. 1844, štev. 48, str. 191-192, 11 Novice 1848, str. 11, 19, 23, 27, 31-32, 35, 39-40, 48, 62, 123-124, 132, 136, 140-141, 148-149, 153, 12 l/lstna 2/1847, štev. 21, 22-23, 2S, 26-27. 13 Istrski zgodovinski zbornik. 1. Koper 1953, 102. Na tem mestu je Članek v celoti ponatisnjen (101-145). Naslednja objava je v 1'lstria d i Pietro Kanci Ier 1846-1852 !2, Trieste 1975, 5-38). O Facchinettij u piše M. BertoSa v istarsko vrijeme prošlo (Pula 1978, 44, 241! in v Etos i et.nos zavičaja (Pula-Rijeka 1985, 111,118). 150 ANNALES 6/'95 Branko MARUŠIČ: ANDREJ ZDEŠAR (IH.ÎI-T6MI. SLOVENSKI DUHOVNIK IN PUBUCISr V ISTRi, 549-K,0 označil kot Slovence: "Oni so ravno tistega roda, in po njih žilah teče tista kri, kakoršna po žilah drugih slovenskih junakov."14 Tisti, ki žive blizu Trsta ("Teržaškiga morja") so pod vplivom Italijanov zato "večidel po laško govorijo, razumejo pa tudi horvaško". Med istrskimi Slovenci je nekaj razlik, a vendar 50 si v mnogih stvareh in navadah enaki. Le žal, da so ubogi in da imajo premalo šol. Od drugega nadaljevanja dalje sledi Zdešar Facchinettiju in tako piše naprej o vernosti istrskih Slovencev, o vražjevernosti in v šestem nadaljevanju preide na opis gospodarskih razmer. Istrsko kmetijstvo je razdeljeno na vinogradništvo in poljedelstvo, sledi opis obeh panog. Nato se v osmem nadaljevanju ponovno povrne k običajem in po Facchinettiju povzame ženitne navade, piše o rojstvu in krstu ter seveda o smrti; seveda pa dodaja veliko lastnih opažanj in spoznanj. V zaključku svojega članka je Zdešar s primeri pokazal razliko med jezikom, ki ga govorijo "Istrijani pod Učko" (Čičarija), med "hrovaškim narečji", ki ga govore v okolici Pazina ter seveda slovenščino.1 s Zdešarjev prispevek je prva obširnejša predstavitev Istre v slovenskem jeziku in za slovenskega bralca. Pri opredeljevanju istrskih Slovanov je povsem nejasen, imenuje jih - kot smo že spoznali - za Slovence, kar pa očitno ni storil zaradi nepoznavanja istrskih razmer pač pa zato, da bi bila slovanska skupnost v takratnem Primorju številno močnejša od Italijanov. Istrski Slovani ali kakor Zdešar opredeljuje "istrijanski Slovenci" so vendar neka posebnost ko zapiše: "Dragi Slovenci! vi radi berete od Amerike [...] ne boste le tudi radi brali navad tistega ljudstva, ktero je po svoji kervi rodbina vaša?"16 Zdešarjev članek o istrskih Slovanih je izšel v času, ko je po Evropi vel val idej leta 1848. Dogodki tistega leta so seveda začrtali tudi narodnostne opredelitve v avstrijskem Primorju. Če je bil Zdešar prvi, ki je Slovencem obširneje razlagal predvsem narodopisne poteze Istre pa je šel v tistem času pravnik Peter Kozler dlje. Ne le, da je posegel v razprave o reorganizaciji avstrijske monarhije, zbiral je statistične podatke o Slo- vencih in pripravljal je zemljevid ozemlja, kjer so Slovenci živeli. Zato si je zlasti po obmejnih slovenskih krajih pridobil sodelavce. Na podlagi izkušenj, ki jih je pridobil v istri (v letih 1849-1852 je služboval v Rovinju, Labinu, Vodnjanu in Pazinu), je napisal pomemben članek v nemščini o istrskih Slovencih;1'1 postavil je meje slovenske naselitve v Istri. V letih 1848-1850 se je v slovenskem tisku razmeroma mnogo pisalo o Istranih, član -karji so poudarjali istrske posebnosti in pozivali k tesnejšemu sodelovanju istrskih Hrvatov in primorskih Slovencev. Zdešar se v te razprave ni več vključeval. Tudi ni bil udeležen pri Kozlerjevi akciji {zbiranje gradiva o narodnostnih razmerah na Slovenskem), v kateri pa je sodeloval okoli leta 1850 jakob Volčič. Zdešarja je službena pot vodila iz Pičana v Lanišče, od tod na Kastav in Brezovico. Med leti 1859-1862 je bil za kaplana v Kringi, nato je šel v Čepic, v kršanskem dekanatu. Nazadnje je pristal v Grdoselu, kjer je 26. maja 1865 umrl v starosti 44 let. V vseh krajih, kjer je služboval, si je veliko prizadeval za šolski pouk.18 Bolezen mu je preprečila intenzivnejše delo. Ko je umrl se ga je z nekrologom spomnil slovenski verski list Zgodnja danica.'9 Andrej Zdešar (njegov priimek so pisali tudi kot Sdeshar, Sdešar ali Sdeschar) je bil seveda le eden v skupini preko 120 slovenskih Kranjcev, ki so okoli leta 1848 opravljali duhovniško službo v tržaško-koprski škofiji; številka predstavlja dobro tretjino vseh duhovnikov škofije. Bilo je v resnici veliko število, ki je kasneje še nekoliko raslo, da je začelo potem po letu 1878 upadati. Tudi iz kasnejših rodov slovenskih istrskih duhovnikov so prihajale narodnobuditeljske osebnosti kot Franjo Ravnik, Josip Grašič, Anton Požar in tudi mnogo kasneje kot Jakob Ukmar, Jakob Soklič in Leopold lurca, s katerimi pa posežemo že krepko v 20. stoletje. Jakob Volčič, Andrej Zdešar, Ivan Obalo, Janez Ferjan in drugi so tej znameniti vrsti načelovali. Prav ta vrsta istrskih duhovnikov ("Cranzt") naj bi bila prvi nosilec narodnopreporodnih teženj v Istri.20 14 Novice 12. 1. 1848, štev. 2, str. 7-8. 15 Čtanek je podpisa! ko! "Andrej Zdešar, kaplan v Pični v istri i". 16 Novice 19. 1. 1848, štev. 3, str. 11. 17 Die Slaven istriens. Illyrisches Biatt 27. 11. 1849, štev. 95, str. 377-399. 18 Nekaj podatkov o Zdešar je vem delu na področju šolstva je v pismu ivana Graha (30. 9. 1991). V Kringi je bil Zdešar nastavljen s posebno nalogo, da tiči na leta 1858 ustanovljeni šoli (B. MifanoviC Hrvatski narodni preporod u istri. i, Pazin 1967, str. 99). 19 20. 7. 1865, štev 21, str. 167. V nekrobgu je med drugim zapisano, da je bil Zdešar vpisan v družino sv. Križa. 20 G. Quarantotti, Le orgini storiche deila lotta nazionale a Tneste e nell' [stri a. Archivio Vene to 58-59/1956, 180. 151 ANNALES 6/'95 Branko MARUŠIČ; ANDRE! ZDEŠAR CI (121-1065), SLOVENSKI DUHOVNIK IN PUBLICIST VISTR1,149-160 PRILOGA Andrej Zdešar: Is(iijan$ki Slovenci med Teržaškim in Reškim morjem. Čudno se mora vsakimu človeku zdéti, de, kér je od druzih Slovencov zmiraj kaj govorjenja, se ravno od naših, to je, od Slovencov v Istri tako malo govori. Oni so ravno istega roda, in po žilah teče tista kri, kakoršna po žilah drugih slovenskih junakov. Od kod de so oni prišli v te kraje, se za prav razsoditi ne more, če ravno so se modri in prebrisani možje že večkrat v tém prepirali. Toliko pa je resnica, de niso vsi od eniga kraja prišli; to se vidi iz njih obleke, iz njih jezika in iz njih navad. Kolikor jih je pri morji, posebno poleg Ter-žaškega morja, so si, kér vedno po kupčijah po morji semtertje hodijo, govorjenje in navade od drugih, oso-bito od Lahov polastili, zato tudi večidel po laško govorijo, razumejo pa tudi borvaško. Drugi, kteri so v sredi dežele, se tudi, kakor bom bolj pozno govoril, v obleki in govorjenji razločijo, in sicer tako, de kolikor se gré bolj blizo proti Terstu in Krajni [Kranjski], toliko več se čuje laških in kranjskih besedi. Naj več čudno pa je ravno pod Učko (Monte-maggiore), kjer so nektere plevanije Vlahov, to je, od takih, kteri se nosijo obléCeni, kakor naši drugi kmetje, in tudi z nami govorijo po horvaško, med sabo pa imajo drug jezik, kteriga imenujemo "rimljanski" ali "vlaški jezik", in kte~ riga drugi Istrijani ne razumejo in ne govorijo. Nektere verstice tega jezika drugi pot. Akoravno pa so Istrijanski Slovenci med sabo v eni ali drugi stvari razločeni, se vunder vsi med sabo ljubijo, in so si v več stvaréh in navadah enaki. Večidel so serč-ni, krepki in za učenost jako pripravni junaki; škoda samo, da je premalo šol, in da so preveč ubogi, pošiljati svoje mlajši v Terst ali pa clo v Gorico v šolo; ravno zat6 jih le malo hodi v šole, in so večidel kmetje; pa brez učenja so razumni, in spoznajo vsako korist. Že stari Rimljani so poštovali Istrijane, ki so na več mestih, posebno ob morji, imeli svoje hiše, v kterih so več mesecov v létu stanovali, kakor pokažejo stari kamni z napisi na hišah in na grobih.- Nar pervo vam hočem enmalo popisati vére, prave in napčne, in tudi nektere vraže našiga ljudstva. Dragi Slovenci! vi radi radi berete od Amerike, od Jeruzalema, in celo od daljne Kine kaj noviga, od navad teh divjakov i. t. d.; ne boste le tudi radi brali navad tistiga ljudstva, ktero je po svoji kervi rodbina vaša? Vsi Slovenci Istrije so pravoverni kristjani; samo malo jih je Cerkov. Oni so prava bramba resnice, in brez od več jih pohvaliti, vém, da večidel bi radi dali svoje življenje za véro svojih starejih. Oni se vadijo molitve in stvari stalne (dogmata) naše sv. vére od svojih redovnikov (duhovnikov), ktere jako častijo in spoštujejo. Sveti Oče Papež in prečastljivi škofi so jim, kakor svetniki z nebes. Za veliko čast in za posebno povikšanje st imajo, ako kak redovnik doide v njih hišo, in da se, kadar mu po navadi jesti in piti ponudijo, posluži. Res je, da so tudi nekteri med njimi, kteri ne spoštujejo ne cerkve, ne redovnikov; pa - kaj čmo - med vsako pšenico se Ijulika najde.- Oni se stalno deržijo vsšga, kar nam naša s. katoljška cerkev zapoveduje, in če bi kdo kaj protivniga govoril, ali pa se rugal (norca delal) z Božjimi stvarmi, mu bo valje odgovoril: "Naša svita majka cirkva ovo vadi i zapovida'1 (Naša sveta mati cerkev to uči in zapoveduje). Nar veči spoštovanje pa imajo do presvetiga rešnjiga Telesa, ktero imenujejo "prisveto Tilo". - Za tem pa imajo posebno spoštovanje do Marije; kadar pride kak Njeni preznik, se pred ta dan postijo, naj bo post zapovedan, ali ne. - ime jezusovo in Marije, kakor tudi imena svetnikov in svetnic Božjih ne bodo nikdar izrekli, brez da bi valje tudi ne izgovorili: "Siava ino čast njima budi". - Ne možkiga ne ženske ne boš najdel, da bi ne nosil zmiraj kronice (paternoštra) v žepu. Ravno pri ti priliki vam pa hočem tudi neko prazno vero od njih povedati. Oni mislijo, de molitva samo za tistiga velja, kteriga je kronica, ne pa za tistega, kteri moli na-njo; zato ne bo nikdar nobeden na kronico kakiga druziga molil, in če kdo najde kakošno kronico, jo da valje nazaj, misleči, da mu ne more biti koristna.- Kar pobožnost naših Slovencev zadene, se razodeva pri vsakim delu, pri vsaki priložnosti, posebno pa pri kerševanji, pri ženitvah in pri pogrebih, česar se bode vsak kmaio prepričal.- Nar bolj pa jih moram pohvaliti zavoljo njih po-strežnosti in prijaznosti do popotnikov, ktera se večidel tudi med drugimi Slovenci najde. Nej je Slovenec ali Lah, Nemec ali kdor hoče, samo de pride v hišo našiga kmeta, se mu, če ne druziga, precej kruha in vina ponudi; pa zlo bi se tudi popotnik zameril, ako bi ne hotel piti, kadar se mu, ponudi; mislijo si, de nima zaupanje va-nje, in zavoljo tega tudi oni njemu ne virvajo, ker imajo ta pregovor: "Čovik braz vire, vire nije dostojan:" - Kadar pa kdo ž njimi prijazno govori, posebno če jim ponudi duhana (tabaka), so berž ž njim prijatli, in radi mu postrežejeo, kolikor jim je mogoče. Zmiraj se domišljujejo besed našiga izveličarja, de "kdor sprejme ubogiga brata, njega sprejme." Lepo je viditi, kako radi, čeravno sami ubogi, podelijo siromaku, in kadar se jim v cerkvi napove, de je oginj ali kakošna druga nesreča uboge zadela, jim po svoji moči pripomorejo.- Naši Slovenci radi spoštujejo tiste, kteri so gospo-skiga ali plemenitega rodil, če se le dobro ponašajo. 152 ANNALES 6/'95 Brank» MARUŠIČ: ANDRE) ZDEŠAR (1821-1865), SLOVENSKI DUHOVNIK IN PUBLICIST V ¡STRI, 149-160 Prevzetnežev in bahačev (oholih) pa ne morejo terpeti, in se radi iz njih rugajo. En izgled tega nam pové časopis "Istria" v 26. in 27. listu pretečenega léta.* Prišli so namreč neki kmetje v mesto, ter so šli kavo pit. Bil je pa v kavarnici eden tistih bahačev, kteri nimajo drugiga dela, kakor samo Bogu vreme (čas) krasti in rugati se iz iskèrniga (bližnjiga) svojiga. Bahač z veliko brado - in to se vé - z ojstrogami na nogah, se je počel z njimi rugati, rekoč: "Sada, kad i kmet počef jest kavu piti, budemo mogli mi drugi na duplo bolj drago ga platiti." - Pa lepo je štorklež po nosu dobi, - ravno praviga je staknil; vstal je namreč eden izmed kmetov, kteri ni imel ravno toliko prazne siame v glavi, kakor je uni bradač mislil, se mu odkrije, in pohlevno reče: "Prav irnaste, gospodine! jer i turkinja (turšica) se plati jur drago, kada gospoda počeli su jesti poientu." - Molčal je bahač, in se je z dolgim nosom proč pobral, misleč si, de, kdor išče, ta najde,- Zdej vam pa bodem kaj maliga od opravil in od hišnih navad naših Slovencov povedal. Naši Slovenci ljubijo samo pastirstvo in kmetijstvo; rokodelci oni niso radi, zato kér ljubijo bistri, zdravi zrak svoje domovine, in se raji v toplim in v mrazu, v dežji in v vsakim vremenu, po polji in po boškah (goj-zdih) trudijo, kakor de bi v hiši kakoršniga rokodelstva se vadili;**) zatô te stvari prepustijo izvanjskim (ptuj-cam). Posebno je veliko Karnijelov tukaj rokodelcov. Nar pervo delo mladiga Slovenca Istrije, toliko de poCnè dobro hoditi, je pastirstvo. De ima otročč le 5 ali 6 lét, že mora se terditi, in za blagam (živino) hoditi. Naj bo pozimi ali poleti, dež ali blato, gredavečidel bosi ali pa v opankahm v boške z-njîm; in tako se mladi navadijo mraza, dežja, truda, glada, žeje in mnogih drugih težav tega sveta. Če je tedej kdo od njih slabe natore, večidel v mladosti umerje; če pa je toliko krepâk, de vse to v mladosti jako prenese, postane terd, de mu nobena stvar ne škodva. - Malo se jih med njimi dobi slepih ali kruljevih, gobastih ali kakodrugači pokvarjenih.- Osobiio (posebno) skerb imajo oni za ovcé, ktere jim, malo manj, vse oblačilo preskerbijo; zatô pa tudi vsaki kmet, če mu je te mogoče, ovcé ima. Ravno zatô, kér imajo toliko koristi od svojih ovac, jih pa tudi jako ljubijo in jim imena dajejo. - Kér je pa na zimo v Čičarii in okoli Učke (Monte maggiore) rano mraz in sneg, vsi kmetje, kteri so v Jelšanski tehantii in okoli Učke, svoje stade (Cède) na jesén ženejo na pašo v spodnjo Istrijo, kjer je malo kdaj in le malo časa sneg; na sprolečje (spomlad) pa zopet grédo po-nje, in nam, kér jih nar več skoz Pičanščino gré, že tudi mladih jancov za pečenje dopeljejo. - Koz pa iméti, je od gospoščine zabranjeno, zatô, kér so boške večidel mlade; v takih pa, kakor vsak sam ve, koze veliko škode učinijo,- Iz mi^ka ovac delajo naši Slovenci prav dober sir, v majhnih in večih hlepcih, ki je v Moščenicah in na otoku Kerso, v Reškim morji, kteri se tudi z več drugimi otoki k Istrii šteje, posebno dober. - Volno sami doma predejo, in jo rabijo za mnoge domače oblačila. Tako dobivajo dobro povračilo za ves trud, kteriga imajo z ovcam i.- Manjši skerb imajo naši Slovenci za govejo živino. Voli in krave so pa od Štajerskih, Koroških in Kranjskih veliko slabši. Morde si bo kdo mislil, de sim si sam to v glavo postavil, istrijanske Slovence verh vsih drugih hvaliti, in te samo to, kar dobriga učinijo, od njih pripovedovati. Ne, dragi bravcil to niso moje misli; ampak samo to sim vam pokazati želel, de so si navade - dobre in slabe -med vsimi Slovenci v več stvareh enake. Tako tudi, kakor so se med drugimi Slovenci našle, in se Še dan današnji najdejo, vraže in prazne vere, so bile in so še tudi med Istrianskirni Slovenci. V pretečenim stoletji so oni večidel vsi varovali v "štrige" in prikazni ponočne; zavoljo tega so vsako leto zvonili na predvečerje sv. Janeza Kerstnika, de bi oslabela in obnemogla moč njihna, in tako so bili zavarovani v to Šego, de, ko je hotel neki poglavar Sv. Vin-cenca (mesta v istrii) [Savičenta] zabraniti to zvonenje, je bil v nevarnosti, svoje življenje zgubiti. Ves ljud je kričal po mestu: "Tužni mi, i naše polje i blago (živina) našel štrige čeju nas zatreti !"- Dan današnji so se take prazne vere zgubile, in le malo jih je še, kteri take kvante od copernic i. t. d. še verovajo in poslušajo. Na predvečerje sv. Janeza Kersnika tudi naši Slovenci užigajo ogenj po gorah, kakor sim vidil v svoji Kranjski domovini; če jih pa kdo vpraša za vzrok, ravno ono odgovorijo, kakor moji domorodni kmetje, to je, de je stara navada. Tudi v bolestih se najde serntertje kaj napačniga med njimi. Res je, de se oni ne strašijo smerti, kakor so dosta pokazali v zadnji Francoski vojski, ko so, pod vladanjem čast. gospoda L[azovič Josip; 1785-1859] radi zapustili svoj dom in se branili zoper občinskiga sovražnika. Lepo je slišati eniga ali druziga bolniga reči: "Ako volja Božja jest, da umrem, neka ispuni se volja Božja," in: "Grih bilo bi suprotiviti se voljoj Božjoj." -Oni v bolesti valje pošljejo po redovnika, de jih, kakor oni govorijo: "z Božjim orudjam spravi." - To pa nekteri napačno delajo, de lekarjem (zdravnikom) ne zaupajo, ampak de rajši verovajo prevarljivim mazarjem, kteri imajo že v svoji rodbini, kakor mislijo, to otajstvo, de * Anekdota, ki sledi, je bila objavljena kot opomba v zadnjem nadaljevanju facchettijevega članka Degli Slavi Istriam (L'lstria 17. 4. 1874. štev. 26-27, str. 102; op B. Maruiič). ** S tčm pa ne rečem, da bi vsi Istrijani zametovali rokodelstvo, kčr so eni iz med njih dobri in umni rokodelci; ampak jaz le na občinsko govorim. Pisatelj. 153 ANNALES 6/'95 Branko MARUŠ1Č: ANDRE! ZDEŠAR (IBZMHbSI, SLOVENSKI DUHOVNIK IN PUBLICIST V ISTRI, 149-! fiO zamorejo samo z nekim molitvami bolesti zagovoriti. Posebno pa kadar kteriga gad piči, precej pokličejo kakiga tacih čudodelnikov. On prekriža rano otrovano s svojo roko, in tiho izgovarja téle besede sv. pisma: "I ovo su čudesa onih, koji virovafi su vu ime moje: iztirati čeju vraga, govorili budu zajike nove, pohoditi čeju i kačke, i ako budu otrov pili, neče škodovati njima, na bolestne ruke kladati čeju, i izlečili njih budu." - Brez Božje pomoči se sicer noben bolnik ne ozdravi - pa človek je dolžan v bolestih zdravnika iskati, kterim je Bog vednost dodelil, bolnika ozdraviti. Kér se pa večkrat primeri, da od gada pičenim otrov (strup) nič ne škodva, jim zavoljo tega ni moč odvzeti njih prazne vére. Veliko umniši in koristniši bi bilo, de bi si poléti nabrali "astra-montane," ktere tukej za vsakim vogalom dovolj raste. Kadar mlad fant bolj odraste, in če so drugi mlajši v hiši, zapusti pastirstvo in kmetovalec postane. Zdej se mora učiti matiko in oralo rabiti, terte saditi in obrezovati, vino delati, mlatiti, kositi in sploh vsiga, kar koli pametin kmet znati mora, ako hoče pravično in pošteno živeti,- Vsa kmetija naših Slovencov se razdeli v dva dela; v vinorejo in v poljsko delo; z a réjo sadnih dreves se nič kaj ne pečajo. *) Kar vinorejo zadéne, je pri nas nar več brajd med njivami, malo pa terst in vinogradov. Boljši vino se dobi iz terst, bolj terdo iz brajd. Veliko se trudi Istriajanski kmet za vino; - preden koicov naseka, kér je malo bošk, preden brajde in tersti obreže, jih poveže, okoplje in zopet grojzdje pobêre, mu marsikaka kapiica od lic kane; zato pa se tudi čuje reči: "Mnogo čovek muči se za ovs Božju kaplicu (za vino); paka, na slavu Božju! ovo jest naš život (življenje)." "Zač bi ne pii vince, ter sam se trudil za nje", - Vès ta trud pa njemu je večkrat brez koristi, zato, kér tukej grad (toča) jako rad pobija. Ni ga leta, de bi se ne čulo od jedne ali druge strani v Istrii od té nesreče. Vzrok tega, mislim de je, kér so boške, ktere slabi škodljivi zrak na se vlečejo, večidel posekane, jako dobro bi bilo dakle za naše kmete, de bi pristopili k družtvu Teržaškimu zoper škodo toče, ktero so gosp. Dolenc v listu 3. Novic létas pohvalili.** Grojzdja pri nas ne stiskajo (prešajo), kakor je v nek-terih krajih navada, ampak ga denejo v kad (mastel imenovano, kér v nji grojzdje mastijo) potém gré eden v kad, in z nogami dobro vse grojzdje zmasti; potém vse skupej, mošt in tropine, denejo v bacve, kterim poprej dno vun vzamejo, in jih po koncu postavijo; té bacve napolnejo tako, de kakih štirih perstov do vèrha manjka. Že drugi dan, če je vino dobro, vzdigne visoko vunkaj tropine. Tako ga dajo kakih 14 ali tudi več dni kuhati. Potém poberejo proč od vèrha suhe tropine, in jih proč hitijo, ali pa ocat (ježih) iz njih delajo. Mokre tropine pa v njih pustijo, in od spodej čisto vino od-točijo. Mokre tropine, ktere poslednje na dnu v bacvi ostanejo, rabijo na dva načina: nekteri iz njih žgejo ra-kijo; drugi pa, bolj pametni, jih denejo v bacvo, jih z vodč nalijejo, in jih dajo kuhati, kakor vino; potlej jih odtočijo, in jih imajo poleti za pijačo in to zovejo: "škavec," ki je v veliki toplini prav dobra pijača. Istrijanske vina so večidel močne m jako dobre; škoda, de jih tako malo Ijudjč poznajo, sicer bi jih več po nje prihajalo. Samo iz Čičarije in od jelšan, od Lipe, od [Ilirske] Bistrice in tam okoli prihajajo po nje. Dobi se dobriga vina za majhno ceno. Po oštarijah v Pični se černo in belo vino toči po 6 kraje, bokal; skupej pa se dobi tudi po 5 ali 4 kraje. boka!. Ravno ičtos se tukej v Pični, in tudi, kakor vem v drugih krajih okoli nas, prav dobriga, černiga in beliga vina polne bacve dobi Drugi razdelk kmetije Istrijanskih Slovencov je poljsko delo, ali kmetija v pravim pomenu. Od orodja za to delo vam ni potreba govoriti, zato ker je ravno tako, kakoršniga sim vidii v rokah drugih Slovencov, samo, de ima druge imena. - Obdelovanje polja je v Istrii jako težavno, zato, ker je velika toplina poleti, in k6r so večidel skale in kamnje po njivah, ktere se ne dajo proč spraviti, in ktere so pri oranji veliko na poti. Ker je malo ravnin, in k6r so njive večidel po gorah, orjejo tak6, de zemljo samo na eno stran mečejo in brazd ne delajo, Sejejo nar več pšenice, ktera rada dobro rodi pa tudi sirka in sadijo turšico. To trojno žito jim je nar koristniši, in kadar dobro plodi (veliko rodi), imajo dobro letino, Sejejo pa tudi jačmek (ječmen), rež, oves, pirovico (žito kakor pšenica, samo de je bolj slaba za kruh), jarino (Še alabeje), hiljaco (podobna ovsu), in lečo; tudi konoplje sejejo pridobiti si prediva; krompirja veliko sadijo, pa kakor po drugih krajih, je tudi tukej gnjil. - Lanu, prosa, korenja in detelje pa se malo vidi sejati Kadar žito od rase, ga oplevejo, pa večidel možki, kakor tudi večidel možje žanjejo. Po žeto žito ne stav-Ijajo v kosolce, zato ker jih nimajo, ampak v kopišča, ktere na verhu s slamo dobro pokrijejo. - Kadar je žito suho, ga omlatijo, ne v skednjih, kterih v Istrii nimajo, ampak na zemlji pod milim nebam,- Predin začnejo mlatiti, osnažijo eno ravnico, in za tem nar pervo bob, ali grah in oves mlatijo, de se zemlja uterdi; potlej pa, kader je zemlja že terda, mlatijo ole-menitniši žito - nar poslednje pšenico.- Ravno tako bi lahko tudi v tistih krajih, kjer imajo skednje, tisti ravnali, kteri svojih skednjev nimajo, in morajo od brezvestnih gospodarjev, prav za prav reči, žito še enkrat kupiti. Res je, de po dežji se pri nas ne * Tega ne moremo hvaliti, zakaj sadjoreja bi mogla kmetovalcam povsod pri sercu biti, ker sadje za prodajo aii pa domačo rabo veliko odrine. Pa nadjamo se, de sedanji istrijanci bojo tudi v ti reči svoje sprednike prekosili. VredtiiStvo. ** Janez N. Dolenc, član kranjske kmetijske družbe je v Novicah 19. 1. 1848, sir. 10-11) priporočil Teržaško družbo zoper Škodo toče. (op. fi. MaruSič). 154 ANNALES 6/'95 Branko MAR Uši Č: ANDREJ ZDESAR (1 »2 M 865), SLOVENSKI DUHOVNIK IN S'UBUOST V ISTRi, 149-1M more mlatiti, - pa je že toliko lepi ga vremena, de se lahko vse omlati. - Marsikdo si bo mislil: Mora jim pač vroče biti, celi dan na soncu cepce vertiti! - le vroče, je, to je res, pa tudi v skednji je vroče, kamor ne pihlja noben včter; verh tega morajo tudi mlatiči v skednji veliko praha požirati, kteri je zdravju jako škodljiv. Naši mlatiči pa pod milim nebom nimajo nič praha. Cepce imajo majhne, in lahke, tako de se lahko z eno roko z njimi mlati; ker se jim pa žito, ki ga na soncu mlatijo, sproti dobro suši, ga vselej dobro ornlatijo. Mlatičev je po 4, po 6, tudi po 8; pol jih stojf na eni, pol na drugi strani, in vsi, kteri so na enf strani, na enkrat udarjajo. -Kadar je žito omlateno, ga zvejajo, večidel kadar sonce zapada, zato kčr je takrat rad kakošin veter. 2ito mečejo z vevnico proti nebu, - dobro žito pada nazaj na zemljo, plčve pa veter odnese.- S tem pa ne rečem, da bi vi, dragi kmetje! ki imate skednje pod krovam, jih razrušili, in de bi pod milim ne-bam mlatili; samo navadno naših kmetov sim vam povedal. Žito pošljejo v mlin, ali ga pa sami na malnih, ktere z rokami vertijo, in kteriga ima vsaki boljši kmet v hiši, zmeljejo,- Zdaj, dragi bravci! vam hočem še nekaj od ženitve, od kerševanja in od zakopavanja naših Slovencov povedati,- Naši Slovenci so skerbni, de njih sinovi pametne žene dobivajo. Toliko de odrastejo otročjim letam, že mislijo, kje de bi jih oženili. Sin, kadar je odločen za ženitvo, nima nič skerbeti za svojo prihodnjo ženo: to vse njegovi stareji izmed družine preskrbijo. Oni pa se vselej prizadevajo, dobiti mu "mlado dobre kervi," to je, de je poštena, pobožna, de jo imajo ljudje v selu radi, in de je zdrava in krepka; od nepoštene hiše ne bodo nobene izbrali; osobito pa gledajo na zaderžanje njene matere, ker imajo ta pregovor: "Kako majka prede, tako hči tke". Tudi se spomnijo besed s. pisma, in rečejo; "je-dali zbiraju od dračja grozdje, ali od ternja smokve?-" Ravno tako pa tudi starši mlade dobro pomislijo zaderžanje in poštenje tiste hiše, v ktero mislijo svojo hči za ženo dati. Na doto in na druge dobičke malo kdo naših Slovencov pri ženitvi glčida. - Malo kdaj se bo kak sin branil tisto vzeti, ktero so mu starši ženo odločili; tako se tudi hči ne brani, če so starši privolili, ker imajo veliko ljubezen in spoštovanje do svojih starejih.- Kadar oče izvoli mlado, ktero hoče svojimu sinu ženo dati, si vzame tri aH štiri iz svoje rodbine, kteri so bolj pametni in poštovani, ter se vsedejo na konje, in gredo "mlado prosit". Kadar pridejo do vrat tiste hiše, v kteri izvoljena mlada biva, brez razjahati, pokličejo starše njene, in kadar oni vunkaj pridejo, se vsi odkrijejo in jih pozdravijo, rekoč: "Hvaljen budi Isukrist i Mana! Došli srnu upitati, jeli ste kontenti dati hčirku vašu 1. u zakon dragimu sinku našimu i." - Starši mlade pa odgovorijo: "Od danaska za osam dana dojdite za čuti od- govor". Brez kaj druziga govoriti, sunejo oni z ojstro-garni konje, in kakor blisk proč derjajo. Leto vpitanje (vprašanje) storijo večidel na nedeljo, in prècej v srédo se že vé, kaj bodo odgovorili; zakaj, če ima odgovor biti dober, pošle mlada "svojimu mladomu" rožic; če pa ne, mu pa pošle pelina; zato tudi "kakimu pelina dati," hoče tukej toliko reči, kakor v drugih krajih, ko rečejo: "Enimu kožuh dati". Kadar vejo, de bo odgovor dober, gredo drugo nedeljo vsi tisti, kteri so šli pervo pot prosit, in tudi ženin gré z. njimi, odgovor dobit. Kadar pridejo do hiše, razja-šejo, strelajo in gredo v nevéstino hišo. V hiši se pozdravijo, in možki eden drugega bušnejo, in v kratkim dober odgovor dobijo. Potém se vsedejo, in kér so hiše večidel take, de je kuhinja in vse drugo samo v enim razdelku, vidijo poleg ognja četrt koštruna (skopca) se vertiti; če so od delječ prišli, jim pač ta duh dobro pod nos tolče. Nevésta mlada se nič ne peča s svojim mladim ampak léta po hiši sèmtertje, kakor de bi imela Bog vé koliko opraviti, pa tudi žčnin bolj gleda na skopca, kakor pa na nevesto, ktera bo ob kratkim za celo življenje njegova. Kadar tako trudni, lačni in žejni (če so od dalječ prišli), nekoliko časa posedijo, jih pa za njihno terpljenje obéd (kosilo) plača. Vsi možki se vsedejo okoli mize; ženske pa naših Slovencov, kadar je kdo drugi zunaj domačih pri obédu, ne pridejo k mizi. - Zdej se juha zakadi na mizi, in - vse druge misli in govorjenja v ne-mar pustijo - samo na juho gledajo in mislijo. Za juho pridejo jetra; préden pak jih jedo, začnejo cfeiati pogodbe za ženitev, to je, kaj de bodo nevesti darovali, kakor postavim: Skrinjo, obleko, perstane i. t. d.; - kaj de bo ženin svoji nevésti daroval v denarjih ali v polji; koliko de bodejo dali za pir (ženitno veselje) žita, môke, mesa, vina in drugih reči.- Od dote ni pri nas nič govorjenja, kér naši Slovenci, dokler živijo, nič dote ne dajo svojim hčerkam; po njih smerti pa dobi vsaka svoj dél (légitima), brez de bi bilo potreba, pri ženitvi kej od tega govoriti.- Če se ne morejo med sabo pogoditi, vstanejo, vzamejo molčeči svoje konjiče, in jo proč potegnejo, kakor de bi nič ne bilo med njimi. - Če se pa vse dobro pogodijo, obédovajo naprej, in vesélo napivajo eden dru-gimu, posebno pa ženinu in nevésti: "Na zdravje" "veliko let" "Bog živi!" in oni odgovarjajo: "Amen" "Bože daj"; in tako ga pijejo, - brate ti - brate jaz, de jim poslednjič ne samo v glavo, temveč tudi v péte vdari,- Kadar vse končajo, daruje ženin nevésti kakošno ruto, ali kakošin križ ali serce pozlačeno, kteriga potlej na persih nosi; nevésta pa vsim da cvetličic, ktere nosijo na klobuku do pira. - Za tém se eden druziga (samo možki) objemajo in licujejo (kušnejo), prosijo eden druziga za zamiro, de so "premalo poslužili" in drugi "de su jih pre-višji dišturbali", zajahajo svoje konjiče, in gredo kakor blisk broč. Po poti pojejo; ali kakor oni rečejo "buga- 155 ANNALES 6/'95 Stmko MARUŠIČ: ANDREJ ZOEŠAR ¡1821-18Û5), SLOVENSKI DUHOVNIK tN PUBLICIST V ISTRI, 1-19-160 rijo"; in čeravno včasih pijani, se vendar malo kdo iz konja na zemlja prekucne.- Nekaj dni za tem gredô ženin, nevesta in starši njihni k svojimu plevanu (fajmoštru), prosit, de bi bili naukit-cani. Nevésta že po poti zmirej od zadej ostaja, - v hišo gosp. plevana pa stopiti jo je jako sram; marsikaka deklica popréd piaka (se joka), in je vsa rudeča od sramožljivosti. Po tem ju plevan izprašujejo v kerst-janskim nauku, in, če dobro odgovarjata, dobita spričik njune umevnosti, in s tem gredô k gosposčini za pri-puščenje. - Med tém se pripravi vse za pir; - kako pa de se na piru sučejo, drugi pot,- Kadar pa ima biti pir, se en dan popred ubijejo janci, skopci (koštruni), letuče in se vse pripravi, kar je za gostovanje potrebniga. Za tem se pozove perva žennova in nevéstna žlahta: koliko de jih sme eden in drugi poslati na pir, se pogodijo že v oni pogodbi, od ktere sim zadnjič povedal, in sicer tako, de če - postavim - ženin jih dopélje dvajsetero na pir, nevésta jih samo desétero smé dopeljati. - Na dan poroke gré ženin, in samo mož-ki ž njim, po nevesto, in po poti streljajo, posebno, kadar pridejo že biizo hiše nevéstne. Vsi imajo vence na klobukih, nar več i venec pa ima ženin in kum; v ne-kterih krajih gré pred "zvanimi" (svati) eden z bander3m, na kterim je na verhu en kolač, na verhu kolača pa veliko jabelko; tisti, kteri nosi to bandero, se imenuje "barjaktar." - Kadar pridejo v hišo, poda ženin nevésti en par postoli (čevljev) in en par nogavic; tako tudi njeni materi, če je še živa, sicer pa tisti, ktera je hišna gospodarica. Nevésta obuje té nogavice in postoli, zakaj samo v téh smé iti h poroki. Pri tem ji kum pomaga, in de - kakor pravijo - po srebro gré v cerkev, ji mora kum staviti tolarje v postoli. Kadar imajo iti iz hiše, pride nevésta s trémi jabeiki v rokah, ktere serdito meče v ženina; on se brani in skriva; če mu pa eno ali drugo v lice ali na nos prileti, se vsi smejejo in rugajo. Po tém ženin berž pobere jabelka, jih spravi, in jih kadar iz cerkve gredô, z nevesto pojé.- Nevésta se od drugih devic razloči, de ima vso glavo s svilenimi verbci ovito, kteri po plečah doli visijo, in odzadej na glavi ima svitlo krončico. - Kadar gredo od hiše proč, jo prime kum za ruto, ktero ima ona na desni strani na pasu, in jo pelje, da se mu ne skrije, do cerkve. - Če pa jašejo (jezdarijo) do cerkve, se pa k umu ni treba bati, de bi mu nevésta ušla, kér ji dajo nar slabejiga konja. Po poti imajo posebno glasbo (muziko); dva človeka grésta s pišalama, od kterih eden vodi tanjko, drugi pa bolj debélo prilaga; tudi pojejo: "Kraljeviča Marka" in "divojka je obečana"*) in več drugih pesem po dva in dva skupej. Kadar pridejo tako do cerkve, pelje kum nevesto k oltarju, ji veli poklekniti na Ičvo stran ženna, in tako zadobita sv. zakon in blagoslov. Za tem gredo iz cerkve, in nevesta vzame od ene svojih mladih en kolač, ga pomoči v blagoslovljeno vodo, se z njim pokriža, in ga verze iz cerkveniga praga med ljudi, kteri se valjajo večkrat po tleh za-nj. Še zrni-ram derži drug nevesto in tako gredo s svojo glasbo, ktera jim je prav všeč, plesat, ali v hišo, ali pa pod milim nebam. Na posled gredo na ogled hiše nevčste,- Na piru, ali na obedu so naj pervič v hiši neveste; pri tem veselji so trije poglavarji, ktere morajo vsi spoštevati in brez njih pripuščenja ne sme nobeden nič storiti; toliko oblast imajo, de če hoče eden plesati, ali v£jn iz hiše iti, mora iti k starašinu (starimu svatu), se odkriti in mu reči: "S pripuščenjem", - stari svat mu odgovori: "Pokri glavo svojo spoštovano neka govorijo usta tvoje pošteno". Za tem se sme on, ki prosi, pokriti in kar če prositi.-Trije poglavarji tedaj so na piru; pervi je hišni oče, imenovan "domačina"; drugi je poglavar poslanih, imenovan "stari svat", in tretji je njegov namestnik in poma-gač, imenovan "nastačija". Domačina je star, pošten mož od nevestinih svatov; stari svat in nastačija pa sta žennove strani. Domačina je poglavar mize, pa samo za malo časa; kakor pride čas obeda, on vse svate pokliče in jih stavlja v red okoli mize; ženina in nevesto stavi na sredo, tako, da eden drugimu v lice gledata. Potem pogleda, če ni kter nepoznan med njimi, ati pa tak, kteri ni vreden ta-ciga družtva; zatem se odkrije, se prekriža in blagoslovi mizo govoreč: "Kako naš Spasitelj Isukarst blagoslovio je pet kruhah i dvi ribice za nasititi lačna mnoštva u pustinji, tako usmiljeno prosimo našiga milosrdnoga Otca nebeškega, da se dostoji blagoslovjati danes sve one jistbine, koje donešene budu na ovu tarpeču; i ime Oca, i Sina, i Duha svetoga;" - in vsi odgovorijo: "Tako budi",-Zdej se vsi vsedejo na svoja mesta, nobeden pak se ne podstopi kaj jesti, ali tudi samo se dotakniti, kolikor časa domačina ne da znaminja; vsi molčeči gledajo na njega, - kadar on reče: "Ajdi! - Takrat vsi počnejo brez straha.- Domačina ima to posebno pravico, da sme vse poslane posiliti s toliko žmulji vina, kolikor ga on sam zamore popiti; namesto žmuijev imajo tudi eni majo-like, ktere imenujejo zdravice. Domačina si napolni svoj žmulj, napije vsim poslanim, in ga možko brez straha popije; potem gre polni žmulj okoli in vsak ga mora popiti, de pride zopet versta na domačina, kteri z noviga napiva. Kaj bi bilo, ko bi bil domačina pijanec, ker ima, kakor sim pred rekel, pravico, vsakiga posiliti toliko žmuijev popiti, kolikor jih popije, mislim, de bi mar- Ta pesim izvira od pervifr ¿asov, ko so starši majke od 8 sli 10 ¡¿t obečali, kakor je navada belih Kranjcov, v 43. listu Novic S. tečaja popisana [članek ). Kobeta Beti Kranjci, tretje nadaljevanje 27, 11. 1847, str. 170-171]; tudi druge navade pri tenitvi so zlo enake navadam belih Kranjcov,- Pisatelj. 156 ANNALES 6/'95 Branko MAKUŠIČ'ANDRE) ZDEŠAR (1821-18&5), SLOVENSKI DUHOVNIK IN PURUCIST V ISTRI, 149-760 sikdo šel pod mizo; pa tega se ni bati, zakaj domačina je vselej pameten mož. Kakor domačina neha žmulj okoli pošiljati, zgubi svojo službo in čast, in zdej je stari svat poglavâr. Stari svat nima pravice, kteriga siliti piti, ampak on napiva vsim, pa samo kdor hoče, mu odgovori in pije; kadar neha obedo, počne péti in hišnimu gospodarju reče, de naj pripravi veCérjo; za večerjo se dajo četerfl od skopca, pečenka od jancov, makaroni in druge take stvari. Kadar povecérjajo, peljejo nevésto proč od nje hiše v hišo ženina, in to večidel okoli polnoči.- Nevésto peljejo od hiše njene v hišo ženina ponoči, okoli polnoči. Vidite, prilika sv. evangelija od tistih deseterih devic, ktere so čakale na ženina, se tukej ponavlja. - Z nevésto nobeden od njenih ne smé iti, ne možki, ne ženska; ona gré z družtvam ženina, ktero samo iz možkih obstoji. Prédin pa nevésta zapusti svoj dom, v kterim je pervič zagledala luč svéta, kér je začela hoditi, se vadila ovce pasti in drugih opravil se učiti, - gre še prosit blagoslov svojih staršev in svoje rodbine. Med drugimi pride tudi domačina, kf.éri ji z vso oj~ strostjo priporoča, de nej soplnuje svoje dolžnosti; de nej ljubi do truge (do smerti) svojiga moža, kteriga ji je Bog dal, de nej ljubi in spoštuje starše v tisti hiši, v ktero bo prišla; de nej bo žena delavna, mirna, in de nej ne pozabi svojih staršev in rodbine svoje. - Nevésta, še zmirej v poprejšnji obleki, posluša vse to podučenje, in žalostno je večkrat viditi, kako de objéma océta, mater, brata, sestre in vse, kar jih je v hiši, in kako da milo plače, de mora zapustiti svojo domovino; vsaciga prosi za odpušanje, vsaciga pozdravi, kakor de bi se na tem svétu nikoli več ne vtdiii. - Potém se ločijo od hiše in gredo veseli proti domu ženina; po poti pojejo "Kraljeviča Marka" ali pa pesmi, ktere oznanujejo lepe čednosti nevéste. Preden še od hiše gredo, si vzame stari svat puteršek vina za popotnico, kteriga zmiraj po poti, ne le svatam, ampak tudi vsakimu, kteriga srečajo, ponudi,- Kadar gredo domu proti hiši ženina, on ne pripusti iti po isti poti, po kteri je Šel od hiše, ampak po drugi, zato, de bi jih kdo ne čakal, in jim nevéste ne vzel, kakor se je v pervih časih večkrat prigodilo. Ravno zato tudi dajo nevésti nar slabejiga konja, da jim ne more uiti, tudi zmiram zadej ostaja. Kadar banderaž zaupije pred hišo ženina, pridejo vunkaj z laternami mlade, ravno tako, kakor sv, evangeli pripoveduje od desétero devic, ktere so čakale na ženina (Matth. 25.); hišne vrata od znotrej zaprejo, de ne ženin, ne nevésta, ne svatje noter ne morejo, ampak, čeravno bi bil dež, morajo odzvunej ostati. Potém, kadar se že dolgo prepirajo, in kadar se jim zagotovi, da je nevésta vrédna, da se ji odprè, odprè mati ženina vrata, verže ženinu in nevesti ruto za vrat, jih pélje tako v hišo, in jih objame; to ruto obderžt nevésta za dar. Za tem se pozdravljajo in objemajo po hiši; nevésta verže en kolač v oginj, kteriga pa kuhar berž pobere in v žep spravi, misleči si, de je bolje, da ga on pojé, kakor pa de bi zgorel.- Preden se vsédejo k vecérji, opravi stari svat svoje 2adnje opravilo, on pokaže nevesti ročni malin (Hand-muhle), serp, mati ko in druge hišne orodja, in ji reče, de od zdej za naprej se ne bo več s cvetličicami igrala in ovce pasla, ampak de bo mogla napolji in v hiši delati.- Zdej raztegnejo na tla pèrt, pod kterim je en nož, ena pištola in ena sekira; ženin poskoči gori, in obljubi pred vsimi, de neče nikoli tega orožja rabiti zoper svojo ženo. V nekterih krajih gré tudi nevésta na pert, in stari svat ji postavi kolač na glavo, kteriga zopet vzame, in ga ženinu postavi na glavo, potem zopet nevésti, in med tem svatje pojejo; za tem večerjajo in gredô spat,- Drugi dan zjutrej morata ženin in nevésta rano (zgo-dej) biti na nogah; nevésta nima več prazničniga oblačila na sebi, ampak je oblečena v modrini (iz rujaviga suknâ). Zdej mora hišo pométati, de jo vsi vidijo; nekateri izmed svatov pa poskusiti jo v poterpežljivosti, ji smeti nazaj po hiši mečejo. Kadar ji tako več časa nagajajo, se ženin za-njo potégne in vse iz hiše spodi.- Potem vzame banderaž svoje bandero, neki drugi brento za vodo nositi, tretji kruha in sira, četrti puteršek vina, in tako péljejo nevésto na. Stérno ali na studenec, kamor bo mogla za naprej po vodo hoditi. Kadar tje pridejo, pojedo in popijejo, kar so donesfi, napolnijo brénto z vodo in silijo nevésto, de nej jo domu nese; ženin jo brani in svate z vodo poliva. Potem gredo na obéd. Tako se nehajo piri (ženitnine) naših Slovencov. V zakonu so večidel srečni, mirni, in od ločenja zakon-skiga nič ne véjo. Tudi pri porodih in keršenji imajo Istrijanski Slovenci posebne veselice in pràv za pràv reči, vesel blagdan (praznik). Kér se pri nas malo kdo vùnkaj oženi, je v ve-čih hišah jih po dvoje, troje, tudi po desétero in še več ozénjenih, kteri vsi v eni hiši bivajo. Postelje so blizo skupej po hiši. Kader ima žena (kakor se sploh pravi) v Rim iti, gré poprej k spovedi, in se prečisti (obhaja) in se priporoči posebno Materi Božji. Če ravno so v vsakim večim sêlu poterjene pomočnice porodjenja (babe jih imenujejo), vender jim naše Slovenke toliko ne zaupajo, ampak raji pokličejo stare žene iz sêla, ktere imajo že od matere do hčere to delo in veliko zaupljivost. Če jih zavoljo tega vprašaš in okregaš, rečejo, de ni bilo časa poslati po babo; in kakošna bolj serčna odgovori: "Ako prava majka naša Eva brez babe porodita jest, znamo i me." - Malo je med našimi Slovenkami nesrečniga poroda, še manj pa jih zavoljo tega u mer je. - Kakor v starim zakonu med izraeijci, tako je tudi med našimi Slovenkami velika sramota, ako ktera žena nič otrok nima, in zaničljivo jo imenujejo: "sčirka,"- Dete nesejo precej v cerkev kerstît, ne gledajo ne na dež, ne na mraz, čeravno imajo nekteri po dve uri in še dlje iti. Dan kèrsta jim je blagdan, posebno če je fantič na svet prišel, ima oče veliko veselje; za punce se toliko ne pečajo, in če je ktera mati toliko nesrečna, de samo 157 ANNALES 6/'95 Branko MARUštČ: ANDREJ ZDEŠAR I! 321-1 BMI, SLOVENSKI DUHOVNIK IN PUBLICIST V ISTRI. 1-19-lfeO dekleta ima, jo mož clo malo čislja. Za kume vzamejo poštene in poštovane ljudi, večidel iz svoje rodbine, in kader eden druzimu na kerst derži, imajo potem med sabo duhovno rodbino, ktero jako spoštujejo; tudi tisti rodovnik (duhoven), kteri kersti, jim je v posebni časti, in ga imenujejo: Gospod kompare (conpadre). - De boste se bolj spoznali čast in zavezo, v kteri so kumi med sabo, vam povem, de veliko prepira in pretepanje se s tem vbrani, ker se večkrat sliši reči, kadar se dva med sabo skarata: "Ala! da mi nebiš kumi - Kader pridejo od k&rsta nazaj, imajo pojedino in si naptvajo na zdravje otroka in matere njegove. Po porodu ostanejo žene več časa doma, ne gredo iz hiše, in tudi čevljev (postoli) ne obujejo, ampak v samih nogavicah hodijo po hiši; potem gredo na "mašo", to je, po blagoslov v cerkev. V sv. pismu stariga zakona se bere: "Človek, rojen od žene, malo časa živi, in je poln težav," zato vam bom zdej, ker sim zadnjič od keršenja govoril, od poko-povanja nekaj povedal. Kadar kdo naših Slovencov umerje, dajo to precej pervi rodbini na znanje, ki vsaki pot pride k pogrebu. Mertviga nesejo naj pervo v cerkev, kjer se maša in bilje učinijo za dušo njegovo. Če ravno so ubogi, vender napravijo, kolikor je mogoče službe božje za-nj; če bi kdo kakiga mertviga ne pustil pokopati "s častjo," se vsim zlo zameri. Možki, kteri gredo za mertvim, so oblečeni v svoji suknjeni obleki, če ravno je toplo in potiti; ženske kričijo in plakajo, se veržejo na trugo, kadar nosci počivajo, in so silno žalostne. Z mertvim, kakor de bi slišal, govorijo, pripovedujejo njegove dobre lastnosti, ponovijo njegovo govorjenje in podučenje, tožijo, de jih je same zapustil, in to vse tako, kakor de bi pele. - Kadar donesejo mertviga (martvaca) na pokopališe, vsak v&rže malo zemlje na-nj, in reče: "Bog te pomtluj!" - Potem gredo domu, in tam je obžd pripravljen; ta dan dajo vsakimu, posebno pa ubogim, jesti in piti. Preden se vsedejo za mizo, molijo za dušo pokojniga (rajnciga); pri obedu sta rej i izmed njih hvali pokojniga, in spet molijo za-nj, potem gredo žalostni domu, in nosijo večidel eno leto znamnje žalosti. Naši Slovenci imajo veliko pobožnost do svojih mertvih, zmiraj se na-nje domišljujejo in za-nje molijo; posebno pa na vernih duš dan; celo noč imajo luč v hiši, in ta dan v nekterih mestih med sv. mašo toliko sveč v cerkvi po klopeh vžgejo, kolikor imajo mertvih od svojiga rodu. Ta dan so cerkve večidel polne; sin prižge v cerkvi svečo za svojiga pokojniga "čača" (očeta), moli, in milo plače; žena prižge svečo za pokojniga moža, in za drobnu ditcu (majhne otroke}, kteri so ta svet zapustili in molijo za-nje iz prviga, gorečiga serca. Kader se konča služba Božja za pokojne v cerkvi, gredo na pokopališče, in se jokajo, da se mora serce omečiti, ko bi bilo iz kamna. "Dragi moj čača (oče), drugi druže (mož)" in več takih malih glasov se sliši za tiste, kteri so šli pred nami z znaminjem vere in počivajo v spanji mira,- V pervth časih so zakopavali mertve tudi v cerkvah, kakor napisi, v kamne rezani, kažejo; tako je ravno v naši cerkvi v Pični več takih napisov; posebno pa napisov od škofov, kčr je bila naša cerkev nekdaj stolna. Bilo je vsih škofov skupej v Pični 61; pervi zmed njih je bil sveti Nicefor, mučenec v letu 524; in zadnji je bil G. Aidrago Anton od Piccardi, v letu 1767. Potem pa smo po njegovi smerti, in ravno od leta 1790 pod Teržaško -Koperško škofijo, ktere vladar so zdej prečastiti gosp. (ernej Legat, kteri h naj Bog živi za prid in korist njih čede mnogo let!- Poslednjič, dragi bravci! vam hočem še nektere ver-stice tistega jezika za pokušino dati, kteriga Istrijani pod Učko govore in ki se imenuje rimljanski ali vlaški jezik. Pri ti priliki bom ravno to, kar bo po vlaško, tudi v tistim hrovaškim narečji povedal, ki ga okoli Pazna govore. Čujte: Po vSaško: jarna1 fosta, e kruto2 rače- Fruniga3 kara avul neberito en vera čuda hrana, stata4 z mirom en rae sae kassa. Čerčeku sebodit5 su pemint, pat i ta6 de fome e da rače. Rogata7 donke fruniga, nekaelj duje salec nrtunka za živi. E fruniga siče, juva ai tu fost en jirima de vera? Zač ke n' ai tu tunče a te življenje prepravit? Ena vera, sissa čerčeku, kantatam mi diveititam karlji trekut. E fruniga erzuč: S' ai tu en vera kantat, avmoče, kei jama e, tu žoka,- Po Horvaško:8 Vu zimi bilo jest, i stid veli. Mrav, koji jest nabral vu Ijetu čuda hrane, je stal mirno vu svojoj kuči. Skergaf zabivšise vu zčmlju, je piti I glad i stid. Prosil je dškle rrtrava, neka mu dade barem, da živi. I mrav reče: Kade bil ti jesi vu duši poleto? Zač nisi Jama od laškiga invemo, zima. Kruto od latinskiga crudus. Fruniga od latinskiga formica, mravljinec. Stata od latinskiga stare (zakaj od latinskiga?). Sebodit od horvask. zabostiše. Patita od latinsk. pati, terpeti. Rogata oc! latinsk. rogare, prositi. - Iz teh in druzih besedi tega jezika se vidi, de je naj več besed po latinsko ali rimsko (rimljansko), zato ima tudi ime "rimljanskiga jezika." Po horvaško se vse tako bere, kakor je pisano, in tudi i in t na koncu besed se i2rekujeta. 158 ANNALES 6/'95 Branko MARUSiČ: ANDREJ ZDEŠAR ¡1821-1 Bi,5l. SLOVENSKI DUHOVNIK IN PUBLICIST V ISTRI, ?'¡9-160 onda življenja pripravil si? Vu Ijčtu, odgovori skergat, pevajuč razveseljeval sam memo hodeče. I mrav sme-jučise: Kad ti vu Ijetu kantal jesi, sada kad zima jest, paka pleši Po slovensko: Pozimi je bilo, in velik mraz. Mravljinec, kteri si je bil nabral poleti veliko živeža, je mirno stal v svoji hiši. Žrikovc9, kteri se je bil zabodil v zem- ljo, je trpel lakoto in mraz. Prosil je tedej mravljinca, de nej mu da saj toliko, de živi. In mravljinec reče: Kje si bil s svojo dušo poleti? Zakaj si nisi takrat živeža pripravil? Poleti, mu odgovori žrikovec,, sim pel in razveseljeval memo gredoče. In mravljinec se mu po-smehne: Če si poleti pel, zdej ko je zima, pa pleši.- Istrijaiiski Slovenci ified Terzaškim in Reškim morjem. (Dalje in konec.) Poslednjič, dragi hravei i vam hočem se nektere verstice tistima jezika za pokušnjo dati', kteriga istrijani pod Učko govore in ki se imenuje rimljanski ali vlaški jezik. Pri ti priliki bom ravno to, kar bo po vlaško, tudi v tistim hrovaskim narečji povedal, ki ga okoli Pazna govore. Čujte: Po vlaško: Javna *) fosta, e kruto race. Fra-niga fc^ra avut neberito en vera čada hrana, stata 4) z mirom en rae sae kassa. Cerčeku scbodit 5) su pemint, patita 6) de fome e de vače. Hogata donke fruniga, jiekaelj duje salec munka za živi. E fruniga siče, juva ai ta fosfc en jirima de vera ? Zač ke n1 ai tu tunče a te življenje prepravit? En vera, eissa čerceku, kanta-tam mi divertitam karlji trekut. E frunig-a erzuč: S' ai ta en vera kantat, avmoče, kei jarna e, tu žoka. --Po horvaško: s) Vu zimi bilo jest, i slid veli. Mrav, koji jesi nabral vu Ijetu čuda hrane, je stal mirno vu svojoj kuči. Skergat zabiveise vu zemlju, je patil giad i stid. Prosti je dakle mrava, neka ma dude harem, da žhi. I mrav reče: Kade bil ti jesi vu duši poleto? Zuc ntsi oada življenja pripravil si? Vu Ijetu, odgovori skergat, pevajuč razveseljeval sam memo hodeče. I mrav smejiieise: Kad ti vu Ijetu kantal jesi, sada kad zima jest, paka plieši. — Po slovensko: Pozimi je bilo, in velik mraz. Mravljinec, kteri si je bil ^nabral poleti veliko živeža, je mirno stal v svoji hiši. Žrikovc , kteri se je bil zahodi! v zemljo, je terpel lakoto in mraz. Prosil je tedej mravljinca, de «tj m« da saj toliko, de živi. In mravljinec reče: Kje si bil a svojo dušo poleti? Zakaj si nisi takrat ¿¡veža pripravil? Poleti, mu odgovori žrikovc, sim pel in razveseljval memo gretieoce. in mravljinec se mu posmeh ne : Ce si poleti pel, zdej ko je zima,pa pleši.-— Andrej Zdcšar, kaplan v Pleni v lstrii» Novice, 6. 9, 1848, št. .36, str. 153. Žrikovc je kakor velika kobilica, ktera z nogami na perutnice glas dela, od kteriga ima to ime. Drugo slovensko Ime mi ni znano. Pisatelj. 159 ANNALES 6/'/'95 Siavica PAVLIC: ANTOM K1.00IČ VITEZ SABI.ADOSKi 1 836-111 4, 1 71 -1 78 T. IL A. Lrctionsjttou für mieetheiSfc mfllsssige Vol^cJiiüen. "Ruz^îiiOT ulifl po umh lui ted«> v Mt-J^cljwii wKiiiszrcdni ljudski Aûli. It il! T AMhrilint * Jar^jfint fl Ablhclluip .*) gti »> Mf^np TTT AMhÖQIfi.t uni? JifirnuiD 1> WdjIW; ijïti Srts] *J> DtlMIrt -- h lolrti IpSnJ Öd d «Tak '-«'j V' i Kihi Jrt»] J j| Sünna*—K>orJri*idiunjs iicv L k. l^r)clcsÄhalljciiönJ«i für <5ûs Küstenland foro >y. Ae»ort îflrti, £ftki( piani d* msegmmento per le scuole popolari, fiubllhcaci jvtr -!<>M, 171-178 Učno osebje duhovniki laiki skupaj ravnatelji 15 11 26 nadučitelji 10 11 21 katehetje 163 - 163 učitelji na glavnih šolah 2 78 80 podučitelji na glavnih šolah 1 38 39 učitelji na trivialkah 155 108 263 podučitelji na trivialkah 1 29 30 skupaj 347 275 622. Od 622 moških in 347 duhovnikov in redovnikov je bilo 275 laikov. Nekoliko ravnovesja med cerkvenimi in posvetnimi šolniki so ustvarile učiteljice. Teh je bilo 169, in sicer:24 48 redovnic - 34 učiteljic in 14 podučite!)ic, 121 posvetnih - 82 učiteljic, in 30 podučiteljic. Na drugi učiteljski konferenci2 r> leta 1884 je Klodič v prikazu razvoja šolstva od 1875 do 1884 ugotovil, da je naraslo Število šot na 213 s 142 učitelji in da je šolo obiskovalo že 53,5% šoloobveznih otrok. Do leta 1883 pa se je obisk dvignil na 79%26. Z večjim številom Šoloobiskujočih otrok se je povečalo tudi število šol, izboljšalo se je materialno stanje in opremljenost šol. Skrbeli so tudi za razne tečaje, zlasti kmetijske, in so v tem obdobju imeli kar 109 tečajev in na 27 šolah uredili šolske vrtove, na katerih so učence uvajali v pouk kmetijstva. Na tretji učiteljski konferenci leta 189427 pa je Anton Klodič govoril o morali in veri. Po njegovem sta morala in vera potrebni in važni pri vzgoji, seveda pa morata biti združena, ker meni, da morala brez vere nima smisla. Nadalje navaja, da morajo učitelji in duhovniki sodelovati. Klodič je zapisal: "Šola mora otrokom njihove telesne in duševne moči s takim uspehom razvijati, krepiti, utrditi, da jim bode odraslim, kakor veleva postava, značaj trden in čist:, vera neomahljiva, da jim bode mogoče zajemati državi, družini in sebi na korist iz zaklada pridobljenega znanja, da se navadijo ljubiti svojo domovino, da bodo polni ljubezni do svojih rojakov in prešinjeni s čutom vzajemnosti in skupnosti..."28. Ta govor je bil preveden v slovenski, nemški in hrvatski jezik. Vsi trije govori z opisom in potekom deželnih učiteljskih konferenc so izšli v posebnih brošurah, nekateri tudi prevedeni v italijanščino in nemščino. pbva UČNA RAZSTAVA v Gorici 1875. Poročilo RAZSTAVNEGA ODBORA. V GORICI 1S70. Zal. „lUwitRVil odbor; — nallanil IC Mnilisir- Prva učna razstava v Gorici 1875. DUNAjSKA RAZSTAVA LETA 1873 Omenili smo že, da je predlagani učni načrt bil predstavljen na dunajski razstavi leta 1873. V knjigi Bericht über das öterrechische Unterrichwesen piše deželni šolski nadzornik Anton Klodič o zgodovini slovenskega narodnega šolstva po izidu Splošne šolske naredbe leta 1774, ko so pričeli odpirati na vaseh trivialne, v večjih krajih pa glavne šole. Večji del govori o jeziku in pravi, da se je izboljšano šolstvo imenovalo "nemško Šolstvo in nova naredba je bila nemška, učne in pomožne knjige so bile nemške". To pač ni pomenilo izboljšanja šolstva, saj je pred razglasitvijo novega šolskega zakona veljalo načelo "nemščina se mora vedno bolj razširjati, pa tudi na druge deželne jezike se mora skrbno ozirati, 24 Jahresberichr. des k.k. Ministerium... 1870, Wien 1875, priloga 58-59. 25 Rede zur Eröffnungen der zweiter Undeslebrer-conferenz in Görz 1884. 26 PSBL, 8. snopič, str. 67. 27 Rede zur Eröffnungen der dritten landeslehrer-conterenz in Görz 1 894. 28 Prva učna razstava 6-7. 29 Anton Klodič, Slovenisches Schulwesens, Bericht von Lanclesschul-inspector... str. 538-560. 175 ANNALES (>/'95 Si;ivic:;i l'AVUC: ANTON KLODIČ VITEZ SA8LADOSK1 1S3(,-l<)1-t. 171-178 T. I. Stuü'k'jijilast l'or iist^'Tkittfl VflJJisiie^ntlfiti, Orariß p(!r Uliii muj];i jMjï^lûrc s mi! vi sit lit ît]i;i uïusé'j. V: luïïi Zil JlÉfil^liljlïîit! SSUmraTidllL? ^¡¿¿iii1 iiiîc, Siâînmi »1 iiti^iili^ljétLP jiMinii^ii^rdi]^1 siïpjfc <; pičlimi* Mjnftrie "V Mnmjcmu pralltet Aülh situiifl ... Em J pn: ■■■■ Dldtltk -Od.I|il Aoatrfiutij; Gesli* 0 p * i i t S j =ï j ISS SC-WüHh, — ferro arcuslc Lalnl 1d!ji] - Ütokfl DHfeU 3. i. J, i. i. 6. '3T '"Ä? , j .....-— i - i = šš S »| Fl- Ji* iT7r »br : Î'-r'i-l.i-lTil.^Vr^ÎL/. S '¿'i^Jrkt ure po 1 :a 13 - - - - - - - - - — — - --- V 1 V SlSi!"-"»,™!"" - iE»? "ÄS«. - - n^- VC'- —— - - - . r"- - „ » « » a » tudi v naslednjih ministrskih odlokih-3-', v katerih je tudi navedeno, da se s poukom nemščine ne sme pričeti pred tretjim razredom in da se mora pri drugem deželnem jeziku ozirati na starost in spretnost učencev, torej opirati se na materni jezik. Klodič navaja za isto leto 1857 statistične podatke o številu slovenskih osnovnih šol na celotnem slovenskem ozemlju s primerjavo z letom 1870. Leto 1857: 1. Štajerska 2. Koroška 3. Kranjska 4. Primorska Leto 1870: 1. Štajerska 2. Koroška 3. Kranjska 4. Primorska 5.87% slovenskih 8.41 % 52.59% " 26.05% " 35 slov. šol. 24 " 167 " 169 " 26.23% slov.-nem. 16.81% " 39.23% i! S. 08% " 199 slov.-nem. 70 " " 60 " 101 " Von Tiîlihrn V 'len 2-chrtr n«rt Ateif 1 lltOr/ioiUJurtia titlet : J "ioIIl qiiili lui'ito |iiî iiiuil'ù -JiWiH le ? on ii Jilipioc \ CM >J|i ni BUnn >ltiu<)u !*• of.Wib 3 ur« /i vtuuto; i Ul3 Lû îtli 0IDD-: t-illL'IjU fcftrtil, ' UU U' "JtTIDM'i I ÏHU'.lMaixit frufijJIth Ü» Gall'WttW m îtMUitiim fur RmJIm; rifUr^orr. StMitr. mi -iit Vcr^j^g von J.iiirifjiViim jiu liaipin »pi-ji ^ Wwrta yo T uw ü| miti pr^ onMü f»t*ll3: Killr fpjnV> $->|n tris rii'st i»n « Wnt«C6 po- ü»lert tettftte f ut L tpiti&V Motbi V Dti7»iT-:Sili IjiiiHbX tiiii' siw> pIiI'ij/t?', p>:iipi kr.i>ji.' jj jtn'it-: jcoi-ot-1t ljLihu!«a. U Ji«CûhUTijpi|pÈ ;11.11!.'.Ii ni;u .loj'J^rir loji&r ti icjJui |>i*=reif. Urnik. če so sposobni za daljno razvijanje". Po uvedbi novega šolskega zakona leta 1869 pa so si prizadevali "edino le nemščino razširjati, drugi deželni jezik pa so smatrali kot potrebno zlo in sredstvo za dosego namena". Grof Emanuel Torres30, član deželne šolske komisije za Goriško, je leta 1777 sestavil Navodilo za učitelje elementarnih razredov in nadzornike51. To navodilo so sprejeli na Dunaju in oznanili, "da bi se po tem navodilu oni otroci, ki prav nič nemški ne znajo, za normalne šole pripravljali". Klodič nadalje pravi, da se je borba za poučevanje v slovenskem jeziku nadaljevala vse do leta 1 850, kar je prav gotovo tudi zasluga marčne revolucije, da je ministrski odlok32 določil, da naj se v šolah, kjer ni prevelike ovire, poleg matemega jezika, v katerem se poučuje, ozira tudi na drugi deželni jezik. Te zahteve so iz te primerjave je razvidno, da je bilo na Primorskem največ slovenskih šol. O svetovni dunajski razstavi je Klodič poročal v Slovenskem učitelju34 pod naslovom Slovenska učna sredstva in Slovenska učila na razstavi. Klodič pod tem naslovom našteva skoraj vse slovenske knjige, ki so namenjene osnovnim šolam in ki jih v šolah tudi uporabljajo. S tem navedenim seznamom knjig je želel seznaniti tudi druge narode, ki bodo to poročilo brali, da slovenska šolska literatura ni tako skromna in revna, kakor so nekateri po krivici in omalovažujoče pisali, V drugem poročilu pa navaja, da je bilo na razstavi razstavljenih malo učnih knjig in učil, čeprav jih je bilo veliko poslanih. Razstavljenih je bilo 29 različnih slovenskih učbenikov in štirje šolski časopisi, Slovenski učitelj. Učiteljski tovariš, Vrtec in Šolski prijatelj. Svoja učila sta razstavila dva učitelja, Peter Cebin tz Kranja in )ože Levičnik iz Železnikov. Prvi je sestavil računski stroj, stoječo desko z luknjami, ki je nastavljena na omarici, v kateri je 100 kroglic. Pri pouku koristi toliko kakor rusko računalo. Drugi učitelj pa je sestavi! stroj za giaskovanje, ki ima črke na črnih tablicah iz trdega papirja. Teh tablic je do pet v različnih predalih po abecedi. 30 limanuel Torres, r. 1843, it. 1789 v Gorici, je bti Seta 1775 Cian deželne šolske komisije za Goriško, leta 1776 postavljen za komisarja za Kranjsko in Trst. 31 Instruction fiir xween pro interium in Gör angestellten Lehrer Leban und Petelussi, welche die dazu erl'ordelichen Landessprachen besassen. S Torresom je prišel v spor učitelj Matija Leban zaradi zahteve, da je treba pričeti s poukom v matemeni jeziku učencev. Torresova zasluga pa je, da je pričela delovati norma tka v Gorici in v Ljubljani. 32 Ministrski odlok 17. julija 1850, St. 5781 33 Ministrski odlok z dne 25. oktobra 1851 in 19. decembra 1853, št. 11266. Ministerial-Erlass 21. april 1850 und vom 9. december 1854, Z. 14212. und vom 30. november 1055, Z. 17444 34 Slovenski učitelj 1873, št. 28, str. 348-35 5, S t. 29, str. 365-366. 176 ANNALES (>/'95 Sfsvioi PAVUČ: ANTON Ki.ODiČ VITEZ SABLADOSK! I836-1 <>1.1, 171-178 Vsekakor moramo omeniti tudi ustanavljanje pripravnic za učitelje, ki so jih začeli odpirati po letu 1869. Goriški deželni šolski svet je 16. januarja 1874 sklenil ustanoviti dve pripravnici: v Kobaridu za slovenski, v Tržiču za furlanski del dežele. Z ministrskim odlokom-*3 so kobariško pripravnico septembra 1897 preselili v SeZano, a so že leta 1900 v Kobaridu ustanovili novo pripravnico36, ki je delovala do ustanovitve tolminske pripravnice. Kobariška pripravnica za učiteljišča je vzgojila veliko število učiteljev in učiteljic, ki so bili razkropljeni po vsej deželi. Ob šolskih počitnicah pa so se vračali domov. Vsako leto so počitnice zaključili z veliko veselico, ki je bila za tolminski okraj izredni dogodek. Veselica je bila skoraj vedno pod pokroviteljstvom deželnega šolskega nadzornika Aniona Klodiča, ki je v Kobaridu z družino preživljal del velikih počitnic. Takega pokroviteljstva v drugih okrajih niso imeli in to je bilo Kobartdcem v ponos ter so smatrali učiteljske prireditve za neko posebno odlikovanje njihovemu "najbolj narodnemu trgu1'. Klodič je bil v posebno intimnih zvezah s Kobaridom. Kot vdovec se je poročil s sestro pesnika Pagliaruzzija-Krilana iz Kobarida. Tu se je seznanil tudi s pesnikom Gregorčičem. Ko je pesnik Krilan umrl, je Klociič izdal leta 1887 prvi zvezek njegovih poezij, leta 1895 v Gabrščkovi Slovanski knjižnici drugi zvezek in naslednje leto tretji zvezek. STROKOVNO DELO Leta 1896 je izšlo Klodičevo delo Bericht des k.k. Landesschulinspector, über die Einrichtung der mit den Volksschulen verbundenen Fortbiidungscurse im gebiet Görz - Gradišča. V delu piše o položaju šol, kakršen je bil ob nastopu službe deželnega šolskega nadzornika v dežeii Goriška-Gradiščanska, o izpopolnjevalnih kmetijskih tečajih, o tečajih za razne stroke, zlasti za žensko mladino, in tečajih za otroške vrtnarice. Pomembno in obselno je tudi delo Zur geschichte des Schulwesens in Görz und Gradišča, ki je izšlo leta 1902, ko je šel Šolnik Klodič v pokoj. V navedenem delu so poročila o položaju šol, statistike o šolah, učiteljih in učencih. O šolniku Antonu Klocliču so mnogi pedagoški časopisi v tem obdobju prinašali same pohvalne ocene. Učiteljski tovariš37 je zapisal: "Pod Klodičevim vodstvom, ljudsko šolstvo na Goriškem sveti pred vsakim drugim na Slovenskem, kajti tu imamo narodno šolo že od prvega početka, a učiteljstvu se ni bilo nikdar boriti s kakimi nemškutarskimi nadzorniki." Andrej Gabršček38 je zapisal: Njega moramo zahvaliti za ogromen napredek našega šolstva, kajti v njem smo našli iskrenega podpornika, ne zaviralca." Tudi Ivan Grafernauer39 je poudaril: "V glavnem je bila njegova zasluga, da je bilo do prevrata naše šolstvo na Primorskem, tudi srednje, bolj slovensko kot pa na Štajerskem in Kranjskem, o Koroškem ne da bi govoril." Okoli leta 1867 se je mnogo govorilo o gradnji prediIske železnice in to je bil povod, da je Klodič spisal igro v verzih Novi svet leta 1868, ki jo je pozneje predelal in ji dal naslov Materin Blagoslov40. Po snovi čisto romantično je zadnje njegovo epsko delo Livško jezero"11, o življenju srednjeveških vitezov in njihove ljubezenske pustolovščine, in sicer med Čedadom in Sočo, med Kukom in Matajurjem, kjer je nekdaj baje bilo jezero. Klodič pa se je ukvarjal tudi s proučevanjem dialekta svoje ožje domovine. V Gradcu se je seznanil z znanim slavistom Saudouinom de Courtenavem42, ki se je kasneje naselil v Gorici in raziskoval slovenske govore v njeni okolici, posebno še tiste, ki so bili najbolj povezani s furlanskim govorom. Baudouinu je mnogo pomagal Anton Klodič, ki ga je, po besedah znanstvenika43 "ljubeznivo seznanil z rokopisno razpravo o govoru beneških Slovencev". To delo je Klodič pripravil za Miklošiča, da bi ga uporabil v svoji primerjalni slovnici. Ko je Baudouin prebral Klodičevo razpravo, je avtorju predlagal, da jo objavi. Razprava je bila objavljena v prilogi h knjigi 1. I. Sreznjevskega "Fri-julskije slavjane"44. Ko je razprava izšla, je Baudoin napisal oceno, v kateri je opozoril na vrsto njenih pomanjkljivosti ter poudaril:45 "Po njegovi razložitvi si je možno ustvariti dovolj jasne pojme o značilnih črtah narečja, ki ga opisuje." 35 (ohann Markdj, Geschichte der k,k. Lehrerbildursg-Anstalt in Capodisiria, Capodistria 1900, str. 58 (15. september 1897, št. 22867). 36 Rado Bednartk, Razvoj slovenskih srednjih šol na Goriškem, Izvestje državnih srednjih Sol s slovenskim učnim jezikom za Sol leto 1954/55, Gorica 1 955, str. 8. 37 UT 1895, sir. 395, Soča 1895, št. 45. 38 Andrej Gabršček, Goriški Slovenci, Ljubljana 1932, I. del 390-391, JL del 67, 306, 442. 39 ivan Grafernauer, SBL 1932, str. 46. Karol Glaser, Zgodovina slovenskega slovstva, IV. zvezek, str. 324. 40 Anton Klodič. Materin Blagoslov, Trst 1878, ponatis 1895. 41 Anton Klodič, Livško jezero. Gorica 1912. 42 PSBL L, str. 47-48. 43 iskra V. Čurkina, !. A. Baudouin de Courtenav in Slovenci, Goriški letnik 4/5, 1977//8, Zbornik Goriškega muzeja. 44 Delo je izšlo v Peterburgu leta 1878. 45 Goriški letnik 4/5, 1977/78, str. 123. 177 ANNALES (>/'95 Sbvira PAVLIČ: ANTON KLODïC VITLZ SABLADOSKI I «36-191*, 1 71-1 7a Za znano publikacijo Die österreichische-ungansche Monarchie in Wort und Bild je Klodič v nemščini napisal razpravo o slovenskem jeziku in slovstvu v Trstu in Istri46. V njej je kot prvi poročal o glagoiskih listinah v župnijskem arhivu v Dolini pri Trstu47. Svoji profesorski stroki je posveti! dvoje spisov iz mlajših let; leta 186548 v latinščini pisano razpravo o Horacu in grško gramatiko v italijanščini49. Anton Klodič vitez Sabladoski je bil mož trdnega značaja, poštenjak, zgled pravega rodoljuba, izredno razgledan in zavedeli Slovenec. Bil je priljubljen in znan po vsej Primorski, kar so mu priznavali tudi vladni krogi na področju razvoja šolstva. Zanj lahko rečemo, da je bil najprej dober šolnik in šele nato pisec strokovnih razprav, pisatelj in pesnik. Največ zaslug si je prav gotovo pridobil na šolskem področju, za kar so mu ponujali italijanski red za zasluge, pa ga je odklonil, prav tako srbskega50: leta 1897 je dobil viteški naslov, prevzel ga je po svojih prednikih Sabladoskih, Ob upokojitvi mu je cesar podelil naslov dvornega svetnika in ga odlikoval z redom železne krone III. razreda. Občina Standrež pri Gorici pa ga je leta 1896 imenovala za častnega občana. Umrl je IS. februarja 1914 v Trstu, star 78 let. Na zaključku bi omenila, cla je bilo delovanje šolnika Klodiča na področju zahodne Slovenije zelo zahtevno, ker so na tem slovenskem ozemlju Slovenci že od nekdaj živeli skupaj z drugimi narodnostmi (Italijani in Furlani) ter se skupaj z njimi, a hkrati tudi samostojno borili za šolstvo v svojem jeziku. Vse narodnosti razen Furlanov so se borili za šolstvo v svojem jeziku. V prizadevanjih in uspehih za dosego pravic šolanja v maternem jeziku so prednjačili Italijani, takoj pa so jim sledili Slovenci. Slovenci in Italijani so se skupaj borili proti nemškemu učnemu jeziku. V tem skupnem boju so odigrali pomembno vlogo tudi slovensko-italijanske vzgojno-izobraževalne institucije, ki so včasih predstavljale tudi predstopnjo do izključno slovenskih oziroma italijanskih vzgojno-izobraževalnih ustanov. Klara Gorjan je v študijskem letu 1979/80 imela zagovor doktorske disertacije o Antonu Klodiču Sabla-doskem na Univerzi v Vidmu. V krajšem povzetku51 je zapisala: "Med beneškimi Slovenci je Anton Klodič Sabladoski eden najpomembnejših ustvarjalcev na področju slovenske kulture v prejšnjem stoletju. Njegova osebnost kakor tudi njegova dela pa doslej še niso našli pravega odmeva v zgodovini naše književnosti in v književni kritiki, da bi ga danes poznali in pravilno cenili za vse njegove zasluge. Zgodi se včasih, da njegovo ime sploh prvič slišimo. In kaj vemo o njegovem delu?" Anton Klodič Sabladoski je s svojim delom Slovencem dokazal, da ni živel zaman. Njegovo delovanje je bilo v glavnem posvečeno napredku slovenskega živija predvsem v Benečiji in na Primorskem, zato smo dolžni, cla mu posvetimo večjo pozornost in zanimanje. RIASSUNTO L 'opera ciel pedagogo Anton Klodič cavaliere di Sabladoski nella Slovenia occidentale fu ardua e impegnativa, in questo territorio infatti gli sloveni convivevano g/a da secoli con altri popoli. Appena terminad gli studi di filologia, Klodič si tuffô nella vita pubblica slovena, che non abbandonô nemmeno dopo essere diventato provveditore agli studi delle province di Corizia ■■ Gradišča, di Trieste e délia parte slovena dell'lstria, responsabile dell'istruzione nelle scuole slovene e croate. Nel 1871 subentrô a Franc Močnik in qualité di provveditore agli studi della provincia della Stiria. Con Tadozione nel 1869 della legge sull'istruzione elementare intuí la necessità di un programma d'istruzione che facesse operare le scuole in maniera più uniforme e consona alla legge. Compiló un programma di studi per il Litorale, che nel 1878 venne pubblicato in quattro lingue: sloveno, italiano, tedesco e croato. Klodič ha conseguito si suoi meriti maggiori in campo scolastico, anche per aver introdotto alcune ore di lezione in più della lingua materna. 46 Zur Literatur in Triest und istrien. Slovenische Sprache und Literatur, Wien 5891. 47 PSBL. 8. snopič, str. 69. 48 Izšla v Trstu leta 1865 in leta 186?. 49 Grammaiica Greca, Gorica ista 1870. 50 ("ran ileršič, Anton Klodič vitez Sabladoski, Ljubljanski ¿von 1914, str. 191. 51 Klara Gorjan, Anton Klodič Sabladoski in njegov pomen za Slovence, Koledar Goriške Mohorjeve družbe za leto 1982, str. 78-82. 178 ANNALES (>/'95 strokovno delo UDK 373.3-863(497.12 Istra)"! 5/9" SLOVENSKA ŠOLA V ISTRI Milan MARUŠIČ dipl. ped. in psih., 66000 Koper, Vojke Šmuc 12, SLO prof. di ped. e psic., 66000 Capodistria, Via V. Šmuc 12, SLO IZVLEČEK V prispevku o slovenski Soli v Istri je prikazano pojavljanje, ukinjanje in obnavljanje slovenskih ljudskih šol. Posebej je poudarjen pojav prvih ljudskih - laičnih šol (Osp, Dekani, Sv. Anton in Korte) v dvajsetih letih prejšnjega stoletja in razmah po uveljavitvi osnovnošolskega zakona I, 1869, ko so razen v Piranu, slovenske šole delovale na celotnem ozemlju Slovenske Istre. Opisano je odpravljanje slovenskih šol po nastopu fašizma ob zloglasni Gentilejevi šolski reformi ter celovita obnovitev po L 1945. UVOD V prispevku, ki ga objavljamo ob 50. obletnici obnavljanja slovenske šole v Istri, želimo prikazati nastanek in razvoj Sole - slovenske v Istri skozi čas. Ob tem se bomo posluževali primernih virov (npr. Schematismo de!!1!. R. Litoraie austriaco-ilirico), virov in publikacij o zgodovini šolstva na Slovenskem irt v Istri (npr. C. Cottone, V. Schmidt) ter virov, ki jih hranijo v Pokrajinskem arhivu v Kopru. Pisanje zgodovine šole je zahtevno delo, ker je šola pač družbeni pojav in v kateri se uresničujejo na poseben način oblikovani družbeni smotri: to so vsakokratne družbeno-pol stične in ekonomske razmere, socialni interesi, kulturne potrebe in filozofija - ideologij a časa, ob stičišču narodov pa Še delovanje nacionalnih sil pri nastajanju šole v matemem jeziku. Šola se je pojavila že v daljni preteklosti. Na evropskih tleh jo poznajo že stari Grki in Rimljani. Vendar o šoli, ki ima poleg socialnega tudi narodni pomen, lahko govorimo šele v dobi protestantizma. Tedaj se namreč pojavijo zahteve, naj poteka pouk v materinščini. Od takrat lahko trdimo, da je zgodovina šole hkrati tudi zgodovina nacionalne biti. Čeprav se v Slovenski Istri slovenska šola pojavi šele v 19. stoletju, je treba njene korenine iskati na začetku našega tisočletja. Zato bomo ta opis začeli s šolami, ki so nastajale v 12. stoletju, nadaljevali s prikazom oblikovanja osnovne šole, v osrednjem delu pa bomo opisali nastanek, razvoj, odpravo in obnavljanje slovenske šole v Istri. Omejili se bomo le na nastanek in razvoj, omenjali, kjer bo le mogoče, tudi število učencev in učiteljev v različnih obdobjih, opustili pa druge sestavine šole (predmetnik, učni načrt, metode dela ipd.). ŠOLE DO LETA 1550 V poznem srednjem veku poznamo le cerkvene -stolne, samostanske in župnijske šole ter poklicno usmerjene mestne šole. Prve pri nas izpričane šole so bile stolne Šole, tj. višje šole na sedežih škofij. V neki listini koprske škofije iz leta 1186 nastopa kot priča Bonifacius, magister scholamm, leta 1216 pa foannes, magister scholarum in kanonik koprske škofije. Iz podatka lahko sklepamo, da je bil to učitelj ali vodja stolne šole v Kopru, saj je dokazano, da so tedaj obstajale šole tudi v drugih istrskih škofijskih mestih in jih je vodil član stolnega kapitlja1. Stolne šole so se razvile v 8. stoletju, nastajale pa naj bi v vsakem samostanu na sedežih škofije, v katerih naj bi se dečki naučili psalmov, branja, petja, izračunavanja (premičnih) cerkvenih praznikov ter latinščine. Vodstvo stolne šole je 1 F. Majer, Programms dell'l. R. Cinnasio Superiore di Capodistria 1900-1901, !>; Toischer, Die ältesten Schüfen Österreichs, Jahresbericht cf.k.k. Neustädten Obergymn. in Prag ! 899, 13; Fr. Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev i., 259. 179 ANNALES (>/'95 Ml!,lil MARUSlČ. SLOVENSKA ŠOLA V ISTRI. 1 7/'95 Milan MARUŠlC. SLOVENSKA ŠOIA V ISTRI 179-1% njihovi otroci po vaseh z vetikim poželenjem in veseljem. Otroci v mestih in na deželi so torej znali brati slovenske knjige in so se tega naučili tudi v navadnih šolah v mestih, kakor Trubar imenuje slovenske osnovne šole. Izraz osnovna ali ljudska šola se namreč pojavi šele ob koncu 18. stoletja10. Protestantske šole so se pojavile v Ljubljani, Celovcu, Kranju in mnogih krajih na Slovenskem, zlasti v mestih in trgih (Bela na Koroškem, Brežice, Ptuj, Bled, Kamnik, Žužemberk, Stari Dvor na Koroškem, Veli-kovec, Črnomelj, Metlika, Idrija, Velenje in drugod)'^ Po doslej objavljenih virih v Slovenski Istri ni moč zaslediti nobene protestantske šole. Z nastopom protireformacije je postalo šolsko delo protestantov onemogočeno. Posamezni učitelji in posamezne šole so se obdržale do tretjega desetletja 17. stoletja. Škof Tomaž Hren je leta 1616 sicer poročal v Rim, da je s svojimi reformacijskimi komisarji uničil zadnje tri protestantske šole na Kranjskem, vendar sta delovali na Koroškem dve protestantski šoli še leta 161212. Od-slej so otroke pošiljali v "prave stare župnijske in druge šole", v katerih pa za deklice ni bilo mesta. Prenehale so delovati šole za vse. V 17. stoletju je zavladalo na tem področju stanje, kakršno je bilo pri nas v srednjem veku. Koliko Šol je delovalo v tem obdobju, je težko reči. Če seštejemo vse kraje, v katerih je po doslej znanih podatkih od 1598 do 1772 enkrat, ali večkrat omenjena šola ali učitelj, je bilo število šol naslednje: na Primorskem 6, na Kranjskem 26, na Štajerskem 54, na Koroškem 23 in v Prekmurju 12. Podatki pa so le približni13. V obdobje protireformacije spada tudi pedagoško delo jezuitov. Na naši tleh so pričeli ustanavljati gimnazijske razrede v Ljubljani 1597, Celovcu 1604, Gorici 1619, Trstu 1620 in Mariboru 1758. V 18. stoletju pa so na slovenskem ozemlju ustanavljali semenišča z nalogo, da duhovnike z upoštevanjem slovenščine praktično uvajajo v poklic: v Ljubljani 1708, v Kopru 1710, v Gorici 1757 trt v Celovcu 1759. V zavodih so dobili brezplačno oskrbo tudi revni gojenci, s čimer je bila zlasti slovenskim otrokom olajšana pot med izobražence14 ŠOLE OD TEREZiJANSKO JOŽEFfNSKE ŠOLSKE REFORME 1772 DO DRŽAVNEGA OSNOVNOŠOLSKEGA ZAKONA 1869 V drugi polovici 18. stoletja se je v Avstriji pojavila potreba, da bi vsaj minimalna splošna izobrazba postaia čimbolj množična; to je bila zahteva po osnovni šoli, zahteva, naj bi obnovili na tem področju ideje protestantov. Blaž Kumerdej, slovenski reformator, je sestavil načrt za organizacijo slovenske osnovne šole na Kranjskem in v njem združil svojo slovensko usmerjenost s prosvetljenskimi težnjami časa. V tem načrtu se je prvikrat po Trubarjevi Cerkovni ordnungi (1564), po presledku dobrih dvesto let, spet pojavila zahteva po slovenski osnovni šoli, to pot kot znamenje slovenskega narodnega prebujanja'5. Leta 1774 je začela veljati Splošna šolska naredba, ki pomeni reformo v avstrijskih deželah. Naredba je zahtevala ustanavljanje treh vrst šol: trivialk (v manjših mestih, trgih in na deželi), glavnih šol (v vsakem okrožju) in normaik (v glavnem mestu vsake dežele). V nor-malki naj bi poleg splošnih predmetov poučevali še normo, zglecl, kako je treba poučevati; usposabljala naj bi torej tudi učiteljske kandidate. Splošna šolska naredba uveljavlja šolo za vse otroke: dečke in deklice, bogate in revne, v mestih in na deželi. Prav zaradi tega pomeni naredba osnovnošolski zakon1 Po tej naredbi so šole naraščale približno do devetdesetih let 18. stoletja, v zadn\em desetletju pa je število začelo upadati. V šolskem letu 1789 - 1790 so obstajale na Goriškem in v Trstu naslednje šole: po ena normalka, po ena dekliška samostanska šola, po ena židovska Šola, dekiiška šola v Gorici ter pet trivialk in nekaj mestnih šol v Kopru, Izoli in Piranu17. V podeželskih trivialkah na Primorskem in na Kranjskem je bil po Kumerdejevem predlogu, vsaj v začetku reforme, zakonit tudi samo slovenski pouk1,3. Pedagoške tečaje so organizirali tudi v glavnih šolah. V Kopru se je tak tečaj začel šele po letu 181619. Leta 1810 so na podlagi Marmontovega ukaza v Kopru poleg gimnazije ustanovili tudi licej20. 10 VI. Schmldt, o.d., 55. 11 VI. Schmidt. o.d., 59, 62. 12 VI. Sciimidt, o.d., 63. 13 VI. Sciimidt, o.d., 118. 14 VI. Sciimidt, o.d., 106. 15 VI. Sciimidt, o.d., 168 16 VI. Sciimidt, o.d., 179. 17 VI. Schmidt, o.d., 252. 18 VI. Schmidt, o.d., 233. 19 VI. Schmidt, Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem 1964, II., 18. 20 VI. Schmidt, o.d.. 83. 181 ANNALES 6/'95 Milan MARUSfC SLOVENSKA ŠOLA V ISTRI, ? 79-196 Po odhodu Francozov in z ukinitvijo Ilirskih provinc so avstrijske oblasti začele ponovno uvajati in uveljavljati svoj o zakonodajo tudi na šolskem področju. Osnovna šola, ki se je začela razvijati na Slovenskem po splošni šolski naredbi, je postopoma dobivala podobo, kot sta si jo zamišljala P. Trubar in ), A. Komensky. V zvezi s šestletno šolsko obveznostjo, kot jo je določal omenjeni zakon, se pojavlja tudi vprašanje odnosa staršev do šole oziroma vprašanje šolskega obiska šoloobveznih otrok. Ta odnos je namreč bil zelo različen; obisk je bil vsaj na začetku 19. stoletja zelo nizek, seveda ni bilo odvisno le od staršev, ampak tudi od Števila šol in razpoložljivih učiteljev. Ob polovici stoletja se je stanje izboljšalo. Okoli leta 1810 je zahajal na Slovenskem v šolo približno vsak sedmi za šolo sposoben otrok, 1874 pa vsak tretji, toda še vedno pod avstrijskim povprečjem, ki je znašalo 63%21. V tem času si slovenščina utira pot v osnovne šole, najprej na podeželske, pozneje pa tudi v mestne šole. Slovenski jezik se uveljavlja tudi z razvojem nedeljskih šol. Učni jezik na nedeljskih začetnih šolah je bi! povsod slovenski: na Kranjskem in Primorskem, pa tudi na slovenskem ozemlju Štajerske in Koroške22. V prvi polovici 19. stoletja se tudi v Slovenski fstri veča število osnovnih šol: Glavna šola v Kopru in Piranu (1817) Dekliška šola v Kopru ¡1820). Tem glavnim šolam je odlok z dne 6. aprila 1827 dovoli! italijanski učni jezik2-3. Osnovna šola Osp (1819);24 Osnovna šola Dekani, Korte in Škofije (1820); Osnovna šola Sv. Anton pri Kopru (1821);25 Osnovna šola Plavje (1864)26. Tik pred šolskimi reformami 1869/70 je statistična centralna komisija na Dunaju zbrala od šolskega nadzorstva podatke o stanju osnovnih šol in o šolskem obisku na koncu šolskega leta 1864/1865. Izhodišče popisovanja je bila župnija, tudi če na njenem sedežu ni bilo nobene osnovne šole. Po tem popiSLi so bile v Slovenski Istri v letu popisa naslednje šole:27 Dekanija Krkavče Šmarje Pomjan Dekanija Osp Sočerga Dekanija Koper Koper, dve šoli Milje, dve šoli Dekani Rižana Osp Predloka Kubed Movraž "Finjan Plavje Dekanija Piran Piran, dve šoli Izola, tri Šole Kastel Šole so bile v glavnem enorazrednice, le redko dvorazrednice z nedeljsko Šolo. Poučevali so predvsem duhovniki, posvetnega učitelja so plačevali starši s cerkveno bero ali šolnino. Najstarejša šolska listina iz leta 1868 z oznako "Ljudska šola Šmarje" vsebuje predmetnik in število učencev prvega in drugega razreda. Tu so poučevali branje, pisanje, ustno in pisno računstvo, govorne vaje iz slovenskega jezika, sadjarstvo, v nedeljski šoli pa še zemljepis in kmetijstvo. Tako urejena šola je bila gotovo prva v tem delu Slovenske Istre. V teh Šolah je bilo več otrok kot v trivialkah in pouk je bil v materinščini28. V odgovorih o stanju osnovnih šol so tudi podatki o učnem jeziku v šolskem letu 1864-1865; v viru so podatki navedeni po deželah, a izpisali smo jih le za Primorsko. Šole po učnem jeziku: učni jezik Število slovenske 141 slovensko-nemške - italijansko-nemške 4 italijanske 22 srbsko-italijanske 2 169 Vseh učencev je bilo 19.914, od tega 11,160 ali 56,0% Slovencev, 8.415 ali 42,3% Italijanov in 116 ali 0,6% Nemcev. Poglejmo še stanje slovenščine v posameznih šolah. Vlado Schmidt29 ugotavlja, da so bile najbolj slovenske osnovne Šole na Primorskem. Odloke iz let 1864, 1848, 1861 in 1862, ki so določali, da mora biti učni jezik v osnovnih šolah materinščina učencev, so šolska vodstva in učitelji tako dosledno izvajali, da lahko po učnem jeziku ugotavljamo našo zahodno jezikovno mejo. V tržaško-koprski škofiji sta bili na podlagi ukaza tržaškega namestništva z dne 22. oktobra 1862, da "se mora 21 VI. Schmicit, o.d., 137 22 VI. Schmicit, o.d., 208. 23 VI. Schmicit, o.d,, 140, 14?, 191. 24 Schematismo deli1!. R- titorale austriaco-iiiirico, Trieste 1819, 201 -202. 25 Schematismo, 1821, 153. 26 Archivio di Stato Trieste, L. R., Luogotenenza, Atti Generali, 7/2.88 (1864-1869). 27 Vi. Schmidt. Zgodovina soistva in pedagogike na Slovenskem 1966, Ljubljana, ifl. 277, 481. 28 Šoisko listino hrani sedanja osnovna šola Šmarje pri Kopru. 29 VI. Schmicit, o.d., 301, 303, 304. ANNALES (>/'95 Mil.™ MARIJŠIČ, SLOVENSKA SOLA V ISTRI. I 71-1 % prečenši s prihodnjim šolskim letom na vseh trivialnih šolah vršiti pouk le v materinem jeziku učencev", v de-kaniji Krkavče slovenski šoli v Šmarjah in Pomjanu. V kraju Sočerga, dekanija Osp, statistični popis uvršča šolo po učnem jeziku med "mešane" šole. V tej zasilni šoli je brezplačno poučeval 40 slovenskih in 2 italijanska učenca katehet, verjetno kaj več kot verouk; jasno je, da tu italijanščina kot učni predmet ali kot učni jezik ni prišla v poštev. Pozneje je za to Šolo dokazano, da je bila v njej slovenščina učni jezik. V ostalih krajih dekanije v Ospu, Predloki, Kubedu, Movražu, Tinjanu in Plavjah, so delovale slovenske šole s slovenskimi učenci, le v Predloki je šolo poleg slovenskih otrok obiskoval tudi en italijanski učenec. V koprski dekaniji sta bili po dve italijanski šoli v Kopru in Miljah ter po ena slovenska za 271 slovenskih in 15 italijanskih učencev v Dekanih in Rižaoi, medtem ko sta bili v piranski po dve italijanski šoli v Piranu in Izoli ter slovenska šola v Izoli za 88 slovenskih učencev ter slovenska šola v Kaste! u za 19 slovenskih učencev ter 2 italijanska. Razen v Kopru, Miljah in Piranu se je osnovnošolski učni jezik ujemal z materinščino slovenskih otrok. Na gimnazijah so poučevali slovenščino za slovenske dijake v Ljubljani, Kranju, Novem mestu, Mariboru, Celju, na nižji gimnaziji v Ptuju in od leta 1862 tudi na gimnaziji v Gorici, To je bilo mogoče tam, kjer so bili slovenski dijaki v večini. Če so bili slovenski dijaki na gimnaziji v manjšini, so te vključili v tečaje in s tem izločili slovenščino iz rednega pouka po razredih. Tako so uredili pouk slovenščine tudi v Kopru za slovenske in italijanske dijake. Zanimivo je, da se je tu predmet imenoval "slovanska narečja"30. ŠOLE PO LETU 1869, OD UVELJAVITVE DRŽAVNEGA OSNOVNOŠOLSKEGA ZAKONA DO 1918 Državni osnovnošolski zakon, ki je začel veljati 14. maja 1869, je določal, da je treba ustanoviti osnovno šolo povsod, kjer je v razdalji ene ure hoda po petletnem povprečju več kot 40 otrok, ki morajo obiskovati nad 4 km oddaljeno šolo. Če bi otroci s tem še ne bili zajeti v redno šolanje, v goratih predelih z raztresenimi zaselki, jih bodo po poznejši določbi poučevali potujoči učitelji. Zakon je torej zahteval, naj bo osnovna šola geografsko dostopna vsem otrokom, in je vpeljal splošno šolsko obveznost. Šestletna šolska obveznost je bila razširjena na osem let, zajemala pa je otroke od zaključenega šestega do končanega štirinajstega leta, kar je seveda zahtevalo več šolskega prostora in več učiteljev35. Zakon je vnesel v šolsko življenje še druge novosti, za nas Slovence je pomenil veliko pridobitev, saj je določal, da je slovenščina učni jezik v vseh ljudskih šolah, kjer prebivajo Slovenci. Seveda pa to še ni pomenilo, da so slovenščino kot učni jezik vpeljali kar čez noč. Bilo se je treba bojevati za svoje šole, še zlasti v obrobnih krajih slovenskega ozemlja. V primerjavi z drugimi kraji na Slovenskem je v Slovenski Istri ustanavljanje šol in uveljavljanje slovenščine v šoli potekalo nekoliko počasneje, ker ni bilo zadosti učiteljev in razpoložljivi šolski prostor ni zadoščal za vse šoloobvezne otroke. Zakon je dopuščal, da zaostale pokrajine lahko prilagodijo trajanje obveznosti krajevnim razmeram. To možnost je izkoristil tudi istrski deželni zbor in se odločil za šestletno šolsko obveznost od končanega šestega do končanega dvanajstega leta, dodal pa je večerno ponavljalno šolo do 14. leta-^2. Oglejmo si število slovenskih osnovnih šol v posameznih obdobjih po uveljavitvi osnovnošolskega zakona 1869. V šolskem letu 1864/65 je bilo v Istri 28 slovenskih šol, in sicer 21 v koprskem in 7 v voloskem okraju. Državna statistika za šolsko leto 1870/71 navaja le 20 slovenskih šol. Leta 1890 je bilo v Istri 28 šol s slovenskim učnim jezikom. Leta 1895 je znana že kategorizacija slovenskih šol, ki naj bi jih bilo 30, in sicer 20 v koprskem in 10 v voloskem okraju: 1 trirazrednica, 5 dvorazrednica, 16 enorazrednic, 7 zasilnih šol in 1 potovalna šola. Poleg teh je navedena še 1 dvojezična italijansko-slovenska šola. V letu 1900 se je število osnovnih šol v volovskem okraju znižalo na 9, v koprskem pa je ostalo nespremenjeno. Italijansko uradno poročilo navaja za leto 1913 za koprski okraj !e 23 šol«, medtem ko Viktor Car Emir) pravi, da je bilo 31. decembra 1914 v koprskem okraju 24 slovenskih šol-34. Lahko povzamemo, da se število slovenskih ljudskih šol od uveljavitve zakona do 1900 ni bistveno povečalo; povečala pa se je njihova vloga v oblikovanju slovenske nacionalne zavesti, saj so se vrasle v okolje in je v njih potekal pouk v slovenskem jeziku. Pomemben prispevek k utrjevanju slovenske šole v Istri so po letu 1875 dali maturanti slovenskega učiteljišča v Kopru. Po preureditvi primorskih učiteljišč leta 1875 sta v Kopru poleg italijanskega učiteljišča začeli delovati še slovensko in hrvaško učiteljišče. V tem času 30 VI. Schmidt, o.d., 327. 31 Vi. Schmidt, Osnovna šola in osnovnošolska zakonodaja pred 100 leti, Osnovna šola na Slovenskem 1869-1969, 9-10. 32 Vi. Schmidt, Osnovna šola..., 1 6. 33 D. Pahor, Pregled razvoja osnovnošolskega Soistva na zahodnem robu slovenskega ozemlja, Osnovna šola na Slovenskem 1869-1969, 294-295. 34 Viktor Car Emin, hrvatske i slovenske škole u Istri uofi italijanske okupacije godi ne 1918, Pedagoški rad, Zagreb 1949, 352. 183 ANNALES (>/'95 Miîan MARUSlC. SLOVENSKA SOLA V ISTRI, 173-1% je tem krajem zelo primanjkovalo učiteljev, učiteljišče naj bi zagotavljalo stalen priliv učiteljskega kadra. V prvih letih delovanja je slovensko učiteljišče dalo le nekaj učiteljev, toda v naslednjih jih je iz šole prihajalo vedno več. V 34 letih, do leta 1909, ko se je učiteljišče po veliki stavki učiteljiščnikov preselilo v Gorico, je koprsko učiteljišče izobrazilo 426 slovenskih učiteljev, ki so postali na Primorskem in v Istri stebri slovenske kulture. Prav C i učitelji imajo največ zaslug, da se je uspešno končalo obdobje našega narodnega preporoda35. V razvoju slovenskega šolstva v Istri ima velike zasluge Ciril-Metodova družba (CMOS, ustanovljena v Ljubljani S. junija 1886. Že na začetku je imela 25 podružnic. Njen glavni namen je bil skrbeti za slovenske šole v tistih krajih, ki so bili najbolj izpostavljeni nemškemu in italijanskemu pritisku, torej na robovih slovenskega etničnega ozemlja. Dajala je tudi podpore revnim šolam in opremljala učilnice. CMD za Istro, ustanovljena 1893 s sedežem v Opatiji, je imela podružnice v Kopru, Dekanih, Podgradu in pri Sv. Barbari v Miljskih hribih. Tudi v Trstu je istrska CMD imela svojo podružnico36. Pred koncem prve svetovne vojne je družba vzdrževala 45 osnovnih šol in 10 otroških vrtcev37. Prva družbina osnovna šola s slovenskim učnim jezikom je bila ustanovljena 12. marca 1908 v Rakitovcu pri Buzetu, Proti koncu leta 1910 je bila ustanovljena šola s slovenskim učnim jezikom pri Sv. Barbari nad Miljami in je imela prvo leto 65, naslednje pa kar 77 učencev30. 5 preselitvijo slovenskega učiteljišča iz Kopra v Gorico in z ukinitvijo enorazredne vadntce so koprski Slovenci ostali brez svoje šole. V šolskem letu 1911/12 je bila zato odprta, v Kopru zasebna šola istrske CMD39, Ob velikem nasprotovanju piranskih Italijanov je bila četrta slovenska šola CMD ustanovljena leta 1913 v Luciji pri Portorožu40. Učenci šole Društva Cirila in Metoda iz Sv. Lucije v letih 1912-1914. 3 S i>. Vilhar, Slovensko učiteljišče v Kopru 1875-1909, 70. 36 Uvješče Družbe sv. Čirila i Metoda za lsi.ru, Opatija 1912, 46-52. 37 V. Car Emin, o.cl., 352. 38 D. Pahor, o.d., 283. 39 Ročni zapisnik za šolsko leto 1912/13, Ljubljana, 167. 40 Slovenski Branik, Ljubljana 1914, 143. 184 ANNALES (>/'95 Milan MARUStC SLOVENSKA ÍOI.AV ISTRI, 179-Ï56 Pol leta po ustanovitvi CM D je bila v Roveretu ustanovljena italijanska organizacija "P/o patria", kasnejša Lega nazionale (LN) z namenom u stana vi jati italijanske šole v mejah cesarstva, v krajih z mešanim prebivalstvom45, Pripomniti je treba, da se programa CMD in LN bistveno razlikujeta: medtem ko si IN zlasti v Istri prizadeva, da bi v šoli v otrocih slovenskega porekla bolj ali manj razvila italijansko nacionalno zavest, CMD želi le, da bi se Slovenci čutili Slovane42. Prva Legina šola v tstri je bila ustanovljena pri Sv. Koiombanu v Miijskih hribih 1892, nadaljnje Legine šole so nastale v Krkavčah 1906 in v Bižičih v Miijskih hribih 191143. V drugih slovenskih krajih je Lega ob slovenski šoli ustanovila italijanski oddelek ali šolo (Pomjan, Koštabona) ali pa vpeljala italijanščino kot drugi jezik (Korte nad Izolo, Merezige, Boršt, Truške, Šmarje pri Kopru, Sv. Anton, Sv. Peter, in sicer na podlagi stare avstrijske odredbe44. V zvezi z ustanavljanjem družbinih ljudskih šol je zanimiva Polemika dr. Andreja Vovka o učnem jeziku na Ciril-Metodovi šoli v Sv. Luciji pri Portorožu, objavljena v Slovenskem morju in zaledju, Koper 1981, št. 4/5, str. 77-88. Avtor ugotavlja, da slovenska "Družba sv. Cirila in Metoda ni imela posebnega razumevanja za šolske stiske istrskih Slovencev, ker naj bi ji njeno šolstvo v Trstu prizadevalo "toliko stroškov, da se ni mogla lotiti šolskega dela v Istri". Na njeno mesto je "vskočila" njena istrska "posestrina", ki je ustanavljala osnovne šole v slovenskih krajih. V slovenskem delu Istre opazimo torej prepletanje dejavnosti obeh CMD, ki sta imeli v tej pokrajini tudi vsaka svoje podružnice. Da med obema sestrskima CMD ni vse potekalo gladko, moremo razbrati iz poskusa njune združitve, kar je slovensko vodstvo CMD poskuse združevanja označilo kot "nevarne"; svojega zavračanja pa ni podrobneje utemeljilo. Razmerje med obema CMD in njuno delovanje v slovenskem delu Istre bo nedvomno terjalo natančnejšo preučitev. Vsekakor lahko z gotovostjo trdimo, da so obstajali poskusi, da bi v Slovenski Istri ustanavljali osnovne šole s hrvaškim učnim jezikom. Ob koncu polemike "Učiteljski tovariš", ljubljanski list, obvešča svoje bralce o rešitvi vprašanja učnega jezika na šoli v Sv. Luciji in sicer tako, da je izbor prepuščen staršem šolarjev. Predlagana rešitev je bila v tedanjih razmerah gotovo najbolj demokratična. Žal pa moramo pripomniti, da so spore med Slovenci in Hrvati še najbolj ko- ristno "vnovčili" italijanski nacionalisti. V drugem prispevku Andreja Vovka Vprašanje zastopnika učiteljstva v vodstvu "Družbe sv. Cirila in Metoda" v obdobju Avstro-Ogrske, objavljenem v Zborniku za zgodovino šolstva in prosvete 16, Ljubljana 1983, str. 53-64, obravnava polemiko med vodstvom Družbe sv. Cirila in Metoda ter Zaveze avstrijsko-jugoslovanskih učiteljskih društev o zastopniku učiteljstva v Družbi. Na letni skupščini Zaveze, ki je bila 14. in 15. avgusta v Trstu, so sprejeli sklep, naj bi prišel v vodstveni odbor Družbe vsaj en Ijudsko-šolski učitelj. To zahtevo utemeljujejo učitelji z dejstvom, da je CMD "eminentno šolska družba, ki vzdržuje ljudske šole" in "bi gotovo ne bilo na kvar, ako dobi v odbor tudi strokovnjaka Sjud-sko-soiskega učitelja". Dopis vodstvo Zaveze sta podpisala Luka Jelene kot predsednik in Dragotin Česnik kot tajnik. Toda do zastopnika ni prišlo. Ugotovimo lahko, da so mnoga društva kot tudi Družba sv. Cirila in Metoda postale žrtev slovenskih strankarskih bojev, ki Slovencem, za katere so bila ustanovljena, ker jih je ogrožalo nemško in italijansko raznarodovalno nasilje, nikakor niso koristili. Slovenske ljudske šole v Istri so nastajale v obdobju od 1819 do 1917. Šole so delovale v naslednjih krajih: Lazaret - Bertoki, Izola, Korte, Merezige, Boršt, Truške, Škofije, Plavje, Sv. Barbara - Korošci, Božiči, Pomjan, Koštabona, Šmarje, Rakitovec, Movraž, Kaštel, Sv. Lucija pri Portorožu, Sv. Peter, Osp, Dekani, Kubed, Loka, Podpeč, Hrastovlje, Sv. Anton, Koper, Krkavče, Sočerga, Črnotiče, Tinjan in Rižana4s. V nadaljevanju navajamo vse ljudske Šole v koprskem okraju, nastale do leta 1914 in med vojno 1915-18, z naslednjimi podatki: občina in kraj delovanja, tip šole, leto nastanka, število učiteljev ob popisu šole, učni jezik, položaj drugega jezika (!) - slovenščine ali italijanščine, ustanovitelj (pri društvenih šolah):46 Občina Koper 1. Koper, moška ljudska šola (odslej LŠ), pred letom 1875, 12 učiteljev 191 3, učni jezik italijanščina. 2. Koper, ženska LŠ, pred letom 1875, 11 učiteljev 1911, učni jezik italijanščina. 3. Koper, LŠ CMD, šolsko leto 1911/12, učni jezik slovenščina. 4. Lazaret-Bertoki, LŠ, 1981, 3 učitelji 1897, učni jezik 41 C. Cottone, o.d., 111. 42 Angelo Vivante, Irredentismo adriático, Trst 1945, 196, 170. 43 D. Pahor, o.d., 277. 44 C. Cottone, o.d., 229-232. 45 Milan Žerjav, Šolstvo in ijudskoprosvetna dejavnost pod Avstrijo, Slovenska Istra v boju za svobodo, Koper 1976, 75. 46 C. Cottone, o.d., 229-232 in 244; šola pod zaporedno št. 3: Ročni zapisnik za šolsko leto 1912/13, Ljubljana, 187; šola pod zaporedno št. 7: VI. Schmidt, o.d., III., 304; šo!a pod zaporedno št. 15; D. Pahor, o.d., 283; šola pod zaporedno št. 33: Slovenski Branik, Ljubljana, 1914, 143. Opomba: Naziv "drugi jezik" je preveden iz italijanskega vira "ia seconda iingua". 185 ANNALES (>/'95 M(Um MARUŠiČ. SLOVENSKA ŠOLA V ISTRI, 17FM9Î) italijanščina in slovenščina; leta 1905 se šola razcepi na italijansko šolo z 2 učiteljima in na slovensko s 3 učitelji 1912. Občina Izola 5. Izola, moška LŠ, pred letom 1875, 1 1 učiteljev 1913, učni jezik italijanščina. 6. Izola, ženska LŠ, pred letom 1875, 10 učiteljev 1913, učni jezik italijanščina. 7. Izola, LŠ, pred letom 1870, učni jezik slovenščina. 8. Korte, LŠ, 1820, 3 učitelji 1913, učni jezik slovenščina, italijanščina kot drugi jezik (dj), obvezna od II, razreda. Občina Marez.ige 9. Marezige s podružnico v Babičih, LŠ, 1886, 2 učitelja 1903, učni jezik slovenščina, italijanščina, dj obvezna. 10. Boršt, LŠ, 1913, 1 učitelj, učni jezik slovenščina, italijanščina, dj pogojno obvezna. 11.Truške, I..Š, 1913, 1 učitelj, učni jezik slovenščina, italijanščina, dj fakultativna. Občina Milje 12.Škofije, LŠ, 1820, s podružnico na Plavjah 1864, 4 učitelji 1911, učni jezik slovenščina. 13.Škofije, LŠ, 1900, 1 učitelj, učni jezik italijanščina. 14-Kolomban, LŠ LN, 1892, 2 učitelja 1912, učni jezik italijanščina, podružnica Čampore. 15.Sv. Barbara - Korošci, LŠ CMD, 1910, 77 učencev, učni jezik slovenščina. 16. Božiči, LŠ LN, 1911, 2 učitelja, učni jezik italijanščina, slovenščina, dj obvezna. 17.Božiči, LŠ, 1916, 1 učitelj, učni jezik slovenščina, italijanščina, dj pogojno obvezna. Občina Pomjan IS.Pomjan, LŠ, 1864; leta 1910 slovenski in italijanski oddelek, italijanščina ali slovenščina kot dj obvezen za učence v obeh oddelkih; 1912 se osnujeta dve šoli: slovenska in italijanska, v vsaki po 1 učitelj. 19. Koštabona, LŠ, 1912, 1 učitelj, učni jezik italijanščina, slovenščina, dj fakultativna. 20. Koštabona, LŠ, 1912, 1 učitelj, učni jezik slovenščina, italijanščina, dj. fakultativna. 21.Šmarje s podružnico v Gažonu, LŠ, 1864, 3 učitelji, učni jezik slovenščina, italijanščina, dj neobvezna; podružnica v Gažonu se 1910 preseli v Sergaše. 22.Krkavče, LŠ, LN, 1906, učni jezik italijanščina. 23.Krkavče, LŠ, 1917, učni jezik slovenščina. Občina Buzet 24. Rakitovec, LŠ CMD, 1908, 1 učitelj, učni jezik slovenščina, od 1913 italijanščina, dj pogojno obvezna od lil. razreda. 25.Movraž, LŠ, 1864, 1 učitelj, učni jezik slovenščina, italijanščina in nemščina, dj fakultativna. 26.Sočerga, LŠ, 1864, ponovno 1914, 1 učitelj, učni jezik slovenščina, italijanščina, dj pogojno obvezna od lil. razreda dalje. Občina Piran 27. Piran, mestna moška šola, 1869/70, 8 učiteljev 1909, učni jezik italijanščina. 28.Piran, ženska LŠ, 1869/70, 10 učiteljev 1913, učni jezik italijanščina. 29. Piran, mestna ženska šola, 1898, 4 učitelji 1900, učni jezik italijanščina. 30. Kašiei, LŠ, 1893, 2 učitelja 1907, učni jezik italijanščina. 31 .Kaštel, 1864, 1 9 učencev, učni jezik slovenščina. 32.Sečovlje in Sv. Lucija, LŠ, 1903, učni jezik italijanščina; 1906 se osnujeta dve šoli: v Sv. Luciji, 3 učitelji 1912, v Sečovljah, 3 učitelji 1913; v obeh Šolah je učni jezik italijanščina. 33.Sv. Lucija, LŠ CMD, učni jezik slovenščina. 34,Strunjan, LŠ, 1906, 2 učitelja 1909, učni jezik italijanščina. 35.Sv. Peter, 1914, 1 učitelj, učni jezik slovenščina, italijanščina, dj obvezna od II. razreda dalje. Občina Dolina 36. Osp, LŠ, 1819, 2 učitelja, učni jezik slovenščina. Občina Klanec 37.Črnotiče, LŠ, 1887, 1 učitelj, učni jezik slovenščina. Občina Dekani 38. Dekani, LŠ, 1890, 3 učitelji 1913, učni jezik slovenščina. 39.Tinjan, LŠ, 1864, ponovno 1917, 1 učitelj, učni jezik slovenščina, nemščina, dj pogojno obvezna. 40.Kubed, LŠ, 1862, 1 učitelj, učni jezik slovenščina. 41. Loka, LŠ, 1864, 2 učitelja 1901, učni jezik slovenščina. 42-Podpeč, LŠ, od 1912 - 1914 podružnica Loke, 1914 se osamosvoji, 1 učitelj, učni jezik slovenščina, italijanščina, dj pogojno obvezna od lil. razreda dalje. 43.Hrastovlje, LŠ, 1917, 1 učitelj, učni jezik slovenščina, nemščina, dj pogojno obvezna. 44.Sv. Anton, 1821, 2 učitelja 1903, učni jezik slovenščina, italijanščina, dj neobvezna. 186 ANNALES (>/'95 Milan MARUSlČ, SLOVENSKA ŠOLA V ISTRI, 1 79-1 % Šole po diugem jeziku drugi jezik šole vse bdj slo ito število slf itf itn itpo npo slovenske 27 12 3 3 2 5 2 italijanske 15 13 1 1 slov.-ital. 2 2 1 skupaj 44 25 2 4 1 3 2 5 2 Legenda: bdj - brez drugega jezika slo - slovenščina obvezna ito - italijanščina obvezna stf - siovenščina fakultativna itf- italijanščina fakultativna itn - italijanščina neobvezna tipo - italijanščina pogojno obvezna npo - nemščina pogojno obvezna Na podlagi podatkov v preglednici in tabeli 2 lahko povzamemo naslednje ugotovitve: 1. Tja do leta 7 917 so delovale ljudske šole v Slovenski Istri v vseh mestih, večjih krajih in celo v nekaterih manjših naseljih. 2. Slovenske šole so razen v Piranu delovale na celotnem ozemlju Slovenske Istre. 3. V predmetniku ljudskih šol se italijanščina, slovenščina in nemščina pojavljajo tudi kot drugi jezik. 4. Drugi jezik se pojavlja le na podeželju: - skoraj polovica slovenskih Šol ima v predmetniku italijanščino kot drugi jezik; - slovenščina kot drugi jezik je zastopana !e v italijanskih šolah v Koštaboni in Božičih; - nemščino kot drugi jezik imata šoli v Hrastovljah in na Tinjanu; učenci v Movražu imajo na voljo poleg italijanščine Še nemščino; - slovenščina in italijanščina se enakopravno pojavljata na šolah v Bertokih in Pornjanu. 5. Drugi jezik se po viru, navedenem pod št. 49, pojavlja v predmetniku šole kot obvezen, neobvezen, fakultativen in pogojno obvezen. 6. Med prvo svetovno vojno so odprli slovensko šolo v Božičih (1916), ponovno v Sorčegi (1914), Sv. Petru (1914), Krkavčah (1917), ponovno v Tinjanu (1917), Hrastovljah (1917) in Podpeči (1914). 7. Po razcepitvi šole v Bertokih na slovensko in italijansko ter po preoblikovanju oddelkov v Pomjanu v samostojne šole je bilo v Slovenski Istri 29 slovenskih šol z 2 podružnicama in 17 italijanskih šol. Po končani vojni, jeseni 1918, so vse šole, ki so zaradi vojnih razmer delovale okrnjeno, nadaljevale z rednim šolskim delom v statusu, ki so si ga pridobile v Avstro-ogrski monarhiji. Edino slovenska šola v Sv. Petru, kot navajajo italijanski viri, se v šolskem letu 1918/19 na zahtevo krajevnega prebivalstva preoblikuje v italijansko šolo47. Ohranjeno pa je protestno pismo vaščanov Sv. Petra, naslovljeno komisariatu za avtonomne zadeve istrske province v Poreču, ker je piranski župan odstavil občinskega zastopnika vasi Jožefa Koš-čico; le-ta je namreč zahteval slovensko šolo v Sv. Petru48. Po podatkih iz uradne statistike je bilo ob koncu šolskega leta 1918/19 v koprskem okraju, po takratni upravni razdelitvi, 28 slovenskih šol, 4855 učencev v 53 oddelkih in 53 učiteljev. 47 C. Cottone, o.d., 1 41. 48 Kopijo pisma hrani Avgust Gojkovič, dolgoletni ravnatelj osnovne šole v Sv. Petru; original je v Pokrajinskem muzeju v Kopru. 187 ANNALES (>/'95 Mila« MARUŠSČ. SLOVENSKA ŠOLA V ISTRI, 179-196 Osnovne šole 1917. SLOVENSKE ŠOLE PO LETU 1918, CENTiLEJEVA ŠOLSKA REFORMA Takoj po prihodu Italije v naše kraje so šolske oblasti začele razmišljati, kako bi se lotili raznarodovanja slovenske šole. O tem se lahko prepričamo že ob pogledu na poročilo, ki ga je šolski urad generalnega civilnega komisariata poslal svojemu vrhovnemu šefu ob zaključku Šolskega leta 1918/19. V poglavju o jezikovnih področjih julijske krajine predlaga: julijska krajina naj se razdeli v tri ločena področja. V prvo, ki je čisto italijansko, spada ozemlje, kjer je od 85 do 100% učencev italijanskih šol; v dugo ozemlje, kjer je prebivalstvo po narodnosti mešano; tretje področje pa je čisto slovensko. V prvem področju naj bo učni jezik izključno italijanski. Na te šole naj se namestijo učitelji iz drugih provinc kraljestva. Ukrep bo sprostil sedanje domače učiteljstvo, ki bo tako na razpolago za jezikovno mešano področje. Na drugem področju naj bo glavni učni jezik italijanski. Kjer bo pomembno visok odstotek ne-italijanskih učencev in bo politični položaj to terjal, naj bo na prošnjo staršev uvedeno nekaj tedenskih ur pouka v matemem jeziku, in sicer na način, ki bi se določil od primera do primera. Predlog tudi ne izključuje možnosti, da bi v nekaterih primerih, kjer je večina učencev slovenske narodnosti, poleg italijanske bile tudi avtonomne slovanske šole. Na šole drugega področja naj bi nameščali učitelje iz julijske krajine, ki naj bi s po-šolskimi aktivnostmi podprli asimilatorsko delo Šole, Tudi na tretjem, popolnoma slovanskem področju, naj bi poučevali učitelji Primorci. Nujno pa je, da se v pošol-sko aktivnost učinkovito vključi tudi LN49. Lega se je odzvala pozivu in začela svoj izvirni program prilagajati novim razmeram. V njenem Manifestu iz maja 1920 je med drugim zapisano, da je treba nalogi dati novo usmeritev, okrepiti delovanje predvsem na predšolskem področju in v pošolskih dejavnostih50. V tem času je slovenska šola preživljala hude čase. Nova oblast, je namreč začela preganjati slovenske učitelje, saj Je Še pred reformo odpustila kar 200 slovenskih in hrvaških učiteljev51. Prosvetni minister v italijanski vladi Giovanni Gentile je proteste slovenskih in 49 D. Pahor, o.d, 320-321. 50 C. Cottone, o.ct, 5 42. 51 L, Čermelj, Slovenci in Hrvati pod Italijo, Ljubljana 1965, 60. 188 ANNALES (>/'95 Milan MARUŠIČ. S LOVE N5 K A ŠOLA V ISTRI. I 79-1 % hrvaških poslancev zaradi diskriminacije slovenskega šolstva zavračal kot neutemeljene. V odgovor poslancu Karlu Podgorniku je minister 18. februarja 1923 napovedal bližnjo objavo svojega zakona in napoved sklenil z besedami: "Italija terja od državljanov, da govorijo državni jezik, in z upravičenim ponosom vas opozarjam, da je italijanska kultura v vseh časih svetilnik civilizacije ter čast in ponos našega ljudstva52." Šolska naredba, znana pod imenom Centilejeva šolska reforma, sprejeta 1. oktobra 1923 pod št. 2185 (objavljena v Gazzetta ufficiale, št, 250 z dne 24. oktobra 1923), je postopno odpravila slovenščino kot učni jezik v vseh slovenskih šolah. Na slovenske šole se namreč nanašata 4. in 17. člen. Četrti člen določa, da se v vseh šolah kraljevine poučuje v državnem jeziku. Ob meji, kjer se običajno govori drug jezik, se bo ta jezik učil kot predmet v dodatnih urah. Pouk drugega jezika je obvezen za drugorodne učence, za katere so v začetku leta prosili za vpis njihovi starši ali zakoniti zastopniki53. Postopno odmiranje slovenske šole je določil 17. člen: Z začetkom šolskega leta 1923/24 bo uvedena v vseh prvih razredih tujejezičnih osnovnih šol italijanščina kot učni jezik. V šolskem letu 1924/25 se bo tudi v drugih razredih omenjenih šol poučevalo v italijanščini. V naslednjih šolskih letih se bo ravnalo enako z naslednjimi razredi, dokler se ne bo v vseh razredih osnovnih in meščanskih šol poučevalo v italijanščini54. Dosedanji učni jezik naj bi postopoma uvedli kot drugi jezik v dodatnih urah. Šolske oblasti so se zavedale, da bodo z uveljavljanjem šolske reforme na Primorskem naletele tudi na odpor. Perfekti so bili zadolženi, da pripravijo prebivalstvo na reformo in da izvedejo vse ukrepe, ki so potrebni za uresničitev reformnega načrta. O tem so morali poročati na ministrstvo v Rim. Koprski podprefekt v poročilu 4, januarja 1924 št. 4012336 pravi, da rta njegovem področju uvedba šolske reforme ni povzročila pomembnih spopadov, vendar ugotavlja, da te spremembe (postopno uvajanje italijanskega učnega jezika, o.p.) niso dobro sprejeli. In to ne samo običajni ire-dentistični voditelji in agitatorji, ampak tudi večina kmečkega prebivalstva, ki se sploh ne ukvarja s politiko in ki je, sicer ne z zanesljivo lojalnostjo, vendar vsaj z dobrohotno ravnodušnostjo sprejela novi režim. Drugo-jezično prebivalstvo ne odklanja italijanščine, nasprotno, to cenijo in želijo, vendar je splošna želja oče- tov, da bi njihove otroke poučevali v materinščini55. Čeprav je zakon določal postopno uvajanje italijanskega jezika v slovenske šole, so krajevne oblasti še pospeševale poitalijančevanje slovenskih šol. Na nekaterih niže organiziranih šolah so že prvo leto uvedli pouk v italijanščini tudi v naslednjih razredih, ki so bili združeni v skupnem oddelku s prvim razredom5^. Toda uradno, v skladu z zakonom so bile slovenske šole dokončno odpravljene ob koncu šolskega leta 1928/29. Zgodilo se je tako, kot je določil Rim - Roma locuta, causa finita. Čeprav je Italija ob prihodu na Primorsko obljubljala, da bo dala Slovencem enake pravice kot drugim svojim državljanom - šole v maternem jeziku in še več, kot je dala Avstrija - je v petih letih odpravila sto i ti večletno last Slovencev, slovenske šole. Vzeli so eno temeljnih človekovih pravic, opismeriiti se in komunicirati v maternem jeziku, spoznavati zgodovino in kulturo svojega naroda, kar je pomemben pogoj za razvijanje in krepitev nacionalne zavesti. Poseben problem za italijanske oblasti je predstavljalo slovensko učiteljstvo. Vlada je 22. novembra 1925 izdala zakon št. 2191, s katerim je omogočila slovenskim učiteljem, da so bili to leto še v službi, da bi opravili v dveh letih poseben izpit, ki bi jim dal pravico poučevati na italijanskih šolah. Razpisani so bili trije izpitni roki z ministrskimi odloki 1927, 1928 in 192957. Toda kmalu so se zavedali, da bi bila italijanska šola brez italijanskih učiteljev neuspešna, in če jih nima, bi bilo bolje, da bi bila zaprta58. Fašistični zakonodajalci so z zakonom št. 2300 z dne 24. decembra 1925 uveljavili pravico, da preženejo nezaželene državne uslužbence z domačih tal. Z zakonom so pooblastili vlado, da lahko odpusti civilne in vojaške uslužbence, če pri opravljanju svojega dela ne dajejo zadostnega jamstva za lojalno izpopolnjevanje svojih dolžnosti ali če njihovo vedenje ni v skladu s splošnimi političnimi navodili vlade59. Šolske oblasti so na podlagi tega zakona začele odpuščati slovenske učitelje ali pa jih premeščati v notranjost države*"50 V kratkem času so zdesetkali vrste slovenskega uči-teljstva. Toda skrb za slovensko besedo se je preselila v cerkev in slovenski dom. V tej zvezi naj omenimo besede poslanca dr. Besednjaka, ki jih je izrekel v rimski zbornici: "Ko bodo vse naše šole odpravljene in učitelji odstavljeni, se bo spremenila vsaka slovenska družina v šolo in vsi starši bodo postali učitelji, ki bodo prenašali 52 Vjekoslav Bratu! ič. Dokumenti o obrani i isirebfjenju hrvatskih Skala u Istri pod itaiijom, Zagreb 195S, 84- 53 V, Bratulič, o.d., 42. 54 C. Cottone, o.d., 155. 55 V. Bratulič, o.d., 45. 56 V. Bratuiič, o.d., 48. 57 C. Cottone, o.d., 157. 58 Arhiv narodnega sveta, tasc. 304, dokument 1 7. 59 L. Čermelj. o.d , 61 60 INV, fasc. 304, 15. 189 ANNALES (>/'95 Milili MARUŠlt. SLOVENSKA ŠOi.A V ISTR!. I /9-1% iz roda v rod naš jezik in narodno zavest. Zakoni držav so spremenljivi, narod pa živi večno^ ." V šolo so prihajali fašistični učitelji; šolski skrbniki so si prizadevali, da bi v to "sveto obmejno ozemlje" dobili primerno število učiteljev iz. notranjosti države, zlasti politično zaupne moške brez družine. Učiteljem so dajali posebne nagrade62. Toda po 20 letih raznarodovanja so sami fašistični veljaki priznali polom in predlagali zamenjavo učiteljic z učitelji, izredne nagrade, prednosti pri napredovanju ipd., da ne bi bilo doslej opravljeno delo zaman*33. Tako je bilo najbolj mračno obdobje v zgodovini primorskih Slovencev, ko Slovenec ni smel biti to, kar je, in ko so uporne čakali zapori Regina Coeli, otoki Lipari ali Bazovica. ŠOLA PO KAPITULACIJI ITALIJE. PARTIZANSKO ŠOLSTVO Takoj po kapitulaciji Italije se je na Primorskem začelo, kjer je bilo le mogoče, obnavljanje kulturnih institucij in šole s slovenskim učnim jezikom. Ljudje so prav kmalu začeli samoiniciativno obnavljati pouk v slovenskem jeziku v tako imenovanih partizanskih šolah. Narodnoosvobodilni svet za Slovensko Primorje je v zvezi s partizanskim šolstvom izdal več odlokov: odlok z dne 22. oktober 1943 je določal ustanavljanje partizanskih šol na Primorskem; drugi odlok z dne 9. novembra 1943 pa je določal, da mora biti pouk v partizanskih šolah obvezen do 14. leta starosti in da je treba vse poklicne učitelje namestiti na partizanske Šole; tretji odlok iz 17. decembra 1943 je priporočal okrožnim NOO, naj ustanavljajo tajne učne krožke v tistih krajih, kjer ni bilo mogoče odpreti javne šole, to je v krajih, kjer je imel sovražnik svoje postojanke; četrti odlok z dne 20. decembra 1943 je objavil imenovanja prvih šolskih nadzornikov za okrožja, okraje in rajone; peti odlok iz 12. marca 1944 je obveščal, da se je pri SNOS ustanovil odsek za prosveto. Partizanske šole v Istri so delovale s prekinitvami ob sovražnikovih vdorih do osvoboditve. Iz poročila šolske nadzornice Brede Preinfalk ob koncu šolskega leta 1943/44 je razvidno, da je v istrskem okrožju delovalo 30 šol, v katerih je bilo 1100 učencev in 33 učiteljev {1 kvalificiran in 32 nekvalificiranih). Prva partizanska ali pomožna šola je bila ustanovljena v Rižani, njena prva partizanska učiteljica je bila Rozalija Kofoi - Zvezda iz Kortine pri Rižani. Zbrala je otroke iz Rižane in bližnjih zaselkov ter začela s poukom v šoli, ki stoji ob glavni cesti. Ker pa je bila izpostavljena okupatorjevemu nadzorstvu, so jo preselili v Rožar. Na nekaj šolah so poučevali tudi duhovniki, somišljeniki ali sodelavci NOB; župnik Jože Kocjan iz Loke, Ivan Budin iz Kubeda, Lojze Rozman iz Dekanov; on je poučeval v Srednji Škofiji. Breda Preifalk je na vseh šolah po dan ali dva v tednu poučevala slovenski jezik. V posameznih krajih so na njeno pobudo začeli ustanavljati večerne tečaje {Gabrovica, Osp, Socerb, Kastelec, Praproče, Črnotiče, Zazid in Rakitovec; Rožar, Stepani, Krnica, Loke - Brezovica, Dol, Kubed in Pole-tiči); tečaji so bili dvakrat ali trikrat na teden za mladino v starosti od 14. leta dalje in za odrasle. Šolsko leto 1944/45 se je začelo 1. oktobra 1944. V drugem šolskem letu so partizanske šole nadaljevale pouk, vendar jih je precej prenehalo zaradi večje sovražnikove kontrole. Posebno istrski okraj (na območju bivšega Istrskega okrožja so bili ustanovljeni istrski, Socerbski, Loparski in Obalni okraj) so nadzorovali fašisti in Nemci iz Buzeta, Buj in Oprtlja. V poročilu šolske nadzornice prosvetnemu odseku pri PNOO za Slovensko Primorje beremo: 1. V Socerbskem okraju so v drugem šolskem letu 1944/45 pričele s poukom šole v Borštu pri Trstu, Bel« in Ocizli z večernimi tečaji v vseh treh vaseh. 2. V Loparskem okraju so se v začetku septembra pričeli večerni tečaji v 14 vaseh, ki pa so ob prihodu sovražnika prenehali; v 12 vaseh, kjer se je v prvem šolskem letu odvijal pouk, ima okupator 12 postojank; v tem času je sovražnik v okraju ubil štiri partizanske učiteljice: Cvetko Glavina, Elviro Vatovec, Moniko Lov-rečič in Veroniko Bonin. 3. V Istrskem okraju sta v prvem šolskem letu delovali dve šoli, v drugem nobena zaradi stalnih sovražnikovih pohodov. 4. V Obalnem okraju ni bilo mogoče odpreti nobene slovenske partizanske šole, čeprav so bili imenovani prosvetni referenti. V obalnih mestih so po razpadu Italije še naprej delovale italijanske Šole, v primestnih območjih ter na izolskem in piranskem podeželju so šole ostale zaprte do osvoboditve. V Slovenski Istri je z večjimi ali manjšimi presledki od kapitulacije Italije do osvoboditve, če prištejemo še kraje v današnji sežanski in dolinski občini (Italija), delovalo 57 partizanskih šol in 15 tečajev. Poudarimo naj, da okupatorju na podeželju ni uspelo ustanoviti nobene šole64. 61 Goriška srečanja, Nova Gorica 1965, 29. 62 iN V, fasc. 304, dokument 26. 63 INV, Goriški arhiv, fasc. 305. 64 Poglavje o partizanskem šolstvu je povzeto po članku Milana Žerjava Partizansko šolstvo, Slovenska Istra v boju za svobodo, Koper 1976, 533-569. 190 ANNALES (>/'95 Milan MARUŠiC. SLOVENSKA ŠOIA V ISTRI, 179-19& Partizanske osnovne šole, ŠOtE PO OSVOBODITVI65 Slovenske šole v Istri, ki so bile odpravljene z Gentilejevo reformo, so NOO začeli obnavljati že takoj po kapitulaciji Italije 8. septembra 1943. Kjer je bilo le mogoče, so ustanovili partizansko šolo ali odprli večerni tečaj. Kraji, ki so jih Nemci zasedli ali stalno nadzirali, so ostali brez partizanskih šol. Popolna obnovitev odpravljenih šol se začenja po osvoboditvi, oktobra 1943. Slovenske šote so obnavljali v slovenskih krajih in v krajih, kjer živijo tudi Slovenci, jeseni 1945, od 1. oktobra dalje, so bile obnovljene slovenske šole na celotnem območju koprskega okraja, v mestih in na podeželju. Delovati so začele tudi slovenske srednje šole in posebna šola v Portorožu. OBNOVLJENE SLOVENSKE OSNOVNE ŠOLE V preglednici navajamo kraj obnovljene šole, začetek pouka, število učencev {u), razredov (r), oddelkov (o), učiteljev (U); opombe za obdobje 1943-45: 65 Pokrajinski arhiv Kiper (PAK Koper), Fond OLO Koper, Zavod za statistiko, fasc. 20. Opomba: Popis Sol in komentar smo opravili na podlagi poročil učiteljev po začetku pouka ter statistike odseka za šolstvo pri OLO Koper o stanju slovenskih osnovnih šol ob koncu šolskega leta 1945/46. 191 ANNALES (>/'95 Milan MARUŠIČ. 5lOVfiN5KA ŠOLA V ¡SiRi, 1 79-196 Šola Obnovitev pouka u Število r/o U Obdobje 1943-45 1. Ankaran 3. februar 1 946 15 4/1 1 2. Babiči 10. oktober 69 3/2 2 PŠ 3. Baredi 28. oktober 24 4/1 1 4. Boršt 194.5 119 2/2 PŠ 5. Butari 1946 20 2/1 1 PŠ 6. Čežarji 1. oktober 99 4/2 2 PŠ 7. Čmicaxx 1. oktober 69 2/1 1 8. Dekani 1. oktober 146 6/4 4 župnik 9. Gažon 10. oktober 99 3/2 2 PŠ 10. Gradin 24. oktober 118 3/2 2 PŠ župnik 11. Hrastovi je 7. november 82 3/2 2 PŠ 12. Hrvatini* {Božiči) 1945 13. Izola 6. novembra 64 6/1 1 14. Kodoljexx 15. december 33 3/1 1 15. Koper november 76 3/3 3 16. Korte 1. oktober 166 4/3 3 17. Koštabona 22. oktober 95 3/2 2 18. Krkavče 5. oktober 103 3/2 2 19. Kubed 26. decembra 72 3/2 2 PŠ 20. Labor 1946 35 2/1 1 PŠ 21. Loka 1945 70 3/1 1 PŠ 22. Malija 18. oktober 116 4/3 3 23. Manžan 22. oktober 53 3/1 24. Merezige 1. oktober 99 3/2 2 PŠ 25. Movraž november 62 3/1 1 PŠ 26. Nova vas 6. novemer 61 3/2 2 27. Osp 1. december 75 4/2 2 PŠ 28. Padna 12. oktober 62 4/2 2 29. Pomjan 1. oktober 74 3/2 2 30. Popetre 1945 36 2/1 1 31. Portorož 1 7. oktober 53 4/2 2 32. Prade 1. oktober 103 4/3 3 33. Pregara 1945 83 3/2 2 PŠ 34. Puče 28. oktober 97 3/2 2 35. Rižana 8. oktober 66 3/2 2 PŠ 36. Sergaši 11. december 66 4/2 2 37. Sečovlje 2. november 47 6/1 1 38. Smokvica 1. novemer 33. 3/1 1 PŠ 39. Sočerga 8. oktober 102 3/2 2 ■PŠ, župnik 40. Strunjan 15. januar 46 35 3/1 1 PŠ 41. Sv Anton 1. oktober 127 3/2 2 42. Sv. Lucija 10. oktober 28 3/1 43. Sv. peter 9. oktober 120 3/2 2 44. Škofije, Plavje 1945 PŠ, župnik 45. Šmarje 1945 160 3/3 3 46. Tinjan 15. oktober 55 3/1 1 PŠ 47. Trebeše 1945 28 3/1 1 PŠ 48. Trsek 1946 46 3/1 1 PŠ 49. Truške december 94 3/2 2 PŠ 50. Valdoltra 1946 41 3/1 1 51. Vanganel december 77 3/2 2 52. Žernjovec-Belvedur 1946 46 3/1 3719 163/87 87 x - šole v coni A xx - šole na območju Suzeta PŠ - partizanske šole 192 ANNALES (>/'95 Milim MARUŠlC. SLOVENSKA SOi.A V ¡STRI, 175-195 Na območju Slovenske Istre so bile leta 1945 obnovljene še osnovne šole v Črnem Kalu, Črnotičih, Pod-peči in Socerbu - Kastelcu, ki so spadale v okraj Hrpelje - Kozina. iz podatkov v preglednici je razvidno: 1. Čeprav je bil 1. oktober določen za uradni začetek pouka, je več kot 40 šol, predvidenih za obnovitev, zaradi pomanjkanja šolskega prostora, učiteljev in pomanjkljivih seznamov šoloobveznih otrok kasniio z začetkom rednega šolskega dela. 2. Število učencev v posameznih šotah se gibije od 15 v Ankaranu do 166 v Kortah; učenci iz 163 razredov so bili razporejeni v 87 oddelkov s 87 učitelji; po stopnji organiziranosti je delovalo: - 7 šot od 1. do 2. razreda, - 30 šol od 1. do 3. razreda, - 10 šot od 1. do 4. razreda, 1 šola od 1. do 5. razreda (Sečovlje), - 2 šoli od 1. do 6, razreda (dekani, izola), - v Šolskem letu 1945/46 ni bilo nobene šole od 1. do 7. in 8. razreda V 50 šolah je bilo 371 9 učencev: 3680 do 4, razreda in le 39 v S. in 6: razredu. 3. Na šoti so:učili največ štirje učitelji, čeprav je bito v razredih 166 učencev. 4. Najbolj razvite šole (več razredov in oddelkov) so bite v Dekanih, Kortah, na Maliji in v Pradah. 5. Čeprav so šolske oblasti 1945 obnovile 50 osnovnih šol s slovenskim učnim jezikom, je bilo število vključenih učencev v primerjavi s šolskim letom 1918/19 za četrtino manjše. 6. Glede na to, da so šoloobvezni otroci, kjer niso delovale partizanske šote - in teh krajev je bilo več kot polovica, ostali brez pouka, so morali učitelji odseku za prosveto poročati tudi o pismenosti učencev. V poročilih so zapisati: branje in pisanje zadovoljivo, pomanjkljivo, slabo in celo obupno. 7. Učitelji so morali za obnovljene šole oskrbeti šolske prostore, opremo, šolske potrebščine, popisati šoloobvezne Otroke, otroke, ki so "pozabili" na šolo, ugotavljati stopnjo pismenosti in razvrščati učence po razredih, prilagajati pouk pismenosti in (ne)znanju; obenem je učitelj moral skrbeti še za kulturno-prosvetno in drugo delo na vasi. Slovenske šole 1945-46. 193 ANNALES (>/'95 MiLm MARUšlČ, SLOVENSKA SOI A V ISTRi, 170-Î96 Šola vKrkavčah, ki jo je zgradila LN, 1906 (Foto: M. Maruiič, 1952). SLOVENSKE SREDNJE ŠOLE V obdobju 1945-47 so bile ustanovljene naslednje srednje Šole: 1. Slovenska gimnazija v Kopru je bila ustanovljena 20. oktobra 1945; na začetku je imela 123 učencev, delo-vala pa je v prostorih nekdanjega učiteljišča. 2. Slovensko učiteljišče v Portorožu, ustanovljeno 15. januarja 1947, 27 učencev, 9 v učiteljskem tečaju, 28 rednih. 3. Slovenska gimnazija v Portorožu, ustanovljena 15. januarja 1947, vpisanih 95 učencev. 4. Pomorska in trgovska akademija v Kopru, kasneje v Piranu, ustanovljena 3. marca 1947, 29 učencev. 5. Tehnična srednja šola, ustanovljena 14. septembra 1947, 56 učencev, ukinjena 26. julija 1948. 6. Vinarsko-sadjarska šola v Škocjanu pri Kopru, ustanovljena 1947, 22 učencev. Posebna šola Cluhonemnica Portorož, 7. januarja 1947, 12 otrok. Italijanske šole Italijanske šole oziroma šole za učence italijanske narodnosti so po osvoboditvi brez prekinitve nada- ljevale z rednim šolskim delom. V šolskem letu 1945/46 je bilo v 12 osnovnih šolah 2651 učencev, v 7 srednjih šolah (tri nižje srednje šole, tri usmerjevalne in ena gimnazija z licejem) pa 653 učencev. SKLEPNE BESEDE V razpravi o slovenski šoli v Istri se nismo posebej poglabljali v okoliščine, ki so odločilno vplivale na porajanje slovenske šole, prav tako nismo posebej opredeljevali sil, ki so ovirale uveljavljanje narodnostnih pravic Slovencev ali jih celo krnili. Ostali smo v splošnih okvirih ter se omejili na kronološki prikaz nastajanja slovenske šole od poznega srednjega veka do sodobnih dni. Bolj pozorno smo obravnavali: - šole v Istri pred letom 1550, Trubarjevo zamisel o osnovni šoli, terezijanske šolske reforme in uveljavljanje slovenščine v ljudskih šolah, nastajanje slovenske šole v Slovenski Istri v 19. stoletju, slovenske šole ob koncu prve svetovne vojne in položaj drugega jezika, 194 ANNALES (>/'95 •Ml!;,n MARUŠiČ. SLOVENSKA ŠOLA V tSTRÎ. 17/'95 Milan MARUŠFČ. SLOVENSKA SOLA V ISTRI. 1?/'95 strokovno delo UDK 930.25(497.12 Ljubljana):949.713 Pazin "1474/1 783" 949.713 Pazin "1474/1 783):930.25(497.1 2 Ljubljana) ARHIVSKO GRADIVO O PAZINSKI GROFIJI V ARHIVU REPUBLIKE SLOVENIJE (1474-1783) Daniela jURIČIČ-ČARGO arhivi«. Arhiv Republike Slovenije, 61000 Ljubljana, Zvezdarska 1, p.p. 70, SLO archivista, Arehivio deiia Repubblica di Slovenia, 61000 Ljubljana, Zvezdarska 1, SLO IZVLEČEK V pričujočem prispevku je predstavljeno gradivo za zgodovino Pazinske grofije, ki ga hrani Arhiv Republike Slovenije, Prikazano je gradivo iz vsebine štirih najstarejši upravnih fondov omenjenega arhiva, ki se zaključujejo z letom 1784, To so fondi Vicedomskega urada za Kranjsko, Deželnih stanov za Kranjsko, I. registrature, Reprezentance in komore za Kranjsko ter fond Deželnega glavarstva za Kranjsko. Gradivo je po posameznih fondih razdeljeno v fascikle, posamezni fascikli pa se nahajajo v eni škatli ali več škatlah, v njih je razdeljeno v primemo oštevilčene snopiče. Fondi so bogati s podatki za politično, socialno, gospodarsko in cerkveno zgodovino in kot taki predstavljajo še ne dovolj raziskano zakladnico za zgodovino Pazina, Pazinske grofije in Istre nasploh. Med številnimi arhivskimi fondi in zbirkami, ki jih hrani Arhiv Republike Slovenije1, se nahaja raznovrstno gradivo za zgodovino nekdanje Pazinske grofije. To gradivo je sumamo že predstavila dr. Ema Umek2. Medtem ko je dr. Umekova prikazala kompleksnost gradiva in krajev, na katere se gradivo nanaša (tukaj mislim predvsem na Reko, Kvarner in otoke Hrvaškega Primorja), sem se sama v tem prispevku omejila na Pazin oziroma na širše področje nekdanje Pazinske grofije ter kraje, ki so bili nekoč v njeni sestavi. Zaradi razdrobljenosti gradiva po Številnih fondih sem se odločila omenjeno gradivo popisati po posameznih sklopih ali etapah. Prispevek predstavlja gradivo, ki se nahaja v Štirih upravnih fondih Arhiva RS, časovno pa se zaključi z ukinitvijo Deželnega glavarstva za Kranjsko (1783). Dejstvo, da je ti. avstrijska Istra ali Pazinska grofija po izumrtju istrske veje goriških grofov (leta 1374) ter po razdelitvi posestev med cesarjem Karlom V. in njegovim bratom Ferdinandom (leta 1521) pripadla Habsbur-žanom ter postala deželnoknežja komorna posest in Kranjski priključeno gospostvo, povezujemo z nastankom in hrambo številnega arhivskega gradiva za zgodovino Istre v Arhivu RS. Razen v fondih upravnih ob-lastev, ki so tema tega prispevka, je arhivsko gradivo o Pazinski grofiji ohranjeno tudi v različnih drugih fondih in zbirkah3. 1 Arhivski fondov i i zbirke u SFRJ, SR Slovenija, Beograd 1984 2 Ema Umek: Arhivsko gradivo za območje Istre, Reke, Hrvatskega Primorja in otokov v Arhivu SR Slovenije, Vjesnik historijskih arhiva u Rijeci i Pazinu (VHARP), sv. XXIII, Pazin - Rijeka 1980, str. 237-240 3 To so upravni fondi po letu 1783 (Gubernij v Ljubljani s predhodniki (1784-1814), Deželno predsedstvo za Kranjsko (1791-1809), Komisija za davčno regulacijo na Kranjskem (1789-1790), Glavni intendant Ilirskih provinc (1809-1813), fondi pravosodnih organov (Ograjno sodišče za Kranjsko (1543-1746), Dežel nogi a va rs ko sodišče za Kranjsko (1555-1747), Deželno sodišče za Kranjsko, davčni operati na osnovi cenitve imenj ter različne zbirke arhivskega gradiva (zbirka listin, rokopisov, urbarjev, načrtov) 197 ANNALES (>/'95 Dameb ¡URlOC ČARGO' ARHIVSKO GRADIVO O PAZINSKl GROFfll .... 197-202 PREDSTAVITEV FONDOV Fondi najstarejših upravnih oblastev, ki so se ohranili na Kranjskem in v katerih se nahaja gradivo za omenjeno področjedo !eta 1783, so naslednji; 1. Vicedomski urad za Kranjsko (1492-1747); 2. Deželni stanovi za Kranjsko, I. registra tura (1493-1 782); 3. Reprezentanca in komora za Kranjsko (1747-1763) 4. Deželno glavarstvo za Kranjsko - politični oddelek (1764-1783). Fondi so vsak po svojem registra i urnem načrtu razdeljeni v fascikle. Posamezni fascikel se nahaja v eni ali več tehničnih enotah (škatlah). V škatlah je gradivo razdeljeno v oštevilčene snopiče, ali v primerno označene oddelke (sectio). Le nekateri spisi nimajo primerne oznake (na primer v fondu Deželnih stanov). Gradivo je pisano v nemščini, pisava je gotica. Nekaj spisov je v italijanskem jeziku (to so predvsem tisti spisi, ki so prihajali na sedež upravnega organa iz Pazinske grofije) ter tudi v latinščini (v dokumentih, ki so jih pošiljali cerkveni dostojanstveniki). Pri izdelavi prispevka sem si pomagala s pripomočki, ki so jih pripravili arhivisti v Arhivu RS4. Fonde, kjer pripomočki niso izdelani, sem pregledovala in popisala sama. Fond VICEDOMSKI URAD ZA KRANJSKO vsebuje gradivo od 13. stol. d o leta 174/, ko je cesarica Marija Terezija ukinila funkcijo deželnega vicedoma. Fond je sestavljen iz štirih serij: splošni spisi, vicedomski zapisniki sej Deželnega zbora, spisi viceclomskega sodišča in protokoli zasliševanj vicedomskega sodišča. Serija splošnih spisov, ki sem jo pregledala, obsega 162 fasciklov in 6 map in se deli na štiri oddelke: oddelek ecclesiastica (cerkvene zadeve) (fasc. 1 - 41), oddelek cameralia sive urbarialia (fasc. 42 - 70a), oddelek rnit-ninske zadeve (fasc. 71 - 89) ter oddelek publico-poli-tica {fasc. 90 - 150). Pripomoček za uporabo gradiva je repertorij, razdeljen na omenjene štiri oddelke. Inventar za oddelek ecclesiastica, ki ga je izdelala Majda Smole, je deloma že objavljen, deloma pa še v rokopisu.5 Vicedom je bil uradnik, ki je upravljal in nadzoroval deželnoknežje (komorno) premoženje v deželi. Na Kranjskem se prvič omenja leta 12476. Od leta 1564 je bil kranjski vicedom podrejen graški dvorni komori. Pod upravo vicedomov so spadala deželska sodišča, ki so bila lastnina deželnega kneza, hube in druge imovinske celote na področju teh sodišč ali izven njih, Židje in cerkvena odvetništva, deželnoknežje mitnine, davki dežeinoknežjih mest, zakupnine za sodstvo... Po poreklu so bili plemiči, ki so uživali posebno vladarjevo zaupanje, funkcijo vicecloma so pa podeljevali dosmrtno.7 Fond DEŽELNI STANOVN1 NA KRANJSKEM, I. registratura, je sestavljen iz treh serij; knjige, spisi ter plemiška in deželanska pisma. V seriji spisov, ki sem jo pregledala, je gradivo razporejeno v 656 fasciklov {oštevilčeni so od 1 do 557). Spisi so bili sedemkrat preurejeni, ohranila pa se je ureditev, ki jo je naredi! j. VVallner in po njem A. Mullne.r (Muilnerjev diarij in Waltnerjeva kartoteka sta edina pripomočka za iskanje gradiva). Za fascikle od št. 281 - 312c (Deželne zadeve) je izdelano stvarno, imensko in krajevno kazalo v obliki kartoteke. Deželni stanovi so predstavljali aparat deželne ali stanovske uprave, ki je izhajala iz deželnega zbora in je predstavljala posamezno deželo nasproti deželnemu knezu. Začetki deželnih stanov na Kranjskem segajo v 13. stoletje, Od 15. stoletja dalje so deželne stanove sestavljali višja duhovščina, gospodje, vitezi in dežefnoknežja mesta in trgi.8 Bi!i so pristojni predvsem za deželne finančne zadeve (razpisovanje davkov), za novačenje, sodelovali so pri deželni zakonodaji -njihovo delo so deželni redi, deželni ročini, dežeiski sodni redi, policijski redi itd. Višek je vpliv stanov dosegel v obdobju reformacije. Marija Terezija je ta vpliv zmanjšala, po vladanju jožefa II. pa so deželni stanovi izgubili večino svojih pristojnosti. Fond, ki ga označujemo z nazivom REPREZENTANCA IN KOMORA ZA KRANJSKO obsega arhivsko gradivo treh uradov, nastalih kot rezultat Haug-vvitzovih upravnih reform: Kameraine in politične reprezentance {1747 - 1748), Deputacije (1748 - 1749) ter 4 Splošni pregled fondov državnega arhiva LRS, Ljubljana 1960; Majda Smole: Vicedomski urad za Kranjsko 13. 5101.-1747. izšlo v seriji Publikacije Arhiva SR Slovenije, inventarji, Serija: Arhivi državnih in samoupravnih organov in oblastev, zvezek 4: 1. del: Cerkvene zadeve, Lit. A - F, Ljubljana 1935, 2. del: Cerkvene zadeve, lit. C, Ljubljana 1988, 3. del Cerkvene zadeve, Lit I - K, Ljubljana 1989. Pri izdelavi prispevka sem si pomagala tudi s tistim delom inventarja, ki je še v tipkopisu in ni objavljen (avtorica je prav tako Majda Smole); Drago Trpin: Vicedomski urad za Kranjsko, oddelka mitninske zadeve in publiko politiko 5 Glej opombo 4 6 Priročniki in karte o organizacijski strukturi v deželah Kranjski, Koroški, Štajerski in Primorju do leta 1918, Zgodovinsko -bibliografski vodnik, Graz - Klagenturt - Ljubljana - Gorizia - Trieste 1988, str. 67 Splošni pregled fondov Arhiva LRS, Kranjski deželni organi, Vicedomski urad za Kranjsko, Ljubljana 1960, str. 27 7 Vilfan Sergej: Pravna ¿godovma Slovencev, Slovenska matica, Ljubljana i96i, str. 207-208 (S Splošni pregled fondov državnega arhiva LRS, Kranjski deželni organi. Deželni stanovi, Ljubljana 1960, str. 28-29 Priročniki in karte, n.d. Graz - Klagenfurt- Ljubljana - Gorizia - Trieste 1988, str. 67-68 198 ANNALES (>/'95 Daoieh IURIČIČ ČARGO: ARHIVSKO GRADIVO O PAZINSKI GROFIJI .... 197-»:! Reprezentance in komore (1749 - 'I 763).9 Fond je razdeljen na serijo knjig in serijo spisov. Pregledala sem serijo spisov, ki je po registraturnem načrtu razdeljena na 152 fasciklov. Pozneje so dodani še trije fascikli, manjka pa jih sedem. Pripomočki za uporabo gradiva so vpisniki (19 knjig), ti so zaradi preurejanja gradiva deloma neuporabni, ter indeks (1 knjiga). Pristojnost tega oblastva je segala predvsem na področja financ (camerale) in novačenja (militare). Organizirano je bilo kot kolegialno telo državnih uradnikov (predsednik in določeno število svetnikov)10. Reprezentanci in komori na Kranjskem so bile podrejene Kranjska, Goriška, Gradiščanska, Trst, Reka in Avstrijsko primorje. Po ukinitvi Reprezentance in komore ter Deželnega sodišča v Ljubljani je Marija Terezija namesto teh uradov ustanovila DEŽELNO GLAVARSTVO 2A KRANJSKO. Le-to je združevalo upravo in sodstvo in imelo t.i. politični in justični oddelek. Politični oddelek, katerega gradivo sem pregledovala, je razdeljen v serijo knjig in serijo spisov. Serijo spisov sestavlja 264 fasciklov, ki jih je leta 1767 acijunkt registra ture deželnega glavarstva jožef Karel Schmid razdelil v 16 oddelkov. Za vsak oddelek je izdelan ustrezni indeks, ki se uporablja kot pripomoček za iskanje gradiva11. PREDSTAVITEV VSEBINE FONDOV12 Gradivo za cerkveno zgodovino in o cerkveni organizaciji, ki je bila na istrskih tleh zelo razdrobljena, najdemo med vsemi štirimi omenjenimi fondi. Največ gradiva in najpopolnejša slika je o duhovščini na-splošno, predvsem o davkih istrske duhovščine ter načinu izplačevanja le-tega, o župnijah v Pazinski grofiji (Ttnjan, Kaščerga, Grdoselo, Lindar, Pazin, Lupo-glavj, bratovščinah in beneficijih ter škofijah Pičan in Poreč. Poseben pomen ima gradivo, ki razkriva delovanje dveh velikih pavlinskih samostanov v Pazinski grofiji: Sv. Petar u Šumi in Čepic: spori zaradi mej posestev, zaradi kmetov in davkov, poročila o materialnem stanju samostanov in zmožnosti vzdrževanja, razpust samostanov pavlincev v avstrijskih deželah in ra~ prodaja njihovega imetja.13 Edina istrska škofija s sedežem v Pazinski grofiji, je bila pičanska. Obsegala je dve mesti (Pičan in Gra-čišče), in 11 vasi, ki so sestavljali 14 župnij. Pičanske škofe je predlagal vladar, imenoval jih je lastnik Pazinske grofije, potrjeval papež in ustoličeva! kranjski deželni vicedom14. O tem govorijo ohranjene vizitacije pičanskih škofov. Leta 1775 je pičanski škof Aldrago Antonio de Piccardi poslal poročilo o vizitaciji svoje dieceze. Nekaj o materialnih možnostih pičanskih škofov v 17. stol. nam pove ohranjeni testament pičanskega škofa Antona Zare iz leta 1622. V njem je popisano vse imetje škofije, škofove osebne stvari in vse služnosti, ki so mu jih dolgovali podložniki. (v fondu Vic. a. škatla 2, ¡/2, Lit. B, št.6 ). Nekatere župnije iz avstrijskega dela Istre so bile pod jurisdikcijo poreških in puljskih škofov. Za vizi-tacijo teh župnij so morali škofje dobiti posebno dovoljenje, ki ga je izdajal deželni vicedom. Problematično je bilo namreč vprašanje premikanja mej jurisdikcije posameznega škofa in vmešavanje v delo župnij, ki so bile avstrijske in pod jurisdikcijo beneških škofij. Oblasti so imele občutek, da se s tem škofje vmešavajo v notranje zadeve druge države. Sprememba mej pa je v tem prostoru ved no pomenila grožnjo miru. Zato so deželni vicedomi pošiljali svoja dovoljenja za vizitacije in v njih natančno navajali tiste župnije in kraje, ki jih poreški in puljski škofje smejo vizitirati15. Kako je deloval avstrijski fevdalni sistem na istrskih tleh in kako je le-ta obremenjeval obubožanega istrskega kmeta priča gradivo o številnih lokalnih uporih v vseh delih pazinskega fevda, tako na posestvih posvetnih kot tudi cerkvenih gospodov. Med gradivom najdemo podatke o uporih v Pazinu v letih 1570-71, 1713 in 1737, v Lupoglavu leta 1713, v Pičnu 1747, v 9 Splošni pregled fondov državnega arhiva l.RS, Državni {dežeinoknežjil uradi in komisije za Kranjsko 0747-1918}. Reprezentanca in komora za Kranjsko, Ljubljana 1960, str. 47-49 10 Vilfan S. o.d., str. 374 11 Splošni pregled fondov državnega arhiva LRS, Državni (dežeinoknežji) uradi in komisije za Kranjsko {1747-1918), Deželno glavarstvo - politični oddelek 1764-1783, Ljubljana 1960, str. 49-50 12 Podroben popis gradiva, ki ga hrani Arhiv RS za področje nekdanje Pazinske grofije, z vsemi signaiurami in natančnim opisom gradiva bo predvidoma objavljen v Vjesrsiku istarskog arhiva. Zato sem se v tem prispevku omejila le na predstavitev iortdov in opis nekaterih glavnih kategorij gradiva. 13 ARS, Deželno glavarstvo za Kranjsko - politični oddelek (DG), šk. 234, 235, 236, 258 14 ARS, Vicedom s k urad za Kranjsko, {Vic. a.) škatla 2, i/2, lit. B, St. 9, str. 211-226 15 ARS, Vic. a., šk. 52, 1/31, lit. P, št. M! (sir. 781-788); šk. 53, !/31, lit. P, št. 1-26, (str. 829-830): Dopis kranjskega deželnega vicedoma Franca Siegfrida grofa Thurna-Valsassina z dne 26. julija 1739 omenja naslednje župnije, ki jih namerava vizitirati poreSki Škof; Pazin, Stari Pazin, Beram, Trviž, Grdoselo, Butonego, Kažcergo, Tirtjan, Kringo, Žminj, Sv. Petar i.i Šumi in polovico vasi Zamask. Omenjeno gradivo se nanaša prav na te župnije, na vizitacijo s strani poreikega škofa in razmejitvijo jurisdikcije med poreškim in pičanskim škofom 199 ANNALES (>/'95 Daniela IURIČIČ ČAfiGO: ARHIVSKO GRADIVO O PAZINSK1 GROFIJI .... 197-202 Sv. Petru u Šumi I770-7216. V fondu Reprezentance in komore se nahaja fascikel spisov o uporu pičanskih kmetov 1 747. leta zaradi poskusa izterjave cestne tlake za izgradnjo lokalnih cest17. Ob tej priložnosti so kmeje, zbrani na trgu pred cerkvijo v Pičnu, z vilami in sekirami odgnali sedem vojakov, ki so jih za izterjatev poslali iz l.ovrana. V Arhivu RS se je ohranilo pomembno gradivo posameznih gospostev znotraj pazinskega fevda (Lupoglav, Kršan, Kožljak, Paz). Medtem ko se je za Pazinsko grofijo, ki je bila komorno posestvo deželnega kneza, ohranilo nekoliko manj gradiva (čeprav se npr. v repertoriju k fondu Vicedomski urad omenja precejšnje število dokumentov, se je za njimi izgubila vsaka sled), je de! ohranjenega gradiva gospostev pomemben zaradi svoje vsebinske celovitosti in zaradi strnjenega časovnega obdobja, v katerem je nastalo. Ta del prispevka zato namenjam gospostvu Lupoglav in gradivu, ki se je ohranilo za to gospostvo od 16. do 19. stol. Med drugim so ohranjeni: štirje urbarji lupoglavskega gospostva (iz I. 1560, 1562, 1571 ter 1573), ki so še posebno pomembni zaradi primerjave gospodarskega stanja gospostva sredi in ob koncu 16. stoletja, zakupniške ocene stanja posesti in podložnikov, cenitve in spisi o obnovi lupoglavskega gradu, gradivo o davkih in davčnih zaostankih podložnikov, kupna pisma zastavnega gospostva Lupoglav, gradivo o finančnem stanju gospostva Lupoglav, gradivo o beneških uzurpacijah mej lupoglavskega gospostva, o kmečkih uporih ... Gradivo o mejah, t.i kunfinih med Pazinsko grofijo in beneškimi posestvi v Istri, je bilo predstavljeno le iz beneških virov18, medtem ko je gradivo avstrijskih virov nekoliko zanemarjeno. Razen vojnih spopadov, ki so se za Istro in njeno gospodarstvo zmeraj tragično končali, so se na meji dveh držav v Istri dogajali številni manjši spopadi lokalnega značaja in znotraj dveh ali več gospostev. Gradivo omenja beneške napade in teritorialna razširitev na račun dednih dežel v 16. stol. (Stan. I, škatla 281}, mejne spopade pri Bergudu, Pazu, Boljunu, Zamasku v 17. in 18. stol. (Dež. glav., škatla 31, 32) ipn. Omenjeni fondi ponujajo obilico podatkov o beneško-avstrijskih vojnah, začenši z Maksimilijanovimi (1511- 19) in drugimi vojnami v 16. stol. (1576-90, 1597, 1600) do uskoške vojne (1615-17)19. Zaradi turške nevarnosti20 so leta 1616 župan in meščani Trviža zaprosili nadvojvodo Ferdinanda, naj jim pošlje pomoč za utrjevanje obrambnega stolpa in za izgradnjo tabora za obrambo pred Turki (Stan. i, šk. 279,1/142, lit. T). Razen vojn in drugih manjših spopadov okrog "kun-finov", so Istrane na obeh straneh meje delile občasne zapore mej. Te so nastajale zaradi kuge, ki se je v Istri večkrat pojavila. Tako med gradivom zasledimo podatke o kugi v 18. stol., zaradi katere so blokirali mejo proti benečanskim posestvom, poročila o sanitetnih razmerah v Istri, o spita lih (bolnicah) v Pazinu in Gračišču (DG, šk. 132) ipn. Zaradi slabih komunikacijskih povezav med Pazinsko grofijo in Kranjsko so I. 1763 izdelali študijo o trgovski cesti, ki naj bi šla preko mitninskega urada v Munah, proti jezeru (mogoče v Cepiču) in čez Učko na Kranjsko. Gradivo o tej študiji se nahaja v fondu Deželnega glavarstva, škatla 19721. Na koncu bi iz pregledanega gradiva predstavila nekaj zanimivosti, ki nam dajejo vpogled v istrski vsakdan, v boj za preživetje ter v navade in razvade istrskega človeka. Zaradi bližine meje z beneškimi posestvi so kmetje lupoglavskega gospostva velikokrat iskali možnost za dodaten zaslužek. Tako se je 1649 v Lupoglavu začel sodni proces zaradi tihotapljenja volov. Akterji cele zgodbe so poskusili pretihotapiti 43 volov preko Učke v l.abin, ki je bil na beneškem ozemlju, ter jih prodati beneškim trgovcem. Tobak, ki so ga prinesli v Evropo iz Amerike, je imel v 18. stoletju že toliko pristašev, da so na primer v Pazinski grofiji leta 1759 našteli 2460 kadilcev pipe in njuhačev. Kot poroča Gianbattista de Tranquilli, ki so ga poslali v Pazin z nalogo opraviti revizijo kadilcev in od njih izterjati davek, so kadili moški od 15, leta starosti naprej in ti so morali za ta užitek državi plačevati 30 krajcarjev letno22. Zaradi pogostih poplav reke Raše, je nastal poskus njene regulacije in izsušitve Čepiškega jezera. V fondu Deželnega glavarstva se nahaja 13 dokumentov iz let 16 ARS, Deželni stanovi na Kranjskem, K registratura (Stan i), šk. 13: upori v Pazinu in Lupoglavu; ARS, Reprezentanca in komora za Kranjsko (RK), škatla 138, fasc. LV; upor pičanskih poclloZmkov; ARS, DG, šk. 1, l.it. A, Num. 4., vol. 1,2: upor podložnikov v Sv. Petvu u Šumi 17 Glej opombo 16, RK 18 Bevtošs Miroslav, Nemirne granice Knežije jCrada u Državnom arhivu u Veneciji o granitnim sukobima i sporovima izmedu mlelačke Pokrajine Istre i Istarske knežje), Vjesnik historijskih arhiva u Rijeci i Pazinu (VHARP), sv. XXVI, Pazin-Rijeka 1983, sir. 9-79 19 ARS, Stan I, Jk. 218, 219, 220, 221 20 Prvi vpadi Turkov v Istro segajo v leto 147!. Primerjaj: Vaško Simoniti: Vojaška organizacija na Slovenskem v 16. stoletju, Slovenska matica, Ljubljana, 1991 21 ARS, DG, šk, 197, Lit. i, Num. 2, Vol. 1: poročilo Pompeja Brigida, okrožnega glavarja: Gehorsambier Bericht, die aus Istrien nacher Crain ¡Iber Murm, dann gegen der See zu dem Mitterburgischen Hauen Yka (UCka) zu eröfnen angetragene Fahr Straßen betreffend. 22 ARS; Stan I, šk. 795. Poročilo iz Pazina, Gianbattista de TrancjtiU, 2. 6. 1759 200 ANNALES 5/'94 D.-inîela fURiClC ČARGO: ARHiVSKO GRADIVO O FAZiNSK! GROFIJ! - , t ')7-202 1768-72, v katerih Kar! Urbančič, inšpektor pri knezih Auerspergih, poroča o svojih predstavah in možnostih izsušitve Čepiškega jezera. Urbančič predlaga, da se za to priložnost Beneški republik; da ponudba, s katero bi prepustila del svojega ozemlja na drugi strani reke Rase in s tem omogočila začetek de! in rešitev tega problema2^ Ceprav tako kratek prispevek ne more odsevati dejanskega stanja gradiva in zgodovinskih podatkov, ki jih za tisti del Istre, ki je nekoč pripadala habsburškim dednim deželam, hrani naša osrednja arhivska ustanova, se lahko vseeno vprašamo, kakšen je bil, oziroma je dejanski vzrok za {po mojem mnenju) nezadostno zanimanje arhivistov in zgodovinarjev, prevsem pa hrvaških arhivskih inštitucij, za objavo omenjenega gradiva. Ali je temu kriva razmetanost arhivalij po raz- ličnih fondih, ali morda finančno stanje kulturnih ustanov? Slednje je zagotovo pomemben dejavnik, vendar me pogled na objavljene vire iz npr. beneških arhivov navdaja z mislijo, da bi se ob zadostnem interesu raziskovalcev za evidentiranje gradiva v slovenskih arhivih tudi našel denar. V poskusu izdelave nekega vseobsegajočega popisa po fondih Arhiva RS, ki v sebi skrivajo neprecenljivo gradivo za zgodovino Istre, sem spoznala, da vrednost ohranjenega gradiva ne more in ne sme biti podrejena nekaterim trenutnim gospodarskim ali celo političnim aspektom. Še več, ta pomislek me je navdihnil, da projekt v bodočnosti uresničim in omogočim raziskovalcem boljši pregled nad gradivom, boljši dostop do njega ter nemoteno delo z njim. Cesarski grb iz leta 1524 na portaiu hiše v Tinjanu, "največji avstrijski vasi v Istri" (foto: D. Darovec, 1994). 23 A RS, DG, škatla 10, Lit. C, Num. 5, Vol. 1 201 ANNALES (>/'95 Daniels jURIČI C CARGO: ARHIVSKO GRADIVO O i'AZINSKI GRDfll! .... 1 <17-202 RIASSUNTO II conlributo pretenta lo s teto dei materiali, d'archivio per la storla délia Contea di Pisino contenutr nei quatt.ro fondi amministrativi più antichi dell'Archivio délia Repubblica di Slovenia: queili dell'ufficio del Vicedomino délia Carniola, degli Stali provincial! délia Carniola, délia I Registratura, Rappresentanza e Caméra délia Carniola, nonchè il fondo del Capitanato provinciale délia Carniola. Il materiale riguarda il periodo che va dal 1474 al 1783. VIR! IN LITERATURA Arhiv RS, Vicedomski arhiv (Vic. A.), splošni spisi, fasc. 1-150 Arhiv RS, Deželni stanovi na Kranjskem, i. registratura (Stan I), fasc. 1 - 557 Arhiv RS, Reprezentanca in komora za Kranjsko (RK), Fasc.I - LV Arhiv RS, Deželno glavarstvo - politični oddelek {Dež. glav.) fasc. 1 - 264 Splošni pregled fondov državnega arhiva LRS, Ljubljana 1960: Vicedomski urad za Kranjsko, str. 27-28 Deželni stanovi, registratura I, str. 28-35 Reprezentanca in komora, str. 47-49 Deželno glavarstvo - politični oddelek, str. 49-50 Arhivski fondi in zbirke v arhivih in arhivskih oddelkih v SFRj, SR Slovenija, Zveza arhivskih delavcev Jugoslavije, Beograd 19 84 Bertoša Miroslav: Nemirne granice Knežije, v: Vjesnik historijskih arhiva u Rijec.i i Pazinu, sv. XXVI, Pazin-Rijeka 1983, str. 9-79 Priročniki in karte o organizacijski strukturi v deželah Kranjski, Koroški, Štajerski in Primorju do leta 1918, Zgodovinsko-bihiiografski vodnik, G raz - Klagenfurt - Ljubljana - Gonzia - Trieste 1988 Publikacije Arhiva 5R Slovenije, inventarji: Smole Majda: Vicedomski urad za Kranjsko 13. stol. - 1747 1. del: Cerkvene zadeve, Lit. A - P, Ljubljana 1985 2. del: Cerkvene zadeve, Lit. G, Ljubljana 1988 3. del: Cerkvene zadeve, Lit. i - K, Ljubljana 1989 Simoniti Vaško: Vojaška organizacija na Slovenskem v 16. stoletju, Slovenska matica, Ljubljana 1991 Smole Majda: Graščine na nekdanjem Kranjskem, DZS Ljubljana 1982 Umek Ema: Arhivsko gradivo za območje istre, Reke, Hrvaškega primorja in otokov v arhivu SR Slovenije, Vjesnik historijskih arhiva u Rijeci i Pazinu, sv, XXIII, str. 237 - 240, Pazin - Rijeka 1980 Vilfan Sergej: Pravna zgodovina Slovencev, Slovenska matica, Ljubljana 1961 202 ANNALES (>/'95 strokovno delo UDK 61 5(091)(497.12 Piran}"'! 6/1 7" 929 Fonda {497.1 2 Pi ran)" 1 6/1 O LEKARNARSTVU IN DVEH LEKARNARSKIH DIPLOMAH ČLANOV PIRANSKE DRUŽINE FONDA V ČASU SERENiSSIME Alberto PUCER arhivist, Pokrajinski arhiv Koper, enota Piran, 66330 Piran, Bolniška 30, SLO archivista, Archivio regionale di Capodistria, Un ¡ta di Pirano, 66330 Pira no, Via deti'Ospedale 30, SLO. IZVLEČEK Že v zgodnjem času Beneške republike je bilo lekarnastvo tudi v naših obmorskih mestih (Koper, Izola, Piran) močno razvito in razširjeno. V mestih je delovalo več lekarn, lekarnarji pa so se morali za opravljanje svojega poklica izšolati (običajno v Benetkah). Po končanem študiju so dobili diplomo. Dva primerka lekarnarskih diplom članov znane piranske družine Fonda (iz leta 1682 in 1721) sta ohranjena v Piranskem arhivu. Gre za redka tovrstna dokumenta, kakršnih bi v drugih arhivih težko našli. V pričujočem zapisu sta lekarnarski diplomi podrobneje predstavljeni kot tudi lekarnastvo na splošno. i. V naših obalnih mestih (Koper, Piran, Izola) je bilo lekarna.rstvo že v času beneške oblasti precej razvito in razširjeno, V enem od številnih testamentov, ki se hranijo v piranskem arhivu, se omenja lekarna v Piranu že leta 1416, seveda pa so začetki lekarnarstva na tem našem območju veliko starejši. Prve javne lekarne v Istri segajo že v 14. stoletje. Še starejše pa so bile iekarne, ki so delovale v sklopu samostanov (benediktinci, frančiškani, dominikanci). Najstarejše medicinsko-farmacevt-ske predpise v Evropi je objavil cesar Friderik li. že leía 1231. Kmalu za njim, leta 1253, pa je beneški dož Ranieri Ženo izdal "Capitulare medicorum et spetia-riorum", torej zdravniške in iekamarske predpise. S temi predpisi ali zakoni, ki so vsebovali nekoliko spremenjena pravila cesarja Friderika II., je beneški dož uredil pravice in dolžnosti tako zdravnikov kot lekarnarjev. V veljavi so bili vse do leta 1565, ko so beneški lekarnarji ustanovili svoj kolegij, imenovan "Collegium aromatariorum". To je bil poseben kolegij lekarnarjev, izdelovalcev in prodajalcev zdravii, ki se je ločil od drugih prodajalcev drog in aromatičnih snovi (zeliščar-jev). Njegov odbor so sestavljali predsednik in dva svetovalca. Le-te je izbrala posebna oblast, imenovana "iustitia vetus" ali "Giustizia vecchia", in sicer izmed šestih članov, ki jih je predlagalo članstvo kolegija. V vodstvo pa so od svojih članov s tajnimi volitvami izbrali še dvanajst članov odbora, ki so tvorili tako imenovani "Collegium minus" (Mali kolegij). Sklepi tega kolegija pa so stopili v veljavo šele, če so jih potrdili "Provveditori de comun" (občinski nadzorniki) in omenjena "Giustizia vecchia", ki jo je beneški senat ustanovil že leta 1172. Temu organu so bili podrejeni tako uvozniki drog (speciarii) kot lekarnarji (aromatarii). Članstvo v kolegiju je trajalo samo eno leto. Če člani niso prihajali redno na posvetovanja in sestanke, so bili denarno kaznovani ali celo odstavljeni. Predsednik kolegija (prior) in svetovalci (consilierii) so enkrat na Seto pregledali vsako lekarno. Če so v kateri odkrili nepravilnosti, so to sporočili nadzornemu uradu. Sicer so bile lekarne na celotnem ozemlju Beneške republike (tudi v naših obalnih mestih) okusno in lepo urejene (pohištvo, posode za zdravila...). Takrat so lekarnarji kot člani plemenitega poklica (ars nobilis) uživali velik ugled in spoštovanje. V vsaki lekarni so morali imeti na zalogi določena, potrebna zdravila. Lekarnarji so jih kupovali od Benetk, nekatera pa so izdelovali tudi sami, za kar so seveda morali biti izšolani. Droge ali zelišča, so morali en dan pred pripravo zdravil dati na pregled zdravnikom ter predsedniku in svetovalcem lekarnarskega kolegija. Predpisi o pripravi in izdelavi zdravil so bili zelo na- 203 ANNALES (>/'95 ASterto PUCER: O LEKARNARSTVU IN DVEH IEKARNARSKIH DIPLOMAH ČLANOV PIRANSKE DRUŽINE FONDA..., 203-208 ..AïmOBà'no ■ "V '"'V. ' - «i AROMA'! 'ARi j \ AiTitORATtO ■D.N3CÓ1ÍAJFOÍNDA !'V ARTE A ROM A i ARIA ' ANNO.MDC.l:,:- KI T. j C VB S£K"P R3KC3PE M Atoysio' CONTARIMC iN AiACtSTRATV f VS JTTiA-. VKTIR1 S , .ABírílsiIjf'Vxy; ..AriWMAT-A FJTI, ■■ JBL Platnica diplome Nikolaja Fonda (1682) in 3, stran. fančni. Za zdravila, ki so jih lekarnarji sami izdelali, so morali zdravniki izdati dovoljenje. Strupene snovi pa so v lekarnah po zakonu morali hraniti v posebnih zaprtih omarah. Leta 16 i 7 so beneški lekarnarji izdali predpise za izdelovanje zdravil pod naslovom "Pharmacopea...". Lekarnarjem je bilo prepovedano, tajno se meniti z zdravniki ali drugimi lekarnarji v škodo bolnikov. Za take tajne dogovore so bili denarno kaznovani ali celo z ukinitvijo opravljanljanja poklica. Zanimivo je tudi, da je bilo strogo prepovedano dajati zdravnikom kakršnakoli darila (podkupovanje). Naj omenim še to, da je Diploma Nikolaja Fonda (1682), 4. in 7. stran. kljub ostrim zakonom in kontrolam cvetela tudi trgovina z drogami in zelišči na črno. Ji. V Kopru so bile v 17. stoletju kar tri lekarne, v Piranu dve, od katerih je bila najbolj znana in ugledna lekarna piranske družine Fonda, in to še do povojnih časov. Zanimivi in izredno lepi sta lekamarski diplomi dveh čia- V*' Vj: ¿tfîî? Diploma Nikolaja Fonda (1682), 6. stran. Diploma Nikolaja Fonda (1682), 8. stran. 204 ANNALES (>/'95 Alberln PUCER: O LEIiARNARSTVU IN DVEH LCKARNARSKIH DIPLOMAH ČLANOV PIRANSKE DRUŽINE FONDA..., 20:>-20H Diploma Nikolaja Fonda (1682), 11. stran. nov te družine, in sicer D. Nikolaja Fonda iz leta 1682 in njegovega sina J. Petra iz leta 1721, ki se hranita v piranskem arhivu. Diplomi (druga je privezana k prvi) sta v obliki knjižice ali zvezka (vek: 17 x 23 cm), vezani v temnordeče usnjene platnice. V sredini platnic je barvna slika sv. Jurija, zavetnika Pirana. Sliko in rob platnic obdajajo zlati okraski. Prednja platnica je enaka zadnji. Notranjost starejše diplome je iz enega papirnatega in Šestih i. barvami poslikanih in popisanih per-gamentnih listov. Tretja stran (prva pergamentna) nosi z velikimi pozlačenimi črkami naslov diplome: APRO-BATIO D. NiCOLAl FONDA IN ARTE AROMATARIA, ANNO 1682, Na četrti strani je narisan lep grb (morda družine Fonda), okrašen s cvetjem, v katerem je taSilnik na žarečem oglju, predstavlja Nikolajev poklic. Na peti strani je upodobljen Kristus s kroglo (Zemljo! v roki, okoli njega pa sedem angelov drži trak z napisom: SALVATOR NOSTER SALVA NOS A LAB11S 1NIQUIS ET A LINGUA DOLOSA (Rešenik naš, reši nas hudobnega in prevarljivega jezika). Na šesti strani je upodobljen beneški krilati lev s piranskim grbom v taci. Pod njim so narisani še štirje različni grbi. S sedme strani zvemo, da je bila aprobacija (diploma) Pirančana Nikolaja Fonda v lekarnarski umetnosti opravljena leta 1682, za časa vla- de beneškega doža Aloysia Contarena, v uradu iUS-TITIAE VETRIS in potrjena od gospodov tega urada. Beneški dož pa je tudi lepo narisan na osmi strani. V levi roki drži tehtnico, v desni pa meč. Šele na deveti in deseti strani je v latinščini napisano besedilo diplome. Sledijo podpisi štirih članov odbora pred katerimi je Nikolaj opravljal diplomo, ter pečat in podpis notarja. Sv. jurij na konju in sulico v roki, s katero zabada zmaja, je izredno lepo upodobljen na enajsti strani. Na dvanajsti pa je za zaključek te lepo ilustrirane oziroma iluminirane diplome narisana prosto stoječa vaza z rožami. Na predzadnji strani je nek tekst iz leta 1683. zadnja pa je prazna. Diploma Pietra Fonda, sina Nikolaja iz 1721, 3. stran. Druga, mlajša, diploma Petra Fonda, sina Nikolaja, iz leta 1 721 je dodana k prvi. Pri vezavi se je verjetno izgubilo nekaj listov, saj sestoji le iz treh papirnatih in treh pergamentnih listov. Prvi papirnati list je prazen. Na tretji strani (prvi pergamentni) je narisan beneški krilati lev z odprto knjigo v roki in napisom PAX TIR! MARCE EVANGELISTE MEUS. Pod levom pa so po-dobno kot pri prejšnji diplomi upodobljeni štirje različni grbi, morda štirih funkcionarjev "Giustizie vecchie". Četrta stran je polna cvetočih rož, ki obdajajo osem 205 ANNALES (>/'95 AftcrrSo PUCER: O LEKARNARSTVU IN DVEH LEKARNAR5KIH DIPLOMAH CiANOV PIRANSKE DRUŽINE FONDA.,., 203-20S I N CHRISTim* SAXVATOFJS NOSTRI*» BmnssumqvE VIRGÍ N1S MATRIS MARI&m NOMINE AJVÍENM? Niuafis/k-pngulis , has no/tras uifurisjk | ¡ ¡eáuris, 3\'osliijlujü. É j r¿/ Ucteres pro Sere g nijsirnüUm&uarurrL _____ \jkepuhlica,fign¡pca:- inus,SLharumferiefidenifaca ñus, qualiterjub dk infrajenp¿a datará przfemiurri, conuo cacusfa/rAícv gijlratus seditloÁromiuar/orurrL, huíus Indita QJuitaüs Qoliegium. jicut morís ¿f/, reyuirenre Dno íoJtz tro Fonda cjfjNicólai Piranerpa, > W>¿% Diploma Pietra Fonda, sina Nikolaja iz 1721, 5. stran. polj, poslikanih z raznimi svetniki in grbi. Na peti, šesti in sedmi strani je besedilo aprobacije oziroma diplome. J, Peter Fonda, sin Nikolaja iz Pirana je zaprosil člane "Ciustizie vecchie" Beneške republike, da bi opravljal izpit iz farmacevtske umetnosti. Zelo razumni možje lekarnarskega kolegija, predsednik in svetovalci so ga ostro spraševali o zdravlnih snoveh, o njihovih oblikah in kako jih je treba sestavljati. Peter Fonda je zelo razumno in hvalevredno odgovoril na vsako zastavljeno vprašanje in vse razložil, da so vsi spraševala z vsemi glasovi izrekli sodbo, da je sposoben farmacevtsko umetnost. Torej je bil zelo uspešen. "Ciustizia vecchia" je po svojem polnomočju dovolila, potrdila in izjavila, da je Peter Fonda sposoben in zmožen opravljati farmacevtsko službo ter da lahko odpre lekarno v Benetkah ali kateremkoli drugem mestu njenega ozem- lja. To umetnost lahko prosto in brez kakega ugovora, kot jo povsod lekarnarji po predpisih in pravilih kolegija. Da bi ta pravila obvaroval neoskrunjena, je Peter Fonda zaprisegel. m. Znanje lekarnarnarjev, ki so se šolali v Benetkah, je bilo že takrat na zelo dobrem glasu. Zato ni čudno, da so številni mladi farmacevti ali lekarnarji iz raznih krajev Beneške republike kot tudi drugih pokrajin Italije hodili v Benetke in beneške lekarne, da bi si tu pridobili znanje ali ga izpopolnili. Kdor je hotel postati samostojen lekarnarnar, se je moral najprej tega poklica učiti pet let in ga potem še tri leta prakticirati. Strokovni študij pred izpitom je torej trajal osem let. Izpit pa je bil sestavljen iz osmih delov. Kandidat je moral odgovarjati na 24 glavnih vprašanj, ki so jih izžrebali. Med izpitom pa mu je bilo postavljenih še več vprašanj. Diplomski izpit je obsegal snovi iz kemije, botanike, zdravilstva, receptu re, tehnologije in zakonodaje. O znanju in zmožnostih kandidata za opravljanje tega jioklica so izpraševalci sodili in odločali z glasovanjem. Kandidat je moral dobiti dve tretjini glasov, da so mu izdali spričevalo ali diplomo, s katero je dokazal, da je zmožen in cla lahko sam vodi lekarno. Po opravljenem izpitu oziroma diplomi in prisegi je mladi lekarnar moral plačati davek magistraturi, predsedniku, svetovalcem in drugim članom lekarnarskega kolegija. Nato so ga sprejeli v lekarnarski kolegij. Vsi ti predpisi so veljali tudi za lekarnarje iz Kopra, Izole in Pirana, ki so se šolali v Benetkah, žal pa nam vsa njihova imena niso znana. i V. Takih beneških lekarnarskih diplom v obliki knjižice, okrašenih z barvanimi slikami, kot sta omenjeni iz piranskega arhiva, je v Evropi izredno malo, zato sta še toliko bolj pomembni. Pomembni sta tudi za našo strokovno zgodovino, saj sta bila prav Nikolaj in njegov sin Peter Fonda oba lekarnarja v Piranu. Vsekakor gre za redka, izredno lepa in zanimiva dokumenta, kakršne bi v drugih arhivih redko našli. 206 m ANNALES (>/'95 Albcrto PUCCR: O LEKARNARSTVU IM DVEH i.ekarnarskjh diplomah ČLANOV PIRANSKE DRUŽINE FONDA..., 203-20» Zunanjost in notranjost lekarne Fonda v Piranu. 207 ANNALES (>/'95 Alfaarin PUCER'O LEKARNARSTVU ¡N DVEH LEKARNARSKiH DiPLOMAH ClAMOV PÍRANSKE DRU^NE FONDA.... 203-20B RIASSUNTO Sin dai primi tempi del la Repubblica di Venezia, Parte farmacéutica era affermata anche nelle nostre loca lita costiere (Capodistria, Isola, Pirano). Nelle cíttá opera vano diverse farmacie, mentre i farmacisti, prima di poter svolgere la loro professlone, dovevano studiare (sólitamente a Venezia). Al termine degli studi ricevevano un diploma. Due esemplari di questi didpiomi in farmacología della nota famiglia piranese dei Fonda (del 1682 e del 1721) sonó conservati all'Archivio di Pirano. Sí tratta di documenti rarí, quasi introvabili in altrí archivi. In questo saggio vengono presen tati in modo partícolareggíato i diplomi nonché Parte dei farmacisti in genera le. VIRI IN LITERATURA PAK, enota Piran: Testamenti - testament iz leta 1416, št. 2817. PAK, enota Piran: Listine - iekarnarski diplomi Nikolaja Fonda (1682) in Petra Fonda (1721). Minorik F.; Nekaj zgodovinskih podatkov o istrskih lekarnah, Farmacevtski vestnik, Ljubljana 1959, letnik X, št. 7-12. Morieghini M. i rt drugi: La farmacia in Istria, Atti deli' Isti tuto Veneío di Scienze, Lettere ed Arti, tomo CXLIV, Venezia 1986. . Moneghini M. in drugi: Sull' attivita' farmacéutica in Istria nei secoli XVII, XVIII, Medicae Historiae Patavina, vol. XXXI, 1984-1985. 208 ANNALES (>/'95 strokovno delo UDK 745.51 (091 ):692.1 2.011 LADIJSKE POLENE V KOPRSKEM iN PIRANSKEM MUZEJU Duška ŽITKO kustos. Pomorski muzej "Sergej Mašera" Piran, 66330 Piran, Cankarjevo nabrežje 3, SLO conservatore, Museo det mare "Sergej MaSera", 66330 Pirano, Riva Cankar 3, SLO IZVLEČEK Med izjemno dragocene pomorske starine poleg mnogih predmetov, inštrumentov in umetnin z odsluženih ladij sodijo tudi ladijske polene. Polene so lesene skulpture, ki so nekdaj krasile premce oz. ladijske kljune vseh tipov lesenih ladij od preprostih ribiških čolnov do tovornih, bojnih ter piratskih ladij. Pojav okraševanja ladijskih kljunov z raznimi figurami je prisoten skozi tisočletna obdobja razvoja ladij in se je predvsem v severnoevropskih deželah ter Franciji in Angliji ohranil do danes, čeprav je izgubil prvotni mistični oz. religiozni pomen velikokrat povezan tudi s praznoverjem in tradicijo ter ohranil predvsem estetsko funkcijo. Na južnem Primorskem je ohranjenih le sedem polen, ki pričajo o veliki umetniški tradiciji in bogatem rokodelskem znanju. Nekateri primerki zaradi velike ekspresivne moči celo prekašajo najlepše evropske polene. Morje, neskončno veliko, včasih čarobno privlačno, mirno, včasih preteče in besneče, je od nekdaj vplivalo na domišljijo. Ni čudno, da si je čiovek, predvsem zato, ker si ni znai razložiti nastanka in pomena morja, na mnoga vprašanja odgovarjal z mistiko, ki je morje povzdignila na mesto božanstva. Tako je nastal kult morja, ki je zrasel iz primarnega strahu pred neznanim in ne-oblvadljivim elementom in se zatem prerodi! v občudovanje. Stare civilizacije od Kitajske do Babilona, Grčije in Rima so verjele, da je njihova domovina v središču sveta, ki ga obkroža voda - Okeanos (v sanskrtu beseda °acayanas" pomeni "to, kar nas obkroža"). Zato so že stari Grki bogu morja Pozejdonu in Rimljani svojemu Neptunu gradili veličastne templje in ju slavili. Prav tako sta grška Afrodita in rimska Venera, boginji ljubezni, plodnosti, lepote in vegetacije, rojeni iz morske pene. Kult morja v spremenjeni obliki in z novim pomenom obstaja še danes. Sledove ljudskih verovanj, ki so povezana s kultom morja, najdemo pri mnogih razvitih narodih in pri primitivnih ljudstvih. Morje je zanje veliko in strašno božanstvo, s katerim je potrebno gojiti prijateljstvo in ga radostiti z žrtvami. Tudi ideja o izganjanju zlih duhov iz morja, s kra-šenjem ladijskih kljunov s simboli in figurami je prisotna v vseh kulturah od vzhoda do zahoda od najstarejših časov pomorstva dalje. Porojena je iz antropoloških pojmovanj primitivnih ljudstev kot način so- očanja z neznano naravo oziroma morjem. Razvila se je v cele nize upodobitev, v katerih se izraža bogastvo idej, prepletenih z religioznostjo, praznoverjem in tradicijo. Poleg okraševanja krme z raznimi bogatimi rez-barijami oz. reliefi je prav okraševanje pramcev oz. ladijskih kljunov z raznimi figurami znano skozi tisočletna obdobja razvoja ladij. Po mnenju pomorskih arheologov in zgodovinarjev pomorstva se je običaj postavljanja lesenih skulptur na ladijskih kljunih razvil iz nor-manskih zmajev in kač, kakršne so upodabljali Vikingi, ki so zelo zgodaj razvili odlično ladjedelstvo. Izraz LAOljSKA POLENA je sicer mlajši in izvira iz francoske besede LA POULAINE, ki pomeni ladijski kljun. Enak izraz LA POLENA se uporablja tudi v italijanskem jeziku, medtem ko nemščina imenuje poleno GALIONSFIGUR, angleščina pa FIGUREHEAD. Na Hrvaškem uporabljajo izraz PULFNA, le v Dubroviku in okolici ji pravijo BESTION, na otoku Mvaru, kjer je figura največkrat predstavljala neko divjo žival oz. zver, pa Z VIR. Do nekakšega novoveškega razcveta krašenja ladijskih kljunov je prišlo v 19. stoletju, v t.i. zlati dobi jadrnic, pred pojavom parnih in železnih ladij. Tedaj so imele ladijske polene poseben pomen. Izdelovali so jih vešči rezbarji in velikokrat so bile tudi pozlačene ali pobarvane. V vseh pomorskih muzejih po svetu ter zasebnih zbirkah je ohranjenih največ polen prav iz tega obdobja. Njihova kvaliteta je različna in niha od 209 ANNALES (>/'95 ZITKO: IADHSKE FOICVC .Wi-JM IIS s : i ; H «sii^Biip • ! '. ; 1 ■ Nereida, les, v. 135 cm, Pokrajinski muzej Koper. dobrih rokodelskih oz. obrtnih izdelkov in čudovitih primerkov ljudske umetnosti do pravih umetniških cle! z dovršeno umetniško formo in visoko umetniško vrednostjo. Polene oz. skuipture na pramcih ladij so bile največkrat zastrašujoče morske pošasti, ki naj bi pomagale bodisi pridobiti simpatijo božanstva, ki ni bilo zmeraj naklonjeno, ali pa ga ukrotiti, prestrašiti in pregnati. Take polene so krasile ladijske kljune raznih tipov vojaških in tovornih ladij, piratskih ladij ter večjih in tudi manjših ribiških bark in čolnov. Na večjih in prestižnejših ladjah so poiene upodabljale lastnike ladij ali kapitane pa like iz bogate pomorske mitologije ter ženske figure kot personifikacije raznih zgodovinskih dogodkov, naravnih pojavov ipd. Pogosto so simbolizirale oz. ilustrirale ime ladje ali pa imele obliko grba, orožja in kakega drugega predmeta, ki se je nanaša! na namembnost ladje, njeno ime ali njenega lastnika. Ladijske poiene so bile običajno simbol zanosa in domišljije in so označevale karakteristične lastnosti plovila ter posebnosti mističnih ter verskih nagnjenj ljudi na ladji. Pogosto so bile tudi odraz praznoverja ladijskih posadk in ljudstev. Pomorci in ribiči so verjeli, da jih bo polena na kljunu njihove ladje varovala pred naravnimi nesrečami, npr. slabim vremenom, tokovi, čermi ipd in neznanimi nadnaravnimi silami, ki so se jih bali. Znano je, da je posadka skrbno varovala svojo poleno in jo celo ob slabem vremenu zaščitila, saj bi poškodovana skulptura prinesla nesrečo vsej posadki. Tudi če bi ladijsko poleno zažgali ali jo uporabili za kurjavo, bi to prineslo veliko nesrečo. Misteriozni značaj polen je vplival na kapitana osebno in bil direktno povezan s srečo njegove ladje, posadke, njegovo lastno srečo in usodo. Znano je, da imata popolnoma enaki ladji svoje povsem specifične lastnosti. Vsaka se na morju povsem drugače odziva, čeprav sta povsem enako grajeni in opremljeni. Ker se zdi, da imata vsaka svojo voljo, so bili pomorci oz. mornarji od nekdaj prej^nčani, da so ladje "živa bitja" s svojim lastnim značajem. Zelo pomembno in usodno je bilo izbiranje imena Sadje, še pomembnejšo magično moč pa je imela polena na kljunu, ki je ladjo vodila in ji na širnem morju kazala pot. (Analogija ladje z narisanimi očmi z ribo ali človekom, ki plava, je zelo očitna.) Izčrpen pregled najslavnejših in najlepših ladijskih polen skozi dolga tisočletja pomorstva je prikazan v knjigi GiancarSa Coste, Gii angeli d i legno. Med barvnimi fotografijami polen, ki so razvrščene kronološko in ikonografsko, najdemo številne analogije s polenami, ki jih hrani na Slovenski obali Pomorski muzej "Sergej Mašera" v Piranu in Pokrajinski muzej v Kopru, Primerki naših, žal maloštevilnih polen v ničemer ne zaostajajo za predstavljenimi v knjigi, nasprotno, nekatere so celo lepše. 'V ■ • : v:'-'1 * ' x>V ' * • » " ■ f ,v silil .. ; ■ --.i • v- .v .■■■. •V1- . ■."■■■''. x^-.'i f '-v .v- V ■■■■MM '2 V ■ -¿isto J Meduza, pozlačen les (90 x 60 x 45 cm), Pomorski muzej "Sergej Mašera" Piran, inv. št. V. k. 1. Folo Dušan Podgornik. 210 ANNALES (>/'95 Duîko ZF'VKO: LADIISKf i'OLENE. Najlepša polena, ki je nekoč krasila veliko koprsko jadrnico, danes vabi in spremlja obiskovalce koprskega muzeja po monumentalnem baročnem stopnišču v dvorano prvega nadstropja. Zelo dobro ohranjena skulptura iz začetka 19, stoletja spada v sklop tedaj zelo razširjenih polen v obliki golih ženskih figur, največkrat alegorij ali personifikacij boginj in mitoloških osebnosti. "Obdobje golega" ali "l'era del nudo" je bilo kratkotrajno, čeprav so bile razkrite ženske prsi že v 18. stoletju zelo pogosto upodobljene. Popolnoma gola, največkrat ženska dopasna figura brez draperije je prevzela marsikaterega ladjarja in naročnika ladje v 19. stoletju, čeprav si je z izborom takega motiva nakopal nemalo težav pri župniku, ki je vsekakor moral ladjo krstiti. Koprska deklica - Nereida je neobarvana lesena skulptura monumentalnih dimenzij; visoka je 135 cm. Njena nekoliko povešena glava z razmršenimi kodri in komaj opaznim nasmeškom na ustih ima ekspresivni izraz. Mehko zaobljene linije polnih prsi in telesa se na bokih zaključujejo s širšim pasom z okroglo zaponko. Roki sta vzdignjeni nad glavo, dlani pa sta obrnjeni nazaj. Polena je izjemno dobro obrtniško delo, ki ima zaradi ravnovesja med funkcijo in estetiko tudi umetniško vrednost. Drugi primer ladijske po lene v obliki popolnoma pozlačenega ženskega poprsja (90 x 60 x 45 cm) se nahaja v Pomorskem muzeju v Piranu. Podobnih doprsnih upodobitev je bilo predvsem v 19. stoletju zelo veliko. Herma, ki je krasila koprsko jadrnico "Corriere cPEgitto", je bila last kapitana Nazaria Zeti a in je datirana v začetek 19, stoletja. Ženska z dolgimi, do ramen sega-jočimi lasmi, grozo izražajočim pogledom in okoli vratu pod grlom zavozlanima kačama je mitološki lik Meduze, ogrnjene v mehko padajočo tuniko, ki pokriva mogočno žensko oprsje. Močna ekspresivnost polene je rezultat izraza obraza in svetleče pozlate. Morski konj, obarvan les (110 x 146 v 58 cm), Pomorski muzej "Sergej Mašera" Piran, inv. št. U. k. 2. Foto Peter Čerče. Skodrana giava, les (52 \ 35 v 3'5 cm), Pomorski muzej "Sergej Mašera" Piran, inv. št. U. k. 173. Foto Dušan Podgomik. Polena največjih dimenzij (110 x 146 x 58 cm), razstavljena v Pomorskem muzeju v Piranu, predstavlja morskega konja. Tudi ta zamolklo zeleno-rjavo obarvana skulptura je v 19. stoletju krasila ladijski kljun večje koprske jadrnice. Muzeju v Kopru, kjer je bita do leta 1956, jo je podaril gospod Antonio Fonda-Savio iz Trsta. Mitološko bitje, ki ima glavo in grivo podobno konjski, zadnji del trupa pa kot morski konjiček, ni osamljen primer motiva polene. Več podobnih primerov se nahaja v pomorskih muzejih po Evropi, najsorodnejši tip podobnega konjička pa je razstavljen v Pomorskem muzeju v Hamburgu. Za vse opisane polene, od konjička do herme in gole morske deklice oz. sirene iz Kopra, sta kljub podobnosti s primerki polen iz evropskih pomorskih muzejev značilna velika izrazna moč in dobro obvladanje anatomije, kar je gotovo posledica beneške rokodelske in umetniške tradicije, ki je bila prisotna v naših krajih. Razumljivo je, da so kvalitetne beneške in staro-avstrijske ladijske polene pritegnile zbiralce pomorskih starin. Znano je. cla je bil Putjski muzej eden izmed prvih oz. najstarejših in zelo bogatih pomorskih muzejev v Evropi. V njem so hranili in razstavljali dragocene eksponate, med drugim tudi veliko število ladijskih polen. V času Avstro-Ogrske je obstajalo pravilo, cla so, ko je ladja odslužila, vse umetniške predmete, instrumente ipd. izročili muzeju. Že med prvo svetovno vojno, in se kasneje, so inventarizirani eksponati iz Pulj-skega muzeja izginili, ljudje v mestu pa o tem malo vedo, saj je bit muzej namenjen le višjim oficirjem, uglednim turistom in kronan i m glavam. Pomorski muzej v Piranu hrani tudi zanimivo ladijsko poleno v obliki škod rane glave (52 x 35 x 35 cm). Skulptura lepo izrezljanih lasnih kodrov je verjetno krasila trabakolo, saj se enaka polena, ki naj bi bila nekoč na ladijskem kljunu stare beneške trabakole, nahaja v pomorskem muzeju v Benetkah. Piranska polena je žal 211 ANNALES (>/'95 DssSka ŽITKO: IADI1SKE POLENE. 2(11-21-i isag Morska pošast, les (35 x 20 x 20 cm), Pomorski muzej "Sergej Mašera" Piran, inv. št. U. k. 5. Foto Dušan Podgornik. precej poškodovana, saj so jo, potem ko je odslužila, uporabljali kot tnalo za sekanje drv. Najpreprostjša ladijska polena iz zbirke polen Pomorskega muzeja v Piranu ima obliko morske pošasti (35 x 2.0 x 20 cm). Take polene so bile običajno na manjših ribiških in tovornih ladjah in čolnih. Mitološki izraz poudarja kombinacija živalskih potez različnih živali, združenih v enem liku. Za vse tovrstne figure in za to poleno so značilna velika usta in izrazito poudarjene oči. Takih pošasti seveda ni mogoče primerjati z mnogo strašnejšimi z vikingških ali raznih bojnih in piratskih ladij. Vizualno najstarejša polena predstavlja celopostavno žensko figuro (73 x 30 x 20 cm). Toga vzravnana drža telesa in skopo modelirana draperija v obliki spodaj razširjenega trikotnika nam ponujata vtis svetniškega lika, morda sv. Marije - zaščitnice mornarjev. Ker je polena izrazit primer ljudske umetne obrti, je prav tako možno, da je upodobljenka mlada žena, morda lastnica ali soproga lastnika plovila, za katero je bila polena izdelana. Ne glede na slabo stanje močno načetega, neobar-vanega lesa, nastanek ladijske polene težko datiramo pred 19, stoletjem. Zadnja ladijska polena iz zbirke Pomorskega muzeja v Piranu je soha Nereide (60 x 18 x 13 cm). Mala, vitka plastika žene, z nad tilnikom sklenjenima rokama in golim telesom, okrog bokov ovitim v draperijo, se v spodnjem delu zaključuje z voluto. Ta v Piranu odkupljena polena je v 19. stoletju pa morda še v začetku 20. stoletja krasila neko piransko ladjo. Identifikacija ladijskih polen je zelo težka, če se ni ohranila nobena risba, slika ali načrt ladje. Včasih polena predstavlja ime ladje in je identifikacija zato možna, lahko pa polena nima zveze z imenom ladje ali pa je novi lastnik plovilo ne glede na poleno celo preimenoval, zato so sledi še bolj zabnsane. Žal za vseh sedem na Slovenski obali ohranjenih primerkov polen ne poznamo historiata. Le za nekatere vemo, katere ladje so krasile in kdo so bili njihovi lastniki. Prav tako ni znano, kje so bile izdelane. Sklepamo, da so nastale v rezbarskih delavnicah, kjer so jih vešči rezbarji izdelovali po obstoječih predlogah ali po zamislih naročnikov. V ladjedelnicah ali v njihovi bližini so obstajale mizarske in rezbarske delavnice, ki so se ukvarjale tudi z izdelovanjem lesene ladijske opreme, okrasja in polen. V Piranu je v osemdesetih letih 19. stoletja delovala mizarska, rez barska in pozlatarska delavnica, ki jo je vodil C. B. Zarotti. Družinska obit Zarottijev je tedaj imela vsaj šestdeset letno tradicijo, njihova dejavnost pa je poleg rezbarstva in pozlatarstva obsegala tudi umetelno rezbarstvo in strugarstvo ter izdelovanje cerkvene opreme; zato lahko sklepamo, da po vsej verjetnosti tudi ladijsko opremo. Sicer pa se je v drugi polovici 19. stoletja z mizarsko dejavnostjo v Piranu ukvarjalo kar petnajst uradno registriranih mojstrov in vsaj nekateri so nedvomno izdelovali tudi ladijsko opremo. Podobno je bilo tudi v Izoli in v Kopru. Glede na sorodno kulturno tradicijo, sloneča predvsem na grški in rimski mitologiji ter katoliški veri, so si vse polene v evropskih pomorskih muzejih in privatnih zbirkah motivno zelo podobne. Tudi naše polene sodijo v sklop najbolj znanih mitoloških upodobitev. Sv. Marija, les (73 x 30 x 20 cm), Pomorski muzej "Sergej Mašera" Piran, inv, št. U. k. 4. Foto Dušan Podgornik, 212 ANNALES (>/'95 Qui ko 2¡TXO; I.ADilSKE POIENF, 20<« I-S Tradicionalno okrasevanje ladijskih kljunov in izdelovanje ladijskih polen se je v večini dežel ohranilo do današnjega časa; močneje kot pri nas in v deželah Sredozemlja je prisotno v severnoevropskih deželah ter v Franciji in Angliji in ima povsod predvsem estetski pomen. Glede na veiiko pomorsko in ribiško tradicijo naših krajev bi pričakovali veliko večje število ohranjenih pomorskih starin. Ne glede na nizko število ladijskih polen, hranjenih in razstavljenih v Pomorskem muzeju v Piranu in v Pokrajinskem muzeju v Kopru, so le-te prave rezbarske mojstrovine, ki pričajo o veiiki umetniški tradiciji in bogatem rokodelskem znanju. Po ekspresivni moči in umetniškem vtisu pa nekatere celo prekašajo najlepše evropske primerke. Nereida, les (60 x 18 x 13 cm), Pomorski muzej "Sergej Mašera" Piran, inv. št.. U. k. 3, F o I o Dušan Podgornik. R1ASSUNTO Tra ¡e preziose antichitá marittíme, oltre a numerosi oggetti, stnimenti e opere d'arte appartenenti alie navi ándate in disuso, rientrano anche le polene. Si iratta di sculture iigriee che un lempo ornavano l'estremitá prodiera delie navi, ovvero il tagliamare di tutte le imharcazioni in legno, dalle semplici barche cli pescatori alie navi da trasporto, da guerra e corsare. L'uso plurimillenario di ornare l'estremitá prodiera delle navi con figure di vario tipo si é conservato fino ad oggi soprattiitto nei paesi nord - europei nonché in Francia e Inghilterra, benché abbia perdido la primitiva importanza mística, ovvero religiosa, spesso légala alia superstizione e alia tradizione, ed ha mantenuto soprattutto una funzione es te tica. Nel Litorale merídionale sono consérvate solo sette polene, che testimoniano una grande tradizione artística ed un ricco retaggio artigianaie. Alcuni esemplari, per la loro grande forza espressiva, superano le pió belle polene eu topee. 213 ANNALES (>/'95 Dufe ZlTKO: I.AÖIISKE POLENE. M'l-21-l LITERATURA 1. Annuario Marittimo per í'anno 1891, Compílalo per cura dell' i. R. governo marittimo in Trieste, Trieste, 1891, str. XLV. 2. Aymar Brandt, A pictural treasury of the Marine museums of the world, New York, 1967, 3. Casson Lionel, Ships and Seamenship in the Ancient World, Princeton, New jersey, 1971, 4. Costa Giancario, Gli angelí cli legno, II libro completo delle polene, Mursia, Milano, 1980. 5. Dietrich - NagiiC, l.adje - mor ja - prislaniíCa, Ljubljana, 1967. 6. Gerolami Giovanni, Cantieri riuniti clell'Adriatico origini e sviluppo 1 857-1907-1957, Trieste, 1957. 7. Grakalic Marijan, Prvi pomorski rnuzej na svijetu, Pomorstvo, Rijeka, 1965, str. 289, 190. 8. Inventario degli oggetti cl'arte d'ltalia, Provincia di Pola, La librería delio stato 1935, str. 73, 74. 9. Kemp Peter, Storia della nave, Instituto Geográfico De Agostini S. p. A. - Novara •■ 1979. 10.Lloyd Triestino 1836-1986 dall'Adnatico al monclo, mostra del centocinquantenario, Civico museo Revoitella, Trieste, 1986. 11 .Luetic Josip, Pomorci i jedrenjaci Republike Dubrovačke, Zagreb, 1984. 12.L. V., Kult mora i praznovjerice o moru, Pomorstvo, Rijeka, 1953, str. 79. 13.Marine - Gestern, Meute, Nachrichten aus dem Marienewesen, Mistelbach, 1985. 14.Modeli naših brodova. Čuvar Jadrana, Split, 1975. 15.Pahor Miroslav, Gabrijel Gruber ali lacljedelstvo • na vtika - navigacija, Slovensko morje in zaledje št 4, 1981, str. 11-40. 16. Prikazovanje morskih božanstava, Pomorstvo, Rijeka, 1971, str. 139. 17.Randier }ean, Nautical antiques for the coilector, Milano, 1976, str. 183-186. IB.Roggero Egrsto, ll mare neila scienza - nella vita -nella civiita, Torino, 1928. 19.Šiševic Ivo, Naše stare pulene, Pomorstvo, Rijeka, 1952, str. 1 63-1 65. 214 ANNALES (>/'95 strokovno delo UOK 352.071(497.13 Mošcenice)"!61 6" O NOVOPRONADENOM RUKOPiSU MOŠČENIČKOG STATUTA tujo MARGETIČ akademik HAZU, Zagreb, 51000 Rijeka, G. Qtrabino 1 I, CRO académico dell'ACSA Zagreb, 51000 Rijeka. G. Carabino 11, CRO NACRTAK U radu autor razmalra novoobjavljeni Moščenički statut na njemačkom jeziku (V. Simoniti, Statut Moščenic iz leta 1616, Acta Histriae lil, Kopar 1994, 97-112} i daje prije svega prijediog za drukčije čitanje nekih odredaba toga Statuta, a nakon toga razmatra još neka pitanja i prijedloge rješenja koje je ponudio Simoniti, npr, pitanje, je li analizirani Statut djeio moščeničke opčine Hi nadredene viasti. 1. U Acia Histriae !li (Koper 1994.) 97-112 obiavio je Vaško Simoniti članak Statut Moščenic \z leta 1616® ti kojem objavljuje njemački prijevod Moščeničkog statuta iz te godine. U uvod noj je študiji Simoniti upozorio da je dosad bio poznat prijepis Moščeničkeg statuta na hrvatskem jeziku, kojega je 10. travnja (aprila) 1627, poi-pisao "kastavski glavar Francesco Knežič11, ali koji ni je dobio pot vre! u sa strane vladara. Taj statut recligiran 1627., a potvrden 1637. god, sačuvao se u prijepisu iz sredine XVIII. stolječa i čuva se u Povijesnom arhivu u Rijeci,- On je dosad, nastavlja Simoniti, objavljen pet puta, s njegovom povijesnom i pravnom analizom bavili su se K. Kadlec i j, Žontar, s fiioloikom analizorn A. Šepič, dok se je s usporednom analizom kvarnerskih statuta (i posebno kastavske gos pošt i je) najtemeijitije po-zabavio D. Munič.3 Upravo zbog toga, što je Mošče-nički statut bio dosad predmetom vrlo opsežne više-struke i produbljene analize Simoniti je naglasio da njemački prijevod Moščeničkog statuta nudi mogtičnosi da dosadašnja shvačanja i tumačenje Moščeničkog statuta u nekim točkama ¡spravimo i upotpunimo.':> Sam Simoniti nije ni u tekstu svoje študije ni u bilješkama po-drobnije ušao u to pitanje. On je sa svoje strane kao problem upozorio na okoinost da njemački tekst toga statuta što ga objavljuje nema uvodnih formula statuta redigiranog 1627. god. S druge pak strane, nastavlja Simoniti, njemački tekst sadrži stare odredbe o poda-vanjima, koje dosad nisu bile poznate. Simoniti se pita, je li sačuvana redakcija Moščeničkog statuta na hrvat-skom jeziku iz 1627. god. imata jeclnu, a njemački prijevod iz 1616. god. drugu podlogu ili je, naprotlv, sa-stavljač teksta iz 1627. god. oclredeoe stanje odredbe napustio i statut prilagodio novoj stvarnosti.5 Trud koji je Simoniti uložio u objavijivanje nje-mačkog teksta Moščeničkog statuta iz 1616. god. više-struko se isplatio. Njegovom ¿aslugom omogučen je novi uvid u clruštvenu stvarnost Moščenica, a usporedba statuta iz 1616. t 1627. god. pomaže da se bolje interpretira one odredbe jednoga i drugoga statuta koje su po svojem saciržaju u biti identične. Korist od Simonitijeva rada to je veča što se u Hrvatskom clržavnom arhivu u Zagrebu čuva prijepis uvodnih odredaba Moščeničkog statuta iz 1627. god., koji umnogome oduciara ocl riječ-koga prijepisa. Tako npr. u zagrebačkoj verziji uvodnih odredaba Statuta iz 1627. god. nalazimo, uz ostalo, ob-vezu Moščenica na novčano podavanje u višini od 224 libre, tj, orut istu koja se nalazi u njemačkom prijevodu iz 1616. god., a koje nema u riječkom rukopisu. Tekst toga zagrebačkog rukopisa pred stanovito vrijeme pri-premili smo i zajedno s uvodnom studijom ponudili na objavijivanje Hrvatskom državnom arhivu. Tako smo sada u mogučnosti analizirati tri srodna teksta. 1 Dalje: Simoniti. 2 Simoniti, 104. 3 N.dj., 105. 4 N.dj., 106. 5 N d j., 105. 215 ANNALES (>/'95 Lujn Min-sclic. O NO VOI'fi ON ADENOM RUKOHSU MOSČENIČKOG STATUTA, 215.318 U ovorne raciu osvrnut čerrto se samo na ono Si-monitijevo črtanje pojectinih odredaba njemačkog teksta iz 1616. god. za koje smatramo da se može poboljšati i tirne dati točniji smisao tih odredaba.6 Podrobniju ana-lizu njemačkog teksta iz 1616. god. kao i obuhvatniju usporedbu spomenuta tri teksta Moščeničkog statuta sprovest čemo na drugom mjestu. 2. 1. Simonih čita clrugu odredbu na drugoj stranici (=2-2): item so mag der Zehendtherr ein So die heher den Zehendwein aussleitgeben lassen.7 Ovako pročitana rečenica ne daje neki prihvatljivi smisao. Uvidom u izvorni tekst utvrdilt smo da umjesto "So die" treba čitati "Soldin". Time rečenica gramatički i po smislu postaje jasnom. Odredbu treba povezati s pret-hodnom. Naime, ako obvezanik na nudenje na prodaju jednoga vedra vlastitog vina to ne učini, ovlaštenik na desetitiu (der Zehendtherr) može mu propustiti desetin-sko vino koje nudi na prodaju s tirne da ga (tj. desetin-sko vino) može dati naplatiti za jedan soldin skuplje od najskupljeg vina koje drugi obveznici nude na prodaju. 2. Simonih u odredbi 4-28 donosi odredbu iz 1505. god. o starom pravnom običaju "wegen des khlein Vieh (nečitka beseda), Schaff vnd Gaiss zuversehen, wan yedvveder in die Arbdaj sein treibt vdn sich befindt d(a)ss sein Anzall Viech falschlich anzeigt itd." Treba ispraviti - (nečitka beseda) u "Kster", tj. škopac, - sein" u "sein Viech", - "Viech" u "Vieh". Riječ je o davanju neistinitog podataka o broju sitne stoke, (tj. o premalom broju) koja se dovodi u zabran. 3. U odredbi 5-2Cj ¡z 1510. god., po kojoj se optu-Zenoga za bacanje kamena na nekog kaZnjava s 50 li-bara, ako promaši, a ako pogodi, samo sa 7 libara i na-knadom svili iroškova. Simoniti čila: "ist Strafen ussing". ¡spravno je "ist strafmassig". Odredba je neobična i zaslužuje podrobniju analizu i to usporedbom s odgovarajučim tekstom nječkoga rukopisa Moščeničkog zakona. Naime, prema riječkom tekstu kazna za onoga koji se kamenom na-baci i pogodi (I), kažnjava se s 50 libara. Naprotiv, po ljubljanskom tekstu kazna od 50 libara stiže onoga koji se ne pogodi (!), dok je ona mnogo blaža za slučaj da počinitelj pogodi žrtvu. Nije jasno kako je došlo do tako bitne razlike i do stanovite nelogičnosti. Po našem mišljenju riječki tekst daje vjeran prijepis iz opčinske knjige (barem po svorn sadržaju), a ljubljanski tekst uzi-ma u obzir i dodatnu odredbu kojorn se ublažava kazna za onoga koji pogodi žrtvu. Ta je dodatna odredba, smatramo, bila upisana izvan "redovite" opčinske knjige u tzv. ekstravagantima, tj. odredbama koje se nisu nala-zile u opčinskoj knjiži, več na slobodnim listovima. Riječki tekst nije uzeo u obzir ekstravagante. 4. Simoniti čita odredbu 9-6 ovako: Der (?) ain vnrechte Wag a(n)dermass gibt, es sein vom Traidt, Wien, Fleisch oder was wolle, ist die Peen 8 Über.10 Ispravno je "oder Mass" a ne "a(n)dermass", a nakon "was" treba dodati još i "es". Umjesto "Der (?)" mi čitamo "Wer". "Sei" je doduše po smislu i gramatički točnije, ali u rukopisu stoji "sein". Odredba je jasna, osobito ako se uz.me u obzir prvo-navedeni ispravak. Naime, odredba zabranjuje upotrebu nepoštene vage ili druge mjere. 5. U odredbi 10-311 Simoniti čita "Rauber(?) dieb-stall". ispravno čitanje je "Kster disbstall", tj. nije riječ o razbojničkoj kradi, več o kradi sitne stoke. Ostala po-grješna čitanja nisu odlučujuča za ispravno razumi je vanje teksta: "Schon(?)li umjesto "Shon" (tj. sin) "d(a)s umjesto "d(a)ss" "Gericht" na dva mjesta umjesto "Griht" "fach" umjesto "fah" "doch" umjesto "doh" "durch" umjesto "auf" 6. Simoniti ispušta odredbu 3 na str. 7. Zbog toga je dajemo ovdje u cijelosti: item ist ain alte statu i rte Gewonhait von 1500 j ar, wan ainer schuldig ist, mag er ein Pfand t was im gefeit vnd wan solcher Pfand ordenlih incantirt, die Frist verstrichen, hernach befinden, d(a)ss nit so viel werth, mag sich der Glaubiger an den Schuldners Guet zaihafft. machen wo er will. Odredba je jasna: ako se vjerovnik ne može namiriti iz zaloga zbog nesrazmjera njegove vrijednosti u odnosu na potraživanje, on se može naknadno namiriti iz bilo ko-jega dijela dužnikove imovine. Povijesno-pravno odredba je od vrlo vefikog interesa jer se iz nje nazire ranije shvačanje po kojem su dugovanje i zalog bili neraskidi-vo povezani. U to pitanje ovdje ne možemo dalje u laziti. 6 Simoniti je tekst objavio dipiomatički, tj. točno prema iiivorniku. U njegovom se čitanju potkrao veči broj grješaka, koje ne smetaju razumijevanju smisla norma koje su sacfržane u tim odredbama. Zbog toga se na grjeSkc koje se odnose na druge odredbe ovdje nečemo osvrnuti. Dio tih grješaka vjerojatno fe nastao u tiskari, a ima ih koje su vjerojatno lapsus caimi. O tome na drugom mjestu. 7 Simoniti, 107. 8 N. dj.. 107-108. 9 N.clj.. 108. 10 N. dj,, 109. 11 N. d)„ 109-110, 216 ANNALES (>/'95 Lujo Mai'seric, O NOVOPKONAFJENOM RUKOTOU MOSČENiCKOG STATUTA. J1S-Î1B 3. 1. Smatramo da nije točna Simonitijeva tvrdnja da je Statut opčine Moščenice koji je redigiran 1627. potvr-den 1637.12 Naime, sam Simoniti navodi da je Statut odobrio kapetan Francesco Knežič ("potpisal, pritverdi i i konfirmal") i to 1627. god.n Isti na je doduše da u naslovu teksta stoji "Leto gospodinovo 1637.", ali to je samo naslov dijela teksta, prepisanog te god i ne. Taj prijepis nije sačuvan. Sačuvan je samo prijepis iz XVII!. stolječa.54 Isti na je, da je nakon zaključne klauzule Stanislava Negovetiča dodan datum "Dan 7. Augusta 1637",15 ali taj se datum nedvojbeno odnosi na iduču odredbu, a ne na prethodni tekst. To je ¡spravno uočio još Kobler,16 a kasnije Kadlec,17 a od rtovijih Šepič.18 Ukratko, 1637- god. doslo je samo do prijepisa statuta, redigiranog 1627., a ne i do njegove potvrde. 2. Simoniti19 navodi da su 1661. god. opčine Ka~ stavske gospoštije plačale ova skupa opčinska poda-vanja; Kastav 200 rnaraka, a Veprinac i Moščenice po 125. Medutim, nije riječ o obvezi u markama, nego o rajnskim florenima. Izražena u markama, obveza tih opčina bila je mnogo niža. U marku je ulazilo 8 libara, a u rajnski floren 4,5 libre. 3. Več smo spomenuli da je Simoniti razmatrao dvije mogučnosti odnosa njemačkog prijevoda iz 1616. god. i redakcije iz 1627. Mislimo da odnos treba ponešto drukčije postaviti. Naime, i jedan i drugi statut preuzeli su svoje odredbe iz zapisa u opčinskoj knjiži, dakle, podloga je ista. Ali, oba su sastavljača pri tome postu-pala samostalno, tj, nisu se smatrati obvezanim da dosiovce prepišu pojedinu odredbu, več samo njezin osnovni sadržaj. Evo samo dva primjera. U odredbi 9-1 njemačkog teksta piše: äst ain verpottne (Simoniti Verpottns) Gmein von Got-tesleihnamstag (Simoniti: Gottesleichnamstag) biss auf St. Andreen Tag wer darinn betretten mit Viech halt, ist verfallen 16 soldin.20 Odgovarajuci tekst u riječkom tekstu glasi: {...) a ko bi ki va prepovede od paslšč, ke su prepovedane, pasa!, za svaku voltu plača soldini 16 t...).2i Odredba je nesumnjivo ista, samo što se u nje-mačkom tekstu težište polaže na vrijerrte, u koje je za- branjeno ulaziti na pašnjake, a u hrvatskom tekstu toga nema, več je dodano "za svaku voltu". U odredbi 5-1 njemačkog teksta stoji: Im bemelten Jhar wie oben durch gemelten Herrn Vteriwalter durh grichtliche (Simoniti: durch Ger(i)cht-liche) Erkhancltnuss statuirt worden, welcher im Zorn wider den andern ainibe {Simoniti: atniche) Wehr ausziehen solte, ist verfallen 4 Liber.22 Hrvatski tekst: isto tako su našli, ako bi ki stegnul ale dal ruku na kakovo oružje, na koga si budi drago, pada penu L. 4.23 i ovdje možemo utvrditi priličnu slobodu odabiranja podataka iz opčinske knjige. Njemački tekst daje oba-vijest da je odredba donesena nakon sudske rasprave, i to u prisutnosti upravitelja. S druge strane, uvjereni smo da je tek sastavljač njemačkog teksta dodao "im Zorn" i tirne naglasio da se kažnjava samo ono potezanje oružja koje je učinjeno "u ljutnji", dakle s jasno izraženim subjektivnim elementom. Sastavljač njemačkog teksta bio je, čini se, dobro upoznat s pravnom problematikam - ali to ne znači da je on time uveo u odredbu nešto novo, nešto "modernije" u odnosu na "primitivnije" shvačanje po kojem se kažnjava samo objektivni element kažnjivog djela. Naime, i hrvatski tekst pret-postavlja postojanje subjektivnog elementa več time Što inzistira na agresivnosti ponašanja utvrciujuči da se kažnjava samo ono potezanje oružja koje je upereno "na kega si budi drago". Kadlec24 pogrješno misli da se ovdje kažnjava "pokušaj". Riječ je ne o pokušaju napada, koji nije uspio, več o stvaranju opasne situacije, Kažnjava se opasna situacija stvorena agresivnim ponašanjem, Ukratko, smatramo da su oba teksta - i njemački i hrvatski - imala kao podlogu istu opčinsku knjigu, koju su oba prenijela u statut, ali sa stanovitom slobodom oda-bira pri iznosenju pojedinih elemenata. U nekim drugim slučajevima ta je sloboda još jače došla do izražaja. 4. Zadržali bismo se na još jednome važnom momentu. Naime, po mišljenju Simonitija2-11 ljubljanski tekst su dali sastaviti sami Moščeničani u želji da sa-čuvaju svoje stare pravne običaje. Čini nam se da podrobni ja analiza usporedbe sadržaja Ijubljanskog i riječkog teksta upucuje na drukčije tumačenje. 12 N. dj., 104. 13 N. d¡., 126. 14 D. Mi loviti. Mosčenički statut iz 1637. godi ne, Godišrsjak Pravnog fakulteta u Sarajevu, 23, 1975, 116. 15 N. dj., 126. 16 G. Kobler, Memorie per !a storia della libumica cittá di Fiume, Fiume 1896, i. 281. 17 K. Kadlec, MoíCenicky statut. Prispevek seznámé právmch rádíi cbrovatske obce v fstrii ve stol. XV. XVIII, Rozpravy Ceské akademie cfsare FrantiSka loseta pro védy, slovesnost a umerií, Trida t, Čtslo 53, Prag 1914, 14-16. 18 A. Šepic, Zakon Moičenic, Rad jAZ.U, Zagreb 1957, 242. 19 Simoniti, 106, btlj. 40. 20 N. dj., 109. 21 Milovic, 120. 22 Simoniti, 108. 23 Milovič, 212. 24 Kadlec, 29. 217 ANNALES (>/'95 Ulj« M;irSiÄ. O NOVOPRON ADENOM RUKOPISU MOŠČfNIČKOG STATUTA, J! =5-218 Naime, zapaža se da u ljubljanskom tekstu nema nekih odredaba, koje su pribilježene u riječkome i obratno, ljubljanski tekst dortosi neke odredbe kojih nema u riječkome. Gsobito je poučno razmotriti koje su odredbe ispuštene iz Ijubljanskog teksta: - sadenje stabaia na vlastitom posjedu,2& - postavljanje medašnih znakova {"čavli"),27 - sječa oko staja,28 ■■ otudivanje imovine po cljetetu u viasti,29 - svetkovanje opčinskog blagdana sv. Petra,30 - upis oporuke u opčinsku knjigu,31 - postupak s tudim životinjama koje su ušleu vinograd.32 Nije potrebno nastaviti s nabrajanjem odredaba koje ntsu ušle u njemački tekst, jer je več i iz iznesenog vidljivo da je sastavljač ljubljanskoga teksta svjesno i namjerno ispustio sve orse odredbe koje se tiču unu-trašnjih odnosa u opčini, ZaSto je to on učinio? Očito zato što ga ti odnosi nisu zanimali. Iz toga slijedi da je sastavljač njemačkog teksta dobio zadatak od založnog vlasnika Kastavske gospoštije, Baltazara Thonhausena, koji ju je 1610. kupio i koji je bio uvelike zainteresiran u tome da utvvdi svoja prava prema opčinama te go-spoštije kao i obveze opčinara prema nadredenoj viasti i prema založnom vlasniku. Dakako da se ne radi o po-sve novom tekstu i da se nedvojbeno sastavljač teksta dobrim dijelom koristio nekim prethodnim tekstom za uvodni dio, tj. za urbarijalne obveze opčinara tekstom iz 1483. god. sastavSjcnim uskoro nakon što je 1466. god, Kastavština prešla u vlasništvo Habsburga.33 Oni su je več 1478. god. dali u zakup Nikoli Raubaru, a 1482. njegovom bratu Gašparu.34 Njemački tekst govori u odredbi 1-1 35 i 2-436 o državnoj Komori, dok u od- redbama 1-5, 2-1, 2-3 i 3-1 spominje Zehendtherra. Uopče, iz uvodnih odredba njemačkog teksta nedvojbeno proizlazi da je on sastavljen sa stajališta nadre-dene viasti, npr. 1-1: Erstlichen sein da von Moschtscheniz (...) schuldig. Taj se način izražava«ja duboko razlikuje od načina upotrebljenog u uvodnom dijelu hrvatskoga teksta, npr.: Najpervo smo dužni cesarovoj svetlosti itd,37 i još Najpervo smo slobodni mi kmeti itd.38 Mislimo da nema ni najmanje sumnje u to da je hrvatski tekst, sastavljen 1627. god, zapisan sa stajališta opčine i opčinara. Za uvodni dio to je jasno po stiliza-ctji ("mi") a za nastavak smo upravo istvrdifi da sadrži veči broj odredaba koje su važne za medusobne odnose unutar opčine. Naprotiv, t uvodni dio njemačkog teksta ("dužni su") i nepreuzimanje onih odredaba u nastavku teksta, koje se ne odnose na odnose nadredene viasti i opčinara, dokazu-ju da je on sastavljen zbog interesa te nadredene viasti,39 4. O ovih nekoliko primjedba na inače vrlo koristan rad Simonitija napisano je u želji da se o pitanjima koja otvara njegova objava Moščertičkog statuta otvori plodna diskusija. Sa svoje strane pripremamo opsežniji rad, koji če uzeti u obzir anaiizu medusobnih odnosa svih triju tekstova Moščeničkog statuta. Od Simonitija očekujemo daljnje koristne radove, koji če obogatiti istarsku hisionograftju. Autor i ovom prigodom izražava svoju zahvalnost Arhivu Republike Slovenije na pruženoj pomoči. RIASSUNTO L'autore atizza a¡cuni aspetti del testo dello Statuto di Moschiena scritto in tedesco e recentemente pubblicato (V. Simoniti, Statut Moščenic iz leta 1616, Acta Histriae III, Koper 1994, 97-112} e propone alcuni miglioramenti della lettura del testo, inoltre, egti esamina alcuni problemi e le rispettive proposte fatte da Simoniti, tra 1'allro la questione se lo statuto pubblicato sia stato redatto da parte della comunitä di Moschiena (opinione di Simoniti) o invece dal pignoratario ßaldassare di Thonhausen (opinione deli:autore}. 25 Simoniti, 102. 26 Milovir, 121. 27 N. clj., 1 22. 28 N. clj., 122. 29 N d]., 122 30 N.dj., 122. 31 N. clj., ! 23. 32 N.dj., 123. 33 D. Munič, Kastav u srednjem vijeku, Društveni odnosi u kastavskoj opčini u razvujenom srednjem vijeku, Rijeka 1986, 61-63. 34 j. 2ontar, Kastavšeina in njeni statuti do konca 5 6. stoletja, Zborik znanstvenih razprav, XX, letnik 1945-1946. Ljubljana 1946, 167. 35 Simoniti, 106. 36 N.dj., 107. 37 Milovič, 116. 38 Milovič, 117, 39 Narod je nazivao taj statut "zakonom" slično kao i Trsatski statut (bolje: zakon}. Kastavski statut (točnije v: zakon). O tome vidi L. Margetič - M. Mogtiš, Zakon trsatski, Rijeka 1991, 27-28: L. Margetič, "Zakon grada Kastva vi 1400.", Radovi Zavoda za povijesne znanosti HAZU u Zadru 36, Zadar 1994, 284-286. 218 ŠOLSKA NALOGA* Mladinska raziskovalna naloga je dosegla visoko oceno na 2. regionalnem srečanju mladih raziskovalcev 5. in 6. maja 1995 v Piranu v organizaciji Odbora za uresničevanje nacionalnega programa "Uvajanje ljudi v znanost in tehnologijo na Obali" in se tako uvrstila na državno tekmovanje mladih raziskovalcev. (Op. ured.). ANNALES 6/l95 mladinska raziskovalna naloga UDK 314.18(497.12 Trnje)"1 840/1940" TRNJE V LUČI ŠOLSKE KRONIKE IN ŽUPNIJSKIH MATIČNIH KNJIG Dragica ČEČ dijakinja, Gimnazija Postojna, 66230 Postojna, Cesta v Staro vas 2, SLO stuclentessa, Ginnasio di Postojna, 66230 Postojna, Cesta v Staro vas 2, SLO mentor Darko DA ROVE C IZVLEČEK Članek opisuje delček iz zgodovine vasi Trnje - obdobje od leta ? 840 do 1940 ~ kot so jo beležili v šolski kroniki ter župnijskih maticah. Dopolnjena je s pričevanji Trnjanov. V obravnavanem obdobju se je tradicionalna skupnost začela spreminjati v moderno. Novosti, ki sla jih v Trnju predstavljali šola in večja cerkvena samostojnost, se čutijo tako v oživljanju kulturnega življenja kot tudi v napredku gospodarstva in družbe. Razvoj gospodarstva je vplival na družbo in obratno. V članku je predstavljena šola, uprava in kultura, gospodarstvo in kmečka družba. Poglobljeno je predstavljena družina, rojstvo, poroka in smrt kot glavne etape v življenju posameznika ter demografski razvoj. V tem okviru so posebej predstavljena tri ključna desetletja. (1840-1849, na prelomu stoletja 1900-1909 in na koncu obdobja 1930-1939). t. UVOD Trnje je vasica na južni strani Pivške kotline, nedaleč od Pivke, a kljub temu je odmaknjena od prometnega vrveža. Sestavljena je iz dveh delov: Otoka in Klanca. Na Klancu so včasih Živeli izključno revnejši: hišarji in podnajemniki - gostači. Na Otoku pa so živeli trnjski posestniki. V ljudskem izročilu je ohranjeno, cla so ta kraj poimenovali pastirji, ki so tukaj pasli ovce. V nižjem predelu vasi je bilo takrat jezero, ki je bilo obraslo s posebnim črnim trnom, ki je kraju dalo ime. V članku je predstavljeno stoletje, ki se začenja v desetletju zemljiške odveze leta 1840 in končuje 1940, tik preden se je pričela druga svetovna vojna. Čeprav obdobje ni začeto ali končano s kakšno pomembno prelomnico, je za to obdobje ohranjenih največ virov. Tako je omogočena kar najboljša primerjava vseh podatkov. Teh sto let je zaznamovanih s prehajanjem tradicionalne v moderno družbo. Razvoj sta pospešila večja cerkvena samostojnost in šola, ki je v ljudeh zbudila veselje do kulturnih dejavnosti. Tudi gradnja nove cerkve je desetletje soustvarjala življenje ljudi. Kakšni so bili vplivi šole in cerkve na življenje vasi in na podlagi kakšnih vplivov se je razvijalo gopodarstvo, je moč razbrati iz kuracijske in šolske kronike ter tudi iz ohranjenih dnevnikov župnikov ter s pričevanji vaš-čanov in oporokami. Hiter razvoj družbe ni viden le v gospodarstvu ampak tudi v vaški skupnosti. Podrobno so obdelana tri desetletja: prvo na začetku obdobja (1840-1849), drugo ob prehodu stoletja (1900-1910) in tretje ob koncu obdobja (1930-1939). Iz matičnih knjig je mogoče razbrati, kako se je spreminjala vaška populacija ter tradicija in vrednote, ki so se pri tem izoblikovale v vaški družbi. S preučevanjem porok, rojstev in smrti ter tudi družin se slikajo različni vzorci, ki so posledica določenega stanja v družbi. Začutiti je vpliv mnogoterih spremenljivk (gospodarstva, naravnih razmer...). Kakovostna primerjava različnih vzorcev, ki jih ponujajo vse župnijske matice, lahko določi zakonitosti in hitrost razvoja v obdobju od 1840 do 1940. 2. UPRAVNA IN CERKVENA UREDITEV Kmetije v Trnju so vse do zemljiške odveze (I. 1848) spadale pod Habsburžane, ki so bili od 14. stoletja last- 221 ANNALES 6/'95 Dragic« Cf.C: TKNIf V LUČI ŠOLSKf KKOMSKE 21îPN'USK'IH MAOCNÎH «MIG. 221-230 niki gospostev Prem in Postojna. Bila je edina vas, v kateri so imeli posest obe gospostvi in sicer vsaka 10 kmetij.1 Ko so leta '1862 osnovali občine, je vas pripadla občini Št. Peter na Krasu (po drugi svetovni vojni so kraj preimenovali v Pivko), ki je bila del Postojnskega okraja, to pa je bilo sestavni del Kranjske. Vse sodne obravnave so bile na sodišču v Postojni. Leta 1920 pride pod upravo Italijanske države, ki leta 1924 s prvo upravno reformo dodeli občino Št. Peter Tržaški pokrajini,2 Občino Št. Peter so ukinili leta 1959 in priključili postojnski občini. Že od nekdaj je vas povezana s Št. Petrom in Slavino kot sedežem župnije. Trnje je bilo podružnica slavinske župnije, ki je spadala pod tržaško škofijo do leta 1831, ko je prišla pod ljubljansko Škofijo. Tik pred to spremembo {15. novembra 1827) je tržaški škof podelil vasi večjo cerkveno samostojnost, postala je kuracija in tako je imela pravico do svojega kurata, vodenja matic (razen poročne knjige)3 in pokopališča.4 Do zemljiške odveze so tisti vaščani, ki so bili podložni premskemu gospostvu, dajali četrtino od svojih desetinskih dajatev cerkvi.5 Z ustanovitvijo kuraclje pa so se v ustanovnem pismu zavezali, da bodo vsako leto oci svoje letine dajali kuratu po 60 mernikov pšenice in ovsa. Plačati so morali 28 forintov in kuratu pripeljati 22 voz drv.6 Italijanska meja je odrezala župnijo Slavina od ljubljanske škofije in jo priključila goriški nadškoiiji in kasneje tržaški. Leta 1927 so kuracijo povišali v vikariat. Kmalu po drugi svetovni vojni (i. 1947) je bila uresničena skoraj sto let stara Zelja Trnjanov in Trnje je postalo samostojna župnija.7 Sredi 19 stoletja so prebivalci ž grozo ugotovili, da je cerkvica sv. Lilije (stara okoli 400 let) v zelo slabem stanju in premajhna za vse ljudi. Po potresu leta 1895 so bili primorani zgraditi novo. Da bi bili izdatki karseda nizki, so porušili staro cerkev in uporabili ves material, ki je bil še uporaben. Vendar je skopnel ves denar, ki so ga zbrali za cerkev, Tako so novo cerkev sv. Trojice opremljali še celo desetletje. Kako veliki so bili izdatki, priča samo podatek, da je oltar stal toliko kot 20 ton pšenice. 2. GOSPODARSTVO V OBDOBJU 1840-1940 Zemljiška reforma, izvedena po letu 1848, kmetu ni prinesla bistvenih olajšav. Čeprav ni bilo več desetine in tlake, so morali državi plačevati davke. Imeli so tudi več zemlje kot prebivalci sosednjih vasi. Gojili so oves, ječmen in krompir. Vendar so bile letine slabe, več kot toliko pa tudi niso mogli zahtevati od revne kraške zemlje. Preglavice jim je povzročala tudi voda, kajti zaradi nje so ostali brez pridelka (uničila ga je voda ali pa suša). Ob najhujših sušah so bili primorani prodati živino, ker ni bilo vode, s katero bi jo napajali. Po vodo so morali hoditi tudi po 10 km daleč.8 Prav zaradi neugodnih razmer so prebivalci že zelo zgodaj obrnili hrbet zemlji in se posvetili drugim dejavnostim. Najstarejše je gotovo prevozništvo, katerega korenine lahko iščemo v trgovini s soljo.9 Pozneje se je prevozništvo preusmerilo na druga področja. Izkoristili so vse, kar jim je ponujala narava. Trst so zalagali z lesom, drvmi in v zimskem času z ledom. Ob odprtju južne železnice (povezovala je Dunaj s Trstom) leta 1856 se je promet preusmeril nanjo. Mlajši fantje in možje so si pozimi iskali zaslužek na Hrvaškem, v Slavoniji ter celo v Galiciji, kjer so v zimskem času clrvarili in cepili doge. Čeprav je bilo delo zelo dobro plačano (s plačo so lahko kupili tudi tri vole ali 90 mernikov pšenice10)11, je bilo nevarno in dogajale so se številne nesreče. Prav o njih se je v ljudskem izročilu ohranilo nekaj zgodb. Posestniki so za delo na polju raje najeli Klančarje (Trojane, ki niso imeli zemlje), Krasevce pa za gradnjo novih poslopij. Sami pa so se posvečali drvarjenju alt prevozništvu. Prav najrevnejši so se hitreje vkijučili v naprednejše gospodarske dejavnosti, zaposlovali so se kot delavci v Št. Petru. V vasi se je z prihodom obrtnikov začel razvoj tercialnih dejavnosti, ki so za vas pomenile velik korak v modernejši svet. Tako je po prvi svetovni vojni v vasi najti dva trgovca, kovača, mizarja, dva krojača in kar sedem gostiln. V njih so možje zapravili večino denarja, pridobljenega s "kontrabantom" (tihotapljenjem) živine preko jugoslovansko ~ italijanske meje. Tihotapski dobiček je bil še večji,- ker so živino na jugoslovanski strani kupovali s ponarejenim denarjem. Tudi t M. Kos, Srednjeveški urbarji za Slovenijo, Urbarji slovenskega Pri morja 2, Viri za zgodovino Slovencev 2-3, Ljubljana ¡954, str. 231 in 243. 2 t. Čermelj, Julijska krajina, Beneška Slovenija in zadrska pokrajina, imenoslovje in politično - upravna razdelitev. Beograd 1945, sir. 6 in 10. 3 Matice, pokopališče in svojega dušnega pastirja je imelo Trnje že pred formalnim priznanjem - od leta 1809. 4 Janez Zabukovec, Slavina - prispevek k zgodovini župnij ljubljanske Škofije, Ljubljana 1910, sir. S6. 5 M, Kos, n. d., sir. 243 in ). Zabukovec, n. d., sir. 167. 6 V tistem Času je fevd, čeprav v zadnjih zdibljajih, še obstajal. Tako so si kurati zagotovili nekaj potrebne hrane in predvsem kurjave. 7 2AT, Kronska kuracije Trnje. S ibiclem. 9 Domačini menijo, da je Fran Levstik prav zaradi prevozništva postavil na Sveto Trojico (kjer je res stala vasica! svojo zgodbo o Martinu Krpanu. 10 Spisne vaje, Ljubljana 1867, str. 66. 1 S Postojnsko okrajno glavarstvo, sir. 38. 222 ANNALES 6/'95 Duši" CEC: trnie V ;.uO ŠOLSKE KRONIKE IN župnhskih MATIČNIH KNIIG. 221-230 za hrano jim v prvih povojnih letih ni bilo treba skrbeti, kajti Italijani so jo dajali zastonj. Čeprav so v razburkanih letih 1914-1922 počeli marsikaj, od prepovedane trgovinega trgovanja, prekupčevanja z vojaško opremo do sekanja lesa v "gosposkih" gozdovih, so ostali revni. Ko je Italija vzpostavila pravni red, se je ponovila slika vasi iz konca 19. stoletja. Veliko ljudi je bilo zadolženih, podpore, ki so jo včasih dobivali iz zapuščin raznih dobrotnikov, ni bilo več.12 Propadla je skupaj z Avstro - Ogrsko monarhijo. Kriza se je stopnjevala in dosegla višek leta 1958, ko se je v Ameriko izselilo ogromno Trnjanov13. 3. ŠOLA Kljub temu, da so imeli v Trnju svojega kurata, ta ni poučeval otrok branja in pisanja. To potrdi že bežen pogled v krstne knjige, kjer so se morali podpisovati botri krščenega otroka. Vsi so svojo prisotnost potrdili le s križcem, duhovnik pa je poleg pripisal njihova imena. Privatno je začel otroke poučevati nek učitelj leta 1860, čez 12 let je vas dobila šolo (po zakonu iz leta 1863). Pouk je potekal v prostorih mežnarije vse do zgraditve novega šolskega poslopja (I. 1905), za katerega je dal pobudo učitelj.14 Domačini pravijo, cla so hoteli Trnjani in Klenjani šolo v vasi. Vendar je nek premožen človek iz Palčja, ki je za šolo prispeval veliko denarja, dosegel, da so šolo zgradili nad vasjo.15 Prej enorazrednica je postala dvorazrednica, učitelju se je pridružil še en kolega. Za oba je bilo v šoli tudi stanovanje. Šolski okoliš je zajel vasi Trnje, Klenik in Palčje. Zaradi hudih zim In oddaljenosti vasi Palčje so Trnjani imeli to olajšavo, cla so začeli hoditi v šolo eno leto pozneje - ko so dopolnili sedmo leto, V tem obdobju je bilo na šoli približno 1 70 otrok, ponavljalnica pa je štela približno petdeset otrok.Učitelji so pomagali vašča-nom, tako je učitelj Rajko Justin vzgajal sadike sadnega drevja, ki jih je pozneje razdelil vaščanom. Učitelji so bili tudi prvi pobudniki kulturnega življenja. Na njihovo pobudo so v vasi ustanovili leta 1886 bralno društvo Mir (namenjeno je bilo sicer liberalcem iz Št. Petra), ki je po približno letu delovanja zamrlo. Kasneje je izredno uspešno deloval pevski zbor. Potrudila se je tudi cerkev, ki je v vas pripeljala najprej Dekliško (I. 1898} in kasneje (1899) še Mladeniško Marijino družbo. Vse so zamrle po letu 1 927, ko je fašistična Italija prepovedala delovanje slovenskih društev. 4, PREBIVALSTVO Vas Trnje je bila do leta 1900 vodena v maticah (poročne, krstne in mrliške knjige) župnije v Slavini in hkrati tudi v Tmfu (razen porok). Po tem letu so podatki izključno v maticah kuracije Trnje. 4.1. Demografski razvoj in mobilnost prebivalstva Človek se že ocl pradavnine seli. Že zelo zgodaj so se začele migracije za boljšim zaslužkom. Prejšnje stoletje so zaznamovale zimske selitve mož in fantov. 2ene pa so skrbele za domačijo, podpirale so tri hišne vogale, kot pravijo vaščani. Pozneje so se začeli seliti neporočeni ljudje, ki so bili pred poroko služabniki, služkinje, ceio koči jazi v bližnjih mestih: v Postojni, na Reki in tudi v Trstu 17 Hišarji in gostači so se zaposlovali kot delavci na železnici in v bližnji tovarni. Mladi fantje so služili vojsko, kar jih je lahko tudi za deset let ločilo od doma. Na migracije so vplivale tudi poroke, ko so se mladi Izselili iz vasi ali se vanjo priselili. Večje selitve so se začele ob koncu prejšnjega stoletja. Prvo navdušenje za Ameriko se je med prebivalci pojavilo že leta 1878. Ameriko so prikazovali kot deželo, "v kateri ceste posipajo s kavo in balinajo s pomarančami."'8 Prvi izseljenci, tisti z dna vaške socialne hierarhije, so poskusili srečo v Ameriki v 90 - ih letih prejšnjega stoletja. Veliko ljudi se je po daljši odsotnosti vrnilo na rodno grudo. Prvi so začeli prihajati leta 1908. Domoljub poroča:19 "Prav je, cla se vračajo, tako bodo imeli kmetje saj kaj delavcev. Le tiste slabe navade, katerih so se navzeli v Ameriki, naj bi bili tam pustili, pa bi bilo vse dobro:" Tudi Italijani so povzročili marsikatero selitev prebivalstva. Ljudje so bežali čez mejo v jugoslavijo, gospodarske razmere na drugi strani pa so jih razočarale. V notranjost Italije so se odselili tudi mnogi uslužbenci v državnih službah. Kajti če so hoteli napredovati, so jim višje mesto ponudili nekje v notranjosti Italije-0. Številke, ki nam jih ponujajo ljudska štetja, so sicer večkrat nepopolne zaradi sezonskih migracij določene populacije v vasi. Kljub temu pa je vidno postopno naraščanje prebivalstva od leta 1869 do leta 1890 (ko se število povzpne do 482) in postopno upadanje po tem letu, ki je posledica izseljevanja in upadanja števila 12 ZA!. Kronika kuracije Trnje. 13 Informator Ernest Margon. 14 Kronika podružnične šole v Trnju, hrani OŠ Bratov Vodopivec, Pivka, 15 Informatorka Ivanka Biaško. 16 Kronika šole v Trnju 17 2AT. status animarum in PAK, Okrajno sodišče v Postojni ocl leta 1900 do leta 1909. 18 ŠAL, Dnevniki župnika Sajovica. 19 Domoljub, št. 20, str. 315. 20 Informator Ernest Margon. 223 ANNALES 6/'95 DragiCT Č£Č: TRNJE V (.UČI ŠOLSKE KRONIKE IN ŽUPNIJSKIH MATIČNIH KNIIG, 221 -230 rojstev, čeprav je imela vas v preučevanih letih (1840-1940) vedno pozitiven prirast. Število se kljub temu malo zviša, ko se več ljudi vrne (pred letom 1910, ko jih je 459), potem pa neustavljivo pada proti I. 1966, ko je v vasi le še 301 prebivalec. 500 g 450 "ÖJ > S 400 CX O £ 350 'tO kateremu od svojih otrok so namenili časi in hkrati tudi breme nadaljevanja rodu. Dopolnimo si sliko, ki nam jo ponazorijo oporoke in si razjasnimo, kakšni vzroki so privedli gospodarja, da ni za dediča izbral prvorojenca, kot je velevala tradicija. Takšen primer je dokaj premožna družina Bergoč, v kateri se je rodilo 8 otrok. Štirje sinovi in prav toliko hčera. Ko je oče umrl, je premoženje dobil najmlajši sin, osmi otrok. Bil je edini sin, ki je ostal doma, kajti dva sta odšla v južno eden pa v Severno Ameriko.24 Graf ¿1. 1 - število prebivalcev v vasi. 4.2. Družina Družina je osnovna celica družbe. Ob njej se je nekoč razvijalo premoženje in z njim ugled, ki je služilo otrokom kot opora pri njihovi osamosvojitvi. V družini otroci niso le varno odraščali, v rojstno hišo so se lahko zatekli v takšni ali drugačni stiski (ko še niso bili poročeni). Družinsko ime je izredno pomembno pri sklepanju ženitnih pogodb, pri izbiranju krstnih in birmanskih botrov ter poročnih prič.21 V statusih anirnarum so beležili vse družine v vasi. Popisali so vse ljudi, ki so živeli pod isto streho. V njih stopa v ospredje družinski univerzum.22 Popis prebivalstva ni bil zgolj stanje družine v nekem določenem trenutku, ampak je bilo v njem zajeto daljše obdobje. Življenja odraslih otrok, ki so se odselili, največkrat ne moremo spremljati dalje. Le redkokdaj so vpisali poroko aii smrt teh ljudi. Družinske knjige so bogat vir, iz katerega Črpamo tako premoženjski status družin23 kot poklice nekaterih družinskih članov ter hišna imena. V statusu animarumu, ki je nastal okoli leta 1928, so vpisani tudi vsi, ki so bili kdajkoli vojaki. Viden je razvoj neke družine, ki se je zaključila s porajanjem nove. Izvemo, Gra f št. 2 - delež velikosti posesti na število gospodarstev. Za vas Trnje je za obdobje od leta 1840 do 1940 pet popisov družin (1847 - družine iz prvega desetletja 19. stoletja, 1856, 1872, 1918, okoli 1928)25. V prvem statusu anirnarum iz leta 1856 je bilo popisanih 73 družin, 1918 80 družin in leta 1928 79 družin. Popisali so tudi prazne hiše: i. 1856 jih je devet, 1, 1918 osem, 1928 pa dvanajst. Družine so bile številčne. Povprečno je imela družina leta 1856 7 otrok, okoli leta 1900 9,4 otrok, v zadnjem obdobju se je razmerje spremenilo. Ker je upadla smrtnost otrok, so se odločali za manjše število otrok, povprečno so imeli po 8 otrok.26 Samski ljudje niso živeli sami (drugače v vasi ne bi bilo dovolj hiš za vse družine). Vsi ti ljudje so za košček kruha in streho nad glavo pomagali družini in tako predstavljali poceni delovno silo. S tem je postala mogoča diferenciacija dela. Hišni gospodarji so dalali v gozdovih in se ukvarjali s prevozništvom; tete, strici in podnajemniki pa so obdelovali polja. 2! ŽAT, status anirnarum. 22 Ibidem. 23 Prebivalce so le kdaj označili kot hišarje (ljudi, ki niso imeli svoje zemlje, a so imeli svoje stalno bivališče). Nikoli m nobena družina označena ko! družina tilnikov ali kot so jih pozneje označevali gostašev (So je tistih, ki nimajo stalnega bivališča), čeprav so obstajali. Zanje izvemo iz krstnih knjig. 24 ŽAT, status anirnarum 4. 25 Večje število statusov anirnarum (npr. iz leta 1872, ki sem ga izpustila, ker ne ustreza izbranim desetletjem) je nastalo zato, ker sta jih ločeno sestavljala slavinski in tmjski duhovnik. 26 ŽAT, status anirnarum 2, 4 in 5. 224 ANNALES G/'95 Dragica tat: TSNIf ViLJČI ŠOLSKE KRONIKE IN ŽUPNIJSKIH MATIČNIH KNJIG, 321-2S0 4.3, Poroka V življenju ljudi je bila poroka mejnik, na katerem se je gradila prihodnost rodu. Prav zato so bile poroke skrbno načrtovane, kajti s poroko se ni smelo krhati družinskega gmotnega stanja. Nekateri so že pred njo sklepali pogodbe. Mladi so le redkokdaj uveljavili svojo voljo. To se jasno kaže pri tistih zakonskih zvezah, v katerih so še pred sklenitvijo zakona imeli nezakonske otroke.27 Če so starši nasilno prekinili neko zvezo, ki je nastala med dvema človekoma, so mnogi otroci vse življenje ostali neporočeni. Med ljudmi se je zakorenilila tradicija, da so se mladoporočenci poročali v cerkvi, kjer je živela nevesta. Izjeme so bile poroke tistih deklet, ki so si življenjskega sopotnika našle zelo daleč od svojih rojstnih krajev. V poročnih knjigah pa ni zabeleženih porok, sklenjenih na ozemlju druge župnije.28 Le redkokdaj so podatki o teh porokah v statusih animarum ali v ohranjenih oklicih. Zato je bil delež porok deklet v domači župniji bistveno višji od porok fantov. leto mož ¡2 Trnja žena iz Trnja oba ¡3: Trnja 1840-1349 4 9 14 1900-1909 8 26 S 1930-1939 14 S 9 Tabela št 1 • število ženinov in nevest iz Trnja. Trnjant se niso zavzemali za zgodnjo poroko in s tem povezano večje število otrok, kar zgovorno priča povprečna starost partnerjev. Bolj poredko se je dogajalo, da je bila žena starejša od svojega moža, zgodilo pa se je, da se je katera poročila s precej starejšim možem. Nekoliko višja starost moških je bila velikokrat posledica služenja vojske. Na prehodu iz 19. v 20. stoletje, ko se je začelo odseljevanje v Ameriko, so ženske zelo mlade stopale v zakonsko zvezo, zato se je njihova povprečna starost znižala. Tako se je v prvem desetletju (1840-1849) poročilo 17%, v drugem pa 34,7% mladoletnih deklet29 Ko so se poročali še nepolnoletni fantje (za polnoletne so se šteli tisti, ki so dopolniti 24 let, Italija pa je kot polnoletne obravnavala osebe, ki so dopolnile 18 let) je moralo sodišče v Postojni odobriti, da je mladenič že dovolj zrel, da bo zmogel voditi posestvo. Mladeniča so s sklepom o polnoletnosti razglasili za polnoletno osebo. Odobrili so ga le fantom, ki jim do polnoletnosti ni manjkalo več kot eno leto in ko je bi! potreben nekdo, ki bi vodil posestvo. Dekleta so imela manj zahtevno vlogo v družini. Nepolnoletnemu dekletu je zadostovalo očetovo formalno privoljenje za poroko. V desetletju 1840-1849 se je poročil en mladoleten fant in 5 mladoletnih deklet, v desetletju 1900-1909 pa so se poročili 4 mladoletni fantje in 1 3 mladoletnih deklet.30 V tretjem desetletju pa ni primera poroke mladoletnika, ker se mladi stari 18 let še niso poročali. Sredi prejšnjega stoletja je bila endogamija v vasi dokaj prisotna. Natanko polovica vseh porok (14) je bilo sklenjenih med sovaščani (vendar najdemo le 4 poroke sklenjene med sorodniki). Drugi fantje, ki so se poročili v območju slavinske župnije, so imeli družice iz okoliških vasi: Klenika in Palčja. Dekleta so dobile svoje sopotnike iz okoliških krajev, najdlje je bilo Studeno, ki je oddaljeno približno 23 kilometrov. V drugem obravnavanem obdobju (1900-1909) je prišlo do večjih sprememb. Krhala se je pomembnost endogamije, le še 12% ali 5 porok je bilo sklenjenih med vaščani. Ostale so sklenjene s prebivalci drugih naselij,31 nekateri so biti iz znatno bolj oddaljenih krajev, iz Reke, Šempetra...)32 V tretjem desetletju (1930-1939) se delež porok med sovaščani dvigne na 22% ali 6 porok. Ko se je v času med italijansko okupacijo v okoliške kraje priselilo veliko Italijanov, bi bilo pričakovati tudi narodnostno mešane poroke. Vendar se je v celem desetletju le eno dekle poročilo z Italijanom, kar kaže na leto št. porok leto št, porok leto St. porok 1840 4 1900 8 1930 2 1841 1 1901 7 1931 2 1842 1 1902 6 1932 0 1843 4 1903 3 1933 2 1844 6 1904 3 1934 7 1845 5 1905 6 1935 2 1846 0 1906 1 1936 0 1847 i 1907 2 1937 7 1848 1 1 908 3 1938 5 1849 4 1909 2 1939 1 Tabela št. 3 - število porok v preučevanih desetletjih. desetletje starost žene starost moža 1. poroka 2. poroka 1. poroka 2. poroka 1840-49 25 let 43,6 let. 31,3 leta 48,3 leta 1900- 09 24 let 32 fet ' 29 let. 36 leta 1930-39 25 let 32 let 29 let. 36 leta Tabela št. 2 - povprečne starosti zakoncev pri prvi oz. drugi poroki. 27 2AT. Geburts und Tauf" - 8uch 1 in 2. 28 Vpisovali so poroke, ki so bile sklenjene v Trnju. Št. Petru in Slavini. V drugem obravnavanem obdobju so vpisovali tudi poroke sklenjene v Ljubljani, v cerkvi sv. Petra. 29 2AS, Trauungsbuch 5,6. 30 fbidem. 31 Največ jih je bilo z območja od Planine pri Rakeku na severu do ilirske Bistrice na jugu. 32 ZaS, Trauungsbuch 5, 6. 225 ANNALES 6/'95 Drasica Č£C:TRN|E V luO ŠOI.SKE KRONIKE IN ŽUPNilSKIH MATIČNIH KNI1G. 221-230 Kamniti križ iz leta 1870 (foto; M. Čet, 1995). močno narodno zavest tukajšnih prebivalcev, ki niso sprejemali takšnih porok (drugače je bilo v sosednjem Št. Petru - Pivki).33 Pri sklepanju porok so se držali tudi tradicionalnih rokov. Nikoli se ni neki par poročil v času adventa ali posta. Zelo malo porok je bilo v zimskem času, ko je bila večina mladeničev na delu v sosednjih deželah.34 Število porok se je spreminjalo pod vplivom demografskih sprememb in tudi katastrof,3^ ki so prizadele vas in v katerih je umrlo več hišnih gospodarjev. Leto ali dve po tistem je bilo čutiti znatno povečanje števila porok. Nazoren primer je bila epidemija kolere, ki je povzročila, da sta bili tisto leto dve poroki, naslednje leto pa jih je 9, kar je največ v vsem stoletju. Po začetku odseljevanja je viden sunkovit porast števila porok, kajti treba je bilo zapolniti praznino (bilo je kar 41 porok), nato sledi postopno zmanjševanje posebej po desetletju 1910-1919 (prva svetovna vojna), in rahel porast v desetletju 1920-1929 ter 1930-1939.36 4.4. Rojstvo in krst Dan ali dva po rojstvu so otroka krstili. S tem so dojenčka vključili v vaško skupnost kot enakovrednega člana.37 Tako pomembnemu dogodku, kot je bil krst, so morale prisostvovati priče - botri. V navadi je bilo, da sta pri krstu prisotna dva botra - moški in ženska. V prejšnjem stoletju je veljalo, da botra nista bila v tesnejšem sorodstvu. Premoženje in ugled sta bila pri izbiri botrov najpomembnejša. V desetletju 1840-1849 ni zaslediti vpisa, da bi bila botra mož in žena. Kasneje, na prelomu stoletja, so se začela spreminjati sorodstvena razmerja med botri. V desetletju 1900-1909 je 63% botrov zakonskih parov ali bratov in sester. Vse večkrat se kot botri pojavljajo zakonski pari, nekajkrat je bil boter tudi učitelj. Bolj ko se približujemo letu 1940, tembolj postajajo nepomembne premoženjske razlike med botri in starši krščenca. Tako je v zadnejm obdobju 81% botrov poročenih parov, 6.9% je bratov in sester in 11 % je botrov brez vsakršnih sorodstvenih vezi. Poleg tega, da so botri v sorodstvu, so bili v sorodstvu tudi s krščenčevimi starši, kar je značilno za začetek 20. stoletja.38 Botri posestnikom, kmetom in kajžarjem so bili največkrat drugi posestniki. Najbolj premožni so si izbrali drugačne botre. Redki obrtniki v vasi so si izbrali svoje prijatelje iz drugih krajev, ki so se prav tako ukvarjali z neagrarno dejavnostjo. Krmčar Margon je za svojega sina Emila izbral mesarja in njegovo ženo. Učitelji, ki so v Trnju krstili svoje otroke, so si izbrali za botre samo moške. Razvoj družbe je bil viden prav pri izbiri botrov. Leta 1840 so bili botri predvsem domačini in redkeje prebivalci sosednjih vasi. V tem desetletju sta bila le dva botra obrtnika. Bolj ko se bližamo letu 1940, več prebivalcev je delavcev. Njim trnjski posestniki niso hoteli biti botri (v tovarnah so po njihovem mnenju delali samo lenuhi), V desetletju 1900-1909 je bilo 62% botrov posestnikov, 19% delavcev in 17% obrtnikov. V desetletju 1930-1939 je bilo 18% botrov delavcev, 74% posestnikov in 8% obrtnikov. Batrice se seveda prištevajo k poklicu moža, ker same največkrat niso služile kruha. Ljudje so začeli potovati, spoznavati nove ljudi, tako da so bili botri z vseh vetrov. Zato ni bilo čisto nič nenavadnega, če je poštar (doma je bil z Reke) za botra svojemu sinu izbral pismonoša iz Reke in ženo želez-ničarskega delavca.-59 Število rojstev se je večalo ali zmanjševalo sorazmerno s smrtjo. V pivih dveh desetletjih 1840-49 in 1850-59 je bilo število rojstev le malo višje od števila smrti (v prvem desetletju se je rodilo 151 otrok in umrlo 148 ljudi, v drugem desetletju pa se je rodilo 144 in umrlo 140). Kot protiutež tema dvema desetletjema sta naslednji dve desetletji, ko se je rodilo bistveno več ljudi kot jih je umrlo (v prvem obdobju je saldo 49, v drugem pa 71). Zaradi tako velikega pozitivnega salda, 33 Prim. Krajevni matični «rad Pivka, poročna knjiga 1924-1940. 34 ŽAS. Trauungsbuch 5 in 6, ter poročna knjiga matičnega urada v Pivki. 35 Epidemije nalezljivih bolezni, požari in vojne (prva svetovna vojna je terjala življenja trinajstih Trnja nov). 36 ŽAS, Trauungsbuch 5 in 6. 37 M. Verginella, Družina v Dolini pri Trstu v 19. stoletju, Ljubljana 1990, str. 18. 38 V tem obdobju je 35% vseh botrov v sorodstvu s krščenčevo dvui i no. Prej so bili le redki tisti, ki so imeli kakšno daljno sorodstvo, kajti vedeti moramo, da so bili botri isti ljudje, tudi po šestkrat v letu (Npr. leonardius Žele v obdobju ob leta 1840-1849). 39 ŽAT, Geburts unči Ta«!" - Buch 1 in 2. 226 ANNALES 6/'95 DiviRli-ff ČEČ: TXNJE V ¡.UČI ŠOLSKE KRONIKE IN ŽUPNIJSKIH MATIČNIH KNJiG, .>21-230 18411 i «42 IIS44 iK4Ci Icl.ii_ 1K4H rojstva Qsmrii Graf št. 3 - število rojstev in smrti 1840-1849. se je znatno povečalo število ljudi v vasi, kar je vidno tudi v popisu prebivalstva leta 1880 in 1890. Ker je vaška skupnost težila k ravnovesju med številom prebivalcev in dobrinami, ki so jih lahko pridelali, je v začetku 20. stoletja, ko je upadla smrtnost (glej tabelo št. 4), upadlo tudi število rojstev. Po letu, ko je zaradi epidemij umrlo precej ljudi, predvsem otrok, se jih je rodilo še več. Večji vpliv na rojstva in smrti so imele zelo hude suše, ki so jim sledile velike lakote (takšno je bilo leto 193240, ko se je rodilo 6 otrok, umrlo pa je kar 18 ljudi). V tem času je bilo že bolje poskrbljeno za porodnice. Babice so prihajale na pomoč iz sosednjih vasi. V hudi zimi, ko babica ni mogla priti pravočasno, so si ženske v vasi pomagale same. Treba se je bilo znajti in najbolj izkušena je pomagala porodnici namesto babice (tako zasledimo kot "babico1' Marijo Margon).41 Nezakonska rojstva so prav poseben delček v mozaiku življenja ljudi. V Trnju je bilo včasih zelo veliko nezakonskih rojstev, potem pa več let nič. Posebej zanimivo je leto 1875, ko je bil rojen en nezakonski otrok, potem pa celih sedem let nobeden. Čisto drugačna pa je slika desetletja 1850-1859, ko sta bila vsako leto po eden ali dva, v desetletju pa kar 15. Posebno veliko nezakonskih rojstev je bilo tudi v desetletju 1840-1849, in sicer 14. To je pomenilo, da je bilo rojenih dvakrat do trikrat več nezakonskih otrok. V bližini se je namreč gradila železnica in v okolici se je naselilo veliko delavcev. V drugih dveh obravnavanih desetletjih je bilo število nezakonskih rojstev 7 (1930-1939) in 5 (1900-1909). Vaščani so bili do takih mater in otrok precej nestrpni. Otroci so večkrat živeli v mnogo težjih razmerah kot zakonski, zanje so težko dobili dva botra, in še ta v vasi nista bila pomembna. V začetku tega stoletja so mnoga dekleta rojevala svoje nezakonske otroke v rojstnih hišah, tudi če je eden od njenih bratov ali sester že nasledil posestvo in si ustvaril družino. Zgodilo pa se je tudi, da so v Trnje prišla dekleta iz drugih vasi roditi svoje nezakonske otroke. V preučevanih desetletjih je zaslediti 3 primere ali 11%.42 Kljub temu so to osamljeni primeri predvsem zato, ker je bilo Trnje odmaknjeno od prometnega vrveža. Nezakonska rojstva te vrste so bila pogosta v vaseh, ki so bile ob pomembnih prometnih poteh ali še pogostejša v vaseh blizu večjih mest, kamor so bila dekleta namenjena. Lep primer je bila Dolina, vas v bližini Trsta.4-1 4.5. Smrt "Splošno so na Pivki čvrsti in zdravi ljudje. Malokod je dobiti toliko starih, kakor ravno po krajih, koder gospodari burja," je pred skoraj sto leti zapisal Janez Zabukovec.44 Smrt hišnega gospodarja ali gosj^odinje je povzročila v družini kar precej zapletov. Porušila je sistem gospodarjenja, še posebej, če je bil gospodar ali gospodarica še zelo aktiven član družine. Pogreb je za sorodnike pomenil velik izdatek, ki je na prelomu stoletja znašal do 100 kron (odvisno od tega, kakšen pogreb so si izbrali svojci).45 Malokrat je stroške plačala občina, v obravnavanih desetletjih je pokrila stroške pokopa le eni osebi. Prav med otroci je bila smrtnost visoka (približno polovica vseh ljudi, ki so umrli, so bili otroci - glej graf št. 4). Smrti otrok so prav zaradi tega jemali pogostokrat kot nekaj neizogibnega, kajti pod njeno koso so padali taka otroci najbolj revnih kot tudi otroci premožnejših 1 840-49 1850-59 1860-69 1870-79 1880-89 1890-99 1900-9 1910-19 1 920-29 1930-39 rojstva 151 144 140 162 204 176 172 144 144 "no smrti 148 140 91 91 163 1 28 104 96 106 87 poroke 28 37 28 44 32 31 41 26 30 28 Tabela št 4 - rojstva, smrti in poroke Trnjanov skozi sto let. 40 ŽAT, Kronika kuracije Trnje. 41 ŽAT, Geburts und Taui - Buch 1 in 2. 42 ŽAT, Geburts und Taut - Buch 1 in 2. 43 Preučevala jo je Marta Verginella v navedenem deki, 44 Zabukovec, n.d., str. 36. 45 Pogrebni stroški, ki so vključevali nosača, pogreb in sv. mašo, mrtvaško obleko, čuvaja, krsto in prispevek za cerkovnika, so leta 1907 znašali 77 kron (PAK, Okrajno sodišče Postojna I. 1907). 227 ANNALES 6/'95 Oiaeira ČEČ: TSNiE V LUČI ŠOLSM KRONIKE IN 2UPNIÍ5KIH MATIČNIH KNIIG. 121-230 Propadajoča šolska stavba (zgrajena leta 1905) (foto: M. Čeč, 1995). staršev. Veliko smrtnost je povzročala v revnih družinah predvsem lakota, ki je botrovala mnogim smrtim novorojenčkov in dojenčkov. Pogosta podhranjenost otrok je lahko sama po sebi povzročila smrt nekaj mesecev starih dojenčkov (označili so jo kot življenjska slabost). Za slabostjo je v tretjem desetletju (1930-39) umrlo 8 dojenčkov ali 50%. Prej, ko so bile razmere slabše, je mnogo otrok že prej podleglo drugim boleznim, zato je bil delež smrti zaradi slabosti manjši in sicer v desetletju 1900-1909 38% ali 12 otrok in v desetletju 1840-1849 16 otok ali 22,8%, Smrt so povzročile tudi božjast, griža, pljučnica, navedeni so tudi primeri gripe. Nekaj otrok se je rodilo mrtvih46 Najhujše pa so bile nalezljive bolezni, mnogokrat posledica podhranjenosti ali enolične, nekvalitetne prehrane, Večina jih je bilo življenjsko nevarnih prav zaradi tega, ker ni bilo zdravil zanje. V prvem obravnavanem desetletju je najt! 15 primerov davke in 9 primerov črnih koz (pozneje so uvedli obvezna cepljenja, ki so jih morali naznaniti duhovniki, tako vemo, da je bilo cepljenje I, 1898. Opravljali so jih postojnski zdravniki). V začetku 20. stoietja so koze že povsem zatrli, tudi za davico je umrl le malokdo; v desetletju 1900-1909 samo en primer in v desetletju 1930-1939 dva primera. Razsajali sta tudi ošpice in škdatica. Za vse člane vaške družbe je bila huda epidemija kolere (l. 1855), ki so jo prinesli delavci na Južni železnici, V Trnju je zaradi kolere umrlo 43 ljudi, le štirje pa zaradi drugih bolezni.4/ Leta 1873 je razsajala malarija. Prav zaradi kužnih bolezni so v vasi postavili kar tri kamnite križe - kužna znamenja proti davtci in koleri.48 Vzroke smrti so ugotavljali duhovniki, to pa hkrati pomeni, da niso bili vedno zanesljivi. Pri starih ljudeh so pač navedli, da je človek umrl zaradi starosti (1841-1849 je bilo tako označenih 39% vseh smrti starih ljudi, 1900-1909 50%, še največ pa v zadnjem desetletju 1 930-1939 kar 72%).49 "Seveda je dostikrat burja kriva, da mora kdo pred časom na oni svet. Z odprtimi usti nasproti burji hoditi gotovo ni zdravo, zato iztaknejo lahko pljučnico. I rt res, pljučnica jih mnogo pobere, je-tični se tudi dobe, a ni zrak zanje. Če se komu j etika ■'tiravi na pljuča, pojé jih prej, nego bi mu jih v podnebju brez burje."50 V desetletju 1840-1849 je največ ljudi v tej skupini umrlo zaradi astme, v drugih dveh obravnavanih desetletjih pa so umirali zaradi jetike. Razmerje med smrtmi ostarelih vaščanov in smrtmi otrok prikazujejo grafi. Če primerjamo vsa tri desetletja, je lepo vidno spreminjanje smrtnosti po starostnih skupinah: medtem, ko je leta 1840 delež smrti otrok največji, postane bistveno manjši proti letu 1940. Upad smrtnosti pri otrocih je posledica razvoja družbe, boljše zdravniške pomoči51 in uporabe zdravil. V naravnih nesrečah, pri delu in drugih nesrečah (zastrupitev ali utopitev), je v obravnavanih desetletjih umrlo 11 ljudi ali 4%, Utopljencem je moralo okrajno sodišče v Postojni dovoliti pokop, s čimer so izključili možnost, da je bila smrt namerno povzročena. Dovoljenje so morali dati tudi, ko je za opeklinami umrla leto stara deklica. V župnijski kroniki je le enkrat zaslediti umor, ko so nekoga s stolom pretepli do smrti.5- Do samomorilcev pa C ra f št. 4 - umrli po starostnih skupinah 1840-1849. 46 2AT: Sterb Bnch 1 in 2. 47 Na Pivskem je kolera tako hudo razsajala, da so se ljudje natekli po pomoč k veri. Zavezali so se, da bodo vsako leto 5. avgusta poromali v SI,•¡vino, če bodo njihove prošnje uslišane in bo kolera zatrta. T s običaj je še danes ohranjen in vsako leto se zberejo ljudje cele S slavinske praiare. 48 ZAT: Sterb Ruoh 1 in 2. 49 ŽAT: Sterb Buch 1 in 2. 50 J. Zabukovec, rt.d., str. 37. 51 Pri hudih epidemijah nalezljivih bolezni so se izkazali mnogi duhovniki, Postojnsko okrajno glavarstvo (str 41) navaja, da so v epidemiji davice I. 1886 prihajali tudi zdravniki iz Postojne - dr. Vavpotič in dr. Petka. 52 ŽAT: Sterb Such 1 in 2. 228 ANNALES 6/'95 Dragic a Cfč.: TRNJE V tUCl SOISKE KRONSKE IN ŽUPNIJSKIH MATIČNIH KN|IG, 22 S-230 mesto 1840-1849 1900-1909 1930-1939 1. pljučne pljučne starost 34 bolezni 20 bolezni 1 9 2. starost 1 8 starost 15 pljučne bolezni 16 3. koze 3 prebavila b prebavila 5 3. prebavila 3 71) iti več (S «i-fiHel (19 Mu (24 -KM ((! ) i!l-iyk:l (9 ) -2tH«l (7 ) 30-3» (5 ) «-4Mf.'£ ;ili 14 Sjuds Graf Št. 6 - razmerje med smrtmi ljudi z in brez premoženja. Komu so zapustili svoje premoženje, je bilo odvisno od posameznika. Čeprav se je zakoreniniSa tradicija, da je premoŽenje podedoval prvorojenec, je bilo precej izjem. Le malo teh primerov lahko pojasnimo s podatki, ki nam jih ponujajo oporoke in statusi animarum. Večje težave pri delitvi premoŽenja so nastale takrat, ko so se v družini rodila samo dekleta ali se je edini moški dedič odselil (v tem obdobju v Ameriko}. Ti problemi so pestili predvsem majhne družine, v oporokah zasledimo štiri take primere. Znašli so se vsak po svoje: Luka Žigman je svoje majhno posestvo in hišo zapustil svoji ženi z namenom, da ona izbere dedinjo izmed obeh hčera.55 Luka Bergoč je vse svoje premoženje zapustil sinu, ki je odšel v Ameriko, kljub temu, da je bila žena še živa. Za "skrbnika posesti!" so določili sestrinega moža.56 Neporočeni ljudje so zapuščali premoženje svojim sestram in bratom, tako da so ti plačali stroške, ki jih je terjal dostojni pogreb. Zapuščina teh ljudi je bila precej borna - 64 letna ženica je zapustila nakaj pohištva (mizo, stol, posteljo in skrinjo),57 obleko in posteljnino ter hrano (fižol, pšenico in krompir) Glavni dei zapuščine je v večini primerov predstavljala dota in stanovanjska pravica. Do nje si je prizadevala priti družina, pri kateri je že prej živela ta oseba. Oporoke so nalagale dediču tudi dolžnost, da poravna doto, da poskrbi za pogreb in rnaše zadušnice za ranjkega. 53 PAK: Okrajno sodišče Postojna, I. 1904 54 PAK, Okrajno sodišče Postojna, 1.1901. 55 PAK, Okrajno sodišče Postojna. I. 1904. 56 Hkrati pa je lahko postal lastnik te zemfje v primeru, da se pravi lastnik ni vrnil v rodno vas. 57 PAK: Okrajno sodiSče Postojna , i. 1 900, 229 ANNALES 6/'95 Drapira ČEČ:TRN|C VIUČ1 ŠOl.SKE KRONIKE IN ŽUPNIJSKIH MATIČNIH KNJIG. 221-230 SKLEPNA MISEL Župnijske matice tako postajajo vse pomembnejše pri preučevanju nacionalne zgodovine in razvoja posameznika. Poroke in zapuščinske razprave pa tudi rojstva in smrti so zanimive z vidika preučevanja družbenih in gospodarskih razmer v zadnjih dveh stoletjih. Tako se v župnijskih in šolskih arhivih hrani vsa tista zgodovina, ki je zaradi časovne oddaljenosti v ljudskem izročilu pozabljena. Namen naloge je bil tudi pokazati, da ni zgodovina vasi samo zgodovina vaške šole, cerkve in gospodarstva, ampak ji je potrebno pridati tudi življenje ljudi, ki ga razkrivajo prav župnijske matice. Pivška hiša, Trnje št. 23 (foto; M. Čet; 1995). RIASSUNTO La presente ricerca descrive una parte deila storia del villa di nome Trnje, esattamente il periodo fra gli anni i840 e 1940 - come è stata descritta nella cronaca scolastica e nei registri parrocchiali. Alia storia sono state aggiunte le testimoníame deglí abitanti di Trnje. In questo período la societá tradizionale ha cominciato a trasformarsi in una societa moderna. L'influsso di qualcosa di nuovo - che a Trnje è costituto dalla scuola e da una maggiore autonomía ecclesiale ■■ si sente sia nel ravvivamento deila vita culturáis che neiïeconomía e nella societá. Lo sviluppo del!'economía influenza la societá e viceversa. Nella ricerca è presentata la scuola, /' a m m in i s taz i on e ecclesiastica e la costruzione délia nuova chiesa, la quale per più di dieci anni ha accompagnato la vita deila gente; la cultura, l'economia e anche la société agraria. Viene inoltre presentata in maniera approfondie la famiglia, la nascita, ¡I matrimonio è la morte quali punti cardinali deila vita di ogni singóla persona. Sotto questo aspetto sono presentati in maniera particolare i tre decenni piu importanti (1840-1849, a cavallo del secolo 1900-1909 e alla fine gli anni 1930-1939). LITERATURA Čermelj, Lavo: Julijska krajina, Beneška Slovenija in Za-drska pokrajina - imenoslovje in politično - upravna razdelitev, Beograd 1945. Kos, Milko: Srednjeveški urbarji za Slovenijo, Urbarji Slovenskega primorja 2, Viri za zgodovino Slovencev 2-3, Ljubljana 1954. Krajevni leksikon Slovenije i - zahodni del, Ljubljana, 1968. Postojnsko okrajno glavarstvo, spisali in izdali učitelji v okraju, tiskal M. Šeber, Postojna 1889. Orginal hrani Notranjski muzej v Postojni. Spisne vaje, Ljubljana 1867, original hrani Marija Va-tovec, Goriče (Vrernski Britof). Verginella, Marta: Družina v Dolini pri Trstu v 19. stoletju, Ljubljana 1990. Zabukovec, Janez: Slavina - prispevek k zgodovini župnij ljubljanske škofije, Ljubljana 1910. VIRI Dnevniki župnika Sajovica, prepis, ki ga je opravil Leon Kernel, Slavina. Originali so shranjeni v Škofijskem arhivu v Ljubljani (ŠAL), zgodovinski fascikli 2-3. Domoljub, letnik 1908, hrani Ernest Margon, Trnje 66. Krajevni matični urad Pivka, prepis poročne knjige od leta 1907-1924 in od 1924-1940. Kronika OŠ Trnje, hrani OŠ bratov Vodopivec Pivka. Pokrajinski arhiv Koper (PAK): Okrajno sodišče Postojna za leta 1899-1909. Župnijski arhiv v Slavini (ŽAS): Trauungsbuch (poročna knjiga) 5 in 6. Župnijski arhiv v Trnju (ŽAT): Kronika kurac.ije Trnje, status animarum 2 iz leta 1856, 4 iz leta 1918, 5 okoli leta 1928, Geburts und Tauf - Buch (rojstna in krstna knjiga) 1 in 2, Sierb Buch (mrliška knjiga) 1 in 2. Ustni viri: Ernest Margon, Trnje 66, roj, 1930, magnetofonski zapis 10,3.1995 in Ivanka Blaško, Trnje 101, roj. 1 931, magnetofonski zapis dne 19.3.1995. 230 ANNALES 6/'95 OCENE IN POROČILA / RECENSIONS £ ¡ÍELAZIONI DVA TISUČLJEČA PISANE RIJEČI U ISTRI {Due millenni d i scrittura in Istria), Katalog izložbe, Povijesni muzej Istre, Pula 1994. 79 str. Izložba "Dva tisučlječa pisane riječi u Istri" započeta je još 1991. godine, a domišljena ponajviše zaslugom dr. Josipa Bratuliča. Organizator i nosilac projekta bio je Povijesni muzej Istre u Puli te je publikacija s popratnim tekstovima i kataloškom obradom objavljena kao izda-nje Kataloga Povijesnog muzeja Istre. Grada za izložbu posudena je od Areheoioškog muzeja u Puli, Centra za povijesna istraživanja u Rovinju, Etnografskog muzeja Istre u Pazinu, Gliptoteke HAZU u Zagrebu, knjižnice dr. Josipa Bratuliča, knjižnice franjevačkog samostana na Trsatu, Muzeja Topič Mimara u Zagrebu, Narodnog sveučilišta Poreč i Zavičajnog muzeja Poreštine, Naučne biblioteke u Puli, Povijesnog arhiva u Rijeci, Sakralne zbirke biskupskog ordinarijata u Poreču, Zavičanog muzeja Rovinj te Zbirke sakralne umjetnosti crkve sv. Blaža u Vodnjanu. "Prvoslov" (Introduzione) iz pera ravnatelja Povijesnog muzeja Istre Davora Mandiča (str. 10-11) uvodi nas u namjeru priredivača izložbe da se tek dje-lomičnim, ali reprezentativnim odabirom prebogatog is-tarskog kulturnog nasljeda, prikaže multikulturalnost istarske "mitske zemlje", prostora rta rubu triju ekumena, u kojem je od davnina pismenost odražavala "slojevitost povijesne zbiije, sveukupnost života čije lice i naličje odražava Europu". Tekstom "Sudbonosno prožimanje kroz dva tisučlječa pisma i jezika u Istri" (Scritture e lingue in I stri a: due millenni d i provvidenziah intrecci, str. 13-16) tadašnja ministrica prosvjete i kulture Republike Hrvatske Vesne Jurkič-Cirardi retrospektivno je predstavljena posebnost i višelojnost istarske pismenosti od antičkog doba (latinska vrela), početka krščanstva, srednjeg vijeka (Rižanski placit, tropismenost i višejezičnost), te spomenula ključna imena hrvatske, slovenske i talijanske kulturne baš-tine Istre (Herman Dalmatin, Petar Pavao Vergerije, San-torio Santorio, Matija Vlačič (lirik, Stjepan Konzul, Petar Stankovič, Pietro Kandler, ju raj Dobrila, Matko Laginja, Bernardo Benussi, Mijo Mirkovič, Zvane Črnja i dr.). Popratnim tekstom župana županije Istarske Luciana Delbianca "Dva tisučlječa pisane riječi u Istri" (Due milleni di scrittura in Istria, str. 17-19) ponovno je istak-nuta višeslojnost i različnost istarskog prostora, ponaj-više izražena tropismenom kulturam kroz povijest. Istra kao područje u kojem se od XIX. stolječa jasno pola-rizira hrvatski, slovenski i talijanski etnos i tri kul-turnopolitička utjecaja, postaje u ovom stolječu spona s Europom, što Istri daje novu vrijednost i sadržaje u osmišljavanju budučeg razvoja. Presjek kroz istarsku prošlost donosi prilog Miroslava Bertoše "Itinerar istarskih tisučlječa" (Itinerario nei millenni istriani, 21-36). Kratkim osvrtom i raščlambom svib bitnih etapa povijesti Istre ukazano je na najvažnije, pri-jelomne i sudbonosne, do današnjice aktualne procese i pojave. Posebnu pažnju autor je posvetio razdobij u istarske podvojenosti na mletačku stečevinu i habsburški dio (Pazinska knežija), tragično m srazu pograničnih ratnih pustošenja u XV. i XVI. stolječu, demografsko j katastrofi nakort Uskočkoga rata, gospodarskom tavorenju gradova i sela, pokušaju obnove razorene Istre kolonizacijom novog žiteljstva te postupnom uobličavanju istarskog et-ničkog mozaika. Razdoblje suvremene povijesti predstavljeno je kao doba sazrijevanja, jačanja i konačnog uobličavanja nacionalne svijesti istarskih naroda, politič-kim borbama, presijama, stradanjima i iseljavanjima na-kon prvog i drugog svjetskog rata. "Na završnom luku vi-šemilenijske istarske povijesti, koji seže do naših dana", autor isti če za sve prijeko potrebito "nastajanje da se re-afirmiraju ljudska dostignuča i pronadu novi i humaniji oblici civilizacijskog suživota (convivenze) u ovom multinacionalnom i muftikulturnom prostoru" (32). Završni tekst kataloga osvrt je Josipa Bratuliča na "Dva tisučlječa pisane riječi u Istri" (Due millenni di scrittura in Istria, str. 37-56). Pismo, jezik, pisana liječ i knjiga, sastavnice su i nepresušno vrelo istarske kulturne baštine. Od prvih pisanih svjedočanstava o Istri i njenim stanovnicima 2. stolječa prije Krista, preko kamenih tra-gova rimske prisutnosti, srednjovjekovnih natpisa, glagol jskih ulomaka, grafita i brevijara, misala i tresaka, po-četaka tiskarstva, prodora europskog humanizma, odjeka protestantizma i katoličke obnove, prosvjetiteljstva i su-vremenih stolječa dubokih političkih promjena, u Istri je u neprekinutom i u svim etapama iznova obogačivanom povijesnom luku, trajala i opstajala, mijenama i pore-mečajima usprkos, pisana riječ svih njenih sastavnica, bez obzira na nacionalni predznak i političku obojenost. Sažetim, ali jasnim i promišljenim pregledom najzna-čajnijih književnika, prosvjetitelja i nositelja pisane riječi u Istri, auior je, kako i sam u zaključku ističe, istakao suglasje istarske književne prošlosti i sadašnjosti s europskim jezicima i kulturama kojima je Istra po svom položaju i kulturnom karakteru oduvijek pripadala. Kataloškom obradom izložbenih predmeta (Davor Mandič, str. 59-79) završava Katalog izložbe "Dva tisučlječa pisane riječi u Istri". Obradene su i dijelom fotografskim materi jalom popračene, jedi niče od antike do najnovijeg razdoblja (1 945-1994). Lovorka Čoralič Giacomo Filippo Tommasini: ZGODOVINSKI KOMENTARJI O ISTRI, Kres, Ljubljana 1993, 206 str. Okoli sredine 17. stoletja je nastalo pomembno in obsežno delo novigrajskega škofa Giacoma Filippa Tommasinija (159 -1654) z zgovornim naslovom "De' commentarii storici-geografici della provincia del I'Istria libri otto con appendice". Iz italijanščine je pričujoče delo prevedel Sergij Šlenc, latinske prevode pa sta pri- 231 ANNALES 6/'95 OCENE IN TORGClS.A / RECENSION! E REIAZIONI spevali Renata Hrovatič in Agata Šega. Avtor je v tem delu natančno opisal najpomembnejše gospodarske, socialne, etnične in kulturno-zgodovinske razmere, kar do-kazLije, da je bil odličen poznavalec in raziskovalec istrske preteklosti. Prav zato je slovenski prevod dobrodošel pripomoček tudi današnjim zgodovinarjem in drugim strokovnjakom, ki pa bodo ob pozornejšem prebiranju žal naleteli na kopico manjših in večjih napak. Te pa gre v prvi vrsti pripisati založnikov! površnosti in verjetno tudi neizkušenosti, kar v našem založništvu ni prvi primer, verjetno pa tudi ne zadnji. Na založniške spodrsljaje se bomo še povrnili, uvodoma pa velja spregovoriti nekaj besed o avtorju in njegovem delu. Tomma-sini se je rodil v Padovi leta 1595, torej pred natanko Štirimi stoletji. Bil je v dobrih odnosih s papežem Urbanom Vili, ki mu je ponudil škofovsko mesto na Kreti. V svoji skromnosti pa se je Tommasini zadovoljil s škofijo v Novigradu v Istri. Čeprav je vseskozi služboval z veliko vnemo in se skrbno zanimal za probleme svojih vernikov, je najdel tudi čas za zapisovanje komentarjev o istrski preteklosti. Zgodovinske dogodke je opisoval objektivno (seveda v luči tedanjih spoznanj), ter se praviloma opiral na zgodovinske vire, ki nam pojasnjujejo takratne razmere in običaje na istrskem polotoku. S tem namenom je zbral veliko ustnih virov, materialnih ostankov, mestnih statutov, napise na stavbah in spomenikih, kupoprodajne in darilne pogodbe, oporoke, potopise, spomine, kronike, privilegije, upravne in cerkvene arhive (npr. oglejski arhiv), zakonike, akte, uredbe in druge dokumente, pisma pomembnih oseb, legende, ¿upniška poročila, poročila mestnih županov beneškemu senatu in še dolgo bi lahko naštevali. Tako po obsegu kot po vsebini je torej Tomrna-sinijevo delo najvažnejši opis Istre, pomembna pa so tudi pričevanja o naših obalnih krajih Kopru, Izoli in Piranu ter o pripadajočemu zaledju v današnji slovenski Istri. Opise krajev in mest spremljajo zgodovinski podatki oziroma podatki o spomenikih preteklosti, kar pa ne pomeni, da so avtorjeve pozornosti deležni zgolj mo-numentaini rimski spomeniki (npr. Trst, Poreč, Pulj), temveč tudi slučajne fragmentarne najdbe, ki dopolnjujejo sliko življenskih razmer in običajev v posameznih krajih. Gre torej za klasični preplet različnih strok, kakršnega so poleg Tommasinija v svojih delih uporabili tudi mnogi drugi polihistorji, denimo Nicolo Manzuoli, Pro-spero Petronio in koprski škof Paolo Naldini. Vendar je Tommasini pogosteje kot pisci pred njim citiral številne antične avtorje, poleg tega pa so v njegovih tekstih pogosto prisotni prepisi rimskih napisnih kamnov. Poskušal je tudi locirati utrjena istrska naselja Nezakcij, Mutilo in Faverio, pri lokaciji Aegide je sledil Vergeriju, sicer pa za rimska naselja in istrska mesta vedno korektno navaja tudi predlagane lokacije svojih predhodnikov, ter jih hkrati analizira in kritično razčlenjuje. Pri zemljepisu Istre se je pretežno naslanjal na Manzuolijevo delo "Descrizione delllstria" in na Coppovo "Del sito de Listna", poleg tega pa je dosledno upošteval dosegljivo ljudsko izročilo, toponime in legende. Poleg Številnih ostalih podatkov Tommasini priobča, da živi v Istri kar pet narodov, ki izpolnjujejo vrzel, nastalo zaradi splošne opustošenosti dežele (vojne, kuga, malarija). Istro prikazuje kot trdnjavo tujcev, saj so zdesetkano domače prebivalstvo preplavile množice tujcev, ki so pribežaie pred Turki. Prvi in številčno najmočnejši so bili Slovani, ki so prišli iz Dalmacije in Sklavonije (starega ¡lirika). Ukvarjali so se pretežno s poljedelstvom in živinorejo ter so se ustalili na podeželju. Drugo ljudstvo so bili prišleki iz Kamije. Opisuje jih kot delovne obrtnike, ki predejo volno, izdelujejo grobo sukno (grisi e rasse) za preprosto prebivalstvo (basso popolo) in se ukvarjajo tudi z drugimi podobnimi poklici (kovaštvo, kamnoseštvo, ključavničarstvo itd.). Kame imenuje tudi Karnijeli, sorodni pa naj bi bili Fudarsom. V tretjo narodnostno skupino uvršča prišleke iz ribiškega mesta Gradež, ki so se naselili ob morju in zlasti v mestih Umagu, Novigradu, Poreču in Rovinju. Preživljali so se s pomorstvom in ribištvom ter trgovino usmerjeno na Benetke. V četrti skupini zasledimo prebivalce iz Albanije in drugih balkanskih krajev (Hrvate, Srbe, Aromune itd.), ki so jih zasedli Turki. Le-te je v Istro povabila beneška oblast z izjemnimi ugodnostmi. V zadnjo, peto skupino je Tommasini uvrstil istrsko avtohtono prebivalstvo, ki pa mu je napovedal skorajšnje izumrtje (v približno dvesto letih) zaradi slabega podnebja. Njegovi zaključki slonijo na dejstvu, da je bila tedaj v Istri neugodna klima in ljudje so množično umirali zaradi bolezni, v izpraznjene kraje pa so prav tako množično prihajali kolonisti iz vseh koncev in krajev. To je bil proces, ki je trajal od 15. do 17, stoletja in v tem dolgem obdobju so se domačini močno p-mešali s tujci, popolnoma pa se je ohranilo le majhno število starih plemenitih družin v Trstu, Miljah, Kopru, Izoli, Piranu, Rovinju in v nekaterih drugih krajih ob morju ter v notranjosti polotoka in sicer v Bujah, Opr-talju (Portole), Motovunu in Buzetu. Po Tommasinijevih podatkih se je zlasti v 16. in 17. stoletju naselilo mnogo Slovanov v okolici Poreča, Motovuna, Novigrada in Umaga. Posledica te množične kolonizacije je bila spremenjena etnična slika Istre, ki so jo od tedaj imenovali konglomerat narodov, običajev in kultur. Romanski živelj se je obdržal le v mestih in kaštelih, podeželje pa je pripadlo prišlekom, zlasti slovanskemu prebivalstvu. Nesporna zasluga doseljencev, ki so jih domačini ožigosali kot primitivne barbare, je bila, da se je naglo obnovilo podeželsko prebivalstvo beneške Istre po velikih kugah v 16. in 17. stoletju, torej v obdobju ko je bila Istra na robu popolnega propada. Seveda bi lahko še dolgo naštevali zanimivosti iz Tommasinijevih zgodovinskih komentarjev v Istri, vendar se za konec povrnimo na pričujočo knjižno izdajo, ki je v slovenskem prevodu prav gotovo dobrodošla, žal 232 ANNALES 6/'95 OCÉNÉ IN POROČII.A/RECENSION! E REIAZIONI pa obenem pomeni tudi veliko založniško površnost in nedoslednost. Če odmislimo napačno citiranje naslova izvirnika, kopico lektorskih, korektorskih in tiskarskih (?) napak, se moramo vendarle vprašati, kaj je pri nastajanju knjige počel urednik založbe Kres. Pogrešamo namreč tudi spremno študijo, komentarje k posameznim knjigam (poglavjem), pa tudi kakšna priloga ne bi bila odveč. Za konec velja le še poudariti, da se s takimi "priložnostnimi" knjižnimi izdajami zapirajo poti znan-stveno-kritičnim edicijam, ki so edine smiselne pri tovrstnem prevajanju. To bi moralo upoštevati tudi Ministrstvo za kulturo pri dodeljevanju subvencij. Neznanemu uredniku založbe Kres pa predlagam, da čimprej vzame v roke knjigo Anton Linhart - Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije 1 in 2 (Slovenska matica, Ljubljana 1981) in verjetno mu bo takoj jasno kako se tej reči streže! Slavko Ga bere I 5AGG1 RIGUARDANTI L'AREA ISTR1ANA PUB8LICAT1 SULLA RSVISTA "ACTA HÍSTORICO-OECONOMICA" La ri vista Acta hisí.orico-oeconomica (fino al numero 17/1990 Acta historico-oeconomica lugoslaviae) viene pubblicata annuaImente a Zagabria, e tratta temi di storia deîl'economia. La rivista viene curata da Ivan Erceg, ed e edita dalla Commissione per la storia economica delia Jugoslavia (dai numero 18/1991 dalla Commissione per la storia economica delie Societa degíi storici délia Croazia) e dalla casa editrice "Skolska knjsga" dt Zagabria. Come si puo notare dai dati sopra-indicati, la rivista ha passato due íasi ben distinte: la prima, jugosiava; e la seconda, dalla proclamazíone dell'indipendenza della Croazia. Cío ha lasciato l'im-pronta anche suí comitate di redazione: durante la prima fase vi prendevano parte membri d'ognuna delie otto capitali delie repubblíche e delie regioni autonome della Jugoslavia, mentre nella seconda fase e costituito da membri "tutti da Zagabria;" e cosí e stato pure con i colfaboratorí e col contenu to - nel primo periodo veni-vano pubblicatí saggi riguardanti ogni parte della ex Jugoslavia, mentre ora vengono riportati soltanto quell i che riguardano la storia economica delie regioni croate. Segnalare e ripoitare brevemente íl contenuto dei saggi riguardanti la Slovenia, anzi piu precisamente l'area istrian, aiudichiamo che potrebbe risultare intéressante e di un'utilita prattica per i lettori di Annales, quindi proponiamo ¡oro quanto segue. Nel primo volume delia rivista Acta hístorico-oeco-nomica lugoslaviae - pubblicato nel 1974 - appare ti saggio Contributo alio studio del problema della "rivo-luzione industríale negli stati jugoslavi" (con speciale accento alia Slovenia) (pagg. 141-147) di Joze Sorn -storico sloveno e membro del comitato di redazione. Grossomodo, il saggio traita II periodo 1770-1870, e r i porta sommariamente le condizioni nella produzione manifatturiera, le innovazioni che influirono sull'evo-luzione dei mezzi di produzione ecc. Ivan Erceg e au tore del saggio scientifico l prornotori dell'artigianato, del traffico marittimo e del commercio nelle cítta Carlopago, Segna, Buccari, Fíume e Trieste II775) apparso nel terzo volume (1976) della rivista sopra indícala (pagg. 7-42). ¡n primo luogo, usando i material) racolti in occasione della visita di Giuseppe II all'area istro-quarnerina (avvenuta nella primavera del 1775), l'autore analizza la struttura della popolazione e la distribuzione dei vari mestieri nelle citta (e porti) del!'alto Adriático elencate nel titolo del saggio. Lo stesso volume contiene anche l'articolo Sull'introdu-zíone di razze bovine altamente produltive in Slovenia durante I' 800 (pagg. 103-130) di Joze Macek. La situ-aziorie in questo settore della produzione agraria viene esposto in base alia consultazione di numeroso mate-nale cl'archivio, e quindi viene evidenziata anche la posizione del Carso e del tstria. Il quarto volume (1977) riporta l'articolo I porti nord-adríaticí nella política economica della Corte di Vienna (durante íl '700) di ¡van Erceg (pagg. 7-21). In questo saggio riassuntivo Erceg riporta i fattori globalí (le guerre con l'lmpero turco, la decadenza di Venezía, come pure la poütíca del mercantilismo), ma anche la situazione locale - l'evoluzione dei síngoli porti dell'alto Adriático (Trieste e Fíume). ínoltre, vengono riportati anche dei dati riguardanti la quanfita ed il valore della merce esportata, o ímportata, attraverso il porto di Trieste durante la seconda meta del '700. II traffico marittimo dele localita de! Littorale sloveno durante íl '400 e íl '500 viene esposto da Ferdo Gestrin (vol. 5/1978, pagg. 105-113) in base al lavoro sut materiale d'archivio (Archivio di Pírano, Archivio comuna le di Recanatí...) e avendo consultato la letteratura storica (come quel la slovena, cosí anche quella italiana e croata) ¡¡guardante la materia. II reíroterra sloveno in cooperazione con la costruzione navale marittima (pagg. 133-147) di Miroslav Pahor ¡Ilustra il rappoito tra il littorale e íl retrotena sloveeno durante il '700 e I' '800. Invece, Le caratteristiche elementari dell'evolu-zione della marinería sulI*Adriático durante 1! '800 (pagg. 149-169) di Branko Kojic illumina la stessa questíone ponendola nel contesto europeo, con i porti di Trieste e Fíume al centro dell'attenzione. II numero e la numerosita delie famiglie in Isiria (La secofrda meta del '700) di Ivan Erceg (vol. 8/1981, pagg. 1-16), basato sulle "Anagrafi..." de! Pinelli, ricostruisce le condizioni demografiebe in Istria nel 1770. Lo stesso volume riporta anche il prezioso saggio scientifico: Sulla ricompensa dei ¡avori e dei servizi nella Pirano me-dievale di Darja MihelíC (pagg. 81-93), basato quasi exclusivamente su i risultati di ricerca presso i'Archivio di Pirano. 233 ANNALES {¿/'95 OCENE iN POROČUA / FtECENSIONI i RELAZIONt Anche il nono volume contiene due saggí riguardanti l'Istria: L'opéra economico-storica di Mijo Mirkovic di Andelko Rumjic (pagg. 1-28} dove viene valutato il con-tributo scientifico di questo illustre istriano; e, La strut-tura e la base socio-economica delîa popolazione deil'ex ¡stria veneta di Ivan Erceg (pagg. 29-52) che ripoita e anal¡2za numerosí dais quantítativi fondati sulla consultazione di fondi d'archivio (Lubiana, Trieste). Un altro intéressante contributo di Darja Mihelié, Un esempio del disegno tinanziario del bilancio annuale di un paese istriano (vol. 17/(1990, pagg. 119-126), riporta la traduzione in sloveno e il commente di un elenco delle entrate e delle spese annuali délia comunita di Pirano risaliente al primo decennio del '600. ivan Erceg nel saggio Quadro délia produzione di sale e la struttura delle saline (sulla costa orientale adriatica) (vol. 19/1992, pagg. 7-22) comprende anche le saline dell'area di Trieste, di Capodistria e quelle di Pirano. In seguiîo (pagg. 105-112) lo stesso autore commenta brevemente e ¡¡produce una Relazione sui giacimenti minerari su! territorio délia Dalmazia e dell'lstria (1804). il volume piu recente (21/1994, pagg. 117-145) délia ri vista Acta historico-oeconomica contiene il saggio Sui rapporti economico-sociali e su! movimento demográfico in Istria durante il '700 di Marino Martin nel quale vengono riassunte le conoscenze in materia e vengono riportati i risultati delio studio dei libri dei battezzati, dei matrimoni e dei morti délia parocchia di Castelvenere. Marino Manin ISTARSKE TEME Ü ČASOPISU "CROATíCA CHRISTIANA PERIODICA" instituta za crkvenu povijest Katoličkog bogoslovnog fakulteta u Zagrebu Časopis Croatica Christiana periodica (dalje CCP) Instituta za crkvenu povijest Katoličkog bogoslovnog fakulteta u Zagrebu pokrenut je 1977. godine s naka-nom da se potakne istraživanje crkvene povijesti i vjerske kulture na hrvatskim prostorima. Časopis je pokrenuo urednički odbor u sastavu: Antun Ivandija (glavni urednik prvog broja), juraj Koiarič, Marijan Biškup, Franjo Šanjek, Ivica Tomljenovič i josip Tur-činovič, Glavni urednik od drugog broja je Franjo Šanjek, koji časopis vodi i danas. Podtjeljen je na više tematskih cjelina čiju okosnicu čine rubrike "Rasprave i priloži", koja sadrži izvorne znanstvene radove i pre- gledne članke iz različitih područja crkvene povijesti, i "Vrela", u kojima se objavljuju tekstovi i prijevodi izvorne grade (dokumenti, rukopisi). Osim navedenih, časopis sadrži i rubrike "Priopčenja" (sitni priloži), "Prikazi i recenzije", "Kronika" (bilješke o simpozijima i obljet-nicama) i "Primi/ene publikacije". Povremeno se javljuja "Bibliografija", "In memoriam" i "Dossier". CCP je otvo-ren suradnji crkvenih i svjetovnih, domačih i inozemnih znanstvenika. Od 1979. godine redovito iziazi dva put godišnje. U dosad tiskanim brojevima (1.-33.) objavljeno je oko 600 bibliografskih jedinica. Posebna pažnja posvečena je objavijivanju arhivske grade: izvješča hrvatskih biskupa Svetoj stolici, inventar kanonskih vizi-tacija, popisi srednjovjekovnih knjiških fondova, popisi ž upa, zanimljivi povijesno-teološki spisi itd. Osim ovo~ ga, časopis je objavio niz dragocjenih študija iz crkvene topografije, povijesti redovništva, uloge Crkve u razvoju hrvatskog školstva, sudjelovanju Hrvata u europskim in-tegrativnim procesima (Herman Dalmatin, Ivan Stojko-vič, Andrija Jamometič), te proučavanju sakralne umjet-nosti1. Neveiik je broj radova o crkvenoj prošlosti Istre u CCP, a potpisuje ih relativno malo autora. U odnosu na druge regije Hrvatske (napose pojedine dijelove Dalmacije, Kvarnera /Krk/ i Zagreba), istra je zastupijena manje nego što to pruža obilje grade i spomeničke baštine koju posjeduje. Ipak, radovi o Istri, unatočsvojoj malobrojnosti, zanimljiv su i dragocjen prilog poznavanju crkve u Istri tijekom proteklih stoljeca. Na prvom mjestu potrebno je izdvojiti blok radova, objavljen u više nastavaka, autor kojih je Ivan Grah. Iscrpno su obradena izvješča biskupa Pična, Poreča, Pule i Novigrada Svetoj stolici u Rimu. Izvješča se čuvaju u Vatikanskom arhivu i danas predstavijaju prvo-razredan izvor za proučavanje prošlosti navedenih bis-kupija tijekom više stolječa njihove opstojnosti. Izvješča največim dijelom donose t.tobičajene podatke o stanju crkve, klera i pastve u biskupijama, kaptoiu i kano-nikatu, o sinodama, o broju žitelja u pojedinim Zupama, gradovima i selima, opise katedrale, crkava, samostana, kapela i bratovština, pišu o glagoljici i jeziku bogoslužja, o problemima uzrokovantm heretičkirn pokre-tima o odjectma protestantizrna, prihodima biskupije, njihovim gospodarskim teškočama itd. Redom na vodimo po biskupijama sve biskupe čija su izvješča obradena u Grahovim radovima. P/čanski: juraj Reitgartler, Antun Zara, Pompej Coronini, Gašpar Bebeck, Antun Marenzt, Eranjo Vaccano, fra Paolo de Tauris, fra Pavao Budimir, Andrija a Raunach, Ivan Rossetti, Petar Antun Gaus, )uraj Marotti, Ivan josip Bonifacije Cecotti i Aidrago de Piccardi2. Porečki: Cezar de Nores, Ivan 1 O Časopisu usp.: ). Sidak, Croatica Christiana periodica, Historijski zbornik, XXXI11.-XXX1V., Zagreb 1980-1981., str. 451.-452.; L. Čoralic - D Karbic, Croatica Christiana periodica, ibid., XLIV., Zagreb 1991., str. 201.-210.; P. M. Radelj, Sadržaj trideset brojeva časopisa "Croatica Christiana periodica", CCP, god. XVL, hr. 30., Zagreb 1992., str. 292.-314. 2 IzvjeStaji pičanskih biskupa Svetoj stolici (1589-1780), CCP, god. IV., br. 6., Zagreb 1980., str. 1 .-25. 234 ANNALES 6/'95 OCENE IN POROČILA/ REŒNSION! E RELAZION1 Lipornano, Leonardo Tritonio, Ruggero Tritonio, Ivan Krstitelj del Giudice, Nikoia Petronio Caldana, Alek-sandar Adelasio, Antun Viara, Petar de Grassi, Vinko Maria Mazzoieni i Gašpar Negri3. Novigradski: Antonio Saraceno, Francesco Manin, Eusebio Caimo, Giacorno Filippo Tomasini, Giorgio Darmini, Giacomo (de) Bruti, Nicola Gabrieli, Daniele Šansoni, Vittorio Mazzocca, Gašpar Negri, Marino Bozzatini, Stefano Leoni, Gian-dornenico Siratico, Antun ivan Lukovič i Teodoro Loredano Balbi4. Pulski: Klaudije Sozomen, Kornelije Sozomen, Ubert Testa, Inocent Serpa, Rudolf Sforza, julije Saraceno, Marino Badoer, Alojzije Marceiio, Gašpar Cattaneo, Ambrozije Fracassini, Bernardin Cor-niani, Eleonoro Pageiio, Josip Bottari, Lelio Contesini, Ivan Andrija Balbi, Franjo Polesini i Ivan Dominik juras5. Opsežnom studijom Sveti Flor, biskup romanskog Opitergiuma, vjerovjesnik istarskih Hrvata fi Dragutin Nežič je istraživši povijesne podatake, predaju i litur-gijske tekstove, ukazao na mogucnost da su sv. Florijan iz Opitergiuma i sv. Flor kojega Pula drži svojim bis-kupom, ista osoba. Prikazani su štovanje opitergijskog Sv, Florijana, predaja, povijesni podaci i javni crkveni kult sv. Flora u pulskoj biskupiji, te je ukazano na podudarnost vijesti predaje na zapadnoj obali jadrana o biskupu Opitergija sv. Florijanu s podacima pulske predaje o sv. Floru (srodnost imena, odluka biskupa Flora da ode Svetu zemlju itd.). Autor se zadržava na opisu njegova odiaska iz Opitergiuma u Jeruzalem i Carigrad i na dolasku u Fažanu kraj Pule, te na Florovoj ulozi u pokretu pape Grgura 1 (Velikog) oko jedinstva s episkopatom akvilejskog patrljarhata. Naposljetku, autor smješta djelovanje Flora u Istri u prvu polovicu V!i. stolječa te razmatra onodobni povijesni kontekst: pojavu crkvenog raskola zbog tzv. triju poglavlja, te dolazak Slavena u istru {prema Pavlu Dakonu). Franjevci konventualci u Istri (U povodu 750. ob-Ijetrtice Istarske kustodije) naslov je študije Ljudevrta Antona Maračiča (C.CP, god. XII., br. 21, 1980., str. 141.-164.). Započinjuči rad kratkim osvrtom na predaju u istarskim gradovima o pohodu Sv. Antuna Pado-vanskog ovim krajevima, istaknutim duhovnim osobama istarskog podrijeta (BI. Oton iz Pule, 81. Monald iz Kopra, 81. Julijan iz Bala; biskupi iz franjevačkog reda) te dobrotvorima i promicateljima kulture (Ivan Torre iz Pirana, Gabriele Puliti, Pius Titius iz Ugarske i dr.), autor iscrpnije obraduje kontinuitet franjevaca konventualaca u Istri, napose doba unutrašnje krize, te opadanja i zatvaranja samostana (XVIII. st.). Siijedi dragocjen pregled svih samostana franjevaca konventualaca u Istri, kratak opis njihova nastanka, povijesnog razvoja, dje-lovanja, ukidanja te istaknutih osoba poniklih u njihovim redovima. Obradeni su samostani franjevaca konventualaca u Trstu, Grinjanu, Milju, Kopru, Izoli, Piranu, 8uzetu, Bujama, Poreču, kod Bala, Vodnjanu, Labinu, te nekoliko franjevačkih samostana u Puli. Kritički osvrt na dosadašnje rezultate talijanske, slovenske i hrvatske historiografije o protestantizmu na tki Istre donosi Ni kol a Crnkovic u radu Protestanti i "protestanti" u Istri i na Kvarnerskim otocima u 16. i 17. stolječu (CCP, god. IX., br. 16., 1985., str. 47.-62.). Po-lazeči od jednog od prvih radova o razvoju protestantoma u Istri (Carlo De Franceschi), preko kasnijih radova (Benussi, Kostrenčič, Bučar, Vodnik, Kombol, Črnja, Georgijevič, Mirkovič, N. Klaič, Grafenauer, Adamček), pa sve do najnovije serije priloga Antonija Miculiana, autor upozorava na neka nekritička zastra-njenja (prenaglašavanje značaja protestantizma u Istri) te nastoji potaknuti kritički objektivniji postupak i valorizaciju prostestantskog pokreta u Istri i na Kvarneru, ali i na cjelokupnom južnoslavenskom prostoru. Posljednja rasprava koja se bavi istarskom temom rad je Krešimira Čvrljaka Pavao Pelizzer Rovinjanin (1600-1691). Život i djelo (CCP, god. XVII., br. 32., 1993., str. 52.-67.). Obiaden je životopis i djelovanje visoka prosviječenog franjevca, govornika i crkvenog diplomate, pripadnika franjevačkog reda i samostana sv. Ane u Kopru, Prikazani su dosadašnji radovi i spomen Pelizzera u historiografiji (Stankovič, Kandler, Zlatovič, Rode), njegovo djelovanje u svojstvu crkvenog poslanika u Bosni 1640. godine, dnevničke i putopisne bilješke koje je pri tom vodio, te Pelizzerov portret koji je načinio talijanski slikar Stefano Celesti. U rubrici "Kronika" bilježimo dva rada posvečena Istri. U prvome Mato Bošnjak7 donosi izvještaj sa svečane sjednice istarskog prezbiterija prigodom obi-Iježavanja bule pape Pavla VI. {Prioribus saeculi), od 17.10.1977. godine, kojom je odredeno da se apostolska administratura Pazin pripoji biskupiji porečko-pulskoj. Ukratko su predstavljeni govornici sjednice: prvi biskup sjedinjene istarske crkve Dragutin Nežič, Josip Turčinovič (o povijesti crkve u Istri), istarski svečenik Božo Milanovič, nadbiskup-metropolita zagre-bački Franjo Kuharic, nadbiskup-metropolita riječki Josip Pavisič, biskup krčki Kamelo Zazinovič, Tomislav Šagi-Bunič, Andrija Mohorovičič i dr. Drugi prilog je 3 Izvještaji poreckih biskupa Svetoj stolici (1588-1775), CCP, god. VIL, br. 12., 1983., str. 1 .-47. 4 Izvještaji novigradskih biskupa Svetoj stolici (1588-1808), CCP, god. !X„ br. 16., 1985., str. 63.-94.; god, X., br. 17., 1986., str. 113.-147. 5 izvještaji pulskih biskupa Svetoj stolici (1592-1802), CCP, god. XI., br. 20., 1987., str. 26.-68.; god. XII., br, 21., 1988., sir. 63.-106. 6 CCP, god. IX., br. 17., 1985., str. 94.-106.; god. X., br. 18., 1986., str. S7.-65.; god. XI., br. 19., str. 17.-25. 7 Proslava zajednistva crkve u fstri (8-9.4.1978), CCP, god. IL. br. 2., 1978., str. 206.-210. 235 ANNALES 6/'95 OŒNE IN POROČILA / RECENSION! F REtAZIONI tekst prethodno spomenutog predavanja Josipa Tur-činoviča (Crkva u Istri) održanog u porečkoj bazilici 8.4.1978, godine, prigodom spomenute proslave "Istar-ska crkva jedna" (CCP, god. XIV., br. 25., 1991., Str. 220-224.). U rubrici "Priopčenja" (CCP, god. VI., br. 10., 1982., str, 169.-171.) kratak je tekst Maksa Peloze Deset godina istraživačkog rada na izvorima za život i rad Jurja Dobrile (1972-1982) n ko je m autor izvješčuje o via-stitim i drugim istraživačkim radovima te programu tadašnje JAZU oko izradbe cjelovitog djela posvečeng istarskom preporoditelju Dobrih. Od priloga u kojima je središnje mjesto ¡stra i rtjezina crkvena i kulturna prošlost potrebno je spo-rnenuti nekoliko recenzija sadržanih u rubrici "Prikazi i recenzije": Božo Milanovič, Moje uspomene, Pazin 1979. (prikaz Ivice Tomljenoviča, CCP, god. L, br. 1,, 1977,, str. 134.-136.); Giuseppe Cuscito, Cristianesimo antico ad Aquileia e in Istria, Trieste 1977. {prikaz Ivana Graha, CCP, god. IV., br. 6., 1980., str. 69.-71.); P. Zovaffo - P. A. Passolunghi, Bibliografía storico-religiosa su Trieste e ¡'¡stria 1864-1974, Roma 1978. {prikaz I. Graha, CCP, god. IV., br. 6., 1980., str. 71.); Herman of Carinthia, De essentiis - a Critical edition with Translation and Commentary by Charles Burnett, Leiden -Köln 1982 (prikaz Josipa Čuriča, CCP, god. IX., br. 15., 1985., str. 118.-122.) i Rudolf Keller, Der Schlüssel zur Schrift. Die Lehre vom Wort Gottes bei Matthias Tlacius lllyricus, Hannover 1984 {prikaz M. Mišerde, CCP, god. X., br. 17., 1986., str. 160.-162.). Naposljetku je potrebno spomenuti i nekoliko priloga koji, iako šire zasnovani, u svoj sadržaj djelomično uključuju i istarsku crkvenu problematiku. Od študija možemo izdvojiti rad Mihovila Boloniča Iz korespon-dencije Dragutina A. Parčiča (CCP, god. V., br. 7., 1981., str. 29.-42.) u kojem se obraduje Parčičeva ostav-ština čuvana u biskupskom ordinarijatu u Krku. Saclrži i pismo franjevca Josipa Turčiča upučeno Parčiču, a u sveži s porečko-pulskom biskupijom i djelovanjem jurja Dobrile kao trščanskog biskupa, s prijedlogom da se porečko-pulska biskupija pripoji trščanskoj te s moguč-nostšču njenog proširenja na krčku biskuptju (str. 31.-36.). U radu Izbor iz pisarna upučenih Šimi Ljubtču (CCP, god. X., br. 18., 1986., str. 117.-165.) Ivan Pede-rin donosi pismo koje l. jubiču upučuje Vjekosiav Spin-čič, a odnosi se na njegovo putovanje Istrom i na ta-mošnje arheološke naiaze (str. 156.-157.). Glagoljski prvotisci i pavlini študija su Cirila Petešiča {CCP, god. XIII., br. 24., 1989., str. 27.-44.) u kojoj se autor dotiče razvoja i rasprostranjenosti glagoljice u Istri te tamošnjih pavlinskih samostana (sv. Marija na jezeru, sv. Petar u Šumi, sv. Marija u Klavaru i sv. Marija u Kri.mi). U rubrici "Kronika" objavljen je opsežan rad Branka Fučiča Kulturno-povijesni vidovi glagoljske epigrafike (CCP, god. V., br. 8., 1981., str. 135.-189.) koji ukazuje na razvoj i raširenost glagoljskih epigrafskih spomenika uzduž čitave istočnojadranske obale. U kataloškom opisu navedeni su podaci o niz spomenika s istarskog prostora: Plominski natpis, Grdoselski uiomak, Humski grafit, Ročki abec.edarij i dra. Istarske teme u središnjem hrvatskom časopisu za proučavanje crkvene prošlosti na području Hrvatske svojim ukupnim brojem čine tek manji dio brojnih i dragocjenih priloga koji su ovdje objavljeni tijekom proteklih godina. No t pored te činjenice, potrebno je istaknuti njfhovu tematsku raznovrsnost (grada, živo-topisi, priloži o pojedinim problemima iz istarske crkvene povijesti) koja predstavlja značajno gradivo za pobliže proučavanje crkvene prošlosti i sakralne baštine na tki Istre. Pritom posebno možemo izdvojiti vrijedne priloge Ivana Graha u kojima je iscrpno obradena grada iz Vatikanskog arhiva, što je zasigurno izvor od prvo-razrednog značenja za proučavanje prošlosti istarskih biskupija. Grada o crkvi, istaknutim duhovnim osobama i sakralno) baštini istarskog kraja bogata je i neiscrpna riznica za istraživački rad raznorodnih humanističkih disciplina. O tome najbolje svjedoče zanimljivi i izvorima prebogati dosadašnji radovi objavljeni u CCP. Oni su ujedno i poticaj za još sustavnije i plodonosnije istraživanje istarske crkve kroz prosle vjekove, u kojima bi ravnopravno bili uključeni predstavnici hrvatske, slovenske i talijanske historiografije. Lovorka Čoralič Henrik Turna: PISMA. OSEBNOSTI IN DOGODKI (1893-1935). Zbral in uredil Branko Marušič s sodelovanjem Eve Holz, Borisa Gombača, Staneta Grande in Petre Svoljšak. Izdala Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU Ljubljana in Založba Devin Trst, 1994, 623 strani. Obsežen in zahteven projekt - zgodovinskokritiena izdaja korespondence dr. Henrika Turne - je po več-desetletnih pripravah in intenzivnem delu, ki je potekalo od začetka sedemdesetih let dalje v okviru sedanjega Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ZRC SAZU ter nemalo zapletih takšne in drugačne narave {glej Uvod, str. Xli-XV), sedaj na razpolago v tiskani obliki in s potrebnim znanstvenim aparatom širši javnosti. Že skopi biografski podatki o Henriku Turni (1858-1935) - odvetnik, politik, publicist, alpinist, domoznanski pisec - dovolj zgovorno kažejo, da imamo pred seboj izjemno osebnost, ki zasluži vso pozornost. Verjetno je naključje hotelo, da izdaja Pisem {1893-1935) nekako sovpada s - 8 Usp. i prikaz Josipa Tandarica: Branko Ftičič, Glagoljski natpisi, CCP, god. VIL, br. I L, 1983., str. ) 20.-124. 236 ANNALES 6/'95 OCENE iN POROČUA/RECENSIONI E RÈLAZSON! stoletnico "prvega" Tumovega pisma in šestdesetletnico njegove smrti, zato je primerno, da v nekaj stavkih spomnimo na njegovo bogato življenje in delo, ki je pustilo globoke sledove še posebej med primorskimi Slovenci. Rojen je bil v Ljubljani, kjer je obiskoval osnovno šolo in šest razredov gimnazije. Po opravljenem enoletnem tečaju na ljubljanskem učiteljišču je pričel službovati v Postojni (1876), vendar je bil - zaradi izjave, da bo Avstrija nekoč postala republika ~ odpuščen iz državne službe (1879). Iz Postojne, kjer se je po odpustu preživljal kot domači učitelj in se učil tujih jezikov, je jeseni 1880 odšel v Trst. Tu se je v začetku leta 1881 zaposlil kot učitelj na nemški protestantski šoli in istega leta opravil maturo na tamkajšnji gimnaziji. Ker ni dobil stalne zaposlitve, se je H. Turna "s težkim srcem", kot je sam zapisal, odločil za študij prava na dunajski univerzi, čeprav ga je bolj "mikala filozofija, filologija in zgodovina". Študiral je v letih 1881-85, se učil madžarščine in slovanskih jezikov, ter aktivno deloval (kot tajnik) v društvu slovenskih dunajskih študentov Slovenija. Med študijem je služboval kot domači učitelj pri uglednih dunajskih družinah, predvsem po zaslugi odličnega znanja tujih jezikov (nemščine, italijanščine, francoščine, angleščine). Tam je tudi srečeval znane osebnosti avstrijskega javnega življenja (npr. grofa Taaffeja) in spoznal, kot je sam zapisal, "vso duševno mizerijo, ki je vodila veliko cesarstvo". Po štirih letih študija se je vrnil v Ljubljano in se zaposlil kot odvetniški pripravnik, vendar mu domače družbeno okolje ("ljubljansko omejeno življenje") ni ugajalo. Zato je oktobra 1887 vstopil v sodno prakso pri deželnem sodišču v Trstu; s ponosom je zapisal: "jel sem prvi ura-dovati slovenski po vseh oddelkih tedanje preture". Medtem je Turna opravil na Dunaju sodniški izpit in bil leta 1890 imenovan za sodnika v Tolminu, marca 1894 pa premeščen na goriško sodišče oziroma v Ajdovščino. Kljub nasprotovanju sodniške zbornice je ves čas vztrajal na uradovanju v slovenskem jeziku. Septembra 1894 se je poročil in se naselil v Gorici, kjer si je ustvaril dom in družino. Če je bil do tedaj bolj posredno povezan s politiko (aktivno se je udeleževal čitalniškega življenja), je sedaj začel politično delovati v pravem smislu besede ("jeseni 1895 sem bil izvoljen... v deželni zbor in odbor"). V dilemi, ali naj vztraja v državni sodniški službi ali pa se odpove javnemu delovanju, je zaprosil za upokojitev. Po upokojitvi (oktobra 1897) je odprl v Gorici lastno odvetniško pisarno (1901), ki je delovala do leta 1924, razen v letih med svetovno vojno 1 91.5-191 8, ko je živel in delal v Trstu. Leta 1924 mu je fašistična oblast zavrnila vpis v italijansko državljanstvo, zato se je preselil v Ljubljano in tu deloval do svoje smrti aprila 1935. Tumovo aktivno politično delovanje se prične leta 1895. Njegov prihod v goriški deželni zbor in nato njegova izvolitev v deželni odbor je raclikaiizirala slovensko politiko na Goriškem. Tuma je deloval dosledno in vsestransko. Dosegel je, da je akcijska družba Vipavske železnice prešla v slovenske roke, preosnoval je Goriško ljudsko posojilnico, ustanovil Trgovsko obrtno zadrugo, Pevsko glasbeno društvo. Obrtno društvo in Solkanska mizarsko zadrugo, bi! je pobudnik ustanovitve Goriškega šolskega doma, in še bi lahko naštevali. Ker je Tu-movovo dosledno vztrajanje na slovenskem programu v goriškem deželnem zboru onemogočala italijanska večina, je v imenu slovenskih poslancev 3. februarja 1897 proglasil abstinenco deželnega zbora, ki se je končala po dveh letih. Tedaj je Turna kot organizator liberalnega tabora na Goriškem ustanovil narodnonapredno stranko. Po razprtijah v vodstvu stranke se je Turna v v letih 1901 in 1902 umaknil iz izvršilnega odbora narodnonapredne stranke ter iz vseh zadrug in društev, ki jih je dotlej ustanovil ali vodil. V letih 1903-1908 je Turna živel v obdobju, ki ga v spominih imenuje "idejna preosnova". To so leta, ko se je distanciral od dnevne politike, čeprav je ohranil stike s tržaškimi narodnjaki pri Edinosti, vse bolj pa se je spogledoval t levoliberalnimi in socialističnimi pogledi ter se lotil publicističnega dela, Že v tem obdobju se je uveljavil kot pomemben politični publicist. Tako je v Našem listu (1906) podal prikaz slovenskih političnih razmer, in bil še posebno kritičen do obeh političnih ideologij (liberalizma in klerika-lizma), ki sta obvladovali slovenski politični prostor. Na tem mestu nikakor ne gre prezreti brošure Jugoslovanska ideja in Slovenci (1907), kjer je Turna postavil - izhajajoč iz stališča o skupnem in različnem - zahtevo po enakopravnem položaju Slovencev v morebitni združbi z drugimi jugoslovanskimi narodi ter videl prav v gospodarski moči primorskih Slovencev pogoj za njihovo uveljavitev na tem prostoru, še posebno v Gorici in Trstu. V tem kontekstu je razumeti tudi njegovo zahtevo po nujnosti ustanovitve dvojezične univerze v Trstu, zahtevo, ki ni uresničena niti po devetih desetletjih! V času svoje "idejne preosnove" se je Turna pravzaprav odločal bodisi za ustanovitev svoje lastne politične stranke bodisi za vključitev v eno izmed obstoječih strank. Njegov vstop v jugoslovansko socialdemokratsko stranko (JSDS) marca 1908 je vzbudi! veliko pozornost v slovenski politični javnosti, saj je bil Tuma že močno uveljavljena politična osebnost. V )SDS bo Turna prevzel vlogo ideologa stranke: "Kakor sem v prejšnjem političnem življenju zavzemal stališče, da je moja naloga vplivati na ljudstvo v demokratičnem avtonomnem smislu, tako mi je tudi v socialni demokraciji šlo za vzgojo delavstva... vendar sem uvide! kot prvo nalogo vsakega marksista, vzgajati delavce, da temeljne nauke marksizma prav razumejo". Kot socialdemokrat je Tuma zagovarjal avstromarksistično rešitev slovenskega narodnostnega vprašanja ter se zavzemat za vključevanje kmetov v socialdemokratske vrste. Januarja 1910 se je kot delegat slovenskih socialdemokratov udeležil znane balkanske socialdemokratske konference v Beogradu, ki je sprejela resolucijo o federativni rešitvi 237 ANNALES 6/'95 OCENE IN POROČILA / REC'ENSäONI £ RELAZIONI balkanskega vprašanja na demokratični podlagi. Leta 1913 je prevzel od A. Dermote urejanje socialne revije Naši zapiski, ki dobiva pod Tumovim uredništvom vse bolj značaj socialistične revije. Položaj Turne se je v jSDS z odhodom strankinega prvaka Etbina Kristana sredi leta 1914 v ZDA še okrepil, saj je dosegel, da so sedež stranke preselili iz Ljubljane v Trst. Med svetovno vojno je zavzel pacifistično internacionalistično stališče in upal, da bo pozitivni rezultat vojne priznanje avtonomije malim narodom. Nastali spor med "mladimi" in "starimi" znotraj jSDS v letih 1917-1918, v katerem je zmagala stenja "mladih" na čelu z Antonom Kristanom, je pomenil za Turno svojevrstno razočaranje. Ker se Tuma ni strinjal niti z oportunistično pozicijo "mladih", ki narodnoosvobodilnih teženj niso združevali s soci-alnoosvobodilnimi, niti s strankino politiko podrejanja nacionalističnemu meščanstvu, je izstopil iz vodstva JSDS. V letu 1918 je opazno zlasti njegovo angažiranje okrog tržaškega vprašanja; odklanjal je nacionalistični pristop v reševanju tega vprašanja in zagovarjal proglasitev "nezavisne mestne republike", obenem pa očital tržaškemu delavskemu gibanju, da je zamudilo priložnost, da ob koncu vojne okliče "svobodni Trst". Zaradi nezadovoljstva z uradno politiko jSDS se je lotil vzpostavljanja socialistične organizacije v Slovenskem Pri-morju. "jeseni 1919 sem povzročil, da se je jSDS na Primorskem razpustila ter združila z italijansko stranko v kraljevini. Vsled razkola med socialisti in komunisti sem se jeseni 1920 odtegnil političnemu delu, ter zakopal v svojo pisarno in literarno delo. Dobro mi je šele sedaj. Po prepričanju sem komunist, ker vidim v svetovni zgodovini po krščanstvu v komunizmu veliki politični, socialni sistem, ki edini more dvigniti človeštvo." Po razcepu med italijanskimi socialisti in komunisti (1921), Tuma v naslednjih letih ni član nobene izmed političnih strank. Ko se je Tuma poleti 1924 iz Gorice, kjer je preživel trideset let, preselil v Ljubljano, je bilo to zanj zelo boleče, saj je bil na Gorico zelo navezan; še leta 1925 je razmišljal, da bi se z družino preselil v Rusijo. V Ljubljani je nadaljeval z odvetniško prakso, mnogo pisa! (od politične in družboslovne publicistike do književnih, historiografskih, domoznanskih in planinskih spisov) ter se ukvarjal z organizatorskim in mentorskim delom v društvih (Slovensko planinsko društvo, Prijatelj prirode, Svoboda...). Leta 1929 je izdal knjigo Imenoslovje Julijskih Alp, naslednje leto pa knjigo Pomen in razvoj alpinizma, medtem ko je v rokopisu ostala njegova alpinska terminologija. Pisal je tudi spomine, ki so izšli posmrtno (Iz mojega življenja, 1937). Pričujoče delo prinaša 1153 pisem, ki so nastala med leti 1893 (pisma Mariji Gianola, bodoči soprogi) in 1935, ko je H. Tuma umrl. Ob tem je potrebno povedati, da je Tuma od leta 1894 skrbel za osebni arhiv in vso korespondenco (pisma korespondentov in kopije njegovih pisem); det tega gradiva mu je med svetovno vojno zgorel: "Že v začetku svojega političnega nastopanja sem mislil, da bom kdaj dajal javnosti račun o svojem delu, in sem zaradi tega skrbno hranil razne listine, zapisnike in liste. A skoraj ves moj bogati arhiv z ogromnim gradivom o društvenem, zadružnem in kulturnem delu na Goriškem je vzela vojna". V Pismih so vsi prejemniki in odpošiljatelji (568 osebnih imen, organizacij in časnikov) - navedeni v abecednem vrstnem redu. Tumova pisma so objavljena v vsebinsko neokrnjeni obliki (popravljene so le očitne tipkarske napake), v jezikih, v katerih so bila napisana (slovenščini, nemščini, italijanščini, angleščini, francoščini, ruščini, češčini, poljščini, srbohrvaščini), ter s potrebnimi opombami, kjer so pojasnjene osebe, problemi in dogodki, ki jih pisma opisujejo m navajajo. Že bežen pogled na kazalo osebnih imen oziroma Tumovih korespondentov (Viktor Adler, Otto Bauer, Anna Frey, Giacomo Matte-otti, František Modraček, Kari Renner, Dimitrije Tuco-vic...), samo potrjuje že večkrat izrečeno trditev, da je bil Henrik Tuma nedvomno eden najprodomejših Slovencev vseh časov. V tem kontekstu lahko samo pritrdimo besedam prof, iožeta Pirjevca v Spremni besedi, v kateri opozarja na širšo vrednost izdanega dela: "... Henrik Tuma se ni samo zavedal prelomnosti časa, v katerem je živel, temveč je znal v njem oblikovati svojo misel in akcijo na izviren in zavzet način: vzgojen v liberalnem duhu, je zgodaj razumel pomembnost socialnih vprašanj modernega delavca in kmeta in se z vsem žarom svojega močnega temperamenta zavzel v njun prid, pri čemer mu je uspelo povezati angažiranost za socialno pravičnost, narodno dostojanstvo in demokratično ureditev v harmonično celoto... Branje Tumovih pisem je prilika za razumevanje slovenske, avstrijske in evropske družbe na začetku stoletja pa tudi za razmislek o poteh in stranpoteh, ki smo jih prehodili od časa, ko so nastala. Gre za izjemen dokument včerajšnjega, ali bolje, predvčerajšnjega sveta, ki se vključuje v zakladnico naše nacionalne dediščine kot dragoceno pričevanje o prelomnem in burnem zgodovinskem trenutku, ko sta bila Gorica in Trst še krepko vpeta v politično, kulturno in socialno tkivo slovenskega naroda. Tudi v tem smislu so Tumova pisma dragocena, saj nam pričajo, kako zelo se je naš bivanjski prostor zožil zaradi novih meja, ki jih je prinesel propad habsburške monarhije..." Avgust Lešnik Zorko Jelinčič: POD SVINČENIM NEBOM, SPOMINI TIGROVSKEGA VODITELJA, Goriška Mohorjeva družba, Gorica 1994, 248 str. Zorko jelinčič brez dvoma sodi med pomembne osebnosti primorske zgodovine 20. stoletja. V svojem relativno razgibanem življenju (trinajst let mu je poleg 238 ANNALES 6/'95 OCENE iN POROČILA/RECENSIONI E RFLAZIONI vseh ostalih tegob odtegnila ječa oziroma konfinacija) je na lastni koži doživel vso tragiko krvaveče Primorske: mladost v Avstro-Ogrski, grozote nehumane soške fronte, "osvobodilno" italijansko okupacijo slovenskih krajev v Furlaniji - julijski krajini, fašizem in z njim povezano sistematično raznarodovanje ter iztrebljanje slovenske kulture, izkusi! je tudi nemški nacizem druge svetovne vojne in nenazadnje še dolgoletno pozabo malone vsega svojega dela pri svojih slovenskih rojakih. Po zaslugi njegovega sina, pisatelja Duška Jelinčiča, ki je skupaj s polsestro Rado Jelinčič uredil pričujočo knjigo in jo pripravil za tisk, smo končno dobili avtentično iskreno pripoved, pričevanje o "svinčenih časih" in hkrati nekakšen intimni testament predstavnika generacije zaznamovane s kulturno-prosvetnim agitatorstvom in antifašizmom. To pa je seveda daleč od nekakšnega podrepništva in labilne nacionalne zavesti, kakršno nekateri slabovidni "raziskovalci" slovenske preteklosti tudi v današnjih časih poskušajo podtakniti našim primorskim rojakom tostran in onstran slovensko-italijanske meje. Življenska pot je Zorka Jelinčiča iz rojstnega kraja Loga pod Mangrtom popeljala sirom Primorske. Najprej se je z družino preselil v Podmelec, nato je obiskoval realko v Idriji, Na ljubljanski univerzi je bil študent filozofske fakultete, kasneje pa je študij nadaljeval v Padovi, vendar ga ni dokončal. V Ljubljani je navezal pristne stike s Kiementom jugom. Najprej ju je zbližala velika ljubezen do gora, kasneje pa zlasti istomiselnost pri obravnavanju nekaterih filozofsko eksistenčnih vprašanj, ki jim je Jelinčič dodal izrazito narodno-obrambne poudarke. To pristno prijateljstvo je prekinila prezgodnja jugova smst, Jelinčič pa je svoje delovanje usmeril v oživljanje kulturno-prosvetnih organizacij na Primorskem. Ob porajanju fašizma so Jelinčič in njegov krog spoznali, da ima slovenski in hrvatski narod na Primorskem in v Istri skupnega močnega nasprotnika, ki mu raznarodovalno delo omogoča popolno obvladovanje javnega življenja v tedanji italijanski državi. Zlasti slovenska manjšina je bila povsem getoizirana in prepuščena ciljem večinskega naroda. Jelinčič je že takrat spoznal, da ni pričakovati bistvene podpore od kraljevine SHS in zato je bila njegova odločitev o konkretni organiziranosti kulturno-prosvetnih društev na podeželju izjemnega pomena tudi za nadaljnje širjenje samoohranitvenih jeder. Ko je z letom 1926 fašizem začel ukinjati slovensko javno besedo in življenje in ko legalna sredstva političnega boja niso obrodila nikakršnih sadov, se je v mladih Primorcih spontano porodila zamisel o ilegalni borbi zoper fašizem in njegovo zatiranje slovenske manjšine. Rodilo se je torej narodno-revolucionarno gibanje, ki je zraslo iz dejavnosti mladinskih društev, iz mladoliberalnega goriškega kroga, mladih Istranov in ob moralni podpori levičarske mladine. Nastala je organizacija TICR, Zorko Jelinčič pa je bil od samega začetka eden njenih ideologov in najbolj dejavnih članov. Ker pa so tigrovci svoje delovanje velikokrat dopolnili s sabotažami, je kmalu sledil val aretacij, ki jih je oblast sprožila leta 1930 in kasneje. Eden izmed aret.trancev je bil tudi Jelinčič in postal je glavni obtoženec rimskega procesa leta 1931. Obsojen je bil na dvajset let zapora, vendar je bil po devetih letih amnestiran. Dolge zaporniške dneve je prebil v krajih Civitavecchia, San Geminiano in v Sieni. Jelinčičeva pričevanja so v pričujoči knjigi dopolnjena s poglobljenim zgodovinskim esejem Milice Kacin VVohinz. Pred nami je tako izredno zanimiv "preplet" živega pričevanja in strokovne zgodovinske analize, ki plastično odslikava pezo "svinčenih časov" iz katerih se je v najbolj dramatičnih trenutkih izoblikoval duh primorskega človeka. Položaj naših preprostih (trmastih in ponosnih) rojakov je bil tedaj malone brezupen, tako v socialnem kot v kulturnozgodovinskem smislu. Nekateri pa so se odločili za kljubovanje kruti usodi in na to nas bo poleg ostalega še dolgo spominjala tudi lani postavljena spominska plošča tigrovcem na Nanosu. Nekaj skromnih besed na kamnitem podstavku pove veliko, doslej vse preveč zamolčano resnico: "Jeseni 1927 so se na Nanosu zbrali svobodoljubni primorski fantje Albert Rejec, Zorko Jelinčič, lože Dekleva, Dorče Sardoč, Andrej Savli in Jože Vadnjal ... ter prižgali baklo prvega antifašizma v Evropi ...". Jelinčičev spomin je ohranjen tudi v imenu planinske koče na Črni prsti, stari goriški študentje so mu leta 1986 odkrili v Podmelcu spominsko ploščo, del planinske poti tržaških planincev po tržaškem Krasu pa prav tako nosi njegovo ime. Jelinčičevi spomini se v pričujoči knjigi zaključijo z letom 1943, vendar je potrebno omeniti vsaj še nekaj fragmentov iz njegove biografije, ki dopolnjujejo njegovo življensko pot. Ni odveč poudariti tudi njegovo postkonfinacijsko angažiranost na raznih področjih, ki je dobila nov zamah od 15. septembra 1944 ko je bil izvoljen v Pokrajinski narodnoosvobodilni odbor za Slovensko Primorje ob Francetu Bevku, Branku Babiču, dr. Joži Vilfanu, dr. Lavu Čermelju in drugih. Novi organ tedanje ljudske oblasti na Primorskem je bil izvoljen na Lažni v Trnovskem gozdu in sicer prav v stavbi, v kateri je Jelinčič že daljnjega leta 1927 pripravil ilegalno zborovanje mladih primorskih antifašistov. Po osvoboditvi maja 1945 je prišel v Trst in sprva deloval kot poverjenik za prosveio pri PNOO za Slovensko Primorje. Največ zivljenske energije pa je nato posvetil aktivnosti, ki jo je uspešna opravljal že v obdobju med leti 1924 -1927. Tudi v povojnem času je torej postavljal nadvse pomembno mrežo prosvetnih in kulturnih organizacij na Tržaškem in Goriškem. Poleg tega je ustanovil Gregorčičevo založbo, deloval je kot publicist in organizator planinstva zlasti v Trstu. Z velikim navdušenjem se je loteval tudi domoznanske tematike, zlasti ga je privlačila toponomastika. Umrl je v Trstu 13. julija 1965, prav na petinštirideseto obletnico požiga tržaškega Narodnega doma. 239 ANNALES 6/'95 OCENE IN POROČILA mCENSIONr ti REtAZlONI Ob letošnji trideseti obletnici njegove smrti pa je morda še najbolj prav, da zadnjo besedo prepustimo njegovi hčerki Radi jelinčič: "Zdaj mirno počiva na goriškem pokopališču. Z njegovega groba se odpira razgled na gore, kt jih je tako ljubil in tako dolgo pogrešal v življenju. Kakor mu živemu ni bilo mar, če je bil zatajen in pozabljen, tudi v smrti ne potrebuje časti in priznanj. A pozabljeno ne sme biti trpljenje in upor njegovega primorskega ljudstva. Res je to ljudstvo, kakor pravijo, rnehko in miroljubno, toda njegova srž je trda kakor Tržaški Kras in tolminske gore. Molče prenaša krivice, a jih ne pozablja. Ko mera prekipi, je v svojem uporu trdo in nepopustljivo, ne zlomita ga ne nasilje in ne čas. Tolminski punt in protifašistični upor sta samo najvidnejša dokaza za to." Slavko Gaberc Bogdana Tome Marinac: OBČINA IZOLA - Znanstveni inštitut Filozofske fakultete v Ljubljani, 1993. -(Etnološka topografija slovenskega etničnega ozemlja -20. stoletje) Konec tretjega decenija tega stoletja so ameriški socialni antropologi začeli metode, ki so jih do tedaj uporabljali le za preučevanje "primitivnih", rociovno-ple-menskih kultur, aplicirati na sodobne družbe. Rodile so se t.i. cornrnunily sttidies, težišče raziskovalnega dela pa je od posameznih kulturnih elementov prešlo na manjše teritorialne skupnosti. Predmet, namen in cilj tovrstnih študij je način življenja, ki je tako postal ena temeljnih opredelitev sodobne etnologije. Na Slovenskem sta ledino na tem področju zaorala Anton Mrkun in Vinko Modemdorfer. Mrkunova Etnografija velikoiaškega okraja je izšla leta 1942, obravnava pa zaradi civilizacije in industrije izginevajočo tradicionalno kulturo 144 vasi na izbranem področju. Bolj interdisciplinarnega značaja je Modern-dorferjeva Slovenska vas na Dolenjskem (1938), ki s pomočjo večletnega neposrednega opazovanja razmer in z obdelavo statističnega gradiva predstavi Šentjurij pod Kumom. Leta 1948 je Etnografski muzej v Ljubljani organiziral sistematične zbiralne akcije. Po ravnatelju muzeja imenovane Orlove ekipe so kot delovni priročnik uporabljale standardiziran vprašalnik, ki je po tematskih sklopih obravnaval elemente materialne, socialne in duhovne kulture. Delu so se pridružile tudi druge etnološke institucije in muzeji, vodilo pa jih je zanimanje le za tradicionalno ljudsko kulturo in za posamezne kulturne elemente. Korenitejša študija mikro-rajonov je bila zanemarjena, šlo je bolj za "pobiranje koščkov, preden konca ne vzamejo". V sedemdesetih letih je bil zasnovan projekt "Način življenja Slovencev v XX. stoletju", v okviru katerega so bile izdelane vpra- šalnice za etnološko topografijo slovenskega etničnega ozemlja. V zbiranje podatkov o ijudskokulturnih sestavinah naj bi vnesle več organiziranosti, pripomogle pa k raziskovanju etnološke problematike v obliki krajevnih monografij. Temeljile so na dotedanjih izkušnjah slovenskih etnologov in na tradicionalnih predstavah o predmetu etnologije. Zaradi prizadevanj, da bi se etnološko delo posodobilo, so bile oplemenitene z nekaterimi novimi vidiki. Vseeno pa se je raziskovalec urbanih in urbaniziranih naselij v mnogih primerih (življenje v stanovanjskih blokih, promet, industrija ...) lahko oprl le na lastne izkušnje in iznajdljivost. Akcijo je finančno podprla Raziskovalna skupnost Slovenije, nje izvedbo pa je zagotavljalo sodelovanje med institucijami (Slovenski etnografski muzej, Inštitut za narodopisje pri 5AZU, Oddelek za etnologijo na Filozofski fakulteti itn.). Regionalne študije v sedemdesetih letih še niso imele ustrezne veljave. Na oddelku za etnologijo Filozofske fakultete so tako uvedli seminar za topografijo, Študentje pa so topografsko tematiko pogosteje vključevali v Študijske raziskovalne obveznosti. Čeprav ni metodoloških razlik med preučevanjem preteklosti in sedanjosti, je poudarek bil na dvajsetem stoletju. Kompleksne krajevne študije se navadno zadovoljijo z novejšo dobo, saj iaftko le izobilje in raznolikost virov predstavita način življenja v vsej medsebojni prepletenosti in barvitosti. Med drugim pa tako zastavljene etnološke raziskave služijo konkretnim potrebam siovenske družbe (npr. turizem, prehrana, medicina ...). Raziskave se vežejo na prostor, ki ga naseljujejo pripadniki slovenske etnične skupine, upoštevajo pa tudi zamejstvo, izseljeništvo ipd. Topografsko plat je v tej 2vezi treba razumeti kot kar najbolj opredeljeno krajevno izhodišče pri preučevanju zgodovinskega razvoja na izseku družbenega življenja, ki je predmet etnološkega zanimanja. Na ravni občine pa bi se, po mnenju nekaterih švicarskih etnologov (P. Hugger, R. Bvaun), najbolje spoznali socialni odnosi, gospodarsko delovanje, prepletenost Ijudskokuiturnega življenja itn. Po nekaterih naziranjih so prav monografske raziskave temelj etnološkega dela, njihova sinteza pa je etnološka kartografija. Kot že več zvezkov Etnološke topografije slovenskega etničnega ozemlja je tudi monografija občine Izola nastala kot diplomska naloga, ki jo je avtorica pred knjižno izdajo dopolnila. Bralec se seznani z notranjim ustrojem področja (geografski položaj, jezik, politični in cerkveni upravni okviri, zdravstvo, trgovina, promet in zveze ...), z demografskim in gospodarskim razvojem, s poklicno, narodno in socialno strukturo, s prodorom inovacij v tradicionalno ljudsko kulturo in z razpadanjem ie-te itn. Pozornost je posvečena trem značilnim naseljem: Šared (razložena vas), Korte (gručasta vas) in Izola (urbano središče občine). Tudi z vidika perio-dizacije je področje bivše cone B v marsičem posebnost, ki humanističnim vedam, v prvi vrsti pa etnologiji, nudi obilo raziskovalnih vzpodbud. Zgodovinski dogod- 240 ANNALES 6/'95 OCENE IN POROČILA / REŒNSiON! E RELAZIONI ki (predvsem leta 1954) so pustili siedi v gospodarskih panogah, komunikacijah, v narodni, poklicni in socialni sestavi prebivalstva, v političnih in drugih institucijah itn. Kulturno podobo, ki nam jo avtorica prikazuje skozi široko paleto virov, je dodatno označilo industrijsko ribištvo. Prav prek slednjega je Izola že v drugi polovici 19. stoletja stopila v svetovne gospodarske tokove. Izola ne postreže ravno s preobilico virov. Arhiv je zgorel i. 1903, bil poškodovan med 1. svetovno vojno, nato pa prodajan kot ovojni papir za trgovine. Ustnih virov o obdobju do leta 1954 skoraj ni, saj se je takrat odselila večina Italijanov, ki so predstavljali 70% mestnega prebivalstva. Avtorica opozarja na še ne dovolj osvetljene posledice sprememb državnih meja leta 1918 in 1954 (oz. 1945). Za časa italijanske oblasti se je istrsko kmetijstvo soočalo z donosnejšim italijanskim in posebej po I, 1925 ("Boj za žito") tudi propadalo. Kmetje so izgubili tradicionalno tržišče v avstrijskem zaledju, domače poljedelske kulture so izginjale. 2 letom 1954 pa je bil odrezan tudi Trst, zaradi česar je propadla do tedaj živahna pomorska trgovina. Omenjene spremembe bi kazalo raziskati tudi z etnološkega zornega kota; način življenja je namreč lahko prav daleč od dekretov in razmejitvenih avantur. i gor Presi Ervin Dofenc: SENOŽEČE. Skupnost na prepihu. Zbirka: Življenje na Krasu, šE. 2, Ljubljana 1994, 108 strani. V zbirki Življenje na Krasu je po Repeniaboru izšla še kratka zgodovina Senožeč (kot tretji zvezek ji bo sledil oris preteklosti Sežane). Lično opremljena knjiga s številnimi fotografijami in kartami je delo dr. Ervina Dolenca, raziskovalca na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani, sicer domačina iz Senožeč. Avtor nam je na zanimiv, poljuden in prepričljiv način pričaral razvoj Senožeč in okoliških krajev "na prepihu" skozi stoletja. Pomembnost geografske lege Senožeškega je poudaril že ob orisu prve trajnejše poselitve približno 2000 let pred Kristusom, saj je bilo število naselbin "za tako majhno ozemlje nesorazmerno veliko". V "zgodovino" so Senožeče vstopile z vključitvijo v Rimski imperij, ki je krajem prinesel približno poltisočletno obdobje relativnega miru. Naslednja stoletja so bila bistveno bolj burna, ob prelomu tisočletja pa so italijansko mediteranske vplive zamenjali celinski, slovanski in germanski. Senožeče se omenjajo od druge polovice 12. stoletja dalje, ko so na senožeškem gradu domovali Devinski gospodje. Po izumrtju so njihove posesti leta 1399 podedovali sorodniki iz družine VValsee. Med njihovo vladavino so Senožeče v 15. stoletju dobile župnijo in tržne pravice; slednje so jim potrdili tucli dediči Wal-seejevcev, Habsburžani. Poleg omenjenih je Dolenc orisal še plemiške družine, ki so bile tako ali drugače vezane na Senožeče, podrobneje predvsem družini Por-zia in GarzarolSi. Oris znanih županov Senožeč sodi že v čas moderne uprave po terezijanskih in jožefinskih reformah. V času ločevanja duhov na Slovenskem ob koncu 19. stoletja so v Senožečah slavili liberalci z županom Francem pl. Garzarollijem. Katoliška stran na to ni gledala ravnodušno in razvil se je živahen politični boj s šikaniranjem nasprotnikov i rs razbijanji shodov nasprotne strani, Po 1. svetovni vojni je bila Primorska priključena k Italiji in prepuščena fašističnemu raznorodovalnemu pritisku. Njegovi prvi rezultati so se pokazali v združevanju slovenskih političnih sil in leta 1922 je bila končana 32-letna Garzaroilijeva liberalna vladavina. Fašisti so se v Senožečah okrepili sredi dvajsetih let, priselilo se je tudi več Italijanov, ki pa so se po 2. svetovni vojni po večini vrnili v svojo domovino. Med vojnama je manj kot desetina v Senožečah živečih Italijanov obvladovala vse pomembnejše funkcije kraja. Po razvoju v 2. vojni in socialistični Jugoslaviji je Dolenc orisa! materialne in duhovne razmere kraja. Na prve je odločilno vplivala lega ob prometni povezavi Dunaja in Trsta, saj je furmanstvo obogatilo prihodek od osnovne kmetijske dejavnosti. Za pivopivske Slovence bo zanimivo zvedeti, da je bila v Senožečah pivovarna, ki je pred stoletjem zvarila približno toliko piva kot tisti pivovarni, ki sta se na Slovenskem ohranili do današnjih dni, laška in ljubljanska. Italijani so jo po priljučitvi Primorske namerno spravili v stečaj in tako Primorce poleg slovenske besede prikrajšali še za pivovarno. Pri orisu duhovnih razmer je avtor spregovoril o verskem življenju, šolah ter kulturnem in družabnem življenju na Senožeškem, k temu pa je dodal še kratke življenjepise pomembnejših Senožejcev. Knjiga Ervina Dolenca se odlikuje po lastnosti, ki ni ravno značilna za zgodovinska dela, saj je pisana živahno, vsem ljudem razumljivo, a kljub temu strokovno dosledno. Legenda o Srebrni iz časa turških vpadov, ki personificira krščansko zvestobo tudi v turški SLižnosti, je zanimivo branje tudi za otroke in bi skorajda lahko zamenjala večerno pravljico, če bi le imela srečen konec. Ob podatku, da so leta 1 752 v Senožečah sežgali zadnjo čarovnico, se bo marsikateri trpeči mož vprašal, ali je bilo smotrno ta obred prepovedati, saj vseh kandidatk le še niso polovili in kaznovali. Domačine bodo zanimale še druge podrobnosti iz preteklosti njihovega kraja, naprimer da se v revolucionarnem letu 1848 napad na senožeško graščino ni posrečil ali da je Senožeško začelo nazadovati po zgraditvi železnice Dunaj - Trst. S pričujočo knjižico so se Senožeče uvrstile med tiste ne preštevilne slovenske kraje, ki se lahko pohvalijo z zgodovinsko zaokroženim pregledom lastne preteklosti. Ervin Dolenc je svojemu rodnemu kraju poklonil 241 ANNALES 6/'95 OCENE IN POKOCII.AKECEMSSOM E REI.A7JONI dragocen spomin. Znanstvene slave si s tem sicer ne bo prislužil, se pa bo - verjetno - vpisal med pomembnejše krajane, ki bodo našteti v naslednji zgodovini Senožeč, ko bo ta nekoč v daljnji prihodnosti znova spisana. Aieš Gabrič Bojan Godeša: KDOR NI Z NAMI, JE PROTI NAM, Slovenski izobraženci med okupatorji, Osvobodilno fronto in protirevolucionarnim taborom. Cankarjeva založba, Ljubljana 1995, 468 strani. Slovenski intelektualci so bili, tako kot drugje v svetu, pogosto na prepihu države in njenih institucij. Zelo zanimivo pa je seveda obravnavanje inteligence v nenormalnih časih, kamor vojna zagotovo sodi. S to zahtevno problematiko se je v zadnjem času ukvarjal Bojan Godeša. Njegova knjiga je prirejena in delno predelana doktorska disertacija. Osrednjega dela knjige ni mogoče razumeti, če si ne ogledamo pobliže položaja slovenske inteligence pred drugo svetovno vojno. Tu je mišljen pogled posameznih političnih skupin na družbo kot celoto. Tako je Godeša najprej predstavil slovenske nazorske tabore in izobražence v njih predvsem v tridesetih letih. Trije slovenski nazorski tabori, ki so se izoblikovali že v Avstro-Ogrski, so bili katoliški, liberalni in marksistični. Politično je bil najmočnejši katoliški. Med inteligenco pa njegov vpliv ni bil največji. Tu je prevladoval vpliv liberalcev. Prihod okupatorjev aprila 1941 je povsem spremenil razmere v Sloveniji. Vsi trije okupatorji so imeli dolgoročen namen uničiti slovenski narod. Poti so bile morda različne, kar pa ne spremeni njegovega negativnega bistva. Ideološka nasprotja, ki so nastala že pred vojno, so se med vojno še okrepila. Kot piše Godeša, se je položaj povsem spremenil, ko se je v Ljubljanski pokrajini začela državljanska vojna. Takrat se je bilo izobraženstvo pisiljeno odločiti mecl dvema možnostima, ki sta bili obe domači. Odločili se je bilo potrebno za sodelovanje z OF ali s protirevolucionarnim taborom. Večina sredinsko usmerjenih intelektualcev se je težko odločala. Težava pa je bila tudi v tem, da ni bilo močnega sredinskega tabora, ki bi jih kako drugače povezal. Po kapitulaciji Italije se je položaj povsem spremenil. Ljubljansko pokrajino so zasedli Nemci, vendar je bila njihova uprava tu povsem drugačna kot na Štajerskem in Gorenjskem. Pokrajina je dobila neke vrsto samoupravo. Tudi OF je delno spremenila svoje delo, saj se je iz prejšnje usmerjenosti predvsem na področje Ljubljanske pokrajine odločila okrepiti delo v drugih pokrajinah. S postavitvijo "oblasti" Leona Rup-nika se je okrepil tudi proti revolucionarni tabor. Za bralce Annales bo zelo zanimivo poglavje o izobražencih na Primorskem. Tam je bil položaj do kapitulacije Italije podoben tistemu na nemškem zasedbe-nem področju. Položaj na Primorskem je zaznamovala prisotnost Italije na tem prostoru že od konca prve svetovne vojne, inteligence na Primorskem je bilo malo, saj se je večina od tam izselila že pred drugo vojno. Tisto malo, kar je je bilo, pa so Italijani tako ali drugače nadzorovali. Na Primorskem v glavnem ni bilo podpore pro-tirevoluciji, dejstvo pa je tudi, da je OF tu delovala drugače in s tem ni dajala povodov. Posebno pozornost je avtor namenil tudi Trstu in tržaški inteligenci. Zanimive so tudi vrstice, kjer je govor o TIGR-u. Tigrovci so bili stari borci proti italijanskemu fašizmu, z OF pa so imeli določene težave. Specifičen ja bil tudi položaj primorske duhovščine, saj je tudi ta čutila predvojne pritiske Italije. Zadnje poglavje je avtor nameni', opisu položaja na Gorenjskem, Štajerskem, Koroškem in v Prekmurju. Kot sam piše, je prikaz položaja na tem območju združil zaradi fjodobnosti. Vsem znan je seveda nemški okupacijski sistem, ki se je razlikoval od italijanskega. Na večini tega prostora proti revolucionarni tabor ni bil prisoten. Z izjemo Gorenjske po pomladi 1944 je drugod ostalo le pri poskusih. Tako sta bila tod ves čas prisotna le OF in Nemci. Knjiga je polna podatkov, ki nazorno kažejo razsežnost problematike, ki je brez obilice pregledanega in uporabljenega gradiva ne bi bilo mogoče predstaviti. Morda bi lahko dodali še kakšno fotografijo. Bojan Baikovec Aleš Gabrič: SOCIALISTIČNA KULTURNA REVOLUCIJA Slovenska kulturna politika 1953-1962. Cankarjeva založba, Ljubljana 1995, 370 strani Aleš Gabrič prikazuje zgodovino kulturne politike od leta 1953 do 1962. Gre za čas med Vi. kongresom partije novembra 1952 ter ustavnim zakonom iz leta 195.3 in osnutkom ustave iz leta 1962. Avtor je knjigo razdelil na nekaj poglavij, ki so vsebinsko in časovno zamejena. Vsako poglavje ima rdečo nit, ki povezuje sicer različna kulturna vprašanja tistega časa. Na VI. kongresu partije v Zagrebu 1952 so ukinili agitpropovski aparat. Nastopilo je krajše obdobje "ideološke odjuge". Ideološki nadzor so opravljale komisije pri SZDL. Aprila 1954 je bila ustanovljena komisija za ideološko in vzgojno delo predsedstva SZDL. Vodil jo je Boris Ziheri. Ko je vodstvo partije ugotovilo, da so stvari ušle nadzoru, je sklenilo ustanoviti partijske ideološke komisije na zveznem in republiških nivojih. Slovenska ideo- 242 ANNALES 6/'95 OCENE iN POROČILA / RECENSIONI E RELAZIONI loška komisija je bila ustanovljena februarja 1956. Tudi njo je vodil Ziberl. Leta 1953 je bil ustanovljen svet za prosveto in kulturo Slovenije. Ta organ naj bi bil posvetovalni organ vlade, vendar ni imel pomembnejšega vpliva. Pomemben faktor vpliva na kulturo, kasneje smo ga poznali povsod, je bil institut družbenega upravljanja. Z njegovo pomočjo naj bi delegati širše skupnosti poskrbeli za pravilne odločitve v kulturnih in drugih ustanovah. Ziheri je kot vodilni partijski ideolog v svojih razmišljanjih poveličeval delavsko kulturo, ki je nastajala v delavskih društvih. Njen temelj je bil marksistična' ideologija in amaterstvo. Partija je zopet obračunavala z njej neprimerno kulturo. Ukinjali so revije in gledališča. V Sloveniji so se sredi petdesetih let v vodstvu partije začeli pojavljati posamezniki {Boris Kraigher, Stane Kavčič), ki so bili po-pustljivejši do "vrhunske" in "dekadentne" kulture. Menili so, da ta partije ne ovira, dokler je ne ogroža na oblasti. Tako si na nek način stojita nasproti partijska ideologija z Ziherlom in vladina praksa s Kraigherjem kot predsednikom vlade na čelu. Kot pravi Gabrič, se oba pristopa do kulturnikov v osnovi vseeno nista razlikovala. Oba sta kulturnike omejevala, res pa je, da je bila Kraigherjeva meja širša od Ziherlove. Paradoksalno pa je, da je bilo sredi petdesetih let največ kulturno-poli-tičnih afer, Gabrič pravi, da so "spremenjeno ozračje sredi petdesetih let" "kulturni ustvarjalci razumeli drugače kot pragmatiki med politiki." Različni nesporazumi so med drugim vidni v ukinjanju revij in profesionalnih gledališč. V istem obdobju pa je partija tudi obračunala s "klasično" inteligenco. Ta naj bi imela največ opore na Filozofski fakulteti. To inteligenco naj bi zamenjala tehnična, ki naj bi bila bližja delavskemu razredu. Staro generacijo humanistične inteligence naj bi hkrati zamenjala mlajša, ki je bila vzgojena v marksističnem duhu. Vse to se je dogajalo tudi v času visokošolske reforme, ki ji je nasprotovala zlasti Filozofska fakulteta. Različne afere iz let 1958 in 1959 so tako povezane hkrati s kulturo in Filozofsko fakulteto - ukinjanje Revije 57, ustanovitev inštituta za sociologijo in Inštituta za zgodovino delavskega gibanja. Univerzitetni predmetnik je bil razširjen s predmetom Temelji družbene vzgoje. O inteligenci naj zapišem citat, ki ga navaja Gabrič, izrekel ga je Edvard Kardelj decembra 1958. "Naša orientacija bi marala biti na to, da bi imeli vedno manj inteligence, ki prihaja iz klasičnih šol, in vedno več take inteligence, ki raste iz prakse, iz tovarn, ali pa vsaj paralelno s praktičnim delom pridobiva svoje širše znanje in kvalifikacije." Začetek šestdesetih let je prinesel s seboj razprave o gospodarski reformi in pripravljanje nove ustave. Slovenska oblast je nasprotovala centralizmu v kulturi. Tu je računala tudi na pomoč kulturnikov. Problem so bili zvezni skladi za znanost in film, slovenski podnapisi v kinematografih (teh namreč ni bilo). Iz tega časa je znana polemika Pirjevec-Čosič, kjer je govor o vizijah skupnega življenja in seveda tudi kulture. Knjigo zaključuje obsežen seznam virov in literature in pregleden register imen. Morda bi bilo branje še zanimivejše, če bi mecl tekst uvrstili še kakšno sliko. Bojan Balkovec 8UZETSKI ZBORNIK, knjiga dvadeseta Več dvadeset godi na u Buzetu redovito izlazi go-dišnjak BUZETSKj ZBORNIK, skračeno: BZ. Dosljednost potvrdjuje i ovogodišnja dvadeseta knjiga. Od prvog broja 1976. godine u BZ obradjuju se teme koje obuhvačaju područje bivše Opčine Buzet, danas Grada Buzeta, Opčine Lanišče i dio Opčine Oprtalj. Broj 20/1995. obradjt.ije teme i s područja Opčine Lupoglav, koja osim Lupoglavštine i Boljunštine ob-ubvača i dio Cičarije, Za ovogoclišnji dvadeseti broj BZ 25 autora napisalo je 35 priloga. Taj broj BZ uredili su Antun Hek, Božo lakovljevič i josip Miličevič. Glavni i odgovorni urednik je Božo Jakovljevič. Izdavač knjige je Katedra Čakav-skog sabora Buzet. IKD "juraj Dobrila" Pazm i Narodno sveuciiište "Augustin Vivoda" Buzet. SUBOTINA 1994, referat je gradonačelnika Borisa Sirotiča, napisan u povodu Dana Grada Buzeta. Subo-tina je za Buzečane več više ocl jeclnog stolječa vrijeme okupljanja, medjusobnog druženja, sklapanja novog pri-jateljstava i novih poslova. Ponovno je postala praznik Grada i NARODNA FEŠTA. Gradonačelnik se osvrče na organizaciji! života u skladu s novim zakonima, posebno na iznalaženje rje-šenja za izgradnju nove gradske deponije krutog otpada. Spominje planove gradnje vodopskrbnih objekata Sv. Martin - Krbavčiči i Ročko Polje •• Hum. Posijednjih goclina telefonskem mrežom pokrivena je skoro čitava Buzeština. Preostalo je još da se telefoni uvedu u nekoliko sela Mjesnog odbora Roč. Grado-na-čelnik u svom referatu spominje i dvije elementarne ne-pogode: poplavu u listopadu 1992. i sušu ijeti 1994. godine. Pet naslova u knjiži posvečeno je zborovodji i skladatelju Slavku Zlatiču, rodjenom 1910. godine u Sovi-njaku. Prilog za životopis Slavka Zlatiča 1910-1993. godine napisao je dr. Petar Sirčič. Slavko Zlatic rodio se u učiteljsko)' obiteljš 1.6,1910. Gimnaziji! je navršio u Kopru, glazbu studšrao u Trstu i Zagrebu, gdje je diplomirao. Radio je na državnim i privatnim glazbenim školama u Zagrebu, Sušaku i Puli. Bio je zborovodja niza pjevačkih i drugih zborova, profesor dirigiranja na Muzičkoj akademiji u Zagrebu, urednik glazbenih emisija na Radio Zagrebu, Puli i Kopru, ANNALES 6/'95 OCENF lis! ROROČU.A / RECENSIONS E RELAZIONI dirigent zbora i orkestra Radio televizije Zagreb. U mirovinu je otišao kao stručni savjetnik za etnomu-zikologiju puljske rad ne jedi niče Sjevernojadranskog instituta JAZU, danas HAZU, u Rijeci. Obnašao je razne funkcije, Pored ostalih, bio je predsjednik Udruženja kompozitora jugoslavije i Hrvatske, član Medjunarodnog savjeta za nuiziku UNESCO, potpredsjednik Čakavskog sabora, član Savjeta Republike Hrvatske, i drugo. Bavio se i glazbenom kritikom. Uredio je više glazbenih izdanja. Bio je član raznih uredništava periodike i glasila, istaknuti je skladatelj i stvaralac skladbi na temelju narodne popijevke i glazbe, kao i sakupljač narodnog hrvatskog melosa. Isticao se i društveno političkom i antifašističkom djelatnošču. Izmedji-i dva svjetska rata bio je prognanik iz rodne Istre, koja je bila u satavu Kraljevine Italije. Umro je u Puli 27. 10. 1993. godine. Davorin Hauptfeld, prvi študent Slavka Zlatica, danas umirovljeni dirigent Opere u Rijeci, napisao je prilog: SLAVKO ZLATIC. - GLAZBEN1K. Djelatnost glaz-benika Zlatiča obuhvača skladateljski, dirigentski i pedagoški rad. Na popisu skladbi Slavka Zlatiča ostalo je 110 djela. Njegov pedagoški rad, uz rad sa stuclentima, obuhvača više od 800 radio emisija na hrvatskom i talijanskom jeziku. Renato Pernic piše o sječanjima na zajedničko pri kupljanje narodne glazbe u Istri sa Slavkom Zlatičem. Njihovo medjusobno druženje trajalo je 28 god i na. Emil Zonta - Istrijan piše članak pod naslovom: SLAVKO ZLATIČ - OD SLUMA DO SV. DUHA. SI um je zavičaj Ziatičeva oca, a Sv. Duh kraj Štrpeda omiljeno mjesto navračanja u zavičaj njegove majke Ide, Marije. Poznanstvo autora i istaknutog velikog hrvatskog glazbenika Slavka Zlatica trajalo je godinama. Njihova suradnja se produbila u nastupima na glazbenim serijama za Radio Koper - Capodistria, pripremljenim za talijanske slušatelje. O učitelju Marku Zlatiču piše mr. Božo lakovljevič. Otac Slavkov, Marko, rodio se u Slumu. Kao učitelj počeo je raditi u Lanišču. Zatim radi u Sovinjaku, Bermu i Trivižu. Kad je 1929. godine morao napustiti Istru za-poslio se je u Stenjevcu. Prvi sin Slavko rodio mu se u Sovinjaku 1910. godine. OPČINA BUZET U ZAPISNICiMA SjEDNICA OP-GNSKOG ZASTUPSTVA OPČINA BUZET OD 1894. DO 1911. GODINE drugi je prilog Boža jokovljeviča. U Knjiži zapisnika, pohranjenoj u Povijesnom arhivu Pa-zin, zabilježen je sadržaj sjednica Opčinskog zastupstva 1894. do 1911. godine, što predstavlja vrijedan izvor za povijest sjevernog i sjevernozapadnog dijela Istre, posebno za poznavanje organa vlasti i njihova djelokruga. Božo Jakovljevič napisao je članak: PRILOŽI ZA POVIJEST HRVATSKIH ŠKOLA OPČINE LUPOCLAV. Autor piše o prvim školama na tom području, nastalim u vrijeme narodnog preporoda, o školama poslije 1. svjetskog rata i pregled razvoja poslijeratnih škola, ko je su prerasle od četverogodišnjih u osmogodišnje osnovne škole u Lupoglavu i Boljunskom Polju, a zatim u jednu matičnu školu u Lupoglavu. LEKSIČKA GRADNJA KVADERNE BRATOVŠTINE SV. BARTULA I KNJIGE RAČUNA ROČKE OPČINE 1523-1628, članak je mr. Zdenka Baloga. U članku obradjuje niz zanimljivih rijeci, uglavnorn danas teže razumljivih ili onih čije se značenje u obradjenom izvoru ne poklapa s današnjim značenjem. Ročka kva-derna značajan je dokument pučke administracije, čije trajanje pokriva punih stotinu godina. Dijelom je pisana glagoljicom, hrvatsko čakavski, a tek pri kraju talijanski. Tu je obradjen samo hrvatski dio teksta. Kao administrativni tekst, bez pjesničkih formi ili kičenog dipta-matskog stila, kvaderna je dobra podloga za utvrdjivanje jezičkog standarda Istre u šesnaestom stolječu. Korn-parirajuči sa srodnim izvorima i riječima 16, i 17. sto-Iječa proširuje se naša spoznaja o razvoju hrvatske terminologije i jezika uopče. Vesna Škrij Kaiarinčič piše članak: SUCi OPČINSKOG SUDA U BUZETU OD 1868. DO 1918. GODINE. Prikazuju gospodarske prilike krajem 19. i počet-kom 20-tog sto I ječa. Na vod i krače biografije trojice suca, zaslužnih za razvoj Buzeštine. U članku MATIČNA KNJIGE ŽUPE LANIŠČE mr. Jakov Jelinčič navodi dvadeset i jednu sačuvanu matičnu knjigu župe Lanišče. Danas župa Lanišče pokriva sela: Lanišče, Brgundac, Praproče, Račja Vas i Rašpor, ali je u prošlosti ta župa obuhvačala i sela Brest i Slum. Izda-vajuči pojedina vremenska razdoblja autor piše o broju krštenih, vjenčanih i umrlih, ukazajuči na broj stanov-nika. Navodi broj blizanaca, kao i vrlo malen broj djece rodjenih izvan braka. Medju umrlim ima mnogo djece, i to u dobnoj skupini do deset godina. Dosta je ljudi umiralo u naponu snage, od 30 do 50 godina života. Prava je rijetkost da čovjek doživi 90 godina starosti. Tek sredinom devetnaestog stolječa objavljen je popis bolesti, pa se navodi epidemija kolere koja je jače zahvalila to područje 1855. godine. Od uzroka smrti autor navodi nekoliko smrzavanja, udara groma, utapanja, opekotina, kao i sudbinu nekih istarskih prezimena tijekom fašističke vlasti. Drugi prilog mr. jakova Jelinčiča glasi: ARHIVSKA GRADjA PODRUČjA OPČINE LUPOGLAV. Posebno piše o urbarima, opčinskim fondovima, matičnim knjigama i arhivi uopče. Gordana Čalič Svečko zabilježila je susret, koji je 26.1 1.1994. godine održan u Lupoglavu pod nazivom: VEČER POVIJEST1 I POEZIJE U LUPOGLAVU. Tim povodom načelnica Opčine Lupoglav Laura Šuperina kazala je nekoliko osnovnih podataka o toj sjeverno-istar-skoj opčini. U knjiži su tiskana sva tri referata na-pisana za taj skup i dvije pjesme Marije Riharič, pjes-nikinje iz sela Semiči. Dr. josip Miličevič piše članak o oživljavanju narodnih običaja u Sjevernoj Istri. Osvrce se na odnose puča- 244 ANNALES 6/'95 OCFNE IN POROČILA / RECENSIONI E RELAZiONl na prema narodnim običajima i na mijenjanje odnosa prema narodnom stvaralaštvu u Istri, koje se od 1865. godine počinje cijeniti. Otad su rijetke domače kulturne, turističke i političke manifestacije u kojima nema folklornih sadržaja. Najvažniju ulogu u održavanju narod-nog stvaralaštva imale su smotre folklora. Autor predlaže obnavljanje nekadašnjih običaja, uzimajuči za primjer: igru na roh, izbor humskog župana, obnova sajma Su-botima i drugo. Posebno piše o Kolejanima u Brestu. GOVOR U SV. MARTINU istražuje studentica Nataša Draščič. Ona uvodno piše o dosadašnjim (straži-vanjima govora u tom kraju i odabire svoje rodno selo, da u njemu obradi JEDAN OD BISERA govora Buzešti-ne. Prikazana su fonetska, morfološka i leksička obilje-žja Sv. Martina. Na crtežima poljoprivrednih i kučanskih predmeta zanimljivo je prikazana leksička gradja, Gordana Čaiič Sverko, novinarka "Glasa Istre", napisala je i nekoliko reportaža: o Slumu i Vrhuštini, o šestom medjunarodnom susretu svirača malih dijaton-skih harmonika, ZARMONiKU V ROČ, o Gradu Buzetu u okruženju pet opčina. Uz članak pod nazivom KULTURNA BAŠTiNA BUZEŠTiNE U BUZETSKOM ZBORNIKU Miroslav Sin-čič napisao je i jednu pjesmu. Po jednu pjesmu napisali su i Vlado Pernic, Milena Draščič i Marija Ribarit. Fedor Putinja napisao je literarnu crticu NA MOSTU. Alojz Čargonja i Dano Krivičič pripremili su crteže i opisali 24 Ijekovite biljke Sjeveme Istre u članku pod nazivom LjEKOVITO 8ILJE SjEVERNE ISTRE. Navode na laz ista, berbu, sušenje, Ijekovitost i upotrebu Ije-kovitog bilja. Mirjana Pavietič pripremiia je članak pod nazivom KULTURNI PROGRAM! NA BUZEŠT1NI TijEKOM 1994. GODiNL. Vladimir Finderie opisao je rad radionice za Stavljenje kože "škorcarije", vlastništvo njegove oitelji u Sv, Martinu. ivan Draščič-8elimate i Vladimir Finderie pripremili su humoresku o njihovu selu pod nazivom JAKOMO SMOL AR. Miloš Sirotič u članku pod nazivom SjEČANJA NA S L UM I SLUMSKE USKRSNE OBIČAjE iznosi svoja sje-čanja o tim običajima. Iz starih časopisa prepisana je jedna šaljiva pri-povjetka, koju je pod imenom ZVANE KASTAVAC prije prvog svjetskog rata napisao Ivo Milic, sudac u Buzetu. Mr. Božo jakovljevič napisao je članka DVA SVEČENIKA IZ ŠTRPEDA, BRIGA ZA KULTURNU 8AŠTINU BUZEŠTINE i ČETVRTI SVEZAK ANNALESA, Božo Jakovljevič Mano Cariup: LE OPZIONi PER IL 3fi RE1CH, VAL CANALE 1939. Založba Oom, Čedad, december 1994, 242 strani. V zgodovini Slovencev Kanalske doline je leto 1939 zapisano s črnimi črkami. Spomladi tega leta sta se namreč Hitler in Mussolini pogodila, da rešita vprašanje južnotirolskih Nemcev, ki so bili pod fašizmom žrtve močne raznarodovalne politike. Aprila sta tako Nemčija in Italija podpisali sporazum, po katerem naj bi na območjih s pretežno nemškim prebivalstvom še istega leta izpeljali opcijo in vsem, ki bi se izrekli za nemško državo, nudili možnost, da se izselijo v takrat že rajhu priključeno Avstrijo. Poleti istega leta so zakon o opciji razširili tudi na Kanalsko dolino, ki so jo poleg Nemcev številčno enakovredno naseljevali Slovenci. Za Nemčijo se je tako lahko izrekel vsakdo, Slovenec, Furlan ali pa Italijan, ki je znal vsaj besedico nemško. Nemci so namreč računali, da bodo optante naselili v izpraznjene domove koroških Slovencev, ki naj bi jih pred tem deportirali v taborišča, za Mussolinija pa je bil sporazum o opciji kot naročen za etnično očiščenje narodnostno mešanega območja ob severo-vzhodni meji. Takoj po podpisu meddržavnega sporazuma se je v Kanalski dolini začela načrtna in kapilarna propaganda. Tuji in domači propagandisti so v nemški rajh vabili z vsemi mogočimi obljubami; v Avstriji naj bi optante čakali delo in novi domovi, lepše in lažje življenje, skratka vse, česar v njihovi zaprti in odmaknjeni dolini ni bilo. Omahljivcem pa so grozili z izgonom v južno Italijo. Slovenci v Kanalski dolini so se tako znašli v primežu dveh brezizhodnih možnosti, od katerih je bila italijanska opcija - vojna še ni izbruhnila in nacizem še ni pokazal vseh svojih zob - seveda veliko slabša. Dvajset let življenja pod Italijo je bilo za Slovence povezano z naraščajočim fašističnim nasiljem, s preganjanjem slovenskega jezika, z zatiranjem slovenske pesmi. Pač pa je imela naveza na nemški prostor za Korošce v Kanalski dolini globoke korenine v Avstro-ogrski monarhiji, ki je Slovencem vendarle pustila dihati, govoriti materni jezik in gojiti domačo pesem. To pa je bilo za Kanalce dovolj, saj slovenskih šol v Kanalski dolini nikoli niso imeli. Protiitalijanska propaganda se je zato domačinov hitro prijela. Treba se je bilo le še odreči svojim slovenskim koreninam in se izreči za Nemce. Propaganda je bila močna, odpor šibak, pa še tega so dokončno omajali domači propagandisti, nemškutarski Slovenci, ki so bolj goreče kot sami Nemci navijali za tretji rajh. Ljudje so bili zmedeni, tolažbe jim niso nudili niti duhovniki, saj je uradna Cerkev vsem župnikom v farah Kanalske doline strogo zabičala, naj na noben način ne vplivajo na odločitve ljudi. Seveda so to najbolj boleče občutili zavedni slovenski duhovniki, med katerimi se je najbolj izpostavil župnik Rafko Premrl iz Zabnic, ki je služboval v Kanalski dolini osem let in ki so ga leta 1940 premestili v Vipavo, ker je ljudi roti!, naj se nikar ne odre- 245 ANNALES 6/'95 OCENE !N POROČI I. A ! RECENSIONI E MLAZIONI kajo svojim slovenskim koreninam in naj ne zapuščajo svojih domov. Pred vojno so bile Žabnice popolnoma slovenska fara. Nacionalna mržnja je Rafka Premrla skorajda stala življenje, saj so ga njegovi lastni ljudje gestapu ovadili še celo potem, ko je bi! že daleč. Prijeli so ga v Istri, ga zaprli v tržaških zaporih, kasneje pa ga deportirali v Dachau. 26. novembra 1939 je bila prižgana zelena luč za začetek opcije, ki naj bi trajala do 31. decembra. Vendar so izrekanja kasneje podaljšali za šest mesecev, do 30. junija 1940. V tem času se je skoraj 95 odstotkov prebivalcev Kanalske doline izreklo za tretji raj h in prevzelo nemško državljanstvo, med temi skoraj vsi Slovenci. Mussoiini in Hitler sta slavila zmago. / D ™ J Iz knjige M. Gariupa, str. 17. Do leta 1942 naj bi se optanti preselili v Avstrijo, vendar je medtem izbruhnila vojna, propagandistična evforija je splahnela, strasti so se umirile. Kljub vsemu pa je svoje domove zapustila približno polovica optan-tov, ki so jih nemške oblasti naselile na avstrijsko Koroško, vendar se jih je že po padcu Italije leta 1943 veliko vrnilo, razočaranih, ponižanih, predvsem pa izkoreninjenih. V Avstriji jih namreč ni čakal topel sprejem, kot so jim ga bili obljubljali nemški propagandisti pred opcijo, v svojih novih domovih so ostali tujci, boj za preživetje pa je bil na Koroškem prav tako trd kot v rodni Kanalski dolini. Kar pa je bilo najhujše, po vrnitvi iz Avstrije so iz svoje zavesti želeli zabrisati vse ostanke slovenstva. Potem ko so po vojni tudi optanti iz Kanalske doline brez težav ponovno pridobili italijansko državljanstvo, nikjer niso zahtevali slovenskih šol, temveč samo nemške, kar je do neke mere sicer razumljivo, saj v Kanalski dolini slovenskega jezika nikoli niso povezovali s šolami; le-te so bile namreč v tistih krajih od nekdaj nemške. Pač pa je bil to izraz veliko globlje odpovedi svoji identiteti. Odtlej, pravi avtor knjige Mario Gariup, je namreč Kanalsko dolino zajelo malodušje, odsotnost motivacije in analfabetizem v smislu nepoznavanja pisanja in branja svojega lastnega jezika. Slovencev po vojni tam ni bilo več. Prav to je bil eden od razlogov, ki je Maria Gariupa, župnika iz Ukev in vnetega proučevalca lokalne zgodovine, spodbudilo k raziskovanju tega travmatičnega prestopa kanalskih Slovencev k nemštvu. Opcija za tretji rajh namreč v domačinih še zmeraj zbuja neiagodje in nejasen občutek krivde, predstavlja skratka travmo, ki je tudi povojne generacije še niso povsem premagale. Zato seveda ni čudno, da je Gariupova knjiga pri domačinih vzbudila veliko odpora, saj razkriva eno najbolj poniževalnih utaj, utajo svoje lastne identitete. A kdo lahko o tem sploh sodi? Stiska Slovencev, ki so se izrekli za Nemce, zato da bi se rešili nasilja Italijanov, je skorajda kafkajanska. in navsezadnje, kdo je sploh poskrbel, da bi se slovenstvo v Kanalski dolini ohranilo? Ko je pred dvajsetimi leti Mario Gariup, po rodu iz. Benečije, nastopil službovanje v Ukvah, skorajda ni bilo več slišati slovenske besede. Danes jo počasi oživljajo, vendar brez šol in brez globalnega zaščitnega zakona za kanalske Slovence ni veliko prihodnosti. Pač pa je še mogoče po koščkih sestaviti preteklost teh krajev, tako kot to počenja Gariup, zbirati dragoceno gradivo, ki ga hranijo župnijski in občinski arhivi, čeprav je do njih marsikdaj težko priti, iskati pot do ljudi in poslušati njihove resnice, sestaviti ogledalo, v katerem se bodo prepoznali, najsi bo to še tako boleče. Navsezadnje pa je Gariupova knjiga "Opcija za tretji rajb, Kanalska dolina 1 939" za Slovence dragocena še iz prav posebnega razloga. Čeprav raziskuje košček povsem lokalne zgodovine, razkriva univerzalne mehanizme vseh opcij, pri katerih gre vedno za manipulacijo ljudi, za drugotne politične cilje in v katerih so prizadeti samo na videz protagonisti, v resnici pa nebogljeni statisti. V vsakem primeru pa tragični poraženci. Vida Gorjup-Posinkovič 246 ANNALES OCENE IN POROČILA ¡iS CENS I ONI C RELAZIONi MUZiKOLOŠKI ZBORNIK (Musicological annual, zvezek XXX, Ljubljana 1994, 96 strani) Tik pred koncem leta 1994 je izšel trideseti zvezek znanstvene periodične publikacije Muzikološki zbornik, ki ga izdaja Oddelek za muzikologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Ustanovitelj zbornika in njegov prvi urednik, pokojni akademik, prof. dr. Dragotin Cvetko, je s to publikacijo utemeljil muzikologijo na podlagi svetovnih meril- V trideseti Številki zbornika, torej ohlet-nični, pa so objavljeni prispevki slovenskih, hrvaških in italijanskih muzikoiogov, ki so pred letom dni sodelovali na simpoziju v Kopru na temo "Antonio Tarsia (1643-1722) v času in prostoru8. Zdaj je urednik zbornika Andrej Rijavec, oblikovalec pa Bronislav Fajon. Nadvse pomembno je dejstvo, da je v kratkem Času že druga številka Muzikološkega zbornika (MZ) posvečena obalnemu skladatelju (pred dvema letoma so bili v XXVI!!. številki MZ predstavljeni referati o piranskem skladatelju Giuseppeju Tartiniju), saj kaže, da bo morda sčasoma le preplezan črnokalski rob - tudi v kulturi - in s tem prebit zid med Obalo in Ljubljano. Čeprav muziko-logija ni stroka, ki bi bila centralistično usmerjena, če se izrazimo nekoliko bolj politično, pa je vendar tudi res, da je dolga leta skorajda s prezirom gledala na vse, kar ni prihajalo v ožjem smislu s 'Kranjskega1. Z osamosvojitvijo smo dobili svojo obalo, z njo pa tudi Tartinija in Tarsio, ki pripadata srednjeevropski glasbeni tradiciji. Referati, ki so bili pred letom in pol predstavljeni na simpoziju v Kopru, so zdaj zbrani in natisnjeni v MZ. Salvator Žitko je poda! krajšo predstavitev kulturnega utripa Kopra, mesta, v katerem so se v času Antonia Tarsie bolj ali manj posrečeno prepletali vplivi Beneške republike in habsburškega Trsta. Na podlagi nedavno odkritih arhivskih podatkov je Edvilijo Carcltna skušal osvetlili rodovnik plemiške družine Tarsia, Janez Hoefler pa se je poglobil v življenje in delo koprskega skladatelja ter poiskal vzporednice pri njegovih severno-italijanskih sodobnikih. Članek Ivana Cavaiiinija ponuja bralcu vpogled v glasbeno kulturo Kopra, ko je bil v Tar-sievern času umetniški razvoj v polnem zatonu, Antonio Trampus pa je lik skladatelja skušal umestiti v Akademijo in Arkadijo, a ker za to ni našel ustreznih zgodovinskih opor, je nakazal le nekaj interpretativnih domnev. Diametralno nasprotna sta si v razmišljanju Tomaž Faganel in Ennio Stipčevič, ki sta se vsak s svojega zornega kota posvetila Tarsievi glasbeni zapuščini oziroma analizi stila in funkcije njegovega opusa. Za obalno okolje je vse dogajanje v zvezi s Tarsio še kako pomembno, saj bodo vse nadaljnje manifestacije v tem kontekstu lažje, bolj odmevne, hkrati pa tudi teoretsko bolj zahtevne, v vsakem zapisu bo morda en stavek, en pridevnik, en glagol, ki si ga bo bralec zapomnil.... Šele od tod dalje se bo nadaljevala polifonija muzikološkega spletanja okrog Tarsie, saj je mojster tako rekoč šele rojen. Začetek pa je bit nedvomno po- treben in Tarsia je bil vnovič rojen 17. septembra 1993 na simpoziju v Kopru. Vse, kar se je dogajalo okrog Tarsie, je bilo za naš prostor prelomno. Prelomno zaradi starih predsodkov in mentaliteîe. Kolikšna pozornost je bila posvečena likovni umetnosti in stavbni dediščini tega območja! Glasbena dediščina je bila deležna le drobtinic z obložene mize celotne kulturne dediščine Primorske. Antonio Tarsia je uvertura v tista poglavja naše zgodovine, ki so nadvse tesno povezana z našim mestom in nobenega dvoma ni. da bo v prihodnje odkritih še veliko pomembnih in zanimivih dejstev. Z Muzikolokim zbornikom stopajo ta spoznanja v širši prostor. Šele od leta 1993 dalje, ko so bili organizirani prvi koncerti Tarsieve glasbe, ko so bile natisnjene prve notne izdaje z njegovimi skladbami, ko je bila predstavljena razstava o njegovem delu in času in je izšel vsebinsko in oblikovno bogat katalog o Tarsii..., sta Koper in z njim vsa Slovenija dobila nove vpoglede v preteklost, ki ji tako tesno pripadamo. Z izidom tridesete šte-vilke MZ pa so nove informacije dosegle tudi ves svet ■■ šele z njim stopamo s Tarsievo glasbo na svetovni oder. Trideseti zvezek MZ ne zajema samo problematike Tarsievega časa in njegovega ustvarjanja. Dopolnjujejo ga še štiri zanimive muzikološke razprave. Edo Škuij je prispeva! sestavek o navzočnosti skladatelja Palestrine v slovenski cerkveni glasbi in nakazal vse primere, ko se je Palestrina pojavil v zavesti slovenskega človeka. Katarina Beclina je polemično razmišljala o pričevanju Stanislava Škrabca in umevanju cecilijanstva na Slovenskem, "jedro tega, kar je hotel Škrabec javno povedati, je bilo, da bi bila morala slovenska cerkvena oblast prositi papeža, da bi v izvedbi cerkvene reforme na Slovenskem posebej dovoiil nadaljnjo rabo slovenskega jezika pri sveti maši. ... Pogoj za takšno delovanje je biia dolgotrajna tradicija cerkvenega petja v domačem jeziku. Škrabec si je dovolil brez ovinkov 'spomniti' našo cerkveno oblast, da imamo na Slovenskem še daljšo tradicijo od tiste, ki jo pogoj zahteva, vsaj od Cirila in Metoda naprej, torej tisoč let." Dober poznavalec slovenske glasbe Anglež Niall O'Loughlin ni obremenjen z našimi malimi 'domačimi' prepiri. Prav zaradi slednjega zasluži posebno pozornost njegov prispevek, v katerem se je posvetil glasbi skladatelja Milana Siibiija. Zadnji referat je prispevala Aleksandra Wagner, ki trenutno živi v New Yorku. "Z opazovanjem glasbe kot aktivnosti v času - ki se poenostavlja kot zgodovina ali vanjo uvaja z aktom zapisovanja - se prispevek ukvarja z 'razpokami', ki so vidne na mejah 'ljudskega' in 'umetniškega'..." Zakaj slovenski prostor potrebuje Muzikološki zbornik? Trideset zbornikov v tridesetih letih je obsežen opus: izpričuje aksiomatično resnico, ki jo je treba vedno 2nova, leto za letom dokazovati vsakemu ministrstvu 247 ANNA1.ES 6/'95 OCFNE iN POKOOi.A/KECENSlONI (i REi.AZlONI posebej. "Če ne bi bilo Zbornika, ne bi bilo tehtnih sestavkov, ki so potrebni za muzikološko stroko. Vsaka stroka mora namreč živeti tudi v svojem jeziku. Če bi pisali samo v tujih jezikih, za tuje revije, zbornike, bi bila to razprodaja nas samih in naše glasbene kulture. Če ni teoretske misli v lastnem jeziku, narod propade. Ker pa je za slovensko glasbeno kulturo značilno, da ni imela razvite svoje teoretske glasbene misli, je še dandanašnji v nekem smislu 'invalid'. Medtem ko so glasbene kulture Francije, ftalije, Nemčije... že imele svojo glasbeno teorijo, smo bili mi le folklorno zani- mivi... Danes ni več tako..." je razmišljal dr, Rijavec ob koncu leta 1994 na predstavitvi MZ v Kopru. Leto 199S bo na glasbenem polju izpostavila stoletnica rojstva skladatelja Slavka Osterca. V Ljubljani bodo oktobra pripravili kolokvij, razstavo del in spisov, koncerte itd. in spet bo naloga Muzikološkega zbornika zbrati na enem mestu vse najboljše pod delovnim naslovom 'Slavko Osterc'. Marija Gombač 248 ANNALES 6/'95 OŒNE IN POROČILA / RECENSIONS S SÊLAZIONI ki {predvsem leta 'i954) so pustili sledi v gospodarskih panogah, komunikacijah, v narodni, poklicni in socialni sestavi prebivalstva, v političnih in drugih institucijah itn, Kuitumo podobo, ki nam jo avtorica prikazuje skozi široko paleto virov, je dodatno označilo industrijsko ribištvo. Prav prek slednjega je Izola že v drugi polovici 19. stoletja stopila v svetovne gospodarske tokove. izola ne postreže ravno s preobilico virov. Arhiv je zgorel I. 1903, bil poškodovan med 1. svetovno vojno, nato pa prodajan kot ovojni papir za trgovine. Ustnih virov o obdobju do leta 1954 skoraj ni, saj se je takrat odselila večina Italijanov, ki so predstavljali 70% mestnega prebivalstva. Avtorica opozarja na še ne dovolj osvetljene posledice sprememb državnih meja leta 1918 in 1954 (oz. 1945). Za časa italijanske oblasti se je istrsko kmetijstvo soočalo z donosnejšim italijanskim in posebej po I. 1925 ("Boj za žito") tudi propadalo. Kmetje so izgubili tradicionalno tržišče v avstrijskem zaledju, domače poljedelske kulture so izginjale. Z letom 1954 pa je bil odrezan tudi Trst, zaradi česar je propadla do tedaj živahna pomorska trgovina. Omenjene spremembe bi kazalo raziskati tudi z etnološkega zornega kota; način življenja je namreč lahko prav daleč od dekretov in razmejitvenih avantur. Igor Presl Ervin Dolenc: SENOŽEČE. Skupnost na prepihu. Zbirka: Življenje na Krasu, št. 2, Ljubljana 1994, 108 strani. V zbirki Življenje na Krasu je po Repeniaboru izšla še kratka zgodovina Senožeč (kot tretji zvezek ji bo sledil oris preteklosti Sežane). Lično opremljena knjiga s številnimi fotografijami in kartami je delo dr. Ervina Dolenca, raziskovalca na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani, sicer domačina iz Senožeč. Avtor nam je na zanimiv, poljuden in prepričljiv način pričara! razvoj Senožeč in okoliških krajev "na prepihu" skozi stoletja. Pomembnost geografske lege Senožeškega je poudaril že ob orisu prve trajnejše poselitve približno 2000 let pred Kristusom, saj je bilo število naselbin "za tako majhno ozemlje nesorazmerno veliko". V "zgodovino" so Senožeče vstopile z vključitvijo v Rimski imperij, ki je krajem prinesel približno poltisočletno obdobje relativnega miru. Naslednja stoletja so bila bistveno bolj burna, ob prelomu tisočletja pa so italijansko mediteranske vplive zamenjali celinski, slovanski in germanski. Senožeče se omenjajo od druge polovice 12. stoletja dalje, ko so na senožeškem gradu domovali Devinski gospodje. Po izumrtju so njihove posesti leta 1399 podedovali sorodniki iz družine VVaisee. Med njihovo vladavino so Senožeče v 15. stoletju dobile župnijo in tržne pravice; slednje so jim potrdili tudi dediči Wal-seejevcev, Habsburžani. Poleg omenjenih je Dolenc orisal še plemiške družine, ki so bile tako ali drugače vezane na Senožeče, podrobneje predvsem družini Por-zia in Garzarollt. Oris znanih županov Senožeč sodi že v čas moderne uprave po terezijanskih in jožefinskih reformah. V času ločevanja duhov na Slovenskem ob koncu 19. stoletja so v Senožečah slavili liberalci z županom Francem pl. Garzaro!lijem. Katoliška stran na to ni gledala ravnodušno in razvil se je živahen politični boj s šikaniranjem nasprotnikov in razbijanji shodov nasprotne strani. Po 1. svetovni vojni je bila Primorska priključena k Italiji in prepuščena fašističnemu raznorodovalnemu pritisku. Njegovi prvi rezultati so se pokazali v združevanju slovenskih političnih sil in leta 1922 je bila končana 32-letna Garzaroilijeva liberalna vladavina. Fašisti so se v Senožečah okrepili sredi dvajsetih let, priselilo se je tudi več Italijanov, ki pa so se po 2. svetovni vojni po večini vrnili v svojo domovino. Med vojnama je manj kot desetina v Senožečah živečih Italijanov obvladovala vse pomembnejše funkcije kraja. Po razvojLf v 2. vojni in socialistični Jugoslaviji je Dolenc orisal materialne in duhovne razmere kraja. Na prve je odločilno vplivala lega ob prometni povezavi Dunaja in Trsta, saj je furmanstvo obogatilo prihodek od osnovne kmetijske dejavnosti. Za pivopivske Slovence bo zanimivo zvedeti, da je bila v Senožečah pivovarna, ki je pred stoletjem zvarila približno toliko piva kot tisti pivovarni, ki sta se na Slovenskem ohranili clo današnjih dni, laška in ljubljanska. Italijani so jo po priljučitvi Primorske namerno spravili v stečaj in tako Primorce poleg slovenske besede prikrajšali še za pivovarno. Pri orisu duhovnih razmer je avtor spregovoril 0 verskem življenju, šolali ter kulturnem in družabnem življenju na Senožeškem, k temu pa je dodal še kratke življenjepise pomembnejših Senožejcev. Knjiga Ervina Dolenca se odlikuje po lastnosti, ki ni ravno značilna za zgodovinska dela, saj je pisana živahno, vsem ljudem razumljivo, a kljub temu strokovno dosledno. Legenda o Srebrni iz časa turških vpadov, ki personificira krščansko zvestobo tudi v turški sužnosti, je zanimivo branje tudi za otroke in bi skorajda lahko zamenjala večerno pravljico, če bi le imela srečen konec, Ob podatku, da so leta 1752 v Senožečah sežgali zadnjo čarovnico, se bo marsikateri trpeči mož vprašal, ali je bilo smotrno ta obred prepovedati, saj vseh kandidatk le še niso polovili in kaznovali. Domačine bodo zanimale še druge podrobnosti iz preteklosti njihovega kraja, naprimer da se v revolucionarnem letu 1848 napad na senozeško graščino ni posrečil ali da je Senožeško začelo nazadovati po zgraditvi železnice Dunaj - Trst. S pričujočo knjižico so se Senožeče uvrstile med tiste ne preštevilne slovenske kraje, ki se lahko pohvalijo z zgodovinsko zaokroženim pregledom lastne preteklosti. Ervin Dolenc je svojemu rodnemu kraju poklonil 241 ANNALES 6/'95 OCENE IN POROČI i. A : RECENSIONS C RELAZIONi dragocen spomin. Znanstvene slave si s tem sicer ne bo prislužil, se pa bo - verjetno - vpisal med pomembnejše krajane, ki bodo našteti v naslednji zgodovini Senožeč, ko bo ta nekoč v dalj nji prihodnosti znova spisana. Aieš Gabrič Bojan Godeša: KDOR NI Z NAMI, jE PROTI NAM, Slovenski izobraženci med okupatorji, Osvobodilno fronto in protirevolucionarnim taborom. Cankarjeva založba, Ljubljana 1995, 468 strani. Slovenski intelektualci so bili, tako kot drugje v svetu, pogosto na prepihu države in njenih institucij. Zelo zanimivo pa je seveda obravnavanje inteligence v nenormalnih časih, kamor vojna zagotovo sodi. S to zahtevno problematiko se je v zadnjem času ukvarjal Bojan Godeša. Njegova knjiga je prirejena in delno predelana doktorska disertacija. Osrednjega dela knjige ni mogoče razumeti, če si ne ogledamo pobliže položaja slovenske inteligence pred drugo svetovno vojno. Tu je mišljen pogled posameznih političnih skupin na družbo kot celoto. Tako je Godeša najprej predstavil slovenske nazorske tabore in izobražence v njih predvsem v tridesetih letih. Trije slovenski nazorski tabori, ki so se izoblikovali že v Avstro-Ogrski, so bili katoliški, liberalni in marksistični. Politično je bil najmočnejši katoliški. Med inteligenco pa njegov vpliv ni bil največji. Tu je prevladoval vpliv liberalcev. Prihod okupatorjev aprila 1941 je povsem spremenil razmere v Sloveniji. Vsi trije okupatorji so imeli dolgoročen namen uničiti slovenski narod. Poli so bile morda različne, kar pa ne spremeni njegovega negativnega bistva. Ideološka nasprotja, ki so nastala že pred vojno, so se med vojno še okrepila. Kot piše Godeša, se je položaj povsem spremenil, ko se je v Ljubljanski pokrajini začela državljanska vojna. Takrat se je bilo izobraženstvo pisiljeno odločiti med dvema možnostinia, ki sta bili obe domači. Odločiti se je bilo potrebno za sodelovanje z OF ali s protirevolucionarnim taborom. Večina sredinsko usmerjenih intelektualcev se je težko odločala. Težava pa je bila tudi v tem, da ni bilo močnega sredinskega tabora, ki bi jih kako drugače povezal. Po kapitulaciji Italije se je položaj povsem spremenil, Ljubljansko pokrajino so zasedli Nemci, vendar je bila njihova uprava tu povsem drugačna kot na Štajerskem in Gorenjskem. Pokrajina je dobila neke vrsto samoupravo. Tudi OF je delno spremenila svoje delo, saj se je iz prejšnje usmerjenosti predvsem na področje Ljubljanske pokrajine odločila okrepiti delo v drugih pokrajinah. S postavitvijo "oblasti" Leona Rup-nika seje okrepi! tudi proti revolucionarni tabor. Za bralce Annales bo zelo zanimivo poglavje o izobražencih na Primorskem. Tam je bil položaj do kapitulacije Italije podoben tistemu na nemškem zasedbe-nem področju. Položaj na Primorskem je zaznamovala prisotnost Italije na tem prostoru že od konca prve svetovne vojne. Inteligence na Primorskem je bilo malo, saj se je večina od tam izselila že pred drugo vojno. Tisto malo, kar je je bilo, pa so Italijani tako ali drugače nadzorovali. Na Primorskem v glavnem ni bilo podpore pro-tirevoluciji, dejstvo pa je tudi, da je OF tu delovala drugače in s tem ni dajala povodov. Posebno pozornost je avtor namenil tudi Trstu in tržaški inteligenci, Zanimive so tudi vrstice, kjer je govor o TIGR-u. Tigrovci so bili stari borci proti italijanskemu fašizmu, z OF pa so imeli določene težave. Specifičen ja bil tudi položaj primorske duhovščine, saj je tudi ta čutila predvojne pritiske Italije. Zadnje poglavje je avtor namenil opisu položaja na Gorenjskem, Štajerskem, Koroškem in v Prekmurju. Kot sam piše, je prikaz položaja na tem območju združil zaradi podobnosti. Vsem znan je seveda nemški okupacijski sistem, ki se je razlikoval od italijanskega. Na večini tega prostora proti revolucionarni tabor ni bil prisoten. Z izjemo Gorenjske po pomladi 1944 je drugod ostalo le pri poskusih. Tako sta bila tod ves čas prisotna le OF in Nemci. Knjiga je polna podatkov, ki nazorno kažejo razsežnost problematike, ki je brez obilice pregledanega in uporabljenega gradiva ne bi bilo mogoče predstaviti. Morda bi lahko dodali še kakšno fotografijo. Bojan gaikovec Aieš Gabrič: SOCIALISTIČNA KULTURNA REVOLUCIJA Slovenska kulturna politika 1953-1962. Cankarjeva založba, Ljubljana 1995, 370 strani Aleš Gabrič prikazuje zgodovino kulturne politike od leta 1953 do 1962. Gre za čas med VI. kongresom partije novembra 1952 ter ustavnim zakonom iz leta 1953 in osnutkom ustave iz leta 1962. Avtor je knjigo razdelil na nekaj poglavij, ki so vsebinsko in časovno zamejena. Vsako poglavje ima rdečo nit, ki povezuje sicer različna kulturna vprašanja tistega časa. Na VI. kongresu partije v Zagrebu !952 so ukinili agitpropovski aparat. Nastopilo je krajše obdobje "ideološke odjuge". Ideološki nadzor so opravljale komisije pri SZDL. Aprila 1954 je bila ustanovljena komisija za ideološko in vzgojno delo predsedstva SZDL. Vodil jo je Boris Ziherl. Ko je vodstvo partije ugotovilo, da so stvari ušle nadzoru, je sklenilo ustanoviti partijske ideološke komisije na zveznem in republiških nivojih. Slovenska ideo- 242 ANNALES 6/'9S OCENE IN POKOCU.A / REŒN5IONI i REIAZIONI loška komisija je bila ustanovljena februarja 1956. Tudi njo je vodi! ZiberL Leta 1953 je bil ustanovljen svet za prosveto in kulturo Slovenije. Ta organ naj bi bil posvetovalni organ vlade, vendar ni imel pomembnejšega vpliva. Pomemben faktor vpliva na kulturo, kasneje smo ga poznali povsod, je bil institut družbenega upravljanja. Z njegovo pomočjo naj bi delegati širše skupnosti poskrbeli za pravilne odločitve v kulturnih in drugih ustanovah. Ziherl je kot vodilni partijski ideolog v svojih razmišljanjih poveličeval delavsko kulturo, ki je nastajala v delavskih društvih. Njen temelj je bil marksistična" ideologija in amaterstvo. Partija je zopet obračunavala z njej neprimerno kulturo. Ukinjali so revije in gledališča. V Sloveniji so se sredi petdesetih let v vodstvu partije začeli pojavljati posamezniki {Boris Kraigher, Stane Kavčič), ki so bili po-pustljivejši do "vrhunske" in "dekadentne" kulture. Menili so, da ta partije ne ovira, dokler je ne ogroža na oblasti. Tako si na nek način stojita nasproti partijska ideologija z Ziherlom in viadina praksa s Kraigherjem kot predsednikom vlade na čelu. Kot pravi Gabrič, se oba pristopa do kulturnikov v osnovi vseeno nista razlikovala. Oba sta kulturnike omejevala, res pa je, da je bila Kraigherjeva meja širša od Ziheriove. Paradoksalno pa je, da je bilo sredi petdesetih let največ kultumo-poli-tičnih afer. Gabrič pravi, da so "spremenjeno ozračje sredi petdesetih let" "kulturni ustvarjalci razumeli drugače kot pragmatiki med politiki." Različni nesporazumi so med drugim vidni v ukinjanju revij in profesionalnih gledališč. V istem obdobju pa je partija tudi obračunala s "klasično" inteligenco. Ta naj bi imela največ opore na Filozofski fakulteti. To inteligenco naj bi zamenjala tehnična, ki naj bi bila bližja delavskemu razredu. Staro generacijo humanistične inteligence naj bi hkrati zamenjala mlajša, ki je bila vzgojena v marksističnem duhu. Vse to se je dogajalo tudi v času visokošolske reforme, ki ji je nasprotovala zlasti Filozofska fakulteta. Različne afere iz let 1958 in 1959 so tako povezane hkrati s kulturo in Filozofsko fakulteto - ukinjanje Revije 57, ustanovitev Instituta za sociologijo in Inštituta za zgodovino delavskega gibanja. Univerzitetni predmetnik je bil razširjen s predmetom Temelji družbene vzgoje. O inteligenci naj zapišem citat, ki ga navaja Gabrič, izrekel ga je Edvard Kardelj decembra 1958. "Naša orientacija bi morala biti na to, da bi imeli vedno manj inteligence, ki prihaja iz klasičnih šol, tn vedno več take inteligence, ki raste iz prakse, iz tovarn, alt pa vsaj paralelno s praktičnim delom pridobiva svoje širše znanje in kvalifikacije." Začetek šestdesetih let je prinesel s seboj razprave o gospodarski reformi in pripravljanje nove ustave. Slovenska oblast je nasprotovala centralizmu v kulturi. Tu je računala tudi na pomoč kulturnikov. Problem so bili zvezni skladi za znanost in film, slovenski podnapisi v kinematografih (teh namreč ni bilo). Iz tega časa je znana polemika Pirjevec-Čosič, kjer je govor o vizijah skupnega življenja in seveda tudi kulture. Knjigo zaključuje obsežen seznam virov in literature in pregleden register imen. Morda bi bilo branje še zanimivejše, če bi med tekst uvrstili še kakšno sliko. Bojan Baikovec BUZETSK1 ZBORNIK, knjiga dvadeseta Več dvadeset godina u Buzetu redovito iz lazi go-clišnjak BUZETSK! ZBORNIK, skračeno; BZ Dosljednost potvrcijuje i ovogodišnja dvadeseta knjiga. Od prvog broja 1976. god i ne u BZ obradjuju se teme koje obuhvačaju područje bivše Opčine Buzet, danas Grada Ruzeta, Opčine Lanišče i dio Opčine Oprtal j. Broj 20/1995. obradjuje teme i s područja Opčine Lupoglav, koja osim Lupogiavštine i Boljunštine ob-uhvača i dio Cičarije. Za ovogodišnji dvacleseti broj BZ 25 autora napisalo je 35 priloga. Ta j broj BZ uredili su Antun Hek, Božo lakovljevič i Josip Miličevič. Glavni i odgovorni urednik je Božo lakovljevič. Izdavač knjige je Katedra Čakav-skog sabora Buzet, IKD "juraj Dobrila" Pazin i Narodno sveučilište "Augustin Vivoda" Buzet. SUBOT1NA 1994, referat je gradonačelnika Borisa Sirotiča, napisan u povodu Dana Grada Ruzeta. Subo-tina je za Buzečane več više od jednog stol ječa vrijeme okupljanja, medjusobnog druženja, sklapanja novog pri-jatefjstava i novih poslova. Ponovno je postala praznik Grada t NARODNA FEŠTA. Gradonačelnik se osvrče na organizaciju života u skladu s novim zakonima, posebno na iznalaženje rje-šenja za izgradnju nove gradske deponije krutog otpada. Spominje planove gradnje vodopskrbnih objekata Sv. Martin - Krbavčiči i Ročko Polje - Hum. Posljednjih godina telefonskom mrežom pokrivena je skoro čitava Buzeština. Preostalo je još da se telefoni uvedis u nekoliko sela Mjesnog odbora Roč. Graclo-na-čelnik u svom referatu spominje i dvije elementarne ne-pogode: poplavu u listopaclu 1992. i sušu Ijeti 1994. godine. Pet naslova u knjiži posvečeno je zborovodji i skladatelju Slavku Zlatiču, rod jenom 1910. godine u Sovi-njaku. Prilog za životopis Slavka Zlatiča 1910-1993. godine napisao je dr, Petar Strčič. Slavko Zlatic rodio se u učiteljsko) obitelji 1.6.1910. Gimnaziju je navršio u Kopru, glazbu studirao u Trstu i Zagrebu, gdje je diplomtrao. Radio je na državnim i privatnim glazbenim školama u Zagrebu, Sušaku i Puli. 8io je zborovodja niza pjevačkih i drugih zborova, profesor dirigiranja na Muzičkoj akademiji u Zagrebu, urednik glazbenih emisija na Radio Zagrebu, Puli i Kopru, 243 ANNALES 6/'95 OCENE IN POROÛLA / RECENSIONS t KEEAZION! dirigent zbora i orkestra Radio televizije Zagreb. U mirovinu je otišao kao stručni savjetnik za etnomu-zikoiogiju puljske radne jedtnice Sjevernojadranskog instituta jAZU, clanas HAZU, u Rijeci. Obnašao je razne funkcije. Pored ostalih, bi o je predsjednik Udruženja kompozitora Jugoslavije i Hrvatske, član Medjunarodnog savjeta za muziku UNESCO, potpredsjednik Čakavskog sabora, član Savjeta Republike Hrvatske, i drugo. Bavio se i glazbenom kritikom. Uredio je više glazbenih izdanja. Bio je član raznih uredništava periodike i glasila, istaknuti je skladatelj i stvaralac skladbi na temelju narodne popijevke i glazbe, kao i sakupljač narodnog hrvatskog melosa. isticao se i društveno političkom i antifašističkom djelatnošču. Izmedju dva svjetska rata bio je prognanik iz rodne Istre, koja je bila u satavu Kraljevine Italije. Umro je u Puli 27. 10. 1993. gocline. Davorin Hauptteld, prvi študent Slavka Zlatica, danas umirovljeni dirigent Opere u Rijeci, napisao je prilog: SLAVKO ZLATiČ - CLAZBEN1K. Djelatnost glaz-benika ZiatiCa obuhvača skladateijski, dirigentski i pedagoški rad. Na popisu skladbi Slavka Zlatica ostalo je 110 djela. Njegov pedagoški rad, uz rad sa studentima, obuhvača više od 800 radio emisija na hrvatskom i talijanskom jeziku. Renato Pernic piše o sječanjima na zajeciničko pri-kupljanje narodne glazbe li istri sa Slavkom Zlaticem. Njihovo mecljusobno druženje trajalo je 28 godina. Emil Zonta - Istri jan piše članak pod naslovom: SLAVKO ZLATIČ - OD SLUMA DO SV. DUHA. Slum je zavičaj Zlatičeva oca, a Sv. Duh kraj Štrpeda omiljeno mjesto navračanja u zavičaj njegove majke icle, Marije. Poznanstvo autora i istaknutog velikog hrvatskog glazbenika Slavka Zlatica trajalo je goclinama. Njihova suradnja se produbila u nastupima na glazbenim serijama za Radio Koper • Capodistria, pripremljenim za talijanske slušatelje. O učitelju Marku Zlatiču piše mr. Božo jakovljevič. Otac Slavkov, Marko, rod i o se u Slumu. Kao učitelj počeo je rad iti u Lanišču. Zatim radi u Sovinjaku, Bermu i Trivižu. Kad je 1929. godine morao napListiti Istru za-poslio se je u Stenjevcu. Prvi sin Slavko rodio mu se u Sovinjaku 1910. godine. OPÚNA BUZET U ZAPISN1CIMA SJEDN1CA OP-Č1NSKOC ZASTUPSTVA OPČ1NA BUZET OD 1894. DO 1911. GODINE drugi je prilog Boža Jokovljeviča. U Knjiži zapisnika, pohranjenoj u Povijesnom arhivu Pa~ zin, zabilježen je sadržaj sjednica Opčinskog zastopstva 1894. do 1911. godine, što predstavlja vrijedan izvor za povijest sjevernog i sjevernozapadnog dijela Istre, posebno za poznavanje organa vlasti i njihova djefokruga. Božo jakovljevič napisao je članak: PRILOŽI ZA POVIJEST HRVATSKIH ŠKOLA OPČINE LUPOGLAV. Autor piše o prvim školama na tom području, nastalim u vrijeme narodnog preporoda, o školama poslije 1. svjeiskog rata i pregled razvoja posiijeratnih škola, koje su prerasle od četverogodišnjih u osmogodišnje osnovne škole u Lupoglavu i Boljunskom Polju, a zatim u jednu matičnu školu u Lupoglavu. LEKS1ČKA GRADNJA KVADERNE 8RATOVŠT1NE SV. BARTULA 1 KNJIGE RAČUNA ROČKE OPČINE 1523-1628, članak je mr. Zdenka Baloga. U članku obracfjuje niz zanimljivih riječi, uglavnom danas teže razumljivih iii onih čije se značenje u obradjenom izvoru ne poklapa s današnjim značenjem. Ročka kva-derna značajan je dokument pučke administracije, čije trajanje pokriva punih stotinu godina. Dijeiom je pisana glagoljicom, hrvatsko čakavski, a tek pri kraju talijanski. Tu je obradjen samo hrvatski dio teksta. Kao administrativni tekst, bez pjesničkih formi ¡It kičenog diplo-matskog stila, kvadema je dobra podloga za utvrdjivanje jezičkog standarda Istre u šesnaestom stolječu. Kom-parirajuči sa srodnim izvorima i riječima 16. i 17. sto-iječa proširuje se naša spoznaja o razvoju hrvatske terminologije i jezika uopče. Vesna Škrlj Katarinčič piše članak: SUCI OPČINSKOG SUDA U 8 U ZETU OD 1868. DO 1918. GODINE, Prikazuju gospodarske prilike krajem 19. i počet-kom 20-tog sto I ječa. Navodi krače biografije trojice suca, zaslužnih za razvoj Buzeštine. U članku MATIČNA KNJIGE ŽUPE LANIŠČE mr. Jakov Jelinčič navodi dvadeset i jednu sačuvanu matičnu knjigu župe Lanišče. Danas župa Lanišče pokriva sela: Lanišče, Brgunclac, Praproče, Račja Vas i Rašpor, ali je u prošlosti ta župa obuhvačala i sela Brest i Slum. izda-vajuči pojedina vremenska razdoblja autor piše o broju krštenih, vjenčanih i umrlih, ukazajuči na broj stanov-nika. Navodi broj bli2anaca, kao i vrlo maien broj djece rodjenih izvan braka. Medju umrlim ima mnogo djece, i to u dobnoj skupini do deset godina. Dosta je ljudi umiralo u naponu snage, od 30 do 50 godina života. Prava je rijetkost da čovjek doživi 90 godina starosti. Tek sreclinom devetnaestog stolječa objavljen je popis bolesti, pa se navodi epidemija kolere koja je jače zahvalila to područje 1855. godine. Od uzroka smrti autor navodi nekoliko smrzavanja, udara groma, utapanja, opekotina, kao i sudbinu nekih istarskih prezimena tijekom fašističke vlasti. Drugi prilog mr. Jakova Jelinčiča glasi: ARHIVSKA GRADJA PODRUČjA OPČINE LUPOGLAV. Posebno piše o urbarima, opčinskim fondovima, matičnim knjigama i arhivi uopče. Gordana Ca!ic Šverko zabilježila je susret, koji je 26.11.1994. godine održan u Lujjogiavu pod nazivom: VEČER POVIJEST! I POEZIJE U LUPOGLAVU. Tim povodom načelnica Opčine Lupoglav Laura Šuperina kazala je nekoliko osnovnih podataka o toj sjeverno-istar-skoj opčini. U knjiži su tiskana sva tri referata na-pisana za taj skup i dvije pjesme Marije Ribaric, pjes-nikinje iz sela Semiči. Dr. josip Miličevič piše članak o oživljavanju narodnih običaja u Sjevernoj Istri. Osvrče se na odnose puča- 244 ANNALES 6/'95 OCTNE IN POROČILA / RECENSIONS £ RÉLAZIONI na prema narodnim običajima i na mijenjanje odnosa prema narodnom stvaralaštvu u Istri, koje se od 1865. godine počinje cijeniti. Otad su rijetke domače kulturne, turističke i političke manifestacije u kojima nema folklornih sadržaja. Najvažniju ulogu u održavanju narod-nog stvaralaštva imale su smotre folklora. Autor pred i a že obnavljanje nekadašnjih običaja, uzimajuči za primjer: igru na roh, izbor humskog župana, obnova sajma Su-botima i drugo. Posebno piše o Kolejanima u Brestu. GOVOR U SV. MARTINU istražuje studentica Nataša Draščič. Ona uvodno piše o dosadašnjim istraži-vanjima govora u tom kraju i odabire svoje rodno selo, da u njemu obradi JEDAN OD BISERA govora Buzešti-ne. Prikazana su fonetska, morfološka i leksščka obilje-žja Sv. Martina. Na crtežima poljoprivrednih i kučanskih predmeta zanimljivo je prikazana leksička gradja. Gordana Čalič Šverko, novinarka "Glasa Istre", napisala je i nekoliko reportaža: o Slurnu i Vrhuštini, o šestom medjunarodnom susretu svirača malih dijaton-skih harmonika, ZARMON1KU V ROČ, o Gradu Buzetu u okruženju pet opčina. Uz članak pod nazivom KULTURNA 8AŠTINA BUZEŠTINE U BUZETSKOM ZBORNIKU Miroslav Sin-čič napisao je i jednu pjesmu, Po jednu pjesmu napisali su i Vlado Pernič, Milena Draščič i Marija Ribarič. Fedor Putinja napisao je literarnu crticu NA MOSTU. Alojz Čargonja i Dario Krivičič pripremili su crteže i opisali 24 Ijekovite biljke Sjeverne Istre u članku pod nazivom LjEKOVITO BILJE SJEVERNE ISTRE. Navode nalazišta, berbu, sušenje, Ijekovitost i upofrebu Ije-kovitog bilja, Mirjana Pavletič priprernila je članak pod nazivom KULTURNI PROGRAMI NA 8UZEŠTINI TIJEKOM 1994. GODINE. Vladimir Finderle opisao je rad radionice za stavljenje kože "škorcarije", vlastništvo njegove oitelji u Sv. Martinu, Ivan Draščič-Belimate i Vladimir Finderle pripremili su humoresku o njihovu selu pod nazivom fAKOMO SMOLAR. Miloš Sirotič u članku pod nazivom SjEČANjA NA SLUM I SLUMSKE USKRSNE OBIČAJE iznosi svoja sje-čanja o tim običajima. Iz starih časopisa prepisana je jedna šaljiva pri-povjetka, koju je pod imenom ZVANE KASTAVAC prije prvog svjetskog rata napisao Ivo Milic, sudac u Buzetu. Mr. Božo Jakovljevič napisao je članka DVA SVEČENIKA IZ ŠTRPEDA, BRIGA ZA KULTURNU BAŠTINU BUZEŠTINE i ČETVRTI SVEZAK ANNALESA. Božo jakovijevtč Mario Gariup: LE OPZIONI PER IL 3« REiČH, VAL CANALE 1939. Založba Dom, Čedad, december 1994, 242 strani. V zgodovini Slovencev Kanalske doline je leto 1939 zapisano s črnimi črkami. Spomladi tega leta sta se namreč Hitler in Mussolini pogodila, da rešita vprašanje južnotirolskih Nemcev, ki so bili pod fašizmom žrtve močne raznarodovalne politike. Aprila sta tako Nemčija in Italija podpisali sporazum, po katerem naj bi na območjih s pretežno nemškim prebivalstvom še istega leta izpeljali opcijo in vsem, ki bi se izrekli za nemško državo, nudili možnost, da se izselijo v takrat že rajhu priključeno Avstrijo. Poleti istega leta so zakon o opciji razširili tudi na Kanalsko dolino, ki so jo poleg Nemcev številčno enakovredno naseljevali Slovenci. Za Nemčijo se je tako lahko izrekel vsakdo, Slovenec, Furlan ali pa Italijan, ki je zna! vsaj besedico nemško. Nemci so namreč računali, da bodo optante naselili v izpraznjene domove koroških Slovencev, ki naj bi jih pred tem deportirali v taborišča, za Mussolinija pa je bil sporazum o opciji kot naročen za etnično očiščenje narodnostno mešanega območja ob severo-vzhodni meji. Takoj po podpisu meddržavnega sporazuma se je v Kanalski dolini začela načrtna in kapilarna propaganda. Tuji in domači propagandisti so v nemški rajh vabili z vsemi mogočimi obljubami; v Avstriji naj bi optante čakali delo in novi domovi, lepše in lažje življenje, skratka vse, česar v njihovi zaprti in odmaknjeni dolini ni bilo. Omahljivcem pa so grozili z izgonom v južno Italijo. Slovenci v Kanalski dolini so se tako znašli v primežu dveh brezizhodnih možnosti, od katerih je bila italijanska opcija - vojna še ni izbruhnila in nacizem še ni pokazal vseh svojih zob - seveda veliko slabša. Dvajset let življenja pod Italijo je bilo za Slovence povezano z naraščajočim fašističnim nasiljem, s preganjanjem slovenskega jezika, z zatiranjem slovenske pesmi. Pač pa je imela naveza na nemški prostor za Korošce v Kanalski dolini globoke korenine v Avstro-ogrski monarhiji, ki je Slovencem vendarle pustila dihati, govoriti materni jezik in gojiti domačo pesem. To pa je bilo za Kanalce dovolj, saj slovenskih šol v Kanalski dolini nikoli niso imeli. Proti italijanska propaganda se je zato domačinov hitro prijela. Treba se je bilo le še odreči svojim slovenskim koreninam in se izreči za Nemce. Propaganda je bila močna, odpor šibak, pa še tega so dokončno omajali domači propagandisti, nernškutarski Slovenci, ki so bolj goreče kot sami Nemci navijali za tretji rajh. Ljudje so bili zmedeni, tolažbe jim niso nudili niti duhovniki, saj je uradna Cerkev vsem župnikom v farah Kanalske doline strogo zabičala, naj na noben način ne vplivajo na odločitve ljudi. Seveda so to najbolj boleče občutili zavedni slovenski duhovniki, med katerimi se je najbolj izpostavil župnik Rafko Premrl iz Žabnic, ki je služboval v Kanalski dolini osem let in ki so ga leta 1940 premestili v Vipavo, ker je ljudi rotil, naj se nikar ne odre- 245 ANNALES 6/'95 OCENE IN POROČILA / RFCf NSSONI É RELAZIONI kajo svojim slovenskim koreninam in naj ne zapuščajo svojih domov. Pred vojno so bife Žab niče popoinoma siovenska fara. Nacionalna mržnja je Rafka Premrla skorajda stala življenje, saj so ga njegovi lastni ljudje gestapu ovadili še celo potem, ko je bil že daleč. Prijeli so ga v istri, ga zaprli v tržaških zaporih, kasneje pa ga deponirali v Dachau. 26. novembra 1939 je bila prižgana zelena luč za začetek opcije, ki naj bi trajala do 31. decembra. Vendar so izrekanja kasneje podaljšali za šest mesecev, clo 30. junija 1940. V tem času se je skoraj 95 odstotkov prebivalcev Kanalske doline izreklo za tretji raj h in prevzelo nemško državljanstvo, med temi skoraj vsi Slovenci. Mussolini in Hitler sta slavila zmago. Iz knjige M, Gariupa, str. 17. Do leta 1942 naj bi se optanti preselili v Avstrijo, vendar je medtem izbruhnila vojna, propagandistična evforija je splahnela, strasti so se umirile. Kljub vsemu pa je svoje domove zapustila približno polovica optan-tov, ki so jih nemške oblasti naselile na avstrijsko Koroško, vendar se jih je že po padcu Italije leta 1943 veliko vrnilo, razočaranih, ponižanih, predvsem pa izkoreninjenih. V Avstriji jih namreč rti čakal topel sprejem, kot so jim ga bili obljubljali nemški propagandisti pred opcijo, v svojih novih domovih so ostali tujci, boj za preživetje pa je bil na Koroškem prav tako trd kot v rodni Kanalski dolini. Kar pa je bilo najhujše, po vrnitvi iz Avstrije so iz svoje zavesti želeli zabrisati vse ostanke slovenstva. Potem ko so po vojni tudi optanti iz Kanalske doline brez težav ponovno pridobili italijansko državljanstvo, nikjer niso zahtevali slovenskih šol, temveč samo nemške, kar je do neke mere sicer razumljivo, saj v Kanalski dolini slovenskega jezika nikoli niso povezovali s šolami; le-te so bite namreč v tistih krajih od nekdaj nemške. Pač pa je bil to izraz veliko globlje odpovedi svoji identiteti. Odtlej, pravi avtor knjige Mario Gariup, je namreč Kanalsko dolino zajelo malodušje, odsotnost motivacije in anaifabetizem v smislu nepoznavanja pisanja in branja svojega lastnega jezika, Slovencev po vojni tam ni bilo več. Prav to je bil eden od razlogov, ki je Maria Gariupa, župnika iz Ukev in vnetega proučevalca lokalne zgodovine, spodbudilo k raziskovanju tega travmatičnega prestopa kanalskih Slovencev k nemštvu. Opcija za tretji rajh namreč v domačinih Še zmeraj zbuja nelagodje in nejasen občutek krivde, predstavlja skratka travmo, ki je tudi povojne generacije še niso povsem premagale. Zato seveda ni čudno, da je Gariupova knjiga pri domačinih vzbudila veliko odpora, saj razkriva eno najbolj poniževalnih utaj, utajo svoje lastne identitete. A kdo lahko o tem sploh sodi? Stiska Slovencev, ki so se izrekit za Nemce, zato da bi se rešili nasilja Italijanov, je skorajda kafkajanska. In navsezadnje, kdo je sploh poskrbel, da bi se slovenstvo v Kanalski dolini ohranilo? Ko je pred dvajsetimi leti Mario Gariup, po rodu iz Benečije, nastopil službovanje v Ukvah, skorajda ni bilo več slišati slovenske besede. Danes jo počasi oživljajo, vendar brez šol in brez globalnega zaščitnega zakona za kanalske Slovence ni veliko prihodnosti. Pač pa je še mogoče po koščkih sestaviti preteklost teh krajev, tako kot to počenja Gariup, zbirati dragoceno gradivo, ki ga hranijo župnijski in občinski arhivi, čeprav je do njih marsikdaj težko priti, iskati pot clo ljudi in poslušati njihove resnice, sestaviti ogledalo, v katerem se bodo prepoznali, najsi bo to še tako boleče. Navsezadnje pa je Gariupova knjiga "Opcija za tretji rajh, Kanalska dolina 1939" za Slovence dragocena še iz prav posebnega razloga. Čeprav raziskuje košček povsem lokalne zgodovine, razkriva univerzalne mehanizme vseh opcij, pri katerih gre vedno za manipulacijo ljudi, za drugotne politične cilje in v katerih so prizadeti samo na vicfez protagonisti, v resnici pa nebogljeni statisti. V vsakem primeru pa tragični poraženci. Vida Gorjup-Posinkovič 246 ANNALES 6/'95 OCENE IN POROČiLA.'RECENSION! E RELAZIONI MUZIKOLOŠKI ZBORNIK (Musicological annuai, zvezek XXX, Ljubljana 1 994, 96 strani) Tik pred koncem leta 1994 je izšel trideseti zvezek znanstvene periodične publikacije Muzikološki zbornik, ki ga izdaja Oddelek za muzikologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Ustanovitelj zbornika in njegov prvi urednik, pokojni akademik, prof. dr. Dragotin Cvetko, je s to publikacijo utemeljil muzikologijo na podlagi svetovnih meril. V trideseti številki zbornika, torej oblet-nični, pa so objavljeni prispevki slovenskih, hrvaških in italijanskih muzikologov, ki so pred letom dni sodelovali na simpoziju v Kopru na temo "Antonio Tarsia (1643-1722) v času in prostoru". Zdaj je urednik zbornika Andrej Rijavec, oblikovalec pa Bronislav Fajon. Nadvse pomembno je dejstvo, da je v kratkem času že druga številka Muzikološkega zbornika (MZ) posvečena obalnemu skladatelju (pred dvema letoma so bili v XXVIII. številki MZ predstavljeni referati o piranskem skladatelju Giuseppeju Tartiniju), saj kaže, da bo morda sčasoma le preplezan črnokalski rob - tudi v kulturi - in s tem prebit zid med Obalo in Ljubljano. Čeprav muziko-logija ni stroka, ki bi bila centralistično usmerjena, če se izrazimo nekoliko bolj politično, pa je vendar tudi res, da je doiga leta skorajda s prezirom gledala na vse, kar ni prihajalo v oljem smislu s 'Kranjskega'. Z osamosvojitvijo smo dobili svojo obalo, z njo pa tudi Taitinija in Tarsio, ki pripadata srednjeevropski glasbeni tradiciji. Referati, ki so bili pred letom in pot predstavljeni na simpoziju v Kopru, so zdaj zbrani in natisnjeni v MZ. Salvator 2itko je podal krajšo predstavitev kulturnega utripa Kopra, mesta, v katerem so se v času Antonia Tarsie boij ali manj posrečeno prepletali vplivi Beneške republike in habsburškega Trsta. Na podlagi nedavno odkritih arhivskih podatkov je Edvilijo Carciina skušal osvetliti rodovnik plemiške družine Tarsia, janež Hoefler pa se je poglobil v življenje in delo koprskega skladatelja ter poiskal vzporednice pri njegovih severno-italijanskih sodobnikih. Članek Ivana Cavailimja ponuja bralcu vpogled v glasbeno kulturo Kopra, ko je bit v Tar-sievem času umetniški razvoj v potnem zatonu, Antonio Trampus pa je iik skladatelja skušal umestiti v Akademijo in Arkadtjo, a ker za to ni našel ustreznih zgodovinskih opor, je nakazal le nekaj interpretativnih domnev. Diametralno nasprotna sta si v razmišljanju Tomaž Faganel tn Ennio Stipčevič, ki sta se vsak s svojega zornega kota posvetita Tarsievi glasbeni zapuščini oziroma analizi stila in funkcije njegovega opusa. Za obalno okolje je vse dogajanje v zvezi s Tarsio še kako pomembno, saj bodo vse nadaljnje manifestacije v tem kontekstu lažje, bolj odmevne, hkrati pa tudi teoretsko boij zahtevne, v vsakem zapisu bo morda en stavek, en pridevnik, en glagol, ki si ga bo bratec zapomnil.... Šete od tod dalje se bo nadaljevala polifonija muzikoioškega spletanja okrog Tarsie, saj je mojster tako rekoč šele rojen. Začetek pa je bil nedvomno po- treben in Tarsia je bit vnovič rojen 17. septembra 1993 na simpoziju v Kopru. Vse, kar se je dogajalo okrog Tarsie, je bito za naš prostor prelomno. Prelomno zaradi starih predsodkov in mentalitete. Kolikšna pozornost je bila posvečena likovni umetnosti in stavbni dediščini tega območja! Glasbena dediščina je bila deležna ie drobtinic z obložene mize celotne kulturne dediščine Primorske. Antonio Tarsia je uvertura v tista poglavja naše zgodovine, ki so nadvse tesno povezana z našim mestom in nobenega dvoma ni, da bo v prihodnje odkritih še veliko pomembnih in zanimivih dejstev, Z Muzikotokim zbornikom stopajo ta spoznanja v širši prostor. Šele od leta 1993 dalje, ko so bili organizirani prvi koncerti Tarsieve glasbe, ko so bile natisnjene prve notne izdaje z njegovimi skladbami, ko je bila predstavljena razstava o njegovem detu in času in je izšel vsebinsko in oblikovno bogat katalog o Tarsii..., sta Koper in z njim vsa Slovenija dobila nove vpoglede v preteklost, ki ji tako tesno pripadamo. Z. izidom tridesete šle-vitke MZ pa so nove informacije dosegle tudi ves svet - šele z njim stopamo s Tarsievo glasbo na svetovni oder. Trideseti zvezek MZ ne zajema samo problematike Tarsievega časa in njegovega ustvarjanja. Dopolnjujejo ga še štiri zanimive muzikološke razprave.. Edo Škuij je prispeval sestavek o navzočnosti skladatelja Palestrine v slovenski cerkveni gfasbi in nakazal vse primere, ko se je Paiestnna pojavil v zavesti slovenskega človeka. Katarina Bedina je polemično razmišljala o pričevanju Stanislava Škrabca in umevanju cecilijanstva na Slovenskem, "jedro tega, kar je hotel Škrabec javno povedati, je bilo, da bi bila morala slovenska cerkvena oblast prositi papeža, da bi v izvedbi cerkvene reforme na Slovenskem posebej dovolil nadaljnjo rabo slovenskega jezika pri sveti maši. ... Pogoj za takšno delovanje je bila dolgotrajna tradicija cerkvenega petja v domačem jeziku. Škrabec si je dovolil brez ovinkov 'spomniti' našo cerkveno oblast, da imamo na Slovenskem še daljšo tradicijo od tiste, ki jo pogoj zahteva, vsaj od Cirila in Metoda naprej, torej tisoč let." Dober poznavalec slovenske glasbe Anglež Niatl O'Loughtin ni obremenjen z našimi malimi 'domačimi' prepiri. Prav zaradi slednjega zasluži posebno pozornost njegov prispevek, v katerem se je posvetil glasbi skladatelja Milana Stibilja, Zadnji referat je prispevala Aleksandra Wagner, ki trenutno živi v New Yorku. "Z opazovanjem glasbe kot aktivnosti v času - ki se poenostavlja kot zgodovina ali vanjo uvaja z aktom zapisovanja - se prispevek ukvarja z 'razpokami', ki so vidne na mejah 'ljudskega' in 'umetniškega'..." Zakaj slovenski prostor potrebuje: Muzikološki zbornik? Trideset zbornikov v tridesetih letih je obsežen opus: izpričuje aksiomatično resnico, ki jo je treba vedno znova, leto za letom dokazovati vsakemu ministrstvu 247 ANNALES 6/'95 OCENE IN POROČILA/RECENSJONI E RElAZiONI posebej. "Če ne bi bilo Zbornika, ne bi bilo tehtnih sestavkov, ki so potrebni za muzikološko stroko. Vsaka stroka mora namreč živeti tudi v svojem jeziku. Če bi pisali samo v tujih jezikih, za tuje revije, zbornike, bi bila to razprodaja nas samih in naše glasbene kulture. Če ni teoretske misli v lastnem jeziku, narod propade. Ker pa je za slovensko glasbeno kulturo značilno, cla ni imela razvite svoje teoretske glasbene misli, je še dandanašnji v nekem smislu 'invalid'. Medtem ko so glasbene kulture Francije, Italije, Nemčije... že imele svojo glasbeno teorijo, smo bili mi le folklorno zani- mivi... Danes ni več tako..." je razmišljal dr. Rijavec ob koncu leta 1994 na predstavitvi MZ v Kopru. Leto 1995 bo na glasbenem polju izpostavila stoletnica rojstva skladatelja Slavka Osterca. V Ljubljani bodo oktobra pripravili kolokvij, razstavo del in spisov, koncerte itd. in spet bo naloga Muzikotaškega zbornika zbrati na enem mestu vse najboljše pod delovnim naslovom 'Slavko Osterc1. Marija Gombač 248 ANNALES 6/'95 IN ME MO RI AM in memoriam - Pavel Stranj (4. 8. 1946 - 18. 9. 1994) Trst Pavel Stran/ ni bil le raziskovalec manjšinske družbene problematike Slovencev v Italiji, publicist in družbeni delavec, temveč od samega začetka eden od pobudnikov in organizatorjev mladinskih raziskovalnih taborov, ki se vrstijo od leta 1981 dalje. V okviru svojega raziskovalnega dela se je poglabljal v šolsko, prostorsko in demografsko problematiko uokvirjeno v zgodovinske in geografske temelje. Kot mentor na mladinskih raziskovalnih taborih je prvi dosledno uvedel uporabo računalnika in posebnih računalniških programov. Osnova raziskovalne dejavnosti mu ni bilo le zbiranje podatkov v arhivih, temveč tudi delo na terenu. S strokovnim, a ne akademskim pristopom, se je znal približati mladim, jih angažirati ter jim dati občutek, da odkrivajo nove smernice v analizi teritorija, ki ga naseljujejo. Najino poznanstvo, ki je kasneje preraslo v pravo prijateljstvo, se je začelo na hodnikih slovenskega liceja v Trstu. Okrepilo se je v taborniških vrstah, ki so me prevzele, ■ njega pa le oplazile, ter v burnem študentskem gibanju, ki ga je prevzelo, mene pa le oplazilo. Tako sem se znašel v vodstvu taborniške organizacije RMV, medtem ko je Pavel Strani odigral vodilno vlogo v mladinskem političnem gibanju, ki si je nadelo ime Matija Gubec. Vmes je bila še skupna z okužba raziskovalnim delom, saj sva kot dijaka in kasneje študenta sodelovala z Odsekom za zgodovino pri Narodni in študijski knjižnici v Trstu. Dokončno sva skupaj zrasla, ko sva civilno služila vojaški rok v italijanski vojski. Sledil je vzporeden študij sodobne zgodovine na univerzi v Trstu ter kasnejša zaposlitev v strukturah Slovencev v Italiji. Pavel Stranj se je kmalu po nastanku Slovenskega raziskovalnega inštituta v Trstu leta 1974 vključil v njegove vrste in tam odigral ob Karlu Šiško-viču glavno vlogo, v vlogi raziskovalca in organizatorja, saj je bil tajnik inštituta v letih 1975-1985. Slika s predavanja, ki sta ga organizirala Geografsko društvo Primorje iz Kopra in Zgodovinsko društvo za južno Primorsko maja 1991 v prostorih Osrednje knjižnice Srečka Vilharja v Kopru. 249 ANNALES 6/'95 IN MEMORIAM Iz tega okvira je izšei intelektualni nemir Pavla Stra- prostoru dinamično živi. nja. Že zelo zgodaj je opozoril nase in se kasneje nepo- Stranjevo raziskovalno pot bi nedvomno zaokrožil sredno uveljavil ne samo v slovenskem in italijanskem doktorat na univerzi v Ljubljani. Delo je bilo v bistvu prostoru, temveč tudi v evropskem. Že zelo zgodaj je dokončano, saj je bila doktorska disertacija že oddana, opozoril na svoje globoko poznavanje problematike in Kruta usoda mu je preprečila ta cilj. najavil delo o manjšinski tematiki, ki mu je dala mnogo Med Slovenci v Italiji se pravi intelekualec in zadoščenj. Uveljavil se je kot eden najboljših pozna- raziskovalec obenem nujno uveljavi tudi v širšem druž- valcev in izvedencev za ta vprašanja v Evropi. benem merilu. Temu pravilu se ni izognil niti Pavel Tak uspeh je lahko Pavel Stranj dosegel z neutrud- Stranj, ki je svojo vsestransko vlogo odigral tudi na tem nim delom skozi dolgo vrsto let. Prva njegova javna področju. Predolgo bi bilo naštevanje vsega, zato se objava se pojavi na straneh Primorskega dnevnika v bom omejil le na nekatere poteze, ki dajejo dodatne Trstu v letu 1961. Že kot dijak je znal opozoriti nase dimenzije liku Pavla Stranja. Vidna je bila njegova vloga tudi skozi razne prispevke v dijaškem listu Literarne v celi vrsti odborov znotraj Slovenske kulturno-gos- vaje, večkrat pod psevdonimom Rok. Širšo javnost je podarske zveze, krovne organizacije Slovencev v Italiji, opozori! s tehtnimi reportažami s poti, ki jih je v zadnjih v Slovenskem deželnem zavodu za poklicno izobra- letnikih liceja opravil po Evropi in Palestini. Posebno Zevanje (predsednik v letih 1979-1981), v vodstvu Di- zaznavna je bila njegova izkušnja prav v Palestini, kjer jaške matice, pri Skladu Sergija Tončiča, pri založ- je tudi živel in delal v kibucu. V naslednjih letih je niškem svetu Založništva tržaškega tiska, v Skupini 85 - postal pravi specialist za palestinsko-izraelsko vprašanje Gruppo 85 (združenje za slovenske in italijanske kul- oziroma za Srednji vzhod, če lahko uporabim angleško turnike v Trstu), v Društvu mladih raziskovalcev iz Trsta terminologijo. To njegovo podrobno spoznavanje pro- in Gorice (med ustanovitelji). Izven krogov slovenske blematike je rodilo nešteto člankov in predavanj. V narodne skupnosti v Italiji velja podčrtati njegovo zamisli je bila tudi knjiga o omenjeni temi. članstvo pri Zgodovinskem društvu Slovenije in pri Pavel Stranj je bi! publicist v pravem pomenu be- Slovenski matici, sede, saj je res plodno urejeval in pisal. Spomniti velja, da je bil med pobudniki dvojezične revije Ponterosso - Milan Pahor Rusimost, ki je izhajala v letih 1979-1980. V letih 1980-1985 je objavili 50 člankov v rubriki Žarišča napetosti, ki je izhajala na straneh Primorskega dnevnika. V letu 1988 je na straneh istega dnevnika izšel cikel Manjšinski mozaik, ki je bil namenjen manjšinam v Evropi. Od leta 1968 dalje je bil pisec zgodovinskih člankov v In memoriam - Bogo Grafenauer. vsakoletnem almanahu jadranski koledar. Od leta 1979 dalje je spremljal vsako leto življenje slovenskih šol v Naslednje leto, to je 16. 3. 1996, bi akademik, pro- Italiji v razpravah z naslovom Slovensko šolstvo v Italiji. fesor, doktor Bogo Grafenauer praznoval svojo osem- Prav tako je bila zaznavna njegova prisotnost na valovih desetletnico. Kot obstaja v zgodovini nekega naroda Radia Trst A v sklopu italijanske državne mreže RAI. rdeča nit pomembnih dogodkov, ki označujejo njegovo: Sodelovat je v neštetih radijskih in televizijskih oddajah pot z izrednimi dogodki, tako velja tudi za ljudi. Neka- kot urednik in strokovnjak. ter i posamezniki so mejniki nacionalnega razvoja naro- V svojih raziskavah je poglabljal predvsem šolsko, da pri njegovem zorenju in uveljavljanju v nelahki in prostorsko, demografsko in zgodovinsko problematiko. neelementarni evropski zgodovini. Njegovo široko znanje pa je slonelo tudi na izredno To ugotovitev lahko opravičim predvsem z impo- bogati kulturni podlagi. Že njegova diplomska naloga je zantnim pedagoškim delom profesorja Grafenauerja, ki nakazovala smer, v katero je kasneje vložil mnogo je v več desetletne m univerzitetnem oplojevanju desetin truda. Naloga Osnovne šole s slovenskim učnim jezi- in stotin slovenskih študentov zgodovine iz vseh koncev kom na Tržaškem 1945-1980 je bila večletni program domovine in zamejstva, zbudil v njih veliko zanimanje njegovega raziskovalnega dela, saj je prav v Šoli evi- za slovensko nacionalno zgodovino, ki so ga nato že kot dentiral enega izmed pokazateljev zdravja oziroma ne- profesorji lahko ponesli med študirajočo mladino. Ne- lagodja narodne skupnosti. Njegovo življenjsko delo pa dvomno je profesor Bogo Grafenauer s Franom Zvvitter- je ponazarjeno v knjigi L a Comunita sommersa. Sloveni jem, Ferdom Gestrinom, Milkom Kosom, Vasilijem Me- in Italia dalla A atla Ž. Omenjeno delo, ki je do sedaj likom, jankom Pleterskim, Metodom Mikužem in dru- izšlo v dveh italijanskih in eni angleški izdaji, je te- gimi uglednimi slovenskimi zgodovinarji sestavljal tisto meljni poizkus kako v knjižni obliki prikazati slovensko izredno skupino strokovnjakov, katerim bi si skoraj upali narodno skupnost v Furlaniji-julijski krajini od Kanalske dati naziv ljubljanska zgodovinska šola. doline, preko Rezije in Benečije, do Goriške in Tržaške Bogo Grafenauer je bi! tista organska povezava med pokrajine. Knjiga je celovit prikaz skupnosti, ki na tem starejšo in mlajšo generacijo zgodovinarjev, ki je daleč 250 ANNALES 6/'95 IN MEMOKJAM v svet ponesla renome slovenskega zgodovinopisja zaradi metodologije preučevanja zgodovine nekega "ne-zgodovinskega" naroda, zaradi rigoroznosti izbranih poti in resnosti pristopa k temam, ki so jih hoteli zapolniti drugi, da bi z brisanjem našega zgodovinskega spomina uveljavili svoje zgodovinopisje, torej svojo resnico in svojo oblast ter svoj jezik in kulturo. Tem težnjam se je znal akademik Bogo Grafenauer vedno upreti z evidentiranjem najpomembnejših vprašanj našega zgodovinopisja. Kot izraziti medievalist, kar je bilo eno najpomembnejših Grafenauerjevih delovnih področij, se je lotil mnogih še nerešenih vprašanj starejše slovenske a tudi balkanske zgodovine. Privlačila so ga vprašanja naselitve prednikov Slovencev in južnih Slovanov na ozemlje Vzhodnih Alp in tudi na Balkan, zanimali so ga odnosi teh skupnosti z Obri in drugimi sosedi, ključni so bili zanj problemi Karantanije in usto-ličevanja koroških vojvod ter vprašanja Spodnje Panonje in kneza Koclja. Ta bogata srednjeveška preteklost, ki je tesno povezana z avtogenezo slovenskega naroda na dosti širšem geografskem področju, kot sta danes začrtani tako slovenska etnična kot naša državna meja, so bila v centru pozornosti Boga Grafenauerja dolgo vrsto let in so še dandanes nepresežena. Ob ponovnih poskusih destabilizacije, ki jih naša zahodna soseda izvaja od osamosvojitve slovenske države naprej tudi na področju zgodovinopisja, se zdi, kot da bi se zgodovina naselitve Slovanov v Vzhodne Alpe zgodila takorekoč včeraj. Grafenauerjevo uvodno predavanje na 23. zbo-ravanju slovenskih zgodovinarjev leta 1986 v Tolminu, objavljeno v Zgodovinskem časopisu leta 1987, v katerem razmišlja o ločilni in povezovalni vlogi slovensko -romanske meje, kot se je izoblikovala v 14. stoletjih sožitja obeh skupin na prostoru od zgornjesavske doline do Istre, je temeljni kamen vsake zgodovinske diskusije na to temo. K tem vprašanjem so se slovenski zgodovinarji vedno vračali z velikim spoštovanjem do avtorjevega znanja na tem področju. Grafenauerjeve teze so marsikdaj morali sprejeti tudi tuji antagonist! za zelenimi mizami diplomacije, ki je zgodovino nujno potrebovala za afirmacijo nacionalnih in državnih interesov. Čeprav je bil akademik Bogo Grafenauer z vsem svojim znanjem vezan na vprašanja Koroške in tamkajšnjih nacionalnih zgod in nezgod, so njegove raz- prave o zahodni slovenski etnični meji največji možni domet našega zgodovinopisja. Drugo veliko področje dela Boga Grafenauerja je bilo področje kmečkih puntov na Slovenskem. Ta pomembna stran slovenske zgodovine, ki je bila pred njim povsem zanemarjena, je z njegovimi pristopi in obravnavami umestila te pomembne dogodke, ki so nas enačili s splošno evropsko 2godovino tistega časa, v naš zgodovinski spomin. V povezavi s temi raziskavami so rasli Grafenauerjevi pogledi na kompleksne zgodovinske procese znotraj slovenskega naroda in tudi rta področja agrarne zgodovine ter širše sinteze celotne slovenske preteklosti, ki so izhajale kot zgodovine slovenskega naroda v desetletjih po drugi svetovni vojni in katere smo vsi prebirali in občudovali. Tretje veliko Grafenauerjevo raziskovalno področje je bila Koroška. Na to deželo so avtorja vezale globoke korenine njegovega rodu ter usoda koroških Slovencev, katerim je posvetil nekaj izrednih razprav. Vse to izjemno in izredno plodno znanstveno življenje še ne pove vsega o njegovi izredni enciklopedični erudiciji, ki jo je izražal predvsem v obsežnih monografijah ter v velikih sintezah slovenske zgodovine na katero je ostal navezan tudi po odličnih ekskurzih v teorijo stroke same. Več-stranskost svojega talenta je dokazoval tudi v političnem angažiranju v predvojnem času ter v sodelovanju v boju za meje po drugi svetovni vojni. Za nas, ki smo imeli to izredno življenjsko srečo, da smo lahko poslušali Grafenauerjeva predavanja, lahko rečemo, da je bil izredni predavatelj, ki ga je k stroki vedno vodila stroga racionalnost in spoštovanje osnov zgodovinske stroke, ki ni nikdar zapadel v retoriko nacionalizma in je zgodovinske procese razložil tako, kot so dejansko nastajali. Za njim ostajajo njegova dela, izredno bogata bibliografija in velik opus, ki je spomenik slovenskemu zgodovinopisju in posredno tudi slovenskemu narodu, kateremu je profesor Bogo Grafenauer daroval vse svoje sposobnosti in ves svoj inte-lekt. Ostati zvesti njegovemu delu in njegovemu spominu naj bo iziv vsem prihajajočim generacijam slovenskih zgodovinarjev. Boris M. Gombač 251 ANNALES 6/'95 KAZALO K SLIKAM NA OVITKU Slika na naslovnici: Berbersko naselje Matmata na jugu Tunisa {foto: D. Podgornik, 1994). Slika 1: Ladijska polena. Sv. Marija, les (73 x 30 x 20 cm), PMSMP, inv. št U. k. 4 (foto D. Podgornik, 1991). Slika 2: Koper, Pretorska palača, dvorana Velikega sveta, kvadrifora (fototeka MZNVKD). Slika 3: Koper, Kreljeva 6, glavna dvorana (Fototeka MZVNKD). Siika 4: Koper, Pretorska palača, bifora iz 13. stoletja {fototeka MZVNKD). Slika 5: Ladijska polena. Nereida, les {60 x 18 x 13 cm), PMSMP, inv. št. U. k. 3 (foto: D. Podgornik, 1991). Slika 6: Piran, Trg 1. maja. Tloris arheoloških ostankov (foto: j. Jeraša). Slika 7: Zanigrad, cerkev sv. Štefana {foto: D. Darovec, 1991). Slika 8: Koper, Dimnikarska 11 (foto: D. Darovec, 1990). Slika 9: Koper, Kreljeva 6, ulična fasada (fototeka MZVNKD). ZGODOVINSKI ČASOPIS {HISTORSCAL REVtEVV) glasilo Zveze zgodovinskih društev Slovenije osrednja slovenska historična revija Zgodovinski časopis (ZČ) že skoraj pol stoletja izhaja v Ljubljani in nadaljuje tradicijo svojih predhodnic, ki sega že v leto 1846. ZČ objavlja rezultate proučevanja zgodovine slovenskega naroda in slovenskega ozemlja, študij splošnih in specialnih vprašanj zgodovine sosednjih narodov in srednjeevropskega prostora, obče zgodovine, pomožnih zgodovinskih ved, teorije zgodovine ter pouka zgodovine v šoli. ZČ objavlja pregledne razprave in krajše zapise, predavanja s kongresov in diskusijske prispevke iz vseh obdobij zgodovine od najstarejših dob do današnjih dni; pri tem nadrobnejše obravnavanje posebnih panog, obdobij, problemov in območij prepušča drugim slovenskim historičnim revijam. Vsebina prispevkov se nanaša tako na kulturno, politično in gospodarsko zgodovino, kakor tudi na prikaz vsakdanjega življenja v preteklih obdobjih. ZČ poroča o kongresih, simpozijih in razstavah, o delovanju strokovnih društev in zgodovinskih inštitucij ter kritično vrednoti nove zgodovinske publikacije. Vlogo referenčne revije ZČ opravičuje z objavljanjem slovenskih zgodovinskih bibliografij in s predstavitvami pomembnejših slovenskih zgodovinarjev, jezik prispevkov v reviji ni hermetičen, ampak je razumljiv tudi nepoklicnim zgodovinarjem. V zadnjih letih kar okoli petino razprav za ZČ prispevajo zgodovinarji, ki se izven meja Republike Slovenije posvečajo proučevanju slovenske zgodovine. V tujino gre tudi znaten del naklade revije, ki je presegla 2000 izvodov. Ob štirih rednih zvezkih posameznega letnika ZČ je uredništvo postopoma ponatisnilo vse starejše že razprodane zvezke revije, ki je tako v kompletu (kar 100 zvezkov!) dostopna tudi mladim generacijam historikov in ljubiteljev zgodovinskega branja. V Zbirki Zgodovinskega časopisa pa je doslej izšlo že trinajst zaokroženih razprav ali zbornikov o posameznih vprašanjih slovenske preteklosti. Zgodovinski časopis in publikacije iz njegove zaloge lahko kupite ali naročite na upravi ZČ Ljubljana, Aškerčeva 2, Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete, tel.: 061-1769-210. Naročništvo na osrednjo slovensko historično revijo vam zagotavlja redno prejemanje ZČ (štirje zvezki v letu 1995 veljajo za zaposlene 2700 SIT, za upokojence 2000 S iT ter za dijake in študente vsega 1350 SIT), obveščenost o dejavnostih Zveze zgodovinskih društev Slovenije in članske ugodnosti {cenejši nakupi knjig pri nekaterih slovenskih založbah, brezplačni ali cenejši obiski domačih in tujih muzejev ter galerij). Cene starejših zvezkov ZČ so razproda/ne, za nakup kompleta ali več številk revije uprava nudi možnost brezobrestnega obročnega odplačevanja. 252 ANNALES 6/'95 NAVODILA AVTORJEM 1. ANNALES: Anali za istrske in mediteranske študije - Annali di Studi istriani e mediterranei (do 5. številke: Anali Koprskega primorja in bližnjih pokrajin - Annali del Litorale capodistriano e delle regioni vidne) je znanstvena in strokovna interdisciplinarna revija humanističnih, družboslovnih in naravoslovnih vsebin v podnaslovu opredeljenega geografskega območja. 2. Sprejemamo prispevke v slovenskem, italijanskem, hrvaškem in angleškem jeziku. Uredništvo ima pravico prispevke jezikovno lektorirati in poskrbeti za prevod povzetkov. 3. Prispevki naj obsegajo največ 24 enostransko tipkanih strani s po 30 vrsticami. Na levi pustite 3 do 4 cm širok rob. Zaželjeno je tudi slikovno gradivo, še posebno pa oddaja prispevka na računalniški disketi v programih za PC (osebne) računalnike, V tem primeru avtorji najprej pošljejo tekst izpisan na papirju, uredništvo pa nato avtorju vrne tekst v vnos lektorskih in recenzentskih popravkov. Tako pripravljen tekst avtor pošlje uredništvu na računalniški disketi. 4. Naslovna stran tipkopisa naj vsebuje naslov in podnaslov prispevka, ime in priimek avtorja, avtorjeve nazive in akademske naslove, ime in naslov institucije, kjer je zaposlen. Pripišite tudi svoj poštni naslov, občino stalnega bivališča, EMŠO in Številko žiro računa! Navedite kategorijo prispevka! Uredništvo razvršča prispevke v naslednje kategorije: IZViRNA ZNANSTVENA DELA vsebujejo izvirne rezultate lastnih raziskav, ki še niso bili objavljeni. Dela pošlje uredništvo v recenzijo. Avtor se obvezuje, da prispevka ne bo objavil drugje. STROKOVNA DELA prikazujejo rezultate strokovnih raziskav. Tudi te prispevke uredništvo pošlje v recenzijo in avtor se obveže, da prispevka ne bo objavil drugje. PREGLEDNI ČLANKI imajo značaj izvirnih del. To so natančni in kritični pregledi literature iz posameznih zanimivih strokovnih področij (review article). POROČILA vsebujejo krajše znanstvene informacije o zaključenih raziskovanjih alt kratek opis strokovnih in znanstvenih knjig ali srečanj. Taki prispevki ne smejo presegati 5 strani. ŠOLSKE NALOGE morajo biti urejene kot strokovna dela. KOMENTARJI so namenjeni aktualnostim s strokovnega področja. Ne smejo presegati 2 strani. OBVESTILA so namenjena društvenemu življenju. Obsegajo 1 stran. 5. izvirna znanstvena dela in strokovna dela naj vsebujejo povzetek in izvleček. Izvleček je krajši od povzetka in za razliko od povzetka tudi ne vsebuje komentarjev in priporočil. V izvlečku na kratko opičemo namen, metode dela in rezultate. Navedemo, čemu smo delo opravili ali napisali dokument. Na že objavljeno gradivo se sklicujemo le, če je to glavni motiv dela. Metode: na kratko opišemo metode in tehnike dela - kolikor je potrebno za razumevanje. Nove tehnike opišemo le, kjer se razlikujejo ocl že znanih. Če v delu ne opisujemo eksperimentalnega ali praktičnega dela, opišemo vire informacij. Rezultate in zaključke lahko združimo. Kar se cla informativno navedemo le, kaj smo ugotovili oziroma odkrili, izvleček vsebuje do 60 besed. Povzetke vsebujejo tudi pregledni članki. Povzetek je en sam odstavek. Začnemo ga s stavkom, ki vsebuje glavno sporočilo dela. Stavki naj bodo popolni in ne predolgi. Pišemo v tretji osebi, le izjemoma uporabimo glagole v neosebni obliki. Uporabljamo pravilni strokovni jezik in se izogibamo slabše znanim kraticam. Ohraniti moramo osnovno informacijo in poudarke iz glavnega besedila. V povzetku ne sme biti ničesar, česar glavno besedilo ne vsebuje. Povzetki znanstvenih besedil smejo vsebovati 200, strokovnih 150, preglednih člankov pa 50 besed. 6. V besedilu se po možnosti držimo naslednjih poglavij: - Uvod - Pregled dosedanjih objav - Materiali in metode (Dokazni postopek) - Rezultati -. Komentar (Sklepi) - Povzetek (Summary) - Zahvala - če avtor želi - Priloge - če je potrebno - Literatura (Viri, Bibliografija). 7. Ločimo vsebinske in bibliografske opombe. Vsebinske opombe besedilo še podrobneje razlagajo ali pojasnjujejo, postavimo jih pod črto. Z bibliografsko opombo pa mislimo na citat - torej sklicevanje na točno določeni del besedila iz neke druge publikacije (navedemo tudi točno stran, kjer je citat objavljen) ali na publikacijo kot celoto (točne strani, kjer smo besedilo prevzeli, ne navajamo). Bibliografsko opombo sestavljajo naslednji podatki: avtor, leto izida in - le če citiramo točno določeni del besedila - tudi navedba strani. Celotni bibliografski podatki citiranih in uporabljenih virov so navedeni v poglavju Literatura (Viri, Bibliografija). Primer citata med besedilom: (Grafenauer, 1993, s.11). Primer navajanja vira kot celote, brez citiranja: (Grafenauer, 1993). Popolni podatki o tem viru v poglavju Literatura pa se glasijo: Grafenauer B.: Miti o "Istri" in resnica istrskega polotoka. V: Acta Histriae /. Koper, Zgodovinsko društvo 253 ANNALES 6/'95 za južno Primorsko 1993, s.9-52, Če citiramo več dei istega avtorja iz istega ieta, poleg priimka in kratice imena napišemo še de! naslova, toliko, da se viri med seboj razlikujejo. Primer: Crafe-nauer: Miti o ..., 1993, s. Ji. Bibliografska opomba je lahko tudi del vsebinske opombe in jo zapisujemo na enak način. Le na isti strani (ali dvojni strani) smemo uporabiti kratice, če citiramo ponovno: ibid.-ibidem=v istem delu id.=idem-isti avtor inf.=infra=spodaj loc.cit.=loco citato=na citiranem mestu op.cit.^opere citato=v citiranem delu sup.=supra=zgoraj Posamezna dela ali navedbe virov v isti opombi ločimo s podpičjem, opombo pa zaključimo s piko in vezajem. Primer: Lane F.C., Storia di Venezia. Torino, Einaudi 1978; Crafenauer, B., sup., s. 11 8. Pri citiranju arhivskih virov navedemo najprej arhiv, nato ime fonda ali zbirke in signaturo. Če navajamo isti arhiv oziroma fond večkrat, navadno uporabljamo kratico, ki smo jo navedli na začetku opomb. Primer: Pokrajinski arhiv Koper (PAKj. Rodbinski arhiv Cravisi, arhivska enota (a.e.j 1, Accademia di Beiluno: Dissertazione di Bernardo Bernardi sopra il simbolo della Societa Accademica. 9. Poglavje o literaturi in virih je obvezno. Bibliografske podatke navajamo takole: - Opis zaključene publikacije kot celote - knjige: avtor: naslov, izdaja, kraj, založba, leto izida, npr.: Verginella M., Volk A., Colja K.: Ljudje v vojni. Druga svetovna vojna v Trstu in na Primorskem. Knjižnica Annales 9. Koper, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko 1995. - Če navajamo določeni del iz zaključene publikacije, zgornjemu opisu dodamo še številke strani, od koder smo navedbo prevzeli. - Opis prispevka v zaključeni publikaciji - npr. prispevka v zborniku: avtor prispevka: naslov prispevka. V: avtor knjige, naslov knjige, izdaja, leto izida, strani od-do Verginella M.: Poraženi zmagovalci. Slovenska pričevanja o osvobodilnem gibanju na Tržaškem. V: Ljudje v vojni. Druga svetovna vojna v Trstu in na Primorskem. Knjižnica Annales 9. Koper, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko 1995, s. 13-51. - Opis tekoče publikacije - revije kot celote: naslov periodike, kraj izdaje Annales, Koper - Pri opisu posamezne številke revije zgornjemu opisu dodamo številko letnika, leto izida in številko zvezka Annales, Koper, 4(1994)4. - Opis članka v reviji: avtor članka: naslov članka, naslov revije, letnik, leto, številka, strani od-do Forlani, F.: Dinosauri in Istria. Annales 4(1994)4, s.209-214 10. Tiskarski znaki za poudarke naj bodo: podčrtano za po t krepko valovito podčrtano za ležeče. Računalniški zapis naj vključuje ustrezne oznake za bold in itaiics. 11. Kratice v besedilu moramo razrešiti v oklepaju, ko se prvič pojavijo. 12. Pri ocenah publikacij navedemo v naslovu prispevka avtorja publikacije, naslov, kraj, založbo, leto izida in število strani (oziroma ustrezen opis iz točke 9). 13. Prvi odtis prispevkov uredništvo pošlje avtorjem v korekturo. Avtorji so dolžni popravljeno gradivo vrniti v treh (3) dneh. Besedilo popravljamo s korektumimi znamenji, ki jih najdemo na koncu Slovenskega pravopisa, Ljubljana, 1962 ali v: Slovenski pravopis 1. Pravila. Ljubljana, SAZU-DZS, 1990, s. 13-14. Širjenje obsega besedila ob korekturah ni dovoljeno. Druge korekture opravi uredništvo. 14. Uredništvo prosi avtorje, naj navodila vedno upoštevajo. Ob vseh nejasnostih je uredništvo na voljo za vsa pojasnila. Uredništvo 254 ANNALES 6/'95 NORME PER i COLLABORATORi 1. Gl¡ ANNALES, Anali za istrske in mediteranske študije - Annaii di Studi istriani e mediterranei (sino al numero 5: Anali Koprskega primorja in bližnjih pokrajin - Annaii del Litorale capodistriano e delie regioni vicine), sono un periodico scientifico e specialistko muitidisciplinare dai contenuti umanistici, sociologici e naturalistici reiativi ali'area geográfica compendista nel sottotitoio. 2. La Redazione, che accetta articoli in lingua slovena, italiana, croata e inglese, si riserva i! diritto di una revisione lingüistica dei testi e provvede alia traduzione de: loro riassunti. 3. Gli articoli devono avere un'ampiezza massima di 24 cartelie dattiloscritte. Ogni carteila, di 30 righe, deve avere a sinistra un margine di 3-4 cm. Sará gradito anche l'invio di materiale iconográfico e, soprattutto, ia consegna dei contributi su dischetto per Personal computar. Gli autori inviino dapprirna il testo stampato, la Redazione si incarica renderlo ail'autore affinché vi inserisca le eventali revisioni Ünguistiche e di recensione, L'autore inviera quindi alia Redazione il testo definitivo regístralo su dischetto PC. 4. Ogni articolo deve essere corredato da: titolo, eventuate sottotitoio, nome e cognome deli'autore, appellativi e titoíi accademici deli'autore, denomina-zione ed indirizzo delí'istituzione presso la quale é impiegato. Indícate pure ii vostro indirizzo, il comune di res ¡de nz a, la data di nascita ed il numero del conto giro. Va indicato anche ii tipo di contributo. La redazione suddivide gli articoli neile seguenti categorie: SAGGI SCIENTIFiCi ORiGíNALI - comprendono t risultati ancora inediti di ricerche compiute dagli autori. La redazione si riserva ü diritto di far recensire i lavori. L'autore si impegna a non pubbiicare altrove il suo contributo. LAVORI SPEC1ALISTICI - ilíustrano i risultati di ricerche e lavori specifici. Anche questi vengono sottoposti a recensione e non possono venir pubblicati altrove. COMPENDI (review article) - vengono trattati come i saggi originali. Sono rassegne bibíiografiche detfagliate e critiche riguardanti singóle discipline. RELAZIONI - comprendono breví resoconti di ricerche gia concluse o succinte notizie in mérito a convegni o pubbticazioni scientifiche. Questi contributi non devono superare le 5 carteíle. LAVORI SCOLASTICI - per questi valgono le norme dei lavori specialistici. COMMENT1 - riguardano temi d'attualitá reiativi alie singóle discipline. Non devono superare le 2 cartelie. 1NFORMAZION! - riflettono l'attività del le associ-azioni. Limítate ad 1 carteila. 5. I saggi scientifici ed i iavori specialistici devono essere corredati da un riassunto e da una sintesi. Quest'ultima sarà più breve del riassunto e senza commenti; vi si descriveranno brevemente i metodi ed i risultati delle ricerche ed anche i rnotivi che le hanno determínate; ci si richiamerà a fonti già pubblicate soltanto se sono l'argomento principale del contributo; i metodi e le tecniche di lavoro verranno illustrati sintéticamente nel caso sia necessario e soltanto se si differenziano da quelle già conosciute. Se nel!'articolo non viene descritto il lavoro sperimentale o pratico bisogna citare le fonti di informazione. Risultati e conclusion! si possono abbinare. Vanno riportate in maniera sintética, a titolo di informazione, soltanto le conclusion! o le scoperte alie quali si è giunti. Anche le rassegne bibíiografiche devono essere corredate da un riassunto di un solo capoverso. Si scrive in terza persona, usando solo in via eccezionale verbí impersonal!, iniziando con una frase che riassuma lo scopo del lavoro. Le frasi non devono essere troppo lunghe. Vanno usati termini scientifici esatti evitando abbreviazioni poco conosciute. Ci si deve attenere alie informazioni basilari e soltanto a quello che è riportato nelí'articolo. I riassunti dei saggi scientifici possono avere un massimo di 200 parole, quelli dei lavori specialistici 150, mentre quelli dei compendi 50. 6. Per quanto riguarda la stesura del testo si dovrebbero seguire i seguenti criteri: - introduzione - rassegna dei lavori reiativi già pubblicati - materiaÜ e metodi (procedimento di dimostrazione) - risultati - commente (conclusion!) - ringraziamenti - se l'autore lo ritiene necessario - riassunto - sinossi - ailegaîi - se necessario - bibliografía e foníi 7. Bisogna fare una distinzione tra riferimenti bibliografici e note a pié di pagina. Queste ultime sono destínate essenziaimente a fini espiicativi mentre i riferimenti bibliografici richiamano un'altra pubbli-cazione (in questo caso non si indica la pagina da cui è stata tratta la cítazione) oppure un brano particolare (qui invece la pagina va índicata). La nota bibliográfica deve contenerá i seguenti dati: autore, anno di edizione e, se citiamo un determinato brano del testo, anche ia pagina, i dati bibliografici complet) deíle fonti cítate ed úsate devono compadre 255 ANNALES 6/'95 nel capitolo Fonti e bibliografía. Esempío di citazione nel testo (Crafenauer, 1993, s.11). Esempío di rifert-mento alia fonte, senza citazione (Crafenauer, 1993). I dati completi su questa íonte nel capitolo Fonti e bibliografía vetranno scritti in questa maniera: Grafe-nauer, B.: Miti o "Istri" in resnica istrskega polotoka. In: Acta Histriae i. Koper, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, 1993, pp.9-52. Se si citano piči javori dello stesso autore pubblicati neilo stesso anno accanto al cognome e alfiniziale del nome si deve aggiungere una breve parte del tito)o per distinguere i vari lavori. Ad es.: OrdÍGíiBUB!', B.: Miti o 1993, p.11. II riferimento bibliográfico puó essere parte del la nota a pié di pagine e si scrive nella stessa maniera. Soltanto se compaiono sulla stessa pagina (o sulla pagina doppia), nel caso la citazione si ripeta, sí pos-sono usare le seguenti abbreviazioni: ib¡d.=ibidem-nello stesso lavoro id.=iclem=lo stesso autore inf.=infi'a=sotto loc.cit.-nel ¡uogo citato op.cit.-opera citata sup.-sopra. Singóle opere o vari riferimenti bibliografici in tina stessa nota vanno divisi dal punto e virgola. La nota va conclusa con un punto e tina lineetta. Ad es.: Lañe F.C., Storia di Venezia. Torino, Einaudi, 1978: Crafenauer, B., sup., p.l 1 .- 8. Nel citare le fonti d'arcbivio bisogna indicare in primo luogo la denominazione dell'archivio, quindi i! fondo o la raccoita e la segnatura. Se si rimanda sempre alio stesso arc.hivio o alio stesso fondo sí usa di solifo J'abbre-viazione che é stala inseriía all'inizio delle note. Ad es.: Pokrajinski arhiv Koper (PAK). Rodbinski arhiv Gravisi. unita archivistica (u.a.) 1. Ac.cademia di Beliuno: Dissertazione di Bernardo Bernardi sopra il símbolo della Societá Ac.cademica. 9. II capitolo sulle fonti e la bibliografía e obligatorio. I dati bibliografici vanno riportati come segue: - Descrizione cli un libro: autore, titolo, edizione, luogo di edizione, casa eclitrice, anno di edizione Marta Verginella, Alessandro Volk, Katja Colja: Gente in guerra. II secondo conftitto triondiale a Trieste e nel Litorale. Biblioteca Annales 9. Capodistria, Societá storica del Litorale 1995. - se citiamo un passo ben definito dal libro aggiungiamo ai dati di cui sopra l'esatto numero della pagina dalla quale abbiamo tratto la citazione - descizione di un articolo che compare in un voíume miscellaneo: autore del contribuía, titolo. ín: autore del libro, íitolo del libro, edizione, luogo di edizione, anno di edizione, pagine (da - a) Rizzi R.: Tra la materia e la forma alberga l'idea. in: La ceramica come rnateriale espressivo. 5. Pietro d'lsonzo, 1988, pp.8-9. - descrizione di pubblicazioni periodicbe - riviste: titolo del periodico, luogo di edizione II Territorio, Ronchi dei Legionari •■ descrizione di síngoli numeri dei periodici: titolo della rivista, luogo di edizione, annata, anno di edizione e numero del fascicoio II Territorio, Ronchi dei Legionari, 12 (1898) 25-26 - descrizione di un articolo in una pubblicazione periódica: autore deíi'ariicoio, titolo dell'articolo, titolo della rivista, annata, anno di edizione, numero, pagine da-a Bonassi P.: Case gotiche in Istria. II Territorio 12 (1989) 26, pp.70-72. 10. Le partí del testo che richiedono un particolare ¡-¡salto e debbono compadre a carattere grassetío vanno sottolineate. Quelle che debbono compadre in corsivo vanno sottolineate con una línea ondúlala. !! testo su PC deve comprendere le indicazioní adeguate per bold e italics. 11. II significato delle abbreviazioni va spiegato, tra parentesi, appena queste sí presentano nel testo. 12. Per quanto riguarda le recensión» nel titolo del contributo i'autore deve riportare i cJati bibliografici come al punto 9. 13. Gli autori ñcevono le prime bozze di stampa per la revisione. Le bozze correrte vanno rispedite entro tre giorni alia redazione. In questa fase i testí, corretti con segni adeguati (indicazioní in mérito ss írovano alia fine del libro "Slovenski pravopis", Ljubljana, 1962 e "Slo-venski pravopis 1", Pravila, Ljublj¿\na, 1990, pp.13-14.), non possono venir piu ampiiati. La revisione delle seconde bozze viene svoka dalia redazione. 14. La redazione raccomancla agli autori di attenersi alie norme di cui sopra ed é a disposizíone per eventual i chiarimenti. La Redazione 256 ANNALES 6/'95 UOC 726.54(0911(497.12 Piran) Oarja MIHELSC, PhD, senior lecturer of the University in Ljubljana, scientific councillor, ZKC of SAZU, 61000 Ljubljana, Slovenia The Complex of St. George Parish Church in Piran (A step to discovering new facts in the history of arts?) Annales: Annals for istrian and Mediterranean Studies, 6, 1995, pp. 7-14 Firs! the article presents more into detail the portraits of the town at two different periods of time: from its surrender to Venice in 1283 to the middle of the 14th century and from the end of the 16th century into the first decades of the 17th, then some facts from the chapter archives are added to the knowledge. Some significant results are offered concerning SI. George parish church in Ptran. UDC 719:316 Drago KOS, PhO, Faculty of Social Sciences, fill 19 Ljubljana, post.box 47, Slovenia Sociological Viewpoints of the Renewal of Old Town Kernels Annales: Annals for Istrian and Mediterranean Studies, 6, 1995, pp. 25-28 From sociological point of view the renewal of old town kernels is primarily a methodological problem. An optimal project of renewal should result in cooperation of different branches of science and of she public concerned. Successfulness can be estimated by the degree of integration of the complex sociai and urhanistic dimensions into the aims and processes of the renewal. UDC 719:725(497.12 Koper) Sonja Ana HOYER, PhD, Conservator Adviser, The Regional Institute for the Protection of Natural and Cultural Heritage, 66330 Ptran, Trg bratstva 1, Slovenia The Problems of Conservation In Pretor's Palace in Koper Annates: Annals for Istrian and Mediterranean Studies, 6, 1995, pp. 29-36 At the Regional Institute for the Protection of Natural and Cultural Heritage in Piran c.onservational documentation for the renewal of the Pretor's Palace in Koper is being prepared. It will serve as basis for projects of the renewal of the mosi important architectural monument in the town. The author gives a summary of the reports made by experts for the protection of cultural monuments and gives special accent to a series of researches that were carried out by the Regional Institute for the Protection of Natural and Cultural Heritage in Ptran in 1993. The results of these researches have added to the knowledge about this most important cultural and historical monument, at the same time they should also contribute to easier understanding of the interpretation of this monument, which in its origins belongs to the Venetian Gothic architecture, in the programmes and plans for the use in our time. UDC 719(0911(497.12-15)l(5 945/1994" Nace SUMI, PhD, Professor at ¡fie University of Ljubljana, Faculty of Arts, 61000 Ljubljana, ASkerceva 2, Slovenia The Beginnings of the Activity of the Service for Protection of Cultural Monuments in the Littoral Annates: Annals for Istrian and Mediterranean Studies, 6, 1995, pp. 17-20 The article summarizes the formation of the service for the protection of cultural monuments in Slovene Littoral. It gives special emphasis to some crucial events in discussing and researching cultural heritage from the first post-war years up to the present day. UDC 719:72-051 Vojteh iSAVNIKAR, architect, lecturer at the University of Ljubljana, FACC, School for Architecture, 61000 Ljubljana, Zoisova 1 2, Slovenia About the Architect's Role in the Renewal of a Cultural Monument Annales; Annals for Istrian and Mediterranean Studies, 6, 1995, pp. 21-24 In the paper the author analyzes the role of the architect in the renewal of cultural monuments and gives special emphasis to the relation between the protectors {the conservators! and the creators (the architects) in giving new life to architectural heritage. We can only be sure a renewal would be carried out successfully when there is a dialogue between the two professions. In a sort of spiral it leads towards the aim desired, i.e. a full-blooded presentation of the cultural monuments. UDC 719:728(497.12) Mo tea GUCLK. autonomous conservator, The Regional Institute for the Protection of Natural and Cultural Heritage, 66330 Piran, Trg bratstva 1, Slovenia The Starting Point of the Protection of Cultural Monuments for the Restoration of the Palace in Kreljeva 6 in Koper Annales: Annals for Istrian and Mediterranean Studies, 6, 1995, pp. 37-42 The paper discusses the results of conservations! researches and incorporating these into the guidelines and conditions for the restoration of the baroque palace in Sebastian Kreij Street in Koper. The results of interdisciplinary conservaiional researches have indicated two varianl solutions for the renewal of the palace. On the one hand renewal of the building is proposed within its present horizontal and vertical dimensions, but on the other band it offers a possibility of a modern 'completion' of the palace with the missing wing. 257 ANNALES 6/'95 UDK 719:316 Dr. Drago KOS, Fakultät für gesellschaftliche Wissenschaften der Universität in Ljubljana, 61109 Ljubljana, Slowenien Soziologische Gesichtspunkte der Erneuung alter Stadlkerne Annales: Annalen für ¡striche und mediterrane Studien, 6, 1995, S. 25-28 Erneuung der alten Stadtkerne ist vom soziologischen Gesichtspunkt hauptsächlich ein methodologisches Problem. Ein optimales Projekt der Erneuung sollte Mitarbeiterschaft verschiedener Disziplinen und der betroffenen Öffentlichkeit erwirken. Die Leistung wird mit Hinsicht auf die Stufe der Einschließung der komplexen sozial-räumlichen Dimensionen in die Ziele und Verfahren der Erneuung geschätzt. UDK 726.54(091)1497.12 Piran) Dr. Darja MIHBUČ, außerordetlicher Professor der Universität in Ljubljana, ZRC der SAZU, 61000 Ljubljana, Slowenien Der Komplex der Pfarkirche St. Georg in Piran (Ein Schritt zur Entdeckung neuer kunsthistorischer Tatsachen?) Annales: Annalen für ¡striche und mediterrane Studien, 6, 1995, S. 7-14 Der Beitrag stellt zuerst ausführlich die Gemälde der Stadt in zwei verscheidenen Zeitabschnitten vor: zur Zeit der Übergabe der Stadt an Venedig in 1 283 bis zur Mitte 14. Jahrhunderts und vom Ende 16. jalirhunderts bis in die ersten Dekaden 17. Jahrhunderts, danach ergänzt er aber unser Wissen noch mit einigen Angaben aus dem Kapitel archiv in Piran. Bedeutende Ergebnisse bietet er auch hinsichtlich des Komplexes der Pfarkirche von St. Georg in Piran. UDK 719:725(497.12 Köper! Dr. Sonja Ana HOYER, Konservatorin Beraterin, Regional institut für den Schutz der Natur- und Kullurerbechaft, Trg bralstva 1, 66330 Piran, Slowenien Sorge für Kulturerbschaft und ihren Schutz während des ersten Weltkrieges - Einstellung der Italiener zu Kulturdenkmälern Annales: Annalen für ¡striche und mediterrane Studien, 6, 1995, S. 29-36 "Für Erneuung vom Prätors Palast in Köper wird im Regional institut für den Schutz der Natur- und Kufturerbschaft in Piran konservatorische Dokumentation vorbereitet, die den Grund der Projektdokumentation für die Erneuung dieser bedeutendsten Architektur in der Stadt bildet. Die Autorin faßt den Inhalt der Elaborate des Denkmalschutzes und akzentiert besonders verschiedene Arten der konservatorischen Forschungen, die im Regionalinstitut für den Schutz der Natur-und Kulturerbschaft in Piran im Jahre 1993 ausgeführt wurden. Ergebnisse dieser Forschungen haben die Kenntnisse über den bedeutendsten Kulturdenkmal Köpers wesentlich vervollsländigt. Zugteich sollen sie auch zum leichteren Verslehen der Interpretation der Substanz dieser, in ihrer Anlage venezianisch-gotischen Architektur, durch Programm und Pläne ihrer Verwendung für den Bedarf unserer Zeit beitragen. UDK 719(091 )(497.1 2-15)"1945/1994" Dr. Nace ŠUM!, ordentlicher Professor der Universität in Ljubljana, Philosophische Fakultät, 61000 Ljubljana, Slowenien Anfang der Tätigkeit des Kunstiienkmalsehutzes im Küstenland Annales: Annalen für ¡striche und mediterrane Studien, 6, 1995, S. 17-20 Der Seitrag faßt das Entstehen des Dienstes des Kunstdenknialschutzes and der slowenischen Küste zusammen. Besonders betont er einige entscheidende Ereignisse bei Behandlung und Forschung der Kuiturerbschaft von den ersten Nachkriegsjahren bis heute. UDK 719:72-051 Vojleh RAVNIKAR, Architekt, Vorleser an der Universität Ljubljana, FAGG, Architekturschuie, 61000 Ljubljana, Zoisova 12, Slowenien Die Rolle des Architekten bei der Erneuung eines Kulturdenkmals Annales: Annalen für ¡striche und mediterrane Studien, 6, 199S, S. 21-24 im Beitrag behandelt der Autor die Rolle des Architekten bei der Erneuung eines Kulturdenkmals und betont besonders das Verhältnis zwischen den Schutzern {den Konservatoren) und den Schöpfern (den Architekten) beim Aufleben der Architekturerbschaft. Erfolgreiche Erneuung erfolgt nur durch einen Dialog zwischen den beiden Fächern, der wie in einer Art Spirale zum gewünschten Ziel führt - zu einer vollblütigen Präsentation der Kulturdenkmäler. UDK 719:728(497.12) Mojca GuCEK, selbständige Konservator^, Regionalinstitut für den Schutz der Natur- und Kuiturerbschaft, 66330 Piran, Trg bratstva 1, Slowenien Ausgangspunkte des Kulturdenknnaischutzes für die Erneuung des Palastes in Kreljeva 6 in Köper Annales: Annalen für ¡striche und mediterrane Studien, 6, 1995, S. 37-42 Das Werk behandelt die Ergebnisse der schützenden konservatorischen Forschungen und das Einschließen dieser in die Richtlinien und Bedingungen der Erneuung vom barocken Palast in Kreljstraße in Köper. Die Ergebnisse interdisziplinärer konservatorischer Forschungen zeigten Variante Lösungen der Erneuung. Auf einer Seite handelt sich um Erneuung des Gebäudes im Rahmen des bestehenden Grundrisses und irt jetziger Höhe, auf der anderen Seite aber um die Möglichkeit einer modernen "Ergänzung" des Palastes mit dem fehlenden Flügel. 258 ANNALES 6/'95 UDC 728.6:39(497.12 Istra) 719(497.11 Istra) Mojca RAVNIK, MA. research counsellor, Institute for Slovenian Ethnology. ZRC of SAZU, 61000 Ljubljana, Gosposka 13, Slovenia The Problem of Proteciion of Ethnologic Heritage in the HinleHand Annates: Annals for Istrian and Mediterranean Studies, 6. 1995, pp. 43-48 Most of the hinterland of the Slovenian Istria belongs to the community of Koper, that is why in this community the ethnologic heritage is the richest. Only recently, at the end of 1992, the latest communal decree proclaiming monuments was published. Thus legislative ground for their protection and perseverance, prescribed by law, was provided. The heritage had been protected in communal regional plans, chosen settlements and buildings were proclaimed and are now protected as monuments. Expert documents for the decree were prepared by the Regional Institute for Protection of Natural and Cultural Heritage in Piran, The Author suggests some concrete actions for gradual salvation of precious cultural monuments. UDC 323.1=590:316.014(497.13 Istra) Srda ORB AN id, MA, Teacher-training College Pub. 52000 Pula, Croatia The Present Status of Istrian Rumanian Language Communities Annales: Annals for Istrian and Mediterranean Studies, 6. 199S, pp. S7-64 In her article the author deals with sociologic and sociolinguistic aspects of Istrian Rumanian Language Communities in the villages on the slopes of UCka, in which the immigrants have preserved their dialect of the Rumanian language. She stales that the inhabitants of those villages are ale least bilingual and that they do not feel as being part of the Rumanian nation. She finds that the estimated number of the speakers of this dialect should be diminished to about 400. UDC 805.9-087(497.13 Istra) August KOVACEC, PhD, professor at the Philosophical Faculty of the University in Zagreb, 41000 Zagreb, Avenija Vukovar 2. Croatia The Language of the Istrian "Romanians" Annales: Annals for Istrian and Mediterranean Studies. 6, 1995, pp. G5-7G The author is concerned with the dialect, for which in Romance and Romanian linguistics the name "Istroromanian" (usually "Istoromanian dialect") has become common. Until today the dialed has been preserved in some smaller villages of northwestern Istria and in some lesser hamlets of northeastern Istria and CiCarija. On analogy with the language, also the inhabitants, speaking Istroromanian, are usually called Istroromanians or Istrian Romanians. The most compact and the largest Istroromanian settlement is situated in ¿itarija, namely the village of 2ejane. in which Istroromanian is spoken by practically all inhabitants. Also to the south of the mountain Uika the dialect has been preserved in some settlements: 5uSnjevica, Nova vas, Jesenovik, Letaj and Brdo. Characteristic of the speakers of Istroromanian is, that they are at least bilingual, in addition to Croatian a lot of them also speak Italian. UDC 902.711.434(497.12-? SI Marko ST0KIN, MA, The Regional Institute for the Protection of Natural and Cultural Heritage, 66330 Piran, Trg bratstva 1, Slovenia The Role of Medieval Archaeology in Researching the Urbane Architectural Heritage Annates: Annals for Istrian and Mediterranean Studies, 6, 1995, pp. 49-54 Archaeological urbane deposits contain researching potential, which is very important for the science of archaeology. Their interpretation is an independent historical item of information, very often not known as written source. Archaeological researches in Koper, Izola and Piran indicate an extremely intensive continuity of settlement of the towns, their different origins and development processes through time, which after all is understandable taking into account different social systems, which constantly changed their function and meaning. The sense of medieval archaeology should not only be research and documentation but also preserving die cultural strata and thus architectural heritage and its materials. UDC AOS.9-087-3(497.13 fstra):S98.5 Goran HLIPI, PhD, senior lecturer for the Italian language, Teacher-training College Pula, 52000 Pula, Croatia islrian Ornithonomy: Bird Names in Istroromanian Dialects Annales; Annals for istrian and Mediterranean Studies. 6, 1995, pp. 77-88 In his article the author has presented the names of birds, which he has colleceted in five places in Istria, in which the dialect of the Romanian language, usually called Istroromanian by scientists. The names of birds presented are pari of the more extensive ornithonomycal material ¡about 9,000 units), which for all six groups of dialects (Istrian Venetian, Istriot, Istroromanian, Croatian and Slovenian dialects, and the Montenegrin "ito"-diaiect preserved in the village Peroj in the southwest of the peninsula) the author gathered in the years 1985 to 1992 in 135 places of Istria and of the island Krk 259 ANNALES 6/'95 UDK 323,1 =590:31 6.014(497,13 Istra} Mag. Srda ORBANlC Pädagogische Fakultät 52000 Puia, Kroatien Der heutige Status in i st ro rumänischen Sprachgemeinschaften Annaies: Annalen für ¡striche und mediterrane Studien, 6, 1995, S. 57-64 Im Artikel behandelt die Autorin die soziologischen und die soziolinguistischen Aspekle der istrorumänischen Sprachgemeinschaften in den Dörfern an der» Hangen vom Berg UCka, in denen die Einsiedler bis heute ihre Mundart der rumänischen Sprache bewahrt haben. Sie stellt fest, cbß die Einwohner mindestens zweisprachig sind und daß sie kein Gefühl der Zugehörigkeit dem rumänischen Volke haben. Weiler stellt sie fest, daß die geschätzte Zahl der Sprecher dieser Mundart zu 400 vermindert werden müßte. UDK 728.6:39(497.12 Istra) 719(497.12 Istra) Mag. Mojca RAVNiK, Forschungsrat, ZRC der SAZU. 61000 Ljublana, Gosposka 13, Slowenien Fragen des Schutzes der ethnologischen Erbrschaft im Hinte riand Annales: Annalen für ¡striche und mediterrane Studien, 6, 1995. S. 43-48 Der größte Teii des Hinterlandes vom slowenischen Istrien gehört zur Gemeinde Köper, so ist auch die etnhologische Erbschaft in dieser Gemeinde am reichsten. Erst vor kurzer Zeit, gegen Ende des Jahrs 1992, wurde der letzte Erlaß der Gemeinde über Verkündigung der Denkmäler herausgegeben und damit' die rechtliche Grundlage für den Schutz vervollständigt, wie dieser vom Gesetz vorgeschrieben wird. Die Erbschaft ist schon in den Planen der Gemeinde für Benützung des Raumes geschützt. Fachliche Unterlagen tiir den Erlaß wurde vom Institut für den Schute der Natur- und Kulturerbschaft in Piran vorbereitet. Die Autorin gibt einige konkrete Räte für allmähliche Rettung der wertvollen Kulturdenkmäler. UDK 805.9-087(497.13 Istra) Dr. August KOVACEC, ordentlicher Professor an der Philosophischen Fakultät der Universität in Zagreb, 41000 Zagreb, Avenija Vukovar 2, Kroatien Die Sprache der ¡strichen "Rumänen" Annales: Annalen für ¡striche und mediterrane Studien, 6, 1995, S. 65-76 Der Autor behandelt die Mundart, für die in Romanistik und in rumänischer Sprachwissenschaft der Name "Istrorumänisch" {gewöhnlich "istrorumänische Mundart") üblich geworden ist. Heute ist die Mundart noch in einigen kleineren Dörfern Weilern vom nordöstlichen [Strien und von CiCarija erhalten Nach Analogie mit der Sprache werden gewöhnlich auch die Bewohner, die islrorumänisch sprechen, "istrorumänen" oder "islrische Rumänen" genannt. Die kompakteste und größte istrorumänische Siedlung kann in Ciiaiija gefunden werden; das ist das Dorf 2ejane, wo islrorumänisch von praktisch allen Bewohnern gesprochen wird. Die Mundart isl auch in einigen Siedlungen südlich vom Berg UCka (SuSnjevica, Nova vas, (esenovik, tetaj und ßrclo) erhatten. Charakteristisch für die Sprecher vom Islortimänischen ist, daß sie wenigstens zweisprachig sind, außer Kroatisch beherschen viele noch Italienisch. UDK 902.71 1 ,434(497.12-1 S) Mag. Marko STOKiN, Regional instüut für den Schutz der Natur-und Kulturerbschaft, 66330 Piran. Trg bratstva !, Slowenien Die Rolle der mittelalterlichen Archäologie beim Forschen der städllichen Bauerbrschaft Annales: Annalen für ¡striche und mediterrane Studien, 6, 199S, S. 49-54 Archäologische städtliche Depositen enthalten ein für die Wissenschaft der Archäologie bedeutendes Forschungspotential ihre Interpretation isl ober eine unabhängige geschichtliche Angabe, die aus schriftlichen Quellen oft nicht bekann! ist. Archäologische Forschungen in Köper, izola und Piran deuten auf intensive Kontinuität der Siedlung in den Städten, ihr verschiedenes Entstehen und zeitlichen Ablauf der Entwickking, was hinsichtlich verschiedenen Gesellschaftssysteme, die ihre Funktion und Bedeutung ständig änderten, ganz verständlich ist. Der Sinn der mittelalterlichen Archäologie darf nicht nur Forschen und Dokumentieren sein, sondern auch das Bewahren der Kulturschichten und damit der Bauerbschaft bzw. ihrer Materialien. UDK 805.9-087-3(497,13 lstra):598.S Dr. Coran FILIPI, Dozent für italienische Sprache an der Pädagogischen Fakultät, 52000 Pula, Kroatien istrische Ornithonomie: Namen der Vögel in islrorumänischen Mundarten Annaies: Annalen für istriebe und mediterrane Studien, 6, 1995, S. 77-BR Im Artikel stellt der Autor die Namen der Vögel dar, die er in fünf Orlen istriens gesammelt hat, in denen noch immer die Mundart der rumänischen Sprache gesprochen wird, die von Wissenschaftlern gewöhnlich als "tslrorumänisch" bezeichnet wird. Die dargestellten Vogelnamen sind ein Teil des umfangreicheren ornithonymischen Materials (um 900Ü Einheiten), das der Autor zwischen 1985 und 1992 in 135 Orten von Istrien und der Insel Krk für alle sechs Gruppen der Mundarten (istrovenezianisch, istriotisch, istro rumänisch, kroatische und slowenische Mundarten, und die monlenigrinischege sto- Mundart, die im Dörflein Peroi im Südwesten der Halbinsel erhalten ist) gesammelt hat. 260 ANNALES 6/'95 UD C 80S.9-087(497.Istra) August KOVAČEC, PhD. professor at She Philosophical Faculty of the University in Zagreb. 41000 Zagreb, Avenija Vukovar 2, Croatia Croatian and Italian Influences on the Grammar of the Istrian Romanian Annates: Annals for tstrian and Mediterranean Studies, 6, 1995, pp. 89-98 Contrary to the generaiiy accepted belief of older linguists that grammatical systems are closed against foreign influences, recent examinations have shown that in grammar too, deep aiigioiic influences are possible, especially when contacts take place in unusual circumstances. The istrian Romanian dialect is protected by no institution outside the language itself, because of the long lasting compulsory bilinguism of all its speakers, the dialect has suffered deep and radical changes, which have mainly been influenced by the Ca-vanety of Croatian. Thus quite clear changes of its typological characteristics can be noticed in the dialect spoken nowadays. tJDC 656.1 (-150:497.12) iztok OSTAN, MA, senior feclurer. University of Ljubljana, Marine and Traffic College Piran, 66320 Portorož, Pot pomorščakov 4, Slovenia Passenger Traffic on Italian Border Annates: Annals for Istrian and Mediterranean Studies, 6, 1995, pp. 115-120 In the first part of the article the results of counting road traffic on 9 international border crossings between Slovenia and Italy in the period 1982-1992 are presented. The second pari of the article is dedicated to the analysis of the passenger traffic between the province of Trieste and Slovenia on 15th ¡une 1993, which was carried out on the basis of traffic counting on all the border crossings and interviewing drivers on three main international border crossings with this province. Rush hours on individual border crossings, the starting points of journeys, the target areas of the drivers in the province of Trieste, and the freciuency and the purpose of journeys were determined. UDC 007:656.61(450.361 Trst:497.12 Koper! 656.61 {450.361 Trst:497 12 KoperLOO? Iztok OSTAN, MA, Majda PRIJON, MA, Josip ZOH1L, PhD, senior lecturers at (he University of Ljubljana, Marine and Traffic College Piran, 66320 Portorož. Pol pomorščakov 4. Slovenia Informational Connections of Ports - the Case of the Ports of Koper and Trieste Annales: Annafs for tsfrian and Mediterranean Studies, 6, 1995, pp. 121-126 The article reveals the possibilities of establishing informational connections between the ports of Koper and Trieste in a short time. Represented are the characteristics of the flows of documentation and the specificity of marine transport in container transport in North Adriatic which influence these possibilities. Data are defined which could be the object of informational exchange, standards which should he; considered in the process, and technological and economical bases of this communication. Basic, characteristics of the informational systems of some European ports are presented. UDC323.1=590:949.713 Istra Josip MlLldEVIti, PhD, The Institute for Historical and Social Sciences of the Academy of Sciences and Arts of Croatia. Department in Pula, 52000 Pula, Pionirska 2, Croatia Do isiroromanians Rcaliy Exist? Ann a les: Annals for tstrian and Mediterranean Studies, 6, 1995, pp. 99-106 The aim of the article is to d raw attention to numerous inaccuracies, which are often quoted and described not oniy with the wrong name Istroramanians but also in different forms of living and economy attributed to them, although I hey are not their specific characteristic. Also some speci¡ic characteristics in foik tradition and in music are attributed to them. Some of these inaccurate data have also been published by Slovene publications describing Croatian and Slovenian parts of istria. UDC 781.7(497,13 tstral Dario MARUŠiC, free-lance ethnomusicotogist and ethnoorganoiogist, 66320 Portorož, Strunjan 1 8, Slovenia "Tide, lirle ke armunika sope" - a Contribution to the Study of the Musical Tradition of the istrian Romanians with Accent on the Work of Teodoro Burada and Petru iroaieu Annaies: Annals for Istrian and Mediterranean Studies, 6, 1995, pp. 107-112 The author offers a survey of the music of the areas with istrian Romanian inhabitants. For this purpose he uses his own sources as wei! as She works of Petru Iroaieu and Teodora Burada, The basic statement is that nowadays Istrian Romantnas are merely a language group, nevertheless they represent one of the five autochtonous ethnical components of Isfria, UDC 378.665.6(497.1 21:378.1 378.1 :378.665.6(497.t 2! Majda PRIJON, MA, Iztok OSTAN, MA, Josip ZOHIL, PhD. senior lecturers at the University of Ljubljana, Marine and Traffic College Piran, 66320 Portorož.. Pot pomorščakov 4, Slovenia A Hypothesis about Optimum Education and Scientific Training of Transport Engineers in the Republic of Slovenia Annales: Annals for tsfrian and Mediterranean Studies, 6, 1995, pp. 127-136 The hypothesis gives reasons for an optimal programme of education and scientific training of the staff in transport as a specifically interdisciplinary profession. The overall concept of education suggests higher schools for the education of operative staff and academic programmes for the education. of creative cadres. Postgraduate study at the Universities of Ljubljana and Trieste gives direction into the development and evaluation of North Adriatic, while scientific and research qualifications could be achieved in a marine transport oriented institute. 261 ANNALES 6/'95 UDK 656.1(450:497.12) Mag. Iztok OSTAN, Hohe nautische ¡jncl Transportschu!e der Universität in Ljubljana, 66320 Portorož, Pot pomorščakov 4, Slowenien Passagiertransport auf der Grenze mit Italien Annales: Annalen für ¡striche und mediterrane Studien, b, 1995, S. 11 5-120 Im ersten Teil des Artikels werden die Ergebnisse der Zählung des Straßenverkehrs an 9 Intemationten Grenzübergängen zwischen Slowenien und Italien im Zeitabschnitt 1982 - 1992 dargestellt. Der zweite Teil des Artikels ist der Analyse vom Passagiertansport'Azwischen Provinz Triest und Slowenien am IS.6.1993 gewidmet. Sie war auf Grund der Zählung des Straßenverkehrs an allen Grenzübergängen und der Interviews mit Fahrern auf drei wichtigsten Grenzübergängen mit dieser Provinz ausgeführt, Evidenzierl wurden Spitzenstunden 3uf einzelnen Grenzübergängen, Ausgangspunkte der Reisen und Zielgebiete in Provinz Triest, Frequenz und Zweck der Reisen. UDK 805.9-087(497.13 Istra) Dr. August KOVAGEC, ordentiieher Professor an der Philosophischen Fakultät der Universität in Zagreb, 41000 Zagreb, Avenija Vukovar 2, Kroatien Kroatische und iiaiienische Einfluße in islro rumänischer Grammatik Annales: Annalen für ¡striche und mediterrane Studien, 6, 1995, S. 89-98 Im Gegensatz zur Meinung der älteren Sprachwissenschaftler, daß grammatische Systeme gegen fremde Einfluße geschlossen sind, haben die neueren Forschungen bewiesen, daß auch in Grammatik sehr tiefe aflglotiscbe Einftufie möglich sind, besonders wenn Kontakte in sonderlichen außersprachlichen Umständen geschehen, Istrorumänisch ist so eine Mundart, die keine außersprachliche "schützende" Institution besitzt, wegen des langdauernden pfichtigen und aktiven Bilinguismus aller Sprecher hat die Mundart in ihrer Grammatik unter dem Einfluß des Kroatischen (besonders der "Ca "-Mim darr.) aber sehr gründliche Veränderungen erlitten, welche zu ganz klaren Veränderungen ihrer tvpologischen Eigenheiten geführt haben. UDK 007:656.61(450.361 Trst:497.12 Koper) 656.61(450.361 Trst:497.12 Koper):007 Mag. iztok OSTAN, Vorleser, Mag. Majda PRIJON, Vorleserin, Dr. Josip ZOH1L, Dozent; alle: Hohe nautische und Transportschule der Universität in Ljubljana, 66320 Portorož, Pot pomorščakov 4, Slowenien Iiiformationsverbindungen von Häfen - Beispiet der Häfen Koper und Triest Annates: Annalen für ¡striche und mediterrane Studien, 6. 1995, S, 121-126 Der Artikel stellt die Möglichkeiten der Einsetzung von Informationsverbindung zwischen den Häfen Koper und Triest in kurzer Frist dar. Dargestellt werden die Eigenheiten der Informationsströmungen und die Spezifika der Seetransporte der Container in Nordlicher Adria, die diese Möglichkeiten beeinflussen. Bestimmt werden die Data, die Gegenstand des Informalionwechsels sein könnten, Standards, die berücksichtigt werden müßten, und die technologischen und wirtschaftlichen Grundlagen dieser Kommunikation. Dargestellt werden auch die fundamentalen Eigenheiten der Informationssysteme einiger europäischen Häfen. UDK 323.1=590:949.713 Istra Dr. Josrp MlLI&VtG, Institut für geschichtliche und gesellschaftliche Wissenschaften der Kroatischen Akademie der Wissenschaften und der Kunst, Abteilung Pula, 52000 Pu!a, Pionirska 2, Kroatien Bestehen eigentlich die Istrorumärten? Annafes: Annalen für ¡striche und mediterrane Studien, 6, 1995, S. 99-106 Der Beitrag macht auf viele Ungenauigkeiten aufmerksam, die nicht nur mit dem faischen Namen "Istrarumänen" erwähnt und beschrieben werden, sondern auch in den Formen des Lebens und der Wirtschaft, die ihnen zugeschrieben werden, obwohl sie kein Speziftkum sind. Ihnen werden auch einige nichtbestehende tigenheilen in Brauchen und in Musitc zugeschrieben. Diese ungenaue Angaben werden beim Beschreiben des slowenischen und des kroatischen Teils von (Strien auch von einigen slowenischen Schriften veröffentlicht. UDK 378,665,6(497.121:378.1 378.1:378.665.f>{497.12) Mag. Majda PRIiON, Vorleserin, Mag. Iztok OSTAN, Vorleser, Dr. Josip ZOHIL, Dozent: alle: Hohe nautische und Transportschule der Universität In Ljubljana, 66320 Portoroi, Pot pomorščakov 4, Slowenien Hypothese der optimalen Ausbildung und wissenschaftlichen Befähigung der Transportingenieure in Slowenien Annales: Annalen für ¡striche und mediterrane Studien, "b, 1995, S. 127-136 Die Hypothese begründet ein optimales Programm der Ausbildung und wissenschaftlichen Befähigung der Kader im Transport als eines spezifischen interdisziplinären Profils. Im Konzept der gesammten Ausbildung wird ein Hochschulprogramm für die Ausbildung der operativen und Universitätstudium für die kreativen Kader vorgesehen. Postdiplomstudium an den Universitäten in Ljubljana und Triest gibt Richtung in die Entwicklung und Bewertung von Nördlichen Adria, wissenschaftlich-forschende Befähigung wäre aber in einem auf Seetransport orientirten Institut möglich. UDK 781.7(497.13 Istra) Dario MARUStC, selbstständiger Ethnomusikologe und ftnoorganologe, 66320 Portoroz, Strunjan 18, Slowenien "Tirie, tirle ke armunika sope" - Beitrag zu Forschung der musikalischen Überlieferung der Istrorumänen mit Betonung auf dem Werk von Teodoro Burada und Petru Iroaieu Annales: Annafen für ¡striche und mediterrane Studien, 6. 1995, S. 107-112 Der Autor bietet eine Übersicht der Musik der Gegend mit istrorumänischer Bevölkerung. Kr verwendet dafür seine eigene Quellen, vor allem aber die Werke von Petru Iraaieti und Teodoro Burada. Die Gruntlfeststeilung ist, da (5 heute istrorumänen nur eine Sprac hg nippe sind, trotzdem stellen sie aber eine der fünf autochtonen ethnischen Einheiten tstriens vor. 262 ANNALES 6/'95 UDC 805.9-087-3(497.1 3 istra):598.5 Coran FiUPi, PhD., senior lecturer tor the Italian language, Teacher-Training College, 52000 Puis. Croatia istrian Examples of Pseudo Loanwords Annaies: Annais for Istrian and Mediterranean Studies, 6, 5995, pp. 139-142 In the present treatise the author tries to define a new category of loanwords, for which he suggests the term pseudo loanwords. In more recent treatises, hut also in older ones, authors pay practically no attention to loanwords of (his type. Due to this they certainly need to he classified and defined more exactly. We have in mind the words bilingual speaking people only use in certain circumstances, always only when speaking lo other bilingual speakers of their own language group. These words cannot be classified into any of the existing sociolinguistic and contact linguistic patterns, neither can they be regarded as instances of interference. UDC 949.713 Priroorje:342.56"1900/1914" 949.71 3 Da 1 m ac i j a: 342. 5 6"1900/1914" «■Milan SKERtj, IL 0 The judicature in Dalmatia and Primorsku before World War 1 Fragments from Memoirs Prepared for publication and introduction written by Dagmar SIEKOVEC, BSC, 66310 ¡zola, Nazorjeva 13, Slovenia Annaies; Annals for Istrian and Mediterranean Studies, 6, 1995, pp. 161-170 The author describes the conditions in the judicature in Dalmatia and Primorsko, In the fragment the paragraphs airout the conditions in Istria are the most interesting for us, especially those about (he use of languages. UDC 929 Klodie A. Slavica PAVLti, 8A, retired head of the Slovenian School Museum, 61113 Ljubljana, Hubadova 4, Slovenia Anton «iodic Knight Sabladoski 1836-1914 Annaies: Annals for Istrian and Mediterranean Studies, 6, 1995, pp. 171-178 The aim of publishing aiwut the work of Anton KiocfiS Knight Sabladoski is to present the teacher and regional school inspector, who undoubtedly contributed greatly to the fact that in the middle of the previous century schools in Primorsko were more Slovene than in other Slovenian regions. He was able to achieve this due to his firm character, extraordinary knowledge and sincere patriotism. His merit is the greatest in the field of education, but he was also engaded in writing treatises and fiction. UDC 347.67(=1,497,13 lstra)(450 Chioggia)"H/16" lovorka CORALld, assistant professor. The Institute for Croatian History, Faculty of Arts of the University in Zagreb, 41000 Zagreb, Krcka 1, Croatia The Wilis of istrian immigrants to Chioggia (ISih to 17th Centuries) Annaies: Annals for Istrian and Mediterranean Studies. (>, 1995. pp. 143-148 Founded on original material from Venetian State Archives the presence and the activities of Istrian immigrants to Chioggia from the 15th to the 17th centuries are presented. Their social structure, pecuniary circumstances, occupations, family and family relations and their religious life are being researched along with their relations to the local church institutions and to those at home. UDC 373.3=863(497.12 IstraH5/19" Milan MARUSlC BA. 66000 Koper, Vojke Smuc 1 2, Slovenia Slovenian School in Islria Annaies: Annals for Islrian and Mediterranean Studies. 6, 1995, pp. 179-196 In the article on the Slovenian school in Istria the founding, abolition and renewal of Slovenian elementary schools in Istria is presented. Specially stressed is the appearing of the first lay elementary schools (Osp. Dekani, Sv. Anton, and Korte} in the 20's of the 19th century and their spreading after bringing into force the Law on elementary schools in 1869, when Slovenian schools, except tn Piran. existed on the whole lerrilory of the Slovenian Istria. Also described are the abolition of Slovenian schools through ihe infamous Gentile's school reform after (he onset of fascism and the complete renewal after 1945. UDC 929 Zdeiar A. Brankti MARLiSlC, Scientific Councillor, Historical institute "Milko Kos". ZRC of SAZU, the renity of Nova Gorica. 65000 Nova Gorica, Slovenia Andrej Zdeiar (1821/1865), A Slovene Priest and Publicist in islria Annaies: Annals for Istrian and Mediterranean Studies, 6, 1995, pp. 149-160 Owing to the lack of focal priests the Trieste and Koper diocesan ordinary invited seminarists and younger priests from the neighbouring dioceses to do ecclesiastic service here. Among those priests who came to the Trieste and Koper diocese was also Andrej Zdesat from Ljubljana. He served in some Istrian parishes. In 1847 he appeared in the Ljubljana paper Novice for the first time as the author of Setters on circumstances in ¡stria. A longer article tstrijanski Slovenci mecl Teriaikim in reSkim morjem (istrian Slovenes between the Gulfs of Trieste and Rijekal was published in 1848. It is reprinted in the supplement. 263 ANNALES 6/'95 UOK 949.713 Primorje :342.5(>"1900/191 4" 949.713 Dalmadja:342.56"'S900/1914" tfDr. Milan SKiRlJ Gerichtswesen in Dalmatien und in Primorsko vor dem 1. Weltkrieg {Fragmente aus Memoiren) Vorbereitung des Textes für Veröffentlichung und die Einleitung: Prof. Dagmar SIEKOVEC, 66310 tzola, Nazorjeva 13. Slowenien Annales: Annalen für ¡striche und mediterrane Studien. 6, 1995, S. 161-170 Der Autor beschreib! den Zustand im Gerichtswesen in Dalmatien und in Primorsko. Im Fragment sind für uns zweifellos die Absätze über den Zustand in [Strien, besonders über den Gebrauch der Sprachen, am interessantesten. UDK 929 KloditA. Prof. Siavica PAVidC, Pänsionierte Direktorin des Slowenischen Schulmuseums, 61113 Ljubljana, Hubadova 4. Slowenien Anton fOodic Ritter Sabladoski 1036-1914 Annales: Annalen für ¡striche und mediterrane Studien, 6, 1995, S. 171-178 Absicht des Beitrags über die Tätigkeit von Anton Klodic Ritter Sabladoski ist der! Schulmann und Landesschulinspektor darzustellen. Seine Verdiensie, daß das Schulwesen in Primorsko in der zweiten Hälfte des vergangenen Jahrhunderts slowenischer war als irt anderen slowenischen tandern Österreichs sind zweifellos seh groß.. So erfolgreich war er vor allem wegen seines standhaften Charakters, auserordentlicher Ausbildung und echter Vaterlandsliebe. Die meisten Verdienste erarbeitete er steh im Bereich des Schulwesens, er schriet) aber auch Traktate und war als Schriftsteller tälig. UDK 805.9-087-3(497.1 3 lslrai:598.5 Dr. Goran FäUPi, Dozent für italienische Sprache an der Pädagogischen Fakultät, 52000 Pula, Kroatien Pseudo Lehnwörter (auf Betspielen von Istrien) Ajjnaies: Annalen für ¡striche und mediterrane Studien, 6, 1995, S. 139-142 In der vorliegenden Abhandlung versucht der Autor eine neue Kategorie der Lehnwörter zu bestimmen, für die er den Ausdruck pseudo Leiinwörter vorschlägt. In neueren, aber auch in den alleren, Abhandlungen lassen die Autoren den Lehn Wörtern dieser Art fast ganz außer acht. Deswegen müssen sie alerdiengs klassifiziert und genauer bestimmt werden. Es handelt sich um Wörter, die zweisprachige Sprecher nur unter bestimmten Llmstäsiden verwenden, immer nur im Gespräch mit t^leichso zweisprachigen Sprechern aus eigener Sprachgemeinde, Diese Wörter können in keine der begehenden soziolinguEsttsehen Lind kontakllinguistischer! Muster eingereiht werden, sie können aber auch nicht, als Interferenzen behandelt werden. UDK 347.67(=1,497.1 3 tstra;(4S0 Chioggiat"!4/16" Lovorka CORAUCi, Assisien, Philosophische Fakultät in Zagreb, 41000 Zagreb, Krcka 1, Kroatien Testamente der ¡sirischen Einwanderer in Chioggia {15. - 17. Jahrhundert) Annales: Annalen für ¡striche und mediterrane Studien, 6, 1995, S. 143-148 Auf Grund der Lirsprünglichen Materialien aus Staatsarchiv von Venedig werden die Anwesenheit und die Tätigkeit istrischer Einwanderer nach Chioggia vom 15. bis zum 17. Jahrhundert dargestellt. Behandelt werden ihre soziale Struktur, ihre Vermögensverhüllnisse, Berufe, Familien- und Verwandschaftsbeziehu Ilgen, ihr religiöses Leben und ihre Beziehungen zu dortigen kirchlichen Ansialien und denen in der Heimat. UDK 373.3=863(497,12 lstra)"1 5/19" Milan MARUSlC, Pipl.-Psihologe und Pädagoge, 66000 Köper, Vojke Smuc 12, Slowenien Slowenische Schule in Istrien Annales: Annalen für ¡striche Lind mediterrane Studien, 6, 1995. S. 179-196 Int Beitrag über slowenische Schule in Istrien wird das Erscheinen, Aufbeben und Erneuen der slowenischen Volksschulen in Istrien dargestellt. Besonders betont werden das Erscheinen der ersten leiischen Volksschulen (Osp, Oekani, Sv. Anton und Körte) in den zwanziger Jahren des vorigen Jahrhunderts und der Aufschwung der Schule nachdem int Jahre 1869 Grundschulgesetz in Kraft kam. Außer in Piran waren slowenische Schulen in der Zeil auf dem ganzen Gebiet slowenischen Istriens tätig. Beschrieben werden auch das Aufheben der slowenischen Schule durch die verruchte Geniile Reform nach dem Antritt des Faschismus und die gänzliche Erneuung nach 1945, UDK 929 Zdesar A. Branko MARUSli, Wissenschaftsral Historischer Institut "Miiko Kos", ZRC der SAZU. die Abteilung von Nova Gorica, 6SOOO Nova Gorica, Slowenien Andrej Zdeäar {1821-1865), slowenischer Priester und Publizist in Istrien Annales: Annalen für ¡striche und mediterrane Studien, 6, 1995, S. 149-160 Wegen Mangels an eigenes» Priestern lud der Bischof von Triest und Köper auch Seminaristen und junge Priester aus benachbarten Diozdsen ihren geistlichen Dienst in Istrien auszuüben. Unter anderen Priester, die in die Diozöse von Triest und Köper anderswoher kamen,- war auch Andrej Zdesar aus Laibach. Er übte seinen Dienst ¡n einigen istriseheii Orten aus. Er ließ zum ersten Mal von sich hören als er 1847 in Laibacher Zeitung Novice verschiedene Zuschritte über die Verhältnisse in istrien veröffentlichte. Ein längerer Artikel tstriianski Slovenci med Teriaskim in resktm mnrjem {Istria n ¡sehe Slowenen zwischen dem Meer von Triest und dem von Rifeka) erschien jn 1848. Er ist im Anhang nachgedruckt. 264 ANNALES 6/'95 UDC 930.25(497.12 Ljubliana>:949.713 Pazin "1474/1783) 949.713 Pazin "1474/1783":930.2S<497.12 Ljubljana) Daniela jUSiCfd ¿ARCO, archivist The Archives of Slovenia, 61000 Ljubljana, Zvezdarska T, Slovenia The Archival Sources about the County of Pazin in the Archives of the Republic Slovenia (T473-1783) Annales: Annals for Istrian and Mediterranean Studies, f>, 1995, pp. 197-202 The relation between word and music, between composer and text and its meaning is anything but a simpfe rational description and explanation. The present treatise is a confrontation with the creative ways of two artists from Primorsko: the composer Pa vie Merku and the poet Srecko Kosovel - the composer being in the foreground. Merku's and Kosovel's common mental themes the Kras and the karsi, the pine, love, artist. Death, nation have dictated the structure of the work itself. UDC 745.51(0911:692.12.011 DitSka Z1TKO, curator. The Sergei Maiera Maritime Museum, 66330 Piran, Cankarjevo nabreije 3. Slovenia Ship Figureheads in the Museums of Koper and Piran Annale$: Annals for istrian and Mediterranean Studies. 6, 1995, pp. 209-214 The phenomenon of decorating ship prows with different figures is present ail through the millemal periods in the development of ships. Especially in the countries of northern Europe, ill France and in England is was preserved to the present day. although it has lost its original mystic or retigous significance, which very often also has been cormeiietecl with superstition and tradition, and only retained its esihelica! function. In the Littoral only seven of the figureheads have been preserved, which are witnesses of a rich artistic tradition and great craltmen's skill. Owing la their expressive power some of (be figureheads even surpass the most beautiful European ones. UDC 615(091 K497,12 Piran}"!6/17" 929 Fonda (497.12 Piran)"16/1 7" Aiberio PUCER, archivist, The Regional Archives Koper, (he Unit in Piran, 66330 Piran, BoiniSka 30, Slovenia About Pharmacology and the Two Pharmaceutic Diplomas of the Members of the Family Fonda in Piran at the Time of the icrertissima Annales: Annais for Istriar! and Mediterranean Studies, 6, 1995, pp. 203-20S Already at She early time of Venetian Republic pharmacology was well developed and extended also in our littoral towns Koper, Izoia and Piran. A number of chemist's were active in the towns. To be allowed to do their profession the chemists had to be trained, usually in Venice, After the end of (heir studies they were given a diploma. Two examples of pharmaceutic diplomas (from 1682 and 1721) belonging to (he well known Piran family Fonda are kept in the Piran archives. They are two of the few documents of this son, which could hardly be found in other archives. In the present articles the two diplomas, as well as pharmacology in general, are presented inso detail. UDC 352.071(497.13 Moscenice)"1616" tujo MARCETlC PhD., member of the Croatian Academy of Sciences and Arls, Zagreb, 51000 Rijeka, G. Carabina 11, Croatia Aboui the Recently Discovered Manuscript of the Statute of MoSccnice Annales: Annais for Istrian and Mediterranean Studies, 6, ¡995, pp. 215-218 In his work (he author discusses the newly published statute of MoSienice in German (V. Simoniti, Statui Moscenic iz leta 1616, Acta Histriae ill. Koper 1994. 97-112) and primarily gives his own suggestions for some provisions of this statute to be read in a different way. after thai he considers some other issues and solutions suggested by Simoniti, the question, e.g., whether the analyzed statute is a work of the community of MoSc'enice or of a superior authority. 265 ANNALES 6/'95 UDK 745.51(0911:692.12.011 Duška ŽITKO, Kustodin, Seemuseum "Sergej MaSera". 66330 Piran, Cankarjevo nabrežje 3, Slowenien Galionsfiguren von Schiffen in den Museen von Koper und Piran Annale«: Annaien für i striche und mediterane Studien, 6, 1995, S. 209-214 Die Erscheinung vom Schmucken der Vordersteven von Schiffen mit verschiedenen Figuren ist durch die tausendjährigen Zeitabschnitte in Entwicklung von Schiffen anwesend, Sie erhielt sich vor allem in nordeuropäischen Ländern und in Frankreich und England, obwohl die ursprüngliche mystische bzw. religiöse, sehr oft auch mit Aberglaube und Tradition verbundene Bedeutung, verloren worden war. Erhalten blieb zunächst die ästhetische Funktion. Im slowenischen Küstenland sind nur sieben Galionsfiguren erhalten geblieben, die von großer künstlerischen Tradition und von reichen) Kennen der Handwerker zeugen Dank ihrer großen Ausdruckskraft übertreffen einige Exemplare sogar die schönsten europäischen Galionsfiguren. UDK 930.25(497.1 2 Liubljana):949 713 Pazin "1 474/1 783" 949.713 Pazin "1474/1 783":93Ö.2S(497.12 Ljubljanal Daniela JURl£i£ ¿ARGO, Archivistin, Archiv der Republik Slowenien, &1000 Ljubljana. Zvezdarska 1, Slowenien Archivquelien über die Grafschaft von Mitteburg (1474-1783) im Archiv der Republik Slowenien Annales: Annaien für ¡striche und mediterrane Studien. 6. 1995, S. 197-202 Der Beitrag ist eine Übersicht des Zustandes der Archlvmaterialien für die Geschichte der Grafschaft MiKerburg (Pazin) in den vier ältesten administrativen Fonds des Archivs der Republik Slowenien: des Vicedomamtes für Krain, der landesstände für Krain, der L Registratur, der Repräsentanz und der Kammer für Krain und des Fonds der l.andeshauptmannschaft für Krain. Die Materialien entsprechen dem Zeitabschnitt zwischen den jähren 1474 und 1783, UDK 352.071(497.13 MoSčenicefl61 6" Dr. Lujo MARO ETI Č, Akademiker, HAZU, 51000 Rijeka. C. Carabina 11. Kroatien Über den neugefundenen Manuskript des Statuts von Moschtscheniz Annales: Annaien für ¡striche und mediterrane Studien, 6, 199S, S. 215-218 Im Werk behandelt der Autor den neulich herausgegebenen Statut von Moschtscheniz in der deutschen Sprache (V Simoniii, Statut Moičenic iz leta 1616, Acta Histiriae 11!, Koper 1994, 97-11 2} uncl schlägt zuerst vor einige Bestimmungen dieses Statuts anders zu lesen, danach aber diskutiert er noch einige Fragen und von Simoniti vorgeschlagene Lösungen, die Frage z.B. oh der analysierte Statut das Werk der Gemeinde war oder einer übergeordneten Gewalt. UDK 61 5(091 )(497,1 2 PiranfKV17" 929 Fonda (497.12 PiranH 6/1 7" Alberto PUCFR, Archivist, Regionalarchiv Köper, die Abteilung in Piran, 66330 Piran, ßolniska ,30, Slowenien Von Pharmazeutik und den zwei pharmazeutischen Diplomen der Mitglieder der Piraner Familie Fonda Annaies: Annaien für ¡striche und mediterrane Studien, 6, 1995, S. 203-20B Shon in den früheren Zeiten der' Venedischen Republik war Pharmazeutik auch in unseren am Meere liegenden Städten(Koper, izola, Piran) sehr entwickelt und verbreitet. In den Städten waren mehrere Apotheken tätig, um ihren Beruf ausüben zu dürfen mußten Apotheker ausgebildet werden, gewöhnlich in Venedig. Nach dem beendeten Studium wurde ihnen auch ein Diplom verliehen. Zwei Exemplare von solchen Diplomen der Mitglieder der bekannten Piraner Familie Fonda werden im Piraner Archiv aufbewahrt. Es handelt sich um sehr seltene Dokumente dieser Art, die in anderen Archiven nur schwer zu finden wären. In vorliegender Niederschrift werden die zwei Diplome und Pharmazeutik im Algemeinen ausführlich dargestellt 266 ANNALES 6/'95 Poleg glavnega pokrovitelja zavarovalne družbe ADRIATIC d.d. so prispevali emona obala koper ■•i«K (t* K .. j, "OrUih, (inittwrMMOH. «ctobv «J* CTlunsi. ti pcwiík.jo po & V ¿h DORO Podjetje za proizvodnjo pisarniških potrebščin p.o. Izola Koperinvest^l Spiošna banka Koper d,d. Koper Mednarodna špedicija, transport in pomorska agencija d.d, Koper Hoteli Igralnice Turizem