Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 1-2 | (159) 240 Volker Leppin, Martin Luter . Ljubljana: Cankarjeva založba, 2017, 351 strani. Martin Luter je nedvomno eden najprepoznavnejših posameznikov v evrop- ski zgodovini. O tem duhovniku se je veliko pisalo že v času njegovega življenja, zaradi svojega delovanja in njegovih posledic pa je še v sodobnem času stalen predmet zanimanja zgodovinopisja in drugih družboslovno-humanisti čnih disciplin. Nemški zgodovinar Volker Leppin se je Lutrovega življenja in dela lotil s svežim pogledom. V leta 2010 napisani in leta 2017 v slovenš čino prevedeni biogra fi ji je Lutra obravnaval z druga čne perspektive in s sodobnimi kriti čnimi prijemi. V predstavitvi bom najprej opisal vsebinsko zasnovo dela, nato se bom osredoto čil na Leppinovo metodološko in konceptualno izhodiš če, na koncu pa bom pokazal na širše implikacije te biogra fi je. Leppin je biogra fi jo razdelil na enajst vsebinskih sklopov, ki kronološko sledijo življenju Martina Lutra. V za četnih poglavjih avtor opiše Lutrovo odraš čanje, čas v samostanu in za četke profesure, pri čemer se osredoto či na razli čne vplive, ki so zaznamovali mladega Lutra. Posebej pomembno je tretje poglavje, »Mladi profesor« (str. 61–95), kjer avtor obravnava Lutrov intelektualni in duhovni razvoj. Pri tem je poudarjena vloga Johannesa Staupitza, Lutrovega duhovnega o četa, Lutrovo branje svetega Avguština in Lutrovo nasprotovanje Aristotelovi fi lozo fi ji. V naslednjih poglavjih so obravnavani dogodki iz leta 1517 in njihove neposredne posledice: po objavi znanih tez se je Luter udeležil disputov v Heidelbergu in Leipzigu, kjer je zagovarjal svoja provokativna teološka stališ ča, ki jih je na osnovi teh disputov še naprej razvijal. Za razumevanja bistva Lutrovih pozicij avtor izpostavi tri pomembne spise iz leta 1520, kjer je posebej pomembno Lutrovo razumevanje svobode. Leta po objavi tez torej pomenijo preobrazbo Lutrove osebnosti: dokon čno je razvil svojo teološko misel, hkrati pa je postal javna oseba, česar se je tudi sam zelo dobro zavedal. Leppin postavi leto 1525 za prelom Lutrove popularnosti in vpliva, ki se je v nadaljnjih letih znatno zmanjšal. V tem letu so se namre č odvijali klju čni dogodki nemške kme čke vojne, v kateri se je duhovnik izkazal za zagovornika tradicionalnih avtoritet: ostro je nastopil proti kme čkim vstajam in celo eksplicitno spodbujal nasilje. Istega leta je imel tudi spor z znanim humanistom Erazmom Rotterdamskim, ki ga je Luter kon čal z nekoliko arogantno razglasitvijo pravilnosti svojih pozicij. Posledica vseh teh dogodkov je bilo zmanjšanje Lutrovega vpliva, čemur je sledila tudi manjša politi čna mo č. Tako je v letu 1525 Luter dosegel » zenit svoje uspešnosti « (str. 218). Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 1-2 | (159) 241 Od leta 1525 naprej je imel torej Luter pove čini manj pomembno vlogo opazovalca, ne pa pobudnika ali voditelja. Avtor v naslednjih poglavjih nadaljuje predvsem z opisom pomembnih politi čnih dogodkov, kot so državni zbor v Speyerju, državni zbor v Augsburgu, ustanovitev šmalkaldenske zveze itd., in opiše Lutrovo omejeno sodelovanje pri njih. Pri razvoju razli čnih vej reformacije je treba izpostaviti Lutrov disput z Zwinglijem: skozi niz razli čnih nesoglasij je postalo jasno, da Luter ni hotel iskati nobenih ideoloških kompromisov, ki bi bili potrebni za združitev reformatorjev. Luter je bil ideolog, ne pa diplomat, kar je tudi pomenilo, da ni bil najbolj primeren za sodelovanje pri nadaljnjem poteku politi čnih dogodkov. V zadnjih dveh poglavjih avtor opiše Lutrova zadnja leta, v katerih se je posvetil predvsem profesuri. Leppin se je pisanja biogra fi je Martina Lutra lotil s speci fi čnim namenom, ki ga pojasni v uvodu: Lutrov intelektualni razvoj je želel prikazati z vidika mladega Lutra, ki še ni vedel za posledice svojih dejanj in ni bil obremenjen s slavo ali z mo čnimi politi čnimi reakcijami tradicionalnih sil. Avtor nas tako popelje skozi miselni eksperiment, v katerem poskuša odmisliti vednost o reformaciji in njenem poznejšem vplivu. Zaradi takega pristopa daje ve čji poudarek virom iz Lutrovih zgodnjih let, preko katerih se je mogo če najbolj približati pristnemu razmišljanju mladega duhovnika in profesorja – v poznejšem pisanju je bil Luter sam namre č že pod vplivom revolucionarnih posledic svojih idej. Avtor torej poudari, da moramo biti zaradi tega posebej kriti čni do Lutrovih poznejših spominov na mladost, saj obstaja velika nevarnost, da se je preteklih let spominjal pristransko. Problematiko človeškega spomina, o kateri se veliko piše v sodobnem zgodovinopisju, avtor tako vklju či v analizo geneze reformacije, pri tem pa se seveda tudi dobro zaveda, da posledic reformacije ni mogo če povsem odmisliti. S takim pristopom želi Leppin prispevati tudi k širšemu vprašanju: ali lahko pri Lutrovih idejah (in posledi čno tudi pri reformaciji nasploh) govorimo o pre- lomu, kontinuiteti, ali pa je bolje govoriti o nekakšni kombinaciji obojega? Po avtorjevem mnenju se je veliko zgodovinarjev tega vprašanja lotilo neprimerno, saj so bili preve č pod vplivom poznejšega dogajanja in kon čnega izida. Analiza te problematike pa bi morala potekati z zgoraj opisanim znanstvenim izhodiš čem. Avtor v delu poudari številne vidike Lutrovega mišljenja, ki so povezani z družbo poznega srednjega veka in so nadaljevanje takrat že navzo čih razvojnih teženj in premislekov prejšnjih teologov. Leppin se torej s svojim raziskovalnim izhodiš čem in analizo, ki je zasnovana na njem, oddaljuje od stališ č in spoznanj, ki trdijo, da sta Luter in reformacija pomenila čisti prelom: v Lutrovi zgodbi vidi veliko ve čjo mero kontinuitete kot ve čina drugih. Primere opisanega raziskovalnega pristopa in najdevanja kontinuitete lahko najdemo v celotnem delu, predvsem pa so, kot je pri čakovati, navzo či v za četnih poglavjih. Leppinov pristop lahko zaznamo že v samem črkovanju imena osebe, o kateri piše: v prvem delu knjige uporablja ime Luder, saj je bil to priimek, s katerim se je rodil, kar tudi posebej poudari povsem na za četku biogra fi je (str. 21). Po letu 1517, ko si je duhovnik sam spremenil ime v Luter, za čne tudi avtor pisati o Lutru »s t-jem«, kar lahko vidimo kot spremembo v Lutrovi percepciji samega sebe; Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 1-2 | (159) 242 zdaj ni bil ve č mladi Luder. Poudarjanje vplivov takratnega časa (in posledi čno kontinuitete Lutrovega mišljenja) lahko med drugim najdemo v avtorjevem opisu Lutrove humanisti čne izobrazbe, ki je bila povsem v stiku z duhom časa (str. 29–30, 84); v Lutrovi metodologiji, saj se je mo čno ravnal po na čelih poznega srednjega veka (str. 54); v razlagi izvorov njegove kritike cerkvenih avtoritet in poudarjanju čistega branja svetega pisma: » K razširjenemu srednjeveškemu hermenevti čnemu razmišljanju je spadalo stališ če, da so tudi cerkveni o četje podrejeni Svetemu pismu « (str. 55); pri opisovanju mo čnega vpliva, ki ga je na Lutra imel Staupitz, ki je, kot se zdi, na vsak problem odgovoril z usmeritvijo na Jezusa Kristusa (str. 70–74), pri čemer avtor sklene, da » Bistveni del reformacijskega sporo čila izhaja od poznosrednjeveškega spovednika, in to je vsaj osupljivo in lepo kaže, kako globoko je reformacijsko sporo čilo zakoreninjeno v srednjeveških danostih « (str. 74); v Lutrovi interpretaciji in njegovi tesni povezanosti z deli svetega Avguština (str. 86–87); in kasneje, pri oblikovanju Lutrove teologije preko heidelberškega disputa in Lutrovega sodelovanja z Melanchtonom (str. 105). Avtor svoje misli o kontinuiteti nasproti preboju sklene na koncu podpoglavja »Reformatorski preboj?« (str. 104–105). Pri Lutrovem razmišljanju in reformaciji nasploh po avtorjevem mnenju ne moremo utemeljeno govoriti o preboju – podrobnejša analiza pokaže, da je šlo za postopen razvoj, pri katerem so na Lutra vplivali vsi našteti dejavniki, ki pa so že bili prisotni v poznem srednjem veku (ali pa že prej). Vsi ti dejavniki so se med sabo prepletali in pripeljali do tega, čemur zdaj pravimo reformacija. Korenine reformacije so torej že obstajale v poznem srednjem veku – družba je bila pripravljena na spremembe. Luter je bil proizvod takratnih družbenih procesov in igral vlogo katalizatorja teh procesov, ki jo je moral nekdo prevzeti. Tako se je zaradi okoliš čin znašel v središ ču revolucionarnega gibanja znotraj cerkve, s čimer je postal simbol reformacije, ali, kot se izrazi avtor, » prototip reformatorja v veliki skupini reformatorjev « (str. 221). Leppin prav tako pod črta nekatere zglede, iz katerih je razvidno, da Lutrovim kasnejšim spominom ne moremo zaupati. Eden takih zgledov je nekonsistentnost pri Lutrovem pisanju o njegovem času v samostanu (str. 40–48). Če se osredoto čimo na vire iz časa, ko je Luter dejansko bil v samostanu, se zdi zelo verjetno, da je bilo njegovo bivanje prijetno; duhovnik je celo govoril o ljubezni do samostana (o tem je pisal v letih 1515–1516). Kasnejši spomini na samostan, na primer iz leta 1521, pa nam pokažejo druga čno sliko, saj se je Luter ta čas o čitno oddaljil od samosta- nov. Kasnejšo nenaklonjenost razlagamo z dejstvom, da je bil Luter takrat že pod vplivom poznejšega razmišljanja, iz časa, ko se je že odvrnil od samostana. Avtor prav tako poudari, da si je Luter verjetno hotel retrospektivno razložiti svoj teološki razvoj kot prelom v mišljenju, kar je vplivalo na njegove spomine na preteklosti. Nekonsistentnost Lutrovega pogleda na bivanje v samostanu nam jasno pokaže, zakaj je potrebno imeti kriti čno distanco do spominov: ljudje spomine prilagajajo, pozabljajo ali celo popolnoma spreminjajo v lu či kasnejših dogodkov. Spomine je zato potrebno primerjati z drugimi viri, ki so bolj zanesljivi, in jih na tak na čin postaviti v širši kontekst obravnavanih posameznikov. Z metodološke perspektive je vredno izpostaviti tudi Lutrovo spominjanje preobrata v lastnem mišljenju (str. 97–105). Luter je leta 1545 opisal trenutek, ko Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 1-2 | (159) 243 naj bi imel miselno razodetje in od katerega naprej naj bi o klju čnih vprašanjih teologije razmišljal povsem druga če. Zgodovinarji so se ogromno ukvarjali s tem besedilom, saj je možnih ve č interpretacij – predvsem ni strinjanja o časovni ume- stitvi domnevnega razodetja. Leppin je mnenja, da je potekala razprava na osnovi napa čne predpostavke: mnogo zgodovinarjev je namre č vnaprej predpostavljalo, da se je razodetje res zgodilo, in so s tem v mislih nadaljevali analizo, kar je vodilo do pristranskih sklepov. Avtor svojo analizo nadaljuje z drugim Lutrovim besedilom, ki govori o domnevnem preobratu: Lutrovo posvetilo Staupitzu iz leta 1518. Obe besedili je seveda potrebno primerjati, da lahko pridemo do najbolj verjetnih sklepov o njuni verodostojnosti. Avtor izhaja iz fi lologije, kjer je pojav takih »dvojnic« stalnica. Po tehtanju treh možnosti v taki primerjavi pride do sklepa, da je najbolj verjetno, da sta obe besedili produkt Lutrove poznejše distorzije spomina. Besedilom pripiše tudi literarno zvrst poro čil o spreobrnjenju. Takšna besedila je Luter nedvomno poznal od drugih avtorjev, kar je verjetno psihološko vplivalo na retrospektivno percepcijo lastnega miselnega razvoja. V Leppinovi analizi lahko vidimo skoraj šolski primer kriti čnega pristopa do spominskih virov. Avtor najprej pokaže, da je dobro seznanjen s prejšnjimi analizami teh tekstov in njihovimi pomanjkljivostmi. Nato pri analizi besedil upošteva ve č razli čnih dejavnikov: širši kontekst Lutrovega življenja in razvoj njegove teologije, kronološko zanesljivost razlage, legitimnost drugih možnih razlag, verjetne psihološke u činke in poznavanje literarnega žanra besedil. Na podlagi teh premislekov pride do (po svojem mnenju) najverjetnejšega sklepa, pri čemer pa se zaveda, da drugih razlag ne moremo popolnoma izklju čiti zaradi same narave takšne analize. Nasploh je Leppinova biogra fi ja Martina Lutra napisana zelo jasno in dostopno (kar, kot vemo, ni samoumevno pri družbenih znanostih). Avtor v uvodu razloži svoj znanstveni pristop in se s tem že na za četku osredoto či na bistveni problem svoje obravnave. To bralcu omogo či, da skozi branje nenehno spremlja in kriti čno vrednoti avtorjevo izhodiš če. Leppin skozi celotno knjigo, zlasti pa skozi prvi del razvija argumente za svoja stališ ča in potegne jasne in dobro podprte sklepe. Avtor tudi odli čno uporabi citate, ki vsaki č znova jasno podprejo argumente in nasploh prispevajo k razumljivosti besedila. Avtorjeva obravnava problematike spominskih virov je posebno dobro predstavljena; mo č tega dela biografi je sloni na uporabi dejanskih primerov iz zgodovinopisja o reformaciji, ki jih avtor temeljito analizi- ra in svoja stališ ča podpre s premišljenimi argumenti. Jasno je predstavljen tudi argument, da se je Lutrova misel postopno razvijala, in ob tem prikaže razli čne dejavnike, ki so vplivali na ta razvoj. Bolj vprašljiv pa je domet tega dela za razpravo o kontinuiteti oziroma prelomu reformacije kot gibanja. Ker gre za biogra fi jo, to delo sicer ni prostor za obsežno teoreti čno argumentiranje, vendar mu ne gre odrekati implikacij za tovrstno razpravljanje. Nenazadnje je bilo napisano prav s takimi vprašanji v mi- slih. Avtor argument o kontinuiteti razvije s (sicer dobro predstavljenimi) primeri, da je bil Luter pod vplivom humanisti čne izobrazbe, starejših besedil Avguština, pogledov Staupitza itd. Ampak po tej logiki bi lahko postavili pod vprašaj kate- gorijo zgodovinskih prelomov kot tako. Povsem samoumevno je videti, da imajo Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 1-2 | (159) 244 vse »nove« ideje svoje predhodnike, kar posledi čno velja tudi za gibanja, ki se iz njih razvijejo. Tudi o »kontinuiteti in prelomu« ni smiselno govoriti, saj je vsak prelom v tem smislu tudi kontinuiteta, ker se ni č v človeški družbi ne razvije brez preteklih vplivov. Vzemimo za primer francosko revolucijo, ki prav tako ozna čuje zgodovinski prelom in za četek novega obdobja. Gibanje se je razvilo na ramenih razsvetljenske misli in v krizi starega režima. Prav tako so takratne družbene razmere pripeljale do drugih podobnih gibanj – ameriška revolucija se je zgodila že prej (»Deklaracija o neodvisnosti« je, na primer, tudi vplivala na »Deklaracijo o pravicah človeka in državljana«). Razlog, da ima francoska revolucija tako osrednjo vlogo v zgodovinopisju, ne leži toliko v njenem prelomu kontinuitete v ideološkem smislu, ampak predvsem v radikalnosti in vplivu revolucije na druga revolucijska gibanja po celem svetu. Prelom v primeru francoske revolucije torej primarno zaznamujejo posledice . Za omenjeno širšo implikacijo Leppinovega dela bi morali razložiti, kako je reformacija druga čna od drugih verskih in idejnih gibanj (in njihovih posledic), ki jih v zgodovini vidimo kot prelomne; ali pa bi morali razglasiti, da v zgodovini v zadnji instanci sploh ne obstaja kategorija preloma, saj imajo vse ideologije svoje zgodovinske izvore. Na omejeno obravnavo vprašanja o kontinuiteti kaže tudi čisti zaklju ček dela, ki se je avtorju o čitno zdel dovolj pomemben, da ga je posebej omenil tudi v predgovoru k drugi izdaji: »[Luter] je bil tudi človek, ki so mu šele okoliš čine njegovega časa omogo čile, da je postal to, kar je bil « (str. 292). Z drugimi besedami: Luter je bil produkt svojega časa in družbe, v kateri je živel. To dejstvo pa bi vendar lahko zapisali o prav vsakemu posamezniku, ki ga niso vzgojili volkovi. Robin Dolar