Natoroznanske reči
Gad in njegov strup.
Ne mislim tukaj govoriti od dvenogatih gadov, ki hodijo med nami, in ki s svojim hudobnim strupenim jezikom škodujejo poštenim Jjudem, ampak govoril bom od poštenih gadov, ki se po trebuhu plaziti morajo, ker res nimajo nog, in ki ne pikajo in morijo le iz zgolj hudobije, ampak le zato, da snedo umorjeno žival — saj živeti mora vsaka stvar, naj že tako ali takoj Ravno zavolj tega se pa ne »me v zlo vzeti živalim, da zamorejo le živeti, če druge morijo. Volka redijo ostri zobje, lesico zvito njena buča, risa skokonoga hitrost in gada strupeni zob. Kako bi pa drugač se redil gad, ki je tako neukretne postave, široke butice, kratkega repa, lene nrave, in ni tedaj, da bi lovil žival, ki si jo je izvolil za svoje gerlo? Živali loviti in boriti se ž njimi v poštenem boji, — tako delo je le za nestrupene stvari, ne pa za strupenega gada, ki raje skrit v varnem kotiču pod kakem germom ali kamnom čaka na etvarico, da se zaleti va-njo, kadar se me m o grede nič hu-
-----   28    -----
dega ne nadja, iu da revici zasadi neusmiljeni zob globoko v meso. Potem pa mirno čaka, kak nasledek da bo imel njegov pogum. Ko je žival mertva, jo pa mirnodušno kar « celo požre.
,4 Priprava, ki gadu napravlja strup, leži v zadnjem delu glave na obeh straneh za očmi iu nekoliko tudi pod njimi nad zgornjo čeljustjo, in je neka žlezica slinjavka, obdana <od močnih kitastih mišic. Strup, ki ga ta priprava izvle-čuje iz gadovega telesa, je previdljiva zelenkasto-rumena tekočina, ki se nekoliko sprejima, in ki nima nikakorsnega duha iu skoraj  nič okusa
Ni vsak gadji strup enako škodljiv; nektere strupene kače imajo bolj, nektere manj hudega; tudi je njegova škodljivost večja, kadar je velika vročina, iu če piči gad kam, kjer so blizo debele žile. Tudi na tem je veliko ležeče, kakega zdravja, kake volje je človek, ki ga je gad pičil.   Posušen strup zgubi moč popolnoma.
Gad ima na vsaki strani gobca pod mavho, ki strup nareja, strupen zob, ki je kljukasto zakrivljen, dolg, tanek in špičast kot šivanka, in ki ima skorej skoz in skoz drobno luknjo, skoz ktero teče strup v rano. Za vsacem teh dveh zob stojita še kaka dva majhna, ki dorasteta, kadar pozimi gad stara zoba zgubi, ali če se mu po kaki nesreči kter odlomi. Strupna zoba se dasta premikati naprej in na stran in sta tako priraščena, da ju gad more nazaj potegniti, ali pa po koncu postaviti in za boj pripraviti. Kadar jih hoče rabiti, odpre gobec hitro in kolikor more zlo, in zasadi potem v meso zoba, ki tedaj pritisneta na strupeno mavho tako, da teče strup iz nju skoz zob v storjeno rano, in se pomeša s kervjo pičene živali.
Naši gadje imajo tako malo strupa, in rana, ki jo mjih strupni zob naredi, je tako majhna, da je življenje pičene živali le takrat v nevarnosti, kadar zob prebode kako debelo žilo, ki ima veliko kervi. Kakor se kaže, strup ne škoduje prešiču, dihurju in ježu. Kader dobi jež kakega gada, ga draži in bode s svojimi šivankastimi šeti-nami, pa kadar gad pičiti hoče, pritisne hitro rilček k tlam tako, da gad piči med šetine. To ponavlja večkrat, in nazadnje, ko je gad že porabil svoj strup, ga napade in po-hrusta. Včasih se pa primeri, da ga gad tudi v rilček piči, pa pri vsem tem se jež, kakor se vidi, ne počuti bolj slabo, kakor navadno, če so tudi trije ali štirje gadje dovolj, da končajo konja ali vola. Nekteri tiči tudi pokončajo dokaj gadov, ker jim glavo razkavsajo in potem požro. Sicer je pa vsaki živali, ki ima vročo kri, že prirojen strah pred ležeči no.
To je sreča, da je pri nas le malo strupenih kač. Ko bi človek pripovedkam verjel, bi mogel soditi, da jih je nekdaj več bilo. Sploh znane so mnogoverstne pripovedke od „bele kače", in sicer se mora reči, da imajo naše pripovedke s kačami veliko opraviti. Pripoveduje se od deklice, ki jo je hudobna mačoha zaklela ali „zavdala" v kačo, — od kače, s ktero se je soznanil bil hišni sin in kruh z njo delil, — od kač, ki delajo tak kamen, da dobiš vse, kar si želiš takrat, ko ga v roci deržiš, — od kač, ki imajo demante v glavi. Te basniške kače imenujejo v Istri „babor". Pripoveduje se od strašnega lintverna, ki se izvali iz jajca, ki ga je izlcgel 7 let star petelin; za tacim liutvernom letijo skale in drevesa, dokler ga ne pobijejo, — od oža, hišne kače, ki stanuje pod ognjiščem, in varuje hišo, da ne pogori. In tako dalje je na cente tacih pripovedk. Zakaj da se kače nahajajo tako pogostoma v naših basniških pripovedkah, to razkladati je posel družin v teh rečeh previdnih mož.
Je pa pri nas tako malo strupenih kač, da se le malokdaj sliši od kterega, ki bi ga bil gad nevarno pičil. Tu hočemo le govoriti od navadnega gada (^Kreuzotter, vipera), ki se še najbolj pogostoma nahaja po naših hribih, posebno po kamnitih, senčnatih bregovih, kjer se večkrat vidi, ko ee greje na solncu na kakem kamnu ali porobku. Kadar je
pa mrazno in   deževno   vreme,   se   pa   ne   pokaže   iz svoje luknje in sploh se ogiba mokrotnih tal.
Kar njegovo kožo zadene, je po starosti, spola, letnem časa in kraji, kjer živi, kaj različno pisana, pa vendar se gad lahko spozna na sirocem, taranem, iz štirivoglatih peg obstoječem pasu, ki ga ima na herbtu od vratu do konca repa. Te stirivoglate pege se vselej skup derže. On je navadno bolj svitle, čiste, ali višnjevkaste, ali rijavkaste, rumenkaste ali belkaste polti, ona pa je navadno bolj umazano rujava. Pod vratom je navadno bel, na trebuhu čern-kasto marogast ali očernkasto višnjev z belimi marogami. Na glavi ima dve černe čerti, ki se, če se hitro pogleda, vidite, kakor da bi bil križ. Glava je gladka, trivoglata, drobno luknjasta, na sredi s tremi majhnimi  ploščicami.
Pri ti priložnosti naj povem, da nobena kača nima res luknjaste kože, kakor se navadno govori, ampak kačja koža je sostavljena, kakor sicer, iz usnjaste kože in iz poveršne kožice, samo to je, da pri lezečini usnjasta koža ni povsod enako debela in da ni gladka, ampak da je sem ter tje de-beleja in da so ti debeleji deli na krajih zavihaui tako, da postanejo gerbe, ki imajo podobo lusk, ki bi druga na drugi ležale kakor opeka na strehi. Ker se poveršna kožica tudi tako gubi in je tam debeleja, kjer je uua debe-leja, in tam tanjša, kjer se una spogne z gerbe, je koža še bolj podobna, kakor da bi bila z luskami pokrita. Kače vselej kar s celo razsnejo previdljivo, brezbarvino poveršnjo kožo in sicer večkrat na leto, ko je poprej žival nekoliko bolehala; potem pa žre zlo in kožo dobi svitlejši barve. Očes ne zakrivajo trepavnice, ampak le previdljiva kožica. Zato ima pa rujavo gadovo oko z zlato, svitlo punčico nekako steklenasto, neprijetno podobo. Res „ein frevel Gesicht".
On je čez sredo najdebeleji, ona pa zadej  za  pleči.
(Dalje prih.)
-----   36   -----
Natoroznanske reči.
Gad  in  njegov strup.
(Dalje).
Gadu najbolj dišijo miši, in spominjam se, da sem, ko sem še v sami srajci hodil, enkrat, ko sem z materjo šel na njivo, vidii gada čez pot lezli9 ki mu je miš s svitlimi očmi gledala iz trebuha. Revež je bil miš kar s celo po-žerl, kakor jih je že gotovo veliko poprej; al zdaj jo je bil naletel, kar je gotovo pomnil še mnogo let, če jih je doživel. Razun miši ukrade gad gotovo tudi kdaj kakega mladega tička iz gnjezd, ki so blizo tal ali pod kako grivo; in če nima druzega, je morda tudi zadovoljili s ku-šarji in gašarcami itd.
Znano je, da ima tako stvarjen gobec, da se da strašno raztegniti. Kakor da bi to vedil, se včasih tudi prederzne in celega kerta hoče požreti, pa pri tem se mu včasih pretergajo čeljusti ali mu pa trebuh poči. Vse pa gad kar s celo zato požre, ker ima kljukaste zobe in sicer take, da so kljuke vse proti žrelu obernjene. Taki zobje niso za žvečiti, ampak le za deržati, pa kar primejo, der-žijo, da je kaj. Kar gad začne požerati, ne more več nazaj iti, ker zobje ne spustijo, tedaj mora iti naprej, naj velja kar hoče, če tudi včasih čeljusti ali želodec v hudo stisko spravi, kakor smo slišali.
Vode se boji gad kot samega vraga; izmed vseh kač se je samo belouška ne boji.
Gad je k večerna 2 čevlja in 3 pavce dolg, in najde-beleji je en pavec debel. Tudi ni preveč hud, ampak je precej miren, in sam od sebe nikoli ne piči človeka ali veče živali, ampak še beži rad pred njima. Če se pa draži, ali stopi na-nj, se zvije v klobčič, sika in švigne kakor pušica na sovražnika in ga  piči;  pa  ne podi ga potem ne.
Kadar je lačen, ne gre nikoli na lov, ampak čaka, da samo kaj pride. Kadar kako miš ali kaj tacega zagleda, začne sikati, se zaleti va-njo in jo piči; potem jo pa pusti, da teče naprej, toda je ne spusti iz oči, ker dobro ve, da je odklenkalo živali, ki jo je pičil. Miš kar h krati pogine, tič čez nekaj minut, koza in ovca čez nekaj ur, večje živali pa malokdaj; se ve da otečejo in da bolehajo nekoliko časa. Živalim, ki imajo merzlo kri, pa menda ne škoduje gadji strup. Sami med sabo se gadje, kadar se tergajo, varujejo, da  ne piči drug druzega.
Vjeti gad kar nič neče jesti in vendar živi brez vsega jedila še čez leto in dan. Ce se mu da živa miš, ima navado, da jo umori, ne sne je pa ne. Pravijo, da vjeti gad še celo to, kar je poprej bil snedel, izverže in se potem posti do smerti. Tudi sicer potrebuje malo živeža in ko je miš pojužinal, mu več dni nič ne diši.
Gada je lahko ujeti; treba je le na glavo mu stopiti s čevljem, prijeti ga za rep, prizdigniti ga in tako narediti, da smukne v odperto škatljo. Naj še tako sika, se vendar ne morev z glavo tako kviško zaviti, da bi mogel v roko pičiti. Ce ima človek čevlje, ni nobene nevarnosti, ker gad  ne more pregristi usnja.
Včasih se z^odi, da piči gad kakega otroka, pastirja, dervarja, lesarja itd. Ce je velika vročina, ali če je pičeni človek sam vroč in spehan, ali če gad poprej že dolgo ni bil nikogar pičil, je nevarnost veča, ker strup ima veči moč v vročini in se poprej združi s kervjo, če je človek spehan.
Naj bo že tako ali tako , človek ne sme nikoli zgubiti poguma, ampak mora koj izserkati rano. To ni nikakor nevarno, če so usta zdrave in koža po njih cela, ne raz-pokana, in če se ne serka premočno, ker potem bi znala kri začeti teči iz zob. Gadji strup v ustih ne škoduje, ker ga obdajo koj sline, ampak le, če se s kervjo zmeša. Potem se mora rana izrezali (če je to mogoče), podvezati in z gobo ali razbeljenim železom ž-jati. Potem naj se po-maže z hudičevim oljem, ali saj z lu^om ali žganjem4. Ce pa ni mogoče izrezali rane in je izserkati, naj se saj podveze, kolikor je mogoče terdo, in položi naj se kos živega oglja na-njo in potem kaj, kar razjeda. Tudi as tram on-tana se zlo hvali,  kakor so 5?Noviceu že večkrat  povedale.
Strup napravi že čez malo trenutkov, da se človeku v glavi verti, da kri začne gojiti. Pičeni človek je zlo truden, začne bljuvati, kerč se ga loti, ne more požerati, omotica ga obhaja in rana oteka. Pa smerten je gadov pik le malokdaj in sicer pri najneugodniaih okoljšinah in če se rana zanemari. Ce je pa to, pa umerje človek čez nekaj ur, ali  pa boleha  več let.
Namesto, da bi ljudje z rano tako ravnali, kakor je prav, gredo raje h kacemu starcu, da strup ;,zagovori". Govoril sem o tem že z marsikterim kmetom , pa vsak je terdno verjel, da zagovarjanje pomaga. Poznam moža, ki ne verjame sicer kmalo kake vraže, ki je sicer zdrave pameti, pa o ti reči je djal: Saj bi ne verjel, in nisem verjel, dokler se nisem prepričal, da res pomaga. Gad mi je bil pičil vola, ki je jel potem otekati in bolehati, truden je bil, da se mu ni nič ljubilo, ni ne jedel ne pil, oči so mu otamnele. Poslal sem po starega Gabrovca, da je strup zagovoril. In glej, otok je jel splahnovati in čez malo dni je bil vol zdrav.
Ko bi bil mož vedil, da gadji strup malokdaj umori tako veliko žival, kakor je vol, ampak da  vzrokuje le gori
------    37   ------
omenjeno bolehanje, bi bil pa previdil, da ni pomagalo zagovarjanje, ampak le zdrava volovska natura.
Potem sem moža prašal, če se ne boji greha, da verjame take vraže. Pa mi odgovori: wKaj se bom greha bal? Stari Gabrovec zagovarja le v imenu svete Trojice in v imenu nekaj svetnikov. Če Bog ne pomaga, kdo pa bo? Če pomaga, je prav, če pa ne, pa jez tudi ne morem. Pravijo pa tudi, da sicer pomaga tudi prazna reč, če ima človek le res terdno vero, da pomaga".
Tako je zagovarjal mož, ki terdi, da ne verjame nobene vraže, svojo vražjo vero in tolažil  lastno vest.
Gada, nevarne živali, ki je v stanu, družim živalim v malo trenutkih izpihati luč življenja, se derži življenje, da je kaj. V žganji živi več kot dve uri. Ce se dene pod zvon zračne sisalke, in če se mu izpod zvona zrak izserka, živi vendar celi dan v tacem prostoru, kjer ni zraka in kjer druge živali kar hipoma poginejo. Tobakov sok ga pa kmalo konča, pruska kMina pa kar h krati, gotovo tudi kloroform in eter.
Pozimi se spravi gad v zidovje, groblje, med listje in mahovje, v votle drevesa ali v mišje luknje več čevljev globoko v tla, in spi, pa ne terdno. Od spomladi naprej pa živita on in ona navadno skupaj. Poleti se trikrat levi in ona verze kake 3 mesce po pohodu, mesca julija ali avgusta 10 do 25 živih mladih, ki so 6 do 7 palcov dolgi in ki so že pri rojstvu oboroženi z nevarnimi strupenimi zobmi. Čez 7 let so dorasčeni. Teh sedem let se redijo od červov, gašarc itd.
Nekdaj so rabili gadovo mast za zdravilo, in poznam živinskega zdravnika, ki rnarsikako živinsko bolezen „cajta" s kadilom z gadovo mastjo — ali saj pravi, da jo ozdravi, meni se pa zdi , da kjer gadova mast pomaga, bi živina ozdravela tudi brez nje.                         (Konec drugi pot).
List 7
Natoroznanske reči.
Gad in njegov strup,
(Konec). Pravijo,   da   gadovo meso   da   prav   redivno  in dobro juho.    V loških hribih je tudi lansko leto se živel mož, od
-----   52   -----
kterega so  pravili, da je gadom odsekal glave in jih pekel in jedel.
Gorenski hribovci tudi pripovedujejo, da se je včasih kdaj zgodilo, da je kaka kača ali gad zlezel skoz usta v trebuh otrokom ali odraščenim, ki so spali za kacem germom, in da so spravili gada iz človeka vselej s tem, da so postavili mu pred ušla skledo mleka, ki ga gad, kakor pravijo, rad je. Gadu je jelo mleko dišati, in zlezel je iz ust, ki jih je taki človek mos:el vedno odperte deržati. Zraven je pa nekdo stal in liho čakal, in kadar je gad z glavo do dobrega izlezel iz ust, ga je prijel za vrat in popolnoma ven potegnil.
Ne morem verjeti, da bi to resnica bila.
Nekdaj, ko so ljudje še verjeli, da ima gadova mast veliko zdravilno moč, so zlo lovili gade in jih prodajali posebno v Benetke; zdaj pa k večini kak radoveden prirodo-slovec, kteri ga pobaše v škatljico. Se ve da pobije se jih pa dokaj. Posebno pastirji, kosci itd. ne jenjajo, da ga končajo, če kterega zagledajo.
Po hribih se nahaja sem ter tje tudi čer ni gad (Vi-pera prester), po ravnem pa nikoli, V Jelovci in na hribih med Bohinjem in Sorico sem ga včasih vidil. Kar se tiče njegovega življenja in strupenosti, se ne razloči nič od navadnega gada. Kar se je do zdaj černih gadov dobilo, so bili vsi le babice. Linck je dobil bil černega brejega gada, ki je vergel 10 mladih, ki se niso kar nič razločili od navadnih gadov. On je dokazal, da čemi gad ni posebno gadje pleme, ampak da so černe le nektere navadne gadje babice, ki žive po hribih, in da take černe babice se parijo z navadnimi gadi in da se mladi ne razločijo nič od navadnih gadov.
Tu naj povem še eno najznamenitiših prigodb, ki jo je doživel dr. Lene na Švicarskem. Neki postopač pride k njemu in se baha, da zna narediti, da mu gadji strup .nič ne škoduje. Lene je imel več gadov v skrinjici, da bi jih preiskaval. Postopač se je hvalisal, da jih dobro pozna, in da bi pokazal, kako malo se jih boji, je hotel kar zagrabiti in enega v roko vzeti. Lene mu brani. Al ko bi trenil, že hlastne v skrinjico in zagrabi čez sredo gada, ki je pri miru ležal, in ga vzdignil kviško memraje nekaj nerazumljivih besed. Gad ga je jezno gledal in je hudo sikal; pa vendar je postopač vtaknil gadovo glavo si v usta in je delal, kakor da bi jo žvečil. Pa kmalo je potegnil gada iz ust in djal je: „Z mojo učenostjo ni nič, moje bukve so me goljufale". Pri tem je postal mu hitro obraz rudeč in oči so se mu svetile, kakor da bi bil nor. Lene ni vedil, ali je to resnica ali le goljufija, in mu reče, naj jezik pokaže. Pa tega ni hotel, le tožil je čez bolečine in je djal, da ga je gad deleč zadej na jezik pičil. Rekel je. da bo šel domii, ker doma ima zdravila, ki mu bodo gotovo pomagale. Olja ni hotel vzeti in je še precej terdno šel po klobuk, pa zdaj se je opotekal, padel, spet ustal, pa kmali spet padel. Govoril je še razumevno, samo tiho; obraz mu je bil vedno bolj rudeč, oči vedno tamnejše. Tožil je, da mu je glava težka in je prosil, da bi se kam naslonil Lene mu je dal stol, da se je vsedel. Sedel je pri miru, in tožil je od začetka, da je lačen, ker še celi dan ni nič jedel; prosil je vode, pa je ni pil; nagnil je glavo, jel je renčati in — umeri je. Vse to je terpelo 50 minut in 10 minut pozneje je bilo truplo že rnerzlo. Drugo jutro je že jelo gnjili. Čelo, oči, nosnici, leva roka in levo stegno so bile višnjeve, jezik otekel in na sredi, kjer ga je bil gad pičil, ekorej popolnoma čern, žile pri možganih so bile polne černe kervi in pljuča so bile nenavadno višnjeve. Ta človek, kakor vsaki, ki umerje vsled gadovega pika, je umeri, kakor da bi bil mirno zaspal. Sopel je lahko in ni imel druzih težav, kakor da je moči hitro zgubil.                  J. Tušek.