75
Kolačevi prijatelji.
f'elik kolač so spekli Matevžkova mati. Mora ga biti s dovolj do bele netlelje. »Tak je, kot mlinski kamen«, li so sami, ko so ga prinesli iz čumnate, da ga vlož6 T jerbas in poneso blagoslovit. »Dovolj, dovolj«, pri-trjeval je Matevžek. Francuk. Luka. Tine, Jerica pa tudi. Ali pet otrok ima že dokaj zob. In vsi zobje so tako zdravi in radi meljejo. posebno še kaj takega, kakor je kolač. Da ni bilo matere in ključa, ki je skrbno varoval blagoslovljeni kruh, gotovo bi ga ne bilo na belo nedeljo prav nič. Tako ga je pa vendar vsak dobil še doberšen kos pri kosilu in jcden kos je še oetal.
»Cegav bo pa tisti ?« popraševali so otroci mater. »Ta bo tistcga, ki bo najbolj priden!«
Sedaj so se začeli otroci med seboj prepirati in drug drugemu dokazovati. kdo je najbolj priden. Sam na sebi ni videl nihče nobene nnpakc, na drugem pa vse. Da jo bilo be<edovanja konec, ponovili sn mati: »Jaz sem rekla. da ga dobi tisti, ki bn odslej najbolj priden, ne pa, ki je že bil najbolj priden.«
Tedaj je bila pravda dognana. Rekli so kar jedno-glasno, da bodo vsi.
Toplo solnco je sijalo tisto nedcljo. Otroci so se kmalu poizgubili iz hiše in šli na vrt igrat se s sose-dovimi. Tudi Matevžek, najmlajši bratee, je hlačal za njimi. 0 Velikinoči je oblekel prvikrat hlačt*. Nič se ni kaj znal vesti v njih. Ko je še nosil krilce, hil je vse ¦ bolj pripraven in uren. A im<.-nitne so pa hlačice vendar-Ie bolj kakor krilco. Zato je danes, ko jih je imel že drugič kaj ponosno kobaoljal v družbo. Zakaj v hlačah se ni še nikoli postavil med njo.
Na Velikonoč je bil prevelik praznik. Še igrati se niso smeli otroci. Mod todnom je pa moral še kikeljco nositi — zato je bil danos tisti srečni dan. ko bi bil imel biti očitno ločen od kikljarjev in srajčnikov.
Kar najedenkrat pa obstoji pod staro tepko; roke je zadej prekrižal. Tako so nosili roke oči', kadar so kaj premiiljevali. Gledal je k igralcem, pa zopet pogledoval nazaj proti vratom.
76
»Matevžek, priden bodi, sedaj   le   boS pa zaslužil
kolač, če bi ga le kedaj.« Tako-le si je misltl naš junak
in nazaj je šel v kuhinjo k materi
nMati, clrugi se igrajo, jaz se pa .nočem; rajši bom
doma.«
»Le bodi le, vsaj hlač ne boš umazal. Kar nič ne
hodi k drugim. pa boš priden.«
»Ce sem priden, dajte mi kolač!« »Sedaj še nisi najbolj |>riden; počakaj!« Matevžek je šel iz kuhinje na prag  in  &kal ne-
koliko časa. Ne veste, kako ga je vlcklo k družbi. Toda
hotel je biti najbolj priden. Ko se mu zdi, da že dosti dolgo stoji na pragu, vrne se zopet k tnateri prašat, 6e je že najholi priden.
»Še ne, le še počakaj!«
Matevžek ]e zopet dakal. Ali ne vei tako dolgo. Hitreje je prišel nad mater in pra^al, je-li vendar že najbolj priden.
»Tudi še ne; le Se potrpi!«
Ta odgovor je pa ganil Matevžka do solz. Na .    prag je sedel in se narejal  silno   kislo.   Solze  so  mu
77                                     ^
počasi prilezle iz očij, in skoro je zajokal in ihteC prosil:   A »Mama, dajte no, saj sem že dosti priden!«                      I
Ko je trpcl Matevžek in se pokoril za kolač, opa-     I zovale so ga te-le tri živaiice : miška, psiček in škorec.     J Ko je miška zaslišala, da Matevžek joka,  prijackala je ^ J izpod   omare, pogledala z drobnim   očescem  Matevžka     I in pomigala z gibčnim noskom, fieš. le jokaj, kaj si mi     I mar. In vesela je smuknila zopet pod omaro. Na orehu    I pred vrati je pa aedel škorec. Perje si je popravljal in    1 gladil s kljunom   ter  se   nastavljal   na   solncu  misleč,    I Bog ve. kako sem lep. Pa je bil ves razpuljen in raz-    ] eapan, kakor cigančck.   Tudi škorec je sliial   in videl     I Malevžka. Ali nič se mu ni smilil; odprl je dolgi kljun     I in ntrodno zakrokal, kakor bi hotel reči: kro, kro, ho! ho! Matevžek pa jokca ! Psičtk Torinček je ležal pod orehom in lcno prctegal  pasje ude  po  solncu.   Skorčevo  kro-kanje ga je predramilo toliko, da je  brljavo   pogledal     i škorca in potem še Matevžka. Ali mirno je položil za-    I spano glavo  zopet na prcdnji šapici, otresel z dolgimi uhlji in vnovič zamižal. Solzo ga niso nič ganile.
Matevžek se je v tem že najokal in šel kazat ma-teri rcleča lica, po  katerih   so  se  poznale  sledi  solza.     j Sedaj se pa niso mogli mati več ustavljati. Odprli so omaro    j in mu dali kos kolača. — Matevžkov obrazek se je za-    I Bmejal potici, kakor polna luna, ko pogloda izza oblakov.     1 Z obema rokama ga jc prijel in nesel slovesno na velik    1 stol, ki je bil v veži. Tam je premislil, da se bo kolača tako lotil, da najpreje poje iz njega sladke rozine. Vsako zrno je izkopal posebe in jt; ogledoval nekaj fiasa, po-tem pa še-le pojedel.
Ali Matevžek ni bil dolgo satn pri stolu in kolaiu. Škorček je prvi priletel z oreha in nastavljal šilasti kljun v kolač. Presneto se mu je ljubilo rozin! Tudi Torin&k se je prebudil in prcgnal zaspanca, ko mu jo udaril v noa prijetni kolačev duh. Pridobrilial se je v vežo, sedel na zadnje noge in tako milo prosil in vzdi-hoval pod stolom. kakor bi že silno dolgo ne bil užil ničesar. In nazadnje še prmoslja izpod omare drobna miška in bistro gloda, kdaj bi padla na tla mrvica, da jo hitro pobere. Ntkoliko časa se ni Matevžek zmenil za take tovariše.   Ker so  pa  le tiščali vanj  in  se mu
78
dobrikali in prilizovali, bil je Matevžek   ponosen  in je zaklical materi: »Glejte, kaj imam prijateljev!«
nMisliš, da so to tvoji prijatelji? Kolačevi, kotačevi, ne pa tvoji. Ko si jokal na pragu, ni te nihče pogledal. Sedaj si jim pa všeč — ali prav za prav nc ti. ampak tvoj kolač. Zapomni si, Matevžek, da taki prijatelji niso ni<5 vredni, ki se v nesreči ne zmenijo za človeka; kadar se inu dobro godi. pa za njim silijo. Torej za-pomni si: Kolačevi prijateiji, slabi prijatulji!«
Basnigoj.