66411 GLASNIK MUZEJSKEGA DRUŠTVA ZA SLOVENIJO XII, 1931 POSEBNI ODTIS DR. FRAN ZWITTER NOV SEZNAM FRANKOFILOV V NAPOLEONOVI ILIRIJI LJUBLJANA 1932 JUGOSLOVANSKA TISKARNA V LJUBLJANI 0 300 48 Nov seznam frankofilov v Napoleonovi Iliriji. Fr. Zicitter. Avstrijska vlada in špijonaža sta se zelo podrobno in natančno zanimali za vse pristaše in simpatizerje francoskega režima v deželah, ki so bile odcepljene od habsburške monarhije. Zato so seznami frankofilov zelo važen vir za vprašanje razvoja javnega mne¬ nja v Iliriji; to so pokazale Vojnovičeva študija o padcu Dubrovnika in Kidričevi študiji o prostozidarjih v slovenskih in hrvatskih zemljah Ilirije. 1 Tem doslej znanim seznamom iz avstrijskih arhivov naj tu dodam nekaj novih, ki so jih sicer tudi zbrale avstrijske oblasti, vendar pa so ohranjeni danes v arhivu francoskega zunanjega ministrstva. Marmontu so 15. junija 1810 sporočili iz Novega mesta, da so dobile avstrijske ob¬ mejne oblasti sezname onih Ilircev, ki jih morajo v primeru, da bi prestopili avstrijsko mejo, zavrniti, nekatere pa celo aretirati in odvesti v Celje. Poročilo je zasnovano seveda na podatkih francoske špijonaže; avtor ni znan, ker nam je poročilo ohranjeno le v iz¬ vlečku, ki ga je Marmont dodal svojemu pismu vojnemu ministru z dne 27. junija 1810, v katerem ga obvešča o tem sovražnem aktu avstrijskih oblasti. Vojni minister je poslal nato kopijo tega pisma cesarju, ki je potem naročil zunanjemu ministru, naj dunajski poslanik grof Otto protestira na avstrijskem dvoru proti takim skoraj sovražnim ukrepom, ki ne ustrezajo prijateljskim odnošajem in ki jih je brez dvoma zakrivila samo gorečnost in morda zlobnost podrejenih oblasti, ter da zahteva njihov preklic. 2 3 Incident je bil s tem pač poravnan, nas pa zanimajo tu seznami Avstriji nesimpatičnih Ilircev, ki so pridejani Marmontovemu pismu. V celoti so obstojali štirje taki seznami. Prvi od njih vsebuje tiste Ilirce, ki jih je treba aretirati in odvesti v Celje; podpisan je od princa Ilolienzollemskega, t. j. Frid. Franca princa Hohenzollern-Hechingenškega, poveljujočega generala v Notranji Avstriji. 2 Druga lista vsebuje tiste Tržačane, ki jih je treba zavrniti na meji; izdana je bila v aprilu 1810 in podpisana od celjskega okrožnega glavarja barona Juriča. Vse to velja tudi za tretjo listo, samo da se tu v nasprotju z drugo ne navajajo posamezna imena, ampak omenja samo pavšalno, da obsega kakih 30 imen, skoraj samih tržaških Judov. Četrta lista še ni prišla Francozom v roke, ker je bila pravkar izdana; o njej so zvedeli samo, da je obširnejša kakor prve tri. Tako izvemo za posamezna imena samo iz prvih dveh list. Pri tem vidimo na prvi pogled, da je le malo imen pravilno pisanih, ker sta pač seznama ohranjena le v slabem prepisu, potem ko sta prešla celo vrsto rok. Če jih pa primerjamo z imeni članov ljubljan¬ ske prostozidarske lože, 4 vidimo, da je velik del naših proskribirancev (tu označen z zvezdico *) pozneje med prostozidarji; kar se pa tiče ostalih imen, je razlika seveda v tem, da se omejuje Kidričev seznam na Ljubljano, kjer pa navaja mnogo več imen, doČim imata naša seznama tudi podatke za Trst. Pri tem pridemo do zanimivega rezultata, da je bilo frankofilov tudi v Trstu mnogo in da so bili, kakor je razvidno iz opazke o tretji listi, za Francijo posebno zavzeti tržaški Judje; če primerjamo s tem Vojnovičeve ugoto¬ vitve za Dubrovnik 5 in znano dejstvo, da se je v tej dobi naselil v Ljubljani pod francosko zaščito po več stoletjih prvi Jud, smemo sklepati, da so bili Judje v Iliriji splošno frankofili. Kar se pa tiče Ljubljančanov samih, je važno že dejstvo, da je nastal naš seznam v prvih, seznami framazonov pa v zadnjih mesecih francoske vlade (noben seznam pred 1813). Pri vsej nezanesljivosti vseh poročil, ki izhajajo od špijonaže, je zato vendar do neke meje mogoče ugotoviti s primerjanjem razvoj javnega mnenja v Iliriji. Tu hočem le publicirati gradivo in se ne spuščam v podrobnejšo identifikacijo imen in interpretacijo seznamov; 1 Vojnovič L., Pad Dubrovnika II, 415—418. — Kidrič Fr., Francosko-ilirska loža prijateljev rimskega kralja in Napoleona v Ljubljani, Slovan XII (1914); Framazonske lože hrvaških zemelj Napoleonove Ilirije v poročilih dunajskega policijskega arhiva. Rad, 206 (1915). 2 Prepis Marmontovega pisma, Archives du departement des Affaires Etrangeres, Autriche, Corr. pol., 386, št. 190; kopija pisma vojnega ministra cesarju, ravnotam, 387, št. 7; kopija pisma dunajskemu poslaniku, ravnotam, 387, št. 17. 3 Wurzbach IX, 214. 4 Kidrič Fr., Francosko-ilirska loža, str. 12 in 58. 5 Pad Dubrovnika II, 22, 114 sl., 418. 49 opozarjam le, da srečamo med drugimi znanimi imeni tudi Simona Kremnitzerja, ki je bil v začetku Ilirskih provinc še v francoski policijski službi. Prva lista. Alborgetti* 8 Alborgetti (Marc) Alton liagliariccio* 7 Caspar Cavezzi Collnizia (vice-capitaine du Port de Trieste). Colloretti* 8 D’Asperg Dessenegger* 8 Domian* 10 Hodnick (le Baron) 3e Commissaire Id.(?) cercle de Neustadt Gale* 11 Galle (de Krainburg; itn aventurier qui est tantot it Laybach, tantot a Trieste) Gasparelli* 12 Hallerstein (Baron de) Hoheivart (Comte Leopold) 13 Jemniker* 14 Kalchberg (de)* 15 Kalsan* 16 Kameneih Kermel Korn* 17 Kosmann* 18 Kraile Kremnitzer Krisle (Michel Angelo) Malck Marchioli (cure de Glogoivitz) 19 Pasquali (employe au cercle d’Adelsberg) Pesamoska Peško* 20 Pirnal Rodolphe (fermier de Reifnitz)* 21 \ Rusy Smolle Tessio Vagal* 22 Valentin (Frartfois) Venazi (rue de 1’hopital) VVodnig* Wurzbach* 23 Zesca Druga list a. 24 0 Pač eden od obeh Alborgettijev (Franc, bivši mag. svetnik v Trstu, pod Francozi apel. svetnik v Ljubljani, ali Jožef, trg. in municipalni svetnik), omenjenih pri Kidriču, 1. c., odkoder so tudi ostale identifikacije in korekture. 7 Pagliarucci (edini popolnoma sigurni framazon). 8 Colloredo, kavarnar(?). 0 Pesenegger, profesor. 10 Damian Ksaver. 11 Galle Franc, trg, in municip. svetnik. 12 Gasparotti Franc, trg. in sodnik trg. sodišča (?). 13 Seveda Hohemvart. 14 Jeunikar Anton, protomedikus. 15 Kalchberg, bivši stanovski odbornik. 18 Kalan Anton, advokat in apelac. svetnik. 17 Tiskar Korn. 18 Rosmann Ernest, fiskal. 19 Jan. Marchioli je izza 1. 1813 kaplanoval na Jančah. 28 Perko, bivši oskrbnik na Orteneku. 21 Rudolf, trgovec. 22 Vogou, preds. I. inst. 23 Procureur intperial 1. inst. 24 Tudi v tej listi je mnogo napak, ki jih bo pa mogoče popraviti šele pri identifi¬ kaciji posameznih oseb; tu navajam le imena. Glasnik 4 50 Rimski vodovod iz Nevioduna. (Začasno poročilo.) Južnozapadno od Brežic, pod vasjo Izvir (kota 319 specialne karte), se nahaja močan izvir, ki je bilo o njem že dolgo znano, da so ga Rimljani porabili za vodovod Nevioduna. Ko so pomladi 1. 1930 napravljali vodovod za novozgrajeni Zdravstveni dom v Cerkljah ob Krki, so se spet poslužili omenjenega izvira. Tedaj so prvič naleteli na močno zidovje nekdanjega rimskega rezervoarja. Na ob tej priliki ugotovljene najdbe je v članku v »Slovencu« opozoril za svojo faro tudi sicer zelo zaslužni kaplan g. Matej Tomazin, ki se je zelo zavzel tudi za nadaljnje strokovno raziskavanje te izredno važne naprave, za kar mu bodi tu izrečena najprisrčnejša zahvala. S podporo kr. banske uprave je podpisani v teku meseca septembra pričel z izkopavanjem, o katerem naj sledi tu čisto kratko poročilo. Končno poročilo bo izšlo v sledečem letniku. Zahvalo izrekam tudi g. Martinu Pleterskemu, trgovcu v Cerkljah, ki je dal v svoji hiši v Dol. Pirošicah na razpolago stanovanje. Pri postavljanju modernega vodovoda se je žalibog uničil del antičnega rezervoarja še preden se je pričelo znanstveno raziskavanje. Vseeno pa je od antične naprave ostalo še toliko ohranjenega, da jo je bilo mogoče rekonstruirati. Rezervoar (castellum aquae) je sestajal iz 5-15 m debelega zidu na zapadni in severni strani, na ostalih dveh je stene- rezervoarja tvorilo skalovje samo. Prvotna višina zidov je znašala 5 do 6 m. Jedro sten je bilo iz opeke, ki je bila zunaj in znotraj obložena z velikimi kvadri. Našli nismo nobenega sledu kakih iztočnih kanalov. Zajezena voda je segala torej v rezervoarju do vrha zidu in je bila po glinastih ceveh, katerih ostanke smo tu in tam še našli, v lahnem padcu speljana do roba grebena. Od tu je padala napeljava zelo strmo v Krško ravnino, kjer se pozna še danes kot premočrtno idoča nasipina. Voda je tu, kjer je bil pritisk večji, tekla najbrž po zidanem kanalu. Pomladi bomo na tem kraju napravili nekaj poizkusnih rovov. Sicer pa ustreza te vrste vodovod natančno tipu vodovoda, ki ga opisuje Vitruv, de arch. VIII, 6, 8 kot »minore sumptu« izvedljivega B. Saria.