Gospodar in gospodinja
LETO 1940
4. SEPTEMBRA
ŠTEV> 36
Kaša - otroška paša
Kako težko smo pričakovali svoje dni ctroci sklede z mlečno kašo. Veseli in čvrsti smo hodevali od mize; kaša poleg krompirja, žgancev in fižola je bila naša narodna jed, ki je dajala otrokom moč in krepko rast, zraven pa cvetoča, zdrava lica in veselo, z malim zadovoljno srce.
In kaiko tudi ne? Saj vsebuje proseno zrnje 61% škroba, 11.6% vode, 9.3% du-šičnatih snovi, posebno beljakovin, 7.3 odstotkov lesne vlaknine, 3.5% tolšče, 3.5 odstotkov dekstrina in gumija, 1.4 odst. sladkorja in 2.4% pepela. Zato tudi uporabljajo kuharice izluščeno proseno zrnje ali pšeno (kašo) še na razne druge načine, n. pr. kot kašnato zelje, kašnato repo, kaša, kuhana skupaj z nadrobno zrezanim krompirjem in podobno. Služi tudi kot surovina za drožice, pomešano med sesekljano meso za izdelovanje klobas; celo izdelovalci špirita so se lotili prosa v svoje namene. V Romuniji kuhajo iz prosa neko kiselkasto pivo, ki mu pravijo »bragac.
Doma je proso v notranji Aziji in so ga izza starodavnih časov po Evropi mnogo sejali, dokler ga ni močno izpodrinil krompir in pa žita z debelejšim zrnjem. Za notranjo Azijo, Kitajsko in Indijo je pa še danes zelo važno žito. Moka iz prosa, ki se sama zase ne da dobro peči, glede beljakovin je revnejša, a glede maščobe je bogatejša od pšenične moke. V srednjem veku je bila prosena kaša po velikem delu Evrope glavna človeška hrana; tudi v zahodni Evropi je igralo proso mnogo večjo vlogo kakor pa jo igra dandanes. Za časa preseljevanja narodov (Hunov, pa tudi slovanskih plemen) so cenili proso ne samo zaradi tega, ker je tako skromno v svojih zahtevah do zemlje in odporno proti suši, ampak tudi zato, ker je bilo prevažanje semenskega žita pri prosu mnogo lažje kakor pa pri ovsu ali ječmenu; saj zadostuje še danes za 1 ha posetve 20 do 25 kg semena, v tistih davnih časih pa so izhajali s 15 kg. Danes raste proso na splošno y toplih deželah starega sveta, to je
Afrike in Evrazije: v južni Evropi, ob Kaspiškem morju, v Egiptu, v zahodni Afriki, Arabiji, na Kitajskem in Japonskem.
Iz stališča botanike prištevamo proso med latnate trave, kakor n. pr. oves, razne latovke in pahovke za krmo itd. v razliko s klasnatimi travami (rž, pšenica, lisičji in mačji rep in podobne). Plod luščijo v mlinu med kamni, kojih spodnji je iz gline, zgornji pa iz mehkega peščenca. Izpod teh kamnov vre obdelano rumeno in gladko zrnje za trgovino in kuhinjo, to je kaša ali pšeno.
Sejemo proso pozno na spomlad, meseca junija, ker potrebuje mnogo toplote; na isti njivi lahko dobimo poprej še pridelek od rdeče detelje, zelene rži ali kake druge hitro rastoče krmske rastline. Zemljo je treba za proso sicer dobro obdelati in zrahljati, ne pa gnojiti; svež gnoj bd nam dal več slame, a znatno manj zrnja, zelo rado tako proso tudi poleže, pred vsem pa zavlada v njem bohotni plevel in bolezen snetjavost. Za setev jemlji vedno le proso najnovejšega pridelka, ki je svetlo, gladko in polzko, ne pa starega semena, ki vonja po žalta-vem. Zoper snet razkuži (desinficiraj) seme v polodstotni raztopini modre galice aLi pa v primerno razredčenem forma-linu. Med živalskimi škodljivci naprav-lja največjo škodo majhna, črvu jx>dabna ličinka poljske pokalice, ki ji pravijo »žičnik«; ta obgrizuje mlade prosene rastlinice. Paziti je pa pri setvi prosa, da seme dobro zagrnemo s prstjo, sicer nam ga le preveč odneso ptice, preden more vzkaliti. Škodljiva je temu žitu tudi prosena vešča; njena črvu podobna gosenica dela veliko škodo s tem, da vrta bilke in jih razjeda od znotraj.
Proso je treba pleti takoj v začetku, ko se pokaže plevel, ki se sicer tako močno razpase, da popolnoma uniči proso. Ko je proso za dlan visoko, ga oplevemo drugič in pri tej priliki tudi prerujemo, če je progosto. Splošno se priporoča redka setev in številna pletev. Najlažji je
boj s plevelom in skorjo na njivi, ako sejemo s strojem v širokih vrstah, ki imajo medsebojne razdalje kakih 20 cm ali še kaj čez. — Stroški za odstranitev plevela so splošno veliki; to je tudi eden izmed vzrokov, da setev prosa ni še bolj razširjena. Gospodar, ki najema vse ple-vice, si lahko izračuna, da o kakem čistem dobičku pri prosu ni govora, Pregovor pravi v pesniški obliki: da: »redko vsejano in petkrat opleto — daje proso ti kopico napeto (bogato, veliko).« Poržeti moremo proso, ko je polovica zrnja na latju dosti zrela; če žanješ pozneje, se latje preveč ospe. Omanemo ga kakor hitro je le mogoče z ljudmi ali živino, nato pa precej plitvo razgrnemo, da se posuši. Tu in tam imajo še dire (dere), to je velike lesene sušilnice na sončni strani poda, med letom tiče pod streho, ob času, ko sušimo proso ali drugo žito pa jih potisnemo ven. Naj že sušimo na dirah ali rjuhah, proso je treba pridno mešati in obračati, da bo hitreje in ena-komerneje suho. Če spraviš zrnje ali slamo ne dovolj posušeno, se rada ugrejeta, V bližnjem sorodstvu s prosom, ki ima različne sorte: belo, rumeno, rdeče, pa tudi sivo in rjavo, sta bar in pa sirek. Bar, ki ga vsi poznate v divjem stanju kot priljubljeno hrano za mnoge ptice pevke, ima za razcvetje tudi lat, toda ta lat je tako stisnjen, da napravlja po-polnom vtis debelega klasu. Ima osine, ki jih proso nima, njegovo zrnje je pa drobnejše od prosenega. Dočim uspeva proso bolj na rahli, peščeni zemlji, pa
raste bar tudi v težki zemlji dobro. Vegetacijska perijoda ali rastna doba prosa se giblje med 60 in 100 dnevi, bar zori počasneje in ga priporočajo za kraje, kjer proso navadno ne obrodi.
Sirka sejemo pri nas le malo, ob robu njive, najraje med turščico; iz sve-tovno-gospodarskega stališča pa je sirek najvažnejša trava iz skupine prosa. Afriškim deželam daje to »zamorsko prosoc ali »dura« vsakdanji kruh. Tudi v Indiji in na Kitajskem je mnogim milijonom domačinov glavna hrana kot kaša; kuhajo pa iz dure tudi pivo »pombe«, slamo pa predelavajo v plahte in papir.
Pri nas služi sirkovo zrnje samo kot piča za perutnino, zmleto pa za prašiče; sirkova slama ima za krmo in steljo isto vrednost kakor koruzna. Laški sirek ali metlar, ki ga sejejo po Laškem, južnem Francoskem, v Združenih državah Amerike in tudi pri nas v malem daje v svojem latju surovino za metle in metlice. Drobni sirek, ki je podvrsta navadnega sirka z rdečkastočrnim zrnjem so sejali in menda še sejejo po krškem polju za prašiče kar na široko po celih njivah. Imeniten je tudi sladkorni sirek, ki ga pridelujejo v sredini Severne Amerike in po nekaterih kitajskih deželah pod imenom »kauliang« za proizvajanje trsnega sladkorja, ki ga ima v steblovju. Splošno velja za proso in njegovo sorodstvo: Čim dalje gremo ptoti vzhodu, toliko bolj narašča velikost kultivirane ploskve, pa tudi število njegovih vrst in podvrst.	ovfr.
Pazimo na ropnlce!
m.
Po razmišljanju o bistvu ropanja, ki smo ga objavili v prejšnjih številkah, bomo sedaj — zopet nepristransko še enkrat povzeli, kje je krivda, da se ropanje razpase in toliko škoduje našemu kmečkemu čebelarstvu.
Povdariti moramo, da škodo trpi v prvi vrsti kmečko čebelarstvo, čeprav so oškodovani tudi čebelarji, katerih čebele so roparice, ker je ropanje vendarle izreden in kvaren pojav tudi za družino, ki ropa, ker mnogo živali izgubi in pride v zimo šibka, slabo prazi-mi in je naslednje leto po navadi slaba ali celo zanič
Vendar je res, da škoda najbolj prizadene čebelarje — domačine. Zakaj? Tu je jedrce vsega prevažalskega razburjanja! Domačini (po večini kmečki čebelarji- čebelarijo površno, v stroki so slabo podkovani, čebele pa gojijo večidel v panjih male mere (v kranjičih). Znamenje površnega in nestrokovnja-ško vodenega čebelarstva so izredno šibke družinice. Vsak pravi čebelar ve, da s slabičem ne dosežeš nič, le naši podeželski kmečki čebelarji tega ne vpošte-vajo. Večkrat se dogodi, da imajo razen tega v čebelnjaku nekaj družin brezma-tičnih; morda za to še sami ne vedo. Brezmatična družina pa — kakor smo že zadnjič ugotovili — naravnost vabi
ropnice. Ko čebele-ropnice poskušajo, kje bi se dalo vdreti, se jim brez posebnih težav posreči pri brezmatični družini, ki se ponavadi nič ne brani. Tako se začne. Ko se je začelo, gre naprej kakor požar. Ko so osirotele (brezmatične) družine izropane in uničene, se rop seveda ne neha. Napadati začno tudi normalne družine. Sedaj se prične boj. Kdo podleže v boju? šibkejši. Pa ne vedno. Naši stari čebelarji bi vedeli povedati, kako odbijejo napad celo majhne družine, če so skoz in skoz zdrave in v redu in če čebelar samo majčkeno pazi, da jim pomaga. Nič drugega ni treba, kakor vsako opoldne pripreti žrelo na 2 čebeli — pa se nič ne bojte, da naval ropnic ne bi bil uspešno odbit! Toda nujno je potrebno, da je družina zdrava in popolnoma v redu.
Sedaj se pa vprašajmo: Koliko naših »Kranjičarjev« ve, ali je družina zdrava in v popolnem redu ali ne? Ni vse, če ima matico, pa je tako široka, da niti satja ne zaseda. Takšna družina ni v redu. Posebno ne, če gospodari v onem delu satovja namesto čebel — molj! Marsikje so družine tudi bolne, pa čebelar v kranjičih ali koših za to ne ve. Vse takšne družine so — kar je vžigalica za požar. Samo ena je zadosti, da se vname in pogori cela vas.
Prevažalci seveda ne vozijo v ajdovo pašo brezmatičnih in bolnih družin ali pa slabičev. To bi se jim prebito slabo izplačalo. Nasprotno! V pasišče postavijo same močne, zdrave družine, iz katerih se kar Vsipa žival. Vidite, dragi bralci — tu je neenakosti. Kmečki čebelarji imajo po navadi zanikrno žival, šibko in še morda brezmatično, prevažalci pa odlične, zdrave in močne panje. Ni vrag, da bi v ajdi, ko so poskusi ro-
Kopan in
Marsikaj so že zapisali naši gospodarski listi o koristi kopunjenja, pa ljudje nočejo in nočejo spregledati, kaj je njim v prid. Raje pošiljajo na trg mlade koščene petelinčke v času, ko je trg prenapolnjen s takim blagom, tako da ne dobe povrnjenih niti lastnih stroškov. Koliko več bi dobili na jesen ali pozimi za iste živali, ki bi jih prodali kot pitane ko-pune, ne samo absolutno (samo na sel>i), ampak tudi relativno (z ozirom na svoje stroške) več. Kdo bi se ne smejal gospo-
panja na dnevnem redu, v pašo postavljene čebele ne navalile na domačo revščino in jo uničile!
Kje je krivda? Za to nam gre. Naši kmečki čitatelji se bomo morda obregnili ob »Domoljuba«, češ, s prevažalci drži. To ni res. S pravico držimo. Smilijo se nam kmečki panjiči, ki jih vsako leto izropajo tuje čebele in želimo, da bi bilo te nesreče čimprej konec. Konec je pa ne bo, če se bodo kmečki čebelarji sklicevali na to, da jim dovožene čebele uničujejo njihovo čebelarstvo, ker da je preveč čebel na enem mestu, paše pa premalo. S tem ne bodo nikoli prepričali niti prevažalcev niti oblasti, ker to ne drži. Konec nesreče bo le, če se bodo kmečki čebelarji z vso vnemo oprijeli sodobnega čebelarstva, pa magari v kranjičih. Če bodo vestno čebelarili, če bodo popolnoma obvladali tudi čebelarsko teorijo (brez katere ni praktičnih uspehov) in če bodo njihove čebelje družine vedno močne in v popolnem redu.
Zakaj bi se pa nekega leta ne dogodilo narobe: da bi domače čebele napadle one, ki so bile v pašo pripeljane? Nikomur ne želimo škode, toda čebelar, ki bi mu domače čebele ropale njegove v pašo postavljene, bi se prihodnje leto premislil. Seveda pa nihče ne bi smel še pomisliti ne na to, da bi svoje čebele umetno »naščuval« na ropanje! To bi bil zločin. Z zločinci se pa nočemo nič raz-govarjati, ker spadajo v zapor ne pa med poštene slovenske čebelarje.
Jedro težkega vprašanja o prevažanju čebel v ajdo je po našem mnenju v tem, kar smo zgoraj napisali. Naj bi vsi, ki so dobre volje, o tem razmišljali in potrebno ukrenili, da se ta madež z naših slovenskih čebelarskih src popolnoma zbriše.
kopun$en$e
dar ju, ki bi poklal vse svoje mrjaščke še čisto mlade ali pa jih z veliko množino krme vzredil v žilave mrjasce in sicer zato, ker se boji, ali jih ne ume rezati!? Čudno pa je, da se godi to pri nas Slovencih, ki smo bili svoje dni naravnost slavni po svojih štajerskih ko-punih, godi pa pri perutnini, pri kateri je velika večina moških živali ravno tako odveč in v breme, kakor pri prašičih. Res se vrednost petelina ne da primer-ti z vrednostjo mladega pujsa, zato je
pa število petelineev v deželi brez primere večje od števila mrjaščkov in tudi ko-punjenje prvih mnogo lažje od rezanja drugih. Vsak človek se lahko nauči tega dela, če ga le parkrat opazuje. Tudi na letošnjem jesenskem velesej-mu, ki je v Ljubljani od 31. avgusta do 9, septembra, bodo priredili poseben tečaj za kopunjenje petelin-čkov in skopljanje kuncev (zajčkov); zato naj opozorim v naslednjih vrstah na važnost kopunjenja.
Želeti je, da bi bil v vsaki slovenski vasi, kjer prodajajo leto za letom mlade petelinčke za sramotno nizko ceno, vsaj eden nekoliko razumem človek.
Mesni trg, zlasti v zimskem času, pa ne potrebuje samo lepe, pitane perutnine (kopunov), ampak jo zahteva tudi v velikih, zanesljivih in rednih množinah. Zato bi se morali rejci kopunov med seboj organizirati v to svrho, da uredijo prodajo kopunov in dosežejo zanje poštene cene. Zveza društev »Mali gospodar« v Ljubljani bi jim šla gotovo pri tem delu z veseljem na roko.
Zdaj pa še par misli o kopunu. Beseda »kopun« pomeni kastriranega petelina, to je takega, ki sta mu bili odstranjeni obe modi. Je še precej ljudi pri nas na Slovenskem, ki niso videli kopuna svoje žive dni.
»Kako lepe kure imate vendar pri vas! Ali bi mi jih prodali en parček, ali pa mi dajte vsaj nekaj Talilnih jejc od njih.«
Na taka in podobna vprašanja naleti naš redki rejec kopunov. Škoda le, da kapuni ne ležejo tudi jajc, zato pa imajo najnežnejše in najbolj sočnato meso izmed vseh vrst perutnine in so bili svoje dni najsijajnejša točka na jedilnem listu kraljevskih gostij.
Na zunaj se kopun prav pošteno loči od svojih neskopljenih bratov iste pasme. Greben (roža) in podbradek sta zelo slabo razvita in bleda, perje — posebno na vratu in tilniku — je daljše in mehkejše, tudi repno perje je mehko in povešeno, glas hripav, zato pa se pameten kopun tudi le redko kdaj oglasi. Celotni stas kopuna je bolj zavaljen, stisnjen, ne tako ponosno pokončen in žilav kakor pri petelinu. Star je pregovor, ki slove, da se dober plemenski petelin nikoli ne zredi. Posledica kopunjenja pa je. da se nabira v živali mnogo maščobe, telo izgubi vso možatost, čud (temperament) kopunov je
mirna itd. Vsak kmetovalec reže ali da rezati mlade prašičke, teleta, ovce, konje itd., to vse se mu zdi samo ob sebi umevno. Le z mladimi petelinčki si ne upa poskusiti; ne vem ali zato, ker se mu zdi perutninarstvo tako strašansko nevažno, ali pa zato, ker so spolni organi nekoliko bolj skriti v telesu, a vendar tako lahko dostopni; kopunjenje je otroško delo I
Edini izgovor, ki bi ga" utegnil navesti kak perutninar za to, da redi peteline, bi utegnil biti ta, da jih potrebuje za pleme. A vsak pameten človek ve, da zadostuje v ta namen 1 petelin na 10 (pri težkih pasmah) do 20 kokoši (pri lahkih pasmah). Večje število petelinov je od zla; živež, ki ga porablja, se pretvori do treh četrtin v brezkoristno seme. Dokazano je tudi, da se drže neoplemenjena jajca go-toveje in dalje nepokvarjena kot pa oplemenjena. — In kako lahko spremenimo sitne peteline v miroljubne kopune z nežnim okusom; njihov edini življenjski smoter je samo ta, da žro in pretvarjajo pičo v meso in tolščo. Tukaj leže še vrednote stotisočev, da milijonov zakopane brez obresti, treba jih je samo dvigniti. — Kopune prodajamo najbolje ko so stari 9—10 mescev. Če so torej izva-Ijeni v času od marca do junija, bi prišli za prodaj od novega leta do velike noči. V tem času je na trgu le bolj malo lepe perutnine ali drugega dobrega mesa, zato so tudi cene primeroma visoke. Posebno važno je to vprašanje letos in za bodoče leto 1941, ko utegne za hrano, posebno za meso, trda presni. Kako boste veseli svojih kopunov v tistih družinah, kjer je tudi ob nedeljah na mizi največkrat le suho meso, če si boste lahko od časa do časa privoščili pitanega kopuna v primeru, da bi vam trgovec ne hotel zanj plačati primerne cene!
Dokler so kopuni še zelo mladi, ne rasto mnogo hitreje od svojih neskopljenih bratcev; najprej se spremni njihova čud, pokrnijo rože in podbradki. Od tretjega meseca naprej je pa razlika v rasti zelo očitna. Kopun postane za 40, mnogokrat tudi za 50 odstotkov težji od petelina iste pasme in seveda enake starosti. Petelin raste do neke določene meje, odtlej naprej pa gre vsa moč v proizvajanje semena; kopun nima takih nagonov, zato raste hitreje in dalj časa, pri tem pa neprestano nastavlja maščobo, in sicer ne na isti način
kakor kokoš: v debelih plasteh, ampak med mišičnimi vlakni; zato je njegovo meso tako sočno in nežno. Kopun je vse-žrc, krotak, miren in le redko boleha. Lahko jih imamo po več na lx>lj ozko omejenem prostoru. — Da pa lahko danes s polnim prepričanjem priporočam koristno kopunjenje je vzrok tudi to, ker imamo oziroma dobimo za zmerno ceno izvrstno moderno orodje za kopunjenje, s pomočjo katerega lahko vsakdo, ki si je pridobil povprečno spretnost kopuni petelinčka v 4 minutah. S kopunjenjem porazdelimo lahko dragocen vir dobrega mesa bolj enakomerno na daljši čas leta in mu zvišamo vrednost in ceno.
Samo nekaj zgledov naj navedem iz praktičnega življenja, zgledov, ki lahko prepričajo tudi največjega dvomljivca, kako preprosta in važna stvar je kopunjenje. Stavki so vzeti iz pisem perutni-narjev, ki so se naučili kopuniti od že vajenih ljudi ali pa iz knjig oziroma kmetijskih listov in so preizkusili operacijo na mrtvih petelinih. Prvo pismo 10. julija: Naprosila sem g. N., da pride kopunit. Samo prvega petelinčka je ko-punil on sam; takoj sem se odločila, da izvršim nadalnje operacije jaz pod njegovim nadzorstvom. Posrečilo se mi je pri vseh, in danes, po 8 dneh, tekajo ko-punčki veselo po travniku. Iz srca svetujem vsem kmetskim gospodinjam, da se nauče to stvar. Petelinček samo malce zaščebe, ko mu zarežeš med rebri v meso,
a takoj po operaciji pobira ječmenovo zrnje. Pri tem ni nobenega mučenja, in zelo snažno delo je to.
Pismo 31. julija: Bral sem natančno opis o kopunjenju v strokovnem listu in sem napravil poskus na zaklanem pete-linčku. Na tej podlagi se mi je takoj posrečilo kopunjenje dveh živih petelincev. Pri tretjem mi je šlo manj po sreči; ži-valica je bila še premlada. Zmotil sem se v rebrih, med katerimi je treba napraviti zarezo in zato nisem mogel najti moda; izpustil sem žiivalico, ki je odbežala kot petelinček na dvorišče. Pri četrte_n sem potisnil odvijač pregloboko pod modo, ranil sem žilo odvodnico in moral pišče zaklati. Od 6. pa do 15. petelina pa se je vse krasno ujemalo Še vedno kopirnim v svojem gospodarstvu in pri sosedih naokrog in sem si pridobil spretnost, da skopim po 60 živali na dan tako mimogrede in največkrat brez izgube. Zaradi enostavnosti tega dela in njegove velike koristi priporočam vsem gospodarjem in gospodinjam kopunjenje pe-telinčkov, kolikor mogoče mladih, seveda ne premladih. Rentabilnost tega dela, ki traja samo 4 minute, je razvidna iz tega, ker potrebuje kopun za enako težo, recimo za 1 kg, približno la tretjino manj hrane od enako starega brata-petelinca, ki naj doseže isto težo. Zato bi želel, da ne bi bilo v Sloveniji vasi, kjer ne bi imeli na razpolago vsaj enega človeka, ki bi bil vešč v poslu kopunjenja. C. Z.
Zgrešeni poklici
O poklicu, ki si ga človek izbere ▼ življenju, bi se dalo govoriti ure in ure, pisati debele knjige.
Fant ali dekle študira. Najprej gre v domačo ljudsko šolo in to dovrši. In potem? Če so denarna sredstva in če so starši namenili otroka za študij, gre v mestne višje šole, v gimnazijo ali kamor koli. In potem?
Ta »potem« je tako zelo važen, da je včasih odločilen za vse življenje. Ta »potem« naredi včasih človeka velikega moža, včasih mu pa zgreši ali uniči življenje in življenjsko srečo.
Mlad človek, otrok, še ne misli na bodočnost, ne misli, kaj bo v življenju. Že kaže to ali ono zmožnost, vendar si ne beli glave z mislijo na bodoči poklic, šola, naloge, učenje, to so njegova skrb.
Pač pa je dolžnost staršev, da na to mislijo. Opazujejo naj otroka. Gotovo bo kazal za eno stvar večje zanimanje, iz katerega bi morda lahko sklepali na bodočnost otrokovo.
Pozneje, v zrelejših letih, pa tudi ta študirajoči otrok začne misliti. Vse zmožnosti v njem se bolj razvijajo in usmerjajo. Takrat naj mu starši namignejo, kaj bo, kaj bi bil rad.
Z nasveti staršev, z lastnim, treznim preudarkom se potem otrok odloči in stopi na pot, ki naj mu prinese uspehov in sreče.
Gorje, trikrat gorje pa staršem ft. otroku, če ta življenjska pot ni izbrana po otrokovih zmožnostih.
Poznam primer. Starši, imovitejši, hoteli hčerko doktorico. Edinka je, sred-
stva so tu, naj študira. Kako bodo ponosni, ko jim bodo znanci čestitali k hčerki zdravnici. Že so se gledali v tej časti. Hčerka pa ni imela veselja do zdravilstva. Vsa nesrečna mi je potožila svojo bridkost.
»Tako rada imam otroke. Tako rada bi bila učiteljica! Še kot otrok smo se vedno igrali »šolo«. Vedno sem bila jaz učiteljica. Tako sem se vživela v to igro, da sem bila resno huda, če kdo ni znal. Prosim vas, gospa, pregovorite mojo mamo in očeta. Tako zelo sem nesrečna.«
Res sem poskusila pregovoriti starše, a prišla sem v zamero. Kriva sem bila. da sem jo jaz nagovorila za učiteljski stan. Vse kaj več mora biti njihova edinka!
Dekle je študiralo. Bilo je sicer zelo nadarjeno, a kjer ni volje, ne veselja, ni uspehov. Študirala, učila se je reva, a doštudirala ni.
Dobila je hripo, pljučnico, oslabljeno telo je omagalo in deklica je umrla. Še smrti se ni bala, saj so ji vzeli voljo in veselje do dela, do življenja.
Jako in prekasno kesanje staršev pa mrtve hčerke ni zbudilo v življenje.
Drugi primer: v šoli sem imela učenca. Priden je bil, zelo nadarjen, vedno med prvimi v razredu. Kadar sem prišla v hišo, k njegovim staršem, je tičal vedno v knjigah.
Staršem ni bilo po volji. »Samo uči in uči se! Učenih ljudi je preveč,« mi pravi oče. »Stanko bo doma. Najstarejši sin je, trgovec bo, kot sem jaz. Naj bi bil karkoli, ne bo tako dobro zaslužil. Ves mesec se bo gnal in garal, da bo zaslužil toliko kot jaz v enem tednu.«
Fant je želel dalje v šole. Zmožen kot je bil, nadarjen in marljiv, bi višje šole z lahkoto dogotovil, potem pa si izbral poklic po srcu. Samo inženir bi rad postal. Zanimali so ga stroji, doma je vpeljal električni zvonec, popravljal očetov avto, in ves srečen je bil, ko mu je delo uspelo. Prosil je očeta, jokal pred njim, naj ga pusti dalje v šole.
Zmagala je očetova volja. Čez par let šolanja je moral sin za pult. »Kaj štu-diranje, gospod je tisti, ki ima denar,« je trdil oče.
Drugače je mislil Stanko. Ni bil srečen! Zopet: če ni veselja, ni uspehov. Fant se je v trgovini večkrat zmotil, bil kregan in zmerjan. Neko noč je izginil iz hiše, odšel v svet in se ni vrnil. Izgubil se je.
Nešteto je podobnih primerov. Kdo je tu kriv? Dolžnost staršev je, da otroku pomagajo s pravimi nasveti iz lastnih življenjskih izkušenj. Smrtni greh staršev pa je, če otroku branijo do življenjske sreče.
Lastno častiljubje ali koristoljubje jih zaslepi, da vidijo sami sebe, a ne srečo svojega otroka.
Izbira poklica je tako važna, da naj starši tisočkrat dobro premislijo in enkrat svetujejo. Pri tem pa naj jim pomaga Bog, ker njemu bodo morali dajati nekoč odgovor o dušah svojih otrok.
I. G.
KUHINJA
Malinovec iz surovih malin. Na 2 litra
sveže vode rabim 4 dkg osnažene vinske kisline (dobi se v lekarni ali v drogeriji). Ko je kislina popolnoma razpuščena, po-lijem z njo 3 litre dobro stlačenih malin. Maline morajo biti prebrane in dovolj zrele. Tekočino prav dobro premešam in pustim 24 ur stati. Sok potem skozi gosto ruto precedim. Na liter tega soka dam 1 kg sladkorne moke in mešam toliko časa, da se sladkor stopi. Ko je sok čist, ga zlijem v majhne steklenice, povežem s tanko tkanino in spravim na suh in hladen prostor Pozimi ne sme zmrzniti. Ta sok ostane čez poletje uporaben. Ako se nabere na vrhu steklenice razna ples-noba, jo je treba odstraniti in vrat steklenice dobro obrisati ter spet zavezati. — Prav tako se napravi sok iz brusnic. Brusnice morajo biti popolnoma zrele in po slani oparjene.
Malinovec s kisom. Zrele maline dobro zmečkam in polijem z vinskim kisom v toliko, da jih ta pokriva. Pokrite maline pustim dva dni na hladnem. Tretji dan pretlačim maline skozi ruto, jim pride-nem na vsak liter soka 1 kg sladkorja in kuham dobre pol ure. Pene pridno pobiram. Shlajen sok devam v steklenice, zamašim in spravim na suh prostor.
DOMAČA LEKARNA
Naduha loči od kruha: Kuhaj pelin in kamilice in pij zjutraj in zvečer, Devaj si obkladke melise ali toplega kisa — ali pre-vrej na kisu lavorja in črnega kruha in devaj obkladke. Nadušljivi se mora varovati dima in dežja. Noge imej toplo obute. Prerazbeljena peč, zasmrajen in zapra-
Jen zrak, premrzla soba in mrzla posteljnina škodujejo nadu.šljivemu.
Žličko soli raztopi v kupici vode in
Bij po požirkih, če se ti je vzdignila kri. 'eni tudi na pljuča v slani vodi namočen robec, dokler ne pride zdravnik. Sol ustavlja razpadanje in brani gnilobo. Za nahod pomaga izpiranje z mlačno slano vodo. Za zamašen nos je dobro vzeti: polovico mleka, polovico vode (mlačne), ščep soli in izpirati s tem nos in grlo trikrat na dan. Izpiranje grla s slano vodo pomaga za angino in bezgavke. Noge kopiji v roči slani vodi; to vzame trajnost z nog in potegne vročino iz glave. Zobje so lepo beli, če jih izpiraš s slano vodo, samo izplakniti si moraš dobro usta. S peščico soli povečaš zdravilno moč kopeli.
Otroci imajo grinte. Raztopi neslanega
prekajenega špeha in odcedi mast. Ko se je ohladila, vmešaj vanjo žveplene moke. Na 10 žlic masti deni dve žlici moke. Mešaj toliko časa, da bo lepo gladko. Grinte umij z dušičino izkuho (materina dušica) in ko so se osušile, jih rahlo namaži s peresom p 1 i vato. Kopiji otroka v dušečini izkuhi in pusti ga na zraku.
Za opešanje srca je na glasu čapljevec. Naberi pomladi in posuši ali pripravi še tinkturo iz čapljevega soka in žganja. Za srce pij oparek zeli ali pa po 10 kapelj tikture po 2 krat na dan. Kopiji se v izkuhi zeli in devaj obkladke na srce. Če se prehladiš in imaš vročino, devaj na zapestje pod zatilnik obkladke zeli.
Želodec se dviguje: Tri liste lavorja prevrej na osminki vina in jemlji po žlici
GOSPODARSKE VESTI
ŽIVINA
Ljubljana: Po zadnjih podatkih so bile cene živne naslednje: voli I. vrste 8.50—9, II. 8—8.50, III. 7.7.50: telice I. vrste 8.50—9, II. 8—8.50, III. 7—7.50; krave
I.	vrste 7.50—8, II. 5.50—6, III. 5—5.50; teleta I. vrste 8.50—9, II. 7.50—8; prašiči špeharji, domači 11 —12. sremski špehar-ji 13—13.50, pršutarji 12—13, vse za 1 kg žive teže.
Kranj. Na sejem dne 26. avgusta so prignali 45 volov (prodali 19), 12 krav (10), 16 telet (14), 2 junici (2) in 1 beka (1). eCne so bile naslednje: voli I. vrste 9.50, II. 8.50, III. 7; telice I. vrste 9.50.
II.	8.25, III. 7; krave I. vrste 8.25. II. 7.50,
III.	6; teleta I. vrste 9, II. 8; prašiči špeharji 12.50—13.50, pršutarji 11 — 12.50 din za 1 kg žive teže.
Črnomelj: Po poročilu z dne 23. avgusta so bile cene živine v črnomeijskem okraju v zadnjem času takele: voli I. vrste 8.50. II. 7—7.50, III. 6—6.50; telice I. vrste 6.50—7.50, II. vrs e 6—7; krave I. vrste 7—7.50, II. 6—6.50, III. 5—6: teleta I. vrste 7—8.50, II. 7—7.25. prašiči špeharji 10—li, pršutarji 8—9.50 din za 1 kg žive teže.
CENE
Ljubljana. Pšenica 100 kg 290—310 din, ječmen 270—320, rž 270—300, oves 300—310, koruza 240—500. fižol 500—700, krompir 150, seno 150—130, slama 66 din.
Kranj. Pšenica 1 kg 3.25, ječmen 3, rž 3, oves 3, koruza 3, fižol 4.50—8, krompir 1.50—1.75, lucerna 1.50—1.70, seno
1.25—1.50. slama 0.75 din za 1 kg. Slanina 20—22 din, svinjska mast 24, med 24 —28, neoprana volna 28—32, oprana volna 38—42 din za kg. Mleko liter 2.25— 2.50, presno maslo kg 40—44 din, drva 1 prm 130—150 din.
Črnomelj. Pšenica 100 kg 500—320 din, ječmen 280, rž >00—510, oves 300—305, koruza 250—275, fižol 700, krompir 100 do 125, seno 75—100, slama 30—55 din. Svinjska mast kg 24 din, slanina 18. surovo maslo kg 40—42, drva 1 prm 90 din. vino navadno pri vinogradnikih liter 4.50, kvalitetno vino 6 din.
Maribor — levi breg. Pšenica 100 kg 290 din, ječmen 270, rž 280, oves 300, fižol 600, krompir 200, seno 70, slama 40 din. Mleko liter 2 din, surovo maslo kg 36, drva 1 prm 125 din; vino navadno pri vinogradnikih liter 5.50, fmejše softirano 7 din.
SEJMI
Sejmi do 15. septembra. 9.: živ in
kram. Loški potok, št. Vid pri Stični, živ. in kram. Bučeča vas, Lukovica pri Kamniku, Velike Lašče, svinj Središče, živ, in kram. Apače, Turnišče. 10.: živ in kram. Šmartno pri Litiji, živ. Kamnik, svinj. Ormož, konj. in gov. Maribor, živ in kram. Turnišče, svinj. Dol. Lendava, gov. in kram. Puconci. 11.: Dobje, svinj. Celje, Ptuj, Trbovlje. 12.: živ. in kram Polšnik, Veliko Mraševo, Loka pri Žusmu svinj. Turnišče. 13.: svinj in drobn Maribor, kram., gov. in konj. Dobova. 14.: živ. in kram. Žužemberk, Brežice, Celje, Trbovlje, Golobinjek, Petrovče. živ. Ščavnici, živ. in kram. Vitanje.
PRAVNI NASVETI
Orožne vaje. A. V. Zakaj vas še niso vpoklicali k orožnim vajam, vam ne moremo povedati. Gotovo vas ne rabijo. Če boste vpoklicani, naj žena pri občini vloži prošnjo za podporo, ki jo podeljuje odbor pri okrajnem sodišču. Če živite res v takšnih razmerah, kakor ste to napisali v pismu, imate upanje, da bo žena v primeru vašega vpoklica prejemala podporo za se in za otroke. — Z drugim vprašanjem pa se obrnite na domačo lekarno, ki vam bo gotovo nasvetovala kakšna primerna sredstva.
Knjiga o kokošjereji. I. R. Obrnite se na Jugoslovansko knjigarno v Ljubljani.
Razveljavljenje izročilne pogodbe. K.
Z. Ne bo vam mogoče razveljaviti izročilne (kupoprodajne) pogodbe, s katero je vaš oče pred leti prodal posestvo pokojnemu bratu. Vsaj v pismu ne navajate nobenega takega razloga, iz katerega bi mogli pogodbo izpodbijati. Če se čutite prikrajšanega, boste mogli šele po očetovi smrti zahtevati doplačilo nujnega deleža. O vsem tem je pa sedaj še pre-rano govoriti.
Vojaški rok najmlajšega sina. K. M. T, Vaš najmlajši sin je bil letos potrjen za 18 mesečni rok. Prvi sin je tudi služil 18 mesecev, drugi 9 mesecev, tretji pa zopet 18 mesecev. Vsi sinovi razen najmlajšega, so iz doma. Vprašate, ali bi mogli doseči najmlajšemu sinu skrajšanje vojaškega roka. — Po zakonu bo moral najmlajši sin odslužiti popolni rok, ker nista dva brata neposredno pred njim po vrsti odslužila polnega roka. Prošnja za to ne bo pomagala.
Ograja ob banovinski cesti. P. F. Pred hišo imate vrtiček, ki bi ga radi ogradili z betonsko ali žično ograjo. Cestar pa pravi, da to ni dovoljeno. Vprašate, kam bi se obrnili za dovoljenje za postavitev ograje in ako ga boste dobili. — Obrnite se na domačo t>bčino, ki bo v sporazumu s cestnim odborom odločila ali in kako smete postaviti ograjo.
Dedovanje otrok in mačehe. I. Š. Oče je umrl brez oporoke. Zapustil je več otrok in ženo, ki je otrokom mačeha. Otroci hočejo, da prevzame posestvo najstarejši sin in vprašate, kdo ima večjo pravico do posestva, ali najstarejši sin ali mačeha. — Ker je oče umrl brez oporoke, se bo zapuščipa razdelila po zakonu.
Po zakonu pa imajo otroci pravico do treh četrtin zapuščine, pokojnikova žena (mačeha) pa bo dobila eno četrtino. Tri četrtine, ki jih dobijo otroci, se raz-dele po zakonu na enake dele. Seveda pa to pri kmečkih posestvih ni vedno mogoče, ampak pametni dediči izberejo izmed sebe enega, ki prevzame posestvo, njim pa izplača dogovorjene deleže. Vedno seveda ti deleži ne morejo biti popolnoma enaki, ker bi se moral v tem primeru prevzemnik posestva preveč zadolžiti, da bi jih mogel izplačati. Zato pametni bratje in sestre prevzemniku posestva večkrat nekoliko popuste, da mu s tem omogočijo, da more na posestvu dalje gospodariti. Upamo, da se boste tudi vi lahko sporazumeli.
Prodaja posestva. C. D. Edini sin ste in ste vedno delali na domačem posestvu, ker vam je oče obljubljal, da bo posestvo vam izročil. Sedaj pa ga vaša sestra nagovarja, naj posestvo proda, da bi ona dobila večjo doto, ker je omožena in živi v drugem kraju. Vprašate, ali bi lahko preprečili takšne načrte. — S silo prodaje posestva ne morete preprečiti, ako oče morda ni slabe pameti ali za-pravljivec. Vendar bi v tem primeru lahko tožili očeta na povračilo vsega, kar ste vtaknili v posestvo. Seveda vam pa takih sporov in pravd ne svetujemo. Pre-dočite očetu, da zelo nespametno ravna, če se bavi s takimi mislimi v sedanjem času, ko nihče ne ve, kaj se bo dobilo jutri za denar, ki ga ima danes. Vsi veste, kako so zadnje mesece, vsi, ki imajo denar, nakupovali posestva, ki so jih prodajali le oni, ki so v stiski. Nespametno pa bi tudi bilo razbijati kmetsko posestvo, ki lahko preživlja delovno družino in poganjati otroke po svetu. Gotovo bo oče uvidel, da bi bilo tako ravnanje negospodarsko in nesmiselno.
Sprejem v domovinsko zvezo. M. S. Starši so pred nekaj leti dobili domovin-stvo v občini, v kateri bivajo. Najstarejši sin je bil pa tedaj že nad 21 let star in ni dobil istočasno s starši domo-vinstva. Vprašate po kolikih letih mora občina tudi njemu dati domovinsko pravico. — Ko bo sin od polnoletnosti dalje bival stalno v občini najmanj 10 let in mu ta čas ne bodo odvzete častne pravice, niti v sodni preiskavi ali pod obtožbo za dejanja, ki imajo za posledico izgubo častnih pravic, bo pridobil po zakonu domovinsko pravico te občine.