293
Kmetijstvo.
Beseda o krmi.
Star pregovor, katerega naj bi kmetovalec nikdar ne pozabil, uči: „Krava pri gobcu molze", kar pač pomeni, da je krma pri živinoreji prva stvar.
Vse oiie raznovrstne rastline in rastlinske dele, kakor tudi nekatere živalske tvarine na pr. mleko, katere sploh živini v živež pokladamo, imenujemo krmo ali pičo.
Vsaka krma je sestavljena iz raznih tvarin. Te tvarine, ako jih živina povžije, raztope se in pretvarjajo se v želodcu ter raztopljene polagoma skozi črevo prestopajo v kri in tako pomnožujejo kri, katera vse telo redi. Zato imenujemo vse take tvarine redilne tvarine. Živina vseh povžitih tvarin ne prebavlja jednakomerno, ampak nekatere hitreje, druge počasneje, nekatere pa še celo nič. Prebavljene, to je, v želodcu raztopljene in pretvorjene tvarine prestopajo potem v kri in sicer jedne hitreje, druge počasneje. Tiste tvarine, katere živina najhitreje prebavlja in katere potem najhitreje prestopajo v kri, da redijo živalsko telo, so torej največje vrednosti, katero imenujemo redilno vrednost. Da nam bode jasno, katere tvarine prištevamo redilnim, odgovorimo na vprašanje: kateri so glavni sestavni deli rastline?
Vsaka rastlina ima v sebi več ali manj vode. Ako posušimo tako rastlino pri 80^ R., izhlapi iz nje voda in ostanejo nam vse druge suhe tvarine. Ako jih zažgemo, zgori jih nekoliko, to je: one se zvežejo s kislecem, ki se nahaja v zraku ter ubežijo kot dim v zrak, druge nam pa ostanejo kot pepel. Pepel imenujemo tudi mineralne tvarine, tiste, katere so zgorele, pa imenujemo organske tvarine.
Če gorljive rastlinske tvarine preiščemo, nam je jasno, da so sestavljene s kisleca, ogljenca in vodenca, ali pa samo s kisleca ogljenca, in vodenca, torej brez dušca. V prvo vrsto, to je mej tiste, katere imajo dušca v sebi, prištevamo rastlinske beljakovine in nekatere druge, ne še popolnoma poznane tvarine; v drugo vrsto tvarin, to je onih, ki nimajo dušca, pa spadajo: vlesenina, rastlinska tolsča in takozvani ogljenčevci kakor škrob, sladkor, gumi itd.
Eazven teh tvarin nahaja se v rastlinah listno zelenilo (klorofil), to je ono barvilo, ki daje rastlinam zeleno barvilo, nadaljo vosek, rastlinske kisline itd Teh tvarin je pa v rastlinah malo, torej tudin imajo posebne redilne vrednosti.
Glavni sestavni deli rastlin so torej: voda, beljakovine, vlesenina (katera obstoji od celuloze in lignina), rastlinska tolšča, ogljenčevi hidrati (škrob in sladkor) in mineralne tvarine  (pepel)  kakor  kali, matron apnenik,
294
magnezija, železo, žvepljeva, fosforova in kremenčeva kislina.
Te tvarine niso jednakomerno razdeljene v posameznih rastlinskih delih. Največ vode je primeroma v svežem listju, v bilkah in v korenstvu, manj v semenu (zrnju). Olesenine je največ v steblih in sicer tem več, čim starejša je rastlina. Zato je v slami največ olesenine.
Beljakovine je mnogo v zrnju, bodisi v žitnem, bodisi v sočivnem in tudi v vsakem drugem.
Eastlinske solice je tudi mnogo v nekaterem zrnju, na primer v lanenem, razen tega je pa tudi v drugih delih razdeljena.
Ogljenčevih hidratov (škroba in sladkorja) je pri nekaterih rastlinah, na primer v sladorni pesi, v krompirju itd., pri drugih rastlinah se pa nahaja tudi v zrnju na pr. v rižu, v koruzi in v drugem. Po malem so pa ogljenčevi hidrati razdeljeni tudi v listju, v pecljih in v stebljih. Kalijeve  in fosforove  kisline je največ v zrnju.
Iz povžite krme prebavi živina le nekoliko redilnih tvarin, katere polagoma preidejo v kri, iz katere nastane potem meso, loj, kosti, mleko itd., neprebavljene tvarine pa gredo kot živinski odpadki iz živinskega telesa. Ona krma, od katere živina največ redilnih tvarin prebavlja, ima največjo redilno vrednost, kajti čim več živina prebavlja, tem hitreje se nadomešča kri, katero potrebuje živinsko telo v svojo rast in v življenje.
Živina ne prebavlja samo jedne ali druge redilne tvarine, ampak vselej v zvezi z druzimi. Prebavljivost redilnih tvarin pa ni le odvisna od njih množine, ki se v krmi nahaja, ampak posebno od tega, v kaki razmeri so posamične redilne tvarine v krmi nahajajo. Ako živino preobilno z dobro krmo hranimo, potem ona prebavlja samo lahko prebavljive tvarine, druge, težje prebavljive, pa izmeče neprebavljene v odpadkih.
Najvažnejša redilna tvariaa so beljakovine, kajti z njih je večinoma sestavljeno živalsko telo, torej jih tudi mnogo potrebujejo v svoj obstanek in v rast.
In reči smemo, da je krma tem večje vrednosti, čim več ima beljakovine. Živina pa vseh beljakovin, ki se v krmi nahajajo, ne prebavi, ampak le nekoliko odstotkov. Zelo lahko je prebavljiva beljakovina lanenih preš, katerih prebavi 86^/0. Takisto je tudi beljakovina v grahu, kuruzi, bobu, v sveži lucerni, v repi in v detelji lahko prebavljiva. Beljakovine v senu prebavi živina 6O0/0, v slami pa 25 do 30%. Iz tega se razvidi, da je beljakovina v razni krmi v različni množini prebavljiva, in zatorej imajo te krme tudi razno redilno vrednost.
Rastlinska tolšča je tudi v različni množini prebavljiva. V dobrem senu, v otavi, v detelji prebavi živina polovico tolšče, v zrnju raznega žita, v bobu, v koruzi, v lanenih prešah pa skoro vso tolščo. Tolšča ima za rejo živine posebno to veljavo, ker se s primerno tolsto krmo pomnoži množina mleka, loja in tudi mesa v živalskem telesu.
Olesenina je težko prebavljiva. Prebavljena olesenina izpremeni se, kakor škrob, v slador, kateri preide potem
v kri. Olesenine v zeleni koruzi, v senu, v otavi, rženr' in ovseni slami, suhi detelji prebavi živina 60 do TO''/©. V drugih krmah pa manje.
Ogljenčevi hidrati (škrob, slador itd.) so sploh lahko prebavljivi. Prebavljeni škrob spremeni se vselej v sladkor predno preide v kri.
Ogljenčevi hidrati v pesi, v krompirju, grahu, v koruzi, v bobu, in v ječmenu so skoraj tako prebavljivi, kakor oni v detelji, v ovsu, v zeleni krmi, najmanj pa oni v ovseni, pšenični in rženi slami, katerih živina komaj 40®/^ prebavi.
Izmed mineralnih redilnih tvarin nam je omeniti v prvi vrsti soli, fosiorove kisline in apna.
Navadna sol je živini, posebno govedom in ovcam, zelo potrebna, kajti sol stori, da živina krmo bolje prebavlja, raz ven tega pa pri slani krmi živina več vode popije, katera vpliva posebno na raztok sokov po živalskem
telesu.
Fosforova kislina in apno sta sestavni osnovi kostij,
torej teh tvarin posebno mlada živina neobhodno potrebuje. Apna se nahaja dosti v senu, posebno v detelji, fosforove kisline pa v zrnju, posebno v ovsenem.
Voda je živini neobhodno potrebna, česar pač ni treba šele posebej razlagati.
(Konec sledi.)
304
Kmetijstvo.
Beseda o krmi.
(Konec.)
Krmo delimo v sledeče vrste: 1. Sveža ali zelena krma; 2. Seno; 3. Slama; 4. Korenstvo: 5. Žito in so-čivje; 6. Obrtnijski odpadki.
1.  Zelena ali presna krma: V to vrsto spada trava, presne detelje (lucerna, štajerska detelja, esparšeta itd)., grahorka vsake vrste, mlada koruza, mlada žita, repno in pesno natje itd. Ta različna krmila imajo v sebi povprečno 70 do 90°/0 vode, 12 do 4*6% beljakovin in 5 do 16°/0 ogljenčevih hidratov. Redilna vrednost odvisna je od njih zrelosti, čim mlajša so, tem več imajo v sebi redilnih tvarin in tem lažje jih živina prebavlja; kajti v mladosti imajo v sebi mnogo vode, beljakovin, škroba, sladorja in raznih solij. Ko se pa postarajo, olesene in beljakovine preselijo se v seme ter postanejo težko prebavljive. Zelena krma ugaja najbolj molznim kravam, mladi in tudi pitovni živini.
2.   Seno. O pravem času pokošeno in o lepem vremenu spravljeno seno ima tisto redilno vrednost, kakor zelena trava in detelja. Seno se od presne krme razločuje samo v tem, da ima manj vode v sebi. En kilogram sena nastane s 4 do 5ya kilogramov trave ali detelje. V
sto delih sena nahaja se 15 do 20 delov vode. Seno pripravljeno s trave, je najboljša krma za konje in za goveda. Posebno goveda prebavljajo seno lahko in dobro. Seno, pripravljeno z raznih detelj, ima skoraj še večjo redilno vrednost, nego navadno seno, ker se v njem nahaja več beljakovin kakor v prvem; kajti v 100 delih navadnega sena je povprečno 10, v deteljskem senu pa 14 delov beljakovin. Seno, napravljeno iz že orumenele trave ali odcvetele detelje, ima v sebi mnogo olesenine in malo beljakovin ter ima le malo redilne vrednosti. Kislo ali konjsko seno iz močvirnih travnikov ne ugaja niti molzni niti mladi živini, najrajše jedo tako seno voli in tudi konji.
3.   Slama. Mej vso drugo krmo ima slama največ olesenine in sicer povprečno do 40%. Beljakovine ima le 3 do 5%, vode pa 15 do 20%, torej skoro ravno toliko, kakor seno. Slama jarega žita ima manj olesenine in več beljakovin ter je tudi lažje prebavljiva, nego slama ozi-mine. Slama raznega sočivja ima več beljakovine v sebi, kakor žitna slama. Sama slama živini ne zadostuje za krmo, k večjemu se goveda z njo revno priživijo. Slamo torej primešamo drugi bolj redilni krmi, na primer ovsu ali kakemu drugemu zrnju in tudi korenstvu ali pa zeleni presni krmi na pr. detelji.
Razrezana slama ali rezanica je v zvezi z ovsom ali tudi s kakim drugim zrnjem izvrstna krma za konje; sploh pa rezanica, pomešana s kako drugo, bolj redilno krmo, prav dobro ugaja molznim kravam, volom, mladim govedom in ovcam. Najbolj redilna je ječmenova in ovsena slama, posebno prva ugaja molznim kravam, volom, mladim govedam in ovcam. Najmanj redilna je pšenična, najslabejša pa ržena slama. Ajdova slama ugaja govedi, ne pa ovcam in konjem, koruzna slama nima posebne vrednosti, ako  se je spravila, ko je koruza že dozorela.
4.  Korenstvo. Tu sem spadajo krompir, repa, pesa, korenje, papeževa repica itd. Korenstvo razlikuje se od druge krme v tem, da je zelo vodeno. V sto delih je 75 do 90 delov vode; zatorej tudi ni varno, živino s samim korenstvom krmiti. Korenstvo ima razen tega malo olesenine in beljakovine a primeroma mnogo škroba in sladorja. Ako korenstvo pomešamo z rezanico, katera ima mnogo olesenine in z zrnjem (žitnim ali sočivnim), v katerem je precej beljakovin, dobimo izvrstno krmo za mlada, pitovna in molzna goveda in za svinje. V to vrsto priševamo tudi buče, katere imajo kot krma jednako vrednost, kakor korenstvo.
5.  Žita in sočivja imajo v sebi le 8 do 15% vode, škroba in sladorja pa po 30 do 75%, beljakovin po 7 do 30%. Iz tega se razvidi, da ima ta krma veliko redilno vrednost. Sploh je pa sočivno zrnje laže prebavljivo, nego žitno. Najlažje prebavljivo žito je oves, kateri je, pomešan z rezanico, glavna krma konjem. Oves pa ugaja tudi mladi živini in sploh doječi živini, ki ima še mladiča pri sebi. Namesto ovsa poklada se včasih tudi ječmen, kateri pa ima toliko redilne vrednosti, kakor oves. Posebno ugaja pitanim volom in ovcam. Rž je teže prebav-
305
ljiva nego ječmen, pšenica se pa radi visoke cene le jako redko kdaj rabi za krmo. Zdrobljena koruza je izvrstna krma pitovnim volom in svinjam, katere dobijo po njej zelo okusno mast, konjem, ki opravljajo težka dela, po-klada se zraven ovsa tudi nekoliko koruze. Bob in grah za krmo bolj redko rabita; zdrobljeni in namočeni bob in grah ugajata posebno mladi živini, ker imata v sebi mnogo fosforokislega apna. Sem prištevamo tudi želod, divji kostanj, žir in seme akacij, katera semena — zdrobljena in primešana — zelo ugajajo pitovni živini, zlasti svinjam.
6. Obrtnijski odpadki. V to vrsto prištevamo otrobe razne vrste, moko, lanene in druge oljne preše, ječmenove tropine in ječmenove kali iz pivaren, siratko, posneto kislo mleko, itd.
Otrobe krmimo navadno namesto žitnega zrnja, ker so mnogo cenejši. Otrobi imajo v sebi mnogo beljakovin in fosforove kisline torej ugajajo posebno mladi živini kakor tudi molznim kravam, pitovnim ovcam in svinjam.
Lanene in oljne preše imajo mnogo beljakovin, ker so jako lahko prebavljive, zdrobljene, namočene in z rezanico pomešane  dajo izvrstno krmo molzni in pitovni
ŽIVIM.
Ječmenove kali imajo mnogo beljakovin in fosforove kisline ter so zelo lahko prebavljive, torej ugajajo posebno žrebetom. Siratka in kislo mleko, namešano z zdrobljenim zrnjem, je izvrstna krma prešičem.