TEIMñ mESECñ "T. \ z nñmi nñ pot Južni Velebit IZ PLANINSKE ZALOZBE - AKCIJA Viki Grošelj GOLA GORA, Nanga Parbat (8125 m), druga, dopolnjena izdaja Avtor Viki Grošelj se je za ponatis odločil ne le zato, ker je prva izdaja razprodana, ampak predvsem zaradi novih osebnih soočanj z Nanga Parbatom. Na sedemdesetih na novo dodanih straneh opisuje svoje napete, razburljive, poučne, predvsem pa lepe in globoko doživete dneve na pobočjih Nanga Parbata ter pod njim. To je bila odprava, na kateri sta Irena Mrak in Mojca Švajger dosegli enega največjih uspehov v zgodovini ženskega plezanja v Himalaji. Gre za dramatično in napeto poročilo »iz prve roke«. Knjiga je posvečena spominu na Tomaža Humarja, vsebuje 260 strani in 130 fotografij. Format: 200 x 255 mm; 260 strani, italijanska, šivana vezava GOLA ( - o RA V trgovini PZS so za registrirane markaciste PZS na voljo majica ter letna in zimska kapa. Delovne majice so kakovostne, ravno tako kape. Majice so na voljo po 17 €, kapi pa po ceni 7 €. VABLJENI K NAKUPU! *DDV je obračunan v ceni. Stroške poštnine plača naročnik. m r S INFORMACIJE-NAKUP •NAROČILA PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJE, PLANINSKA TRGOVINA PZS NA SEDEŽU Ob železnici 30a, Ljubljana, v času uradnih ur (v ponedeljek in četrtek od 9. do 15. ure, sredo od 9. do 17. ure, petek od 9. do 13. ure; odmor za malico 10.30-11.00). PO POŠTI p. p. 214, SI-1001 Ljubljana PO TELEFONU 01 43 45 684 v času uradnih ur brezplačna telefonska številka 080 1893 (24 ur na dan, vse dni v letu) PO FAKSU 01 43 45 691 E-NAROČILA trgovina@pzs.si ali spletna trgovina PZS: http://trgovina.pzs.si. SLOVENSKI PLANINSKI MUZEJ Triglavska cesta 49, 4281 Mojstrana • telefon: 08 380 67 30 • faks: 04 589 10 35 • e-naročila: info@planinskimuzej.si PinninsKi U E S T n I K Revija za ljubitelje gora že od leta 1895 mil) IZDAJATELJ IN ZALOŽNIK: V/ Planinska zveza Slovenije Jt^Sk ISSN 0350-4344 Izhaja petnajstega v mesecu. Planinski vestnik objavlja izvirne prispevke, ki še niso bili objavljeni nikjer drugje. 118. letnik NASLOV UREDNIŠTVA: Planinska zveza Slovenije Uredništvo Planinskega vestnika Ob železnici 30a, p. p. 214 SI-1001 Ljubljana T: 01 434 56 90, F: 01 434 56 91 E: pv@pzs.si www.planinskivestnik.com www.pvkazalo.si www.facebook.com/planinskivestnik ODGOVORNI UREDNIK: Vladimir Habjan UREDNIŠKI ODBOR: Emil Pevec (tehnični urednik), Marta Krejan Čokl, Zdenka Mihelič, Irena Mušič Habjan, Mateja Pate, Dušan Škodič, Tina Leskošek, Mire Steinbuch ZUNANJA SODELAVCA: Andrej Mašera, Peter Šilak LEKTORIRANJE: Marta Krejan Čokl, Mira Hladnik, Vera Šeško, Sonja Čokl, Darja Horvatič (korektorica) OBLIKOVANJE: Mojca Dariš GRAFIČNA PRIPRAVA IN TISK: Schwarz print, d. o. o. Tiskano na NEO MATT papirju, Triglav papir NAKLADA: 4400 izvodov Prispevke, napisane z računalnikom, pošiljajte po elektronskem mediju na naslov uredništva ali na elektronski naslov. Poslanih prispevkov ne vračamo. Uredništvo si pridržuje pravico do objave ali neobjave, krajšanja, povzemanja ali delnega objavljanja nenaročenih prispevkov v skladu s svojo uredniško politiko in prostorskimi možnostmi. Mnenje avtorjev ni tudi nujno mnenje uredništva in PZS. Kopiranje revije ali posameznih delov brez privolitve izdajatelja ni dovoljeno. Naročanje: Po pošti na naslov: Planinska zveza Slovenije, Ob železnici 30a, p. p. 214, SI-1001 Ljubljana, po elektronski pošti na naslov: pv@pzs.silali po telefonu 080 1893 (24 ur na dan) in na naslovu: https://clanarina.pzs.si/vestnik.php. > MODRA ŠTEVILKA rrrosiEEW Transakcijski račun PZS: IBAN: SI56 6100 0001 6522 551 SWIFT: HDELSI22 DELAVSKA HRANILNICA D.D. LJUBLJANA Naročnina 39 EUR, 63 EUR za tujino, posamezna številka 3,90 EUR. Člani PZS so upravičeni do 25 % popusta na letno naročnino Planinskega vestnika. Reklamacije upoštevamo dva meseca po izidu številke. Ob spremembi naslova navedite tudi stari naslov. Upoštevamo samo pisne odpovedi do 1. decembra za prihodnje leto. Izdajanje revije sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS), št. pog. 630-183/2017-1. Program informiranja o planinski dejavnosti sofinancirata Ministrstvo za šolstvo in šport RS in Fundacija za financiranje športnih organizacij v RS. /-jb" Fundacija za šport FOTOGRAFIJA NA NASLOVNICI: Jesen v gorah. Na robu pod Malim Draškim vrhom Foto: Peter Strgar Uredništvo Planinskega vestnika skrbno preverja vse članke in točnost v reviji objavljenih opisov poti, ki praviloma vključujejo opozorila na nevarnosti in možne pasti obiskovanja gora. Žal pa je vsak opis vedno subjektiven, poleg tega se objektivne težave na terenu lahko spreminjajo iz dneva v dan, celo iz ure v uro. Zato uredništvo revije in Planinska zveza Slovenije ne moreta prevzeti nobene odgovornosti za morebitne poškodbe ali materialno škodo, ki bi jih utrpel kdorkoli zaradi hoje in plezanja po gorah po navodilih iz te revije. Oj, Triglav, moj dom Glavna tema pogovorov in novic v iztekajočem se poletju in prihajajoči jeseni med Slovenci, planinci in neplaninci je bil Aljažev stolp. Zagotovo je bilo veliko besed tudi pred stotriindvajsetimi leti, ko so naši predniki v časopisih prebrali, da je dovški župnik uresničil svojo napoved in Nemcem pred nosom ukradel vrh Triglava. Šlo je za enega izmed trenutkov, ko jih je prevevala složnost, pravzaprav sen vsakega naroda. Z leti so se pojavila vprašanja - je ta nerodno oblikovani in od silnega časa utrujeni pločevinasti stolp na vrhu Triglava v resnici vreden vsega direndaja in kaj naj z njim pravzaprav naredimo? Naj ga pustimo takšnega, kakršen je? Naj ga restavriramo, mu naredimo lifting obraza ter s tem odvzamemo čar avtentičnosti? Naj ga zamenjamo s kopijo in original shranimo v planinski muzej? Demokracija in z njo pravica govora, ki nam je dana z ustavo, je odgovorna reč. V zadnjem mesecu dni smo lahko v spletnih, tiskanih in drugih medijih prebrali mnogo nesmislov in polresnic. Predvsem ponavljajoča se vprašanja, koliko nas bo davkoplačevalce stala obnova tega pleha, ter celo manipulacije z njegovo pravo sporočilnostjo, so nam nastavljale ogledalo. Delitev ljudi z lahkotnim metanjem kosti za glodanje je danes zelo enostavno in žal učinkovito. Tedanje besede navdušenja, podpore ali nasprotovanja je že zdavnaj odnesel veter. Pri obnovi stolpa smo se odločili za srednjo pot. S tem smo dali priznanje Aljažu za njegov -in naš slovenski zgodovinski podvig. Moj namen ni ugotavjanje ustreznosti ali strokovnosti obnove, temveč vprašanje smisla obstoja stolpa, njegovega sporočila in popotnice zanamcem. Kaj od tega je po stotriindvajsetih letih še ostalo nam, častilcem slavnega kosa pocinkane pločevine, ki mu je simboliko vdihnil dovški župnik? Ajažev stolp je med prvimi temeljnimi kamni na poti k naši samostojni državi. Je nacionalni ponos, je simbol, po katerem nas prepozna svet. Mimogrede: bi uspeli fotografijam znamenj na najvišjih evropskih vrhovih določiti imena? S slovenskim teh težav ni. Ne dopustimo, da se zaradi ustavne pravice, ki naj ne bo le neodgovorno stresanje besed po tipkovnici, dogajajo delitve na naši simbolni gori. Pločevina, ki je pred več kot stoletjem pomenila upor proti germanizaciji, je bila postavljena zato, da bi nudila zavetje in varnost v slabem vremenu vsem, ki pridejo na vrh. Planincem - ne glede na narodno pripadnost, versko prepričanje ali drugačno delitev. To je bilo osnovno poslanstvo, to je načrtoval Aljaž ob nakupu parcele. Jakob Ajaž, župnik, planinec in glasbenik, je stolp in zemljišče podaril Slovenskemu planinskemu društvu in s tem vsem nam. Danes imamo po zaslugi srčnih ljudi, ki jim je mar dediščina, na Triglavu v mladeniški preobleki ohranjen "tisti pleh z dušo". In kaj naj z njim? Spoštujmo ga in ponosni bodimo nanj. Naš je! Dušan Škodič UUODniK i Oj, Triglav, moj dom Dušan Škodič nneionmni parki 4 Alpe niso le turistični cilj Aleš Zdešar nneionmni parki i4 Trajnostni razvoj višje kakovosti Simon Veberič CHOKTOi 2018 is Razmišljati je treba s svojo glavo Marta Krejan Čokl BREZPOTJA 24 Čudoviti svet karnijske divjine Vladimir Habjan inTERUJU 30 Andrzej Bargiel Mire Steinbuch z nnmi nn pot 34 Pogled na morje, kanjone, gore ... Janja Lipužič / CO £ £ o (N o> O O £ O fN cD o Korita Soče v Triglavskem narodnem parku Foto: Miha Pavšek Dolina Valle di Trafoi, ki vodi na prelaz Stelvio, 2757 m, narodni park Stelvio. To je najvišji asfaltirani gorski prelaz v Vzhodnih Alpah in drugi najvišji v celotnih Alpah. Foto: Oton Naglost Navedeni odstotki sicer ne prikazujejo najbolj realne primerjave, saj je npr. prvo varstveno območje Triglavskega narodnega parka, ki je del osrednjega območja in kjer lov in gospodarjenje z gozdom nista dopustna, v hektarjih precej večji kot celotno območje naslednjih narodnih parkov: Gesäuse, Berchtesgaden, Kal-kaplen, Švicarski narodni park, Val Grande, Dolomiti Bellunesi. Glede na majhnost Slovenije in glede na delež alpskega gorovja znotraj Slovenije, je ta podatek izjemen in neprimerljiv z ostalimi alpskimi državami. Slovenija ima z enim narodnim parkom zavarovanih 4 odstotke celotnega območja države, skoraj celotne Vzhodne Julijske Alpe, kar glede na navezanost Slovencev na gorski svet (najgostejša mreža planinskih poti in planinskih koč med vsemi narodnimi parki v Alpah), pritisk turizma in raznovrstnih športnih in rekreacijskih dejavnosti vpliva na izzive in probleme z upravljanjem Triglavskega narodnega parka. Zunanje meje parkov Omeniti je treba še en pomemben vidik upravljanja narodnih parkov, in sicer opredelitev zunanjih meja parka. Narodni parki v Alpah, ki so nastali razmeroma pozno, v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja, torej nemški, vsi avstrijski in deloma italijanski, so tudi zaradi izkušenj že obstoječih narodnih parkov v Alpah zunanje meje parka zarisali zelo preudarno oz. "varno". V park niso vključevali nobenih naselij in nobene pomembnejše infrastrukture (npr. smučišča, turistične ceste, ...). V teh parkih tudi ni stalno naseljenih prebivalcev. Na ta način so izločili številne konfliktne situacije, s katerimi se soočajo starejši parki, predvsem francoski in tudi Triglavski narodni park. V avstrijskih in nemškem parku so zaradi nekonfliktnih situacij, pa tudi zaradi drugačnih družbenih razmer lahko razvili nadzorno službo, ki deluje prvenstveno kot vodniška služba in prekr-škovnih pristojnosti sploh nima. Drugje so nadzorniki tudi prekrškovni organ. Varstveni režimi Najstrožji režim varovanja ima Švicarski narodni park. Njihovo osnovno vodilo je, da se narave ne vznemirja. V zimskem času je zato v celoti prepovedano izvajati kakršnokoli športno aktivnost (turno smučanje, alpinizem, krpljanje, ...) . V kopni sezoni je dopustno hoditi izključno po označenih poteh. V parku ni dopustno ničesar premikati, trgati, odstranjevati, . Vstop za pse je prepovedan. Kolesarjenje, letenje po zraku (jadralno padalstvo, motorna letala, ...), jahanje konj, kopanje, potapljanje, soteskanje, uporaba plovil je prepovedana. Bistvo delovanja zaposlenih v parku je spremljanje naravnih procesov in izvajanje raziskav. Zaradi zunanje podobnosti območij, ki je posledica podobne geološke sestave (triasne sedimentne kamnine), zaradi podobnih nadmorskih višin, katere posledica je tudi gozdnatost območij, sem nekoliko podrobneje primerjal upravljanje Triglavskega narodnega parka z narodnima parkoma Gesäuse v Avstriji in Berchtesgaden v Nemčiji. Kulturna krajina je sestavni del varstva narave Nalašč sem za zaključek prihranil eno od najpomembnejših lastnosti Triglavskega narodnega parka, ki je tudi v očeh obiskovalcev ter kolegov iz drugih narodnih parkov v Alpah primerjalna prednost našega parka. Izjemna kulturna krajina Julijskih Alp, njen stik z gorskim gozdom in čarobnimi gorskimi skupinami znotraj Julijcev ter način ohranjenosti prepletanja kulturne krajine z gorsko divjino je nekaj, kar se obiskovalcu Triglavskega narodnega parka neizbrisno vtisne v občutke in spomin, domačinom ter vsem njihovim prednikom pa vsaj za trenutek prizna njihovo vlogo in pomen pri ustvarjanju te navdihujoče dediščine. V območju Triglavskega narodnega parka se ne varuje le narava, temveč tudi kulturna dediščina. Park je nastal namreč v času, ko je bilo varovanje narave in kulture združeno pod eno streho, v en sistem. Prav zato je tako pomembno, da narodni park dojemamo kot celoto, kot preplet izjemne naravne in kulturne krajine. Upravljanje takega parka je zato sicer zelo raznoliko, a izjemno naporno delo, kjer je treba usklajevati koristi varstva narave, varstva kulturne dediščine, izkoriščanja naravnih dobrin, koristi lokalnih skupnosti, lastnikov, domačinov in pritiskov obiskovanja, ki prav zaradi tako dobro ohranjene naravne in kulturne krajine ter želje po doživljanju gorskega sveta z neverjetno hitrostjo narašča. O Osnovne informacije Gesäuse Berchtesgaden Triglavski narodni park Površina 11.306 ha (osrednje območje 86 %) 20.800 ha (osrednje območje 67 %) 83.982 ha (osrednje območje 76,1 %, od tega prvo varstveno območje 37,5 %) Število prebivalcev v parku 41 / 2400 Dejavnosti Prisotnost športnih objektov (smučišče, tekaški center, kolesarski park) NE NE DA Turistični letalski promet NE NE DA (pogoj je letenje vsaj 300 m nad najvišjo trenutno točko) Možnost nadelave novih planinskih poti NE NE NE, izjemoma v tretjem varstvenem območju pod določenimi pogoji Hoja po brezpotju DA DA DA, priporočila za uporabo poti in omejitve v mirnih območjih Turno smučanje DA, omejitve so v mirnih območjih. Pri individualnih turah omejitev ni, omejitve so za vodene ture. DA, omejitve so v mirnih območjih. Jadralno padalstvo Vzletnih in pristajalnih mest v parku ni. Dopustni so preleti na višini vsaj 150 od najvišje točke. Letenje z jadralnim padalom ni prepovedano, velja pa splošna prepoved vzletanja in pristajanja v parku. Znotraj parka je eno vzletno mesto. DA (5 uradnih vzletnih in 2 pristajalni mesti) Gorsko kolesarjenje Dopustno le na eni gozdni cesti Dopustno le na eni cesti, v dolžini 50 km Dopustno na vseh gozdnih cestah in drugih kategoriziranih in nekategoriziranih cestah, namenjenih za promet. Naravovarstveno sprejemljivo tudi na poteh, določenih v načrtu upravljanja. Plavanje v rekah in jezerih Le na za to določenih mestih ob rekah, prostega dostopa do rek ni. DA, vendar brez kakršnihkoli pripomočkov (blazine, čolni, kajak ...) NE, izjema sta Bohinjsko jezero in Soča na dveh odsekih Soteskanje NE, izjemoma dopustno v eni soteski NE NE, izjemoma dopustno na treh vodotokih Kajak in raft DA, za plačilo NE NE, izjemoma na za to določenih odsekih rek Uporaba dronov NE (izjema za raziskovalni namen) NE (izjema za raziskovalni namen) NE (izjeme za raziskovalni in dokumentarni namen ter v infrastrukturnih območjih) NACIONALNI PARKI Simon Veberič Trajnostni razvoj višje kakouosti nacionalni parki Balkana Ob pojmu Balkan starejšo generacijo planincev verjetno prevzame nostalgija po časih stare, skupne države, marsikateri mlajši gornik pa pomisli na obširna nerazvita in neodkrita območja nekje južno od njemu poznanega sveta. Gorstvo Korab je eno od treh gorskih verig v NP Mavrovo. Najvišji vrh je Veliki Korab (Golem Korab), visok 2764 m (sicer drugi najvišji vrh nekdanje Jugoslavije - takoj za Triglavom). Vir: Arhiv NP Mavrovo Balkan Pestrost predstav v naših glavah najbrž sledi dejstvu, da je Balkan zelo raznoliko in slikovito kulturno, zgodovinsko, politično, versko in jezikovno območje, ki ga je težko natančno opredeliti. Če bi vprašali Štajerca, bi rekel, da se Balkan začne nekje pri Trojanah, večina Slovencev bi ga postavila južno od reke Kolpe, naši sosedje Hrvati pa nekje onkraj reke Une. Razpravo o mejah Balkana bomo prepustili strokovnjakom geografom in se omejili na zavarovana območja tako imenovanega Dinarskega loka, ki zajema dele Slovenije, Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Srbije, Kosova, Makedonije, Črne gore ter Albanije. Kot že nakazuje ime samo, je glavna naravnogeograf-ska enota prav Dinarsko gorovje, ki slemeni vzdolž Jadranskega morja vse od dinarskih planot v Sloveniji pa tja do Prokletij v severni Albaniji. Dinaridi nato v Albaniji preidejo v Šarsko-Pindsko gorovje. Na območju se kot odraz živahne mlajše tektonike pojavlja veliko zanimivih geoloških pojavov. Za Dinaride so značilni tudi geomorfološki pojavi, še posebej velja omeniti kraške pojave. Pravzaprav je območje Dinaridov najobsežnejša sklenjena kraška pokrajina v Evropi. Zaradi prepleta pestre geologije, razgibanega površja ter klimatskih in mikroklimatskih razmer se je na omenjenem območju razvil izjemno bogat živalski in rastlinski svet. Območje Dinarskega loka tako daje življenjski prostor številnim ogroženim rastlinskim in živalskim vrstam, ki jih je treba varovati. Nacionalni parki so le eden od ukrepov varstva narave. Danes se v družbi velikokrat izpostavlja zgolj varstveni vidik nacionalnih parkov, ki praviloma omejuj e človekove dejavnosti. So nacionalni parki res zgolj omejitev za človeka ali imajo tudi širši vidik sobivanja človeka in narave? Od ohranjanja narave do nacionalnih parkov na Balkanu Če hočemo razumeti celotno zgodbo nacionalnih parkov na Balkanu, se moramo za hip ustaviti pri sistemu varstva narave. Narava se povsod po svetu varuje zaradi zavedanja o vrednosti in pomenu nekega dela narave. Bodisi gre za vrednost narave same po sebi ali pa vrednosti dela narave za človeka. Z zavedanjem o vrednosti narave je povezana tudi objektivna bojazen pred uničenjem in izgubo delov narave oziroma njihovih vrednostnih lastnosti. Cilj varovanja narave je torej njena dolgoročna ohranitev. V socialističnih političnih ureditvah je bila namreč javna dostopnost pomembna javna dobrina in vrednota. Naravo lahko ohranjamo na različne načine in na različnih nivojih. Na osebnem nivoju, ki je pogosto tudi najbolj ključen, se narava ohranja s pozitivnim osebnim odnosom do narave. Ker ta žal prepogosto ni vsesplošno prisoten, obstajajo tudi sistemski oz. pravni pristopi na nivojih lokalnih skupnosti, države ali mednarodne skupnosti. Zavarovanje nekega območja je eden najstarejših in najpomembnejših pravnih in političnih ukrepov varstva narave. Države na Balkanu imajo številna in obsežna zavarovana območja. Tovrstnih zavarovanih območij je samo v združenju dinarskih parkov več kot 80. Zgodovinsko gledano so bila nekatera območja po zgledu drugih evropskih držav zavarovana že razmeroma zgodaj. Kljub temu pa je bila večina zavarovanih območji na Balkanu razglašena v času po drugi svetovni vojni. Takratne oblasti so gospodarsko manj zanimiva, a hkrati z vidika človekovega doživljanja narave atraktivna območja (npr. gorski svet), zavarovala z namenom ohranjanja lepot kot takih ter zagotavljanja splošne dostopnosti za prebivalstvo. V socialističnih političnih ureditvah je bila namreč javna dostopnost pomembna javna dobrina in vrednota. Druga plat medalje pa je, da je bilo politično okolje v obdobju po drugi svetovni vojni tudi izrazito naklonjeno intenzivni rabi naravnih virov. Tovrstna raba naravnih virov je bila najizrazitejša v obdobju naglega industrijskega razvoja, ki je marsikje povzročil znatna opustošenja naravnega okolja - tudi v zavarovanih območjih. Nekatera zavarovana območja so občutila tudi posledice razmaha množičnega turizma in z njim povezane turistične infrastrukture. Novejša zavarovana območja na območju Dinarskega loka so se ustanovila kot posledica ratifikacij mednarodnih konvencij in kot posledica evropskih integracij. Danes se posebno pozornost posveča varovanju ključnih habitatov, kot so mokrišča (jezera, barja, reke, idr.), počivališča in prezimovališča selitvenih vrst ptic na balkanski selitveni poti ter rastišča mednarodno pomembnih rastlin oz. rastlinskih združb. Različne vrste zavarovanih območij Zavarovana območja so lahko med seboj dokaj različna in jih ne gre nekritično enačiti med seboj. V prvi vrsti se razlikujejo po namenu zavarovanja (kaj se na nekem območju varuje), varstvenih usmeritvah in varstvenem režimu (predpisanih pravilih ravnanja). Za celovito razumevanje določenega zavarovanega območja je dobro upoštevati tudi zgodovinske in družbenopolitične okoliščine nastanka zavarovanega območja. Vsaj delno primerljivost zavarovanih območij zagotavlja mednarodna kategorizacija zavarovanih območij (kategorizacija po IUCN). Po njej se posamezne kategorije razlikujejo predvsem po intenziteti varstva, kar se najbolj kaže v usmerjanju in omejevanju dejavnosti človeka, ločimo pa jih tudi na ožja in širša območju varstva. Tako poznamo razpon kategorij vse od strogih naravnih rezervatov z zelo omejenimi dejavnostmi človeka pa do krajinskih parkov, kjer je poleg ohranjanja biodiverzitete prioriteta tudi ohranjanje kulturne krajine. Nacionalni parki so zavarovana območja kategorije II po IUCN in so širša območja varstva. So naravna območja, katerih namen je varovati ekološko celovitost ekosistemov, izključiti izkoriščanje ali dejavnosti, ki bi bila v nasprotju z namenom razglasitve območja in ponuditi možnosti obiskovanja za duhovne, znanstvene, izobraževalne, rekreacijske in turistične namene, ki pa morajo biti združljivi z varstvom okolja in kulturo območja. Nam najbolj znani primer nacionalnega parka j e prav gotovo Triglavski narodni park. Na podoben način delujejo tudi ostali nacionalni parki na Balkanu, a se moramo zavedati, da ima vsak nacionalni park edinstveno zgodbo. V nadaljevanju sta podrobneje predstavljeni zgodbi dveh nacionalnih parkov na območju Dinaridov. Nacionalni park Paklenica Nacionalni park Paklenica je poleg Plitvičkih jezer najbolj poznani nacionalni park na Hrvaškem. Med slovenskimi gorniki je dobro poznan kot plezalska meka, kamor v hladnejših delih leta romajo trume športnih plezalcev. Nacionalni park Paklenica pa je seveda mnogo več kot samo cilj za plezanje in ostale športne aktivnosti v naravi. Je tudi izjemnega pomena za ohranjanje biotske pestrosti in značilnega kraškega površja. Prvo zavarovanje območja sega že v leto 1929, nacionalni park Paklenica, kot ga poznamo danes, pa je bil ustanovljen po drugi svetovni vojni, natančneje leta 1949. Zavarovano območje, ki pokriva 95 km2, je bilo v osnovi namenjeno ohranitvi največjega in najbolj ohranjenega gozdnega kompleksa v Dalmaciji. Tudi danes gozd pokriva več kot polovico površine parka. Med gozdnimi vrstami prevladujeta bukev in črni bor. Smola, ki se je v o O £ H GO W > £ Zavarovano območje Nacionalnega parka Paklenica je bilo v osnovi namenjeno ohranitvi največjega in najbolj ohranjenega gozdnega kompleksa v Dalmaciji. Foto: Andrej Trošt preteklosti pridobivala iz črnega bora se imenuje "paklina" in prav po njej naj bi Paklenica dobila ime. Na traviščih in v skalnih razpokah uspevajo številne ogrožene rastlinske vrste, med katerimi je kar 79 en-demnih vrst (vrst, ki jih najdemo le na tem območju). Dobršen del parka predstavlja razgiban, skalnat svet, v katerem se proti morju spuščata globoka kanjona Male in Velike Paklenice. Skalnat svet tvorijo skladi apnenca in dolomita, ki so osnova za prisotnost kraških pojavov na zemeljskem površju in v podzemlju nacionalnega parka. Razgiban kraški svet z gozdovi in travišči se odraža tudi v pestrosti živalstva. V parku so do zdaj evidentirali 254 vrst ptic, med njimi je kralj skalnih višav -planinski orel (Aquila chrysaetos). V Paklenici gnezdi kar 112 vrst ptic. Značilni gnezdilki skalnih sten sta velika uharica (Bubo bubo) in sokol selec (Falco pe-regrinus). V skalovju najde veliko hrane tudi jastreb kačar (Circaetus gallicus), saj ima na voljo pester jedilnik. V nacionalnem parku namreč domuje tudi 11 vrst kač. Pester pa je tudi nabor sesalcev - teh je kar 53 vrst. Na območju parka se občasno zadržujejo medvedi, volkovi in ris. Posebno življenjsko okolje so kraške jame, kjer so raziskovalci registrirali kar nekaj endemnih vrst nevretenčarjev. Nacionalni park Mavrovo Nacionalni park Mavrovo je največji od treh nacionalnih parkov v Makedoniji. Prvotno območje je bilo zavarovano leta 1949, leta 1952 pa se je območje nacionalnega parka razširilo na današnjih 731 km2. Območje parka je bilo zavarovano zaradi izjemnih naravnih lepot, zgodovinskih in znanstveno-razisko-valnih vrednot, povezanih s tamkajšnjimi gozdnimi kompleksi. Ironično pa je, da obdobje ustanovitve nacionalnega parka sovpada z gradnjo hidroenergetskega sistema Mavrovo in nastankom Mavrovskega jezera. Kljub znatni degradaciji naravnega okolja, ki ga je povzročila gradnja hidroenergetskega sistema, nacionalni park krasi izjemna biotska pestrost, ki je posledica razgibanega površja. G ore v nacionalnem parku pripadajo trem sistemom. Šar planina se razteza na zahodu parka in se ponaša s kar 52 vrhovi nad 2000 metrov. Drugo gorstvo je Ko- Trendi rasti globalnega turizma nakazujejo, da je rast turizma, povezanega z naravnim okoljem (ekoturizem), trikrat večja od rasti konvencionalnega turizma. rab z najvišjim vrhom Veliki Korab (2764 m), tretje pa Bistra z najvišjim vrhom Medenica (2163 m). Korab, Šar planino in Bistro deli reka Radika, ki j e tipična alpska reka, znana po postrvih. Reka Radika in Mavro-vsko jezero pa še zdaleč nista edini vodni telesi, saj je v parku več ledeniških jezerc, med katerimi jih je 14 stalnih. Območje nacionalnega parka je poleg gorskega sveta znano po obsežnih bukovih gozdovih, v katerih kra-ljujta rjavi medved in ris. Poleg naštetih je bilo evidentiranih še 48 drugih vrst sesalcev, 11 vrst dvoživk, 24 vrst plazilcev in več kot 130 vrst ptic. Območje parka dela edinstveno tudi visoka stopnja endemizma. V parku najdemo 13 vrst endemitov in 29 redkih rastlin, ki v Makedoniji uspevajo zgolj na območju Mavrova. Pomen nacionalnih parkov Balkana za ljudi Varstveni režimi v nacionalnih parkih z namenom ohranjanja narave omejujejo človekova ravnanja in so pogosto omejujoči dejavnik za razvoj človekovih dejavnosti. Kljub temu pa lahko ljudem ob dobrem upravljanju in konstruktivnem delovanju deležnikov dajejo številne ekosistemske usluge in dobrobiti. Med letoma 2011 in 2014 je na območju Dinarskega loka potekala raziskava ekonomskih in neekonomskih dobrobiti v zavarovanih območjih. V raziskavi je sodelovalo več kot 1000 ljudi, ki so tako ali drugače povezani z 58 zavarovanimi območji Dinarskega loka. Raziskava je pokazala, da so zavarovana območja pomembna z vidika turizma in rekreacije, so vir lesa, pitne vode in hrane (poljedelstvo, pašništvo, ribolov, čebelarstvo, nabiranje zdravilnih rastlin, v nekaterih delih tudi lov). Da bo narava v nacionalnih parkih dolgoročno varovana, je nujna podpora lokalnega prebivalstva. Za lokalno prebivalstvo pa je pomembno predvsem, da so z zavarovanimi območji povezane zaposlitve. Kot najbolj ključni ekonomski dobrobiti večine zavarovanih območij Dinarskega loka sta bila izpostavljena turizem in rekreacija, saj kar 95 odstotkov sodelujočih v raziskavi del prihodka dobi iz teh dejavnosti. Turizem in rekreacija sta ključni dejavnosti tudi v nacionalnih parkih Paklenica in Mavrovo. Razgiban kraški teren Paklenice z globokimi soteskami, visokimi stenami, podzemnimi jamami in pestrim živim svetom daje možnost aktivnega preživljanja prostega časa za številne obiskovalce. V zavarovanjem območju lahko plezalci preizkusijo svoje spretnosti v več kot 500 smereh različnih dolžin in težavnosti. Območje parka je zanimivo tudi za pohodnike, saj je urejenih 150-200 kilometrov pohodnih poti. Bogato naravno okolje je zanimivo tudi z vidika interpretacije in doživljanja narave. Posebej velja omeniti tudi vsakoletne športne prireditve in filmski festival. O turistični in rekreacijski vrednosti Nacionalnega parka Paklenica priča vsakoletno naraščanje števila obiskovalcev, ki je v preteklem letu preseglo število 140.000. Podobno priljubljen je nacionalni park Mavrovo. Pozimi turiste vabi smučarsko središče Zare Lazare-vski, poleti pa pohodništvo, kolesarjenje, vodni športi in ribolov. Nadaljnji razvoj turizma in rekreacije sta prepoznana tudi kot največja ekonomska potenciala večine dinarskih parkov. Trendi rasti globalnega turizma nakazujejo, da je rast turizma, povezanega z naravnim okoljem (ekoturizem), trikrat večja od rasti konvencionalnega turizma. Upoštevajoč naravne danosti in varstvene omejitve, imajo nacionalni parki na Balkanu predvsem priložnost za razvoj trajnostnega turizma višje kakovosti. Kot zanimivost o pomenu ekosistemskih uslug v nacionalnih parkih Dinarskega loka velja omeniti tudi komercialno pridobivanje pitne vode, ki je prisotno v kar polovici zavarovanih območij. Pomemben potencial za ekonomske koristi lokalnega prebivalstva so tudi lokalni proizvodi, značilni prav za posamezno območje varstva. Člouek kot dejaunik ohranjanja naraue Človek je že od pradavnine sooblikoval okolje, v katerem je živel. Pogosto je s smotrno rabo razpoložljivih virov oblikoval edinstveno kulturno krajino z bogato biotsko pestrostjo. Človekovo delovanje je med drugim tudi največji dejavnik ogrožanja narave. Uprave parkov in strokovne službe varstva narave se vedno znova srečujejo z novimi pobudami za koriščenje naravnih virov v parkih. Pogosto bi imele pobude ob uresničitvi negativen vpliv na naravo. Nazoren primer prihaja iz nacionalnega parka Ma-vrovo. V parku že iz obdobja razglasitve obratuje hidroenergetski sistem, vendar se težnje po dodatnem koriščenju vodnega potenciala v tem obdobju niso končale. Nevladne organizacije, ki se ukvarjajo z ohranitvijo rek na Balkanu, poročajo, da je znotraj parka načrtovanih kar 22 novih hidroelektrarn, ki bi bistveno spremenile okolje v parku. Nevladniki opozarjajo, da je to le kaplja v poplavnem valu novih hidroenergetskih objektov, ki se načrtujejo na Balkanu. Na Balkanu naj bi bilo predvidenih več kot 2700 novih hidroelektrarn, od tega jih je več kot 110 predvidenih v nacionalnih parkih oz. več kot 800 v drugih varovanih območjih. Velja omeniti, da vlagatelji pogosto prihajajo iz zahodnih držav, kjer je varstvo narave bistveno strožje regulirano. Gradnja hidroenergetskih objektov ni edina grožnja ekosistemom. Problematični so lahko tudi drugi infrastrukturni posegi (prometnice, polja vetrnih elektrarn ...). Seveda ima lahko negativni vpliv na naravo tudi čezmerno in neusmerjeno povečanje turističnega obiska in izvajanja rekreacijskih aktivnosti v najranljivejših območjih naravnega okolja. Je torej sobivanje človeka z naravo v nacionalnih parkih Balkana mogoče? Kratek odgovor na vse prej kot enostavno vprašanje je pritrdilen. K sreči večina človekovih aktivnosti v naravi ni črno-belih. Večini konfliktom se je mogoče izogniti s kakovostnim sodelovanjem vseh deležnikov v območju, dobrim upravljanjem in preudarnim načrtovanjem dejavnosti, ki ohranjajo ključne vrednostne lastnosti varovanega območja. Primerov dobrih praks na Balkanu in v širši regiji ne primanjkuje. Da bo narava v nacionalnih parkih dolgoročno varovana, je nujna podpora lokalnega prebivalstva. Slednje more po eni strani svoje okolje dobro poznati, ceniti in ohranjati, po drugi strani pa za svojo eksistenco potrebuje iz nacionalnega parka izhajajoče ekonomske in neekonomske dobrine. Ob tem ne zanemarimo pomena vseh obiskovalcev tovrstnih območij, ki lahko s svojim odnosom do naravnega okolja in lokalnega prebivalstva bistveno doprinesemo k temu, da se bodo dobre zgodbe o nacionalnih parkih na Balkanu pisale še v prihodnjih generacijah. O Pozimi Nacionalni park Mavrovo turiste vabi s smučarskim središčem Zare Lazarevski, poleti pa s pohodništvom, kolesarjenjem, vodnimi športi in ribolovom. Foto: Miha Kranjc £ H GO W > £ O (N o> O O CHOKTOI 2018 Marta Krejan Čokl Razmišljati je treba s svojo glauo Pruič čez seuerno steno Latoka I Skrivnostno zveneča imena gora, ledenikov ... Mistika, zavita v led in sneg. Zvezdnate noči, ko oči, zazrtih v nebo, ne ovira neznosna razsvetljava mestnih ulic. Šibka svetloba čelne svetilke, šotor, topel čaj, tišina in mir, ki ga najdeš samo na nadmorski višini, kjer življenje ne more obstati ... Potem se zaviješ v odejo, zapreš knjigo, ugasneš luč in v sanjah odpotuješ v daljno romantično Himalajo. "Hm, lepo, ampak na ledeniku Choktoi in na Latoku I romantike pač ne moreš zganjati," pravi Aleš Česen, in dodaja, da na tako zahtevnem hribu ne najdeš 'duševne hrane', ki jo tako radi iščemo v t. i. nekoristnem svetu. "Za kaj takega si moraš izbrati lažje hribe, na katerih ne trpiš," doda v smehu, ko ga vprašam, ali tudi on pleza 'za dušo'. Trpljenje? Luka Stražar z nasmehom prikima: "Če se mi za nekaj ni treba pošteno potruditi, me to pusti praznega ... Neskončne razdalje... Luka Stražar In Tom Livingstone na ledeniku Choktoi. Foto: Aleš Česen In kako bi Aleš in Luka, vrhunska alpinista, ki se preživljata z vodenjem po gorah, nekomu, ki alpinizma sploh ne pozna, pojasnila, kako je lahko plezanje način življenja in zakaj to počneta? Aleš: Najprej bi moral odgovoriti sam sebi, ampak odgovora pravzaprav ne poznam. Najbrž gre za podobne razloge, ki jih ima za svoje početje nekdo drug, na primer deskar na vodi. V hribih mi je lepo, tam se počutim dobro. Poleg tega sem v nekem trenutku dosegel tisto raven, ko sem si lahko rekel, da to, kar počnem, delam dobro, to pa me še dodatno motivira. Hm, zakaj? Predvsem zato, da sam sebi nekaj dokažem ... Pa pravzaprav sploh ne vem, kaj (smeh). Rad delam to, kar mi veliko pomeni, a v TM resnici ne vem, zakaj mi to pomeni tako zelo veliko. Luka: To bi najverjetneje bila kar težka naloga. Gotovo pa mi je pri alpinizmu in plezanju všeč to, da se moraš naučiti vložiti energijo, sprejeti poraze, se upreti skušnjavi napihovanja dosežkov. Sprijazniti se moraš s tem, da vsega ne boš mogel imeti. Ne moreš hkrati izkusiti še potapljanja na Bahamih, iti malo v Berlin, obiskati Afriko in kaj vem, kaj vse še. Še vseh plezalnih ciljev ne boš nikoli obredel. Danes se je s tem dejstvom morda težje pomiriti, saj smo bombardirani s "čudovitimi" podobami našega "čudovitega" spleta. Pa nimam nič proti Bahamom, bojim se samo, da bi me tako (tudi plezalno) "foč-kanje" pustilo praznega, ker od mene ne bi ničesar zahtevalo. Aleš Česen (Alpski gorniški klub) in Luka Stražar (Akademski alpinistični odsek) sta skupaj z Angležem Tomom Livingstonom na začetku avgusta 2018 preplezala prvenstveno 2400-metrsko smer v severnem ostenju Latoka I v pogorju Karakorum. 19. avgusta 2018 so po petih dneh plezanja stopili na 7145 metrov visok vrh. To je bilo drugič, da je nekdo stal na tem pakistanskem sedemtisočaku, in prvič, da je nanj splezal s severne strani. Težavnost oz. zahtevnost prvenstvene smeri Česen-Livingstone-Stra-žar so alpinisti ocenili z ED+.1 Ocena, pravita gorska vodnika Luka in Aleš, v resnici ne pove kaj dosti. Običajno je pač tako, da alpinisti novo preplezano smer poimenujejo in ji določijo grobo oceno, v kateri zajamejo tveganje, dolžino, kompleksnost vzpona, orientacijo sestopa... Ta ocena pa je še posebej v visokih gorah zelo relativna, poudarjata alpinista, stena se namreč lahko v nekaj dneh popolnoma spremeni. Lahko je stokrat lažja ali pa stokrat težja. Ocena laiku ne pove nič, je bolj lepotni dodatek ob imenu smeri, za alpinista je precej bolj pomenljiva fotografija stene z vrisanim vzponom. Odprava, ki jo je vodil Česen, je trajala od 6. 7. do 19. 8. 2018. V isti steni sta se zaradi zelo slabih vremenskih razmer pred tremi leti odpovedala vzponu Luka Lindič in Luka Kranjc. Obrnila sta se približno šest tisoč metrov visoko na gori. Luka in Aleš, zakaj ravno ta gora in ravno ta stena? Najbrž ne samo zaradi slovesa in neuspelih poskusov vzpona ... Aleš: Luka me je vprašal, ali bi šel plezat v Pakistan, in sicer je predlagal ledenik Choktoi, tako da sva začela gledati, kaj je tam zanimivega. Seveda je Latok I zaradi svojega slovesa in množice neuspelih poskusov plezanja po severni steni izstopal. Malce sem se sicer spogledoval tudi z Ogrejem, ampak ta je bil potem rezerva. Luka: Moja prvotna ideja je bila zgolj obisk Pakistana, na katerega imam iz leta 2011 zelo lepe spomine. Ob iskanju idej pa se seveda ni dalo prezreti velikih sten gora nad ledenikom Choktoi. Zakaj prav Latok, 1 Skrajno težko. sem že malo pozabil. Gotovo pa je tako velika stena, čez katero ne vodi še nobena smer, precej privlačna. Ogre I in II ter Latok I, II in III so za vrhunske alpiniste izjemno privlačne gore, a le malo je tistih, ki sem jim uresniči želja po vzponu nanje. Velika verjetnost neuspeha pa je, kot pravi Aleš, lahko tudi velika motivacija. Ste mogoče želeli nadaljevati, kar sta pred tremi leti začela Luka Kranjc in Luka Lindič? Aleš: Lindičev in Kranjčev poskus vzpona je na našo odločitev vplival pri izvedbi, saj sta predstavila svojo vizijo vzpona in linijo, ki smo jo predvsem zaradi drugačnih razmer potem malce po svoje tudi preplezali. Seveda smo od njiju dobili informacije, zaradi katerih smo že doma laže načrtovali vzpon (možnosti bivakov, kateri deli stene so najbolj izpostavljeni plazovom itd.). Presodila sta, da bo za tak vzpon naveza treh učinkovitejša, zato sta v Karakorum povabila mladega Angleža Toma Livingstona. Je bil to edini razlog? Aleš: Da, z Lukom sva želela navezo treh predvsem zaradi praktičnih razlogov (razdelitev opreme, kar pomeni manjšo težo za posameznika, večjo psihično moč, laže je gaziti, če se izmenjavajo trije ...), pozitivni "stranski učinek" pa je bil tudi manjši finančni zalogaj za posameznika. Seveda sva morala najti nekoga z enakim ciljem. Najprej sva pocukala Urbana Novaka, a se ni odločil za to. Luku popolnoma zaupam, zato sem se strinjal z njegovim predlogom, da na odpravo povabiva Toma, ki je bil takoj za stvar. Nikakor pa ne bi ostala doma, če ne bi našla tretjega člana odprave, to seveda ni bilo odločilno. Zakaj ravno Tom Livingstone? Vemo, da je dober plezalec, očitno se je tudi osebnostno ujel z vama ... Luka: Zakaj? Ko zdaj gledam nazaj, bi rekel, da zaradi nekega občutka, da bi zadeva lahko delovala. Čeprav Luka Stražar, Aleš Česen In Tom Livingstone po preplezani severni steni Latoka 1 Foto: Aleš Česen « £ H co W > « £ O fN cD o O O £ H co W > CO £ £ Jutro pred naskokom na vrh po obilnem nočnem sneženju in nenehnem odkopavanju šotora ni obetalo nič dobrega. Foto: Aleš Česen V prečnici, ki je alpiniste pripeljala pod zahodno sedlo. Foto: Aleš Česen Plezali ste pet dni, sestopali dva dni, zaradi otoplitev in posledično padajočega ledu in plazov tudi ponoči. V kolikšni meri je to vplivalo na čas vzpona? Aleš in Luka: Noč nas je seveda upočasnila predvsem zaradi orientacije, smo pa večinoma plezali podnevi, ponoči le dvakrat, eno noč med vzponom in eno med sestopom. Prvi del vzpona je bil najbolj izpostavljen popoldne, zato smo plezali ponoči, med sestopom pa je bil nevarnejši del stene nekoliko više, saj smo prišli do kritičnega mesta ravno ob uri, ko bi bilo nadaljevanje zelo nevarno in nespametno. Večji del spodnjega dela stene smo preplezali v dopoldanskem času, popoldne pa smo bili v zavetju. Kako ste se ponoči sploh lahko orientirali? Aleš: Prvo noč nam je luna pomagala vsaj toliko, da smo videli obrise stene in smo približno vedeli, kje smo, tisto noč, ko smo sestopali, pa je bila čista tema, tako da smo sestopali bolj po spominu. Z Lukom sva popoldne pred nadaljevanjem nočnih spustov nekako ponavljala vse raztežaje, ki smo jih preplezali. Dvakrat smo res malce zašli, ampak smo to še pravi čas ugotovili. Bilo je pa res zoprno v snežnih žlebovih, saj so bili vsi videti enako, sledi od vzpona pa v njih seveda ni bilo več. Pravite, da so bili nekateri prehodi zelo nepregledni in da je bilo odseke predvsem zaradi varnosti težko povezati v celoto. Aleš: Nepregledno je bilo predvsem na mestih, kjer ni bilo očitno, kje je najboljši prehod, na primer to, kje so preplezljive ali laže preplezljive snežne gobe - levo ali desno. To se nam je dogajalo med vzponom, med sestopom smo se pač poskušali spomniti, kje smo se vzpenjali. Zakaj ste sestopali po smeri vzpona? Aleš in Luka: Glavni razlog je bil ta, da smo smer pač poznali. Sploh nočni sestop po neznani smeri bi bil nemogoč, tako pa je bil sicer težak, ampak izvedljiv. Za nas je bila to najbolj varna linija; če bi nas ujelo slabo vreme, bi sicer bilo nevarno do višine 6300 metrov, do severnega raza, od tam naprej pa je bilo skoraj v vsakem vremenu mogoče sestopiti dokaj varno. Oba Luka sta pred tremi leti dosegla približno 6000 metrov, od koder sta kljub metru novozapadlega snega sestopila varno. Mi smo hoteli čim prej priti do te "varne točke". Spodnjih dobrih šeststo metrov smo sestopali drugje, kot smo se vzpenjali, in sicer po smeri, po kateri sta plezala Lindič in Kranjc, saj je bilo to najbolj optimalno in varno. In zakaj niste tudi vzpona začeli tam kot oba Luka? Luka: Imeli smo drugačne razmere kot onadva, in sicer možnost plezanja v ledu namesto v skali, tako da smo bili zato znatno hitrejši. Pridobili smo kar en dan. Koliko spustov po vrvi ste opravili med sestopom? Aleš: Razen dveh prečk, ki smo jih preplezali, smo ves sestop opravili s spusti po vrvi, kar pomeni približno štirideset spustov; višinskih metrov je namreč 2400, spusti pa so približno petdesetmetrski. Prva prečka na južni strani je bila dolga približno osemsto metrov, višincev smo naredili le slabih petdeset, druga na severni pa je bila dolga slabih štiristo metrov, spustili pa smo se za sto višinskih metrov. Luka: Večinoma smo se spuščali po sistemu Abala-kova, saj je bil led kar kakovosten, spodnjih dobrih šeststo metrov, ko smo sestopali po skali, pa smo si spuste uredili na skalnih rogljih in klinih. Zelo natančno ste preračunali, kaj boste vzeli s sabo v steno, a nahrbtniki so kljub temu tehtali približno sedemnajst kilogramov vsak. Ste med vzponom mogoče kar koli pogrešali ali je bilo česa preveč? Aleš in Luka: To drži, vendar ti kilogrami predstavljajo vse, kar imaš s sabo, s tako težkimi nahrbtniki nismo plezali. Čeprav te kilograme še vedno nosiš s sabo, je razporeditev drugačna, ko daš nekaj opreme na pas, vrv vlečeš za sabo ... Po vzponu smo seveda videli, česa nismo potrebovali, ampak ne moremo reči, da je bilo odveč, saj nismo mogli vedeti, kaj vse bomo potrebovali. Zdi se nama, da smo celo skoparili s tehnično opremo, če dobro pomisliva, bi je morali vzeti malce več. Če je vsega skupaj približno petdeset kilogramov in zraven vzameš še pol kilograma klinov, je to precej več opreme, ki ti pride zelo prav, pri teži se pa niti ne pozna. Tudi hrane bi lahko vzeli malce več. Na tako zahtevni gori, kot je Latok I, človek nima časa za evforijo, ko pride na vrh, sploh ker ga čaka še sestop. Aleš: Na vrhu seveda ni bilo evforije, saj smo vedeli, da je najtežji del še pred nami. Po petih dneh plezanja je človek utrujen, čaka pa ga enako dolg sestop, kot je bil dolg vzpon. Če imaš pred sabo štirideset abzajlov, to pomeni, da moraš vse narediti brezhibno. Utrujen, po šestih dneh plezanja ... Če pri zadnjem abzajlu narediš napako, je ta usodna. Zato - zaradi narave gibanja in utrujenosti - je sestop dejansko najzahtevnejši del ture. No, po drugi strani pa lažji, saj moraš priti dol v vsakem primeru, med vzponom pa se lahko obrneš (smeh). Aleš, vi, kot sami pravite, niste ravno čustven človek, gore in alpinizem pa strašno radi opisujemo romantično, kaj vam torej pomeni/predstavlja vzpon na Latok? Aleš: To je bil zame predvsem izziv, mogoče bi lahko rekel, da športni cilj. V celoti gledano pa dobro izpeljano odpravo. Luka, kaj pa vam? Luka: Pri katerem koli vzponu ali pa lahko še širše, početju, gre po mojem mnenju za neko predvsem osebno izkušnjo. Ta seveda vsebuje tudi nekaj čustev oziroma duševno ali duhovno plat, kako intenzivno bo ta poudarjena, pa je odvisno od posameznika in njegovega talenta ali potrebe po tem. Verjetno se bo pomen vzpona čez leta spreminjal. Ena od lekcij pa je gotovo ta, da velja razmišljati s svojo glavo. Če me to ne bo naredilo neznosno trmastega, bo to dobra stvar (smeh). Ali morda vesta, kaj ta vzpon pomeni vajinemu soplezalcu Tomu in njegovi domovini? Aleš: Mislim, da je bil pri njih vzpon sprejet precej podobno kot pri nas, glede Toma pa težko rečem. Najbrž ima ta vzpon zanj poseben pomen predvsem zato, ker je bila to njegova prva odprava v Himalajo -vendar pa ima veliko izkušenj z Aljaske in z drugih koncev sveta. Je pa seveda dober občutek, da preplezaš nekaj dobrega, ko greš prvič v neznani svet. Luka: Tom ima malo manj časa za ocenjevanje vzpona, saj bo ob izidu te številke Planinskega vestnika že na odpravi v Indiji. Glede same plezalne scene na Otoku pa se strinjam z Alešem, da je vpliv podoben. Če pri zadnjem abzajlu narediš napako, je ta usodna. Zato - zaradi narave gibanja in utrujenosti - je sestop dejansko najzahtevnejši del ture. Želja nikoli ne zmanjka, sploh ker smo ljudje pač narejeni tako, da vedno hočemo nekaj več, če smo pri tem uspešni, pa še toliko bolj. Luka, vi menda že razmišljate o Patagoniji, Aleš, vi pa za zdaj menda še nimate načrtov, drži? Aleš: Malo bi se rad spočil, predvsem duševno, saj taka odprava zahteva celoletno angažiranost, predvsem organizacijsko, tako da sem se ji popolnoma posvetil in sem načrtoval le ta vzpon - glede tistega, kar bo sledilo, je bila "tema v glavi". Seveda se bodo pa kmalu začele pojavljati kake ideje. Luka: Aleš je letos res prevzel levji delež pri organizaciji odprave, tako da sem se jaz lahko "šlepal". Sicer pa tudi pri meni trenutno vlada bolj umirjeno obdobje, ki ga potrebujem za "prebavljanje" pretekle odprave in dozorevanje idej za prihodnost. Za Patagonijo so se stvari nekoliko obrnile, z dekletom Petro pa se odpravljava na plezalni izlet v Maroko. Na Latoku I je pred slovensko-britansko odpravo, ki jo je sofinancirala tudi Planinska zveza Slovenije, leta 1979 stala le japonska odprava pod vodstvom Naokija Takade, ki je nanj splezala po južni steni. Po severnem grebenu je leta 1978 prvič poskusila plezati ameriška odprava najizkušenejših alpinistov tistega časa (Jim Donini, Michael Kennedy, Jeff Lowe, George Lowe), a so se plezalci morali po dvajsetih dneh plezanja zaradi bolezni enega od članov obrniti sto petdeset metrov pod vrhom. Štiri desetletja so LatokI oblegali vrhunski alpinisti, leta 2015 tudi slovenska alpinista Luka Lindič in Luka Krajnc, a nikomur ni uspelo splezati na vrh. Da, romantike v takih hribih pač ne moreš 'zganjati'... O £ H co W > £ O (N o> O m pj BREZPOTJA Vladimir Habjan Čudoviti svet karnijske divjine Samotni uenec gora med dolinama Settimana in Cimoliana -j pj Širok travnat greben, ki je po peturnem napornem vzponu po strmem razmočenem, tako orientacijsko kot tehnično zahtevnem svetu za hojo pravi balzam, naju pripelje na razgledni vršič. Do najinega tokratnega cilja vodi razgiban grebenček, ki se vije pred nama. Skromen italijanski opis sicer pravi, da je do vrha uro in pol, a videti ni tako daleč. Kot vse kaže, se po koncu grebena približaš severni strani gore, od tam pa je še kakih sto višinskih metrov do vrha. Videti je spodbudno. Ni pa nikakršnih sledi predhodnikov, niti nobenega možica. Kako to, se sprašujeva? Povsod drugod v karnijskih brezpotjih naletiva na rdeče oznake ali možice. Takšne ture, ko se lotiš odkrivanja novih območij, so res vznemirljive. Ne glede na opis, ki ga imaš morda s seboj, te vedno lahko kaj preseneti. Nujno potrebuješ celo paleto izkušenj, od tehničnih znanj, pa do nosa za sledenje poti, da o odlični telesni pripravljenosti ne govorim. Pa tudi če vse to imaš, ni nujno, da vedno dosežeš zadani cilj. Najin odstotek obračanja je sila skromen. Optimista sva. To je v takem svetu tudi potrebno. Nekoliko sestopiva. Travnati hrbet se zoži. Nadaljujeva vzpon na naslednji vršič. Vzpenjava se med redkim ruševjem. Terena naprej se ne vidi dobro. O tem, kaj me čaka, niti ne razmišljam. Edini opis na spletu, ki sva ga našla, ni nakazoval posebnih težav. Zato tudi opreme nimava veliko, dve pomožni vrvici in nekaj vponk. Od stalnega vzpenjanja po visokih mokrih travah imava čevlje povsem razmočene. Hlače so se vmes že posušile, čevlji pa ne. Greben postane bolj skalnat in ostrejši. "Kaj pa je zdaj to!" pravi Irena, ko stopi za rob in se nenadoma ustavi. Začudeno pogledam in imam kaj videti: pred nama je oster in izpostavljen skalnat greben! Od kod pa zdaj to? Saj nihče ne omenja nikakršnih tehničnih težav razen mesta enke pod vrhom! Tole mi ni čisto jasno. Dolgo časa za razpredanje o pravilnosti poti nimava, danes sva pozna. Zavedam se, da sva današnjo turo vzela prelahko. Previdno začneva plezati. Z vršiča plezava navzdol, krušljivo je in izpostavljeno. Kdo bi si mislil, da bo tako. Nadaljujeva po ostrem grebenu, kjer si mestoma s kriljenjem rok pomagava pri lovljenju ravnotežja. Težavnost je blizu dvojke, a kaj, ko je tako krušljivo, spolzko in izpostavljeno. To pa poveča občutek težavnosti. Pred nama je zadnji stolp. Po grebenu naprej je preveč strmo, skalni skok, višje ruševje. Greva preverit na desno. Po izpostavljenih poličkah se previdno pomikava. Po nekaj tipanja se nama zdi, da tu ne more biti pravi pristop. Preveč strmo je. Greva še na levo stran. Po silno strmih travah plezava in se drživa za ruševje. Ko je tega konec, je naprej videti naprej neprehodno oz. prenevarno. Vrneva se. Sva v mišnici. Časa nimava več veliko, tudi sestop morava namreč najti, saj poteka po brezpotju, ki nama ni znano. Nekaj časovne rezerve pa morava imeti. S težkim srcem se odločiva za povratek. Spet plezava po ostrem grebenu. Proti koncu se odpre na južno stran pobočje, po katerem bi lahko sestopila na strme trave, po njih pa bi morda okoli grebena dosegla se-delce pod vrhom. S tem bi se izognila ostremu grebenu, na katerem sva. Irena se previdno spusti po krušljivem skrotju in pove, da je prehodno. Skupaj potem prečiva strme trave pod grebenom. Hitim naprej, saj me zanima, če se bo odkril prehod. Videti je spodbudno. Za zadnjim robom pa spet neprijetno presenečenje: strmo skrotasto in neprehodno pobočje! To je pa res smola! Še zadnja možnost, naravnost navzgor na zadnji stolp. Strmo je in izpostavljeno. Nekako se s plezanjem po travah privlečeva na stolp, ki se nama je tako dolgo upiral. A spet presenečenje! Na drugi strani, kjer je se-delce, je tako strmo, da kar ne morem verjeti. Tu dol bi se morala varovati. Potrebne opreme, vsaj 20- ali 30-metrske vrvi, pa nimava. Vrh pa je na dosegu roke, saj sva tik pod njim! Z žalostjo si priznava poraz, nazaj morava. Sestop bo še dolg in neznan ... n n n Takole včasih potekajo ture v neznanem svetu, če nimaš dovolj dobrega opisa, časa in opreme. Preveč neznank in tudi podcenjevanje, kot je bilo tokrat, precej zmanjša možnost uspeha na turi. V tem delu Karnij-cev je to kar pravilo. Zgornji zapis je povzetek poskusa vzpona na Monte Turlon, vrha v hrbtu med dolinama Val Settimana na jugovzhodu in Val Cimoliana na severozahodu. Gre za gorsko skupino, ki spada v Karnijske Predalpe, Italijani pa to območje imenujejo Dolomiti d'oltre Piave (Dolomiti na drugi strani reke Piave - to je ločnica med Dolomiti in Karnijci). M. Turlon je eden od treh najizrazitejših vrhov tega hrbta, Paleta južnih Karnijskih Alp nad mestecem Claut: v ospredju dolgi hrbet, o katerem teče beseda v članku; levo ob stolpu Torre Vacalizza je Cima Vacalizza, sledi široka Cima dei Vieres in zeleni Monte Turlon, zadaj skrajno levo Monte Duranno in desno plečata Cima dei Preti, najvišja v tem delu gora. Dolina Settimana je pred verigo gora, Cimoliana pa za njo. Foto: Vladimir Habjan '. :a? l • $ S :: * v * V V M * : , V t . ' ■ . w f i - " . M Jr $ 6r . V pf ; JP .< ' V ... .. : . ; ____ '/.'.-g..;-,. Na Cimo Vacalizzo se vzpnemo čez več ostrih in izpostavljenih stolpov. Foto: Vladimir Habjan ki poteka v severovzhodni smeri od vasice Cimolais (651 m) do prevala Forcela Dof(1843 m). Prva nad Ci-molaisom je Monte Vacalizza (2266 m), drugi je Cima dei Vieres (2310 m) in tretji Monte Turlon (2312 m). Turlon je v trojici drugačen, barva skale ni sivo-bela, pač pa rjava. V tem območju ni nobenih markiranih poti, edina vezna pot je čez sedlo Dof in mimo planine Bregolina piccola na vzhodnem robu skupine. Tu in tam sicer lahko najdemo kakšno neoznačeno stezico, ki pa so zaradi neuhojenosti komaj sledljive. Na vrhove tega predela sem postal pozoren, ko mi je Andrej Stritar nakazal željo po vzponu na M. Vaca-lizzo. Pogled na zemljevid je pokazal popolno odsotnost markiranih poti. Z okoliških vrhov sem postal pozoren na mogočen hrbet in takrat so me zasrbeli podplati. Takoj sem začutil nov izziv. Raziskovanje tega predela sva z Ireno začela v lanskem letu. Informacij o vzponih na te gore je komaj kaj. Ena redkih knjig, s katero si lahko pomagaš z opisi, je Dolomiti doltre Piave Luce Visentinija, plodovitega pisca vodnikov, ki živi v mestecu Claut. Prav pri njem doma sva tudi kupila knjigo. Seveda je potrebno znanje italijanščine, knjiga pa na žalost ni pisana kot vodnik. Sodobni vodniki so namreč z obilico jedrnatih opisov in mnogimi simboli ter skicami bistveno bolj priročni kot starejši. Prva na spisku je bila Vacalizza. Nekaj malega sva našla tudi na spletu, to pa je bilo tudi vse. n n n Zgodaj zjutraj sva se znašla na malem parkirišču Punta Sandolar (748 m). Čeprav je bila napoved ugodna, temni oblaki nad nama tega niso potrjevali. Že začetek poti je zapleten, saj poteka ob peščeni grapi doline Val Sandolar, pot pa je silno zaraščena, a začuda posejana z redkimi markacijami. Čim se začne teren dvigati, stezici lažje slediš. V zgornjem delu se svet odpre, okolica je lepa, žal pa je zgornji del doline silno težaven zaradi strmega in trdega peščenjaka, kjer moraš prehode skrbno in previdno izbirati. Midva sva zavila preveč v desno in zaradi tega obračala. Ko se prebijemo čez ta del, stopimo na travnato sedelce Forc. Vacalizza (1854 m) ob strmem Torre Vacaliz-za (2020 m), kjer je primerno mesto za počitek. Do sem sva hodila kar štiri ure. Do tu bi se dalo priti tudi z juga, a vsi, s katerimi sva govorila, to zaradi zarašče-nosti odsvetujejo. Pot naprej so nakazovale skromne rdeče pike in možici. Goro je počasi zakrila megla, ki se je le tu in tam toliko odkrila, da sva lahko sledila pikam. Zelo hitro je puščica - kamniti možic kazala na strm skok, kjer je bila skala za razliko od večine druge trdna. To je bila prva kratka trojka. V zanimivem, dokaj razčlenjenem svetu, kjer ves čas iščeš najugodnejše prehode, sva se vzpela na koto 2185 m. Do vrha je od tam manj kot sto višinskih metov. Po višini blizu, a strmo skalno pobočje ni bilo videti lahko prehodno, vrh pa se je skrival nekje zadaj, kdo ve, koliko stran. Svet je na drugi strani vršiča postal zahtevnejši in bolj izpostavljen. Čez ostro škrbino sva splezala v skalno pobočje. Tu je bilo že bolj napeto, plezanje dvojke. Stopila sva na greben, ki se je obrnil v desno in spet postal oster in izpostavljen, tudi krušljiv. S stolpa na stolp sva plezala, ne da bi videla, kje se bo zaključil. Čez več stolpov sva priplezala na širši vrh, ki še vedno ni bil zadnji. Kje bo tega konec, sva se spraševala. Čez široko sedlo sva stopila pred stenico, ki je zapirala pot na naslednji stolp. Prehod navzgor se je odkril šele po prečenju izpostavljene police v levo. Strm skok je bil spet pokončna trojka. Končno sva spoznala, da sva na zadnjem stolpu in tako na vrhu! V mali skrinjici sva našla vpis dveh Slovencev, Marjane in Klemna, s katerima se poznava. Na drugi strani se je v meglicah odkrivala sosednja Cima dei Vieres. Sestopila sva po poti vzpona. Z vršnega stolpa sva se spustila po vrvi, sidrišče je urejeno. Turo sva zaradi lepega pristopa z izjemo peščenjaka ocenila za izredno in eno boljših tega leta. n n n Prvo turo letošnjega dopusta sva namenila sosednji Cimi dei Vieres. Kolega Andrej Mašera nama je prevedel opis iz Visentinija. To je sicer obetalo, a za vzpon veljajo sami klicaji: kar 1700 metrov brezpo-tnega terena s plezanjem do III. stopnje težavnosti, zapletena orientacija, samo vzpona pa 7 ur! Na spletu je za to turo en sam opis s fotografijami. Izhodišče je Stai de Sopra ob potoku Settimana. Začetek vzpona je tako redko obiskan, da čez potok niti dobre brvi ni, je le zguljen hlod, ki pa se nama je nad globokimi brzicami zdel preveč nevaren. Zgodaj zjutraj julija, še v mraku sva bosa prebredla mrzel potok in si na drugi strani nadela gojzarje. Za osamljeno kočo se je začela skromna stezica, ki sva ji sledila prečno do Stai de Susana. Tam pa je vse izginilo. Opis je bil žal preskromen, da bi bil v pomoč. Nad nama so se bočila strma poraščena pobočja, ki so jih prekinjale gladke stene. Kam naprej, je bila uganka tega jutra. Že najti pravo grapo Ciol de Susanna, po kateri poteka vzpon, je bila težava, saj jih je več. Izkazalo se je, da se stezica, ki je vmes sploh ni, izogne spodnjemu skalnemu skoku in naredi velik ovinek. Začetek skromne stezice nakazuje velika črka H ob grapi. Naprej se stezici da slediti, čeprav sva tudi višje še enkrat zašla. Pot je neverjetno strma, trave pa visoke tudi dva metra. Po dveh urah sva se znašla na sedlu ob idilični kopici Col de la Question (1250 m). Nekaj nad njim sva stopila v grapo. Spodnji del je lažji, za razširitvijo pa se grapa povsem zoži. Orientacija ni težka, usmerjajo te tudi možici. Začetek tehnično zahtevnejšega dela nakazuje velika skala, ki je tudi v Visentinijevi knjigi. Kmalu nad tem mestom grapo zapira velika skala, prehod je na desni (III). Vode v grapi je dovolj, tako da žejni ne bomo. Višje je slap, obhod pa po krušljivi prečnici na desni strani (II). Ko se je za zožitvijo že nakazoval prehod naprej, se je pred nama naenkrat postavila zapora trdega snega, ki je bil spodaj popolnoma spodjeden. Vse je bilo vlažno, spolzko, skratka neprehodno. Tudi če bi imela cepin in dereze, bi zaradi globoke poči težko splezala na sneg. Ni bilo druge, kot obrniti. Letošnja zima je natrosila toliko snega, da je plaz v ožini zabil grapo. n n n Naslednjega cilja sva se lotila kmalu zatem, žal precej utrujena po napornem prečenju grebena PJ o (N o> o £ H CO w > co £ £ Oster greben, ki vodi proti Monte Turlonu; levo prepadi, desno prav tako, pod steno pa idilična travnata gredina. Foto: Vladimir Habjan Dolgo časa poteka vzpon na Cimo dei Vieres po mestoma silno ozki in strmi grapi Ciol de Susanna. Foto: Vladimir Habjan oo pj Ressetum-Frate dan prej, kjer sva zašla v območje tako gostega ruševja, da sva se morala z njim bojevati. Oskrbnik koče Pradut pod Ressetumom nama je predlagal vzpon na Monte Turlon iz doline Val de Bos. Ta je sicer bližji kot po markirani poti čez planino Bregolina piccola, a bistveno zahtevnejši. Izhodišče je Stai de Nuci ob potoku Ciol de Nucci. Izkazalo se je, da je pristop res izjemen, hodiš in plezaš v izredno lepem svetu, kjer se neverjetni prehodi odkrivajo drug za drugim. Pristop vodi čez strmo steno Col de Vitor, višje ob grapi Col Bevador in pobočje imenovano Tamerut. Žal sva se lotila ture po dežju, kar je bilo v strmem svetu na spolzki zemlji in visokih travah silno naporno. Tudi orientacija je bila vse do travnatega sedelca Sella di Turlon izjemno težavna. Nadaljevanje je opisano v uvodu prispevka. Tudi sestop je bil kočljiv, saj so redke markacije poniknile ravno v najbolj zahtevnem svetu. S težavo in veliko iskanja prehodov sva se čez precej zaraščen svet prebila do markirane poti, od tam pa v dolino, kjer pa je bilo najino izhodišče oddaljeno kar 5,5 km. Na srečo sem postopal edini avto tega dne . n n n Zgodaj zjutraj nekega avgustovskega dne sva se še v popolni temi spet znašla na izhodišču. Tovrstne ture predstavljajo za telo in tudi psiho precejšen napor, zato se iz toplega avta v temno mrzlo noč, kjer boš dolgo časa grizel kolena, ni čisto enostavno spraviti. Tudi tokrat ne. Izhodišče je bila spet Settimana, Pian de le Antene (867 m). Svetlikati se je začelo šele nad dolino Val Cerosolin pri planini Col dAniei. Hoja po markirani poti je bila po toliko brezpotjih blagodejna. Po dveh urah in pol sva bila na idilični planini Bregoli-na picoola. Natočila sva vodo, za katero sva vedela že prej, s čimer sva si precej zmanjšala težo nahrbtnika. Voda je tudi višje, na pobočju Le Saline. Odcepa poti št. 370 proti ostankom planine Faures ne bi nikoli našla, če ne bi že prej tam sestopala. Niti možica ni tam, pravzaprav ga ni na vsej turi. Čez mnoga podrta drevesa sva se prebila do travnikov planine Faures. Od tam vodi skromna stezica opremljena z redkimi markacijami proti Turlonu. Ker sva na prejšnji turi sestopila s sedla Turlon, sva pričakovala markacije v tej smeri, a te so se nadaljevale prečno v desno. Sledila sva jim. Te pa so v strmem svetu - tako kot v sestopu - spet izginile. Ni bilo druge, bila sva že previsoko, da bi obračala in sva nadaljevala prečno naprej. Sledila sva strmi grapi in za robom čakala, kaj se bo pokazalo. Za robom pa sva obnemela. Odprla so se izjemno lepa travnata pobočja, polna borovnic in redkih macesnov. Spoznala sva, da sva se znašla pod grebenom, kj er sva plezala. Vendar od zgoraj ni bilo videti, da je tu tako idilično. Kar neslo naju je naprej. Po veliki nagnjeni gredini sva v pol ure čudovite hoje prispela do grape, ki je vodila pod Turlon. Z nekaj obhodi sva se znašla tik pod stolpom, kjer sva se znašla v uvodu članka. Srce nama je igralo. Pot naprej je bila odprta! Pa sploh ni bilo tehnično zahtevno! Po strmih travah v desno sva prišla pod stenico. Z nekaj lažjega plezanja, ki pa je zaradi spolzkega in krušljivega terena zahtevalo vso previdnost, sva priplezala na grebenček, po njem pa vse do bližnjega vrha. Končno na tem odmaknjenem vrhu! Občutek zmagoslavja, uspeha po toliko naprezanja, je bil res prijeten. Razgledi so bili izredni. Sestopila sva po znani »poti«, pri čemer se je izkazal stolp za kar zahtevnega, čeprav plezanje ni več kot slaba dvojka. Teren pač zahteva previdnost. n n n Za konec sezone nama je ostal le še Vieres. Vreme je dolgo časa kazalo zobe, končno se je sredi septembra pokazalo sončno okno. Dan je takrat za takšne ture že krajši, zato je bilo nujno ujeti še pravi čas. Zgodaj zjutraj smo se trije, še sin Miha, znašli spet na drugi strani potoka, ki smo ga prebredli. V trdi temi smo z nekaj iskanja skritih stezic prisopihali na travnati Col de la Question. Sledila je že znana grapa in lepo po-plezavanje. Dokaj hitro smo se znašli pri drugi razširitvi. O julijskem snegu ni bilo ne duha ne sluha. Oskrbnik koče Pradut nama je povedal, da obstaja obhod grape, ki sva ga na drugi strani grape tudi našla. Še gamsi ga uporabljajo. Po opisu bi na vrhu grape morali zaviti levo na gredino. A kaj, ko je bilo teh gredin cel kup! Videti jih je tudi od daleč. Tudi to smo s fotografijami na fotoaparatu preverjali, a žal ni bilo videti, kam bi morali. Opis pa pomanjkljiv. Katera gredina je prava? Tega žal nismo mogli ugotoviti. Splezali smo precej visoko, a obrnili in sestopili sto metrov, ker nismo zasledili sledov predhodnikov. Sledili smo spodnji široki gredini, ki se je za robom nadaljevala, pa spet in spet naprej za novimi robovi. Mestoma gosto ruševje nam je bolj in bolj nakazovalo, da nismo na pravi gredini. A vzpeli smo se že več kot 200 metrov! Naj se vrnemo ali nadaljujemo? Za zadnjim robom se je desno odprla grapa, ki je bila spodbudna. A kaj bo zgoraj? Tja smo zavili. Popleza-vanje je seglo tja do prve, druge, krajši detajl pa je bil tudi tretje stopnje težavnosti. Zgoraj se je nakazovalo konec stene, morda celo gredina in to nas j e vleklo naprej. Presenečeno sem odkril sredi grape star možic. Torej nismo prvi tukaj? Plezali smo kakih sto metov. Za zadnjim robom smo stopili na prostrane travnike, za katere smo vedeli, da vodijo proti vrhu! Uspelo nam je! Mučna zagata je minila in s še večjim zagonom smo se podali naprej. A do vrha je bilo še daleč. Gredine namreč presekajo strmi skoki, mi pa smo imeli pred sabo še dva. Prvi je bil krajši in lažji, drugi višji in težji. Ta del je precej izpostavljen in zelo krušljiv. Ozke in nizke police so nas vodile desno v grapo, iz nje pa levo čez strm kamin na vršno pobočje. Čisto do vrha je bilo treba plezati, tura ne popušča prav do konca! Končno je bil tudi ta vrh naš! Na zahodu se je kazala Vacalizza, na vzhodu Turlon, mi pa v središču te skrivnostne skupine. Neverjetno. In silno lepo. Kakšno divje gorsko okolje! Na obzorju so izstopali Duranno, Cima dei Preti, stolpi skupine Spalti di Toro in Monfalconi. A prav dolgo se nismo mogli obirati, pred nami je bil še sestop v neznano. Odločili smo se namreč, da poskusimo najti sestop, ki je v opisu. Na drugi gredini nismo zavili v grapo, od koder smo prišli, pač pa smo sledili gredini vse bolj strmo navzdol. Vmes smo tu in tam našli celo možice, ki pa so, seveda, spodaj spet izginili. Za vsako gredino se nakazujejo skoki. Bo ali ne bo prehoda? Se bomo morali vrniti? Upočasnili smo in se razgledovali. Našli smo sicer možnost abzajla na spodnjo polico, imeli smo namreč dve tridesetmetrs-ke vrvi, a bi si s tem lahko zaprli vzpon nazaj, če ne bi našli prehoda. Jasno nam je bilo, da je gora kaskadna, za vsako naslednjo gredino je spet nova. Iskanje je le obrodilo sadove: po strmi grapi smo se z nekaj lažjega plezanja spustili na spodnjo gredino. Miha je potegnil naprej na oglede. Kaj bo za naslednjim robom? Ko sva se približala Mihu, je nasmešek povedal vse: "Mislim, da sem našel prehod iz opisa: delikatno stopnjo, ki je spodaj prepadna, 8 m, III, izpostavljeno." Pred nami je bila nekaj metrov visoka strma stenica, spodaj pa globoka praznina. Oddahnili smo si. Na pravem mestu smo, prehod je tukaj, sestop v grapo pa odprt! Mesto je bilo res delikatno, predstavlja pa res poseben prehod naprej. In seveda tudi nazaj. Pravo presenečenje pa smo doživeli ob sestopu v grapo, kjer smo bili zjutraj. Pred nami sta samevala dva možica! Vsi smo od spodaj namreč gledali gor, možica pa smo imeli pred nosom! Prava blamaža za izkušene brezpotnike . Miha je postavil dva velika možica za vse naslednike, da se ne bi tako lovili, kot smo se mi. n n n Prijetni so občutki, ko se zavedaš, da si posegel v skrivnostni svet gorske divjine Karnijcev, pri čemer si uspel odkriti nekaj teh skrivnosti. Gorska skupina okrog Cime dei Vieres je res nekaj posebnega. Gre za pravi otok čudovite divjine, ki je sicer za vzpone težavna, a ti da tudi neizmerno zadovoljstvo ob dejstvu, da si se prebil vse do vrha. Za gorske sladokusce je to pravi raj za raziskovanje! Narava je res izjemna, prehodi včasih prav neverjetni in spominjajo na našo Trento, kjer so pastirji in lovci speljali poti, kjer si še misliti ne moremo, da so možne. Pridih Sredozemlja daje tem goram še posebno prijeten občutek. Če upoštevamo, da so tudi ljudje v teh krajih prijazni, potem odločitev o obisku ne bo težka. Meni pa te gore navkljub dejstvu, da so bile fizično zelo naporne, tehnično zahtevne in orientacijsko zapletene, predstavljajo enega viškov odkrivanja in obiskovanja gora. O o (N o> O £ H GO W > £ Ozek in izpostavljen prehod, ki odpira prehod v vršni del Cime dei Vieresa. Mi smo ga preplezali navzdol in si tako odprli prehod v dolino. Foto: Vladimir Habjan inTERUJU Mire Steinbuch Andrzej Bargiel se bliža baznemu taboru po vzponu na K2 in smučanju z vrha, 22. 7. 2018. Foto: Marek Ogien / Red Bull Content Pool o m mojo energijo je ukrotil šele redni športni trening Pogouor z Andrzejem Bargielom Andrzej Bargiel (1988) je bil zelo živahen otrok, ki je obilico energije koristno usmeril v šport. Ko se je resno lotil smučarskih treningov, je spoznal, da je našel svojo dejavnost. Nekaj let je tekmoval na smučarskih relijih v Alpah, spuščal se je tudi po grapah. Med drugim je presmučal tudi Malloryjev ozebnik (AD+) v severni steni Aiguille du Midija. Je tudi gorski tekač, že od leta 2010 aktualni rekorder teka na Elbrus, 5642 m, na katerega je pritekel v času 3:23:37. bližnjo okolico. Tisti z gozdovi poraščeni griči, ki so obdajali našo vas, so bili edini hribi, ki sem jih poznal. Sem deveti od enajstih otrok, od energije prekipevam že od otroštva. Nihče me ni mogel krotiti, niti učitelji v šoli niti starši, ki so me neuspešno skušali navdušiti za domača opravila. Tekanje za žogo, plezanje na drevesa, plavanje in razposajene igre z ostalimi otroki sem imel najraje. Ko sem bil star devet let, sem od soseda kupil rabljene smuči in pri tem mislil, da sem sklenil kupčijo svojega življenja. Že takrat sem vedel, da bo smučanje postalo moja strast. Brž ko je zapadel prvi sneg, sem odšel s fanti na griče blizu naše hiše. Naredili smo si smučarske proge in skakalnice. V srednji šoli je postalo jasno, da je edini način za krotenje moje nebrzdane energije reden športni trening. Če ste takrat imeli vzornika, kdo je to bil? To je težko reči. Kot otroci pravzaprav nismo imeli dostopa do slavnih športnikov in nismo mogli spremljati njihovih zgodb. Z gotovostjo lahko rečem, da mi je bil v tistem času moj vzor moj starejši brat Gr-zegorz. Kar se drugih športnikov tiče, mislim, da je bil Adam Malysz prvi, ki nas je spodbudil. Spominjam se, da sem do neke mere občudoval tudi boksarja An-drzeja Goloto in ob večerih gledal njegove dvoboje. Kaj je bilo najprej: plezanje, gorski tek ali turno smučanje? Turno smučanje. To sem lahko počel že zelo mlad v hribih, le nekaj ur oddaljenih od naše hiše. Kako ste se razvili v ekstremnega alpinističnega smučarja? Kot pubertetnik sem se preselil k starejšemu bratu Grzegorzu v Zakopane. Oba sva bila očarana nad gorami, brat je bil tisti, ki me je vpeljal v turno smučanje. Tatre res niso zelo visoke, so pa zelo zahtevne, veliko je strmih grap. Tam sem začel trenirati, udeleževal sem se smučarskih tekmovanj, hkrati pa sem že opravljal spuste po strmem terenu. Potem sem svoje smučanje prestavil v Alpe. Mislim, da sem alpinistično Kdor pripleza na vseh pet sedemtisočakov nekdanje Sovjetske zveze, prejme naziv snežni leopard. Bargiel je dosegel peterčka prej kot v 30 dneh (bolj natančno: v 29 dneh 17 urah 5 minutah). K2 je njegovo četrto smučanje z osemtisočaka. Leta 2013 je prismučal z vrha Šišapangme (8027 m), naslednje leto dni je v rekordnem času priplezal na Manaslu (8163 m) in odsmučal z vrha, leta 2015 je kot prvi smučal z Broad Peaka (8047 m). Zakaj so vas začele privlačiti gore? Koliko stari ste bili tedaj? Odraščal sem na podeželju v vasi Lgtownia. Že od malega, od približno petega leta, sem raziskoval smučati začel leta 2006, v visokih gorah pa po vrnitvi s teka na Elbrus. Na teku na Elbrus leta 2010 sem spoznal, da se lahko na velikih višinah gibam zelo hitro. Izkazalo se je, da moje telo v takih razmerah zelo dobro funkcionira in da imam na tem področju velike zmožnosti. Leta 2012 sem šel prvič v življenju v Himalajo. Bil sem član odprave, ki jo je organizirala Poljska planinska zveza v okviru programa Poljske zimske himalajske odprave 2010-2015. Cilj odprave je bil vrh Manasluja. Čeprav vremenske razmere niso dopuščale zaključnega vzpona, sem uspel priplezati do višine 7600 metrov in nato odsmučati do baznega tabora na višini 4800 metrov. Ugotovil sem, da mi je alpinistično smučanje v visokih gorah pisano na kožo. Manasluju je sledila odprava na Lotse. Takrat se mi je zazdelo, da kot smučar ne morem dobro sodelovati z alpinisti. Na smučeh sem se hitreje premikal in po dveh odpravah sem se odločil, da bom šel po svoji poti. Osnoval sem projekt Hic sunt leones,1 s katerim želim smučarsko raziskovati najvišje vrhove sveta. Ko sem leta 2013 organiziral svojo prvo odpravo na Šiša-pangmo, je bil to zame zelo pomemben trenutek; ta izkušnja mi je omogočila, da sem od takrat uresničil precej zanimivih načrtov. 1 Z besedami hic sunt leones - tukaj so levi - so stari kartografi na zemljevidih označili še neraziskana in potencialno nevarna območja. (op. ur.) Nekateri alpinisti primerjajo goro z žensko. Pravijo, da imata podobne lastnosti. Se strinjate z njimi? No, ne verjamem, da lahko človeka primerjaš z goro. Z mojega stališča so gore lahko na nek način podobne, toda ljudje so drugačni. Sem daleč od tega, da bi delal podobne primerjave. Če imate družino, je odgovornost do nje veliko breme? Ko ste na gori, kako jo uspete izključiti iz svojih misli in se osredotočiti izključno na svoje početje? Obvladate posebne miselne tehnike? Nimam žene niti otrok, vendar je moja najbližja družina zelo velika. Imam tri brate in sedem sester. Lahko si predstavljate, da se pri takem številu ljudi ves čas veliko dogaja. Če sem pošten, jih ne izključim iz svojih misli. Premišljevanje o njih in zadevah, ki so ostale doma, name vpliva pozitivno. Tveganje želiš obdržati na najnižji ravni in ne po nepotrebnem vznemirjati družine in prijateljev. Če bi imel polno glavo gora in bi bil preobremenjen samo z izzivi, sem prepričan, da se to zame ne bi dobro končalo. Poleg tega mi moja družina daje moč. To leto sem izbral za spust poseben par smuči. Moj prijatelj Sebastian Litner je vseh pet parov, ki sem jih vzel s seboj v Karakorum, porisal s posebnimi risbami, grafikami. Na tistih, ki sem jih izbral za spust, so inicialke mojih staršev, bratov in sester. Andrzej Bargiel išče prehode v ledeni stopnji med svojim prvim poskusom vzpona na K2, 25. 6. 2018. Foto: Marek Ogien / Red Buli Content Pool £ H GO W > £ O (N o> O vsaj za malenkost, občutek uspešnega nepretrganega smučanja? Niti najmanj. Verjamem, da je varnost najpomembnejša stvar v gorah. Ko se ljudje iz drugih odprav vzpenjajo ali sestopajo poleg linije mojega spusta, moram biti izjemno pazljiv, da jih ne ogrožam. Tako je bilo tudi tukaj. Na ledeno podlago je zapadel nov sneg, obstajala je nevarnost, da bi lahko sprožil plaz, tako da je bila uporaba vrvi v tem primeru očitna rešitev. Kljub temu sem prav tako srečen, kot bi bil brez uporabe vrvi. Zdi se mi, da ste se domov se vrnili kot junak. Bral sem o zlati dobi poljskega zimskega himalajizma v knjigi Iskalci svobode, nekaj tudi v knjigi Art of Freedom (biografija o Voyteku Kurtyki). Se je od takrat v poljski družbi kaj spremenilo v odnosu do alpinistov in njihovih dosežkov? Andrzej Bargiel med pripravami za K2 v La Graveu, Francija, januarja 2018 Foto: Kin Marcin / Red Bull Content Pool Koliko časa je minilo od prve misli o spustu s K2 do končnega uspeha? Spominjam se, da sem med svojim projektom Broad Peak Ski Challenge pogledoval na mogočna pobočja K2, da bi videl, ali zasneženost dopušča smučarski spust. Videl sem, da je možen in pomislil, da je vredno poskusiti. Seveda se ga nisem lotil kar takoj. Tam je bila leta 2016 odprava Snežnega leoparda, naslednje leto je napočil trenutek, ko sem začutil, da sem pripravljen. Lanski prvi poskus smučanja s K2 ni uspel, odločil sem se, da se bom vrnil letos. Torej, potreboval sem tri leta od prve misli do uspešnega spusta z vrha K2. www.planetmounatin.com poroča, da ste se nad Bottleneckom (Stekleničnim vratom) 50 metrov spustili po vrvi. Dvomim, da je vaša sreča zaradi tega kaj manjša. Kakorkoli, je ta abzajl pokvaril, Mislim, da se na tem področju ni nič bistvenega spremenilo. Seveda je zavladalo večje zanimanje, saj moderne tehnologije dopuščajo alpinistom, da delijo več svojih odpravarskih izkušenj z drugimi. Zgodnejši alpinisti so več raziskovali, medtem ko zdaj ni več toliko takih priložnosti. Mi lahko poveste, koliko danes cenijo na Poljskem velike vzpone tudi v finančnem smislu? Lahko vrhunski plezalec kot profesionalec dostojno živi? Torej, projekti, ki jih izvajam, so specifični in povezani s tveganjem, tako da je težko zlahka pritegniti sponzorje in partnerje. Moram se precej potruditi in posvetiti veliko časa, da vzbudim zanimanje, zaupanje in zberem denar za svoje odprave. Lahko rečem, da terja veliko dela, da razdelim in razpošljem gradivo, npr. kakovostne fotografije, video posnetke in druge promocijske materiale, da so moji partnerji resnično zadovoljni z našim sodelovanjem. Posledično so tre- Andrzej Bargiel med nutki, ko mi za trening preostanejo samo še noči in je uspešnim vzp°n°m faza pred odpravo težja od smučanja z osemtisočaka. na K2,22 7 2018 Foto: Marek Ogien / Kaj je vaš naslednji veliki cilj? Red Buli Content Pool Trenutno ne razmišljam o tem. Moram se spočiti, preživeti nekaj časa z družino in prijatelji. Zima se bliža, imel bom dovolj priložnosti za potovanja in iskanje najboljših možnih razmer za smučanje in trening. Med temi izleti bomo zanesljivo delali video posnetke in jih delili z drugimi ljudmi. Ko pa si bom zastavil nov cilj, ga verjetno ne bom objavil prej kot tik pred zdajci. Stvar je v tem, da potrebujem čas, prostor in koncentracijo za treninge. O Komentar Dava Karničarja o Bargielovem spustu s K2 V prvi vrsti je čudovito, da je želja smučati z osemtisočaka in presmučati težko steno nekaj, kar mladi rod še vedno zanima. To je prima. Rešitev problema K2 je po eni strani odlična, zasluži si vse čestitke, po drugi pa je treba zdaj, ko smo spoznali dejstva, pogledati, kako je bilo opravljeno. Privoščim mu, da je imel dobre razmere, da je bilo vse optimalno, vendar je treba razločiti, ali se stvar dela trendovsko, napol virtualno in sponzorjem všečno. Z Andrzejem sva se lani precej pogovarjala. Za seboj ima veliko smučarije, je zagovornik take logike kot Hans Kammerlander: če se ne da, se sname smuči in se jih malo nese, važno je, da je narejeno. Za določene ljudi je morda to povsem sprejemljivo, ampak ... jaz bi bil še bolj vesel, če bi zadevo odsmučal zares neprekinjeno. Smučanje z osemtisočakov izvira iz alpinizma samega. Če želimo neko smer v steni preplezati prosto, nato pa zabijemo klin in si pomagamo z njim, potem te smeri nismo prosto preplezali. Zdi se mi prav, da s tako logiko sprejemamo tudi smučanje v hribih. Andrzeju kapo dol - že zaradi tega, ker je prišel na vrh. Odpeljal je K2, vendar mislim, da bi bilo za javnost - vsaj alpinistično - prav, če bi razlikovala med čisto smučarijo in smučarijo, ki je bila opravljena z določenim popustom. Kammerlander je leta 1996 oglaševal čisto smučanje z Everesta, tudi meni je dal korajžo, vendar je smuči nekaj časa nosil (800 metrov, op. M. S.). Andrzej je opravil veliko dejanje, vesel sem ga že zato, ker se je javnost še enkrat spomnila, da je smuka z Everesta že narejena in da smo jo naredili mi. Andrzejev spust spodbuja, pravzaprav aktualizira to dejavnost. £ H GO W > GO £ £ O (N CD O m m z nnmi nn pot Lipuž J Pogled na morje, kanjone, gore ... Južni Uelebit Po mnenju povprečnega Slovenca, ki je že kdaj pokukal čez planke, ima v naši regiji Hrvaška pač nepreklicno najlepše plaže, Slovenija oh in sploh najčudovitejše gore, Avstrija najboljša smučišča in Italija najslikovitejša mesta. Da je skratka vprašanje, kam na počitnice ali podaljšan konec tedna brezpredmetno, ker se tako ali tako "ve". Nak, se ne. Na mojem anketnem lističu je "pravilen" le en odgovor. Do lani nisem znala niti preračunati kun v evre, ker že vsaj od njegove uvedbe nisem šla južneje od Kolpe. Potem se mi je zgodil Velebit. Morje že imajo, morje, ampak hej - kakšne hribe! Obmorsko mestece Starigrad, nad njim se dviguje Bojin kuk. Foto: Janja Lipužič Uelehribi nad uelemorjem Na Velebitu je (skoraj) vse - vele. Za kolikor toliko verodostojen opis tega razsežnega gorskega masiva znotraj Dinarskega gorstva, ki se na dolžini 145 kilometrov in širini 30 kilometrov dviguje nad obalo Jadranskega morja oziroma pregovorno razburjenim Velebitskim kanalom, bomo potrebovali zajeten koš zloženk z besedico vele. Velebit je pač veleimeniten in veleraznolik! Gorovje, ki pokriva približno 2200 km2 površine, je nagubano v smeri severozahod-jugo-vzhod in sega od prelaza Vratnik nad Senjem pa vse tja do roba kanjona ene najlepših rek balkanske regije, Zrmanje. Delimo ga na Severni Velebit med prelazoma Vratnik, 698 m, in Veliki Alan, 1412 m, Srednji Ve-lebit, med Velikim Alanom in prelazom Stara Vrata, 927 m, Južni Velebit, kjer so ob meji z Liko nanizani tudi vsi najvišji vrhovi, in Jugovzhodni Velebit med prelazom Mali Alan, 1045 m, in Zrmanjo. Celoten ekosistem Velebita je zaradi geomorfološke, reliefne, klimatske in biološke specifike vele dragocen. V namen zaščite najobčutljivejših območij so v devetdesetih letih prejšnjega stoletja ustanovili dva naravna parka, NP Severni Velebit in NP Paklenica, pod posebnim naravovarstvenim režimom pa so tudi nekatera druga območja, na primer Rožanski in Hajdučki kukovi ter jame Cerovačke špilje. Obalni in kontinentalni del prečno povezuje več prelazov, poleg zgoraj omenjenih še Oštarijska vrata, 928 m, in Prezid, 766 m, na skrajnem jugovzhodu. Južni del gorstva je zadnjih petnajst let precej dostopnejši po zaslugi sodobne ceste skozi predor Sveti Rok, ki povezuje Liko z Zadrom. Filmski prizori resničnosti Velebita oziroma njegovega majhnega dela, ki sem ga do zdaj uspela spoznati, ne morem primerjati z nobeno drugo izkušnjo. Ni fraza. Z velebitskih vrhov razgledi ne zaplavajo samo v prenesenem pomenu besede. Pljusknejo med od burje razburkane valove Jadranskega morja, se potapljajo v tolmune rečnega kanjona, na robu katerega se ti od silovitosti vtisov skoraj zvrti v glavi. Zastanejo na osupljivih skalnih čereh, vzniklih iz pozabljene kamnite pustinje, kjer sta čas in prostor nemerljiva. Trop ovac, par psov, čreda konjev, tanek svitek dima v daljavi. Hm, ljudje? Velebit vzbuja čudenje in občudovanje, radovednost in igrivo navdušenje. Kot ogromen doživljajski park, kjer so vsi rekviziti stoodstotno iz naravnih materialov, brez umetnih vonjev in barvil. Čisti eko! Ne le narava s svojimi "specialnimi učinki", tudi človeška domišljija je v njihovem poimenovanju dobila krila: Pot Malega princa, Terasa nožev, Nebeška vrata, Zmajev hrbet, Paklenica, Zlata vrata, Jagin kuk, Vra-tolom. Prav tam, na robu kanjona smaragdne Kru-pe, sta Winnetou in Old Shatterhand osedlala konje in odjezdila v sončni zahod. Osrednja lika popularnih filmov, ki so jih po knjižnih predlogah Karla Maya pred mnogimi desetletji snemali v teh krajih. Sanjavo romantičnih in zen pomirjujočih, a tudi slepeče ogo-ljenih, odljudnih, v skrajnih razmerah celo pogubnih. "Opasnost, mine",1 opozarjajo rdeče table z grafiko mrtvaške glave. Odmev vojne iz devetdesetih let prejšnjega stoletja še ni potihnil. Kalejdoskop posnetkov 1 Nevarnost, mine. Pogled na Tulove grede s primorske strani Foto: Meta Pečak Veliko Rujno je največja ravnica južnega Velebita. Foto: Janja Lipužič Mirila ob poti na Stap in njih fragmentov na notranji strani vek migota še Foto: Meta Pečak dolgo po tem, ko zapremo oči. mirila, počivališča duš V nekih drugih časih, ko ceste še niso segle do vsakega zaselka, zdravstvene oskrbe pa so bili deležni le premožni sloji, so ljudje od tega sveta odhajali s svojih domov, visoko pod gorami Velebita. Pokopališča in cerkve so bile oddaljene več ur hoda. Sprevod s pokojnikovim truplom se je na približno polovici poti ustavil, pokojnika so odložili in mu z dvema kamno-Plezalski raj, eden in ma, postavljenima ob glavo in noge, izmerili dolži-ediniAnica kuk no oziroma vzeli miro (mero). Vzglavni kamen so Foto: Janja Lipužič nadomestili z večjim, v katerega so v plitkem reliefu Zanimiva markacija za mirila Foto: Meta Pečak vklesali različne simbole, med katerimi so najpogostejše različne forme krila in solarnega kroga. Tako so nastala mirila, ki so jih takratni prebivalci častili celo bolj kot grobove. Posvečena so bila dušam pokojnih, ob njih so molili in jih krasili, medtem ko so bili grobovi, počivališča smrtnih teles, zelo skromni, pogosto celo skupni. Obred postavljanja miril je s sodobnejšim načinom življenja sredi 20. stoletja izumrl, njihovi ostanki pa so v zadnjem desetletju zaščiteni kot dobrine narodne kulturne dediščine. Na širšem območju Južnega Velebita sta urejeni dve turistični poti ob mirilih. Nad Starigradom, ob cesti na Veliko Rujno se začne tri kilometre dolg obhod ob znožju Malega in Velikega Vitrenika. Ta mirila so zanimiva predvsem zaradi ikonografske pestrosti gravur na spominskih kamnih. Veliko nahajališče več sto miril je tudi v okolici vasice Ljubotič, ki je sicer naj-prikladnejše izhodišče za planinske izlete v območju Stapa. Dostop je po asfaltni cesti iz obmorskega kraja Tribanj-Kruščica. nacionalni park Paklenica Osrednje območje Južnega Velebita okoli famoznega kanjona Velike Paklenice je od leta 1949, oziroma v novi državi od leta 1997, vključeno v Nacionalni park Paklenica. Na zahodu sega do manjše gorske skupine Bojinac, vzhodna meja sledi kanjonu Male Pakleni-ce, severni rob pa predstavlja dolga sredogorska veriga na meji z Liko, od zahodno ležečega Golovrha, 1571 m, čez prvaka Velebita, 1757 m, visokega Va-ganskega vrha, do Svetega brda, 1753 m, na skrajnem vzhodu. Ta edinstveno okolje naseljuje več tisoč živalskih in rastlinskih vrst, med drugim redke vrste metuljev, ujede in divje zveri. Tudi na videz negostoljubno podzemlje daje zavetje posebej prilagojenim živim bitjem, kot so endemične vrste rakcev in netopirji. Kar dve tretjini parka sta gozdnati. Iz avtohtone vrste črnega bora so v preteklosti pridobivali zdravilno smolo paklino, ki je po vsej verjetnosti botrovala današnjemu imenu. V parku je več občasnih in nekaj stalnih vodnih izvirov, katerih lokacije so dobrodošle planincem na večdnevnih pohodih. Poleg edinega oskrbovanega objekta v parku, Planinskega doma Paklenica, 550 m, lahko vodne zaloge napolnimo v zavetišču na Ivinih vodicah, 1250 m, kjer je eden glavnih izvirov potoka Velika Paklenica. Ta po celotni dolžini struge teče le pozimi, zgodaj spomladi in jeseni, sicer pa ponikne na območju Anica luke. Izvir Marasovac na skrajnem severozahodu parka oskrbuje zavetišče Struge, 1320 m. Manj vodnata Mala Paklenica izvira visoko pod Vlaškim gradom, kjer na 1270 metrih stoji istoimensko zavetišče. Voda je v bližini. Še vzhodneje pod Svetim brdom izvira njen levi pritok Orljača. Razen v času deževja in taljenja snega oba potoka ponikneta še pred sotočjem. Pred raziskovanjem kanjona Male Paklenice se obvezno pozanimajmo o vodostaju in vremenski napovedi. Pot ob strugi je prehodna samo v suhih pogojih. Da nevarnost ni namišljena, priča dogodek iz letošnjega poletja (avgust 2018), ko je v kanjonu italijanske Kalabrije udar hudourniške vode, ki je sledil močni nevihti, odnesel deset človeških življenj. Urnemu in neutrudnemu planincu bi teden dni komaj zadostoval za obhod najzanimivejših vrhov. Označenih poti je veliko, razdalje in višinske razlike kar obilne. Koč z udobno namestitvijo, kakršne poznamo pri nas (z eno izjemo), ni, zato je izziv toliko večji. Čisto konkretno: pri vzponu na najbolj trofejne vrhove, kakršna sta najvišja Vaganski vrh, 1757 m, ali Sveto brdo, 1751 m, premagamo toliko višinskih metrov kot na Triglav iz doline Vrat. Po možnosti v enem dnevu, če se nam s seboj ne ljubi tovoriti vse potrebne opreme za prenočevanje v zavetišču. Naši mali odpravi se že ni ljubilo. Med tremi možnimi dostopi z juga smo izbrali četrtega, severnega. Pravzaprav se slednji vsem, ki na Južni Velebit pripotujejo od severozahoda, ponuja kar sam. Kmalu nam je postalo jasno, zakaj ni ravno najbolj množičen . Začetek je bil obetaven. Z avtoceste smo zapeljali na izvozu Sveti Rok, zavili proti Gospicu in v zapuščeni vasi Ra-duč že v drugem poskusu našli tablo za "Bunovac, Pa-klenica". Vir je namignil, da je cesta slaba, a normalno prevozna. Je in ni. Je slaba in ni čisto normalno prevozna. Potem ko je avto s povprečno potovalno hitrostjo 10 km/h preživel desetkilometrski makadamski rodeo, zagonetne odcepe in srečanje s šleperjem (vlačilec s priklopnikom), širšim od cestišča (saj ni res, pa je), smo se končno ustavili na livadi Bunovac, 1100 m. Nobene žive duše. Na kažipotu večjezični "Kretanje izvan označene staze je opasno".2 Mimo je pripeljal konvoj kombijev posebne enote za demontažo min. Vprašujoči pogledi, gremo, obrnemo? Vir je obljubil, da bo začetno nelagodje kmalu minilo, da je pot varna. V bližini nevarnih con se je treba samo strogo držati omejitev gibanja v koridorju desetih metrov. Držali smo se ga kot klopi in ga zožili še za po- « Iz H GO w > GO IZ IZ C H-! Oi 00 o (N cD o o r^ m Z vrha Anica kuka je čudovit pogled na morje okoli Starigrada. Foto: Janja Lipužič Leta 2016 je uprava parka v podzemnih predorih na začetku kanjona Velike Paklenice, nekdanjih bunkerjih JNA (Jugoslovanske ljudske armade), odprla moderno predstavitveno središče. V njem so med drugim večnamenska multimedijska dvorana, manjša plezalna stena z napotki o zavezovanju vozlov in varni hoji v gore, prodajalna spominkov in bar. Posebna razstava je posvečena pionirjem plezanja v Paklenici, med njimi Dragutinu Brahmu, ki je leta 1938 prvi skušal preplezati steno Aniča kuka in se pri tem smrtno ponesrečil. Središče je stalno odprto od prvega maja do konca septembra. lovico. Že prva gozdna strmina je upehala skrbi in z vsakim naslednjim korakom je bilo razpoloženje ve-drejše. Pot vzdolž širokega, rušnatega grebena do najvišje točke Velebita, ki je v resnici dokaj neizrazita izboklina, j e udobna trasa za planinske uživače. Na dnu strmih gozdov Lika, na drugo stran zalivček morja, vmes ritmičen niz vrhov, ki jim (še) ne vemo imena. Nazaj grede smo odkrili še odcep za Brundo. Mine so; tako kot so medvedi, volkovi in risi. Prihuljeni v divjini, nevidni, neslišni. Če drug drugemu ne posegamo v teritorij, je verjetnost za srečanje zanemarljiva. Vzpona in sestopa je za pet ur, višinskih metrov dobrih sedemsto. Velelepo! 2 Gibanje zunaj označene poti je nevarno. Kudin most nad reko Krupo sestavlja dvanajst lokov izdelanih iz sadre. Foto: Janja Lipužič Forma uiua Zahodno od Narodnega parka Paklenica je mreža planinskih poti redkejša, tudi zavetišč je bistveno manj. Gozdne ceste globlje v notranjost prikrmarijo s severa, z morske strani moramo vse vzpone opraviti peš. Ture so praviloma dolge in naporne. Po sredini območje preči velebitska planinska pot VPP z več zahtevnimi odseki v zelo odmaknjeni divjini. Katerikoli vrh omenimo, naredimo krivico vsem, ki jih izpustimo. Po razglede gremo na Veliki Sadikovac, 1286 m, Konjevačo, 1381 m, Siljevačo, 1450 m, Veliki Stolac, 1406 m, Visočico, 1619 m, po veleplanin-sko pustolovščino v skupino Stap. Eno najbolj presenetljivih območij Južnega Velebita je prava forma viva kraških pojavov v vseh prostorskih dimenzijah, nadzemni, tuzemni in podzemni. Za njeno odkritje je zaslužen gorniški entuziast in neutrudni raziskovalec Velebita Slavko Tomerlin, ki je uredil in označil poti do najzanimivejših točk, kot so labirinti Kamene galerije, čepeči Čučavac, fenomenalni Kuk Stapina, 1124 m, Debeli kuk, 1269 m, in sredi rajske livade postavil zavetišče Tatekova koliba. S spoznavne ture na Stap smo se vrnili poklapani in dolgih nosov. S spoznanjem, da označene poti niso vedno to, za kar se izdajajo na zemljevidih, oziroma še huje - da jih sploh ni (več). Nekatere očitno opuščajo, pohodnikov pa ni dovolj, da bi ostale uhojene. Tavanja po ravnici Bili Sinokos nas je rešil star pastir in pospremil do šibke stezice v gozd. "Samo rauno gore, ne možete se izgubiti.3 Brez problema smo jo izgubili. Smo pa našli, česar sploh nismo iskali - ogromno jamo Vrtlina in srhljivo globoko brezno, brrr. Na kratko: severna pot iz vasi Ljubotič od miril dalje ni več označena, od prevala pod Ravno koso pa ni več sledljiva, teren je povsem zaraščen in nepregleden. Za prauljični konec Za konec reportaže se preselimo na skrajni severovzhod Južnega Velebita, v skupino Crnopac, ki se dviga med prelazom Prezid med Obrovcem in Gra-čcem ter kanjonom Krupe na jugu. Širši javnosti jo je odkril kdo drug kot že omenjeni Slavko Tomerlin -Tatek. Po njegovi zaslugi je pravljično lepa Pot Malega princa, ki obkroži Bili kuk, 1171 m, med najbolj poznanimi planinskimi potmi celotnega Velebita. Za obhod velike pentlje skupaj z Velikim Crnopcem, 1403 m, v južnem, in Kito Gačešino, 1227 m, v severnem delu skupine, potrebujemo urne noge, nekaj izkušenj, smisel za orientacijo in obvezno - fotoaparat! Pod Crnopcem so odkrili največji jamski sistem Hrvaške, dolg več kot štirideset kilometrov, v katerem po razsežnosti izstopa jama Munizaba. Največja in obenem z jamskim okrasjem najbogatejša turistična jama Cerovačke špilje je skrita v bližini Gračca. Odkrili so jo v začetku prejšnjega stoletja med gradnjo železniške proge, njene dimenzije pa z odkrivanjem novih rovov in prehodov ves čas naraščajo. Zaradi prenove dostopa in ureditve muzeja bodo jame v naslednjih dveh letih menda zaprte. Odprto pa ostaja naše vabilo na raziskovanje Južnega Velebita. Vseh kotičkov, ki jih nismo utegnili niti omeniti, kaj šele opisati. Nekaj kun je še ostalo v denarnici in krompirjeve počitnice niso prav daleč. Jesen tam doli je menda velepravljična ... O 3 Samo naravnost gor, ne morete se izgubiti. Informacije Kako do izhodišča: Iz osrednje Slovenije se čez najbližji mejni prehod priključimo na avtocesto proti Zadru. Za predorom Sveti Rok in cestninsko postajo Maslenica zavijemo desno na obalno cesto. V Starigradu poiščemo oznake za Veliko Paklenico (Aniča kuk), nasproti gostišča Marin pa sledimo oznakam za Veliko Rujno (Bojin kuk). Lahko pa za predorom Sveti Rok in cestninsko postajo Masleni-ca zavijemo levo proti Obrovcu. Pri kažipotu za Sveti Rok zavijemo na asfaltno, kasneje makadamsko cesto in se mimo cerkvice sv. Franje v ovinkih pripeljemo na izravnavo na zahodni strani gore (Tulove grede). Za kanjon Krupe s cestninske postaje Maslenica sledimo Obrovcu oziroma Gračcu do desnega odcepa za Krupo. Literatura: Alan Čaplar: Velebitski planinarski put. HPS, 2012. Alan Čaplar: Planinarski vodič po Hrvatskoj. Mozaik knjiga, 2015. Narodni park Paklenica, priloga Planinskega vestnika, 6/2011. Spletne strani: www.pp-velebit.hr. www.np-paklenica.hr. www.pdpaklenica.hr. Zemljevidi: Južni Velebit I, SMAND 18, 1 : 25.000. Južni Velebit III, SMAND 18b, 1 : 30.000. Nacionalni park Paklenica, SMAND 19, 1 : 25.000. Anica kuk, 712 m, in kanjon Uelika Paklenica Južni Velebit Mogočni kanjon Velike Paklenice je verjetno najbolj poznana naravna znamenitost Velebita, 350 metrov visoka severozahodna stena Aniča kuka pa plezalski Olimp, ki privabja vrhunske plezalce iz vsega sveta. Se pridružite? Seveda vas ne vabim v navpične stene, hrbtna stran gore je na srečo dostopna tudi običajnim planincem z nekaj izkušnjami. Najlepši pogled na kanjon je prav z vrha Aniča kuka, ki je nasploh imeniten razglednik. Na eni strani morje, na drugi najvišji vršaci okoli Vaganskega vrha, vmes vse prelesti gozdnatega sredogorja. Si lahko želimo še kaj več? Miru in tišine se bomo naužili na stezicah visoko nad turistično transverzalo skozi dno kanjona, ki se ji priključimo ob povratku. Spotoma lahko obiščemo še podzemni svet, jamo Manita peč ali predstavitveno središče Paklenica v nekdanjih bunkerjih in tako zaokrožimo čudovit spoznavni dan v osrčju naravnega parka. Zahtevnost: Zahtevna označena pot. Zadnji del vzpona na vrh poteka po skalnem, zakraselem terenu, ki terja zanesljiv korak in oporo rok. Pogled na kanjon Velike Paklenice z vrha Anica kuka Foto: Janja Lipužič Priporočamo v suhem vremenu. Oprema: Običajna planinska oprema, čelada, priporočljive so tudi rokavice. Višinska razlika: 700 m Izhodišče: Parkirišče v kanjonu Velika Paklenica, 80 m. Parkiramo lahko pri vstopu v kanjon ali približno dva kilometra nižje pri recepciji parka, če je zgornje zasedeno. Za obisk parka plačamo vstopnino. WGS84: N 44,294690°, E 15,458224° Koča: Planinski dom Paklenica, 480 m, odprt vse leto, telefon +385 977 55 76 54, e-pošta dom.paklenica@gmail.com Časi: Izhodišče-Aniča kuk 1.45 h Anica kuk-Jurline-Planinski dom Bojin kuk, 1110 m Bojinac je po velikosti ena bolj butičnih, v vseh drugih ozirih pa atraktivnejših skupin Južnega Velebita. Zaseda strateško pozicijo med morsko obalo in največjo ve-lebitsko ravnico Veliko Rujno, onstran katere se teren zlagoma dviguje proti vrhovom Višerujne oziroma Debelega brda, 1632 m. Ima vse, kar imajo "veliki": kraje-vske razglede, vrh, za katerega se je treba malce pomujati, ravno toliko, da ostane dlje v spominu, predvsem pa je to območje neverjetne razburkanosti kraškega reliefa, tako značilnega za celotno gorstvo. Prvak fotogeničnosti je brez dvoma Jagin kuk, stolpič falične oblike, srce skupine pa njen najvišji vrh Bojin kuk, na katerega pripejeta dve označeni poti. Nobena ni čisto enostavna, je pa pristopna za stopnjo zahtevnejša od sestopne. Izlet lahko z izbiro nižjega izhodišča, na primer na koncu asfaltirane ceste, 650 m, ali pa kar v obmorskih Milovcih, raztegnemo za poljubno število ur. Še opozorilo: sestopna pot je v spodnji polovici slabo označena, kažipotov ni, zato ji je v obratni smeri zelo težko slediti. Južni Velebit Na poti na Bojin kuk Foto: Janja Lipužič Zahtevnost: Zahtevna označena pot, v kratkem delu zavarovana z jekleni-cami (B). Teren je močno razčlenjen, zakrasel in zahteva veliko pazljivost pri hoji. Posebej opozarjamo na kače! Oprema: Običajna planinska oprema. Obvezna je čelada, zelo uporabne so rokavice. Manj veščim priporočamo tudi komplet za samovarovanje. Višinska razlika: 350 m Izhodišče: Parkirišče pri cerkvici na robu planote Veliko Rujno, 900 m. Približno 15 kilometrov ceste je delno asfaltirane, delno makadamske (ni za m Anica kuk, 712 m, in kanjon Uelika Paklenica 2.45 h Planinski dom-Velika Paklenica-izho-dišče 1.30 h Skupaj 6 h Sezona: Kopni letni časi, najbolje spomladi ali jeseni. Poleti so temperature za hojo previsoke. Konci tednov so zelo obljudeni, poskusite se jim izogniti. Vodnika: Alan Čaplar: Velebitski pla-ninarski put. HPS, 2012; Alan Čaplar: Planinarski vodič po Hrvatskoj. Mozaik knjiga, 2015. Zemljevid: Nacionalni park Paklenica, SMAND 19, 1 : 25.000 Vzpon: Po tlakovani poti gremo mimo predstavitvenega središča parka in se vzpnemo na Klance do desnega odcepa poti. Prečkamo potok in se vzpenjamo precej strmo navzgor mimo zanimivih spodmolov pod atraktivno steno Anica kuka, 712 m. Na razpotju za Jurline gremo desno do vznožja vzhodnega pobočja gore, kjer se začne nekoliko zahtevnejši del. Čez strmo, izrazito razčlenjeno in ostro skalovje moramo večkrat poplezati. Prave poti ni, najlažje prehode kažejo zanesljive markacije. Med navdušenim razgledovanjem z vrha pazimo, da ostanemo z nogami na trdnih tleh! Sestop: Po poti vzpona se spustimo do kažipota za Jurline. Nadaljujemo desno in na naslednjem razpotju levo v prijazno, samotno dolinico (desno možnost sestopa v dolino v Seline). Gremo mimo zapuščenih zaselkov Jurline (desno odcep za Malo Paklenico in Ivine Vodice, levo Anica luka) in Škiljici nadaljujemo bolj ali manj vodoravno proti Malim Močilom. Tu se lahko odločimo še za vzpon na bližnji Črni vrh, 1110 m, (v obe smeri približno 1.45 h), sicer pa se usmerimo strmo navzdol proti Planinskemu domu Paklenica, 480 m. Skozi kanjon Velike Paklenice se po lepo urejeni turistični poti, ki opozarja na številne lokalne zanimivosti, vrnemo na izhodišče. Janja Lipužič Bojin kuk, 1110 m vsak avto in vsakega voznika). WGS84: N 44,357684°, E 15,424602° Časi: Izhodišče-Bojin kuk 2.30 h Bojin kuk-izhodišče 2 h Skupaj 4.30 h Sezona: Kopni letni časi, najbolje spomladi ali jeseni. Poleti so temperature za hojo previsoke. Vodnika: Alan Čaplar: Velebitski planinarski put. HPS, 2012; Alan Čaplar: Planinarski vodič po Hrvatskoj. Mozaik knjiga, 2015. Zemljevid: Nacionalni park Paklenica, SMAND 19, 1 : 25.000 Vzpon: Po cesti gremo kratko nazaj, nato prečno čez travnika (slabše označeno) proti vznožju kopastega in poraščenega vrha Pivato. Skozi gozdič in čez prve strmejše odstavke ga obidemo po vzhodni strani. Pod navpično steno Bo-jinega kuka, 1110 m, par korakov s poti, je votlina, ki v sili lahko služi kot zatočišče. Nadaljujemo levo proti Starigradu in Ja-ginem kuku, vendar že na naslednjem razpotju zavijemo desno. Začne se nekoliko težavnejši del ture, kjer moramo občasno uporabiti roke in paziti na pasti kraškega terena. Čez gladke plošče pridemo do vznožja strme južne stene, ki jo zmoremo s pomočjo niza jeklenic. Končajo se malo pod vrhom, do katerega še kratko poplezamo. Sestop: Sestopimo na zahodno stran. Zelo razgibana pot se takoj pod vrhom spusti v strm žleb, vijuga med razbrazdanimi skalnimi stolpiči, čez travnate jase in zglajene plošče vse do slabše označenega razpotja. Tam gremo desno proti sedelcu, kjer se odpre pogled na Veliko Rujno in nadaljujemo do večje skale, kjer napis usmerja proti jami/ zavetišču. Pot po nekaj minutah zapustimo in zavijemo levo na šibko stezo, označeno z rdečimi pikami (redke markacije so v nasprotni smeri, nižje tudi te zginejo). Pri stiku s prečno stezo zavijemo desno, potem pa bolj ali manj po občutku v severovzhodni smeri sestopimo do izhodišča. Janja Lipužič Tulove grede Začetni del poti na Tulove grede Foto: Meta Pečak Ni jih mogoče spregledati. Opazil jih je zanesljivo vsak, ki se je kdaj peljal skozi avtocestni predor Sveti Rok nad Za-drom. Tesno stisnjena gruča bleščeče belih apnenčastih stolpov in stolpičev s skupnim imenom Tulove grede je ena najslikovitejših vedut Južnega Velebita. Verjetno ga ni ljubitelja gora, ki mu ne bi vzbudile koprnečih idej. Območje je žal še dobrih dvajset let po vojni minsko eno najbolj kontaminiranih, pristop na goro je bil dolgo onemogočen. Danes je očiščen in varen celoten koridor okoli ceste in označene poti. V spomin na padle vojake so jo poimenovali Put hrvatskih brani-telja. Cesto čez prelaz Mali Alan, po kate- ri se gosposko pripeljemo prav pod vršne stene, so zgradili v avstro-ogrski monarhiji v začetku 19. stoletja. Predstavjala je takrat edino in zelo pomembno povezavo kontinentalne in obmorske regije v tem delu Velebita. Čez greben se s spremembo vremena rade prelivajo megle in podijo vetrovi, zato za vzpon izberite jasen Pot ob reki Krupi Boj ko prodiramo v notranjost Velebita, dragocenejše skrivnosti je pripravljen deliti z nami. Kanjona deviško bistrih gorskih rek Zrmanje in Krupe na skrajnem vzhodnem robu pogorja sta dva takšna dragulja narave, ki ju na srečo še niso odkrile trume obiskovalcev. Medtem ko je Zrmanja plovna in jo je najlepše doživeti prav z rečne gladine, bodisi na raftu bodisi na turistični ladjici, je ob desnem bregu Krupe od sotočja pa skoraj do izvira urejena planinska pot. V opisih se zaradi pogoste (zlo)rabe izogibam pridevniku pravljičen, ampak tokrat si dovolim izjemo - pot ob Krupi je pravljična! Prodorna energija vode, slapiči, kaskade in tolmuni, skupaj z bujnimi oazami ob rečnih okljukah sobivajo v silovitem kontrastu z mrtvo pustinjo kamnitega krša, v katerega je pogreznjeno rečno korito. Edini prehod na drugo stran gre čez dvesto let star Kudin most, ves zgrbljen, vegast in -popoln. Energije okoli samostana Kru-pa so onkraj fizičnega izkustva, a enako močne. Izlet je brez višinskih in časovnih normativov, zgolj za dušo. Jugovzhodni Velebit Hi Na obrežju Krupe vodi prelepa planinska pot. Foto: Janja Lipužič Zahtevnost: Lahka označena pot. Odsek med Kudinim mostom in Krnježo je zahteven (jeklenica, klini). Oprema: Običajna planinska oprema, dobra obutev in palice. Višinska razlika: 400 m Izhodišče: Zaselek Ravni Golubič, 370 m, kjer sledimo oznakam za Vra-tolom. Izhodišče je približno en kilometer od glavne ceste. Tulove grede, 1120 m i- dan. Razglede s Tulovih gred opisujemo s superlativi. < Zahtevnost: Zelo zahtevna označena pot. Pri vzponu pomaga nekaj metrov jeklenic, več skokov je treba preplezati brez varoval (I). V vršnem delu bi si želeli kakšno markacijo več. Nekaj pomanjkljivo označenih prehodov, vključno z mestom, kjer smo stopili na vrh, si je dobro zapomniti že pri vzponu, da slučajno ne zaidemo v težave. Poleg plezalcev in planincev se v skalah menda rade zadržujejo tudi kače. Oprema: Običajna planinska oprema, čelada, priporočljive so rokavice. Višinska razlika: 270 m Izhodišče: Sedlo Prag, 856 m. Manjše parkirišče je za dolgim zidom. WGS84: N 44,263681°, E 15,647981° Časi: Izhodišče-Tulove grede 1 h Tulove grede-izhodišče 1 h Skupaj 2 h Sezona: Kopni letni časi od spomladi do jeseni Vodnik: Alan Čaplar: Planinarski vodič Južni Velebit « po Hrvatskoj. Mozaik knjiga, 2015. Zemljevid: Južni Velebit III, SMAND 18b, 1 : 30.000 Vzpon: Začetni del poteka po dobro uhojeni poti čez nezahtevno skrotje in se zlagoma ovije okoli zahodnega boka gore. Odpirajo se razgledi na pokrajino proti severu in zahodu ter številne s škrapljami nabrazdane stolpiče, ki dajejo zavetje ljubkim travnatim jasam. V amfiteatru pod stenami se začne težji del. Tu se moramo večkrat ozreti za nekoliko redkejšimi oznakami, ki nas usmerjajo v strmem skalnem svetu. Ob poti naletimo na več odcepov (alpinistični vrh Tul, Vidilica, Srednji vrh), naša smer pa sledi zahodnemu vrhu, na katerem plapola hrvaška zastava. Nekaj prehodov je precej ozkih, na kratkem odseku pomagajo tanke jeklenice, večkrat moramo po-plezati brez varoval. Tik pod vrhom je eden zagonetnejših prehodov. Sestop: Sestopimo po poti vzpona. Janja Lipužič Pot ob reki Krupi WGS84: N 44,199867°, E 15,819858° Časi: Izhodišče-Kudin most 3 h Kudin most-samostan Krupa 1.45 h Skupaj 4.45-5 h Sezona: Kopni letni časi, najbolje spomladi ali jeseni. Poleti so temperature za hojo previsoke. Po obilnih padavinah in v času taljenja snega je pot zaradi visokega vodostaja neprehodna! Vodnik: Alan Čaplar: Planinarski vodič po Hrvatskoj. Mozaik knjiga, 2015. Zemljevid: Južni Velebit III, SMAND 18b, 1 : 30.000 Opis: Iz vasice gremo po označeni poti južno proti robu kanjona. Tu se odpre pogled na sotočje obeh rek, kjer pogosto vidimo tudi raftarje in kajakaše. Po strmi stezi čez pobočje (Vratolom) se spustimo približno 300 višinskih metrov do obale. Za prvim desnim ovinkom buči eden najlepših slapov Visoki buk. Po ogledu se vrnemo na razpotje in nadaljujemo vzdolž orograf-sko desnega brega proti Kudinemu mostu. Pred njim se moramo zaradi strme stene, ki ovira prehod, povzpeti vsaj 150 metrov do samotne domačije Veselinovič (parkirišče, možnost povratka) in se nato ponovno spustiti na obrežje. Od mosta do izliva Krnje-že lahko nadaljujemo na dva načina. Izkušeni planinci gredo po zahtevni zavarovani poti, nadelani v strmi steni tik nad vodo, vsi drugi se vrnejo nazaj v breg do hiše in od tam vzhodno proti sotočju s Krnježo. Pot se spusti v strmih serpentinah. Za prečkanje reke je treba nekaj improvizacije oziroma spretnosti pri prestopanju kamnov, mostu ni. V nadaljevanju ni večjih posebnosti, hodimo ob reki, ki je v tem delu bolj umirjena, ali tik nad njo čez groba melišča. Pot se v zaključku odmakne od brega, gre čez široke travnike in po kolovozu do starega pravoslavnega samostana Krupa. Izvir je par kilometrov višje v istoimenski vasi. Ker je izlet "enosmeren", si moramo urediti prevoz na izhodišče. Janja Lipužič PLnninčKOu KOTIČEK mišjeritka in njena nečedna družina Kristina Menih Kristina menih Zgodnje jutranje meglice so še zakrivale vršace gora, rahla sopara ob njihovem vznožju pa je naznanjala še en razgret poletni dan. Stenar, Bovški Gamsovec, Križ, Planja, Razor in seveda Triglav so še uživali v jutranjem hladu, ko so prvi planinci z znojnim čelom koračili proti njim. Kako prijetno mrzla voda bo danes, se je veselil črni močerad Dare, ki je bolj kot noči čislal zgodnjo jutranjo svetlobo. Že navsezgodaj je vstal, se pre-tegnil, izdatno zazehal, prežvečil zajtrk in se podvizal proti gorskemu jezeru, lenobno raztegnjenem le nekaj metrov niže od planinske koče. "Ne me hecat, kaj pa je zdaj to?" je osupnil ob pogledu na drobne črne kakce, raztresene vse naokoli. Očitno je bil spet na delu eden od neotesanih Miš-jerepcev. Odkar se je njihov rod priselil v močerado-ve kraje, se je dotlej mirno življenje obrnilo na glavo. Mišjerepci, ki jih je vodila nemarna mati Mišjeritka, so bili namreč izredno neotesana drhal mestnih miši, ki so iz pregretega betonskega mesta pribežale v gore in se zaradi grdega obnašanja hitro priskutile vsem, ki so prišli z njimi v stik. "Le zakaj so taki packi, da ne pospravijo za seboj svojih izločkov?" se je jezil Dare in hitel plavanju naproti. Z Mišjerepci je močerada vezala neprijetna, a poučna izkušnja. Veste, ta mišji klan se je v gore preselil, ker so jih zaradi številnih prekrškov in slabih navad izobčili iz mesta v dolini. Lačni in žejni so najprej potrkali prav na Daretova vrata in gostoljuben, kot je bil, jim jih je na stežaj odprl. Tudi pogostil jih je, kot se za goste spodobi, in jim slednjič celo posodil hrano, saj so mu miši zatrdile, da mu bodo prav vse dvojno vrnile. Toda Mišjerepci niso snedli le vsega živeža, ampak tudi svojo obljubo, in močeradu niso ničesar vrnili. Tako se je prijateljevanje med njimi razdrlo, še preden se je sploh začelo. Poniglavi Mišjerepci so pozabili na svoj dolg tisti hip, ko so odkrili pot v planinsko kočo. Tamkaj je bilo namreč hrane še več, kot so si jo kdajkoli poželeli, in ker jim je bilo mar le za lastne že-lodčke, si niso belili glave z močeradovo prehrano in še manj s slabo vestjo. Navsezgodaj tistega jutra je Jože, oskrbnik planinske koče, napenjal možgane, kaj naj pripravi za zajtrk. V jedilnici so se že gnetli prvi neučakani planinci, ki so noč nemirno prespali na skupnih ležiščih. Lačni in žejni so nestrpno pričakovali jedače in pijače, preden si oprtajo nahrbtnik in jo mahnejo Sovatni, Stenarju ali Pihavcu naproti. Oskrbnik je vse bolj živčno šaril po kuhinji. Iz kredence je jemal krožnike in skodelice za kavo, jih raztreseno razpostavil na mize in se brž posvetil kuharskim receptom. Njegova žena Mara, katere kuharsko izvrstnost sta dokazovala tolsto telo in kulinarična duša, je bila primorana dan poprej vzeti pot pod gojzarje in na vrat na nos oditi v dolino, saj je v kuhinji zmanjkalo kvasa in fižola, zato se je moral s kuharskimi podvigi spopasti kar sam. Oskrbniku res ni bilo lahko, saj dotlej še nikoli ni vihtel kuhalnice, čeprav je, roko na srce, tu in tam tudi on zakuhal kakšno kašo in naku-hal neumnost pa tudi slabo voljo je znal zamesiti. Med stikanjem za primerno hrano, ki naj bi jo postavil na mizo, je v predalu našel ovsene kosmiče, iz hladilnika je na plano potegnil mleko, jogurt in sir, pa tudi jajca je našel in jih v loncu prelil z vodo, preden jih je postavil na štedilnik. Zatem ga je izmučilo le še vprašanje: kje se skriva kruh. V predalu ga ni bilo, v omari tudi ne. Le kam ga je Mara spravila, se je čudil in še naprej iskal. "Kaj pa, če je tu notri?" je pomislil ob pogledu na platneno vrečko na polici. Brž jo je prijel v roke, odvezal vrvico in pokukal notri. V vrečki je res tičal debel hlebec in oskrbnik si je oddahnil. A le za trenutek. "Ja, kaj pa je tole?" se je začudil, ko je v vrečki poleg obgrizenega hlebca opazil drobne temno rjave bob-ke, še najbolj podobne mišjim kakcem. "Ne me basat, saj to so mišji dreki" se je tako razburil, da mu je rdečica nemudoma obarvala lice, in iz vrečke stresel nemarno packarijo, ki so jo za seboj pustili nepovabljeni gostje. Ja, res so bile miši. Tiste iz rodu daleč naokoli znanih nekulturnih Mišjerepcev seveda. Ampak Jože tega ni vedel, saj je bil samo človek. Brž je poiskal mišelovko in jo nastavil na polico, kjer je poprej stala vrečka s kruhom. Gospodična in njena pitbulka Dixie sta se po dolgem času spet pripeljali v zadnjo dolino pod Triglavom. Ker sta pod gore pobegnili pred močno soparo, ki je £ H co W > CO £ £ o (N o> O m -J Ko je v hiški zavladal nočni mir, je na klopi pred hiško oživel nahrbtnik. Iz njega so se kot kroglice s strgane ogrlice trkljale miške. Ilustracija: Jernej Kovač Myint CO £ £ POHODNI ČEVLJI ROČNO IZDELANI S STRASTJO ROJENI NA BAVARSKEM - NOŠENI PO CELEM SVETU O 0 WWW.HANWAG.COM ROČNO IZDELANI V EVROPI LEPLJENA SESTAVA ČEVLJA MOŽNA ZAMENJAVA PODPLATA RESNIČNO TRPEŽNI Hanwag Alaska GTX® Resnična pohodniška klasika, ki že 20 let navdušuje več generacij pohodnikov. GORE-TEX® podloga ■J I zanesljivo ohranja suhe noge. Trgovina Annapurna Krakovski nasip 4 1000 Ljubljana www.annapurna.si Trgovina Prosti čas Šutna 37 1241 Kamnik www.prosticas.si OUTDOOR FOOTWEAR SINCE 1921 TUJINA Damir Šantek 1 Hefajst - v grški mitologiji bog ognja in kovaštva, sin Zevsa in Here, Afroditin mož. Rojen iznakažen in šepajoč, zato ga je zgrožena mati vrgla z Olimpa. Devet dni je padal v Ocean, kjer sta ga rešili Tetida in Evrinoma ter ga izučili v umetnosti kovaštva. Najgrši med bogovi v grškem Panteonu je bil zelo prijazen in miroljuben. Op. ur. Med ognjenikom in Hefajstom1 Zelenortski otoki Na karti v manjšem merilu težko opazimo deset otokov in osem otočkov, zgubljenih sredi Atlantskega oceana. Če vzamete karto z večjim merilom, boste ob zahodni obali Afrike opazili skupek majhnih točk, oddaljenih kakih 450 kilometrov od Senegala, jugozahodno pa okoli 1000 kilometrov stran od Kanarskih otokov. Vsi otoki so vulkanskega izvora, devet jih je naseljenih. Razpon nastanka otokov je res velik; najstarejši je star okoli 15 milijonov let, zadnji, najmanjši, pa naj bi nastal pred 100.000 leti. Vsi skupaj sestavljajo Zelenortsko republiko s površino 4033 km2. Od teh je sedem otokov goratih, trije pa so nižinski. Pico do Fogo kot je videti v notranjosti velikega kraterja Foto: Damir Šantek Otočje je prežeto z mešanico ras, kultur in pokrajin. Tu, sredi Atlantika, čutimo pridih tropov. Dežuje redko, temperatura nikoli ne pade pod 20 °C in se redko dvigne nad 30 °C. Dežela večnega nasmeha bo pričakala prijazno tako turiste kot tudi priseljence. Čeprav revna, je to obljubljena dežela za revne priseljence iz Senegala. Tu lahko vsak najde kakšno aktivnost zase. Bodisi da je to vožnja po cestah iz vulkanskega kamna ali pa sprehodi po neskončnih plažah iz drobnega saharskega peska. Življenjski moto je "no stress". Ponta Preta na otoku Maio je ena od petih vrhunskih svetovnih destinacij za deskarje, potapljanje pa tudi ne bo nobenega pustilo ravnodušnega. Planinci se lahko odpravijo na ognjenike na otoku Fogo ali na pohode po gorskih območjih otoka Santo Antao. Morje je bogato z mečaricami, tunami in wahoo ribami (zahodno-afriška kraljevska skuša). To je pravo mesto za veliki ribolov ... Lahko pa samo ležite na eni od neskončnih peščenih plaž in poslušate lokalno glasbo, najpogosteje morne, batuque,funane ali coladeire. Otočje ni bilo nikoli del celine, tako da so rastline in živali prišle na otok po vodni ali zračni poti. Lahko so se razvile v popolnoma izoliranih in posebnih pogojih, čisto drugače kot iste vrste flore in favne na celini. Do 15. stoletja je bilo otočje nenaseljeno, ker so otoke odkrili šele leta 1455. Prvi prebivalci otoka so bili Portugalci. Ti so dovažali sužnje iz zahodne Afrike in jih uporabljali kot delovno silo pri kultiviranju otočja. Zaradi svojega pomembnega strateškega položaja na poti med Evropo, Afriko in Ameriko je bilo otočje oskrbovalna postaja ladij z vodo, hrano, ladijsko opremo in vsemi ostalimi potrebščinami. Na svojih potovanjih so jih obiskali Vasco da Gama, Krištof Kolumb, Charles Darwin, sir Francis Drake in številni drugi. Trgovanju s sužnji se tudi to otočje ni izognilo. Še več, bilo je eden najpomembnejših členov v portugalski verigi tega trgovanja. Mešanica Portugalcev in črnskih sužnjev je ustvarila jezik, kakršen se danes govori na Zelenortskih otokih. Ker so se lastniki bali, da bi se sužnji lahko dogovorili za upor proti njim, so jim prepovedali pogovarjanje v jeziku svojih plemen. Postopoma se je razvila kreolščina, z osnovo portugalščine in primesmi ostalih jezikov, ki so se na vsakem otoku razvili po svoje. Otoke so stresali potresi, ljudje so kot muhe umirali zaradi suše, vladala je lakota, prebivalce so ropali pirati, otočje so pregazili Britanci in Američani, nato so končno ukinili sužnjelastništvo ... Borbo za samostojnost Gvineje Bissau in Zelenortskih otokov je vodil Amilcar Cabral, ki je bil v tej borbi ubit. Končno je leta 1975 otočje dobilo samostojnost. Še danes so ti otoki zaradi svoje lege med Afriko, Portugalsko in Ameriko geografsko zelo pomembni. Čeprav so njihove vezi s tremi ločenimi svetovi globoke, resnične in neizogibne, so Zelenortski otoki svet zase. Staroselci nočej o biti vezani z Afriko, Portugalska jih j e stoletja tlačila in izkoriščala, zaradi lakote, suš in težkih življenjskih pogojev se je izselilo več prebivalcev, kot pa jih danes tam prebiva. Največ jih živi v Ameriki, na Portugalskem, v Afriki in drugod po svetu. Pohodništuo sredi Atlantika Zelenortsko otočje ima dva zanimiva in za pohodni-štvo primerna otoka. To sta Santo Antâo in Fogo. Značilnost otoka Santo Antâo so visoke gore. G orska veriga se razteza od jugozahoda z najvišjih vrhom Topo de Coroa (1979 m) do severovzhoda z najvišjim vrhom Pico de Cruz (1585 m). Otok ima površino 779 km2, širok je 24 km, dolg pa 43 km. Severovzhod otoka je zelena oaza, ki je popolno nasprotje pustega in neplodnega jugozahoda. Z druge strani se nahaja otok Fogo, kar pomeni v kre-olščini ogenj. Že ime otoka pove, da gre za vulkanski otok, ognjenik je še aktiven. Na otoku je tudi najvišji vrh Zelenortske republike Pico de Fogo, visok 2829 m. Prvotno se je otok imenoval Sâo Filipe, v čast svetnika, na katerega dan je bil odkrit 1460. leta. Leta 1680 so otok preimenovali v Fogo, in to po izbruhu ognjenika, ki je bruhal še leta kasneje. Kljub vsemu se še danes glavno mesto otoka imenuje Sâo Filipe. Po premisleku se ni bilo težko odločiti, kam v hribe. Fogo je seveda nekaj posebnega in drugačnega. Pravi, živi, aktivni ognjenik. Oba otoka loči 300 km morja, povezave potekajo s počasnimi trajektnimi linijami ali dragimi avionskimi leti. Ker sem imel še druge načrte, sem hribolazenje omejil le na otok Fogo. Dvigujoč se iz morja, vse do svoje krone na vrhu kraterja, se Fogo zdi kot arhetipski ognjenik. Ravno tak, kot bi ga narisal otrok. Ognjenik ima obliko kroga s 476 km2 površine. Jug otoka je suh in puščavski, medtem ko je sever rodoviten. Izmed vseh zelenortskih otokov ima Fogo najvišje temperature in najvišjo vlažnost. Pesek na plažah Foga je črn, barvo pa še poudari kontrast z belimi penečimi se valovi, ki se razlivajo po črnih plažah. Vsi otoki v arhipelagu so vulkanskega izvora, Fogo pa je najmlajši otok, star komaj 100.000 let, in edini, ki s svojim videzom pripoveduje o načinu svojega nastanka. Krater ognjenika, kjer je narodni park, je dolg 10 km in širok 7 km. Imenujejo ga Cha das Caldeiras, v prevodu odprtina ali ravan kraterja. Na robu kraterja se odpre neverjeten prizor. Krater skriva celo serijo manjših ognjenikov, ki so nastali Spuščanje z vulkana po vulkanskem prahu Foto: Damir Šantek s kasnejšimi izbruhi. Popolnoma nadnaraven prizor! Ognjeniki v ognjeniku. Črna površina kraterja je posejana s pravilnimi stožčastimi strukturami, med katerimi izstopa Pico de Fogo. Vulkanologi domnevajo, da je v preteklosti najvišji vrh meril 3500 m, da pa se je zadnjih 10.000 let znižal na sedanjo višino. V zgodovini je zabeležena cela serija izbruhov tega še aktivnega ognjenika. Zaradi velikega izbruha 1680. leta se je celotno otoško prebivalstvo zateklo na sosednji otok Brava. Pomorcem je otok ponoči zaradi ognja služil kot orientir vse do leta 1700. Po tem sta sledila izbruha leta 1724 in 1769, ko se je lava izlila po otoku, a v manjšem obsegu. Sledil je spet večji izbruh leta 1785. Vsi naslednji izbruhi so bili manjši in omejeni na notranji del velikega kraterja. Tako je znotraj Cha das Caldeiras nastala cela serija manjših in večjih ognjenikov na čelu z veličastnim vrhom Pico de Fogo. Zadnja aktivnost ognjenika je zabeležena leta 1995. Izbruh ognjenika je napovedovala serija opozorilnih potresov. Ognjenik je izbruhal temen, vroč pepel 5 km visoko, ki je prekril cel otok. Lava je odtekala iz žrela neprekinjeno dva meseca. Danes sta znotraj kraterja dve skoraj združeni vasi Portela in Bangaeira. Obe naselji stojita ob edini cesti, ki pelje skozi Cha das « £ H GO W > « GO £ £ O (N o> O ¡3 Caldeiras. Cesta je zgrajena iz vulkanskega kamna, a je v zelo slabem stanju, tako da je treba voziti skrajno previdno. Do vstopa v krater vodi zelo moderna in dobra asfaltna cesta. Kljub zahtevam vaščanov obeh vasi, da naj se znotraj kraterja zgradi boljša cesta je zaradi ohranitve prvobitnega videza narave kraterja uprava narodnega parka to prepovedala. Sao Filipe Sao Filipe je drugo največje mesto na Zelenortskem otočju. Čepi na strmini nad globokim modrim morjem, ki se razliva po črnih peščenih plažah. Prebivalci mesta so po večini potomci afriških sužnjev in Portugalcev iz pokrajin Algarve in Alente. Ulice so živahne, večnastropne hiše sobrados so pobarvane v pastelnih barvah in pred kratkim obnovljene. Včasih so bile te hiše last veleposestnikov, na čigar poljih so garali sužnji. Hiše imajo izstopajoče balkone in polkna iz najboljšega afriškega lesa. Umirjene barve sobradosov so v popolnem nasprotju s cestami, tlakovanimi s črnim vulkanskim kamnom, po katerih se sprehajajo prebivalci v živobarvnih oblačilih. S svojo velikostjo in bogastvom je vsak sobrado kazal veličino, moč in denarno bogastvo lasnika. Cha das Caldeiras Po ogledu mesta sem sedel v avto in v dobri uri lahkega vzpona prispel do Cha das Caldeiras. Možnosti spanja tam so skromne. Obstajata dve opciji, izbral sem prenočišče Casa de Marisa. Vas je brez tekoče vode in elektrike. Imajo pa solarne panele in generatorje ter zbirajo deževnico. Komunikacija z domačini je bila milo rečeno smešna. Jaz ne znam kreolščine, portugalščine ali francoščine, oni pa ne angleščine ali nemščine. Namestim se v sobi in se poglobim v karto. Odločim se, da sam opravim poskusni vzpon na bližnji ognjenik Monte Preto de Cima, visok 1803 m. Znotraj ognjenika ture brez lokalnega vodnika niso dovoljene, vendar sem se vseeno odločil, da poskusim sam. Toliko znanja in izkušenj imam, da vzpon lahko opravim, če me pa že kdo kaj vpraša, bom rekel, da sem se zgubil. V dolini j e trenutno osem uniformiranih vodnikov z licenco, veliko pogosteje pa vodijo planince neuni-formirani domačini brez licence. Cena vzpona z vodnikom na vrh kraterja je 40 evrov, dodatne poti pa se plačajo še povrhu. Steze niso označene, tudi ta ni bila, sem si pa po karti skušal zapomniti potek poti. V pesku se slutijo sledi steze. Za peskom sledi strjena lava, poti je tu teže slediti. Ognjeniki so precej jasni in zanesljivi orientirji. Začenjam se vzpenjati skozi drobno vulkansko me-lišče, skoraj krožno do vrha. Dosežem ga v manj kot uri, za spust pa porabim dobre pol ure. Po poti sem šel mimo nekaj manjših kraterjev in se povzpel nanje. Pokrajina je vesoljska, v vseh odtenkih črnine in sivine z vmesnimi rjavimi toni. Zadovoljen z vzponom mirno večerjam edini meni - kura po kreolsko. Zgodaj grem spat, saj me naslednji dan čaka zgodnje vstajanje in vzpon na Pico de Fogo. Uzpon na Pico de Fogo Vstanem zgodaj, pred zoro. Zunaj je sveže, vodnik me že čaka pred sobo. Na triurno turo vzamem tri litre vode. Začelo se je daniti. Zaradi visokih dnevnih temperatur je pametno štartati čim bolj zgodaj in se tako izogniti najhujši vročini. Pot vodi po črnem vulkanskem pesku in melišču, počasi se vzpenjava. Prehitiva skupino francoskih planincev z dvema vodnikoma. Hodiva mimo številnih vinogradov, kar je tu posebna zgodba. Trta raste na 1700 metrih, kar so po trditvah domačinov najviše ležeči vinogradi na svetu. Uspeva na vulkanskem pesku, vodo dobiva z roso in redkimi letnimi padavinami. Trsi so posajeni brez reda, brez podpornih stebrov in se ne vežejo. Črna vina in rosé se pridelujejo iz portugalske sorte preta tradicional, bela pa iz muškata. Vina so zelo močna, vsebujejo 14 % alkohola in so bogatega okusa. Ko opravim turo, želim pri kosilu v miru in hladni senci poskusiti njihovo vino. Med trsi so posajene fige, veliko graha in nekaj sivke, ki je čisto drugačna od naše. V Cha das Caldeiras je veliko endemnih rastlin, ki so se razvijale v čisto drugačnih pogojih kot rastline na drugih delih otoka in ostalih Zelenortskih otokih ter čisto drugače kot identične rastline na celini. Na notranji steni Cha das Caldeiras se vidi senca ognjenika Pico de Fogo. Prihajava na strmino in se izmenično vzpenjava po kamenju, prahu, pesku, stenah in kombinaciji vsega. Vzpon ni tehnično zahteven, a včasih presega 40 % naklonine. Prečiva bazaltne stene in nadaljujeva po vulkanskem kamnu črne, rdeče, sive, rumene ali rjave barve. Vulkanska kamnina je polna plinov, porozna in zelo lahka. Na trenutke se mi zdi, kot da hodim po polomljenem siporeksu, kamen pod nogami kar škripa. Še vedno je prijetno sveže, mestoma zapiha močan veter. Pijem veliko vode, vsake toliko se ustaviva in občudujeva veličastno pokrajino, ki me popolnoma prevzame s svojo divjino, surovostjo in negotovostjo zaradi strahu pred ponovnim izbruhom. Na sedlu, ki je najnižja točka roba kraterja Pica de Fogo, se ustaviva in počivava pred končnim vzponom. V kraterju so svoje sledi pustili lokalci in planinci z imeni in sporočili, sestavljenimi iz kamenja. Vršni vzpon poteka ob čisto novi in varni jeklenici. Mestoma se iz odprtin v stenah vije dim, ki smrdi po žveplu. Celo pot nisva srečala nobene živali, razen pikapolonice na vrhu. Po treh urah sva na vrhu na višini 2829 m. Pico Pequeño Z vrha se vidita cela kraterja Pica de Fogo in Cha das Caldeiras ter še desetina ostalih, vključno s Picom Pequenom. Odločiva se, da se ne vračava direktno, temveč podaljšava turo in se vrneva čez Pico Peque-no, zadnji ognjenik, ki je bruhal 1995. leta. Zdaj je že pošteno vroče. Nadaljujeva v isti smeri. Spuščava se ob dveh jeklenicah in hitro prispeva do ogromnega pobočja vulkanskega peska, ki se strmo spušča do Pica Pequeno. Pri spustu mi je zdrsnilo, ustavil sem se na rokah in sprožil kamenje, to pa je sprožilo mali plaz, ki se je z neverjetno hitrostjo splazil skoraj 1000 metrov v globino, po črnem oblem pobočju. Pri zdrsu sem si opraskal zapestje desne roke. Očitno sem moral rimskemu bogu Vulkanu in grškemu bogu Hefaj-stu pustiti ta skromni krvni davek. Sledil je moj najbolj nori spust. Z vsakim korakom zarinem nogo v črn vulkanski pesek in drsam po njem. Hitrejši kot so koraki, hitrejše postaja tudi smučanje brez smučk. Zgubljava višino, za nama se praši kot za športnim avtom. Tako spuščanje je zelo utrudljivo. Ustavim se in se usedem. Mir je popoln, skoraj mistična tišina, nikjer človeka, ne živali, ne rastline. Hočem si vtisniti v spomin ta mir. Midva sama, nekje globoko pod nama v Zemljinem drobovju pa ogenj. Vročina pritiska, zato veliko pijem in si brišem pot s čela. Pred nama se odpira razcepljeni Pico Pequeno, visok 2023 m, s svojo široko paleto barv, prevladuje rdeča barva železovega oksida. Spuščava se hitro, drsiva, kratek vzpon in že sva na razpočenem kraterju ognjenika, ki je bruhal 1995. leta. Žge kot v pečici. Sonce je neusmiljeno, zemlja okoli ognjenika puhti, iz lukenj v zemlji uhaja vroč zrak. V tej svoji peklenski vročini je Pequeno najlepši. Vsak premik ponuja nov prizor, nov spekter barv in tvorb, ki delujejo, kot da jih je ustvaril vrhunski mojster moderne likovne umetnosti. Počasi zapuščava krater in se zopet po črnem prahu in melišču vračava proti vasi. Vračava se v "vulkansko civilizacijo", ponovno greva mimo vinogradov, figovih dreves, nasadov graha in bombaža. Utrujena od sonca, doživetij in hoje se vlečeva po vaškem tlakov-cu. V trgovini si kupiva sladoled. Ne vem, kaj sem pričakoval, a dobil sem bambusov sladoled na palčki, iz-vlečen iz plastične posodice za jogurt. Bil je prijetno mrzel in okusen. Po odmoru v senci se stuširam in za sabo pustim črno vodo s plastjo finega vulkanskega prahu. Za kosilo je seveda spet kura na kreolski način in izredno dobro domače vino tinto. Popoldan pa počitek, sprehod po vasi, druženje z vodniki, za večerjo pa edino, kar je na meniju - kura po kreolsko! Večer pred povratkom sem preživel v nenavadni druščini. Med obema vasema je trgovina, ki je obenem tudi lokalna gostilna s štirimi stoli. Ob večerih se tu zbirajo domačini, da nekako preživijo samoto in praznino. Lastnik trgovine igra violino, veliki fan Boba Marleya brenka na kitaro, avtomehanik cavaquinho (inštrument, podoben majhni kitari), mestni zidar pa nekakšna tolkala. Zvoki morne se kar cedijo po stenah trgovine in ob tintu si želim, da bi to bila resničnost mojega življenja. O -j o fN cD O £ H co W > CO £ £ Vrh kraterja Pico do Fogo Foto: Damir Šantek FRENKOUE PLOŠČE Franci Horvat Južna stena Mrzle gore V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je med sestopom s Savinjskega sedla nastal lep jesenski posnetek Frenkovih plošč v Mrzli gori. Leta 1976 sem se vpisal v Alpinistično šolo v Celju in malce pozneje sem že bil prepričan, da lahko preplezam vse in da se mi pri tem ne more zgoditi nič. Toda že naslednje leto sem v Mrzli gori grdo padel kar sedemdeset metrov globoko in si zlomil stegnenico, gleženj ter ličnico. Najprej sem bil pet dni na bolnišničnem oddelku intenzivne nege, dober mesec v bolnišnici, celotna rehabilitacija pa je trajala deset mesecev. Timsel1 V tem času sem sklenil, da se Mrzli gori "ma- se pojavile v alpinističnih vodnikih, so postale dokaj ščujem" za prestano gorje. Ampak maščevanje gori ni priljubljene med plezalci, saj jih krasi večinoma dobra preprosto, le da imamo alpinisti to prednost, da lahko skala. Ker so obrnjene na jug, so hitro kopne, tako da preplezamo kakšno novo smer ali drugače "razdevi- je v njih mogoče plezati od aprila do novembra. Med čimo" določeno steno ali območje. V tem času sem se alpinističnimi kolegi sem poznan kot Frenk, zato je spomnil na fotografijo plošč, ki mi je potem pomaga- Tone Golnar v svojem alpinističnem vodniku Logarla pri nizanju prvenstvenih smeri. Prva nova smer je ska dolina - zahodni del ta del poimenoval Frenkove nastala leta 1982, ko sva z Matejem Baničem v mar- plošče. V osemdesetih in devetdesetih letih sem nato kantnih ploščah preplezala smer Gamsove plati. Ne- preplezal deset prvenstvenih smeri z različnimi so-kateri alpinisti v našem alpinističnem odseku so bili plezalci, na prelomu tisočletja pa mi je ostala samo še malce škodoželjni in slišati je bilo opazke, kot je: "Naj- ena logična linija v desnem delu plošč. Zajeda v tem prej je treba pokositi travo, da lahko plezaš." Pozneje, delu poteka kar nekaj metrov visoko, se konča pri za-ko sem preplezal večino smeri v teh ploščah in ko so siganih monolitnih ploščah, do rešilnega ruševja pa 1 Timšel je hebrejska beseda, ki daje človeku možnost izbire v življenju oziroma možnost svobodne volje, ki odpira in širi obzorja. Vse smeri v Frenkovih ploščah Foto: Franci Horvat je dobre štiri metre. Z Binetom Javernikom sva leta 2000 splezala do zajede, nakar se nama je ustavilo, kar se je izkazalo za dobro, kajti kljub dobri pripravljenosti bi takrat bil za naju ta del prehud zalogaj. S Sašem Ocvirkom sva 10. avgusta letos v petih urah preplezala tako želeno stopetdesetmetrsko smer in jo poimenovala Timšel. Ime smeri, v kateri je ostal en klin, je povezano z mojo knjigo Timšel, avtobiografi-jo, ki je izšla leta 2014 pri založbi Antika. Smer je na enem mestu dokaj resna (VII/IV-V), sicer pa gre za zelo lepo plezanje v dobri skali. Vožnja proti Logarski dolini je bila prijetna in mirna, črna mačka ni prečila ceste pred mano; tako mi ni bilo treba pljuvati čez levo ramo, kar v avtu ni najboljša rešitev. Na parkirišču pri slapu je bilo parkiranih nekaj avtomobilov, med drugim tudi Sašev. Pot do Okrešlja dobro poznam, tako da kljub temi ni bilo težav z orientacijo. Hodil sem razmeroma počasi in počutil sem se odlično. Zavetišče GRS je bilo pravljično razsvetljeno, takoj sem pomislil, da bi lahko napravil kakšno dobro fotografijo, toda za to nisem imel ne časa ne ustrezne opreme. Saša sem "zmotil" pri zajtrku. Medtem ko sta hrana in pijača romali v nj egov želodec, sva izmenjala nekaj besed, potem pa se je bilo treba napotiti proti Mrzli gori. Vso pot sem premle-val, ali nama bo uspelo preplezati tako želeno smer 1. Temno siva: Prečenje (III, 170 m); Franci Horvat, Tone Jesenek, 15. 9. 1989 2. Svetlo siva: Spodnje prečenje (III/II, 160 m); Franci Horvat, Božo in Blaž Razlag, 7. 7. 1990 3. Temno rdeča: Varianta na prečenje (III/II, 35 m); Franci Horvat, Božo in Blaž Razlag, 9. 9. 1990 4. Oranžna: Leva smer (III+/III, 110 m); Franci Horvat, Zdenko Mraz, 22. 6. 1986 5. Rdeča: Hasta la vista (IV-/III-IV, 150 m); Franci Horvat, Bine Javernik, Vesna Ribarič, 13. 9. 1992 6. Zelena: Gamsove plati (IV/III, II, 160 m); Franci Horvat, Matej Banič, 6. 6. 1982 7. Svetlo rumena: Orhideja (IV/III, 160 m); Franci Horvat, Božo in Blaž Razlag, 9. 9. 1990 8. Svetlo modra: Želja (IV-/III, 160 m); Franci Horvat, Zdenka Golavšek, 2. 9. 1984 9. Vijoličasta: Sinjebradec (IV-V, A1, III—IV, 150 m); Tone Jesenek, Franci Horvat, 15. 9. 1989 10. Rožnata: Kremšnita, varianta Sinjebradca (VI—/ IV+, 160 m); Janko Oprešnik, Drago Jezernik, 17. 9. 1989 11. Svetlo rumena: Radiator, varianta Sinjebradca (III, 50 m); Franci Horvat, Matjaž Lesjak, 20. 9. 1998 12. Črna: Timšel (VII/IV—V, 150 m) Sašo Ocvirk, Franci Horvat, 10. 8. 2018 13. Temno modra: Agonija (IV+/IV, III, 160 m); Franci Horvat, Marko Skornšek, 1. 8. 1982 14. Temno rumena: Tinina varianta Agonije (IV—/III 80 m); Franci Horvat, Bine Javernik, 9. 10. 2005 15. Rjava: Desna varianta Spodnjega prečenja (II—III, 40 m); Franci Horvat, 17. 7. 1989 oziroma ali jo bom zmogel, kajti zavedal sem se, da nisem več ravno v najboljših letih, ampak sem 62-le-tni "mladenič", ki mu pešajo moči. To svojo nemoč sem spoznal že med dostopom do Frenkovih plošč, mesto, čez katero sem se nekoč sprehodil, pa je bilo tokrat prezahtevno za vzpon brez varovanja. Sašo mi je predlagal obvoz po levi. Tudi v Popoldanski grapi se je bilo treba potruditi. Pod steno sva bila okoli sedme ure zjutraj, se hitro pripravila in čez petnajst minut že začela plezati. Prvi raztežaj je speljan čez plošče v grapo, nato pa čez navpično steno na plošče do znamenite zajede. Oba sva se strinjala z oceno IV. Sašo je na stojišču zabil dobra klina, ki sem ju pozneje le s težavo izbil, še posebej sem se namučil s spodnjim. Prvi pogled na zajedo je bil kar optimističen, Sašo jo je ocenil z -V toda hitro sva spoznala, da sva se uštela, bila sva namreč pod ključnim delom smeri. Že na začetku je kar siten prag, visok kakšen meter, nato pa zajeda pokaže malce več razumevanja, a ne za dolgo. Kolega je v poč zataknil nekaj metuljev, ki so odlično prijeli. Više sva plezala, bolj je zajeda izginjala in manj je bilo možnosti za dober klin. Sašo je poskušal preplezati oduren odstavek, do rešilnega ruševja mu je manjkalo samo dobre štiri metre, toda ni se mogel odločiti za tvegan korak. Svetoval sem mu, naj zabije svedrovec, ker pa je zelo slabo stal, si tega razkošja ni mogel privoščiti. Sledili so novi poskusi in čas je tekel, počasi se je bližala "huda ura" in Sašo je moral biti ob sedemnajstih v službi. Prosil sem vse svetnike, naj pomagajo, toda pravega razumevanja za najine težave niso imeli. Zaradi vseh dejstev sva se odločila, da zoprno mesto Sašo Ocvirk v ključni zajedi drugega raztežaja smeri Timšel Foto: Franci Horvat £ H GO W > GO £ £ O (N o> O PJ m Skica smeri Timšel Avtor: Franci Horvat Dostop Do Frenkovih plošč pridemo po poti, ki vodi na Savinjsko sedlo. Po njej gremo do vznožja značilnih trikotnih plošč na desni, gremo desno čez me-lišče in splezamo čez kratko steno na zgornje melišče. Pristopimo lahko tudi po Popoldanski grapi, ki je malce bolj levo (gledano od spodaj); seveda do tja pridemo po poti, ki vodi z Okrešlja na Mrzlo goro oz. Savinjsko sedlo. Sestop S Frenkovih plošč lahko sestopimo na dva načina. Prva možnost je, da se vzpnemo skozi ruševje do majhnega kotla, se nato po travnih vesinah nekoliko povzpnemo in prečimo levo, nakar se spustimo navzdol do poti, ki pripelje z Mrzle gore, ter gremo po njej na Okrešelj. Druga možnost je iskanje prehodov po travnih vesinah in skozi ruševje na desni (gledano od spodaj navzgor, glej skico), od koder se spustimo do vznožja stene, nato pa sestopimo po Popoldanski grapi, ki nas pripelje do markirane poti Okrešelj-Savinjsko sedlo. Opis smeri Timšel Vstop v Timšel je levo od grape, ki jo malce više prečimo in čez zajedo splezamo na plošče. Usmerimo se proti značilni zajedi v spodnji previsni barieri. Naredimo varovališče. Nadaljujemo čez previs v zajedo in po njej do njenega konca, nato pa čez plošče (najtežje mesto smeri, VII, klin) do ruševja oziroma mogočnega macesna, kjer naredimo varovališče. Čez ruševje splezamo do majhnega pomola (prižnica) z naravnim mostičkom. Sledi plezanje po ploščah (na desni je ruševje) do zgornje previsne bariere, kjer sta dve zajedi. Tukaj naredimo varovališče (stik s smerjo Kremšnita, varianta Sinjebradca). Po desni zajedi (levo Kremšnita) plezamo do značilnega kota, nato pa naravnost navzgor ter rahlo levo do ruševja. obplezava in nato varovana od zgoraj vanj zabijeva dober klin, če bo mogoče. Treba je bilo samo splezati okoli stebra in se povzpeti čez kratko strmo steno, ki ni presegala IV. težavnostne stopnje. Nato sva s pomočjo ruševja dosegla drevo, na katerem sva uredila varovališče, da sem nato varoval Saša, ki se je spustil do zahtevnega mesta. Odlično je zabil klin, sledila sta spust do začetka zajede in ponovni vzpon. Kolega je tokrat preplezal težko mesto brez večjih težav in ga ocenil s VII. težavnostno stopnjo, nato pa sem bil na vrsti še sam. Ker je bil začetni prag zoprn, sem malce levo našel boljši prehod. Nadaljevanje po zajedi je bilo sicer težko, toda zame še v razumnih mejah. Pri klinu pa sem skoraj obtičal, kajti gladka plošča z minimalnimi oprimki in stopi je bila hud zalogaj zame. Nekaj časa sem visel kot suha salama ali pršut na podstrehi in preklinjal. "Ali mi je bilo treba tega, bolje bi bilo, da bi sedel v senčki v Logarski dolini in pil hladno pivo, okoli mene pa bi bila kulisa prekrasnih gora!" sem se pridušal. Toda ne, takšno je moje življenje, ko hodim po robu, kajti vse to je tesno povezano z besedo timšel (možnost samostojne izbire). Sledila so povelja: "Sašo, grem, drži, napni, popusti ..." Lahko bi v šali rekel, da to ni bil boj, temveč mesarsko klanje, ko sem se premikal po milimetrih. Zaradi nekaterih ostrih skal, ki so mi predrle kožo na prstih, sem za sabo pustil kar nekaj krvavih sledi. Kar nekajkrat me je prešinilo, da bi soplezalcu potarnal, da ne zmorem, a zopet je prišla na plano moja trma, ki me občasno rešuje ali pa mi zagreni življenje. Napel sem vse sile, premagal zahtevno mesto in ključni del smeri je bil za nama. Nadaljevanje smeri je najprej potekalo okoli rušja do malega stojišča, ki spominja na prižnico z naravnim ušesom. Nadaljevala sva po ploščah do zgornje bariere; lepo plezanje poteka v okviru IV težavnostne stopnje. Izstopni del smeri, ki deloma poteka po zajedi, ponekod doseže dobro IV. težavnostno stopnjo. Na koncu sva zavila desno in bila sva zunaj. Stisku rok je sledil moj predlog za ime smeri, čemur Sašo ni nasprotoval. Moram pa priznati, da v meni ni bilo nič evforije, prevzel me je le notranji mir. Zanimivo ... Z zadnjo prvenstveno smerjo v teh ploščah sem zaključil "razdevičenje" Mrzle gore. Zavedam se, da stene ali gore ne moreš premagati, premagaš lahko samo svoje slabosti. Ko sem počasi sestopal, se mi je pred očmi odvil film od prvih do zadnjih osvajanj Frenko-vih plošč. Spomini so povezani z obilo lepih trenutkov, a tudi z nekaterimi prav razburljivimi, še posebej s tistimi v smeri Sinjebradec, ki sem jo preplezal s Tonetom Jesenkom. Med zatopljenostjo v "film" me je nenadoma presunilo vprašanje, kje so moje poho-dniške palice. Vdan v usodo sem si rekel, da je to pač cena, ki jo moram plačati, in da naj ostanejo za spomin (ali dokler jih kdo ne najde) pod steno. Toda kar hitro sem ugotovil, da jih držim v rokah. Spomnil sem se kadilca pipe, ki je spraševal, kje je njegova pipa, medtem ko jo je držal v ustih ... O IZLET U ZGODOUinO Marko Nabergoj Zdrs u Uipausko dolino in Uroš 11 Zgodouinsko-domišljijski potep po obronkih nanoške planote1 Vipavska dolina je bila letos po mnenju Lonely Planeta, velikega založnika vodnikov, uvrščena med deset krajev v Evropi, ki jih je vredno obiskati. K temu zagotovo pripomorejo hribi in griči, ki jo obkrožajo. Prav v tem času smo se člani planinskega društva Podnanos odpravili onkraj Nanosa na Postojnsko, na mini družinski tabor. Šotore smo postavili na pobočje Svetega Lovrenca z obširnim pogledom na Pivško kotlino. Ste vedeli, da se večina njenih voda zliva v Črno morje? No, nas je zanimal tisti manjši del, ki po kratkem odseku ponikne pod Predjamskim gradom in luč sveta znova zagleda šele v Vipavi. Prav v tisto smer smo se namreč napotili na nenavaden pohod, na katerem smo za nekaj časa izgubili stik s časom in vodenje prepustili otroški domišljiji. Preberite, kje vse smo pristali. Skok u srednji uek Otroške misli so narekovale, da smo svojo pot začeli v jami pod gradom. Kmalu smo zdrsnili v rov, ki je deloval kot neke vrste magnetna tuljava. Sledil je niz prepletajočih se toboganov in po prijetni vožnji smo pristali v letu 1485. V tej časovni zmedi nam je na pomoč priskočil roparski vitez Erazem Predjamski, ki se je ravno takrat odpravil na Vipavsko po češnje. Njegov grad je sicer v tem istem času oblegala avstrijska vojska, a skrivni rov mu je omogočal, da je se je odpravil na vipavski Stari Grad, kjer je živela njegova sestra. Ker smo bili namenjeni v isto smer, smo njegovo vodstvo z veseljem sprejeli. Med prijetnim klepetom smo spoznali, da gre za prijetnega možakarja, in kar malo žal nam je bilo, da mu nismo smeli zaupati, kako zelo žalostna usoda ga čaka še v istem letu. Vsak 1 Članek o zgodovinsko-domišljijskem potepu po obronkih Nanoške planote bo uporabljen kot dodatno gradivo tekmovalcem na državnem tekmovanju Mladina in gore januarja 2019 v Podnanosu (op. ur.). Pogled z Nanosa v Vipavsko dolino; prve vinorodne vasi Lozice, Podnanos, Podraga, desno cerkev svetega Hieronima Foto: Blaž Rosa Obnovljen detajl furmanske poti nad Otoščami Foto: Marko Nabergoj otrok na Vipavskem namreč ve, da je Erazem Pred-jamski umrl kot žrtev izdaje, zasut s kamnitimi kroglami v lastnem gradu. A poteka zgodovine potniki skozi čas ne smemo spreminjati. Brodili smo po osrčju votlega Nanosa, ki je po izročilu poln vode, družbo pa so nam delali tudi "zmajevi mladiči" oziroma, kot jim pravimo danes, človeške ribice. Po daljši hoji smo izstopili skozi enega izmed izvirov reke Vipave. Saj niti ne vem več, katerega, ko ima ta reka tako velik deltast izvir. Enega največjih v Evropi. Tu se je Erazem poslovil, mi pa smo v daljavi že zagledali plešastega možakarja srednjih let. Dolga brada, merilni instrumenti in mrmranje v latinščini ... To je lahko le on! Znameniti renesančni slikar in izumitelj Leonardo da Vinci. V Vipavo ga je zaneslo okoli leta 1500, kar pomeni, da smo se v podzemlju Nanosa očitno zadržali kar dobrih petnajst let. Ni kaj, otroška domišljija ne pozna meja. Da Vinci si je ogledoval reko Vipavo. Njegova naloga je bila narediti načrt obrambe pred invazijo Turkov v Beneško republiko. Z izgradnjo jezu in zajezitvijo vode je zato Kucelj - vzpetina nad Orehovico, na kateri stoji maketa Aljaževega stolpa. V ozadju Gradiška Tura v sredini in Šembijska Tura skrajno desno Foto: Blaž Rosa poskrbel tako za zaustavitev sovražnikov kot tudi za namakanje polj. Zaposlen kot vedno, se tudi ob našem mimohodu ni pustil motiti. Le skomignil je z rameni in svojo roko uperil proti Gradišču. Češ, nadaljujte svojo pot tam. Na poti nismo bili sami Šli smo proti strmemu pobočju, kjer se danes razprostira zelo zahtevna Furlanova pot. Ta vas pripelje do polovice poti proti vrhu Gradiške Ture, drugo leto pa naj bi po petdesetih letih dobila tudi svoje nadaljevanje - Turo direkt (delovno ime), ki bo prava poslastica za ljubitelje adrenalina. Nad nami so zaprhutale peruti sokola selca. Ptice, ki gnezdi na južnih in zahodnih pobočjih Nanosa. Gre za eno najhitrejših živih bitij, saj med napadom na žrtev doseže hitrost do 300 km/h. Nas je tokrat k sreči le spremljal, ko smo med hojo opazili tudi zaplato zimzelenega hrasta -črnike, ki v teh krajih uspeva zaradi sredozemskega podnebja, čeprav se zelo redko pomeša med alpsko rastlinje. Eden od udeležencev je pripomnil: "Še sreča, da smo se v času vrnili tako daleč nazaj. Ker takrat še ni bilo klimatskih sprememb, so temperature prav prijetne. Lani, sredi poletja, so tu namerili neznosnih 40,6 °C!" Nadaljevali smo čez Mlake, znano mokrišče in enega redkih koščkov doline, ki je zaradi skrbništva Jugoslovanske ljudske armade "ušel" procesom izboljšave zemlje, gradbenim posegom in onesnaženju. Tako je danes tu blagodejna oaza izredne biotske pestrosti ter raj za divje orhideje in metulje. V Vipavskih Brdih sta nas nato prehitela mladeniča, ki sta bila očitno kurirja. Verjetno sta pobegnila iz napadene kurirske postaje, mi pa smo tako za hip zašli v leto 1942. V vojnih časih je v teh koncih delovalo preko štirideset kurirjev in vojnih junakov. Enega teh premoremo tudi v Podnanosu - narodnega heroja Janka Premrla Vojka. Rojen v zavedni slovenski družini je med drugo svetovno vojno ušel iz italijanske vojske ter se priključil partizanom, nato pa padel v boju na Brinovem griču. V njegov spomin Planinsko društvo Podnanos že petintrideset let organizira množičen zimski vzpon po Vojkovih poteh, na Nanosu, ki je cilj tega pohoda, pa stoji tudi Vojkova koča. Vendar pa to ni edini Premrl, na katerega smo prebivalci Podnanosa ponosni. "Naš" je tudi njegov stric, leta 1880 rojeni Stanko Premrl, Slovencem poznan kot skladatelj slovenske himne, ki se mu je porodila prav na pohodu. O tem je njegov prijatelj in skladatelj Alojz Srebotnjak zapisal: 'Ves navdušen mi je pripovedoval, kako je bil to lep sprehod, poslušal je ptičje petje in občudoval naravo. In na tej poti na Lozice je dobil navdih za Zdravljico. Tako je nastala naša državna himna". Hvalnice vinski trti pa ni napisal samo Prešeren. Že prej je te kraje obhodil baron Janez Vajkard Valvasor in leta 1689 v Slavi Vojvodine Kranjske zapisal, da "Vinograd Pasji rep blizu Orehovice daje prav dobro vino". Kakorkoli, mi po avtohtonem vinu zelen nismo segli, in smo pot nadaljevali po skromnem kolovozu nad Žvanuti, kjer smo se za hip znašli v letu 1782. Kako smo to vedeli? Prehitela nas je kočija s številnim spremstvom. Prav tedaj se je namreč po tej furmanski poti na Dunaj peljal papež Pij VI., da bi pri cesarju izboril preklic cerkvenih reform. Njegova pot sicer ni bila uspešna, nam pa je šlo prav dobro od nog. Tako dobro, da smo nevede preskočili še nekaj stoletij in tudi kar nekaj kilometrov. Uzpon na nanos Nanos je 12 km dolga in 6 km široka planota, dobro poznana vsem, ki ste se že kdaj peljali iz Ljubljane proti obali. Geologi bi znali povedati, da gre za apnenčasto gubo, narinjeno na flišaste kamenine Vipavske doline. Ime je dobil po svoji nestabilni zemljini, plazečem nanosu, zaradi katerega se govori, da bo potrebno v naslednjem desetletju popraviti stebre viaduktov hitre ceste preko Rebernic, ki so vklesani v njegovo pobočje. Eden izmed bolj znanih predorov te ceste nosi ime Barnica, kar je bilo tudi ime rimske poti, ki j e tod mimo vodila proti Ocri, današnjemu Razdrtemu. Na rob te planote smo se dvignili preko skrivnostnega Furlanovega žleba. Stožčasta Grmada, eden od številnih vrhov Nanosa, je bila zavita v meglo. Domačini temu pojavu pravimo zastava in jo razumemo kot znanilko burje. Za kratek čas smo se ustavili pri cerkvici svetega Hieronima. Bil je ravno binkoštni ponedeljek leta 1820, ko je pridigar Matija Vrtovec izrekel naslednje besede: "Kakor otroka že mika se splaziti na bližnjo goro domačije, vleče tod umniga neizrekljiva moč gor na visoko; truden velicih domačih sker-bi, sit, nejevoljin2 pretežkih butar, - iše miru in pokoja, - in ker ga spodej na svetu ne najde, beži gor na visoko goro v svojo sladko tolažbo." Vrtovčeva pridiga na gori je bila po vsebini bolj podobna predavanju kot bogoslužju, zato velja za enega najstarejših slovenskih planinskih spisov. Staršem je bila zelo všeč, otroci pa so se, roko na srce, ob njej začeli malce prestopati. Zato smo se, hribovsko in duhovno navdahnjeni, kaj hitro odpravili naprej. Objel nas je hlad gozdov. V njem nam je eden izmed staršev začel pripovedovati, da so bili ti v 19. stoletju polni vozov, ki pa niso tovorili ne lesa ali sena, ampak led, obložen s slamo za izolacijo. Kopali so ga v nano-ških ledenikih, vozili pa najpogosteje v Trst ter nato z ladjami po Sredozemlju in vse do Egipta. Pri tem nam je razložil, da nanoški ledeniki niso zares ledeniki, kakršne poznamo v gorskem svetu, ampak navpična brezna, ki v svojem jedru ohranijo led zelo dolgo. Tako lahko na primer sneg v Loškem ledeniku, Malem in Velikem Trškem (Vipavskem) ledeniku, Sneženi Jami in drugih najdemo tudi preko poletja. Vendar pa led v tistih časih ni bil edini izvozni predmet teh jam. Mnogo privlačnejši in tudi prepovedan je bil lov na hrošča drobnovratnika, sploh prvo jamsko žival na svetu, ki se je znašla v literaturi. Krivolov nanje je potekal s pastmi in se je v globočini Volčje jame tako zelo razširil, da so jo morali celo zapreti za javnost. Pripovedovanje in razglabljanje o drobnovratniku nas je tako zelo razvnelo, da smo zgrešili najvišji, Suhi vrh Nanosa, ki se bohoti s 1313 metri nad morjem in številnimi kavernami, ter skoraj nevede prišli na naš cilj - na Plešo, kjer stoji Vojkova koča. V želji, da se ne bi ponovilo leto 1991, ko je tukajšnji oddajnik RTV obstreljevala jugoslovanska armada, smo se umaknili v notranjost in ob toplem čaju zrli skozi okno. Naenkrat opazimo, da je v Podnanosu nekam čudno živahno. Le kaj se dogaja? Seveda, otroška domišljija omogoča skok tudi naprej. Zatorej ni čudno, da smo pristali v prihodnosti, in sicer 26. januarja 2019, ko na tamkajšnji osnovni šoli poteka državno tekmovanje Mladina in gore. Pohitimo, da ga ne zamudimo! Vabljeni, da se mu pridružite tudi vi. O Strnjeno jedro Podnanosa, v ozadju Gradiška Tura Foto: Samo Premrn Nejevoljin = nejevoljen - (o o) star izraz za nekoga, ki se s čim ne strinja, ni zadovoljen. V našem primeru je sit (nezadovoljen zaradi) težkih bremen. (Op. ur.) £ H GO W > GO £ £ O (N CD O m m PLANINSKE KOČE Zdenka M h N^j p^n^SM koČi 2018 Koči pod Ojstrico in Stolom najbolj priljubljeni u letu 2018 So planinske koče, v katerih se počutimo še posebej dobro, preveva nas odlična energija, oskrbniki nas sprejemajo še bolj odprtih rok, hrana diši bolje in nam tekne v še večjo slast. Letos ste gorniki med slovenskimi planinskimi kočami za taki prepoznali Kočo na Klemenči jami pod Ojstrico in že tretjič Valvasorjev dom pod Stolom. Koča na Klemenči jami pod Ojstrico je bila letos izbrana kot prva med visokogorskimi planinskimi kočami. Foto: Zdenka Mihelič Valvasorjev dom pod Stolom ste letos že tretjič izbrali za najbolj priljubljeno planinsko kočo. Foto: Zdenka Mihelič V letošnji poletni akciji Planinske zveze Slovenije in digitalnega medija siol.net se je za žlahtni naslov naj planinska koča potegovalo vseh 158 oskrbovanih planinskih koč od 180 planinskih koč, zavetišč in bivakov, kolikor jih je v Sloveniji. Glasovanje, skupno je bilo oddanih petinštirideset tisoč glasov, je potekalo v dveh krogih, v prvem ste obiskovalci gora glasovali med 18. junijem in 6. avgustom, kolesje drugega, finalnega kroga z deseterico najbolj priljubljenih, pa se je izteklo 11. septembra, ko sta bili znani zmagovalki - najbolj priljubljeni planinski postojanki po izbiri planincev, obiskovalcev gora. Tradicionalni poletni izbor najbolj priljubljene planinske koče je letos doživel dve novosti. Prvič so v izboru sodelovale vse oskrbovane planinske koče, poleg tega pa je bila samostojna kategorija namenjena devetindvajsetim visokogorskim kočam, ki imajo zaradi težjega dostopa zahtevnejše razmere za delo. Absolutna zmagovalka med visokogorskimi planinskimi kočami je postala Koča na Klemenči jami pod Ojstrico na 1208 metrih nadmorske višine nad Logarsko dolino, med ostalimi pa ste po letih 2014 in 2016 ponovno izbrali izjemno priljubljeni Valvasorjev dom pod Stolom. Kočo na Klemenči jami, od koder je kraljevski razgled, upravlja PD Solčava, njen oskrbnik pa je že sedem let Rado Novak s svojo ekipo. Izbor ga je presenetil in zelo razveselil. Glasovi planincev so priznanje in potrdilo za dolgoletno odlično oskrbovanje koče, za skrb in trud, čistočo, urejenost, za gostoljubnost in odlično hrano s pestrim izborom jedi. "Da smo bili izbrani za naj visokogorsko planinsko kočo, je ogromna pohvala za nas po toliko letih dela in truda. Lepšega priznanja si res ne bi mogel želeti, poleg tega pa je to ena boljših promocij, glede na to, da naša koča ni na Slovenski planinski poti in je zato manj obiskana. A je to pravzaprav tudi naša dodana vrednost, saj kljub naraščajočemu obisku ni tako velikega navala in se lahko posvetiš vsakemu gostu," je prve vtise strnil oskrbnik Rado Novak, ki je pozoren prav do vsakogar - poklepeta s človekom, vpraša, od kod je prišel in kam je namenjen, izroči pozdrave oskrbniku naslednje koče, razloži razmere na planinskih poteh in predlaga še kakšen zanimiv vmesni cilj. Koča na Klemenči jami, ki gospoduje v prav posebnem okolju, ima pitno vodo in je lahko dostopna iz Logarske doline, je odlično izhodišče za najdebelejši macesen v Sloveniji, bližnje plezališče, Krofičko, Stre-lovec, Ojstrico, Planjavo in tudi naprej proti ostalim vrhovom Kamniško-Savinjskih Alp. Novakov recept za priljubljenost koče je takle: "Oskrbnik moraš biti z dušo in telesom, dokler delaš, ne obstaja nič drugega kot koča in gostje, ki so seveda na prvem mestu. Moraš biti prijazen in jim iti na roko, se jim prilagajati. Pomembna je dobra ponudba - tako okusna hrana kot hladna pijača, ki je ne sme zmanjkati, prav tako pomembno vlogo igrajo čiste sobe, urejena stranišča, vsesplošna higiena. Veliko dodajo tudi dostopnost koče, urejene poti in urejena okolica koče, promocija v dolini, sodelovanje s planinskim društvom. Če vse to povežeš v zaključeno celoto, je uspeh zagotovljen." Naj planinska koča je že tretjič postal Valvasorjev dom pod Stolom na 1181 metrih, ki ga upravlja PD Radovljica, prav tako kot lanskoletno zmagovalno kočo Roblekov dom na Begunjščici. Oskrbnik Valvasorjevega doma Aleš Štefe s svojo ekipo, brez katere pravi, se ne bi dalo tako dobro delati in ne uspeti, pozna recept za uspeh in prav tako ve, da se na minulih lovorikah ne da spati, ampak se je treba truditi vsak dan in pri vsakem gostu, le tako lahko dober glas seže v deveto vas: "Že tretji naziv naj planinska koča je samo potrditev, da dober obisk, ki je lani in letos spet v vzponu, ni naključje - in obratno, da naziv ni naključje glede na dober obisk. Vse planinske postojanke imajo odprta vrata, kam ljudje zahajajo, pa je njihova odločitev. Vsakdo gre rad tja, kjer se dobro počuti in ve, da bo kaj dobrega pojedel, da bo naletel na pozitivno ekipo; in tako se širi dober glas." Sredogorski Valvasorjev dom, ki je odprt vse dni v letu, se za razliko od številnih drugih koč ne more pohvaliti s čudovitim razgledom, zato pa je več kot odlično izhodišče za pohode do sosednjih planinskih koč ter za prvaka Karavank, Stol, in ostale karavanške vrhove in planine, kot so na primer Ajdna, Vajnež, Potoški Stol, Kamnitnik, Breška, Potoška in Žirovni-ška planina idr. In čeprav dom ne stoji ne razgledni točki, se lahko pohvali z zavidljivim številom obiska, s priljubljenostjo pri ljudeh in z zamislimi, ki jih Šte-fe s svojo ekipo pridno uresničuje. "Poudarek dajemo kakovostni kulinariki in dobremu počutju tako v domu kot v njegovi okolici. Pozimi je to laže, saj je veliko drugih koč zaprtih, poleti pa je treba narediti več, da privabimo goste in smo po prometu uspešni tako v osebno zadovoljstvo kot v zadovoljstvo planinskega društva. Veliko je stalnih obiskovalcev, pa tistih, ki ne zahajajo v visokogorje, obiskujejo nas tudi družine, ki z otroki prihajajo na nekajdnevni dopust," še dodaja oskrbnik sodobno urejene koče s certifikatoma Družinam prijazna planinska koča in Okolju prijazna Urstni red finalistk za naslov naj planinska koča 2018 - glede na število glasov: Naj visokogorska planinska koča: 1. Dom Valentina Staniča pod Triglavom (PD Javornik - Koroška Bela, 2332 m) 2. Dom Zorka Jelinčiča na Črni prsti (PD Podbrdo, 1835 m) 3. Koča na Klemenči jami pod Ojstrico (PD Solčava, 1208 m) 4. Krekova koča na Ratitovcu (PD Za Selško dolino Železniki, 1642 m) 5. Triglavski dom na Kredarici (PD Ljubljana Matica, 2515 m) Naj planinska koča: 1. Valvasorjev dom pod Stolom (PD Radovljica, 1181 m) 2. Dom na Kofcah (PD Tržič, 1488 m) 3. Planinski dom pri Gospodični na Gorjancih (PD Krka Novo mesto, 828 m) 4. Planinski dom na Kalu (PD Hrastnik, 946 m) 5. Planinski dom na Kumu (PD Kum Trbovlje, 1211 m) Najbolj priljubljeni koči v letošnjem letu sta bili nagrajeni za svoj trud, urejenost, prijaznost osebja, gostoljubnost in odlično hrano, ki vas v obeh kočah zares razveseli. Izbor jedi je prijazen tudi vegetarijancem in veganom. Na sliki zgoraj: na koči na Klemenči jami vam gobovo juho z ajdovimi žganci postrežejo celo s čilijem. Spodaj: na Valvasorjevem domu pečejo tudi kruh. Foto: Zdenka Mihelič planinska koča, kar priča o gostoljubju do otrok in njihovih staršev ter do okolja prijaznem in energetsko učinkovitem upravljanju. Lani ste največ glasov namenili Roblekovemu domu na Begunjščici, ki kot zmagovalna koča letos zaradi pravil izbora ni sodelovala v konkurenci. Leta 2016 ste na najvišjo stopničko postavili Valvasorjev dom pod Stolom in leta 2015 Planinski dom na Kumu. Pred tem ste v akciji časnika Nedelo in PZS za najbolj priljubljeno planinsko kočo dvakrat izbrali Kočo na Dobrči (2012 in 2013), leta 2014 pa Valvasorjev dom. O £ H GO W > GO £ £ O (N CD O m ALPSKA KonuEnciJñ Vida Petrovčič Slovenija - med industrijo in turizmom Od Pocarjeue domačije do domačih krapou Generalni sekretariat Alpske konvencije je letošnje študijsko potovanje z mednarodno skupino novinarjev posvetil ohranjanju kulture in prebivalstva v Alpah, natančneje v Avstriji, Sloveniji in Italiji. Primerjava življenja na tem razmeroma majhnem območju od avstrijske Koroške prek zgornjesavske doline do Karnijskih Alp pokaže, da so lahko načini oživljanja teh krajev zelo različni. V Avstriji prednjačijo predvsem inovacije v kmetijstvu in turizmu, v Sloveniji se spopadamo z dvojnostjo. Na eni strani je območje, ki ga pokriva Alpska konvencija, prenaseljeno in industrijsko preobremenjeno, na drugi strani turistična ponudba še vedno ni našla in ponudila vseh biserov naše naravne in kulturne zakladnice, ki bi pomagali, da bi ljudje lahko preživeli tudi v hribovskih krajih. V Sloveniji pokriva Alpska konvencija kar 62 občin (45 v celoti, 17 delno), v katerih živi tretjina prebivalcev vse Slovenije. To so občine z nadpovprečno in podpovprečno gostoto poseljenosti, občine z močno industrijsko tradicijo in take, ki šele iščejo turistične priložnosti. Kako u hribe brez osebnega automobila Ko se tuji popotnik pripelje z vlakom iz Avstrije na jeseniško železniško postajo, je eno od njegovih prvih vprašanj, zakaj se je ustavil čas. Tako vsaj so tuji novinarji komentirali na videz neurejeno socialistično ve-duto, ki se popotniku odpre, ko stopi z vlaka. Tujim Špela Berlot novinarjem, ki so se udeležili letošnje strokovne poti v Foto: Vida organizaciji generalnega sekretariata Alpske konven-Petrovčič cije in so prihajali iz Nemčije, Švice, Italije in Avstrije, je šele množičnost japonskih turistov v Kranjski Gori popravila prvi vtis, ki so ga dobili o Sloveniji. Pa ne gre le za videno. Tudi v organizaciji prevoza imamo še veliko možnosti za izboljšanje. Svetla izjema je majhna knjižica z naslovom Vozni redi v Alpah, ki jo ponosno predstavi direktorica CIPRE, komisije za varstvo Alp Slovenija, Špela Berlot. Špela Berlot: "Cipra s pomočjo generalnega sekretariata Alpske konvencije, lokalnih turističnih informativnih centrov in Triglavskega narodnega parka že deseto leto izdaja vozni red vsega javnega potniškega prometa - avtobusov, vlakov, žičnic, ladjic, taksijev, vključno z lokacijami za izposojo koles. Vozni red je napisan v slovenščini in angleščini ter dosegljiv tudi na spletu. Želimo si, da bi država vzpostavila enotno upravljanje javnega potniškega prometa in tako omogočila njegovo lažjo uporabo. Ljudje bi lahko tudi pri nas potovali trajnostno, z javnim prevozom, namesto z osebnimi vozili. Lani smo tako pripravili kar štirinajst izletov v akciji Kako v hribe z avtobusom." Ob obisku Slovenskega planinskega muzeja v Mojstrani, kjer je tudi informacijska točka Alpske konvencije, koordinator Matjaž Podlipnik pove, da je v nekdanjem bivaku, ki je razstavljen pred muzejem, pripravljena soba pobega. Ta je poleg zanimive predstavitve zgodovine ter vzponov slovenskih alpinistov in alpinistk doma in po vsem svetu dobrodošla sodobna popestritev ponudbe. Dolina zgornje Radoune in Pocarjeua domačija Sledi sprehod v dolino Zgornje Radovne s prelepimi pogledi na Julijce, konje, krave in grbinaste travnike. Biser, ki ga zmoti le opozorilna tabla Pazi, medved! Novinarski kolegi ne morejo verjeti, da je v Sloveniji po neuradnih podatkih okoli tisoč prostoživečih medvedov. Vtis popravi Pocarjeva domačija iz 17. stoletja, v kateri je mogoče videti, kako so v težkih podnebnih razmerah živele in preživele družine z gozdarstvom in živinorejo. Zaradi mraza niti sadja ni. Domačini se radi pošalijo: letos cvetijo jabolka, obirali jih bomo pa prihodnje leto. Danes bi rekli, da so bili kljub temu Pocarjevi samooskrbni. Še vedno je na ogled vse njihovo orodje. Držali so se pravila, da čez sedem let vse prav pride, zato niso ničesar odvrgli. Pocar je danes hišno ime. V hišnem arhivu, ki so ga našli v kamri, segajo listine do leta 1672. V poročni pogodbi iz tega leta je že uporabljen priimek Potzer, kar dokazuje, da sega zgodovina te domačije vsaj do tega leta. Kasneje se je družina, v kateri so zadnji ostali trije bratje in ena sestra, pisala Jeglič. Marija, po domače "Minčk", je umrla zadnja - leta 1991. Občina je v hiši, ki kaže avtentično toplino podalpske domačije, uredila muzej že pred dvajsetimi leti. Hiša je ena najstarejših in spomeniško obnovljenih kmečkih domačij v Triglavskem narodnem parku. Pa še nekaj sporoča: gostoljubnost. Marija z Jezusom nad vrati, ki je kopija tiste na Svetih Višarjah, pove, da bo v hiši gostoljubno - s hrano, pijačo in prenočiščem - sprejet vsak popotnik. Več hišnih številk nad vrati pove, da je hiša pripadala več državam in oblastem. Tablica z napisom Rotwein 13 govori o času Recept za rateške krape Sestavine za testo: • 0,5 kg kuhanega starega krompirja • 1 kg moke • sol • 4 jajca Sestavine za nadev: • 0,5 kg skute • 10 dag polente • pražena čebula • zaseka • pehtran (po želji) ali narezane tepke • 1 jajce • ščepec soli med drugo svetovno vojno, ko je nemška oblast besedo Radovna, ki pomeni rodovitno zemljo, prevedla fonetično v Rotwein (rdeče vino). Sedanja stanovanjska hiša je bila zgrajena leta 1775, kar dokazujeta način gradnje in letnica, vrezana v tram v hiši. Hiša je bila naseljena do leta 1988. Ta izjemni etnografski muzej na prostem poleg stanovanjske stavbe z avtentično notranjo opremo prikazuje še gospodarsko poslopje s hlevi, senik s kmečkim orodjem, svinjak, drvarnico in vodnjak. Stanovanjska stavba je zidana, pritlična, krita z lesom. Vsi prostori so povezani z osrednjo vežo, iz nje se gre v glavni bivalni prostor hišo, v kamro za preužitkarje, v klet in na podstrešje. Podstrešje ima enak tloris kot pritličje. Na podstrešju je bila tudi manjša mizarska delavnica Kuhani in zabeljeni žepki ali krapci iz nekvašenega belega testa, z nadevom iz skute, koruzne polente, čebule in jajc. Foto: Vida Petrovčič Postopek: Kuhan krompir olupimo in pretlačimo. Dodamo moko, sol in jajca ter vse skupaj pregnetemo v nekoliko trše krompirjevo testo. Če je treba, dodamo moko. Skuto zmešamo s kuhano polento, soljo, jajcem, praženo čebulo, zase-ko in pehtranom (v drug nadev damo namesto pehtrana narezane suhe tepke). Krompirjevo testo razdelimo na manjše kose, ki jih oblikujemo v kroglice. Kroglice razvaljamo v kroge s premerom 10 cm. Na sredino vsakega damo nadev, testo na sredi prepognemo čez nadev in krape zapremo. Oblikujemo jih tako, da robove stisnemo, na vrhu pa nastane petelinov grebenček. Krape počasi kuhamo v osoljenem kropu približno 20 minut. Kuhane krape zabelimo s prepraženimi drobtinami in postrežemo. Pocarjeva domačija je bila zgrajena v 17. stoletju. Foto: Vida Petrovčič £ H co W > £ O (N o> O m Kolesarska proga iz Kranjske Gore do Trbiža je dolga 12 km. Foto: Vida Petrovčič o UD za izdelavo in popravilo kmečkega orodja. Nad hišo sta dve veliki skrinji za žito, poleg pa je tesno zaprta kašča, kjer so hranili meso, mast, zaseko, med, žganje, gospodinjske pripomočke in podobno. Gospodarsko poslopje ima vzdolžni tloris in eno nadstropje. V pritličju so trije hlevi (goveji in konjski, ovčji in manjši kozji), na koncu pa je listnjak. V nadstropju je nad hlevi osrednji senik, poleg njega pa pod za mlatenje žita. Pocarjeva domačija predstavlja tudi informacijsko točko Triglavskega narodnega parka. V Planinskem vestniku št. 9, 2018, je spoštovana Vida Petrovčič v prispevku Rešitve ohranjanja narave in delovnih mest, Prebivalci in njihova kultura v Alpah objavila tudi osnovne podatke o Alpski konvenciji. V kratki informaciji je navedeno, da je Slovenija skupaj z Italijo predsedovala Alpski konvenciji v letih od 2009 do 2011. Dovoljujem si dopolniti ta podatek z dejstvom, da je Slovenija predsedovanje Alpski konferenci (ne konvenciji) prevzela od Francije na tretji alpski konferenci v letu 1994 in predsedovala kar dva dvoletna mandata od leta 1994-1998. Podrobnejši podatki o predsedovanjih držav, podpisnic Alpske konvencije, so prikazani v publikaciji Alpska konvencija, Alpski signali 1, 2. izdaja (izdal Stalni sekretariat Alpske konvencije, Innsbruck, 2010). Dosežki predsedovanja Slovenije v obdobju 1994-1998 pa so podrobno prikazani v publikaciji Alpska konvencija v Sloveniji (Republika Slovenija, Ministrstvo za okolje in prostor: Ljubljana, november, 1997). O prizadevanjih in dosežkih Planinske zveze Slovenije pri uresničevanju sprejetih protokolov Alpske konvencije lahko preberemo v Planinskem vestniku št. 10, oktober 2009, v sestavku Varstvo narave, Alpska konvencija in njena severna stena. Dr. Milan Naprudnik, predsedoval Stalnemu odboru Alpske konference v obdobju 1994-1998. Od Kranjske Gore do Trbiža s kolesom In za konec še povabilo na vznemirljivo 12 km dolgo vožnjo s kolesom iz Kranjske Gore do Trbiža. Vožnja poteka po trasi nekdanje železniške proge. Naj vam prijateljsko svetujem, da se odpravite proti Trbižu, in ne v obratni smeri, ker je pot zelo strma, razen če premorete kolo z motorjem. Kolesarsko pot obdajajo najlepši razgledi na okoliške hribe - Mangart, Viš (Jof Fuart), Montaž (Jof di Montasio), vodi pa mimo urejenih počivališč, igrišč in okrepčevalnic ter nekdanjih železniških hišic. Rateče, dve novosti - slovar in krapi Naslednji dan nas čaka prijetno presenečenje. Če Po-carjeva domačija predstavlja prekrasen spomenik, ki pa živi odmaknjeno od glavne turistične ponudbe in nepovezano s krajem, so v Ratečah naredili korak naprej. Kaj lahko ponudimo obiskovalcem, v čem smo drugačni? Tako so se spraševali in odkrili, da poznajo njihove mame in babice poseben recept za "rate-ške krape" in da govorijo posebno rateško narečje, ki so mu namenili povsem nov Rateški slovar. Besede v njem še najbolj spominjajo na staro ljubljanščino, ki je vsebovala veliko nemških popačenk. Pa sploh ne gre za to. Pomembne so zgodbe, ki zbudijo zanimanje, pomembno je, da lahko obiskovalci kuhajo sami. In mi smo. Naučili smo se pripraviti rateške krape na dva načina, s figovim in s skutnim nadevom. In to je največ, kar lahko povprečen turist odnese domov, lepo izkušnjo, dober okus, sliko za knjigo obrazov. O ALPINIZEM Poklon slovenskim Maa Krejan okl alpinistkam Razstaua Korajža je ženskega spola "Če povprečen moški tehta osemdeset kilogramov, je torej prenašal breme, ki znaša okoli petinsedemdeset odstotkov njegove teže. Za enak manever bi Staza morala nositi breme, ki bi tehtalo petinštirideset kilogramov. Nosila pa jih je osemdeset. To pomeni, da je nosila za četrtino težji tovor od svojih moških kolegov, bila pa je za četrtino lažja. Preprost izračun pove, da je Staza glede na svojo telesno težo (približno šestdeset kilogramov) za enako nalogo, ki je bila seveda tudi ocenjena enako, prenesla za približno polovico težje breme od svojih sople-zalcev." Dejstvo, ki ga je v uvodu ob odprtju razstave Korajža je ženskega spola 7. septembra 2018 za razmislek ponudil moderator prireditve Jure K. Čokl, je dejstvo še danes, čeprav opisuje dogodek, ki se je zgodil leta 1947 na Kamniškem sedlu. Šlo je za vajo Gorske reševalne službe, ki se je je udeležila tudi Staza Černič, naša najstarejša alpinistka povojne generacije in ena naših najboljših alpinistk sploh. Alpinistk je danes precej več kot pred vojno in po njej. Na videz nepremostljive ovire, ki so še pred nekaj desetletji omejevale ženske, so podrte, podrle so jih prav ženske, ki stereotipom niso dovolile, da bi jim onemogočili uresničitev želja. Najprej tiste, ki so ravno tako kot lovci v coklah plezale po gorah zaradi preživetja. Potem tiste, ki jih je tja vlekla enaka želja ali sila kot moške. Danes za ženske skoraj ni več ovir, ki bi jim preprečevale plezanje v gorah. Kljub službam in kljub otrokom lahko z malo pomoči in razumevanja bližnje okolice "zganjamo alpinizem"" v skoraj enaki meri kot moški. Zakaj skoraj? Ker menim, da je materinstvo - z vsem, kar prinese s sabo, torej predvsem druge prioritete - vendarle bistvena in v kontekstu alpinizma edina prava razlika med ""njo"" in ""njim"". Če se je morala marsikatera alpinistka nekoč zaradi družine odpovedati alpinizmu, nam danes tega z malo sreče ni treba. Staza Černič in Danica Blažina sta pred približno šestdesetimi leti resda precej prilagodili življenje družini, a hribom se nista odpovedali. Marija Štremfelj je še vedno odlična učiteljica, mati treh otrok, izjemna alpinistka in gorska vodnica. Vrhunska alpinistka Tina Di Batista, ki služi svoj kruh kot gorska vodnica, delo in hobi prilagaja svojima hčerama. Maja Lobnik je kljub majhnemu otroku še vedno "Hiper", kakor jo kličejo zaradi njene ne-utrudnosti. Mama z jeklenimi prsti, Martina Čufar Potard, pleza v enako težkih smereh kot takrat, ko o otrocih ni še niti razmišljala. Dejstvo je, da je takih mam in ""običajnih"" deklet, ki pač rade plezajo, še mnogo, a tako kot jih ne morem vseh našteti tukaj, tako ni mogla Saša Mesec, avtorica Alpinistke z direktorico muzeja, avtorico razstave in predstavnico Alpske konvencije Foto: Katja Ivan, arhiv GMJ, Slovenski planinski muzej Danica Blažina in Staza Černič Foto: Katja Žvan, arhiv GMJ, Slovenski planinski muzej pj UD razstave, v svoj projekt vključiti vseh, ki si to zaslužijo. Z odlično razstavo se muzej in posredno vsi, ki spoštujemo naše alpinistke in cenimo njihovo delo, poklanjamo tistim, ki so začrtale prve smeri v naših gorah, tistim, ki so bile pionirke odprav v tuja gorstva, tistim, ki so pustile sledi kot članice izjemnih ženskih navez, in tistim, ki so si v letih, odkar Planinska zveza Slovenije podeljuje naziv alpinistka leta, prislužile ta laskavi naslov s svojimi odličnimi dosežki v alpinizmu. Poleg že omenjenih šestih nam svoje zgodbe razkrivajo še Ines Božič Skok, Nastja Davidova, Nevenka Dolenc, Betka Galičič, Tanja Grmovšek, Lidija Hon-zak, Tjaša Jelovčan, Monika Kambič, Vlasta Kunaver, Aleksandra Voglar, Sanja Vranac, Mira Zorič, Irena Mrak in Mojca Švajger. Odprtje razstave je bilo tako zabavno kot resno, najbolje pa ga opiše pridevnik ganljivo. Dekleta so ustvarila neverjetno vzdušje, tako da je tudi marsikateri moški potočil solzico, spontani dolgotrajni stoječi aplavz pa sta si prislužili častni gostji, edini še živeči alpinist-ki povojne generacije, Staza Černič in Danica Blažina. Razstava, ki bo na ogled do konca aprila naslednje leto, je razdeljena na več sklopov, in sicer najprej govori o začetkih ženskega alpinizma, v osrednjem delu predstavlja dvajset alpinistk, ki s svojimi osebnimi in alpinističnimi predmeti pripovedujejo svoje zgodbe ter razkrivajo osebne arhive, tretji sklop je niz fotografij iz vsakdanjega življenja alpinistk, četrti pa t. i. Baza, računalniška aplikacija z interaktivnimi podatki o vzponih slovenskih alpinistk po gorstvih sveta. S pogovori "Na štiri oči" bodo alpinistke vsak prvi petek v mesecu same vodile obiskovalce po razstavi. Kljub dejstvu, da mora večina alpinistk v primerjavi z moškimi kolegi pri marsikaterem manevru opraviti veliko več kot oni, pa nekateri stereotipi še vedno ostajajo. Na srečo jih je vedno manj in na srečo so večinoma le še odraz ozkoglednosti nekaterih ljudi, ki se na tak način počutijo pomembnejše in boljše od drugih, bolj možate. Dokaz za to so ravno razstava Korajža je ženskega spola in vsi moški, ki so in še bodo iskreno stisnili roko alpinistkam ter avtorici razstave Saši Mesec in direktorici muzeja Ireni Lačen Benedi-čič, ki sta se s sodelavkami in sodelavci odločili za ta lep in svojevrsten projekt. O Novico o Štremfljevem prejemu zlatega cepina za življenjsko delo, ki je do zdaj edini prejemnik prestižnega priznanja tako za vrhunski vzpon kot za življenjske dosežke, bi lahko napisala "obrtniško", zgolj s pompoznim naslovom, poudarjenimi pomembnimi dejstvi in s citatom s podelitve. Ampak ne morem in niti nočem. Kljub pomenu te pomembne nagrade in kljub izjemnim dosežkom, s katerimi si je Andrej Štremfelj več kot upravičeno zaslužil to in še vsa druga prejeta priznanja, je razlogov, da ga omenjam z velikim spoštovanjem in da o njem ne morem pisati v "obrtniški maniri", namreč precej več. Pravzaprav gre bolj za to, da ti razlogi tičijo drugje. Andrej je velik človek, ki nikoli ne bo visok. Je oseba, ki v sebi združuje vero, dobroto, razumevanje, spoštovanje, vztrajnost, pogum, poštenost, odkritost, ljubezen ... Skratka toliko vsega, kar iščemo v sebi in v drugih, da je nemogoče, da ne bi pustil sledi; mi, ki ga poznamo predvsem kot alpinista, lahko rečemo, da v alpinizmu, saj je to dejavnost, s katero se ukvarja že vse življenje, ali bolje dejavnost, ki predstavlja pomemben del njegovega življenja. Drugi, ki ga poznajo kot moža, očeta, učitelja ., lahko povedo kaj več še o drugih sledeh, vsekakor pa drži, da so izjemni alpinistični uspehi posledica tega, kar Andrej Štremfelj je: velik človek v vseh pogledih. Skromen, kar samo še poudari njegovo veličino. Andrej je predzadnji oktobrski konec tedna na gor-niškem festivalu v poljskem Ladeku ponosno dvignil v zrak prestižno priznanje, zlati cepin za življenjsko delo. Zadovoljen, ker se je to zgodilo na Poljskem, saj ima alpinizem tam zelo močno tradicijo. Ponosen, ker mu ga je izročil Luka Lindič, še en slovenski predstavnik vrhunskih alpinistov, njegov dostojen naslednik. Hvaležen - predvsem Bogu in svoji ženi Mariji. Brez nje, pravi, ne bi bil tukaj. Dvoumno? Mislim, da zgolj iskreno. Andrej Štremfelj je bil z Markom Prezljem sploh prvi, ki je prejel zlati cepin, in sicer leta 1992, ko so ga začeli podeljevati. Z Marijo sta bila prva zakonca, ki sta stala na vrhu sveta. Z Nejcem Zaplo-tnikom sta bila prva Slovenca, takrat še Jugoslovana, ki sta splezala na Everest, in to po prvenstveni Izjemna nagrada za izjemnega alpinista Andrej Štremfelj, prejemnik zlatega cepina za življenjsko delo smeri. Povzpel se je še na sedem osemtisočakov, poučeval gorske vodnike v Manangu, je vrhunski gorski vodnik in učitelj športne vzgoje tik pred upokojitvijo ... Zdaj se bo lahko malo bolj posvetil čebelam, ki so še ena od njegovih ljubezni. In kako naj taka oseba ne pusti tako globokih sledi? Zlati cepin za alpinistične dosežke so letos prejeli: Čeha Zdenek Hak in Marek Holeček za vzpon v jugozahodni steni Gašerbruma I, Japonca Kazuja Hiraide in Kenro Nakajima za vzpon na Shispare in Frédéric Degoulet, Benjamin Guigonnet in Hélias Millerio-ux za vzpon v severozahodni steni Nuptseja. Američani Chantel Astorga, Anne Gilbert Chase in Jason Thompson za vzpon na Nilkanth v indijski Himalaji in Alex Honnold za izjemni prispevek k skalnemu plezanju s solo vzponom v smeri Freerider v El Capi-tanu, so bili zaradi svojih dosežkov omenjeni še posebej. O Foto: Malgorzata Telega, Ladek Mountain Festival POTI Jakob J. Kenda Samo iti, hoditi Ameriški Apalači1 Če bi se tistega večera malo razgledal, bi pač opazil, da to ni dobro mesto za tabor, saj je čisto blizu živalska steza. Bil sem tudi sam, kar vedno pomnoži verjetnost kakšnega nočnega obiska. Niti vreče s hrano nisem obesil tako, kot bi jo moral: na primerno vejo, dovolj stran od debla, dovolj visoko od tal. In pri vsem tem sem bil le nekaj ur hoda naprej od zavetišča ob jezeru Watauga, ki so ga zaprli zaradi "povečane medvedje aktivnosti". White Mountains na severu Apalačev slovijo po surovem vremenu: vrh Mount Moosilauke, New Hampshire Foto: Jakob J. Kenda Bil sem utrujen in spal sem ko ubit. Toda zbudil sem se vseeno zgodaj, še zdanilo se ni zares. Zbudil sem se, ker se je nekdo lotil moje vreče s hrano. Zanimivo, kako te lahko preplavi strah, da čisto otrdiš, a so misli vseeno jasne: zakaj nisem obesil vreče, kot so me naučili?! Zakaj sem se pustil prepričati tistemu prodajalcu, naj kupim drago vrečo iz kevlarja?! Samo prive-žem naj jo na dovolj močno deblo, mi je govoril! Kaj bi se mučil z iskanjem prave veje, je rekel! Naj se pretvarjam, da me ni? Jasno, žival natanko ve, kje sem, in nedvomno ji je jasno, da je tisto moja 1 To sta uvodni poglavji iz knjige Apalaška pot: 3500 kilometrov hribov in Amerike, ki bo izšla v oktobru. Avtor potopisa je sicer najbolj znan po svojih prevodih Harryja Potterja, leta 2017 pa je kot prvi Slovenec prehodil to znamenito dolgo pot. Njegov pohodniški roman je torej nastal na osnovi lastne izkušnje tega pohoda, osredotoča pa se na Apalaško pot, zanimive posebnosti ameriškega pohodništva, ameriške pohodnike same in na "resnično" Ameriko, po kateri ta divjinska steza poteka. hrana, to še kako razume. Tudi zaradi tega je toliko bolj razdražena. In iz trenutka v trenutek bolj razdražena postaja zaradi vreče same, ki se ji očitno res nima namena vdati. Se pa je marsikaj v njej zdrobilo, zmečkalo, odprlo, da samo še slajše dehti. Kako renči! Kako hrope in jezno gode! Kaj naj torej naredim?! Naj čakam, da se ji do konca zmeša in se spravi name? Ali naj grem res kar naravnost nadnjo, kot sem bral, da je treba, če pride do česa takšnega? Prav. Bolje herojska smrt, kot da me najdejo razmesarjenega in s ponečedenimi spodnjicami. Previdno, tiho odpnem zadrgo notranje plasti šotora, sežem po palicah, ki ju imam vedno spravljene tik pred vhodom. Žival me sliši, jasno. Natanko ve, da prihajam na plano, obmirovala je in samo čudno golči. Zajamem sapo, preprimem palici. Levo imam zdaj v levici nared kakor sulico, desno v desnici držim kakor meč. Potem planem ven, v dveh korakih sem okoli šotora, poženem se naravnost proti tatinski m zveri, zraven tulim, besno, karseda živalsko, rjovem kakor črni bik v jutro. Dolge poti Dolge poti so res dolge. Na tisoče kilometrov daleč gredo. Na večini se nabere krepko prek sto kilometrov skupnega vzpona. Da jih prehodiš, potrebuješ desetine tednov. Med takšne poti ne spada naša ljuba Slovenska planinska pot s šeststo kilometri dolžine, petinštiridesetimi kilometri skupnega vzpona, štirimi tedni po številnih razglednikih. Od tistih, ki gredo prek Slovenije, spadajo mednje bolj eksotična imena. E7 s 6100 kilometri od Portugalske do Madžarske. E6 s 6300 kilometri od Finske do Turčije. Najdaljša v sklopu alpskih tras Via Alpina, ki od Monaka do Trsta po grebenu Alp naredi 2400 kilometrov in ima 139 kilometrov čisto pravo zase. To je bistveno. Vsaka izmed dolgih Izkaz ameriške skupnega vzpona. Tudi Camino je lahko primernih poti vzame toliko časa, priprav in še česa, da bo mar- ljubezni do strelnega dolžin, saj ga lahko začneš s svojega dvorišča in kon- sikdo že za to eno komaj dobil priložnost, da bi jo čaš na španskem vogalu ob Atlantiku. Nekoliko na- prehodil. Zato mora biti izbrana čisto prava. Nič naprej od domačega praga pa gre prek kontinentov še robe torej ni, če nekaj let bredeš med obilico interne-cela množica dolgih poti. Na južni polobli je morda tnih in knjižnih podatkov o dolgih poteh, dobro raz-najbolj znana Te Araroa, ki se jo prek obeh novoze- misliš, kaj natanko bi rad in kaj pričakuješ. landskih otokov prehodi v približno petih mesecih. Jaz sem se nazadnje odločil za Apalaško pot, saj je Najvišje gre seveda Velika himalajska pot, ki je dolga obetala izpolniti prav vsa moja osnovna pričakova-4500 kilometrov. Množica dolgih poti poteka po oto- nja. Zadoščalo bi mi prehoditi razdaljo, kakršna je kih Japonske. In kot največje priznanje za pohodnike recimo iz Slovenije do Damaska, in pri tem naprav ZDA velja osvojitev trojne krone: da prehodijo Pot viti toliko skupnega vzpona, kot bi se šestnajstkrat pacifiškega grebena, Pot kontinentalnega razvodja in z nivoja morja povzpel na vrh Everesta. O Apala-Apalaško pot. Samo Apalaška pot ima 3500 kilome- ški poti je tudi povsod pisalo, da je zgledno vzdr-trov horizontale in 142 kilometrov vertikale; običajno ževana in markirana s krepkimi, pokončnimi beli-se prehodi v šestih mesecih. mi črtami. Vsakih deset do dvajset kilometrov naj Veliko število dolgih poti gotovo kaže, kako prilju- bi stalo ob stezi ali nekoliko stran zavetišče. Nada-bljene so. A predvsem je njihova številčnost dobro- lje mi je bila Apalaška pot všeč, ker po meni nelju- Rocky Row, Virglnija došla, saj lahko vsak pohodnik med njimi najde tisto bih asfaltiranih in gozdnih cestah napravi komaj en Foto: Jakob J. Kenda orožja: ostanek oznake za prelaz Horse Gap, Georgia Foto: Jakob J. Kenda Mlada praprot se obrača za soncem: greben za vrhom Big Značilni večerni prizor pred značilnim zavetiščem na poti: zavetišče Wise, Virginija Foto: Jakob J. Kenda odstotek svoje skupne dolžine, sicer pa ves čas teče po pohodniških stezah. Še več, izrecno gre za pešpot, na kateri je prepovedano vse drugo, celo konji in kolesa. Nekako si tudi nisem mogel predstavljati, da bi se odpravil po poti, za katero bi vnaprej vedel, da je ne bom mogel prehoditi v celoti, Apalaško pa se vsekakor da in takšne pohodnike, sem bral, v njeni deželi celo posebej slavijo. Zdelo se je tudi, da ta pustolovščina ne bo predraga. S strani države podprto združenje, ki skrbi zanjo, se namreč drži levičarskih načel njenega pobudnika in je zato povsem brezplačna. Edini pravi strošek med pohodom sta torej hrana in kakšna poceni namestitev v mestih, v katerih pohodniki približno enkrat na teden za kak dan počijejo. In konec koncev je Apalaška pot obetala biti lepa, saj gre skozi kar dva narodna parka, ID UD Great Smoky Mountains in Shenandoah, vmes in kasneje pa še prek niza državnih parkov, narodnih in državnih gozdnih rezervatov ter drugih zavarovanih področij. Iz zapisov o tej poti je bilo jasno, da osnovna pričakovanja tudi močno presega. Potopisi so z navdušenjem govorili o živalih, kot je na primer blatni vrag, močerad, dolg tri četrt metra, in o izjemnih primerkih dreves, recimo o krasnem topolu tulipovcu, ki seže tja do šestdeset metrov v višino. Očitno je bilo tudi, da urejenost poti ne krni kaj dosti dejstva, da gre po zelo odročnih krajih. To naj bi bila "divjin-ska pot", ustvarjena za pohodnika, ki se brez zadržka poda tako globoko v gozd, da je zelo daleč od pomoči in zelo blizu divjim živalim. Na severu menda celo pumam, povsod kajpada volkovom, kačam in medvedom. Poleg tega so razni potopisi svetovali, da se velja naučiti prepoznati in se nato med samim pohodom izogibati nekaterim rastlinam, med drugim strupenemu bršljanu, atlantskemu hrastu in octovcu, najbolj toksični rastlini ZDA. Bojda se je že zgodilo, da je kakšen manj vešč pohodnik na taborni ogenj odvrgel vejo octovca in so ga šele čez čas našli pokrčenega v predsmrtni agoniji; podlegel je kemičnim opeklinam v pljučih. In čisto na koncu seznama tovrstnih izzivov so pričevanja naštevala razne bakterije, viruse in podobno. Tako kot pri nas imajo tam precej primerov lajmske borelioze, pravzaprav več, saj je v nekaterih zveznih državah kar 90 odstotkov klopov okuženih s to boleznijo. V Ameriki so seveda še druge, nam manj znane kužne nadloge. Neki pohodnik je skoraj umrl zaradi virusa hanta, ki ga prenašajo miši prek iztrebkov; prav miškam pa so menda silno prirasla k srcu omenjena zavetišča na Apalaški poti. In vodo iz potokov se na Apalačih vedno filtrira ali celo razkužuje zaradi močno razširjene giardiaze, za katero so značilni napihovanje, riganje, dolgotrajna driska brez vročine, vetrovi in - ne najbolj presenetljivo - izguba teka. Očitno je bilo, da pot presega pričakovanja tudi zaradi ljudi. Če se človeku zahoče družbe, je je na tej poti menda kolikor hočeš. A med vrsticami marsikaterega potopisa je bilo še bolj zanimivo brati, da je to nenazadnje tuja dežela, kjer razmišljajo precej drugače kot pri nas, v zadnjem času pa se sploh vprašaš, kaj se dogaja v njihovih glavah. Slednje je kajpada bistveno razumeti. Amerika v marsičem ni več prva in najboljša, vendar je dovolj velika in dovolj pri vrhu, da ima tamkajšnje dogajanje slej ko prej posledice tudi za nas. In ko smo že pri ljudeh, ki se jim čudno suče v glavi, za Apalaško pot ni zanemarljiva ameriška tradicija morilskih blaznežev. Tem so pohodniki prejkone še posebej pri srcu, kajti samo od leta 1974 je bilo na Apalaški poti zabeleženih enajst umorov, in to skrajno nasilnih. Eno izmed pohodnic je na primer neki iztirjenec s sekiro razse-kal, ker mu je bil všeč njen nahrbtnik. In poleg tega Apalače poseljuje prav posebna vrsta rovtarja, natanko tistega, kakršnega je upodobil film Odrešitev. Ja, to so ti: rezultat dolgotrajne prakse razmnoževanja v ožjem družinskem krogu ter uživanja velikih količin koruzne žganice, ki je pogosto še tako slabo zvarjena, da je polna strupenih primesi. Zapisi o Apalaški poti so obetali še vrsto drugih zanimivih reči. Očitno je bilo, da ta pot izhaja iz tako drugačne tradicije pohodništva, da je nedvomno ne bom prehodil, če ne bom sledil povsem drugačni filozofiji pohodniške opreme. Da se bom moral navaditi na pohodniške hostle, ki v značilnem slogu ameriške zasebne ponudbe nadomeščajo nam znane planinske koče. Se potopiti v svojstveno kulturo, ki jo je razvila Apalaška pot in ki se na primer kaže v posebnem pohodniškem žargonu. Toda po vsem prebranem sem se Apalaške poti najbolj veselil zato, ker je bilo jasno, da je kot ustvarjena za tisto najbolj dragoceno. Takole pravi Kajetan Kovič v Navodilu za hojo: "iti, hoditi, / ne, ker to hočeš, / ne, ker je treba, / ampak ker tukaj / razen te hoje drugega ni". In jaz sem si že zelo dolgo želel vsaj enkrat v življenju to metaforo življenja živeti v čisto dobesednem smislu. Samo iti, hoditi. O UREmE Uremenska slika v besedi Veronika Hladnik' Tipične vremenske situacije v naših krajih Vremenska slika tako v sliki kot v besedi je sestavni del vsake vremenske napovedi. Najpogostejše besede, ki jih zasledimo v njej, so cikloni ali območja nizkega zračnega tlaka, anticikloni ali območja visokega zračnega tlaka, (hladna) vremenska fronta, jugozahodni veter, severovzhodni veter, višinsko jedro hladnega zraka, toplejši, bolj vlažen zrak, hladnejši, bolj suh zrak, območje enakomernega zračnega tlaka in podobno. Vsak letni čas ima svoje vremenske značilnosti. Nekateri vremenski vzorci so bolj značilni poleti, drugi jeseni ali pozimi. Sploh v vmesnih obdobjih, ko letni časi prehajajo drug v drugega, se vremenske situacije pogosto prekrivajo. Poglejmo si nekaj tipičnih vremenskih situacij, ki v posameznem letnem času najpogosteje krojijo vreme pri nas. Jesen marsikdo povezuje z deževnimi sivimi dnevi, katerih krivec je pogosto sekundarni ciklon v severnem Sredozemlju, ki nastane v Genovskem zalivu in nato potuje preko naših krajev proti Balkanu. Skupaj z jesenskimi cikloni velikokrat potujejo tudi hladne vremenske fronte, ki v hribih že povzročajo prvo sneženje. Klasična vremenska slika v besedni vremenski napovedi se jeseni glasi nekako takole: "Nad severnim Sredozemljem je nastalo ciklonsko območje z vremensko fronto. Z jugozahodnim vetrom nad naše kraje priteka vlažen zrak." Tovrstne vremenske situacije se pogosto pojavljajo tudi v zimskem času. Sploh snegoljubci jih obožujejo, saj iz Sredozemlja prinašajo obilico vlage, hladna fronta pa čez Alpe prinaša hladen zrak. Tako se padavinski dogodek sicer začne z deževjem, konča pa v notranjosti Slovenije s sneženjem, saj se ob intenzivnih frontalnih padavinah meja sneženja pospešeno spušča proti nižinam. Običajno po prehodu hladne vremenske fronte zapiha še severovzhodni veter, na Primorskem pa burja. Opis vremenske situacije bi se dan po prehodu hladne fronte glasil nekako takole: "Hladna fronta je prešla Alpe in se pomika proti jugovzhodu, s severovzhodnim vetrom nad naše kraje priteka hladnejši in postopno bolj suh zrak." Severovzhodni veter lahko hitro posuši vlago, razjasni se in pričarajo se nam slikoviti razgledi v hribih. Ko so zasneženi, so razgledi še toliko lepši. Če padavine jeseni in pozimi najbolj pogosto prinašajo cikloni in hladne vremenske fronte, pa so poleti, včasih pa tudi spomladi, pogosti prinašalci krajevnih padavin, ploh in tudi neviht tako imenovana višinska jedra hladnega zraka, ki so velikokrat vztrajna in se nad našimi kraji lahko vrtijo tudi več tednov, kar se je zgodilo letos v pozni pomladi in zgodnjem poletju. Tako si sledijo številni dnevi, ko vsaj kje po Sloveniji zabeležimo padavine. Vremenska slika je bila tako v besedilu letos skoraj dva meseca podobna: "Nad srednjo Evropo in Alpami je višinsko jedro hladnega zraka, ki prinaša našim krajem nestabilno vreme." Veliko rajši kot ciklone imamo običajno anticiklone, sploh če deževne situacije trajajo že več dni. Območja visokega zračnega tlaka našim krajem poleti prinašajo lepo, stabilno in sončno ter toplo vreme, pozimi pa zlasti kotlinam povzročajo večdnevno meglo. Pozimi je običajen t. i. sibirski anticiklon, ki se razširja nad naše kraje iz Rusije in prinaša s seboj hladen, "sibirski zrak". Ob njegovi prisotnosti v bližini naših krajev največkrat beležimo izredno nizke jutranje temperature, ki se lahko spustijo tudi pod -20 °C. Vremenska slika v vremenski napovedi pa se ob tovrstnih vremenskih situacijah glasi: "Nad srednjo, severno in vzhodno Evropo je območje visokega zračnega tlaka. Z vetrom severnih smeri doteka nad naše kraje zelo hladen in suh zrak." Vremenska slika v besedi ali sliki nam torej lahko poda namig o vremenu v prihodnjih dneh, če jo le previdno preberemo in pravilno interpretiramo. 1 Agencija Republike Slovenije za okolje. Primer vremenske slike:"Nad severno polovico Evrope je obsežen anticiklon. Od severovzhoda priteka nad naše kraje mrzel zrak." KOiurnnn Vremenska fronta, ki je dosegla Alpe, bo običajno v naslednjih dneh prešla tudi naše kraje, višinsko jedro hladnega zraka, ki je šele nastalo v bližini naših krajev, bo še nekaj dni vztrajalo pri nas ali v naši bližini in nam bo prinašalo nestanovitno vreme. Plitvo ciklonsko območje se bo najverjetneje napolnilo in vreme se bo izboljšalo. Globok ciklon v severnem Sredozemlju nam bo z jugozahodnim vetrom kmalu prinesel obilne padavine, meja sneženja pa se bo po njegovem prehodu preko naših krajev spustila in zapihal bo severovzhodni veter, na Primorskem pa burja. Območje visokega zračnega tlaka nad vzhodno Evropo bo iz Rusije prineslo mrzel zrak. Brez ciklonov in anticiklonov bi bilo vreme bolj monotono in dolgočasno, vremenske situacije nad našimi kraji pa enolične. Že same Alpe svojevrstno vplivajo na vremenske sisteme, brez njih bi bilo vreme pri nas drugačno, kot ga poznamo, sploh jeseni ne bi bile tako namočene, saj nad Genovskim zalivom ne bi nastajal sekundarni ciklon. Prav tako bi prisotnost višjih in obsežnejših gorstev, na primer na vzhodu Evrope, preprečila hladnemu zraku, da bi se Vremenskd fronta razprostiral tako daleč v notranjost Evrope kot se je pred vrati ravno zaradi obsežnega nižinskega sveta z manj-Foto: Tomaž Marolt šimi gorstvi. O Matevž Lenarčič naš Triglau Kailash ali Mount Meru je sveta gora budistov, hindujcev, džainistov, pripadnikov religije bon ter vseh tistih, ki spoštujejo tisočletno kulturo prebivalcev Tibeta. Vsem tem niti na misel ne pride, da bi splezali nanjo, saj razumejo, da s svojo materialno prisotnostjo uničijo duhovno dimenzijo svetišča. Zadovoljijo se z nekajdnevnim potovanjem okrog te mogočne gore. Seveda je za tako imenovano demokratično zahodno kulturo, s katero smo omreženi tudi mi in jo definirajo široke svoboščine ter ekonomija, utemeljena na socialnem darvinizmu, svetost tretjega sveta marginalna. Razumemo samo administrativno prepoved in sankcije. Kailash je za večino tujih obiskovalcev sveta gora samo zato, ker je nanjo prepovedano plezati in vzpona nanj ni mogoče kupiti niti za denar. Slovenci imamo Triglav, najvišjo geografsko točko znotraj trenutnih političnih meja. Razumemo ga kot svetišče, simbol naroda, osebni prestiž, cilj sindikalnih izletov, nesmiselnih rekordov, pivsko postojanko, objekt potrjevanja ega, plezalni poligon, fotografski in poetični motiv, gradnik narodove identitete in v zadnjih letih tudi steber zedinjene Slovenije, ki je nadomestil Najevsko lipo sprave. Politikantsko domovinsko vzgojo vseh vrst si težko zamislimo brez našega očaka. Njegovo ime nosijo podjetja, hoteli, organizacije, prodajni izdelki, politična in vojaška združenja vseh barv, umeščeno je v narodovo kulturo v poeziji, številnih knjigah, slikarskih in fotografskih stvaritvah, gledališču. Prvopristopniki so v dvesto štiridesetih letih dosegli nesluteno slavo, postali so narodni junaki. Na Triglav se radi podajo levi in desni, suhi in debeli, bogati in revni, simpatizerji domobrancev in partizanov, borzni posredniki in snažilke, doktorji in medicinske sestre, pesniki, slikarji, fotografi, pisatelji, klerikalci in ateisti, lepi in grdi, naši in vaši. Sobivajo v slogi, drenjajo se za istim šankom, spijo na skupnih ležiščih, serjejo v isti sekret, vonjajo isti slovenski zrak - čeprav pride iz Italije ali Avstrije - in gledajo isti sončni vzhod in zahod, čeprav se dogajata za neslovenskimi hribi. Vse zaradi strahu pred napačnim korakom, padcem v prepad, ki izravna vsa njihova prizadevanja po nadvladi drugih, tudi tistih na skupnih ležiščih. Držijo se za isto pletenico, isti klin, isto skalo - in šele takrat spoznajo relativnost komolčarske družbe, kari-erizmov, ki so po letu 1990 zapustili sramežljivo senco in se ugnezdili v izobraževalni sistem in vsakdanje življenje Slovencev. Spoznajo, da se lahko enako ubiješ s praznim ali polnim bančnim računom in da ti niti kapital v davčnih oazah ne more veliko pomagati. Zdi se, da razumejo nesmiselnost nenehnega tekmovanja, ko ponižno čakajo v vrsti vzpenjajočih. Strpni so celo do ljudi drugačne barve, drugih kultur, beguncev, gospodarskih migrantov, če zaidejo na triglavsko božjo pot. Ego in strah pred drugačnimi se za nekaj časa potuhneta in udarita na plan šele v dolini za polno mizo in s pivom v roki. Triglav torej ni simbol niti ne svetišče, nanj se lahko povzpne vsakdo, ki zmore, ali ima prijatelje, ali denar, ki mu pri tem pomagajo. Triglav je zgolj orodje. Z njegovo pomočjo se nacionalno definiramo, postanemo pravi Slovenci. Triglav, gora-simbol, je tudi učinkovito orodje politične propagande, s katero se zlahka nabirajo volilni glasovi. Uporabljajo ga vsi, ki želijo v zanosnih govorih sporočiti vsem polnoletnim prebivalcem, vse od njegovega vrha do rezilne žice na Kolpi, kako radi nas imajo. Tako zelo, da bi nas za obrambo domovine poslali tudi v smrt, če bi karkoli ogrožalo njihovo oblast. Ko se po razbitem pečevju bližamo njegovemu vrhu, izgubi vso svojo čarobnost, še posebej v poletnih mesecih, ko sta širina in lepota razgleda odvisna od širine in barve riti pred teboj, ko se čisti gorski zrak meša z oblaki cigaretnega dima, alkoholnih hlapov, prešvicanih teles ter vonja po čebuli in najrazličnejših salamah, ki prihajajo iz nahrbtnika, ust ali kot plini skozi nove, prav za Triglav kupljene hlače. Še kup zarjavelega, osemnajstkrat prebarvanega pleha je neizmerno lep, čistokrven simbol neokrnjene narave. Aljažev stolp nas združuje podobno kot nogometna žoga v tujih vratih ali slovenski orli v Planici. Množice pod Poncami, v Stožicah in na Triglavu. Triglav je lep le od daleč, ko njegova silhueta kraljuje nad drugimi vrhovi vzhodnih Julijcev, ko mu igra svetlobe vsako sekundo spremeni obraz in ga oblaki skrivajo pred materialnim svetom. Od daleč je Triglav mogočen, nedostopen, skrivnosten, zdi se, da je narejen le za bogove. Vzpon na vrh nam podre vse iluzije o njegovi svetosti, gora-simbol postane kup rdečkastega, od strel razbitega apnenca, kopa od številnih čevljev zlizanih skal, pravzaprav nič posebnega. Triglavu lahko povrnejo nekaj njegove magičnosti le administrativne omejitve, prepovedi ali preusmeritve na druge poti in vrhove. Tako kot je množični zeleni turizem utopija, je tudi množično romanje na najvišji vrh Slovenije privid svetosti, simbolnosti in nacionalne zavednosti. O Kolumna izraža stališče avtorja in ne nujno tudi uredništva in Planinske zveze Slovenije. Od daleč je Triglav mogočen, nedostopen, skrivnosten, zdi se, da je narejen le za bogove. Foto: Franci Horvat Z H GO W > GO £ £ O (N o> O UD ZGODBA Slavko Kojc Konec fantastične smučarije Spomin na reševanje izpred pol stoletja Kako krasna smuka! Že ves dan tako leti! Fantastično! Da le ne bi zdaj, na koncu, zletel! Oči se mi že solzijo in tam spodaj se vidi zemlja. Okoli moram! Eh, presneta skorja, pa sem padel. Tako, zdaj sem si pa še nogo zlomil, pa menda ja ne? Seveda, smučarska vez se ni odprla in zdaj bom lahko tri ali štiri mesece telovadil naokrog v gipsu. Hm, boli me pa nič; kakor tudi lani ne. Upajmo, da letos ni huje. Kaj pa tako zijajo tam spodaj? "Lilo - noga, noga je šla!" zavpijem. Pa dobro, kaj se smejijo? Jaz sem se polomil, oni pa ... aja, nikoli še niso videli, kako je lahko noga obrnjena. o "No, pridi, nogo sem si zlomil!" Sedaj, ko me bodo reševali, hočem, da me prevzame Lilo. Njemu še najbolj zaupam. Od tod me bo težko spraviti dol, najhuje pa še pride. Povrhu vsega sem vsem pokvaril prvomajske praznike. Moral se jim bom opravičiti. Glej, že prihajajo! No, sedaj se vsaj ne smejijo več. Reveži, kaj jih še čaka! Ob vsem tem moram gledati Ojstrico. Zastrmim se vanjo, sonce jo je čudovito okrasilo s svojo večerno barvo, kako se blešči in gori v svetlobi. Tiste skale so kakor dojenček, ki kuka iz plenice. "Lilo, poglej, koleno je normalno, stopalo pa čisto ven obrnjeno, kakor lani! Pa kako sem padel, pojma nimam. Je kdo videl? Ti, Milan? Mislim, da mi je prišla konica smuči pod skorjo. Snemi mi dilco, drugo sem si že sam. Sedim dobro, samo nekaj bi mi lahko podložili pod hrbet, usnjenih pumparic mi ne bo tako hitro premočilo." Čudoviti fantje, vsi so videti zaskrbljeni. Sedaj so že skoraj vsi tukaj. Tudi iz koče prihajajo. "Ne, ne bom tablete, ni potrebno, še nisem v šoku." Krasna ideja, čaj pa bi. Marko se že spusti ponj, tudi aki že sestavljajo. Kako me bodo le spravili dol?" "Ja, gamašo bo treba sneti, guma je tesna, samo nikar ne premakni noge." Tako, še vezalke zrahljati, gamašo bomo že zašili doma. Zakaj se mi neki ni odprla varnostna glava, čudno, druga se pa je. Da, tako sem si prvega maja 1966 drugič zlomil nogo. Da človek spozna vrednost tovarištva, si mora včasih zlomiti tudi nogo. Fantje, ki jih nisem še nikdar videl, so mi zelo prirasli k srcu. Korošica je čudovita, pa četudi se človek tam polomi. Oskrbnica koče mi je lepo postregla v kuhinji, medtem ko sem udobno počival na dveh stolih. Na enem je bila debelo povita in dobro imobilizirana zlomljena noga. Družba v veliki sobi se je še zabavala. Vem, da bi se še bolj, če se mi ne bi nič zgodilo. Tudi ob meni je bilo živahno, hodili so me tolažit in zabavat. Bolj zložna, a daljša pot do Kocbekovega doma, mimo planine Vodole (1570 m), kjer so prijatelji ob povratku počivali. Foto: Dario Prinčič Nato so do polnoči spali, jaz pa sem dremal. Še čudno, da se mi je posrečilo vse mirno prenesti. Bolečina, ki sem jo čutil, sploh ni bila huda, zato nisem hotel povečati sitnosti. Priprave za takšno reševanje so velike in odgovorne. Povedali so mi, da je vodja reševanja Lojze Golob iz Celja, član GRS Celje. Ugotovil sem, da sem cepec. Ves dan je bilo vse v redu. Smuka na Dedcu je bila edinstvena, sončna in vesela. Samo s snegom nisem bil zadovoljen. Sicer pa me je ves dan davil čuden občutek negotovosti. Sploh se mi ne bi bilo treba iti smučat še po večerji. Nepotrebno razkošje. No, če bi misel ubogal, me sploh ne bi bilo tukaj. Za lepoto človek marsikaj tvega. Sedaj me vlečejo v akiju navzgor proti sedlu pod Dedcem. Z glavo navzdol gledam Ojstrico, ki se kopa v mesečini. Še včeraj sem gledal Lila in Janeza ter nekaj drugih, kako so se vzpenjali na vrh in nato smučali navzdol. Za danes smo imeli v načrtu, da pojde-mo na Planjavo. Nič ne bo, Planjava. Tako lepe, kot te vidim sedaj, te dolgo ne bom mogel. Natančno vidim pot, po kateri bi se vzpenjali. Škoda, morda drugo leto ali kasneje. Škarje, poglej, kako lepo se grbanči ves greben od Ojstrice proti Planjavi. Kako je pihalo nad Škarjami, ko smo prihajali sem. Meni je odneslo klobuk, Lilo ga je lovil, medtem ko smo si drugi pritrjevali smuči. Smeha je bilo na pretek. Zelo lepo smo zasnovali ta izlet, in jaz si tako neumno zlomim nogo. Sicer pa se me je držala smola že od vsega začetka. V Mozirju sem si denimo uničil uro. Ko smo se dan kasneje spustili s Škarij, bi bil skoraj sfrčal čez rob stene. Toliko, da sem se še ujel za veje rušja. Še dobro, da pritoževati. Da bi le ostalo tako. Dva fanta spredaj iščeta pot, po dva pa sta na vsaki strani akija. Za kolono potujejo nosila mariner, ob njih so dekleta, vseh je sedemnajst. Resnično mi je žal, da sem jih prikrajšal za spanje, pa kaj si morem. Pokrajina je na tej strani drugačna. Vodstvo je odločilo, da gremo skozi Šibje v Luče, in res je tako najbolje. Vse okoli se mi zdi tako divje in nevarno. Od časa do časa se za kakšno skalo ali rušjem skrijemo mesecu, ki nam zvesto osvetljuje pot. Fantje spremljajo reševanje skoraj brez besed. V večini so resni in pazljivi. Tu in tam je pobočje precej strmo, vendar se vse srečno izteče. Za grebenom se že riše zarja in sedaj zamenjam vozilo. Na vrsti je mariner, družba se razživi in vsakdo nekaj pije ali žveči. Utrujeni so, vendar jim je laže pri srcu, ko je najhujši del reševanja mimo, brez zapletov. Kako čudno je življenje. Nikomur ne bi verjel, če bi mi pred dvema dnevoma dejal, da se mi bo kaj zgodilo. Okoli marinerja so fantje že navezali zanke in me premestili. Potem gremo po strmini navzdol. Na vsaki 00 (N o> o £ H GO w > £ so me obdržale. Včeraj popoldne pa bi me bile skoraj potegnile smuči, ki sem jih nosil na rami, na hrbet, in zopet sem se na srečo ujel za rušje. Počutil sem se kakor takrat, ko sem bil še čisto zelen pripravnik, prvič v Skalaški smeri, v severni steni Triglava. Smo že na vrhu sedla in sedaj v pravilni legi gledam ter v mislih plavam okoli Ojstrice in Planjave. Večkrat sem že gledal to skalovje in ga občudoval, še nikoli pa se mi niso zdele skale tako čarobne in nedosegljivo privlačne. Nikoli jih ne bom pozabil. Kako revni so tisti, ki si ne morejo privoščiti takšnega pogleda. Živeti in ne videti te lepote, se pravi biti prikrajšan za nekaj bistvenega. Tukaj je vsa plemenitost in življenje postane pravljica, četudi se ti zgodi nesreča. Dolga kolona fantov za menoj me spušča z dolgo vrvjo po snežni strmini. Zelo mi je toplo in se nimam kaj strani so po štirje in me sprašujejo, ali je moje počutje dobro. Spuščamo se skozi gozd. Transport otežuje teren in počutim se, kot bi bil privezan na velblo-du. Ubogi fantje! Zanke so se jim že zarezale v dlani in ramena. Brata Golob sta neverjetno potrpežljiva in vzdržljiva. Ves čas sta ob meni in me nosita. Končno smo v dolini. Fantje počivajo in se zalagajo z grižljaji, ki so jim še ostali. Sedaj jih čaka še nekaj metrov nošenja, nato pa pot nazaj, na Korošico. Ura je deset dopoldan. Ob treh ali štirih popoldan bodo ponovno v kraljestvu Ojstrice in doživljali trenutke, ki jih lahko doživiš samo v gorah. Počasi jim bo v spominu zbledelo nočno reševanje in se bodo imenitno zabavali. Jaz pa v bolnišnico, v mavec ali še kaj drugega. Če ne bo nobenih zapletov, jo bom še poceni odnesel. O Smučanje izpod sedla Prag (1910 m), južno od Kocbekovega doma Foto: Dario Prinčič DOŽIVETJE Nua Mai Pesem z višav Včasih si želim uporabiti besede. Že ko jih gledam od daleč, me navdihujejo in v meni vzbujajo potrebo po ustvarjanju. Da bi celemu širnemu svetu prenesla sporočilo, kako mogočne so. Vabijo s človeku nevidnimi rokami in nogami, pošiljajo vreščeče kavke, da pojejo v njihovem imenu. Ustavijo pogled, da zmedejo um in omehčajo srce. Ga napolnijo s hrepenenjem, občudovanjem in spoštovanjem. Do njih. Do teh mogočnih očakov, ki te objemajo z vso svojo veličino. Privabijo sončne žarke, da najprej pobožajo prav njihove vrhove. In ohranijo moč, da zaspijo z njimi, dokler niso popolnoma ožarjeni s srebrno lunino prevleko. Zebe me, da mi drgeta celo telo, a ne umaknem pogleda. Še zmeraj zavita v spalno vrečo, z napol zlepljenimi očmi, utrujenimi od zvokov harmonike, ki je utihnila šele v zgodnjih jutranjih urah, črpam njihovo energijo. Sonce bo vsak trenutek posušilo rosne kapljice na travniku, ki ga krasijo platneni šotori. Tabor se počasi prebuja. Če zaprem oči in globoko vdihnem, se na nosne čutnice zalepi vonj jutranje kave, ki jo pripravljajo najbolj zgodnji. "Jutra so zjutraj najlepša," nenehno ponavljajo. Tega ne gre zanikati. Že samo pogled na šotore, ki stojijo v vrsti kot četa vojakov, te spomni, da preživljaš enega najlepših tednov v letu. Nebo je brez oblačka, odpira se čudovit dan. 'A že budimo?" me za rokav pocuka eden izmed otrok, ki že nestrpno čaka, da bo lahko stekel med vrstama šotorov in na začetek dneva opomnil tudi druge zaspance. Tako je. Tukaj ni zvokov mestne budilke. Tukaj ne nosimo ur, ne gledamo na telefon in ne razmišljamo o stvareh, ki bi jih bilo treba postoriti. Tukaj čas ne teče. Ravnamo se po občutku. Nove dejavnosti se ne lotimo ob uri. Začnemo, ko je prejšnja končana. Jemo, ko smo lačni. Pa tudi ko nismo. Poleg polnega mehurja te vsako jutro zbudi občutek, da je čas za vstajanje. Nikoli ne boš prespal določene ure. Preprosto. Vse je tako preprosto. Nadenem si še eno plast oblačil in počasi zlezem iz tople spalne vreče. Otroški smeh nabija tabor z energijo, in ko pogledam proti vrhovom, opazim, da sonce sega že skoraj do doline. Čas je za zbor. Pet kolon - ena velika družina. Prav res. Šestletniki na čelu, najbolj modri, ki jih štejejo že krepko čez šestdeset, na koncu skupine. Zaspani obrazi, neogrete glasilke, pa se vseeno naježim, ko zaslišim melodijo himne. Zastava se počasi dviga, meni pa ponos kar vre iz telesa. Vsakič znova si zaželim, da bi Strniša pesmi o treh planikah dodal še kako kitico. Otroci so v pohodnih čevljih že na samem zajtrku, mene pa po podplatih še zmeraj žgečka rosna trava. Bivam z naravo. Pustim, da me objema. Včasih opazujem mravlje, kako se prebijajo čez dlačice na Že samo pogled na šotore, ki stojijo v vrsti kot četa vojakov, te spomni, da preživljaš enega najlepših tednov v letu. Foto: Boštjan Vihar roki in iščejo izhod do zelenih trav. Celo blato, ki prekriva barvo kože na stopalih, mi na obraz zvabi nasmešek. Spomni me, da sem doma. Tukaj ni prostora za skrbi. Ni predsodkov, ni zamer. Tukaj bivajo dobri ljudje. Voda, dodatna majica in pelerina. Nahrbtnik je pripravljen. Čutim nemir, ki mi pospešuje srčni utrip. Ob vsakem pogledu na vrhove, ki nas obdajajo, bi najraje zakričala: "Daj, pojdimo! Kličejo nas, jih slišite?" Smeh, razigranost in sreča utripajo v ritmu korakov, ki nas vodijo proti njim. Čez travnik, pašnike, po mehkih gozdnih tleh, vse do skalovja, kjer nas pozdravljajo vreščeče kavke. Črne ptice, varuhinje gora. Opazujem jih, kako se nastavljajo gorskemu vetru, kako se igrajo v njegovi sapi in prepevajo, da zapoje še moje srce. Ko se oziram za njihovimi široko razprtimi krili, se pogled ustavi na sosednjih vrhovih in sedlih, ki jih povezuje neskončen greben. Nekega dne bom šla tja. Nekega dne bom prehodila te neskončne poti, pustila sončnim zahodom, da mi privabijo solze v oči, pustila srcu, da me vodi naprej. Nekega dne ... V grlu začutim cmok, ki mi za trenutek vzame sapo. Kako je vendar mogoče, da sem deležna te sreče? Ozrem se po skupini. Utrujeni obrazi, od potu premočene majice, zasoplo dihanje ... In nasmešek, ki krasi obraz vsakemu, ko se ozre po vrhovih. Otroci že malicajo, ko prispemo še drugi. Vsi smo zmagovalci. Nihče ni boljši, nihče slabši. Pravljični razgledi so še zmeraj tukaj. Čas tukaj ne teče. Nikoli ne vprašam po uri, nikoli se mi ne mudi. Ravno nasprotno. Želim si, da se nikoli ne bi končalo. Stojim pred svojo skupino. Zastava plapola na vrhu droga. Melodija himne naznanja, da je za nami še en uspešen dan. Eden tistih, po katerih se ti toži, ko se spomniš nanj. Dan, ki ne bo ostal zapisan le v spominu, temveč tudi v srcu. Naj traja, naj traja ... Ozrem se po očakih, ki jih bo vsak hip oblil oranžen odtenek, zatem rdeč, in ko bo v taboru mogoče slišati le še melodični dialog med harmoniko in kitaro, bo tam temen obris njihovih vrhov. Na desni bo luna in nad nami ... Nad četama šotorov, nad spečimi planinci bo bedelo tisoče in tisoče zvezd, ki jih je v mestu nemogoče zaslediti. Če jih želiš videti, moraš pobegniti. Pustiti naravi, da te stisne v svoj objem, ti pomaga, da najdeš sebe, da spoznaš življenje. Tisto, ki ga v dolini ne moreš živeti. Še vedno opazujem veliko družino, s katero bivam teh nekaj dni. Nekateri gledajo zastavo, kako se počasi spušča, drugi očake, spet tretji samo mižijo in črpajo to magično energijo. Himna se počasi končuje. Spreleti me misel, da je za nami še en dan in pri srcu me stisne. Sprašujem se, kateri dan sploh je danes. Sreda, morda četrtek? Ne, tukaj čas ne teče. Preženem misel o odhodu, obrišem od sreče solzne oči in zapojem še zadnji refren. In spet si zaželim, da bi lahko prenesla to neslišno sporočilo vsemu širnemu svetu. Uživaj v trenutku. Uživaj v rosni travi, ki te žgečka med prsti, v vsakem žarku sonca, ki se dotakne tvoje kože, bodi hvaležen, da si deležen te sreče. Bodi ti. In ko se vrneš, ko boš spet ujetnik časa in skrbi, ne pozabi, da lahko kadar koli zapreš oči, globoko vdihneš in se spomniš tistega tedna, tistega dne in se vrneš tja. Med dobre ljudi, med četo šotorov, v kraljestvo gozdov, med jate kavk, v objem mogočnih gora. Spet bom prišla. Ker je tukaj mesto, kjer vsakič znova ugotovim, kako malo v resnici potrebujem, da sem srečna. Tu sem doma. O m o (N o> O £ H GO W > GO £ £ Naročila sprejemamo po e-pošti koledar@pzs.si preko spletne trgovine https://trgovina.pzs.si in na brezplačni tel. številki 080 18 93 (24 ur na dan, vse dni v letu) Cena z DDV: 4,90 € VABLJENI K NAKUPU I ZVEZA ASSOCKffiCN SLOVENIJE CfSLOmiA. »-.-.v ^ ILp) iiff! fc -Vi 53 kfr; . ^.¿JsP^MS && ■ - . ^JHlEiBSP^ 6>r Planinski koledar 2 0 19 Ssm j : n ALPINIZEM Ž TABORJENJE 'PLEZANJE IGLU SPORT POHODNIŠTVO - GORNIŠTVO ALPINIZEM é MAMMUT NIRVANA PRO 35 Redna cena: 164,99 € - 25 % Nova cena: 123,74 € MAMMUT MERCURY TOUR HIGH GTXMEN Redna cena: 179,99 C - 30% Nova cena: 125,99 C MAMMUT NOVA TOUR HIGH GTX WOMEN Redna cena: 179,99 C - 30% Nova cena: 125,99 C LORPEN MIDWEIGHT SKI-SNOWBOARD MERINO 2 PACK - (S2WL) ,1-35% v Nova cena: 19,49 € OCUN WEBEE MOVE Redna cena: 59,99 C - 20% Nova cena: 47,99 C Ljubljana - Vič Tržaška cesta 88, T: 01/ 422 8100 Ljubljana - center Petkovškovo nabrežje 31, T: 01/ 439 2285 Ljubljana - BTC Hala 10 Šmartinska cesta 152, T: 01/ 585 1517 Ljubljana PCL Pesarska 10, T: 08/ 205 6348 Koper Ljubljanska cesta 3 (vhod Ferrarska), T: 059/ 039 400 Tolmin Trg 1. maja 1, T: 05/ 381 0338 Celje Ulica mesta Grewenbroich 9, T: 03/ 492 9300 Kranj Ulica Mirka Vadnova 19, T: 04/ 234 2478 i Železniška cesta 5, T: 04/ 530 2810 info@iglusport.si Maribor Jadranska cesta 27, T: 02/ 320 4700 Solkan (Nova Gorica) Trg Jožeta Srebrniča 4, T: 05/ 300 6144 Bovec Ledina 3, T: 05/ 388 6555 Idrija Ulica svete Barbare 1, 059/ 043 499 Velenje Rudarska cesta 2b, 041 660 963 GORNIŠTVO C? ALPINIZEM Ž TABORJENJE <0 PLEZANJE WWW.IGLUSPORT.SI POHODNIŠTVO ^ GORNIŠTVO C? ALPINIZEM Ž TABOR. nouiCE iz UERTIKñlE nouosti u naših stenah Zadnja tretjina poletja je bila manj pestra, kar se tiče plezanja prvenstvenih smeri. Med njimi glede na lokacijo najbolj izstopa smer v Vrhu Krnice. Čez steno trenutno poteka le pet smeri, dosedanje obiske pa najbrž lahko preštejemo na prste obeh rok. Prva sta steno obiskala Rado Fabjan in Igor Škamperle leta 1984, druga smer je nastala v devetdesetih, poznejša raziskovanja pa so že stvar tega tisočletja. Zadnja prvenstvena smer v steni je bila preplezana 12. avgusta letos. Preplezala sta jo Boštjan Tomplak in Marjan Kozole (oba AO Železničar) desno od že obstoječih smeri. Tam sta sledila svojemu nosu, ki ju je marsikdaj presenetil, saj so bile težave večje od predvidenih. K temu so svoje dodale tudi trave, ki se tod ne ozirajo na strmino stene. Večino skale v smeri sta pohvalila, seveda pa sta morala preplezati tudi krušljive odseke, po možnosti začinjene z zelenjem. Trav sta se po nekaj razteža-jih navadila in se sčasoma celo veselila udobnih travnatihšalic. Svojo smer sta poimenovala Kamen modrosti (VI/V, 400 m). Po desetih urah sta se na vrhu srečala s kolegoma z odseka, ki sta plezala v soseščini, in skupaj so jo ubrali po nekonvencionalni in zato bolj zamudni smeri proti dolini. Drugi dve znani prvenstveni sta bili preplezani pod Mrzlo goro v Frenko-vih ploščah in v zahodni steni Mangarta. Smerem v Frenkovih ploščah je 10. avgusta še eno dodal Franci Horvat - Frenk s Sašem Ocvirkom (AO Celje Matica). Zadnja smer je najtežja v steni in poteka v njenem desnem delu. Imenuje se Timšel (VII-/IV-V, 150 m). V zahodni steni Mangarta sta plezala Gregor Klančar (AO Novo mesto) in Urban Bolta (AO Domžale). Novo smer sta preplezala v levem delu stene blizu Slovenske poti na Mangart, kjer se nista srečala z nobeno izmed starejših smeri. Poimenovala sta jo Jazbec (V/III-IV, 260 m). Nasledniki bodo v njej našli dva klina. Redke ponouitue in drugi uzponi V avgustu so bile prosto preplezane nekatere zahtevne smeri. Zelo produktivne so bile naveze v Šitah. Najprej sta se pod steno pojavila Gašper Pintar in Jernej Kruder ter ponovila Smer norčkov (8a, 300 m). Pintar je pozneje v Šitah plezal še trikrat, in to dobro. 15. avgusta se je pod smerjo Štafeta (8a[+], 350 m) na vrv navezal z Miho Kernom. Kern je Pintarju prepustil težje raztežaje; ta jih je preplezal prosto na pogled. Smer sta prva (prosto) preplezala Luka Krajnc in Tadej Krišelj leta 2014, tako da je bila to šele njena prva ponovitev. Sredi avgusta sta se na vrv navezala Silvo Karo in Gašper Pintar in prosto preplezala smeri Das ist nicht kar tako (7b+, 400 m) ter Weed Killer (VIII, 300 m). Karo je bil avtor oz. soavtor obeh smeri. Prvi del smeri Das ist nicht kar tako je do stika z varianto Kambič-Ribarovič sredi stene z različnimi soplezalci opremil že leta 1991, pozneje pa je smer podaljšal do vrha. Celotno smer je prvi prosto preplezal Marko Lukič leta 2001. Smer je bila do danes že večkrat prosto ponovljena. Med letošnjo ponovitvijo smeri s Pintarjem je Karo opazoval smer Weed Killer v bližini. To sta leta 1988 preplezala z Marjanom Kovačem jo takrat ocenila s VI+, A3, 300 m. Do letos še ni imela proste ponovitve. 21. avgusta sta se zato vrnila in Pintar je smer zmogel prosto ter tako opravil prvo prosto ponovitev. Po razteža-jih je zdaj smer ocenjena takole: 1. R VI+, 2. R VI+, 3. R V, 4. R VIII—, 5. R V, 6. R VIII, 7. R VII in 8. R V. Plezanje zahteva več kot le močne prste, saj smer ni bogato opremljena. ■ r7 ■ O « £ H co W > « £ « £ H co W > « CO £ £ o fN o> O Prizor iz filma A.O. Foto: Pavel Blažek Prizor iz filma North of Nightfall Foto: Blake Jorgenson pum Evropski festival filma o športih na prostem 2018 Evropska filmska turneja o športih na prostem (EOFT, European Outdoor Film Tour), ki predstavlja najboljše dokumentarne filme o prostoča-snih dejavnostih v naravi, avanturah in potovanjih, je letos postala polnoletna. Vrhunec letošnjega festivala je portret izjemnega talenta in letošnjega fanta s posterja Adama Ondre v filmu A.O.. Češki plezalec je preplezal večino najtežjih smeri na svetu na tak način, kot bi z lahkoto premagoval gravitacijo. Največji evropski festival filmov o športih na prostem se začne 9. oktobra s premiero za vabljene goste v zgradbi BMW Welt v Münchnu. Po premieri bodo festivalski filmi krenili na turnejo E.O.F.T. 18/19, na kateri jih čaka več kot štiristo prireditev v osemnajstih državah. Program obsega osem filmov s skupnim časom predvajanja okoli sto dvajset minut. Posamezna prireditev s celotnim programom traja od dve uri in pol do tri ure. V državah gostiteljicah so vstopnice na voljo v predprodaji od šestnajst evrov dalje ali na spletu na https://outdoor-ticket.net. Slovenski del turneje bo potekal od 25. 10. -2. 12. v Ljubljani, Mariboru in Kranju. Podrobnosti o turneji najdete na www.eoft.eu, o nakupu kart pa na povezavi https://www.eoft.eu/ tickets/?ref#list/slowenien Mire Steinbuch pmninsKfl ORGAniZACIJA Dejavnosti Planinske zveze Slovenije Upravni odbor Planinske zveze Slovenije (UO PZS) se je 20. septembra sestal na sedežu PZS na drugi seji v mandatnem obdobju 2018-2022. Prisotnih je bilo 21 od 23 članov upravnega odbora. Vmesno poročilo o članstvu v letu 2018 tudi letos kaže na povečanje števila članov planinske organizacije. Študija Inštituta za ekonomska raziskovanja o ekonomskih in družbenih učinkov planinskih poti in planinskih koč ter planinstva je pokazala, da slovenske gore letno obišče 1,7 milijona obiskovalcev. Študija podaja tudi prihodke iz gostinske dejavnosti in nočitev, iz planinskih aktivnosti, usposabljanja in založniške dejavnosti. Neposredni ekonomski učinki so 14,8 milijona, ocenjeni na trgu, in 21,3 milijona, če je ovrednoteno tudi prostovoljno delo. Študija zajema še družbene učinke, kako obiskovanje gora vpliva na telesno aktivnost, vključevanje v družbo in zadovoljstvo z življenjem. UO je sprejel Načrt upravljanja nepremičnin PZS ter spremenjen in dopolnjen Poslovnik UO PZS, podprl ustanovitev Sklada planinskih koč in sprejel pravilnik sklada v I. obravnavi. Na prošnjo PD Cerkno in predlog Gospodarske komisije PZS je UO potrdil izbris Koče na Črnem vrhu iz registra planinskih objektov. Podano je bilo poročilo delovne skupine za kočo na Korošici. UO je soglašal z izvedbo nadaljnjih aktivnosti za prodajo lastniškega deleža PZS na Ribniški koči in soglašal, da mora objekt ohraniti status planinske koče. Na seji so potrdili vris treh odsekov planinskih poti v Kataster planinskih poti PZS, in sicer Brsna lesa-Spodnji kraj (skrbnik PD Jezersko), Ptica-Ručgar (skrbnik PD Vransko) in Remšnik m. p.-Sv. Pankra-cij (skrbnik PD Maribor Matica). Naslednja redna seja UO bo 15. novembra 2018. Ob 240-letnici prvega vzpona na Triglav je 29. avgusta več deset prostovoljcev pod okriljem vseslovenske akcije Očistimo naše gore očistilo širše območje Triglavskega ledenika in Kredarice ter odstranilo 380 kilogramov smeti. Projekt Gluhi strežejo v planinskih kočah so uspešno izvedli 22. in 23. septembra v desetih planinskih kočah, do 25. septembra pa so na PZS sprejemali prijave za foto-natečaj Vključujoči v gorah. Mladinska komisija (MK). Desetega srečanja mladih planincev Balkana se je med 24. in 26. avgustom na planinskem domu Javorje nad Tuzlo udeležilo pet članov Po-hodniškega društva Novo mesto (društvo je bilo tam sprejeto v Zvezo mladinskih planincev Balkana). Naslednje leto (zadnji konec tedna v avgustu) bo srečanje mladincev v Makedoniji. PZS je v okviru projekta Izboljšanje energetske učinkovitosti planinskih objektov, ki ga sofinancira Eko sklad, Slovenski okoljski javni sklad, v letu 2018 med ostalimi aktivnostmi organizirala aktivnosti za otroke in mlade. MK je konec septembra v Planinskem učnem središču Bavšica pripravila študentski planinski tabor za mlade od 18. do 30. leta. Objavili so poziv za zbiranje predlogov za državna priznanja za izjemne dosežke v mladinskem sektorju, rok za prijave je 18. oktober. Na 30. državnem tekmovanju iz znanja planinstva Mladina in gore se bodo 26. januarja 2019 v Pod-nanosu pomerile najboljše štiričlanske ekipe osnovnošolcev z regijskega tekmovanja, ki bo 10. novembra, in dvočlanske ekipe srednješolcev. Vodniška komisija je v Bavšici izvedla kopna vodniška usposabljanja za vodnike PZS. Gospodarska komisija je objavila več razpisov za prosta delovna mesta v planinskih kočah, in sicer za Kočo na Dobrči (PD Tržič), Mozir-sko kočo na Golteh (Podjetje Golte), Roblekov dom na Begunjščici (PD Radovljica) in Planinski dom na Kumu (PD Kum Trbovlje). Kočo na Klemenči jami ste izbrali za naj visokogorsko kočo 2018, Valvasorjev dom pod Stolom pa že tretjič po letih 2014 in 2016 za naj planinsko kočo. Več o izboru preberite v tej številki Planinskega ve-stnika. Komisija za planinske poti (KPP). Markacisti tehnične skupine KPP so priskočili na pomoč markaci-stom PD Srednja vas v Bohinju pri obnovi planinske poti z Rudnega polja proti Srenjskemu in Studor-skemu prevalu. Porezen je ponovno dostopen z vseh izhodišč in planinskih poteh. Pot Zadnja vas-Dobrča je znova odprta, zaradi aktivnega podora in poškodovanih varoval pa je zaprta pot z Malih podov na Skuto. KPP je do 25. septembra zbirala predloge za tehnične delovne akcije na planinskih poteh v letu 2019. Tečaj za markaciste kategorije A bo potekal med 16. in 18. novembrom v Planinskem domu v Gorah, rok za prijave je 30. oktober. Komisija za varstvo gorske narave (KVGN) je povabila na deveto čiščenje zaraščajočih se travišč na Pohorju 22. septembra in k sodelovanju v veslaško-protestni odpravi Balkan Rivers Tour, ki je 7. in 8. septembra potekala po Balkanu z namenom, da bi uživali v lepotah divjih rek in neokrnjene narave Albanije, Makedonije, Črne Gore, Bosne in Hercegovine, Hrvaške in Slovenije, odprava je hkrati izpostavila manj znane reke, ki jih uničujejo jezovi. Letno srečanje varuhov gorske narave in zaključek VGN je KVGN 15. in 16. septembra 2018 na Ljubnem ob Savinji in na Smrekovcu pripravil v sodelovanju s PD Ljubno ob Savinji in Občino Ljubno ob Savinji. Komisija za alpinizem (KA). Udeleženci tabora za mlade perspektivne alpiniste v Dolomitih so poročali o številnih preplezanih smereh. Člani slovenske mladinske alpinistične reprezentance so julija plezali na Norveškem, med 4. in 25. avgustom pa v Gruziji. KA je organizirala zimski tabor za perspektivne alpinistke in alpiniste med 24. in 30. septembrom v Chamonixu. Na spletni strani so objavili pregled alpinističnih šol, ki se začnejo jeseni. Komisija za športno plezanje (KŠP). Svetovno prvenstvo v športnem plezanju Innsbruck 2018 je bilo daleč najuspešnejše za slovensko plezanje, ekipa se je vrnila domov s skupno šestimi kolajnami -štirimi športnoplezalnimi in dvema paraplezalnima. Janja Garnbret (Šaleški AO) je postala svetovna prvakinja v balvanih, podprvakinja V Kranju je že tretjič zmagala Južna Korejka Jain Kim, slovenska šampionka Janja Garnbret se je veselila srebra, Avstrijka Hannah Schubert pa brona. Foto: Stanko Gruden v težavnosti in zmagovalka olimpijske kombinacije težavnostnega, balvanskega in hitrostnega plezanja. Gregor Vezonik (AK Ravne) si je priplezal bronasto kolajno v balvanih, paraplezalca Tanja Glušič (AK Ravne) in Gregor Selak (Društvo za razvoj plezalne kulture) pa bronasti kolajni. Najboljši športni plezalci sveta so se 29. in 30. septembra v športni dvorani Zlato polje v Kranju pomerili na 23. tekmi svetovnega pokala v športnem plezanju v težavnosti. Snovalci projekta O.S.P so pozvali organizatorje različnih izobraževanj na področju športnega plezanja in alpinizma, da bi od vsake prijave na tečaje prispevali 5 evrov projektu O.S.P. Posredovali so razpis za štipendije za športnike/športnice za šolsko/ študijsko leto 2018-2019 Olimpijskega komiteja Slovenije - ZŠZ v « £ H GO W > « £ O (N CD O o 00 sodelovanju z Ministrstvom za izobraževanje znanost in šport ter Fundacijo za financiranje športnih organizacij v RS. Plezalci vseh kategorij so se 22. in 23. septembra pomerili na 2. tekmi državnega prvenstva v balvanih v Log-Dragomerju. Plezalni festival Kotečnik 2018 se je odvil 29. septembra pri kmetiji Tratnik. Komisija za turno kolesarstvo (KTK) je septembra na Mašunu organizirala tečaj za turnokolesar-skega vodnika TKV I, povabili so na jesensko šolo turnega kolesarjenja, poročali pa o urejanju in markiranju 130 kilometrov Slovenske turnoko-lesarske poti v Zasavju. Komisija za gorske športe. Šesti tek na Planico z rekordnim številom udeležencev je postregel tudi s trojnim zmagoslavjem članov slovenske reprezentance v tekmovalnem turnem smučanju, saj so si stopničke razdelili Luka Kovačič, Nejc Kuhar in Luka Mihelič, peti pa je bil Matjaž Mikloša. Planinska založba PZS je izdala nov planinski zemljevid Storžič in Košuta 1: 25.000, ki sledi novim izdajam Krnskega pogorja, Jalovca in Mangarta, Triglava, Grintovcev, Bohinja in Stola. Zemljevid je nastal v sodelovanju z Geodetskim inštitutom Slovenije, Geodetsko družbo in s poznavalci območja. PZS je tudi letos soorganizator-ka Kongresa športa za vse, ki bo že trinajstič potekal na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani v času sejma Narava zdravje 30. novembra in 1. decembra. Osrednja tema kongresa je Športna rekreacija invalidov. Rok prijav je 28. november. Do 15. oktobra je še čas za sodelovanje v nagradnem fotonate-čaju #LjubimGore, ki poteka v organizaciji uredništva Planinskega vestnika skupaj s PZS in podjetjem CEWE. PZS je na spletnih straneh poročala o izidu letošnjega tretjega biltena Evropske popotniške zveze ERA. Posredovali so obvestilo o nagradnih igrah zbiranja Krkinih planinskih žigov in fotografij s planinskih vrhov v akciji V skrbi za vaše zdravje skupaj osvajamo vrhove, ki trajata še do 15. oktobra. Povabili so na Migimigi dan, na katerem je bilo 30. septembra v Volčjem Potoku vse v znamenju gibanja in zdravega načina življenja. Zdenka Mihelič Valentin Lapanja - Pajo (1945-2018) Konec aprila je na svojo zadnjo pot odšel dolgoletni društveni delavec in markacist PD Tolmin Valentin Lapanja, prijateljem bolj znan po vzdevku Pajo. Po poklicu je bil šofer. Starejši ljudje s Tolminske se ga še spominjajo iz časov, ko je vozil na rednih in izrednih avtobusnih progah nekdanjega Avtoprometa iz Nove Gorice. Odlikovala ga je tudi dolgoletna zvestoba planinstvu. V mladih letih je bil aktiven v PD Podbrdo, še posebej se je izkazal pri vzdrževanju in obnavljanju Doma Zorka Jelinčiča na Črni prsti. Ko se je kasneje z družino preselil v Tolmin, je svojo ljubezen do gora nadgradil še z delom v PD Tolmin kot vnet markacist (uspešno je opravil tečaj v letu 2004) ter kot neutruden udeleženec številnih delovnih akcij gospodarskega odseka, vedno pripravljen priskočiti na pomoč. Član Upravnega odbora PD Tolmin je bil od leta 2001 do 22. aprila 2014. Na sejah ni veliko govoril. To lastnost je s pridom nadomeščal z odločnostjo svojih dejanj, z zanesljivostjo, ki jo je simboliziral njegov, kot mogočen hrast krepek stas. Leta 2009 je prejel Knafelčevo priznanje, ki ga Komisija za planinske poti pri PZS podeljuje markacistom za dolgoletno delo. Za svoje zavzeto delo v planinski organizaciji je prejel bronasti častni znak PZS (2006) in srebrni častni znak PZS (2018). Ko je leta 2010 prevzel naloge načelnika Markacijskega odseka PD Tolmin, je bil že prekaljen planinski aktivist in varuh planinskih poti. Uporabil je vse izkušnje, ki si jih je pridobil pod uspešnim vodstvom svojega predhodnika Igorja Mlakarja. Odsek je takrat že razpolagal s skoraj vso potrebno tehnično in osebno opremo za odgovorno delo vzdrževanja in urejanja 114 kilometrov dolge trase poti, ki spada pod okrilje PD Tolmin. Tolminski mar-kacisti so v tem obdobju delali na več obsežnejših projektih: na važnejših točkah so vgradili številne nove smerne table, opravili so sanacijo poti na preval Globoko, Vrh nad Škrbino in Vogel, pri kateri so za transport materiala in opreme uporabljali vsa možna sredstva, od žičnice, helikopterja, samokolnice, pa do lastnih ramen. Leta 2013 so sodelovali v akciji Komisije za planinske poti PZS pri obnovi slovenske poti na Mangart, ki jo je davnega leta 1953 trasiralo in zgradilo PD Tolmin. Leta 2014 so ob običajnem rednem vzdrževanju in obnovi planinskih poti za dodatno delo markacistov poskrbele še znatne poškodbe, ki jih je povzročil po-žled. Zaradi njih so morali marka-cisti marsikje skoraj na novo utirati pot. To je samo del obsežnega dela, v katerega je bilo vloženih nešteto prostovoljnih ur, ki jih je opravil Pajo s tovariši. Pajo si je pridobil tudi naziv markacist kategorije C, usposobljen za vodenje tehničnih skupin za visokogorje. Ko je spomladi leta 2014 predal funkcijo načelnika markacijskega odseka svojemu nasledniku, je po svojih močeh pri delu še vedno sodeloval. Pajo, še bomo hodili po sončnih planinskih poteh, obogateni s številnimi spomini, pogosto povezanimi s teboj, s podobami s številnih delovnih akcij, ki so segale tudi čez društveni plot. Človek širokega srca, kakršen si bil, se ne sprašuje, ko se je treba razdajati drugim. Žarko Rovšček J I fj ^ \ n U prihodnjih številkah Planinskega vestnika boste lahko prebrali ... Temn mesecn Ledni slapovi, gore v eksotičnih krajih, pohodniške poti, soteskanje inTERUJU Tadej Slabe, Katja Črešnik Rac, Tomaž Rotar z nnmi nn pot Durmitor gorenjska televizija www.gtv.si 88,3 MHz, 96,9 MHz, 97,2 MHz, 99,5 MHz, 103,7 MHz, 105,1 MHz in 106,2 MHz. frrimor$ki Od Trente do Trojan, najbolj poslušana regionalna radijska mreža na Primorskem. jesenska doživetja narave m Ivsak petek ob 17.02 h ■is L ri*r Mf: Ina radiu Ognjišče iLiKfIL Blažem Lešnikom H RADIO ST. 1 OD KOLPE DO BARJA radijska oddaja ČEZ HRIBE IN DOLINE vsak 3. četrtek v mesecu, ob 17. uri SESLISIMO! ore m: RADIO I 99.5 MHz 106.8 MHz 107.9 MHz Rožna ulica 39 1330 Kočevje 1:01/893 99 10 F: 01 /833 99 24 E: info@univox.si Pohodniski nahrbtniki. Vsi letni časi, vse poti. Na voljo v trgovinah: • Annapurna (Ljubljana), • Elan (Begunje), • Extreme Vital (Ljubljana, Škofja Loka, Radovljica), • Iglu Šport (Ljubljana Vič, Ljubljana BTC, Ljubljana PCL, Maribor, Lesce, Tolmin), • Kibuba (Ljubljana BTC, Ljubljana Šiška, Ljubljana Supernova, Celje, Kranj, Nova Gorica), • Outdoor Galaxy /mi i p - 'T __i r^ ms wmfoi "vJlš Pod skalco KfflVtv m? \ ur le \ oSPRi>- . ts\ j i ~ I fs® www.factorystore.si