borat
Simptom ogorčene pozicije
Robert Kuret
Začnimo kar pri bistvenem: Borat: Naknadni film (Borat Subsequent Moviefilm: Delivery of Prodigious Bribe to American Regime for Make Benefit Once Glorious Nation of Kazakhstan, 2020, Jason Woliner) je enostavno slab. In to rečem kot nekdo, ki je bil velik fen originalnega Borata (Borat: Cultural Learnings of America for Make Benefit Glorious Nation of Kazakhstan, 2006, Larry Charles). Borat 2 je serija bednih štosov, ki so bolj ali manj poskusi oživljanja zapuščine prvega Borata, brezidejen in len epigon stare slave ali pa poskus nastavljanja situacij, ki le redko niso zbujanje neke pravičniške ogorčenosti oziroma zgražanja.
Ampak: je možno, da smo sami padli na foro? Da Sacha Baron Cohen dreza v mehurček politične korektnosti? Da v nas izziva reakcijo pravičniškega liberalca? Je mogoče, da z zgražanjem naselimo udoben kalup, ki nas zgolj potrdi v naši (moralni) superiornosti, da smo torej tarče štosa pravzaprav mi sami? Ali pa so vsa ta vprašanja le obupan poskus, kako nekako sublimirati lik, ki je bil nekoč komični heroj? Če pogledamo pozicijo, ki jo zavzema sam Sacha Baron Cohen, potem ni videti, da bi bil novi Borat tako zelo na drugo potenco premišljena potegavščina, saj se je njegov novi film vključil v samo predsedniško tekmo: hotel je skratka še enkrat poudariti, koga in kaj bodo ljudje volili, če bodo volili Trumpa.
0	štirih minutah z Rudyjem Guilianijem ...'
Pri tem je v svoji nameri očiten zlasti najbolj kontroverzen del filma njegov zaključek, ki je že zaživel vzporedno
1	Prizor na YouTubu pod imenom Borat 2 - Rudi Giuliani scenes full HD. Dostopno na: https://www.youtube.com/watch?v=8tFUaKXdH-0, pridobljeno 19. 12. 2020.
življenje na spletu: gre seveda za intervju Boratove hčerke Tutar z Rudyjem Giulianijem, bivšim newyorškim županom in Trumpovim odvetnikom, pri čemer pa moramo tvegati in Giulianijevi Ijigavosti navkljub prepoznati, da si film enostavno preveč očitno prizadeva, da bi ga moralno očrnil in ga potunkal v nekaj kot spolni škandal, kar se seveda naslanja na linijo gibanja #jaztudi.
Pri tem moramo biti natančni: kot rečeno, Giuliani je neprijeten, mlajši novinarki sledi iz hotelske sobe za intervju v hotelsko spalnico, a pri tem v oči bode intenca, kako zelo si film tega želi, kako je pravzaprav odvisen od tega, da se Giuliani izkaže za spolnega predatorja, kako to potrebuje za svoj uspeh, zato bo naredil vse, da ga kot takega tudi pokaže. Tako moramo v razkrivanju Giulianija upoštevati tudi povsem pragmatično, ekonomsko računico samega filma, čigar uspeh ali spodlet je odvisen ravno od tega, kako uspešno mu uspe razkriti škandal. In ravno zaradi tega se razkrije fabrici-ranost škandala samega.
Borat v končni fazi želi biti neka leva kritika, a se namesto tega na delu razkrije povsem šovinistična logika: ženska je v kontekstu spolnega nadlegovanja prikazana kot tista, ki si spolnega nadlegovanja v resnici želi, saj ga sama izziva (želi si ga že zaradi uspeha filma, ki naj razkrije spolnega preda-torja). Novinarka Tutar pač ni nevtralna, profesionalna, ni zgolj žrtev spolnega nadlegovanja, ampak se sama približa Giulianiju, se ga med intervjujem dotika, mu podari knjigo svojega očeta, ga povabi v hotelsko spalnico itd. Čeprav ne moremo zanikati, da bi Giuliani lahko profesionalno zavrnil Tutarine namige in povabila, niti ne tega, da je izvedel kakšno ne ravno najbolj primerno gesto, pa mora biti jasno, kako zelo se film trudi, da bi ga prikazal kot pošast, tako z
ekran januar/februar 2021 103
104 ekran januar/februar 2021
borat
montažo spalničnega prizora (pojavljajo se že pozivi, naj Baron Cohen objavi originalen, nezmontiran posnetek) kot z uporabo subtilne srhljive glasbe.
A preden bi zares lahko prišlo do kakšnega prestopka, v sobo uleti skoraj goli Borat: in če film in njegovi ustvarjalci želijo na vsak način ustvariti vtis, da je Borat prišel, tik preden bi se zgodilo nekaj groznega, preden bi Giuliani zares prešel k dejanju, se zdi, da Boratov vdor reši situacijo pred nečim, kar bi bilo za sam film še veliko bolj grozno (da to predstavlja še slabši scenarij kot dejansko spolno nadlegovanje, je tista zares grozljiva stvar, morda bolj creepy od samega Giulianija): da se ne bi zgodilo prav nič, da bi ves poskus zasačenja spodletel, da bi si Giuliani zgolj zatlačil srajco in obležal na postelji.
Film se skratka ujame v lastno past: če želi razkriti spolno nadlegovanje, mora v nekem trenutku tudi protagonistko izpostaviti nadlegovanju, kar je vsaj etično vprašljivo, če pa Cohen tega kot producent, ki skrbi za svojo ekipo, ne želi narediti, potem mora ostati pri goli insinuaciji, potencialnosti spolnega nadlegovanja, ki pa se ni zgodilo, ki mora ostati zgolj nakazano, za katerega je treba ustvariti pogoje, češ da bi se zagotovo zgodilo, če ne bi uletel Borat. Sacha Baron Cohen skratka reši Tutar pred nečim, kamor jo je sam poslal z vlogo očitno koketne novinarke.
Boratovska logika je torej prispela do konca, kjer se je razkrila kot svoje lastno nasprotje, kot tisto, kar omogoča pogoje objektu lastne kritike, ki ustvari objekt lastne kritike, ki potrebuje desničarsko obscenost, da se lahko nad njo zgraža in jo tudi zavrne. In dokler bo tako, je na delu neka patološka simbioza med levico in desnico, saj zgolj perpetuira antago-nizem, ki ves čas stoji na mestu.
Morda je tu namesto enoznačnega zaključka vendarle treba opozoriti na določeno vrednost samega prizora: Giuliani je s podpiranjem Trumpove obscene govorice kot pomembna javna osebnost prispeval k normalizaciji nadlegovanja in spolnega nasilja, zato lahko občutimo določeno zadoščenje, ko ga film zvabi na limanice. In morda si po takšnem dogodku ne bo več domišljal, da je »upravičen« do mlajših novinark (kot recimo Trump, ki svojo slavo razume kot legitimacijo za spolno nadlegovanje). To so vsekakor možni pozitivni učinki potegavščine, kjer je Giuliani na nek način kaznovan za dosedanje izrekanje. A ne glede na to - pravzaprav skupaj, vzporedno s tem - je prisoten učinek, da film dela vse, kar lahko, da bi mu le uspelo prikazati Giulianija kot spolnega predatorja, in da ravno zaradi tega, ker je ta intenca tako očitna prek vedenja Tutar, tudi potencialno nadlegovanje zdrsne v veliko bolj sivo vmesno cono.
... in o ostalem ogorčenju
4-minutni del z Giulianijem je vrh zgodbene strukture, v kateri Borat skuša Tutar v imenu kazahstanskega premiera podariti nekomu z ameriškega političnega vrha. Borat se tokrat odpravi v Ameriko, da bi Kazahstanu vrnil ugled, ki ga je zapravil s prvim obiskom, ter da bi kazahstanskega predsednika pridružil klubu strongmanovskih predsednikov. Tako se odpravi na misijo, na kateri naj bi (zdaj že bivšemu ameriškemu podpredsedniku) Michaelu Penceu daroval Johnnyja, šimpanza, ki je kazahstanski kulturni minister in tudi glavna porno zvezda (ja, to je neka domena Boratovih »for« ...). A ko prispe ogromna pošiljka, je tam namesto »ministra« le Tutar, ki se je pretihotapila v Ameriko kljub očetovi prepovedi. Tako sama zasede mesto darila, kar pa ji je pogodu, saj si želi postati nova Melania in kot ona živeti v zlati kletki.
Preden nadaljujemo, je morda treba opozoriti na neko Boratovo komponento, ki danes morda že predstavlja avtomatizirano obče mesto pri razumevanju: Borat je bil utelešenje stereotipa vzhodnjaka, kot ga recimo vidi povprečen Američan, pravzaprav nekoherenten miks raznih stereoti-pov. Pri tem je s svojimi provokacijami bodisi razkril neko nestrpnost sogovornikov bodisi pokazal, da včasih meja tega, kaj so ljudje pripravljeni tolerirati, sploh ni. Tako je po eni strani razkrinkal rasizem nekaterih ljudi, po drugi pa razkril rasizem, ki se nahaja v neki navidezni strpnosti do drugih kultur. To se je pokazalo predvsem v sprejemanju takšnih ali drugačnih Boratovih žaljivosti, otroških nestrpnosti ali zgolj komičnih vulgarnosti, kjer je bil obravnavan s strpne, pokroviteljske pozicije, ki ga nikdar ni poklicala k odgovornosti, ampak je v imenu prav te strpnosti »sprejemala« neke navade druge kulture, četudi so bile v popolnem nasprotju s pravili osnovnega dostojanstva, človekovih pravic itd.
Novi Borat še vedno oživlja to zapuščino, a pri tem dosega predvsem učinek predvidljivosti, utrujenosti in izpraznje-nosti. Ko sta Borat in njegova hči v nekem salonu, ki ga vodi ženska, lahko gledalec žalostno vnaprej predvidi, da bo hči vzkliknila: »Kako je to mogoče? Ženska ima svoje podjetje?« In to naj bi bil vrh nekakšne fore. Ali pa ko se Tutar stokrat začudi, da ženske vozijo avtomobile, oziroma verjame, da ima vagino dentato, zaradi česar se je v življenju še ni dotaknila (tu se vendar zgodi nek zanimiv moment, saj vkoraka na srečanje republikanskih žensk, jim oznani svoje spoznanje ter jih pozove, naj se igrajo s svojimi vaginami).
Pravzaprav je vprašanje, kaj je fora teh for. Ali pa ni fore in Sacha Baron Cohen v resnici samo oživlja svoj kadaver? Borat deluje zunaj časa in prostora. Deluje kot anahronizem, kot
ekran januar/februar 2021 105
borat
nekaj, kar se je slabo postaralo ravno zaradi tega, ker se ni postaralo, ker se ni posodobilo, ker je ostalo isto, ampak ne more biti zares isto, ker se nahaja v nekem popolnoma drugem kontekstu. Če je prvi Borat izšel leta 2006, ko ni bilo ne Twitterja ne Facebooka, ko se je še YouTube komaj zagnal, ko je bil bora-tovski prank neka sveža novost, potem je 14 let pozneje krajina polna nekih pranksterjev, ljudi, ki bi radi nadboratali Borata in kjer tudi neko razkrivanje, expose, ne deluje več na isti način. Ko se Boratova hči odpravi k neki instagramski influ-encerki (oz. feministki, kot jo poimenuje Borat), ki jo uči, kako si bo s pravim videzom našla sugar daddyja, se bolj zdi, da na foro ne pade toliko t. i. »feministka«, ampak film sam. Ne vidi, da z žensko, ki išče sugar daddyja, ne razkriva več njenega ne--feminizma, njenih groznih življenjskih idealov, ampak zgolj lastno bedo, ki živi od plehkosti drugih, ki potrebuje plehkost drugih za lastno preživetje.
Podoben problem se je nakazoval v Cohenovi seriji Who Is America (2018), s čimer se je tudi pojavil vtis, da ne gre prvenstveno za kritiko, ampak za zbujanje zgražanja, odpora, za golo šokiranje. V seriji Sacha Baron Cohen prevzame oblike šestih likov, šestih voditeljev pogovornih oddaj, kamor uspe zvabiti bolj ali manj znane goste, razne politike, lobiste ali javne osebe, med katerimi zagotovo prednjačita Bernie Sanders in Dick Cheney. In čeprav ima oddaja uspešne trenutke - predvsem glede popolnoma absurdnih izjav in pozicij, kjer je zagotovo najbolj posrečen Cohenov lik Erran Morad, izraelski borec proti terorizmu in bivši mosadovec (otroke bi bilo treba opremiti z orožjem!) - pa je na mestu opazka Marcela Štefančiča jr., ki je ob seriji opazil, da se gostje svojega rasizma in nestrpnosti prav nič več ne sramujejo, da gre bolj kot za razkrivanje za (še eno) platformo, kjer so takšni rasizmi dovoljeni, tolerirani itd. Problem pa je tudi, da sam Cohen ne prepozna potencialnosti lastnih komičnih nastavkov.
To je vidno predvsem v dveh likih: v altrightovskem voditelju Billyju Waynu Ruddicku in v dr. Niri Cain-N'Degeocellu, progresivcu in predavatelju študije spolov, ki želi zakrpati vrzel med konservativci in liberalci. Če Ruddick liberalnefake news medije spodbija z nekimi večinoma otročjimi fabrikaci-jami, kjer ob strpnih gostih (recimo Sandersu) glavna karikatura izpade on sam, pa N'Degeocello konservativne goste draži predvsem s propagiranjem skrajne enakosti med spoli.
Baron Cohen pri obeh zamudi priložnost, da bi provo-cirala svoj lastni pol. To se recimo pokaže ravno v trenutku izjeme, ko Ruddick republikanskemu gostu želi podtakniti izjavo, da je Trump feminist, ker se je spoštljivo rokoval z Angelo Merkel, pri čemer bi bilo zanimivo ravno preverjanje,
kako gost dojema feminizem (in ali je res pripravljen pristati na to, da se za feminizem šteje zgolj neka osnovna gesta bontona). Nasprotno se Cain-N'Degeocello niti enkrat ne sooči s kakšnim levičarjem, kjer bi lahko preverjal, do kakšne absurdnosti je pripravljen sprejemati liberalno doktrino enakovrednosti. Primeri, ko Cohen uprizarja ready-made zgražanja, ki pridejo na dan ob soočenju predstavnikov različnih politično-ideoloških polov, so nekako že predpakirani, saj je njihov rezultat znan že vnaprej. Prav v teh točkah se njegova komedija izkaže za konservativno, saj naseli že obstoječe in utrujene emocije zgražanja oziroma zavračanja.
To vprašanje v novem Boratu morda najbolj razpira prizor na plesu debitantk: ko pri plesu očetov s hčerami prideta na vrsto Borat in Tutar, ona v nekem trenutku dvigne krilo in prej navdušene goste preplavi zgroženost, saj jim pokaže krvave spodnje hlače, menstrualna kri pa ji teče tudi po nogah. Prvi odziv gledalca na prizor, predvsem na zgroženost opazovalcev, zna biti liberalen v stilu Dr. Nire Cain-N'Degeocelle: zakaj se zgražajo nad menstruacijo. To vprašanje je seveda posledica povsem realnih družbenih problemov, od tega, da menstruacija očitno še vedno predstavlja tabu (ali da se čutijo ostanki tabuja), do tega, da tudi npr. vložki še vedno niso brezplačni.
Zdi se, da lahko tu film beremo na dva načina: po eni strani tako, kot je videti, torej kot progresivno provokacijo tabuja, ki obstaja glede menstruacije, ker - zakaj pa ne bi postala vidna? A če je to res tisto, kar si film zastavi, potem tudi menstruacija preprosto pade v nekakšen banalni šok, saj bi se ljudje podobno zgražali, če bi Borat ali njegova hči razkrila spodnjice, ki bi bile ponečedene s kakšnim drugim telesnim izločkom. Tako se zdi nadvse filistrsko zgražati nad ljudmi, ki so zgroženi nad krvavečim mednožjem, ker se zdi, kot da želi film doseči ravno ta učinek: poglejte jih, konservativce, kako ne morejo prenesti pogleda na menstruacijo. A v končni fazi je to uradni dogodek, kjer bi stik ali pogled na kakršno koli telesno tekočino povzročila šok in zgražanje, kar bi se zgodilo tudi ob odprti rani, fekalijah, uriniranju, ob spermi ali čem drugem. Ne gre skratka toliko za detabuiziranje menstruacije, ampak za šokiranje z obscenimi gestami, za katere v danem kontekstu sploh ni situacije, ki ne bi požela zgražanja.
Pri tem pa se razkriva tudi drugo branje, ki je tudi branje novega Borata v celoti, in sicer kot simptoma: če film vidimo kot (samo)satiro liberalca, ki bi na vsak način rad od konservativcev požel odrešujoče zgražanje, saj mu bo v končni fazi dokazalo, da je še vedno edgy, da je še vedno kontroverzen; in ki bi od svojega ciljnega občinstva rad požel zgražanje
106 ekran januar/februar 2021
borat
nad zaplankanostjo, nestrpnostjo, rasizmom itd. svojih ideoloških nasprotnikov. Borat sicer ponudi nekaj izjem, ko po začetku koronavirusa živi pri dveh teoretikih zarote: čeprav bezljata o Hillary Clinton, ki pije otroško kri, ne moremo spregledati, da sta človeka nekega neznanca vendarle sprejela v svoj dom. Podobno humanističen je tudi prizor, ko Baron Cohen vstopi v sinagogo, oblečen v judovsko karikaturo, ki zanika holokavst, a se pri tem zaplete v pogovor z dvema starejšima Judinjama, ki sta holokavst doživeli. To so dobri, a preredki in slabo izkoriščeni trenutki.
Če je Borat v čem relevanten film, je torej ravno v simp-tomatičnem prikazu pravičništva sodobnega liberalnega levičarja, njegovega skritega užitka, ki je užitek v moralni superiornosti. S to intenco po zgražanju, s tem lovljenjem svojega občinstva na limanice zgražanja in moralne superiornosti se tako pravzaprav približa logiki alternativne desnice, 4chanovskih trolov in Trumpa. Ti so pač ugotovili, da je pozornost valuta, ki jo je mogoče pridobiti ne toliko z
neko določeno idejo, ampak s pozicijo oz. izjavami, ki bodo šokirale in razjezile čim več ljudi, ki bodo s svojo radikalno nestrpnostjo zanetile tudi družbeno nasilje (o tem recimo govori nedavni Atlanticov dokumentarec White Noise [2020, Daniel Lombroso]). In četudi v primeru teoretikov zarote film za trenutek preseže preprosto zgražanje, je to vendarle večinoma prisotno. Tako Borat pravzaprav podleže podobnim prijemom kot ideološka stran, ki naj bi jo kritiziral in razkrinkaval.
ekran januar/februar 2021 107