Ivan Prosekar: Popotnik.                                       309
„Ali misliš? . . . Ha, ha, kaj je meni do tega človeka? . . ." Prišli sta bili do mesta, kjer sta se navadno poslovili. Molčeč
si sežeta v roko in  zavijeta vsaka proti svojemu domu.   Ločili sta
se z mučno  disonanco v srcu!
Ha, večni, nerazdružljivi prijateljici! . . .
Pred kratkim še — ali zdaj? ... —
(Dalje prih.)
S!
Popotnik.
o vrglo me življenje v svet neznani, vodnik noben pokazal ni poti, noben mi angel plaval ni ob strani, žarela zvezda mi nobena ni.
Sam znašel v temni sem se, mrzli noči, krog pleč mi sikal piš ko bič spleten, sam blodil sem po gazi nemogoči, od drugih in od sebe zapuščen.
In moji kliki mrli so v daljavi, požiral brez odgovora jih  mrak: le sove čul skovikati v goščavi, vabiti žabe sem iz črnih mlak. —
Zdaj za nočjo se jutro sivo svita . . . O jasni moji cilji, kje ste, kje! V megleno plan očesi mi strmita in truden strah obhaja mi srce.
Nič se ne boj, ti srce moje zvesto!
Že dan se dviga, konec zlih je zmot:
O najdem jo, nastopim zlato cesto,
pa naj v neskončnost bi se vila pot . . .!
Ivan Prosekar.