in I. Obrtnonadaljevalne šole imajo namen, da pospešujejo izobrazbo obrtnih, tvorniških in trgovskih vajencev, Po našem obrtnem redu morajo vajenci obiskovati obstoječe splošne obrtno-nadaljevalne šole, (oziroma pripravljalne tečaje) kakor tudi strokovne nadaljevalne šole, dokler ne dosežejo popolnoma učnega smotra. Ako šolski prostori in druge okoliščine dopuščajo, smejo tudi pomočniki in samostojni obrtniki obiskovati te šole. Na zahtevo pomočnika, ki še ni izpolnil 18. leto, mu mora obrtnik dovoliti potrebni čas za obisk obrtno-nadaljevalne šole. Šolski pouk na teli šolah traja vobče 2 do 4 leta, in sicer skozi 7 do 8 mesecev na leto in s 6 do lOtedenskimi urami. V času svetovnega prometa je povsem umljivo, da si mora obrtnik vsestransko popolniti svojo strokovno izobrazbo. Za praktično strokovno izobrazbo našega obrtniškega naraščaja ima v prvi vrsti skrbeti učni gospodar. Obrtnik, ki nima potrebne strokovne znanosti, da bi mogel skrbeti za praktično izučbo vajencev in ki po uredbi in načinu svojega obratovanja tega ne more storiti, tak obrtnik po sedaj veljavnem o brtnem redu ne sme imeti vajencev Vendar tudi najboljši učni gospodar ne more vajenca priučiti vsega, kar ta pozneje neob hodno rabi. V ta namen so se ustanovile obrtne šole. Te naj izpopolnjujejo v svojih enoletnih pripravljanih tečajih znanje manj izobraženih vajencev v učnem jeziku, v pisanju, računanju in risanju, v svojih dveh do treh razredih pa poučava obrtne vajence teoretično in kolikor mogoče tudi praktično v obrtnem spisju, obrtnem računstvu, obrtnem zakonoznanstvu in strokovnih vedah. Obrtno-nadaljevalne šole so ali splošne ali strokovno obrtne nadaljevalne šole. V prvih so vajenci vseh v šolskem okolišu zastopanih obrti združeni, kar je razlog, da je pouk v takih šolah bolj teoretičen in le deloma prikrojen praktičnim potrebam posameznih obrti, kvečjemu da obstoja nekak večji razloček v pouku med trgovskimi vajenci, ki ne rabijo v toliki meri risanja, in pa med rokodelskimi vajenci. V krajih kjer ni dovolj vajencev ene in iste stroke, se more pač edinole splošna obrtna nadaljevalna šola ustanavljati, zakaj tudi ta v izdatni meri skrbi za vajenčevo obrtno izobrazbo. V krajih, kjer je ena obrtna stroka, oziroma so sorodne obrtne stroke v večjem številu zastopane in je število vajencev v dotičnih obrtih nad 20 do 30, tam naj se pa rajše ustanavlja strokovna obrtna nadaljevalna šola. Na Kranjskem obstojajo strokovne obrtne nadaljevalne šole le v Ljubljani, in sicer ena za trgovske obrti, ena za stavbne obrti, ena za mehanično tehnične obrti in ena za umetne in oblačilne obrti. Na Primorskem sta dve strokovni obrtni nadaljevalni šoli s slovenskim učnim jezikom, in sicer v Gabrovici za zidarje in v Nabrežini za kamenarje. V Št. Vidu nad Ljubljano je z ondotno obrtno nadaljevalno šolo združen poseben razred za mizarske pomočnike. V Zagorju ob Savi pa se za steklarje vrši poseben triurni pouk na teden. Ko po vojni nastanejo zopet redne razmere, ne bo treba le skrbeti, da že obstoječe obrtno-nadaljevalne šole prično zopet z rednitn šolskim poukom, temveč da se tudi še ustanove nove obrtne nadaljevalne Sole. Na Kranjskem bi bilo v prvi vrsti treba, da se v Ljubljani ustanove še obrtne nadaljevalne šole za gostilničarske, pekovske iri slaščičarske ter za mesarske vajence. Jesenice na Gorenjskem se izredno hitro razvijajo, ker leže na narodno gospodarskem jako važnem križišču, ozir. razpotju prometnih črt Beljak (Celovec)-Karlovac in Beljak (Celovec)- Trst in imajo razvito železno industrijo. Poleg Ljubljane je to edini kraj na Kranjskem, ki ima mnogo pogojev za razvoj v večje mesto. Vkljub temu pogrešajo Jesenice obrtne nadaljevalne šole, akoravno bi v tem kraju ne morala bitileobrtno-nadaljevalna šola, temveč tudi kaka državna obrlna šola mehanično tehnične stroke, oziroma vsaj podružnica ljubljanske državne obrtne šole. Tudi v drugem oziru trpi naše obrtnonaljevalno šolstvo. Obrtno-nadaljevalne šole se imajo namreč boriti z velikanskimi finančnimi težkočami, ker žive takorekoč le od prostovoljnih podpor, a ni nobenega zakona, ki bi določil, kdaj in kje se naj ustanavljajo te šole, kako naj bodo urejene in na kakšen način naj se krijejo stroški za njihovo vzdržavanje. II. Na Dolenjem Avsirijskem in Solnograšketn imajo posebne zakone o obrtnihnadaljevalnih šolah, in bi bil sosebno tozadevni solnograški zakon za naše razmere pripraven. Naj navedem par važnih določb solnograškega zakona o obrtnih nadaljevalnih šolah. Po iem zak nu se raora ustanoviti splošna obrtna nadaljevalna šola, kadar se nahaja v kakem kraju, oziroma bližnjih krajih v okolišu 3 km tekom treh let najmanj 20 vajencev, ki imajo priliko obiskovati druge obrtne nadaljevalne šo:e, Posebne strokovne obrtne nadalieval.ie šole ali pa vsaj strokovni oddelki na splošnih nadaljevalnih šolah naj se ustanavljajo, kadar so na razpolago za s;rokovni pouk potrebni prostori, učila in učne osebe a na vsak način se mora to zgoditi, kadar je 30 va jencev iste obrti, oziroma sorodnih obrti. Za slučaj, da bi se take strokoviie nadaljevalne šole ali strokovni oddelki ne mogli ustanoviti, naj se po možnosti uvede strokovni pouk v skupinah Tozadevno bi bilo želeti, da se solnograški zakon izpopolni z določbo, da se mora strokovni pouk po skupinah vršiti, kadar znaša število učencev iste obrti ali sorodnih obrtov najmanj 20 in da se nasprotno vajenci, ki z ozirom na potrebe svoje obrti ne rabijo pouka v gotovih predmetih, oproste dotičnega pouka. Zakon bi se tudi moral izpopolniti s predpisi o ustanovitvi vzporednic. Potrebno je namreč, da se bodisi v pripravljalnem raz- redu bodisi v rednih letnikih ustanove vzporednice, kadar prekorači število učencev enega razreda 40. Pri pouku v risanju in drugih učnih predmetih, ki zahtevajo poučevanje posamič, ne sme biti nad 30 učencev v enem razredu. Solnograški zakon pogreša tudt določbe o pripravljalnih razredih, in vendar so taki predpisi nujno potrebni, zakaj mnogo vajencev pride s kmetov in ne more slediti pouku v obrtnih-nadaljevalnih šolah. Na Slovenskem so se zaradi tega tudi povsod pri obrtnih nadaljevalnlh šolah ustanovili pripravljalni razredi. Ako bi se na Kranjskem sklenil sličen zakon, bi se tnoral v njega sprejeti tudi predpis, da se ima za one vajence, ki niso dosegli učnega smotra ljudskih šol in ki ne bi mogli slediti pouku v obrtnih uadaljevalnih šolah, po potrebi ustanovi pri nadaljevalni šoli enoletni pripravljalni razred. V tem razredu bi se poučevali vajenci v učnem jeziku, v pisauju, računanju in risanju. Ne gre le za vprašanje, kdaj in kje naj se ustanavlja obrtna-nadaljevalna šola, temveč tudi za kritje vzdrževalnih stroškov. Na Solnograškem tvori okoliš obrtne nadaljevalne šole poseben šolski okraj in razpolaga vsak tak eno ali pa tudi več sosednih bližnjih občin obsegajoči okraj s posebnim zakladom za obrtne nadaljevalne šole. Iz tega zaklada se krije večina stroškov za vzdrževanje v šolskem okolišu se nahajajoče, oziroma se nahajajočih nadaljevalnih šol. V prvi vrsti se imajo javna šolska poslopja in učila ter šolska oprava dotičnih javnih šol uporabljati. Ako obsega okoliš nadaljevalne šole več občin, takrat morajo sosedne občine povrniti primeren del za nastanitev, za kurjavo in razsvetljavo naraslih stroškov občini šolskega kraja. Kakor smo videli, trpita stroške za obrtne-nadaljevalne šole občina, kjer se šola nahaja, in pa zgoraj omenjeni šolski zaklad. Ta šolski zaklad se pa sme pod gotovimi pogoji tudi uporabljati za ustanovitev vzdrževanje in podpiranje vajenških domov, vajenških zavetišč itd,, nadalje za strokovno izpopolnitev učiteljev na obrtnih-nadeljevainih šolah. Kako važno bi bilo za nas, ako bi imeli vsaj v večjih krajih vajenške dome, ki bi bodisi brezplačno, bodisi proti nizki odškodnini dajali vajencem stanovanje in hrano in pa zavetišča, kjer bi se vajenci ob nedeljah in praznikih v svojem prostem času odpočili in duševno izobraževali. Po solnograškem zakonu se stekajo v šolski zaklad: 1. doneski za učila;. 2. prispevki države in pa morebitne prostovoljne podpore obrtnih zadrug itd. Ker ti zneski seveda ne zadostujejo za pokritje vzdrževalnih stroškov, se ostali del teh stroškov porazdeli, da trpi dežela 50 °/0, občine šolskega okraja 10% in 40 °/° celota onih obrtnikov v solnograški vojvodini, ki raorajo prispevati k trgovski in obrtni zbornici. Teh 40 % plača pravzaprav trgovska in obrtniška zbornica, a jih pobira potom doklad k pridobnini, Na Kranjskem ni bilo nobenega zako nitega ključa za porazdelitev vzdrževalnih stioškov, in so pred vojno znašali ti stroški na leto približno 73.000 kron. Porazdelil se je ta znesek naslednje: 24 500 K je plačala država kot redno in 7500 K kot izredno podporo; 1200 K so znašali šolski dohodki; 11.000 K je plačal deželni odbor; 4-00 K trgovska in obrtniška zbornica; 14.000 K so dale občine; 4000 K zadruge in razni drugi faktorji; 7000 K je bilo nepokritih. Razvidno je tedaj, da so znašali državni prispevki in šolski dohodki okolo 33.000 K in da je od ostalih 40 000 K trpela dežela približno 28 °/0, trgovska in obrtniška zbornica 10 °/0, občine 35 °/0, razni faktorji 10 °/q, in bil je znesek 17% še nepokrit. Za slučaj, da bi se na Kranjskem stroški za vzdrževanje porazdelili po istem ključu kakor na Solnograškem in bi se državna podpora izplačala v istem merilu kakor sedaj, nadalje če bi se z ozirom na ustanovitev novih obrtnih nadaljevalnih šol, z ozirom na povišanje plače itd. celokupni stroški zvišali na 10.000 K, potem bi se ti stroski porazdelili naslednje: 45.000 K država, 1000 K šolski dohodki, 27.000 K dežela, 5400 K občioe, 21.600 K trgovska in obrtniška zbornica. Popolnoma nova je uvedba posebnega deželnega šolskega sveta za obrtnonadaljevalne šole na Solnograškem. Ta šolski svet sodeluje pri izvršit^i določb solnograškega zakona o obrtnih nadaljevalnih šoiah in je obenem strokoven svet deželne vlade v vseh zadevah, ki se tičejo obrtnih-nadaljevalnih šol. Člani tega sveta so: 1. po en zastopnik pristojnih ministrstev; 2. dva zastopnika deželne vlade; 3 dva zastopnika deželnega odbora; 4. en zastopnik nadškofijskega ordinariata; 5 nadzornik obrtnih-nadaljevalnih šol; 6. predsednik trgovske in obrtniške zbornice, oziroma njegov zastopnik; 7. zastopnik mesta Solnograd; 8. dva od deželne vlade, dogovorno z deželnim odborom imenovana voditelja obrtnih-nadaljevalnih šol mesta Solnograd; 9. dva zastopnika učiteljev in voditeljev obrtnih-nadaljf valnih šol v ostalem delu kronovine, ki se izvolita iz srede; 10 ravnatelj obrtnega pospeševalnega zavoda in končno 11. zastopniki obrtnega in trgovskega stanu, ki jih volijo obrtne zadruge, oziroma zveze obrtnih zadrug in pa solnograški odsek zveze industrialcev. Ker so na Kranjskem deloma druge razmere, bi se moral seveda tak svetobrtnihnadaljevalnih šol primerno drugače sestavitiOmenim naj še, da so na Solnograškem izvzete od tega zakona one obrtne-nadaljevalne šo!e, ki so priklopljene državnim obrtim, oziroma strokovnim šolam To je povsem naravno, ker so te šole neposredno podrejene c kr. ministrstvu za javna delaPri nas na Kranjskem je kočevska obrtnanadaljevalna šola zvezana z državno strokovno šolo za mizarstvo v Kočevju, dočim so razne obrttie-nadaljevalne šole v Ljubjlani neodvisne od ljubljanske državne obrtne šole. Seveda je želeti, da se iz strokovnih kakor tudi finančnih razlogov siično kakov Kočevju tudi v gotovo važnejši Ljubljanpriklopijo obrtne-nadaljevalne šole obrtni šoliSteska.