Poštnina plačana v gotovini.
Številka 22
Maribor, 5. junija 1957
Posamezna številka Din 1.50.
Leto II.
E
O O VI
Izhaja tedensko — Velja po pošti dostavljen : na mesec Din 6’—, za tujino na mesec Din lO’—	—	Oglasi	po	tarifi
Tednik za vsa javna vprašanja
Uredništvo in uprava: Maribor,BUlica 10. oktobra — Telefon 26-16 — Rač. poštne hran. 17.160 — Rokopisov ne vračamo
3SSSI
Inž. A. Štebi:
Ob spominu na majniško deklaracijo.
Spomladi leta 1918. Na italijanski fronti.
Slučajno smo se sestal. pri Pordenone trije Slovcnci in se razgovarjali o naši politični usodi. Naravno tudi o pomenu majniške deklaracije, ki je s precejšnjo zakasnitvijo dosegla tudi nas. Dobro se spominjam, da je nas troje odločno zavrnilo v majniški dekla, raciji predvideni in zahtevani način osamosvojitve slovenskega naroda. Bili smo složni v mnenju, da ustreza narodnim zahtevam Slovencev po samostojnosti samo oii,a rešitev, ki bi v federativno urejeni državi Podonavja združila vse tri narode, Srbe, Hrvate in Slovence in zagotovila Slovencem v lej državi popolno politično in gospodarsko sa-Mi Slovenci bi s Trstom* Gorico in Ljubljano predstavljali v tej državi mogočno ed.nico in trdno gospodarsko samostojnost. V naših mislih je bila seveda trdna vera in upanje, da bo prišlo do te rešitve potom narodnega plebiscita. Tedaj, po tolikem žrtvovanju in krvavenju narotia. je bila naša zahteva, da bo narod sam odločal o svoji narodni bitnosti razumljiva in naturna.
Spomladi leta 1919.
Nobenega plebiscita! Nobenega duha o narodni volji in narodni samovladnostU
O naši usodi so odločali tuji mogočniki, ki našega narodnega obstanka niti poznali niso-in neizvoljeni narodni voditelji, ki so bili preslabi, da bi z neupogljivim duhom vztrajali na izvedbi sklepov »Narodnega veča« v Zagrebu. Bili so preslabi zato, ker si niso pravočasno zagotovili plebiscitarnega zaupanja slovenskega naroda.
Tako je prišlo do popuščanja teh voditeljev v vladah Protiča, Davidoviča iu Vesniča in tako je bilo porojeno vse naše trpljenje, ki se je z vsakim dnevom stopnjevalo in doseglo danes svoj vrhunec, ko je vsa slovenska samostojnost pokopana.
Nočem ponavljati to. kar sem tedaj napisal v »Demokraciji«, saj vsakdo lahko prečita tiste članke. Pripomnim samo da sem iz lastnega dolgoletnega življenja med Srbi poznal njih mentaliteto in velike narodne in socijal-ne razlike zedinjenih narodov, radi česar sem ves čas od prevrata dalje črno gledal na bodoče dogodke in na uveljavljenje slovenskega naroda kot enakovrednega soodločevalca naše države. Z matematično doslednostjo so sledili vedno hujši udarci, vsak naš zastopnik v vladi je prinašal nove koncesije, izrezane iz našega niarodnega teles«. Iz naše narodne vlade se je prešlo na popolnoma odvisne oblasti, prišli so
konjunkturisti
in oportunisti raznih nijans, politični starci in gospodarski altruisti, ki So vsi poznali le pot od Ljubljane do Beograda, a nobene poti do naroda. Takemu udejstvovanju je naravno morala slediti propast našega gospodarstva, propast naše narodne samobitnosti. obubožanost širokih ljudskih množic in s tem popolna abstinenca od političnega sodelovanja s strani kmetov in delavcev, teh ustvarjlajcčih temeljev našega narodnega razvoja.
Spomiad; leta 1937. Pristopamo k proslavitvi dvajsetletnice majniške deklaracije .
Ne moremo spomine ita ta zgodovinski dokument odeti s plaščem pomladnega cvetja. Nlamesto veselja in zadovoljstva se je v nas uselila tugia in skrb! Namesto svetlo se iskrečih spominov na velike dogodke malega naroda. se nabira v nas prav v teh trenutkih ena sama, brezmejna žalost, ko gledamo? kako se okrog n|as in v nas ruši vse ono, kar je nedavno še obljubljalo naše vstajenje. Zato je jasno, da ob tej priliki pri današnjih razmerah ne najdemo nobene neoblačne besede, ki bi nas navduševala ob tem spominu ki bi poveličevala pomen tiste majniške deklaracije, ker smo ves njen pomen in njeno vrednost sami zabarantali sami uničili. Namesto da bi vzeli to deklaracijo za izhodno točko, s katere bi se dvigali vedno višje do najpopol. nejše narodne samostojnisoti smo zgubljali vedno več tal pod nogami.
Pravica do kritike, do kritike v vseh področjih, je pravica politične iniciative. Masaryk.
Majniška deklaracija pa jma v sebi še eno neodpustljivo n,apako, ki je nam prav danes v največjo spodtiko. Ona se je namreč tedaj — verujem da le iz taktičnih razlogov — zate kla k nesmiselni in namerno lažni rečenici. da smo Srbi, Hrvati in Slovenci enoten narod. Naši tedanji nasprotniki bi nam ne mogli mnogo škodovati, ako bi deklaracija trdila, da bodo vsi trije narodi zastavil; vse svoje moči za dosego njenega cilja namesto da se je z enotnim narodom podkrepilo zahtevo po državni združitvi. Deklaracija je torej že leta 1917 ustvarila tisto nesrečno tezo o »integralnem jugoslovenstvu«, ki je poznejša leta v našem narodu napravila nemalo zmešnjavo in katere so se z veliko gorečnostjo oprejeli vsi oni naši neprijatelji. ki so nas hoteli izbrisati	narodov	kot	samostojni narod.	^	_
Za svobodo španskega naroda
in evropski mir
Španska tragedija prehaja v odločilno razvojno stopnjo. In ž njo mirovna prizadevanja Evrope. Na kocki je vse. Na-daljni obstoj svobodne španske republike in nadaljni mirovni razvoj demokratične Evrope. Dogodki zadnjih dni so še enkrat potrdili pravilnost naziranja, da je mogoče užugati besno napadajoče fašistične države le s krepko akcijo, s strani demokratičnih velesil. Popuščanje, manevriranje, odlaganje odločitev, le vzpodbuja nemirne osvajalne sile, da bolj in bolj rušijo svobodo narodov in izpodkopavajo temelje svetovnega ravnovesja. Zapadni velesili bi bili morali že zdavnaj stopiti sovražniku na vrat. Čim sta dovolili Italiji, da osvoji in zasede Abesinijo, sta morali že vedeti, da se Italija po tem svojem prvem zunanjem uspehu ne bo ustavila le pri Abesiniji in da bo njen primer ojunačil tudi Nemčijo, da poskusi svojo srečo drugod. Še bolj sta se morali te nevarnosti zavedati potem, ko sta se Nemčija in Italija jeli v bratski slogi vmešavati v španske zadeve. Nasproti aktivni udeležbi fašističnih držav v španski vojni sta Francija in Anglija postavili pasivni odbor za ne-vkk tavanje v španske zadeve, kateremu sta se Italija in Nemčija vedno rogali. Medtem ko je ta slavni nevmeševalni odbor špansko vprašanje »proučeval«, sta ti dve državi pošiljali nemoteno v 'panijo svoje čete, svoje topove, svoja 'elala in svoje vojne ladje.
Kapital vselej podpira vladajoče stranke, pa če tudi so najslabše. George.
Španija — Špancem
Tako
delo, ki je bilo v posmeh vsaki resnični mirovni politiki, je moralo končno roditi današnje nevzdržno stanje. Nemške vojne ladje obstreljujejo nezaščitena španska mesta, torpedirajo španske parnike, nemška in italijanska letala sipajo bombe in sejejo smrt, španski narod je pribit na križ, odbor za nevmešavanje in Društvo narodov pa proučujeta dalje španski problem, nasvetujeta in priporočata uvidevnost in prevdamost
Demokracija temelji na javnosti, kar je posledica načela o svobodi in enakosti.
Masaryk.
Napaka je bila že v začetku. Čim se je v zadnjem desetletju dovolilo fašističnim državam, da »vodijo« in se je nasproti njihovi fašistični brezobzirnosti (fašistični ideologi pravijo temu »dinamizem«) postavilo demokratsko obzirnost, nasproti grobim dejanjem vljudno razpravljanje, je moralo končno priti do zadnjih dogodkov,	_	.	...
Če ni te dni prišlo do nove svetovne vojne, se imamo zahvaliti le nagli intervenciji Pariza, Londona in Washin-gtona v Berlinu. Tako se je v zadnjem hipu še rešil mir. Toda kakšna presenečenja nam lahko prinese še jutrišnji dan?
Sedaj so v Londonu na delu, da izrabijo trenotno zmedo in prisilijo Italijo in Nemčijo na umik iz Španije. Da to dosežejo, se ne sramujejo pobude iz Berlina (dogovorjene z Rimom), da se Špansko blokira in zato dovoli združenim vojnim ladjam Francije, Anglije,
Nemčije in Italije svoboden dostop v vsa španska pristanišča. V Londonu se menda še vedno ne zavedajo, da je mogoče izolirati španski konflikt in odstraniti možnost novih svetovnih razdorov le, ako se odstranita iz Španije Nemčija in Italija. Nove pobude Nemčije nosijo v sebi le možnost novih še nevarnejših za-pletljajev. Španski spor bo rešen in evropski mir zagotovljen samo pod pogojem, če se predvsem izolirajo fašistične države. Samo če bo demokratska Evropa sposobna doumeti to resnico in se po njej ravnati, bo mogoče računati na normalni razplet sedanjega usodnega mednarodnega položaja.
»Vojna fašizmu« mora biti prirodni klic držav, ki žele ohraniti svetu mir in blagostanje.
V tem tragičnem trenotku za križani španski narod in za ostale po novodobnem nasilju ogrožene evropske narode, moramo samo želeti, da se vladi v Pa-r!zu in v Londonu zavesta ogromnosti svoje naloge in odgovornosti pred zgodovino. Španski narod ne sme propasti, s svojimi žrtvami si je odkupil pravico do svobode in demokracije za vse čase. Španskemu narodu španska republika! Dovolj je bilo nasilja, dovolj strahovanja in izsiljevanja s strani enih, na račun popustljivosti in obzirnosti drugih. Demokratske države morajo pokazati končno svojo moč, da uženejo za vselej rušilce evropske sloge, da rešijo španski narod smrti v reakciji, da rešijo svo-io čast in prestiž in pomirijo civilno zavest sveta!
Politična kronika
Adain Pribičevič je po politični turneji obiskal v Beogradu Lj. Davidoviča. —
• • « > 1 V V < I i ( I ki ■' j *■ .»•
— Tovorni vlak se je iztiril pri Pragerskem. Škoda je nad pol milijona dinarjev. (»Lloyd«), — Italijanski kmetijski minister potuje po Jugoslaviji. — Zastopnik podjetja Opel iz Nemčije g. dr. Fritz von Opel potuje po Jugoslaviji. — Nemški zunanji minister von Neurath bo tudi pripotoval prihodnji teden v Jugoslavijo. —
Britanska vlada je poslala kazensko ekpsedicijo v indijsko pokrajino Vaziristan, da »čisti teren«. — Stari gospod Baldvvin je šel v pokoj; da bo lažje živel, so mu prisodili mesto direktorja velepodjetja »Nord Eastern Ralway«. — 150 tisoč ljudi je obiskalo v nedeljo svetovno razstavo v Parizu, ki je triumf dela demokratične Francije. — Francoska ljudska vlada pripravlja zakon za žensko volilno pravico. — V nedeljo je bila osnovana v Franciji Republikansko-naciona-listično-socialistična (vse, kar kdo hoče) stranka, ki naj združi vse desničarske skupine za boj proti ljudski fronti. — Henry Ford ne prizna strokovnih organizacij in pravi, do morajo podjetniki sami skrbeti za dobro svojih delavcev. Fordu očitajo, da skuša v U. S. A. finansirati fašizem. — Bivši romunski zunanji minister, ki je pritegnil svojo državo v zvezo miroljubnih držav Francije. Rusije in ČSR ter je moral radi tega pasti, stopa zopet v akcijo. Sestal se je z Litvinom.
SLOVENEC PIŠE IZ ŠPANIJE
med ostalim tudi to-le:
». . . Po vsem, mislim, da se bomo kmalu videli. Zadnje velike zmage republikanskih čet nam to pričajo. In tudi drugače je fašizem že silno demoraliziran. To nam kaže veliko število pribežnikov .. Pozdravlja vse.«
KAKO BODO SLOVENCI POZDRAVILI PETRA ŽIVKOVICA V LJUBLJANI?
V nedeljo dopoldne bo v Ljubljani konferenca J. N. S. za Dravsko banovino. Prihod so prijavili gg. Peter Živkovič kot predsednik stranke, senator Jovan Banjanin kot podpredsednik, sanatorji dr. Zec, dr. Grga An-djelinovid, inž. D. Popovič i. dr.
Slovensko ljudstvo pozna prav dobro dovino J.	N.	S., saj je	občutilo peto	te	stranke, pozna	vse te gospode in njih	delo	za	do-
brobit »dravobanskega plemena«. Ne besede opozicijskih politikov, dejanja so legitimacija pred ljudstvom!
K' f J	i	\\*** f i	I •> »“! I
pr 'P vu
»I s t r a« z dne 28. VI. poroča:
Učbenik italijanskega jezika so razdelili učitelji v Skednju otrokom, ki so priznali, da govore doma le slovensko. — Sv. oče je daroval za loterijo protislovensko usmerjenega društva »Italia Redenta« dragocen križec.
Med izletniki v Postojnsko jamo so oblasti aretirale nekega Smerduja iz Ljubljane. »Istra« opozarja Primorce, naj se ne hodijo izpostavljat nevarnostim!
ČEHI ZA SVOBODO LUŽICE!
V demokratski Pragi, kjer najdejo zaslombo vsi zatirani slovanski narodi, so manifestirali prijatelji Lužiških Srbov za svobodo tega naroda, ki živi v težkih razmerah današnje Nemčije, in so izdali to-le resolucijo: »Sedanji razvoj dogodkov v nemškem Reichu vzbuja v vseh prijateljih Lužiških Srbov strah za njih narodni obstoj... Narod Lužiških Srbov hoče živeti. Z Lužičani verujemo, da bo tudi v Lužici nekoč zmagala resnica in pravica.«
štiri dekleta z maturo na gimnaziji so skočila v Budimpešti v Donavo, ker niso našle nobene zaposlitve.
illlllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll
Vabita
na ustanovni občni z&oc
»Slovenske tiskovne zadruge r. z. z o. z. Maribor«, ki bo v nedeljo 13. t. m. ob 10. uri dop.
v salonu restavracije »Novi svet« v Jurčičevi ulici v Mariboru.
Dnevni red:
1. Poročilo predsednika pripravljalnega odbora;
2. Odobritev zadružnih pravil;
3. Volitve načelstva in nadzorstva;
4. Slučajnosti.
Pravico udeležbe na ustanovnem občnem zboru imajo samo' pismeno vabljeni.
Pripravljalni odbor.
Maribor, 1. junija 1937. iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiitiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiHiiiiiiiiiiiiiii
VELIKA EKSPEDICIJA RUSKIH ZNANSTVENIKOV NA SEVERNI TEČAJ.
Pod vodstvom Rusa prof. Šmita je pristala letalska ekspedicija na neki ledeni plošči v bližini severnega tečaja. Na ledeni plošči, ki je debela šest metrov in se premika proti zapadu, urejajo znanstveniki vremensko postajo in letalsko bazo, končni cilj pa je pripraviti kogoje za organizacijo redne zračne zveze med Moskvo in Newyorkom — preko Severnega tečaja.
S svobodo tiska se zavaruje pravica kritike svega državnega in javnega aparata sploh in seveda tudi kritika oseb. Kritika je pogoj in metoda znanosti in znanstvenosti; kritika je pogoj in metoda demokratične politike. Masaryk.
Ni domovine brez svobode, ne svobode brez kreposti.	J.	J.	Rousseau.
Ene važnosti pa ne moremo odrekati uso-d, majniške deklaracije in to je. da ona v
bistvenosti ni uspela in da je po 20 letih rodi|a 0no odpornost v narodu, ki se današnjih dni odkriva pred nami. Šele sedaj po brezmejnem trpljenju In dolgoletnem izkustvu prihaja narod do trdnega prepričanja, da njegove usode ne bodo reševali imenovani ali samozvani voditelji, nego more to doseči le on sam, potom mogočnega vseslovanskega gibanja. Iz ljudskega središča delavcev in kmetov, iz vasi in obratov se vedno glasnejše dviga glas po enotni slovenski ljudski skupnosti, se oglaša nova poslanica, da hoče narod sam odločevati o svoji usodi in da je za vselej prenehal biti kovalo. To ljudsko gibanje, ki se širi po vsej Sloveniji, bo dalo na-
šim narodnim zahtevam, šele pravo in dosti trdno politično avtoriteto, da bo za vedno močan branik slovenske samostojnosti. Šele tedaj, ko bo zajelo to ljudsko gibanje slehernega našega državljana, se bomo približali našemu cilju, katerega smo zaman pričakovali v okrilju majniške deklaracije in v okrilju dosedanjega oportunističnega tavanja.
Zato ob spominu na majniško deklaracijo uvidevajmo vse naše dosedanje, namerne ali nenamerne napake in pomagajmo vsi na delu za čimprejšnjo strnitev vseh dobromislečih v slovenski ljudski skupnosti. To je edina primerna proslava teptanega in nezasluženo trpečega naroda.
Sia/ensld aasuadat
Slovenske gorice v škripcih
Slovenske gorice so znane po svojih prirodmh krasotah, iz sončnih vinskih goric, bogatih sadovnjakov in zelenih gajev te pozdravljajo bele zidanice in kmečki domovi. Tod je bila nekoč splošna blaginja. Kmečke pridelke so nekdaj razmeroma še dobro vnovčevali. Razlika med cenami kmečkih pridelkov in industrijskih proizvodov še ni bila tako velika kot je danes, ko so te škarje tako široko zazijale. Prej trdni, ponosni kmečki domovi postajajo bolj in bolj majavi. Ves potrt postopa kmet po sadovnjaku, polju in vinogradu,računa in zopet računa. Toda pri tem mo'ra z žalostjo ugotoviti, da mu vsak račun pokaže gospodarske neuspehe, dolgove, samo dolgove.
Kmet je dolžan zadrugam (hranilnicam in posojilnicam); dolguje v trgovini; tarejo ga davčni zaostanki. Skrbi ga, kako naj plača bolnišnico, zdravnika; kako naj odrajta pogrebnino in pristojbino za poroko. V župniji ni kmeta, ki ne bi imel posla s kakšno ustanovo, ki mu predlaga račune. Na poiicah se mu kopičijo plačilni nalogi s položnicami, neporavnani računi. V boljših časih so bile družinske kmečke sobe razsvetljene dolgo v noč, danes zaklepajo vrata že ob »Ave Mariji«. Nikdar poppsj niso znosili otroci toliko jajc v trgovino, da jih zamenjajo za petrolej, vžigalice, sol, sladkor i. dr., ko danes.
Tudi pogrebov in porok niso plačevali s kmečkimi pridelki, z vinom, žitom in sl.
Vedno pogosteje tožijo otroci pa tudi odrasli, da ne morejo ob nedeljah in praznikih v cerkev, ker nimajo ne obleke ne obutve. To pa danes niso več le otroci vničarjev in želarjev, ampak že tudi otroci večjih kmetov.
Gostilne so prazne. Blagoslovljenja (žegnanja), ki so bila nekoč dobro obiskana v posebno radost kramarjev, trgovcev in gostilničarjev, niso več tako živahna. Pred cerkvijo, okrog kramarskih stojnic ni več gneče in prerivanja. Kramarji se žalostno dolgočasijo. Množica se malo meni zanje. Kmet, hlapec, viničar, kmečki delavec ne morejo trošiti niti za pravo potrebo. Delovno ljudstvo je omejilo potrebe do skrajnosti. V to otožno razpoloženje se meša enakomerni glas občinskega oznanjevavca. Množica, kije prišla iz cerkve, posluša glasnika že iz navade, mož pa obrača papirje, razglaša naredbe. Naznani strogi pasji zapo:r, čita podrobnosti o kmečki zaščiti, do kdaj je treba plačati prvi obrok. Naroča, da je treba jarke in potoke iztrebiti, fantom deli pozive itd. Množica posluša in se spogleduje. Nedavno nedeljo naznanjanja ni hotelo biti konec. Ljudje so postali nestrpni in se začeli razhajati. Napovedanih je bilo nad sto prisilnih dražb, in to samo v mesecih maju in juniju. Nad sto rodbin skih in krstnih imen je bilo tokrat razglašenih. Kmetom bodo v maju in juniju prisilno prodajali premičnine (živino, orodje, krmo i. t. d.) po večini v poravnavo zaostalih davščin ... Ljudje so nekaj godrnjali in zapustili občinskega glas nika, ki je bral danes nenavadno dolge »litanije«.
Samo v eni župniji je okrog 130 napo
vedanih prisilnih dražb v maju in juniju, ko ni mogoče :r e d n o prodati pridelkov, ki jih še sploh ni. Pač pa je treba denarja za delavce v vinogradu, za galico. — Otroci gredo k birmi, k prvemu obhajilu, treba je nove obleke in za to zopet denarja.
Ogromni morajo biti davčni zaostanki, saj znašajo samo v eni župniji nad 220 tisoč dinarjev. Cenilna vrednost zarubljenih predmetov pa znaša že skoraj 300 tisoč dinarjev. Samo v eni župniji je zarubljenih nad 160 svinj (posledica: nezabeljeni žganci), nad 140 krav in druge govedi (otroci brez mleka, zemljišča brez gnoja). Mnogo je posestnikov, ^ki dolgujejo samo davčni upravi po več 'tisoč dinarjev. Med njimi jih je nekaj, ki so dolžni celo po več ko 20 tisoč dinarjev. Nekemu posestniku je zarubljenih 13 kokoši za dolg 200 Din. Kmetje iščejo denarja, da bi plačali vsaj nekaj stotakov na račun, da bi ustavili dražbe in tako irešili zarubljene reči. Marsikomu je zarubljen zadnji'rep v hlevu. Mislijo, da so se takoj vsaj za nekaj časa odkrižali prisilne dražbe, a poštar že prinaša nove pozdrave.
Privilegirana agrarna banka (PAB) s podružnicami v Sarajevu, Zagrebu in Ljubljani je začela izterjevati prve obroke. (V Sloveniji opravlja ta posel podružnica banke v Ljubljani). V vsej državi je .bila do danes poravnana le ena tretjina prvih obrokov. Prednjači Beograd, ki je plačal že 42.26% na račun prvega obroka. Na zadnjem mestu je podružnica v Sarajevu z 12.48%. Na drugem in tretjem mestu sta podružnica v Ljubljani z 32.55% in v Zagrebu z 32.16%.
Tako leze naš kmet iz ene zagate v drugo. Kmet v Slovenskih goricah se tolaži z dobro vinsko letino in z dobro ceno vina. Cena pšenice je bila :res precej visoka, toda Slovenija je mnogo premalo pridela. Vinske in sadne cene se ne mo rejo popraviti in ustaliti. Od samih obljub in upov pa kmet ne more živeti.
Ono nedeljo je občinski glasnik pred cerkvijo razglasil med drugim to-le: »Pri posestniku I. I. bodo prodani na javni dražbi sledeči predmeti; 1 kokoš, 1 prazen sod, 1 omara. Prva dražba bo dne 23. maja ob 10. uri, druga dne 29. maja ob 11. uri.« Množica posluša in se počasi razhaja. Glasnik še bere in bere. Spis za spisom oddaja svojemu pomočniku. Ozračje je polno imen. Kdo bi si jih mogel zapomniti?! Ves prostor pred cerkvijo se nam zdi kot da bi bil natrpan z zarubljenimi stvarmi, z omarami, kokošmi, sodi, kravami, teleti itd. Ljudje se razidejo. Nazraanjevalec konča in še-'le zdaj opazi, da je sam na službenem podstavku. Hitro pobere papirje, jih vtakne v žep in jo naglo odkuri, kot da bi se sramoval svojega dejanja.
Lepo so peli nekoč po Slovenskih goricah klopotci. Sedaj pojo žalostno pesem o krizi. Pred leti so s svojim klopotanjem odganjali škodljive iptice, zdaj skušajo odganjati skrbi in temne, mračne misli zbeganega kmetstva. Kdaj jih preženejo, tega klopotci ne povejo. —
Za ljubljanskim velesejmom —- Mariborski teden
Ljubljančani pravkar
 ------------ ........ otvarjajo že svoj
XVII. velesejem, ki bo trajal 10 dni, od 5. do 14. jun.ja. Za ves čas velja polovična voznina z rumeno izkaznico odhodne železniške postaje za 2 D!n. Za Ljubljančane, odnosno tiste, ki voznih olajšav ne bodo rabili, stane velesejemska izkaznica 25 Din in daje pravico na 10 podnevnih in 10 ponočnih obiskov velesejma. (Stalne ali trajne, permanentne vstopnice so torej odpravili). Vstopnica za enkratni poset stane 10 Din. Kdor pa se pripelje v Ljubljano z vlakom in je plačal do 25 Din voznine, dohi pri velesejemski blagajni izkaznico (vstopnico) za 10 Din. ki daje pravico do \ podnevnega in 1 ponočnega obiska velesejma. Kdor je plačal do Oo Din voznine, dobi izkaznico za 15 Din, ki daje pravico na 3 podnevne in 3 ponočne obiske velesejma. Ako pa je staia železniška vozovnica nad 60 Din, dobi ob.skovalec izkaznico za 25 Din. ki daje pravico za 5 podnevnih in 5 ponočnih obiskov velesejma. (Ce je tolikokratni poset dobrota, se je Ljubljančan za isti denar brez potnih stroškov — .naužije trojno). To smo posneli iz razglasov, ki so jih prinašali domači in tuji časniki. Domnevno iz posebne vljudnosti do vnanjega gosta je v razglasu beseda »dobi«, ki bi jo pa naj zame-nili za besedi »mora kupiti« (namreč velc-sejemsko izkaznico za toliko ali toliko dinarjev); kajti sicer obiskovalec z železniško vozovnico in rumeno izkaznico ne dobi potrdila, da je bil na velesejmu-
Govorimo za vnanje ljudi, zlasti podeželske, ki ne morejo v Ljubljano z letalom ne z avtom ampak samo z vlakom, pa bi si tudi rad, kaj ogledali in se poučili o gospodarskem napredku. Vsakdo si lahko sam izračuna Kakšne posebne »dajatve« zahteva od njega velesejemska uprava, če ga vozovnica do Ljubljane stane slučajno nad 25 Din: kupiti mora vstopnica (izkaznico) za večkraten po-•et podnevne in ponočne prireditve, čeprav je ne more pametno izrabiti. Ako pa tsga ne stcri, mu skraiijo potrdilo, da je bil na velesejmu, in tako pride ob polovično voznino. Ali ni potem boljše, da se vozimo na takšne prired.tve samo z nedeljskimi vozovnicami, če že ne ostanemo rajši doma?
To smo napisali po- lastnem izkustvu in se čudimo, da še ni nihče javno pokazal na to zmotnjo in nepravilnost. Morebitni izgovor na podobnp ravnanje drugod pa nikakor ne more opravičiti očitne neskladnosti.
Za ljubljanskim velesejmom sledi Mariborski teden. ki navzlic nekim zasebnim opozo-ritvam ocenja vnanje goste tudi po oddaljenosti njih domov, samo da so njegovi zahtevki celotno — naravno — nekoliko skromnejši. Če je glavna svrha teh ustanov zares pospeševanje splošne blaginje in občega napredka naroda, pričakujemo, da bosta ljubljanski velesejem in mariborski teden našo stvarno presojo rada upoštevala in pogoje za poset svojih prireditev prilagodila razmeram tudi oddaljenejšega podeželja. — Sotlski.
Peiovski otamik
Strokovna enotnost in slovenska strokovna zveza
POTREBA PAMETNEGA SPORAZUMA MED TOČ1LCI POD VEJO.
Stoletno pravico točenja vina pod vejo uporabljajo kmečki vinarji večinoma samo v stiski za denar, ker niso mogli svojega pridelka pravočasno prodati. Tudi posode ne bi imeli za novi pridelek. Preko zime ši nekako potrpijo. Ko pa pravega kupca le od nikoder ni, se marsikdo odloči za otvoritev trimesečnega vinotoča pod vejo. Najprimernejši čas za to je v splošnem od pomladi do jeseni, nekako pol leta.
Ako je v enem kraju le malo takih tocil-cev, s; lahko razvrstijo drug za drugim, da ni preveč tekmovanja in vsak zase v svojih treh mesecih vendar nekaj potoči. So pa v vsakem kraju bolj ugodni in manj ugodni meseci za vinotoč. Najtežje je v samotnih krajih, ki so daleč od potrošnih središč (mest, trgov, industrijskih, vobče bolj obljudenih nevinorodnih krajev). Težkoča se veča s to daljino in številom vinotočev enega kraja Ob istem času. Tako se včasih pripeti, da čez tri mesece ni več vina, ne bog vedi kaj denarja. Marsikomu ostane v glavnem le prazna posoda za prihodnjo trgatev poleg mnogih nevšečnih terjatev dvomljive vrednosti pri revnejših domačinih. To so obsnem najhujši dolgovi vedno žejnih gostov pod vejo. Zato priporočamo napis: »Danes za de nar, jutri zastonj.«
Strupena zavist je slaba lastnost premnogih ljudi. Če se ji pridružita še zlobnost in nagajivost, se iz tega rodi mnogo sovraštva tudi med drugače poštenimi in pridnimi so-
sedi, ki bi si pa naj bili vedno dobri, posebno pa še v slabih časih, kakršne pravkar preživljamo. Drug drugega hoče prshiteti z otvoritvijo vinotoča, pa imamo točilnic pod vejo včasih kar na kupe. Ker v nobeni prav »ne teče«, znižujejo in si kvarijo vinske cene sami bolj, kakor jih jih že itak neizprosno narekujejo slabe splošne gospodarske razmere.
Sovraštvo med sosedi je ko požar ob viharju, ki zajame kar cele hiše, družine s sorodstvi, križem vse vasi, in se ne poleže tako zlahkoma. Temu se naj skuša odpomoči z dobro, pošteno voljo. Ljudje -božji, navezani samo drug na drugega ko na domačo grudo in si moramo pomagati, ne škodovati! Točilci enega kraja se morate pač sporazumeti med seboj glede časovnega razporeda za vinotoče v domači vasi! Enostavno: Kdor je letos prvi. bodi prihodnjič drugi itd. Pozimi, ko najbolj utegnete, se prijateljski in tovariški pomenite! Najlažje v vasi, kjer vas je samo trojica, četvorica. Za neposred ne okoliše večjih potrošnih središč to ni tako važno, ker je ondod navadno dovolj rednih »podvejarjev« in dobrih plačnikov božje kapljice, če ji cena ni pretirana.
To je žalostno poglavje. Boljše bi namreč bilo dobro urejena vinsko gospodarstvo brez vinotočev pod vejo, katere so nam naprtile žalostne gospodarske razmere in ki bodo zopet izginili, ko se le-te temeljito izbolj-; šajo.
To smo napisali kot odgovor na zadevne pritožbe. — Sotlski.
V zadnjih številkah »Neodvisnosti« je bila dvakrat izražena misel, naj bi se ustanovila v Sloveniji nova delavska strokovna organizacija. V 13. štev. »Neodvisnosti« izraža P. R. ogorčenje nad nepravilnostmi v Ursovi kovinarski organizaciji ter zahteva, da strokovne organizacije postanejo neodvisne in vsem dostopne. Zahtevo pa podkrepi z izjavo: če jc Strokovna komisija lahko taka, je dobro, če ne, si bo slovensko delavstvo samo znalo ustvariti svojo strokovno organizacijo. Še bolj jasno je to povedal R. v štev. 15. »Neodvisnosti«, kjer pravi približno tako-le: vse dosedanje strok, organizacije so privesek političnih strank, zato je potrebna nova nepolitična strokovna organizacija; v njo morajo vsi delavci, katerim je dovolj politiziranja in igranja z delavci. Pri piscih obeh člankov in pri mnogih delavcih so razmere v URSovih strokovnih organizacijah rodile težnje za izstopanje iz njih in za odcepitev v posebno strokovno zvezo. Te težnje in njih vzroke razumemo, toda postavljamo si vprašanje, kakšne posledice bi njihova izpolnitev prinesla slovenskemu delavstvu. Dr. I. Š. je v zadnji številki našega lista povedal svoje mišljenje, da bi nova strokovna zveza najbrž, kljub najboljšim namenom postala peta strok, organizacija in bi se razbitost delavstva še povečala. Moje mišljenje je, da je stališče D. I. S. pravilno in da bi ta korak pomenil le nov razcep.
Delavstvo pa potrebuje enotnost strok, organizacij. Njihov namen je organizirati in voditi boj delavstva za njegove zahteve. V tem boju morajo biti vzgojitelj svojega članstva in vsega delavstva, kazati mu pot naprej, dalje od koščka kruha, za katerega se trenutno bori. Eno in drugo je izvedljivo in uspes-no le v organizacijah, ki res združujejo široke delavske plasti. Delavci v svojem vsakdanjem boju to živo čutijo: enotni, vsem delavcem skupni interesi zahtevajo enotno delavsko strokovno politiko, enotno delavsko strokovno gibanje.
Bolj kot kdajkoli prej je pa enotnost slovenskemu delavstvu potrebna danes, ko stojijo pred njim silno težki boji, ko mora delavec biti najaktivnejši v boju za svoje pravice in pravice vsega slov. ljudstva. Od enotnosti slovenskih delavcev v prvi vrsti zavisi, ali se bo združil ves slovenski narod v en tabor in dosegel svoje pravice.
Slovensko delavstvo je bilo strokovno razcepljeno v več organizacij. To je pa koristilo le podjetnikom, ki so razcepljeno delavstvo lažje izrabljali.
Razbijati in cepiti delavsko gibanje je torej stvar delodajalcev, njihovih politikov in slug ter samo njim v korist, delavci pa so vsako razcepljenost v lastnih vrstah zelo drago plačevali. Če gledamo s tega vidika, moramo misel o ustanavljanju novih strok, organizacij odkloniti kot plod tujih, delavstvu škodljivih na-
ziranj. V našem konkretnem primeru odklanjamo tako misel iz sledečih osnovnih razlogov:
Prvič: Ustanovitev nove strokovne zveze pomeni razcep najmočnejšega strokovnega gibanja v Sloveniji, t. j. URSS-a. V URSS-u niso in sedaj ne vladajo razmere, ki bi zadovoljevale večino članov in ostalega delavstva. Prevelik centralizem, oportunizem nekaterih voditeljev, zatiranje demokracije, nerazumevanje narodnih teženj v delavstvu, vse to je oviralo pravilno politiko in razširitev Ursovega strokovnega gibanja. Vendar moramo vedeti, da so Ur-sove organizacije organizacije najbolj razredno zavednega delavstva, da je njihovo članstvo že dolga leta najaktivnejše. Razcep v URS-u bi zmanjšal udar no sposobnost strokovnega gibanja, ■oslabil moč delavskega razreda in njegovo akcijsko sposobnost. Obenem bi Dolesr borbenejše strokovne zveze obstojala prečiščena desničarska strokovna zveza, kar bi brez dvoma zelo slabilo delavsko strokovno gibanje.
Drugič. Razcep bi zmanjšal organiziranost delavstva. Napačno je misliti, da bi skupno število članstva obeh razbitih organizacij bilo večje kot je danes. Neenotnost in razcepljenost samo manjša privlačnost strokovne organizacije in v slučaju razcepa bi dober del danes organiziranega delavstva ostal neorganiziran. Francoski strokovni organizaciji CGT in CGTU pred združitvijo nista imela niti milijon članov, po združitvi v eno samo strokovno zvezo pa je kmalu število članov doseglo p e t m i 1 i-j o n o v.
Tretjič. Nova strokovna zveza najbrž v današnjih razmerah ne bi dolgo vzdržala. Danes še ni odpravljena nevarnost za obstoj vseh treh dosedanjih strokovnih organizacij spričo jasnih naklepov ustanoviteljev Zveze združenih delavcev. Nikakor ni torej misliti na to, da bi dolgo mogla delovati strokovna organizacija, ki naj bi v nasprotju z dosedanjimi vodila dosledno in čisto delavsko politiko.
Razcep v URSS-u bi bil zločin proti najosnovnejšim interesom delavstva in voda na mlin vsem sovražnikom delavske enotnosti In aktivnosti, pa naj bodo to podjetniki ali pa njihovi hlapci zunaj ali znotraj delavskih vrst.
Zato morajo vsi zagovorniki enotnosti strokovnega gibanja odločno nastopati proti vsem poskusom razcepa. Nasprotno! Zagovorniki delavske enotnosti morajo poživeti akcijo za enotnost delavstva v lastni strokovni zvezi, v lastni organizaciji. Zagovorniki enotnosti morajo nastopati proti ustvarjanju dveh front v strokovnih organizacijah, delati morajo za eno samo fronto skupnih zahtev in skupnega boja. Zato morajo postavljati v ospredje res one zahteve ki so vsem članom skupne in sprejemljive in v boju za njih graditi zavest enotnosti
in moči. Izginiti mora iz strokovnih organizacij sovraštvo med	delavstvom
raznih struj in vsi moramo delati, da zavlada medsebojna strpnost in da se ustvarjajo iskrene, tesne in prisrčne vezi med vsem delavstvom.	Pri takem
stremljenju in delu mora priti do prave enotnosti v URS-u in tisti, ki se bodo pokazali kot pravi, dosledni in zakrknjeni razbijači razrednega strokovnega gibanje, se bodo sami iz njega izločili.
Najboljša okrepitev delavske enotnosti in pravilne strokovne linije pa je pritegnitev novih svežih sil, razširitev strokovnega gibanja in delo na organiziranju vsega delavstva.
Enotnost delavstva v	posameznih
strokovnih zvezah (URS, JSZ, NSZ) bo omogočila in olajšala enotnost vsega slovenskega strokovnega gibanja, kar je življenjska potreba slovenskega delavstva. Res je, kar omenja Dr. I. Š., da je danes ustanavljati slovensko strokovno zvezo isto kot ustanavljati peto strokovno zvezo. Toda enotna strokovna zveza slovenskega delavstva nam mora biti cilj. Do nje bomo prišli z razširjanjem
misli o enotni strokovni organizaciji v zvezi z aktivnim, skupnim vsakdanjim bojem, kjer delavec najbolj živo čuti, kaj pomeni zanj enotnost. Mostovi, preko katerih bi prišlo do popolne enotnosti, naj bi bili razni skupni akcijski odbori ter medzvezni odbori kot več ali manj trdne vezi za sodelovanje in zbližanje vseh strokovnih zvez.
Iz vsega povedanega lahko naredimo sledeči zaključek:
Zamisel nove delavske strokovne organizacije naj bo še tako lepa, korenita, je zgrešena in nevarna. Delavstvu ne prinaša nobenih koristi, ampak le škodo, korist pa le podjetniku. Zato jo moramo zavračati in se proti njej boriti. Mesto vsemu slovenskemu delavstvu je v obstoječih delavskih strokovnih organizacijah, v katerih je treba delati za slogo vsega delavstva, za pravo delavsko strokovno politiko, za demokracijo v strokovnem gibanju, za pokrajinsko upravo in finančno decentralizacijo strokovnega gibanja ter končno za popolno enotnost vseh strokovnih organizacij v enotno slovensko delavsko strokovno zvezo.	Tot.
DR. TINKO POVŠE. »kurat«:
»Demokracija se bori za tiste pravice, ki so na ravno vsajene v dušo vsakega človeka ...«_______
Vsako podcenjevanje naravnih zakonov ima svoje usodne posledice. Nujno pride so>-razmerni odpor, ki ga ne more zaustaviti nobena umetna, nobena človeška sila. Narava ima svoje nezmotljive zahteve. Zgodovinski revolucije, ki so pretresale svet, so bile logična posledica, ki je imela svoje vzroke, svoje pogoje v stoletnem teptanju pravice in resnice. Nikjer ni čez noč vzklila revolucija. V zgodovini mora človek opazovati stoletja, razvoj dogodkov, njihovo notranjo povezanost, daljne in bližnje vzroke. Parni kotel s? rrzleti, če para nima duška. Tako eksplodirajo v’ revoluciji tudi najbolj mogočni, družbeni sistemi, če je vse uklenjetio, vsa zasužnjeno. če ni duška v naravnih zakonih. Večji je pritisk, večji je odpor. Kier je najbolj nevarno za revolucijo, tam so v bližnji in v daljni preteklosti teptali naravne zakone. in to tako brezobzirno in brez prestan-ka. da je morala nastati katastrofalna eksplozija. Tako moramo gledati na komunizem i:i ga presojati kot nekaj neizbežno naravnega. kot nekaj, kar ni nastalo brez vzroka, kot nekaj, kar je imelo svoje globoke korenine v prejšnjih, stoletnih napakah, v stoletjih laži.
Komunizem kakor ga opisujejo različni fašistični listi in časopisi, se je mogel razviti samo v tistih deželah, kjer so bile popojno-ma na mrtvi točki najbolj naravne človečanske pravice. Carska Rusija in inkvizitorska Španiia nudita izredno klasičen dokaz. Nikjer ni bilo tako malo svobode, nikjer ni bilo toliko nazadnjaštva in starokopitnosti, nikjer niso tako preganjali samostojnega, svobodnega mišljenja, kot v teh državah. Nikjer niso bila posestva bo'i krivično razdeljena kot v Rusiji in v Španiji. Pa tudi nikjer drugje niso bili državni in verski mogočneži bolj oddaljeni od narodne duše. Nekaj s predpravicami obdarjenih plemenitašev, nenravnih plavo-krvcev, nekai aristokratske duhovščine, ki je monopolizirala Boga in nekaj bogatašev ie predstavljalo ves zakoniti narod. Vse nižje ni prišlo v poštev, razen v kolikor ji' bilo mrtvo, brezoravno orodje v rokah visokih, sebičnih, brezdušnih materialistov, ki so mislili, da so bogovi na zemlji. Čisto preobrnjen je bil naravni red in to pod najboli prebrisanimi krinkami. Revolucionarna reakcija. ki se je pretvorila v komunizem je bila na laven sad. ki ga je moglo roditi drevo takšnega družabnega sistema.
Mnogi revolucionarni agitatorji so našli pribežališče v Švici, ker so bili drugod smrt-
no preganjani. Od tu so delali in revolucijo-nirali narode. Bili so svobodni v svobodni Švici in niso mogli s svojimi nauki osvojiti svobodnega švicarskega naroda. Demokra lična Švica ne pozna nižjih, zatiranih slojev. Švicarski narod ni bil takšen, kot ruski in španski. Nekulturni, hlapčevski narodi podcenjujejo namreč sami sebe, svojo moč in gledajo v svojih tiranskih vlastodržcih pravo božanstvo, med tem ko vlastodržci smatrajo sebe za bogove, ljudstvo pa za bitja nižje vrste. V Švici je bilo drugače. Priznavali so človečanske pravice in resnico. Narod se je zavedal svoje svobode, ponosen je bil sam na sebe. V svojih funkcijonarjih ni videl nobenega božanstva, nobenega višjega bitja Tudi najvišji državni predstavniki so bili enostavni ljudje, vsem drugim enaki, ki so se od drugih stanov in slojev le v toliko ločil:, v kolikor so se morali baviti z državnimi potrebami. Tako v svobodni, v demokratični Švici ni bilo nujnih pogojev za naravni razvoj komunizma. V kulturnih, demokratičnih dobro stoječih deželah ničesar ne slišimo o komunizmu. Holandija, Danska, Švedska, Nor veška so kakor izolirane pred komunizmom
Kjer so najbolj preganjali svobodo govora, svobodo pisanja, svobodo mišljenja, tam se je komunistični odpor razplamtel v silen požar, ki se je popolnoma naravno moral vneti zato, ker so vsa stoletja zatirali na rod.
Edini zgodovinsko preizkušeni in uspešni način boja proti komunizmu je v tem, da se vsakemu posamezniku, tudi ženskam praktično priznajo naravne pravice, da se posameznik ne ovira v vršenju svojih naravnih dolžnosti, da se vsakemu človeku zagotovi zares človeškega dostojanstva vredno življenje. Naravni zakon mora postati vsakemu članu ljudske družbe Prva in največja dolžnost. To se doseže le v pravi, praktični demokraciji, kjer so zaščiteni interesi vseh slojev. Tiranski fašizem se bori proti demokraciji sploh in hoče izbrisati iz ljudskega roda vse naravne dolžnosti in pravice. Zato proti komunizmu, proti revoluciji nikdar ne more imeti uspeha. Ves njegov napor je podoben tistemu, ki si prizadeva, da bi z bencinom pogasil požar. Demokracija pa se bori za tiste pravice, ki so naravno vsajene v dušo vsakega človeka, zato ima tudi v rokah zmago in bodočnost. Vse drugo, kar praktično ne sloni na naravni pravici, nič ne pomaga Pasti mora, ker je v korenini vse gnilo. Nobena krinka nič več ne pomaga. Narava dela svoje brez obzira na zemeljske bogove.
jUtsm kuHutti
Kultura in politika
Vsa današnja kultura ■— znanost in umetnost — ima videz neke splošne, večne, občečloveške veljavnosti in vrednosti, o kateri ne smeš niti za hip podvomiti, da te ne proglasijo za nekulturnega barbara. In vendar: če se poglobiš v osnove današnje kulture, prav kmaiu spoznaš, da se za to nedotakljivo svetostjo in vzvišenostjo skriva tolikokrat le učinkovito vplivanje na množice ljudstva, ki ga je treba z vsemi sredstvi uspavati v brezbrižnosti in predsodkih. V vseh področjih znanosti in umetnosti se najdejo ljudje, ki z večjo ali manjšo spretnostjo, zaviti v plašč učenih in meglenih besed, razglabljajoč o rasnih razlikah ljudi, o večnih zakonih zgodovine in gospodarstva ter dušeslovja, dokazujejo neizpremenlji-vost današnjega stanja; brez števila je umetnikov, ki si pred kruto resničnostjo zatiskajo oči in pojo ali slikajo svoje osebne srčne boiečine in žalosti. Vse to pronica skozi plast razumništva med delovno ljudstvo, mu zamegli jasni pogled na njegov resnični položaj in zavira njegovo voljo do dela in borbe.
Kmet in delavec, ki stremita za izboljšanjem svoje trde in temne sedanjosti, morata torej pazljivo in oorezno vsrkavati vladajočo kulturo, da iu ne omami in
preslepi njen blesk. Mnogo jih je celo, ki menijo, da je treba vse kulturne zadeve v dnevni borbi za obstanek pustiti ob strani, češ, mnogo važnejšega in tehtnejšega je na dnevnem redu.
Toda to je zmota. Znanost in umetnost, ali skratka: kultura, je prav tako zadeva in izraz družbe, kot na primer podtika. Še več: kultura in politika sta neločljivo povezani in druga brez druge ne moreta živeti, ker druga drugo upravičujeta in branita. Kultura namreč ni sama sebi namen, ampak ima v družbi svoje določene in jasne naloge. Če služi danes mogočnikom tega sveta, da jim utrjuje njihovo oblast, da jih zabava in kratkočasi, ni treba, da taka ostane. Današnja služabnica bogatih je iahko že jutri pomočnica revnih. Tudi ljudstvo potrebuje razvedrila, ki ne mrtvi njegove borbene sile, pred vsem pa potrebuje tolažbe, bodrila in
vzpodbuje na svoji poti v s-rečneiši jutri.
Vsi družbeni sloji, ki so vstopili v svetovno zgodovino, so prinesli kot legitimacijo s seboj visoko razvito kulturo. Tudi kmet in delavec si že sestavljata svojo legitimacijo: ljudsko kulturo.
Jaroslav Dolar.
Dr. Vlad. Travner:
Nekaj doneskov k življenjepisu Antona Aškerca
ZAPISKI
»Vsi so prihajali«, je povedal na zborovanju v Osijeku g. minister Jankovič, »da nas občudujejo, mi smo se pa zavedali velikih nalog in smo sprejeli vsako prijateljsko roko. ker si želimo zmago miru. Balkan naj bo vzor vsej Evropi in verujemo, da se bo mogla pri nas marsikaj naučiti «
»Želel sem videti«, je rekel g. dr. Stojadi-novič, »kako napredujejo dela pri gradnji naše velike nacionalne industrije železa v Zenici ■ . . Popolno priznanje zaslužijo upravni odbor, direktor g. Lazovič, podjetje Krupp in vsi delavci . . .«
»Moramo se boriti proti moskovskim agitatorjem, kajti nijih cilj je, napasti in porušiti našo domovino, kakor so to storili v Španiji in napraviti iz našega lepega Zagreba Madrid«, je govoril v Šibeniku g. inž. Košutič-»Radnik« ogorčeno ugotavlja, da je stopil g. Košutič v vrsto mednarodnega fašizma, kajti vsem je znano, da si je špansko ljudstvo v svobodnih volitvah izbralo parlament in ljudsko vlado, proti kateri so se dvignili fašisti ... Ni čudno, da postaja opozicija proti nekaterim prvakom H- S. S. vedno močnejša.
Na kongresu narodno-socialistične stranke, ki seveda nima prav nič skupnega z našimi nar. socialisti (ki niso ne narodni in ne so; cialisti!) je povedal Klofač: »Kakor smo bili Prvi v boju proti vojski, smo bili prvi za
slovanstvo... Bil sem prijatelj Rusov za carske vlade in sem še danes... V star, Rusiji sploh ni bilo politične zavesti in rekel bi, da nastaja v Rusiji še-le danes pravi nacionalizem .. •
»Našim kmetovalcem obetajo nove kredite«, smo napisali zadnjič. »Nova riječ« pa piše o teh 600 miljionih, da bo po skušnjah sodeč malo tega denarja preplavalo Savo •..
Nemško velekapitalistično podjetje Siemens je sklenilo z našim p. t. t. ministrstvom dogovor o razširjenju telefonske mreže in o dobavi S190 aparatov.
Živela demokracija! Jeseniški kaplan g. Križman je govoril na fantovskem taboru na Šmarni gori tako-le: »Mi smo demokrati! Toda naša večina nam dovoljuje, da moremo v demokratičnem smislu odločati sami, brez drugih brez manjšine . . • čas je. fantje, da stjsnemo nasprotnike ... Pio sovražnikih udarimo z vsemi sredstvi, ki so nam na razpolago!« Še enkrat! Živela demokracija!!
Ob šestdesetletnici senatorja in ministra v pokoju g. Ivana Puclja je priobčilo »Jutro« dve pesmi iz njegove »mladostne lirike«. Pesmi sta čisto pomladansko »nastrojeni« in sta izraz mehke, lirične duše. Slovenska javnost Želi, da se g. minister v pokoju na stara leta zopet loti stihotvorstva, ker bo s tem slovenskemu ljudstvu gotovo mnogo več koristil kakor s politiko, njegovo liriko pa naj priobčuje »Jutro«.
Naročite „Neodvisnost“
10. junija poteče 25 let od smrti našega prvega pesnika socialnih motivov Antona Aškerca. Da počastimo njegov spomin, objavljamo nekaj izsledkov g. dr. Vlad. Travnerja o Aškerčevem življenju.
Ko sem bil poleti 1936 na počitnicah pri Sv. Marjeti pri Rimskih Toplicah sem pregledal z dovoljenjem g. župnika krstno mrtvaško in poročno knjigo, kakor tudi župnijsko kroniko, v kolikor se nanašajo na Antona Aškerca in njegovo rodbino. Tudi sem poizvedoval pri pesnikovih sorodnikih in znancih. V naslednjem objavljam nekaj svojih izsledkov.
O Ašerkčevi novi maši, ki jo je župnik Gašper Supanc (u. 1881) popisal v kroniki, sem vprašal osemdesetletno Amalijo Kalič, ki se je udeležila slovesnosti kot družica. Pravila pi je, da je bil Aškerc takrat izredno resen in malobeseden, ker mu prireditev očitno ni bila všeč. Ana in petinsedemdesetletna Antonija Planinc sta mi razen tega pripovedovali o njem še marsikaj zanimivega.
Aškerc je hodil na hrano v Kocenovo gostilno (sedaj trgovina Zvonka Drakslerja): v župnišču pa mu je stregel mlad kmečki fant. Družbe — zlasti ženske — ni maral. Njegove Prjdige so bile silno kratke. Govoril je najraje o krščanski ljubezni, med tem ko se za ostala verska vprašanja ni mnogo brigal. 1 udi spovedoval ni rad. Boga je imenoval »ta več’ fanta, ki grešnikom glave odšraufa«. Pod lurško cerkvijo (zgrajeno 18S5—86) izvira studenec, ki ima baje zdravilno moč (zlasti za oči). Zato so prihajali ljudje sem po vodo celo iz Kranjske. Aškerc pa je trdil, da je to le prazna vera. Nekoč je prišel v župnišče Aškerčev oče in se radi tega nad
sinom hudoval. Sin pa mu je baje odvrnil, da pomaga lurška voda prav toliko kakor gnojnica. Ta pogovor je slišala Antonija Planinc, ki je bila tedaj v kuhinji poleg sobe. Nekateri farani so smatrali Aškerca celo za čarovnika. Nekoč je šel pesnik k Sv. Jedrti. Ko se ie kmalu brez dežnika vrnil domov se je nenadoma vsula toča. Nezgodi je baje ušel Aškerc samo zato, ker	je znal	coprati.	V	splošnem
ga farani niso	posebno	marali.	Tudi	danes
ne govore radi	o njem,	češ, da	ie	bil	dober
pesnik, pa slab	kristjan.	— Morda	so	te go-
vorice pretirane; vsekakor pa so značilne za Aškerca ki je bil v tem času že- povsem .svobodomiseln.
»Vzrok«, dramo nemškega pisatelja Leon-harda Franka, je vprizorila v nedeljo zvečer pobreška »V z a j e m n o s t«. Delo, ki obravnava dušeslovne, vzgojne, pred vsem pa socialne vzroke umora ter predstavlja močno kritiko današnjega družbenega reda, prava in smrtne kazni, je bilo radi svojih vzgojnih in dušeslovnih drobnih in ostrih opazovanj za igravce in gledavce pač pretežko. Kljub temu so bili nekateri prizori, v glavnem po zaslugi Jožeta Babiča, ki je s talentom in občutkom igral glavno vlogo, izredno učinkoviti in so na publiko naredili močan vtis. Tudi inscenacija je bila posebno v zadnjem dejanju izborna. O izbiri del za delavske in kmečke odre bomo napisali drugič kaj več — za danes le-to: Zdi se mi da posegajo diletantski režiserji vse preradi po težkih, včasih tudi mračnih tragedijah, ki stavijo na igravce in gledavce prevelike zahteve, mesto da bi se oklsnili boiz lahkotnih (ne plehkih!) del ter se zavedli sproščujoče in revolucionarne sile smeha. J. A. D-
Za mir, svobodo in napredek!
Madm gmti...
PREBUJENA MLADINA.
Pred petimi, šestimi leti je bil še pretežni del mladine razdeljen v dva tabora: v klerikalce in liberalce. Stranka Je bila obema taboroma cilj. vse je bilo njej podrejeno: športne, politične, kulturne in strokovne organizacije, posojilnice in verske ustanove. Mladina je bila povsod agitacijski in paradni material. Vedeli pa so stari strankarji, da pred mladino ne morejo z ogprtimi kartami, da morajo mladino prepričati, da je njih boj svet, da se bore za ideale. Eni so odevali svoje umazane kupčije v slovenski, drugi v jugoslovanski prapor, toda lagali so vsi, mladina pa jim je sledila.
Pa se je najprej zganilo v klerikalnem taboru. Ko je hotela mladina jasno povedati, kaj hoče, ko je toliko dozorela, da je hotela v odločen boj za gospodarske in narodne pravice slovenskega ljudstva, je zadela pri klerikalnih voditeljih na odpor. Spoznala je. da voditelji ne nameravajo1 programa S. L. S. tudi uresničiti, da jim je program le limanica za lastno stranko. Zavedna mladina pa ji ostala programu zvesta, zvesta načelom slovenske ljudske svobode in je z zagriznjenimi strankarji prelomila.
Prav malo pozneje je prišla mladina v liberalnem taboru do še hujših razočaranj. V njih taboru so začeli prevladovati ljudje s fašističnimi nagnjenji, ki so preveč jasno pokazali, da sploh nimajo svetovnega nazora, temveč da je vse njihovo besedičenje o jugoslovanstvu neiskreno, v korist beograjski čaršiji, centralizmu. Tudi ta mladina je spoznala, da je edina prava ljudska politika tista, ki hoče na podlagi narodne samoodločbe in demokracije, predvsem pa gpspodarske osamosvojitve kmečkega in delavskega prebivalstva ustvariti možnost sožitja treh narodov.
Tako se je srečala na isti poti mladina, ki je zrasla v različnih političnih taborih. Prejšnji »sovražniki« so spoznali, da je samo skupnost vseh delovnih Slovencev tista, ki vodi do narodne in gospodarske svobode. In da bo skupnost dosežena šele tedaj, ko bodo razbite stare stranke In ko bo ljudstvo spoznalo veliko prevaro.
Mladina, ki se je rodila med vojno, se je prebudila. Naj stopijo na pot osamosvojitve tudi mlajši prijatelji, generacija za generacije — vsi, ki nam je za mir, svobodo in napredek Slovenije!	C.	Z.
4
N E O D V l S N O S I
V luči
Mnogo se je pisalo te dni o Majniški deklaraciji. Govorilo se je, da naj bi pomenila njena obletnica narodni praznik, ko naj bi si podali vsi Slovenci roke. Govorilo se je, pisalo . . .
Toda ti dnevi so šli mimo slovenskega ljudstva. Kakor da bi bilo ljudstvo odrinjeno. Kakor da bi se ga deklaracija ne tikala, kakor da bi se nekateri bali vprašanja: Kaj je deklaracija zahtevala, kaj se je do danes uresničilo, zakaj so vedno speljavali boj za uresničenje zahtev slovenskega ljudstva v meglenost in na stranska pota?
Ljudstvo je zaslutilo, da vse številne proslave niso namenjene njemu, kajti priredile so jih politične skupine, ki jim je le do paradiranja. In dejstva so to tudi pokazala.
Zakaj je pisalo »Jutro« v uvodnikih zdaj »jugoslovanski odbor«, zdaj »jugo-slovenski odbor«? Sumimo, da je skušalo namenoma dati deklaraciji poseben jugoslovenski pomen, čeprav ni slovensko ljudstvo v deklaracijski dobi niti najmanj slutilo, da boj za svobodo še dolgo, dolgo ne bo končan in se bo moralo še boriti za svoje slovenstvo. Kajti sicer bi po žrtvah v sve-tovni vojni in p o bojih za osamosvojitev slovanskih narodov ne ostalo pasivno in bi ne prepustilo svoje usode strankam.
Zakaj piše »Slovenec«, da je manife-stacijsko zborovanje »tudi to pot krepko dokazalo, v katerem taboru stoji Litija«? Mišljena v tem taboru prav gotovo ni fronta vseh zavednih Slovencev, temveč le pristaši ene skupine.
Zakaj se skupina akademikov pritožuje, da so se vršile priprave za proslavo Majniške deklaracije tajno, kakor da bi bila proslava monopol ene same skupine?
Iz kopice dopisov s podeželja naj priobčimo le enega:
Sv. L., 2. VI. 1937.
». . . . kakor petelini so se razbohotili neki gospodje. Ljudstvo pa je »tvorilo špalir« — jaz bi rekel, da je stalo ob strani in gledalo. — J. R. Z. je povabila k sodelovanju za priprave občino in Prosvetno društvo. V obeh organizacijah in v občinski upravi so isti ljudje in tako je poteklo vse v sporazumu. Da pa je v naši občini mnogo ljudi, ki so tudi zavedni Slovenci, čeprav niso pristaši J. R. Z., tega nekateri nočejo vedeti. Saj je v naši občini tudi mož, ki je prirejal v deklaracijski dobi zborovanja in je bil zato zaprt . . •«
*
V Mariboru je vzklikala na predvečer proslave skupina mladih ljudi: «Živela
resnice
J. R. Z.! Živio slovenski orel! Živel dr. Korošec, rešitelj slovenske zastave!«
Toda samo eno slovensko zastavo smo mogli videti v Mariboru: visela je z neke hiše v Prešernovi ulici. In le izložba lokala »Neodvisnosti« je bilo s slovenskim trakom okrašena. Prihajajo pa poročila, da bi marsikje radi izobesili zastavo, pa je niso mogli.
Položaj pač najlepše osvetljuje potek proslave v Ljubljani.
Po poročilu »Politike« je g. minister dr. Korošec tako-le govoril: »Zagoreli so ognji ob proslavi dvajsetletnice Majske deklaracije, tistih dogodkov, ki so dali Avstriji signal za odkriti boj za politično samostojnost jugoslovanskega naroda . . .« »Slovenski dom« pa piše: ». . . signal za odkriti boj za politično samostojnost našega narcda...«
Kakor piše »Jutro«, je demonstrirala v Ljubljani majhna skupina mladih ljudi, ki so se pa za njo kmalu zbrale »krepke skupine nacionalistov, ki so spremljale kričanje demonstrantov z veselimi po-žvižgi...« Po mojem mnenju pa je bilo obema skupinama do tega, da ju čujejo v Beograd in po njih vzklikih presodijo, kdo je bolj politično »zrel«.
*
Motil bi se tisti, ki bi po teh znakih sodil, da zna stati ljudstvo res le v špalirjih in ob strani. Številni izleti, posebno tisti v Domžalah je pokazal, da se ljudstvo prebuja, da noče več služiti koristim političnih strank in onih. ki so za njimi, temveč da bo stalo odslej budno na straži le slovenskih ljudskih koristi. Da bo nadaljevalo svoj veliki boj, ki ga je začel Gubec in ki je bila deklaracija le njegov člen — boj, ki ga je treba voditi do zmage, do popolne uresničitve zahtev našega naroda!	C.	Z.
ZAPISKI
Ločitev nekega zakona je odobrilo berlinsko sodišče. Ločitev je zahteval mož, ker je kupila njegova žena klobuk v neki židovski trgovini, čeprav ie vedela, da je njen mož ddber nacionalsocialist.
Pol milijona ameriških rudarjev je stavkalo. Ker je pretila nevarnost pomanjkanja premoga, je morala industrija ugoditi delavskim zahtevam.
2000 delavcev je zastavkalo in zasedlo tovarno Bafinih podjetij v Franciji-
NASI KRAJI
TRBOVLJE.
Kakor vsako leto 1. junija, tako so se tudi letos ob 13,-letnici fašističnega krvoprelitja zbrali številni rudarji, žene in dekleta na okrašenih grobovih 1. junijskih žrtev, ki so padle v borbi proti fažizmu.
Vsem je bilo še v živem spominu, kako so ta dan pred 13. leti divjali fašistični plačanci in po tujih fašističnih zgledih zažigali rudarske domove in z revolverji v rokah terorizirali in ubijali naše delavstvo. To naj bo trboveljskim rudarjem kakor tudi ostalemu delavstvu glasen memento (opomin), kaj vse je zmožen reakcijonarni fašizem vseh obl.k. Zato je dolžnost vseh rudarjev in ostalih slojev, da se vztrajno in aktivno borimo proti vsakemu fašizmu — za mir in demokracijo!
S tem bomo najlepše in najdostojnejše proslavili spomin padlih rudarjev.	—e—
HRASTNIK.
V našem rudniku imamo tri strokovne organizacije in sicer Z. R. J., Narodno str. zvezo in Jugoslovansko str. zvezo. Zadnji dve organizaciji imata malo članov, največ jih ima Z. R. J-, ki je posebno lansko leto zelo narasla in je bilo v njej organiziranega nad 50% vsega delavstva. Mnogo pa ie še ostalo neorganiziranega, ker ni verjelo, da se dela v organizaciji na demokratični podlagi. — Zadnje čase pa je začela organizacija padati in nevarno je, da osianejo le tisti člani ki so bili pred dvema letoma. Vzroki, da članstvo pada so v tem, da se ne upošteva v:)ija članstva, sklepi sej in sestankov, dela se celo proti sklepom, demokracja je le na jeziku, z eno besedo vlada v organizaciji birokratizem, ker hoče odločati samo nekaj članov. Članstvo naj zastavi vse sile, da že napravi red v organizaciji in poskrbi, da se doseže med rudarji sloga v borbi za izboljšanje našega težkega položaja ki se v njem nahajamo. Naj se ne zgodi več, da se riše delavce v karikaturah kakor se je zgodilo pri volitvah odbora v Bratovsko skladnico.
VELENJE.
Delovno ljudstvo se tudi v našem kraju dobro zaveda, da so bile vse volitve zadnjih let dragocen nauk. Zato so se povezale vse plasti delovnega ljudstva v močno gibanje, ki že prodira, osvaja in zmaguje. V pravem ljudskem kmečko-delavskem gibanju je rešitev slovenskega naroda. Ljudsko samoodlo-čanje bo pometlo- tudi z gospodo, ki ji ne ležijo pri srcu resnične ljudske in slovenske koristi . . .
(Celega članka ne moremo priobčiti, ker bi to imelo za list hude posledice. Krajevne afere in kupčije je treba drugače obdelati! Uredništvo.)
ŽALEC.
Za poštno inšpektorico js imenovana naša poštna upravnica ga. Franja Drakuliče-v a in je to prvi primer v Sloveniji, da je bila v poštni službi imenovana na tako visok položaj ženska moč. Do te visoke stopnje je ge. Drakuličevi pripomogla njena sposobnost
in vestnost v odgovorni državni službi. K imenovanju ji iskreno čestitamo vsi Žalčani!
LOŠKA VAS.
Akcija voznikov se ie končala z uspehom. S skoro dvomesečno stavko smo dosegli povišanje pri »furi« od 45 Din na 55 Din. Za celo partijo smo prislužili 10.000 Din Ce bi pa še teden dni vzdržali, bi dobili vse, kar smo zahtevali, to je 60 Din za furo, oziroma 5000 Din za partijo. Tisti, ki ne plačujejo radi voznikom spodobnih plač, so hoteli organizacijo razbiti. Tajnik neke stran ke (Dr. K.) v Ljubljani nam je celo oblast spravil na glavo. Hoteli so nas razbiti in osnovati Kmečko zvezo. Mi nimamo nič proti Kmečki zvezi, samo to vemo, da moramo biti enotni, saj zdaj smo videli, da se more z enotnostjo marsikaj doseči. In pa to vidimo, da naša organizacija ne sme biti za copato, ampak, da mora biti borbena. — Naša organizacija ni nikaka radičevska organizacija. Res je, da imajo tudi na Hrvaškem svojo »Stogo«, a naša »Sloga« je slovenska »Sloga«, registrirana na podlagi posebnih pravil. Mi smo Slovenci in odklanjamo tisto hrvaško gospodo, ki sili čez Gorjance. Odklanjamo pa tudi tisto slovensko gospodo, ki misli, da bi prišla s pomočjo hrvaških »firerjev« najlažje do korit. Nočemo pa biti Kmečki zvezi kaka konkurenčna organizacija. Hočemo, da bi bili enotni. Enotnosti je ljudstvu treba!
DOBRNIČ.
Tudi v našem kraju jih je več dobilo povabilo na sestanek slovenskih mačkovoev pri Novem Mestu. Seveda nismo šli. Pozneje pa smo natančno izvedeli, kako je bilo. Slišali smo, da so bili razni gospodje iz Vavte-vasi, iz Trebnjega in Vidma zelo hudi. Pa tako so se pač naučili pri Orjuni in JNS in jim ni preveč zameriti. Čudimo se le, kako so posamezni kmetje zašli v to družbo, ki je enkrat jugoslovanska, enkrat hrvaška, slovenska pa nikoli in ki nima prav nič skupnega z revnim slovenskim ijudstvom. Ko smo slišali vse to, smo rekli: »S tako Hrvat-sko seljačko stranko pa na Slovenskem že ne bo nič!« — Začutili smo potrebo, da se politično organiziramo kot Slovenci in kot kmetje. Naša občina je v času največjega pritiska šestomajskega režima vzdržala. Cfstala je vedno slovenska, ljudska. Toda volili nismo Hrvatov, temveč proti Jeftiču. Bili smo le proti nasilju, tako' kakor vedno. Danes pa vidimo, da je bolj kot kdaj prej potrebno, da se organiziramo na podlagi slovenske ljudske politike. To politiko pa zastopa Slovensko kmečko-delaviko gibanje. Treba bi bilo čimpreje začeti z razgovori in osnovati občinski delovni odbor po zgledu drugih krajev. Tak odbor čaka pri nas mno-tro dela.	_____
Izdaja konzorcij »Neodvisnosti«. Urejuje In odgccvarja Stanko Hiti, novinar v Mariboru. Tiska Mariborska tiskarna, predstavnik ravnatelj Stanko Detela.
Franc zakaj si tako vesel?
Tudi Ti boš laQko vesel, če se bos dobro in poceni oblekel, a to samo pri manufakturi
Češki magaszin - Maribor
Ulica lO. oktobra - k/er /e res neverjetno poceni
Iz popotne torbe
n. t.:
TRI DNI NA NOTRANJSKEM.
Ko sem lani obiskal Notranjsko, je bila kriza na višku. Sankcije proti Italiji, ki so bile upravičene, so bile nesocialne, ker so zadele predvsem delovno ljudstvo, manj pa tiste, ki so obogateli na račun ljudstva v dobi dobre konjunkture po vojni. Razumljivo je, da ljudstvo, četudi je po svoji veliki večini antifašistično razpoloženo, ni odobravalo sankcij, ki so njegovo itak že klavrno življenje še poslabšale, Italiji pa njenega pohoda na Abesinijo niso preprečile, ker so jo zalagale ostale fašistične države s potrebnim živežem in surovinami.
Gospodarski položaj na Notranjskem se je izdatno zboljša! že pred ukinitvijo sankcij, kajti les je začel prevzemati angleški trg. ki je mnogo solidnejši od italijanskega. Znano je, da nam Italija še vedno dolguje precejšnje vsote za les, ki ga je od nas kupila. Kljub zvišanju cene lesa. je kriza še vedno precejšnja, kajti v času blagostanja se ljudje gotovo ne bi izseljevali, temveč bi rajši ostali doma. Izseljevanja v takem obsegu, kakor se godi na Notranjskem zadnje mesece, ne pomnijo najstarejši ljudje. Na marsikateri mali kmetiji ni nobenega sina pri hiši. Vsi so se izselili v Francijo ali pa še delj. Tudi tihotapstvo ne bi tako cvetelo, kakor cvete, če bi vladalo blagostanje. Tihotapcem na Notranjskem ni sicer z »rožicami postlano.« Če je sreča, se da zaslužiti, če je nesreča, izgubi tihotapec vse, kar ima, mno gokrat celo življenje. Letošnji velikonočni sneg v notranjskih planinah je tirjal življenje treh tihotapcev. Največ tihotapijo živino. Pri konjih in rogati živini zasluži tihotapec do .300 Din pri glavi. Največ tihotapijo v Loški dolini. Tihotapci so vzorno organizirani. Dobiček in izgubo si delijo. Tisti, ki spadajo k »predhodnici« in so manj izpostavljeni dobe manj, kakor tisti, ki imajo pri sebi blago. V splošnem je njihovo knjigo vodstvo zelo komplicirano. Razen živine tiho tapijo še tobak, meso, moko in še nekatere
druge živijtenske potrebščine. Iz Italije pa se vračajo z boljšo obleko ali obutvijo. Danes se tihotapljenje iz Italije v našo državo n; izplača. Zasluga teh tihotapcev, ki dobro poznajo fašistične razmere v Itaiiji je, da je fašizem na Notranjskem nepopularen in da je notranjsko ljudstvo z redkimi izjemami antifašistično orijentirano. Medtem ko na Štajerskem in nekaterih krajih Kranjske slovenski emgranti iz Italije niso bili dobro sprejeti, Notranjci s temi žrtvami fašizma živo sočustvujejo in jim gredb na roko, kolikor jim morejo. Dezerterjev, ki niso hoteli v Abesinijo ni vsa država toliko zaposlila, kakor mala Notranjska. Slovenci so gostoljubno ljudstvo, in če bi gostoljubnost naj bila za Slovence karakteristična, potem bi držalo, da so Notranjci najboljši Slovenci, ker so najbolj gostolujbni. Toliko na splošno. Sedaj pa nekoliko o položaju v posameznih krajih.
Lož. V Ložu je pri volitvah 25. oktobra lani zmagala lista slovenskega ljudskega gibanja. Za skupen nastop so se proti dvema nasprotnima listama združili zavedni slovenski kmetje in delavci ne glede na politično prepričanje. Iz dogovora, ki so ga za volitve napravili, naj navedem samo 5., 6.. 7. in 8 točko, ki se glasijo, kakor sledi:
5. Vsakdo, kdor bi volitve zlorabil v svoje politične namene ter poročal v kakem političnem časopisu v prid katerekoli politične stranke, je dolžan — oziroma lahko mesto njega — vsak volilec občine Lož to poročilo dementira, in na istem mestu objasni vsebino in smisel naše liste oziroma tega zapisnika.
6. Nosilec liste, kakor tudi tisli, ki podpišejo izjavo, da pristanejo na kandidaturo, se obvežejo, da bodo delali po volji občanov in v prid občine Lož. Tako tudi pri volitvah v senat.
7. Smisel tega zapisnika lahko vsakdo in povsod javno predoči komurkoli.
8. Vsi kandidati se zavežejo, da bodo upoštevali gospodarske potrebe vseh delov občine sorazmerno enotno.
Ta dogovor po Ve vse. Omenim naj še samo, da je tudi v sosednji občini v Starem trgu zmagala opozicija. Proslave na večer
zmage se je udeležilo okrog 1000 občanov obeh spolov.
Grahovo. Grahovo zaenkrat še spada v občino Cerknico. Zagotovljeno pa je, da bo prošnja za odcepitev ugodno rešena in da bo v bodoče Grahovo zopet samostojna občina. Tako bodo volilci zopet imeli priliko izvoliti si nov občinski odbor. Lahko se zanesemo, da bodo Grahovčani šli v boj po vzgledu občanov iz Loža in Starega trga — pod zastavo slovenske ljudske skupnosti in da bodo zmagali. Politično življenje v Grahovem je precej zastalo, patentirane stranke v ljudstvu nimajo nobene zaslombe, ljudskemu gibanju pa so stavljene take ovire, da se ne bo> moglo razmahniti, dokler ne bodo te ovire premagane in odstranjene. Društveno delovanje pa je precej živahno. Omenjam samo agilnost »Društva kmečkih fantov in d e ki let«, o katerem naši listi tako malo pišejo. Društvo se je otreslo vsakega strankarskega vpliva in pridobiva na ugledu in članstvu. Zadnjemu občnemu zboru je prisostvovalo preko 70 članov in članic. Tudi temu društvu delajo težave. Predsednika so pred kratkim kaznovali, ker ni pravočasno zaključil prikrojevalnega tečaja, ki ga je društvo priredilo za svoje članice.
Cerknica. Po odcepitvi Grahovega bo tudi Cerknica volila nov občinski odbor. V kolikor Cerknica, ki je precej JNSarska, ne bi podprla liste ljudskega gibanja, v toliko bolj bodo za to listo oddali glasove prebivalci Martinjaka, ki so po veliki večini somišljeniki naštega gibanja. Novi občinski odbor bo imel več hvaležnih nalog. Odločno bo moral postaviti na dnevni red izsuševanje Cerkniškega jezera in regulacijo raznih potokov v območju občine.
Begunje. Begunje so zelo zanemarjene. Na čelo občine so se postavili ljudje, ki v ljudstvu nimajo nobene zaslombe in ki niso nikdar imeli namena voditi ljudsko politiko Pri teh volitvah bo ljudstvo z njimi obračunalo, na žalost ne z aktivno udeležbo pri volitvah, temveč samo s pasivno, z abstinenco. Nobena od vloženih list ni bila vložena sporazumno z volilci, zato bo abstinenca naj-brže precejšnja. Na noben način pa ne bodo
naši somišljeniki glasovali za listo bivšega župana g. Medena, lesnega trgovca in indu-strijca.
Št. Vid. Št. Vid je precej obsežna hribovska občina, ki živi izključno’ od prodaje lesa. Prebivalci občine spadajo med naše najza-vednejše somišljenike, kar na zufiaj dosedaj radi slabe povezanosti z vodstvom ni prišlo do izraza. Sedaj, ko so načelne stvari razčiščene in so najnestrprtejši »Mačkovci« iz vodstva slovenskega ljudskega gibanja izstopili, je pričakovati, da se bo politično življenje v okrilju ljudskega gibanja v tem kraju poživilo, če ne bo prišlo do sestave posebne liste, bo abstinenca preko 50^/0 volilcev.
Rakek. Na Rakeku so izgledi za močno organizacijo lesnih delavcev, kakršna v nekaterih krajih še obstoja. V kratkem bodo oživili omenjeno organizacijo. V ta namen bodo povabili predsednika centralne organizacije tov. Briclja iz Ljubljane, o katerem imajo zaenkrat še najboljše mnenje in upajo, da jih ne bo razočaral, kakor jih je že marsikdo. Za ljudsko gibanje je teren v tem napol industrijskem obmejnem kraju nadvse ugoden. Priprave so v teku. Inicijativnemu odboru, ki se je že konstituiral, želimo čim večji uspeh. Lista ljudskega gibanja za občinske volitve 25. oktobra lani je bila zaradi tehničnih napak zavrnjena. JRZ lista je dobila 345 glasov, med temi je preko 250 volilcev železničarjev, carinikov in financev. JNS Pa je dobila 210 glasov. Volilci so zelo razočarani, ker so kandidati veliko obljubljali, ničesar pa izpolnili. Tudi kulturno delo je zelo zastalo. Prosvetno društvo priredi tu in tam kako igro, katere edini namen je, pridobiti društvu finančna sredstva. Včasih je bilo drugače. Naj omenimo samo nepozabno uprizoritev »Hlapca Jerneja« pred štirimi leti.
Logatec. Logatec je edina občina na Notranjskem, kjer se še vedno gredo vztrajno in zagriženo »klerikalce« in »liberalce«. Žalostno je, da se tudi nekateri naši somišljeniki spuščajo v te prepire na strani »liberalcev« ali boljše rečeno JNSarjev.
O Vrhniki, Borovnici in Preserju, ki jih geografično štedemo k Notranjski, bo izšlo v kratkem posebno obširno poročilo.