Tudi jaz bom vojak
V našem mestu je več vojašnic. Najbolj pa poznam vojašnico, v ka-teri služi moj očka. Ceprav sem ga tam večkrat obiskal, sem se s sošolci veselil povabila na ogled življenja in dela vojakov v vojašnici.
Ko nas je moj očka sprejel, nam je pojasnil, da smo prišli v vojašnico, ki nosi ime Maršala Tita. Povedal nam je tudi, da so vojaki ponosni, ker je maršal Tito obenem njihov vrhovni komandant. Vojaki so nam pokazali spalnice in učilnice. Vidcli smo tudi orožje, ter priprave za ugo-tavljanje delovanja jedrskega in ke-mičnega orožja. Nadeli smo si za-ščitne maske, drugc pripomočke za zaščito pred bojnimi strupi pa so nam prikazali vojaki. Povsod je bila vsaka stvar na svojem mestu, vse je bilo čisto in urejeno. Posebno me je navdušilo čisto dvorišče in lepo ure-jen park, pcln rožic. Po ogledu filma o življenju in delu vojakov ter stre-ljanju z zračnimi puškami se je obisk končal.
Po tem obisku mi je bolj kot prej razumljivo, da se vojaki morajo učiti in da se veliko koristnega naučijo med bivanjem v naši armadi. Pojas-nila vojakov in komandanta so me še bolj prepričala, da je biti vojak čast za vsakega človeka. Biti vojak naše atmade pa pomeni biti pri-pravljen in sposoben braniti svojo domovino pred sovražnikom. To pa je, kot nam je povedal komandant ob sprejemu, dolžnost in pravica vsakega našega dižavljana. Zato bom, ko pride čas, tudi jaz z ve-seljem vojak naiie domovine.
GORAN JUREN