149 2020 Ocene in poročila Matjaž Bizjak: Rodbina Gall in njene veje v srednjem veku. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2019, 229 strani. Pri Založbi ZRC SAZU v Ljubljani je leta 2019 izšla znanstvena monografija z naslovom Rodbina Gall in njene veje v srednjem veku izpod peresa dr. Matjaža Bizjaka, sicer višjega znanstvenega sodelav- ca na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa. Avtor je strokovnjak za srednjeveško gospodarsko zgodovino, pri čemer se prvenstveno posveča problemom ustro- ja in funkcioniranja zemljiških gospostev. Njegovo drugo raziskovalno težišče so primarne raziskave in edicije srednjeveških virov. S svojim dotičnim delom je avtor, kot sam pove že v predgovoru, skušal re- konstruirati zgodovino rodbine Gall z vsemi njenimi srednjeveškimi vejami oz. linijami. Pri svojem raziskovanju se je opiral predvsem na do danes ohranjene vire, katerih stanje je, po njego- vih besedah, precej klavrno. O rodbinskem arhivu lahko govorimo samo v primeru linije (in poznejše samostojne rodbine) Gallenberg, pa še ta je le de- loma ohranjen. Pri ostalih vejah je avtor uporabljal na najrazličnejših koncih raztreseno listinsko gradi- vo ter fevdne in obračunske knjige. Po drugi strani v ohranjenih narativnih virih ni našel za raziskavo uporabnih informacij. Glede na to, da je gallenberški rodbinski arhiv edini ohranjen, mu avtor posveti celo poglavje in njegovo vsebino podrobno razdela. Prav tako omenja razne arhivske ustanove, po katerih so obstoječe listine razpršene. Jedro pričujoče monografije predstavlja genealo- ški pregled rodbine Gallov oziroma njenih pet linij. Gre za linije Gallenberg (pozneje samostojno rodbi- no), Lebek-Rožek, Gallenstein, Motnik in Pukštajn. Poleg tega avtor v začetku predstavi začetke iz Ba- varske izvirajoče rodbine. Slednjič omenja še člane, ki jih najdemo med pripadniki klera in jih je, kar se tiče natančne umestitve družinsko drevo, težje umestiti. Avtor pokaže, da so se prvi Galli že v drugi tretjini 12. stoletja začeli pojavljati v spremstvu grofov An- deških, v katerih službi so težišče svojega delovanja tudi premaknili na Kranjsko. Tam so se pojavili že sredi 12. stoletja. Avtor nekaj besed nameni tudi in- tegraciji rodbine med kranjsko plemstvo, pri čemer poudari, da sta tovrstne raziskave do sedaj že opravila Ljudmil Hauptmann in Dušan Kos. Te tudi na krat- ko predstavi, nato pa z raziskavo prvih članov rodbi- ne nadaljuje sam. Glede nastanka gallenberške linije rodbine av- tor izpostavlja dognanja Dušana Kosa in poudari, da je treba njen izvor iskati v domnevni poroki ne- kega Galla s pripadnico rodbine Mekinjskih. Ime je obravnavana veja rodbine očitno dobila po gradu Gamberk (Gallenberg) v bližini Izlak. Avtor v tem poglavju kritično pretrese ugotovitve predhodnih raziskovalcev (Schönleben, Otorepec, Brunner) in zatem nadaljuje z natančnim raziskovanjem članov omenjene linije, ki jih razdeli na devet generacij. Pri obravnavi lebeško-rožeške linije avtor začne z opi- som tretje generacije rodbine, aktivne v začetku 14. stoletja. Omenjeni liniji lahko sledimo vse do osme generacije. Imenovala se je po gradu Lebek pri Vačah, ki je bil sprva fevd krške škofije, a so si ga v začetku 14. stoletja lastili grofje Goriško-Tirolski kot zastav- ni imetniki Kranjske. Drugi del imena linije priha- ja od gradu Rožek pri Moravčah, ki je v 14. stoletju postal glavna rezidenca istoimenske linije rodbine. Z 150 2020OCENE IN POROČILA, 149–160 obravnavo gallensteinske linije (imenovane po isto- imenskem gradu oziroma Podpeči pri Gabrovki) zač- ne avtor na prelomu 13. in 14. stoletja. Tudi ta linija je imela devet generacij, ki so se ob koncu delile na več dodatnih vej. Začetek motniške veje avtor postavi šele v sedmo generacijo, ko se leta 1426 prvič pojavi t. i. Nikolaj Gall z Motnika. Osmo in deveto gene- racijo nato obravnava skupaj. Z opisom pukštanjske linije Gallov avtor začne v peti generaciji. Hkrati si- cer tudi opozori na možnost, da se je omenjena linija odcepila že v kateri od predhodnih generacij. Na to namreč do neke mere namiguje grbovna podoba na pečatu Nikolaja Galla, prvega znanega člana linije. Nikolajevemu (istoimenskemu) sinu je oglejski pa- triarh leta 1376 grad Pukštajn (v pobočju Bukovja in neposredni bližini Dravograda) podelil v dedni fevd. Za njim se je rodbina raztezala še čez tri ge- neracije. Kar se tiče članov rodbine, ki so opravljali (tudi zelo ugledne) cerkvene službe, avtor še enkrat poudari, da jih mnogo ne moremo z gotovostjo opre- deliti. Konkretno gre v tem primeru za Jurija (župni- ka v Trebnjem), Janeza (župnika v Dobrepolju ter na Dobu), Pavla (župnika v Trebnjem), Andreja (vikarja oz. župnika v Beli Cerkvi, (sub)diakona v Ferrari in Firencah ter nazadnje stiškega meniha), Ano (nuno v Velesovem), Gašperja (župnika v Cerknici) ter Mati- jo, ki je bil na ne natančneje opredeljenem kleriškem položaju v (Škofji?) Loki. K tu omenjenim je treba, kot navaja avtor, nenazadnje prišteti še Sigmunda Galla, ki je kot vojak Nemškega viteškega reda pa- del v bojih v Prusiji. Poleg njihovih cerkvenih funkcij avtor v tem poglavju navaja tudi druge dogodke iz življenja omenjenih oseb, med katerimi so bile ne- katere v teku svojega življenja obdolžene cele kopice nemoralnih dejanj. Predzadnje poglavje je namenjeno prikazu po- sestnega razvoja posameznih vejah rodbine Gallov. Avtor v njegovem uvodu opozori, da je natančno lo- ciranje srednjeveških posesti izjemo težavno in pro- blematično. Najzgodnejši urbarji zadevnih gospostev namreč redko izvirajo izpred 17. stoletja in so večino- ma nastali šele v okviru terezijanskega katastra (sredi 18. stoletja). Pri slednjih gre dostikrat za združena gospostva, kjer razloček med posameznimi sestavni- mi deli ni razviden. Avtor delo torej opravi po svojih najboljših močeh, pri čemer se opira na razpoložljive podatke. Tako na primer navaja, da je treba prvotno kranjsko posest Gallov iskati v okviru andeških pose- sti na Gorenjskem. Domneva, da je šlo za raztreseno posest nekje med Tržiško Bistrico in Zasavskim hri- bovjem. Kasneje se je posestna struktura vsake izmed linij iz generacije v generacijo spreminjala. Avtor skuša omenjenim spremembam kar se da natančno slediti, vendar je pri tem – kot že rečeno – omejen s pičlim številom (ne)natančnih virov. V zadnjem poglavju je govora o gospostvu Gam- berk pri Izlakah, izvornem gallskem gospostvu, ki je bil sedež rodbine do začetka 14. stoletja. To gospostvo avtor izpostavi kot izjemo glede srednjeveških virov, ki so, kot že večkrat rečeno, prav pičli. Avtorju uspe (s pomočjo ugodne strukture virov) za gamberško go- spostvo precej natančno opisati njegovo zgodovino ter gospodarsko stanje in poslovanje. Gre sicer že za čas potomcev Gallov (v vlogi deželnoknežjih oskrb- nikov) v 15. stoletju. Prikaz temelji na analizi letnih obračunov iz tridesetih in štiridesetih let ob upošte- vanju podatkov iz urbarja s konca 15. stoletja. Ob koncu monografije doda avtor pred sezname virov, literature, slikovnega gradiva in imenskega ka- zala še priloge. Te vsebujejo prepis urbarja gospostva Gamberk iz leta 1498, rodbinski leksikon ter (v za- vihku priložene) odlične rodovnike vsake rodbinske linije posebej. Monografijo poleg že naštetega odli- kujejo številni prikazi pečatov, fotografije gradov, aksonometrične študije (avtorja Igorja Sapača), tabe- le in grafikoni. Kot celota nas monografija zelo na- tančno popelje skozi zgodovino srednjeveške rodbine Gall od njenega začetka, pa vse do konca v 15. oziro- ma prve polovice 16. stoletja. Delo je dragocen pri- spevek k razumevanju zgodovine ne le same rodbine, temveč tudi Kranjske in širše vzhodnoalpske regije v času visokega in poznega srednjega veka. Martin Bele Janez Höfler: Lastniške cerkve v Sloveniji. Raziskana, registrirana in potencialna zgodnjesrednjeveška grobišča. Ljubljana: Viharnik, 2019, 140 strani. Janez Höfler je v letu 2019 pri založbi Vihar- nik izdal novo knjigo o zgodovini cerkva in župnij s slovenskega prostora. Tokrat se je posvetil temi, ki je bila v slovenskem zgodovinopisju do sedaj bolj ali manj potisnjena ob stran. Knjiga je nastala na podla- gi dolgoletnih avtorjevih raziskav in tudi na podlagi izkopavanj in ugotovitev arheologov. Knjiga z naslovom Lastniške cerkve v Sloveniji. Raziskana, registrirana in potencialna zgodnjesrednje- veška grobišča obravnava lastniške cerkve, ki se prič- nejo pojavljati v zgodnjem srednjem veku že v 9. sto- letju, večinoma pa jim lahko sledimo v obdobju med drugo polovico 10. stoletja vse do druge polovice 11. stoletja oziroma do začetka 12. stoletja, tj. do cerkve- nih reform župnijske mreže, ki jo je na ozemlju južno od reke Drave izvedel oglejski patriarh kot krajevno pristojni škof. Knjiga predstavlja nadgradnjo avtorje- vega preglednega znanstvenega članka Lastniške cer- kve zgodnjega srednjega veka na Gorenjskem in njihovo zgodovinsko ozadje, ki ga je objavil v letu 2017, v njem pa se je omejil le na lastniške cerkve na Gorenjskem. Pričujoča knjiga vsebinsko pokriva večino slovenske-