OCENE - ZAPISKI - POROČILA - GRADIVO JEZIKOSLOVJE S SIMPOZIJA OBDOBJA 8 0 Julija 1988 so bili natisnjeni referati z 8. simpozija slovenskega jezika, književnosti in kulture, ki je bil od 1. do 3. jul. 1986.1 Med temi referati jih je 16 uvrščeno v razdelek Jezik, prihajajo pa do polovice spod peresa slovenskih oz. drugonarodnih in drugojezičnih avtorjev. Ker ti zborniki doslej praktično niso bili ocenjevani, pač ne bo napak, da se enkrat prikažejo tudi kritično, da se jim tako rekoč »izmeri dalja in nebeška stran«, tokrat toliko nujneje, ker zadevajo žive probleme slovenskega jezikoslovja in jezika našega časa. Prispevki so seveda različne tematike in vrednosti. Urednik (F. Jakopin) jih je (z zaporedjem) razdelil v 4 skupine: prva ima za tematiko oznako slovenskega jezika in njegovih zvrsti (I). Brozovič, A. Schellander. H. Lausegger), druga je slovaro-slovna (I. Cernelič-Kozlevčar, J. Peterman, M. Humar, S. Suhadolnik, deloma še 15. Müller), tretja slovnična (C. Neweklowsky, L,. Kroupovd/V. Mejstrik/V. Petrdč-kovd, E. Tokarz, V. Nartnik, N. Mečkovska, deloma še B. Mtiller), četrta obravnava prevajanje (M. Stanovnik, T. Pretnar, K. Salamun-Biedrzycka). Vsega besedila jeza 200 strani, kar vsekakor pomeni znatno pomnožitev slovenistične literature. 1 Pa se pomudimo ob teh sestavkih (prevajalskih se ne dotikam), obsegovno različno glede na to, kako važna vprašanja po naši misli obravnavajo, v zvezi s tem pa, katere in kakšne pomisleke vzbujajo. 1.1 V prvem tematskem krogu Dal i bor Brozovič obravnava slovenski knjižni jezik (on ga imenuje standardni) kot kompleksen jezikovni pojav (245—260). Brozovič slovenski jezik kar dobro pozna in celo tudi govori (bil je nekaj časa lektor srbohrvaščine v Ljubljani). Slovenski knjižni jezik se mu s tipološkega stališča zdi >v več ozirih /.../ izvirnejši jezikovni sestav«. Sicer pa je njegov referat mešanica nekonkretne nedoločnosti, navajanja vsem znanih dejstev ter ekstravagant-nih primerjav, posledica njegovega enciklopedičnega poznavanja jezikov in tovrstnih interesov. Zakaj? Nosilci sicer nakazanih negativnih teženj v razvijanju jezika niso identificirani, bibliografije v referatu ni dobesedno nobene (izjema sta le dve avtorjevi deli). Tudi to pisanje je dokaz več za od mene že zdavnaj izrečeno mnenje, da se zunaj slovenistike komaj kdo resno znanstveno ukvarja s slovenščino. Rečeno naj potrdimo z nekaj mislimi: .»se standardni jezik ni je razvio evolucijskim putein u predindustrijsko doba lako da več gotov zatekne suvremenu civi-lizaciju, a znamo da to u Sloveniji ni je bio slučaj usprkos postojanju tradicijskoga Trubareva temelja i/, doba reformacije« (247). Po domače rečeno: slovenski knjižni jezik nima več kot 400-letnega izročila (ampak po vsej verjetnosti šele od konca 18. stol.). Take teze dejanski poznavalec zgodovine slovenskega knjižnega jezika seveda ne more sprejeti, kakor tudi ne zreducirane podobe tega jezika v 16. stoletju (»Trubarjev temelj«), ko imamo vendar že tedaj vsaj še Dalmatina (srbohrvaški jezik bo še dolgo čakal ne le na prevod celega svetega pisma, ampak tudi na prevod vsaj njegove nove zaveze); imamo pa v 16. stol. tudi Krelja in vsaj še Bohoriča. Zavajalna je tudi Brozovičeva misel, da »dobar dio postoječe dijalektne diferenciacije zapravo je usprkos intenziteti! prilično površan i recentan, pojavio se prak-tički tek nakon postavljanja reformacijskih temelja suvremenom standardu« (247). — Slovenska narečna razčlenjenost je gotovo veliko starejša celo od 16. stol.; po tem času je res v večji meri nastopil slovenski samoglasniški upad, a ta ni prizadeval naglašenega, zlasti ne dolgega, samoglasniškega sestava. Sicer pa: kaj naj si konkretnega predstavljamo .pod »dobar dio« pa pod »recentan« in »površan«? — Ali: »slovenska latinica nema neke svoje vlastite fizionomije kao što je imaju neke druge slavenske latiničke grafije« (250). Pa jo vendar ima: npr. v iz bohoričice že 16. stoletja prevzetem razlikovanju med u in o, i in j, v zapisovanju mehkih l in n z dvočrkjema lj in nj, v zamenjavi dvočrkij za šumevce (č ž š — edino to je pre- 1 Sodobni slovenski jezik, književnost in kultura, Obdobja 8, Sodobnost, Ljubljana. 1988, 487 str. vzeto po gajici, a je bilo pri nas v evidenci že davno pred Gajem);2 končno je (sicer slaba) individualna značilnost slovenice še zapisovanje osmih samoglasnikov fone-mov z le 5 črkami (česar nima noben drug slovanski knjižni jezik). Pri tem naj pokritizirani še »izostanak bilo kakvih grafema, jednostavnih ili složenih, za neke foneme (Jo, e, a/ ili /o, e, a/« (250), ko vendar za nasprotje med širokima in ozkima e in o le iinaino na razpolago posebne »složene«, grafeme, namreč z ločevalnimi znamenji (ê ô — e o) in le za polglasnik v navadni pisavi ne, ga pa v mnogih primerih uganemo iz oblikoslovnega vedenja v oblikoslovni (veter — -Ira) ali besedotvorni (pes — pasji) paradigmi. (Zakaj tukaj Brozovic navaja a dvakrat, ni jasno.) Če se ustavimo še pri kaki sicer redki konkretnosti, potem npr. pri naravi »odnosa slovenskih dijalekata i dijalekata kajkavskog narječja« (257). Tu je pri Brozoviču slovenski jezik mimogrede na isti ravni s kajkavskim narečjem, saj se Brozovičeva ubeseditev da razviti v čisto vzporednost: dialekti slovenskega in kajkavskega narečja. Slovenistični pogledi na razmerje slovenskega jezika in kajkavskega narečja so imenovani impresionistički i ponekad naivni* (257), glede na to, da Brozoviču »nije istinita /formulacija/ da su /slovenskima dija-lektima kajkavski/ bliži nego drugim srpskohrvatsk/m dijalekt/ma« (257). (To podčrtavanje ima morda kak specialen pomen.) Pri tem se Brozovic opira zlasti na »male riječi«, ki jih nekaj na str. 255 tudi navaja (gre za veznike, členke, prislove — kateri med njimi je tudi zelo zelo star in pokrajinsko omejen, npr. naš anti). Sloveniste, ki mislijo, da je kajkavsko narečje (pravzaprav bi morali govoriti o kajkavski skupini narečij kot naslednikov — v slovenistični ubeseditvi — kajkavske narečne podstave) z genetskega stališča vendar najbližje slovenskemu jeziku, Brozovic »časti« npr. še s stavkom »Slične su zablude odvele veoma daleko bugarsku slavistiku« glede torlaškega narečja v Srbiji. Ce si ogledamo argumente za odrivanje kajkavščine od slovenščine, zlahka ugotovimo, kako netrdni so. Pri tem se oprimo na Brozovičev sestavek Kajkavsko narječ-je v knjigi Jezik Stjepana Babica (Zagreb. 1966. 118—125). Recimo, da Brozoviču ne nagajamo z goranskim dialektom, povsem ločenim od drugih kajkavskih narečij, ležečim v glavnem na drugi strani Kolpe nasproti slovenskemu kostelskemu narečju,3 za katerega (namreč goranskega) Brozovic piše le naslednje: »Akcentuacija slična kao u prigorskom dijalektu, ali s priličnim slov. utjecajima. a t', d', št', žd' daju č. j, šč, žj« (121) (pri št', žd' je pač mišljeno st', z d'). In če se za prigorski dialekt (leži nasproti slovenskemu severnobelokranjskemu (npr. Metlika)) reče: »Akcentuacija je slična zag.-medimurskoj«, za to narečje pa (120): »očuvao je uglavnom osnovnu kajkavsku akcentuaciju, ali pojedini su govori izgubili " naglasak na posljednjem slogu (žena ali /.ê'na < žena), a mnogi na posljednom slogu mijenjaju u (leti 7 leti) itd.«, in če »osnovno kajkavsko akcentuacijo« Hipa meso suša) primerjamo npr. s prekmursko, vidimo, da je to neka faza v razvoju tudi slovenske: predstopnja IIpa ...), nato pa sledi diferenciacija z naglasnim slovenskim pomikom meso. Vredno si je iz Brozovičevega sestavka (120) izpisati tudi poved »1 Belič i Ivšič ostavili su Gorski kotar /tj. goransko narečje/ izvan podjele.« ü naglasu si izpišiino še: »Sa slov. j. i zapadnim čak. govorilna veže k. n. dobro čuvanje /?/ tzv. metatonijskog koji je u štok. narječju obično zastupljen s * kao u osnovnoj riječi.« K posameznostim »odsotnostim« v slovenščini na str. 122 do 123: tudi slovenščina pozna tip koža; ali »sastav od 7 samoglasnika« (dve vrsti e in o, a brez polglasnika, če izvzamemo prigorsko narečje) ne spominja na slovenščino?; o zborna zvrst; zborna zvrst > dovršeni zborni govor; neknjižni jezik > nezborna zvrst; pokrajinski pogovorni jeziki > pokrajinski govori; narečja > krajevni govori (266). Torej Toporišič redi vi vus, le da hkrati renorninatus. Avtor je za poved »Precejšnja pojmovna nejasnost, negotovost, pa tudi zmeda se nekako od sredine šestdesetih let naprej pojavlja v slovenskem jezikoslovju /prej je očitno bilo vse v najlepšem redu/, žal ne samo v strokovnem tisku, temveč tudi v jezikovnih učbenikih, v zvezi z raznimi deloma si nasprotujočimi koncepcijami zvrstnosti slovenskega jezika« (262). Seveda to ne velja za čas, ki ga navaja Schellander in ki »slučajno« sovpada z mojim Slovenskim knjižnim jezikom 1 (1965); teorijo socialne četvernosti, ki jo preimenovano sprejema tudi Schellander, sem uvedel šele 1. 1970 in jo potem uveljavljal tudi pri Žagarju in v Načrtu pravil za novi slovenski pravopis (1981), zmedo pa so začeli nato z učbeniki za usmerjeno izobraževanje (česar se pa Schellander seveda ne trudi pokazati). V I. 1965 je izšel moj Slovenski knjižni jezik 1 (ki ga Schellander navaja šele za 1. 1979 in me tako pomlaja za 14 let, pri SKJ 4 za 9 let, da dobi drugačno časovno perspektivo dogajanja) in tam se pogovorni jezik pojavlja, v skladu z izročilom, kot nekaj ne čisto določnega med knjižnim jezikom in narečjem. Podrobneje se tu ne moremo spuščati v Schellandrova umovanja, zaustavimo se le pri naslednji povedi s prve strani razprave, opirajoči se na predhodno zapisano misel M. Kupla o »stavbi žlahtne knjižne slovenščine«; ta »je v tej obliki /tj. pred moderno vokalno redukcijo/, čeprav vznikla iz osrednjih narečij, dosti bližja obmejnim govorom, pa ima za vse Slovence mnogo večjo zbliževalno moč, kakor bi jo imel knjižni jezik Pohlinove ali Metelkove podobe«. Ta Schellandrova poved se glasi: »Vsi poznejši poskusi enostranskega približevanja zborne norme osrednje-slovenskim ali drugim nezbornim govorom, pa tudi današnji poskusi njenega razširjanja s pomočjo t. i. splošnega pogovornega jezika so doslej spodleteli in tudi v prihodnje po vsej verjetnosti ne bodo uspeli v vseslovenskem okviru.« Poznavalcu stvari je komaj mogoče verjeti, da bi se bila »slovenska zborna zvrst /.../ razmeroma kmalu po svojem nastanku odklopila od svoje neposredne osrednjeslovenske govorne podstave«, ko pa je ta dejansko še danes v celoti mero-dajna za celoten glasoslovni in naglušni sistem, za večino oblik, za besedje, skladnjo, seveda če upoštevamo npr. področje z Ljubljano v središču; izjema je pač le moderni samoglasniški upad. katerega odprava v knjižnem jeziku pa je predvsem posledica vztrajanja pri starejših oblikah knjižnega jezika (tudi le pisnih), medtem ko so mejna narečja ene ali druge oblike le podpirala, nikdar pa dajala, kar v tej ali oni obliki ne bi bilo prisotno tudi v prav osrednjih slovenskih narečjih. O tem se lahko dodobra prepričamo celo tudi pri t. i. novih oblikah iz sredine 19. stol., npr. pri osnovničnem samoglasniku e pridevniških besed (lepega = tega), ali o pri o-jevskih osnovah (za bratom prim. tlôm. psom). Tukaj se je predvsem etimologi-ziralo, ne pa gledalo na obmejne govore (in kateri so tu mišljeni, ali tudi zahodno-slovenski?). Pa menda vendar slovenski knjižni jezik ni sračje gnezdo, nastalo z znašanjem dračja na suhe, presahle veje osrednje slovenščine! Zanimivo bi bilo tudi vedeti, v čem se moja Slovenska slovnica neupravičeno loči glede norme od SSKJ. ki da bo šele prava podstava za akademijsko slovnico slovenskega jezika« (261). Ali je res dovolj kar etiketiranje, dokazovanja pa nam ni treba? Od vseh kritikov moje sheme delitve knjižnega jezika na zborno in splošno-ali knjižnopogovomo zvrst v dejanskem življenju govorjenega knjižnega jezika doslej nobeden ni ovrgel. In da se tu kaže potreba po neki normiranosti — tudi tega nobeden ni ovrgel z analizo ustreznih govornih dogodkov (iz katerih pa jaz sem posnel normo svojega splošnopogovornega jezika), ampak le zanikal (Schellander npr. sploh bibliografsko skriva dve moji osnovni razpravi s tega področja, namreč o pogovornem jeziku in o naših pojmovanjih/poimenovanjih zvrstnosti slovenskega jezika). Tudi Schellandrova izjava, da se mu zdi »še ena /namreč splošnopogovorna/ standardizirana govorna varianta tudi s stališča koroškoslovenskega jezikovnega položaja odveč« (nem. povzetek, 275), ni nič drugačna, ko hkrati vendar tudi sam vidi, da je prav tako dejstvo kratki nedoločnik, na drugem mestu (265) pa našteva še »skladenjske posebnosti«, »besedje, ki ga /SSKJ/ označuje kot pogovorno«, »možnost popolne redukcije nenaglašenih samoglasnikov v določenih položajih», »sproščanje izgovora nenaglašenih -il in -el pri deležniku na -/« in še (266) »več prili-kovalno povzročenih prehodov (sčasoma, žženo)«, pa še »oblikoslovne posebnosti_/... kot/ v glavnem posledica glasoslovnih«, kar je »prosto po Toporišiču«. Ja kaj pa čemo več? 1.3 V članku H er te Lausegger (Interakcija odraslih z najmlajšimi v slovenskem plajberškem govoru, 277—287) je bolj sama tuja učenost s premalo konkretnega gradiva. Medtem ko ima njen koroški rojak Schellander naravnost izbran jezik, je ta pri Lauseggerjevi velik problem, strokovno izrazje pa pretirano poime-niteno s t. i. internacionalizmi, dostikrat tudi nepoenoteno in nerodno. Pa bi se v veliko stvareh dalo povedati tudi po domače: redundanten — odvečen, komunikacija — sporočanje, fenomen — pojav, o. kod — o. govorica, vokal — samoglasnik, predakcentski — prednaglasen, redupliciran — podvojen, sintaksa — skladnja. Pa: litavski — litovski; ali: tonemskost (besedni pojav) — intonacija (stavčni), sicer pa avtorica za zadnje rabi izraz melodija. 1.4 Zelo važen je sestavek Ivanke Cernelič-Kozlevčar: Reševanje besedno vrstnih vprašanj v Slovarju slovenskega knjižnega jezika (289—300). Ce preskočimo ne posebno potrebni Kratek pregled delitve besednih vrst v slovenskih slovnicah (289—291 — njegov namen je menda predvsem pokazati neizvirnost nekaterih mojih teoremov ali poimenovanj stvari), za glavni del članka (291—296) lahko rečemo, da avtorica v njem predvsem prikazuje in sprejema naslonitev slovarja na besednovrstno »teorijo« Slovenske slovnice 1956 štirih avtorjev. Po našem bi avtorica morala soočiti obe sedanji slovenski besednovrstni teoriji, tisto iz SSKJ in iz SS 1976 (oz. SS 1956 — SKJ 1—4). V tem primeru bi ugotovila, da so v slovarju besedne vrste kot v slovnici 1956, namreč sam., prid., prisl., štev. itd., poleg tega pa še nesklonljivi prilastek, nekaj, kar je poimenovano »sam.«, tj. posamostaljena raba »besede, ki ni samostalnik, a nastopa kot samostalnik«, medtem ko je nesklonljivi prilastek »beseda, ki ni pridevnik, nastopa pa kot nesklonljivi prilastek« (XIX). Glagoli so označeni z dov. oz. nedov., členek je, pač kot v SS 1956, nekaj z nejasnim besednovrstnim statusom, deležnik in deležje nista ločena, itd. npr. še prislov, ki pomeni tudi prislovno rabo, kot medmet medmetno, ne tor.ej samo medmete, veznik tudi vezniško rabo, posebni besedni vrsti pa sta tudi števnik in zaimek itd. — V nasprotju z vsem tem so v SS 1976 besedne vrste naslednje: samostalniška beseda (vključno z vsem posamostaljenim in s samostal. zaimki), pridevniška beseda (vključno s števniki, pridevniškimi zaimki, sklonljivimi deležniki in izprislovnimi konverznimi pridevniki), prislov (vključno z deležji, a brez členkov in povedkovnikov, pa seveda tudi z zaiinenskimi prislovi, ne pa tudi s predložnimi zvezami, ki spadajo v frazeologijo), povedkovnik, glagol, pa predlog, členek, veznik in medmet (pri vezniku in medmetu vsekakor tudi ustrezne besedne zveze ali morda morfemi). Avtorica opozarja, da »so se morala v SSKJ reševati zlasti naslednja vprašanja: razmejitev členkov in prislovov oziroma veznikov, upoštevanje predikativov /.../, besednovrstna vrednost zaimkov in števnikov, /.../, način prikazovanja j...j neosebnih glagolskih oblik, /.../ konverznih prehodov med besednimi vrstami« (291). 1.4.1 Povedkovnik. Pri samostalniku da so v SSKJ »izsamostalniški povedkovniki praktično razmejeni« (291) z oznako »v povedno-prislovni rabi«. Że ta naziv nam v resnici pove, da so pojmovani kot prislovi v povedku oz. kot povedki in prislovi. Ali pa povedno-prislovna raba ne pomeni, da se rabijo kot prislovi in povedkova določila? Primer mraz (avtorica se ne drži prve knjige slovarja, pri Toporišiču pa upošteva samo dela do 1966): Ali imajo izsamostalniški povedkovniki res tudi prislovne vzporednice (avtorica navaja samo mraz in slrali, pog. še prijatelj, ki se gotovo ne rabijo tudi kot prislovi). Važna je še avtoričina ugotovitev, da za isto oznako (»povedno-prislovna raba«) stojijo tudi primeri kot bil je hud mraz (r. t.), kar bi kazalo, da je slovarnikom mraz v zvezi bilo je zelo mraz v resnici prislov, v prej navedeni bil je hud mraz pa le povedkovo določilo, torej samo skladenjska zadeva. V resnici slovar (vsaj pri mraz) najprej navaja je bil hud mraz (»povedno-«) in šele nato bilo je mraz ( = -prislovno«). Ker pa je prvo mogoče pretvoriti ob nikalnici (ni bilo hudega mraza), to spet ne bi bilo povedno —. Sicer je pa zanimivo, da je avtorica pripravljena tudi tip hud mraz imeti za povedkovnik, kar se ujema z mojo teorijo, da so vse besede ob pomožnem glagolu (kadar ta pač je pomožen) povedkovniki. Pridevniških povedkovnikov , ki bi bili vzporedni samostalniškim, slovar nima: »pridevniške J.../ besede, ki so v stavku levi prilastki, pa tudi povedkova določila« (293). Za primer vzemimo prid. hud -a -o, kjer pa se povedkovnik vendar kaže v pomenu 2 (si ,še hud name) proti pridevniku (hud oče); tu ima pomen 2 le oznako »v povedni rabi«, torej ne povedno-prislovni, in sicer verjetno tudi zato, ker ima ta pridevnik še prislovno podgeslo hudó z oznako »prisl. od hud«, kjer bi bila prislovna raba pod 1 (blago se je hudo podražilo — pomensko se nanaša na 7. pri hud), povedna pa pod 2 (si še hud name). Pri pridevniškem pomenu se obe rabi pridevnika mešata: hudega psa — pes je bil /.../ hud, pa v 3 in 4 (hudo je, če... oz. materi je hudo zaradi sina). Za ]) o v e d k o v n i k e iz prislovov je rečeno (295), da so »v SSK J deloma s pojasnilom v povedni rabi izločeni«, za primer pa je naveden iz prve knjige slovarja dobro, kjer je ta vrsta obdelana pod 4, vendar je tudi v 5 obdelana brez oznake, pač pa z »navadno eliptično«, npr. dobro, da si ostal doma, in v 7 z oznako »v medmetni rabi«, kar je čisto napačno (dobro, pa naj bo po tvojem). Da SSKJ ne razpolaga s pojmom povedkovnika, kažejo tisti povedkovniki, ki nimajo (več) vzporednice v drugi besedni vrsti, npr. bot. kjer stoji kar oznaka pris].: zdaj sva si bot, pa smo si bot-, od pozneje prim, še kos »prisl. /.../, v povedkovni rabi«: nalogi ni kos (kakšna je nepovedna raba tega prislova«?). Kot povedkovniki menda sploh niso obravnavani prvotni medmeti, kakor npr. fej, »medm.«, kjer je v SSKJ najprej naveden povedkovnik (fej te bodi), šele nato medmet (bumf, je počilo) in nato povedkovnik, res da za poševnico (sname torbo in — bumf v kot). Poved kovnost tu potrjujemo z glagoli z enako podstavo, npr. bumfnil je v blato. (Seveda tudi niso medmeti — ampak okrnjeni glagoli — velelnice kot npr. hajd -te (opravil si, zdaj na hajdi), kar se da razviti še bolj (hajdi od hiše).) To se ni spremenilo niti v IV. knjigi: puc »medm.«, in sicer tudi za puc ga; ali v II. pri mu »medm.« tudi za še mu ni rekel, nikar da bi omenjali otroško krava reče mu = kraoa muka. 1.4.2 Posebno slabost razodeva SSKJ z besedno vrsto »nesklonljivi prilastek«, za katerega pa avtorica (292) pravi, da »se ne pojmuje besednovrstno«, kar naj bi se videlo iz razlage te oznake: »Beseda, ki ni pridevnik, nastopa kot nesklonljivi prilastek« (298: SSKJ I. XIX). Torej sicer ni pridevnik, je pa vendar besedna vrsta, saj je nesklonljivi prilastek tudi tam v človek tam (tam pa je besedna vrsta). Na drugem mestu (293) avtorica vendar priznava: »Oznaka nesklonljivi prilastek je z besednovrstnega stališča res sporna.« Malo pred tem (292) pa moje mnenje, da gre tu za »besedotvorno sestavino zloženke« nekako zavrača z Riglerjem, ki da pisanje skupaj teh primerov zavrača s stanjem v jezikovni rabi. z vplivom angleščine, z naslonitvijo na tip hruškoo liker, opozarjajoč še »na možnost rabe tudi brez odnosnice tako kot pri pridevniku« (292—293). Torej je tu Rig-lerju pridevnik, B. Pogorelec po avtorici samostalnik, Poskusnemu snopiču slovarja »nesklonljiv pridevnik«, SP 1962 »okamnel, nesklonljiv prilastek«. T. Korošcu pa beseda s pridevniško funkcijo in imenovana nesklonljivi prilastek (vse na str. 292). 1.4.3 Da imajo samostalniki tudi medme t ne vzporednice (291) bo pač res, saj je vsak zvalnik dejansko medmet, primer bomba! z oznako »kot vzklik« je pa le povedkovnik (sicer pu tukaj v slovarju manjka vsaka pomenska razlaga), pač pa je medmet tipa fant, kako pojejo (prim, ej, kako pojejo). Zanimivo bi bilo natančneje spoznati »sistematični pregled« (297) »kletvic, podkrepitev in podobnih primerov« (291), ki da so »zelo blizu inedmetnosti« (r. t.). Konkretno si lahko predstavljamo kietvice, npr. s hudič: Pod 7 je primer, označen sicer »v medmetni rabi« ni hudič dejansko povedkovnik, v hudič (ga) vedi samostalnik v vlogi osebka, medmet je le v kdo, za hudiča, vas je poslal tja (medmet iraze-ološki), v zvezi Hudiča je prinesel pa je hudič nikalni zaimek (= nič); prim, podobno človek bi rekel, hudič ga ve. 1.4.4 »Sam samostalnik v določenem sklonu« kot prislov (291) pač ni pogosto možen, razen kolikor ne bi šlo za inernostne tipa Leta sem te čakala (< leta in leta), ligo veš = hudiča veš = nič = sam. b. Za potrditev v imenovalniku: sila zanimivo vprašanje. 1.4.5 Opombe o »členski r a b i s a m o s t a 1 n i k o v« , ki pa da je v slovarju prikazana kot medmetna, če je taka beseda pastavčna (figo, tebe že ne bom ubogal), sicer pa kot prislovna (moraš voziti minimum trideset kilometrov), zbuja najprej pomislek o obliki: prav bi bilo členkoofia, člensfca se nanaša na člen: figo v prvem primeru pa je nikalni povedkovnik minimum pa ima vrednost prislova najmanj, torej ni členkoven, čeprav se da zamenjati z vsaj, ker je predoločen (prim, maksimum = največ — do zgornje meje). 1.4.6 Končno je omenjen še prehod samostalnika v prislov (stati vrli hriba) (292), v prvi knjigi SSKJ prikazano pri dno, kur je primerljivo z vrh hriba pa konec vasi. Tu ne gre Za kak prehod samostalnika v prislov, ampak za prehod njegove oblike, npr. vrli(u) hriba. Konec je označen s predi., a to vendar ne more biti, saj je pomensko prepoln, predlogi pa to niso; po mojem gre tu za prislove: knjiga bo izšla konec/na koncu januarja (prim, še stal je čisto konec vrste; isto je s koncem). So pa ti prislovi precej vezani frazeološko, in le to, tj. da morajo stati v besedni zvezi, jim je skupno s pravimi predlogi. Da ni vse, kar je vezano frazeološko (pa stoji na prvem mestu zveze) predlog, kažejo tudi nekateri drugi primeri, npr. pridevniške rodilniške zveze (npr. dobrega srca) ali enake oz. tožilniške prislovne (lepega dne, tisto noč), kjer nobena sestavina v tem pomenu tudi ne more stati sama. 1.4.7 Ker slovarniki ne razpolagajo prav s pojmom samostalniška beseda, imajo pogosto težave s p o s a m o s t a 1 j e n i m i izrazi in s samostalniškimi zaimki. Prvo se kaže v »trooblikovnosti podgesla« (293), pri konverznih samostalnikih iz pridevniške besede, kar sem že grajal (avtorica te kritike ne navaja, priznava pa, da je »taka rešitev /.. .j glede na upoštevanje kategorije spola pri postavitvi samostalniškega gesla sporna« (r. t., pa z opombo 66, kjer se meša tudi opomba 67). V opombi je napačno posplošeno, da bi v teh primerih moralo biti »tri podgesla« (298) : prav je, da toliko podgesel, kolikor je takih besed, npr. za bel beli -ega (beli ima potezo), bela -e (ni rekel ne bele ne črne), belo -ega (v belo oblečen). — Večinoma trospolske pa so posamostalitve vrstnih pridevniških zaimkov, npr. kateri (v SSKJ tu samo obliki za m. in ž. spol, pravilno za oznako »v samo-stalniški rabi« (pri vprašalnem) oz. »navadno v samostalniški rabi« (pri poljubnost-nem zaimku). Velika napaka slovarja pa je, da ne zaznamuje eminentne samostalniške lastnosti, namreč spola pri s a m o s t a 1 n i š k i h zaimkih (prim, jaz mene /.._./ zaim. ali kaj česa zaim., kar menda pomeni, da so ti zaimki brez spola v nasprotju s posamostaljenim kateri, kjer imamo opombo »pri upoštevanju spola in števila«! V zvezi s tem se čudno bere pojasnilo avtorice (293), da zaimki v slovarju »nimajo oznake za vrsto, kar je kritika /tj. avtor tega sestavka/ imela za pomanjkljivost«. To je namreč resnična napaka, ne le kritikovo dozdevanje. Pri tej avtoričini formulaciji se zamegljuje še dejstvo, da se v SSKJ zaimki v glavi ne ločijo niti besednovrstno (kot sam., prid., prisl.), ne vrstno v okviru dane besedne vrste (npr. pri samostalniških osebni, pa tipa kdo — kaj...), ne po razredih v okviru ene vrste (kdo, nekdo, nihče...), saj so vsi označeni le z zaim. (V samem zaporedju enakozvočnic se v slovarju pri tem dela še napaka, da je prej navedena konverzna beseda kot podstavna (npr. nihče -éta m, nihče -éta s, šele nato nihče, nikogar zaim.). Teoretična revščina SSKJ se kaže tudi pri posamostaljenih glavnih števnikih (prim, dvâ -é -ma prav, ko trdi (338), da »nauk o besednih vrstah počiva na zelo netrdnem temelju«. Raziskovalci podobnih vprašanj bi morali vendarle izhajati iz realnih besednih vrst, in npr. deležnike jasno uvrstiti med pridevniške besede, kot glagol pa obravnavati osebne oblike (vključno z onimi z opisnima deležnikoma na -/ oz. -nj-t). pa deležja in nedoločnik oz. namenilnik v glagolski zvezi (mora upati — gre spat) in pač še tip prizadevanje, napraviti ose najbolje, ločiti prislove (sem gredo tudi izde-ležniški tipa molče) od povedkovnikov in členkov (tu res vse predolgo čakamo na rezultate raziskave, ki je v pripravi) — kar šele bi bil pogoj za absolutno vrednost raziskavnih izsledkov pogostnosti v jeziku. Tradicionalne besedne vrste kakor zaimek ali števnik bi bile v taki raziskavi le podmnožice glavnine ustreznih besednih vrst, tj. samostalniške, pridevniške, prislovne besede (in pač tudi povedkovniške). Iz razprave izhaja, da bi bilo glagolov nekoliko več kakor samostalnikov (kar ni verjetno, če si ogledamo normalni slovenski stavek tipa Janez je videl Micko ali Janez je na vrtu), sledijo pridevniki (pač brez deležnikov?), pa prislovi, zaimki in števniki, od slovničnih besed pa predlogi, vezniki in medmeti (ali se pri zadnjih ločijo navadni (tipa Oll) od povedkovniških (tipa Janez pa bumf po vratih), ni jasno. Težišče komentarja pri tem je na primerjavi podatkov za prozna oz. publicistična besedila. Zaostajanje teorije se kaže tudi pri obravnavi pregibnostnih vzorcev, kjer se npr. pri samostalnikih ločijo samo 4 sklanjatve (torej kakor da se v vsem korpusu ne bi bil pojavil tip mami ali Karmen ali (Andreja) Praprotnik, ali pa posamostaljeni primeri tipa Koseski ali Krško (pri meni 3. oz. 4. sklanjatve). Zanimivo je razmerje za števila: ed. : mn. : dv. = 72,8 : 26,6 : 0,54 odstotkov. Skloni imajo pogostnostno zaporedje 1TRMOD (tako tudi pri pridevniku), spoli pri pridevniku si sledijo kot mžs (43:40,3:16,7), časi kot prêt., sed., prih., predpret., osebe 3, 1, 2, število tudi tukaj ed., mn., dv. Med kategorijami pogrešamo razlikovanje tvornih in trpnih oblik pri časih (od teh oblik pa se je — neupravičeno — pomaknil med sicer neosebne oblike pogojnik, ki pa tudi ni izkazan v svoji dvojnosti, tu najdemo tudi velelnik). Povednih časovnih oblik je 1877, pogojnih samo 97, in velelnika celo le 32 primerov. Omenimo naj še, da bi bilo pri glagolu biti nujno razločevati pomenski skupini, namreč vezno in polnopomensko (kakor sem za to razliko mogel odkriti objektivni kriterij lahke prepoznave). Mimogrede: V slovenščini nimamo predloga s/z (346), ampak z/s (prim, razliko med slov. in sh.: z očetom,/materjo/bratom — s teboj : s ocem/maj-kom/ Kakršen oče... oz. nikogar sluga > nikogaršnji sluga). Pri zaimkih z (po našem) -olik ne gre kar za »kolicestvennyj komponent kolik-jtolik-« (391) (prim, v sli. še ovolik, onolik), temveč gre tu za običajno razmerje vprašalnega kolik-in njegovih razrednih oziralnih in odgovarjalnih (ta izraz, ki ga Mečkovska prinaša v naše izrazje in pojmovanje, je koristen) tvorjenk. Koristno pa bi bilo tudi v naši teoriji najti tipu koliker njegovo pravo mesto (gl. zgoraj). Y odstavku o »oddaljenosti referenta« (pri avtorici ta — tisti — oni. tale tistile — onile itd.) (391) bi bilo prav uvesti prikaz naslednjega tipa: ta I I tale le-ta talele tisti I I tistile le-tisti oni i i onile le-oni in s tem vzporedno tudi drugje: tak I I takle le-tak takšen taklele takšenle sem 1 I semle le-sem sem ka j semlele semkajle tam 1 i tamle le-tam tamkaj tamkajle tamlele zdaj zdajle zdajci Nobenega smisla nima sem vleči od povsod natepene variante, kakor sta k tam primera tamdi ali tamkaje ali h kdaj tudi zdajci, zdajčki, zdajkar (ali k sem še .temo), ali (str. 39) k zdaj še zdači. zdač. zdajčka. zdajka. zdaka. Pri koncu avtorica govori o stilni zaznamovanosti pri zaimkih, uvodoma ob slabo izbranih zgledih zgoraj ravno navedenega zgleda z daj, zdajci, zdači... (prim, še tam: tamo. tamdi. tamdik. tamodik. tamkaj, tamkaje, tamtod ipd.). — Ustavimo pa se pri zaimkih tipa onega one. Avtorica (395) meni, da ti zaimki kažejo na »maksimalno oddaljen predmet«. Od kod ji ta misel, mi ni znano. Pleteršnik (pod oni -a -o') navaja, kot pričakovano, 'tisti, ki ga trenutno nočem ali ne morem imenovati'. SSKJ pa, sicer ob napačni oblikoslovni oznaki neskl.) kot 'oseba, stvar, ki se noče (je) noče, ne more imenovati' (SSKJ sam navaja tudi mest.: ali si res bil pri onem. pri padarju). (Sicer pa je o oné pisal J. Solar: Kazalni ali osebni zaimek?, J iS 5 (1959/60), 224.) Ni pa zaimek oné -ć*a: avtoričin primer iz SSKJ: Jaz da bi se odkrioal pred takim onetom. /a konec naj zapišem, da avtorici gotovo ne bi bilo škodovalo, ko bi se bila bolj ozirala na to. kar je od obravnavanega pri nas že ugotovljeno, ne pa da nam ponuja posiljeno oz. tudi postano zelje, in to v razmerah, ko imamo sami dovolj svežega sočivja. — Kot možnost za v glavnem negativni odziv na premnogo njeno misel pa je prispevek vendarle dobrodošel, saj tako strokovnjaku sedaj ne bo meglil pogledov na važne stvari. 2 Gledano v celoti, za jezikoslovne prispevke v Obdobjih 8 lahko rečemo, da so nam resno opozorilo na marsikaj nepravega v teoriji o zadevah slovenskega jezika in tudi za negativno praktično početje npr. v učbeniku ali priročniku, kakršen je SSKJ. Jože Toporišič Filozofska fakulteta v Ljubljani