MOŠKE SRAJCE SLOVENSKE KMEČKE NOŠE
Marija Makarovič
V prispevku obdelujem moške srajce, kot so bile v navadi v slovenski
kmečki noši v 19. in 20. stoletju. S tem nameravam nadaljevati mono-
grafska raziskovanja posameznih oblačilnih kosov slovenske kmečke noše,
ki so jih že opravili za nekatere dele moške in ženske noše posamezni
raziskovalci.
Srajce obravnavam predvsem glede na kroj, način nošenja in glede
uporabe blaga. Poleg tega navajam tudi posamezne domače nazive za
srajco in njene dele in spregovorim o funkcijah moške srajce v življenju
slovenskega kmeta.
Najpopolnejše gradivo glede kroja, materiala in barve nudijo oblačil-
ni kosi, to je srajce, ki jih hranijo muzeji ali posamezniki. Predvsem za
prvo polovico 19. stoletja izpopolnjujem pričevanja oblačilnih kosov z
arhivskimi podatki in s slikovnim gradivom, za kasnejše in današnje ob-
dobje pa navajam ljudsko izročilo.
Na ustreznih mestih, predvsem pa na koncu se za primerjavo tega
dela moške noše oziram po drugih, predvsem slovanskih in sosednjih
ljudstvih. Z istim namenom skušam razbrati, kakšne srajce so nosili po
tedanji modni šegi in koliko je le-ta vplivala na preoblikovanje srajc v
slovenski kmečki noši.
V ljudskem jeziku je na slovenskem ozemlju najbolj razširjen izraz
za srajco srajca z izjemo poimenovanj r ó b a č a v Beli krajini in na
vzhodnem Štajerskem^ ter v južnem Prekmurju, košula ali košula v
območjih, ki mejijo na hrvatsko ozemlje (Haloze, Slovenske gorice. Gor-
janci),' ki ki in čikl (iz. nem. Kittel) v Podjunski dolini in Rožu.*
Namesto srajca pravijo v Prekmurju tudi srakica, srakca in
sračica,^ v Reziji prav tako srakica," v Ziljski dolini s r e j š in
s r é j š e.''
Vendar uporabljajo navedene izraze večinoma le še starejši ljudje,
mlajši in srednjih let pravijo srajca.
Srajca je del moške kmečke noše, in sicer v obravnavanem obdobju
na Slovenskem bodisi spodnje oblačilo, kadar jo oblačijo pod telovnik,
jopič ali suknjo in jo v tem primeru praviloma zatikajo za hlače (razen
poleti ob napornejših delih), ali pa je to neke vrste zgornje oblačilo, prek
katerega običajno oblečejo le še telovnik ali pripašejo pas.
37
Akvareli moških noš Kurza von Goldensteina iz leta 1838
1. Vinica — 2. Stari trg v Beli krajini — 3. Smlednik — 4. Prem — 5. Tržačan,
okoli 1830 — 6. Moška noša v Konjicah — Slovenski Bistrici, po akvarelu Karla
Mayrja (1876) — 7. Moški z Dolenjskega, začetek 20 .stol. — 8. Moški s Pohorja
(foto 1963)
Marija Makarovlč
Po prvem načinu oblačijo srajco v območju alpske in mediteranske
noše, po drugem v panonskem oblačilnem pasu: tu so si jih tudi začeli
zatikati za hlače konec prejšnjega stoletja obenem z uvajanjem poenotene
kmečke noše, ki se javlja pod vplivom tedanje modne smeri na vsem
slovenskem ozemlju.
Srajco so nosili vrhu hlač v panonskem območju že pred sredino
prejšnjega stoletja, kot dokazuje slikovno gradivo iz leta 1838,^ kjer je
upodobljen moški iz Starega trga ob Kolpi,* Kostelske doline (Osilnice)
si. 1,2'" in okolice Kočevja^^ ter na treh upodobitvah iz pokrajine med
Dravo in Muro.^^
Moška iz Starega trga in Kostelske doline imata srajco prepasano z
usnjenim pasom, drugi pa imajo vrhu srajce telovnik ali suknjič.
Podatek o takem oblačenju zasledimo tudi v arhivskem gradivu iz leta
1838,'' kjer se omenja, »da si prebivalci iz Srajbarskega turna oblačijo
srajco čez hlače.«'*
Enako poroča Heinko 1842. leta, da »nosijo Gorjanci čez hlače grobo
laneno srajco, robačo,'^ in moški iz Krupe« poleti srajco čez hlače, ki si
jo v zadnjem času prepasujejo z jermenom.'" Za vzhodne Štajerce omenja
poročevalec, da nosijo robačo izza hlač. Pesničarji dolgo skoraj do kolen,
Ščavničarji in Murščanji kratko, komaj do bregeš, Podravci in Haložani
pa daljšo, do pol beder.«"
Tako oblačenje omenjajo tudi številni drugi poročevalci iz druge po-
lovice prejšnjega stoletja; to izpričuje, da se je ohranilo dokler niso opu-
stili starejšo nošo, kot tudi potrjuje ljudsko izročilo in nazorno prika-
zujejo slikovne rekonstrukcije naših kmečkih noš.'^
V zimskem času si moški panonskega oblačilnega pasu zvečine obla-
čijo srajco v hlače, kot ugotovimo iz že omenjenega poročila za Krupo,
»kjer se nosi pozimi groba lanena srajca pod hlačami«;" na upodobitvi
iz druge polovice prejšnjega stoletja sta tako opravljena moška iz Metlike
in Mokric pri Brežicah^" ter Vinice.^'
Izjemoma nosijo moški iz pokrajine med Dravo in Muro po upodo-
bitvi iz leta 1838 tudi pozimi srajco vrhu hlač.^^
Na vsem alpskem in mediteranskem oblačilnem območju, kot izpri-
čuje starejše in mlajše gradivo, oblačijo srajco v hlače. Edino v poletnem
času, kot navaja ljudsko izročilo, nosijo moški zlasti ob napornejših delih
platnene srajce vrhu hlač še v zadnjem desetletju prejšnjega stoletja
(Brkini, Pohorje, Loška dolina).^^
Danes je ta nošnja razširjena samo pri mlajših kmečkih fantih. V
poletnem času hodijo tudi brez srajc ali samo v majicah, to pa je navada
le ob delavnikih in ob napornejših delih.
Ugotavljati po slikovnem gradivu iz kakšnega blaga so bile srajce
izdelane, ni mogoče, zato so v tem primeru bolj pričevalni arhivi. »Hod-
nične srajce ali srajce iz grobega platna« se omenjajo med letom 1810 in
1815 za naslednja naselja: Studenica, Slivnica, Ormož, Nova Štifta in oko-
lica Maribora.2* V arhivu iz 1838 leta se omenja noša »prtene srajce« za
40
Moške srajce slovenske kmečke noše
Mirno na Dolenjskem,-^ iz domačega hodnega platna jih v istem času
nosijo v okolici Mirne na Dolenjskem, Kostanjevice, Srajbarskega turna
in v postojnskem okraju.^"
Prav tako so po poročilih Heinka še v štiridesetih letih prejšnjega
stoletja nosili platnene srajce v Poljanski dolini v Beli krajini, na Krupi
in v naslednjih gospostvih: Boštanj, Trebnje, Žužemberk ter Sentrupert
na Dolenjskem."
Podobno poročajo v naslednjih letih še za druge slovenske kraje, da-
siravno že v nekaterih takratnih poročilih omenjajo tudi srajce iz kuplje-
nega blaga. Tako so nosili v štiridesetih letih »neporočeni moški iz Po-
ljanske doline v Beli krajini na praznične dni nekaj boljše srajce«,^^ y
okolici Boštanja, Trebnjega, Žužemberka in Sentruperta na Dolenjskem
pa v istem času »le premožnejši srajce iz madapolana«,^^ zlasti za poroko
pa so bile v ljubljanski okolici v navadi srajce iz perkala.'"
Tudi kasnejše ljudsko izročilo za vsa slovenska območja zelo pogosto
omenja, da so moški ob delavnikih še v drugi polovici preteklega stoletja
dokaj splošno nosili platnene srajce. Praznična srajca pa je morala biti iz
kupljenega blaga. V zadnjem desetletju 19. stoletja začnejo skoraj splošno
tudi ob delavnikih nositi moški srajce iz kupljenega blaga.''
Srajce iz domačega platna nosijo danes le še posamezni kmetovalci
na južnem robu Pohorja in Paškega Kozjaka (si. 8).
Srajce, ki jih hrani Slovenski etnografski muzej v Ljubljani in izvi-
rajo iz druge polovice prejšnjega stoletja, so iz tanjšega in debelejšega
platna,'^ poročne srajce iz začetka našega stoletja so iz perkala.'*'
9. Kroj moške srajce iz Bogojine v Prekmurju, EM 332 (risala Anica Jerančič)
41
Marija Makarovlč
Glede barve ustrezajo vse starejše srajce barvi domačega platna; so
torej bele v raznih sivih ali sivo rjavih odtenkih. V vsem starejšem gra-
divu so upodobljene srajce bele barve. Zanimivo je, da je bela barva sraj-
ce pri starejših moških še danes zelo priljubljena, tako ob delavnikih kot
tudi ob nedeljah. Fotografije kmečkih noš iz začetka 20. stoletja nam to
še bolj izpričujejo (si. 7). Mlajši moški in moški srednjih let pa posegajo
predvsem ob delovnih dneh po bolj praktičnih, raznobarvnih srajcah.
Glede na temeljni kroj, ki izpričuje pri posameznih srajcah razločke
v krojenju rokava in ramenskega dela, moremo predvsem na osnovi ohra-
njenih oblačilnih kosov in ljudskega pričevanja ločiti moške srajce dveh
krojnih tipov.
Prvi tip srajce (sL 9). je bil v 19. stoletju razširjen na vsem sloven-
skem ozemlju, glede na osnovni kroj pa še vsa prva desetletja dvajsetega
stoletja. Srajco tega tipa sestavljata prednji in zadnji stan, rezana iz enega
kosa platna in brez šiva na rami. Prednji stan je spredaj prerezan nekako
do pasu. Rokavi so iz cele širine platna. Ovratni obrobek ali raven ovrat-
nik, rokavni obrobek ali zapestnik na rokavu ter kvadraten kos blaga, ki
pod pazduho rokav razširjuje, so deli, ki kroj srajce izpopolnjujejo.**
10. Kroj moške srajce iz St. Jakoba v Ziljski dolini, EM 6307
(risala Anica Jerančič)
Drugi tip moške srajce (si. 10) sestoji iz ločenega prednjega in zadnje-
ga stana. Vstavek, ki predstavlja del na rami, je trapecasto rezan in se
proti vrhu trikotno oži ter sega nekoliko pod ramena. Nanj je prišit ro-
42
Moške srajce slovenske kmečke noše
kavni del, ki je na rami in v zapestju naguban. Pod pazduho pa je tudi
tukaj vložen kvadraten kos blaga.
Medtem ko imamo za srajco prvega tipa potrdilo tudi v slikovnem
gradivu vsaj v glavnih potezah, pa za drugi tip srajce, razen treh obla-
čilnih kosov, skorajda nimamo drugih pričevanj. Po vsej verjetnosti ima
oblečeno takšno srajco moški iz Starega trga ob Kolpi na Goldensteino-
vem akvarelu,35 to pa ostaja zavoljo slabe spoznavnosti le domneva. Po-
dobno velja trditi za upodobitev Tržačana iz srede prejšnjega stoletja
(si. 5) čeprav bi nizko prišiti in nagubani rokavni del govoril za srajco
drugega krojnega tipa.
Glede na precej specializiran kroj in skromnost pričevalnih primer-
kov, tako v muzeju kot na terenu, menim, da so tako krojene srajce moški
manj nosili. Njihova podobnost z ženskimi rokavci enakega krojnega tipa,
kot je ugotovila že Ložarjeva,*« vsiljuje mnenje, da so tako krojene srajce
nosili le v alpskem oblačilnem območju, večidel na Gorenjskem, kjer so
večkrat izpričane tudi v ljudskem izročilu še za drugo polovico 19. stoletja.
Obe srajci tega krojnega tipa, ki ju hrani Slovenski etnografski muzej
v Ljubljani, sta brez kakršnihkoli podatkov in sta nedvomno verni rekon-
strukciji po starejši predlogi; za to govori predvsem strojna izdelava.
Enako krojena moška srajca iz okolice Kamnika, ki sodi k moški noši iz
konca prejšnjega stoletja, pripada prav tako alpskemu oblačilnemu ob-
močju, prav tako moška srajca iz St. Jakoba v Ziljski dolini."
Nedvomno pa je k splošni razširjenosti srajc prvega tipa pripomoglo
tudi to, da so bile zelo preprostega kroja in jih je vsaka kmečka gospo-
dinja lahko krojila sama.
Ker se srajce prvega in tudi drugega kroja, razen omenjenih temelj-
nih razločkov, v nadaljnji izvedbi pri vratu in zapestju ne razlikujejo,
ju obravnavam pri opisu posameznih delov kar skupaj.
Moške srajce so v 19. stoletju pa tudi še v začetku 20. krojene brez
ovratnika ali z ozkim ovratnim obrobkom, poleg tega pa ugotovimo tudi
večje in manjše ovratnike. Po Gerambu'^ naj bi bila srajca brez ovrat-
nika starejša. Po precenitvi celotnega gradiva pa lahko spoznamo, da sega
v Sloveniji tako brezovratna kot tudi srajca z ovratnikom še v čas pred
19. stoletjem. Vsekakor so nosili kmečki moški v 19. stoletju srajce obeh
vrst precej enako. V današnji ljudski noši pa je brez ovratnika krojena
srajca izpričana le v delovni noši, in še to samo pri starejših moških.
Srajco z ozkim, stoječim ovratnikom oziroma z ovratnim obrobkom
ima upodobljeno moški z Gorenjskega na akvarelu iz prve polovice
19. stoletja,'' po istodobni upodobitvi še moški iz Smlednika (si. 3), z
Gorenjskega, iz Prema in s Svetega pri Komnu.''" Na drugih Goldenstei-
novih upodobitvah ugotovimo, da ima moški iz Škofje loke^' krojeno sraj-
co z navznoter posnetim koničastim ovratnikom, podobno kot moški z
Gorenjskega, iz Polhovega gradca iz Ziljske doline. Poljanske do-
line, Vinice in Osilnice.*^ Po vsej verjetnosti nosi tako krojeno srajco tudi
moški iz ljubljanskega predmestja Krakovo.""
43
Marija Makarovlč
Iz istega časa imamo tudi arhivski podatek za bistriško gospostvo na
Primorskem, kjer se omenja »ovratna ruta, čez katero se zaviha beli
ovratnik srajce.«**
Na Arsenovičevih upodobitvah iz druge polovice prejšnjega stoletja
nosijo vsi moški srajce z večjimi ali manjšimi koničastimi ovratniki, kot
sledi: moški iz Prošeka pri Trstu, iz ljubljanske okolice, s Krasa, iz Vipa-
ve, s Skednja, Ptuja, Mokric pri Brežicah in iz Metlike.*^
Moški iz Konjic ali Slovenske Bistrice*" (si. 6) nosi srajco z zelo
visoko pod brado krojenim ovratnikom, ki je sicer pogostnejši v nekaj
starejši noši z znanim imenom »očetov morilec.«*'
Vse srajce, ki jih hrani Slovenski etnografski muzej*^ in jih opre-
deljujem v sedemdeseta leta preteklega stoletja, so krojene z večjimi ali
manjšimi, koničastimi in posnetimi ovratniki in izvirajo iz vseh treh obla-
čilnih območij. Delovna moška srajca s Pohorja, ki jo je muzej pridobil
leta 1963 in je bila do takrat še v rabi, pa je krojena brez ovratnika.
V ljudskem jeziku se ovratnik različno imenuje: rob, robe, ko-
lér in golér (prim it. collare, fr. collier, madž. gallér)*" v Prekmurju,
Brkinih, Savinjski dolini in Bohinju, krogi in krogle (iz nem. Kra-
gen) na Gorenjskem, v okolici Kostanjevice ter na Cerkljanskem'" k o -
1 j i r v Podjunski dolini, k o 1 a r v Ziljski dolini in v Beli krajini, r o b -
č e k v Vipavski dolini.^' pirklc in krogle skoraj povsod na Dolenj-
skem, v okolici Turjaka, Šmarja in Šentjerneja tudi brišelc in bi-
se 1 c^- (nem. der Wisch).
Ista poimenovanja, večidel v pomanjševalnicah (robček itd.), so v na-
vadi tudi za obrobke ali zapestnike na rokavih.
Po načinu izvedbe ovratnega dela se ravna tudi spodnji del rokava,
krojen je z obrobkom ali pa na zapestnike, če ima srajca ovratnik (si. 5).
Srajce so v obravnavanem obdobju pritrjevali pri vratu ali v zapest-
ju, in sicer različno.
Na starejših upodobitvah je zavezovanje s trakom, ki se zdi, da ni
vezano samo na brezovratne srajce, pogostokrat izpričano. Tako na upo-
dobitvi sv. Izidorja iz konca 18. stoletja,^* kjer se lepo vidi s trakom za-
vezana srajca. Štajerskemu pričevanju se pridružuje upodobitev božjast-
nega moškega na podobi v Zaplani,^* nadalje moškega iz Starega trga ob
Kolpi iz tridesetih let prejšnjega stoletja,^^ kjer je razvidno, da ima moški
srajco zavezano pod vratom in na zapestnikih z rdečim trakom.
V slikovnem gradivu iz druge polovice 19. stoletja se moremo opreti
na Arsenovičeve akvarele, ti pa v nobenem primeru ne izpričujejo več
zavezovanja srajc s trakovi.
V celotnem arhivskem gradivu nimamo o takem pritrjevanju srajce
nobenih omemb. Slovenski etnografski muzej pa hrani le dva primerka
moških srajc s trakovi iz konca stoletja, ki izvirata iz Prekmurja oziroma
iz Bele krajine.^"
Poleg zavezovanja je zelo pogosto v istem času tudi zapenjanje, ve-
čidel z dvema gumboma, ki se pretikata skozi gumbnici na ovratniku ali
na prednjih stanovih, ali pa je gumb prišit na eni strani, na drugi pa je
44
Moške srajce slovenske kmečke noše
gumbnica. Vse vrste zapenjanja se dajo v kmečki noši časovno precej
opredeliti.
Sredi prejšnjega stoletja, kot lahko doženemo na osnovi slikovnega
gradiva, je bilo zapenjanje z dvema okrasnima gumboma še močno v na-
vadi (si. 5); to velja predvsem za pražnje srajce in srajce premožnejših.
Gumba sta bodisi kovinska bodisi narejena iz lesa ali kože. V ljudskem
izročilu se pogosto omenjajo doma narejeni platneni gumbi, ki so izdelani
iz zvitega kosa platna in zašiti skupaj ali pa so vezeni z iglo.
Na Goldensteinovih akvarelih noš se lepo vidijo pretikalni srajčni
gumbi pri moškem z Gorenjskega,"^ iz Smlednika (si. 3), Prema (si. 4)
in Bohinja.58
V zadnjih desetletjih prejšnjega stoletja — to potrjuje tudi ljudsko
izročilo — se uveljavijo namesto okrasnih gumbov navadni gumbi, s ka-
terimi so zapenjali srajco pri vratu in na zapestnikih. V tem času začenja-
jo zapenjati srajce tudi na prsih, medtem ko za starejše obdobje tega ne
moremo trditi, kajti slikovno gradivo izpričuje na več upodobitvah neza-
pete srajčne razporke.
Prednji stan je bil namreč nekdaj, podobno kot še danes pri neka-
terih srajcah, prerezan nekako do srede prsi. Rob razporka (splošno),
razporaka (Bela krajina) ali prela kot pravijo v Prekmurju,^* je
navadno zarobljen z istim blagom nazaj, tako še sredi prejšnjega stoletja;
to ugotavljam predvsem na osnovi že večkrat omenjenega slikovnega gra-
diva. Kasneje začnejo tudi pri kmečkih srajcah podlagati levi oziroma
desni rob ali oba robova razporka z drugim, istim blagom, očitno z na-
menom, da s tem utrdijo rob, na katerega pritrdijo gumbe in všijejo
gumbnice. Prelo se pri srajcah, krojenih okoli 1880. leta, precej podaljša,
pri srajcah zadnjega časa podaljšajo šivilje razporek tudi že do konca,
tako da se v glavnem ne ločijo od kupljenih srajc.
Na že omenjenih upodobitvah sv. Izidorja in božjastnega moškega iz
Zaplane so vidne krajše prsne odprtine. V tridesetih letih pa segajo po-
nekod že precej čez sredo prsi; skozi odprtine se celo pri zimsko oblečenih
moških vidijo gole prsi (Smlednik, Bohinj, Prem), (si. 3, 4).
Na ramah so srajce, kolikor povzemam iz muzejskih oblačilnih kosov
in ljudskega izročila, vedno ojačene s pravokotno podlogo istega blaga,
ki je prišita deloma na prednji deloma na zadnji stan. Običajno je pod-
loga na zadnjem stanu precej daljša in sega pri nekaterih srajcah tudi
do koze pod pazduho, saj je tako ta del močnejši in primernejši za pre-
našanje bremen.*" Podloga, n a r a m n k , kot pravijo na Kobariškem,"'
ali podstava v Beli krajini,«^ je prišita ob straneh ali pa tudi po
sredi rame.
Pri srajci drugega krojnega tipa ta podloga izgine, ker v nekem smi-
slu ojačuje ta del srajce trapecasto vloženi in nagubani del blaga, ki je
prišit med prednji in zadnji stan ter rokav.
Niti v arhivskem niti v slikovnem gradivu nimamo pričevanj še za
nekatere podrobnejše izvedbe srajce na ramenskem delu, zato se tudi v
tem primeru omejujem na muzejske oblačilne primerke in jih dopolnju-
45
Marija Makarovlč
jem s podatki iz ljudskega izročila. Tako je na ramenskem delu pri sraj-
cah brez ramenskega šiva pogosto všit po sredi rame trikoten ali podol-
govat vložek, b 1 e č i č (nem. Fleck), kot pravijo na Kobariškem, ki ta
del na rami širi in je včasih celo drobno naguban. Kdaj se je pojavil ta
vložek, je težko ugotoviti. Na osnovi ljudskega izročila menim, da so ga
začeli nositi v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. V istem času je znan
tudi pri Cehih,*' sicer pa nimamo na voljo drugega primerjalnega gradiva.
Vsekakor se je s takim vložkom trpežnost srajce še povečala, ker je
postal sicer zelo izpostavljeni ramenski del s tem še trpežnejši.
Na rokav ter prednji in zadnji stan je prišit pod pazduho trikotno
prepognjen četverooglat kos blaga, kozica, koza, kline ali cvikl
(Kobariško in Podjunska dolina),"* ki ta del razširja. Na Vinici mu pra-
vijo tudi latica, V poljanski dolini stušec. V začetku 20. stoletja
pogosto krojijo, predvsem domače šivilje, tudi srajce brez tega vložka.
Podobno kot ženski rokavci, so tudi moške srajce prvega in drugega
krojnega tipa deležne okrasnega gubanja; to je poleg tega tudi praktič-
nega pomena, saj so bile tako krojene srajce ohlapnejše in kmečkemu
delu primernejše ter trpežnejše.
Iz slikovnega gradiva prve polovice prejšnjega stoletja so razvidni
naborki pod ovratnim delom in pri rokavih zgoraj na akvarelu moške
noše z Gorenjskega, Smlednika in Bohinja (si. 3), na rokavih zgoraj pa
pri moškem iz Osilnice."' Močno nagubano srajco ima tudi moški iz oko-
lice Trsta po upodobitvi iz srede prejšnjega stoletja (si- 5).
Primerki srajc iz zbirk SEM nazorno prikazujejo guban je.
Pri srajcah, ki izvirajo iz panonskega oblačilnega območja, je število
gub, grb, skoraj določeno. Zadaj na vratu je 35 do 40 gub, na rokavih
zgoraj 45 do 50 in spodaj 47 do 50 gub. Srajce iz mediteranskega in alpske-
ga oblačilnega območja prav tako prilagajajo gube širini blaga, vendar
niso tako gosto položene druga ob drugi in prešite kot pri srajcah panon-
skega območja."" Pri srajcah, krojenih iz kupljenega bombažnega blaga,
pa postanejo gube še drobnejše; to pride še posebej do veljave pri praž-
njih srajcah.
Namesto srajc s prosto padajočimi gubami se začnejo na prehodu v
dvajseto stoletje uveljavljati srajce, ki imajo spredaj po prsih prešite po
tri ali štiri gube. S temi gubami začnejo krasiti tudi platnene srajce, ver-
jetno po vzoru srajc iz bombažnega blaga, kjer pa je povsem razvidno,
da prešite gube ne ustrezajo blagu, grobemu platnu, ki prenese le prosto
padajoče gube.
Enako kot na ženske rokavce našivajo tudi na moške srajce še v sre-
dini 19. stol. obrobke pri vratu in na rokavnih manšetah. To so z rdečimi
in modrimi nitmi vzorčasto pretkani enocentimetrski traki. Na Gorenj-
skem in Dolenjskem, kjer jih najpogosteje omenjajo tudi v ljudskem izro-
čilu, jim pravijo pirkelci, v Kobariškem kotu reka m"' (it. ricamo).
Omenjeno okraševanje moških srajc je v drugi polovici 19. stoletja
iz alpskega območja povsem izginilo, ohranilo pa se je ime. Sodbo potr-
jujejo upodobitve iz prve polovice prejšnjega stoletja. Moški iz Ijubljan-
46
Moške srajce slovenske kmečke noše
skega Tmovega,"^ ki je upodobljen v noši iz konca 18. stoletja, nosi srajco
z omenjenimi obrobki. SEM pa hrani samo dve srajci z našitimi trakovi,
ki pa sta, kot že omenjeno, po vsej verjetnosti rekonstrukciji moških
srajc iz prve polovice prejšnjega stoletja, to je iz časa, ko je bilo naši-
vanje okrasnih trakov tudi v ženski noši še v navadi.
Moda moških o vratnih rut, ki se je sredi prejšnjega stoletja zelo raz-
širila, je vsaj deloma pripomogla k opuščanju teh obrobkov, saj jih je
ruta zakrila, obenem pa niso bili v barvnem soglasju z že tako pisano ruto.
V panonskem oblačilnem pasu gre razvoj pri okraševanju moških
srajc precej drugačno pot, po vsej verjetnosti zato, ker se srajca dlje
časa obdrži kot gornje oblačilo in ga tudi sicer vedno predstavlja.
Prekmurske praznične srajce so okrašene na dva načina: v tehniki
ročnega tkaničenja na ovratniku in manšetah z belo ali rdečo nitjo, kot
pričajo muzejski primerki in potrjuje ljudsko izročilo. V vaseh ob madžar-
ski meji, na primer na Kobilju, so nosili moški bogato okrašene ženito-
vanjske srajce, ki imajo sprednji, prsni del ves pošit z belo ali rdečo nitjo,
zelo verjetno pod madžarskim vplivom (si. 16).*'
11. Vezenina na moški srajci iz Bele Krajine
Ta del srajce se najbolje vidi in pride njegova krasilnost popolnoma
do veljave. Vezilna ornamentika teh srajc ustreza panonskemu načinu
vezenja, ki ga ugotovimo tudi na pečah: to je geometrično vezenje, sesto-
ječe iz valovnic, ki tečejo navadno v snopičih po štiri skupaj v dveh bor-
dumih pasovih na vsaki strani. Snopiči so vmes navadno ločeni s pikami.
Tisti del, kjer so vezene gumbnice, izpolnjuje navadno cik cak vezenje,
ki navadno zaključuje tudi spodnji vodoravni rob na razporku (si. 11)
47
Marija Makarovlč
Koliko je bilo razširjeno okrasno vezenje srajc že pred sredo prejš-
njega stoletja, je težko ugotoviti, ker nimamo na voljo ustreznega gradiva.
Vezena srajca, ki jo hrani muzej v Murski Soboti, je bila izdelana pri-
bližno v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, nikakor pa ni starejša.
Ob koncu stoletja začenjajo opuščati vezenje platnenih srajc; kolikor
se še ohranja, ga pospešujejo šole; to je iz vsebine okraskov jasno
razvidno.
Belokranjske srajce se približujejo prekmurskim samo v osnovnem,
preprostem načinu okraševanja, kajti moške srajce adlešičke in viniške
noše imajo okrašene manšete na rokavih in ovratnik v tehniki prešivanja.
Kolikor moremo posplošiti ugotovitve glede okraševanja ženskih rokavcev
tudi na moške srajce (ker nimamo na voljo drugega gradiva), so ženske
v drugi polovici 19. stoletja krasile moške srajce v okolici Vinice eno-
barvno: modro ali oranžno, v okolici Adlešič pa dvobarvno: modro in
rdeče.'"
Primerke srajc, ki jih hrani SEM, so verjetno izdelali že na prehodu
v 20. stoletje, ker je vezenje deloma ročno deloma strojno in prav tako
ponazarja tehniko prešivanja. Ovratnik in zapestnik sta prešita s strojem
z rumeno oranžno nitjo, nato sta izvezeni dve črti štepke v oranžni barvi,
12. Vezenina na moški srajci iz Bele krajine, EM 689
kambice v modri barvi, ponovno dve črti štepke, kambice v rumeni barvi
in dve črti štepke v oranžni barvi (si. 12). Sprednji del je na prsih okra-
šen s prešitimi gubami, prazni vmesni prostor izpopolnjujejo po vsej dol-
žini našiti beli cikcakasti trakovi. Tisti del srajce, ki ima našite škabice
za zapenjanje, ima v tehniki križcev uvezen sedmerolistni cvet, ki je po-
stavljen v vazo, pod cvetom je monogram I. V. (si. 13).
48
Moške srajce slovenske kmečke noše
13. Vezenina na moški srajci iz Bele krajine, EM 690
V istem času začenjajo v Poljanski dolini v Beli krajini našivati na
prsni del srajc kupljene vzorčaste trakove. Hkrati pa že lahko ugotovimo,
kar velja tudi za Prekmurje, da vezene srajce iz moške noše vedno bolj
izginjajo in se le še tu in tam ohranijo kot pražnje, poročne srajce, ki jih
oblačijo nekateri še do prve svetovne vojne.
14. Levo — Vezena srajca (Podbela pri Breginju), EM 6940 — 15. Desno zgoraj
— Vezena srajca (Okolica Kamnika) — 16. Desno spodaj — Vezena srajca
(Kobilje v Prekmurju)
4  Slovenski etnograf
49
Marija Makarovič
Platnene srajce alpskega oblačilnega območja so v 19. stoletju neve-
zene. Zanimivo pa je spoznanje, da so začele posvečati vaške vezilje mo-
škim pražnjim srajcam iz bombažnega blaga dokajšnjo pozornost. Tako so
nosili še v začetku 20. stoletja moški na Kobariškem za poroko srajce
izvezene z belo ali rdečo nitjo. Primer srajce, ki jo hrani SEM (si. 15),
izvira iz Podbele. Poleg okrasnih gub, po sedem na vsaki strani, je izvezen
z belo nitjo še prsni del srajce, in sicer v petih pasovih. Pas na levi, ki je
simetričen z desnim, ima po dolžini (23 cm) v enakomernih presledkih
uvezene vejice z luknjico na koncu, nato sledi pas, ki se začenja s pol-
krožnimi zobci, valovnica s tremi pikami na vsaki strani, ki je prav tako
enaka drugemu delu in končno srednji pas, ki ga po vsej dolžini omeju-
jejo zobci s predrtimi luknjicami, prazni prostor pa izpolnjujejo vejice
s šestimi luknjicami, ki so enakomerno razporejene po vsej dolžini prsne-
ga dela srajce.
Prav tako bogato vezenino izpričuje moška srajca iz okolice Kam-
nika, kjer je vezenina izvedena v rdeči in beli barvi (si. 14).
Kolikor moremo dognati na osnovi ljudskega izročila, ki je poleg opi-
sanih srajc edino pričevalno gradivo, so bile tudi drugod po Sloveniji
poročne srajce izvezene v podobni tehniki (stebelni vbod, polni beli in
luknjičavi vbod) in v ornamentiki (lističi, cvetovi in luknjice).
Pogosto se je okraševanje srajc reduciralo na nosilcev monogram; ta
je običajno uvezen z rdečo nitjo spodaj ob zarezi razporka. Seveda velja
to le za doma izdelane srajce; te ugotovimo na podeželju v večjem številu
do prve svetovne vojne. Po prvi, še bolj po drugi svetovni vojni pa izgine
s tovarniško izdelanimi srajcami vsakršna želja po okraševanju tega dela
moške noše.
V obravnavanem obdobju je moška srajca tudi del naturalne mezde
in darilo. Tako se v arhivskih virih in tudi še v ljudskem izročilu zelo
pogosto omenja kot del poselske mezde. Po sporočilu iz leta 1814 je do-
bival »posel na leto po dve srajci iz tanjšega in dve iz bolj grobega plat-
na.« Podatek velja za Slivnico na Pohorju." Za Jarenino pri Mariboru
pa omenja eno leto starejši vir'- kot plačilo hlapcu »še eno srajco« poleg
plačila v denarju. Srajca je sodila, kot omenja ljudsko izročilo, k obvez-
nim poselskim prejemkom še vse 19. in deloma tudi 20. stoletje v vseh
slovenskih pokrajinah."
Kot izpričuje ljudsko izročilo, je bila še v prvih desetletjih našega
stoletja po Sloveniji zelo razširjena navada, da je morala nevesta kupiti
ženinu poročno srajco. Ponekod se je ta navada ohranila do danes. V oko-
lici Mokronoga je še pred dvema desetletjema nevesta podarila srajco tudi
moževemu očetu, ko je prišla na novi dom.'*
Sklep
Srajca je v naši kmečki noši v obravnavanem obdobju moško delovno
in pražnje oblačilo, ki ga imajo moški tudi pri poletnem delu vedno na
sebi, ker je hkrati tudi perilo. V zadnjih treh desetletjih pa so začeli pred-
50
Moške srajce slovenske kmečke noše
vsem mlajši moški hoditi poleti brez srajc in so v tem primeru oblečeni
v brezrokavne bombažne majice. Za starejše moške ta ugotovitev danes
še ne velja, saj hodijo nekateri še vedno tudi ob najhujši vročini z visoko
zapetimi srajcami in nezavihanimi rokavi, zlasti v hribovskih območjih.
Nošnja platnenih srajc je v slovenski kmečki noši izpričana še vse
19. in deloma tudi 20. stoletje, dasiravno se v virih že od tridesetih let
prejšnjega stoletja sem vedno pogosteje omenja, da začenjajo nositi mo-
ški ob praznikih srajce iz kupljenega blaga, madapolana, muslina in per-
kala, najprej premožnejši in neporočeni moški, po sredi prejšnjega sto-
letja pa tudi drugi.'° Platnene srajce se uveljavljajo le še kot delovne
srajce, to pa velja že za začetek 20. stoletja. Kolikor jih nosijo nekateri
moški o praznikih, so to starejši, konservativni ljudje. Saj so v tem ob-
dobju že splošno prevladale kot vsakdanje in kot pražnje oblačilo srajce
iz kupljenega blaga ali tovarniško izdelane srajce.
Danes nosijo delovne srajce iz platna le še posamezni gospodarji na
Pohorju, v Prekmurju in v Beli krajini, predvsem pri napornejših polet-
nih delih, ker dobro vpijajo znoj, kot »opravičujejo« današnjo uporabo
tega »starinskega« blaga.
Tudi za sosednje štajersko ozemlje ugotavlja Geramb, da so nosili
še proti koncu 19. stoletja precej splošno srajce iz grobega domačega
platna, medtem ko so bile pražnje iz finega platna ali kupljenega blaga."
Podobno stanje ugotovimo pri sosednjih Madžarih.'* Nekoliko dlje
se je obdržala nošnja platnenih srajc na Hrvaškem, čeprav veljajo za
20. stoletje vse pogostnejša opažanja, da se »začenja v zadnjih dveh de-
setletjih oblačiti stara kmečka noša v reprezentativne namene.«" Enak
razvoj sledimo tudi pri drugih slovanskih ljudstvih.*"
Platnene srajce so nosili še v prejšnjem stoletju moški na dva načina:
zataknjene v hlače — v alpskem in mediteranskem oblačilnem območju
— in vrhu hlač — po panonskem načinu, kjer so si pozimi prav tako opa-
sali srajco v hlače z redkimi izjemami. V zadnjih desetletjih prejšnjega
stoletja, ko je bilo oblačenje poenoteno, pa so tudi tukaj splošno začeli
nositi srajce, zataknjene za hlače.
Srajco, ki so jo nosili poleti vrhu hlač kot vrhnje oblačilo, omenja
Moszynski kot slovansko značilnost,*' saj je bila razširjena tako pri sever-
nih kot tudi južnih Slovanih, kot doženemo na osnovi številne literature
in slikovnega gradiva.*^
Nošnja srajce, zataknjene za hlače, je sicer novejšega izvora, kot me-
nijo nekateri avtorji,*' pri nas pa je izpričana že v 18. stoletju.
V 19. stoletju so nosili v Sloveniji srajce dveh krojnih tipov: prvi tip,
brez šiva na rami, je bil razširjen po vsej Sloveniji. Srajce drugega kroj-
nega tipa, z vstavljeno ramo, pa so nosili v tem času predvsem na alp-
skem ozemlju.
Srajca prvega krojnega tipa je bila razširjena po vsej Evropi torej
tudi pri vseh Slovanih.** Srajca drugega krojnega tipa je bila dokaj sploš-
no razširjena pri Poljakih, Cehih in Slovakih,*" poznajo jo tudi južni Slo-
51
Marija Makarovič
vani, medtem ko je pri sosednjih avstrijskih in madžarskih narodih čisto
neznana.^"
Glede nadaljnje izvedbe srajce pri vratu in na rokavih se da za slo-
vensko ozemlje ugotoviti naslednje: v prvi polovici 19. stoletja so nosili
moški večidel brezovratne srajce in srajce z ozkim ovratnim obrobkom,
kot izpričuje slikovno gradivo, poleg tega pa tudi srajce z manjšimi koni-
častimi in navznoter posnetimi ovratniki. V drugi polovici prejšnjega
stoletja postajajo vse bolj priljubljeni večji in manjši koničasti pa tudi
posneti ovratniki, predvsem pri pražnjih nošah; po tedanji modni šegi
so proti koncu stoletja in še v prvih desetletjih dvajsetega stoletja trdo
naškrobljeni. Srajce brez ovratnika nosijo moški v tem času le še ob
delavnikih. Danes nosijo brezovratne srajce le še nekateri starejši moški.
Prav tako se tudi na sosednjem avstrijskem ozemlju javlja še vse
19. stoletje brezovratna srajca; ima le ozek obrobek ob vratu, z gumbni-
cama na vsaki strani.*' Poleg teh srajc poznajo hkrati tudi srajce z ovrat-
nikom; pri njih ugotavljamo velike podobnosti z našimi srajcami tako v
osnovnem kroju kot tudi v okraševanju z gubami.** Podobno stanje je
tudi pri drugih slovanskih ljudstvih. *'
Okraševanje srajc z belim in rdečim vezenjem na prsnem delu se je
po vsej verjetnosti razvijalo v Prekmurju pod madžarskim, v Beli krajini
pa pod hrvaškim vplivom. Tako okrašene srajce izvirajo iz druge polo-
vice prejšnjega stoletja in so izpričane večidel le v obmejnih vaseh ter
imajo sosedom zelo podobno ornamentiko.*"
Srajce, krojene po tedanji modni šegi, se v osnovnih krojnih potezah
ne razlikujejo od kmečkih srajc, pač pa so večji razločki pri izvedbi
ovratnega in prsnega dela ter zapestnikov in v uporabi blaga. Meščani
nosijo v tem času srajce iz najfinejšega platna ali kupljenega blaga, kjer
so zlasti ovratniki zelo visoki in trdo naškrobani." V kmečki noši pa se
uveljavijo šele proti koncu stoletja naškrobljeni ovratniki, in še to samo
pri premožnejših kmetih, ki jih nosijo predvsem ob večjih praznikih. Tudi
do lic segajoči in trdo poškrobljeni ovratnik, tako imenovani »očetov mo-
rilec«, ki se pri meščanih uveljavlja od 1812 leta naprej,*- je pri kmetih
izpričan le v skromnem slikovnem gradivu, obenem z nadomestnimi za-
pestniki in ovratniki,'' to pa je tudi edina vidnejša posvojitev empirske
in bidermajerske noše z nekaj desetletji zamude.
V 19. stoletju je srajca še vedno obvezno plačilo poslom, hkrati pa
je v večini slovenskih pokrajin tradicionalno obvezno darilo neveste že-
ninu, ponekod tudi moževemu očetu. Ta navada se je tu in tam ohranila
do danes.
OPOMBE
' Primerjaj Marta Ložar, Narodopisje Slovencev II, Ljubljana 1952, str. 207.
^ Po navedbi prof. Vilka Novaka.
' Marta Ložar, Terenski zapiski (odslej TZ) in Marija Makarovič TZ, 1962.
* Mia Brejc, Slovenske narodne noše na Koroškem, Etnolog V-VI, Ljub-
ljana 1933, str. 8.
5 Marija Makarovič, TZ za Prekmurje, 1957, 1962 in Fanči Sarf 1958.
52
Moške srajce slovenske kmečke noše
' Saša Santel, rokopisno gradivo.
' Brejc, n. d. str. 8.
' Goldenstein, akvareli noš za Korytkovo zbirko Slowianscyzna.
' Goldenstein, si. 34.
'» isti, si. 45.
" isti, si. 47.
'ä isti, si. 65, 66, 68.
" Arhivsko gradivo o noši iz leta 1838, Državni arhiv v Ljubljani, odslej
DA.
" DA, fase. 1516/768.
" Heinko Franz, Skizzen aus Krain. Volkstrachten in Unterkrain, Carnio-
lia V, 1842 Str. 222.
1« isti, Str. 213.
Krempl Anton, Dogodivščine štajerske zemle. Gradec 1845, str. 235.
'ä Marija Makarovič, TZ za panonsko območje in slikovno gradivo Saše
Santla v Etnografskem muzeju v Ljubljani.
" Heinko, o. c. str. 213.
2» Nikola Arsenović, Etnografski muzej Beograd (odslej EMB), akvarel
moške noše okoli 1860.
2' Goldenstein, si. 63.
22 isti, si. 66.
Ložar in Makarovič, TZ za Brkine in Pohorje.
2* Goetsche Serie, Graz. To in nadalnja poročila mi je posredoval iz svoje
kartoteke dr. Niko Kuret). Odslej G. S za Studenitz, Schleinitz, N. Stifte,
Jahringhof.
25 DA, fase. 1516/12.
2« isti, 616, 7688 in fase. 1512, 775.
2' Heinko, o. c. str. 213, 222.
2» DA, fase. 1515, 26.
2» isti, št. 19, 26, 38.
Kordeseh Leopold, Sitten der Krainisehen Culp-Bewohner, Carniolia VI,
1844, str. 144.
•¦" Marija Makarovič, TZ za razna območja Slovenije, 1955—1960.
^2 Po vsej verjetnosti so prve praznične, druge pa delovne, dasiravno iz
inventarnih knjig to ni razvidno.
Podatek iz inventarne knjige SEM, inv. št. 6940.
Primerjaj Marta Ložar, n. d. str. 207.
Goldenstein, si. 34.
Marta Ložar, n. d., str. 208.
" SEM inv. št. 7746 in 6307.
" Mautner, K. Geramb, V Steirisehes Trachtenbuch II, Graz 1935, str. 288.
Goldenstein, si. 6.
" isti, si. 12, 4, 9.
" isti, si. 4.
« isti, si. 10, 47, 34, 42.
" Isti, Carniolia, 1844, si. IX.
DA, fase. 1522, 912.
" Arsenović, EMB.
Upodobitev K. Mayrja, cit. po Gerambu, o. c. si. 147.
" Max Hottenroth, Trachten I, Graz 1884, str. 192.
^« SEM, inv. št. 7746, 6306, 6307, 691 in brez inv. št.
Maks Pleteršnik, Slovensko nemški slovar. I, Ljubljana 1894, str. 423. -
5» Sarf, Urbas, Makarovič TZ za navedena območja v letih 1953—1962.
51 Ložar, Makarovič, TZ za Gorenjsko, Kostanjevico in Cerkljansko.
5^ Orel, Suštaršič, TZ za navedene kraje.
5' Delo štajerskega slikarja Straussa.
=* Oltarna podoba v cerkvi na Zaplani pri Polhovem gradcu.
55 Goldenstein, si. 34.
53
Marija Makarovič
" SEM, inv. št. 332 in s. n.
" Goldenstein, si. 6.
5« isti, si. 12, 42, 7.
Makarovič, TZ in Pleteršnik, o. c. str. 661.
«» SEM, inv. št. s. n.
«' Ložar, TZ za Kobariško 1961.
isti.
" Po ustnem podatku kustodinje Jitke Stankove iz Prage.
** Ložar in Zivka Vran, diplomska naloga o Podjunski noši, 1955.
•5 Goldenstein, si. 45.
Primerjaj srajce v zbirki SEM.
" Ložar, TZ za Kobariško
Goldenstein, Carniolia 1844, priloga IX.
«» Primerjaj Mag. nep. 1941, str. 345.
'» Primerjaj, Albert Sič, Narodne vezenine na Kranjskem, Ljubljana 1919,
str.2—3.
" G. S. za Schleinitz.
" isti za Jahringhof.
" Makarovič, TZ za Gorenjsko, Dolenjsko, Primorsko, Notranjsko in Belo
krajino.
" isti za okolico Mokronoga, 1951.
" Primerjaj na primer DA, fase. 1516/19.
Geramb, oc. str. 400 ss.
Maria Kresz, o. c.
" Marijana Gušič, Tumač izložene gradje, Zagreb, str. 28.
™ Primerjaj: J. Markov, Slovensky l'udovy odév v minulosti. Bratislava
1955.
Moszjmsky, Kazimierz, Kultura ludowa Slowian I, Krakow 1929, str.
443 s.
isti, str. 444.
«3 isti.
^* isti.
Na osnovi muzejskega gradiva in po ustnih podatkih B. Kaznovske ii.
Warszawe in V. Svobodove iz Bruc.
" Geramb, o. c, str. 400.
Isti.
"O Glej op. 85.
"> Po primerkih iz Muzeja v Murski Soboti.
Primerjaj Hottenroth, o. c, str. 192.
»2 isti.
" Geramb, akvarel K. Mayrja, si. 147.
ZUSAMMENFASSUNG
DIE MÄNNERHEMDEN IN DER SLOWENISCHEN BAUERNTRACHT
Die autorin bespricht die Männerhemden, wie sie in der slowenischen
Bauerntracht im 19. und 20. Jh. in Gebrauch waren. Damit setzt sie eine Reihe
von monographischen Abhandlungen über die einzelnen Stücke der sloweni-
schen Volkstracht fort. Die Hemden behandelt sie vor allem mit Hinsicht auf
ihren Schnitt, die Art des Tragens und die Stoffverwendung. Ausserdem führt
sie auch einige einheimische Benennungen für das Hemd und seine Bestand-
teile an und spricht über die Rolle des Männerhemdes im sozialen Leben des
slowenischen Bauern.
Das Hemd ist im behandelten Zeitabschnitt in unserer Bauerntracht ein
männliches Kleidungsstück für Werk- und Feiertag, ein Kleidungsstück, dass
54
Moške srajce slovenske kmečke noše
die Männer auch bei Sommerarbeiten immer anhaben, da es gleichzeitig auch
ein Wäschestück ist. In den letzten drei Jahrzehnten haben aber vor allem
jüngere Männer damit begonnen, dass sie im Sommer keine Hemden tragen;
in diesem FaU kleiden sie sich in ärmellose, baumwollene Unterhemden. Für
die älteren Männer gilt diese Feststellung heute noch nicht, manche tragen ja
noch immer, besonders in Gebirgsgegenden, auch bei ärgster Hitze hochgeschlos-
sene Hemden und stülpen auch die Ärmel nicht auf .
Das Tragen von Leinwandhemden ist in der slowenischen Bauerntracht
noch für das ganze 19. und zum Teil auch für das 20. Jh. bezeugt, obwohl in
den Quellen schon von den dreissiger Jahren des vorigen Jahrhuderts her
immer häufiger erwähnt wird, dass die Männer an Festtagen Hemden aus ge-
kauftem Stoff, aus Madapolam, Musselin und Perkal zu tragen begönnen, zuerst
die wohlhabenderen und ledigen Männer, nach der Mitte des vorigen Jahr-
hunderts aber auch die übrigen. Leinwandhemden kommen nur noch als Ar-
beitshemden in Betracht, doch gilt dies schon für den Beginn des 20. Jh. Inso-
fern sie von einigen Männern an Feiertagen getragen werden, sind dies ältere,
konservative Leute. In diesem Zeitabschnitt überwiegen ja schon allgemein
Hemden aus gekauftem Stoff oder fabriksmässig hergestellte Hemden sowohl
für den Werktag als auch für den Feiertag.
Heute tragen Arbeitshemden aus Leinwand nur noch vereinzelte Bauern-
hofbesitzer auf dem Pohorje, in Prekmurje und in der Bela krajina, vor allem
bei anstrengenderen Sommerarbeiten, weil sie gut den Schweiss aufsaugen,
wie die heutige Verwendung dieses »altmodischen« Stoffes »entschuldigt« wird.
Auch für das benachbarte steirische Gebiet stellt Geramb fest, dass noch
gegen Ende des 19. Jh. noch ziemlich allgemein Hemden aus grobem Hauslei-
nen getragen wurden, während die Feiertagshemden aus feinem Linnen oder
aus gekauftem Stoff waren.
Einen ähnlichen Zustand kann man bei den benachbarten Ungarn feststel-
len. Etwas länger erhielt sich das Tragen von Leinwandhemden in Kroatien,
obwohl für das 20. Jh. immer häufiger zu beobachten ist, dass »man in den
letzten zwei Jahrzehten die alte Bauemtracht zu repräsentativen Zwecken zu
tragen beginnt«. Eine ähnliche Entwicklung kann man auch bei anderen sla-
wischen Völkern verfolgen..
Die Leinwandhemden trugen die Männer noch im vorigen Jahrhundert auf
zwei Weisen: in die Hose gesteckt — im alpinen und im mediterranen Klei-
dungsbereich —, und über die Hose — nach pannonischem Brauch, wo man
aber im Winter gleichfalls das Hemd in die Hose schob, mit wenigen Ausnah-
men. In den letzten Jahrzehnten des vorigen Jahrhunderts jedoch, als die Klei-
dungsweise vereinheitlicht wurde, begann man auch hier allgemein die Hem-
den hinter die Hose gesteckt zu tragen.
Das Hemd, dass sommers über der Hose als Teil der Oberkleidung getra-
gen wurde, erwähnt Moszynski als slawisches Charakteristikum, es war ja
sowohl bei den nördlichen als auch bei den südlichen Slawen verbreitet, wie
wir auf Grund von zahlreicher Literatur und Bildmaterial ermitteln können.
Das Tragen des hinter die Hose gesteckten Hemdes ist zwar neueren Ur-
sprungs als einige Autoren annehmen, bei uns ist es jedoch schon im 18. Jh.
erwiesen.
Im 19. Jh. wurden in Slowenien Hemden zweier Schnittypen getragen: der
erste Typ, ohne Schultemaht, war in ganz Slowenien verbreitet. Hemden des
zweiten Schnittyps, mit eingesetzter Schulter, wurden dagegen zu jener Zeit
vor allem im Alpengebiet getragen.
Das Hemd des ersten Schnittyps war in ganz Europa verbreitet, also auch
bei allen Slawen. Das Hemd des zweiten Schnittyps war ziemlich allgemein
unter den Polen verbreitet, bei den Tschechen und Slowaken, auch die Süd-
slawen kennen es, während es bei den benachbarten österreichischen und un-
garischen Völkern gänzlich unbekannt ist.
Hinsichtlich der weiteren Ausfertigung des Hemdes am Hals und an den
Ärmeln kann man für das slowenische Gebiet folgendes feststellen: in der
55
Marija Makarovlč
ersten Hälfte des 19. Jh. trugen die Männer vorwiegend kragenlose Hemden
und Hemden mit schmaler Halseinsäumung, wie das Bildmaterial bezeugt,
ausserdem aber auch Hemden mit kleineren spitz auslaufenden und nach in-
nen eingehaltenen Kragen. In der zweiten Hälfte des vorigen Jahrhunderts
werden immer beliebter grössere und kleinere spitze, aber auch eingehaltene
Kragen, vor allem bei festlichen Trachten; nach damaligem Modebrauch sind
sie gegen Ende des Jahrhunderts und noch in den ersten Jahrzehnten des 20.
Jh. steif gestärkt. Kragenlose Hemden tragen die Männer dieser Epoche nur
noch Werktagen. Heutzutage tragen kragenlose Hemden nur noch einige ältere
Männer.
Ebenso erscheint auch im benachbarten österreichischen Gebiet das kra-
genlose Hemd noch im ganzen 19. Jahrhundert; es hat nur einen schmalen
Saum am Hals mit Knopflöchern an beiden Seiten. Ausser diesen Hemden
kommen zugleich auch Hemden mit Kragen vor; bei ihnen können wir grosse
Ähnlichkeiten mit unseren Hemden feststellen, sowohl im basischen Schnitt
als auch in der Weise der Verzierung mit Falten. Ähnlich verhält es sich auch
bei den anderen slawischen Völkern.
Die Verzierung der Hemden mit weisser und roter Stickerei auf dem
Brustteil hat sich höchstwahrscheinlich in Prekmurje unter ungarischem, in
der Bela krajina aber unter kroatischem Einfluss entwickelt. Derart verzierte
Hemden stammen aus der zweiten Hälfte des vorigen Jahrhunderts sind grös-
stenteils nur in den Grenzdörfern belegt und haben eine den Nachbarn sehr
ähnliche Ornamentik.
Die Hemden, die im Schnitt dem damaligen Modebrauch folgen, unter-
scheiden sich in den basischen Zügen nicht von den Bauerhemden, wohl herr-
schen aber grössere Unterschiede bei der Ausfertigung des Kragen- und des
Brustteils, der Manschetten, sowie auch bei der Stoffverwendung. Die Städter
tragen in dieser Zeit Hemden aus feinstem Linnen oder aus gekauftem Stoff,
wobei besonders die Kragen sehr hoch und steif gestärkt sind. In der Bauem-
tracht dagegen setzen sich gestärkte Kragen erst gegen Ende des Jahrhunderts
durch, und noch dies nur bei den vermögenderen Bauern, die sie vor allem an
grösseren Festtagen tragen. Auch der bis an die Wangen reichende und steif
gestärkte Kragen, der sog. »Vatermörder«, der bei den Städtern seit dem Jahr
1812 vorkommt, ist bei den Bauern nur auf kärglichem Bildmaterial erwiesen,
zugleich mit Ersatzmanschetten und-kragen, es ist dies aber auch die einzige
sichtUchere Übernahme aus der Empire- und Biedermeiertracht — mit einer
Verspätung von etlichen Jahrzehnten.
Im 19. Jahrhundert ist das Hemd noch immer verbindlicher Lohn für die
Dienstboten, zugleich ist es aber in den meisten slowenischen Gegenden tradi-
tionelles Pflichtgeschenk der Braut dem Bräutigam, da und dort auch dem
Vater des Mannes. Dieser Brauch hat sich manchenorts bis zum heutigen Tag
erhalten.
56