Reviews | Recenzije
Mateja Kurir: Arhitektura moderne in das Unheimliche. Heidegger, Freud in Le Corbusier.
Ljubljana: Inštitut Nove revije, zavod za humanistiko, 2018. ISBN: 978-961-7014-14-3.
UDC: 141.78:72
Študija Mateje Kurir Arhitektura moderne in das Unheimliche. Heidegger, Freud in Le Corbusier že v naslovu zasega soodnos filozofije in arhitekture, kakršen prestopa arhitekturno teorijo in se giblje v smeri filozofije arhitekture (Schwarte, Derrida), ki ni zgolj umetnostno-zgodovinska disciplina (Baumberger), marveč sega v presečišče filozofije in arhitekture. Če filozofija govori o temelju, mestu, kraju, poti, prostoru, točki, liniji, smeri in hiši, arhitekturo vodi, določa in razpostavlja äpx^: to vodilno, obvladujoče, gospodujoče.
Kot nas pouči Grimmov slovar, beseda »unheimlich« merodajno vstopi v nemški jezik in sčasoma postane ena najbolj uporabljanih besed ob prelomu 18. stoletja, nadomesti besedo »ungeheuer«, ki je zatonila v znanstveniško rabo. Sledi tega dogajanja nam pušča raba nemških predromantikov in romantikov, medtem ko pretanjena študija Mateje Kurir na eni strani predoča rabo Martina Heideggra od Biti in časa, prek predavanj Uvod v metafiziko in Hölderlinova
Phainomena 31 | 120-121 | 2022
himna »>Der Ister«, do spisov Gradnja Prebivanje Mislenje in Pesniško prebiva človek, na drugi strani pa strukturirano razgrinja rabo besede pri Sigmundu Freudu, Jacquesu Lacanu in drugih.
Najpovednejše v pripovednem loku študije je razvitje, ki sledi Heideggrovi rabi in privede do besede das Unheimliche kot prevoda za deinon, deinotaton v stajanki Sofoklejeve Antigone. Čeprav so Friedrich Hölderlin, Rudolf Otto in drugi ponudili drugačne prevodne rešitve, Heidegger, sledeč Reinhardtovemu in Novalisovem namigu, da je filozofija domotožje, gon, biti povsod doma, prestopi numinozno (Otto), silno in neznansko (Hölderlin) ter za določilo tujosti na Zemlji (Trakl) izbere das Unheimliche. Avtorica suvereno zastavi soočenje s poglavitnim »terminom« iz Biti in časa, das Dasein, pri čemer je očitno neprestano razvijanje in premeščanje konstelacij, ki jih Heidegger vsakič zastavi drugače.
Če das Unheiliche sovpada z obeležjem moderne arhitekture, kot temeljno in vodilno razpoloženje dobe, je po izzvenenju začetne polnosti sveta Akropole mogoče zaslediti poskuse obnove in prenove arhitekturnega, ki - najsi gradi 542 sakralno (Pantheon) ali profano (Panoptikon) - s svetom svetega ne ve kaj početi, a tudi ne izhaja več iz prebivanja samega, marveč v njegovo igro stopi tehnično, inženirsko, načrtujoče, kakršno je v arhitekturi udomovljeno kot risbo prestopajoči jezik gradnje in kakršno znotraj nje preostaja, tako se zdi, kot edina dediščina »prehajanja iz nebivajočega v bit« (Platon).
Dom-prebivanje-domačnost je sklop, ki tvori podlago omenjenih razpravljanj: zdi se, da se arhitektura in filozofija v zasnovi ne razlikujeta, kolikor gre za postavljanje mere, ki je vsakokrat različna, a vseeno ista: ubranost končnega prebivanja na zemlji, pod nebom, med smrtniki in bogovi.
Das Unheimliche nastopi iz zabrisa in izbrisa tovrstne ubranosti, kot »sodobno« Unvordenkliche (Schelling) prestopa geometričnost, sprevidnost vnaprej izdelanih rešitev, ki naj bi jih arhitektura in filozofija prinesli: ugodje, udobje, urejenost, na hrbtni strani breztemelja in brezdanjosti. Govor o takšnem izvoru, archephasis, mora sam misliti na to in iz tega, o čemer je govor: zgodovinsko dogajanje ni zgolj grško ali nemško, vzhodno ali zahodno, tok tistega, kar bi moralo ostati skrito, a je vseeno prišlo na dan (Schelling, Freud), je, da se ničesar ne naučimo težje, kot proste rabe lastnega (Hölderlin, Allemann). Lastno lastnega ni vnaprej dana lastnost domačnega in domačijskega,
Reviews | Recenzije
brezdomovinskost nedomačnega tiči v nesprejemanju končnosti in smrtnosti kot Heglove pozitivne neskončnosti. Zato naj zaključim z besedo mojstra Plečnika, glasnika arhitectureperennis: »Čas [...] se boji piramid.« (Hrausky)
Aleš Košar
543