404
Desanka Maksimovič
Desanka Maksimović
(1898)
Pesem SPOMIN NA VSTAJO sem doživela enega od prvih juter jeseni 1941 v majhnem gozdičku svojega rojstnega kraja, ob železniški progi Valjevo—Beograd. Ko se je oglasil nemški oklepni vlak, so se kmetje, pri katerih sem prenočila, pomenljivo spogledali in se razšli, eni v staje, drugi v okoliške gozdičke in med koruzo, ki je že dozorevala. Kmalu se je prikazala vsa gmota nemškega oklopnega vlaka, zableščale so se cevi strojnic in jeklenih čelad, približevala se je lokomotiva in naraščala kot utelešenje ohole nemške sile. Nenadoma pa je, kot zadavljen, ta železni vlak obstal — pot mu je zastavil majhen, to noč razrušen most na progi. Vojska je poblaznela poskakala iz vagonov in se preplašeno zbirala okrog nepričakovane ovire. Videti je bilo, da jo je strah pred vsem in vsakim okoli sebe, in stekla je proti prvi železniški postaji. To je bil trenutek, ko sem se prvič po začetku vojne počutila srečna. Most, ki so ga bili partizani ponoči porušili, sovražnikov strah — kot da sta nenadoma sprala ponižanje, odplavila bolečino zaradi suženjstva, v katerega smo bili padli. Začutila sem, da se je vsa dežela zarotila proti sovražniku — ljudje, nemi živalski svet in stvari. In tu, že v tem gozdičku, sem zapisala osnovne verze, med njimi tudi stih SRBIJA JE VELIKA SKRIVNOST, s katerim se pesem začenja.
Zmagoslavje in radost v tem odlomku iz pesnitve DOMOVINA V PRVOMAJSKEM SPREVODU sem občutila večkrat ob teh slovesnostih, še zlasti v prvih letih po osvoboditvi. Bilo mi je kot človeku, ki po hudi bolezni prvikrat stopi na sonce. In čeprav se v teh verzih ne vidi, da sem PESNIK, KI POZNA SVOJO DOLŽNOST, se morda vidi, da sem človek, ki se veseli ob sreči in svobodi ljudstva. Pa tudi zame je bilo v času, ko sem napisala DOMOVINO V PRVOMAJSKEM SPREVODU, pomembnejše, da se izživim ne toliko kot pesnik, ampak kot človek.
405
Pesniška angažiranost v zgodovini
SPOMIN NA VSTAJO     Srbija je velika skrivnost:
dan ne ve, kaj noč pripravlja,
niti noč, kaj zora poraja,
grm ne ve, kaj grm sosedni sanja,
niti ptica, kaj se vse dogaja
v krošnji, ki se v vetru sklanja.
Kuščar ne ve, kaj se pod kamnom plazi,
steblu koruze nič ni znano,
kaj snuje sosedna njiva.
Vse se menja neprestano,
ni kotička niti lista,
da skrivnosti ne prikriva.
Kdo ve, kaj v tej rosi tiči, ki tu se nedolžno blesti; kmetje si kličejo v delu, da z gore na goro se čuje — morda to kričanje zaroto kuje?
Živ krst nikdar ne bo vedel, kaj nosijo v čistih nedrih naša mlada dekleta; kakšna težka skrivnost otroku v rokah se razcveta, in kam, kam starka vsaka sključena koraka.
V  tej deželi še reke, vetrovi, vonjave, studenci, potoki, celo cerkveni zvonovi prenašajo skrivne novice,
na prvem ovinku, kjer gozd se širi iz mraka, kdo ve, kaj te čaka.
V  tej deželi še zajčji stopinji sovražnik verjeti ne sme,
ne parkljev vdovskih sledovom.
Tajni domenki tiče
nemara še v pesmi žanjic,
v udarcih iz gozdov,
v uspavanki ob zibkah iz naših domov.
Prev. Mile Klopčič
Desanka Maksimovič
5
DOMOVINA    Kje si, Simon Gregorčič, V PRVOMAJSKEM    da čuješ Sočo, polno smeha, SPREVODU    kako beseda tvoja žubori!
Svobodno ob ruski zdaj zveni, ob govorici Srba in Hrvata, Poljaka in Bolgara, Čeha.
Vsak narod v naši domovini, četudi majhen kot čebelji roj globoko v hrastovi duplini, kot jata škorcev sred goščave, ima pravico, da v jeziku svojem se pogovarja, knjige piše, o rodni zemlji pesmi poje. O slavni bataljon, da čuješ zdaj pesem svojih pohorskih ljudi, ko radostna skoz Beograd doni!
Pri nas dežela majhna je lahko kot v gozdu stožčasto mravljišče, kot ptičje gnezdo med vejami, pa ji vendar nihče ne brani, da se opaše s svojimi mejdmi. O kje ste, padli partizani, kje si, herojski Stane, da živel bi v svobodi z nami!
Zdaj Makedonci pojejo v jeziku, s katerim ovce kličejo na Šari, otroke uspavajo, budijo, v jeziku svojem se iz knjig učijo zdaj Šiptarji, Madžari — vsak sme svoj jezik govoriti. Kje ste, svobodoljubi te dežele, kje ste, vsi padli in pobiti!
Prev. Ciril Zlobec
408