Iz velikih dni boja za naše življenje
Robarji imajo na Dakija topel spomin
Zadnjo nedeljo v avgustu smo v večernih urah izvedeli neprijelno vest. Po težki in hudi bolezni nas je za vedno zapustil prvi slovenski narodni heroj Stane Semič-Daki. Spomin nanj ne bo zbledel tudi v mejah naše občine. Saj je prav tu prvič prijel za puško in prisegel, da se bo neutrudno boril vse do osvoboditve domo-vine.
Krajani krajevne skupnosti Rob ga bodo ohranili še v posebno lepem spominu. Spozna-li so ga že koncem leta 1941, ko so v Rob pričeli prihajati prvi aktivisti.
Pred kratkim sem se pogovarjala z aktivi-stko Angelco Puh, krajanko, ki je s svojim delovanjem veliko priporaogla k razvoju kra-ja, Dakija pa se še vedno živo in toplo spo-minja.
Takole nam je pripovedoval:
»Daki je bil prisoten na Robu veliko časa med NOB. K.nam je rad zahajal. Po vojni pa se nas je spominjal še veliko raje. Želel je, da bi se Rob razvil in da ljudje ne bi tako množič-no odhajali v mesto. In prav v tem pogledu je njegova pomoč enkratna. Delo je bilo po vojni naporno. Ostajale so vasi, pravzaprav. je bilo to eno samo pogorišče, spet drugje so ostale ženske in matere same z otroci. Delo je bilo naporno, pa vendarle smo uspeli. Takrat je med nami prevladovalo veliko tovarištvo.
Največji napredek pa je Rob nedvomno do-živel prav v letu 1982, ko je Daki izrazil željo, da bi postavili spomenik v spomin na borbo na Kuclju. Takrat so se sovražniku uprli prav vsi
domačini. Njihova volja je bila neomajna in prav nič jih ni moglo zlomiti. Bil je to edin-stveni primer borbe Narodne zaščite.
V tem letu smo dokončali tudi cesto Rob -Rašica, katero smo s prostovoljnimi prispevki pričeli graditi že leta 1969. In prav Dakiju se lahko zahvalimo za ta prispevek. Bil je človek z močno voljo in tolikšnim poštenim vplivom, da nam je res lahko pomagal.
Na razreševanje gospodarskih problemov v kraju je imel vedno dobre in zdrave poglede. vedno je znal izoblikovati predlog, ki ga je bilo moč hitro in dobro realizirati. Tudi med vojno je bil vedno borec na mestu. Nikdar se ni ločeval od svojih soborcey, z njimi je delil dobro in slabo.
Rad je imel Rob in Robarji njega. Cenil je žrtve, ki so padle za ceno svobode, tega ni nikoli pozabil. In še nekaj je bilo v njem, kar je tako pritegovalo Ijudi. Bil je nadvse pre-prost, človeški. Življenje ga ni pokvarilo in mu uničilo njegovih idealov.
Zadnja leta svojega življenja je preživel v svojem vikendu na Velikem vrhu na Blokah. Rad je imel ovce, ki so ga obdajale. Bil je vesel, kadar je sedel na grič in opazoval svojo domovino.«
Povprašala sem le eno krajanko, kaj misli o pokojnem narodnem heroju, veliko in lepo mi je govorila o njem, prepričana pa sem, da bi prav tako vedel povedati sleherni krajan Roba.
MOJCA ČERNE