SREČANJA
ROBERT  FROST
Robert {^'rost je danes — kljub temu da pripada starejši generaciji — najpomembnejši živeči pesnik v Združenih državah. Rojen je bil leta 1875 v San Franciscu; ko je bil star deset let, mn je umrl oče in ovdovela mati se je s sinom preselila na vzhod, v okolico Bostona. Mladi l'>ost je študiral na raznih šolah, med cb-ugim na univerzi v Harvardu, vendar ni svojega študija nikdar zaključil. Pri tem se je ukvarjal z raznovrstnimi poklici, kot učitelj na ])odeželski šoli, čevljar, časnikar, delavec v tovarni in končno kot kmetovalec. Celih enajst let je s svojo družino preživel na osamljeni kmetiji v Ne\v flampshiru. T.eta 1912 se je preselil v Anglijo, kjer je kmalu prišel v stik s pomembnimi sodobnimi pesniki: Rupertom Brookom, Lascellesom Abercrorabijem. Wili'ridom Gibsonom in Edwardom Tbompsononi. To novo okolje mu je pripomoglo, da se je lahko uveljavil kot pesnik.
Do svojega sedemintridesetega leta. do svojega odhoda v Anglijo, je Frost publiciral vsega skupaj štirinajst pesmi. V Angliji je izšla njegova prva zbirka; Dečkova volja (A Boy's AVill, 1915), tej pa je kmalu sledila zbirka Severno od Bostoiui (Vorth of Bostoai, 1914). Ti dve knjigi sta mu prinesli slavo. Med sledečimi zbirkanri so najpomend^inejšc Gorski interval (Mountain Interval. 1916), Nerv Hampshire (1925), Potok, ki teče proti zahodu (West-Running Brook, 1928), Samotni stavkur (Tlie Lone Striker, 1955) in Drevo pričevanja (The Witness Tree, 1942). A'se fe zbirke kažejo stalno pesnikovo rast prav do pesnikove visoke starosti, za kakršno je iežko najti paralelo v literaturi. Vendar pri (cm ni bil Robert Frost nikdar zelo plodovit pesnik; i)ač pa so njegove pesmi, dasi maloštevilne, toliko bolj skrbno  izklesani  umetniški biseri.
Ko se je Robert Frost leta 1915 vrnil \ Združene drža\e. so ga Amerikaiici obsuli z akademskimi častmi. Postal je med drugim profesor poedke tia univerzi \ Ilarvardu. Leta 1956 sta mu angleški uuiverzi a- Cambridgcu in ()xfordu podelili naslove častnega doktorja, čast, ki so jo pred njini Angleži izkazali samo še enemu ameriškemu pesniku. Longfellovvu.
Robert Frost je najčistejši klasiČTii pesnik, kar jih .Amerika danes premore. Dasi se je uveljavil nekako istočasno, kot je prodrla v Ameriki -mova poezija; s centri v Chieagu. Bostonu in New Yorku. vendar ni bil nikdar tesneje povezan s kakršnim koli litej^ariiim gibanjem v Združenih drža\ah, auipak je vedno hodil svojo lastno, samostojno pot. Po tenmtiki je tipični regionalni pesnik. V svojih pesmih opeva naravo in ljudi »Nove Anglije«, severnovzhodnega dela Združenih držav Amerike. Zlasti blizu sta mu državi New Hampshire in Vcr-mont s svojimi obSiri\in\i kmetijami, valovito pokrajino in prostranimi gozdovi.
Težko je najti v vsej svetovni literaturi pesnika, ki bi imel tako yA\ in neposreden stik z naravo kot Robert Frost. Narava mu je osnovni vir pesniškega navdiha, življenjske sprostitve in pomembnih spoznanj. Vsakdanji prizori v naravi dobijo v njegovih pesmih globlji pomen in poistanejo simboli. Gozdovi, na katere pada sneg, ga vabijo v svoje okrilje, a pesnik se zave. da njegova pot še ni končana in se iztrga iz zamaknjenosti ter nadaljuje pot; val, ki se sredi reke bojuje s tokom in stremi proti izviru; breze, ki so se upognile pod težo svežega  snega:   pomladanske  mlake   v  gozdu:   skladovnica   nacepljenih   polen.
164
ki preperevajo v gozdu: krpa poudadanskega snega; šop travo, ki ga je zaraua kosec pusti! sredi travnika — vsi ti in še mnogi drugi prizori iz iiarave zbude pesnikovo fantazijo in polagoma prerastejo v simbole. »Pesem se začne v veselju in konča v modrosti,« je znano Frostovo reklo. Toda pri tem Frost nikdar ne dojema narave mistično.
V zgodnjih pesmih predstavljata človek in narava harmonično celoto. Vendar se pesnik kmalu zave, da je narava brezčiitua napram človeku, in medlem ko živi življenje, ki je i)očasnejše od človekovega, uničuje človekove stvaritve in jih uporablja za svojo nadaljnjo rast. Boj z naravo vtisne svoj pečat značaju ljudi, ki žive neposredno v njenem osrčju. Robert Frost je pesnik osamljenih farm in mračnih smrekovih gozdov, moreče samote iu enoličnosti pokrajine, kjer je poletje kratko iu so zinu> dolge in ostre. Možje, ki jih pogosto slika v obliki dramatičnih dialogov, so okoreli in redkobesedni in žene duševno in emocionalno izstradane. V tem okviru poda Frost cesto pretresljive socialne slike: obubožanega starca, ki sredi zime sameva v prazni sobi: edini glas, ki ga spremlja, so odmevi lastnih korakov. Ali slika dninarja, ki pride umret k svojemu gospodarju: medtem ko se v ospredja razvija razgovor med možem, ki se je pravkar vrnil domov, in ženo, ki ga je čakala pred hišnimi vrati, razgovor, kateremu da Frost izredno dramatično silo. se v ozadju dviga postava dninarja, ki se v svoji veličini lahko meri s Cankarjevim hlapcem  Jernejem.
Vcčiiui Frostovih pesmi je pisana v koiivencionalaih verzih iu ne v prostem
verzu. Nikjei' ni prenatrpanosti z dostikrat skrajno individualnimi metaforami,
ki so sicer tako tipične za moderno poezijo na zahodu (Dvlan Tliomas).  Jezik
je tršat, kot je govor kmetov v New Hampshiru. Poudarek je na stavku. Stavek
in.  naravni  ritem   tvorita   umetni  kontrast  konveiicionaliiemu   verzu  in  s  tem
kontrastom pridejo tako stilni kot ])esniški  elementi  še posebno do izraza in
moči.   Na  ta  način   postane  Frostova  pesem,   dasi   isreprosta  na  pr\ i   pogled,
izredno komplicirana in podaja  izredno bogastvo  tonov in stopenj čustvenega
doživljanja.
Janez S t a n o n i k
165