1241
PESMI Ela Peroci
JUTRO
Sivo jutro dviga iz morskega dna
ptičji ščebet, obris oken
in slutnjo vrta in ceste —
sivo jutro prebuja tesnobo srca,
s še spečega telesa mi potegne odejo,
na silo mi odpira oči
in razgalja barve,
potopljene misli, vse neizgovorjene besede
in zamolčano ljubezen —
s hladom umije sadeže včerajšnje bolečine,
da pozelenijo
in divje me preblisne spoznanje,
da sem na kraju poti.
Prekrije me ptičji ščebet,
pokopljejo me obrisi oken in vrta in ceste,
potopijo me neizgovorjene besede,
sadeži se spreminjajo v kamenje,
bolečina ga rojeva venomer.
PISMO
Hodim v neznano in v poslednje pismo večera polagam droben kamen s ceste, pobarvam ga s svitom cestne luči, kakor v majhno gredico vsajam v kamen cvet,
Ela Peroci
1242
ki mi je nekoč v rokah umrl
pa ga ne morem oživeti.
V večer razgrinja srce
in v pismo spravljam h kamnu s ceste
še sinje pletenje misli,
veliko zank je razdrtih,
pletenje se para in plete in plete
od nekdaj do danes,
brez diha se misli in zanke utapljajo,
da jih komaj rešujem v naročje in v večer.
Pismo pošiljam v deželo brezčasja,
miru in zadovoljstva, na dolgo pot skozi zlato
in skozi blato, do blatnega polja,
do blatnega gradu s podrtimi stolpi, stolpiči,
z zlatim smehljajem;
tam se pisma izgubljajo,
kakor se zgubi večer v noči
in zarja v jutru.
Od tod stopam že daleč v neznano.
GOLE MISLI
Tako se je vse ustavilo.
Moje misli so spet gole, kakor so bile.
Ničesar ne najdem, za kar bi jih skrila.
Razgaljene so na mojem obrazu,
razgaljene ostanejo v sobi, ki jo zapustim,
misel ostane živa in gola s peresom,
ki sem z njim pisala,
misli razgaljam po papirju,
razpenjam jih prek oken,
rišem jih nad posteljo,
vpletam jih stari materi v lase,
rišem jih v kavino usedlino
in jih potem spet razbiram,
misli, misli,
ovijam jih okoli urinih kazalcev,
oblačim jih namesto rokavic
in vam jih dajem —
ne sprejemate jih,
samo razgaljate jih še bolj,
da ostanejo še bolj gole.
Ne glejte tako izdajalsko.
Pesmi
1243
V NAJTIŠJEM MIRU
V naj tišjem miru mi spleza po hrbtu strah,
da bi me zadrgnil.
Noč prebedim, da ne bi preslišala lastnega krika
in mraz mi žgoče prebada noge,
senca nosi s seboj senco in senca senco
preteklih življenj nesrečnikov,
bližajo se mi, da bi popile poslednjo svetlobo dne,
ki ni več dan,
da bi zadušile zadušeno besedo,
da bi zaprle usta, ki ne kličejo več,
da bi zadržale roke v vsakdanjih dolžnostih,
da bi zakovale noge za vselej,
v prah so razpršile poslednjo svetlobo lepote,
naj mi zaprejo še oči —
— res je, sonce je eno samo
in ni sijalo samo njim.
PESEM
Ko prestavljam zaprašene stole,
si zaželim,
vrnite se, prosim, in sedite.
Prisluhnite z menoj tišini pred nočjo.
Včeraj se je spustila k meni dobra ptica,
pozobala je drobna zrna iz davnih pričakovanj.
Eno zrno je zlato,
pustila ga je zakopanega, kakor je,
globoko.
To bo poslednja pesem.