✓V Ki’ ^.C- T i ”"d c J?-** 1 m ROMANI ČASOPIS ZA PREVODE ZANIMIVIH ROMANOV, NOVEL IN POVESTI m ti 'M ti m m sfe m m m m* m Me M ti m ti ki ti m ti IZHAJA ENKRAT NA TEDEN. SNOPIČ 20 VIN. SNOPIČ 1 RABLJEVA VRV ROMRM SPISAL ALEKSANDER PETOFI- PETROVIč. kh ti n ti m ti kS SK m m n n ti ti 2 K SK ks ti ti kK Me 2 K Rezervni zakladi K 500.000. || Promet v letu 1910 čez 1000 milijonov kron .— | JUBLJRNSKR KREDITNR L BRNKR V LJ(JBLJRfi 1 STRITARJEVA ULICA Štev. 2. (LASTNA HIŠA). Posreduje najkulantneje nakup in prodajo vsek vrst rent, državnik papirjev, zastavnik pisem, prioritet, srečk in novcev. Prevzema zavarovanja proti kurzni izgubi pri izžrebanju; denarne in kranilne vloge na tek. račun ali na vložno knjižico. Vloženi denar se obrestuje od dne vloge do dne dviga s 4 1 | 2 °|o čistili :^\ Do n 10.000'— brez odpovedi. Za vse vloge jamči vse lastno premoženje t. j. sedaj okroglo devet milijonov K. Zamenjava in eskomptuje izžrebane obligacije, srečke in kupone. Prodaja in kupuje devize in valute. Daje predujme na vrednostne listine pod kulantnimi pogoji. Eskomptuje in vnov- čuje menice. Borzna naročila za dunajsko in ino¬ zemske borze izvede točno in ceno. Nakaznice in čeki na inozemska mesta. Promese k \ vsem žrebanjem. J) Kupuje in prodaja amerikanske dollarje. ¥= - =—^ Podružnice:Trst,Celovec,Split,SarajevoinGorica. 11 Podn Delniški kapital K 5,000.000. TOVARNA VOZOV PETER KERŠIČ v Spodnji Šiški, kolodvor Ljubljana (Kranjsko). Dobavitelj vseh poštnih voz c. kr. avstrijske pošte. — Poštni vozovi patent Keršič št. 43.741 za Ogrsko, št. 31.925 za Avstrijo. priporoča svojo bogato zalogo raznih vozov, nadalje se izvršujejo vsa v to stroko spadajoča naročila po meri in risbi natančno in najsolidnejše — za kar jamčim. r I Pismena priznanja visokih oseb so na upogled. Cenike in proračune raz- I pošiljam brezplačno. — Popravki se izvršujejo po odgovarjajočih cenah in se uračunajo rabljeni vozovi. < Račun pri avstr. pošt. hran. štev. 28.406 pri ogr. pošt. hran. štev. 19.86 Telefon štev. 185 Naslov za brzojave: Kmetska posojilnica v Ljubljani Žirokonto: Pri avstro-ogrski banki Kmetska posojilnica ljubljanske okolice r. z. z n. z. V Ljubljani, v lastnem zadružnem domu, Dunajska cesta štev. 18 obrestuje hranilne vloge po čistih brez odbitka rentnega davka, katerega plačuje posojilnica sa ma za svoje vložnike. Sprejema tudi vloge na tekoči račun s čekovnim prometom in jih obrestuje od dne vloge do dne dviga, nakar se opo¬ zarjajo zlasti trgovci in denarni zavodi po deželi. Svoj denar posojuje le na varna zemlji šča po 5 1 /4°/^ ali proti amortizaciji. Upravno premoženje nad dvajset in pol miljona. Uradne ure od 8—12 h predpoldne in od 3—4 h popoldne Tiska in zalaga Dragotin Hribar. — Odgovorni urednik S- Magolič. RABLJEVA VRV ROMAN SPISAL ALEKSANDER PETOFI-PETROVIČ V LJUBLJANI, 1911. TISKAL IN ZALOŽIL DRAGOTIN HRIBAR "bb£l 338657 RABLJEVA VRV. ROMAN. SPISAL ALEKSANDER PETOFI-PETROVIČ. Jaz kaznujem grehe očetov na njihovih sinovih v tretje in če¬ trto koleno. Jehova. 1. N eskončno visok je Tvoj dom, o Bog! — Šestindvajset let je hitela moja molitev navzgor, preden je prišla k tebi. Ali prišla je. In ti si jo uslišal. Uslišal si jo. Vroča je bila moja molitev, in pravtako vroča je zdaj moja zahvala. Zahvalim se, zahvalim se ti 1 Sklenil sem svoj račun z življenjem. Ničesar več nimam početi na svetu. Bilo bi dobro zame, ako bi mogel umreti, a nočem te več nadlegovati s prošnjami, o Bog! Ti si bil vendar tako usmiljen, da si uslišal mojo največjo željo. . . . Ako bi zmiraj sijalo solnce, čemu pa bi bile potem zvezde? 1 l Ničesar več te ne prosim, moj stvarnik! Zadovoljen sem s tvojo dosedanjo dobroto. Ti si dober, dober! Blagoslovljeno bodi tvoje ime na veke! Saj tako ne morem več dolgo živeti. Star sem že, zelo star. Sedemdeset let. Moja roka, ki drži pero, trepeče, kakor je trepetala pred pol stoletja, ko je držala roko tistega dekleta, ki sem ga ljubil. Ali bo mogel kdo čitati zgodovino mojega življenja, ki jo hočem napisati s to tre¬ petajočo roko? Mogoče je bolje, ako je nikdo ne čita, 2 . Roža, Roža! Hm, ona je bila prokletstvo mojega življenja, in vendar ječim pri njenem imenu. Resnica je, da je bila prokletstvo mojega življenja, ali tudi moja edina blaženost in sreča. Sreča je bila zelo kratka, prokletstvo zelo dolgo . . . Majhen plamenček in do neba segajoč dim. Rožo sem ljubil najpoprej v svojem življenju. Pred njo sem rekel sicer neki drugi, da jo ljubim, ali tedaj sem se lagal . . . Ah, morda me je zato zadelo proklet¬ stvo? Ne, ne, laž, takšna laž ne zasluži tega. In če bi bilo vendar tako! Kdo ne pozna prve ljubezni? Tega nepri¬ čakovanega, ljubega gosta, ki vstopi nenadoma in naseje okoli nas vse zvezde in cvetlice nekega oropanega čarob¬ nega sveta; in zvezde nas oropajo oči, in vonj cvetlic nas omami in opijani. 2 Tako je bilo meni, ko sem zagledal Rožo. Moje noge so omahovale. Malo je manjkalo, da nisem padel na kolena in molil . . . molil k njej! Kar se je zgodilo na zemlji kdaj od njenega začetka lepega in ljubega, vse to je bilo v tem trenotku v mo¬ jem srcu, in jaz bi to tako rad povedal Roži . . . Ali niti besede nisem mogel izpregovoriti, moj jezik je po¬ zabil govor. Nemo sem jo občudoval. Zdelo se mi je, da je to opazila, ker se je izogibala mojemu pogledu. To se je zgodilo na moje veselje; ako bi me pogledala, ne bi si upal dvigniti k njej svojih oči. Prva ljubezen vodi srce k prvotni nedolžnosti; takrat se vidi, kako čista pride duša iz božje roke. Od Rože sem zablodil k Trneju. Pravim zablodil ker sem bil ves izven sebe. Nisem vedel, kaj delam in kaj hočem in kam grem. Samo to sem opazil, da sem stopil v Trnjevo sobo. Prijatelj! sem zaklical. Pozdravil me je z navadno prijaznostjo. Prijatelj! sem zaklical z nova. No? je prašal. Prijatelj I To sem že slišal; dalje! Oh, prijatelj moj 1 . . . . Drugega nisem mogel izpregovoriti. Padel sem mu okoli vratu in vdaril v jok. — Poglej, sem nadaljeval čez nekaj časa, hotel sem se smejati in sem se jokal Kaj ne, da sem zmešan ? 3 1* Če mi tudi sam ne poveš tega, moram verovati, je odgovori!. Veruj mi, da sem zmešan, da sem nor, blazen . . . Ali če je to blaznost, potem obžalujem, da že zdavnaj nisem zblaznel. Ali ti mej prijatelj Baltazar, nisi moj pravi prijatelj, ker ne deliš mojega veselja. Dobri dečko, saj še ne vem, ali se veseliš, ali ža¬ luješ ? Veselim se, prijatelj, veselim se. In kaj je vzrok tako blaznemu veselju? Saj vendar veš . .. Kako naj bi vedel? Ali ti še nisem povedal? Niti besedice. No poglej, in jaz sem mislil, da sem ti že vse raz¬ odel. Torej poslušaj . . . samo sedi . . . sediva . . . vse ti povem. Ali veš, kje sem bil ? Ne. V nebesih. V nebesih ? Da, tam. In v kakšnih ? V srednjih, prijatelj. Lepo. Zdaj ti verujem popolnoma, da si norec. V srednjih nebesih sem bil, Baltazar, ako mi ve¬ ruješ, ali ne; ali pa so srednja nebesa stopila na zemljo. Toliko je gotovo, da sem videl najlepšega angela. A tako! 4 Videl sem ono postavo, ki je služila stvarniku za model, ko je ustvaril angele . . . Malo Betko ? Pri teh besedah Trnejevih sem čutil, ne vem kaj, ali bolečino ali srd. Ali — poskočil sem nenadoma, kot da mi je kdo razbeljeno železo potisnil v srce. Zopet sem se pomiril, in stresel sem se od gnjusa; ne vem, ali pred imenom, ki ga je Trnej izrekel, ali pred seboj samim f Baltazar, sem dejal, ako si moj prijatelj, ako me ljubiš, ne izpregovori nikdar več tega imena pred menoj. Odpusti, ljubi prijatelj, je odgovoril, ali jaz nisem mogel vedeti, da ljubiš že drugo . . . Da že drugo ljubim? Jaz ne ljubim nobene druge, ker dozdaj nisem ljubil nikogar. Zdaj ljubim prvič. Odpusti! Bil sem krivičen napram tebi, pripoznam. Kako sem mogel samo misliti o tebi, da bi ljubil takšno dekle, kakor je ta . . . ali pustimo jol Nikdar več je ne bom imenoval, ako želiš. Torej tvoja nova ljubica, ali tvoja ljubica, kje je? Ona še ni moja ljubica. Pa vendar upaš, da bo ? Kdo ne bi upal! Upanje je tako ceno blago, da si je lahko preskrbi tudi najrevnejši človek ... in naj si bo tudi tako reven, kakor sem jaz. In kako daleč sta že ? Se prav nič daleč. To ni dosti. Ali si že govoril ž njo ? 5 Seveda I To se pravi nisem, v resnici nisem še govoril ž njo. Kaj pa ? Samo videl sem jo. Trnej je mlasnil z jezikom, kakor bi hotel reči: Ubogi norček! Samo videl sem jo, sem nadaljeval, a ta pogled je bil dovolj, da sem lahko naveke srečen ali pogubljen. Ejl Prav nič: Ej, Baltazar 1 To deklico moram imeti, ona mora biti moja žena, ali . . . Ali pa bo katera druga tvoja žena. Nikdar, to ti prisežem. Ah, prijatelj moj, jaz sem tudi dostikrat tako prisegel. Tim slabše. In upam, da tudi pri tebi ta prisega ni bila zad¬ nja . . . Ne govori več, Baltazar I Morda imaš prav, ni bolj spremenljivega vetra, kakor je človeško srce. Ali zdaj verujem, da je moja izjema, moje čustvo je tako sveto, da imaš ti, četudi ne kot človek, pa vsaj kot prijatelj, dolžnost, to spoštovati. Dobro, nič se ne boj! Ne boš imel prilike prito¬ ževati se. Torej je tvoja lepotica lepa. Blesteče lepa, prijatelj, blesteča kakor zimska zvezda. Plava, rjava f Brinet kakor večerna zarja. Ah, to je ravno moj okus. 6 Da? In ko bi jo ti šele videl! Upam, da jo bom. Moraš jo videti, da boš mogel soditi, ali sta moje srce in moj razum brez vzroka tako zmešana, ali ne? In če bi se tudi jaz vanjo zaljubil? Ne, Baltazar, tega ne boš storil, tega ne smeš storiti. Ali bi bil v stanu svojega najboljšega prijatelja onesrečiti ? In ako ljubi že drugega? Hotel sem poskočiti s svojega sedeža, a nisem mogel. Otrpnil sem od glave do pet. Nato še nisem mislil do zdaj, in bolečina ob tejj misli je bila mera, kako velika je moja ljubezen. Ne bodi otrok, je govoril Trnej. Tvoj obraz je bled kakor zid. Zakaj si tako malodušen, jaz sem samo rekel tako, in ti že obupavaš. Jaz bi se ne ustrašil, četudi bi bilo res. Za vraga, če ljubi drugega, pa mu jo ti vzemi spred nosa! Tako jel Tako ni, Trnej, sem odgovoril, tako ni. Ako bi mi kdo ukradel vse moje imetje, bi mu lahko oprostil, tistemu pa, ki bi ugrabil ljubico, zaklad moje duše, ni¬ koli! nikoli! Ti govoriš iz knjig, prijatelj i Iz duše govorim, iz svetega pisma svoje duše! Duša nima svetega pisma, levečemu pratiko, ki jo vsako leto zamenja z novo. Hudo mi je, da moram od prijatelja slišati kaj takega. 7 No, jaz mislim to samo glede ljubezni. Ako tudi samo v tem pogledu. Kdor o ljubezni ne misli plemenito, ni plemenit človek. Govoriva o čem drugem: Ti postajaš trpek, če¬ tudi ne zaslužim tega od tebe. Ali imaš morda zvestej¬ šega prijatelja od mene, govori 1 Ganjen sem prijel njegovo desnico in govoril: Odpusti mi, prijatelji Baltazar Trnej je bil velik gospod, razentega je igral na karte. In jaz sem vedar mislil, da je moj prija¬ telj. Velik gospod in igralec in . . . prijateljstvo! Ali česa ne veruje človek z dvaindvajsetimi leti! 3 . Dan na dan sem hodil okoli Rozinega okna, da, celo večkrat čez dan. Ako pa sem jo zagledal, sem se naglo obrnil v strahu, da bi me ne videla; ako pa je nisem mogel zagledati, sem bil ves obupan. Bil sem velik norec . . . kakor je navadno mlad človek, ki prvič ljubi. Prešli so tedni, preden sem bil nekoliko bolj hra¬ ber, tako, da sem si upal posetiti Rožo, ali samo tedaj, ako sem vedel za gotovo, da je bila v družbi. Trneja sem pozval parkrat, naj me spremlja, ali on je moral vselej ravno takrat h kartam. Kdo je doma ? sem prašal nekoč Rozino služkinjo. Gospodična, je odgovorila. In? 8 Nikogar drugega; čisto sama je — izvolite vsto¬ piti . . . Ne . .. nisem bil namenjen . . . potem . . . Jecjal sem in se hotel okreniti. Tedaj so se odprla sobna vrata. Roža je stala na pragu. Ah, vi ste . . . Bog vas sprejmi ... je govorila. Hotel sem se vam pokloniti . . . sem dejal, neve- doč, kaj govorim. Peljala me je v sobo. Ravno prav prihajate, je začela, dolgočasila sem se že. Čisto sama sem. Bojim se, da se boste v moji navzočnosti dolgo¬ časila še bolj. Oh, zakaj ? Ker sem zelo slab družabnik . . . govorim prav malo, ali pravzaprav, ne znam govoriti. Jaz nimam rada mnogo govorjenja. Dozdaj sem izkusil ravno nasprotno: Roža je bila zelo zgovorna. A razveselile so me te njene besede, ker jih je izustila meni na ljubo. Tri sem si glavo, kaj naj bi ji odgovoril na to. A niti ena misel mi ni prišla. Bil sem zmešan. Zardel sem, in obraz mi je gorel. Ah, sem začel, da prikrijem vzrok svoje rdečice, ta veter tako piha v obraz . . . Veter? je prašala smehljaje se Roža. Neusmiljeno vleče veter, gospodična. 9 Nemogoče, saj se ne giblje na vrtu niti listje na drevju. Potem pa je gotovo pojenjal, sem odgovoril in še bolj zardel. Spoznal sem svojo nerodnost. In molčala sva nanovo. Začel sem premišljevati, odkod pride, da je sedaj tudi Roža tako molčeča, ker je vendar drugače ... To sem si razložil v svoj prid. Obupna odločnost se je polastila mojega srca. Zdaj ali nikoli, je klicalo v mojih prsih, in — stopil sem k njej. Počasi sem jo prijel za roko . . . tedaj sem zopet izgubil ves pogum. Začel sem obžalovati svojo drznost. Ali ne, sem mislil, zdaj več ne odstopim, če tudi je izkopan pod menoj grob, ki se odpre ob moji prvi besedi, da me živega požre! Trdneje sem stisnil njeno roko . . . moja se tresla, a čutil sem, da je tudi njena trepetala. Gospodična Roža, sem rekel slednjič, ali pravza¬ prav dahnil, ker nisem imel moči dati le en glas od sebe — gospodična Roža ... kaj naj rečem ? . . . kako naj začnem ... jaz vas ljubim . . . Roža ni odgovorila, a na njenih temnih trepal¬ nicah je trepetala solza, ki je ne bi bil dal za vse de- mante brazilijske krone, ker je bila biser, bi mi je dal slutiti neskončno morje čustva v njenih prsih. Roža, jaz te ljubim 1 zaklical sem ves izven sebe, jaz te ljubim I Jokala sva ... drug drugemu v naročju. Slednjič se je izvila iz mojega objema. 10 Objemi me, in me ne izpusti! sem dejal; zdi se mi, da moram zleteti v nebesa, četudi ne verujem, da je v nebesih tako lepo kakor zdaj na zemlji. Sedla sva drug poleg drugega. Ne vem, kaj sva govorila, ali če sva sploh govorila. Ali vendar, spominjam se, da mi je med drugim tole rekla: Zakaj si mi dejal, da me ljubiš ? Saj sem tako vedela. Dekliško oko naj bi ne videlo, kdo jo ljubi? In ako bi tudi ne videla. Srce mi je zašepetalo, da me moraš ljubiti . . . oh, ako bi tega ne upala in ne vedela, bi bila morda že tam, kjer tiho počivajo zlomljena srca. Ker glej, od prvega trenotka, ko sva se sešla, sem tvoja. Da, povem še več: tvoje ime je Matija Andorlak. Ko sem slišala to ime, preden sem te videla, sem čutila nekaj posebnega, nekaj nerazumljivega. Tedaj ni¬ sem vedela, kaj je to. Zdaj vem, da je bila to ljubezen. Zmeraj mi je bilo prijetno slišati to ime, in zelo sem bila radovedna, da vidim njega, ki se mu tako pravi Slednjič sem ga videla; tebe sem videla. Kako rada bi te bila pogledala zopet, ali nisem si upala, ker so tvoje oči visele na meni. Saj mi ne zameriš moje odkri¬ tosrčnosti? Resnica je da govoriva danes pravzaprav prvič drug z drugim, a to nič ne de; midva se ljubiva, in zaljubljenci so od prvega trenotka pravi znanci. Tako se mi zdi, kakor da sva bila prej dve sosedni zvezdi; ti si padel na zemljo, jaz nisem hotela ostati sama na nebu in sem zletela navzdol, da te iščem in 11 zdaj sva se našla. Zdaj je že vse eno, v nebesih ali na zemlji, da morem le s teboj biti . . . ker — ali ne? — se ne bodeva ločila nikdar več . . . Ločila . . . midva ? Nikoli . .. ali .. . ali ? Kaj ali? Tvoji starši, ljuba Roža. Moji starši. Starši so zato tu, da blagoslove svoje otroke. In ako jih ne blagoslove ? Zakaj bi jih ne ? Ker sem ubog. Saj tudi sami niso posebno bogati. . . Prav zategadelj . . . Ne govoriva več o tem, me je prekinila Roža. Moji starši bodo dovolili in če ne . . . vse eno, jaz sem pripravljena stradati s teboj, zmagovati . . . samo ljubi mel In padla mi je okoli vratu in me poljubljala in božala moje čelo, to čelo, na katerem tedaj ni bilo gub, temveč lasje, in na katerem sedaj ni las, temveč gube. 4 . No, prijatelj, kaj praviš o Roži? sem prašal Tr- neja potem, ko sva Rožo prvič skupno posetila. Zares, lepa deklica, izredna dekliča, vrla deklica, smem reči, je odgovoril Trnej. Krasna deklica, pri moji časti 1 Ali se še čudiš, da me je tako očarala ? 12 Čudim se . . . To se pravi — ne čudim se, ne! No, kam pa greš sedaj? sem ga prašal, ko sva preho¬ dila nekaj ulic. Domov 1 Domov? Saj sva že zdavnaj šla mimo tvojega stanovanja. Nemogoče, je dejal Trnej in se ozrl okoli. Za vraga, v resnici . . . no, obrniva se 1 Drugi dan sem se zopet sešel ž njim. Slabe volje si, sem dejal, kaj ti je ? Eh, igral sem po noči in mnogo izgubil. Saj ti malokedaj izgubljaš . . . Prokleto sem bil raztresen, vedi hudič, kje so ho¬ dile moje misli. Začel sem slutiti, z grozo sem začel slutiti, kje so hodile njegove misli. Nisem ga vzel več s seboj k Roži, in popolnoma so izginile moje skrbi, ker me Trnej sam ni več pozival, naj ga peljem k ljubici, da, niti omenjal je ni. Lopov je hodil sam tja, brez moje vednosti. Nekoč me iznenadi Roža z novico, da je Trnej poprosil za njeno roko. In ti si jo mu obljubila, gotovo, kaj ne? sem zakričal nad njo. Uboga deklica je okameneia kot steber in me pogledala, in ulile so se ji solze. S poljubi bi zbrisal tvoje solze, moja Roža, ali jaz nisem vreden tega! In pokril sem njeno roko s poljubi. 13 Odpusti mi, duša moja, odpusti mi! Jaz sem ti provzročil bolečino, ali odpusti! Poglej, moj razum je zmeden ... ne vem kaj govorim . . . kaj delam. Bodi zdrava. Brez glave sem divjal od nje domov. Doma sem se spomnil, da sem hotel k Trneju. Hitel sem tja. Ni¬ sem ga našel. Moram ga najti, čeprav bi ga moral iskati do sodnjega dne, sem mislil in obiskal povrsti vse igralske luknje, kjer sem ga upal najti. Slednjič sem ga našel. Bil je v resnici pri zeleni mizi. Baltazar Trnej, sem zaklical, ko sem ga zagledal. Ah, dober večer, prijatelj I je bil njegov pozdrav. Jaz — tvoj prijatelj? Tvoj sovražnik! Oho, tovariš, kaj za vraga naj to pomeni? To ti hočem ravno povedati, kaj to pomeni!. . . Pojdi! Počakaj malo, igra je takoj pri kraju; poprej vendar ne morem vstati. Pojdi, če ti pravim I sera zakričal nad njim in ga zgrabil za ovratnik njegove suknje. Aj, to pa ni šala . , . Jaz tudi mislim, da ni!... In začel sem ga neu¬ smiljeno mikastiti. Drugi so me odtrgali od njega. Kaj se je zgodilo nato ? Ne vem ; izgubil sem zavest. Drugi dan pride k meni. Našel me je še v postelji, ker sem bil slab. Ponudil mi je roko; nisem je vzel. 14 Sedaj mi povej, kaj ti je? Kaj si hotel včeraj od mene? je dejal. Kaj sem hotel? . . . izzvati sem te hotel na dvo¬ boj. Potem sem se spomnil, da se niti biti ne znaš. Dvoboj? In zakaj? Hm, okrasti mi hoče ljubico, zveličanje moje duše, in potem še praša: Zakaj dvoboj? Neumni dečko, je dejal smehljaje, torej zaradi tak¬ šne malenkosti tak grozen hrup? Malenkost I To ni vredno besede. Povedal sem ti že svoje mnenje o ljubicah. In jaz sem ti tudi povedal svoje. Ti si bolan, ljubi prijatelj, bolan; ali jaz upam, da boš s časom ozdravel. In ti boš zbolel, Trnej, in sicer bom jaz vzrok, ako boš nadaljeval svojo hinavščino. Stoj, Matija, da izgovorim. Skušajva se sporazu¬ meti med seboj. Veš kaj ? No . . . odkrito povedano, jaz tudi ljubim Rožo . . . bodi vendar pri miru in mi ne segaj v besedo .... pusti me, da povem. Ti ljubiš Rožo, in jaz tudi; ti jo hočeš za ženo, jaz tudi . . . Ali boš molčal, sem ga prekinil. Molči, dokler govorim. Potem boš govoril ti. To¬ rej oba hočeva Rožo za ženo. Ona je skoraj gotovo nakljonjena tebi, njeni starši pa meni. To je naravno, jaz sem bogat, ti ubog. In, ali si pomislil, Matija, ali si pomislil, da si ubog ? In da je zakon siromakov samo 15 muka brez konca? Ali bi mogel mirne vesti gledati kako ona žena, katero ljubiš, trpi in hira ? Kaj ? .. . Pomisli vse to, moj prijatelj Matija! In ako pomislim? Boš uvidel, da zakon ni zate. In potem? Da je boljše zate, ako pustiš Rožo. Pusti jo, ljubi prijatelj. Ali veš kaj ? Ako jo pustiš, je polovica mojega premoženja tvoja. Tako velikodušen hočem biti. Velikodušen! Ničvrednež si! Torej ne sprejmeš moje ponudbe? Se nikdar nisem videl take trdovratnosti pri ubožnem človeku 1 Dosti 1 . . Za zdaj dosti. . . poberi se 1 Stoj, še nekaj ti povem . . . Nič več nočem slišati. . . Dobro, torej ti povem samo to . . . Nič, nič . . . Samo to : Ako Roža ne bo moja, tudi tvoja ne bo! Hotel sem mu odgovoriti, ali urno jo je pobrisal. 5 . Ako Roža ne bo moja, tudi tvoja ne bo! Ah, kake muke so mi prizadejale te besede! Dan in noč so mi šumele v ušesih, in to šumenje mi je bilo tako grozno, kakor glas plat zvona gospodarju, ki mu hiša gori. To šumenje mi je bilo tako grozno, kakor bi slišal, kako mi orjašk val dere nasproti, da me požre. 16 Nazadnje je izginila pošast, ki me je plašila neprestano. Z Rožo sem se zaročil. Trneja nisem videl več po onem dogodku, in med tem, ko sem bil zaročen, mi ni prišel niti na misel. A nič čudnega, ker sem imel eno samo misel: Rožal Ah, kako sem jo ljubil 1 Ako mislim nanjo nazaj, se otaja še sedaj po skoro petdesetih letih del onega ledenega morja v mojih prsih, katero drugi imenujejo srce. Dan pred najino poroko sem bil popoldne pri Roži. Šalila sva se, si nagajala in bila čisto otroka. Slednjič sem jo vzel v naročje, jo stisnil na prsi — nagnila je glavico na mojo ramo in šepetala sva si: Jutri ob tem času, moja Roža! Jutri ob tem času, moj Matija! In solze veselja sva poljubila drug drugemu z lic. Hm, ako bi mogel človek videti prihodnjost: Pri besedah «jutri ob tem času» ne bi niti ona, niti jaz jokal solz veselja. 6 . Veliki dan je napočil. Od takrat, ko sem se pr¬ vič sešel z Rožo, sem se ogibal Betke, celo v svojih mislih; slišal nisem ničesar o njej, hotel nisem ničesar slišati ... A to noč sem sanjal o njej. Ko sem se zbu¬ dil, sem razmišljal o tem, a čisto malomarno. V sanjah se mi je pokazala kot utopljenka, ki je dolgo plavala pod valovi, da zdaj še enkrat pride na dan, in se po- 17 tem potopi na veke. Plavala je na reki moje pozabe, in zdelo se mi je, kakor da bi mesečina mojih spomi¬ nov vrgla še en bledi žarek na njeno mrtvo obličje. Sanje pretečene noči so izginile kmalu iz mojega spomina. Slednjič se je bližal čas, ki je klical v cerkev pred oltar, o katerem sva jaz in Roža rekla včeraj; jutri ob tem časul Nem in zamaknjen je visel moj pogled na moji lepi nevesti. Kako krasna je bila v svoji poročni obleki, z vencem na glavi. In vsa ta lepota je moja 1 sem mislil, in te misli ne bi bil dal za zvezdno nebo. Prišli so svatje. Zbirali so se, in že smo hoteli oditi, ko je vstopil . . . Trnej. Mi boste že oprostili, je rekel, da se silim vmes nepovabljen; a imam jako veselo novico za prijatelja Andorlaka. Niti sekunde ne smem odlašati, da bi mu ie ne povedal, drugače bi se mi zdel greh. Prijatelj Matija! Kaj ne, da nisi upal niti sam, da boš praznoval danes dvojen praznik? Poroko in krst . . . Kaj me briga krst! sem odgovoril. Ej, križ božji, kako da bi te ne brigal? je Trnej nadaljeval, ti si oče . . . da, prijatelj, mala Betka ti je darovala sinčka. To je bila ura duhov. Zdelo se mi je, kakor da je Trnej cerkvena ura, ki bije dvanajst in kliče duhove iz grobov. Bledi obrazi in tihota. 18 Prijatelj Matija, kaj tako nema je tvoja očetovska radost ? Kdor ni dober oče, ali more biti dober soprog ? .. . je govoril Trnej dalje. Zaradi mene bi bil lahko govoril, kakor dolgo bi hotel, ker moj jezik je bil zvezan, otrpel. Roža ga je prekinila: Gospod, to je nesramnost, podlost! Vi ste pro¬ sili za mojo roko, in ste bili zavrnjeni ... Vi ste bili tekmec Andorlakijev ... in to pove vse . . . Medtem sem prišel k sebi in rekel: Da, to pove vse ... a jaz se čutim prevzvišenega, da bi se mi zdelo potrebno zavračati tako nizko tožbo. Ne, Matija, ni potrebno zavračati je. Ni besedice s tem obrekovalcem, je rekla Roža in se me oklenila. Gospod, je rekel Rozin oče Trneju, čas je, da se odstranite. Prav je, jaz se odstranim, je odgovoril Trnej, ali če nočete slišati, boste videli. Bog z vami, gospodje in dame. Bog s teboj, prijatelj Matija, srečen zakon! Ko je Trnej zatvoril duri za seboj, mi je bilo, kakor da sem imel strašne sanje, kakor da sem sanjal, da me nekdo davi . . . zbudil sem se in se globoko oddahnil. Brzo smo se odpravili k poroki. Mislil sem, da bo naglica omahujočo srečo mojega življenja postavila na trden temelj. Planiti, zleteti sem hotel v cerkev, pred oltar. Ah, zakaj sem hotel! Pet minut zamude bi morda odvrnilo od moje glave petdeset let prokletstva. 19 Vprav, ko smo prišli pred cerkev, sta izstopili dve ženi... s krščenim novorojenčkom v naročju. Usmili se me, moj Bog ! sem vzkliknil pri sebi in v svojem strahu sem stisnil svojega soseda tako mo¬ čno za roko, da je skoraj zakričal. Roža je stopila omahuje k onima ženama in pra- šala komaj slišno : Čegav otrok je to ? Neke uboge deklice, odgovori ena izmed žen. Otrok neke deklice ? zakliče Roža. Žal, neke deklice. In to sem moral slišati I Roža se je obrnila k meni in vprla svoje oči vame ... s takšnim pogledom je pregnal angel Adama in Evo iz paradiža. Torej je resnica? je dejala, opraviči se! Ti molčiš? torej si zares goljufal ? . . . Ne, Roža, pri Bogu, tebe nisem . . . sem jecljal. Mene nisi? Torej drugo, kaj ne? In kakor si goljufal drugo, tako boš kasneje goljufal mene. Pojdiva, Roža, pojdiva, in slušaj me .. . Nočem te slišati. Ker bi slednjič utegnila verjeti tvojim besedam, da, tvojim lažem, ker te tako zelo lju¬ bim 1 Ne, jaz te ne ljubim, ne bom te ljubila, če tudi se mi raztrga srce vsled tega kakor zdajle ta venec! Strgala si je venec z glave in mi vrgla strganega pred noge. 20 Drdranje bežečih voz me je zdramilo iz sanj ali od smrti, ali kaj je bilo? Ne vem. Bil sem sam; nisem mogel verovati, da se je to res zgodilo. A tam je ležal dokaz pred menoj, raztrgani venec. Pogledal sem okoli sebe; onega, novorojenčka... mojega sina so iskale moje oči. K sreči so ga že odnesli, ker v svojem obupu bi bil razbil njegovo lobanjo ob cerkvenem zidu . . . Ali je bila njegova sreča? Ah, ne, temveč nesreča. Bolje bi ti bilo, da si takrat umrl tam, moj ubogi, ubogi sin! Bi bil vsaj tvoj oče tvoj rabelj, in nikdo drugi. In umrl bi bil vsaj pri cerkvi in ne . . . Vzel sem list iz Rozinega poročnega venca. Naj mi bode v spomin na to, da sem bil tudi jaz nekoč srečen, sem mislil in odšel. Predno sem prišel domov, sem izgubil list iz venca. Vrnil sem se nazaj k cerkvi, da si vzamem drugega, in ko sem bil tam, sem pozabil, po kaj sem prišel. Napotil sem se zopet naprej in šel, Bog ve, kam? Sa¬ mo svojih zadnjih misli se spominjam: Smrt, samomor. Usmrtim sel s tem sem končal, nič več nočem dalje živeti. Dosti dolgo sem živel. Nekaj minut sem bil srečen ... ali nesrečen? V sreči mine čas tako hitro, m nesrečen sem nekaj stoleti ... ali samo nekaj ur? Nesrečnemu gre čas tako počasi naprej. In še dalje naj bi prenašal te muke ? Zakaj naj bi trpel človek, ako mu je pa tako lahko rešiti se vsake bolečine? Ali pa ni samomor strahopetnost r In ako tudi je, kaj mi mar 1 Morda pa je še večja strahopetnost prenašati trpljenje, 21 in si ne upati je končati ? . . . Zakaj bi ne stresel od srca one gosenice, ki se ji pravi življenje? Zakaj čakamo, da odpade sama? Ako ni ničesar več, kar bi glodala? Ostani zdrav svet! Sel sem k reki, da bi skočil vanjo. A nisem skočil, ker je bila čezinčez zamrzla. Nisem se spomnil takrat, ali je poletje, ali zima ? To je prst usode sem pomislil, usoda je zaklenila moj grob, ker zahteva, da živim. Ali zakaj naj živim ? Zakaj? Ali nisem oče? Da, živel bom, živel svojemu otroku, svojemu sinu . . . in . . . ha . . , da nisem mislil na to! Bodi blagoslovljena, usoda, da si mi zaprla duri v smrt, bodi blagoslovljena! Ah, če je še kako življenje po življenju in bi prišel v nebesa, stopil bi iz dežele blaženosti nazaj na to prokleto zemljo, da izpolnim, kar sem pozabil tu storiti. Živel bom svojemu otroku in .. . maščevanju! 7 . Maščevanje se je zbudilo pozneje v meni kot oče¬ tovska ljubezen, in vendar je bilo močnejše kakor to, šel sem prej k Trneju kakor k svojemu sinu. Bog s teboj, ljubi prijatelj, mi zakliče Trnej nas¬ proti. Ne bodi tako nesramen, semodgovoril, kako me moreš imenovati svojega prijatelja? Ne razjari moje duše s to besedo I Prišel sem k tebi z mrzlo krvjo, in ravno tako bom končal in odšel. 22 Salo na stran! Tvoja mrzla resnost me je iznena- dila bolj kakor zadnjič, tvoja besnost. Kaj hočeš končati ? Kar bi bil imel že zadnjič storiti: Tebe črtati iz knjige življenja! Kakšna dobrota! Zelo sem ti hvaležen! Midva se morava dvobojevati, Trnej; ali ubiješ ti mene, ali jaz tebe. Torej dvoboj? Na življenje in smrt! Matija, Matija, kdaj boš vendar enkrat zdrav! Takrat, kadar tebe uničim, zakaj ti si moja bolezen. Ti si blazen, tovariš, blazen. Ljubezen in dvoboj. Rečem ti, da z neukusnimi nastopi bogatiš svetovno zgodovino. In jaz ti rečem, da mi ti zastonj nekaj govoričiš. Določi kraj in čas, in izberi orožje! Naj bo, ako že hočeš. Torej orožje: nič . . . kraj; nikjer . . . čas: nikoli ... In upam, da boš točno na mestu. Ti si torej v resnici tak strahopetnež, za kakršnega te ima svet. Zdaj spoznam. Boš že dovolil, Andorlaki, ne iz strahopetnosti, temveč iz principa ne grem na dvoboj. O, že poznamo te principe. Veruj mi, če ti pa rečem. Oh, saj rad verujem! A čemu bi zastonj izgubljal besede! Ali se boš bil, ali ne? Saj sem ti že rekel: Ne! 23 Potem te bom prisilil k temu. Samo vedel bi rad: kako! Boš že izvedel. — Tako sem dejal in odšel. Vedel sem, s kakšno strastjo in besnostjo je po¬ navadi igral. Mislil sem, da bo lahko ga ob takšni pri¬ liki tako razdražiti, da bo ali vzprejel moj poziv, ali pa me sam izzval. Željno sem pričakoval, da ga nale¬ tim pri igralni mizi, in res sem ga kmalu zalotil. A pri igri je dobival neprestano, zato sem odložil svoj načrt. Drugič je zopet neprenehoma dobival... in že sem se hotel oddaljiti, ko se je sreča obrnila, in začel je izgub¬ ljati. Kar naprej je izgubljal. Prihajal je zmeraj bolj v ogenj, in stavil večje in večje vsote. Slednjič je stavil nenavadno veliko . . . njegova karta pride — on jo po¬ gleda in jo hoče vreči na mizo, ker je dobil. Takrat jo mu iztrgam iz rok in jo raztrgam na tisoč koščkov. Škri- paje z zobmi je skočil nad me ... a nenadoma je obstal, zopet sedel in dejal hladnokrvno svojemu strežaju. Jožko, nove karte! Prijatelji, je dejal obrnjen k svojim prijateljem, ta tepec se hoče po vsej sili dvobo- jevati z menoj, a vendar ne bo dosegel svojega namena, ha — ha — ha! Pripeljal sem mu zaušnico, vdaril me je nemudoma nazaj. Njegovi tovariši so se smejali, in jaz videč, da ničesar ne opravim, sem jih zapustil. Se isti dan zvečer sem šel v Trnejevo stanovanje. S seboj sem vzel svojega služabnika. 24 Ali je tvoj gospod doma? sem prašal Trnejevega služabnika. Da, je odgovoril. Pojdi z menoj, pojdita oba z menoj, sem dejal služabnikoma. Šli smo naprej v sobo. Ostanita tukaj, sem rekel nato služabnikoma. — Trnej, sein nadaljeval, pojdiva v drugo sobo. Zakaj ? Ali greš ali ne? Pa zakaj ? Ako ne greš, vseno, saj končava lahko tukaj . . . Torej idiva! Baltazar Trnej, sem začel v drugi sobi, zadnjikrat te vprašam: Ali se boš drobojeval z menoj ali ne ? Že zopet ta dvoboj! In zmeraj ta dvoboj! Še nikdar nisem videl tako dolgočasnega človeka! Baltazar Trnej, ali vidiš ta pasji bič pod mojo pazduho ? No? Za useša te bom vlekel k najinima strežajema in tako dolgo te bom bičal, da sprejmeš dvoboj, razumeš, pred strežajema te bom bičal! Trnej je obstal in prebledel. Aha, dobro, sem si mislil. Ali, Matija ti si vendar strašen človek, je govoril s takšnim glasom, ki je morda zoper njegovo voljo zbujal usmiljenje. 25 Nisem odgovoril, temveč ga zgrabil za ušesa in ga začel vleči v prvo sobo. Andorlaki, stoj trenotek, prosim te .. . glej, da si me osramotil pred mojimi tovariši, ti nisem zameril, ali pred strežajem, Matija, pred strežajem ti ne morem dovoliti, da me žališ. Saj lahko odvrneš sramoto . . . Ali če se pa sploh nočem dvobojevati, ali če si ne upam, da ti povem resnico. Se enkrat to rečem: Za ušesa te bom vlekel ven in z bičem ti bom strgal obleko in ti razmesaril kožo pred strežajema. Torej si ne daš nič dopovedati ? Nič. Matija, ali se ti ne smilim ? Ne. O, moj Bog, moj stvarniki... ne, pred strežaji se ne dam osramotiti, rajši si dam roko ali pa nos odse¬ kati ... da. . . torej se bom dvobojeval. Ali ti si me izzval, zato imam pravico izbrati orožje. Izberi! Izberem si sablje ... te niso tako nevarne kakor kroglje. Ali jaz imam pravico ... nenadoma sem se pre¬ mislil in nadaljeval: Dobro, torej na sablje! Kdaj in kje? Vseeno kdaj in kje, ako že mora biti. Torej jutri ob solnčnem vzhodu pri vislicah. Ali če ne prideš? 26 Jaz bom tam, pri moji častil Ah, tvoja čast.. . Veruj mil Dal sem ti besedo, in kar obljubim, to držim ... Saj si že sam izkusil. .. Molči, nesramnež 1 sem ga prekinil. Ta zasmeh na tvojih ustnicah je gnoj tvoje strahopetne bolne duše. Torej jutri ob solnčnem vzhodu zraven vislic I In s tem sem se oddaljil s svojim strežajem. Ti, Janez, sem mu dejal medpotoma, jutri se bom dvobojeval, in ti boš moj sekundant. Rad, gospod, in kaj mi bo storiti v moji novi službi ? Nič, samo gledal boš, kako bom ubil Trneja. Oh, tisočkrat rad, ali ako vi podležete, ljubi gospod ? Ako jaz podležem? Potem me pokoplješ. Tebi je znano, kje imam denar. Dal ga boš onemu de¬ kletu, veš, ki je bila . . . prej časih pri meni. Ali se je spominjaš? Betka, Tej boš dal moj denar. Moje pohištvo pa in moja obleka je tvoja. Ti jo zaslužiš ker si bil zmiraj dober dečko in zvest služabnik. Pa še nekaj, pokoplji me tako, da nikdo ne bo vedel za moj grob, ker mora ostati moja smrt tajna. Svet bo potem mislil, da sem v svoji žalosti odpotoval. In prav je, da misli tako. Razen mojega morilca boš samo ti vedel, da nisem šel po svetu, temveč da sem doma ... v grobu, ki boš tudi samo ti vedel zanj. Potem boš, ljubi Janez, tudi časih prišel k mojemu grobu in tudi kako solzico potočil? Kaj? No, nikar ne bodi tako neumen 1 Saj to 27 nisem rekel, da moreš že zdaj začeti jokati. Ne jokaj, dobri moj dečko! Saj to je bilo vse le bajka . . . Jaz ne bom oni, ki bo umrl, niti na misel mi ne pride, da bi že umrl. Zaupam na večno pravičnost, in ta zahteva Trnejevo smrt, ne pa moje, ki sem razžaljen, tako ne¬ sramno razžaljen. Prišla sva domov, in jaz sem legel. Janezu sem naročil, naj me ob petih zbudi, ako bi se ne zbudil, sam. Kmalu potem sem zaspal. Ura je bila dvanajst in me zbudila iz spanja. Odprl sem oči in pogledal okoli sebe. Sveča je gorela v moji sobi, njen dolgi stenj je bi), globoko zavihan in se je kadil. Janez je sedeč spal v mojem naslanjaču. Oči je imel zaprte, a na njegovih trepalnicah so se bleščale solze pri motni luči sveče. Dobri ubogi dečko! Jokaje je zaspal, in gotovo je jokal zame. Mogoče je še prezgodaj, gospod, je dejal moj sluga, ko sva se proti jutru odpravila na pot. Ko prideva tja, bo že solnce vzšlo, sem odgovoril, in šla sva. To ne pomeni nič dobrega, reče, ko me je zopet došel. Kaj ? vprašam. Da sva pustila vrata odprta. Torej ti si babjeveren, Janez? ... A pomisli, če bi hotela to stvar razločiti, jo imam jaz za dobro znamenje. Glej, duri so ostale odprte, to pomeni, da se vrneva. Hm, Bog daj, da bi bilo tako. 28 Moja razlaga ga je zelo potolažila. Ulice so bile še prazne in tihe, samo petelini so se oglašali od časa do časa, in iz daljave je odmevalo petje ponočnjakov, ki so najbrže šli pijani iz krčme domov. S hitrimi koraki sva nadaljevala svojo pot, kakor je bilo pač mogoče po velikem snegu. Kakor se je zdelo, je snežilo vso noč. Prišla sva iz mesta. Bela rav¬ nina je stala pred nami kot ogromna pokrita miza, in na njej krožnik . . . krožnik krokarjev . . . vislice. Nedolgo po najinem prihodu sva uzrla dve po¬ stavi, ki sta se nama bližali. To je on, saj je vendarle prišel, sem mislil. Čez nekaj minut je stal Trnej s svojim sekundantom pred nama. Na robu vzhodnega neba se je vlekel po snegu rožen trak, ki je naznanjal prihod jutra. Nebo se je po¬ rdečilo, kakor da je kdo zabodel nož v njegovo srce, in bi tekla kri iz njegovih ran. Brez leska, temno je gledalo solce na nas skozi meglo, kakor bi hotelo reči: Ravnokar sem ustavil kri iz rane, in vi prelivate že zopet kri. Nemo smo se bližali. Trnej mi je pomolil dve sablji, naj izberem. Njegova roka je trepetala. Zaničljivo sem se mu zasmejal. Menda je to čutil, zato je spre¬ govoril : Hladno je. Oh, človek se mora ogreti, če pride iz mesta sem peš v tem snegu, sem odgovoril. 29 Zdelo se je, da je hotel zardeti na moje besede, a bilo je premalo krvi v njegovem obrazu. Izberi torej, je govoril in mi ponujal sablji. Ne potrebujem, sem odgovoril. Torej se ne bova bila? je prašal, in njegovo mrtvo obličje se je začelo oživljati. O pač. Kako? Bila se bova na vsak način. Ali če imaš ti pra¬ vico, ker si bil izzvan, izvoliti sabljo, imam jaz pra¬ vico . .. Kaj ? Kakšno pravico imaš, je jecljal ? Dvobojevati se s hujšim orožjem, sem odgovoril. In to je ? Se tega ne veš? Pištola. Pištola ? Da. Pa jaz nimam pištol s seboj .. . Saj jih imam jaz! Pa jaz ne znam streljati ... Stala bova čisto blizu skupaj. Potem me še nazadnje ustreliš . .. Saj to ravno hočem Ah, je vzdihnil, vidim, da mi hočeš po vsej sili vzeti življenje. Stori, kar hočeš, jaz sem na vse pri¬ pravljen. Kaj naj storim ? Potegnil sem dve pištoli iz žepa in mu jih pomolil Izberi, sem dejal. 30 Segel je po eni, pa zopet po drugi; slednjič se je obrnil v stran in vzel eno iz moje roke. Koliko razdalje? je prašal. Prav nič, kar tako drug poleg drugega, sem od¬ govoril. Kaj? Drug poleg drugega? Da. Na kakšen način ? Tako, da si drug drugepau deneva pištolo na srce. Potem umrjeva oba. Samo ena pištola je nabita. In druga? Prazna. Ali naj ti verujem ? Kakor hočeš. Oh, to si sit življenja, in zdaj hočeš še mene po¬ tegnili s seboj v peklo . . . Ne čenčaj 1 In stopi sem!. . . V božjem imenu 1 Tukaj sem. Bližje, bližje 1 Še bolj ? Na . . . Tako! Stala sva drug pri drugem. Konec moje pištole se je dotikal njegovih prs, in njegova mojih. Janez, sem rekel svojemu slugi, štej do treh! Pri tri ustreliva! Trnej je tiščal zobe krčevito skupaj in mižal z 31 očmi. Njegova roka je trepetala tako močno, da bi bil skoro izgubil pištolo. Janez je začel šteti: Ena . . . dve... tri 1 Ena pištola je zagrmela, druga zaškrtala. Sneg se je pordečil ... od moje krvi. 8 . Trnjeva kroglja mi je razbila eno samo rebro in mi iztrgala iz leve roke košček kože in mesa. Le zakaj je trepetal ta ničvredni človek? Zakaj me ni vstrelil v srce, ko mu je bila krivična sreča naklonjena, in ga nisem mogel jaz ustreliti 1 Ležal sem ranjen v postelji. Zdravnik mi je nasvetoval največji mir; zato sem naročil svojemu slugi, naj ne pusti nikogar k meni, tim manj, ker mi je vsled Trneja čast velevala, prikrivati, da ležim vsled dvoboja. Nekoč pride pozno zvečer Janez k meni in mi pove, da želi nekdo z menoj govoriti. Saj poznaš moj ukaz, sem odgovoril. Poznam ga, gospod, a ona oseba hoče s silo noter, in sem jo komaj zadržal. Kdo pa naj bi bil? Ali je nisi poznal? Nisem mogel, ker ima pred obrazom gost pajčolan. Pajčolan? Torej, dama? Da, gospod. Dama ? Gotovo je to Betka . . . pusti ubožico k meni in ostani sam zunaj. 32 Sluga je odšel. Dama je vstopila in odgrnila svoj pajčolan. Ni bila Betka. Bila je Roža. Grenko jokaje se je vrgla name . . . ravno na mojo rano, ki mi je dosedaj pri najmanjšem dotikljaju provzro- čila hude bolečine. Ali pod tem sladkim bremenom sem pozabil, da je moja stran in moja roka prestreljena. Kako si bled, Matija, je govorila, ko je dvignila svojo glavo od mojih prs, kako bleda so tvoja lica. Tudi tvoja, Roža! Ah, jaz sem mnogo pretrpela, zelo mnogo. Tudi jaz, Roža, tudi jaz. In zaradi tebe, Matija! Potem sva trpela drug zaradi drugega . . . Ali jaz ti ne rečem tega, kakor da bi ti kaj oči¬ tala, je pristavila s prijaznim glasom, ki bi osladil vsak grenek spomin mojega sedemdesetletnega življenja, ako bi ga slišal zdaj. Med nama, je nadaljevala in sedla na rob moje postelje, med nama je minul čas očitanj, ker, . . . ha» Matija, kaj se je zgodilo tvoji roki in tvoii levi strani? Saj ti si obvezan ... in prej sem ležala na tebi . . . Majhno rano imam. Ali sem te prej hudo težila, kaj? Ah, ne, z veseljem bi nosil to rano vso večnost, z bremenom, ki je poprej počival na njej. „ RABLJEV A VRV. 33 2 Verujem ti, Matija, ali midva se vidiva danes zad¬ njikrat . . . Zadnjikrat? Ah, zdaj me je začela rana zopet peči .. . Kaj imaš, govori, kaj pa ti je? Ti molčiš? Zakaj si mi ne upaš povedati ? Ti si gotovo nevarno bolan, kaj ne ? Ne boj se, ne veruj, da te bom zato zapustila . . . Tebi bom povedal, Roža, tebi nočem lagati . . . dvobojeval sem se. Dvobojevat? Križ božji, zakaj? Ti si bila vzrok, Roža. Jaz, oh, in s kom? S kom drugim naj bi se dvobojeval zaradi tebe kakor Trnejem? Ha, z mojim soprogom, je zakričala Roža. Sopro — — sop — —. Nisem bil v stanu Spre¬ govoriti to besedo: s tvojim soprogom. — Pojdi, Roža pojdi, sem dejal čez nekaj časa, ti me nisi nikoli ljubila. Jaz te nisem ljubila? Praviš, da te nisem ljubila? Kako si mogla dati roko mojemu smrtnemu sov¬ ražniku, ki je ubil mojo dušo? O Roža! Ako pade list z drevesa mu je vseeno, kam ga veter zanese. Svojim staršem naljubo sem to storila, in glej, hotela sem se tudi maščevati ... na tebi. Mašče¬ vala sem se . . . ali na sebi sami. Obžaluj me in me ne preklinjaj! A ne govoriva več o tem, Matija I Danes sva zadnjič v življenju skupaj, zadnjič. O, ali čutiš vso grozo te besede? Ali čutiš kakor jaz. Zadnjič biti sku- 34 paj z onim, ki ga ljubimo! Jaz bom zblaznela, preden ... o! Tolaži me, prijatelj, moj predragi! Reci mi odkritosrčne duše ... ali ne, četudi ni res, četudi se lažeš, reci mi samo, da me bolj ljubiš, ali vsaj tako ljubiš, kakor ono deklico . . . O, moja Roža, torej si prišla samo zato še en¬ krat k meni, da me mučiš? To je neusmiljeno! Ne, moja ljuba duša, nočem te žaliti, odpusti mi, ali da bom mirna ... da bom mirno, srečno umrla, ako že moram umreti. Reci, da si me ljubil! Ljubil sem te in te ljubim, moja Roža 1 Kako te ljubimi Tega ti ne morem povedati, a priča moje ve¬ like ljubezni je ta razbita kost. In govori, kako naj ti dokažem, da si ti edina, ki sem jo kdaj ljubil, in ki jo bom kdaj ljubil. Hvala ti, Matija, hvala. Ah, tako mnogo nisem upala, nisem si drznila upati. Ako bi bila to vedela, ako bi to vedela za gotovo, a zdaj . . . zdaj je vsak ako prepozen. Utrujeno je sklonila glavo in zagledala svoj za¬ ročni prstan na mojem prstu. Ho, je veselo nadaljevala, ta prstan je še na tvo¬ jem prstu ? In tam bo ostal do moje smrti, moja Roža, sem dejal. Stori to, moj predragi, stori to! Glej, tvoj je tudi še tukaj, in šel bode z menoj, kamor kmalu pojdem: V grob. Ah, ta prstan bo moja zvezda v temni noči pod 35 2 * zemljo. Kaj misliš, moj najdražji, ali preživi naša duša naše telo ? Še pred eno uro sem želela umreti, izginiti v nič; ali sedaj, odkar vem, da me ljubiš, si želim, da bi bilo življenje tudi po smrti. Vseeno mi je, četudi ne pridem v nebesa, v hladni zemlji naj vem, da si me ljubil, in na veke bom srečna pri tej misli. In tako sva govorila dolgo, dolgo ... kaj pravim ? Ali bi ne bilo cele stoletje prekratko v takšni sreči! O, moj Bog, kdaj je to že bilo, kako daleč je ta večer od menel 48 let leži med njim in menoj; 48 let* In od tedaj nisem imel niti ene srečne ure 1 Ali moja duša sede večkrat v čolnič spominov, in plove po široki reki let nazaj k temu večeru, k temu izgubljenemu raju! In listje, ki je prinese s seboj z zelenega drevesa moje izgubljene sreče, pokrije moje golo čelo, od valov hru¬ mečega morja oblegano pusto skalo. — Ne vem več, kaj je Rožo spomnilo na to, da se morava posloviti. Čas je, da grem, je dejala, da te zapustim. Matija, torej ... ne upam ti reči k slovesu; bojim se, da bi mi počilo srce . . . čeprav bi mi to bilo zelo ljubo! Ako bi me ljubil moj Bog, dal bi mi umreti v tvoji bližini . . Ne poslavljaj se, moj sladki angel, saj se vidiva zopet. Nikoli več se ne vidiva, Matija . . . Morda pa . . . Nikdar . . nikoli več. Torej sama nočeš? 36 Jaz naj bi ne hotela? Jaz? Ali ne more biti, samo prositi sem te hotela, pridi k mojemu grobu . . . K tvojemu grobu ? Ako umrjem ... ali človek niti ne ve, kje bo po¬ kopan. Ali če izveš, kje so me zagrebli, obišči me, moj preljubi, skloni se k moji gomili in izreci moje ime . . . Oh, jaz te bom slišala, naj si bom še tako globoko v grobu, in prišla bom k tebi in te pritisnila v svoje naročje, ako te ne bo strah pred menoj . . . ker mo¬ goče ne bom več tako lepa, kakor sem bila nekoč. A ljubila te ne bom nič manj kakor sedaj. . . Vroče me je pritisnila na srce in me poljubila, kakor bi mi hotela svojo dušo vdihniti. Ah, to je bil bolestno sladek objem! Kakor bi se nebesa podrla in padla v globočino pekla in bi se združilo zveličanje s pogubljenjem. Iztrgala se je iz mojega naročja in planila proč Dolgo nisem mogel zaspati, do jutra. Jokal sem, ihtel, vzdihoval, besnel. Sanjal sem čudo lepe sanje: Stal sem na bregu reke in gledal v valove, ki so no¬ sili s seboj umirajočega labuda . . . labud je pel svojo po¬ slednjo pesem, in jaz sem ga poslušal ves očaran. Drugo jutro sem izvedel novico, da je Roža sko¬ čila v vodo in utonila. 9 . Ko sem ozdravel, je bila moja prva misel obiskat mater, mojega sina. 37 Vzel jo bom, vzel bom Betko za ženo, sem mislil, da, svojemu sinu na ljubo. Meni ni treba žene, ali onemu ubogemu otroku sem dal življenje, torej mu moram dati tudi ime. In jaz in Betka hočeva potem skupaj ži¬ veti, ne kot vroče ljubeči se par, temveč kot dva mirna soseda ... ne kot dve zvezdi, ki na nebu druga drugi svetita in se ogrevata, temveč kot dva grička, ki va¬ rujeta pred vetrovi med njima rastočo mladiko. In ako bo potem mrtva lava okoli mojega srca, okoli te izgo¬ rele, ogenj bruhajoče gore, na novo oživljena poganjala zelene brste f . . . Ah, ne, nikdar, ker bilo bi treba stoletij za to. Šel sem k Betki. V hiši je bila neka stara ženska, Betkina mati, ujčkala je v svojem naročju majhnega otroka, mojega sina . .. Stopil sem k njemu ... oči je imel napol zaprte, spal je. Nagnil sem se nadenj in ga poljubil; moje ustnice so morale biti zelo mrzle, tako mrzle kot moje srce, ker je otrok pri mojem poljubu glasno zakričal. Ali mi je hotel mogoče očitati, ker sem mu dal življenje ? Kje je Betka? sem prašal starko. Že nekaj dni je ni več tu, je odgovorila. Kje pa je ? Na pokopališču, 10 . Gospod Andorlaki, je rekla Betkina mati s trepe¬ tajočim, žalostnim glasom, gospod Andorlaki, vi niste plemenito ravnali z mojo hčerjo. 38 Le ozmerjajte me, ljuba gospa, sem odgovoril, pošteno me ozmerjajte, do konca vas bom potrpežljivo poslušal, ker spoznam, da to zaslužim od vas. Moja nesrečna hči, je nadaljevala in si obrisala solzo iz oči, katerim se je poznalo, da ta solza ni bila prva v teh dneh. Moja nesrečna hči 1 Ona je vedela, da ne bo nikoli vaša soproga, da se ne boste z njo poro¬ čili, in vendar se je vrgla vam v naročje. Kako pogosto sem jo svarila: »Hči moja, ogibaj se Andorlaka, ker te bo goljufal!* — »Kaj me to briga,» je odgovorila ne¬ srečnica, Ob Samosu človeka ni kot on bilo, a v plašču ne, v kožuhu hodil je samo; 63 s porotniki celo se skušati je šel, ker polno paragrafov v glavi je imel.« Moja vas me je spoštovala, ljubila, in vendar sem jo zapustil in prišel sem. Prijela me je namreč velika ljubezen do umetnosti, zato sem bil duša družbe igralcev, namreč sufler. Ker pa na vsem svetu ni podlejšega ljud¬ stva, kakor so potujoči komedijantje, sem nagnal družbo in se odrekel umetnosti. A svoje življenje vam opišem kasneje, ker se, kakor upam, ne bova tako kmalu lo¬ čila. S tem vas obdarujem s svojim večnim prijateljstvom. Midva spadava izvanredno skupaj. Oba sva učena moža, oba razumeva mojstrski plemenito delo vinopitja, čeprav imate vi prednost. Ali z božjo pomočjo se bom že tudi jaz kvalificiral. In oba živiva prosto, neodvisno življenje. Naju še čaka slavna bodočnost, ne res? Srečno se bova šetala skozi življenje, kakor dva zaljubljenca po utici lepega vrta. Kaj pravite k temu? Ali, za vraga tako dobra prijatelja sva in se še zmeraj vikava. To je grdo! Pustiva vi in si reciva ti, ali ne? Meni je prav, sem dejal in zmajal z rameni; a vi — ti ne boš imel dosti koristi od mojega prijateljstva. Koristi! je zaklical jezno moj novi prijatelj; torej meniš, da sem iz dobičkarije sklenil s teboj prijateljstvo? In svojo jezo nad tem je izplakml z dvema tretjin - kama vina iz moje steklenice. Res je, je nadaljeval, da pijem zdaj tvoje vino, ali ne boj se, tudi ti boš pil moje. Zdaj mi gre malo trda 64 ker niti s kleščami ne izvlečeš vinarja iz mojega žepa, ali to bo trajalo samo do bližnje vasi. In kaj bo tam? Tam bo denarja, prijatelj moj, kot pečka. Zato pa, gospod krčmar, napolnite to kupico! In kdo bo plačal? je vprašal krčmar. Kdo bo plačal! je zaklical Hiripi; skoraj gotovo je Gvadani tudi na vas meril z besedami: Se malo vran na ražnju videl si, rojak, ob žemljah ne, ob kruhu zrasel si krepak — na grobih kocih, ne na žametu si spal, sicer neumno bi tako ne spraševal. Napolnite kupico in mi jo prinesite! Poprej bi rad videl denar, je rekel krčmar. Moj spoštovani prijatelj tukaj bo plačal, je dejal Hiripi in pokazal name. Da, jaz bom plačal, tu je denar za vse. Tako je prav, je dejal krčmar. Na njegov račun ne bi prinesel niti za naprstnik vina. Že včeraj je zapil pri meni ves denar; zadnjega poliča niti plačati ni mogel. Zato mi je dal umazano, raztrgano žepno ruto. In krčmar nama je prinesel zopet polno steklenico. Ali, prijatelj Gašpar, sem dejal, to je pa tudi zad¬ nja merica; denar mi je pošel. Saj dajo tudi za prstan, ki ga imaš na prstu. Za to ne bodo nič dali. Kako to? Ker ga ne spravim s prsta. »RABLJEVA VRV.“ 65 3 Poskusiva I Tega ne bova poskušala. Verjemi, da ga spravim dol. Saj Verjem, a se ne trudil Hm, morda je spomin od tvoje ljubice? Naj bo, kar hoče. Pusti to neumnost, dragi prijatelj. Ali veš, kaj pravi Gvadani? On pravi: Ženam in pa konjem ne zaupaj mi nikdar, ker oboje to je goljufije polna stvar. Vino je bilo pri koncu, in odpravila sva se na pot. Ko sva stopila na cesto, je mrmral krčmar za nama: To sta dva tičkaI Imenitno spadata skupaj! Jaz sem šel svojo pot z navadno ravnodušnostjo, Gašpar Hiripi pa je povedal zopet par rekov svojega Gvadanija in začel nato udarjati s petami in peti: Dva sem krajcarja imel in ju zakopal, grlo bilo suho, koj sem ju odkopal. O tako se mu godi, kdor zmiraj žejen je, dokler črna jamica ga ne požre. Črna jama . . . črna jama . . . začel sem misliti nanjo. 14 . Hiripi v resnici ni sklenil iz dobičkarije prijateljstva z menoj, ako se sme najina zveza imenovati prijatelj¬ stvo. In zakaj ne? Ker sva bila raztrgana postopača* pijanca ? Postala sva prijatelja. 66 Jaz sem bil njegov prijatelj, ker sem vedel, da me ne more goljufati, ker nisem imel ničesar na svetu iz¬ gubiti. In da je bil on moj prijatelj, je dokaz to, ker ni imel ničesar od mene pričakovati, in vendar ni šel od mene. Hodila sva skupaj od kraja do kraja. Moj opravek je bil v krčmi poiskati prenočišče, on pa je medtem šel okoli župnika, učitelja, notarja, in kar je bilo še izobra¬ ženih ljudi in gospodov v vasi. Tu je dobil groš, tam goldinar. Vse, kar je dobil, je izročil meni, in me tudi ni nikoli drugače klical, kakor: Moj blagajniki Kdor je to slišal in videl najino obleko, se je na¬ glas zasmejal, in ne brez vzroka. Kar sva denarja v eni vasi nabrala, ga nisva nik¬ dar odnesla s seboj. Zapila sva ga takoj tam, ali boljše povedano, on ga je zapil sam, ker jaz sem svoj del zajedel. Ko sem namreč spoznal, da nima vino nikakega vpliva več name, sem pustil pijačo in se je polagoma odvadil. Svojemu prijatelju Gašparju sem se zato zelo smilil. Ah, je vzdihoval bolestno, ti si se torej v resnici čisto spridil, izgubil si vse lepše šege in navade, krenil s pota kreposti? Sprevidim, da je svet dan na dan slabši, sprevidim, da je dandanes zlati rek Gvadanijev postav¬ ljen na laž: „Malvazijec najboljši, balzam in magnet, najboljša apoteka res je polna klet.“ Nekoč je planil moj prijatelj Hiripi brez sape v krčmo, kjer sem ga pričakoval z njegovih obiskov, kakor je imenoval svoje beraške pohode, in je zaklical: 67 3 * Krčmar, dvajsettisoč veder zame, in za mojega bla¬ gajnika sedemtisoč tort, in istotoliko fazanov in postrvi! Kaj pa ti je, Gašpar, sem ga vprašal in se moral skoro smejati nad dobro voljo, ki je sijala iz njegovih oči. Zakaj vprašuješ? Kaj mi je? To mi je, da se bliža konec svetal Prijatelj, ti ne piješ več vina, in upniki dobe brez prošenj svoj denar. Govori torej, ali se ne bliža konec sveta? In ker bo danes ali jutri sodnji dan, šele dobro drživa in jejva in pijva, kar oči in usta požele. Ali uvidiš to? Seveda uvidim. Povej torej, kaj je, ako vidiš? Denar. Tako je, brez dvoma, ne da se utajiti, ali koliko? Petdeset goldinarjev. Da, res je. Niti vinar manj. In ti se ne onesvestiš od veselja? Ne. Tudi jaz ne. Ali pomisli si, kako sem prišel do tega denarja. To je bilo tedaj, ko je šel Andrej v Jeru¬ zalem, in takrat sem jih posodil svojemu šolskemu to¬ varišu. Dal sem mu jih kar tako, no saj veš, ubog kozel je bil. In sedaj, ko sem šel ravno iz župnišča, sem sto¬ pil v neko graščino, in kdo je graščak? Saj niti ni treba, da bi ti pravil, saj že veš. Koj sem ga spoznal, da sva časih skupaj hodila v šolo, a na to sem že zdavnaj po¬ zabil, da sem bil tudi njegov upnik, in sicer ravno njegov upnik. Jaz — upnik, ha — ha — hal Tisoč vragov, in 68 še zmiraj nimam vina pred seboj 1 Gospod krčmar, vina! Blagajnik, današnji dan bo kmalu pri kraju, kaj misliš, ali bo nama mogoče do pojutrišnjem zjutraj uničiti ta zaklad? Jaz obupam od sramote, ako nama do tedaj ostane le vinar. Skrbi, da me boš rešil sramote. Tu imaš. Ako misliš, da je za naju preveč, pokliči cigane in daj v gosli, kar je preveč, ali razumeš? Človek bodi veliko¬ dušen ! In kaj je to? sem vprašal in pokazal na majhno culo, ki jo je moj velikodušni prijatelj vrgel na mizo, ko je vstopil. To? Hm, na to bi bil kmalu pozabil. To so obrest* od tako veliko let. Kaj pa je v tej ruti? Obleka, čedna obleka, tovariš, v katero lahko takoj zlezeš. Jaz? Saj bi tudi tebi prav prišla, To je že res; a ta je zate. Zakaj — to je govoril tiho — zakaj, kdo za hudiča bi mi hotel še kaj dati, ako bi v tako dostojni obleki beračil? Pomisli to! Ta vzrok se mi je zdel dovolj trden, zato sem vzel obleko. Ko me je Hiripi zagledal v njej, je zaklical ves začuden: Tovariš, Gvadani je s tem verzom meril nate: „Če v uniformi se prikaže, pa tako je zal, še v Delfah bi kot kip lahko v svetišču stal.“ V resnici, sam sebe sem bil vesel, ko sem se ogledal od vrha do tal. Minilo je skoro deset let, da 69 so neprestano cunje pokrivale moje telo. Tako dobro je delo mojim očem gledati to, kakor sužnju, ki je ušel iz ječe, živo, zeleno naravo. In ko se zopet to raztrga? Potem bom zopet stari potepuh. Bog ve, kako grenka se mi je zdela ta misell Ako človek enkrat pade, in najsi bo še tako globoko, ogleduje lahko čisto ravno¬ dušno svojo propadlost, le če se zopet izkoplje in iz- mije blato s sebe, potem se začne sramovati tistega mesta, po katerem se je valjal. Hiripi je pridno pil. Bilo mu je premalo, da je stala pred njim ena steklenica; dal si je napolniti celo mizo in se je zabaval s tem, da je zdaj to, zdaj drugo steklenico nesel k ustom. Kdor le je prišel v krčmo, srečnik ali nesrečnik, vsakdo je moral piti. Moj prijatelj Gašpar je bil z denarjem prej pri koncu, kakor je mislil, in nič čuda, ker je s podvojeno močjo in pridnostjo opravljal svoje delo. Zagodite, cigani, da bom plesal, je zamrmral in zaspal, ciganov pa niti zraven ni bilo. V moje oči ni bilo spanca. Skril sem se v kot, a nikjer nisem mogel dolgo ostati. Bil sem nemiren, po desetih letih prvič, in nisem vedel zakaj. Premišljeval sem, a moje misli so letale od kraja v kraj, od pred¬ meta na predmet, brez zveze, brez reda, hitro. Politika, zgodovina, pesništvo in vse, s čemur sem se bavil ne¬ koč, mi je prišlo v spomin. Preteklost in prihodnjost sta stali pred monoj, kot pozna večerna in jutranja 70 zarja. Tam je bilo temno, tukaj svetlo, in nikjer nisem mogel jasno videti. To je bil tako čuden večer. Slednjič je prišel nek tujec v sobo, kjer sem bil jaz. Klel je in zabavljal na tako siromašne vasi, kjer ubija dolgčas popotnika čez noč. Ali ljubite igro? me je vprašal. Saj niti igrati ne znam, sem odgovoril. Pojdite z menoj v mojo sobo, je odgbvoril, vas bom naučil. Samo da mi mine čas. Pri teh besedah me je obšel mraz ali vročina, niti sam ne vem, ali skoraj tresel sem se. Ako dobim? sem mislil. In ako izgubim teh par goldinarjev, ki jih imam pri sebi? Niti krčmarja še nisva plačala; ako izgubim, in ne morem plačati . , . Potem naju vržejo ven, kaj drugega morejo storiti? Toda —t- ali ne bo moj prijatelj Gašpar hud name, in po pravici? Ker sem mu ukradel njegov denar, saj to bi bila v resnici prava tatvina. Toda vse eno! No, ali greste? je vprašal oni gospod. Ako se vam ljubi, meni je prav, sem odgovoril s prisiljeno ravnodušnostjo; čutil sem, da sem se tresel po vsem telesu. Ko sva šla po dvorišču, je naročil svojemu kočijažu, naj jutri zgodaj napreže in ga pride potem vzbudit. Ko- čijaž je res zgodaj drugi dan prišel, da vzbudi svojega gospoda, ali ta ni niti legel v posteljo. Igrala sva kar 71 naprej. Nedolgo potem je sedel v svoj voz in se od¬ peljal — ali nekaj sto goldinarjev se ni odpeljalo ž njim. 15 . Prijatelj Hiripi, sem ga drugi dan nagovoril, ko se je vzbudil, kaj se ti je sanjalo? Nekaj lepega, prijatelj, divnega! je odgovoril. Sa¬ njalo se mi je, da sem oni angleški vojvoda, katerega imena ne vem več, in le še to vem o njem, da ga je dal njegov brat v kadi malvazijca vtopiti. Ali kaj za hudiča ti je prišlo na misel, da me vprašuješ po sanjah? Tega še nisi storil nikoli. Vprašal sem te samo zato, ako se ti ni morda sanjalo o najini izgubi, najini nesreči. Nesreči? Jaz ne vem, kaj pomenja ta beseda, ker nisem izvedel nikdar. Zame je ni. Tako jo boš zdajle spoznal. Brez prikrivauja in olepšavanja ti povem, da sem noč preigral in izgubil ves denar, Vse, vse? Do zadnjega vinarja. Aj, aj, je zaklical Hiripi, aj, aj! Če bi ti bil ostal vsaj groš za žganje! Tako dobro bi mi storilo, ako bi si golo grlo malo poplaknil! In za ostalo bi se nič ne brigal? Tako malo kakor za jutrišnji dan. Ti si v resnici imeniten dečko, Gašpar, krasen dečko si, vreden, da te pritisnem na srce, na to srce, 72 kateremu se tekom desetih let ni približal noben človek. Pridi, da te objamem! Od ljubezni vnet! Glej, mislil sem, da se boš hudoval name, da boš jezen, in ti niti svo¬ jega čela nisi nabral v gube. O, prijatelji Izvedi torej resnico. Vso noč sem igral karte in nič izgubil. Pač pa sem dobil, dobil zelo mnogo! Ti si ne moreš niti pred¬ stavljati, koliko! Ti si dobil? Saj vendar dozdaj nisi nikdar kvar¬ tal — Nikdar, ker nisem imel veselja nad tem, in tudi denarja nisem imel. To je žalostno, tovariš, zelo žalostno! Bilo bi mi ljubše, da si izgubil moj denar. Zakaj, ti neumneži Zato, ker si prvikrat igral, in ali veš, kaj pravi Gvadani, to se pravi, ne Gvadani, temveč, kaj pravijo igralci? Prima fortuna raro bona — To je res, oni menijo, da je prva sreča redkokdaj dobra, ali pregovor gre še naprej — Sed si bona, valde bona — Tako — ako pa je dobra, je zelo dobra. Hm, in koliko si dobil? Ne dosti manj kakor tisoč goldinarjev. Tisoč goldinarjev! Aj, toliko denarja niti ni na svetu 1 Jaz ga imam v svojem žepu. 73 Tisoč goldinarjev! Eh, saj se mi samo sanja, ampak resnica je, da so to skoraj tako lepe sanje, kakor one pretekle noči. Tu imaš, potežkaj in se prepričaj, da niso sanje. Zares nel O prijatelj, zdaj se začno zame žalostni časi. Zdaj mi ne bo treba dva tedna nič na to misliti, kaj bova jedla, kaj bova pila. Ampak, veš li kaj? Jaz bom kupil vse vino Ogrske. Ne tako, Gašpar, tega denarja ne smeva vsega za¬ praviti. Povedal ti bom, zakaj. Poglej, jaz imam otroka, ubogega, majhnega otroka, ki bi ga imel preživljati, ali ga nisem, ki se nahaja morda v največji revščini in ki ga že deset let nisem videl. Česa ne poveš! Da imaš otroka, je dejal Hiripi in zmajal z glavo; zakaj pa mi nisi tega prej povedal! Morda bi kaj malega utegnila dati na stran za malega; sicer je res, da sva precej redno živela, ali če bi živela še malo rednejše, pa bi si lahko prihranila malo vsotico. In kje je otrok. Daleč od tukaj. Štiri dni vožnje. In še danes se odpravim na pot, tovariš, takoj. Ali greš z menoj, Gašpar? Če grem? Kam pa jaz ne grem s teboj? Ne dolgo nato sva sedela na vozu in potovala. V prvem mestu, v katerega sva prišla, sem Hi- ripija preoblekel. A s težavo sem ga pripravil do tega, da je vzel od mene kupljeno obleko; a nisem ga mogel pregovoriti, da bi pil od mojega denarja. 74 kjer je pretekel velik del mojega življenja, in kjer me ni poznal nikdo več. Z velikim trudom in težavo sem izvedel za Terneja in njegovo rodbino. Ternejeva žena in eden njegovih otrok je že zdavnaj umrl; Lujiza, lju¬ bica mojega sina, je žalovala in jokala nekaj tednov za svojim ljubimcem, in se je čez nekaj mesecev poročila s sinom tistega tkalca, ki jo je vzel za svojo. Iz tega zakona je dobil stari Ternej, o katerem niso nič vedeli, vnuka, ki se je izučil nekega rokodelstva. Živela sva že petnajst let v divjini. Bilo je vroče poletno popoldne. Zrak v dolini je bil soparen, kakor bi solnce vse svoje žarke samo sem pošiljalo. V daljavi je gromelo neprestano, in grom je prihajal vedno bliže. Slednjič se je stemnilo, bilo je tako temno kakor noč. Črn oblak je zagrnil dolino pred mod¬ rim nebeškim očesom. Zadivjala je nevihta. Blisk je vdarjal za bliskom, in zdelo se je, da hoče grom raz¬ nesti skalovje in je razgnati v dolino, da jo pokoplje. Lil je dež, kakor bi hotel odnesti kraj, kjer je le¬ žala dolina. Bil sem sam v koči in v skrbeh sem pričakoval Janeza, ki je par ur pred nevihto šel v vas. Slednjič so se odprla vrata, ali ni vstopil Janez, temveč človek, ki ga že nisem videl petnajst let, a sem molil zanj vsak dan. Bil je Baltazar Ternej. 120 On ni bil tako plešast kakor jaz, a zato ves bel po svojih dolgih laseh in po bradi. Na glavi je imel širok klobuk in na telesu beraške cunje. Prenočišča bi rad pred viharjem, dober dan! je dejal na pragu. Prenočišča? Vsakemu rad, samo Baltazarju Terneju ne! sem odgovoril. Vi me poznate? Matija Andorlaki naj ne pozna Baltazarja Ter- nejal? Kaj?! Kako? Andorlaki!?. . . Da, Andorlaki, ki te je iskal toliko let in te ni mogel najti h kateremu si pa ti sedaj zašel sam, da najdeš svoj konec! Približaj se torej, če imaš pogum, je siknil in vzdignil svojo okovano palico. Naglo sem poiskal v kotu še težjo gorjačo in na¬ valil nanj. Zbežal je vun, toda jaz za njim. Tako sva si stala naenkrat nasproti!' In pričel se je boj med petinpetdeset let starima možakoma. Prijel sem ga za grlo z vso močjo in ga vrgel na tla, nato sem za¬ grebel svoje nohte v njegove oči, ki so mu mahoma iztekle. Tisti trenotek je zatulil od strašnih bolečin kakor ranjena zver, jaz pa sem skočil na njegova prša in curek črne krvi je brizgnil iz njegovih ust. Ura tvojega življenja je odbila, sem mu zaklical — umrl boš, ne umrl, poginil v plamenih tega drevesa, ki ga je pravkar užgala strela. 121 In vlekel sem ga k gorečemu drevesu, samo dvig¬ niti ga je bilo še potreba in bil bi v ognju. Toda tisti trenotek me je obšla drugačna misel. Ne, ne boš zgorel, ampak obesim te, ha, ha, obesim te na isto vrv, na kateri je visel in umrl moj sin. Ha! Saj jo še imam! Vedel sem, da mi ne more ubežati, ker je bil skoro brez zavesti, za to sem stopil v kočo, a ko sem se vrnil zopet na piano, se je Janez ravno vračal. Kaj hočeš zunaj v tej nevihti? me je povprašal. Nekoga bom obesil, prijatelji Baltazarja Terneja bom obesil, sem mu odvrnil. Glej tukaj leži prav tak, kakršnega sem si želel! Stoj Matija, mi je rekel Janez in me prijel za roko. Stoj, tega ti ne morem dovoliti, da bi bil ti rabelj! In prašam te, kaj bi bilo težje za tega človeka življenje ali smrt? Življenje! sem mu priznal — da življenje. Pustiva ga torej živeti! Potem sem se obrnil proti Terneju, ki je ležal na zemlji in vzdihoval in ječal z iztečenim očesom. Z veseljem sem ga opazoval in mu zaklical: Baltazar Ternej, jaz se zadovoljim samo z enim tvojim očesom, drugega pa pustim tebi, da me lahko vidiš in spoznaš, kadar se zopet srečava. Kaja mi dva se vidiva gotovo še kdaj. 122 26 . Moj edini in zadnji prijatelj Janez je živel mogoče samo zaradi tega tako dolgo, da me je obvaroval umora, kajti kmalu po tistem dogodku je umrl, ko je preživel z menoj v tistem samotnem gozdu šestnajst let. In sedaj sem že deset let sam, popolnoma sam . .. Tam počiva poleg mojega sina in kje bom po¬ čival jaz? Ali v tej koči ali pod prostim nebom? Ah nikogar ne bo, ki bi me zagrebel! Pa vsaj je vseeno: pod zemljo ali na vrh zemlje ... ne tukaj ne tam ne bo več utripalo moje srce . .. Ah, to ubogo srce 1 Segel bi globoko tu notri v prša in ga položil na dlan, da bi videl, kako je mogla ta uboga stvarica sprejeti in pretrpeti toliko bolečin, nesreče in gorja, ki se mu pravi življenje. 27 . Šel sem mnogokrat v mesto, da izvem kako živi Ternej. O Baltazarju nisem mogel izvedeti ničesar, nje¬ gova rodovina je izumrla, edini vnuk je še ostal, ki se je posvetil nekemu rokodelstvu. Težko, zelo težko sem čakal, da odraste in šele čez kakih šest let po Janezovi smrti se je razvil deček v mladeniča. Poiskal sem ga, pred delavnico, kjer sem vedel, da dela, toda pogledal me je zelo začudeno. Mladi mož, pojdite nekoliko z menoj, sem ga na¬ govoril. Kam? je prašal. 123 Ne prašajte, samo pojdite 1 Daleč ? Precej daleč. Za koliko časa? Primeroma — za dolgo! Recimo za en dan. Toda, jaz moram jutri na delo. Pustite svoje delol Toda zakaj ? Da postanete srečni! Na kak način? Prav lahko! Toda kako? Zato bom skrbel jaz 1 Vi? Ha, ha, hal Čemu se smejite? Vam! Kakor hočete — toda pojdite, če hočete biti srečni! Kdo na svetu ne bi hotel biti srečen — toda kam me peljete? Toda čemu vprašujete — saj vidite, da nisem nikak otrok. To vidim, da. Torej zaupajte mi! Vaš obraz sicer ni bogve kako lep in simpatičen, toda naj bo v božjem imenu! In šel je z menoj v ta divji gozd. 124 Kaj je to? me je povprašal, ko je zagledal veli¬ kanski kamen na grobu mojega sina. Berite, pa boste vedeli 1 Moj sin — Vaš sin? Da, moj sin, katerega je tvoj stari oče obesili Ha! je vzkliknil — in vam sem sledil, vem, da se hočete sedaj gotovo maščevati nad menoj 1? Ne govori in ne boj se, jaz se nočem maščevati nad teboj s smrtjo, nikakor ne! Le pojdi z menoj v kočo! In plaho je vstopil. Sedaj sem tukaj I Dvigni to lopato! In potem? Zdaj izkoplji tukaj zemljo! Zakaj ? Ne prašaj. Boš že videl! In pričel je kopati. Ha 1 Zlato! je zakričal naenkrat. Vzemi jih vun. Vidiš, koliko jih je 1 Ne morem jih prešteti! Več jih je kakor za stotisoč goldinarjev. In veš čigavo je to? Ne vem. Tvoje! Moje ? Da vse je tvoje! Vse 1? 125 Ne čudi se! Pozneje, ko boš že bolj pri pameti pa ti povem zakaj in kako ... Toda govorite sedaj, zakaj ne! Ali si že kdaj slišal kaj o meni in tvojem starem očetu? Vi ste Andorlaki. Dal Da slišal sem nekaj, toda ne mnogo I Tvoj stari oče in jaz sva bila prijatelja. In sicer je bil on tak moj prijatelj, da mi je zapeljal mojo lju¬ bico. Jaz sem se maščeval nad njim na ta način, da sem ga pripravil pri igri ob vse njegovo premoženje. Zato pa je on pritiral mojega sina na vešala, tega sina ki spi večno spanje pod onim velikim kamnom. In zdaj je vrsta na meni, in jaz se hočem osvetiti na ta način, da te obdarim s tem denarjem. Ah, kako ste vi dobri! Dober ravno ne, kajti polovico tega denarja je tvojega starega očeta, torej imaš do njega pravico! Kako se naj vam zahvalim!? Nikakor! Nič hvale ne potrebujem, Ali ti je prav, si zadovoljen? Kaj ? Ce mi je prav? Ali sem mogel dozdaj upati, da bom vsaj stoti del tega zaslužil, jaz ubogi rokodelec? Ali denar je spolzka stvar. Človek niti ne ve, kdaj se mu izmuzne iz rok. Na vsak način pa bi jaz rad zagotovil tvojo bodočnost. Ako izdaš ta denar — 126 Oh, kako naj se vam zahvalim, gospod — Ako pa zapraviš denar — čakaj, nečesa sem se spomnil. Zdaj ti ne dam vsega v roke; bolj gotovo je, ako ostane pri meni. No, ali si zadovoljen, ako ti dam sedaj samo petdesettisoč goldinarjev? Seveda sem, in če mi daste tudi manj; kakor ho¬ čete, tako bom pa ravnal. Torej tu imaš petdeset tisoč goldinarjev. Ako ti pa poidejo, pridi k meni brez skrbi! Dam ti zopet to¬ liko, ali pa dvakrat toliko, kakor se mi bo zdelo. Ne rečem ti ravno, da moraš zapravljati, a skopariti ti tudi ni treba, ker ni bolj grde umazanosti na človeški duši kakor je skopost. Kaj boš zdaj napravil najprej? Zdaj napravim najprej skušnjo za mojstra in si omislim nato veliko delavnico. Ne bodi tako neumen! Toliko denarja in delav¬ nica! Hudiča! Zakaj bi ostal rokodelec, če si pa lahko neodvisen gospod? Zares, imate prav, a moja pamet ni čisto zdrava. Da, gospod, bom, in se oženil. Vidiš, to je pametno. Ali si že izbral katero ? Da, sem jo že izbral — zelo pridno dekle. Prav! Kar vzemi jo! Zakon je velika sreča. Zares! Oženil jo bom, oženil jo bom. No, Bog s teboj 1 In kakor sem rekel, ako ti po¬ ide denar, me ti samo poišči, pa ga boš zopet dobil še več. 127 Pojdite z menoj, moj plemeniti dobrotnik! Stanujva skupaj! Nikdar! Jaz sem se odvadil ljudi, in grob mojega sina me zadržuje v tem kraju. Zato ostanem tukaj. S tem pa še ne rečem, da te ne bi kdaj posetil. In, ali je potrebno zagotoviti vas, da vas bom videl vsak čas z veseljem. Prav! Bodi srečen in ostani zdrav! Bog z vami, Bog z vami! Se zahvalim, se za¬ hvalim I In je šel. Počakaj, sem zaklical za njim. Počakaj! Ne povej nikomur, kje si dobil denar! Ne povej nikomur, da jaz še živim. Zakaj ljudje so hudobni, pa bi prišli in me umorili, samo zaradi denarja, ki ga še imam. Zato molči j Tvoj lasten dobiček zahteva to. Zdaj lahko greš, ali veš kaj? Reci, da si ga zadel v loteriji ali pa na kak¬ šen drug način. No, Bog s teboj! Čez nekaj mesecev sem obiskal svojega varovanca, Ternejevega vnuka. Njegovo stanovanje je bilo čedno, ali brez luksuza. Vse pri njem je kazalo na varčnost. Pogrnjeno je bilo za večerjo, ko sem vstopil, a mladi mož je sedel sam za mizo in čakal na večerjo. Skočil je pokoncu in hitel je v moje naročje. Bog vas sprejmi, ljubi . . . stric; ali vas smem imenovati stric, ali oče . . . Stric, ljubi nečak. No, kako ti je? — Res, ali si govoril s kom o meni? 128 Z nikomur, tudi moja žena ne ve nič o tem — Ali si se poročil? Mesec dni je od tega, in zdaj sem najsrečnejši mož. A kje je tvoja žena? V kuhinji. In kaj dela tam? Večerjo pripravlja. Tvoja žena pripravlja večerjo? Da. Neumni človek 1 Torej ti nimaš nobene kuharice ali kuharja? Moja žena je tako priprostega stanu, kot jaz, in dela vajena, gospodarim, kakor znam — Neumnost! Ali ti nisem rekel: bodi vse drugo prej, kot skopuh. Moj bog, ti pustiš svoji ženi kuhati! In to stanovanje — sicer ni slabo, to je resnica, a ven¬ dar ni tako, kot se za te spodobi. Za začetek je to celo zelo primerno, da se tvoje bogastvo tako hitro ne opazi, a vendar zapusti to stanovanje kakor hitro mogoče — najemi si lepše, sijajnejše, bogatejše, imej služabnike, razumeš? Začenjaj postajati gospod! Mislil sem, da ti je že zmanjkalo denarja, in zato sem ti zo¬ pet prinesel petdeset tisoč goldinarjev — Hvala, stric, a jaz jih ne potrebujem. To nič ne škoduje; tukaj jih imaš, ker sem jih že enkrat prinesel, tukaj, shrani jih. Izročil sem mu svoto. .RABLJEVA VRV." 129 5 Vrata so se odprla, in žena mojega varovanca je vstopila — prijetna, ljuba, nežna, plavolasa ženica. Pred¬ stavil me je za nekega oddaljenega sorodnika. Večerjal sem z njimi, in jih potem zapustil. Mladi mož me je spremljal. Dozdevalo se mi je, sem govoril med vrati, do¬ zdevalo se mi je, da sem jaz tvoji ženi antipatičen, cel večer me ni pogledala, in med govorjenjem se ji je poznalo, da je njena prijaznost prisiljena. Ne verujte tega, ljubi stric, je zagovarjal svojo ženo, ne verujte tega; to je samo sramežljivost in ne neprijaznost — moja žena je majhna bojazljiva stvarica, kot vse mlade ženke — Saj ni nič na tem, če je temu tudi tako, kakor sem rekel. Glavno je, da tebe ljubi. Ona me ljubi! je zaklical, ona me ljubi neizrečeno, ljubi stric. Opazil sem to, nečak, opazil sem to; to se je zr¬ calilo na vsaki njeni besedi, in iz vsakega njenega po¬ gleda. In za vso to srečo, se imam vam zahvaliti, ker brez vaše pomoči bi mi bilo, bog ve kedaj možno, se poročiti. Iz srca se veselim, ljubi nečak, da mi je bilo dano ustanoviti tvojo srečo, iz srca se veselim. In kako tudi ne? Saj je en del tiste sreče naš, katero povzročim komu drugemu. Zdravstvuj! Torej, kakor rečeno, za¬ pusti to stanovanje, in si poišči drugo, tebi primerno, 130 najmi služabnike, in živi, kakor se sedaj tebi spodobi. Kakor vara je ljubo stric. Ko sem drugič obiskal Ternejevega nečaka, sem dospel k njemu skozi krasno sobo. Sijajno pohištvo, množica služabnikov. Vidim, da začenjaš živeti, ljubi nečak, popolnoma po mojem nasvetu. Kako pa ti ugaja tako življenje? Vse bi bilo dobro, ljubi stric, je odgovoril, ampak odkritosrčno vam povem, da mi je nekoliko dolgočasno, kot rokodelec sem bil vajen dela. V začetku mi je uga¬ jala lenoba, a sedaj sem se je že naveličal. Neroden človek! S tolikim premoženjem in se dol¬ gočasiti! Bogatašu se je treba samo ozirati po užitkih in zabave se mu nudijo na vse strani. Poskušal sem že to in ono, a vse skupaj ni nič, ker vse nudi samo kratek, neznaten užitek. Ali kvartaš? Ne. Začni kvartati; to je najnedolžnejša zabava, in taka, katera ne postaja dolgočasna, ampak nam zmiraj bolj in bolj ugaja. In če izgubim? Dobiš zopet drugič. In če zelo veliko izgubim? Pridi k meni, toliko ne moreš tako hitro izgubiti, kakor lahko od mene dobiš. Izgubljajo pa samo bojaz¬ ljivi igralci. Ako je čemu pregovor primeren, da se 131 *5 samo korajžnemu sreča smehlja, potem se to tiče za¬ gotovo tudi igralca. Ternejev nečak je začel kvartati in postal je kmalu ravno tako strasten, a ne tako srečen igralec, kot nje¬ gov ded, preden sem dobil jaz njegovo premoženje. Črez nekoliko mesecev pride čisto obupan k meni, da ima že enega otroka, da druzega pričakuje, in da je vse premoženje izgubil. Smejal sem se mu in ga po¬ tolažil z ravno tako veliko svoto, kot je bila prejšna. — Sedaj mu nisem rekel izkopati denar v hišici, ampak v gozdu poleg neke pečine, ker imam denar, zaradi večje varnosti na več mestih zakopan, ako se mi iz¬ gubi eden del, ohranim druzega. Dan prej, ko sem za¬ čel pisati te liste, pride Ternejev nečak zadnjikrat k meni, veliko bolj potr!, kot prej kedaj. Zakaj te skrbi, ljubi nečak, sem ga vprašal. Zopet sem vse izgubil, je vzdihoval. Je to vse? Otročarija. Se nekaj me je zadelo. Moj ubogi ded je prišel pred nekoliko tedni v taki revščni (o kaj takega si ne more človek misliti) in pred nekoliko dnevi je umrl. Bog mu daj dobro. Kaj? tvoj ded je umrl? sem zaklical. Da. Ha! Bog mu daj večen mir in pokoj — — Toraj ti si vse premoženje zaigral? Vse, kar sem imel. 132 No, nič ne de; takoj ti povem kje najdeš svoto, da si zopet pomagaš. Koliko otrok imaš? Dva. In ju ljubiš? Neskončno! In oni tebe! Me tudi ljubijo! In tvoja žena? Ona živi samo zame in za moje otroke, to dobro bitje I Glej — glej — torej tvoj ded, ubogi starček kje je pokopan? Na našem pokopališču. Na katerem prostoru? Koj pri vratih, ker je vse polno. Da že počiva ubožček. Toraj čakaj, jaz ti povem, kje je denar, a vedi, da je to največja in tudi zadnja svota, katero si dobil. Nimam več premoženja, a skril sem ga tako dobro, tja, kjer ga nobeden ne bi iskal, ker, priznavam, da sem bil v velikih skrbeh zanj. Kje bi ga iskal, ljubi stric? ... o, sedaj bodem gospodaril, da bom lahko do smrti izhajal z njm. Dovolj bodeš imel do dneva tvoje smrti, ne skrbi. Korak od severoiztočne strani vešal, dva čevlja glo¬ boko. Korak od vešal. Da, tam je, razumi me dobro: Korak od severo- iztočnega podnožja vešal, dva čevlja globoko v zemlji. 133 Razumem, Sprejmite mojo zahvalo. Mojo najsrč¬ nejšo zahvalo za vašo plemenitost. Hvala- Zelo rad, zelo rad sem ti pomagai, ljubi nečak! Odšel je. Sledil sem njegovim korakom oddaleč, da me ni opazil. Precej daleč od vešal sem se skril v grmovju. On je šel v mesto, kakor sem pričakoval, po lopato. Ko se je stemnilo, sem ga videl prihajati —■ dospel je do vešal — kopal je. Nazadnje seže v jamo in izvleče nekaj in omedli. Nedolgo za tem se prebudi — se ogleda — začne bežati — postoji — zopet se dvigne — in zopet beži. To je trajalo več ko dve uri, Bila je temna noč, brez mesečine, videl sem samo ne¬ kaj temnega, a iz vseh njegovih kretenj se je opažal največji obup. Postal sem zaspan, vlegel sem se in zaspal. Ko se drugo jutro prebudim, se je ravno solnce prikazalo na obzorju. Bilo je ravno tako krasno jutro, kot pred šestin¬ dvajsetimi leti, ko so obešali mojega sina. Pogledal sem proti vešalom. Človek je visel na njih- Ternejev nečak —- Sam se je obesil, z vrvjo, katero je preteklo noč izkopal, misleč, da je zaklad, in katero sem skril tam. Po cesti so prihajali ljudje, mahal sem jim, na pridejo bližje. Prišli so in sneli samomorilca. Tisto vrv sem jaz vzel in se oddaljil. 134 Šel sem na pokopališče, kjer jejpočivala Roža, a ne k njenemu grobu, ampak k Ternejevemu in govoril: Baltazar Ternej, ali slišiš moj gl'as? Poslušaj me, jaz sem Matija Andorlaki —-Ti si mojega sina spravil na vešala po rablju, a jaz tvojega, da se je sam obesil na tista vešala, na katerih je visel moj sin, s to vrvjo, katero držim v roki, in katero polagam na tvoj grob. Obesi se z njo, kjer si, na tem ali onem svetu. 135 ZLATO TELE. ROMAN. SPISAL M. BLANK. ZLATO TELE. ROMAN. SPISAL M. BLANK. Prvo poglavje. E kspresni vlak iz Pariza, ki je imel samo prvi raz¬ red, spalne in jedilne kupeje in prostora komaj za šestdeset oseb, je obstal na glavnem kolodvoru v Nizi. Med sneženo vihro je zapustil vlak Pariš in moral prodreti med potjo večkrat čez meter visoke snežene plasti in hiteti dalje proti jugu, kjer so se vedno bolj topile snežene preoroge na strehah vagonov in so se hitreje topile ledene svečice, ki so bile nanizane ob stopnicah in oknih kakor dragocen okrasek. Solnce se je veselo smejalo z jasnega modrega neba, ob desni in levi železniške proge pa so se po¬ nosno priklanjale vitke zelene palme. Njegove košate zelene krone so šepetale v vetru, kakor da pozdravljajo skrivnostno severne popotnike. 139 In zdaj je obstal vlak v Nizi. Samo par pasantov je izstopilo, vsi drugi so se vozili še naprej, tja do Ri¬ viere v paradiž in pekel sreče in nesreče — Monte Carlo. Nasprotno pa so mnogi vstopili v Nizi, da pri¬ dejo takoj s prvim vlakom in pravočasno, ko se odpre kazina. Božanstvo zlatega teleta po preteku tisoč in tisoč let ni prav nič izgubilo svoje privlačne sile, nasprotno: sezidala se mu je krasna palača, medtem ko so ga Izraelci častili samo na prostem. In ne samo to, tudi število njegovih častilcev se je zelo pomnožilo in naraslo; od vseh delov sveta derejo skupaj, dasi zahteva vsako leto več žrtev, kakor jih zahteva paganski moloh. Sprevodnik je zaprl vrata po vseh kupejih. Z rez¬ kim žvižgom je zapustil vlak kolodvor. Potem je bežal skoro vedno ob morski obali in predor se je vrstil za predorom. Na desni strani se je širilo v sinjo nedogled svetlo morje, ki je pljuskalo ob breg, da so nekatere pene svetlikajoče se v solnčnih žarkih kakor biseri pa¬ dale celo na železnična kolesa. Na levi strani pa se je dvigal holm za holmom, kakor da raste eden iz dru¬ gega, vsi porastli s citronami in drugim južnim sadjem. Nato je zavil vlak zopet v tem predor. »Villa Franche sur mer!« je stalo napisano na mali postaji ali ekspresni vlak je bežal naprej, kot da nima časa niti za hip v malem vojaškem pristanišču, kjer so stale v morju mogočne sive bojne ladje ne- 140 premično in tako mimo, kakor vkovane v morsko gla¬ dino . . . Večina popotnikov je slonelo v svojih mehkih na¬ slonjačih malomarno in brezbrižno za lepoto južne obali. Kajti vse to so videli že neštetokrat; njihove oči so se le takrat pozorno zasvetile, kadar je spregovoril kdo v bližini o tej ali oni izgubljeni ali dobljeni igri v Monte Carlu. Samo dvoje mladih ljudi se je vsakokrat, kadar je zapustil vlak kak predor, veselo ozrlo po solnčni okolici, ki se je vsa svetila v bleščečih barvah. In brez dvoma bi vsakdo spoznal takoj na prvi pogled, da je to dvoje vroče se ljubečih bitij, ki sta na ženitovanjskem potovanju. In resnično je bila to srečna dvojica, dvoje mladih ljudi namenjenih v solnčno Riviero. Hubert Harlander in njegova mlada soproga Mar¬ gareta sta bila več kot srečna. Že dve leti sta se lju¬ bila prej, predno sta se zakonsko združila. Marsikatero težko preizkušnjo sta morala prestati v svoji ljubezni, da, mnogokrat sta se že sprijaznila z mislijo, da bo edino njuna skupna smrt storila konec vsem težavam, ali vendar so naposled zbežali ti temni oblaki in njima posijalo zlato solnce davno zažeijene sreče. Po čudnih potih se je priborila ta sreča v njuna srca in ju sklenila tako tesno, da se zdaj, ko sta hitela junaško življenju nasproti, niti za hip nista izpustili njuni roki. Na svojem ženitovanjskem potovanju sta si ogledala Pariz in zdaj 141 ju je gnala želja videti še kraj, kjer je nesrečno končalo že toliko ljudi, tja v Monte Carlo, kjer sta nameravala ostati le malo časa in se vrniti potem čez Genovo in Gotthard nazaj v svojo domovino. Nasproti tema dvema je sedel tudi nek drugi možki z gladko obritim obrazom, z venomer mežikajo¬ čimi očmi in s kratko ostriženimi lasmi, tako da je bila njegova glava nekako podobna kroglji. Bil je to de¬ tektiv Julij Bartman. Spoznal se je z njima med vožnjo in sedaj je zadovoljno opazoval njuna obraza, ki sta se svetila zadovoljstva in sreče, kakor solnce, ki je sijalo tam zunaj. V daljavi so se zasvetile v solnčnih žarkih ostre pečine, ki so se zajedale daleč v morje. Bartman je pokazal nanje z roko in dejal: »To so pečine monakovske. Za njimi leži Monte Carlo.« »Tam mora biti res lepo, kakor v paradižu!« je dejala mlada gospa Margareta. Na ustnicah detektiva Bartmana je zakrožil lahen smehljaj: »Mogoče imate prav! Ali kolikor je meni znano, se nahaja tam peklo in raj v tako neposredni bližini, da pade marsikdo v grozno peklensko globino, ko se je še pred trenotkom nahajal v raju. »Vi imate v mislih najbrže kazino in tiste zelene igralne mize!« je opomnil mladi soprog Hubert Har- lander. 142 »No, da,« mu je pritrdil Bartman. »No, jaz se ne bojim! Čisto gotovo bom stal še danes za igralno mizo. Par bankovcev že žrtvujem, kajne dušica,« in pri tem se je obrnil Hubert k svoji mladi ženki — »da vsaj kdo ne bi mogel reči, da sva bila v Monte Carlu, a ne v igralnici.« Soproga Margareta je nekoliko porudela, na to je odvrnila nekako boječe: »Par bankovcev naj že bo, a več prav gotovo ne 1« — »No, da, to se razume,« ji je pritrdil soprog — »kaj meniš, da nameravam vreči v žrelo tem roparjem kaj več?! Kaj takega mi ne pride na misel niti v sanjah. In naposled saj lahko, da tudi dobiva, kje pa je zapisano, da moram ravno jaz zgubiti. Pa naj bo kakor hoče, sto frankov jim žrtvujem in — niti vinarja več.« — Julij Bartman je zbral obraz v silno resne gube in smehljaj, ki je prej krožil na njegovih ustnicah je nenadoma izginil. »Mislim,« je dejal — »da mi ne zamerite, če vam nekaj svetujem. Ne hodite v kazino. Lahko mi verujete, da dobro poznam človeško strast in slabost in zato trdim in sem o tem prepričan, da če položite v kazini na zeleno mizo sto frankov boste kmalu zaigrali deset¬ krat toliko in tudi še več.« »Saj sem vam hvaležen za ta svet, ali biti v Monte Carlu in ne igrati, to je vendar nekoliko preveč smešno. 143 Sicer pa bodite prepričani, da sva midva prestala že toliko težkih preizkušenj in težav, da naju ni tako lahko zapeljati. Ali ni res tako, dušica?« Mlada gospa j‘e prikimala in stisnila roko svojemu soprogu. »Verujte mi,« je povzel detektiv — »da niste vi prvi, ki ga slišim govoriti tako — ali konec je bil vedno isti. Bodite uverjeni, da ni nikogar, ki bi se pri igri v Monte Carlu okoristil, pa če bi že bil kdo, je to gotovo edino lastnik kazine.« »Toda jaz sam sem že slišal, da si je ta ali oni pridobil v enem dnevu po sto tisoč in še več ...« »Gotovo! Toda kdor danes nekaj priigra zgubi jutri še enkrat toliko ali sploh vse kar ima, kajti igra je vrag.« »Jaz dobro vem, da nikoli več ne stopim k igralni mizi, pa če priigram tudi samo tisoč frankov.« In gospa Margareta je naglo prikimala: »Da, da, tudi če priigraš samo tisoč frankov, za¬ pustiva vendar Monte Carlo še tisti večer.« Detektiv Bartman je molčal in je gledal zamišlje¬ no predse, kajti spoznal je, da bi bilo vsako svarenje zaman. Tistikrat je obstal vlak v Monte Carlu. Razun ti¬ stih, ki so potovali še naprej v Mentone ali San Remo, so izstopili. Mlada poročenco sta naglo segla po svoji prtljagi, pri čemer jima je pomagal tudi detektiv Bartman. 144 »V kateri hotel ste namenjeni?“ »V hotel de Russie,« mu je odvrnil Hubert Har- lander. Ko so oddali svoje kovčege postreščeku, so se vsi trije napotili proti izhodu, a Julij Bartman se je nekoliko oddaljil, kajti zdelo se mu je, da želi biti mlada zaljubljena dvojica pač zopet sama. Med vožnjo je pač prijetno kramljati s tem ali onim, da tako hitreje mine čas, a ko je človek na svojem cilju, je pač najrajši zo¬ pet sam in to posebno, če ima ob sebi svojo mlado ženko. To je vedel tudi Julij Bartman, zato je hotel previdno zaostati in se pomešati in zgubiti med mno¬ žico, ki se je gnetla sem in tja po peronu, ko naenkrat začuti na svoji rami težko roko. In tudi glas, ki ga je pozdravil se mu je zazdel zelo znan: »Kak slučaji Ne vem kaj vas je prineslo v Monte Carlo, a da sem vas pogrešal, bodite uverjeni!« Bartman se je ozrl in zagledal pred seboj že precej priletnega moža s polno zelo osivelo brado. Njegove obrvi so nekako osorno senčile bliskajoče oči in ozke blede ustnice so bile skoro brez krvi. In detektiv Bartman ga je spoznal takoj. »Vi tu v Monte Carlu, gospod baron?! Jaz sem mislil, da gotovo nikoli več ne stopite na ta tla.« »E, kaj so človeški sklepi in nameni! Kakor ne¬ znaten prašek, ki ga odnese veter kamor hoče. Toda ne mislite, da ljubim ta Monte Carlo! O, vse prej I So- 145 vražim pač to gnezdo, da bi ga najraje potopil v morje, ko bi imel toliko moči!« »Toda kaj vas je zopet privedlo semkaj ?« Obraz starikavega barona je postal naenkrat tako pust in mračen kakor kako megleno zimsko dopoldne. »Vi veste,* je pričel bolj tiho — »zakaj tako so¬ vražim ta proklet Monte Carlo. Tam v onem poslopju, tam v tisti palači, ki gleda s svojim svetlim pročeljem tako ponosno sem proti morju, tam so me uničili. Saj vam je znana ta zgodba, kaj ne! Saj veste, kako sem se pripeljal sem na morsko obalo s svojo ženo, da ozdravi, no, in ozdravila je resnično! Bil sem vesel in dovolil sem ji več kot bi ji smeli No, zdela se mi je tako lepa kadar ji je žarel obraz strasti za igralno mizo in kako lepo so se svetile njene oči, kadar je grabila na kupčeke pridobljene cekine! A ko sem se zavedel velike nevarnosti je bilo že prepozno: ničesar več nisem mogel rešiti! Ona je zgubila, zgubila vse, razumete vse, kar se lahko imenuje vrednost! Pisala je mojemu ban¬ kirju brez vsake moje vednosti in zaigrala je vse! Ozdravila je kot sem želel, a vendar sem jo izgubil! Ko sem jo videl zopet, je bila mrtva, njen lepi obraz je bil razbit od pečin s katerih se je strmoglavila tam na morski obali. In od takrat sovražim ta kraj, to prokleto mesto, ki mi je ugrabilo moje najdražje in za¬ klel sem se, prisegel sem, da nikoli več ne stopim na ta grozna tla.« 146 Bartman mu je prikimal: »Poznam to zgodbo, za to mi je tem bolj ne¬ razumljivo, kako da ste prelomili svojo obljubo in prišli vendar zopet v Monte Carlo.« Baron Markraf kakor se je imenoval stari mož, se je nasmehnil polglasno, a pri tem so se začrtale okrog njegovih drobnih in bledih ustnic tako trpke po¬ teze, kakor da težko premaguje ubupen vzdih. »Da, da! Usoda se igra z nami kakor morje z z neznatnimi čolnički in tej črni usodi menda ne more nikdo ubežati, tako nam je usojeno! Berite prosim!« Pri tem je podal baron Markraf detektivu Bart- manu brzojavko, ki je bila že vsa oguljena in zmečkana, kar je pričalo, da je starček pač že večkrat prebral in kakor da ne more verjeti njenemu poročilu, stiskal in mečkal v roki. Bartman je bral in oči so se mu širile: — Gisberta barona Markrafa smo našli v njegovi sobi mrtvega. Pridite takoj. — Renče Olivier. Bartman je molčal, kajti tudi njega je brzojavka tako presenetila, da prvi hip ni mogel ničesar odvr¬ niti. — Tudi starčkov obraz je nekoliko pobledel ko se je ozrl v detektiva, a je ostal vendar miren.. . »Saj pravim,« je dejal čisto tiho »menda mi je usojeno, da sem moral pustiti tukaj ženo in sedaj še edinega sina.« 147 »Ali kako se je vendar zopet to zgodilo?« je po¬ vpraševal po kratkem molku detektiv Bartman. »Ko sem prejel to brzojavko, sem mislil, da je storil pač kakor njegova mati ali tukaj sem zvedel, da se je zgodil zločin, umori Prejšnji dan je imel izredno srečo pri igri, priigral je okrog stoinpetdeset tisoč fran¬ kov. In tisto noč potem je bil umorjen in morilec je vzel seboj tudi ves denar. Tako sem izgubil edinega sina. Policija sicer išče in sledi za morilcem, ali do sedaj še brez uspeha. Toda kaj — končal bi nesrečno prej ali slej — konec njegov je bil gotov, ko je stopil prvič za igralno mizo, in če je bila njegova smrt ne¬ koliko drugačna od smrti njegove matere, je to čisto brezpomemben slučaj, kajti glavni vzrok je bil pri obeh isti. . . Detektiv je ponudil baronu svojo desnico in dejal sočutno: »Moje najglobje sožalje. Prišel sem semkaj, da se nekoliko razvedrim in odpočijem, a sedaj pač ne smem misliti na to. Zagotavljam vas, da napnem vse svoje moči in ne mirujem poprej, dokier ne najdemo morilca. Prosim vas, pokažite mi hotel, kjer so našli njegovo truplo.« »Hvala vam gospod Bartman, toda jaz se bojim, da glavnega krivca vendar ne boste mogli kaznovati.« Nato sta se napotila oba čez široko ulico in iz¬ ginila kmalu med razkošnimi nasadi pred igralno ka¬ zino. — 148 Drugo poglavje. »Težko si je predstavljati kaj tacega celo v sanjah. Ves zmeden in tako presenečen sem obstal na pragu kakor da sem okamenel. Prvi hip nisem mogel niti za¬ kričati, ker v grlu me je stisnilo in gledal sem nekaj časa na mrtveca, kakor da so mi omahnile vse moči in misli. Bal sem se pristopiti celo k njemu, da se pre¬ pričam ali je«e res ugasnila v njem poslednja iskrica življenja ali je še morda čas, da se ga reši prezgodnje smrti — noge so mi postale težke, kakor nabasane s svincem in če bi me prikoval na prag, bi morda ne stal tako mirno kakor sem tako. On pa je ležal tam poleg svoje postelje v luži krvi z obrazom obrnjenim proti tlom. Krčevito so stiskali njegovi prsti rob zmeč¬ kane preproge in zadaj na glavi mu je zevala široka rana. Morilec ga je moral udariti silno z nekim težkim predmetom, kajti videlo se je, kako se je lobanja udala. Na vratu in hrbtu je imel široke lise rdeče krvi, ki je curljala iz rane po tleh kakor iz studenca — — — in vse to sem zagledal naenkrat, da ni prav nič čudno, da prvi hip nisem mogel poklicati niti na pomoč.« Pripovedovalec je umolknil in zatisnil trepalnice, kot da je zopet zagledal pred seboj ves tisti strašni prizor. Na terasi hotela de Pariš so sedeli pri neki stranski mizi Julij Bartman, baron Markraf in Renče Olivier, katerega je izdajalo njegovo rumenobledikasto, nekoliko upalo lice s črnimi brki, na prvi pogled za Francoza. 149 Govorili so njem vsi, ki so ga količkaj poznali, da je silno bogat, a da potroši precej na svojem vednem po¬ tovanju po inozemstvu, odkoder pa se je vračal vendar redno vsako leto zopet v Monte Carlo. Tako se je na zadnjem svojem potovanju seznanil z baronom Gisbertom Markrafom, s katerim sta nameravala preživeti nekaj tednov skupaj v Monte Carlu. In Renee Olivier je pripovedoval dalje: »In na to se me je polastilo neko težko temno čustvo, da sem čelo jaz nekoliko kriv njegove nesreče, kajti povabil sem ga seboj v Monte Carlo, kjer je srečno priigral čez stoir.petdeset tisoč frankov in žrtvoval po¬ tem za to svoje mlado življenje. Igre je bilo konec ne¬ kako opolnoči in skoro vsi gostje v kazini so bili zbrani okrog igralne mize, kjer je bila Gisbertu tisti večer sreča tako mila in zato menim, da je moral biti tudi morilec med njimi. Vedel je, da ponese Gisbert, ako že ne vsega, pa vsaj nekaj denarja seboj v svojo sobo in to mu je dalo povod do zločinskega sklepa. Tako mislim jaz in menda se ne motim.« Nasproti terase se je dvigala mogočna stavba »Cafe de Pariš« z nasadom v arabskem slogu. Tam se je zbiral svet od najrazličnejših strani in najrazličnejših slojev in stanov. Ob strani bogato Iišpane pariške ko- ketke, ki je imela na sebi več vrednosti kot kak manjši trgovec v vsej svoji zalogi, se je sprehajala črnooka lahkoživka ... na drugi strani je zopet kramljal po¬ nosen grof z gladkoobritim gigrlskim igralcem . . . 150 profesor s častnikom: pisana množica tako različna po svoji zunanjosti, kakor po poklicu, a vendar na tistem mestu skoro vsi z enim istim namenom: v kazino za zeleno igralno mizo! »Ko sem prišel potem nekoliko k sebi, sem skli¬ cal takoj služabništvo v hotelu in poslal tudi po policijo. Ta je dognala, da je bil mrtvec udarjen od zadaj s tež¬ kim masivnim svečnikom, ki je ležal še ves krvav poleg postelje. Ali o denarju ni bilo ne duha ne sluha. Mo¬ rilec mu je preobrnil vse žepe. Ko je komisija odšla, sem vam takoj brzojavil in ko sem se vrnil s pošte o morilcu še ni bilo nikakega sledu.« Renče Oliver je umolknil in se zagledal v detek¬ tiva Bartmana, ki ga je ves čas poslušal pazno ne da bi kaj opomnil in se je sedaj zagledal zamišljeno pred se. — »Zdaj bo pač težko izslediti morilca,« je dejal po kratkem molku — »ker so v sobi, kjer je bil Gisbert gotovo že vse osnažili in uredili, s tem pa tudi zbrisali in uničili marsikak važen sled.« »Vsekakor,« mu je pritrdil Renče. »Ko je komisija odšla, so takoj vse omili in osnažili in če se ne motim je zdaj soba že oddana.« »In kdaj se je vrnil tisto noč baron Gisbert v hotel?« »O polnoči je bila igra končana in potem sva se zamudila še nekako do tretje ure zjutraj v Cafč de Pariš. Jaz sem ga spremil do njegove sobe na št. 14. v 151 prvem nadstropju in odšel potem v svojo sobo v drugo nadstropje.« »Ali se je baron Gisbert zaklenil?« je vprašal detektiv dalje. »Tega se ne spominjam.« »Toda, ko so ga zjutraj našli, vrata niso bila za¬ klenjena?« »Ne.« »Ali se morda niso poznali na ključavnici ali na tečajih kaki znaki vloma?« »Ne.« »In v kateri obleki so našli barona Gisberta, ko je bil že mrtev?« »V tisti, kot je bil prejšnji večer.« »Torej ni legel niti v posteljo?« »Gotovo nel« Bartman ga je pogledal in je nekoliko pomolčal, kakor da nekaj premišljuje. »Na vsak način se je moral torej zgoditi uboj, ako ne takoj, pa vsaj kmalu po vašem odhodu.« »Tudi jaz sem takega mnenja.« »Torej se je moral skriti morilec v tem času v njegovi sobi, ko sta bila vidva v Cafe de Pariš.« »Na to še nisem mislil,« je dejal Renee Olivier. »Vsekakor je vedel morilec, da je baron tisti večer priigral veliko svoto denarja in je med tem, ko sta bila vidva v kavarni napravil svoj načrt.« 152 »Imate morda prav, ali sobe v hotelu so vendar v odsotnosti gostov vedno zaklenjene.* »Že res, toda vi pozabljate, da visijo ključi tako- rekoč javno doli na deski pri portirju, kjer jih lahko vzame vsak. In morilec je prišel gotovo na ta način v sobo. Ko je sobo odprl, je nesel ključ zopet nazaj, sam pa se povrnil in se skril v sobi kamor že bodi. In če je to moje mnenje pravo, potem je moral baron Gisbert na vsak način najti svojo sobo odklenjeno.* »Ah, imate prav,* ga je prekinil Renče Olivier. »Zdaj sem se spomnil, da je bila njegova soba odkle¬ njena in je on še pripomnil, češ čudno, da je pozabil sobo zakleniti.« »No, vidite, da imam prav. In sedaj trdim še drugo, da je moral biti morilec eden izmed gostov, ki so sta¬ novali v istem hotelu, ker le takemu je mogoče vzeti tako predrzno ključ in ga potem prinesti zopet nazaj.« »Gotovo!« »Toda*... Detektiv Bartman je nenadoma umolknil, kakor da mu je usahnil vir teh dalekosežnih misli. »In iz tega sledi sedaj dvoje gotovih posledic,« je dejal po kratkem premišljevanju. »Ali je morilec zapustil takoj naslednji dan hotel ali pa je sploh ostal in ložira v njem še sedaj.* »Naslednji dan, ko se je zvedelo o umoru, je za¬ pustilo hotel takoj več kot polovico gostov,« je pri- 153 pomnil Olivier. »In o umoru je lahko vedel vsak, ker je policija preiskala vse sobe.« »In vsa ta preiskava je ostala seveda brezuspešna,« je opomnil Bartman in potegnil z dlanjo preko čela. »Seveda.« »Morilec je pač slutil, da preiščejo tudi njegovo sobo in se je na to pač pripravil.« »Zdaj je mogoče že zapustil hotel in lahko tudi Monte Carlo.« Toda detektiv Bartman je zmajal z glavo. »Če tako mislim, kakor je mislil morilec, ko je nameraval in snoval misli in načrt za ta umor, kako bi ga tem premeteneje izvršil, če se popolnoma poglobim v njegove namene in načine, ki so mi znani, pridem do drugačnega zaključka. Kajti morilec ve, da ga reši samo hladnokrvnost in največja previdnost. Sledov ni zapustil nikakih, denarja se pri njem prav gotovo ne bi našlo — torej on ve, da bo policija pač najbolj pazila na one ki bodo zapuščali hotel ali celo Monte Carlo. In da se izogne tudi v tem vsaki slutnji, ni odšel iz Monte Carla ampak živi, kakor je živel poprej, prav gotovo še vedno v tem hotelu.« Sedaj se je oglasil tudi stari baron Markraf, ki je do sedaj ves čas poslušal mirno in z napeto pozor¬ nostjo : »Brez dvoma so to najboljši dokazi, torej upate, da potom teh naklepov in misli čisto gotovo izsledite morilca.« 154 »To vse še ne zadostuje,* mu je odvrnil mirno detektiv Bartman — »treba bo še poizvedovati in sle¬ diti oprezno in previdno — kajti sledu mi manjka po¬ polnoma in to je pri stvari najtežje. Jaz samo vem prav¬ zaprav: da se je zgodil umor, nad kom, kje in kako.« Nato se je obrnil proti Olivierju. »Ali vam je mogoče znano v kakih bankovcih se je izplačala baronu Gisbertu svota, ki jo je priigral?« »Dal V tisoč-frankovskih bankovcih.« »Številke ?< »Žalibog nisem pogledal.« »In tudi drugi soigralci niso vedeli?« »Ne. Vsaj meni ni znano.« »Potem morilec sploh ne bo skušal denarja zme- njati, ker bankovec je enak bankovcu in se mu ni treba prav nič bati, da bi ga izsledili po denarju, če niso znane številke.« »Kako pa ga mislite vendar izslediti,* je povprašal nekako nestrpno baron Markraf in se obrnil proti de¬ tektivu Bartmanu. »No, morilec gotovo večkrat obišče kazino. In ker stanuje v hotelu de Pariš, je moral pač prinesti seboj precej denarja, katerega pa je pri igri izgubil, kar ga je napotilo do umora. Torej imam tu vsekakor opravka z nekim strastnim igralcem, ki pa se bo skušal zdaj vsaj nekaj časa odtegovati igri, da se ne izda ... Pa saj vesta kaj je igralska strast in čisto gotovo Monte 155 Carla ne zapusti, dasi bo vedno skrbno pazil, če mu policija še vendar ni na sledu.« »Torej upate morilca vsekakor dognati, dasi ni¬ mate nikakih zanesljivih podatkov in sledu.« »Da.« Renee Olivier si je prižgal cigareto in je skomizg- nil z rameni nekako neverjetno. »Ali bi ne bilo mogoče bolje, ko bi se domenili s komisarjem Gastaldijem in bi pričela to težavno zasle¬ dovanje skupno. Gotovo bi bilo več uspeha.« »O, tega nikakor ne,« je odkimal detektiv Bart- man »Zakaj ne?« »Ker se bojim, da bi mi monsieur Alberto Gas- tildi napravljal pri stvari kake težkoče in morda celo vse skupaj pokvaril.« »Toda, kako je to vendar mogoče?« »Prašajte, kako je mogoče, da se pes in mačka sovražita, pa vam prav tako ne vem odgovora.« »Kako nameravate stvar pričeti?« »Hm, to je čudno vprašanje. Sprehajal se bom pač, kakor se sprehajajo drugi, hodil bom v kazino, kakor hodijo drugi, zdaj pa zdaj riskiral pri igri tudi kako malo svotico, kakor riskirajo drugi, a pri vsem in povsod bom opazoval kakor drugi ne opazujejo.« Baron Markraf se je obrnil proti njemu in se mu je hvaležno nasmehnil: 156 »Vi ste mi že izkazali nekoč veliko uslugo, za katero sem vam še danes hvaležen. Tudi takrat nisem razumel, kako boste pričeli svoje iskanje, kakor ne raz¬ umem danes, toda zagotavljam vam in obljubujem vam, če res zasačite zločinca —» Toda detektiv Bartman je zamahnil z roko in ga hlastno prekinil: »Niti besede o kaki obljudi, gospod baron! Vi me poznate in veste, da mi bo najdražje plačilo in zadoš¬ čenje za ves trud — samo uspeh.* Skozi košate krone zelenih palm se je svetila pa¬ lača igralne kazine in baš tisti trenotek so se na široko odprla vrata, da so se trumoma usule v prostorno vežo pestre množice, ki so že težko čakale, kdaj jim bo skoro mogoče zopet stopiti za usodepolno zeleno igralno mizo. »Igra se prične!« »Mogoče bi radi prisostvovali? Nikakor vas no¬ čem zadrževati, jaz sem nekoliko utrujen od vožnje in bi se kaj rad nekoliko odpočil.« Baron Markraf se je začudil in osupnil; »Kako? Vi hočete spati, ko ste ravnokar čuli o umoru mojega sina in obljubili, da hočete napeti vse moči, da izsledite morilca?« »Zakaj ne?« se je nasmehnil detektiv. »Ko se človek nekoliko odpočije, čuti v sebi zopet nove moči in misli vse bolj jasno in bistro. Na svidenje torej čez eno uro v kazini!« 157 In detektiv Bartman se je poslovil z lahnim po¬ klonom. Baron Markral in Renee pa sta se počasi napotila proti kazini. Ko je stopal sivolasi baron Markraf po širokih stopnicah proti dvorani, kjer so se shajali naj- strastnejši igralci vsega sveta, mu je naenkrt potemnelo lice in zamrmral je med trpkim smehom: »Dvakrat me je oropalo to zlato tele, kar mi je bilo tako pri srcu, zdaj, ko sem popolnoma sam, na vsem božjem svetu, se mi pač ni potreba bati, da bi mi odvzelo še kaj, kar bi težko pogrešal .. .« Tretje poglavje. Ako sta baron Markraf in Renee Olivier res mis¬ lila, da je detektiv Julij Bartman od vožnje utrujen in se hoče, kakor je dejal, nekoliko odpočiti, sta se lako varala, kajti detektiv Bartman je prečul mnogo¬ krat že po več noči po vrsti ob najnapornejšem zasle¬ dovanju različnih individijev, ne da bi pri tem oslabeli njegovi živci, zato mu je bila vožnja kakor v zabavo in razvedrilo, odstranil pa se je od barona Markrafa in Renee Olivierja samo z izgovorom, da je mogel biti sam. Kajti vedel je, da ga čaka pri izsleditvi tega skriv¬ nostnega morilca marsikaka težavna pot, na kateri bi mu bil kak spremljevalec samo v nadlego in oviro. V hotelu de Pariš je bil detektiv Bartman po¬ vsem neznan, kajti, da bi vsakdo vedel za njegov pok- ic, tega ni maral, ker je vedel, da bi mu delalo to 158 marsikje tudi ovire in neprilike. Toda če bi kdo vpra¬ šal pri vratarju po trgovcu Singerju, bi ga peljal na št. 36, kjer bi imel čast govoriti z — detektivom Bart- manom, a tisti trenotek bi moral brez dvoma nekoliko počakati, ker se je detektiv Bartman ravno razgovarjal z natakarjem. »Povem vam, da je to nezaslišana nevednost in brezbrižnost,c mu je govoril skoro osorno — »da mi niste prav nič povedali o umoru, ki se je zgodil v tu¬ kajšnjem hotelu pred kratkim!« In natakar je bil skoro v zadregi. »Toda oprostite,c je odgovoril ponižno in nekako boječe — »jaz vendar ne smem praviti tega vsakemu gostu, sicer bi bil hotel kmalu popolnoma prazen. Saj je škode dovolj, ker je takoj tisti dan zapustilo hotel šestinštirideset gostov!« »To se razume, da jih je gotovo zelo malo os¬ talo.« »Da, dvanajsti« »Seveda, kajti nikdo bi ne bil rad naslednik do- tičnega nesrečneža in zato bi me o stvari lahko ob¬ vestili.« »Potem bi gotovo tudi vi, gospod Singer, takoj zapustili hotel!« »Ah, kaj takega mi ne pride na misel. Ravno zaradi tega ostanem tukaj, ker me take stvari zelo za¬ nimajo. Ali mi veste povedati kaj natančnejše o tej stvari?« 159 »Toliko pač, kolikor ve vse služabništvo v tukaj¬ šnjem hotelu.« »To pač ee bo nič gotovega in natančnejšega.« »Sobarica Suzana je bila prva, ki je prihitela na klic gospoda Renče Oliverja in videla tisto grozodej¬ stvo.« Natakar je hotel pripovedovati natančneje, a de¬ tektiv Bartman ga je radovedno prekinil: »Ali je tičal ključ v ključavnici na zunanji ali notranji strani?« »To je vprašal tudi komisar Gastaldi. V notranji strani, In sobarica je vzela ključ.« »Koliko časa je že bival baron Markral v hotelu?« je vprašal detektiv dalje. »Štiri tedne.« »Vedno z gospodom Renče Olivierjem?« »Dal« »Ta je pač bogat, kaj ne?« »Da, On biva vsako leto po par tednov v tukaj¬ šnjem hotelu, je namreč strasten igralec.« »Tako ... in kako se kaj govori — Ali dobi ali izgubi?« »O, on je že večkrat zaigral po več stotisoč, a jih potem zopet priigral. Je namreč zelo premišljen in hladnokrven.« »In baron Markrav?« »On je tisti večer igral prvič. Sam je pripovedo¬ val večkrat, da ni pološil v vsem svojem življenju še 160 nikoli niti vinarja na igralno mizo. Tisti večer pa je položil kot za poizkušnjo bankovec za tisoč frankov na Zero (ničla) in krogla je padla res na Zero, nakar se mu je izplačal šestintridesetkratni znesek. Nato je sta¬ vil pettisoč frankov zopet na Zero in dobil je drugič še šestkrat večji znesek, tako, da je v dveh partijah priigral nad stoinpetdeset tisoč frankov. In tisto noč je bil umorjen.« »Vi veste gotovo tudi kake druge navade in last¬ nosti je še imel?« ga je vprašal detektiv Bartman prijazno. »No, kar človek pač lahko zapazi na prvi po¬ gled . . .« »Ali je imel navado zaklepati vrata svoje sobe?« »Da, kolikor je meni znano.« »In s kom je občeval?« »Z gospodom Renee Olivierjem.« »Drugače z nikomer?« Okrog natakarjevih ustnic je zaigral nek pomem¬ ben nasmeh, a je vendar odkimal: »Ne!« Toda detektiv je opazil njegov smehljaj in je naglo dostavil: »Povedal sem vam, da me ta stvar zelo zanima, čemu mi hočete torej nekaj prikriti, kar ste že itak precej jasno povedali s svojim smehljajem. »No, z »Martinčkom« je tudi precej občeval,« je .ZLATO TELE." 161 6 priznal natakar še vedno nekako poredno smehljaje. »Kdo je to?« »Neka dama, ki je bivala do tistega dne v našem hotelu, a ga potem, ko je zvedela v umoru takoj za¬ pustila.« »In kje menite, da biva sedaj ta »Martinček«, kakor jo imenujete najbržje zaradi njene vitkosti?« »O, njo lahko vidite v kazini pri igralni mizi, v kavarni de Pariš ali od ene ure v hotelu Carlton.« »Ali se jo lahko spozna?« »O, dal Njeno telo je vitko in prožno, kakor ka¬ kega martinčka, zato so ji tudi nadeli to ime. Lase ima črne, a obraz bel, zelo bel in ustnice krvavo- rdeče. Priznano lepa ženska!« »Ali je bila morda ona ljubica baronova?« »Ne, samo prijateljica, kajti njen ljubček biva v Parizu v La Villette ali v Batignollesu.« Ti podatki so detektivu Bartmanu skoro zados¬ tovali. Bil je prepričan, da je »Martinček« pač neka parižka koketa, ki podpira svojega ljubčeka z dohodki jn darovi različnih »prijateljev« v Monte Carlu. In kaj, ko bi bil ta umor nad mladim baronom tudi kaj v zvezi s temi njenimi dohodki? — je pomislil detektiv Bartman. »Ali mi morete mogoče preskrbeti imena vseh v hotelu bivajočih gostov in tudi tistih, ki so hotel zapus¬ tili takrat, ko se je zgodil umor, o katerem sva prav¬ kar govorila?« 162 >0, gotovo!« »Ne bojte se, ne boste se trudili zamanj.« Pa natakar je zamahnil z roko, kot da mu je pla¬ čilo postranska stvar, dasi so pomežiknile oči že vna¬ prej prav hvaležno. »Ali je sedaj soba št. 14. oddana?« je vprašal Bartman dalje. »Da bila je že, toda sedaj je zopet prosta,« mu je odgovoril natakar. Ko ga je detektiv Bartman poprosil, če bi morda lahko pogledal sobo št. 14. mu je natakar prikimal in ga peljal v sobo, kjer se je zgodil umor, ali kljub vse¬ mu najstrožjemu opazovanju detektiv Bartman vendar ni mogel zapaziti prav ničesar, kar bi mu dalo le naj- neznatnejšo sled za morilcem. Kajti v sobi je izgledalo, kakor po vseh drugih: snažno in svitlo z bogato opravo in Julij Bartman je samo zadovoljno prikimal in se vr¬ nil zopet v svojo sobo. Ko je čez kake četrt ure odšel v elegantni salon¬ ski obleki iz hotela, je zavil preko razkošnega nasada naravnost proti kazini. Oglasil se je pri tajništvu, da bi dobil vstopnico k igri, ali medtem, ko so hitele različne parižke kokete in lahkoživke v notranje prostore, ne da bi se jim bilo treba kaj legitimirati, so imdli možki več sitnbsti. Šele potom zanesljive legitimacije je dobil ta ali oni vstop¬ nico in dovoljenje k igri, osebam pa, ki so na sumu, da bi morda raznesle tajnosti igralnice v Monte Carlu, 163 6 * se vstop nikakor ne dovoli. Zato je mogoče pisateljem in žurnalistom priti v kazino le potom kake tuje in ne¬ prave legitimacije, ki je povsem različna od njihovega poklica. Ko so vprašali Bartmana po poklicu in imenu je hladno odvrnil: »Ivan Singer, trgovec.« »Legitimacija?« Bartman jim je ponudil vizitko. »To ne zadostuje.« Bartman se je pikro nasmehnil; najbrže je mislil na lahkoživke, ki so hitele mimo njega v kazino, ne da bi jih vprašal kdo po imenu ali stanu, »Izvolite prosim,« je dejal in ponudil uradniku le¬ gitimacijo, katero je imel itak pripravljeno za tak slučaj. Uradnik je prikimal in namignil Bartmanu naj vstopi v sosednjo sobo, kjer ga je sprejel nek starejši gospod z dolgo že precej osivelo brado. Ko mu je povedal Bartman svoje ime, je starikavi gospod nekako mrko nagubančil čelo in mu ponudil prostor. »Vi veste,« je dejal — »da je naša igralnica pri¬ vatno podjetje in ima kot tako torej popolno svobodo odkloniti kateregakoli gosta. In to se tem prej zgodi, če hoče kdo v kazino z napačno legitimacijo. Zato nam boste že oprostili, če tudi vam ne dovolimo 164 vstopa gospod — Julij Bartman.« Lahen smehljaj je obkrožil Bartmanove ustnice, a kazal ni nobene presenečenosti in je ostal popolnoma miren. »Vi me torej poznate. No, potem lahko odkrito govorim. Napačna legitimacija ni glavni vzrok, da mi branite vstop v kazino — kajti detektivu Juliju Bart- manu bi sploh na noben način ne dovolili v igralnico.* »Oprostite, jaz pač nisem dolžan odgovarjati na te vaše besede.* »Verujem in vas zato tudi nočem dalje nadle¬ govati.« Detektiv Bartman se je lahno poklonil in odšel iz kazine naravnost proti hotelu. — Nato bi pač lahko mislil — je mrmral, ko je stopal po stopnicah proti svoji sobi — da me poznajo v kazini še od prejšnih časov in ker mi ni naklonjen niti komisar Gastaldi, me seveda prav brez skrbi po¬ stavijo na cesto. — * * * Okrog ene ure sta se vrnila iz kazine baron Mar- kraf in Renče Olivier in ker Bartmana ni bilo v ka¬ zino, kakor je obljubil, niti ga nista našla v hotelu sta ga pričakovala v restavraciji. Toda bilo ga ni niti v restavracijo. Naglo sta poklicala sobarico, kajti to Bartmanovo 165 ravnanje se jima je zdelo uekako čudno in nerazumljivo. »Ali se gospod Singer še ni vrnil?« »Gospod Singer je odpotoval,« jima je odgovorila sobarica. Ta odgovor ju je tako presenetil, da sta se spo¬ gledala molče in začudeno. »To je vendar nemogoče!« »Da, postrešček je odnesel njegov kovček, on je plačal ves račun in je takoj odpotoval.« »Toda kam?« »Tega ni povedal.« Zopet sta se oba spogledala in baron Markraf je neverjetno zmajal z glavo. »Toda kam bi odpotoval, ne da bi se poslovil z malenkostno besedo,« je pomislil Renee Olivier. »Mogoče je našel kako sled za morilcem in zato je tako nenadoma odpotoval,« je opomnil baron Markraf, dasi ga je izdajal njegov tresoči glas, da sam svojim besedam skoro ne veruje. »Ali pa je nad vso stvarjo obupal. Mogoče je spoznal, da ne bo mogel dognati nič gotovega in bi bil ves trud in vsako zasledovanje in iskanje zamanj, pa je opustil vso namero in lepo tiho odpotoval, da se tako izogne vsakemu opravičenju in izgovarjanju,« je menil Renee Olivier. »Mogoče je pustil za naju kako pismo?« »Mogoče,« je odvrnila sobarica in poklicala na¬ takarja, ki je na isto vprašanje takoj globoko prikimal: 166 »Da, gospod Singer mi je izročil za vas neko pismo.« Nato je izročil baronu Markrafu pismo, ki je bilo naslovljeno nanj in se z globokim poklonom zopet od¬ stranil. Baron Markraf je hlastno odtrgal ovitek, roke so se mu nekoliko tresle, kakor da izve vsak hip kako veliko novico. Nato je pričel brati polglasno, da je lahko slišal takoj tudi Renee Olivier. Moj ljubi gospod baron! Gotovo Vas to moje nenadno odpotovanje kolikor toliko preseneti ali jaz nisem mogel drugače ravnati. Sled za morilcem sem našel in zato sem moral odpo¬ tovati iz Monte Carla. Ko se zopet med vami pojavim, bo stvar kakor upam že jasna in dognana in zločinec bo kmalu po mojem prihodu v Monte Carlo prejel za¬ služeno plačilo. Vaš Julij Bartman. »Torej vendar,« je skoro zavzdihnil baron Markraf. »Sedaj ko je storilcu na sledu, mu gotovo ne uide, kajti tega človeka poznaml« »Torej morilca ni več v Monte Carlui*« »Najbrže ne D »Toda bogve, če ga Bartman tudi gotovo za¬ sledi.« In baron Markraf je na to vprašanje še enkrat odločno pritrdil. 167 Četrto poglavje. Diner je bil končan. V veliki dvorani iz rdečega marmorja vsej okra¬ šeni z zlatimi štukaturami, so zažareli lestenci in zelena igralna miza je bila vsa obkoljena od različnih dam in gospodov. jRien ne va pluz! S tresočo roko je hotela položiti starikava dama še en zlat za 100 frankov na rdeče polje, toda krogla je že padla na št. 29 . — — In pričeli so novo igro. Na desni strani se je nabralo precej gledalcev, kajti tam je stal neki tovarnar iz Švice, ki je stavil vedno na velikanske svote. V njegovi bližini sta sedela tudi Hubert Harlander in njegova mlada soproga, ki sta igrala le za neznatne svotice . .. Poleg njiju je stal prileten širokopleč gospod z dolgo belo brado, ki mu je segala skoro do pasu, a njegove oči so se svetile pod gostimi obrvi še v ne¬ kako mladostnem in živem ognju. Ob njegovi strani je sedela mlada dama v raz¬ košni pod vratom in na plečih globoko izrezani svileni obleki z neštetimi nanizanimi biseri in dragulji — in vse na njej jo je izdajalo za lahkoživko prve vrste. Kadarkoli je izgubila svoto, ki jo je stavila na to ali ono številko, so zažarele njene oči jezno in divje, kot da hoče vsak hip planiti na igralca, ki je priigral njen denar. To je bila gospodična Magdalena Ferrat ali 168 kakor so jo imenovali vsi v kazini »kuščarica«. Že je izgubila vse do zadnjih petih zlatov, ki jih je stiskala v tresoči roki, kakor da se ne more odlo¬ čiti ali bi jih položila na igralno mizo ali ne. Tistikrat se je sklonil k njej tisti starikavi gospod z dolgo belo brado in ji zašepetal: »Transversale 10, 11, 12. Na mojo odgovornosti* »Kuščarica* ga je pogledala skoro nekoliko za¬ čudeno in povprašujoče: »Koliko?« »Vseh pet,« ji je prikimal. In »Kuščarica« je zastavila zadnjih pet zlatov na 10 , 11 , 12 . Hnbert Harlander jo je pogledal pozorno, kajti zaslutil je, da izgubi gotovo, kakor je izgubil vedno, kadarkoli je igral v njegovi bližini tisti človek z dolgo belo brado, zato je stavil na spodnjo številko najmanjši znesek — samo pet frankov. Nasprotno pa je položil Renee Olivier cel kup zlatov na karee 20 do 24. Poleg njega je stal baron Markraf, ki je opazoval in sledil igri s čmernim, skoro nezadovoljnim obrazom. »Rien ne va plus!« Ležalo je na mizi več kakor petindvajset tisoč frankov. Mrzlično, nemirno so utripale igralcem oči, ta in oni je krčevito stiskal pest, a slišalo se ni dru¬ gega, kakor monotonno drdranje krogle. Vsakdo se je zavedal, da lahko pridobi ali izgubi 169 vse te tisočake v eni sami minuti in — — — — — krogla je padla. Enajst 1 Z običajno naglico in spretnostjo so prešteli kru- pirji denar in »Kuščarica« je dobila enajstkrat večji znesek, kot ga je zastavila in sicer v zlatu petstoinpet- deset frankov. Z zadovoljnim nasmehom je prikimala »Kuščarica« starikavemu gospodu z dolgo belo brado in spravila denar v žep. Hubert Harlander se je vgriznil jezno v spodnjo ustnico, medtem ko mu je mlada njegova žena skrbno prigovarjala: »Glej, zdaj si že izgubil več kakor sto frankov! Hubert, pojdiva sedaj.« Položila mu je na ramo svojo belo mehko roko, toda Hubert Harlander je odkimal in je položil zlat na črno polje. Toda bradati mož se je zopet obrnil proti »Kuš¬ čarici; »Sto na Cero!« »Na vašo odgovornost?« ga je vprašala »Kušča¬ rica« s koketnim nasmehom. »Da, na mojo odgovornost,« ji je odvrnil — «za dobiček pa pojdeva skupaj k večerji.« In kokota je prikimala in se je zasmejala. »Pa če izgubim?« »To se ne zgodil« 170 Krupir je zasukal kolo; in krogla je obkrožila ig¬ ralno mizo v velikem kolobarju. »Rien ne va plus.« Še vedno je rožljala krogla po zeleni mizi in vseh oči so se svetile strastno in nemirno. »Cero!« In kuščarica je dobila vse. Hubert Harlander se je obrnil proti svoji mladi soprogi: »Ali si videla, koliko je dobila?« Gospa Margareta je prikimala. Toda gospod s sivo brado, ki je stal poleg njiju, je naklonil koketi toliko srečo,« mu je odvrnil smehljaje: »To je in bo vedno tako. Vsi vidijo tukaj samo dobiček, a ne izgube. Banka je vendar izplačala komaj deseti del — vse drugo ostane njej.« »Toda drugi vendar lahko prav tako dobijo,« mu je odgovoril Hubert Harlander. »Gotovo. Toda vsi prinesejo banki samo do¬ biček.« Koketa je pogledala starikavega moža nekako nezaupno, toda tisti hip se je ta že zopet obrnil proti njej in ji zašepetal precej glasno: »Še enkrat petsto frankov na Cero.« Koketa ga je pogledala še bolj začudeno: »Toda dvakrat zaporedoma vendar ne morem dobiti.« Starec se je nasmehnil: 171 »Jaz hočem svojo večerjo pošteno zaslužiti.« »Z mojim denarjem?« »Ne,« ji je odvrnil. »Samo kot vaš gost.« Nato je položila petsto frankov na Cero in skoro istočasno je dal tudi Hubert Harlander en zlat na ničlo. Vsi naokrog so pošepetavali: »Dvakrat zaporedoma vendar ne more priti.« Stavili so zopet vse križem . . . zlati so zveneli .. . banki šumeli in krupirji so izvrševali flegmatično svoj uradni posel. Krogla je zaropotala in se vrtila nekaj časa med tri in šestindvajset, kot da se ne upa ali ne ve kam bi se odločila. Tistikrat se je zaslišal tam nekje zadaj v dvorani grozen pok, kot da je počil strel in vsi igralci so se obrnili nazaj. »Kaj je bilo to?I« Hubert Harlander in njegova mlada soproga sta se prestrašeno spogledala, toda starec je zamrmral brez vsake razburjenosti: »No, se je najbrže kdo ustrelil; pa bodo že našli v izgovor in pomirjenje kako laž.« Tistikrat je zbežala krogla čez šestindvajset naprej in se ustavila na mestu kakor poprej. — »Cero!« je naznanil krupir, med tem, ko so igralci še vedno gledali prestrašeno okoli sebe. Pa tistikrat je že prihitel nek služabnik in nazna¬ nil glasno: 172 >Mirno, mirno, slavna gospoda. Zgodilo se ni nič hudega, počila je samo plinova cev.* »Saj sem rekel,« je smehljaje zamrmral starec s sivo brado. Koketi se je izplačalo 17.500 frankov in obraz starikavega gospoda se je svetil zadovoljnosti. »Zdaj sem menda zaslužil večerjo?« »Da,« je prikimala koketa — »in dokazati ti ho¬ čem, da napram takim kavalirjem nisem nikoli nehva¬ ležna.« Gospa Margareta pa je prosila venomer, da bi odšla domov. Hubert Harlander je še odlašal, ko pa je zaslišal poleg sebe starčev glas: »Treba je končati ob pravem času —* se je obrnil proti svoji mladi ženi in prikimal: »Pojdiva!« Ko pa sta stopala prodi izhodu, sta videla prizor, ki se nudi v igralnici skoro vsaki dan. Na nosilnici sta nesla dva služabnika iz dvorane mrtveca, ki je krvavel iz senci, kot je navadno pri njih, ki se dobro pomerijo s krogljo. To je bila tista plinova cev, ki je počila, kakor je dejal služabnik pred malo časa. Starikavi mož z belo brado je imel torej prav. Z grozo je gledala mlada gospa na samomorilca in se tesneje oklenila moževe roke. »Nikoli več ne prestopiva tega praga,* je zavz- dahnila in se privila še tesneje k njemu. 173 V dvorani pa so govorili samo o čudni izvanredni sreči, ki jo je imela ob strani starikavega gospoda koketna Kuščarica in med gosti, ki so se menili o njej ne z majhnim začudenjem sta bila tudi Renee Olivier in baron Markraf. »Kdo je neki bil ta sivi starec?* Toda nikdo ni vedel odgovoriti. »Ali je kak prijatelj te Kuščarice?« »Težko —« Toda tisti hip je potegnil Renee Olivier barona Markrafa kakor namenoma na stran, da ni mogel sli¬ šati nadaljnega pogovora in videl samo, kako je tisti starec podal Kuščarici smehljaje roko in odšel z njo iz dvorane. Toda poleg sebe sta slišala prav tisti hip popol¬ noma razločno: »Kuščarica je vjela Marquisa de Reysa.« »Torej Marquis de Reys je bil ta belobradati člo¬ vek, ki je spremljal Kuščarico iz dvorane.« -Sele proti polnoči so kazino zaprli. Takrat pa se je pričelo življenje v kavarni de Pariš, kjer so ugasnile luči šele proti tretji uri zjutraj. Tiho in miro so ležali prostrani parki, nočna ti¬ šina je bila razlita vse okrog, samo tupatam je brlela kaka luč, a človeka ni bilo videti nobenega. Nobenega? — Tam od kolodvora se je plazila sem proti nasa¬ dom temna senca tako oprezno in pazno, da ni hreš- 174 čal pod koraki niti droben pesek. Ali vendar se ni mo¬ gla popolnoma skriti medli luči obcestnih svetilk in kdor bi jo zasledoval, bi lahko kmalu spoznal neko — žensko, ki je gledala z napeto pozornostjo naokrog, ka¬ kor da nekoga išče ali pričakuje. In tam od tiste visoke palme v najbolj zaraščenem delu parka se je utrnila druga senca, proti kateri se je prva naglo napotila. »Ali si ti?« je vprašala šepetaje. »Čakam te že dolgo.« »Nisem mogla prej. Zakaj si me klical?* »Da te posvarim.« > Smešno 1 Neumno 1 Tukajšnja policija pač ne bo ničesar izsledila. Komisar Gastaldi bo zadovoljen, če se stvar čim prej pozabi.* »Vem, toda bati se je nekoga drugega. Za stvar se je pričel zanimati nek detektiv, ki je znan po svoji zmožnosti in zvitosti. Govori se, da je on še vedno vse dognal in izvršil česarkoli se je lotil.« Pri tem se je ozrl moški, ki je šepetaje govoril te besede, pazno okrog sebe — če ni morda v bližini kdo, ki bi ga slišal. »Zdaj je izbrisan vsak sled. Kdo neki bi sumil naju? Pa kako se imenuje to strašilo, ki te tako vzne¬ mirja?« »Detektiv julij Bartman! On je gotovo tukaj v Monte Carlu ali pod kako masko in bogve pod kak¬ šnim imenom — tega nisem mogel izvohati.« 175 »Ah, kajl Jaz se ga prav nič ne bojim. Ščegetala bi ga po nosu pa bi me še ne prijel, ampak ti si bo¬ ječ kakor kak otrok.« »Pa če bi naju vendar izsledil?« »Mrtvi ne govorel Če se ti ne izdaš s svojo stra¬ hopetnostjo in otročjo boječnostjo, potem naju prav gotovo nikoli ne dobe.« »Pa kdaj in kje se vidiva zopet?« »Tukaj si morava biti pač kakor največja ne¬ znanca, ali v štirinajstih dneh pa se zopet lahko vidiva v Parizu. Toda ti moraš izginiti od tukaj poprej.« On je prikimal. Nato pa sta izginili ti skrivnostni senci v temno noč- Peto poglavje. Komisar Alberto Gastaldi je bil rodom Italijan, majhen človek z rumenkastim skoro nekoliko upalim obrazom in s skrbno navihanimi črnimi brki. Njegove temne oči so begale venomer okrog in prav tako gibko in prožno je bilo tudi njegovo telo in to posebno tedaj ako je govoril o kaki važni stvari. V Monako je prišel že z osemnajstimi leti in že takrat se je znal uvesti v najboljšo družbo, ki mu je pozneje tudi precej pripomogla, da je prišel še prime¬ roma mlad do ugodne službe, ki pa jo je znal Gastaldi zelo uporabiti v svoj ugled, dasi njegovi uspehi in sploh vse policijsko delovanje ni bilo bogve kake vrednosti in važnosti. 176 Tako je bil tisti dan komisar Gastaldi v svoji razkošno opremljeni pisarni, a ne sam. Človek, ki je po svoji zunanjosti popolnoma spominjal na kakega Angleža, je slonel pri oknu in se zdajpazdaj ozrl nizdol v ulico. Gastaldi pa je tekal po prostorni pisarni z nag¬ limi koraki gorindol. »Verujte mi« je govoril naglo — »da sem vam zelo hvaležen, ker ste mi povedali, da se mudi tu v Monte Carlu detektiv Bartman. Kajti resnično mi je ta človek svoje čase napravil take neugodnosti in nepri- like, da bi bilo skoro konec z mojo karijero, ko bi ne bil na najmerodajnejših mestih tako dobro zapisan.« »Takrat se je šlo za dvanajst tisoč lir —.« Toda Gastaldi ga je hlastno prekinil: »Molčite, Renard. Jaz nočem nič slišati o tisti stvari 1 Ta Bartman naj se blagovoli brigati za druge stvari, a ne vtikati svoj nos v moj posel. Pa jaz sem že skrbel za to, da mu bivanje v Monte Carlu ni bilo nič kaj prijetno. Trgovcu Ivanu Singerju se je seveda vstop v igralnico zabranil! Hehel Kaj neki išče vrag tukaj ?!« Fran Renard, kakor se je imenoval gospod z iz¬ bitim obrazom, ki je slonel ob oknu, se je obrnil proti komisarju in odvrnil mirno skoro leno: »Saj sem vam vendar povedal! Prišel je z baronom Markrafom, očetom umorjenega Markrafa. Gotovo samo za to naravnost v hotel de Pariš, da izvoha kaj o umoru.« 177 »Ah, kaj! Jaz sem vesel, da se je stvar zdaj že precej pozabila,« je vzkliknil komisar Gastaldi nevoljno, na to pa je obstal pred Renardom in vprašal pozorno: »Pa kje je sedaj ta Bartmanfc »Izginil je! Nenadoma je odpotovali Tako mi je dejal sluga v hotelu.« »Mislite, da je to res?« Renard je skomignil z rameni. »Ne vem!« »Toda to bi lahko vedeli, zakaj pa ste plačani od policije!? Vi veljate tukaj za razsipnega bogataša, stanujete v hotelu, nastopate imenitno v kazini, sploh se vas vidi povsod in vse to vam plačamo — zdaj pa niti ne veste kam je odpotoval ta Bartman.c Nekdo je potrkal na vrata, a komisar Gastaldi je v svoji razburjenosti to trkanje preslišal, da ga je moral opozoriti Renard. Na komisarjev odziv sta vstopila v pisarno Renee Olivier in baron Markraf. Komisar Gastaldi je oba že poznal, nasprotno pa je bil Renard z njima popolnoma nepoznan, za to jima ga je komisar Gastaldi naglo predstavil: »Gospod Renard, tajnik perzijskega poslaništva v Parizu.« »In kaj želita gospoda?« je vprašal komisar Ga¬ staldi dalje, medtem ko se je Renard z lahnim naklonom umaknil daleč proti kotu. In baron Markraf je pričel: 178 »Vi veste gospod komisar, na kako grozen način sem izgubil edinega sina in verujte mi, da ne morem najti miru poprej, dokler ne izvem kdo je njegov mo¬ rilec. « Komisar Gastaldi mu je naglo prikimal: »To se razume! Bodite tudi prepričani, da je tu¬ kajšnja policija storila v to svrho vse mogoče in poleg tega, saj veste, da velja naša policija poleg pariške za najbolje organizirano. Toda morilec je že ubežal. Jaz sem prepričan, da se nahaja na italijanskih tleh, kjer pa naša policija, kar vam je gotovo znano, ne more ničesar ukre¬ niti —.« »Toda kaj naj potemtakem storim?« je vprašal baron Markraf, ki s tem komisarjevim naznanilom oči- vidno ni bil kar nič zadovoljen. »Morate pač počakati. Kakor hitro morilec zopet prestopi tla Monte Carla, ga gotovo naša policija takoj izsledi.« »Ali veste čisto gotovo, da je morilec res že od¬ šel od tukaj?« »Da,« je odvrnil komisar, na to pa je dostavil — »saj ste že poslali za njim nekega detektiva, mar ne?« »Da, Julija Bartmana.« »Vem,« je prikimal komisar Gastaldi— »toda po¬ vedati vam moram tudi, da je ta gospod naši policiji samo v zapreko in napotje. Najbrže, ta Bartman, ki živi tukaj pod nepravim imenom Ivan Singer ne bo ni¬ česar dosegel. Nasprotno, ravno njegova zasluga je, da 179 je bilo morilcu mogoče ubežati iz Monte Carla!« »Toda oprostite, kako je vendar to mogoče 1? To mi je nerazumljivo!« »Več vam ne smem izdati,« je odvrnil komisar Gastaldi in skomignil z rameni. »Torej kakor vidite, sem o vsem dobro in natančno informiran.« »Toda meni je ravno gospod Bartman ob svojem odhodu pustil obvestilo, da je morilec odšel iz Monte Carla in da ga hoče zaslediti.« »Torej gospod Bartman ni več v Monte Carlu?« »Ne, on zasleduje morilca!« »Tako —.« Gastaldi se je ozrl po Renardu, ki je slonel pri oknu in gledal doli na ulico tako malomarno, kot da je zanj ta pogovor popolnoma brez pomena. Tedaj je opomnil Olivier! »Ali nama ni mogoče izvedeti, kakih misli je nam¬ reč tukajšnja policija glede morilčevega bega ?« »Zelo rad bi vam odgovoril na to vprašanje ali gotovo vam je znano, da naših uradnih tajnosti ne smemo izdajati.« Ko so spregovorili še par brezpomembnih besed, sta se Olivier in baron Markraf uljudno poslovila. In komaj sta zaprla vrata za seboj, se je komisar Gastaldi že obrnil proti Renardu: »No, sedaj ste slišali na lastna ušesa! Verujte mi, da nam ta človek napravi zopet kake neprijetnosti, kajti jaz ga dobro poznam. Ako on reče tako in tako... 180 to in to . . . potem morate misliti ravno nasprotno. Prepričan sem, da on Monte Carla sploh ni zapustil, ampak da živi tukaj pod bogve kako masko. In če je on tukaj, potem je gotovo tudi morilec.« »Tega ne verujem. Ako morilec napravi tak veli¬ kanski plen, potem je gotovo gledal, da je čim prej izginil iz tega kraja.« »E, motite se 1 Jaz poznam te ljudi. Detektiv Bart- man in morilec sta še vedno v Monte Carlu. Proti Bartmanu seveda ne moremo nastopati, k večjemu če mu delamo pri njegovem zasledovanju kake zapreke. Vi glejte sedaj pred vsem na to, da ga izsledite. Poznate ga, ker ste ga zgrešili, je vaša prva dolžnost sedaj, da ga zopet najdete.« »In ko se to zgodi?« »Potem mu delajte povsod, kjer le mogoče kake zapreke.« »Ali naj ne pazimo nekoliko tudi na to, da iz- j sledimo morilca ?« »Ah, kaj. To ni vaša naloga! Za morilcem pošljem že druge močil« Renard je nekoliko osupnil! »Vi torej že kaj sumite?« »Na sto in nobenega. Da nisva mi dva, to dobro Vem, vsak drug pa je lahko!« »Razumljivo,« se je nasmehnil Renard. »Toda kako mislite to stvar pričeti?« »Pa kaj vas to tako zanima, saj sem vam ravno- 181 kar povedal, kaj je sedaj vaša prva skrb, v moje delo pa se ne pustim nikomur vtikati.* Renard se je odstranil, predno pa je odšel, je dobil od komisarja še nakaznico za veliko svoto denarja, da bi lahko povsod nastopal res kakor tajnik perzijskega poslaništva v Parizu. In tako je ostal komisar Gastaldi sam. Nemirno je pričel zopet hoditi gor in dol po pi¬ sarni in se pri tem venomer oziral na vrata, kakor da koga pričakuje. In kakor je bilo videti iz njegovega čemernega in nezadovoljnega obraza, se je ta človek gotovo že zamudil, kajti komisar Gastaldi je pričel na¬ posled celo nezadovoljno mrmrati pred se. Njegov sovražnik detektiv Bartman je torej v Monte Carlu 1 Takrat, ko so odkrili v Londonu velikanske golju¬ fije v neki banki, je ondotna policija poverila izsleditev goljufa detektivu Bartmanu, kateremu se je po dolgem trudu res posrečilo dobiti tatu v osebi bančnega rav¬ natelja Listerja samega, a obenem tudi dognati, da je prejemal komisar Gastaldi od njega, da ga je prikrival, velike svote. In od tistega časa je srdil komisar Gastaldi de¬ tektiva Bartmana iz dna duše . . . Takrat so se odprla vrata in v pisarno je vstopila elegantna mlada dama. »No vendar,« je vzkliknil komisar Gastaldi. »Vi pa me pustite dolgo čakati, verujte, da tega jaz nisem vajen.« 182 »Ako še niste, pa se boste morali privaditi,« mu je odvrnila dama. Povedala sem vam že, da vam nisem primorana biti tako podložna, kot kak vaš nižji uradnik. Delam pač za vas, zato sem plačana, a drugače sem popolnoma svobodna in prosta. In če pridem nekoliko prepozno, ima to gotovo svoj vzrok in to naj vam za¬ dostuje.« Komisarju Gastaldiju se je poznalo na zardelem obrazu, da težko premaguje svojo jezo. »Že prav, že prav, toda pomislite, da imam jaz dela čez glavo in če tratim po nepotrebnam čas, to go¬ tovo ni prav!« »Potem vas ne bom nadlegovala, ampak pridem ob drugi priliki.« In že se je obrnila proti vratom. »Ostanite,« ji je zaklical hlastno komisar Gastaldi. »Za vas imam seveda vedno čas!« Gospodična Ellen Wood se je obrnila zopet nazaj in sedla na naslonjač, ki ji ga je komisar prijazno po¬ nudil. Bila je to res krasna blondinka, vitka in nežna kakor igrača. »No, kaj mi poveste novega?« »Izpolnila sem samo svojo dolžnost. Samomorilec* ki se je včeraj ustrelil, je bil nek mlad Rus, Ivan Ko¬ zakov. V kazini je zaigral vse svoje premoženje, nekaj čez tristotisoč rubljev. Jaz sem seveda naglo napravila tako, da so našli v njegovem žepu pet tisoč rubljev in poleg pismo, v katerem je bilo pisano, da se je ustrelil 183 zaradi nesrečne ljubezni.« »Dobro, prav dobro,« jo je pohvalil komisar. »Tistih pet tisoč rubljev vam banka povrne nemudoma, poleg tega pa še dobite lepo nagrado.« »Ali imate zame zopet kak ukaz?« »Da I Toda ta je precej težaven. Ali ste že slišali kdaj kaj o Juliju Bartmanu?« »Ne.« »Ali vam nisem še nikoli nič pravil o njem ? O detektivu Juliju Bartmanu, ki je vendar tako znan « »Ah, da, sedaj se spominjam! In kaj je z njim?« »Zopet nam hoče delati neke neprilike. Tukaj je namreč v Monte Carlu in zalezuje morilca, ki je usmrtil in oropal barona Gisbert Markrafa. Vam je vendar ta stvar znana.« »Umor v hotelu de Pariš?« »No, da. Toda bilo bi najbolje, da bi se vsa ta stvar že pozabila, toda ta vražji detektiv gotovo ne bo miroval poprej, da storilca izsledi. In to se mu bo prav gotovo posrečilo, kajti jaz dobro poznam tega Bartmana. Zakrivati se torej umor nikakor dalje ne bo mogel, za to je treba, da izsledimo mi morilca poprej nego Bartman.« »Ako vas prav razumem, naj torej jaz sledim za morilcem.« »Dal Vas cenim visoko in vem, da ste zmožni precej in boste to naročilo mojstersko izvršili.« »Hvala za to priznanje in zahvalo gospod Gastaldi, 184 Ako me res tako dobro poznate kakor zatrjujete, potem pa boste tudi gotovo vedeli za kaj se jaz pri vsaki stvari najbolj zanimam — namreč koliko lahko pri tem zaslužim.« Komisar se je nasmehnil. »Gotovo. Tega vpra¬ šanja res nikoli ne pozabite!« Ellen Wood pa je nato naglo odvrnila: »No, tudi vi menda ne delate zastonj.« »Vi dobite vsaki dan dvajset frankov! Ako pa izsledite morilca prej ko Bartman, dobite še tisoč frankov!« »Trideset frankov dnevno in to povrhu,« je za¬ htevala Ellen Wood. »Toliko vam ne morem obljubiti.« »Tudi dobro, potem pa — na svidenje.« Lepa mlada dama je vstala in hotela oditi. »Toda počakajte vendar. Vi me hočete prisiliti, da bi vam plačeval iz svojega žepa. Dobro! Storiti hočem tudi to, zato upam, da se vi potrudite kolikor mogoče, in da ne ostane mogoče naposled vse skupaj brez uspeha.« »Gotovo!« »Kaj vam je kaj znanega o umorjenem baronu Markrafu ?« »Druzega nič, kot da je bil velik prijatelj Renee Olivierja, da je občeval tudi s Kuščarico in da je mogel priti v njegovo sobo le tisti, ki je vedel in poznal natanko njegove navade.« 185 »Takega mnenja sem tudi jaz in zato sem že hotel naročiti, naj se Kuščarico nekoliko opazuje.« »Da in s tem mislim jaz pričeti.« »Toda ženska vendar ni mogla izvršiti takega grozodejstva.« »Ne! Toda ta Kuščarica ima gotovo kakega ljub- čeka. Vsekakor bi se ona lahko kaj zagovorila, kar bi imelo za nas veliko važnost.« »In jaz preoujma za deset dni in dvesto frankov za druge potrebe, ki jih ima človek vedno ob takih prilikah.« »Vi pač znate zahtevati.« In smehljaje je stopil komisar Gastaldi k pisalni mizi in ji izplačal zahtevano svoto. Šesto poglavje. Po lokalni železnici se je počasi dvigal vlak po zobčastih tračnicah na višino la Turbie. V kupeju pr¬ vega razreda sta sedela Hubart Harlandei in njegova mlada soproga Margareta tesno drug poleg drugega in gledala nekako zamišljeno doli v nižino, kjer se je spajalo tam v dalji sinje morje z jasno nebesno mod¬ rino. Tiho sta gledala v ta krasni prizor, a pri tem so njune misli vsak hip nehote še obstale ob tistem samomorilcu, ki sta ga videla prejšnji večer v kazini. Toda to tišino je čestokrat premotil razkošen bre- skrben smeh. Gospa Margareta se je ozrla nazaj, odkod 186 da prihaja venomer to smehljanje in dejala na to svo¬ jemu mlademu soprogu : »To je tista dama, ki je bila sinoči v kazini in toliko priigrala.« »Dama?« se je nasmehnil Hubert Harlander. »Ti pa imaš zelo mile nazore o damah v kazini.« »Ta njen spremljevalec je vendar tisti Marquis de Reys.« »No in kaj zato? Nato sta umolknila, kajti vlak je obstal na višini la Turbie. Potniki so zapustili nizko kolodvorsko poslopje in odšli na Rondell od koder so se lahko razgledali daleč po kneževini Monaco. Spodaj pod skalnatim brdom je ležalo pristanišče Condamino z rdečimi strehami, ki so se svetile v solncu kot da so vse nove. Na drugi strani pa se je ponosno dvigal s svojimi belimi bogatimi stavbami Monte Carlo in medtem ko ni rastlo na tek skalnih pečinah skoro nobeno zelenje so se spodaj bogato košatile palme, olive, in bujne platane. In daleč tja v nedogled se je razlivalo morje. Majhne so se videle v dalji jadrnice s svojimi razpetimi jadri podobne belim metuljem; tam od kapa sv. Mar¬ tina se je bližal parnik, nad katerim se je dvigal stožec sivkastega dima više in više. . , Mlada zakonska dvojica je gledala v to divno pa¬ noramo kakor očarana. 187 Ali bi ne bila tukaj najbolj srečna? je šepnila gospa Margareta svojemu mlademu soprogu Hubertu Harlanderju. »Tja med one nesrečneže v kazino se ne podava nikoli več, ali ne?« In on ji je prikimal: »Da! Tisti bradati tujec je imel prav! In midva sva odšla predno je bilo prepozno. Kar sva izgubila, naj bo nekako za šolnino, saj pravijo, da vsaka šola nekaj velja. Pogled na tistega mrtveca naju je pač najbolje opozoril v kak kraj sva zašla in še so se nama ob pravem času odprle oči.« Držala sta se za roke kakor dva otroka, ki se bojita, da bi se ne zgubila. Toda tisti hip sta zaslišala poleg sebe zopet tisti zvonki glas: »Glej, tam doli, med zelenjem se sveti v solncu kazina! Tako, ali bova nocoj zopet igrala na Cero?< Marquis de Reys se je nasmejal: Toda ne na mojo odgovornost.« »Ali si moral včeraj kaj plačati?« »Ne.« »No torej!« »Toda jaz ne mislim niti danes ničesar plačati ? 4 Kuščarica je ponosno dvignila glavo: »Ti si umazanec! Jaz sovražim to!« »Jaz mislim drugače. Ti si včeraj priigrala več nego dvajset tisoč frankov, katere bi prav tako lahko tudi jaz sam zase priigral. In zato me imenuješ uma¬ zanca ?« 188 »Saj si tudi,« se je Kuščarica skoro razburjala. »Ti si mi samo nasvetoval, kar te ni prav nič stalo in zato si postal moj gost, in moj prijatelj, a iz svojega žepa nisi dal do sedaj še niti vinarja.« »In čemu tudi. Ce grem s teboj v kazino, ti lahko v par minutah naklonim stotisoč in če se potem ne spo¬ dobi, da sem tvoj gost pa že ne vem, kaj smatraš ti za hvaležnost.« Kuščarica je nekaj časa molčala: »Ti bi res to lahko storil?« »No, da, zakaj pa ne?!« »Stotisoč, da dobim?« »No, da kot sem rekel in ne samo toliko, tudi več!« »Ni mogoče !« »Ali zakaj ne?« »N6 potem morava nocoj gotovo zopet v ka¬ zino.« »Raje ne, kajti jaz čutim in slutim, da bi ti nocoj najbrže izgubila.« »Potem torej ne, ker tega dobička ne mislim prav nič zapraviti.« Hubert Harlander je slišal vsako besedo in bo sta odšla proti hotelu, se je obrnil proti svoji mladi soprogi: »Ali si slišala ? Še tukaj gori mislijo ti ljudje samo na denar in kazino. In vendar ali ni to več ko čudno, 189 da govori in ji zagotavlja ta Marquis s toliko goto¬ vostjo tako velikanske svote?« Nato je nekoliko zamolčal, a hip na to je dejal skoro glasneje: »In če je mogoče njemu, zakaj bi ne bilo tudi komu drugemu.« Nato sta se napotila počasi proti hotelu, kjer je bilo zbranega na verandi že mnogo občinstva, a mlada poročenca sta poiskala bolj samoten prostor, kjer ju ni v njuni sladki sreči in ljubezni nikdo opazoval niti motil. Marquis in Kuščarica sta bila od njiju precej od¬ daljena, a vendar ne toliko, da bi Hubert Harlander ne mogel videti, kako je serviral marker njuno mizo. Njima nasproti pa sta sedela Olivier in baron Markraf. Stari baron je govoril precej živahno, dasi ga je poslušal Olivier nekakako raztresen. Njegove oči so bile skoro venomer uprte tja v Kuščarico, ki je bila prijateljica umorjenega Gisberta in hodi sedaj že z drugim. Ali vsega tega stari baron Markraf ni vedel in je govoril zgovorno dalje, dasi mu je Olivier odgovarjal večina samo z »da« ali »ne«, dokler ga ni pogledal skoro osuplo, kajti baron Markraf je izgovoril zelo glasno. »Toda gospod Olivier 1 Ali me niste slišali ali pa ne veste kaj ste dejali,« 190 Olivier se je naglo oprostil in opomnil: »Mene so neki spomini tako prevzeli, da sem ta hip pozabil na vse okoli sebe.« »Tako sem mislil tudi jaz! Pa menda ne zavidate Marquisa zaradi njegovega dobička.« »To gotovo ne in sploh ne govoriva o temi Bartman vam torej še ni ničesar sporočil o svojih us¬ pehih?« Baron Markraf ni mogel več odgovoriti na to vprašanje, kajti k mizi je pristopil tajnik perzijskega poslaništva gospod Renard. Z uljudnim naklonom je povprašal, če sme prisesti, česar mu ta dva seveda nista mogla odreči. In od pogovora do pogovora so prešli naposled seveda na kazino in igro. »Vi ste bili včeraj gotovo tudi priča, kako je krogla padla dvakrat zaporedoma na Cerol« »Gotovo.« »Pri tem se je pač izplačala gotovo velika svota —« »In še več obdržala. Jaz vem, da banka ne trpi nikoli izgube.« »Zakaj ne?« se je skoro razvnel Renard — »že jaz sam sem bil nekoč priča takemu slučaju.« »In to nič ne de,« mu je odvrnil baron.« Jaz poznam Monte Carlo že tudi iz prejšnjih časov! Ako banka slučajno danes izgubi, dobi jutri potem še enkrat toliko. Kdo je torej edini, ki ima gotov dobiček?« 191 Renard je pogledal v stran, kot da je preslišal zadnje baronove besede in zamrmral; »Ah, pretiravati se ne sme!< »Ne, nasprotno: najbrže, da ima banka celo več dobička kot mislim, dasi stavim visoke številke.« »Vi ste nekak pesimist in naposled vam tega tudi ne more nikdo zameriti, ker ste izgubili svojega sina na tako žalosten način. Če se prav spominjam, ste govorili o stvari tudi z gospodom komisarjem Gastal- dijem in mu povedali, da ste vso stvar že poverili ne¬ kemu detektivu. Kako se že imenuje?« »Bartman.« »Ah, da! Ali vam je kaj sporočil o svojih uspe¬ hih?« »Nel« »Torej ga potem takem ne bi mogli niti najti, če bi slučajno zopet nenadoma potrebovali njegove po¬ moči?« »Ne.« »To se mi zdi skoro napačno, saj on je sedaj vendar nekako v vaši službi in da vas tako zanemarja.« »Bartman dela vedno povsem samostojno, a je takoj na mestu če je treba.« Olivier se ni zanimal za njun pogovor, ampak gledal naravnost tja proti Kuščarici, ki je prav kar nastavila kozarec na svoje rožne ustnice in pomežik¬ nila Marquisu, a tistikrat se je obrnil proti njemu tudi Renard. 192 »Vi torej tudi poznate to pikantno Kuščarico?* »Gotovo!« »In vam mogoče ni znano kdo je bil zadnje čase njen prijatelj ?« »Ne — ne — žalibog ne vem?« Njegov pogled je pri tem obstal na obrazu barona Markrala, ki tega seveda ni smel izvedeti... »Na vsak način s tem Marquisom ne občuje dolgo.« »Žalibog, ne vem!« »Menda neki mladi baron —.* Toda Olivier mu je šepnil oprezno: »Molčite vendar, bil je njegov sini* — Kuščarica je naročila sekt. Marquis jo je pogledal in visoko povzdignil ra¬ mena. »Kar ti hočeš, jaz sem z vsem zadovoljen.* Pogledala ga je osuplo in začudeno, kajti vedela ni ali se samo šali ali misli resno. In kaj hoče reči s temi besedami? In skoro se ga ni upala ni vprašati, ampak opom¬ nila je zelo plaho: »Ali si zadovoljen, če naročim 01iqust?« »Gotovo, saj pravim, da moram kot tvoj gost biti z vsem zadovoljem.« »Moj gost? Se vedno?* »No, menda mi tega še nisi odpovedala.« »Potem moram torej plačati.* »Da!« „ZLATO TELE." 193 7 »In 01iqust?« »Gotovo, ako ga naročiš!« Natakar je prav tisti trenotek prišel k mizi. »Izvolite prosim?« »Nič! Kozarec vode!« In natakar je hotel že oditi, toda Marquis de Reys ga je poklical nazaj: »Zame steklenico 01iquota!« »Takoj!« In natakar je odšel. Okrog ustnic kokete je zaigral zadovoljen na¬ smeh. »Torej si vendar naročil,« je dejala. »Da, zase, saj ti boš pila vodo kakor si dejala.« Kuščarica je prebledela, nato pa je siknila: »Fej! Ti hočeš biti moj prijatelj in jaz naj veno¬ mer plačujem zate I ? Menda vendar ne misliš, da bom imela takega starca za svojega ljubčeka. Fej, fej!« »Toda nikar se vendar tako ne vznemirjaj! Ako mi tvojo naklonjenost in gostoljubnost odpoveš, pa pla¬ čam jaz račun.« »Gotovo!« »No dobro! Potem postaneš ti moj gost!« Natakar je prinesel vino in dva kozarca. »No vidiš, ta je vedel že kar naprej!« Nato sta kramljala zopet mirno, ko obstane po¬ gled Marquisa naenkrat na mizi kjer so sedeli Olivier, 194 Renard in baron Markraf, kajti opazil je že davno, da Olivier Kuščarico pogleduje venomer. »Ali poznaš onega gospoda?« Kuščarica se je ozrla tja in za hip pomolčala kot da ne ve kako bi odgovorila, na to pa je odvrnila: »Da, navidezno!« »Gospod s sivo brado pa je menda kakor so mi dejali v kazini baron Markraf, oče tistega mladega člo¬ veka, ki je bil umorjen v hotelu de Pariš?« Zelo počasi in razločno je izgovoril Marquis te besede, medtem pa se je koketa obrnila proti oni stran in pobledela kakor zid. Posledja kapljica krvi je tisti hip izginila iz njenega obraza. Marquis je opazil to njeno izpremembo in je vpra¬ šal prav tako počasi: »Ali si umorjenega morda poznala?« Pogledala ga je nemirno in odvrnila razburjeno: »Čemu vprašuješ to? Jaz ga nisem poznala nitj kdaj videla! Naposled me menda celo povprašaš, če ga nisem morda jaz umorila!* Sedmo poglavje. Kazino je obdajala največja tema. Ura je 2 . po pol¬ noči. Kavarna de Pariš se je tudi praznila. Prišla je ura ob kateri je življenje v Monte Carlu utihnilo. Le pozni šetalci so se vozili v ekvipažah in avtomobilih domov. Nad mestom se je razpenjalo nebo, ki je bilo posejano s tisočimi zvezdami. 195 7 * Povsod je vladala grobna tišina. Pri kazini je pričela stranska cesta. Le malo ljudi je bilo videti tukaj; in vsak izmed njih je krenil v isto hišo, na kateri je stalo zapisano: Carlton hotel. Kljub že tako pozni uri, so bila vrata še vedno odprta. Vedno so prihajali ljudje, ki so vstopili tu, ne¬ katerim se je pač videlo, da ne iščejo tu miru in po¬ čitka : Kdor je natanko poslušal, je lahko razločil nekak šum, kot da nekdo v daljavi igra violino. Zopet je nekdo vstopil v hotel Carlton. Krenil je naravnost k slugi, ki je bival v temnem prostoru. Ni se razločilo drugega, kakor povelje, ki je prihajalo iz tem¬ nice: »Na desno!« Skozi majhni stranski salon je držala pot v veli¬ kanski salon. Kdor še ni bil nikdar tukaj, je bil prvi hip nekoliko zmeden. Na vsaki mizi je brlela sveča. V sredi dvorane pa je bilo vse prazno, pripravljeno za ples. Ljudje so sedeli ob stranskih mizah. Na nekoliko vzvišenem prostoru je bilo par godcev. Gosti tega hotela so bili navdno vedno isti. Predrzni! Črni, plavolasi, rdeči! Majhni, veliki, suhi in debeli! 196 Toalete, ki se jih je videlo tu, so bile is najraz¬ ličnejših mest, Dunaja, Berolina, Pariza in drugod. Toda pariške toalete so bile vedno najlepše. Dragoceni kameni so se lesketali v svitu svetilk. Moški so bili navadno v črnih salonskih oblekah. Taka je bila podoba tu! Dan in dan se ni izpre- menilo niti za las. Prva, ki je pričela plesati je bila Kuščarica. Bila je globoko dekoltirana, v zelenem elegantnem kostimu, V laseh je imela vtaknjene lasnice iz rdečih koral. Njej so sledile tudi druge tovarišice. Kuščarica se je odlikovala po svoji gracijoznosti, povsod je bila ona prva. Končno je vzela krožnik ter nabirala denar za godbo. Najmanjši dar, ki je padel na krožnik so bili trije franki, pa tudi zlati niso bili redki. Za nekim stebrom je sedel Marquis de Reys, imel je elegantno zavezano kravato in črn smoking. Ko ga je pogledala se začudi in pravi: »Kaj ti tukaj?« »Zakaj mi nisi tega nič sporočil?« »Ker sem te hotel videti plesati!« »Ali sem ti bila všeč?« »To se razume!« Vrgel je dvajset frankov na krožnik ter jo vprašal: »Kdo je danes tvoj prijatelj?« »Ne vprašaj me tako!« »Kdo je tvoj ljubimec?« 197 »Zakaj me to vprašaš? On je v Parizu! To ve vsak prijatelj, da imam enega najrajša. Toda s tem ne goljufam nobenega prijatelja!« »Torej sem jaz še vedno tvoj prijatelj?« »Da!« »Kljub temu?« »Ah, neumnosti Takih vprašanj ne morem pre¬ našati 1 Ja, on je bil moj prijatelj. Toda, ker je bil umorjen, si ti sedaj moj prijatelj. In zakaj naj bi se ne smejala, saj živimo samo enkrat! Vem zakaj me vsi tako začudeno pogledujejo! Povem ti to poznejel« Nato je šla naprej 1 Godba je zopet pričela igrati. Kmalu se je vrnila k Marquiju de Reys, sedla k njegovi mizi in rekla: »Zakaj naj bi tega ne povedala; še nikdar nisem bila nikomur nezvesta in tudi nemškemu baronu ne.« Prav gotovo mu je zagotovila, ko jo je on pogle¬ dal smeje. »Jaz sem mu bila zvesta in mojega ljubega sem videla samo enkrat.« »Tako! Kdo je tvoj ljubi?« Ona mu zamahne z roko, v znamenje, da naj molči. »Kaj moraš vse vedeti?« »Lep je, lepši kakor ti in plesati zna, ti bi naju le enkrat videl!« »Koliko časa ga že nisem videla?« Ona premišljuje nekaj časa, nato reče: 198 »Od one noči, ko se je umor izvršil!« »Kje je sedaj?« »V Parizu!« »In zakaj ?< »Povedala sem ti že, da ni potrebno, da bi moral vse vedeti, ti si preveč radoveden!« Marker je med tem prinesel pijače in nekaj jest¬ vin, nato je zopet nadaljevala. »On je bil moj prijatelji Nemški baron je bil vedno vesel, toda igral ni nikdar; samo v oni usode- polni noči. Sama sem bila priča, kako je dobival. Po¬ vabil me je s seboj, toda nisem zamogla iti, ker mi je moj ljubi pisal, da pride v Carlton. Vzel je iz žepa taško iz krokodilovega usnja, v njej so bili vdelani bi¬ seri in dragi kameni. Enega mi je podaril, da sem se zadovoljila. Iz Carltona sem šla potem v kavarno de Pariš. Hotela sem še prijatelja obiskati. Njegova vrata niso bila zaklenjena, kljub temu, da so bila drugače vedno zaprta. Ne da bi potrkala sem vstopila v njegovo sobo, skoro, da nisem zavpila. Ležal je mrtev na tleh, ubit. V svoji zmedenosti nisem vedela kaj naj pričnem. Tu vstopi nekdo v sobo. Bil je Olivierl Začudno me je pogledal, kot, da bi bila jaz morilka. Prisegla sem mu, da nisem storila tega krutega čina, kaj sem še počela, nevem več. Od tedaj me ni pogledal več. Zakaj sem bila tako vznemirjena? 199 Jaz ga nisem umorila! In zato tudi ne morem no¬ siti žalne obleke. Bila sem mu zvesta, ljubila sem, toda vsi se mi bi smejali, če bi za njim žalovala.« Marquis jo je mirno poslušal, ne da bi jo le en¬ krat prekinil. Ker je pa ona obmolknila, jo je vpršal on: »Zakaj se nisi sama zglasila kot priča?« »Meni bi se vendar ne verjelo 1 Poleg tega sem nosila še vedno pri sebi to kar mi je on podaril.« Marquis je pomišljeval. »Kje je tičal ključ? Zunaj ali znotraj?« »Znotraj!« »Ali je vrata vedno zaklepal?« »To vem dobro, da vedno!« Marquis bi bil govoril še dalje. Toda prišla je neka blondinka k mizi, ki je prekinila pogovor: »Zakaj sta tako resna? ju vpraša ta. Tu se le poljubujemo, smejemo in plešemo!« Natakar je prinesel še enkrat pijačo. Blondinka je vzdignila kozarec in rekla: »Naj živi kogar ljubim!« »Marquis ji je napil enako!« Blondinka ga je začela zvabljati s seboj. Ko je ta odšla, mu je Kuščarica zašepetala na uho: »Varuj se je! Ta je Ellen Wood, špijonka Gas- taldija.« 200 Osmo poglavje. Komisar Gastaldi je bil slabe volje. Dobil je od oblastva neko neprijetno pisanje, zakaj da je o umoru barona Markrafa še vedno vse neznano in zakaj niso preprečili samomor v kazini. Gastaldi je seveda zavračal vso krivdo na detektiva Bartmana. »Ta prokleti Bartman! Jaz sem prepričan, da člo¬ vek ni zapustil Monte Carla niti za minuto in vendar ga ne morejo nikjer izslediti!« Roke prekrižane na hrbtu je hodil naglo po sobi gorindol. Takrat je vstopil Renard. »Menda se nisem preveč zamudil! Je že vedno tako, da ima človek ravno takrat najvažnejša pota, ka¬ dar se mora zglasiti pri vas!« »Kje je Bartman?« ga je vprašal komisar Gastal¬ di, kot da je preslišal vse druge njegove besede. Renard se je zasmejal: »Vraga, jaz vendar nisem nikak čarovnik, da bi mogel biti v štirindvajsetih urah povsod in vedeti vse. Ali vendar skoro lahko trdim, da Bartmana ni v Monte Carlu.« »Kaj?!« je Gastaldi skoro zakričal. »Ne v Monte Carlu!? Jaz pa pravim, on je tukajl Da, kajti on Monte Carla sploh ni zapustil. Zdaj vidim, da ste vi popolnoma nezmožni izvršiti še tako neznatno in lahko naročilo. Vi se menda ravnate samo po tem, kar vam drugi 201 natvezijo na nos, a da bi se tudi sami nekoliko po¬ trudili, tega vam ni mar. Moj ljubi Renard, zato niste plačanil Bartman je še v Monte Carlu! Ali razumete?« »Če bi bil, bi ga gotovo našel.« »No, in ker ga niste, to kaže jasno vašo nespo¬ sobnost!« »Odkril in zasledil pa sem nekaj drugega, kar je mogoče prav tolike vrednosti,« je mimo odgovoril Renard ne brigajoč se za komisarjevo jezo.« »Ah, kaj, vi bi storili to, kar sem vam naročil in se ne vtikali v druge stvari. Razumete?!« »Toda mogoče, kot rečeno, je tudi to za vas ve¬ likega pomena!« »No, in kaj naj bo to?« »Mogoče vam lahko povem za sled, ki nas pri¬ pelje do Gisbertovega morilca .. . »Vi?! Ha, ha, ha!« »Da, jaz!« »Toda povedal sem vam že, da bi mi bilo mnogo ljubše, ko bi prinesli kako vest o Bartmanu, a ne o umoru!« »No, če vam ni prav, saj tudi lahko molčim!« Renard je bil očividno razžaljen. Nataknil je ro¬ kavice in se obrnil proti vratom. Komisar Gastaldi ga je gledal nekaj časa molče» potem pa je dejal pikro: »Vi veste, da nimava midva nikake pogodbe in če greste, sva enkrat za vedno končala.« 202 »Vi ste me razžalili 1« »Res,« je pomislil komisar Gastaldi in njegov glas je postajal bolj prijazen. »Mogoče, no pa mi opros¬ tite! Sedaj pa povejte, kaj ste tako važnega izvohali!« In Renard je pričel: »Včeraj sem bil v družbi barona Markrafa in Renee Olivierja in pri tem sem zapazil, da je Renče Olivier venomer koketiral s Kuščarico. Ko sem ga po¬ vprašal če jo pozna je prebledel kakor človek, ki ima slabo vest.« Gastaldi je prikimal. »In kaj sklepate sedaj iz vsega tega?« »Da sta ta dva človeka izvršila umor in si plen lepo razdelila.« Gastaldi je nekoliko pomislil, nato mu je od¬ vrnil : »Zdaj še ne morem reči, da ste zasledili bogve kaj važnega, a lahko je tudi, da ste na pravem sledu. Toda opozarjam vas še enkrat, da je to zasledovanje poverjeno drugim osebam, vi pa se morate pred vsem brigati za detektiva Bartmana.« Kmalu nato je Renard odšel in komisar Gastaldi je postal mahoma boljše volje. Vendar urada še ni za¬ pustil, ker je pričakoval baš ob tisti uri tudi gospo¬ dične Ellen Wood, ki je čez kakih deset minut tudi res vstopila. »Dobro jutro, komisarček!« Ellen Wood je vstopila s smehljajočim obrazom 203 z novim širokim klobukom in v novi elegantni obleki. »No vendar. Dolgo vas že čakam in zdaj sem prepričan, da mi prinašate polno košaro samih najbolj¬ ših novici« »Zelo malo!« »Res?!« »Da! Ne smete preveč pričakovati!« »Ali moj bog, čemu ste vendar tako sijajno pla¬ čani!« »Le ne jezite se, sicer vam ubežim in ne izveste niti tega, kar vam hočem povedati!« »No torej!« »Danes sem bila v hotelu Carlton, kjer sem na¬ letela na Kuščarico! Bila je v spremstvu nekega gos¬ poda, s katerim sta si venomer nekaj skrivnostnega šepetala. Poznata me in vesta kako dobro slišim! No razumela sem popolnoma natanko, da se menita o umoru barona Markrafa. Nato sem pristopila, da bi si prido¬ bila spremljevalca. Komaj sem odšla, že ga je Kušča¬ rica opozarjala naj se pazi; kajti: »Ona je Ellen Wood špijonka Gastaldija!« Komisar je planil kvišku! »Molčite,« je rekel: »Morilca imamo!« »Torej moje poročilo ni brezuspešno!« »Torej vidite! Ne smete delati grdih obrazov pred- no ne veste, kako poročilo vam prinesem.« »Dovolj! Sedaj vem, kako imam s Kuščarico in Renče Olivierjem postopati.« 204 »Kaj? z Olivierjem, začudi se ona.« »Ta je vendar njen spremljevalec.« »Nikdar!« »Kdo pa je če ni ta?« »Marquis de Reys!« »Torej ne 01ivier?» »Jaz vendar vem kaj sem videla. Kaj hočete z Olivierjem?« »Jaz sem dobil poročilo, kot da je ta v zvezi z umorom.« Ko je Ellen Wood zapustila komisarja, je bil ta zopet ves zmeden, kot preje. Dva mogoča čina sta mu bila znana. Vendar, kateri je bil pravi, tega ni mogel odlo¬ čiti. Sedaj je mislil na tega- sedaj zopet na onega. To se mora hitro odločiti. Kuščarica mu mora priznati sama. Toda kako naj jo dovede do tega? Deveto poglavje. Z jasnega neba se je smejalo solnce. Na verandi pred kazino so promenirali ljudje ter poslušali godbo, ki je igrala v paviljonu. Drugi so se¬ deli po klopeh ter mirno zrli v morje. Prijatelji športov so gledali tja, kjer so streljali golobe. Štirje zaboji so stali v eni vrsti. Naenkrat se eden odpre in golob sfrči kvišku, samo en strel in padel je mrtev na tla. Pes je pritekel ter pobral goloba. Tudi z drugim zabojem se 205 je naredilo isto, toda golob, ki je ondi zaprt ni odletel. Pogledal je mirno naokrog. Krogla je bila izpuščena proti njemu, da bi ta odletel, kar je končno tudi storil Krogla ga je zadela v perutnico, toda, poizkusil je po¬ leteti z drugo zdravo perutnico, toda nemogoče mu je bilo to. Tako je padel frfotaje zopet k tlom. Pes ga je poprijel z zobmi, storil s tem konec življenju ter ga od¬ nesel. Nebo je bilo čisto. Niti najmanjšega oblačka ni bilo na njem. Na stranski klopi sta sedela dva gospoda v živem razgovoru, pazila pa sta pri tem, da ju ni poslušal kak nepoklican gost. »Ali se vam zdi to mogoče?« »Zakaj ne? Vi veste, da na tem svetu ni nič ne mogoče, « »Kako so prišli tej sumnji na sled?« Moja prirojena nezaupnost. Pri tem je bilo prvo srečanje na mestu, ki je zamoglo vzbuditi nezaupnost. Da so bili varstveni uradi v nekaterih vprašanjih ne¬ sposobni, tega niso dvomili niti trenotek. Tu se je mo¬ ralo prikriti vse kar ni bilo za svet. Tu so se bolj za¬ nimali zato, da se je kak umor lepo pozabil. Zato so tukaj detektivi taki elementi, ki bi se jih z rokavicami dotaknili, da bi se ne omadeževali.« »Tukaj ne morem nasprotovati. Žalibog tako jel« »Jaz sem se prepričal, kar sem zasledoval že dalj časa. Tu pač ni nikakega perzijskega tajnika poslanstva 206 Renard, nasproti pa je Franzois Renard, ogleduh v službi Gastaldija. Vi veste kako prisiljeno se nam je pridružil. Zakaj? Umor mojega sina naj se pozabi. Na tem ne dvomim. Jaz morilca ne maram najti. Ta Re¬ nard pa je hodil kakor maček okrog vrele kaše, Bart. man in zopet Bartman je hotel vedeti. Človek je imel strah, ker sem rekel, da bo ta prišel na sled. In zakaj? Videli boste, da je bila moja slutnja prava. Ta Renard je morilec in njegova slaba vest, ga goni sem in tja.* »Ali ni morda kak drug vzrok temu?« »Prav gotovo ne.« Nastal je kratek molk, ko so se ti šetalcem od¬ daljili, se je zopet pričel njih pogovor: »Če bi se le Bartman javil, Meni se zdi neumevno da ta ne da nikakega poročila. Toda tako dela on vedno. Kakor izgine tako se tudi prikaže. Tako bo storil tudi sedaj. Moja slutnja me ne bo varala, ta člo¬ vek je brezznačajen.« »Tiho! Molčite! Tam prihajal« »Seveda, če se napiše hudiča na steno gotovo pride.« »K nam!« »To je slaba vest.* Ta dva gospoda sta bila baron pl. Markraf in Renee Olivier. Franzzois je prišel v eleganrni promenadni obleki k gospodoma: 207 »Dovolite mi, da pridem v službo?* »Prosim! Nas zelo veselil* * * * Nenadoma se je zmračilo. Postalo je hladno in mnogi so šli iskat zavetišča v hotel k dinerju, ali pa sedeli zopet pri igralnih mizah v Kazini. Le malo jih je ostalo tam in ti so se zavijali v svoje plašče. V paviljonu sta sedeli dve temni postavi, ki sta gledali doli proti kolodvoru. Vlak je bil pripravljen, da odpelje to, kar so mu naložili naprej. Bel dim se je dvigal iz lokomotive. Niti najmanjše sapice ni bilo čutiti. Vse na okrog je bilo temno. Morje samo je bilo temno, ki ga ni razsvetljevala nobena luč. Kakor senčnata roka se je iztegovala skala Mo- naco v morje, zgoraj pa so se svetile lučke kot majhne kresnice. Lokomotiva se je začela počasi premikati naprej, slednjič je izginila izpred oči. Za postavama so se vzdigovale visoke palme, da- telni in drugo drevje. »Kako se ti to vse dopade?« »Lepše, kakor sanje! Lepše, kakor bi človek za- mogel opisati z besedami, in slikar narisati s čopičem.« »Torej si srečna?* »Da!« Zopet sta molčala oba; on je poiskal nje no roko 208 jo stiskal kot, da ga je njen odgovor osrečil. Ko se je ozrl je zagledal belo zidovje Kazine. Dva stolpa sta molela kvišku, kot da vladata vse, kar jima leži pri vznožju. Ali nam to poslopje najino srečo ža¬ rno re kaj pokvariti? »Naj še tako vabljivo vabi, mi dva se mu le sme¬ jiva ! « Ona mu prikima. »Enkrat naju je zvabil. Toda zopet sva se ga oprostila,« »Da. Temu se lahko smejiva.« Potem sta šla po parku naprej, k terasi kazine. »Hočemo li temu hujskaču pokazati, kako malo se bojiva njegove čarovniške moči.« »Lako pač misliš to?« »Od tam sva zbežala, ker naju je strašen pogled pregnal. Sedaj pa smo našli mir in dobili moč vse iz- kušnjave prestati ter smeje iti mimo.« Ona obstane prestrašena. »Ti — ti hočeš zopet tja?« »Da 1« »Ampak obljuba 1« »Neumnosti« poseže vmes. «S tem vendar priznamo, da še vedno živimo v strahu pred tem skušnjavcem. Hočemo mu pokazati, da smo prosti, in naju ne more več zvabiti.« »Ampak-.« Neznan strah jo je še vedno zadrževal. 209 Zdelo se ji je, kot da bi izkušnjava iztegala svoje roke še vedno po njej. »Ali imaš tako malo zaupanja v najino ljubezen? Ali ni najina sreča večja nego vse drugo?« »Da.« »Potem hočemo temu čarovniškemu templu poka¬ zati svojo moč in iti s posmehom mimo njega. Ali se upaš ?« »S teboj vsega!« Hubert in Margareta Halander sta bila, ki sta šla proti kazini. Čutila sta se močnejša in mogočnejše kot čuvaj zlatega teleta. Zahtevala sta skrivno moč, ki je izhajala iz tega čarovniškega templa, zopet njuno lju¬ bezen in srečo k boju. Skušnjavi sta se le smejala! »Ali ni ljubezen močnejša kakor vse skušnjave hudičeve ?« Pred stopnicami kazine sta zopet obstala. Oba sta se še enkrat vprašaje pogledala. Nato sta stopila v igralno sobo. Razumela sta se. Njiju sreča je bila pač večja . . . * * * Na vrtu kazine je stala hiša, kjer so bile gazele- Vitke živali so se že poskrile v svoja bivališča. Plinaste svetilke so le slabo razsvetljevale okolico. Drevje, gr¬ movje in drugo je metalo dolge sence. Od kavarne de Pariš se je razlegal šum in ropot; tam je vladalo 210 navadno nočno življenje. Ves ta hrum in hrušč je pri¬ hajal tja do hiš kjer so bivale gazele. Nihče ni motil tišine, ki je vladala tu, niti mož, ki je sedel na klopi in je spal. Klobuk si je pomaknil na obraz in se ni pre¬ maknil. Včasih je pogledal naokrog, kar je dajalo znamenje, da ni imel namena tukaj spati. Toda kaj ga je privedlo semkaj, na ta samotni kraj? Ali je eden onih nesrečnežev, ki mora postati žrtev zlatega teleta? Morda čaka tukaj smrti? Rahlo šumenje in stopicanje se je približevalo. To je neznanca prebudilo iz njegovih sanj. Vzrav¬ nal se je in prisluškoval. Natančno je razločil bližajoče se korake. Vstal je in se skril v grmovje. Ženska je stopila v svetlobo, ki je prihajala sem od žarnice; zavita je bila v večerni plašč, na glavi je imela šal, ki je pokrival frizuro. Zvedavo je gledala naokrog med tem pa je govo¬ rila polglasno: »Njega še ni tu? Upam, da ni napravil kake ne¬ umnosti.« Nato stopi tudi neznanec iz zatišja; »Bodi brez skrbi, on je tu, in ni napravil nikake neumnosti.« »Torej vendar!« Podala mu je roko, ki jo je takoj poljubil, »Zakaj si se skril pred menoj?« »To sem moral storiti. Ali sem mar vedel kdo pride semkaj. Če bi me spoznali bi se marsikdo čudil.« 211 »Res je tako. Kaj prinašaš novega.« »Nič posebnega. Postaja mi neznosno.« »Ljubi Karl, kar je rekel A mora mora reči tudi B. Dokler boš svojo vlogo igral, te nihče ne bo imel za morilca.« »Molči!« ji reče na te »ne imenuj mi nikdar več onega imena in me ne spominjaj. Bolje bi bilo, da se to nikdar ni zgodilo. Toda moralo je biti tako.« »Jaz še temu smejim 1 Kaj mi je človeško življenje, da le pridem naprej.« »To praviš ti! Tega pa ne veš kako moč ima kri. Vsak dan se mi zde moje roke krvave, kljub temu, da so popolnoma čiste. Vedno mislim, da se mi bere z obraza, da sem morilec.« Ona se ga je pri tem tesno oklenila; roke ovila okoli vratu, ter ga gledala v obraz. »Poglej me ter me poljubi!« mu veli milo doneči glas, in zapeljivo kot glas kače v raju. »Jaz sem te k temu privedla I Molči, zato te hočem tudi osrečiti: v mo¬ jem objemu pozabi vse.« Pritisnil jo je k sebi in jo v enomer poljubljal. Njegov život pa je nekaj pretresalo. »Toda kdaj mi boš podarila srečo? Kdaj se nama ne bo treba ločiti?« »Kmalu, prav kmalu, le malo še potrpi. Če bi se¬ daj naenkrat izginil potem bi bilo to čudno.« »Med tem časom lahko še mnogo naplenimo. To je koristno za te in tudi za mene.« 212 »Ti si vendar neznosna.« »Koliko pa že imaš v posesti ?« »Ahl« in zamahnila je z roko po zraku. »Zato hočem le jaz skrbeti!« »O detektivu Bartmanu sem ti že povedala.« »Jaz le ne razumem zakaj se ga tako bojiš. Ta človek je neumen, ravno tako, kakor vsi drugi, samo njegova domišljija je še nekoliko večja. Jaz sem ti že povedala: Da hočem na njegovem nosu plesati in on me ne bo ujel.« »Če — — —« Takoj izpregovori vmes. »Nobenega če I Rečem ti, da sem že sedela poleg njega in se zabavala. Komisar Gastaldi ga išče. On bi mi mnogo plačal če bi mu krinko Bartmana razkrila. Tega pa ne storim, imam namreč druge naklepe. Smešno! Komisar Gastaldi mi je naročil naj pri Mark- rafu naznanim. Jaz mu bom že morilca preskrbel, na katerem bo imel veselje. Ha, ha!« »Jaz te ne razumem, kako se zamoreš temu sme¬ jati?« »Zakaj ne? Vse življenje se mi zdi igrača. Na vsakem prstu imam pritlikavčka, in vsi plešejo le tako, kakor jaz želim.« «Torej sem jaz tudi punčka s katero se igraš?« »Ti ne, ti me vodiš!« »Če bi me ti — če bi me ti goljufala — potem, — potem si ti napačno računila.« 213 »Norec, to si ti!« »Potem — bi te lahko osvojila!« »Poljubi mel« »On jo je poljubljal, kot da pije neskončno srečo s tem. Žar svetilke ji je obraz razsvetlil. Ellen Wood, špijonka Gastaldija. In on? Deseto poglavje. V dvorani so bile vse igralne mize zasedene. Zopet se je začelo staro življenje. Igralci so se¬ deli na svojih prostorih. Največ je bilo dam, ki so go¬ tovo strastno igrale. Visoke svote so se izplačale, nič pa ni igralcev bolj jezilo, kakor izplačevanje svot, zato so bila polja vedno bolj zasedena. Čim večja je bila Jizguba, seveda navidezno, tem večje svote so stavili. Banka je to ve¬ dela in zato je radevolje izplačevala naj višje dobitke. Kuščarica je bila zopet najbolj vneta igralka. Jezno je pogledovala krogljo, ki ji je vedno napravila nepriliko. Jezno je vrgla zlat in še nekaj novčičev na mizo. Nato je prišel marqui de Rey, takoj mu je na¬ mignila, naj pride k njej. Povedala mu je žalostna, da danes vedno izgubava. Prosila ga je naj ji pove, ozi¬ roma da svet kaj stori pri tem. Marquiš ji odgovori: »Nehaj igrat.« 214 Ona mu hladno odgovori: »Ne tega ne morem storiti, izgubila sem že čez tisoč frankov.« »Tembolje je da nehaš« jo nagovarja marqui. »Ne tega ne storim, denar moram dobiti nazaj. »Prisiliti se to ne da.« »Ne delaj mi nikakih pridig. Hočem samo vedeti na katero številko naj stavim.« »Tega ti ne morem povedati.« »Danes si neznosen! Toda praviš, da bi lahko pridobila vso banko.« »To tudi lahko storiš.« »Toda jaz vedno izgubljam.« »To le zato, ker vedno na napačna polja staviš.» »Ti govoriš neumnosti.« Nato se obrne proč in stavi na manque. Pri isti mizi je sedel tudi Ellen Wood. Vrgla ni srebrnika na zeleno mizo; kajti vedela je, da je Rou- lette nezvest tako kot ona sama Ellen Wood je znan na svoj način pridobiti pri igri. Kakor mačka se je plazila po elegantnem salonu semintja. Če je opazila kakega lahkoživca približala se mu je takoj, ter mu pričela ljubko govoriti. »Ljubi, jaz sem izgubila. To je strašno! Jaz mo¬ ram zopet kaj priigrati. Daj mi en zlat, potem zopet lahko poljubljaš.« Pač ga ni bilo, da bi ji odrekel kaj takega. Do¬ bila je zlat, ter odšla veselega obraza. Na tak način si je ona znala pomagati. 215 1 Hubert Harlander je še hodil s svojo gospo po dvorani semintja, gledal je kako šo metali zlate na mize in kako je kroglja ropotaje padla. Vse to ju ni moglo zvabiti. Hodila sta od mize do mize, vse sta ogledala, slednjič pa sta sedla na divan. »Ali si še vedno bojiš?« »Ne l« »Ali res ne? »Prav gotovo ne.« Pred mizo, pri kateri je igrala Kuščarica sta zo- petet obstala; Hubert Harlander je opozoril svojo ženo na to. »Ali jo poznaš. Ta je ona, ki je toliko priigrala.« »Da poznam jo.« »Toda sedaj izgublja.« Tako sta stala dolgo ter jo opazovala. Nato reče on: »Naveličal sem se gledati. Hočeš li, da greva dalje?« »Meni je tudi všeč.« »Sedaj greva lahko še v gledališče ali pa v kak koncert.« »Torej pojdiva.« Istočasno pa je napovedal Croupier novo igro. »Faites votre jen, Messieurs!« Hubert Harlander se je obrnil še enkrat, nato pa spregovoril z brezskrbnim smehljajem: 216 »Tudi mi moramo dolžno napitnino plačati.« Vzel je srebrnik iz žepa, ter ga vrgel na mizo. Trkljal se je nekaj časa po mizi, dokler da ni ostal med številkama 4 in 5. »Kam?« je vprašal Croupier. »Kjer je obležal!« je odgovoril Harlandar; svoji mladi ženi pa je rekel smehljaje: »Videla boš, kako hitro nenasitni moloh požre.« Kroglja zarožlja. »Štiri.« Hubert Harlander ni ničesar zapazil, hotel je iti naprej, toda žena mu je povedala kaj se je zgodilo, zato mu reče; »Dobil si ti! »Tako! Sedemnajstkratni znesek je bil napovedan. »Ali nočeš vzeti?« »Ne! Te franke hočem pustiti banki kot zadnjo napitnino. Jaz ne maram dobička.« Ves dobiček je pustil ležati na prostoru. Kolo se je zopet obrnilo, in krogla je zdrdrala. »Štiri.« Zopet sedemnajstkratni znesek. Hubert je pustil zopet oboje ležati. Vesel je stal pri igralni mizi, med tem ko so drugi zaželjeno po¬ gledovali veliko svoto denarja, ki je ležala na mizi. Kroglja je sfrčala iz roke Croupierja. »Pet!« 217 Zopet je dobil. »To je zaradi tega, ker ne maram dobiti! Se enkrat pustim vse ležati.« »Obžalujem gospod, to ne gre! Najvišja svota je šesttisoč frankov.« »In kaj sedaj?« Harlander je razdelil denar na tri dele, postavil prvo na enajst in drugo na črto enajst in štirinajst. »Sedaj naj vse izgubim, da gremo potem v gle¬ dališče. « Gledal je kako se je krogla vrtela in tudi od drugih miz so prišli gledat igro, ki se je to vršila. Kroglja je padla! »Enajst!« Zopet je dobil. Na jedno svoto je bil izplačan petintridesetkratni denar in na drugo sedemnajstkratna svota. To se še ni nikdar prigodilo! Gledalcev je bilo vedno več. Poleg Harlandra je stal Marquis de Reys; ta ga je nagovoril s slabo nemščino: »Vzemite dobljene svote, sicer boste vse izgu¬ bili!« »To tudi hočem! Jaz dobička ne maram in banka mojih petih frankov. Jaz ne mislim odjenjati. Kakor denar tako so se kupičile tudi bančne li¬ stine. Kakor otrok vojake, tako je postavil Harlander 300 frankov na enajst in dvanajst, 11 in 10, 11 in 8, 218 11 in 14; Nihče drug ni stavil. Pri tej igri je pozabil vsak svoje. Tako pač mora izgubiti. Gospa mu reče: »Nato pa gremo!« »Prav gotovo! Kajti sedaj gotovo izgubim in po¬ tem nimam tu ničesar iskati. Če pa zopet dobim potem je banka ugonobena in potem moram iti.« Kroglja je padla zopet na ednajst; igralci so za¬ gnali tak vrišč, da se ni razumelo ničesar. Harlander je pobral bančne listine in jih kot nič vredni papir zmašil v žep. »Banka se zapre,« je bilo napovedano. »Danes ne bo izgubil nihče več,« meni sam pri sebi, med tem ko so igralci drli za njim, ko je zapuščal. Kasino. Tudi na cesti ga niso zapustili. Poklical je avtomobil, s katerim se je potem od¬ peljal. V kavarni de Pariš so govorili nato še vedno o današnji igri. Tudi Kuščarica je bila v kavarni, ki je zopet vse izgubila; pri njej je sedel Marquis de Reys. Oštevala ga je venomer, zakaj ji ni povedal številk, po katerih bi lahko kaj priigrala. Mislila je namreč trans, da je to mogoče storiti, Marquis pa se ji je le smejal. Ko je plačal v kavarni ga je vprašala: »Ali greš še v Carlton?« 219 »Ne!« ji je odgovoril kratko. »Ali se pelješ v svoj hotel?« »Da.« »Potem pa lahko noč!« »Lahko noč!« t »Jutri pa mi boš vse številke povedal?« »Prav gotovo! Samo spomni se dane obljube.« »Jaz ne bom pozabil.« Nato sta se ločila. Kuščarica je šla proti hotelu Carlton. Na kar ji prideta nasproti dva gospoda in eden izmed njiju jo prime za roko. »Kaj hočete?« vpraša Kuščarica, ki ni poznala nobenega strahu. »V imenu postave greste z nama!« »Jaz? Ne delajte se norca! Poiščite si drugo, ki vama bo verjela!« Eden izmed onih dveh pa ji je pokazal legitima¬ cijo detektiva. »In zakaj?« vpraša ona. »Sumljivi ste sodelovanja umora Gisberta pl. Mar- kraf.« Nato poizkuša uiti in zavpije: »Pustita me! Jaz ga nisem umorila.« Toda vse njeno vpitje je bilo brezuspešno. Ko se je pripeljal Marquis pred hotel Continen¬ tal je plačal izvoščeka. Nato je zagledal tri osebe, med njimi je spoznal Franzois Renard. 220 Počasnih korakov je šel po stopnjicah navzgor, ko je prišel na koridor, je začul, da stopajo trije možki za njim. Nemoten je šel proti svoji sobi. Franzois je vstopil s svojima tovarišema v hotel. Vprašal je slugo, kje stanuje Marqui de Reys? »Ravno sedaj je prišel domov,« mu je odgovoril sluga. »Številki 37 in 38.« Renard je šel naprej in onadva sta stopala za njim. ' Prišla sta v drugo nadstropje. Ravno na oglu je prišel neznancema naproti, to¬ liko da ni glasno zakričal. To je bil detektiv Julius Bartman, ki ga je po celem Monte Carlu iskal, sedaj pa ga nenadoma našel. To je bil zanj dober dan. Imel je dovoljenje Marquija vkleniti in istočasno je našel Bartmana. Oprostili so se drug drugemu. Renard je šel s svojimi po koridoru, Bartman pa po stopnicah navzdol. Pri slugi je ostal in mu rekel: »Jaz danes ne morem spati, kje bi se danes še lahko zabaval?« »Morda v Carltonu?« »Tako! Torej grem tja!« Nato zapusti Julius Bartman hotel. Soba 37 — 38. Renard je bil na cilju; toda kolikorkrat je potr¬ kal vedno zamanj. 221 Poizkusil je odpreti: vrata niso bila zaklenjena. Toda tudi v sobi ni bilo nikogar. Nato je postal Renard nestrpen in iskal je po vsem hotelu. Toda Marquis de Reys se ni našel nikjer. Kmalu je zapustil hotel. Vendar je imel up, kajti v hotelu je videl detektiva Bartmana. To ga je oškodovalo za to, ker mu je Marquis de Reys ušel. Enajsto poglavje. Komisar Alberto Gastaldi je ležal mirno v postelji. Poleg njegove postelje je bil napravljen telefon, toda prav močno je moralo zvoniti, da se je ta prebudil. Naenkrat je pozvonilo. Zaspan se je ozrl naokrog po¬ tem se je šele spomnil, da je zvonilo pri telefonu. »Kaj hoče kdo od mene?« Počasi je prijel slušalo nastavil na uho, ter vprašal: »Kdo tamf« Sprva ni ničesar razumel; potem pa je cul raz¬ ločno : »Tu Ellen Wood.« »Vi stef Zakaj me budite v najboljšem spanju? Človek ima rad mir, kadar je pri počitku.« »Ni mogoče drugače! Tiči se namreč važnih reči.« »Česa pa?« »Kuščarica in Marquis de Reys sta zopet v ka¬ varni de Pariš; čul sem razločno, da ta dva jutri Monte Carlo zapustita. 222 »Ali veste to gotovo?« »Da! Jaz sem sama prisluškovala.« »Ali res? Toda kaj hočete storiti pri tem?« »Še nocoj morata biti obadva ujeta!« »Res je! Tako je! Še nocoj ju moramo imeti.« »Jaz vas pričakujem na glavni postaji.« »Pridem takoj!« V naglici se je oblekel komisar, pri tem ni smel zamuditi niti minuto. Če se mislita onadva res ta dan od¬ peljati, potem moramo hiteti. V par minutah je zapustil svoje stanovanje, kmalu je prišel na glavno postajo, kjer ga je pričakovala Ellen Wood. Tu mu je ponovila še enkrat vse, kar mu je že prej povedala po telefonu. »Kako naj izpeljam to delo?« vpraša slednjič on. »Pošljite dva v kavarno dč Pariš, ta dva naj skrbno zasledujeta Kuščarico. Pred hotelom Continental pa postavite tri ljudi, ki naj Marquisa takoj vzemo se¬ boj.« Prav tako je komisar Gastaldi tudi izvršil. Ellen Wood je zapustila policijo, medtem ko je komisar čakal na izvršitev svojih naklepov. Sedaj ni mogel več dvomiti, da bi pred Julijem Bartmanom prišel do cilja. Ellen Wood pa je bila za¬ nesljiva. Gotovo je našla prave naklepe. Tedaj je prišlo že prvo poročilo. »Ali se je vse dobro izšlo? »Vse,« je bil kratek odgovor. »Nekaj časa smo jo zasledovali potem ujeli, nato 223 pa je glasno zakričala, ko smo ji povedali vzrok.« »Da je koga umorila nam ni hotela priznati.« »Torej ni priznala?« >Ne!« »Tega tudi nismo pričakovali, saj nihče ne prizna svoje krivde.« Pričakoval je še naročila iz hotela Continental, če bi se tudi vse posrečilo, potem bi bil lahko zadovoljen. Toda Renard je izostal dalj časa nego je Gastaldi pričakoval. Če bi se vse srečno izšlo potem bi že lahko 11 prišel. Minulo je še kake pol ure predno je oni prišel na glavno postajo. »Jaz sem že mislil, da ste imeli smolo:« S temi besedami je sprejel komisar Renarda. Renard si je znal pomagati iz zadrege: »Bilo je napačno povelje.« »Zakaj? Jaz vem zakaj sem to storil.« »Na tem nisem dvomil. Toda Marquis de Reys ni bilo v vsem hotelu najti.« »Nemogoče! Potem se še ni vrnil tja.« »Da! Mi smo ga videli ko je vstopil v hotel,« je rekel Renard. »Potem ste ga vendar takoj prijeli,« zavpije Gastaldi.« »To smo tudi hoteli. Preiskali smo v njegovi sobi, kakor tudi vse omare toda zastonj. Iskali smo ga po vsem hotelu. Marquis de Reys je ušel kakor bi ga veter odnesel.« »Potem se je gotovo skril v kako drugo sobo.« 224 »Ne! Preiskali smo vse, toda njega ni bilo ni- I kjer.« »Toda vendar ste kaj našli ?« »Marquisa ne, ampak detektiva Bartmana. Sedaj vem, da biva v hotelu Continental.« »Bartman v hotelu Continental 1 Videli boste, da, ga je ta že ugrabil.« * * * ) Temna cesta je držala v Monaco. Ponoči ni bilo. t v nikogar, kakor, da bi vse izmrlo. Tiho je bilo kakor v grobu, nihče ni zašel semkaj. In ravno sem je prišla Ellen Wood, ko je zapus¬ tila komisarja na glavni postaji. Važna stvar jo je mo¬ rala pripeljati semkaj. Pričakovala je nekoga. Toda on še vedno ni hotel priti. Sovražila je čakanje, zato je nervozno vdarila za nogo ob tla; ta udarec, če se ji izpolni — mora se ji izpolniti — potem nima tukaj ničesar več iskati. Po¬ tem gre lahko daleč v svet, kamor se ji zljubi. Toda še vedno je morala čakati! Vendar! Prišel je! Spoznala ga je že po stopinjah. Tiho jo je vprašal: »Zakaj si mi zopet naročila naj pridem?« »Ali nama preti nevarnost?« »Nikdar še nisva bila tako brez skrbi, kakor sedaj.« .ZLATO TELE." 225 8 »Toda povej mi kaj hočeš?* »Ali si ti prost to noč?« »Da!« »Te ne bo nihče pogrešal?« »Ne.« »Ali te ni nikdo videl, ko si odšel?« »Nel Ali čemu mi staviš ta vprašanja?« Objela ga je s svojima rokama tako, da je čutil kako močno ji utripa srce. Ob enem pa mu je govo¬ rila tako zapeljivo, kakor kača v raju Evi: »Jutri greva lahko proč. Danes še! Potem naju ne loči nihče več. Hočeva tja, kjer nas nihče ne po¬ zna. Tam lahko živiva v najini ljubezni popolnoma ne¬ motena.« »Potem poj diva 1« »Ona mu je mirno prikimala.« »Ja, danes te hočem takoj poljubiti, kakor še nik¬ dar preje. Samo tebi hočem služiti. Toda-.< Nato umolkne. »Kaj naju še zadržuje?« »Ali hočeš vse storiti, kar ti velim?« «Vsel« »Ali veš kaj ti dam za to?« Ali ti je moja lju¬ bezen vredna vsega?« »Vsega!« »Potem tudi od najtežavnejšega dela ne bodeš odstopil.« »Nele 226 »Daj, da te poljubim!« Njena ustna so obvisela na njegovih. »Če te slišim tako govoriti, potem vem, da naju nič ne more ločiti; potem lahko ubeživa tja, kjer nas nihče ne pozna. Tam naju ne bo nihče iskal. Toda —« »Povej mi kaj naj storim! Zahtevaj od mene, kar hočeš! Jaz sem ga ubil samo zavoljo tebe. Zapadel sem hudiču. Naj bo! Samo tebe naj mi nihče ne ugrabi.« »Več kot pol milijona je nama v tej noči zaslu¬ žiti. Jaz sem že vse pripravila. Načrt je do pičice ves izračunan. Vsak korak je preudarjen. Več kot pol mi¬ lijona! To ti je plača! Ali se upaš?« »Dal Za te vse! Kaj meni denar? »Ali jaz ga moram imeti!« »Ti ga lahko imaš!« »Tu se nama ni bati nesreče! Prav nobene! Samo nekaj nama je lahko v škodo in to je Marquis de Reys, tako se imenuje Julij Bartman, tako mu je tudi ime v resnici. Jaz sem pregledala njegovo krinko. Toda za to noč sem ga storila popolnoma neškodljivega. Marquis da Reys je zaradi obdolžitve umora Gisberta od ko¬ misarja Gastaldi ujet. Predno se pokaže resnica je na¬ jino že rešeno. Jaz pa moram nazaj h komisarju. Tebe ne pozna nihče, tudi najmanjši sum ni padel na te. Tebi se mora posrečiti!« »Kaj se stori?« Ellen Wood mu je podala z jednako sladkimi be¬ sedami temne načrte. 227 8 * Dvanajsto poglavje. Okoli pete ure zjutraj, ko je pridrdral prvi eks¬ presni vlak iz Mentone na kolodvor, vstavil se je pred hotelom »de Russie« avtomobil. Iz njega je skočil gos¬ pod z dolgo sivo brado, z velikim usnjatim kovčekom. Hotelski sluga je nesel kovček v hotelsko vežo, dočim je plačal tujec šoferja. Sledil je potem hotelskemu slugi. »Eleanov Menčikov. Zame se je že naročila soba.« »Da, gospod,«je odgovoril. Soba številka šestnajsti« »Hvala lepa! Nesite moj kovček v sobo!« Hotelski sluga je stopal po stopnjicah naprej, Eleanov Menčikov za njim. Reče mu: »Soba je torej mirna!« »Dal Kakor zapovedujete!« »Dobro, katere sosede imam?« »To je zadnja soba v koridoru; meji samo na eno. V tej stanuje mladi nemški zakonski par, ki se nahaja na ženitovanskem potovanju.« »Upam, da ne delata preveč šuma. Imeti hočem mir! Mir!« Hotelski sluga je otvoril vrata nakazane sobe. »Hvala lepa! Sem zadovoljen! Ali sedaj hočem spati, kajti tako dolgo potovanje utrudi grozno. Ne me zbuditi pred enajsto uro zjutraj.« »Kakor zapovedujete!« Hotelski sluga se je hotel odstraniti; Menčikov ga je pozval še enkrat: 228 »Upam, da po hodniku ni nikakega šuma.« »O, ta misel naj Vas nikakor ne vznemirja. Soba¬ rice pridejo samo, če se jih pokliče. Končno se pa tudi ne čujejo koraki po mehki preprogi.« »Dobro.« Eleanov Menčikov je bil sam; videti je bilo, da ni preveč utrujen, kakor je bil rekel, kajti ni se oprav¬ ljal k počitku. Odložil je samo svoj dolgi plašč. Nje¬ govo telo je odevala tesna obleka, katera bi bila za vsakdanje življenje zelo nepraktična. Bila je iz finega, gladkega usnja in se svetila, kakor da bi bila prepo¬ jena in namazana z oljem ali kako drugo oljnato te¬ kočino. Sedaj je stopil tujec k steni tikajoče se sobe in jel prisluškovati, pritiskajoč glavo tesno k zidu. Ko je tako prisluškoval, je zadovoljno prikima! z glavo. Izpraznil je potem žepe svojega površnika in de- val je čudna orodja vsakega posebej na mizo. Na neki žici je imel cel šop vitrihov s kratkimi in daljšimi bradami. Odvezal je potem dolgo gumijasto cev, katero je imel pritrjeno okoli pasu. Namočil je svoj robec v neko tekočino, in jel se je 1 azširjati oo sobi rezek, omamljiv duh. Sezul si je črevlje in stopil v tej čudni opravi na hodnik. Vrata odpirajoč je premotril z ostrim oče¬ som koridor. Nikogar ni bilo videti, ne slišati. Smuknil je brez šuma kakor kača k vratom sobe nemške zak on- 229 ske dvojice. Pripognil se je h ključavnici in gledal skozi luknjico v izbo. Mirno in tiho. Vtaknil je v ključavnico primeren vitrih, ki ga je z neslišnim rožljanjem hitro našel. Mirno — čisto mirno-— Ključ se je zavrtel. Odprlo se je. Izmaknil je vitrih iz ključavnice, od¬ stranil ga od drugih, pritisnil nalahko na kljuko, čisto lahko. Počasi so se odpirala vrata. V sobi je bilo še precej temno, kajti zavese na oknih so bile še vedno zastrte. Oprezno se je zmuzal skozi ozko odprtino v sobo in zaprl brez šuma vrata sa seboj. Nestrpno je krožil svoje oči in iskal nečesa. Raz¬ ločno je čul mirne dihljaje spavajočih. Kmalu se je razgledal in videl v poltemi dve postelji, ena poleg druge. Na belih blazinah je razločeval dvoje glav. Ne¬ premično! Tiho! — V eni roki je držal vlomilec morilno orodje, v drugi robec, namočen z kloroforom. Tako je švignil k posteljema. Brez najmanjšaga šuma. Že je stal pri spečih, že je stegnil roko z robcem, da bi ju omamil. V tem trenotku je odprl spalec oči. Roka z morilnim orodjem zamahne. 230 Na! Nekaj je zahreščalo. Skok za njim. Njegovo uho, ki je slišalo na vse strani, je culo glas. Bliskoma kot jegulja, ki se hoče s svojo spolzko kožo izviti ribiču iz rok, je skočil v stran. Videl je po¬ tem kako je iztegnil tujec roko po njem. Izdajstvo! Prepozno! Udarec s pestjo je zadel vlomilca. Zgru¬ dil se je na tla, pa ga je še vseeno izkušal z udarcem svojega morilnega bokserja uničiti. Zadel ga je malo po rami. Istočasno je skočil navidezno speči na pomoč, in predno se je Menčikov zavedel, je ležal na tleh, vkle¬ njen v jeklene okove. Iz trenotne omotice se je zbudil in s strahom po¬ gledal okoli sebe. Začul je glas prvega: »Tako hudo tudi ni bilo. Bo prišel že k sebi. Dobro sem udaril in dobro zadel, kajti ta dečko se je odel v kožo, katero je nemogoče prijeti.« Drugi je rekel na to: »Jaz se vam ne morem zahvaljevati. Sprva nisem hotel verjeti, kdo bi se upal storiti kaj takega. Ali vi ste imeli prav.« Tudi ženski glas je bilo čuti: »Tako sem se bala. Skoro bi bila zavpila. To je grozno.« »Moralo se je zgoditi, milostljiva!« se je čul prvi 231 glas: »Videli ste, kako je nevarno na teh vročih tleh.« Govornik ni bil nihče drug, kot Julij Bartman; nemška zakonska dvojica sta bila Hubert in Margareta Harlander. »Kako ste mogli vse to že naprej določiti?« »To je dolga povesti Nisem hotel varovati le vas, ne, še nekaj drugega je moralo tukaj najti pla¬ čilo. Iskal sem morilca Giesberta in ta leži pred nami « Vsi so pogledali na obraz zvezanega; ta pa je tiščal oči in nobenega glasu ni bilo čuti iz njegovih ust. »Težko je bilo najti pravo sled. Toda posrečilo se je najtežavnejše, ker mi je pomagal neprecenljivi, najboljši pomočnik detektiva, slučaj. Najprej sem se pustil zapeljati in se voditi na napačno sled. Kuščarico, bivšo prijateljico umorjenega, sem sumil najprej. Pre¬ pričal sem se, da je bilo drugače, ko mi je sama pro¬ stovoljno to izjavila. In tako me je dovedel slučaj na novo sled. Cherchez la femmel (Iščite žensko) pravi Francoz! In našel sem žensko, ki je domnevala v meni sovražnika, ki me je opazovala in obkroževala kakor orel svoj plen. Ta ženska je bila orodje policijskega komisarja Gastaldija. Dočim se je navidezno nahajala v njegovi službi, je zamogla prosto dati duška svojim hudobnim nagnjenjem. Tudi ta ženska je bila služab¬ nica zlatega teleta. Nenasitljivo je zahtevala vedno več in več. Da bi to dosegla, je zlorabljala tega, kot brez¬ voljno orodje, ki ji je bil v slepi ljubezni vdan.« 232 Njen glas je zvenel malo nemirnejše. Vedno pa je še obdržala svoj kljubovalni nastop. Bartman je igral svojo riskirano igro. V resnici ni vedel ničesar! On ni vedel o nikakem drugem sta¬ novanju, ničesar, kje leži. Ničesar ni našel, poznal je le značaj te ženske, in tako je poizkusil svojo igro. »Kar sem ondi našel, vzbuja sum, da ta tukaj —« pokazal je na jetnika, »ni smel vedeti o drugem sta¬ novanju. Kajti kar sem našel tam, gotovo ni bilo do¬ ločeno zanj.« Čisto počasi je govoril Bartman, besedo za be¬ sedo in pri tem je gledal, kakšen učinek je napravila vsaka na njiju. Ellen Wood je izgubila svojo sigurnost. Jetnik je prisluškoval z naprej sklenjenim telesom. »Jaz ne vem ničesar o drugem stanovanju.« Bartman je storil, kakor da ni ničesar slišal. Od¬ prl je svojo usnjato mapo in jel listati v njej. Ostro je uprl svoj pogled v Ellen Wood: »Tla Monte Carla so vam začela postajati pre- igorka. * Boječe je izkušala brati na njegovi neprodirni fizi¬ ognomiji. »Ali sam!« Beseda je zadela. Njeno oko je blodilo k jetniku. »Sam, brez tega, ki bi moral denar — Vozni listek —« 241 »Ali je mogoče? Torej me je hotela ogoljufati Torej sem ji bil le igrača, katero vržemo od sebe, če se je naveličamo?!« Ta divji vzklik, ki je že vse izdal, je storil Bart- manu, kakor da ga je preslišal. Kakor zadeta od strele, je stopila Ellen Wood par korakov navzad. In Bartman je govoril dalje: »In pisma! Na primer ta tukaj!« Potegnil je skupaj zloženo pismo iz mape. »Tukaj! Mislim, da ne boste oporekali, če pre¬ berem to pismo glasno.« »Berite! Berite! Hočem ga slišati!« Pa ni bila to Ellen Wood, ki je to zaklicala, bil je to jetnik. Ellen Wood je bila bledejša, kakor zid. Zamr¬ mrala je komaj slišno: »Ne brati!« »Potvora! Torej me je ogoljufala! Za vse pre- varila! « Zdajci plane jetnik kakor razjarjen tiger na gos¬ podično Ellen Wood. »Obdržite ga!« zakliče Bartman. Sam je izkušal pomagati. Zastonj. Dvignil je roke, močno vkovane v jeklene vezi, in je z vso silo mahal z njimi po glavi gospodične Ellen. Wood. 242 Ellen Wood se je zgrudila kakor cvetka, zadeta od neusmiljene kose morilke. S silo so odtegnili zdivjanega jetnika. Pustil je, da se zgodi z njim, kar so hoteli. Zavpil je še samo s hreš¬ čečim glasom. »Le tega sem se bal. To me je mučilo noč in dan. Prisegel sem ji smrt! Z menoj naj se torej zgodi* kar hoče!« Odpeljali so ga iz sobe. Julij Bartman se je sklonil k Ellen Wood in je preiskal samo na glavi. Komisar Gastaldi je stal tik njega in ga je vprašal: »Ali je nevarno ?« »Mrtva!« »Mrtva ?« Bartman je prikimal. »Torej je držal svojo prisego?« «Kje ste vi vse to izvedeli ? Bartman je pogledal kvišku: »Jaz nisem vedel nič več in nič manj kakor Vi. Ali bila je vsaka beseda resnica.« Konec. Zopet so sedeli trije na terasi hotela »de Pariš«: Renee Olivier, baron pl. Markraf in Julij Bartman. Nekaj oblakov je bilo videti na solnčnem svodu in so zdajpazdaj zakrili zlato oblo. »Ali vam nisem že vnaprej prorokoval? Rekel 243 sem da pride, če ga bomo najmanj pričakovali. Njegov prihod bo obenem prinesel rešitev. In to je tudi pri¬ nesel. Naj večja krivda je bila pač na strani te demon¬ ske ženske. Dobila je plačilo od onega, katerega je iz¬ kušala uničiti. Molila in častila je zlato! Temu zlatemu teletu je žrtvovala moža. Kaj neki se bo z njim zgo¬ dilo ?« »Gotovo ga bodo obsodili na smrt,« je pripomnil Olivier. Bartman pa se je oglasil: »Do tega ne bo prišlo. Komisar Gastaldi mi je danes sporočil, da jetnik noče okusiti nobene hrane. Umrl bo gladu; samomora ne more izvršiti, ker ga stražijo noč in dan. Njegovo telo je že tako oslabelo, da ga v treh ali v štirih dneh ne bo več med živimi.« »Kdo pa je ta jetnik?« »Tega še do sedaj ne vemo. Ime, s katerim so ga klicali kot nadnatakarja v hotelu »de Pariš,« je bilo izmišljeno. Njegovega pravega imena nismo mogli do¬ gnati. « »On sam ni izpregovoril nobene besede, odkar je usmrtil Ellen Wood.« »Bil je torej gotovo zelo čuden človek.« »Bartman je samo prikimal. Po daljšem molčanju je dejal baron Markraf: »Ta kraj me ne more več vezati. Čim prej se odstranim s tega nevarnega kraja, tem bolje bo zame.« »Ali lahko skupno potujemo? je pristavil Olivier. 244 »To rad verjamem.« Mimo terase je drdral eleganten voz; v njem sta sedela Hubert in Margereta Harlander. Zadnji dnevi so grozno izpremenili zakonsko dvojico. Zdrava, rdečkasta barva je izginila z njunega obličja. Njune oči so zado- bile čudno barvo, kakor jo imajo navadno strastni igralci kart.« Obadva sta spoznala Bartmana in ga pozdravila. Zahvalujoč se, je rekel z mehkim glasom; »Skoda! Tako lep par in ni ju več moči rešiti. Peljeta se k žrtveniku zlatega teleta in —-se mogoče žrtvujeta sama bebe.« $ * * Ekspresni vlak proti Genovi je stal pripravljen za za odhod. Solnce je vzhajalo. Glušeč žvižg. V kupeju prvega razreda so sedeli trije gospodje. Vsak je bil zatopljen v svoje misli. Ropotaje je oddrdral vlak. Baron pl. Markral je pogledal skozi okno želez¬ niškega voza: »Tu se še dobro-vidijo stolpi kazine. Odvzeli so mi ženo in moje edino dete. Ali ni to kakor pogled na smehljajoči se zlati raj! Lep je! Škoda, da sta raj in peklo tako tesno združena.« Istočasno se je Oliyier kakor zbudil iz težkih sanj. Tudi njegov pogled je romal nazaj, kjer so se nad ze- 245 lenimi palmami svetlikali beli stolpi in stolpiči: »Kdo zamore izpremeniti ? Morilec se je spokoril. Nesrečnež je to noč preminul, — umrl vsled lakote. Njegove ustnice niso niti v zadnjem trenutku ničesar izdale. Tako ga bodo pokopali, na kakem kraju za¬ grebli. Zakaj pa je moral umreti? Ellen Wood! Ali ni bila ta najbolj vneta svečenica malika? Ta ga je va¬ bila in zapeljala. Njegov zločin je moral biti velik, ali čisto gotovo je bil njena žrtev.« Julij Bartman je sedel s stisnjenimi ustnicami; raz¬ ločno je bilo poznati, da ga nekaj muči, da mu nekaj teži srce, kar bi rad povedal, česar pa ni hotelo nikakor iti čez njegove ustnice. Odvalil se mu je kamen s srca, ko je izpregovoril naslednje besede: »Gotovo poznate strmo pečino, ki tvori prepad pri Condamine, v katerem stoji tudi kapelica. Zgoraj nad njo je hotel »de 1’ Europa.c »Da!« »Šel sem še enkrat pogledat to kapelico. Ni pri¬ mernejšega kraja za to hišico božjo.« »H kapelici gredoč, sem videl velike gruče ljudi. Stopil sem bliže in vprašal, kaj se je zgodilo. Stara pesem! Samomor 1 Kri mi ni vzkipela, temu se človek tu privadi. Kdo je samomorilec? sem vprašal. Dva mlada človeka! Hudo sem se prestrašil. Prerinil sem se skozi gnečo. Slišal sem besede v svoji bližini: Z vrha pečine sta skočila v brezdno. Videl sem ju pred seboj. 246 Tudi meni se je zameril ta kraj.« »Jaz nameravam odpotovati jutri s prvim vlakom,« se je odločil tudi Bartman. »V kateri smeri?« »Proti Genovi!« »Dobro! Potem se peljemo skupaj. Kaj se bo pa ugodilo z nemško zakonsko dvojico, kateri ste rešili življenje in premoženje?« je radovedno povpraševel stari baron. Oko detektiva se je stemnilo: »Bolje bi bilo, da ne bi nikdar priigrala, ali da bi takrat dobiček izgubila. Sedaj ne bosta več zapustila igralnih dvoran. Igrata in igrata! Resnica je: banka nikdar ne izgubi; ona samo posojuje in zahteva zato oderuške obresti.« »Kaj pričakujete-« «Najslabše!« »Ali tako mlada!« »Kremplji moloha ugrabijo v tem malikovem templju vse.« «Kaj se bo zgodilo z živahno koketo ?« »Res, kaj ?« »To so seveda takoj izpustili. Sedaj pa išče po igralnih dvoranah vedno Marquis de Reys; ta ji je namreč obljubil številke, s katerimi bo zamogla razstre¬ liti banko.« »Našla'ga pa še ni,« »Ne!« 247 In mlada lepa človeka sta ležala na skalnatih tleh z. razbitima glavama.« Bartman je umolknil težko sopeč; tudi druga, dva je ta novica hudo potrla. »To je prokletstvo! Postala sta žrtvi zlatega te¬ leta.« Vlak se je skril v dolg tunel in Monte Carlo je izginil vsem izpred oči. NARODNA IN UNIUERZITETNA KNJIŽNICA Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani 338657