Leto V. Szombathely, 1918. december 8. Štev. 49 Pobožen, drüžbeni, pismeni list za vogrske Slovence. PRIHÁJA VSAKO NEDELO. Cena Novin na leto je vsakomi na njegov naslov 8 K. Sküpno od deset več . . . . . . . . . . . 6 K. Naročniki k Novinam brezplačno dobijo vsaki mesec „Marijin List“ I na konci leta „Kalendar Srca Jezušovoga.“ Cena ednoga drobca je doma 10 filerov. VREDNIK: KLEKL JOŽEF pleb. v Dolencih, NAGYDOLÁNY, Vasmegye. K tomi se more pošilati naročnina i vsi dopisi, ne pa v tiskarno ali v Črenšovce. Lastnik i izdajatel Novin i Marijinoga Lista je Klekl Jožef vp. pleb. v Črensovcih, Cserföld, Zalamegye. Samoodločba. Čüli ste i čteli ste od Wilsonovih točk (punktov). Wilson je predsednik američkih Zdrüženih držav. On zagotovi vsakomi narodi pravico, da sam odloči svojo usodo, kama šče spadnoti, k šteroj državi šče prikapčeni biti. Mi Prekmurski Slovenci smo mali narod, naš glas je slab, na mirovnoj konferenci (pogajanji) drügi odločijo našo usodo. Vüpajmo se vu Bogi, da ki je naš jezik že jezero let obdržao i vsikdar obdrži naš narod, da se ne potunemo vu drügih narodah. Mi poštüjemo vsaki narod, nego od znotraj čütimo, nika nam pravi, da je naše najboljše, da našega ne damo ta, ne za celi svet ne. Ne damo ta naše slovenščine vu naših cerkvah. Sv. Pismo pravi: Hvalite Boga vsi narodi. Vsaki narod — ešče najmenši stvor, kuko i travico — je Bog stvoro, naj njega hvali. Kak te že zna. Mi že jezero let v naših cerkvah slovenski Boga hvalimo. Mamo svoje mile molitve i pesmi. V najnovešem časi si je tü pa tam eden i drügi g. školnik to sloboščino vzeo, da madjarski popeva pri sv. meši. G. plebanoš je mogeo tiho biti, či je ne šteo vu sum priti da je proti madjarom, da s zvünskimi slovencami vküp drži. Vu šolah smo pa celo pretirani bili. Slovenskoga jezika so ne trpeli. Ešče komaj ništerna leta, da so ednoga plebanoša se pa ta pozavali; da je slovenski včio katekizmus vu državnoj šoli. Vu šolah je vse vogrsko. Ve deca tüdi nikaj ne razmijo. Zdaj nam je dana pravica, da slovenski lehko včimo, zdaj pa ne mamo knig. Nego zato naše pravice ne püstimo, pride že čas, kda bodemo znali deci slovenske knige vu roke dati. Z ni ednov rečjov ne pravim jas, da bi se ne včili madjarski ali nemški. Okoli nas so vogri i nemci, posel mamo z njimi. Kak na našem kraji, ne ga mlinov, vse na vogrsko moremo voziti v mlin. Kelko jezikov štoj zna, telko vala. I na dalje lehko želete, da do vam deco včili madjarski ali nemški. Nego fundament, kak ti pisanje, čtenje, kaj takšega, ka na pamet more gori praviti, kak ti zemljepis, zgodovina, naj bo slovensko. Zakaj bi s tem mantrali deco, či ne razmi. Pri sodnijah (birovija) i v vsakšoj kancelariji Želemo, da razumijo naš jezik. To je tak očividno, da to ne trbe razlagati na dale čednomi človeki. Želemo, da vsako pismo, kak v roke dobimo, i po slovenskom napisano, da ne de trbelo siromaki pavri od ednoga gospoda k drügomi letati, kaj to znamenüje. Posebno želemo, da vu šparkasah, kde slovenski trüdi ležijo i slovensko lüdstvo hrani častnike, vu knige se slovenski jezik spela. Želemo, da napiski se i po slovenskom jeziki dopüstijo. Želemo, da na našoj železnici naj razmijo slovenski, da si stari lüdje znajo zgučati s železničarami. Imena naših vesnic se naj pod revizijo vzemejo. S takšov silov so pomadjarili naše stare vesnice, liki bi törska sila bila. Pa kak so ešče vse vö zobrnoli. Ne čüdo. Višja gospoda ne ve slovenski, kakšim pisačom i slugom jo to delo dano bilo, zato so pa pomadjarili — tak morem praviti — na sramoto vogrščine. Izmed drügih samo edno naprej prinesem. Okoli Monoštra je Števanovska fara. Števanovci so po madjarskom Apátistvánfalva. Slovenec pravi: Gospod plebanoš, vogrin pa: Plebanus Ur. Slovenec pravi: predsednik Wilson, vogrin pa: Wilson elnök. Slovenec pravi: Opat Stevan, vogrin pa: lstván apat. Števanovce je Slovenec pomadjaro, pravi vogrin bi etak pravo: Istvánapátfalva. — Ednoga hipa — Bog ne daj —ka bi slovenski povedo paver svojo ves, — želemo, da se slobodno rabi (nüca), i vu napiskah staro ime nazaj pride. Stara imena so že jezero let stara. Želemo, da reči windiš, tót, vend paraszt (paver) naj minejo iz vüst naše gospode. Te reči nas opominajo na robstvo, na gospočino, kda je slovenec samo delati mogo gospodi i vse mogo za dobro vzeti. To je vse minolo, slednji steber kak ti kraljestvo, se vküp porüšilo, ljüdovlada je vöskričana, vsi ladamo, vsi mamo guč vu državna dela. Ne ga več narodnosti (nemzetiség), vsi smo vednaki narodi s vednakimi pravicami Mi sebe za Slovence imenüjemo to pa vogrski telko znamenüje, kak Slovén. Vogrščine po vsoj sili ne püstimo razširjavati. Mi smo Slovenci, narod, šteri ravno telko pravic ma, kak šteri šteč drügi narod. Či nam to ne spoznajo, te Vogrska ljudovlada (republika) je nika ne boljša od kraljeske vlade. Poleg toga svoj delokrog more premeniti vu Soboti stoječe drüštvo, štero bi moglo kulturo razširjavati i pod tom plaščom je vogrščino razširjavalo. Njenoga trüda se zahvalimo i či de svoje delo i na dale nadaljavalo, za nasilstvo vzememo, štero se nikak ne dostaja vu naše čase. Premirje. Nemci so teške pogodbe dobili od ententa. Ka pa ešče na mirovnom pogajanji bode? Nemci so prosili, naj njim polehšajo pogodbe. Ententa ne popüsti. 25. nov. so Čehi na 10 kilometrov bili od Požuna, na bitje je prišlo med češkimi i vogrskimi četami. 2 NOVINE 1918. dec. 8. Vogrske čete mogle nazaj iti, ar so Čehi pomoč dobili. Čehi so šinje na železnici gori strgali, da prekratijo vožnjo vogrskih čet. Nemško je Francuškomi dužno 340 milijardov odškodnine. Či vse ladje vkraj vzemejo nemcon, je komaj polojno plačano. Finančni minister prve židovske vlade v Palestini je Rotschild Adalbert. — Z Hage prišo glas, da na sprotoletje nam je ponüjala ententa mir, boljšega od zdajšnjega. Kda se je naš zvünešnji minister Černin k nemcom obrno, od Ludendorffa je odgovor dobo: Nihajte nas, da premagamo. — Vu Lembergskom pogrami (židovsko pregajanje) je 2000—3000 židovov vmorjenih. — Francuška armada se razoroži 17. dec, — Jugoslavija je za regenta (ravnitel) odebrala srbskoga princa Aleksandra. Na narodno spravišče v Serajevo vküp pridejo. Na dozdajšnjoj vogrskoj zemli — v Bački je srbska vojvodina nastavljena. 27. nov. Čehi i Rumuni vsikdar bolje vu državo pridejo. Rumuni majo 460 jezer vojakov. Tam je mobilizacija bila. Višji poveljnik je rumunski kral, ki je dao povelje svojoj armadi, da misli Wilsonove morejo spuniti i rumune na Vogrskom rešiti. — Bivši honvédni minister Hazai Šamu je leta 1916. ešče pred Ferenc Jožefa spomenico dao, kde je vöpokazao, da Austrija-Vogrsko od pol leta duže ne more več bojne pelati. Mi dobiti ne moremo, preporačo je, naj kral prosi i sklene mir. Kraljevski svetovalci (tanačniki), med njimi vogri, so staroga krala nagučali, naj nadaljava bojno. Višji krogi so znali, da ne moremo dobiti, pa so denok ešče dve leti dale vlekli. Vredni so, da pred sod pridejo. 29. nov. Beč (Wien) zasedejo taljani, München pa taljani. Francozi so zasedli železnico Budapešt-Fiume i Budapešt-München. Po teh železnicah do za njimi vozili z domi, Saloniki daleč spadne. Ententa šče red napraviti vu naših državah. Vogri so se zglihali s Slovakami do mirovne konference. — Nemškoj Austriji damo do 31. dec. 40 jezer ovc, petjezero živine, jezero konjov, petsto vagonov krumpičov. Zato nam more dati platno, leder, papir i t. d. — Armado Mackensovo (170 jezero vojakov) so vogri razorožili. — Ministerski predsednik Karolyi je izjavo, da kak naj prvle vöspiše volitve. Kak zvünešnji i znotrašnji položaj dopüsti, edno minuto ne bode čakao. — Ententa je pozvala holandsko vlado, da naj bivšega casara Vilhelma vöda. — Clemenceau je obečo predsedniki češkoslovaške republike, da iz Bavraskoga tudi bode prikapčeno Češkomi. Dom i svet. — Glási. Mro je dr. Ivan Sobočan, misijonar 15. novembra vu starosti 30 let. 17. je bio pokopani. Vekivečna svetlost njemi naj sveti. Španski beteg znovič začne ladati v Somboteli, v Budapešti. Srbi v Štrigovi. Straža piše: V Štrigovo je prišel oddelek Srbskih čet, šteri skrbi za red i mir. Obeso se je baron Mikeš vu žalost i britkosti, da se je stara Austrija vküp porüšila. Nemci Železne županije so nastavili Nemški Narodni Svet. Za pelanje poslov vu izvršilno komišijo so odebrali ženavskoga ešpereša (dekan) Gašpari Antona, šolskoga inšpektora Jürja Druizner, fiškališa Sovjak Hugo, posestnika Čotter Alojza i vučitela Wölfel Jožefa. Nemci želejo, naj njihovo pravico dobijo vu šolah, pri okrajnom glavarstvi (szolgabiró) i pred sodiščom, pri delitvi pravice (birovija). — Tak vište, nemci se vküp spravlajo, za svoj narod zaklačene pravice nazaj prosijo. Kda se pa mi genemo? Kde je pa naš Slovenski Narodni Svet? Či mo zdaj spali, na veke zapravimo naše pravice. Zdaj se je pokazalo — ka smo vsikdar znali — da se za naš slovenski narod nišče ne briga. Ve či de trbelo poslance odebirati na županijo ali na državno spravišče, letali bodo okoli vas. — Naj bo, mi brezi Narodnoga Sveta, tüdi zvestni Slovenci ostanemo. Nego denok bi predlagao, da bi po farah vdebrali edno kotrigo za Narodni svet, kotrigo, te že g. plebanoša ali g. školnika, tržca, mojstra, pavra, koga šteč, samo naj s našim narodom čuti. I to bi na glas dalo vredvištvi Novin. Dosta vüpanja ne nam, med vas pa iti zdaj v adventi ne morem. Pred vas sam postavo, pokusite se. Nikaj se ne bojte. Poleg toga vam nišče nikaj ne more včiniti. Bojna je minola, bogovje ki so ladali s dopüstami (felmentés), so ravno tak prosti državljani gratali, kak mi. Američki predsednik Wilson je izjavo, da vsaki narod dobi svojo pravico, da ne bode eden narod drügoga klačo. Zakaj bi mi ne meli naše slovenščine; štero nam ponüjajo. — Nikaj se ne bojte, či ste sami, pride že čas, kda do vas pali gori iskali. Poslühnite i delajte da ne pridejo na vas nazaj stari časi. Zorja poka, svetli se, stante gor na sloboščino. Odletelo je 32 milijonov. Slednje dni stare austrijske-vogrske monarhije — zdaj je že na več držav razno spadnola — so šteli z Balkana 32 milijon kron spraviti. Eden oficir (častnik) i eden stražamojster bi mogla peneze na letali odnesti. Penezi so bili spravleni vu dve ladi. Letalce so vidili okoli Segedina, nego od tistec je njim sled mino. Nemci so vu bojni zgübili 1 milijon 580 jezero mrtvecov, sled je mino 260 jezero ljudem, ki so z vekšega tüdi mrtvi. Vlovlenih je 400 jezer. Ranjenih je 4 milijon vojakov, nego gotovo je ne telko, ar pri štenji eden vojak večkrat naprej pride, či je večkrat ranjeni bio. Nas so že tüdi naišli. Vogrska vlada oklic dala vsem ne madjarskim narodom: Nemcom, Rumunom, Sasom, Rutenom, Srbom i Slovencom, da vsaki narod vu svojoj vesi sam lehko odloči, po kakšem jeziki se šče včiti, kak šče gučati s svojim županom i notarijušom. Zato da vlada i volitno pravico ženam, da i one do sloboden guč mele vu delah vesnice, županije (megye) i države. Rekvizicija obleke. Vsaki od 18 let starejši moški eden del svoje zgornje, spodnje obleke i obüteli more brezi plače prekpüstiti. Z hlač, pruslekov, kaputov more dati, či več ma od 3 falatov. Tak i pri obüteli. Z podnjoga gvanta (srakica, hlače) more dati, či više ma od 7 falatov. Ki kaj zataji, samo eden obleč i edna obütel se njemi niha. Zvün toga ga pokaštigajo i ga zaprejo. — Varašanci so že prosili, da oni ne dajo. Za njih je eden obleč celo imanje. Pitam: Pa za pavra ne? On ešče dragše more vse küpiti, kak varašanci. Z celoga dela nišče ne de meo hasek. Či štoj kaj da, razčesano da. Takše pa tak ma vojak. Odredbo od obleke je minister sledi spremeno. Samo oni dajo, ki od 5 kaputov i obüteli ali rod 11 srakic, spodnjih hlač več majo. Vsaki den drüga odredba pride. Pošta. G. pleb. Č. Pišeš mi, da vu „Novinah“ hujskam pa puntam (Izgat). Jas ne jemlem vpamet. Znaš, novi časi so prišli. Ka drügi, samo naše sosede prek Rabe — Nemce — bodem imenüvo, želejo i prosijo, znamkar mi tüdi slobodno želemo za naše siromaško, zapüščeno slovensko ljüdstvo. Praviš, ka zdaj domovino trbe rešiti. Jas, prvle rešim domovino s ljüdstvom, štero je zadovoljno, kak pa ti, či ljüdstvi ne daš njene pravice. Ešče edno. Najvekši skažljivci i farizeuške bodemo mi, či ne mo pisali od toga, ka se zdaj na sveti godi. Ljüdstvo vse more znati, ljüdstvo lada z držanov. Pišeš, ka na dale ne boš širitel „Novin“. Žalo mi je, — mogo mo se za drügoga poskrbeti. Da pa na to znamkar ne pride. Vu spomin ti prinesem, da sva ešče vküp bila, kelko sva se znala žalostiti i tožiti nad krivicami, — zdaj je čas, da se pravica deli. Pravico sam vsikdar pisao i zato zdaj ne morem tiho biti. Raj pero ta denem, naj piše štoj šteč drügi. Nyomatott az Egyházmegyei Könyvnyomdában Szombathelyen.