RAZRED ZA ZGODOVINSKE IN DRUŽBENE VEDE CLASSIS I: HISTORIA ET SOCIOLOGIA INŠTITUT ZA ARHEOLOGIJO — INSTITUTUM ARCHAEOLOGICUM ARHEOLOŠKI VESTNIK ACTA ARCHAEOLOGICA XXVII 1976 LJUBLJANA ARHEOLOŠKI VESTNIK ACTA ARCHAEOLOGICA XXVII, 1976 RAZRED ZA ZGODOVINSKE IN DRUŽBENE VEDE CLASSIS I: HISTORIA ET SOCIOLOGIA INŠTITUT ZA ARHEOLOGIJO — INSTITUTUM ARCHAEOLOGICUM ARHEOLOŠKI VESTNIK ACTA ARCHAEOLOGICA XXVII 1976 LJUBLJANA Arheološki vestnik Izdala Natisk odobrila Odgovorni urednik Uredil Tehnični urednik Tiskano Za vsebino odgovarjajo Glasilo Instituta za arheologijo Slovenska akademija znanosti in umetnosti Razred za zgodovinske in družbene vede Slovenske akademije znanosti in umetnosti na seji dne 10. junija 1976 ter Predsedstvo Slovenske akademije znanosti in umetnosti na seji dne 8. junija 1976 Bogo Grafenauer Jaroslav Šašel Franc Leben s subvencijo Raziskovalne skupnosti Slovenije avtorji člankov in prispevkov '/ -II- Î978 Pô VSEBINA CONTENTS POROČILA IN ŠTUDIJE REPORTS AND PAPERS Franc Osole: Matjaževe kamre. Paleolitsko jamsko najdbišče 13 Matjaževe kamre, eine paläolithische Höhlenfundstelle Zorko Markovič: Problem eneolita u našičkoj regiji 42 Le problème de Pénéolithique dans la région de Našice Nives Majnarič-Pandžič : Prilog problematici licen-ske keramike u sjevernoj Jugoslaviji 68 Contribution à la problématique de la céramique de Litzen dans la Yougoslavie du Nord Vida Stare: Časovna opredelitev čolničastih fibul iz Šmarjete 97 Détermination chronologique des fibules naviculaires de Šmarjeta Ivan Puš: Latenski pasni sponi z dvorišča SAZU v Ljubljani 120 Deux boucles de ceinture de l’époque de La Tène provenant de la cour de l’Académie des Sciences et des Arts Slovène à Ljubljana Ivan Puš: Premazi in smolnati kit na prazgodovinskih posodah 124 Überzüge und Harzkitt an vorgeschichtlichen Gefässen Dušan Hadži, Fran Cvek: Smolni kit in premaz za žare 128 Resinous putty and peint on urns Iva Miki Curk: Novo iz Formina 135 Neues aus Formin Milena Jerman: Dva prazgodovinska grobova iz Formina 184 Zwei vorgeschichtliche Gräber aus Formin Anja Dular: Rimski grobovi iz Rosalnic, Štrek-ljevca in Otoka pri Podzemlju 191 Les tombes romaines de Rosalnice, Štrekljevec et Otok pri Podzemlju dans la Bela Krajina Peter Petru: Die römerzeitliche keramische Produktion in Jugoslawien 224 Proizvodnja rimske keramike v Jugoslaviji Stanko Pahič: Poskusna izkopavanja rimske ceste v Slovenski Bistrici 232 Versuchsgrabungen an der Römerstrasse in Slovenska Bistrica Mitja Guštin: Poročilo o izkopu kulturnih slojev v Levakovi jami 260 Bericht über die Ausgrabung der Kulturschichten in der Höhle Levakova jama Marijan Slabe: Arheološke najdbe iz zbirke Jamarskega kluba Kostanjevica na Krki 283 Archäologische Entdeckungen aus der Sammlung des Höhlenforscherklubs Kostanjevica an der Krka Tatjana Tomazo-Ravnik : Antropološko poročilo Franc Truhlar: Problem refugijev v Sloveniji za preseljevanja 289 Skelettüberreste aus Levakova jama, anthropologischer Bericht 290 Zur Frage der völkerwanderungszeitlichen Refugien in Slowenien KNJIŽNE OCENE IN KRITIKA BOOK-REVIEWS AND CRITIQUE J.-P. Jéquier, Le moustérien alpin, révision cri- 297 tique, 1975. (Mitja Brodar) Reallexikon der Assyriologie und Vorderasiatischen 298 Archäologie, Band IV, Lief. 4/5, 6/7, 1975. (Viktor Korošec) Atti del simposio internazionale sulla antica età 301 del bronzo in Europa, 1974. (Janez Dular) Monumenta cartographica Jugoslaviae, 1, Antičke 302 karte, 1974. (Božidar Slapšak) P. H. Martin, Die anonymen Münzen des Jahres 303 68 nach Christus, 1974. (Peter Kos) M.-T. Marabini Moevs, The Roman Thin Walled 304 Pottery from Cosa (1948—1954), 1973. (Ljudmila Plesničar) Inscriptiones extra fines Pannoniae Daciaeque 304 repertae ad res earundem provinciarum pertinentes, 19754. (Božidar Slapšak) P. Mijović, M. Kovačevič, Gradovi i utvrđenja u 305 Crnoj Gori, 1975. (Andrej Valič) Z. Vinski, Kasnoantički starosjedioci u salonitan- 306 skoj regiji prema arheološkoj ostavštini pred-slavenskog supstrata, Vjesnik za arheologiju i historiju dalmatinsku 69 (1967) 5—86. (Irena Sivec-Rajterič) D. P. Dymond, Archaeology and History, A Plea 308 for Reconciliation, 1974. (Andrej Pleterski) Materialna kultura karantansko-ketlaškega kroga 309 in sosednje pokrajine v tem času, Simpozij, Koper, 29. IX,—2. X. 1974. (Paola Korošec) RAZPRAVI TREATISES Biba Teržan: Certoška fibula Bojan Djurit: Antični mozaiki na ozemlju SR Slovenije 317 Die Certosafibel 537 Les mosaïques antiques sur le territoire de la R. S. de Slovénie ' ■ - ■ ■ ìfgf ga POROČILA IN ŠTUDIJE REPORTS AND PAPERS MATJAŽEVE KAMRE PALEOLITSKO JAMSKO NAJDBIŠČE F. Osole Univerza, Ljubljana Uvod Po drugi svetovni vojni so bila v Sloveniji raziskovanja stare kamene dobe osredotočena predvsem na Notranjsko-Primorski Kras, v glavnem na apneniško obrobje Pivške kotline. To je bila predvsem posledica pomembnega odkritja S. Brodarja v Betalovem spodmolu pri Postojni (1956) in brez dvoma tudi velike gostote podzemeljskih jam v postojnski okolici, od katerih so se mnoge dejansko izkazale kot zatočišče ledenodobnih lovcev. Praznina paleolitsko neraziskanih področij v Sloveniji je spričo nenehno novih odkritij na Krasu, postajala vsebolj vpadljiva. Posebno močno izstopa v tem oziru sicer speleološko prvorazredna Dolenjska s Suho krajino in Bela krajina. Našteli pa bi lahko še več skoraj povsem neraziskanih predelov v našem predalpskem in alpskem svetu in v vzhodnih slovenskih pokrajinah. Da bi čimprej odpravili ali vsaj ublažili to nenormalno stanje v paleolitskem raziskovanju pri nas in, da bi lahko dopolnili karto slovenskih ledenodobnih najdišč tako, da bi predstavljala vsaj približno frekvenco poselitve tega ozemlja v pleistocenu in ne zgolj intenzivnost terenskih raziskav, smo zadnja leta posvetili nekoliko več pozornosti in časa terenskim rekognosciranjem in sondiranjem. Uspehi niso izostali, bilo pa je mnogo negativnih sond, še več pa zaman prevoženih in prehojenih kilometrov. Od uspelih točk našega iskanja naj tu navedemo Matjaževe kamre nad Rovtami (Logatec), v katerih smo s sistematičnimi izkopavanji uspeli dokazati novo slovensko paleolitsko postajo in to na še povsem neraziskanem terenu. Jamski sistem, imenovan Matjaževe kamre, se nahaja na levem bregu soteske, skozi katero se prebija sedaj Poljanska Sora, nekako 500 m od Sopota po cesti, ki pelje iz Rovt v Žiri (sl. 1). V kamre, ki sestoje iz dokaj zapletenega sistema med seboj povezanih podzemeljskih rovov, vodita dva vhoda (sl. 2). Trije lahko dostopni rovi se končujejo z raz-sežnimi okni v navpični skalni steni nekako 14 metrov nad strugo Sore (sl. 3). Ti rovi predstavljajo že davno opuščeni podzemeljski pretok Sore, preden si je voda izdolbla novo pot skozi današnjo tesen, ki jo ustvarjajo tektonsko močno pretrti in nagubani cordevolski zgornjetriasni apnenci. Matjaževe kamre so že 1938. leta speleološko raziskali člani Društva za raziskovanje jam v Ljubljani (Alfred Šerko in Ljubo Podpac). V jamskem katastru Jamarske zveze 1 Topografska karta zgornje Poljanske doline z Matjaževimi kamrami. — Topographische Karte des oberen Poljanska Sora Talles mit der Höhle Matjaževe kamre. Slovenije jih vodijo pod katastrsko številko 672. Tu hranijo tudi tozadevne speleološke terenske zapisnike in ustrezne načrte. Nove, težko dostopne podzemeljske prostore so v Matjaževih kamrah odkrili 1. 1951 člani Prirodoslovnega krožka IX. gimnazije v Ljubljani (Vič). O teh odkritjih poroča J. Trobec v 16. letniku Proteusa (J. Trobec 1954). Šele 1. junija 1975 so jamarji DZRJL dokončno raziskali in izmerili te novoodkrite dele. 2 Vhod v Matjaževe kamre I, v ozadju del velikega okna nad Soro. — Der Eingang in die Höhle Matjaževe kamre /, im Hintergrund das grosse Fenster über dem Flusse Sora. 3 Matjaževe kamre; veliko okno nad Soro. — Matjaževe kamre; das grosse Fenster Uber dem Flusse Sora. 4 Matjaževe kamre; tloris prvega rova z vrisanimi odkopnimi površinami in kurišči. — Matjaževe kamre ; der Grundriss des ersten Höhlenraumes (Kamer I) mit eingezeichneten Grabungsflächen und Feuerstellen. Prvi arheološki ogled in izkop sonde (3,20 x 1,50 x 1,70 m) v prvem rovu (kamra I) tik ob oknu nad Soro je bil izvršen v prvih dneh avgusta 1969 (sl. 4). Sondiranje je izpolnilo vsa pričakovanja. Poleg stratigrafskih podatkov smo zbrali precejšnje število kostnih fragmentov in zob pleistocenske favne (Ursus spelaeus, Marmota marmota) ter pet sileksov, ki so razodevali nedvomno paleolitsko tehniko obdelave kamna. Med njimi je bil primerek pravega paleolitskega kamenega orodja. Pripominjamo, da smo istočasno izkopali tudi v tretjem rovu (kamri), prav tako ob oknu nad Soro, sondo podobnih razsežnosti, ki pa je dala le nekaj skromnih fragmentov kosti jamskega medveda v zgornjih plasteh, medtem ko so bile globlje plasti povsem sterilne. V paleontološkem in paleolitskem pogledu pozitivna sonda v prvem rovu Matjaževih kamer je narekovala čimprejšen pristop k sistematičnemu odkopu in raziskavi novo-odkrite ledenodobne lovske postojanke na Slovenskem. Takojšnjo raziskavo je vspod-bujalo predvsem dejstvo, da iz tega predela Slovenije doslej še niso bili znani niti naj-skromnejši sledovi o prisotnosti naših ledenodobnih prednikov. Nič bolje ni bilo stanje na področju poznavanja pleistocenske favne in flore ter pleistocenskih jamskih sedimentov iz teh krajev. V dveh poletnih sezonah (1970 in 1972) izvedena sistematična izkopavanja so omogočila, da je bil prekopan in raziskan večji del prvega rova (Matjaževe kamre I). Tu zbrani podatki, arheološko in paleontološko gradivo je dragocen doprinos k poznavanju paleolitika in ledene dobe pri nas, razkrilo pa se je tudi, da je najobetavnejši del jame izčrpan in vsaj za enkrat ne kaže v njej nadaljevati s terenskimi deli. S prvim načrtnim odkopom 1. 1970 smo pričeli v prvem rovu ob velikem oknu nad Soro, to je tam, kjer smo izkopali poskusno sondo. Zato smo tudi na tem mestu izbrali izhodišče našega triosnega koordinatnega sistema (sl. 4), ki nam je služil ves čas naših del v jami kot osnova za vse meritve. V prvi fazi je bil odkop omejen na teren ob velikem oknu nad Soro in je segal prav od desne do leve jamske stene. Ker je bilo tokrat odkrito tudi mlajšepaleolitsko kurišče I, smo odkopno površino odmerili tako, da smo v tej raziskovalni fazi zajeli tudi vse kurišče. Kopalo se je približno na površini 33 m2 in to povprečno 2,50 m globoko do dokaj razgibane skalne podlage. Po enoletnem premoru seje leta 1972 nadaljevalo z raziskovalnim delom. Nadaljevali smo z delom v prvem rovu (kamri) na prečnem profilu x = + 2,00 m. Do omenjenega profila smo kopali že 1. 1970. Na sliki 4 je prikazan obseg sistematičnih izkopavanj v letih 1970 in 1972, ko je bil prekopan tudi veliki del terena pri jamskem vhodu. Ta pa razen skromnih paleontoloških najdb in stratigrafskih podatkov ni dal ničesar pomembnejšega. Tako so načrtna izkopavanja v Matjaževih kamrah I (prvi rov) zajela v obeh fazah skupno površino okoli 93 m2. Stratigrafija Kakor pri večini dosedanjih paleolitskih izkopavanj smo tudi tokrat v Matjaževih kamrah uporabili že preverjeno in zelo uporabno kombinacijo tako imenovane horizontalne in vertikalne odkopne metode. Uporaba te kombinacije omogoča lahko registracijo in vodenje horizontalnega plana odkopne površine (npr. razprostranjenost kurišč in pod.), ustvarja pa obenem tudi prečne in podolžne prereze skozi sedimente (profile), kar omogoča vsestranski vpogled v stratigrafske razmere v nekem najdišču. V prvi fazi raziskovanj novega najdišča je bil z odkopom ustvarjen en sam prečni profil, ki je sekal pravokotno ordinato našega koordinatnega sistema v točki x = + 2,00 m in je zavzemal vso širino jame ob velikem oknu. Kasneje, leta 1972 so bili izmerjeni še trije vzporedni prečni profili, ki so prav tako segali od leve do desne jamske stene. Prav na koncu površinsko že zelo skrčenega odkopa sta bila izmerjena še dva parcialna prečna profila. Ker odkop pri jamskem vhodu ni zajemal vse jamske širine, so bili tudi profili tu ustrezno krajši in so zaradi konfiguracije prvega rova potekali vzporedno z osjo x. Odkopanih in posnetih je bilo tu pet profilov. V naslednjem podajamo le opis prečnega profila x = + 2,00 m, ki obsega vse najpomembnejše v jami ugotovljene plasti (pril. 1). Z arabskimi številkami smo označevali posamezne plasti, in sicer od najmlajše proti najstarejši, to je od zgoraj navzdol. V primerih, če se je plast nebistveno spremenila v barvi, v množini ali velikosti granulacije gruščnate komponente, smo označili to spremembo s posebno oznako. Osnovni številki plasti smo dodali malo črko, kot npr. 3a, 3b, 4a itd. V opisu profila ne podajamo niti debeline niti poteka plasti, ker je to razvidno iz ustrezne ilustracije. Pri poimenovanju in označevanju barv smo se posluževali Mutiseli Soil Color Charts (MSCC). 1 — Drobnejši apnenčev grušč pomešan z zelo temno rjavim humusom (10 YR 3/2). Na levem krilu profila je plast debelejša zaradi recentnih ukopov. 2 -— Srednje debel, mestoma tudi debel grušč skoraj brez ilovnate primesi. Zato je plast zelo sipka. 2a — Enako kot 2 le z močno primesjo bele drobtinčaste sige. 2b — Srednje debel sipek grušč s črno infiltracijo (oglje — kurišče I;. 2c — Srednje debel sipek grušč s temno rjavo primesjo (10 YR 3/3). Kompleks 2 je vseboval kasno-paleolitski kulturni inventar. 3 — Droben do debelejši grušč, vmes tudi manjše skale. Grušču, ki je deloma korodiran, je pri- mešana temno rumenkasta rjava (10 YR 4/4) ilovica. Nekako v sredini profila, neposredno pod humusom, je plast temno rdečkasto rjava (5 YR 3/3). Verjetno je ta barva samo posle- dica velikega kurišča v humusu na tem mestu. Osnovna barva plasti mestoma preide v svetlo rumenkasto rjavo (10 YR 6/4) ali pa v rjavo (10 YR 4/3) do močno rjavo (7,5 YR 5/6). Opazovani sta bili tudi dve večji leči s prav malo ilovnate primesi, tako da je bila plast na teh mestih zelo sipka. V plasti je bil ugotovljen srednjepaleolitski litični inventar. 3a — Plast 3 prehaja na obeh koncih profila, ob jamskih stenah, v srednje debel do debel korodiran grušč, kjer so tudi skale pogostnejše. Grušču primešana ilovnata komponenta je rumenkasto rjave barve (10 YR 5/4). 4 — Srednje debel korodiran do močno korodiran grušč, vmes tudi večji apnenčevi kosi in manjše skale. Barva ilovnatega veziva je rumenkasto rjava (10 YR 5/4), mestoma na desnem krilu profila tudi svetlo rumenkasto rjava (10 YR 6/4). 4a — Od četrte plasti se loči 4a predvsem po barvi ilovnate komponente, ki je nekoliko temnejša t. j. rjava (7,5 YR 4/4 ali 10 YR 4/3). 4b — Le različek 4. plasti. Sestavlja jo drobnejši, močno korodiran grušč, ki mu je primešana temno rumenkasto rjava ilovica (10 YR 4/4). 5 — Droben, močno korodiran grušč z dokaj izdatno ilovnato primesjo, ki je rjavkasto rumene (10 YR 6/6) do svetlo olivno rjave barve (2,5 YR 5/4). 6 — Močno korodiran apnenčev grušč, vmes tudi nekaj skal. Ilovica, ki zapolnjuje vmesne pro- store, je rumenkasto rdeča (5 YR 4/6). 6a — Zaradi izdatne primesi najfinejšega apnenčevega drobirja, ki je produkt preperevanja skalne podlage, je plast nekoliko svetlejša od osnovne 6. plasti. Njena barva je zelo bledo rjava (10 YR 7/3). 7 — Rdečkasto rjava (5 YR 4/4) peščena ilovica s prodniki in gruščem — brez dvoma vodna naplavina. Na vsej širini prečnega profila x = +2,00 m je bila z odkopom dosežena zelo razgibana in močno preperela skalna osnova. Kakor pri večini dosedanjih paleolitskih izkopavanj oz. raziskav, tako smo tudi tokrat vzeli vzorce posameznih plasti za granulometrično analizo. Vzeli smo jih iz najbolj globoko segajočega profila, to je iz prečnega profila x = + 2,00 m. Za omenjeno analizo smo imeli tako na voljo 13 vzorcev. V frakcijah 0 < 0,5 mm smo ugotovili tudi v vsakem vzorcu množino CaC03. Dobljene rezultate preračunane v % smo zbrali v razpredelnici št. 1. Kakor smo se lahko prepričali na samem terenu po avtopsiji in kakor je pokazala tudi granulometrična analiza (razpred. 1) daleko prevladujejo skoraj v vseh plasteh apnenčevi grušči. Izjema je le plast 6 pri jamskem vhodu, kjer je pretežno ilovnata in zapolnjuje špranje in kotanje na neravnem skalnem dnu. Prav tako odstopa od splošnega sestava tudi plast 7, ki je vodnega nastanka, na kar kažejo med drugim tudi prodniki tujega kameninskega izvora. Gruščnata komponenta je brez dvoma avtohtonega porekla. Opraviti imamo torej s krioklastičnim apnenčevim gruščem, ki nastaja v jami še dandanes, v stadialnih obdobjih pleistocena pa je bila njegova produkcija še neprimerno izdatnejša. Delovanje zmrzali prihaja v tej jami do popolne veljave zaradi dobre komunikacije z zunanjim svetom, ki jo omogočajo sorazmerno veliki vhod in prostrana okna. Nemajhen delež doprinaša tudi razpokanost in močna pretrtost matične kamenine. Pri tako ugodnih sedimentacijskih pogojih bi upravičeno pričakovali, da bodo jamski prostori skoraj popolnoma zatrpani z gruščnatimi sedimenti, kot je bilo to pogosto opazovano na Krasu! Izkopavanja pa so razkrila, da sedimenti vsaj v prvem rovu, ne presegajo debeline treh metrov in da je neizpolnjeni konvakuacijski prostor nad sedimenti prostorsko vsaj tako velik, če že ne večji, od zapolnjenega. Že pri prvih sistematičnih izkopavanjih smo postali pozorni na te nekoliko izjemne razmere. Tolmačenje vzrokov ugotovljenega stanja so nas kmalu privedla do zaključka, da mora dobršen del gruščnatih sedimentov v jami manjkati. Odločilno oporo takemu sklepanju je prispevala okoliščina, da se že tik pod tenko humozno plastjo nahajajo kosti jamskega medveda. Če upoštevamo dejstvo, da je ta pleistocenski sesalec pri nas izumrl že pred viškom zadnjega, würmskega stadiala (W III), torej že pred časom, ko se je v mnogih jamah odložilo še več metrov krioklastičnih gruščnatih sedimentov, plast vzorec a b C a+b+c d e CaC03 1 i/i 77,2 2,6 3,2 83,0 14,7 2,3 42,2 3 3/3 71,5 11,9 4,1 87,5 11,4 1,1 42,3 3 3/2 59,6 6,6 4,5 70,7 26,4 2,9 45,0 3 3/1 37,4 16,3 11,8 65,5 30,1 4,4 25,8 4 4/3 67,9 6,4 4,0 78,3 18,1 3,6 31,5 4 4/2 74,1 6,5 4,0 84,6 12,2 3,2 30,9 4a 4a/l 61,4 7,7 3,0 72,1 22,5 5,4 25,3 4b 4b/2 78,1 6,9 2,7 87,7 12,3 0,0 21,5 4b 4b/l 55,8 6,7 4,1 66,6 27,8 5,6 46,5 4 4/1 56,1 8,3 7,0 71,4 24,3 4,3 63,0 5 5/1 46,8 5,8 5,5 58,1 39,6 2,3 42,2 6a 6a/l 52,7 12,8 8,0 73,5 26,2 0,3 66,9 7 7/1 7,6 3,0 9,7 20,3 75,7 4,0 26,4 Razpredelnica 1: 0 zrn, a) > 10 mm, b) 10—5 mm, c) 5—0,5 mm, d) 0,5—0,002 m, e) < 0,002 mm npr. v Ovčji jami (F. Osole 1963, 132—134), moramo predvidevati nastajanje takih sedimentov tudi v tako dinamični jami kot so Matjaževe kamre tudi v času po izginotju jamskega medveda. Vsili se nam vprašanje, kam so izginili brez dvoma v jami nekoč prisotni, sedaj manjkajoči sedimenti? Prva možnost, da bi Sora ponovno dosegla že davno opuščeno podzemeljsko pot skozi rove Matjaževih kamer in pri tem odnesla vrhnji del jamskih sedimentov, ne pride iz več razlogov v poštev. Malo je namreč verjetno, da bi prišlo do tako izdatne zajezitve, ki bi dvignila gladino vode za 15 in več metrov. Razen tega pa v jami in v njenih sedimentih ni prav nobenih otipljivih znakov, ki bi nakazovali, da bi Sora po odložitvi 7. plasti še kdajkoli potem dosegla vhod v kamre. Če izključimo erozijsko delovanje vode kot eno od možnosti za odstranitev dobršnega dela sedimentov iz Matjaževih kamer I, nam preostane na voljo le še soliflukcijsko drsenje, kajti drugi načini v pokritem podzemeljskem prostoru skoraj ne pridejo v poštev. Za ta slednji način so obstojali tudi vsi pogoji. Pri opisih posameznih plasti smo namreč navedli, da so apneno-gruščnate plasti zelo sipke z malo ali skoraj nič ilovnate primesi. To pa je eden od pogojev za soliflukcijsko mobilnost nekega sedimenta. Po analogiji lahko upravičeno sklepamo, da so bili takega sestava in lastnosti tudi sedaj v jami manjkajoči sedimenti. Drugič, nič manj pomemben faktor je nagnjenost površja, po katerem naj bi prišlo do drsenja plasti. Tudi ta pogoj je izpolnjen v našem najdišču. Današnja jamska tla (površje jamskih sedimentov), ki jih lahko smatramo kot drsno ploskev po kateri so drseli vsi v jami manjkajoči sedimenti, vise od jamskega vhoda proti velikemu oknu nad Soro. Višinska razlika na razdalji okoli 17 metrov znaša najmanj 2,00 m. Nagnjenost površja je torej 7°, kar povsem zadošča, da pride do polzenja sipkih plasti, posebno ob spomladanskih odjugah, kijih moramo predvidevati tudi v stadialnih obdobjih zadnjega glaciala. Proces akumulacije in delne odstranitve sedimentov v Matjaževih kamrah si predstavljamo, ob upoštevanju zbranih podatkov in opazovanj, nekako takole. Zaradi dviganja terena je Sora pospešeno poglabljala svojo strugo, ki je sprva potekala na tem odseku še podzemeljsko. Kmalu pa je prestavila svoje dolbenje v živo skalo izven jamskega prehoda. Ta nova pot je prav gotovo nudila vodi manj odpora. Ob velikih vodah je spočetka še dosegla Sora ponovno jamo. Najstarejši v kamrah ugotovljeni sediment (plast 7) vsebuje vodne prodnike in tako nedvomno dokazuje svoj fluviatilni nastanek. Znaki vodnega delovanja, kar smo že omenili, pa popolnoma manjkajo v vseh višje ležečih plasteh, ki so pretežno gruščnate, torej avtohtonega, krioklastičnega izvora. Zaradi gravitacijskega pritiska polzečih plasti, ki je bil usmerjen poševno skozi rov proti oknu, so se deli plasti, ki jih je ustavil skalni prag pred oknom, dvignili v antiklinalno gubo, kar je bilo mogoče opazovati na krajšem podolžnem profilu tik pred oknom. Ko je bilo končno s sedimenti zapolnjeno kotanjasto jamsko dno med vhodom in pragom pri oknu do višine današnjih jamskih tal, ni ničesar več zadrževalo višje odloženih gruščnatih plasti. Zdrsele so neovirano preko prepadne stene skozi okno v potok. Še v času, ko gruščnate odkladnine v jami še niso dosegle zgornjega roba skalnega pragu pri oknu nad Soro, so v kamre zahajali jamski medvedje. Zaradi njih pa se je na lovskih pohodih v jami ustavljal tudi pračlovek. Kosti jamskega medveda segajo prav do površja, do tenke humozne plasti. Prav tako smo s kostmi jamskih medvedov odkrili skromno število srednjepaleolitskih orodij, od katerih jih je tudi nekaj ležalo na meji s krovno humozno plastjo. Iz te okoliščine sklepamo, da v jami manjkajo vsi mlajši sedimenti, verjetno tudi taki, ki so vsebovali še srednje in mlajše paleolitske kulturne horizonte. Nikjer pa ni nobenih otipljivih znakov tudi za tako abruptno prekinitev sedimentacije, kakor jo kaže prekinitev poselitev Matjaževih kamer v srednjem paleolitiku. Že zelo kasna mlajšepaleolitska poselitev v našem najdišču, ki jo dokazujeta kurišči I in II z epigravet-tiensko kameno industrijo in favnističnimi najdbami med katerimi bi zaman iskali jamskega medveda, je prostorsko zelo omejena. Njene sledove smo ugotovili le v plitvejših kota-njastih zapolnitvah na jamskih tleh (sl. 5 in pril. 1). Ta kratkotrajni obisk sodi že v zaključne faze poznega glaciala, ko je bila produkcija krioklastičnega grušča že enaka današnji in ni bilo praktično več materiala za soliflukcijsko drsenje, temveč komaj za zapolnitev plitvih globeli na neravnih jamskih tleh! Časovni hiatus, ki obstoja med obema paleolitskima poselitvama, obsega tako skoraj ves wiirmski glacial. Večji del srednjeevropskih in tudi naših srednjepaleolitskih kulturnih horizontov sodi namreč v prvi würmski stadial (W I) in ni nobenega razloga, da ne bi plasti 3 iz naše postaje, ki je vsebovala artefakte te kulturne stopnje, prisodili takšne starosti. Plast 2, kakor smo že ugotovili, sodi v pozni glacial. Potemtakem obsega časovni razpon med odložitvijo 3. in 2. plasti verjetno še del prvega würmskega stadiala in ves sledeči würmski glacial prav do konca W III. V tem dolgem času je bilo v jami odloženih bržkone več metrov na debelo, predvsem gruščnatih plasti, ki so pa sukcesivno spolzele skozi veliko okno v strugo Sore. Soliflukcijsko in verjetno tudi krioturbatno premikanje plasti ni bilo omejeno le na manjkajoči del sedimentov, ampak je prizadelo tudi spodnje, še v jami ohranjene plasti. Močno zverižene meje med posameznimi plastmi in raztrgane plasti nakazujejo dislokacije večjega obsega. Tudi zaobljeni robovi in ogli na gruščnatih kosih govore za brušenje, ki ga je povzročilo premikanje kameninskih kosov v plasti. Posledica drsenja in polzenja jamskih sedimentov se jasno odraža na sicer starih toda često močno oglajenih prelomih medvedjih kosti. Te ogladitve, ki nimajo nobene zveze z udejstvovanjem pračloveka, kakor so to nekoč smatrali, pripisujemo izključno naravnim faktorjem in po T. E. KoBY-ju so posledica brušenja na suho, »charriage à sec« (1941, 319—320). 5 Matjaževe kamre; prerez kurišča I v prečnem profilu x = 4- 2,00 m. — Matjaževe kamre; der Schnitt durch die Feuerstelle I im Querprofil x = + 2,00 m. Ostanki favne in flore a) Favna Pri izkopu poskusne sonde v I. in II. rovu leta 1969 ter pri sistematičnih izkopavanjih v letih 1970 in 1972 je bilo zbranih dokajšnje število sesalskih kosti, kosnih fragmentov in izoliranih zob. Kosti izvirajo iz vseh v jami ugotovljenih plasti razen iz plasti 7, ki je bila tudi v paleontološkem pogledu sterilna. Glede paleontološke vsebine smo razlikovali dva bistveno različna si kompleksa plasti, pri čemer pa humozne plasti 1 nismo upoštevali. Prvi kompleks tvorijo plasti z oznako 2, 2a, 2b in 2c. Kosti iz tega kompleksa, ki pripadajo predvsem alpskemu svizcu, so bile sicer močno fragmentirane, bile pa so dobro ohranjene. Tudi v drugem kompleksu plasti (od 3 do 6), kjer so prevladovale kosti jamskega medveda, je bilo stanje ohranjenosti še zadovoljivo, le celih kosti ni bilo veliko. Na mnogih starih prelomnih ploskvah, posebno na koncih in na robovih, je bilo mogoče opazovati močne ogladitve, tako da je marsikateri fragment ustrezal primerkom t. i. protolitske kostne industrije. V predhodnem poglavju smo tudi navedli najverjetnejše vzroke teh ogladitev. Izsledke paleontoloških determinacij osteološkega gradiva podajamo v razpredelnici št. 2. Iz razpredelnice 2, ki zajema ves osteološki material iz prvega rova, je razvidno, da obstojata dva kompleksa plasti, ki razen skromnih ostankov navadnega jelena, nimata skupnih favnističnih elementov. To sta kompleksa plasti z osnovno označbo 2 in 3 do 6. Kakor v sedimentacijskem pogledu, tako je tudi v paleontološkem meja med njima dokaj ostra, brez prehoda. živalska vrsta plast 1 plast 2 plast 3—6 skupno Ursus spelaeus — — 1098 1098 Canis Ijipus — — 11 11 Cervus elaphus — 4 3 7 Alces alces — — 1 1 Bos seu Bison — — 2 2 Ovis sp. 4 — — 4 Castor fiber — 1 — 1 Marmota marmota — 915 — 915 skupno 4 920 1115 2039 Razpredelnica 2: Paleontološke najdbe iz Matjaževih kamer I Kompleks plasti z osnovno označbo 2 je vseboval 920 kosti, kostnih fragmentov in izoliranih zob, ki so prišli v poštev za paleontološko determinacijo. Zaradi močne razdrobljenosti pa precej gradiva nismo mogli upoštevati. V obravnavanem kompleksu plasti so bile ugotovljene le tri živalske vrste, med katerimi po številu osebkov daleko prevladuje alpski svizec (Marmota marmetta), saj pripada tej živalski vrsti okoli 99,5% vseh determiniranih kosti in zob. Od tod poznamo še navadnega jelena (Cervus elaphus), ki je bil ugotovljen na podlagi štirih izoliranih zob (Ii dex., P4 dex., M, in It sin.) in bobra (Castor fiber) od katerega smo našli le distalni del desnega humerusa. Ker je bila v 2. plasti ugotovljena kasna mlajšepaleolitska kamena industrija, upravičeno smatramo tu odkrite kosti kot ostanek lovskega plena tedanjih lovcev. Da je bila v tem času glavna lovna žival alpski svizec, nič ne preseneča. Podobne razmere poznamo iz kasnopaleolitskih najdišč na Krasu, npr. v Županovem spodmolu (F. Osole 1969, 14—28), na Gorenjskem v Polj-šiški cerkvi (M. Brodar 1966, 190) in drugod. Matjaževe kamre so se s to ugotovitvijo pridružile drugim slovenskim poznopaleolitskim postajam, kjer je bil ugotovljen življenjski prostor alpskega svizca, sicer tipičnega predstavnika visokoalpske favne, še v poznem glacialu do nadmorske višine 600 m. Paleontološka vsebina globljih, starejših plasti (3 do 6) se je bistveno razlikovala od 2. kompleksa plasti. Če je zgoraj prevladoval alpski svizec, je bil spodaj s 98,5% vseh determiniranih kosti in zob na prvem mestu jamski medved (Ursus spelaeus). Kostni ostanki drugih tu ugotovljenih živalskih vrst so bili tako redki, da pripadajo najverjetneje le po enemu, kvečjemu dvema osebkoma. Klimatski značaj favnistične združbe, ki naj ga odraža v kompleksu plasti 3—6 odkritih pet živalskih vrst (Ursus spelaeus, Canis lupus, Cervus elaphus, Alces alces in Bos seu Bison) je prej zmeren, nikakor pa ne kriofilen. Medvedje kosti so bile, kakor smo že navedli, razbite, razklane in v mnogih primerih ostrine starih lomov oglajene. Cele lobanje in tudi cele čeljustnice nismo našli nobene, pač pa so ostale nefragmentirane manjše kosti kot so prstni členki, zapestne in nartne kosti ter nekaj vretenc. Na podlagi stanja kosti, njihovega številčnega razmerja in pogostnosti njihovega nastopanja ter številčnega razmerja starosti osebkov je težko opredeliti naše najdišče kot izraziti medvedji brlog ali samo kot postajo. Najbrže gre tudi v tem primeru za brlog, ki pa ga je obiskal večkrat pračlovek in se v jami zadrževal le zaradi lova. Torej lahko prištevamo Matjaževe kamre, kakor večino slovenskih paleolitskih postaj med ledenodobne lovske postojanke. b) Flora V času sistematičnih raziskovanj v Matjaževih kamrah sta bili odkriti dve kurišči (I in II). Pripadali sta 2. kompleksu plasti (sl. 4, 5 ter pril. 1). V kurišču I je bilo lesno oglje dobro ohranjeno in v sorazmerno velikih koščkih, tako da smo ga uspeli nabrati zadostno množino. Oglje iz kurišča II pa je bilo v sedimentu difuzno razpršeno v obliki temnega oprha na kosih grušča in ga ni bilo mogoče zbrati niti za antrakotomsko analizo. Lesno oglje je raziskal dr. A. Šercelj, za kar mu tudi na tem mestu izrekamo iskreno zahvalo. Rezultati njegove raziskave v izvlečku so sledeči. Pripravil in preiskal je 21 mikroskopskih preparatov z optiko »Ultropak«. Izkazalo se je, da pripada 19 ogljenih koščkov boru (Pinus). Oglje v 2 nadaljnih preparatih pa sodi bliže nedoločljivemu iglavcu. Iz navedenega sledi, da so kasnopaleolitski lovci v Matjaževih kamrah kurili z lesom iglavcev, v glavnem borovcev, ki so morali rasti v neposredni bližini jame. V tem času so torej že obstojali v zgornjem delu Poljanske doline in po okoliških pobočjih borovi gozdni sestoji. Ni pa izključeno, da so segali v nižje predele doline tudi listavci. Za to podmeno govori tudi najdba bobra v mlajšepaleolitskem horizontu v Matjaževih kamrah. Skromni favnistični in floristični podatki iz našega najdišča nam dovoljujejo le zelo grobo in približno oceno klimatskih razmer v času nastajanja plasti 2. kompleksa, ko je jamo obiskoval kasnogravettienski lovec. Prisotnost alpskega svizca vsekakor nakazuje hladnejše, visokoalpske klimatske prilike. Nasprotno pa iglasti gozd naznanja prihod zmernejših klimatskih obdobij, ki so sledila würmskemu glacialu oz. poznemu glacialu. Najbrže ne bomo mnogo pogrešili, če bomo enačili tedanje klimatske prilike v širši okolici Matjaževih kamer v nadmorski višini okoli 600 m s prehodnim obdobjem med stadialom in interstadialom. Paleolitski inventar Plasti 2. in 3. kompleksa se niso razlikovale med sabo le v stratigrafskem in paleonto-loškem pogledu, temveč so vsebovale po kvaliteti in kvantiteti dokaj različen paleolitski kulturni inventar. Vsi drugi kompleksi plasti so bili v preiskanem delu jame arheološko popolnoma sterilni. Neposredni dokazi o prisotnosti ledenodobnih lovcev v času tvorjenja 3. kompleksa plasti so sicer dokaj redki, so pa nedvomni. Na vsej odkopani površini, kjer so bile ugotovljene plasti omenjenega kompleksa, je bilo odkritih le 11 kamenih orodij in odbitkov. Njihova horizontalna razporeditev je razvidna iz slike 6 (črni krožci; vrisane so samo najdbe s točnimi koordinatami). Iz nje lahko sklepamo le, v kolikor ne upoštevamo možnosti horizontalne dislokacije zaradi soliflukcije, da so se tedanji obiskovalci Matjaževih kamer zadrževali predvsem v tistem delu prvega rova, ki je obrnjen proti velikem oknu nad Soro. Vertikalna razporeditev sileksov, ki nastopajo v plasti z jamskim medvedom, je omejena na zgornjo polovico 3. plasti prav do spodnje meje krovnega humusa. Na mestih, kjer je bil humus tako tanek, da so medvedje kosti segale do samega površja, smo naleteli tudi na silekse v površinskem grušču. Preskromno število najdb ne dopušča dokončne presoje, ali so bila narejena orodja in situ, to je v jami, ali pa so jih že izgotovljene prinesli s sabo. V petrografskem pogledu je orodni kameni inventar iz obravnavane plasti dokaj enoten. Številčno najmočnejše so zastopani zelenkast osivi, močno patinirani tufi (grohi), podrejeno vlogo pa zavzemajo roženci in druge kremenove kamenine. Prvovrstnih kamenin za izdelavo artefaktov, kot so npr. kresilnik, radiolarit, jaspis in drugi, v inventarju ni zaslediti. Prav tako petrografsko sliko poznamo iz nekaterih srednjepaleolitskih najdišč na Krasu npr. C kultura v Betalovem spodmolu (S. Brodar 1956), pa tudi na Hrvaškem se ponovi ta pojav v mnogih paleolitskih postajah z moustérienskimi kulturnimi horizonti (D. Gorja-nović-Kramberger 1911, 11) v Krapini, v Veliki pečini (M. Malez 1967, 22—24) in drugod. Tipološka analiza kamenega inventarja iz 3. plasti je pokazala naslednje. Od skupno 11 nabranih kosov sta le dva zgolj odbitka (tab. 2, sl. 3, 4). Prvi ima na obrobju nekaj retuš, ki so v glavnem stare, nekaj pa jih je pridobil pri izkopu. Kljub temu pa ga ne moremo uvrstiti med intencionalno obdelane artefakte. Med tipična paleolitska orodja sodita vsekakor sileksa z inv. štev. 97 in 117. Prvi je izdelan iz odbitka sivo pasovitega roženca. Talon oklepa z ventralno ploskvijo kot, ki je večji od 90°, kar razodeva clactonsko tehniko odbijanja. Z direktno, dokaj šibko retušo je levi rob prirejen v izbočeno strgalo /10/1 (tab. 1, sl. 1). Tipološko dobro opredeljivo srednjepaleolitsko orodje predstavlja inv. štev. 117 (tab. 1, sl. 2). Narejeno je iz širokega odbitka, ki je bil pridobljen od večjega, zelenkasto-sivega gostega tufovega prodnika. Na dorzalni strani, ki je pokrita s številnimi poligonal-nimi ploskvicami, kar močno spominja na površinsko obdelavo, sta se ohranili dve krpici korteksa. Ventralna stran je enotna ploskev s slabo izraženim bulbusom. Odbitek je prirejen v prečno ravno strgalo /22/. Skrbno izvedena retuša ob prečnem delovnem robu je izključno direktna in stopnjevita. Oba lateralna robova, predvsem levi, sta izmenično retuširana direktno in inverzno, kar povzroča dentikulacijo obeh robov. Menjavanje direktnih in inverznih retuš, torej bolj ali manj močna nazobčanost arte-faktovega obrobja, je značilna lastnost tudi vseh drugih kamenih orodij tega kulturnega horizonta. Nadaljnja posebnost tega inventarja je, da so tudi manjša, mikrolitska orodja, ki nekatera ne presegajo velikosti nohta, dosledno retuširana na zgoraj omenjeni način. V vseh primerih alternirajoče retuše je ta abruptna ali semiabruptna. Nazobčanost pri vseh primerkih ne pride tako močno do izraza zaradi rahle zgladitve robov in konic. Najverjetneje je ta zgladitev posledica istih dejavnikov kot že omenjena zgladitev medvedjih kosti: brušenje zaradi soliflukcijskih premikanj plasti. V skupino orodij z opisanimi lastnostmi, toda še z »normalnimi« dimenzijami, sodi artefakt z inv. štev. 5. To je odbitek drobnozrnatega zelenkastega tufa, ki ima dobro izraženo obliko kline. Orodje je dokaj pravilno retuširano na obrobju z alternirajočimi skupinami retuš (tab. 2, sl. 1). Podobnih dimenzij in na enak način je retuširano orodje na tab. 2, sl. 2. Narejeno je iz širokega odbitka. Osnovna surovina je zelo gost zelen tuf. Obe orodji je težko tipološko točneje opredeliti. Najbolj bi jima ustrezala označba: nazobčani orodji /43/. Tako prirejena kamena orodja so znana pri nas npr. iz Velike pečine v Hrvatskem Zagorju. M. Malez jih je odkril v več horizontih, ki jih je časovno prisodil zadnjemu inter-glacialu in začetnim fazam prvega würmskega stadiala, kuturno pa nazobčanemu mousté-rienu (M. Malez 1967, 21—24). Že leta 1936. je S. Brodar izkopaval v Mornovi zijalki pri Šoštanju in odkril paleolitski kameni inventar popolnoma podoben našemu, tako v tipološkem kakor tudi v petrografskem pogledu. Sorodnost obeh primerjalnih industrij naj bi potrjevala tudi prisotnost »protolitske kostne industrije« v obeh najdiščih (S. Brodar 1938, 160—162 in Taf. IX). S. Brodar je videl v litični industriji Mornove zijalke dobro 1 Številka v /10/ ustreza številki orodnega tipa po F, Bordesovi paleolitski orodni tipologiji (F. Bordes 1950, 13—34), 6 Matjaževe kamre; tloris prvega rova z vrisanimi odkopnimi površinami, kurišči in paleolitskimi najdbami (črni krožci — srednji paleolitik, beli krožci — mlajši paleolitik). — Matjaževe kamre; der Grundriss des ersten Höhlenraumes (Kammer /) mit eingezeichneten Grabungsflächen, Feuerstellen und paläolithischen Funden (schwarze Kreise — Mittelpaläolithikum, neisse Kreise — Jungpaläo- lithikum). izražene aurignacienske elemente, moustérienski izgled večine orodij pa je pripisoval površni obdelavi in slabi kamenini. Pozneje je to svoje prvotno naziranje popolnoma opustil in deklariral Mornovo zijalko za moustériensko postajo, ki časovno sodi v prvi würmski stadial (S. Brodar 1955, 230—231). Podobno velja za paleolitske najdbe iz spodnjih plasti v Špehovki pri Zg. Doliču. Tudi v srednjepaleolitskih inventarjih Srednje Evrope bi našli ustrezne paralele, toda najpresenetljivejše podobnosti smo ugotovili z inventarji visoko-alpskih postaj Wildesmannlisloch in Wildkirchli (E. Bachler 1940). Poleg osupljive podobnosti kamenih orodij, ki se manifestira v obliki, retuši in deloma po velikosti objektov ter celo po izbiri slične osnovne kamenine, veže Matjaževe kamre s tema postajama še okoliščina, da tu kakor tam nastopajo z nazobčanimi kamenimi orodji prelomljene in nato oglajene kosti jamskega medveda. Prisotnost takih kosti pa nikakor ni merodajna pri kulturni opredelitvi teh litičnih inventarjev! Tretja skupina sileksov iz plasti 3 je v petrografskem pogledu in po obdelavi robov povsem enaka zgoraj obravnavanima orodjema (tab. 2, sl. 1, 2), razlikujejo se le po tem, da so kamena orodja te skupine zelo majhnih dimenzij in jih lahko uvrstimo že med mikro-lite. Vsa skupina šteje le pet orodij. Tri so izdelana iz zelenkastega tufa (tab. 3, sl. 1—3), dve pa iz temnejšega roženca (tab. 3, sl. 4, 5). Ti mikroliti niso nikakšna posebnost Matjaževih kamer. Prav tako so znani iz jame Wildkirchli, kjer jih E. Bachler poimenuje tudi »Zwergartefakte« (1940, 69 in Taf. XLIII). Novejšega datuma je odkritje podobnih srednje-paleolitskih mikrolitskih orodij v Sesselfelsgrotte v spodnjem Altmühltalu (ZR Nemčija). Po obliki, velikosti in načinu retuširanja močno sličijo našim primerkom, le da imajo nekoliko ostrejše konice in robove, ker pač niso bili naknadno oglajeni kot naši (G. Freund 1968, 145—150). Freundova ugotavlja, pri iskanju paralel tem mikrolitom iz Sesselfels-grotte, da še najbolj ustrezajo F. Bordesovi (1961, 37) definiciji za »raclettes«. Očitna razlika je le v velikosti! Kot ne gre pri njenih primerkih niti za t. i. »mikromoustčrien«, niti jih ne gre primerjati z orodji »Micro-Pontiniano«, prav isto velja za naše mikrolite iz 3. plasti v Matjaževih kamrah. Nekoliko bogatejša kakor 3. plast, toda še vedno skromna po številu sileksov, je bila 2. plast oz. 2. kompleks plasti našega najdišča. Kot smo že zapisali v predhodnih poglavjih je bila kamena industrija tega poznopaleolitskega horizonta izključno vezana na plasti, ki so vsebovale kostne ostanke alpskega svizca (Marmota marmota), to je na obe odkriti kurišči (I in II) in na njuno neposredno okolico, kar je razvidno iz slike 6 (beli krožci; vrisane so le najdbe s popolnimi koordinatami). Velika zgostitev najdb je bila ugotovljena na območju kurišča I, medtem ko so odkopani del kurišča II spremljale le še posamezne najdbe sileksov, prav tako kot so bile tu kosti alpskega svizca že sila redke. Vseh kamenih objektov iz 2. kompleksa plasti smo našteli 251. Nekako slabi polovici vseh najdb (113) smo ugotovili koordinate in stratigrafsko lego, ostanku (138) pa samo pripadnost 2. kompleksu plasti. Ta ostanek sestavljajo le drobne luske, iveri in kameninski drobir, ki ni imel niti intencionalne oblike, niti ni bil kakorkoli retuširan. Zbirali smo ga kot materialni dokaz, da so takratni obiskovalci jame izdelovali in prirejali svoja kamena orodja tudi v jami, ob kuriščih. Torej predstavlja ta del zbranega inventarja le odpadni material pri izdelovanju pravih orodij. Drugi nagib, ki nas je vodil, da smo zbirali še tako majhne sileksove luske in iveri pa je bila težnja zbrati čimveč osnovne kamenine za izdelavo artefaktov in tako dobiti njeno čimpopolnejšo petrografsko sliko. V našem primeru ta ni posebno pestra. Večji del odkruškov, odbitkov in tudi pravih orodij je iz svetlo do temno sivega, skoraj črnega roženca. Korteks, ki je ohranjen na mnogih kosih, razodeva, da so bili uporabljeni roženčevi prodniki. Iz velikosti odbitkov, jeder in tudi iz ukrivljenosti korteksovih površin sklepamo, da roženčevi prodniki niso bili posebno veliki, prej majhni. Številčno mnogo šibkejše so zastopani zelenkastosivi tufi, ki pa so enaki onim iz 3. kompleksa plasti. Prav redki, skoraj izjemni so kosi raznobarvnih kresil-nikov in jaspisov. Razlika v sestavu uporabljene kamenine med obema paleolitskima horizontoma je očita. Če so spodaj v 3. plasti prevladovali zelenkasti tufi, zgoraj (plast 2) prevzamejo vodilno razni roženci. Takoj opazna je tudi razlika med ostrino robov in konic na sileksih. Vsi odbitki in tudi orodja zgornjega kulturnega horizonta imajo ostre robove, brez kakšnihkoli sledov zaobljenosti ali otopitve v nasprotju z objekti srednjepaleolitskega horizonta, kjer skoraj vse okarakterizira rahla oglajenost robov in konic. Izvora kamenega gradiva za izdelavo kamenih orodij, ki je bilo uporabljeno v našem najdišču, še nismo ugotavljali. Verjetno bi se ga kaj našlo v strugi Poljanske Sore in v njenih pritokih. Število pravih kamenih orodij, ki kažejo v tem kulturnem horizontu v glavnem poteze mlajšega paleolitika, natančneje gravettiena, je skromno, saj ne presega števila 25. To pa je nekako 10% vseh sileksovih najdb iz tega horizonta, kar je še povsem normalno razmerje za evropska starokamenodobna najdišča. Sorazmerno dobro so zastopana praskala, ki so majhnih dimenzij in nastopajo v dveh variantah. Kot prvo naj navedemo 4 praskala na klini [l]2. Dvoje je na koncu krajših klin (tab. 4, sl. 1, 2), dve pa sta se nam ohranili na fragmentiranih klinah (tab. 4, sl. 3, 4). Drugi tip praskala, ki je prisoten v tem inventarju, je nohtasto praskalo [10] z dvema primerkoma, od katerih pa objavljamo le sliko izrazitejšega (tab. 4, sl. 5). Vbadala so tri. Dve diedrični poševni [28] kot ga kaže npr. tab. 4, sl. 6 in eno ogelno [30]. Vsekakor najpomembnejša orodja za ta horizont so orodja z otopelim, ali kakor tudi pravimo z gravetiranim robom. Le njihova prisotnost opravičuje, da to mlajšepaleolitsko kameno industrijo prisojamo nekemu poznogravettienskemu faciesu, kjer se je še ohranila tradicija takega načina retuširanja. Najbolj karakterističen reprezentant iz te orodne skupine našega najdišča je atipična gravettienska konica [49], ki je upodobljena na tab. 5, sl. 1. Konica je izdelana iz svetlosivega, marogastega kresil-nika. Otopeli rob ali hrbet prekrivajo abruptne retuše, ki se končujejo ob debeli beli patini, ki predstavlja ostanek gomoljevega korteksa. Že skoraj mikrolitskih razsežnosti je klina z otopelim robom [58]. Prikazana je na tab. 5, sl. 2 v naravni velikosti in povečana. Osnovna surovina je dober rumenkast sileks. Mikrolitskih dimenzij je klinica s hrbtom [85] iz črnega lidita (tab. 5, sl. 3). Brez dvoma sodita v to skupino orodij tudi dva mikro-litska fragmenta črnega lidita triangularne oblike, ki imata po en lateralni rob otopel z abruptno retušo (tab. 5, sl. 4, 5). Fragmenta kakšnih orodij predstavljata, se ni mogoče odločiti, ker obstaja več možnih rekonstrukcij. Iz rumenega kresilnika je fragment nazobčane kline [88] z jasno izdelanima izjedama na ventralni strani (tab. 5, sl. 6). Na tab. 6, sl. 1—3 so prikazani trije od štirih prisotnih primerkov klin z vbočeno prečno retušo [62]. V to skupino smo jih prisodili z določeno toleranco. Tipološko dovršen artefakt, ki predstavlja sicer le fragment kline z retuširanima robovoma [66], je upodobljen na tab. 6, sl. 4. Lamelarnih odbitkov, to je klin brez retuš ali s prav skromnimi, predvsem uporabnimi, je v obravnavanem kamenem inventarju več (npr. tab. 6, sl. 5, 6 ter tab. 7, sl. 1—4). Ne uvrščamo jih pa med prava orodja, ker mnoge med njimi sploh niso bile rabljene. V tipološkem pogledu nekaj posebnega sta za kameni inventar iz 2. kompleksa plasti orodji z invent, št. 83 in 114 (tab. 7, sl. 5, 6). Prvo je izdelano iz bledorjavega, zrnatega, toda gostega sileksa z dobrim školjkovitim lomom. Ventralna ploskev je enotna le z majhno faseto ob bazi in skoraj ravna. Ostanek bulbusa je komaj zaznaven. Bil pa je verjetno močnejši na še surovem odbitku. Zaradi radikalne obrobne obdelave odbitka v dokončno oblikovano orodje, je bil večji del bulbusa odstranjen. Na dorzalni strani, nekako v sime-trali orodja, poteka osrednji greben od katerega se levo in desno spuščata dve ploskvi, ki ju proti lateralnima robovoma prekinjajo dokaj strme, deloma stopnjevite obrobne retuše. Retuša je kontinuirana, totalna in obsega torej vse obrobje artefakta. Ker sta ekstremna konca orodja ostroločna, pri distalnem lahko govorimo o konici in ker je orodje visokega prečnega prereza, povsem ustreza F. Bordesovi (1961, p. 23, pl. 13, fig. 16) definiciji za »limace« /8/. Ta orodni tip je značilen za srednji paleolitik in je vprašanje zakaj se ta arhajična oblika orodja pojavlja v kameni industriji, ki sodi že v končne faze stare kemene dobe pri nas! Ni pa nobenih razlogov, da bi dvomili o pravilnosti njegove strati-grafske uvrstitve. Nahajal se je v 2. plasti ob kurišču I, kjer je bila gostota arheoloških najdb v tem horizontu največja. Drugo, za obravnavani kulturni horizont aberantno orodje je narejeno iz svetlosivega dobrega kresilnika (tab. 7, sl. 6). V bistvu je to dvojno orodje. Distalni konec je namreč prirejen v konvergentno strgalo /19/, ki se terminalno konča z dokaj ostro konico. Lateralna, konvergentno potekajoča robova, sta strmo retuširana. Retuša je direktna in stopnjevita. Prerez artefakta na tem mestu je dokaj visok. Bazalno 2 Številka v [10] ustreza številki orodnega tipa po D. Sonneville-Bordes in J. Perrot-ovì mlajšepaleolitski tipologiji (1954, 1955, 1956). se je ohranil skromen talon, ki ga je močno zmanjšala serija odbitkov s katerimi je bil ta del artefakta spremenjen v plosko vbadalo [44]. V tem primeru gre za kombinacijo srednje-paleolitskega z mlajšepaleolitskim orodjem (konvergentno strgalo + plosko vbadalo). Artefakt ne kaže sledov poznejše reutilizacije. Stratigrafska lega tega orodja je neoporečna. Izvira namreč iz kurišča II in je bilo najdeno skupno s kostmi alpskega svizca. Prisotnost konvergentnega strgala v tako poznomlajšepaleolitskem inventarju ni znana samo v tem primeru, ampak poznamo tak tip orodja tudi iz Babje jame pri Dobu (F. Osole 1972, 38 in tab. 1, sl. 8), le s to razliko, da bazalni del ni preoblikovan v vbadalo, temveč ga prekriva prodnikova skorja. Pojavljanje srednjepaleolitskih orodnih tipov v mlajšepaleolitskih inventarjih in tudi obratno ni tako redek pojav in ga razni avtorji npr. F. Bordes (1961) tudi predvidevajo v svojih tipoloških študijah. To spoznanje pa nas ponovno opozarja na nevarnost, ki se ji izpostavljamo, če po eni samcati najdbi kamenega orodja, pa naj bo tipološko še tako dovršeno in nedvoumno, brez vsakršne rezerve ugotavljamo njegovo kulturno pripadnost. Kar se drugih najdb iz 2. kompleksa plasti tiče, lahko navedemo, da predstavljajo predvsem razne neretuširane ali komaj retuširane odbitke srednjih, predvsem pa manjših dimenzij. Med njimi najdemo razne krhljaste oblike, tudi take, ki bi jih lahko uvrstili med nože z naravnim hrbtom /38/, nukleuse, razbitine, luske in dr. Vsi ti kamniti predmeti, med njimi so tudi taki z zanesljivimi znaki uporabe, izkazujejo tipično mlajšepaleolitsko tehniko odbijanja. Navesti pa moramo tudi dejstvo, da v vsem mlajšepaleolitskem inventarju našega najdišča nismo odkrili niti najskromnejšega koščenega ali roženega izdelka. Popolna odsotnost ali pa velika redkost predmetov, izdelanih iz organske substance je značilnost vseh slovenskih poznogravettienskih horizontov, tudi v relativno bogatih najdiščih kot sta npr. Ovčja jama in Jama v Lozi. Že pri tipološki analizi kamenega orodnega inventarja iz 2. kompleksa plasti smo nakazali, da pripadajo ti artefakti v kulturnem pogledu zelo poznemu mlajšemu paleolitiku, točneje rečeno nekemu kasnemu faciesu gravettiena. Takšne kamene industrije, ki tudi v pogledu spremljajoče favne in stratigrafske pozicije povsem ustrezajo našemu najdišču in so torej brez dvoma istodobne, srečujemo na Notranjsko-Primorskem Krasu, npr. v Županovem spodmolu in Zakajenem spodmolu (F. Osole 1969, 379—382). Zadnji čas ugotavljamo njihovo prisotnost tudi izven tega klasičnega paleolitskega območja, kot so najdišča Babja jama (F. Osole 1972), pri Dobu — Domžale, Ciganska jama pri Kočevju (M. Brodar 1965) in drugje. Ker kažejo nedvomne sorodstvene vezi z gravettienom, nastopajo pa pri nas v času, ko na Zahodu že prevladuje magdalénien, torej bistveno kasneje, smo jih poimenovali epigravettien. Prisotnost teh zelo kasnih mlajšepaleolitskih kultur v Sloveniji, podobne razmere so bile ugotovljene v sosednji Benečiji (S. Leonardi, A. Broglio 1962), zapolnjuje kulturni hiatus med najzgodnejšimi mlajšepaleolitskimi fazami (aurignacien) in mezolitikom pri nas ter dokazuje poselitveno kontinuiteto na našem ozemlju za to prazgodovinsko obdobje. Kronološka interpretacija Za kronološko interpretacijo plasti s paleontološko ostalino in onih, ki so vsebovale tudi materialne dokaze o prisotnosti ledenodobnih lovcev v Matjaževih kamrah, je nekaj oprijemljivih točk, ki pa ne dovoljujejo posebno ozke, precizne čarovne opredelitve. V predhodnih poglavjih smo že nekoliko nakazali obdobje pleistocena, kamor bi najverjet- neje sodile posamezne fertilne plasti, sedaj pa naj bi to opredelitev podali mogoče nekoliko določneje in jo poskušali tudi utemeljiti. Prešli bi okvir razprave, če bi se spuščali v razmotrivanje, kdaj so nastali pravzaprav sami evakuacijski prostori Matjaževih kamer, kdaj je Poljanska Sora na tem mestu prvič prešla v podzemlje. Če v tej smeri samo nakažemo največjo verjetnost, se bomo bržkone odločili za starejši pleistocen, torej za obdobje pred giinškim glacialom. Prav tako težko je ugotoviti, kdaj je vodni pretok definitivno zapustil jamo in ostal uklenjen v današnji hudourniški strugi skozi sotesko. Kaj pa nam lahko v kronološkem pogledu povedo jamski sedimenti in njihova vsebina? Najstarejša, 7. plast v jami je predvsem fluviatilnega izvora. Zasledili smo jo samo na desnem krilu odkopa pred profilom x = + 2,00 m v najglobljem delu žlebastega skalnega dna (pril. 1). Njeno površje ni bilo tako izoblikovano, kakor bi ga pričakovali po zaključeni sedimentaciji, temveč je kazalo znake naknadne erozije. Iz lege plasti in iz oblikovanosti njene zgornje površine sklepamo, da je bila plast verjetno prvotno neprimerno debelejša, da pa predstavlja dandanes le skromni erozijski ostanek na katerega so bile odložene diskordantno zgornje avtohtone plasti. Če predpostavljamo, da se je erodiranje 7. plasti zaključilo na koncu zadnjega interglaciala (R/W), oz. na prehodu v zadnji, wiirmski glacial, so najstarejše gruščnate plasti že krioklastični sedimenti prvega würmskega stadiala (W I). Ker pa ves paket plasti od 6. do vključno 3. ne kaže bistvene spremembe v sestavi, torej so vse te plasti nastale v podobnih sedimentacijskih in klimatskih pogojih, jih lahko smatramo kot avtohtono jamsko tvorbo enega samega stadiala. Za kateri stadial gre v tem primeru, je na podlagi favnistične vsebine, ki jo predstavljajo predvsem kosti jamskega medveda, težko reči, ker vemo, da je ta žival izginila pri nas šele neposredno pred viškom zadnjega würmskega stadiala (W III) (R. Rakovec 1963, 257). Močno, in pravzaprav edino oporo za ožjo časovno opredelitev vsega obravnavanega paketa plasti, predvsem plasti 3, nam nudi njena kulturna vsebina. Sicer po številu skromni, toda tipološko dobro določljivi kameni orodni inventar smo utemeljeno prisodili v nazobčani moustérien (Moustérien à denticulés), ki po F. Bordesu nastopa istočasno z drugimi zvrstmi moustériena v würmu I in II po francoski delitvi zadnjega glaciala (F. Bordes 1963, 49), kar pa ustreza W I v srednji Evropi. S to ugotovitvijo bi bila glavnina gruščnatih sedimentov (pl. 6—3) v Matjaževih kamrah dovolj dobro časovno opredeljena. Kompleks plasti z epigravettiensko kulturno zapuščino (plast 2—2c), s kurišči I in II ter s prevladujočimi kostnimi fragmenti alpskega svizca, sodi že v pozni glacial po višku würma III. Zaradi preskopih podatkov ni mogoče ta kulturni horizont pobližje datirati. Odprto mora ostati vprašanje, ali predstavlja 2. plast sediment enega od treh še hladnih dryasnih obdobij, ali pa tvorbo vmesnega toplega, interstadialnega presledka (bollinški ali allerödski interstadial). Brez dvoma pa je, da so se v času poznogravetienske poselitve Matjaževih kamer ledeniki umaknili že visoko v gore in je pričel gozd preraščati tudi višje predele predalpskega sveta. Če predpostavimo, da je podana kronološka interpretacija plasti v Matjaževih kamrah najverjetnejša, potem moramo ugotoviti, da je naš normalni profil dokaj nepopolen. Med 3. in 2. kompleksom plasti obstoja stratigrafski hiatus, ki oklepa verjetno še del sedimentov W I in nato vsega ostalega würmskega glaciala prav do njegovih zaključnih faz. V poglavju o stratigrafiji našega najdišča smo prišli do zaključka, da so se v tem času sicer odlagali v jami prav taki ali zelo podobni sedimenti, kakor so prisotni, so pa zaradi soliflukcijskih polzenj končali v strugi Sore. Le taka razlaga zadovoljivo razloži, zakaj sta dve plasti s tako različno paleontološko in kulturno vsebino mogli priti v neposredni kontakt. Zaradi boljše preglednosti podajamo tabelarični prikaz najverjetnejše variante kronološke interpretacije pri izkopavanjih ugotovljenih plasti v Matjaževih kamrah I. i 1 plast doba ! kultura favna opombe 1 holocen — — — 2 pozni glacial epigavettien Marmo ta marmota krioklastični grušči diskord. wi — win hiatus — soliflukcija 3 WI moustérien à denticulés Ursus spelaeus krioklastični grušči 4 — Ursus spelaeus krioklastični grušči 5 — Ursus spelaeus krioklastični grušči 6 — Ursus spelaeus krioklastični grušči diskord. R/W — — erozija 7 R/W — — fluviatilna akumulacija skalna podlaga zgornji trias LITERATURA Bächler, E., 1940, Das alpine Paläolithikum der Schweiz. Monographien zur Ur- und Frühgeschichte der Schweiz, Band II, Basel. Bordes, F., 1954, Pointes moustériennes, racloirs convergents et déjétés, limaces. Bull. Soc. Pré-hist. Franc., 336—338, Paris. — Principes d’une méthode d’étude des techniques de débitage et de la typologie du Paléolithique ancien et moyen. L'Anthropologie, t. 54, 19—34, Paris. — 1961, Typologie du paléolithique ancien et moyen. Memoire No. 1, Bordeaux. — 1963, Le Moustérien à denticulés. Arheološki vestnik 13/14, 43—49, Ljubljana. Brodar, M., 1966, Povšiška (tudi Poglejska) cerkev. Konzervatorsko poročilo za 1965. Varstvo spomenikov 10, 1965, 190, Ljubljana. Brodar, S., 1938, Das Paläolithikum in Jugoslawien. Quartär 1, 140—172, Berlin. — 1955, Ledenodobni človek na ljubljanskih tleh. Zgodovina Ljubljane I, 223—243, Ljubljana. — 1956, Ein Beitrag zum Karstpaläolithikum in Nordwesten Jugoslawiens. Actes du IVe Congrès International du Quaternaire, Rome-Pisa 1953, 737—742, Roma. Freund, G., 1968, Mikrolithen aus dem Mittelpaläolithikum der Sesselfelsgrotte in unteren Altmühltal, Ldkr Kelheim. Quartär 19, 133—154, Bonn. Gorjanović-Kramberger, D., 1913, Život i kultura diluvijalnog čovjeka iz Krapine u Hrvatskoj. Dijela JAZU, knj. 13, Zagreb. Jamski kataster Jamarske zveze Slovenije, kat. štev. 672, Ljubljana. Koby, F. E., 1941, Le »charriage à sec« des ossements dans les cavernes. Eclogae geol. Helv. 34, 319—320, Basel. Leonardi, P., — Broglio, A., 1962, Le Paléolithique de la Vénétie, Ferrara. Malez, M., 1967, Paleolit Velike pećine na Ravnoj gori u severnozapadnoj Hrvatskoj. Arheološki radovi i rasprave 4—5, 7—68, Zagreb. Osole, F., 1963, Mlajši paleolitik iz Ovčje jame. Arheološki vestnik 13/14 (Brodarjev zbornik), 129—156, Ljubljana. — 1969, Nacrtni odkop paleolitske postaje Županov spodmool pri Sajevčah, III. faza. Elaborat za SBK, Ljubljana. — 1969, Spätgravettien Sloweniens. Actes du IVe Congrès International de Speleologie en Yougoslavie 1965, t. 4—5, p. 379—382, Ljubljana. — 1972, Babja jama, zatočišče ledenodobnih lovcev. Naše jame, 13 (1971), 35—40, Ljubljana. Rekovec, I., 1963, Poznowürmska favna iz Jame v Lozi in Ovčje jame. Arheološki vestnik 13/14, 43—49, Ljubljana. Sonneville-Bordes, D. de, Perrot, J., 1954, Lexique typologique du Paléolithique supérieur. Outilage lithique. B. S. P. F., t. 51, p. 327—335, Paris. — 1955, Lexique typologique du Paléolithique supérieur. Outilage lithique. B. S. P. F., t. 52, p. 76—79, Paris. — 1956, Lexique typologique du Paléolithique supérieur. Outilage lithique. B. S. P. F., t. 53, p. 408—412, Paris. Trobec, J., 1954, Matjaževe kamre. Proteus 16, p. 280—283, Ljubljana. MATJAŽEVE KAMRE, EINE PALÄOLITHISCHE HÖHLENFUNDSTELLE Zusammenfassung Nach dem Jahre 1945 konzentrierte sich die Erforschung der Altsteinzeit in Slowenien auf den »Notranjsko-Primorski kras«, vornehmlich und mit beträchlichem Erfolg in der Umgebung von Postojna. Zumal im letzten Jahrzent erkannte man die Nontwendigkeit, alle Entdeckungsarbeiten auf gesamte slowenische Gebiet und speziell auf die bis zur Zeit unerforschten Regionen auszudehnen. Bei der Besichtigung eines Geländes wurde in dem unterirdischen Höhlensystem Matjaževe kamre, welches sich in der Enge des Flusses Poljanska Sora zwischen Rovte (Logatec) und Žiri befindet (Abb. 1), eine paläolithische Station entdeckt. Die Höhle, welche einstmal an der Stelle des jetzigen Engpasses als unterirdischer Durchfluss der Sora diente, hat zwei Zugänge (Abb. 2) und 14 m über dem Flussbett der Sora mehrere Öffnungen — Fenster (Abb. 3). Diese Höhlen wurden schon seit 1938 den speläologischen Forschungen der Mitgliedschaft des Höhlenvereines DZRJL unterzogen und sind im amtlichen Verzeichnis unter Katasternummer 672 vorgemerkt. Nach der Probegrabung im Jh. 1969 in der ersten Höhle Matjaževe kamre I, an der Fensteröffnung über dem Flusse Sora, wobei man eine neue Fundstelle pleistozäner Fauna und Steingeräte der Eiszeitjäger entdeckte, erfolgte in den Sommermonaten der Jahre 1970 und 1972 die Ausgrabung. Sie umfasste ein gut Teil (93 m2) des Höhlenraumes I (Abb. 4). Das Normalprofil, welches die Gesamte Höhlenbreite ausmachte, stiess drei Meter unter dem Höhlenboden auf den felsigen Höhlengrund und ergab folgende Schichten (Beil. 1). 1 — Feinkörniger Kalkschutt, vermischt mit sehr dunkelbraunem Humus (10 YR 3/2).* Auf dem linken Flügel sind die Schichten infolge von rezenten Grabungen merklich stärker. 2 — Der obere paläolithische Kulturhorizont. Mittelgrober, stellenweise auch grober Schutt, fast lehmfrei; lockerkörnige Schicht. 2a — Wie Schicht 2, nur mit starker Beimischung weissen bröselartigen Sinters. 2b — Mittelgrober lockerkörniger Schutt mit schwarzer Infiltration (Holzkohle — Feuerstelle I). 2c — Mittelgrober Schutt mit dunkelbrauner Lehmbeimischung (10 YR 3/3). 3 — Der untere paläolithische Horizont. Feiner bis grober Schutt. Der teilweise korrodierte Schutt enthält eine Beimischung gelblich dunkelbraunen (10 YR 4/4) Lehms. Ungefähr in der Mitte des Profils, knapp unter dem Humus, nimmt die Schicht dunkelrötlichbraune Färbung an (5 YR 3/3). Die Farbprägung an dieser Stelle ist vermutlich durch eine grosse Feuerstelle im Humus verursacht. Die grundfarbe dieser Schicht wird stellenweise bräunlich hellgelb (10 YR 6/4) oder braun (10 YR 4/3) bis dunkelbraun (7,5 YR 5/6). Auch zwei grössere Linsen mit geringer Lehmbeimischung wurden wahrgenommen. An diesen Stellen war die Schicht äusserlich locker. 3a — Im Profil beiderseits, an den Höhlenwänden, geht die Schicht 3a in mittelgroben bis groben, korrodierten Schutt über, wobei die Felsstücke hier häufiger Vorkommen. Die dem Schutt beigemischte Lehmkomponente ist von gelblich brauner Farbe (10 YR 5/4). * Namengebung und Farbbezeichnung nach Munsell Soil Color Charts. 4 — Mittelgrober, teils auch stark korrodierter Schutt, mitunter auch grössere Kaiksteinstücke und kleinere Felsen. Die Farbe des lehmigen Bindematerials ist gelblich braun (10 YR 5/4), stellenweise, am rechten Flügel des Profils, auch hell gelblichbraun (10 YR 6/4). 4a — Von der Schicht 4 unterscheidet sich die Schicht 4a vornehmlich in der etwas dunkleren braunen Farbe der Lehmkomponente (7,5 YR 4/4 oder 10 YR 4/3). 4b — Nur eine Spielart der Schicht 4. Zusammensetzung aus feinem, stark korrodiertem Schutt mit Beimischung dunkel gelblichbraunen Lehms (10 YR 4/4). 5 —- Feiner, stark korrodierter Schutt mit ziemlich bedeutender Lehmkomponente von bräun- lichgelblicher (10 YR 6/6) bis hell olivbrauner (2,5 YR 5/4) Farbe. 6 — Stark korrodierter Kalksteinschutt, mitunter auch einige Felsstücke. Der die Zwischenräume ausfüllender Lehm ist rötlichgelb (5 YR 4/6). 6a — Infolge beträchtlicher Beimischung feinsten Kalksteinschuttes, eines Verwitterungsproduktes des Felsenboderis, ist die Schicht, mit der Grundschicht 6 verglichen, um einiges heller. Die Farbe ist stark fahlbraun (10 YR 7/3). 7 — Der rötlichbraune (5 YR 4/4) Sandlehm ist mitsamt Geröll und Schutt hauptsächlich eine Wasserablagerung. In Gesamtbreite dieses Querprofils wurde durch die Ausgrabung ein recht mannigfacher, arg verwitterter Felsgrund freigelegt. In allen Schichten, mit ausnahme der untersten Schicht 7, welche fluviatiler Herkunft ist, überwiegt die autochtone kryoklastische Schuttkomponente. Die Schichten 6 bis 3 bilden mehr oder minder eine abgeschlossene Sedimentationseinheit, die durch den paläontologischen Inhalt dieser Schichten auch bestättigt wird. Nahezu 99% der aufgefundenen Knochenstücke entsprechen hier dem Höhlenbären (Ursus spelaeus), Im Schichtenkomplex 2 kommt dieses pleistozäne Tier überhaupt nicht vor und wird in fast gleichem Prozentsatz durch das Murmeltier (Marmata marmota) vertreten. Auch das paläolithische Kulturinventar ist wesentlich anders geartet. Steingeräte aus der Schicht 3 werden dem mittleren Paläolithikum zugeschrieben, wogegen das Geräteinventar der Schicht 2 mit dem Murmeltier entschieden die Prägung des schon sehr späten Jungpaläolithi-kums aufweist. Während des sehr grossen Zeitraumes, welcher zwischen der Schicht 3 und Schicht 2 unserer Fundstätte liegt, vollzog sich ununterbrochen der Prozess kryoklastischer schuttartiger Ablagerung. Die bestimmt nicht in allzu spärlichem Umfange abgelagerten Sedimente, welche die in der Höhle vorhandenen villeicht weit übertrafen, haben sich wenigstens in der Höhle nicht erhalten. Nach reichlichem Überlegen, unter Berücksichtigung aller Umstände gelangt man zur Schlussfolgerung, dass jene Sedimente kraft einer Solifluktion sukzessiv durch das grosse Fenster in das Flussbett der Sora abgeglitten sind. Für die Annahme solcher Schichtendislokationen spricht das noch vorhandene äusserst lockere abgelagerte Material und das Gefälle des Höhlenbodens und der Schichten vom Eingang zum Fenster hin. Auch die in der Höhle verbliebener Höhlenbärenknochen enthaltende Schichten (6 bis 3) wurden geringer Solifluktion und kryoturbaten Verschiebungen unterzogen, worauf die abgewetzten Ränder der Schuttstücke hinweisen, weiters die gewundene und zerrissene Form der Schichten und schliesslich noch die alten abgeglätteten Bruchränder der Bärenknochen (»protolithische Knochenindustrie«, resp. charriage à sec nach F. E. Koby 1941, 319—320). Die Schichten des Komplexes 2 wurden in einer rinnenformigen Vertiefung abgelagert; sie entstand nach vollzogener Abrutschung der tieferen Schichten. Die osteologischen Funde, welche zweien wesentlich unterschiedlichen Schichtenkomplexe angehören, ergeben nach paläontologischer Determination folgendes Bild. Aus dem Schichtenkomplex 3 bis 6 wurden insgesamt nur 1115 Knochen bzw. Knochenfragmente und einzelne Zähne determiniert, was den geringeren Teil des angesammelten Fundmaterials ausmacht. Die überwiegende Mehrzahl der aufgefundenen Knochen war zerbröckelt und zersprungen. Vollständig fand man nur die kleinen Hand- und Fusswurzellknochen u. z. w. Dem Höhlenbär wurden 1098 Knochenstücke zugesprochen, dem Wolfe (Canis lupus) 11, dem Rothirsch (Cervus elaphus) 3, dem Elch (Alces alces) 1 und dem Urrind oder dem Bison (Bos seu Bison) 2. Die Zahl der Gattungen des Schichtenkomplexes 2 war noch erheblich geringer. Am ergibigsten waren die Knochenfunde des Alpenmurmeltieres (915 Stück), nur 4 aufgefundene Zähne werden dem Rothirsch zugesprochen, 1 Knochen dem Biber (Castor fiber), insgesamt also 920 determinierte Exemplare. Pfanzenreste in Form von Holzkohlesplittern wurden nur in der Schicht 2 und zwar in i der Feuerstelle I aufgefunden, wogegen die Feuerstelle II der gleichen Schicht nicht einmal zur antrakotomischen Analvse geeignete^ Holzkohlestückchen aufwies, ln sämtlichen 21 mikroskopischen Präparaten ermittelte Dr. A. Šercelj Nadelhölzer, in 19 Fällen die Kieferholzkohle (Binus sp.), ln zwei Fällen war die Bestimmung nicht möglich. In der Höhle Matjaževe kamre wurden zwei paläolithische Niederlassungen festgestellt; sie liegen kulturell und zeitlich ziemlich voneinander (Abb. 6). Der mittelpaläolithische Kulturinhalt -3-5 + 2 +3 + 4 m ^Q.ö.O) >> PST ■■■a:-:- &ß:Ö^:£Y^:4: m^y. <3 m ■&Æ- tmmmmm sumi mm ]:ÆÊ jff£ûî^ a Ò J S\ I 22ÜU. Âl„, ^g|a^aS;; ^5::< iSMlli®.. '^Ly^-^y/ J ).0/6:'ó:l)^ • .-•- »■....... ■&: & (4) ': 'ûl MHÉi î;t;M I f# lli^ÉlÉBI wïisSpilp I ipiiSï !/**-A-VîV* ; rs :o; Ci :<{,: ^ :• Y----- y£<&:a;.-; W'-W:-] mm /As v:v:g:Apxì:<^ . .. V„V.V.V,V,V.V,..WA^ PÎ) ^ viri;« iiinyscï .. ,,.i|ÏIt .•a-..::f:: : r: : : : lls: n \t: iqfiiii ijnmç -1 -3 Pril. 1 Matjaževe kamre; prečni profil x = + 2,00 m. — Beil. 1 Matjaževe kamre-, das Querprofil x = f 2,00 m. rührt ausschlisslich von der Schicht 3 her und reicht bis zur oberen Grenze der Schicht, wogegen alle tiefer liegenden Schichten kulturell vollkommend steril sind. Im Bereiche des gesamten Ausgrabungsplatzes wurden nur 11 Steingeräte und Abschläge der mittelpaläolithischen Stufe entdeckt (auf Abb. 6 schwarz ausgefüllte Kreischen). Das Rohmaterial der Geräte waren vornehmlich Tuff und Hornstein. Typologisch leicht definierbar sind ein Seiten- und ein Querschaber (Taf. 1, Fig. 1, 2). Die anderen Geräte aus diesem Horizonte haben eine wechselseitig direkte und inverse, abrupte oder semiabrupte Randretusche, welche immer zackige Ränder verursacht (Taf. 2, Fig. 1, 2). Diese Bearbeitungsart entspricht dem sog. gezähnten Moustérien (moustérien à denticulés) nach F. Bordes (1963, 43—49). Parallelen zur dieser Steinindustrie finden wir in dem Inventar der Ausgrabungen S. Brodars in der Höhle Mornova zijalka und in den unteren Horizonten der Höhlenstation Špehovka (S. Brodar 1938). Aus Kroatien ist als Funstätte gezähnten Moustériens die Höhle Velika Pećina auf Ravna gora bekannt (M. Malez 1967, 21—24). Grosse Ähnlichkeit besteht zwischen unserem Fundmaterial und der Steinindustrie aus den Fundstätten der Schweiz, Wildkirchli und Wildenmannlisloch (E. Bachler 1940), wo sich gleichfalls wie hier mikrolithische Exemplare vorfinden (Taf. 3, Fig. 1—5). Das Vorkommen abgeglätteter Bärenknochen bei uns und in den obengenannten Schweizer Fundstätten vergrössert nur die Ähnlichkeit des Inhaltes der verglichenen Kulturhorizonte. Ähnlich zugerichtete mittelpaläolithische Mikrolithen entdeckte G. Freund (1968, 145—150) in der Sesselfelsgrotte im Altmühltal (BR Deutschland), die ihres Erachtens in der Ausführung noch am meisten der Definition von F. Bordes (1961, 37) als »raclettes« entsprechen. Etwas reichhaltiger an paläolithischen Funden ist die Schicht 2, welche insgesamt 251 Steingeräte und Abschläge ergab, darunter nicht ganz 10 % typologisch einwandfreie Geräte. Als Rohmaterial zu Anfertigung der Geräte wurde diesmal graues Hornsteingeröll verwendet, seltener andere Quarzarten. Die Funde aus diesem spätjungpaläolithischen Kulturhorizont verdichteten sich um die beiden Feuerstellen, vornehmlich um die erste (Abb. 6, weisse Kreischen). Dass an der Feuerstellen auch Steingeräte geschlagen und bearbeitet wurden, beweisen die vielen zerstreuten Absplisse, Splitter und Steinkerne. Typologisch erkennbar sind die Klingenkratzer (4 Stück), Nagelkratzer (2) und Stichel (3), abgebildet auf (Taf. 4, Fig. 1—6). Für diese Steinindustrie ist überaus charakteristisch auch die sogen. Kantenretusche, die zuweilen mikrolithische Dimensionen aufweist (Taf. 5, Fig. 1—6). Für diese Gerätereihe ist jedenfalls besonders bezeichnend die atypische Gra-vettspitze (Taf. S, Fig. 1). Zu dieser Gruppe gehören weiters zwei kleine Klingen mit stumpfem Rande. Zu den Mikrolithen zählt ebenfalls eine kleine gezähnte Klinge. Das Geräteinventar wird ferner durch vier Klingen mit konkaver Endretusche und durch das Fragment einer Klinge mit beiderseitiger Retusche ergänzt (Taf. 6, Fig. 1—4). Erwähnt seien noch mehrere Klingen und lamellare Absplisse, die keinerlei nachträgliche Bearbeitung aufweisen (Taf. 6, Fig. 5, 6; Taf. 7, Fig. 1—4). Von dem dargelegten Geräteinventar weichen zwei Exemplare einigermassen ab. Erstes entspricht typologisch der F. Bordesschen Definition für »limace« (Taf. 7, Fig. 5), das andere ist ein kombiniertes Gerät. Es ist an einem Ende zum Spitzschaber hergerichtet und an der Basis zum Flachstichel (Taf. 7, Fig. 6). Das Vorhandensein mittelpaläolithischer Geräte, wie im vorliegenden Fall die Dopellspitze und der Spitzschaber, in diesem späten jungpaläolithischen Inventar der Höhle Matjaževe kamre ist jedoch kein vereinzelter Fall. Ähnliches tritt in Slowenien z. B. auch in der Höhle Babja jama (F. Osole 1972, 38 u. Taf. 1, Fig. 8) und anderswo in Erscheinung. Weitere Funde das oben behandelten Kulturhorizontes stellen verschiedene Abschläge dar, darunter auch solche mit natürlichem Rücken. Weiter kommen noch Kernstücke, Teilstücke und Ähnliches vor. Viele dieser Stücke weisen Gebrauchspuren auf. Da dieselben keinerlei intentioneile Bearbeitung erkennen Hessen, kamen sie als Geräte nicht in Betracht. Die erhebliche Mehrzahl von Steigeräten aus dem Schichtenkomplexe 2 unserer Funstätte weist evident jungpaläolithischen Habitus auf. Wegen der Anwesenheit der Geräte mit verstumpften Rande und wegen ihres relativ späten Auftretens werden sie einer besonderen Facies des Gravettiens, dem sogen. Epigravettien, zugeschrieben. Diese paläolithische Kulturstufe hat sich bei uns sowie im angrenzenden Italien (P. Leonardi, A. Broglio 1962) bis ins Spätglazial erhalten und ersetzte hier das im Westen in dieser Zeit anwesende Magdalénien. Im gesamten jungpaläolithischen Epigravettieninventar der Höhle Matjaževe kamre fanden wir keinerlei Anzeichen irgendwelcher Bearbeitung organischer Substanzen, Knochen, Geweihe u. dergl. Auch hier bietet sich dasselbe Bild, wie wir es aus ergiebigeren Fundstätten des Spätgra-vettiens im Karstgebiet kennen : ein vollständiges Ausbleiben oder grosse Seltenheit von Knochengeräten, worin wir in unserem Lande ein charakteristisches Merkmal dieser altsteinzeitlichen Kulturstufe erkennen. Unsere chronologische Interpretation des Normalprofils in der Höhle Matjaževe kamre beruht vorwiegend auf dem paläontologischen und paläolithischen Inhalt. Die fertilen Schichten geben 3 — Arheološki vestnik 33 einen mehr oder minder festen chronologischen Ausgangspunkt. Sofern wir der Schicht 3 aus paläontologischen und kulturellen Gründen das Frühwürmalter (W I) zuerkannt haben, müssen wir folgern, dass auch andere Schichten desselben Komplexes, d. h. die Schichten 4, 5 und 6 ebendenselben Würmstadial angehören. Die Basale fluviatile Schicht 7 wurde abgelagert und bis zum gegenwärtigen Restbestand erodiert vermutlich während der letzten Zwischeneiszeit (R/W). Zwischen der Schicht 3 und 2 bleibt, wie oben festgestellt, eine Serie von Sedimenten aus, welche in einem Zeitraum vom ersten Würmstadial bis zum Spätglazial (von W I bis einschliess'ich W III) abgelagert wurden, jedoch nach und nach durch das grosse Fenster in das Flussbett der Sora abgeglitten sind. Die gesamte jüngste pleistozäne Schicht 2 stellt mit ihrem paläontologischen und kulturellen Inhalt bereits das Spätglazial dar. Man kann jedoch nicht genau feststellen, ob es sich hier um eine Bildung stadialen oder interstadialen Regimes handelt (Bölling bzw. Alleröd oder einer der Dryasabschnitte). Zur besseren Übersicht geben wir eine tabellarische Darstellung dieser chronologischen Interpretation. Schicht Zeitalter Kultur Fauna Anmerkungen 1 Holozän — — — 2 Spätglazial Epigravettien Marmota marmota kryoklastischer Schutt Diskord. WI — Will Hiatus — Solifluktion 3 W I Moustérien à denticul. Ursus spelaeus kryoklastischer Schutt 4 — Ursus spelaeus kryoklastischer Schutt 5 — Ursus spelaeus kryoklastischer Schutt 6 — Ursus spelaeus kryoklastischer Schutt Diskord. R/W — — Erosion 7 R/W — — fluviatile Akumulation Felsengrund oberes Trias Tab. 1, sl. 1, 2, Matjaževe kamre; srednjepaleolitski orodji iz plasti 3. Nar. vel. — Taf. 1, Fig. 1, 2, Matjaževe kamre; mittelpaläolithische Steingeräte aus der Schicht 3. Nat. Gr. Tab. 2, sl. 1—4, Matjaževe kamre; Taf. 2, Fig. 1—4, Matjaževe kamre ; srednjepaleolitski kameni inventar iz plasti 3. Nar. vel.— mittelpaläolithisches Geräteinventar aus Schicht 3. Nat. Gr. 1 mzzzZfc» 3 rfZSZhh ^ZZZZZZZZZZZ7 4 5 E/Tfrhì* Taf. 5, PROBLEM ENEOLITA U NAŠIČKOJ REGIJI* (Prilog genezi i stupnjevanju lasinjske kulture) Zorko Markovič Gradski muzej, Križevci Do nedavno je našički kraj bio posve bijela mrlja na arheološkoj karti. Budući da su prikupljeni bitno novi podaci o dosad nepoznatim arheološkim lokalitetama, dopunjena je slika razvoja ljudskog društva i njegove materijalne kulture na ovome području. Neki od tih novih podataka prelaze granice lokalnog, jer unose nove poglede na neke od postojećih problema naše arheologije, prvenstveno one sjevernohrvatske i sjevernojugoslavenske. Jedno od najproblematičnijih razdoblja u Slavoniji je svakako eneolit ili bakreno doba. Ovaj kraj je u tome razdoblju morao imati važnu ulogu. Stoga ovaj rad ima zadatak da pokuša riješiti neke eneolitske probleme, ne samo na našičkom području, nego i na području sjeverne Jugoslavije, prvenstveno genezu i stupnjevanje lasinjske kulture, naravno, uzimajući u obzir sadašnje stanje istraženosti. Našice i našički kraj (uvjetno rečeno našička regija) nalaze se na području srednje Slavonije (SR Hrvatska) između slavonskog istoka i zapada, te sjevera i juga. Našičko područje djelomično je smješteno na obroncima Krndije a dijelom u ravnici koja se od obronaka Krndije na jugu proteže sve do Drave na sjeveru. Planinski dio bogat je različitim vrstama kamena, uglavnom iz porodice škriljevaca, a nizina je izgrađena od morskih sedimenata i nanosa rijeka.1 Ovaj kraj bogat je šumama kao i plodnim nizinskim i blago brežuljkastim predjelima. Od spomena vrijednih rijeka i riječica na istoku se nalazi Vuka, na sjeveru Vučica, a u centralnom dijelu Brežnica. Historijat istraživanja eneolitskih lokaliteta u našičkoj regiji počinje vjerojatno 1875. godine bilješkom Gjure Pilara o kamenoj sjekiri pronađenom u Donjoj Motičini.2 Nastavlja se 1962. god. kada osječki Muzej Slavonije dobiva bakrenu sjekiru iz Kršinaca.3 Najviše eneolitskih lokaliteta na našičkom području pronašao je Branko Kranjčev (kojemu zahvaljujem na usmenim podacima i uvidu u njegovu zbirku). Osim njegovih nalaza poznato je i nekoliko pojedinačnih slučajnih nalaza koje su prikupili drugi. Nažalost, u nekoliko slučajeva prikupljene su samo atraktivne sjekire, dok je keramički materijal zanemaren. Budući da je lasinjsko naselje u Koški bilo ugroženo vađenjem pijeska, poduzeo je našički Zavičajni muzej 1974. god. zaštitno iskapanje, kojim je rukovodio autor ovoga rada.1 Danas je eneolit u našičkoj regiji ipak donekle osvijetljen, ali nedostaju još neke karike * Rad pod gornjim naslovom bio je 1975. godine nagrađen prvom prvomajskom nagradom Sveučilišta u Zagrebu. Sadašnji tekst je dopunjen i proširen. ognjište: smeđesiva zemlja s nalazima, mazom i ugljenom — foyer: terre chatain-gris avec des découvertes céramiques, du crépi d’argile et du charbon de bois '////////A siva zemlja s nešto nalaza (dno na 0,30 m) — terre grise avec quelques decou-'///////// vertes ( fond à 0,30 m) jama A: tamnosiva zemlja s nalazima, mazom i ugljenom —fosse A: terre gris foncé avec des découvertes céramiques, du crépi d’argile et du charbon * 1 de bois pjeskokop — sablère 1 Koška, pjeskana II — Koška, Pjeskana II u lancu kojim bi se povezali postojeći eneolitski (prvenstveno lasinjski) lokaliteti s rano-brončanodobnima. Buduća istraživanja unijeti će više svjetla na ove probleme, ali se već sada na osnovi najbližih lokaliteta, mogu s velikom vjerojatnošću popuniti ove praznine u lokalnoj kronologiji. PREGLED LOKALITETA I MATERIJALA I. Lokaliteti lasinjske kulture 1. Koška, Pjeskana II Selo Koška nalazi se oko 17 km sjeveroistočno od Našica. Lokalitet Pjeskana II nalazi se na pašnjaku »Lipanj«, na malo povišenom terenu gradinastog tipa (svuda okolo je ravnica). Otkrio ga je B. Kranjčev 1972. godine. Nalazi koje smo skupili u proljeće 1974. god. nalaze se u Zavičajnom muzeju u Našicama (dalje: ZMN) a nalazi B. Kranjčeva u njegovoj zbirci. Zbog vađenja pijeska lokalitet je bio ugrožen te je provedeno zaštitno iskapanje u studenom 1974. godine.5 Od 24 ulomka keramike koji su skupljeni u proljeće 1974. god. jedan je dio kupe a drugi grube zdjele ukrašene cikcak urezima (tab. 2, si. 2). Postoji i nekoliko ulomaka profiliranog izgorenoga maza. Materijal iz zbirke B. Kranjčeva pokazuje slijedeće odnose: a) Ulomaka posuđa ima 48, od čega je 14 ukrašenih. Pretežno je to fina i prijelazna keramika; bikonična zdjela s nesređenim urezima i jezičastim ispustom (tab. 2, si. 1.), jezičasta drška bikonične zdjele sa sličnim urezima (tab. 1, si. 5), rub zdjele s dva niza inkrustiranih točkica pri rubu (tab. 1, si. 3), trbušni dio lonca s vertikalno izvedenim duboreznim linijama (tab. 1, si. 4), šalica s ručkicom koja malo prelazi rub (tab. 2, si. 3). Cikcak ukrase oko otpale ručke ima jedan fragment. Samostalnim cikcak urezima ukrašena su 2 fragmenta, vertikalnim i cikcak linijama omeđenim točkicama također 2 fragmenta, a jedan kapljičastim zarezima. Jedan rub lonca ima zvjezdasto izbočene plastične »roščiće« a jedan je pri rubu ukrašen plastičnim otiskom prsta. b) Postoje 4 velika i teška čunjasta utega za mreže; jedan je manji a jedan je pločast i izdužen. Svi utezi imaju rupe. Postoje i dva izvanredno profilirana komada maza koja nose na sebi tragove lagane konstrukcije od šiblja. c) Dva kremena komada su neodređena (jedan je možda gladilica), jedan je kremeni nož, a jedan neodređeni kamen uglađen sa donje strane (možda od ognjišta) ; ukupno 4 komada. Iskapanjem 1974. godine na površini od 20,2 m2 konstatirana je jedna jama »za dnevni boravak« približno trapezoidnog oblika (jama A) i jedno ognjište na otvorenom, ponovno trapezoidnog oblika. U blizini ognjišta na maloj površini bilo je nekoliko komada (možda namjerno?) razbijene keramike u dubini samo od 0,20—0,30 m. Oko 20 m južno od jame A, u drugom pjeskokopu, konstatirana je još jedna jama (jama B), koja nije kopana, ali iz čijega urušenog profila je prikupljen materijal (horizontalna situacija vidi se na sl. 1). Vertikalna stratigrafija uz ognjište i jamu A je slijedeća: od 0 do 0,20 m je recentni sloj s nešto sitnih fragmenata; od 0,20 do oko 1,00 m je kulturni sloj s tamnosivom zemljom, ugljenom, mazom i keramikom; ispod toga dolazi sloj žutoga pijeska a ispod ovoga sloj bijeloga pijeska. Dakle, debljina kulturnog sloja iznosi maksimalno oko 0,80 m (si. 2 i 3). Praveći statistiku nalaza podijelili smo keramiku na grubu, prijelaznu i finu. U tome sam se rukovodio fakturom i dotjeranošću posuđa. Gruba keramika ima u fakturi često primjese pijeska, A'/3 A/* 2 Koška, pjeskana II; sjeveroistočni profil jame A 3 Koška, pjeskana II; profil ognjišta— — Koška, Pjeskana II; profil nord-est de la fosse A Koška, Pjeskana li; profil du foyer a i grubih kamenčića, poput one ranobrončanodobne. Nikada nije glačana i ima neravne površine. Boja joj varira od oker do crvenkaste, sivo-crne i smeđe. U fakturi prijelazna keramika ima manje pijeska nego prethodna a kamenčiće skoro uopće nema. Najviše je podložna nagrizanju u tlu. Boja varira kao i kod grube keramike, s tim što kod prijelazne, čini se, dominira svjetlocrvena. Fina keramika je relativno rijetka. Karakterizira ju ravna uglačana površina, glina s vrlo rijetkim primjesama i često ukrašavanje, kao i veći postotak bikoničnih oblika; boja je gotovo isključivo siva ili crna. Nalazi iz urušenog profila jame B (oko 20 m južno od jame A) : a) Gruba keramika: ukupno ima 11 komada, od čega je ukrašen samo 1 komad (plastična bradavičasta aplikacija na zaobljenoj zdjeli). Šest komada je zaobljeno, bikoničan je jedan. Dvije zdjele su zaobljene a jedna bikonična, jedan vrč s drškom je zaobljen, a ulomak lonca ne može se pobliže odrediti. b) Prijelazna keramika: ukupno ima 9 komada, ukrašenih nema. Zaobljenih ima pet, bikoničan je jedan. Bikonična je zdjela s uvučenim gornjim dijelom, jedan lonac je zaobljen, dvije terine su pobliže neodredive. Rasipani ili namjerno razbijeni materijal u blizini ognjišta (kvadranti B na C-l na 2, dubina između 0,20 i 0,30 m) pokazuje ove odnose: a) Gruba keramika: ukupno 11 komada. Zaobljeni lonci 4, zaobljena terina 1, neodređeni lonac 1 ; ukrašenih nema. Zaobljenih je 7, bikoničnih nema. b) Prijelazna keramika: 5 komada. Zaobljena lonca 2, kao i jedan lončić i zdjela, a 1 lonac je blago bikoničan; ukrašenih nema. Odnos bikoničnih prema zaobljenima je 1: 4. Na ognjištu na otvorenom (si. 3) uz mnogo komada izgorenog maza i nabijeno dno od izgorene zemlje, te mnogo kamenih ulomaka, pronađeno je 97 primjeraka keramike kojom je ono nabijeno. Odnosi su slijedeći: a) Gruba keramika: ukupno 63 komada. Od toga je ukrašenih 7 ili 11,1% ukupne količine grube keramike na ognjištu. Jedini ukras na toj keramici su cikcak urezi, ponekad blago girlandoidni ; šest puta ukrašeni su lonci — obično uz rub (tab. 8, sl. 1), a jednom rub zdjele. Vrste posuđa: zaobljeni lonci 7, zaobljene zdjele 2, bikonična zdjela, kupe 3, šalica, zaobljeni vrč s ručkom, zaobljene terine 2 (jedna s ručkom i izvučenim obodom), lonci, terine i dublje zdjele (manji fragmenti) 15, ručke 4, ostalo 27 komada. b) Prijelazna keramika: 33 komada. Ukrašenih ima 6, tj. 18,1 %; vertikalnim žljebljenim urezima 2, smolastom crnom bojom jedna noga vaze (tab. 6, sl. 1), plastičnim lancem postolje jedne noge od vaze, jezičastom izbočinom na prijelomu jedna bikonična zdjela, a druga nosastom plastičnom aplikacijom u gornjem dijelu (tab. 6, si. 2). Odnos bikoničnih prema zaobljenima je 4: 13, tj. 1 : 3,2. Vrste posuđa: zaobljeni lonci 4 —jedan s probušenom kljunastom drškom (tab. 8, si. 2), bikoničan lonac, bikonične zdjele 2, zaobljene terine 2, šuplje, cilindrične noge od vaza 2, zdjela (vaza na nozi), vaza na nozi, lonci, terine i dublje zdjele (neodređeno zbog manjih fragmenata) 3, ostalo 17. c) Fina keramika zastupljena je samo jednom posudom: to je uglačani, zaobljeni lončić s cilindričnim vratom i metopastim ukrasom u obliku šahovskog polja. Iznad svakog mrežasto išrafiranog kvadratnog polja užljebljena je jedna horizontalna linija, a iznad svakoga praznog polja po četiri takve linije. Metope su poredane u dva horizontalna niza (tab. 8, si. 3). Nalazi iz jame A (si. 2) pokazuju slijedeće rezultate: osim velike količine životinjskih kosti (nisu analizirane) ukupan broj nalazaka je 360, od čega na keramičke proizvode otpada 342 (79 iz jugoistočnog urušenog profila); ostalih 18 kom. su kremene izrađevine (15 iz normalnog iskopa, 3 iz urušenog JI profila). a) Gruba keramika: ukupno 212 komada (od toga 49 komada iz urušenog JI profila). Odnos bikoničnih i zaobljenih je 10 : 98, tj. 1 : 9,8. Ukrašena su 22 primjerka ili oko 10%. Repertoar ukrašavanja je veći nego na ognjištu. Urezanim samostalnim cikcak ukrasom — u dva slučaja se radi o žljebljenju, a nekoliko puta o blago girlandoidnim linijama — ukrašeno je 6 komada (tab. 3, sl. 1 ; tab. 6, si. 5). Jedna terina (tab. 8, si. 6) ukrašena je cikcakom iznad kojega su dva reda točkica a sve se to nalazi na plastično zadebljanom rubu koji je izveden opet kao cikcak ukras. Duboko žljebljenim vertikalnim urezima ukrašena su dva primjerka (tab. 5, si. 2), a duboreznim vertikalnim linijama jedan (tab. 6, si. 4). Jezičaste izbočine na prijelomu imaju jedna bikonična zdjelica i jedna bikonična šalica. Dva komada ukrašena su metličastim prevlačenjem površine, a na jednome se nazire trag crvene boje. Polukružnim plastičnim lancem na trbuhu ukrašena su tri primjerka (tab. 5, si. 7 ; tab. 7, si. 4), a plastičnim lancem u gornjem dijelu posude, tj. oko kljunaste drške jedan (tab. 7, si. 5). Jedan ulomak terine ukrašen je plastičnom spiralom (tab. 5, si. 3), a dva druga komada rombičnim i okruglo-dug-metastom naljepkom na trbuhu. Vrste posuđa: zaobljeni lonci 11, zaobljene terine 8, zaobljeni lonci ili terine 18, neodređeni lonci ili terine 7, vjedro (tab. 3, sl. 5), zaobljene zdjele 3, bikonična zdjela, zaobljene zdjele ili vrčići 14, kupe 5, bikonične šalice 4 (jedna dječja), neodređena šalica (rub), kutljača, ostalo 138 komada. b) Prijelazna keramika: ukupno 108 komada (od toga 24 kom. iz urušenog JI profila). Odnos bikoničnih i zaobljenih je 11: 49, tj. 1: 4,4. Ukrašenih primjeraka ima 8 ili 7,4%. Cikcakom je ukrašeno 5 komada (od toga jedan žljebljeni, dva duborezna). Jedan je ukrašen duguljastim kraćim urezima ispod kojih su horizontalni dulji urezi, a jedan dubokim, duguljastim urezima ispod kojih je horizontalna linija. Jedna zdjelica (tab. 3, si. 2) ukrašena je vertikalnim linijama i točkicama oko njih. Vrste posuđa: zaobljeni lonci 9 (jedan s neprobušenom kljunastom drškom — tab. 4, si. 5), bikonični lončići 2, neodređeni lonci i terine 10, zaobljena zdjela, bikonične zdjele 4, neodređene zdjele 2, zaobljeni vrč, zaobljene zdjele ili vrčići 10, šuplje noge od vaza 3, kupe (uključujući i one od vaza na nozi) 5, bikonične šalice (jedna s drškom preko ruba) 3, neodređene šalice 2, cjedilo, kutljača, mala tanka žličica s crnom jezgrom u presjeku, ostalo 52 komada. c) Fina keramika: ukupno 21 komada (od toga 6 kom. iz urušenog JI profila). Odnos bikoničnih i zaobljenih je 5 : 4, tj. 1,2 : 1,0; pretežu bikonični! Ukrašenih primjeraka ima 11 ili 50,2%. U šest slučajeva radi se o cikcak ukrasima (dva puta bez točkica oko ureza, četiri puta s točkicama), koji su ponekad blago girlandoidni (tab. 3, si. 4), a nekoliko puta dopunjeni i redovima točkica pri rubu (tab. 7, si. 1,3). Samostalne točke pri rubu i s gornje strane prijeloma dolaze samo dva puta (tab. 6, si. 7). Jedan ulomak ukrašen je malim žigosanim kvadratićima, drugi (dio vrča) duljim vertikalnim urezima ispod kojih su vertikalne linije, a treći (bikonična zdjela) ima na prijelomu bradavičastu aplikaciju. Vrste posuđa: vrčevi (neodređeni) 3 — jedan s ručkom, bikonični lončić, bikonične zdjele 4, neodređene zdjele 3, dno zdjelice ili vrčića, ostalo 9 komada. d) Pronađen je samo jedan veliki uteg (tab. 7, si. 2) koji fakturom i obradom ide između grubog i prijelaznog keramičkog proizvoda. e) Kremenih primjeraka u jami A bilo je 18 (tri iz urušenog JI profila). Od toga na noževe otpada 9 ili 50 % komada ; jedan nož je većih dimenzija, jedan je šiljak-rezač, četiri su srednje veličine (tab. 5, si. 4), a tri su malih dimenzija (tab. 5, si. 5, 6). Strugala su dva (tab. 8, si. 4), jedno je uglačano dlijeto. Jedna sjekirica prvotno je polirana a zatim namjerno okresana. Postoje i dvije kremene jezgre i jedan kamen s uglačanim žlijebom, te dva neodređena fragmenta. 2. Koška, Cer Lokalitet je smješten sjeveroistočno od Pjeskane II, oko 2—3 km daleko, a u blizini asfaltne ceste za Osijek. Otkrio ga je B. Kranjčev 1974. godine. Teren je niži od onoga na Pjeskani II. Lasinjski materijal miješa s,e s latenskim (?). Od Iasinjskih komada može se izdvojiti dio utega, komad posude s vertikalno urezanim crtama i komad s koso urezanim crtama (cikcak?). 3. Feričanci — Vučjak, Jezero Oko 12 km sjeverozapadno od Našica nalazi se selo Feričanci. Lokalitet je smješten oko 3 km sjevernije od vinograda na Vučjaku. U blizini lokaliteta je umjetno jezero, te zemljište IPK Osijek i poljoprivredno dobro za uzgoj svinja. Lokalitet je otkrio B. Kranjčev 1974. godine. Ne možemo biti sasvim sigurni, daje ovo lokalitet čiste lasinjske kulture, jer ima materijala koji je vrlo srodan ranobrončanodobnome. Dva ulomka mogla bi pripadati lasinjskoj keramici (tab. 1, sl. 1, 2). II. Ostali eneolitski lokaliteti 4. Razbojište, Široko jutro Lokalitet je pronašao B. Kranjčev u proljeće 1975 godine. Smješten je oko 500 m sjevernije od mosta na Vuki kod sela Razbojište, oko 13 km udaljenog od Našica. Uočljivo je miješanje materijala: uz starčevačku keramiku ima i teško odredive keramike, premda se može pretpostaviti (po jednom komadu s urezanom girlandom od nekoliko linija), da dio nalaza pripada kasnom brončanom dobu. Dio neukrašenih nalaza svakako pripada eneolitu, jer je na lokalitetu pronađen jedan izgoreni komad ukrašen na kostolački način.6 Ovo je najraniji eneolitski sigurnije datirani nalaz na našičkom području. 4 Samatovci (po R. Drechsler-Bižič) 5. Kršinci, Lipovac Selo Kršinci nalazi se oko 7 km jugozapadno od Našica. Franjo Guljaš iz Kršinaca izorao je 1961. god. bakrenu sjekiru na njivi Lipovac sjeveroistočno od sela.7 Rekognosciranjem nisu ustanovljeni drugi nalazi. Teren je niski i dugi brežuljak iznad močvarne doline. Sjekira se nalazi u osječkom Muzeju Slavonije (inv. br. 7692); duga je 28, a široka 6,5 cm. To je krstasta sjekira s jače povijenim krakovima i cjevastim zadebljenjem otvora (po M. Garašaninu tip II, 2 b). Površina joj je zeleno patinirana, odozdo se vidi šav od kalupa. Oštrice i cjevasti produžetak malo su oštećeni (tab. 3, si. 3). 6. Šeona, staza za Bedemgrad Selo Seona nalazi se oko 6,5 km jugozapadno od Našica. Godine 1974 poklonio je prof. Nikola Franjin iz Našica ZMN uglačanu kamenu sjekiru s rupom (tab. 3, si. 6), koju je donio učenik Ivica Cvjetović iz Seone. Sjekira je navodno pronađena negdje u nizini uz stazu koja vodi od Seone prema Bedemgradu. Može biti kasnoneolitska (od II. stupnja sopotske kulture, tj. od horizonta Vince C dalje)8 ili eneolitska.8 7. Donja Motičina, škola Donja Motičina nalazi se oko 6 km zapadno od Našica. Već Gj. Pilar spominje nalaz kamene sjekire.10 Prije nekoliko godina pojavila su se još dva nalaza uglačanih kamenih sjekira. Pronašli su ih Pavao Bijuklić i Josip Nikodem iz D. Motičine. Jedna od tih sjekira (Nikodemova) dospjela je 1972 god. u ruke B. Kranjčeva, a danas je u ZMN. Navodno je pronađena oko 15 m istočno od školske zgrade. Sjekira s rupom je uglačana. Budući da je vrlo bržljivo rađena te većih dimenzija (tab. 2, si. 4), očito je da se radi o eneolitskom proizvodu.11 8. Stara Jošava Selo se nalazi u blizini Feričanaca. Prema usmenoj obavijesti prof. Ivane Jurkovič, kustosa Etnografskog odjela ZMN, neki učenik iz Stare Jošave pronašao je prije nekoliko godina uglačanu sjekiru s rupom. Ne zna se gdje je danas. OSVRT NA KRONOLOGIJU ENEOLITA U PANONSKOJ NIZINI Da bi se moglo prići razmatranju o genezi i razvoju lasinjske kulture potrebno je baratati s jasno utvrđenim kronološkim položajem badenske kulture. Naime, neki jugoslavenski autori (B. Jovanovič, Vojvodina) u posljednje vrijeme zastupaju teoriju o izrazito kasnoeneolitskom karakteru badenske kulture. Ovu teoriju zastupaju već odavno u Mađarskoj i Čehoslovačkoj neki arheolozi (npr. N. Kalicz) od kojih je i preuzeta kod nas. Možda je danas još prerano govoriti o karakteru veza između iasinjske s jedne i bodrog-kereszturske, kostolačke, vučedolske, retzgajarske i nekih drugih kultura s druge strane.12 Jasno je jedino da su nabrojene kulture djelomično istovremeno egzistirale i na neki način kontaktirale.13 Kronološki položaj badenske u odnosu na ovdje nabrojene kulture djelomično je jasan (odnos prema Kostolcu i Vučedolu),14 a djelomično još nedovoljno riješen (odnos prema Bodrogkereszturu),15 ali mislim da zasad zaista nema dokaza za kasno-eneolitski karakter ove kulture. Sasvim je neprihvatljivo mišljenje B. Jovanoviča o velikom vremenskom prioritetu Iasinjske kulture (ili Balaton — kompleksa) prema badenskoj kulturi (u smislu Lasinje kao supstrata) : autor tvrdi da je ova kultura umetnuta između ranoeneolitske osnove i pozno-eneolitskih grupa Baden i Vučedol.16 Tako navodno badenska kultura u srednjem Podunavlju i na sjeveru Panonske nizine nailazi na razvijenu ranoeneolitsku osnovu u vidu Lasinje — Balaton grupe17 i kasnoeneolitsku Bodrogkeresztur kulturu.18 Isti autor navodi stratigrafiju u Jevišovicama (Stary zamek) kao dokaz za neposredan razvoj badenske grupe {tj. kanelovane keramike) sa poznolenđelske osnove.12 Na drugom mjestu pretpostavlja da Boleràz tip Badena (najranija faza) u suštini odgovara završnom evolutivnom stepenu metalizirane ranoeneolitske lenđelske grupe.22 Dalje tvrdi, da horizontu spaljenih naselja mlađe vinčanske i sopotske grupe u Sremu uglavnom sledi, prema raspoloživim podacima, treća faza badenske grupe (klasična kanelovana keramika)...21 Dakle, zbrka je prilična: izlazi da bi lasinjska kultura (ili tip I i djelomično tip II N. Kaliczove Balaton — grupe) morala biti istovremena sa Sopotom III (Vinčom D), jer je, tobože supstrat Badenu! Isto-vremenost Sopota III (Vince D) i Lasinje još nitko nije ni pretpostavio, a kamoli dokazao. N. Kalicz također tvrdi da Boleraz — grupa (ili tip) ide iza faze II — III Balaton — grupe,22 odnosno da je Bolerazu suptrat faza II — III Balaton — grupe.23 U istočnoj Mađarskoj je mlađa faza Bodrogkereszturske kulture (ili Bodrogkeresztur II) paralelna s jednim dijelom Lasinje (i tipovima II — III Balatona).24 Kalicz ispravno paralelizira Hrnjevac (Brdo) s II. i III., pretežno s III. tipom Balatona,25 a lasinjsku kulturu (zapravo lokalitet Jakšić) s I. tipom,26 iako bi je trebalo paralelizirati i s dijelom II. tipa (ovdje ne ulazim u njegovu pogrešnu interpretaciju II. stupnja Lasinje: Hrnjevac je lokalitet Retz-Gajary kulture, v. S. Dimitrijević, 1967). Samim tim paralelama on negira vremenski prioritet Balatona (Lasinje i Retz-Gajaryja) prema Badenu: u Gornjoj Bebrini dolazi jedan lasinjski fragment u jami s badenskim materijalom.27 Ako se uzme u obzir i S. Dimitrije-vićeva korekcija interpretacije stratigrafije u Szekelyju (naime, iza Tiszapolgara i Bodrog-keresztura dolazi Baden, ali to je tek C-stupanj Badena ili Baden-Viss),28 vidi se da je pala i N. Kaliczova teza o kasnoeneolitskoj badenskoj kulturi. Pošto je sasvim očito da badenska kultura dolazi iza sopotske, vinčanske i lenđelskih kultura, te da je djelomično istovremena s lasinjskom i bodrogkereszturskom kulturom, a lasinjska i bodrogkereszturska kultura su međusobno (makar i djelomično) istovremene, treba donijeti slijedeći zaključak: badenska kultura je (u svojim počecima) rano-eneo-litska, tj. (da se ne igramo terminima koje svatko upotrebljava na svoj način) dolazi poslije horizonta Vince D, Sopota III i raznih lenđelskih kultura, dakle poslije kultura koje već donekle poznaju obradu bakra ali se još ne mogu smatrati izrazito eneolitskima, odnosno bakrenodobnima.29 PROBLEM GENEZE LASINJSKE KULTURE Od nekoliko različitih ranijih mišljenja o genezi Iasinjske kulture (R. Pittioni, J. Korošec) najbliže konačnom rješavanju problema je mišljenje S. Dimitrijevića koje je temeljeno na analizi oblika, ukrašavanja i zajedničke pojave Iasinjske keramike s keramikom drugih istovremenih eneolitskih kultura na nekim lokalitetima.30 Prilikom eliminiranja Retz-Gajary nalaza iz sklopa lasinjske kulture, neke ranije analogije i zaključci su nužno morali otpasti.31 Budući da se lasinjska kultura pojavljuje na širokom prostoru od sjeveroistočne Italije32 do Koruške u Austriji,33 gotovo u cijeloj Transdanubiji (zapadna Mađarska),34 gotovo u cijeloj Sloveniji35 i sjevernoj Hrvatskoj (do Gorskog Kotara na jugu)36 te u sjevernoj Bosni,37 držim da bi problem geneze trebalo dobrim dijelom razmatrati po regijama. Naime, jedan od »stvaralačkih« faktora lasinjske kulture je, bez sumnje, badenska kultura.38 Ostali faktori, prije svega supstratni, ne moraju biti u svim regijama sasvim jednaki, već bi prije mogli biti slični. Tako npr. u sjevernoj Hrvatskoj to je svakako (negdje do Križevaca) sopotska kultura (južnije to ne mora biti samo ona),39 u zapadnoj Mađarskoj sopotska i Zengövarkony-Lengyel (možda čak i neka odbjegla kasna vinčanska kultura) kultura.40 U sjevernoj Bosni to je ponovno djelomično sopotska kultura, uz mogućnost utjecaja kasne Vince i Butmira).41 U Austriji treba očekivati utjecaj ostalih lenđelskih kultura,12 kao i u Sloveniji i u sjeveroistočnoj Italiji, premda je u ove dvije potonje zemlje kasno-neolitski supstrat sasvim nepoznat. Prema svemu iznesenome za očekivati je skoru mogućnost raščlambe regionalnih tipova ili pak mogućnost posebnog regionalnog stupnjevanja, odnosno razvoja lasinjske kulture.43 Udio supstrata lasinjske kulture u našičkoj regiji moguće je danas sagledati u drugačijem svjetlu nego ranije: danas je poznato ukupno šest sopotskih lokaliteta u našičkoj regiji i nekoliko u blizini (si. 5). U našičkoj regiji kasnoneolitskom dijelu sopotske kulture (III. stupanj) pripadaju Podgorač-Lanik i Podgorač-Zečjak,44 vjerojatno II. stupnju pripada Donja Motičina — Groblje,45 I — B stupnju Podgorač — Ražište46 a lokaliteti Razbo-jište — Gajnica i Vukojevci — Pašnjak zasad su pobliže neodredivi.47 U III. stupnju sopotske kulture egzistiraju i lokaliteti koji se nalaze u blizini ove regije: Samatovci48 (20,5 km sjeveroistočnije od Koške) i Štrbinci kod Đakova.49 Bez obzira što na Pjeskani II u Koški imamo izrazito kasniju fazu lasinjske kulture bit će zanimljivo usporediti neke zajedničke pojave na sopotskim lokalitetima III. stupnja i na Pjeskani II (lokalitet Cer ima premalo materijala, a Feričanci — Vučjak je donekle nesiguran, također zbog malo materijala). Udaljenost između Koške i Podgorača je oko 12,5 km, a između Koške i Vukojevaca oko 15 km. Dakle, ovi sopotski lokaliteti su izrazito blizu dva lasinjska lokaliteta u Koški, te izvjesni utjecaji ili baza dolaze u obzir. I krajevi oko Samatovaca i Štrbinaca mogli su kontaktirati s Koskom bez većih prepreka (močvare ne ubrajam u ozbiljne prepreke jer nisu bile prepreke niti na znatno većim udaljenostima, npr. u Mađarskoj). Jama A na Pjeskani II dala je ove podatke o odnosu bikoničnih i zaobljenih keramičkih oblika: gruba keramika dala je 10 bikoničnih i 98 zaobljenih komada, prijelazna 11 bikoničnih i 49 zaobljenih, a fina 5 bikoničnih i 4 zaobljena. Površinski nalazi s Lanika u Pod-goraču pokazuju da je u finoj keramici odnos drugačiji (4 : 26).50 Gledaju li se svi komadi zajedno, tada u jami A ima 26 bikoničnih i 151 zaobljeni fragment (1 : 5,8) a na Laniku 4 bikonična i 31 zaobljeni (1 : 7,7).51 Na Zečjaku u Podgoraču52 do danas su pronađena 93 fragmenta keramike koju je praktično nemoguće podijeliti po finoći. Neki bikonični komadi pokazuju velike sličnosti s profilima lasinjskih bikoničnih zdjela, što, uz ostalo, također upućuje na III. stupanj sopotske kulture. Bikoničnih ulomaka ovdje ima 7 a zaobljenih je 41 (1 : 5,8), što znači da omjer sasvim odgovara nalazima jame A u Pjeskani u Koški. Značajno je da se kod fine keramike broj bikoničnih komada povećao vrlo mnogo u odnosu na sopotsku kulturu,53 ali u cijelom inventaru omjer je ostao isti. Ognjište na Pjeskani II dalo je gotovo iste rezultate jer je odnos bikoničnih i zaobljenih 5 : 37 (1 : 7,4). • NALAZIŠTA LASINJSKE KULTURE-FCWDSTÂrrE deh lasinja-kultur V OSTALA ENEOLITSKA NALAZIŠTA— ANDERE ÄNEOLITHISCHE FUNDSTÄTTE I NALAZIŠTA SOPOTSKE KULTURE — FUNDSTÄTTE DER SOPOT-KULTUR 5 Eneolitska nalazišta i kasnoneolitski supstrati u našičkoj regiji — Localités énéolithiques et substrats de l’énéolithique avance dans la region de Našice • Localités de la culture de Lasinja ■ Localités de la culture de Sopot V Autres localités énéolithiques La region plus restreinte de Našice est hachurée. 1 Koška, pjeskana II 2 Koška, Cer 3 Feričanci-Vučjak, jezero 4 Razbojište, Široko jutro 5 Kršinci, Lipovac 6 Seona, staza za Bedemgrad 7 Donja Motičina, škola 8 Stara Jošava A Podgorač (Ražište, Zcčjak, Lanik) B Razbojište, Gajnica C Vukojevci, pašnjak D Donja Motičina, groblje E Samatovci F Gorjani G Štrbinci H Gradac kod Pleternice Starčevačka tehnika pečenja posuđa (s crnom jezgrom u presjeku), djelomično preuzeta od sopotske kulture, prisutna je i na Zečjaku54 i na Laniku, a i na Pjeskani II (tab. 1, si. 6; tab. 2, si. 2; tab. 8, si. 1, 2) i to gotovo isključivo kod grubog posuđa. Izraziti primjer kontinuiteta su i kljunaste drške (tab. 4, si. 5; tab. 7, si. 5; tab. 8, si. 2), preuzete gotovo bez ikakvih izmjena od sopotske kulture,55 na što je u mađarskom materijalu ispravno ukazao N. Kalicz.56 Kod nas takve drške, izuzev u Koški, nisu do danas konstantirane.57 Iz Koške su poznate i uobičajene lasinjske kutljače s cjevastim nastavkom za nasad drške (tab. 5, si. 8), za koje je S. Dimitrijević pretpostavio porijeklo iz drugih lenđelskih kultura (najvjerojatnije iz moravsko-lenđelske).58 Premda isti autor drži da su šuplje noge cilindričnog oblika potekle od lenđelskih kultura iz Moravske i Mađarske,59 držim da su mogle poteći i od sopotske kulture.60 Noge sa zadebljanjem u gornjem dijelu (tab. 6, si. 3) nastavak su sopotskih trbušastih nogu.61 Utezi za ribarske mreže (tab. 7, si. 2) također su nastavak sopotskih većih i manjih utega.62 Na sopotskom lokalitetu Lanik postoje i plastična nosasta izbočenja,63 kakva postoje i na Pjeskani II (tab. 6, si. 1). Plastični lanac (tab. 5, si. 7 ; tab. 7, si. 4, 5) također je preuzet od sopotske kulture.61 Plastična spirala (tab. 5, si. 3) vrlo je rijetka (ovo je zasad jedini primjerak): možda je preuzeta od butmirske kulture.65 Važno je naglasiti i to da su se od sopotske i vinčanske kulture razvile jezičaste izbočine na prijelomu, tako česte i karakteristične za Lasinju (tab. 2, sl. 1; tab. 6, si. 7; tab. 7, sl. I).66 Držim da je pogrešno izvođenje gotovo svih ukrasnih tehnika od badenske i ostalih eneolitskih kultura.67 Tako npr. jedna vrst kaneliranja, koja često dolazi u zapadnoj Mađarskoj,68 očito vodi porijeklo od vinčanskih69 i sopotskih uzora.70 Duborez (tab. 1, si. 6; tab. 4, sl. 1; tab. 6, si. 4) također vuče porijeklo iz sopotske kulture.71 I žljebljeno urezivanje (tab. 3, si. 4; tab. 5, si. 2; tab. 8, si. 3, 4) ima analogije u ovoj kulturi.72 Vidljivo je da su cikcak ukrasi najčešći na lasinjskoj keramici, ne samo na Pjeskani II (tab. 2, si. 2 ; tab. 3, sl. 1, 4 ; tab. 4, sl. 1 ; tab. 6, si. 5 ; tab. 7, sl. 1, 3 ; tab. 8, sl. 1, 5, 6), nego i inače.73 Jasno je da u poznatoj formi nisu preuzeti iz sopotske kulture (u lasinjskoj su češće uz njih i točkice), ali se ne može negirati jedna tradicija urezanog, užljebljenog ili duboreznog cikcaka u sopotskoj i vinčanskoj kulturi.74 Lako je moguće da je u lasinjskoj kulturi došlo do ovako masovne upotrebe cikcaka baš zbog te tradicije, zbog koje, najzad, nije bilo teško preuzeti tuđi (badenski) način izvedbe ukrasa, odnosno badenske motive. Zanimljiva je i usporedba ukupnog broja ukrašenog materijala. Jama A na Pjeskani II dala je 11,9% ukrašene keramike (41 komad), a ognjište 14,4% (14 komada). Najviše površinskih nalaza u blizini ima sopotski lokalitet Ražište u Podgoraču;75 danas je poznato 298 primjeraka keramike, od čega je ukrašenih 28, odnosno 9,3%. Ukrašenih nalaza sopotski lokalitet ima manje, ali to nije velika razlika; u odnosu na jamu A manjak iznosi samo 2,6%. Mislim da ovi pokazatelji jasno predočuju jak (premda ne uvijek naglašeno uočljiv) utjecaj sopotske baze na formiranje konačnog izgleda lasinjske kulture. Taj utjecaj izgleda tim jači ako se uzme u obzir da pravih badenskih elemenata ima, zapravo, vrlo malo, premda se ne može negirati da oni daju konačni pečat lasinjskoj keramici (trbušasti lončići i lonci s cilindričnim vratom, žigosani ubodi itd.).76 Baza na koju je djelovala badenska kultura nije svagdje sopotska nego su tu i druge lenđelske kulture (uz vinčanski utjecaj), a u Gorskom Kotaru i Lici možda je zaista u tvorbi Lasinje sudjelovala i hvarska kultura.77 STUPNJEVANJE LASINJSKE KULTURE Ranije pretpostavljeni A stupanj lasinjske kulture78 ovdje bih samo naznačio u grubim potezima. Put k stupnjevanju ove kulture pripremljen je kasnijim radovima S. Dimitri-jevića.79 Čini se daje točna i njegova novija teza o barem djelomičnom vremenskom prioritetu lasinjskih lokaliteta iz Slovenije.80 Budući da lasinjska kultura nosi jak pečat Sopota, ne vjerujemo da najraniji stupanj ne bi bio zastupljen i u sjevernoj Hrvatskoj: badenska jama u Gornjoj Bebrini dala je, uz nalaze Badena B i Kostolca jedan rani lasinjski ulomak.81 U sjevernoj Bosni je sličan slučaj ; lasinjski horizont na Visu došao je ispod horizonta s razvijenom kostolačkom kulturom.82 Karakteristični lokaliteti A stupnja lasinjske kulture na području SR Hrvatske bili bi Hrsina — »Gorica«83 i (pred kraj ovog stupnja ili na prijelazu u B stupanj) Jakšić,84 u SR Sloveniji Ajdovska jama,85 Drulovka86 i Resnikov kanal kod Iga;87 u zapadnoj Mađarskoj vjerojatno poseban tip lasinjske kulture ovoga stupnja predstavljao bi lokalitet Keszthely-Fenékpuszta, Vamhaz.88 Od ovih lokaliteta naročito je Drulovka pogodna za predočenje kompletnije slike ovoga stupnja. Osnovna obilježja prepoznatljivosti A stupnja: prije svega to su kostolački profili zdjela i kupa (premda ih nema na svakom lokalitetu)89 i gotovo identični oblici viših biko-ničnih lonaca u III. stupnju sopotske kulture i u Drulovci,90 odnosno Ajdovskoj jami91 i Resnikovom kanalu92 (u lasinjskoj kulturi ti lonci često imaju viši prijelom). Karakterističan ukras ove faze je urezani motiv »riblje kosti«., tj. cikcak ornament u vertikalnom slijedu,93 poput badenskih ukrasa u tipu Boleraz94 ili u tipu Uny (stupanj B).95 Karakterističan je i izgled nogu od zdjela na nozi: u ranijem razdoblju A stupnja noge su ili cilindrične96 ili zdepasto proširene97 kao u III. stupnju sopotske kulture.98 Prototip kasnije noge sa zadebljanjem javlja se tek izuzetno.99 Porijeklo takvoj nozi je u trbušastim nogama III. stupnja sopotske kulture.100 Zapadnomađarska varijanta Lasinje A (po N. Kaliczu tip I. Balaton grupe) ima dodirnih točaka ne samo sa sopotskom, nego i s vinčanskom kulturom.101 Da rezimiramo: A stupanj lasinjske kulture bio bi prepoznatljiv po kostolačkim profilima zdjela i kupa, po višim bikoničnim loncima (obično s ručkama), po vertikalno urezanom cikcak motivu, po cilindričnim ili zdepasto proširenim nogama zdjela na nozi, te (u zapadnoj Mađarskoj, djelomično slično i na Resnikovom kanalu i u Drulovci) po kane-liranju gornjih dijelova zdjela i lonaca.102 Karakteristični lokaliteti B stupnja lasinjske kulture na području SR Hrvatske bili bi Koška — Pjeskana II, Lasinja — Talijanovo brdo,103 Kiringrad (najranija faza B stupnja)104 i Čakovac (kod Ogulina);105 u SR Sloveniji Ptuj106 i Partski kanal kod Iga;107 a u zapadnoj Mađarskoj Keszthely-Fenékpuszta II,108 Zalavâr-Mekenye109 i vjerojatno Letenye-Szent-keresztdomb.110 Lasinjski vrč iz groba 10 bodrokereszturske nekropole u Szentes-Kistökeu također pripada B stupnju, kako je već to ranije utvrdio S. Dimitrijević.111 Ovdje će biti obrazložene karakteristike B stupnja s posebnim obzirom na materijal s Pjeskane II u Koški. Uz sav inventar ukrasa iz Lasinje i Kiringrada (ljestvičasti motiv, viseće i sjedeće girlande od nekoliko linija, metopasto razdijeljena površina, trokuti išrafirani linijama i s kukama na kraju, koncentrični krugovi, rozete itd.),112 ovamo spadaju i plastični »lanci« (tab. 5, si. 7 ; tab. 7, si. 4, 5), plastične spirale (tab. 5, si. 3), plastična cikcak izbočenja pri rubu posude (tab. 8, si. 6), horizontalno urezani (ponekad blago girlandoidni i s točkicama) užljebljeni ili duborezom izvedeni cikcak ukrasi (tab. 2, si. 2; tab. 3, sl. 1, 4; tab. 4, sl. 1; tab. 6, si. 5; tab. 8, sl. 1, 5, 6), vertikalni, duboko žljebljeni i duborezni urezi (tab. 1, si. 4; tab. 5, si. 2; tab. 6, si. 4), kao i nesređeni (kaotični) urezi (tab. 1, si. 5; tab. 2, sl. 1). Lončić s metopasto raspoređenim ukrašenim i neukrašenim poljima (sistem šahovske ploče — tab. 8, si. 3) ima analogije na nekoliko različitih strana. Badenska kultura (od B stupnja) pozna sistem mrežastog ukrašavanja, ali sasvim drugačije koncipiranog (trokutaste površine omeđene točkicama ili mrežom pokrivena gotovo cijela površina).113 Bod-rogkeresztur kultura (ili Bodrogkeresztur stupanj Tiszapolgar-Bodrogkeresztur kulture) u svojoj mlađoj fazi pozna mrežasti i ljestvičasti motiv koncipiran slično mreži na našemu lončiću.114 Zanimljivo je da ista kultura pozna i sistem šahovskih polja,115 kao i pravo- kutne metope,116 što je već prilično blizu našem primjerku. Sistem pravokutnih i kvadratnih metopa, te sistem šahovskih polja pozna i vučedolska kultura B-l i B-2 stupnja, u čijem inventaru ima i vrlo slično raspoređenih metopa.117 Veze s Retz-Gajary kulturom (naročito tipom Kevderc-Hrnjevac) također su uočljive donekle u rasporedu ali najviše u načinu izvedbe i u duboko žljebljenim horizontalnim linijama koje omeđuju redove metopa.118 Ova kultura pozna i kvadratne metope ispunjene mrežastim ukrasom (III. tip Balaton grupe),119 kao i išrafirane trokute,120 što ju sve veže uz ovaj ili uz druge nalaze B stupnja Lasinje.121 Veze s Retz-Gajary kulturom pokazuju i duboko užljebljene horizontalne linije na još nekim primjercima iz Koške (tab. 3, sl. 4; tab. 8, sl. 5) kao i iz Lasinje122 i Kiringrada,123 Partskog kanala,124 te mađarskih lasinjskih lokaliteta.1248 Treba svakako uzeti u obzir izvjesni vremenski prioritet ovih ukrasa u lasinjskoj kulturi.1261 veze s Bodrogkereszturom II uočljive su u ljestvičastim motivima i trokutima s kukastim završecima iz Lasinje,126 Kiringrada127 i Zalavâra (Mekenye).128 Veze s Vučedolom B pokazuju pravokutne meto-paste površine ili uokvireni ukrasi u Lasinji,129 Kiringradu 150 i Čakovcu kod Ogulina.131 Oblici posuđa su djelomično isti kao i u prethodnom stupnju: bikonične zdjele s oštrim prijelomom (tab. 1, si. 5 ; tab. 2, sl. 1 ; tab. 4, si. 4 ; tab. 6, si. 7 ; tab. 7, sl. 1), vaze na šupljoj nozi (tab. 6, sl. 1) — zadebljanje na nozi se »povlači« gore, šalice s drškom koja ide malo preko ruba (tab. 2, si. 3), kljunaste drške na većim posudama (tab. 4, si. 5 ; tab. 7, si. 5 ; tab. 8, si. 2), vrčevi (tab. 5, sl. 1 ; tab. 8, si. 5) itd. Nestaju lonci s oštrim prijelomom trbuha, koji su tako karakteristični za prethodni stupanj. Novi oblik je lončić čija profilacija najviše podsjeća na bodrogkereszturske »lonce za mlijeko« (tab. 8, si. 3),132 s tim što nema karakteristične ušice pri rubu. Česte su i trbušaste zdjele s cilindričnim vratom (tab. 3, si. 4 ; tab. 7, si. 3),133 kao i terine i lonci sa zadebljanjima pri rubu (tab. 3, sl. 1 ; tab. 8, si. 1, 6).134 Lasinja B očito sadrži elemente Bodrogkeresztura II, Vučedola B i prethodne elemente Retz-Gajary kulture, te je treba smatrati istovremenom s nabrojenim kulturama, kako je to u globalu već učinio S. Dimitrijević.136 Mogućnost utjecaja lasinjske kulture na vučedolsku pretpostavio je (u prenošenju nekih oblika od sopotske kulture) isto S. Dimitrijević,136 ali teško da će se moći održati Tasićeva teza o različitim supstratima vučedolske kulture u Slavoniji, Srijemu, i Sloveniji;137 naime, kostolačka kultura bi trebala biti supstrat Vučedolu u Slavoniji i Srijemu a lasinjska Vučedolu u Sloveniji.138 Između lasinjske kulture s jedne, te Bodrogkeresztura i Vučedola s druge strane, vjerojatno su postojali obostrani utjecaji a ne tako jednostrani kako misli N. Tasić. Predloženom popisu lokaliteta B stupnja lasinjske kulture možda će se kasnije moći pribrojiti i Visoko brdo u Lupljanici kod Dervente,139 te neki elementi stratuma I u Gornjoj Tuzli140 (oba lokaliteta u SR BiH). Zbog nedovoljno jasnih situacija ispušteni su iz teksta i neki drugi lokaliteti koji su možda egzistirali u ovome stupnju. ENEOLIT ŠIRE NAŠIČKE REGIJE I POČETAK RANOGA BRONČANOG DOBA Od eneolitskih kultura na našičkom terenu zasad je konstatirana samo lasinjska. Na osnovi analogija s lokalitetima u blizini može se pretpostaviti da će uskoro biti otkriveni neki lokaliteti ostalih eneolitskih kultura. U Razbojištu — Široko jutro pronađen je jedan fragment kostolačke keramike, što upućuje na blizinu kostolačkih naselja. U Ašikovcima kod Pleternice (lok. »Vražjak«) postoji jedno kostolačko naselje,141 a u Samatovcima ima badenskih, vučedolskih i kostolačkih 2300- 2000----------- 6 Kronološka tabela — Tableau chronologique nalaza (sl. 4).142 Mitrovac je vučedolski143 a Hrnjevac je Retz-gajarski lokalitet.144 Jedan Retz-gajarski lokalitet nalazi se u neposrednoj blizini našičkoga područja: to je Popovčica — Katinska (blizu Đakovačke Satnice).145 Kod Đakova se nalazi i jedan vučedolski lokalitet (Viškovački vinogradi).146 R. R. Schmidt je spomenuo i vučedolske nalaze iz artiljerijske kasarne u Osijeku.147 Ukratko : za očekivati je pojavu lokaliteta bar neke od nabrojenih kultura (badenske, kostolačke, vučedolske, Retz-gajarske) na našičkom području, tim prije što je poznato da su predstavnici bar nekih od navedenih kultura međusobno komunicirali148 ili čak stanovali u neposrednoj blizini.149 Lokalitet Razbojište — Široko jutro ima zasad najstariji eneolitski materijal. Lokalitet Cer u Koški je vjerojatno nešto stariji od Pjeskane II, premda ne mora pripadati ranijem stupnju; terenske prilike su pogodnije za život na Pjeskani II, te se možda lasinjsko stanovništvo Cera jednostavno preselilo na Pjeskanu II, doživjevši koju poplavu. Lokalitet kod Jezera u Vučjaku Feričanačkom ima izrazito mlađi materijal od Pjeskane II (lažni litzenski ukras i si.), te možda predstavlja već rano brončano doba. Bakrena sjekira iz Kršinaca vjerojatno pripada kasnom eneolitu,150 budući da ranoeneolitske kulture rijetko poznaju tako dobru obradu bakra.151 Ostala tri lokaliteta su neupotrebljiva za lokalnu kronologiju jer imaju samo kamene sjekire s rupom (kladiva). Litzenski i panonsko inkrustirani nalazi s prijelaza rane u srednju broncu pronađeni su na lokalitetu Breški-put u Podgoraču,152 međutim, to je tek Reinecke BrZ A-2 i A-3.153 Dakle, između kraja eneolita i ovoga lokaliteta ostala je praznina od oko 150 godina. Možda će tu spadati dio nalaza s lokaliteta Feričanci — Vučjak, Jezero. Na lokalitetu Gaj-nica u Razbojištu uz ostale nalaze (sopotski i drugi) pronađen je i jedan rubni ulomak terine ili zdjele, koji po profilaciji podsjeća na keramiku vinkovačke kulture,154 te jedan komad s plastičnom »gredom« ispod ruba, koji također ima analogije u vinkovačkom materijalu.155 Ovome potonjem komadu slični su i neki ulomci s lokaliteta Jabukovac na vukojevačkom Srdelovcu i s početka sela na Vučjaku u Feričancima.156 Fakturom ovi komadi podsjećaju na grubu i prijelaznu ranobrončanu keramiku (kao što je npr. ona iz Podgorača). Prema svemu iznesenome, poslije eneolita, na početku ranoga brončanog doba, u na-šičkoj regiji valja zasad očekivati pojavu materijala vinkovačke kulture (analogije ima na lokalitetu Razbojište, Gajnica), a možda i neke istovremene srodne ranobrončanodobne kulture (lokaliteti: Feričanci — Vučjak, Jezero i Selo; Vukojevci — Srdelovac, Jabukovac). Zaštitnim iskapanjem lokaliteta Pjeskana II u Koški i prikupljanjem površinskog materijala dobivena je donekle ispunjena slika razvoja eneolitskog stanovništva našičke regije. Na temelju usporedbe materijala sa sopotskih lokaliteta s onim na Pjeskani II pokušalo se prikazati koliki je udio supstrata u formiranju ove kulture. Isti lokalitet pružio je čvrst oslonac za definiranje mlađe faze (B stupanj) lasinjske kulture, što je pomoglo i rješavanju pitanja definiranja starije faze. Prijelaz iz eneolita u razvijeno rano brončano doba utvrđen je analogijama s materijalom vinkovačke kulture. Nejasnoće koje su ostale i nakon ovog rada vjerojatno će riješiti nastavak istraživanja u budućnosti. Na temelju dobivenih rezultata, te kronoloških tabela N. Kalicza,25 S. Dimitrijevića153 i B. Bruknera (Vojvodina, T. XVIII) izradio sam kronološku tabelu koja je priložena uz ovaj rad a obrazložena u tekstu (si. 6). 1 S. Majstorović, Našice kroz 700 godina, 3 M. Bulat, Bakrene sjekire u Muzeju (Zagreb 1973) 3. Slavonije, Osječki zbornik 8, (1962) 13—14, 2 G. Pilar, Rad JAZU 33, (1875) 49. T. II, 6; T. III, 11. 4 Z. Markovič, Pjeskana II — pašnjak Lipanj, Koška, Našice — zaštitno iskopavanje naselja lasinjske kulture, Arheološki pregled 16, (1974) 37 ss. 5 Osim gore navedenog izvještaja postoji i predizvještaj u: Glasnik slavonskih muzeja 27, (1975) 18—19. 6 A. Benac, Pivnica kod Odžaka i neki problemi kostolačke kulture, Glasnik Zem. muzeja u Sarajevu 17, (1962) 21 ss (dalje: Benac 1962). 7 V. bilješku 3. 8 S. Dimitrijević, Sopotsko-lenđelska kultura, Monographiae archaeologicae 1, (Zagreb 1968) 41, T. XX, 6 (dalje: Dimitrijević 1968). 9 S. Dimitrijević, Problem neolita i eneolita u sjeverozapadnoj Jugoslaviji, Opuscula ar-chaeologica 5, (1961) 22 ss (dalje: Dimitrijević 1961). —• J. Korošec, Kulturne ostaline v Ajdovski jami pri Nemški vasi, Razprave 1. razr. SAZU 3, (1953) T. XVI, la, 2a (dalje: Korošec 1953). — R. R. Schmidt, Die Burg Vučedol, Zagreb 1945 (dalje: Schmidt). 10 v. bilješku 2. 11 N. Kalicz, Funde der Balaton-Gruppe in Südtransdanubien, Janus Pannonius Müzeum Evkônyvébôl 14—15, 1969-70 (Pecs 1974) T. VII, 1 (dalje: Kalicz 1974). — Schmidt, Textbild 43/2; 61/1, 3. 12 N. Tasić, Badenski i vučedolski kulturni kompleks u Jugoslaviji, Dissertationes 4, (Beo-grad-Novi Sad 1967) 44 (dalje: Tasić). — B. Brukner, B. Jovanovič, N. Tasić, Praisto-rija Vojvodine, Monumenta archaeologica 1, (Novi Sad 1974) 173—174 drže, daje lasinjska kultura (B. Jovanovič čak operira izrazom »Lasinja III« ?!) supstrat vučedolskoj kulturi, za što danas nema dokaza (dalje: Vojvodina). 13 Dimitrijević 1961, 57; S. Dimitrijević, Zu einigen Fragen des Spätneolithikums und Frühäneolithikums in Nordjugoslawien, Actes du VIIIe Congres Intern, des Sciences Préhist. et Protohistoriques I (Beograd 1971) 149 (dalje: Dimitrijević 1971). — N. Kalicz, Uber die chronologische Stellung der Balaton-Gruppe in Ungarn, Symposium über die Entstehung und Chronologie der Badener-Kultur, (Bratislava 1973) 161 (dalje: Kalicz 1973). 14 Vremenski slijed Baden-Kostolac-Vučedol potvrđen je na nekoliko lokaliteta: Schmidt, Textbild 3 (Gradac na Vučedolu — k tomu i Dimitrijević 1971, 148); S. Dimitrijević, Arheološka iskopavanja na području vinko-vačkog muzeja — rezultati 1957—1965, Acta musei Cibalensis 1, (Vinkovci 1966) 22—23 (dalje: Dimitrijević 1966), Streimovo kukuri-zište na Vučedolu, Dimitrijević 1971, Abb. 2 (Sarvaš — za kostolački materijal: Tasić, 22). — Vojvodina, T. II (Gomolava kod Hrtkova-ca). 15 Dimitrijević 1961, bilj. 251; Dim'Trijević 1971, 150. 16 Vojvodina, 153. 17 Op. c., 155. 18 Op. c., 155, 157. 19 Op. c., 155. 20 Op. c., 160. 21 Ibidem. 22 Kalicz 1973, 162; Kalicz 1974, 95. 23 Kalicz 1973, 161—162. 24 Kalicz 1973, 162. 25 Kalicz 1973, 159 kronološka tabla. 26 Kalicz 1973, 159; Kalicz 1974, 95. 27 Dimitrijević 1971, 149. 28 Op. c., 150. 29 Naime, radi se o tome, da se u tim kulturama (vinčanska i sopotska) s pojavom metala ne mijenja mnogo stvari; očito je da one nastavljaju raniji razvoj: Dimitrijević 1968, 62—63, 72 (Sopot III). 30 Dimitrijević 1961, 55—59. 31S. Dimitrijević, Die Ljubljana-Kultur. Problem des Substrats, der Genese und der regionalen Typologie, Archaeologia Iugoslavica 8, (1967) 6—7 (dalje: Dimitrijević 1967). 32 F. Leben, Zur Kenntnis der Lasinja-Kultur in Slowenien, Symposium über die Entstehung und Chronologie der Badener-Kultur, (Bratislava 1973) 193 (dalje: Leben 1973). 33 Dimitrijević 1961, 24. 34 Kalicz 1973, Abb. 20, 21. 35 Leben 1973, 187. 38 Dimitrijević 1961, 24. 37 A. Benac i drugi, Kulturna istorija Bosne i Hercegovine, (Sarajevo 1966) 72—73 (dalje: Benac 1966). 38 Dimitrijević 1961, 55—57. — Leben 1973, 192. — Tasić, 43—45. 39 Dimitrijević 1961, 56. 40 Kalicz 1973, 160. 41 Benac 1966, 39—40, 45, 55—56 inače drži (op. c., 77), da je lasinjska kultura došla preko Save kao konačno formirana kultura, što se ne će moći održati : na Visu kod Dervente lasinjski nalazi dolaze u sloju ispod razvijene kostolačke kulture, dakle su izrazito rani (Tasić, bilj. 189). 42 Dimitrijević 1968, 84—86. 43 Usmeno saopćeno mišljenje S. Dimitri-jevića. 44 Z. Markovič, Podgorač, Našice — tri lokaliteta sopotske kulture, Arheološki pregled 15, (1973) 175—176 (dalje: Markovič 1973). 45 Lokalitet pronašao B. Kranjčev 1975 god.; nalazi u njegovoj zbirci. 46 Markovič 1973, 173—175; iskapanje autora 1975 god. 47 Gajnicu kod Razbojišta otkrio god. 1975 Mirko Guljaš iz Razbojišta, a vukojevački pašnjak iste godine B. Kranjčev; prvi materijal se nalazi u ZMN, a drugi u privatnoj zbirci. 48 Dimitrijević 1968, 27. 49 Op. c., 28. 50 Markovič 1973, 176. 51 Ibidem. 52 Statistika u Markovič 1973, 175, dopunjena kasnijim podacima. 63 Npr. Markovič 1973, 174 (Ražište). 65 Dimitrijević 1968, si. 4/3, T. III, 11; u Samatovcima ima i kljunastih drški i plastičnih lanaca: R Dreksler-Bižić, Samatovci — neolitsko naselje kod Osijeka, Zbornik za društvene nauke Matice Srpske 12, (1956) si. 32, 35, 57, 67, 68 itd. 56 Kalicz 1973, 134, Abb. 4-6, Abb. 8/10, 11; Kalicz 1974, T. I, 12. 67 Dimitrijević 1961, 22—59, T. V—XVIII: nigdje nisu spomenute ili objavljene. 58 Op. c., 45, si. 149, 150. Op. c45. 60 Dimitrijević 1968, T. VII, 3, 7, si. 15/3. 61 Dimitrijević 1961, 45; Dimitrijević 1968, T. VIII, 8, T. XVI, 9. T. XVIII, 11,12. 62 Dimitrijević 1968, T. XX, 8. 63 Markovič 1973, 176. 64 V. bilj. 55, k tomu i Dimitrijević 1968, T. XII, 5. 65 Benac 1966, 47, sl. 1, 3. 66 Dimitrijević 1961, 44; Dimitrijević 1968, si. 16/1, T. IX, 6, 8, T. XVI, 4, T. XVIII, 1, T. XXI-C, 9, 10, 12. 67 Dim'Trijević 1961, 51. 68 Kalicz 1973, Abb. 4/1—5, Abb. 5/1—3 itd. 69 Dimitrijević 1968, si. 14/2, 5, 10; S. Dimitrijević, Das Neolithikum in Syrmien, Slawonien und Nordwestkroatien, Archaeologia lugoslavica 10, (1969) T. VIII, 1, 3, 6—8 itd. (dalje: Dimitrijević 1969). 70 Dimitrijević 1968, T. Vili, 2, 4, 6, T. XVI, 4, 5 itd. 71 Dimitrijević 1969, 58—59, T. XIV, 8, 9, T. XVI, 4, 5 itd. 72 Dimitrijević 1968, T. XV, 1, T. XVII, 3, 5. 73 Dimitrijević 1961, si. 45c, 75, 85, 92, 100 itd. 74 Dimitrijević 1968, sl. 9/10, sl. 11/3, sl. 13/7, sl. 14/2, 10, sl. 17/4, T. IV, 1, 4, 13, T. VII, 11, T. VIII, 4, 6, T. XV, 1, T. XVI, 3, 5; Dimitrijević 1969, T. Vili, 1, 6, 8. —- T. Bregant, Ornamentika na neolitski keramiki v Jugoslaviji, (Ljubljana 1968) pril. 4/9, 18, 44, 47 itd., pril. 5/30, 31. 75 Sav materijal s Ražišta nalazi se u ZMN. 76 Dimitrijević 1961, 46, 51—52. 77 Op. c., 46. 78 Dimitrijević 1966, kron. tab. 2 i kasniji radovi istog autora izuzev Dimitrijević 1967. 79 Naročito Dimitrijević 1966, 1967, 1968, 1969, 1970. 80 Usmena obavijest S. Dimitrijevića. 81 Dimitrijević 1971, 149. 82 Tasić, bilj. 189. 83 Dimitrijević 1961, 31—32, si. 131—135. 84 Op. c., 25, si. 45a—46c. 85 Korošec 1953, 43 ss. 86 J. Korošec, Dridovka, Zbornik fil. fakultete III/4, (Ljubljana 1960) 5 ss (dalje: Korošec 1960). 87 J. Korošec, Kulturne ostaline na kolišču ob Resnikovem prekopu odkrite v letu 1962, Poročilo o raziskovanju neolita in eneolita v Sloveniji 1, (1964) 25 ss (dalje: Korošec 1964). 88 Kalicz 1973, Abb. 3/2, Abb. 4. 89 Korošec 1960, T. 32/7, 10, T. 33/1; Korošec 1964, T. 7/1, T. 15/4, T. 17/2, T. 18/3, 4. — Benac 1962, T. III, 1—3. 90 Dimitrijević 1961, 45 drži, da su ovi lonci porijeklom iz Zengövarkony-Lengyela i moravske-lenđelske kulture; da je moguće porijeklo i iz sopotske kulture vidljivo je iz ove usporedbe: Dimitrijević 1968, si. 15/8. — Korošec 1960, T. 10/1, T. 11/1, T. 22/6. — Schmidt, Textbild 70/9. 91 Dimitrijević 1968, si. 15/8 i donekle 15/7. — Korošec 1953, T. II, 1, T. V, 1. 92 Dimitrijević 1968, si. 15/8. — Korošec 1964, T. 5/4, T. 14/9, T. 16/1, T. 17/6, T. 18/1 itd. 93 Korošec 1953, T. VII, 1, 3, T. IX, 1, 2, T. XIII, 5 itd.; Korošec 1960, T. 18/1, 12, T. 19/6 itd. 94 Vojvodina, 157, v. 66. *5Op. c., 159, T. XVI-A, 10, si. 110. — Schmidt, Textbild 71/6, T. 24/1. — A. Benac, Prilozi za proučavanje neolita u sjevernoj Bosni, Glasnik Zem. muzeja u Sarajevu 19, (1964) T. II, 7 (dalje: Benac 1964). 96 Korošec 1960, T. 33/9, T. 34/3, 5, 7. 97 Op. c., T. 32/8. 98 Dimitrijević 1968, si. 15/3, T. XVI, 2, T. XVIII, 10. 99 Korošec 1960, T. 12/6. 109 Dimitrijević 1968, si. 17/8, T. XVIII, 11, 12. 101 Kalicz 1973, 159: vinčanski utjecaj ogleda se u kaneliranju gornjih dijelova zdjela i lonaca. 102 Korošec 1960, T. 39/3, T. 40/12; Korošec 1964, T. 4/6, T. 6/1, T. 14/2, 4, 6, 8, T. 20/1—5 itd. 103 Dimitrijević 1961, 29—30, si. 77—97. 104 Op. c., 30—33, si. 98—129. 105 Op. c., 34, si. 136—150. 108 Op. c., 35. — J. Korošec, Neo- eneo-litski elementi na Ptujskem gradu, Poročilo o raziskovanju neolita in eneolita v Sloveniji 2, (1965) 5 ss. 107 Z. Harej, Poročilo o površinskih najdbah na kolišču ob Partovskem kanalu I pri Igu, Poročilo o raziskovanju neolita in eneolita v Sloveniji 3, (1974) 76 ss, T. I—VI (dalje: Harej). 108 Kalicz 1973, Abb. 5. 109 Op. c., Abb. 6—8. 110 Op. c., Abb. 19. 111 Dimitrijev«; 1961, 57, sl. E; Dimitri-jević 1971, 149. 112 Dimitrijev«; 1961, sl. 77—129. 113 S. Dimitrijev«;, Prilog stupnjevanju ba-denske kulture u sjevernoj Jugoslaviji, Arheološki radovi i rasprave 2, (1962) 250. — Schmidt, Textbild 81/1, 2, T. 21/4. — K. Vinski-Gaspa-rini, Iskapanje prethistorijskog naselja u Belom Manastiru, Osječki zbornik 5, (1956) T. XIV, 61. — Vojvodina, T. XVI-A, 6, sl. 111. 114 N. Kalicz, Clay Gods, (Budapest 1970) sl. 60, 63. — Vojvodina, sl. 84. 115 Vojvodina, v. 53. 116 Op. c., v. 52. 117 Schmidt, T. 34/3, T. 35/1, T. 37/1. — Dimitrijević 1966, 24—25, T. 8/1. 118 F. Leben, Materialna kultura in izsledki arheoloških izkopavanj v Kevdercu in Lubniški jami, Acta carsologica 3, (1963) T. 1/1, T. 20/7. — Dimitrijević 1967, 6—7. 119 Kalicz 1974, 84, T. XI, 2, 6. 120 V. bilj. 118; k tomu Schmidt, Textbild 88/1, 2. 121 Dimitrijević 1961, sl. 79, 94, 101, 102, 119 itd. 122 Op. c., sl. 96—97. 123 Op. c., sl. 100, 108, 110, 111 itd. 124 Harej, T. III, 2, T. IV, 6, T. VI, 1. 1243 Kalicz 1973, Abb. 5/3, Abb. 6/1. 125 Dimitrijević 1967, 7. 126 Dimitrijević 1961, 52—53, sl. 79, 80, 86, 94—96. 127 Op. c., sl. 98, 108. 128 Kalicz 1973, Abb. 7/8, 12. 129 Dimitrijević 1961, 53, sl. 81, 87. 130 Op. c., sl. 99, 103, 106, 114, 118, 126. 131 Op. c., sl. 147. 132 Vojvodina, sl. 85, 87, 88, T. XIII-D, 1, 5. 133 Dimitrijević 1961, sl. 116, 119, 120 itd. 134 Kalicz 1973, Abb. 6/10, Abb. 8/7. 135 Dimitrijević 1966, 23—24. 136 Dimitrijević 1968, 137 N. Tasić, Neki problemi porekla i razvoja vučedolskog stila u Jugoslaviji, Simpozij neolit i eneolit u Slavoniji, (Vukovar 1969) lo ss. 138 Op. c., 109. 139 Benac 1964, T. III, 7—10, T. IV. 140 B. Čovič, Rezultati sondiranja na pre-istoriskom naselju u Gornjoj Tuzli, Glasnik Zem. muzeja u Sarajevu 15—16, (1961) 103 ss: očito je, da se materijal u stratumu I miješa, tj. nije istovremen. 141 Dimitrijević 1971, 149 (točka 10). 142 R. Dreksler-Bižić, Zbornik za društvene nauke 12, (1956) 34. — S. Dimitrijević, Prilog daljem upoznavanju vučedolske kulture, Opuscula archaeologica 1, (1956) 13, si. 55, 56. 143 S. Dimitrijević, op. c., 13. 144 Dimitrijević 1967, 6—7. 145 H. Dekker, Djakovo i njegova okolica kroz kulturno historijske spomenike 1, (Djakovo 1959) 25, si. 2. 146 Op. c., 21. 147 S. Dimitrijević, Opuscula archaeologica 1, (1956) 12. 148 Dimitrijević 1961, 57—58; Dimitrijević 1971, 149. 149 Dimitrijević 1961, 56. 150 Vojvodina, 178—179. 151 Op. c., 127, 137. 152 N. Majnarić-Pandžić, Podgorač — Breške (Gaj), Našice — ranobrončanodobno naselje s licenskom i panonskom inkrustiranom keramikom, Arheološki pregled 15, (1973) 25 ss. 153 Dimitrijević 1967, 17 (kron. tabla); Dimitrijević 1971, 151 (kron. tabla). 154 Dimitrijević 1966, T. 12/5, 8, T. 13/2. 155 Op. c., T. 15/2, 4, 5. 156 Lokalitete otkrio B. Kranjčev 1973. i 1974. godine; materijal u njegovoj zbirci. LE PROBLÈME DE L’ÉNÉOLITHIQUE DANS LA RÉGION DE NAŠICE (Contribution à la genèse et à la gradation de la culture de Lasinja) Resumé La région de Našice se trouve en Slavonie centrale (R.S. de Croatie). Au cours des dernières années on a trouvé quelques localités qui complètent l’image du développement des cultures préhistoriques de la Slavonie. De la culture de Lasinja font partie les localités de Koška—Cer et de Koška—Pjeskana II, ainsi que Feričanci—Vučjak, Jezero. Les autres localités énéolithiques se trouvent à Razbojište (Široko jutro), Kršinci (Lipovac), Seona (Staza za Bedemgrad), Donja Mo-tičina (Škola) et Stara Jošava. A Koška—Pjeskana II, l’auteur a effectué en novembre 1974 de moindres fouilles de protection. Il a découvert une caverne pour le séjour diurne (fosse A) et un foyer à ciel ouvert (Fig. X—3). Au foyer, la proportion des groupes céramiques particuliers est la suivante: la céramique grossière est représentée par 63 pièces, dont 7 sont ornées, soit 11,1%, la céramique de passage par 33 pièces, dont 6 ornées, soit 18,1% (biconiques: arrondies = 4 : 13, soit 1 : 3,2) et la céramique fine par 1 pièce (T. 8/3). Dans la fosse A il y avait 212 pièces de céramique grossière. La proportion des biconiques et des arrondies est de 10: 98, soit 1 : 9,8. 22 exemplaires sont ornées, soit environ 10% (T. 3/1, 5/7, 7/5, 5/3, 8/6, etc). La céramique de passage était représentée par 108 pièces, dont 11 biconiques et 49 arrondies, soit 1: 4,4. 8 exemplaires étaient ornés, soit 7,4% (T. 3/2). La céramique fine: au total 21 pièces, 5 biconiques et 4 arrondies, soit 1,2 : 1 (plus de biconiques). 11 pièces ornées, soit 50,2% (T. 3/4, 7/1,3, 6/7). Le texte indique des erreurs dans les thèses de B. Jovanovič et de N. Kalicz sur le caractère énéolithique avancé de la culture de Baden. A la genèse de la culture de Lasinja coopèrent la culture néolithique de Sopot (comme substrat) et la culture énéolithique primitive de Baden. Dans certaines régions, le substrat de la culture de Lasinja ne peut pas être celle de Sopot ou une des cultures de Lengyel, mais plusieurs composantes. Comparant la mesure des récipients biconiques et arrondis dans les localités de Sopot et de Lasinja, nous sommes parvenus à la conclusion que cette mesure (seulement pour l’inventaire céramique global) est restée presque la même. Un exemple expressif de continuité sont aussi les poignées en forme de bec (X. 4/5, 7/5, 8/2). Les pieds de vases, avec un renflement à la partie supérieure du pied, sont aussi le prolongement des pieds ventrus de Sopot (T. 6/3). Les renflements plastiques en forme de nez (T. 6/1) et la chaîne plastique (T. 5/7, 7/4,5) sont également repris de la culture de Sopot, tandis que la spirale plastique (T. 5/3) a été prise de la culture de Butmir. Ces indicateurs et d’autres montrent la forte influence de la base sopotique sur la formation de l’aspect final de la culture de Lasinja. Le chemin de la gradation a été ouvert par S. Dimitrijevié par ses oeuvres postérieures. Pour le moment, nous répartirions la culture de Lasinja dans les degrés A et B. Les localités du degré A de la culture de Lasinja: en R.S. de Croatie — Hrsina«Gorica» et (avant la fin de ce degré) Jakšić; en R.S. de Slovénie — Ajdovska jama, Drulovka et Resnikov kanal près de Ig; en Hongrie occidentale — la localité de Keszthely-Fenékpuszta, Vamhaz représente probablement un type particulier de la culture de Lasinja de ce degré. Les marques élémentaires du degré A : les profils des écuelles et des coupes à la Kostolac, les hauts vases biconiques à rupture aigue et l’ornement comme à Boleraz ou à Uny (types de Baden), c.-à-d. le zigzag vertical, ainsi que les pieds des écuelles gauchement élargis. Par endroits se manifeste la cannelure des parties supérieures des écuelles et des vases. Les localités du degré B de la culture de Lasinja: en R.S. de Croatie — Koška—Pjeskana II, Lasinja—Talinovo brdo, Kiringrad (la première phase du degré B) et Čakovec (près de Ogulin); en R.S. de Slovénie — Ptuj et Partski kanal près de Ig; en Hongrie occidentale — Keszthely—Fenék-puszta II, Zalavar—Mekenye et Letenye—Szentkeresztdomb; de ce degré fait partie aussi la cruche lasinienne de la tombe 10 de la nécropole de Bodrogkeresztur à Szentes-Kistöke. Bref: ici se range tout l’inventaire des localités citées. Pour l’ornementation sont évidents les liens avec Vučedol B, Bodrogkeresztur II et la culture de Retz—Gajary. Après l’énéolithique, au début de l’âge de bronze, dans la région de Našice il convient pour le moment d’attendre l’apparition de matériel de la culture de Vinkovci et peut-être aussi d’une culture apparentée de l’âge de bronze précoce. Sur la base des résultats obtenus et des tableaux chronologiques de N. Kalicz 25, de S. Dimitrijevié 153 et de B. Bruckner 12 (Voïvodine, T. XVIII), on a dressé un tableau chronologique (Fig. 6), qui est joint à ce travail et expliqué dans le texte. Tab. 1 Lasinjska kultura; 1, 2; — Culture de Lošinja; 1, 2: Feričanci-Vučjak, jezero; 3—5: Koška, pjeskana II (slučajni nalazi) — Feričanci-Vučjak, Jezero; 3—5: Koška, Pjeskana II (decouvertes fortuites). d-L 1—3 Lasinjska kultura: Koška, pjeskana II (slučajni nalazi); 4: Donja Motičina, škola. 1 3 Culture de Lasinja: Koška, Pjeskana II (decouvertes fortuites)-, 4: Donja Motičina, Škola. Tab. 3 n j’ ^ Lasinjska kultura. Koška, pjeskana II (jama A); 3; Kršinci, Lipovac; 4: Scoria, staza za Bedemgrad. — 1, 2, 4, 5 Culture de Lasinja: Koška, Pjeskana II (fosse A); 3: Kršinci, Lipovac; 4 : Seona, staza za Bedemgrad. Tab. 4 Lasinjska kultura; 1—5: Koška, pjeskana II (jama A). — Culture deLasinja; 1—5: Koška, Pjeskana II (fosse A). Tab. 5 Tab. 6 5 — Arheološki vestnik Tab. 7 Tab. 8 PRILOG PROBLEMATICI LICENSKE KERAMIKE U SJEVERNOJ JUGOSLAVIJI Nives Majnarić-Pandžić Filozofski fakultet, Zagreb Nakon što je dvadesetih i tridesetih godina našeg stoljeća uočena i ocrtana pojava tzv. licenske keramike, prvenstveno na području Austrije, javljala su se, uglavnom u okviru većih sinteza posvećenih širim problemima, i razna mišljenja o nastanku, karakteru i kronologiji te kulturne pojave.1 Tek u najnovije vrijeme susrećemo u literaturi radove posve- 1 Karta rasprostranjenosti nalazišta s licenskom keramikom u Jugoslaviji. — Carte de l'extension des localités a céramique de Litzen en Yougoslavie. ćene specijalno toj problematici. Tako je zapaženu sintezu za područje Austrije dala Z. Benkovsky-Pivovarovâ osvrnuvši se na dosadašnju literaturu1 donijevši njen iscrpni popis.2 Manju sintezu o licenskoj keramici iz zapadne Mađarske (Transdanubije) napisao je G. Bandi navevši niz do sada nepoznatih lokaliteta, ali, na žalost, bez popratne objave novog materijala.3 Oba citirana rada uključuju i karte rasprostranjenosti nalazišta s licenskom keramikom za navedena područja i one očituju najveću gustoću licenskih lokaliteta u istočnoj Austriji i sjeverozapadnoj i zapadnoj Transdanubiji. U literaturi često spominjana grupa licenskih nalaza u Slovačkoj do sada nije sintezno obrađena.4 Nalazi s područja sjeverozapadne Jugoslavije publicirani su poslije Drugog svjetskog rata, a javljaju se prvenstveno na prostoru gdje se jugoistočni alpski obronci, odnosno njihovo predgorje, dodiruju s jugozapadnom Panonijom. Između pet nalazišta do sada navedenih u literaturi ističu se kvantitetom materijala Ljubljansko barje i spilja Vindija u Hrvatskom Zagorju.6 Ti nalazi nisu proizašli iz sistematskih iskopavanja, pa se mogu valorizirati isključivo tipološki. Idući spram istoka nalazi licenske keramike javljaju se i uz lijevu obalu Save: na samoj obali u selu Gušće nizvodno od Siska, te u Novigradu na Savi nizvodno od Slavonskog Broda ili sjevernije od nje u selu Gradac kod Pleternice u Požeškoj kotlini. Južno od Save došlo je na vidjelo samo nekoliko pojedinačnih nalaza na inače poznatim prethistorijskim naseljima: Gornja Tuzla u sjeveroistočnoj Bosni i Gradina Pod kod Bugojna na srednjem Vrbasu (sl. 1). Iz Gušća objavljujemo tipični licenski vrčić s trakastom drškom (tab. 1, si. 2; tab. 8, si. 3) koji je u Arheološki muzej u Zagrebu stigao bez pobližih nalazišnih podataka.6 U istom muzeju se čuva i nekoliko fragmenata tipične licenske keramike iz sela Gradac kod Pleternice s položaja Klasje (si. 2).7 Na tom je lokalitetu vršeno sondažno iskopavanje, ali licenski fragmenti potječu iz gornjeg poremećenog sloja. Jedini licenski fragment iz Gornje Tuzle proizašao je iz tankog, također poremećenog, ranobrončanodobnog sloja I, a tipična licenska terina s trakastom drškicom i fragment vrča s licenskim ukrasom pripadaju ranobrončanodobnom stratumu A na Gradini Pod.8 Upravo zbog ove nepotpune ili nikakve dokumentiranosti dosada poznatih licenskih nalaza posebno mjesto među navedenim nalazištima zauzima Novigrad na Savi, odakle licenska keramika potječe iz sondažnog iskopavanja koje je prije desetak godina izvršila K. Petrovič iz Muzeja Brodskog Posavlja. Tom je prigodom otkriven na tom od ranije poznatom kasnobrončanodobnom naselju i ranobrončanodobni naseobinski stratum s o 3cm 2 Gradac — Klasje 3 Podgorač — Breške: jama A —fosse A; gore: sjeverozapadni profil sonde I-I — en haut: profil nord-ouest de la sonde I-I; dolje: planum sjeverozapadnog sektora na dub. 1,02 m — en bas: plan du secteur nord-ouest à la prof de 1,02 m. A humus ; B žuti naboj gline — charge jaune d'argile; C smeđe siva zemlja — terre brun-gris; D smeđe siva i svijetlosiva zemlja — terre brun-gris et gris clair; E svijetlosiva zemlja — terre gris clair; F zemlja sa primjesom pepela — terre à addition de cendres; G zemlja sa primjesom pepela i gara — terre â addition de cendres et de suie; H zemlja sa velikom primjesom pepela i gara — terre a grande addition de cendres et de suie; I fragmenti ljepa — fragments de crépi; J guste naslage gara — amas épais de suie. jamama u kojima se licenska keramika javlja zajedno s keramikom tzv. vatinsko-vršačkog tipa. Na žalost, taj nadasve važan materijal nije do sada publiciran.9 S. Dimitrijević je već 1967. godine pretpostavio da je u razvoju ranog brončanog doba u Sjevernoj Hrvatskoj svoju ulogu morala odigrati i kultura s licenskom keramikom, ali s obzirom na pomanjkanje odgovarajućih nalaza iz Slavonije, morao je ostati na samoj pretpostavci.10 Tek najnovije otkriće manjeg naselja s licenskom keramikom u selu Pod-goraču (udaljenom 11 km od Našica u pravcu Đakova) omogućilo je da se ta pretpostavka pretvori u tvrdnju, dokumentiranu materijalom. Nalazi dobiveni u toku zaštitnih iskopavanja 1973. i 1974. godine na tom nalazištu ujedno su i jezgra ovog rada.11 Lokalitet na položaju Breške u Podgoraču otkriven je tek 1973. godine i kako je bio vrlo ugrožen pristupili smo odmah zaštitnom iskopavanju. Pri tom su otkrivene dvije veće naseobinske jame: jama A (široka 4,10 m i duboka 0,75 m) te jama B (široka 3,22 m i duboka 1,60 m). Zapadni dio obih jama razorio je poljski put, tako da ni jedna jama nije sačuvana potpuno (si. 3, 4). Obje su se jame jasno ocrtavale u gotovo sterilnoj okolnoj glini, a imale su podjednaki sastav i sadržaj. Punjene su bile tamnom, rastresitom zemljom, miješanom s pepelom, garom, većim i manjim komadima kućnog ljepa, s obiljem keramičkih fragmenata i s ne- humus — humus; rastresiti recentno oštećeni sloj i blijedo siva sterilna zemlja — couche meuble récemment endommagée et terre stérile gris pâle ; recentno oštećenje — dommage récent; žutosmeđa glina pomiješana s garom i komadićima maza — argile jaune-brun mélangée de suie et de petits morceaux d'enduit ; tamnosivi sloj sa gustim garom i komadićima maza — couche gris foncé avec suie épaisse et de petits morceaux d'enduit ; žutosmeđa glina sa rjeđim natruhama gara i sitnim komadićima maza — argile jaune-brun avec des additions plus rares de suie et de petits morceaux d'enduit; komadi maza — morceaux d'enduit. 4 Podgorač — Breške: sjeverozapadni profil jame B — profil nord-ouest de la fosse B; koliko sitnih kamenih alatki. U jami B nađena je znatno veća količina kućnog maza, nekoliko komada većih dimenzija, dobro su zaravnani s jedne strane, ali bez vidljivih otisaka pruća ili kolja s druge strane. Ni u jednoj jami nisu otkriveni tragovi ognjišta, neke sigurne kućne konstrukcije ili poda kojemu bi bar djelić bio in situ. Isto tako nema oko jama tragova od drvenih stupaca ili kolja. Komadi kućnog ljepa, nađeni u obje jame, govorili bi za eventualno postojanje kuća u blizini, ali naša dosadašnja istraživanja u Podgoraču ne omogućavaju da se određenije izjasnim u tom smislu. S obzirom na dimenzije obih jama teško ih je interpretirati kao otpadne jame i trebalo bi pomišljati na to da su služile kao kratkotrajni stambeni objekti.12 Na žalost je literatura s podacima o načinu stanovanja nosioca licenske keramike izvanredno siromašna. Kako rekosmo, poljski je put, mjestimično širok i više od dva metta, prilično oštetio lokalitet i odnio zapadne dijelove jama. Zaštitnim iskopavanjima istražen je cijeli teren na kojemu je za sada moguće istraživati, ukupno 116 m2. Među keramičkim materijalom zapažamo brojne fragmente tipične crne keramike ukrašene u licenskom stilu. Zastupljeni su fragmenti amfora i vrčeva s ljevkastim ili cilindričnim vratovima i trakastim drškama, te oblim ili bikoničnim tijelom. Za pojedine fragmente pretpostavljamo da se mogu rekonstruirati u tipičnu licensku terinu. Najčešće su sačuvani ulomci vratova i drški, a pojedini se primjerci ističu vanredno finom fakturom i sjajno poliranom crnom površinom. Ukupno je u obje jame otkriveno fragmenata od cca. dvadeset posuda izričito fine licenske keramike (tab. 1, sl. 1 ; tab. 2, sl. 1, 3, 6 ; tab. 3 ; tab. 4, sl. 1, 2, 5, 6; tab. 5, sl. 5, 7; tab. 7, sl. 3). I oblikom i ukrasnim motivima i tehnikom licenska keramika iz Podgorača ne izlazi iz okvira ustaljenih karakteristika.13 Ukrasi su izvedeni u više horizontalnih i paralelnih traka na vratu (tri i više), a nema ni jednog sigurnog slučaja valovite trake. Drške su ukrašene vertikalnom trakom. Govoreći o licenskom stilu moramo razmotriti pitanje tehnike kojom je ukras izvođen. Poznata su tumačenja o otiskivanju usukane vrpce (die Litze) ili štapića omotanog vrpcom (Wickelschnurabdruck, Wickelabdruck).14 No, izvanredno minuciozno izvedeni otisci, vrlo plitki i međusobno jasno odvojeni, tj. ubod jasno odvojen od obližnjeg uboda, dovode u pitanje održivost navedenih tehnoloških rješenja, bar u slučaju licenske keramike iz Podgorača. Čini mi se da je u tehničkom smislu najprihvatljivije mišljenje S. Dimitrijevića, iznijeto u najnovije vrijeme, da je tipični licenski ukras izvođen kotačićem, kao imitacija otisaka vrpce.15 Vidjet ćemo poslije, kad budemo govorili o genezi licenske keramike, da je ta tehnika logična i izvediva iz lokalnog supstrata na velikom području rasprostranjenosti licenske keramike. Više od 50% keramičkih nalaza iz obje jame sačinjava gruba keramika (tab. 5, sl. 1, 3, 6, 8; tab. 6, sl. 1; tab. 7, sl. 1, 4). Kako je sačuvana u malim fragmentima, a oni opet potječu od vrlo velikih posuda, to se do sada nismo upustili u njihove rekonstrukcije. Uglavnom su zastupljene velike trbušaste posude za zalihe, s masivnim trakastim drškama na trbuhu i s ljevkastim vratovima. Vratovi su ukrašeni horizontalnim, a drške vertikalnim nizovima žigosanih uboda koji imitiraju licenski stil i način ukrašavanja. Na nekim vrlo pravilno rađenim ukrasima vidljiva je tehnika žigosanja nekim jednostavnim instrumentom (tab. 5, sl. 1, 8, 6). Faktura ponekih posuda vrlo je gruba, slabo pročišćena glina miješana je s velikim zrncima pijeska. Prevladavaju ipak fragmenti keramike koja nije suviše grube fakture, a boja varira od žutocrvene (svijetle) do smeđih i crnih tonova. Keramika je dobro pečena i uglavnom nema ukrasa, a gore spomenuti licenoidni ukrasi nisu procentualno jače zastupljeni. Samo u jednom slučaju ustanovljen je plitki metličasti ukras na trbuhu posude sa cilindričnim neukrašenim vratom. Opisanu grubu neukrašenu keramiku teško je određenije pripisati licenskoj kulturi jer se ona javlja kao popratni materijal na širem prostoru, uz razne ranobrončanodobne kulture. Ovdje valja spomenuti da i keramika ukrašena na licenoidan način nije u literaturi tretirana jednako. Tako G. Bandi takve nalaze iz južne Transdanubije veže uz licensku keramiku Austrije i sjeverozapadne Mađarske, ali je ujedno smatra i poticateljem formiranja grupe transdanubijske inkrustirane keramike.16 Važno je da ta Bândijeva grupa nalaza, kao i gruba podgoračka keramika, imaju analogija, i u oblicima i u ukrasu, u naselju s jamama u Balatongyöröku koje I. Torma bezrezervno pripisuje kulturi Kisapo-stag.17 Situacija u Podgoraču je to složenija, što se u obje jame, zajedno s licenskom i grubom keramikom, javljaju i brojni fragmenti transdanubijske inkrustirane keramike (tab. 8, si. 1, 2 ; tab. 9 ; tab. 10 ; tab. 14, sl. 2). Inkrustirana transdanubijska keramika iz Podgorača pripada u globalu južnoj grupi (Szekszârd, odnosno Szekszârd-Pécs grupi) s brojnim analogijama u komitatima Baranji i Tolni.18 Iako nije ni u jednom slučaju zastupljeno ukrašavanje širokim, bijelom inkru-stacijom ispunjenim, trakama — toliko tipično baš za južnu transdanubijsku grupu, sačuvani motivi ipak uvrštavaju podgoračku keramiku u južnu grupu, što je već i zbog geografskih razloga logično. Dok za sjevernu grupu transdanubijske inkrustirane keramike (Veszprém, odnosno Veszprém-Esztergom grupu) raspolažemo obiljem moderno publiciranog materijala, osobito iz tipičnih paljevinskih nekropola, i s argumentiranim pokušajima uspostavljanja interne kronološke podjele,19 u mnogo smo nepovoljnijoj situaciji za grupu južne transdanubijske keramike. Još uvijek je osnovni izvor za upoznavanje oblika i ukrasa te grupe sinteza M. Wosinskog o inkrustiranoj keramici, nastala na početku stoljeća, moderna i na nivou za svoje vrijeme, ali utemeljena uglavnom na nedovoljno dokumentiranom materijalu.20 Kako je već B. Hänsel zapazio, južna grupa je uniformna u repertoaru oblika i ukrasa i vrlo je teško, s podacima kojima danas raspolažemo u literaturi, predložiti njenu podjelu u razvojne faze.203 U novije je vrijeme G. Bandi izdvojio grupu inkrustiranih posuda s južnotransdanubijskih lokaliteta koje tipološki usko povezuje s licenskom keramikom, a drži je prethodnikom i poticateljem razvoja karakteristične transdanubijske keramike. G. Bandi, dakle, genetski tumači postanak grupa transdanubijske inkrustirane keramike stapanjem licenskih elemenata prodrlih sa sjeverozapada (tumači ih kao etnički prodor) s autohtonim življem — nosiocima tradicija Zok kulture.21 On je teoretski izdvojio jednu stariju fazu u kojoj je na cijelom području Transdanubije kultura inkrustirane keramike jedinstvena. Tek u idućoj etapi došlo bi do diferenciranja u sjevernu i južnu grupu. No, kako se najveći dio materijala, koji G. Bandi u spomenutom radu ilustrira fotografijama,22 može prije pripisati kulturi Kisapostag i uvjerljivo povezati s materijalom iz Balatongyö-röka,23 a njegova povezanost s »klasičnim« licenskim ukrasima nije očita, to će navedenim G. Bandljevim tumačenjima o nastanku transdanubijske inkrustirane keramike biti potrebni daljnji argumenti, potkrepljeni arheološkim materijalom. A. Mozsolics, razrađujući kulturu Kisapostag i njen preobražaj u kulturu transdanubijske inkrustirane keramike, navodi da szekszârdska keramika ukrašena širokim inkru-stiranim trakama pripada njenoj najstarijoj fazi.24 I G. Bândi donekle vidi na isti način unutarnji razvoj szekszärdske grupe.25 Pokaže li se točnom ta tvrdnja na mađarskom materijalu, onda podgoračka keramika ne bi pripadala najstarijoj fazi južne transdanubijske grupe. Nadalje, ako novoizdvojenu grupu Szeremle shvatimo kao mlađu fazu transdanubijske inkrustirane keramike26 i usporedimo li podgorački materijal s oblicima i ukrasima keramike koja nam je prezentirana kao karakteristična za Szeremle grupu, uočit ćemo da ima nekih pojedinačnih stilskih srodnosti. Ovdje mislimo u prvom redu na »amforicu« (tab. 8, si. 2), koja u profilaciji pokazuje karakteristike tipičnog vrčića grupe Szeremle;27 rekonstrukcija druge drške nije posve pouzdana. Po svom ukrasu ova je posudica bliža dekorativnom ukusu sjeverne transdanubijske grupe i ne uklapa se u uobičajeni stil južne grupe. Na isti stil ukrašavanja ukazuje i fragment (tab. 12, si. 2), a donekle i etažni vrčić (tab. 8, si. 1) — odnosno (tab. 9, si. 5). Ipak je očito da prevladavaju karakteristike »prave« južno-transdanubijske grupe. Prema G. Bândiju i T. Kovâcsu razvijena južnotransdanubijska inkrustirana keramika živi istovremeno sa grupom Szeremle, svaka u svom području, a pri kraju samostalnog života grupe Szeremle dolazi i do miješanja materijala jedne i druge grupe na teritoriju južnotransdanubijske keramike.28 Mađarski su autori svoje kronološke sisteme sâmi sinhronizirali s Reineckeovim fazama za brončano doba Bavarske na slijedeći način: A. Mozsolics datira stariju fazu vesz-prémske i szekszärdske grupe u svoj Hajdusâmson horizont, tj. u vrijeme Reineckove faze A 2 ranog brončanog doba. Kraj obje grupe određuje u svoj horizont Koszider ostava, u vrijeme Reineckove faze B srednjeg brončanog doba.29 Grupu Szeremle datiraju G. Bandi i T. Kovâcs u vrijeme Reineckove faze B 1 do prijelaza na fazu B 2.30 Prema kronologiji spomenutih mađarskih autora podgoračka transdanubijska inkrusti-rana keramika pripadala bi, dakle, vremenu između Reineckovih faza A 2 i kraja faze B l.31 Svjesni smo da gornja razmatranja ne počivaju na dovoljno objavljenom i dokumentiranom arheološkom gradivu, što je inače osnovni uvjet za kronološka raspravljanja, ali prelazi okvire naših sadašnjih mogućnosti kritički raspraviti kompleks teorija mađarskih kolega o kronološkim pitanjima brončanog doba u Panoniji. No, svakako je sigurno da se danas ne mogu izvoditi nikakvi zaključci bez iscrpnog poznavanja objavljenih i neobjavljenih istraživanja mađarskih arheologa.32 Podgorač za sada predstavlja najzapadnije nalazište transdanubijske inkrustirane keramike u Slavoniji, jer je ona, osim u Baranji, poznata samo u neposrednoj blizini Dunava, a tek se u Srijemu spušta na jugozapad, sve do Save.33 Rijetki kameni artefakti nađeni su u obje jame (tab. 15). Karakteristični su mali, fino retuširani nožići (jedan je lagano polumjesečasto zakrivljen — tab. 15, sl. 1), a prevladavaju mali strugači, grublje retuširani na cijeloj površini, a finije uz rubove. Samo jedan, dosta oštećen, komad mogao bi se protumačiti kao vršak strelice, ali prema njegovoj profilaciji postoji mogućnost da je i on bio upotrebljavan kao strugač (tab. 15, si. 10). Zgodna je koincidencija da su u grobu dječaka iz Grosshöfleina (Föllik) uz tipičnu licensku keramiku nađena i dva kamena priloga posve nalik na podgoračke alatke.34 U jamama nije inače bilo kostiju, čak ni u najsitnijim fragmentima. Komadići drvenog ugljena iz jame A analizirani su u Laboratoriju za C 14 analize u Institutu »Ruđer Bo-šković« u Zagrebu i dobiven je datum ± 1670. godina stare ere. Zasada nemamo nepobitnih argumenata da ustvrdimo da se licenska keramika javlja u Jugoslaviji kao samostalna kulturna pojava. Na svim dosadašnjim nalazištima postoji relativno vrlo malen broj nalaza, a na rijetkim iskopavanim lokalitetima (Podgorač, Novigrad na Savi, Pod kod Bugojna) dolazi povezana s keramikom drugih kulturnih grupa: transdanubijskom inkrustiranom keramikom, ili vršačko-vatinskom ili lokalnom bosanskom ranobrončanodobnom kulturom, srodnom bubanjsko-humskoj. Dakle, iako licenska keramika u razvoju ranog brončanog doba predstavlja sigurno važnu kariku, ne možemo je u ovom trenutku izdvojiti kao samostalnu kulturu. Razmatrajući genezu licenske kulture moramo s aspekta jugoslavenskog prostora obratiti pažnju na oblikovni i dekorativni repertoar keramike ljubljanske kulture alpskog tipa, najvjerojatnijeg izvora nastanka licenske keramike.35 Ljubljanska kultura poznaje kao vodeće oblike trbušastu amforu s cilindričnim ili ljevkastim vratom, nadalje vrč s trakastom drškom i terinu s kraćim cilindričnim ili ljevkastim vratom. Ukrašavanje se 5 spilja Vindija (1974—75): jugozapadni dio pretpećinskog terena — le secteur sud-ouest du terrain avant la grotte. obavlja kotačićem, a česti ukrasni motivi su horizontalni nizovi na vratu. Tako ukrašena keramika fine je fakture, crna je i polirana s visokim sjajem.36 Osim ovih činjenica, koje je nemoguće mimoići, u istraživanju nastanka licenske keramike navodimo i dva momenta koja bi također ukazivala da licenska keramika potječe iz ljubljanske kulture. Važan je podatak da se oba tipa keramike susreću na istom prostoru, iako nam, na žalost, nije poznat njihov stratigrafski odnos.37 Nadalje je interesantno da se jedino u Hrvatskom Zagorju — u spilji Vindiji (si. 5), dakle na rubu domene ljubljanske kulture, susreće motiv valovnice. Taj motiv Z. Benkovska smatra karakterističnim za stariju fazu licenske kulture, na žalost, kako i sama naglašava, ponovno bez argumenata u arheološkom gradivu.38 S obzirom na gustoću licenskih lokaliteta u Austriji nameće se potreba istraživanja geneze licenske keramike na tom području. Ona se ovdje napokon javlja kao samostalna kulturna pojava. Budući da se ljubljanska kultura rasprostire i u Gornjoj i u Donjoj Austriji, razmatranja tamošnjih arheologa o genezi licenske keramike mogla bi se kretati istim pravcem kao i naša.39 Problem geneze ovim je samo naznačen, a bez daljnjih terenskih istraživanja i tehnološkog ispitivanja ukrasnih tehnika nije ga moguće konačno riješiti. Vrijeme trajanja razvijene ili, ako hoćemo, »klasične« licenske keramike jasno je ocrtano njenom povezanošću s drugim ranobrončanodobnim kulturnim grupama: Böheimkirchen, Veterov, razvijenom Mad’arovce i transdanubijskom inkrustiranom keramikom.40 U Pod-goraču se, dakle, razvijena licenska keramika (ni u jednom slučaju nema motiva valovnice na vratu posude) javlja u zajednici, odnosno u zatvorenim nalazima, s razvijenom transdanubijskom inkrustiranom keramikom. Posebno pitanje predstavlja donja granica trajanja licenske keramike. Smatram da u tom pravcu naselje u Podgoraču, povezano s rezultatima iz drugih novijih istraživanja, može dati neke smjernice. Ovdje je prvenstveno značajna povezanost licenske keramike s transdanubijskom inkrustiranom keramikom za koju sam već spomenula da je Podgorač njen najzapadniji do sada otkriveni lokalitet u Jugoslaviji. Iz novijih radova N. Tasića upoznali smo nove nalaze transdanubijske keramike u Srijemu i Bačkoj, u zatvorenim nalazima: na višeslojnom naselju Gomolava kod Hrtkovaca u sloju s vršačko-vatinskim materijalom, a u nekropoli Belegiš u grobnoj cjelini uz keramiku tipa Belegiš I.41 U bron-čanodobnom naselju u Novigradu na Savi miješa se licenska keramika u jami (jamama?) s vršačko-vatinskom keramikom.42 S prva dva, pouzdana, nalaza kronološki je jasno ocrtana pozicija nalaza inkrustirane transdanubijske keramike na srijemskim lokalitetima. U rješavanju problema trajanja licenske keramike i njenih stilsko-dekorativnih tradicija ne smijemo zaboraviti činjenicu da se uz transdanubijsku keramiku javlja u zatvorenim nalazima keramika ukrašena u stilu koji se nesumnjivo nadovezuje na licenski, ali s novim motivom, tzv. motivom »viseće vitice« (Schnörkelmotiv).13 Taj je motiv inače čest i karakterističan za vršačko-vatinske visoke trbušaste posude s cilindričnim vratom, kao i za adekvatne oblike u srijemskoj grupi Belegiš I.44 Osim u Vojvodini, takvi su ukrasi poznati iz Mađarske (Tolna), Slovačke (gdje se licenska keramika javlja povezana s Mad’arovce keramikom razvijene faze) i iz Austrije.45 Polazeći od prilika na slavonsko-srijemskom području zamjećujemo da ovdje postoje geografski, a po svemu sudeći i kronološki uvjeti da licensku keramiku kroz njenu ornamentiku i tektoniku povežemo s tzv. vršačko-vatinskom i Belegiš I keramikom. Čini nam se da je spomenuta keramika ukrašena na način koji genetski, bez posredovanja licenske keramike, izgleda zapravo neobjašnjiv. Taj je odnos zapazila već odavno A. Mozsolics, ali nije raspolagala materijalom koji potječe iz upravo spomenutih, nedavnih iskopavanja.46 Ponovno se postavlja pitanje tehnike izvođenja ukrasa na belegiškoj, odnosno vršačko-vatinskoj keramici ukrašenoj vrpčastim motivima. Izgleda da upravo motiv »viseće vitice« jasno pokazuje da bar taj dio ornamenta nije izvođen otiskivanjem prave vrpce, nego ako nije izrađivan kotačićem, onda je najvjerojatniji »instrument« tanka brončana žica uvijena poput motiva koji će otisnuti. Svakako je očito da se po svojoj osnovnoj dekorativnoj zamisli navedeni ukrasi nadovezuju na licenski stil. Budući da se sumnja u cjelovitost grobnog nalaza iz Dunapentelea,17 kronološki nam je neobično važan grob iz slovačke nekropole Dolnÿ Peter, gdje su dva vrčića licenskog stila datirana u horizont razvijenih srpastih igala.18 Mnogo bliže našem području, na južnotransdanubijskom lokalitetu Siklos, u neposrednoj blizini naše državne granice (nasuprot Donjem Miholjcu), zapažen je nalaz jednog vrča s jasnim licenskim stilskim karakteristikama.49 Taj je vrč, prema G. Bândiju, nađen povezan s keramikom rane kulture grobnih humaka; on tu keramiku datira u vrijeme prijelaza Reineckovih faza B 1 u B 2, ali ta se keramika može datirati i nešto ranije, u početak faze B. Kako je ostavama Lovas i Vukovar vršačko-vatinska keramika u Slavoniji i Srijemu jasno datirana u Reineckovu fazu B, to nam ni kontakt kasne licenske keramike, prvenstveno one ukrašene motivom »viseće vitice«, s vršačko-vatinskom nije problematična pretpostavka.50 Smatramo da danas raspolažemo s dovoljno argumenata da trajanje transdanubijske inkrustirane keramike u slavonsko-vojvođanskom području, a ujedno i trajanje licenske keramike u Slavoniji, produžimo i u početak Reineckove faze B srednjeg brončanog doba. 1 R. Pittionijev naziv za licensku keramiku u Austriji (Guntramsdorf-Drassburg Gruppe) i naziv koji predlaže Z. Benkovska (Drassburg Gruppe) ostavljamo ovdje po strani i zadržavamo uobičajen, na cijelom području njene rasprostranjenosti upotrebljavan, naziv licenska keramika. — R. Pittioni, Urgeschichte des österreichischen Raumes, (Wien 1954) 242—248. — Z. Benkovsky-Pivovarova, Prähist. Zeit-schr. 47 (1972) 198—212. 2 Z. Benkovsky, o. c. 3 G. Bandi, Veszprém Megyei Müzeumok Kôzleményei 11, (1972) 41 sq; (dalje VMMK 11). 4 M. Dušek, Bronzezeitliches birituelles Gräberfeld Dolny Peter, Inv. Arch. — Česko-slovensko 4, (1967) ČS 39. — B. Novotny, Musaica 19, (1968) 17 sq. T. VIII, 6. — V. Nemejcovâ-Pavükovâ, Slov. Arch. 16, (1968) 357. 5 P. Korošec, Arh. vestnik 8, (1957) 9 sq. — S. Vukovič, ibid., 32 sq. 6 Zahvaljujem prof. dr S. Dimitrijeviću na fotografiji vrčića iz Gušća i na dozvoli da ga objavim. 7 Zahvaljujem V. Vejvodi, višem kustosu Arheološkog muzeja u Zagrebu, na dozvoli da objavim fragmente licenskih posuda iz Graca kod Pleternice. —• Uz fragment cilindričnog vrata velike, vrlo trbušaste posude ukrašene u tipičnoj licenskoj maniri, na lokalitetu Klasje nađen je i fragment posude ukrašene na način kakav poznamo iz Ljubljanskog barja. O tehnici ukrašavanja biti će nešto dalje govora. 8 B. Čovič, Glasnik Zem. muz. u Sarajevu 15—16, (1961) T. XV, 8. — M. Garašanin, Praistorija Srbije, Beograd 1973, p. 270. — B. Cović, Glasnik Zem. muz. u Sarajevu 20, (1965) T. VIII, 1, 2. 9 Na taj mè materijal upozorio S. Dimi-trijević i dao mi podatak o povezanosti licenske keramike s vatinskom u zatvorenom nalazu. Ovdje mu ponovno zahvaljujem na tim podacima. 10 S. Dimitrijević, Arch. Iugoslavica 8, (1967) 13—19 i kronološka tabela. 11 N. Majnarić-Pandžić, Arh. pregled 15, (1973) 25—26; Eadem, Arh. pregled 16, (1974) 39—41. 12 G. Bandi, Dunamitli Dolgozatok 4, (1967) 6sq; navodi u Transdanubiji zemunične nastambe — veće, za nosioce kulture koju interpretira kao licensku, ili manje — za nosioce kulture s južnotransdanubijskom inkrustiranom keramikom. Obje bi se interpretacije u slučaju Podgorača mogle uzeti u obzir. Dimenzije jama bile su primarno znatno veće od onih koje ovdje navodimo, jer je put razorio veći dio obih jama. 13 R. Pittioni, o. c. — Z. Benkovsky, o. c. — P. Korošec, o. c. 141. Mèri, Der frühbronzezeitliche Urnenfriedhof von Kisapostag, Arch. Hung. 26, (Budapest 1942)92—100. 15 S. DimitrijeviĆ, Povijest hrvatskog naroda I, (Zagreb 1976 — u štampi); zahvaljujem dr. Dimitrijeviću na dozvoli da pročitam njegov rukopis. 16 G. Bandi, o. c. — Idem, A Janus Pannonius Müzeum Évkônyve 1965, 61—73; (u daljem tekstu JPME 1965); Idem, VMMK 11, (1972) 41 sq. 171. Torma, VMMK 11, (1972) 15—39. — Ne možemo se na ovom mjestu upustiti u razmatranje samostalne opstojnosti Kisapostag kulture u zapadnoj Mađarskoj. Prema Bandiju ta kultura uopće nije egzistirala kao samostalna grupa, dok A. Mozsolics i I. Torma ne sumnjaju u njenu samostalnost. Kako G. Bandi za svoje tvrdnje nije reproducirao dokazni materijal u dovoljnoj mjeri, a nalaze koje on citira nismo imali prilike vidjeti, to ovo pitanje ostavljamo zasada po strani. 18 M. WosiNSKY, Die inkrustierte Keramik der Stein- und Bronzezeit, (Berlin 1904). — K. Vinski-Gasparini, Osječki zbornik 5, (1956) 5 sq. — E. Spajić, ibid., 37 sq. — J. Csalog, Archaeol. Ért. 3, (1942) 119 sq. 19 P. Patay, Frühbronzezeitliche Kulturen in Ungarn, Diss. Pann. 11—13, (Budapest 1938) 60 sq. — M. Dušek, Gräberfelder der älteren Bronzezeit in der Slowakei I, (Bratislava 1960) 219 sq. — A. Uzsoki, Arrabona 1, (1959) 53 sq. — Idem, Arrabona 5, (1963) 5 sq. 20 M. Wosinsky, o. c. 20a B. Hansel, Beiträge zur Chronologie der mittleren Bronzezeit im Karpatenbecken, (Bonn 1968) 126. 21 G. Bandi, JPME, (1965) 61—73. 22 Idem, Dunantuli Dolg. 4, (1967) T. I, IX—XV. 231. Torma, o. c., T. 4—9. 24 A. Mozsolics, Der friihbronzezeitliche Urnenfriedhof vom Kisapostag, Arch. Hung. 26, (1942) 85—89 (dalje: Kisapostag). — Eadem, Bronzefunde des Karpatenbeckens, (Budapest 1967) 119 (dalje: Bronzefunde). 25 G. Bandi, o. c., 25. 26 G. Bandi, T. Koväcs, JPME 14—15, (1969-70) 97 sq. 27 o. c., T. I, 1 ; T. V, 1, 3; T. IV, 1. 28 G. Bandi, T. Koväcs, Acta Arch. Hung. 22, (1970) 25 sq. 29 A. Mozsolics, Bronzefunde, 124. 30 G. Bändi, T. Koväcs, o. c., 30. — G. Bändi, JPME 14—15, (1969-70) 111. 31A. Mozsolics, o. c. — G. Bändi, T. Koväcs, o. c. — G. Bändi, o. c. — Tu treba svakako spomenuti i mišljenje V. Milojčića koji je prije više od 25 godina datirao licensku keramiku na kraj faze A 2 ranog brončanog doba. V. Milojčić, Chronologie der jüngeren Steinzeit Mittel- und Südosteuropas, (Berlin 1949) 89—90. 321. Bona, A Bronzkor Magyarorszagon, (Budapest 1958 — disertacija u rukopisu). — Sažetak iz opširne disertacije, ali bez slikovnih priloga, objavio je I. Bòna, Annales Univ. Scient. Budapest. R. Eötvös, Sect. hist. 3, (1961) 3 sq. — (Iako neobjavljena, disertacija I. Bòne vrlo se često citira i služi kao izvor u mnogim djelima mađarskih autora). — I. Bòna, Acta Arch. Hung. 9, (1958) 211 sq. — A. Mozsolics, Acta Arch. Hung. 8, (1957) 119 sq. — Eadem, Bronzefunde. — G. Bändi, Alba Regia 6—7, (1966) 11—25. — G. Bandi, Musaica 14, (1963) 23 sq. — Dalje vidi u ranijim bilješkama citirana djela G. Bândija i T. Kovâcsa. 33 N. Tasić, Rad Vojvođanskih muzeja 14, (1965) 49 sq. 34 A. Mozsolics, Kisapostag, 35, 79. — R. PiTTioNi, o. c., 247. — Originalne objave F. Tömördy: Burgenland. Heimatblätter 5, (1936); Unsere Heimat 12, (1939) nisu nam dostupne. 35 Ovdje ostavljamo po strani mišljenja o primarnom orijentalnom porijeklu licenske keramike koja se često susreću u najnovijoj mađarskoj literaturi. Ta misao, izražena kod I. Bòne u disertaciji i ostalim, gore citiranim, radovima, ponavlja se i u navedenim Bândi-jevim raspravama. 36 S. DimitrijeviĆ, Arch. Iugoslav. 8, (1967) 13 sq. 37 P. Korošec, o. c. 38 Z. Benkovsky, o. c. 209. — S. Vukovič, o. c., T. I, 3 ; T. II, 2, 6. 39 S. DimitrijeviĆ, Povijest hrvatskog naroda, (Zagreb 1976) smatra da se licenska kultura razvila iz ljubljanske kulture alpskog tipa, ali se ne upušta u detaljniju analizu tog procesa. 40 Z. Benkovsky, o. c. 41 N. Tasić, o. c. 42 Vidi bilješku 9. 43 M. Wosinsky, o. c., T. LVIII. — Z. Benkovsky, o.c. — Crtež fragmenta sa »Schnörkel« motivom izvedenim u licenskoj tehnici iz Drassburga pokazala mije Z. Benkovsky i ovdje joj se na tome zahvaljujem. 44 N. Vulić, M. Grbić, Corpus Vasorum Ant., Yougoslavie, fase. 3, (Belgrade) fase. 1, Pl. 31, 7. —■ Bronzano doba Srbije, Katalog izložbe, (Beograd 1972) 182/1. —• B. Hansel, o. c., T. 48. — V. Trbuhović, Starinar, 11, (1960) 163 sq. 45 M. Wosinsky, o. c. — Z. Benkovsky, o. c., 202, Abb. 3. — Na lokalitetu Drassburg keramika sa »Schnörkel« motivom javlja se u jami sa srednjebrončanodobnom »Buckel« keramikom. 46 A. Mozsolics, WPZ 29 (1942) 30 sq. 47 G. Behrens, Prähist. Zeitschr. 11, (1919) 117 sq. 48 M. Dušek, Bronzezeitliches birituelles Gräberfeld Dolny Peter, Inv. Arch.-Českoslo-vensko 4, 39. 49 G. Bândi, T. Koväcs, JPME 14—15, (1969-70) 108. 50 Z. Vinski, Vjesnik Arheološkog muzeja u Zagrebu 1, ser. 3, (1958) 1 sq. — B. Hansel, o. c., Beil. 14. — H. Schickler, Fundberichte aus Baden-Württemberg 1, (1974) 705 sq; recenzirajući Hänselovu knjigu ispravlja ponegdje i njegove »visoke« datacije. CONTRIBUTION À LA PROBLÉMATIQUE DE LA CÉRAMIQUE DE LITZEN DANS LA YOUGOSLAVIE DU NORD Résumé Les découvertes du territoire de la Yougoslavie du nord-ouest ont été publiées après la Seconde guerre mondiale et elles se manifestent principalement dans l’espace où les versants alpins du sud-est, ou leurs contreforts, touchent à la Pannonie du sud-ouest. Parmi les localités citées jusqu’ici dans la littérature se distinguent par la quantité des matériaux le Ljubljansko barje (Marais de Ljubljana) et la grotte de Vindija dans le Zagorje Croate.5 Ces découvertes ne résultent pas de fouilles systématiques et elles ne peuvent se valoriser que typologiquement. Si l’on va vers l’est, les découvertes de la céramique de Litzen se manifestent le long de la rive gauche de la Save (sur la rive meme dans le village de Gušće en aval de Sisak et à Novigrad na Savi en aval de Slavonski Brod) ou plus au nord de celle-ci (dans le village de Gradac près de Pleternica dans la Požeška kotlina). Au sud de la Save on a mis au jour seulement quelques trouvailles individuelles dans des localités préhistoriques connues par ailleurs; Gornja Tuzla dans la Bosnie du nord-est et l’habitat fortifié de Pod près de Bugojno sur la rivière Vrbas moyen (fig. 1). De Gušće nous publions une petite cruche en céramique de Litzen typique à anse rubanée (tab. 1 ; 2 : tab. 8: 3), qui est arrivée au Musée archéologique de Zagreb sans données plus précises.6 Dans le meme musée on conserve aussi quelques fragments de céramique de Litzen du village de Gradac près de Pleternica, de la position de Klasje (fig. 2).’ Dans cette localité on a effectué des fouilles de sondage, mais les fragments de Litzen proviennent de la couche supérieure remuée. Le seul fragment de Litzen de Gornja Tuzla provient de la mince couche supérieure I de la première période de l’âge du bronze, et les trouvailles de Litzen de l’habitat fortifié de Pod appartiennent aussi à la strate A de la meme période.8 A Novigrad na Savi, localité de l’âge du bronze tardif, connue déjà auparavant, on a découvert aussi une couche de peuplement de la première période de l’âge du bronze avec des fosses, dans lesquelles la céramique de Litzen se manifeste ensemble avec la céramique du soi-disant type de Vatina — Vršac. Ces matériaux des plus importants que l’on conserve au Musée du Brodsko Posavlje à Slavonski Brod, n’ont pas été publiés jusqu’à présent.9 Le noyau de ce travail est formé par les matériaux provenant d’un moindre habitat à céramique de Litzen dans le village de Podgoraè, à 11 km de Našice en direction de Đakovo. La localité de la position de Breške a été découverte en 1973 et, comme elle était très menacée, nous y avons accédé par des fouilles de protection en cette année-là et la suivante. On a alors découvert deux fosses de peuplement plus grandes, A et B (fig. 3, 4). Les parties occidentales des deux fosses avaient déjà été démolies auparavant, de sorte que ni l’une ni l’autre fosse n’est conservée en entier.11 Toutes les deux se dessinaient nettement dans l’argile environnante presque stérile, et elles avaient la même composition et le même contenu. Elles étaient remplies de terre meuble foncée, mélangée avec des cendres, de la suie, des morceaux plus ou moins grands de crépi de maison, de nombreux fragments de céramique et de quelques petits outils de pierre. Dans les fosses on n’a pas découvert de traces de foyer, d’une construction d’habitation sûre ou de plancher, dont au moins une partie serait in situ. Autour des fosses il n’y a pas de traces de poteaux ou de pieux en bois. Etant donné les dimensions des deux fosses, il est difficile de les interpréter comme des fosses à déchets et il faudrait penser ici qu’elles ont servi en tant que constructions d’habitation pour une courte période.12 Parmi les découvertes de céramique, il y a de nombreux fragments de la céramique noire typique, ornée dans le style de Litzen. Sont représentés des fragments d’amphores, de cruches au col en entonnoir ou cylindrique et à anses rubanées, et à panse arrondie ou légèrement biconique. Au total on a découvert des fragments d’environ vingt récipients de céramique de Litzen particulièrement fine (tab. 1; X; tab. 2; 1, 3, 6; tab. 3; tab. 4; 1, 2, 5, 6; tab. 5; 5, 7; tab. 7, 3). En ce qui concerne la forme, les motifs d’ornamentation et les techniques, la céramique de Litzen de Podgorač ne sort pas du cadre des caractéristiques connues de la céramique de Litzen.13 En parlant du style de Litzen d’ornementation de la céramique, il faut considérer la question de la technique, dans laquelle l’ornement a été effectué. On connaît les interprétations concernant l’impression du galon (Die Litze) ou d'une baguette enveloppée dans un cordonnet.14 Cependant, les empreintes effectuées avec une minutie extraordinaire, très superficielles et nettement séparées entre elles, mettent en question le soutien même des solutions technologiques indiquées pour l’exécution des ornements sur la céramique de Podgorač. Il nous semble que techniquement la plus acceptable est l’opinion de S. Dimi-trijevié, à savoir que l’ornement type de Litzen est effectué à l’aide d’une petite roue.15 Plus tard, en parlant de la genèse de la céramique de Litzen, nous verrons que cette technique peut etre interprétée par le substrat local dans la grande zone d’extension de la céramique de Litzen. Plus de la moitié des découvertes céramiques des fosses de Podgorač sont représentées par la céramique grossière (tab. 5 ; 1, 3 ; tab. 6 ; 1 ; tab. 7 ; 1,4). Sont représentés de grands récipients pansus pour les provisions, avec des anses rubanées massives et des cols en forme d’entonnoir. Les cols sont ornés de rangées horizontales, et les anses de rangées verticales d’empreintes estampillées qui imitent le style de Litzen et son mode d’ornementation. Sur certains ornements exécutés très minutieusement on voit la technique de l’estampillage à l’aide d’un instrument simple (tab. 5; 1, 6, 8). Bien qu’il y ait des pièces de facture très grossière, prédomine pourtant la céramique qui n’est pas de facture trop grossière, les couleurs varient du jaune-rouge clair aux tons bruns et noirs. La céramique est bien cuite et en général elle n’a pas d’ornement, et les ornements litzénoides n’atteignent pas un fort pourcentage. Il est difficile de déterminer culturellement la céramique grossière non ornée décrite, car elle se manifeste en tant que matériaux d’accompagnement dans un espace plus vaste, à côté de diverses civilisations de la première période de l’age du bronze.16'17 La situation à Podgorač est encore plus complexe parce que, dans les deux fosses, ensemble avec la céramique de Litzen et la céramique grossière se présentent aussi des fragments de la céramique transdanubienne incrustée (tab. 8; 1, 2; tab. 9—13; tab. 14; 2). Cette dernière appartient principalement au groupe méridional (Szekszârd, resp. au groupe de Szekszârd-Pécs) avec de nombreuses analogies.18 Une nouvelle difficulté est représentée par la determination chronologique relative de la céramique de Podgorač, parce que le groupe méridional de la céramique transdanubienne incrustée est uniforme dans le répertoire des formes et des ornements, mais les prises de position non unitaires des auteurs hongrois dans la litérature la plus récente ne font qu’aggraver ce problème.20'25 A. Mozsolics estime que la céramique de Szekszird, ornée de larges rubans incrustés, est la plus ancienne, et G. Bandi aussi est jusqu’à un certain point d’accord avec lui. 24'25 Si cette affirmation concernant les matériaux hongrois s’avérait exacte, la céramique de Podgorač n’appartiendrait pas à la phase la plus ancienne du groupe transdanubien méridional. En outre, si nous considérons le groupe de Szeremle comme une phase plus jeune de la céramique transdanubienne26 incrustée et comparons les matériaux de Podgorač avec les formes et les ornements de la céramique qui nous est présentée comme caractéristique pour le groupe de Szeremle, nous remarquerons des analogies de style particulières. Nous pensons ici au petit pot (tab. 8 ; 2), qui dans le profilage présente les caractéristiques de la petite cruche du groupe de Szeremle.27 (La reconstruction de la seconde anse n’est pas entièrement sûre.) Par son ornementation, ce petit pot est plus proche du goût décoratif du groupe transdanubien septentrional et n’entre pas dans le style habituel du groupe méridional. Le même style d’ornementation apparait aussi dans un fragment (tab. 12; 2), et à peu près le même aussi dans la petite cruche étagée (tab. 8; 1), resp. (tab. 9; 5). Il est cependant manifeste que les caractéristiques du «véritable» groupe transdanubien méridional prédominent. Selon G. Bandi et T. Kovâcs, la céramique transdanubienne méridionale incrustée évoluée vit dans le même temps que le groupe Szeremle, chacun sur son territoire, mais vers la fin de la vie autonome du groupe de Szeremle, les matériaux des deux groupes viennent à se mélanger sur le territoire de la Trans-danubie méridionale.28 D’après la chronologie des auteurs hongrois qui ont synchronisé leurs systèmes avec les phases de Reinecke pour l’âge du bronze de l’Europe Centrale,29'31 la céramique transdanubienne incrustée de Podgorač appartiendrait à la période entre les phases de Reinecke A2 et fin Bl. Nous sommes conscients que nos réflexions sur la place chronologique de la céramique transdanubienne incrustée de Podgorač ne reposent pas sur une quantité sufisante de matériaux archéologiques publiés et documentés, ce qui est certes la condition fondamentale pour les déterminations chronologiques, mais nos possibilités actuelles ne nous permettent pas de discuter d’une manière critique le complexe des théories des collègues hongrois sur les quest.ons chronologiques de l’âge du bronze en Pannonie.32 Podgorač représente pour le moment les localités les plus occidentales de la céramique transdanubienne incrustée en Slavonie, car, hors la Baranja, elle est connue seulement au voisinage immédiat du Danube, et ce n’est qu’au Srem qu’elle descend au sud-ouest jusqu’à la Save.33 Les outils de pierre des deux fosses sont présentés au tableau 15. Il faut se rappeler que dans la tombe de Grosshöflein, à côté de la céramique de Litzen, on a trouvé aussi deux pièces de pierre tout à fait semblables aux outils de Podgorač.34 Dans les fosses on n*a pas trouvé d’os, pas même dans les plus menus fragments. De petits morceaux de charbon de bois de la fosse A ont été analysés au Laboratoire pour les analyses C 14 à l’Institut «Ruder Bošković» à Zagreb et on a obtenu la date de 1670 de l’ancienne ère ( + 50). Jusqu’à présent nous n’avons pas d’arguments irréfutables pour établir que la céramique de Litzen en Yougoslavie se présente comme un phénomène culturel autonome. Dans toutes les localités connues jusqu’ici il existe un nombre relativement petit de trouvailles, et dans de rares localités fouillées (Podgorač, Novigrad et Pod) apparait la liaison avec la céramique d’autres groupes culturels: la céramique transdanubienne incrustée, la céramique du type Vatina-Vršac ou la culture bosniaque locale de la première période de l'âge du bronze. Donc, bien que la céramique de Litzen représente sûrement un chaînon important dans le développement de la première période de l’âge du bronze, nous ne pouvons pas pour le moment la traiter comme une culture indépendante. En examinant la genèse de la culture de Litzen, de l’aspect de l’espace yougoslave, nous devons tourner notre attention vers le répertoire formel et décoratif de la céramique de la culture de Ljubljana du type alpin, la source la plus vraisemblable de la céramique de Litzen.35"36 Etant donné la densité des localités de Litzen en Autriche, le besoin se fait sentir de rechercher la genèse de la céramique de Litzen sur ce territoire. C’est justement en Autriche que la culture de Litzen se présente enfin comme un phénomène culturel autonome. Etant donné que la culture de Ljubljana s’étend aussi en Autriche Supérieure et Inférieure, les observations des archéologues autrichiens sur la genèse de la céramique de Litzen pourraient aller dans la même direction que les nôtres. Le problème de la genèse est ainsi seulement indiqué, mais sans recherches ultérieures sur le terrain et sans examens technologiques des techniques de la décoration il n’est pas possible de le résoudre définitivement. La durée de la céramique évoluée de Litzen est clairement tracée par sa liaison avec les autres groupes culturels de la première période de l’âge du bronze: Böheimkirchen, Vëterov, la céramique évoluée de Mad’arovce et la céramique transdanubienne incrustée.40 Une question particulière est la limite inférieure de la durée de la céramique de Litzen. Nous estimons qu’en ce sens la localité de Podgorač, liée avec les résultats des autres recherches plus récentes, peut donner certains lignes directrices. Ici est principalement importante la liaison de la céramique de Litzen avec la céramique transdanubienne incrustée. Par les récents travaux de N. Tasié nous avons connu les découvertes de la céramique transdanubienne incrustée dans le Srem et la Bačka dans des trouvailles fermées : dans l’habitat à plusieurs couches de Gomolava dans la couche avec la céramique de Vatina, et dans la nécropole de Belegiš dans l’ensemble tombal à côté de la céramique du type Belegiš I.41 Dans l’habitat de Novigrad, la céramique de Litzen se mélange dans la fosse avec celle de Vatina-Vršac.42 Les deux premières découvertes, tout à fait sûres, tracent nettement, du point de vue chronologique, la position de la découverte de la céramique transdanubienne incrustée dans les localités du Srem. Dans la solution du problème de la durée de la céramique de Litzen et de ses traditions décoratives et de style, nous ne devons pas oublier le fait qu’à côté de la céramique transdanubienne, se présente, dans des trouvailles fermées, une céramique ornée dans un style qui se relie indubitablement à celui de Litzen, parfois au nouveau motif des fioritures.43 Ce motif est certes fréquent et caractéristique pour les hauts récipients pansus de Vatina-Vršac, à col cylindrique, ainsi que pour les formes adéquates dans le groupe de Belegiš I.44 En partant des circonstances sur le territoire de la Slavonie et du Srem, nous observons qu’ici existent, géographiquement et autant qu’on puisse en juger aussi chronologiquement, les conditions pour qu’on relie la céramique de Litzen, par son ornementation et sa tectonique, avec lesdites céramiques de Vatina-Vršac et de Belegiš I. Il semble que cette dernière espèce de céramique est ornée d’une manière qui génétiquement, sans la médiation de la céramique de Litzen, nous paraît inexplicable. Ce rapport a été remarqué il y a déjà bien longtemps par A. Mozso-lics.46 De nouveau se pose la question de la technique d’exécution de l’ornement sur la céramique de Belegiš ou de Vatina-Vršac, ornée de motifs à cordons. Il semble que justement le motif des fioritures montre clairement qu’au moins cette partie de l’ornement n’est pas exécuteé par l’impression d’un vrai cordon, mais que, s’il n’est fait à l’aide de la roue, «l’instrument» le plus probable est un mince fil de bronze enroulé à l’instar du motif qu’il imprimera. Il est, bien sûr, évident que par leur conception décorative fondamentale les ornements indiqués se relient au style de Litzen. Étant donné qu’on doute de l’intégrité de la trouvaille tombale de Dunapentele,47 chronologiquement est importante la tombe de la nécropole slovaque de Dolnÿ Peter, où deux cruches du style de Litzen sont datées de l’horizon des aiguilles évoluées en forme de faucille.48 Bien plus près de notre domaine, dans la localité de Siklos de la Transdanubie du sud, au voisinage immédiat de la frontière yougoslave (en face de Donji Miholjac), on a observé une trouvaille de cruche, aux nettes caractéristiques de style de Litzen.49 Selon G. Bandi, cette cruche a été trouvée liée à la céramique de la culture des tumulus. Bandi date cette céramique au passage des phases de Reinecke de B 1 à B 2, mais elle peut être datée aussi antérieuremement, au début de la phase B. Comme dans les dépôts de Lovas et Vukovar la céramique de Vatina-Vršac en Slavonie et au Srem est clairement datée de la phase de Reinecke B, le contact de la céramique de Litzen tardive, principalement de celle ornée du motif des fioritures avec la céramique de Vatina-Vršac n’est pas une hypothèse problématique.60 Nous estimons qu’aujourd’hui nous disposons d’assez d’arguments pour prolonger même au début de la phase de Reinecke B la durée de la céramique transdanubienne incrustée sur le territoire de Slavonie-Voivodine, et à la fois aussi la durée de la céramique de Litzen en Slavonie. 1 1 ČASOVNA OPREDELITEV ČOLNIČASTIH FIBUL IZ ŠMARJETE Vida Stare Narodni muzej, Ljubljana Šmarjeta z obrobnimi najdišči, kot so Strelac, Obrh, Toplice, Mladevine, Družinska vas, Brezovica, Vinji vrh, Kronovo in Bela cerkev, ima med svojim oblikovnim zakladom večje število praktično uporabnih, dekorativnih in simboličnih predmetov, ki so izredno pomembni za kulturno-historično in časovno opredeljevanje materialne kulture v jugovzhodnem predalpskem prostoru.1 Poleg predmetov, ki so splošno značilni za starejšo železno dobo 7., 6. in 5. st., so tudi takšni, ki dajejo najdišču nek poseben pečat. Ta pojav ugotavljamo tudi na drugih starejše železnodobnih najdiščih, tako v jugovzhodnem predalpskem prostoru, kot na območju, na katerega ta prostor meji na severu, vzhodu, jugu in zahodu. Apeninski polotok s svojim severnim delom, južna Avstrija, Panonska ravnina in Balkanski polotok na jugu, so področja, ki vsako zase razvija svojo specifično materialno kulturo. Tako bi skoraj za vsa pomembnejša najdišča, ki so bila izraz večjega zaledja, lahko ugotovili značilne predmete, ali skupino predmetov, ki so bili tu posebno pogost grobni pridatek ali ostalina naselbinskega kompleksa. In prav ti predmeti dajejo najdišču posebno, svojsko obeležje. Med najpogostejše predmete za spenjanje oblačil sodijo v Šmarjeti in sosednjih najdiščih, ki so gravitirala k naselbini na Vinjem vrhu,2 prav gotovo čolničaste fibule, ki so dale temu najdišču posebno značilnost. V glavnem razdelimo čolničaste fibule iz Šmarjete v dve veliki skupini : 1 čolničaste fibule z dolgo, na koncu profilirano nogo, 2 čolničaste fibule z gracilnim lokom in dolgo nogo z značilno profilacijo dveh svit-kastih odebelitev in polkrožnega gumba. 1. Čolničaste fibule z dolgo profilirano nogo V skupino velikih čolničastih fibul z dolgo profilirano nogo spadajo čolničaste fibule s širokim, v sredini odebeljenim in razširjenim čolničastim lokom, z enostavno peresovino, precej debelo iglo za spenjanje in dolgo na koncu profilirano nogo s C prerezom. Lok teh fibul je bogato okrašen, prav tako tudi sprednja stran noge. Glede na ornamentacijo loka čolničastih fibul bi lahko med šmarješkimi primeri ugotovili sledeče variante (sl. 1) : Varianta A: v polja razdeljen lok s plastičnimi prečnimi svitki, polja okrašena z vrezanim cikcak motivom, ki je lahko dvojen, trojen ali četveren (tab. 1, sl. 4, 6; tab. 2, sl. 4). Varianta B : v polja razdeljen lok s prečnimi plastičnimi svitki s cikcak vrezanim motivom in mrežasto narezanimi polji (tab. 1, sl. 3). Varianta C: v polja razdeljen lok s prečnimi plastičnimi svitki v skupinah ali posamezno (tab. 1, sl. 5). Varianta D: lok, okrašen zgoraj z vrezanim motivom »smrekove vejice« in polkrožnimi obstranskimi, poševno narezanimi polji (tab. 1, sl. 7). Varianta E: lok z vrezanimi črtami v obliki dvojnega križa in dvojnega vrezanega romba (tab. 4, sl. 2). Varianta F : gladek lok (tab. 3, sl. 6). Glede na ornamentacijo noge pa bi lahko ugotovili sledeče variante (sl. 2) : Varianta A: viseči šrafirani trikotniki na zunanji strani noge (tab. 1, sl. 6). Varianta B : stoječi šrafirani trikotniki na zunanji strani noge. Varianta C: stoječi in viseči šrafirani trikotniki na zunanji strani noge (tab. 4, sl. 1). Varianta D: vrezana cikcak linija na zunanji strani noge (tab. 1, sl. 3). Varianta E: pasovi pokončnih vrezov (tab. 1, sl. 1). Varianta F : poševni vrezi v skupinah, menjaje se v levo in desno stran (tab. 4, sl. 9). Čolničaste fibule s profiliranim zaključkom noge, so prav gotovo osredotočene na zahodni predel jugovzhodnega predalpskega prostora, to se pravi na dolenjska najdišča. Množica teh fibul in njihove najrazličnejše, le temu področju lastne variante, že same po sebi kažejo, da so bile ne le obrtniški, temveč tudi oblikovni produkt jugovzhodno-predalpskih delavnic. Da čolničaste fibule s profiliranim zaključkom noge nikakor niso oblikovno tipične za apeninske kulturne skupine starejše železne dobe, sklepamo iz dveh dejstev: 1. v Italiji so fibule tega tipa zelo redke, 2. v Italiji nimamo vseh najrazličnejših variant ki bi govorile, da so bile take fibule, del bistvenega oblikovnega zaklada tamkajšnjih železnodobnih kultur. Tip čolničaste fibule s profiliranim zaključkom noge ni v nobeni zvezi z genezo starejših železnodobnih fibul jugovzhodnega predalpskega prostora, temveč je gotovo vplivan od kultur apeninskega polotoka, kajti tam zasledujemo, v vseh podrobnostih nastanek prvobitnih tipov čolničastih fibul. Te so se razvile iz tamkajšnjih variant lokastih fibul, ki so vodile do izpopolnjene oblike čolničaste fibule. Ta razvojna stopnja je fibula tipa sanguis-suga klasične oblike. Ob ugotovitvi, da imamo na področju Balkanskega polotoka, v Liki, grobove s takšnimi fibulami, se nam vsiljujeta dve vprašanji: 1. kako so ti tipi apeninskih sanguissug dosegli severozahodni del Hrvaške, 2. ali so ti tipi sanguissug, kijih najdemo na omenjenem področju v neposredni zvezi z najstarejšimi čolničastimi fibulami v Sloveniji. Drugo vprašanje je tem bolj upravičeno, ker so takšne fibule tudi inventar grobov iz sv. Lucije (Most na Soči).3 Tip čolničaste fibule s profiliranim zaključkom noge, ki ga srečujemo sporadično tudi v Italiji, bi mogli z vso upravičenostjo obravnavati kot direktni ali pa samo posredni kulturni import iz naših krajev. Ta ugotovitev je zelo važna pri vrednotenju nekaterih grobnih celot s takšnimi fibulami na področju Italije. Pri tem mislimo, predvsem na grob 126 s situlo Benvenuti, v katerem so našli tudi čolničasto fibulo s profiliranim zaključkom noge.4 V inventarju tega groba vzbujata pozornost še dva predmeta; bronasta lokasta vozlasta fibula, s pasovi vrezov med vozli in večglava bronasta igla s trombastim zaključkom. Za bronasto vozlasto fibulo5 najdemo ustrezne paralele v jugovzhodnem predalpskem^ prostoru, zlasti na Vačah,6 na Magdalenski gori,7 na Rifniku8 in končno tudi na sami Šmar- 1 3 2 1 Variante okraševanja loka čolničastih fibul. — Variante de V ornementation de l'arc des fibules naviculaires. 2 Variante okraševanja noge čolničastih fibul. — Variante de V ornementation du pied des fibules naviculaires. 3 Variante okraševanja loka majhnih čolničastih fibul. — Variante de l’ornementation de l’arc des petites fibules naviculaires. jeti.9 Ta tip fibule je po oblikovnem izvoru vsekakor zunaj področja severnoitalskih železno-dobnih kultur, je pa tipičen za jugovzhodni predalpski prostor. Tudi večglava bronasta igla s trombastim zaključkom je v jugovzhodnem predalpskem prostoru zelo razširjena in sodi k osnovni značilnosti Ha C oblikovnega zaklada. Za primer naj služi grob z oklepom iz Stične,10 grob s trinožnikom iz Novega mesta11 in grob 5 gomile V iz Brezja pri Mirni peči.12 Potemtakem ni nikakih zadržkov, da presojamo čolničasto fibulo s profiliranim zaključkom noge iz groba 126 v Benvenuti, kot vsaj oblikovni import iz jugovzhodnega predalpskega prostora. Neko varianto tipa velike čolničaste fibule so izkopali v grobu 3 na posestvu Mate Petroviča ml. v Donji dolini.13 Omenjena fibula nima ohranjenega zaključka noge, tako da ne moremo z vso gotovostjo presojati, ali dejansko pripada obravnavanemu tipu, čeprav prečna segmentacija loka s slabo ohranjenimi vrezi govori v prid domnevi, da gre za podoben tip oziroma za neko enačico, ki ni imela okrašenih segmentov, podobno kakor fibula iz Šmarjete (tab. 1, sl. 5 in tab. 3, sl. 6). Fibula iz Donje doline utegne biti nekoliko mlajša, kot so klasični primeri, za kar govori ostro stopničast prehod loka v nogo. V zvezi s časovnim opredeljevanjem velikih čolničastih fibul s profiliranim zaključkom noge bi morali upoštevati tudi gradivo iz grobišča v Hallstattu, kjer najdemo ta tip fibule le v grobu 80.14 Fibula je bila v grobu skupaj s fibulo očalarko z osmico, bronasto zapestnico z razprtima koncema in s steklenimi jagodami. Fibula nima ohranjenega zaključka noge in tudi ornamentacija loka odstopa od klasične dekoracije slovenskih primerov. K. Kromer stavlja grob, kjer je ležala omenjena fibula, v starejšo skupino starejšeželezno-dobnih grobov tamkajšnjega grobišča. Tudi v Velemszentvidu je bila najdena čolničasta fibula s profilirano nogo,15 vendar je ne moremo s ptidom uporabiti za časovno opredeljevanje, ker je bila najdena v naselbinskem kompleksu, brez ustreznih najdiščnih podatkov. S temi primerjavami smo se približali času, v katerem so čolničaste fibule s profilirano nogo izdelovali in uporabljali drugod. Potemtakem lahko rečemo, da je tip velike čolničaste fibule sicer nastal pod vplivom italskih saguissug, vendar pa so ga v jugovzhodnem predalpskem prostoru izdelovali v variantah, ki so specifične le za to geografsko zaključeno in kulturno enotno področje. Z gradivom, ki so ga doslej izkopali v Sloveniji, tega problema zaenkrat ne moremo reševati niti načelno niti v podrobnostih, ker na področju med Savo in Gorjanci ni znan niti en primer klasične fibule tipa sanguissuga. Problematiko čolničastih fibul s profiliranim zaključkom noge iz Slovenije je načel že F. Starò v monografiji o Prazgodovinskih Vačah16 in to z razvojno tipološkega in kronološkega vidika. Avtor je v glavnem obravnaval čolničaste fibule iz vaških grobov glede na njihov razvoj. Kot najstarejšo obliko čolničastega tipa omenja primer, ki ima še neke značilnosti fibule tipa sanguissuga s kratko nezaključeno nogo in širokim lokom s plastičnimi, mrežasto narezanimi rebri.17 Ta fibula ima relativno kratko nogo v primerjavi z lokom in bi kot taka imela neke značilnosti italskih sanguissug. Na Vačah je še nekaj fibul, ki imajo prav tako okrašen lok, kot omenjena fibula s kratko nogo, vendar vse nimajo ohranjene noge, po kateri bi lahko sklepali na njihovo poreklo. Te čolničaste fibule z Vač, bi bile istočasno najstarejši tipi fibul sanguissuga ali čolničastih tipov na Vačah, ki jih avtor opredeljuje v starejši del grobišča.18 Tudi H. Müller-Karpe je obravnaval problematiko čolničastih fibul, ko je objavil inventar groba s čolničasto fibulo z Libne.19 Tudi on je mnenja, da je treba iskati najstarejše tipe čolničastih fibul v severni Italiji. Meni, da so se velike čolničaste fibule s profilirano nogo pojavile v grobovih, v jugovzhodnem predalpskem prostoru, že zelo zgodaj. Do tega zaključka je prišel na podlagi inventarja groba iz gomile na Libni, kjer sta med drugim gradivom bili tudi skodela s poševno nažlebljenim ustjem in terina z nažlebljenim največjim obodom. Prav zaradi teh dveh posod, ki sta značilni za oblikovni zaklad prvega obdobja starejše železne dobe, opredeljuje vso grobno celoto in s tem tudi čolničasto fibulo v 8. st. pr. n. š.20 Müller-Karpejevo datacijo čolničastih fibul s profiliranim zaključkom noge je skušal popraviti F. Starè, ko je problematiko teh fibul zajel s širšega zornega kota.21 Menil je, da je treba datacijo Miiller-Karpeja popraviti, saj so skodele z nažlebljenim ustjem in terine z nažlebljenim največjim obodom često tudi pridatki grobov, ki sodijo že v časovni okvir 7. st. pr. n. š., ko je bila tradicija kulture žarnih grobišč na področju jugovzhodnega predalpskega prostora še zelo živa.22 Ob inventarju groba 1 gomile I z Libne se je ponovno pokazala široka problematika, tako časovnega opredeljevanja čolničastih fibul, kot ostankov oblikovnega zaklada kulture žarnih grobišč v jugovzhodnem predalpskem prostoru23 in nastajanja starejše železno-dobne materialne kulture. Avtorju je uspelo, daje prikazal pomembnost tega groba v zvezi z nastankom najstarejših čolničastih fibul na Slovenskem in jim določil ustrezni časovni okvir s tem, da jih je postavil na začetek Ha D stopnje. Ob Miiller-Karpejevi in Staretovi diskusiji o problemu čolničastih fibul, se je načelno rešilo vprašanje nastanka in geneze čolničastih fibul, vsaj kar zadeva gradivo iz Slovenije. Primeri čolničastih fibul z dolgo profilirano nogo iz Šmarjete z vsemi variantami, samo ponovno dokazujejo, da se je oblika čolničaste fibule v jugovzhodnem predalpskem pro- 4 Čolničaste fibule iz Šmarjete v časovni razpredelnici. — Les fibules naviculaires de Šmarjeta dans le tableau chronologique. štoru, posebno na dolenjskih najdiščih, razvijala v vseh možnih variantah, kar samo ponovno potrjuje mišljenje o njeni razširjenosti in uporabnosti. Tudi na Šmarjeti je bila tradicija kulture žarnih grobišč zelo močna in jo sledimo še globoko v starejšo železno dobo, kar bi v marsičem pripomoglo k dataciji največjih čolničastih fibul s profiliranim zaključkom noge, ki bi jih glede na prej omenjene analogije morali postaviti na konec 7. st. pr. n. š. (Ha C). To bi bil začetek njihove uporabe, ki traja skozi prvo polovico 6. st. vse do druge polovice 6. st. pr. n. š., ko jih zamenjajo manjše, verjetno bolj uporabne fibule, ki so služile za spenjanje tanjših tkanin, kot izraz novega okusa tistega časa. 2. Čolničaste fibule z gracilnim lokom in dolgo nogo s profiliranim zaključkom Pogosto srečamo v starejše železnodobnem inventarju na Slovenskem, skupaj z velikimi čolničastimi fibulami s profilirano nogo, tudi klasični tip tako imenovane šmarješke fibule. To je sponka z majhnim, gracilnim lokom in dolgo nogo, ki se zaključuje s karakte- ristiano profilacijo dveh svitkastih odebelitev in polkrožnega gumba.24 Med gradivom iz Šmarjete, ki ga hrani Narodni muzej v Ljubljani, je ohranjenih precej takih fibul (tab. 3, sl. 2—5, 7, 8, 11—15 ; tab. 4, sl. 5—8, 10, 11), vendar pa nam ni znan sestav grobov, kjer so bile najdene. Prav tako, kot velike čolničaste fibule, imajo tudi šmarješke majhne čolničaste fibule več variant pri krašenju drobnega čolničastega loka. Te variante, bi v grobem veljale tudi za čolničaste fibule jugovzhodnega predalpskega prostora (sl. 3) : Varianta A: lok s tremi vzdolžnimi, rahlo dvignjenimi, poševno narezanimi rebri (tab. 3, sl. 4, 7, 8, 10—15; tab. 4, sl. 5—8, 10, 11). Varianta B: lok s petimi vzdolžnimi, rahlo dvignjenimi, poševno narezanimi rebri (tab. 3, sl. 2, 3, 5). Varianta C: z narebrenim lokom (tab. 1, sl. 8). Varianta D: s prečnimi, mrežasto narezanimi pasovi (tab. 2, sl. 3, 5, 6, 8). Varianta E: lok s prečnimi pasovi plastično poševno narezanih svitkov (tab. 2, sl. 8). Na ozemlju srednje in severne Italije srečujemo često v starejšeželeznodobnih grobovih majhne čolničaste fibule, ki jih nikakor ne moremo direktno vezati z našimi klasičnimi primeri šmarjeških fibul. Na grobišču v sv. Luciji (Most na Soči) sta znana dva grobova, ki sta med ostalim grobnim inventarjem vsebovala tudi majhno čolničasto fibulo šmarješkega tipa. Medtem ko sodi čolničasta fibula iz groba 1873 h klasičnemu tipu šmarjeških fibul,25 bi fibulo iz groba 40426 vrednotili kot soroden primerek, klasičnemu tipu vsekakor podoben in sočasen oblikovni pojav. Grob 1873 iz Mosta na Soči razen čolničaste fibule šmarješkega tipa ni vseboval ničesar, tako da ne pride v poštev za določanje starosti tega tipa fibule. Ne da bi direktno posegli v problematiko šmarjeških fibul, naj se vsaj bežno dotaknemo groba 404, s prej omenjeno čolničasto fibulo. V tem grobu je ležala še conalna posoda, čolničasta fibula, gumbi in bronaste jagode.27 Po Marchesettijevi objavi sklepamo, da pripada grob neki zgodnji fazi Ha D stopnje. Če sežemo proti severu, se naše raziskave osredotočijo v gradivo iz grobišča v Hall-stattu,28 kjer so klasične fibule šmarješkega tipa ležale v številnih grobovih.29 Za kronološko preučevanje šmarješkega tipa fibul prihaja v poštev, zaradi ustreznega spremnega gradiva, le pet grobov. Na prvem mestu je omeniti žgan grob 307,30 v katerem sta bili dve glinasti posodi, dve živalski fibuli v obliki psa z nezaključeno nogo in preprosto pereso-vino, večje število igel z okroglo glavico,31 šivanko, bronasta pasna spona, večglava igla s trombastim zaključkom in ščitnikom ter bronasta situla. Po Ramsauerjevem zapisniku so v tem grobu našli tudi fragment, s firnežem prevlečene keramike, ki pa po njegovem mnenju ne pripada direktno grobnemu inventarju in je zato ne moremo uporabljati kot kriterij pri časovnem opredeljevanju. Fibula očalarka korenini kot tip v razvitih fazah KŽG, ima pa zelo dolgo tradicijo, saj jo najdemo celo v inventarju mlajše železnodobnih grobov. Iz formalno tipološkega stališča bi morali fibulo očalarko uvrstiti k starejšemu tipu, seveda v kolikor upoštevamo, da so fibule očalarke manjših dimenzij starejšega porekla.32 Živalska fibula iz tega groba ima osnovno značilnost starejše variante, ne toliko zaradi močno shematizirano upodobljenega psa, kolikor zaradi preproste enopet-ljaste peresovine in odprtega zaobljenega zaključka noge. Slednje značilnosti so tipične za starejšeželeznodobno obdobje apeninskih in jugovzhodnih predalpskih kultur. Dokaz tega je inventar groba 288 iz Hallstatta,33 kjer so našli podobno figuralno fibulo, še nekoliko starejše variante. Ta grob na eni strani časovno opredeljuje zlasti antenski meč, na drugi strani pa bronasta nasvitkana zapestnica in bronasta večglava igla za spenjanje. Okvirno bi jo opredelili v Ha C horizont; če pa upoštevamo, da igla še nima trombastega zaključka, smo jo upravičeni postaviti kronološko pred varianto večglavih igel, ki so jih našli v omenjenem grobu 307, skupaj s čolničasto fibulo. Grob 307 iz Hallstatta bi morali tako postaviti v časovni razpon poznega Ha C horizonta, prav gotovo pa pred začetek Ha D stopnje. To nam potrjuje tudi dno bronaste situle iz tega groba, ki ni pritrjeno z zakovicami na zunanji spodnji del oboda plašča. Situla ima torej tehnične značilnosti Ha C časa.34 Grob 307 iz Hallstatta nam s svojim inventarjem dokazuje, da sodi nekam na konec Ha C horizonta. S tem pa smo dobili tudi kronološko osnovo čolničaste fibule z mrežasto narezanimi svitkastimi pasovi. Do sedaj nismo uporabili direktne poti za časovno opredeljevanje šmarješkega tipa fibul, vendar z grobom 938 iz Hallstatta pridemo do jedra tega problema.35 V tem grobu so našli čolničasto fibulo s prečnimi, mrežasto narezanimi pasovi, tip, ki se da opredeliti v najpoznejši Ha C horizont. Da je res tako, dokazujeta dve bronasti večglavi igli, od katerih nam igla s trombastim zaključkom ponovno govori, da je treba ta grob postaviti v drugo polovico 7. st. pr. n. š. Tako tudi fibulo klasičnega šmarješkega tipa, ki je ležala v istem grobu, zaradi okoliščin najdbe stavljamo v drugo polovico 7. st. pr. n. š. Do iste datacije šmarjeških fibul pridemo tudi na podlagi analize drugih grobnih celot iz Hallstatta. Naj navedem inventar žganega groba 597,3 6 z večglavo iglo z močno profiliranim ščitnikom, t. j. tip, kakršnega poznamo z Malene,37 ki gaje treba prav tako postaviti na konec 7. st. pr. n. š. Končno ne smemo prezreti dvojnega groba 893 iz Hallstatta,38 v katerem so razen šmarješke fibule našli še bronasto pravokotno pasno spono, odlomek železnega predmeta ter fibulo z dvema rtoma. Res je to dvojen grob, toda zaradi okoliščin njune lege oba groba brez večjih zadržkov lahko postavimo v čas malone iste generacije tako, da je med njima v najslabšem primeru časovni presledek tridesetih let. Pasna spona in fibula z dvema rtoma pripadata prej pokopanemu, čolničasta šmarješka fibula pa pozneje pokopanemu pokojniku. Pri dataciji nas zlasti zanima dvortasta fibula, ki je kot tip italskega izvora in jo moremo zaradi ozkega loka, neprofiliranih rtov in odprtega zaključka noge, brez pomislekov postaviti v okvir 7. st. pr. n. š. Pravokotna pasna spona, za katero je že F. Starò ugotovil, da je kot tip nastala v jugovzhodnem predalpskem prostoru,39 ne govori proti časovni opredelitvi, saj je tudi v Sloveniji dokumentirana, celo že v prvi polovici 7. st. pr. n. š. ; zlasti še, če pri dataciji tega groba upoštevamo inventar groba z oklepom iz Stične, za katerega predstavlja meč tipa Möriger starejšo, večglava igla s trombastim zaključkom pa spodnjo časovno mejo.40 Zelo zanimivo sliko o starosti fibul šmarješkega tipa dobimo ob pregledu grobnih celot s takimi fibulami iz Donje doline.41 Tudi na tem najdišču nastopa šmarješka fibula v svoji klasični obliki, oziroma v njenih najbližjih variantah z gradivom, ki potrjuje naše dosedanje kronološke izsledke. V žganem grobu na prvi njivi Nikole Šokiča,42 ki je bil po pridatkih zelo bogat so izkopali bronast torkves, ki je kot tip značilen zlasti za poznejše obdobje KŽG. Tu in tam pa ga najdemo tudi v inventarju časovno mlajših grobov, vendar ne tako pogosto. Kot preostalino KŽG kulture lahko v tem grobu vsekakor vrednotimo tri skodele. Vse tri so na zunanji strani zgornjega roba okrašene z vzdolžnimi, rahlo prečno postavljenimi kanelurami, v katerih takoj spoznamo tipološki sediment KŽG (Turban-randschale). Problematiko tega tipa posod je skušal rešiti že F. Starè.43 Po njegovi razlagi postavimo vse tri skodele iz omenjenega groba v vrsto mlajših tipov teh skodel, podobno kot skodele z oklepom iz Novega mesta.44 Tudi skodele iz Donje Doline bi mogli na podlagi spremnega gradiva drugih grobnih celot postaviti v starejše železnodobni časovni horizont, pri čemer nam kot spodnja, najmlajša časovna meja služi inventar groba s čolni-často fibulo z Libne.45 V obravnavanem grobu iz Donje Doline je ležal tudi vrček z visokim, nad ustje dvignjenim ročajem, ki je na največjem obodu prav tako okrašen s poševnimi kanelurami. Pri tej posodi nas ne zanima toliko njen okras, kot njena oblika, saj pripada tipu Bayerdorf-Velatice, seveda ne v strogo kronološkem smislu. Takšni lončki z ročajem se v jugovzhodnem predalpskem prostoru najdejo še po Ha B časovnem horizontu, za kar imamo lepe dokaze v gradivu iz Bele krajine in iz same Šmarjete,46 kjer so v čisti ali le nekoliko spremenjeni varianti. Prav tako lahko v amforici iz obravnavanega groba iz Donje Doline47 gledamo neko ostalino oblikovnega zaklada KŽG, ne le zaradi oblike same,48 temveč tudi zaradi dekoracije največjega oboda, ki jo na prehodu v vrat sestavljajo bradavice in kanelure. Keramično gradivo tega groba je arhaično, kar priča o trdoživosti oblik, ki so značilne za KŽG. Vso pozornost terja tudi fragmentirana žara tega groba, ki kaže naravnost osnovne značilnosti KŽG kulture zahodno panonskega značaja.49 Razen grobo obdelanega lončka z ročajem je treba omeniti še skodelico z bradavico na največjem obodu in z dvema izrastkoma na trakastem ročaju.50 V Sloveniji najdemo ta tip posode že v gradivu žganega grobišča iz Hajdine (Ha B horizont)51 in žganega groba iz Stične,52 v katerem je bila situla z okrašenim pokrovom. S KŽG je tudi najožje povezan simbolični predmet s ptičjima protomoma in s trikotnima obeskoma na njiju.53 V kronološkem smislu ga ne moremo s pridom uporabiti, zanimiv je le kot motiv, ki je pogojen v simboličnih predstavah KŽG. Med kovinskim inventarjem je zlasti omeniti dvojno petljasto lokalno fibulo s trikotno nogo in rahlo odebeljenim lokom, ki je okrašen z vrezi, tip katerega mesto je brez dvoma v Ha C oblikovnem zakladu. Ob kronološkem vrednotenju tega groba iz Donje Doline, v katerem so našli klasično šmarješko čolničasto fibulo, ne smemo prezreti še štirih jantarjevih in dveh bronastih jagod sodaste oblike.54 Zlasti za jantarjeve jagode imamo dobro primerjavo v prej omenjenem grobu 1 gomile I z Libne,55 kjer je takšna jagoda bronasta, dalje jagode iz groba z zlatim diademom z Malene56 ter jagode iz zlate najdbe v okolici Celja.57 Formalna povezava med omenjenimi najdbami je očitna; postavimo jih lahko v časovni razpon med sredino Ha C in začetkom Ha D horizonta. Ako strnemo opazovanja kronološke pripadnosti posameznih predmetov iz groba 1 iz prve parcele Nikole Šokića iz Donje Doline ugotovimo, da v grobu ni gradiva, ki bi govorilo proti časovni opredelitvi čolničaste fibule klasičnega šmarješkega tipa v obdobje starejše železne dobe, točneje v čas 7. st., če ne morda začetkov 6. st. pr. n. š. Komparativna kronološka izvajanja v zvezi z gradivom centralno-balkanskega kompleksa ne bi bila popolna, če ne bi omenili še dveh grobov iz Donje Doline, ki z vso ostrino tipološko, kronološko in historično neposredno osvetljujejo problematiko tipa šmarješke fibule in variante, ki je tej najbolj sorodna. V skeletnem grobu 8, ki so ga izkopali na parceli Iva Stipančeviča,58 so našli razen klasičnega tipa šmarješke fibule, še štiri bronaste fibule, od katerih moremo eno neposredno uvrstiti v oblikovni zaklad jugovzhodno predalpskih fibul starejše železne dobe. Gre namreč za fibulo s prečno nasvitkanim lokom in z dolgo nogo, ki se zaključuje s svitkasto pro-filacijo. Podobno, kot šmarješki fibuli moremo tudi temu tipu fibule določiti časovni okvir pozne Ha C ali najzgodnejše Ha D stopnje. Isto velja tudi za ostale tri fibule,59 ki imajo s svitki razčlenjen lok. Bronasta zapestnica samo potrjuje kronološko sliko, ki je podana s šmarješkim tipom fibule. Prav tako se od nakazanega časovnega okvira ne oddaljujejo, delno tordiran, delno pa z vrezi okrašen torkves, posebej pa ne ostanek večglave bronaste igle, za katerega smo upravičeni iskati tipološke paralele v kompleksu večglavih Ha C igel, ki so tako zelo značilne za ta čas v jugovzhodnem predalpskem prostoru. V otroškem skeletnem grobu 5, ki so ga izkopali na parceli 2 Nikole Šokiča,60 so našli nekoliko poškodovano, bronasto, čolničasto fibulo s prečnimi, mrežasto narezanimi pasovi na loku, varianto šmarješke fibule. Iz tega groba je pomembna tudi rtasta fibula starejše variante, ki bi jo lahko brez zadržkov vključili v oblikovni zaklad poznega Ha C horizonta. Bronasta okrogla plošča, izdelana v predrti tehniki močno spominja po motiviki dekoracije na bronaste okove nožnic trakokimerijskega oblikovnega izvora. S tem se okvirno približujemo, tudi v širšem smislu, pojavu in ostanku trakokimerijskih značilnosti na prostoru Balkanskega polotoka. Ta ugotovitev ima realno podlago v presoji bronastega razdelilca za jermenje. V tem razdelilcu lahko neposredno gledamo, če ne že direkten pa vsaj indirekten dokaz tistih starejše železnodobnih pojavov, ki so najožje povezani v celotnem jugozahodnem evropskem prostoru s trakokimerijskimi elementi. Raz-delilec in omenjena varianta šmarješke čolničaste fibule sta v tem grobu prav gotovo tuja in obenem odražata dve, za Donjo Dolino pomembni vplivni sferi. S stališča Donje Doline, se v tem grobu križa severozahodna predalpska sfera, ki jo predstavlja za Šmarjeto tako značilna fibula in tista jugozahodna, ki nam pomeni mejnik in vmesni člen med pozno bronasto in železno dobo in mejnik, ki loči, v okviru starejše železne dobe starejše elemente od mlajših. Prav ob grobu 5 iz Donje Doline lahko rečemo, da v času čolničastih fibul, kakršne so našli v tem grobu, še ne moremo govoriti o skitskih vplivih, ampak da gre tu še vedno za kulturni horizont, ki je pod vplivom trakokimerijskih elementov. Kronološko problematiko čolničastih fibul tipa Šmarjeta iz Slovenije osvetljuje nekaj grobnih celot starejše železnodobnih najdišč, ki leže zahodno od črte Kranj—Libna. Gre zlasti za gradivo dolenjskih nekropol, z izjemo ženskega groba v Kranju in na Libni, v kolikor te ne presojamo še v dolenjskem kulturnem sklopu. Če posežemo po tistih čolničastih fibulah šmarješkega tipa, ki so jih našli z oblikovno najstarejšim gradivom, potem je na prvem mestu omeniti inventar ženskega groba iz Kranja, ki so ga pred minulo vojno izkopali na žganem grobišču vile Prah.61 Čolničasto fibulo šmarješkega tipa so v omenjenem grobu izkopali skupno z masivnimi bronastimi, oglato skovanimi zapestnicami s presegajočimi konci, s ploščatim obročkom, ki je vzdolžno kandiran in ob robovih okrašen še s poševnimi drobnimi vrezi. Masivne oglate zapestnice v kronološkem smislu niso tako značilne, da bi služile za ostro časovno opredeljevanje. Nekoliko več podatkov nam nudi kaneliran, z vrezi okrašen obroček, sicer pa tudi take tipe obročkov ne moremo jemati, kot kriterij za časovno opredeljevanje, saj se v različnih variantah pojavljajo od najstarejših faz železne dobe, se pravi od konca Ha B ali začetka Ha C horizonta, pa vse tja do vključno mlajših stopenj starejše železne dobe. Keramično gradivo, ohranjeni so le ostanki žare, bi lahko bilo tipično za starejše obdobje starejše železne dobe. Kronološko sliko groba dopolnjuje tudi fragmentiran torkves, tip, ki je značilen za vse obdobje KŽG in ga v grobu iz Kranja presojamo kot neposredno tradicijo te kulture v starejše železnodobnem kompleksu Gorenjske. Slednje se tudi prav dobro sklada z načinom pokopa na kranjskem grobišču kompleksa vile Prah, obenem pa tudi z večino starejše železnodobnih najdišč Gorenjske, kjer živi v nasprotju z dolenjskim kompleksom v načinu pokopa tradicija KŽG skoraj brez izjeme skozi vso starejšo železno dobo.62 Obravnavani grob iz Kranja ima potemtakem elemente KŽG, fibula šmarješkega tipa iz tega groba pa je v ožjem regionalnem smislu tujka. Pomen tega groba iz Kranja je v tem, ker dokazuje, da so obstajali tipi šmarjeških čolničastih fibul že v času neposredne tradicije KŽG na Gorenjskem. Če se pa pridružimo časovni opredelitvi F. Stareta ugotovimo, daje te fibule treba postaviti v časovni razpon šmarješkega obdobja starejše železne dobe. Pri ugotavljanju porekla najstarejše oblike čolničastih fibul šmarješkega tipa je nadvse pomemben grob 36 gomile 7 iz Brezja pri Mirni peči.63 V grobu so skupaj s šmarješko fibulo našli bronast nasvitkan torkves s spiralno uvitimi konci. Taki torkvesi v jugovzhodnem predalpskem prostoru niso številni. S strogo tipološkega stališča bi jih lahko primerjali z vaškimi vozlastimi fibulami, s čimer bi takoj dobili neko izhodišče tudi za kronološko opredelitev, ki se v tem primeru omejuje na H a C časovni horizont. To datacijo potrjuje tudi žgani grob z Rifnika, kjer so našli skoraj enaka torkvesa skupaj z železno lunulasto fibulo z ostanki bronastih priveskov starejše variante. Grob z Rifnika se časovno opredeljuje prav na začetek H a C stopnje jugovzhodnega predalpskega kompleksa in obenem ugotavljamo pri njem močno tradicijo KŽG.64 Koščene diskaste lamele, ki so jih tudi izkopali v tem grobu nam za ožjo časovno opredelitev ne pomenijo mnogo, saj so takšne koščene lamele tudi sestavni del bogate steklene ogrlice z Vintarjevca pri Litiji;65 ta grob pa je datiran s certoškimi fibulami s samostrelno peresovino. Če pa sledimo takšnim najstarejšim lamelam, moramo poseči globoko nazaj v kulturni in časovni kompleks KŽG, kot ga poznamo z grobišča na dvorišču SAZU v Ljubljani.66 Tip masivne, bronaste na-svitkane zapestnice z drobno narezanimi medprostori je dokumentiran na Vačah že v starejših grobovih, tako da nam ta zapestnica le potrjuje prej navedene časovne zaključke. Izven omenjenega časa, v zgodnji Ha C horizont, bi morda postavili bronaste ploščate uhane z drobnimi nizi vtolčenih in iztolčenih pik, ki so zlasti pogosti v Ha D stopnji in modre steklene jagode na bronastih zankah za katere pa ni ugotovljeno poreklo. Grob 36 iz Brezja pri Mirni peči kaže mnogo dokumentiranih arhaičnih potez, in tako moramo čolničasto fibulo šmarješkega tipa v sklopu splošnega značaja ostalih najdb tega groba postaviti v časovni horizont, ki ni mlajši od Ha C stopnje. Starost šmarjeških čolničastih fibul spričuje tudi inventar groba 34 gomile I iz Brezja pri Mirni peči,67 kjer jo dobimo skupaj z veliko čolničasto fibulo s profiliranim zaključkom noge, za katero smo že skušali ugotoviti časovno izhodišče. Prav v tem se ta grob po svojem sestavu delno ujema s prej obravnavanimi grobovi iz Hallstatta.68 Medtem ko ostalo gradivo v njem ne govori za mlajši čas, je problem le še v varianti rtaste fibule tipa Libna.69 Da je izvor tega tipa fibul iskati že v starejših obdobjih starejše železne dobe, nakazujejo primeri teh fibul raznih variant iz jugozahodnega dela Slovenije, zlasti iz Tržišča pri Cerknici.70 Potemtakem grob iz Brezja in s tem tudi čolničasto fibulo šmarješkega tipa brez pridržka lahko postavimo v časovni okvir Ha C stopnje. Zelo podobno kronološko sliko dobimo pri vrednotenju groba 1 gomile I z Libne.71 V njegovem inventarju najdemo tvarne ostaline KŽG, kot je npr. grafitirana terina s poševno nažlebljenim največjim obodom. Pozne Ha C značilnosti opazimo tudi v fibuli s tremi rti starejše variante, dalje v jadrasti fibuli, v dveh fibulah, katerih lok je okrašen s prečnimi mrežasto narezanimi pasovi in končno še v ostalem gradivu, ki se druži z enim primerom klasične šmarješke fibule72 in še z neko starejšo izpeljanko tega tipa.73 Zelo pomembna grobna celota za ugotavljanje časovnega porekla fibul tipa Smarjeta je ženski grob z Malene z zlatim okrasom.74 Razen dveh šmarjeških fibul so v tem grobu našli dve majhni čolničasti fibuli, o katerih bi lahko rekli, da sta neposredni in istodobni izpeljanki šmarješkega tipa, za kar govori zlasti z drobnimi svitki okrašen lok na prehodu v peresovino in nogo. Ti dve fibuli se razlikujeta od klasičnega tipa šmarješke čolničaste fibule le po tem, da nimata na čolničastem loku treh plastičnih, poševno narezanih reber. Namesto tega okrasa imata fibuli na vrhu loka luknjico, v kateri je tičala bronasta zanka, ki je gotovo služila za pripenjanje okraskov, podobno kot pri fibulah iz Donje Doline, iz groba 5 druge parcele Nikole Šokiča,75 v katerem so našli varianto šmarješke fibule skupno s trakokimerijskimi elementi. Isto velja za grob 9 iz parcele Mate Petroviča st., v katerem so našli elemente, ki bi posredno lahko izvirali v trakokimerijskem oblikovnem zakladu. Gre namreč za bronaste razdelilce za pas, izdelane v predrti tehniki s centralnim motivom križa.76 Z obravnavano čolničasto fibulo z zanko na loku so našli še dve lokasti fibuli dvojnopetljastega tipa s tipično glasinsko nogo in bronast tordiran torkves, kar dovolj jasno govori za Ha C časovno poreklo tega groba. Potrebno pa je pripomniti, da zanke na obravnavanih fibulah iz Donje Doline niso iz žice, ki je vdeta skozi čolničast lok temveč, da je lok masiven, zanke pa so vlite. Ta tehnični razloček nas navaja le k domnevi, da so v Donji Dolini in na geografskem kompleksu Bosne in Hercegovine omenjeni tip fibule izdelovali na tak način. Problem okrasja na čolničastih fibulah ni značilnost le Ha C časovnega horizonta, tak način bi mogli izvajati iz starejših obdobij na področju Balkanskega polotoka in jugovzhodnega predalpskega prostora, na lunastih fibulah in lokastih fibulah z zankami na loku.77 Ploščate, bronaste, vzdolžno nažlebljene, v več kolobarjev zvite uhane smo obravnavali že v zvezi z grobom iz Kranja78 in ugotovili, da jih najdemo že v Ha C horizontu. Za kronologijo zelo važna najdba v ženskem grobu z Malene je nakit iz zlatih sodastih jagod in zlatih našivkov. Neposredno funkcionalno in oblikovno zvezo najdemo v grobu 1 gomile I z Libne, toda v bronasti izvedbi. V libenskem grobu pa je čolničasta fibula šmarješkega tipa, s čimer je dana neposredna zveza med grobom z Libne in grobom z Malene. Do zelo podobnih kronoloških zaključkov pridemo tudi na podlagi zlatih deteljastih lamel, okrašenih s koncentričnimi krogi s piko. Časovno opredelitev teh zlatih lamel zagotavlja grob 27 gomile I v Stični,79 v katerem so med drugimi tipi fibul našli tudi čolničasto fibulo šmarješke variante s prečnimi mrežasto narezanimi pasovi.80 Stiški grob opredeljujejo zlasti majhne čolničaste fibule starejših variant81 in kačasta fibula s pestičastimi izrastki v Ha C časovni horizont. S. Gabrovec je ta grob postavil v Ha D, horizont,82 vendar so tipi čolničastih fibul tipološko gotovo starejši, in so nastale in bile uporabljane brez dvoma v nakazanem časovnem okviru. Najmlajšo, spodnjo časovno mejo čolničastih fibul šmarješkega tipa dokumentira trenutno grob 22 gomile 13 iz Brezja pri Mirni peči.83 Če pregledamo njegovo vsebino, moramo ugotoviti, da se v tem grobu tip šmarješke čolničaste fibule druži z že razvito obliko kačaste fibule,84 ki je vsekakor po tipološkem in tudi kronološkem razvoju mlajša od kačastih fibul groba 27 gomile I iz Stične. Mlajši značaj tega groba je označen z dvema bronastima votlima zapestnicama, ki so okrašene z drobnimi žlebi. Ta nakit moremo uvrstiti k značilnostim Ha D oblikovnega zaklada. Za isto časovno opredelitev utegne govoriti tudi s pokrovom pokrita in z jajčastimi izboklinami okrašena terina, kakršne so znane v mlajšem obdobju starejše železne dobe (Ha D). Velike čolničaste fibule z dolgo profilirano nogo in klasične šmarješke, smo sledili na širšem območju jugovzhodnega predalpskega prostora in sosednjih pokrajin v ženskih grobovih, kot najznačilnejša praktično uporabna predmeta. Predvsem ugotavljamo, da so te fibule, zlasti šmarješke, pridatki v grobovih s še izrazito tradicijo KŽG, kar pride posebno do izraza na področju jugovzhodnih predalpskih najdišč in v Donji Dolini. Nič ni torej nenavadnega, daje čolničasta sponka tako značilna za kompleks šmarjeških najdišč, saj je ravno tu tradicija KŽG zelo močno zakoreninjena v obdobju starejše železne dobe.85 Prav v tem najstarejšem obdobju je ugotovljen močan poudarek KŽG, ki je dal šmarješkemu kompleksu nek svojstven značaj, ne samo v tipologiji materialne kulture, temveč tudi v načinu pokopa (žgani pokopi v gomilah), kultnih in obrednih predmetih z značilno simboliko te kulture (kultne palice — scepterji)86 in v raznih drobnih detaljih, kijih lahko vežemo na KŽG. Šmarješka čolničasta fibula ni izrazit predmet materialne kulture KŽG, saj se pojavi v začetku 7. st. pr. n. š., ko je KŽG že v zatonu, pač pa jo lahko označimo kot njen odmev v prvem obdobju starejše železne dobe. Šmarješka čolničasta fibula je najpogosteje pridatek grobov, ki imajo značilnosti poznega Ha C oblikovnega zaklada in se v teh grobovih druži s predmeti, ki opredeljujejo ta časovni horizont. Najdemo pa jo tudi v grobovih, kijih upravičeno opredeljujemo v mlajšo fazo starejše železne dobe jugovzhodnega predalpskega prostora, to je v čas razvitih variant kačastih fibul (glej sl. 4). Časovni okvir izdelave, zlasti pa nošnje šmarjeških čolničastih fibul bi po teh ugotovitvah obsegal obdobje med začetkom 7. st. pr. n. š. do vključno prve polovice 6. st. pr. n. š. Ko smo ugotovili časovni okvir vznika, izdelave in uporabe čolničastih fibul šmarješkega tipa moramo še enkrat pripomniti, da imenujemo majhno čolničasto fibulo z dolgo profilirano nogo in tremi nekoliko dvignjenimi, poševno narezanimi rebri na loku in z dolgo na koncu profilirano nogo fibulo šmarješkega tipa, kar opravičujemo s številnimi najdbami takšnih fibul v grobovih šmarješkega kompleksa. Takšne fibule pa so v uporabi tudi na drugih prazgodovinskih najdiščih, posebno v jugovzhodnem predalpskem prostoru. Nikakor pa ne moremo zanesljivo trditi, da so te fibule izdelovali izključno le na območju šmarješkega kompleksa, saj so lahko tudi lokalni izdelek na drugih velikih prazgodovinskih najdiščih, kjer jih najdemo. Zdi se, da so te fibule značilne za nek širši teritorij, v katerem je šmarješki kompleks s svojimi obrobnimi centri imel pomembno in odločilno vlogo. Fibule, ki so na tem najdišču tako pogostne so po njem dobile svoje ime, česar pa ne moremo niti popolnoma upravičiti. Opis predmetov 1. Bronasta čolničasta fibula z dolgo, na koncu profilirano nogo. Peresovina in igla sta bili železni. Na loku je okrašena z dvema pasovoma vrezane cikcak linije in s svitkastimi odebelitvami (inv. št. 5076); d. = 13,6 cm (tab. 2, sl. 4). 2. Bronasta čolničasta fibula z odlomljeno peresovino. Igla za spenjanje je bila železna in je delno ohranjena v ležišču. Lok je okrašen z dvojno vrezano cikcak črto in s svitkastimi odebelitvami (inv. št. 4964); d. = 10,6 cm (tab. 2, sl. 2). 3. Bronasta čolničasta fibula z delno odlomljeno nogo. Manjkata tudi peresovina in igla, ki sta bili železni. Ležišče igle je okrašeno s trojnimi vrezanimi stoječimi trikotniki. Lok je okrašen v sredini s pasom mrežastih vrezov, vrezano cikcak linijo in svitkastimi odebelitvami (inv. št. 4963); d. = 8,5 cm (tab. 1, sl. 3). 4. Bronasta čolničasta fibula z dolgo na koncu profilirano nogo. Peresovina in igla manjkata in sta bili verjetno železni. Lok je okrašen z dvojno vrezano cikcak linijo in s svitkastimi odebelitvami (inv. št. 4961); d. = 12,2 cm (tab. 2, sl. 7). 5. Bronasta čolničasta fibula z delno odlomljeno nogo in iglo za spenjanje. Ležišče igle je okrašeno s pasovi drobnih prečnih vrezov, lok z dvojno vrezano cikcak linijo in s svitkastimi odebelitvami (inv. št. 884); d. = 13,9 cm (tab. 1, sl. 1). 6. Bronasta prelomljena čolničasta fibula, ima dolgo, na koncu profilirano nogo. Manjkata ji peresovina in igla za spenjanje, ki sta bili železni (inv. št. 886); d. = 6,3 cm (tab. 3, sl. 6). 7. Bronasta čolničasta fibula z dolgo na koncu profilirano nogo. Fibula je prelomljena in ji manjka del igle za spenjanje. Lok je okrašen z dvojnimi vrezanimi cikcak linijami in s svitkastimi odebelitvami (inv. št. 887); d. = 15,4 cm (tab. 1, sl. 4). 8. Bronasta čolničasta fibula z dolgo na koncu profilirano nogo. Manjkata ji peresovina in igla za spenjanje. Ležišče igle je okrašeno s trojnimi vrezanimi cikcak linijami (inv. št. 888); d. = 10,2 cm (tab. 1, sl. 6). 9. Bronasta čolničasta fibula z dolgo, delno odlomljeno nogo. Lok je okrašen s trojnimi vrezanimi cikcak črtami, vendar je zelo poškodovan in je ornament slabo viden. Na lok sta prirjavela železen in bronast obroček (inv. št. 889); d. = 10,8 cm (tab. 3, sl. 1). 10. Bronasta čolničasta fibula z delno odlomljeno nogo, peresovino in iglo za spenjanje. Lok je okrašen z dvojnimi vrezanimi cikcak črtami in svitkastimi odebelitvami (inv. št. 890); d. = 6,1 cm (tab. 1, sl. 2). 11. Bronasta čolničasta fibula z dolgo na koncu profilirano nogo. Ležišče igle je okrašeno z dvojno vrezano cikcak črto. Lok je okrašen s trojno in četverno črto ter s svitkastimi odebelitvami. Na nogo je nadet bronast masiven obroček kvadratnega preseka, na katerem visi večji bronast obroček z verižico (inv. št. 885); d. = 13,1 cm (tab. 2, sl. 1). 12. Fragmentirana čolničasta fibula z delno odlomljeno nogo, v kateri je prirjavela železna igla za spenjanje. Lok je bil okrašen s svitkastimi odebelitvami (inv. št. 926); d. = 6,1 cm (tab. 1, sl. 5). 13. Bronasta čolničasta fibula z dolgo nogo. Lok je nekoliko poškodovan in ima po sredini in ob straneh nekoliko dvignjeno, prečno narezano rebro. Na prehodu loka je na obeh straneh drobno nasvitkana (inv. št. 899); d. = 8,7 cm (tab. 3, sl. 8). 14. Bronasta čolničasta fibula z delno odlomljeno nogo, peresovino in iglo za spenjanje. Lok je okrašen s petimi nekoliko dvignjenimi, prečno narezanimi rebri (inv. št. 893); d. = 6,8 cm (tab. 3, sl. 2). 15. Lok bronaste čolničaste fibule s tremi nekoliko dvignjenimi, prečno narezanimi rebri (inv. št. 928); d. = 3,2 cm (tab. 3, sl. 3). 16. Fragment bronaste čolničaste fibule s tremi nekoliko dvignjenimi, prečno narezanimi rebri (inv. št. 928); d. = 2,6 cm (tab. 3, sl. 7). 17. Bronasta čolničasta fibula z odlomljeno peresovino in iglo za spenjanje. Lok je okrašen s tremi nekoliko dvignjenimi, poševno narezanimi rebri (inv. št. 900); d. = 4,4 cm (tab. 4, sl. 7). 18. Bronasta čolničasta fibula z odlomljeno iglo za spenjanje. Lok je okrašen s tremi nekoliko dvignjenimi, poševno narezanimi rebri (inv. št. 891); d. = 4,5 cm (tab. 4, sl. 5). 19. Fragment bronaste čolničaste fibule s tremi nekoliko dvignjenimi prečno narezanimi pasovi (inv. št. 929); d. = 4,2 cm (tab. 3, sl. 11). 20. Fragment bronaste čolničaste fibule s tremi nekoliko dvignjenimi poševno narezanimi rebri (inv. št. 923); d. = 4,5 cm (tab. 4, sl. 8). 21. Fragment loka bronaste čolničaste fibule s tremi nekoliko dvignjenimi pasovi, ki so drobno poševno narezani (inv. št. 924); d. = 3,5 cm (tab. 3, sl. 12). 22. Fragment bronaste čolničaste fibule s tremi nekoliko dvignjenimi drobno poševno narezanimi pasovi (inv. št. 925); d. = 2,6 cm (tab. 3, sl. 15). 23. Fragment bronaste čolničaste fibule s tremi nekoliko dvignjenimi drobno poševno narezanimi rebri (inv. št. 927); d. = 3,1 cm (tab. 4, sl. 6). 24. Bronasta čolničasta fibula s tremi nekoliko dvignjenimi, drobno poševno narezanimi rebri na loku in drobno nasvitkanimi pasovi na prehodu v peresovino in nogo (inv. št. 895); d. = 4,4 cm (tab. 3, sl. 14). 25. Bronasta čolničasta fibula s tremi nekoliko dvignjenimi, drobno poševno narezanimi rebri na loku in nasvitkanimi pasovi na prehodu v nogo in peresovino (inv. št. 894); d. = 4,4 cm (tab. 4, sl. 10). 26. Bronasta čolničasta fibula s tremi nekoliko dvignjenimi, drobno poševno narezanimi rebri na loku in z nasvitkanimi prehodi v nogo in peresovino (inv. št. 896); d. = 4,2 cm (tab. 3, sl. 10). 27. Bronasta čolničasta fibula s petimi nekoliko dvignjenimi, drobno poševno narezanimi rebri na loku in z nasvitkanimi prehodi v nogo in peresovino (inv. št. 901); d. = 4,2 cm (tab. 3, sl. 5). 28. Lok bronaste čolničaste fibule s tremi nekoliko dvignjenimi, drobno poševno narezanimi rebri na loku in z nasvitkanimi prehodi v nogo in peresovino (inv. št. 902); d. = 3,5 cm (tab. 3, sl. 13). 29. Bronasta prelomljena čolničasta fibula z dolgo na koncu profilirano nogo (inv. št. 897); d. = 4,6 cm (tab. 2, sl. 8). 30. Bronasta čolničasta fibula z odlomljeno nogo, peresovino in iglo za spenjanje. Lok je okrašen s štirimi mrežasto narezanimi pasovi (inv. št. 898); d. = 5,7 cm (tab. 2, sl. 3). 31. Bronasta čolničasta fibula, ohranjen je le lok s tremi mrežasto narezanimi pasovi in narebre-nimi prehodi v nogo in peresovino (inv. št. 905); d. = 4,3 cm (tab. 2, sl. 6). 32. Bronasta čolničasta fibula; ohranjen je le lok s štirimi, mrežasto narezanimi pasovi in nasvitkanimi prehodi v nogo in peresovino (inv. št. 906); d. = 4,3 cm (tab. 2, sl. 5). 33. Bronasta čolničasta fibula; ohranjen je le drobno narebren lok in del popravljene peresovine (inv. št. 909); d. = 6,5 cm (tab. 1, sl. 8). 34. Lok bronaste čolničaste fibule z drobno narebrenim lokom (inv. št. 908); d. = 3,2 cm (tab. 1, sl. 9). 35. Bronasta čolničasta fibula z delno odlomljeno nogo. Peresovina in igla za spenjanje manjkata. Lok je okrašen po sredini z vrezanim motivom »smrekove vejice«, ob straneh so v polkrogih razvrščeni vrezi (inv. št. 892); d. = 4,7 cm (tab. 1, sl. 7). 36. Bronasta čolničasta fibula z dolgo na koncu profilirano nogo. Peresovina in igla sta bili železni in manjkata. Lok je bil v sredini v pasu mrežasto narezan, na vsaki strani pa je pas vrezane cikcak črte. Okrašeno je tudi ležišče igle na zunanji strani s stoječimi in visečimi šrafiranimi trikotniki (inv. št. 4081); d. = 13,2 cm (tab. 4, sl. 1). 37. Poškodovan lok bronaste čolničaste fibule, ki je okrašen s sistemom črt (inv. št. 4732); d. = 6,8 cm (tab. 4, sl. 2). 38. Bronasta čolničasta fibula z dolgo na koncu profilirano nogo. Peresovina in igla sta bili železni in sta močno poškodovani od rje. Lok je tudi delno poškodovan, bil pa je okrašen s pasovi dvojnih cikcak črt, ki so omejene z dvojno vrezano črto. Lok je na prehodu v nogo večkrat svitkasto odebeljen (inv. št. 4875); d. = 13,6 cm (tab. 4, sl. 3). 39. Bronasta čolničasta fibula z dolgo na koncu profilirano nogo. Lok fibule je dokaj poškodovan in je okrašen z dvema pasovoma vrezane cikcak črte. Noga je na zunanji strani okrašena s šrafira-nimi poševnimi črtami v nasprotnih smereh (inv. št. 4876); d. = 11,8 cm (tab. 4, sl. 9). 40. Lok bronaste čolničaste fibule z ostanki železne rje, na mestu, kjer je bila peresovina. Lok je precej poškodovan (inv. št. 4514); d. = 7,3 cm (tab. 4, sl. 4). 41. Fragment loka bronaste čolničaste fibule s tremi nekoliko dvignjenimi, poševno drobno narezanimi rebri (inv. št. 4410); d. = 4,6 cm (tab. 3, sl. 4). 42. Bronasta čolničasta fibula z dolgo, na koncu profilirano nogo. Igla za spenjanje in peresovina sta odlomljeni. Lok je bil okrašen z dvema pasovoma trojne vrezane cikcak črte in s pasovi vzporednih odebelitev (inv. št. 3897); d. = 13,2 cm (tab. 3, sl. 9). 1 V. Stare, Prazgodovina Šmarjete, Katalogi in monografije 10, (Ljubljana 1973) 9 ss (dalje: V. Stare, Prazgodovina Šmarjete). 2 L. c., 17. 3 C. Marchesetti, Scavi nelle necropoli di S. Lucia presso Tolmino, (Trieste 1893) T. 1: 19, 20 (dalje: Marchesetti, S. Lucia). 4 W. Lucke, O. H. Frey, Die Situla in Providence (Rhode Island), Römisch-Germanische Forschungen 26, (1962) Abb. 9: 17. 5 L. c., Abb. 9: 1. 6 F. Stare, Vače, Arheološki katalogi Slovenije 1, (Ljubljana 1955) T. 25: 6 (dalje: F. Stare, Katalog Vače). 7 Treasures of Carniola, (New York 1934) PI. 3: 24. 8 F. Stare, Predzgodovinsko grobišče na Rifniku pri Celju, AVI (1951) 185, T. VII: 2. 8 V. Stare, Prazgodovina Šmarjete, T. 19: 5. 10 S. Gabrovec, Halštatska kultura v Sloveniji, AV15—16 (1964-65) T. 3: 3. 11 S. Gabrovec, Grob s trinožnikom iz Novega mesta, AV 19 (1968) 169, T. 3: 1. 12 K. Kromer, Brezje, Arheološki katalogi Slovenije 2, (Ljubljana 1959) T. 18: 2 (dalje: Kromer, Brezje). 13 Ć. Truhelka, Die vorgeschichtliche Pfahlbau im Savebette bei Donja dolina, WMBH 9, (1904) T. 42: 19. 14 K. Kromer, Das Gräberfeld von Hallstatt, (Wien 1959) T. 7: 18. 15 K. Miske, Die prähistorische Ansiedlung Velem-St. Vid, (Wien 1908) T. 39: 42. 16 F. Stare, Prazgodovinske Vače, (Ljubljana 1954) 64. 17 F. Stare, Katalog Vače, T. 30: 1. 18 F. Stare, Prazgodovinske Vače, (Ljubljana 1954). 19 H. Müller-Karre, Zum Beginn der Kahnfibel mit profiliertem Fuss, AV 4 (1953) 54 ss. 20 L. c., 54. 21 F. Stare, K problemu najstarejših čolni-častih fibul v Sloveniji, AV 5 (1954) 28 ss. 22 S. Gabrovec, Grob z oklepom iz Novega mesta, Situla 1 (1960) 27 ss. 23 F. Stare, Kipec ilirskega bojevnika z Vač, AV 13—14 (1962-63) 383_ss. 24 Med gradivom iz Šmarjete nima nobena fibula ohranjen klasičen zaključek noge; glej F. Stare, l. c. T. 13: 14. 25 Marchesetti, S. Lucia, T. 15: 23. 26 L. c., T. 15: 15. 27 Marchesetti je ne opisuje. 28 K. Kromer, Das Gräberfeld von Hallstatt, (1959) 29 L. c., grobovi s šmarješkimi čolničastimi fibulami: 597 (T. 116: 1—3); 938 (T. 187: 17—20); 893 (T. 177: 1—3); 10(T. 229:13—22); 594 (T. 116: 4, 5); 1 (T. 226: 1—8); 494 (T. 89: la—14); 889 (T. 175: 1—11); 31 (T. 246:9—12); 86 (T. 241: 4—6); 17 (T. 227: 14—17); 1034 (T. 200: 5); 884 (T. 180: 4—8); 839 (T. 166: 8—13); 467 (T. 80: 2—5); 452 (T. 68: 6—8); 534 (T. 68: 15); 372 (T. 61: 21); 348 (T. 58: 11, 12); 257 (T. 35: 19, 20); 229 (T. 31: 9—12); 67 (T. 4: 10—14); 82 (T. 2: 2—30); 654 (T. 132: 13—15); 335 (T. 53: 21); 939 (T. 187: 5—7); 307 (T. 53: 3—14); 30 L. c., T. 53: 3—14. 31 Ohranjenih je le sedem igel. 32 F. Stare, Ilirsko grobišče pri Dobovi, AV2(1951) 61 ss, sl. 2. 33 K. Kromer, Das Gräberfeld von Hallstatt, (1959) T. 46: 1—13. 34 F. Stare, Prazgodovinske kovinske posode iz Slovenije, Zbornik fil. fak., 2 (1955) 116. 35 K. Kromer, /. c., T. 187: 17—20, s. 177. 36 L. c. T. 116: 1—3. 37 V. Stare, Prazgodovinske Malence, A V 11—12; (1960-61), T. 10: 1. 38 K. Kromer, /. c., T. 177: 1—3. 39 F. Stare, Dekoracija pravokotnih pasnih spon na Kranjskem, AV 3 (1952) 173 ss. 40 R. Ložar, GMDS 18 (1937) 73 ss; glej tudi S. Gabrovec, Halštatska kultura v Sloveniji, A V 15—16 (1964-65) T. 3: 5. 41 Ć. Truhelka, Die vorgeschichltiche Pfal-bau im Savebett bei Donja dolina, WMBH 9 (1904) 3—156; T. 1—81. 42 L. c., T. 58: 1—28; T. 59: 1—7. 43 F. Stare, K problemu najstarejših čolni-častih fibul v Sloveniji, AV5 (1954) 31. 44 S. Gabrovec, Grob z oklepom iz Novega mesta, Situla 1 (1960) 32, sl. 9: 1—3. 45 H. Müller-Karpe, Zum Beginn der Kahnfibel mit profiliertem Fuss, AV 4 (1953) 54. 16 V. Stare, Prazgodovina Šmarjete, T. 66 : 8; T. 67: 2 in T. 38: 17. 47 Ć. Truhelka, /. c., T. 58: 9. 48 Hajdina, Maribor, Pobrežje, Ruše. 49 Ć. Truhelka, /. c. T. 58: 4. 50 L. c. T. 59: 6. 61 F. Stare, Ilirsko grobišče na zgornji Hajdini pri Ptuju, AV 1 (1950) T. 4: 28. 52 R. Ložar, GMDS 18 (1937) s. 3, pod. 2 a; najnovejša objava K. Kromer, S. Gabrovec, Inventaria arhaeologica 5 (1962) Fase. 5, Y 41 — Y 46, Y 41 (4) 3, 12. 53 Ć. Truhelka, /. c., T. 58: 3. 64 L. c., T. 58:24, 27. 55 F. Stare, Kipec ilirskega bojevnika z Vač, AV13—14(1964-65) T. 13:30. 66 V. Stare, Prazgodovinske Malence, A V 11—12 (1960-61) 54; Zlate sodaste jagode niso več ohranjene, izginile so med drugo svetovno vojno; ohranjen je le odtis na žametu, kjer so jagode ležale. 57 D. Garašanin, Nalaz iz Celja, AV 5 (1954) 277 ss. 58 Ć. Truhelka, Die vorgeschichtliche Pfal-bau im Savebett bei Donja dolina, WMBH 9 (1904) T. 75: 4—14. 59 L. c., T. 75: 4, 11, 14. 60 L. c., s. 134, T. 77: 22—30. 61 F. Stare, K problemu najstarejših čolni-častih fibul v Sloveniji, AV 5 (1954) T. 1; glej tudi situacijsko skico, s. 118. 62 Npr. žgano grobišče na Bledu, S. Gabrovec, Prazgodovinski Bled. Dela 1. razr. SAZU 12 (1960); Idem. Žgano grobišče v Mengšu, Arheološka podoba Mengša, 800 let Mengša, (1954) s. 7. 63 K. Kromer, Brezje, T. 22: 1—8. 64 F. Stare, Ilirske najdbe železne dobe v Ljubljani, Dela 1. razr. SAZU 9 (1954); lamele so bile najdene v sledečih grobovih: 6 (T. 8: 5 a); 25 (T. 22: 5); 34 (T. 27: 8); 43 (T. 40: 4); 50 (T. 42: 6); 56 (T. 50: 4). 65 F. Stare, Trije prazgodovinski grobovi iz Zasavja, AV 4 (1953) barvna priloga T. 4: 1 med str. 280 in 281. 66 F. Stare, Prazgodovinsko grobišče na Rifniku pri Celju, AV 2 (1951) T. 3: 1. 67 K. Kromer, Brezje, T. 6: 7—14. 68 Glej opombo 29. 89 K. Kromer, /. c., T. 6: 9. 70 Depo Nar. muz. v Ljubljani, inv. št. P 3006. 71 F. Stare, Kipec ilirskega bojevnika z Vač, AV, 13—14 (1964-65) T. 13: 1—30. 72 L. c., T. 13: 14. 73 L. c., T. 13: 12. 74 V. Stare, Prazgodovinske Malence, A V 11—12 (1960-61) 54. 75 Ć. Truhelka, Die vorgeschichltiche Pfal-bau im Savebett bei Donja dolina, WMBH 9 (1904) T. 77: 26. 76 L. c., T. 71: 3, 9, 9 a. 77 L. c., T. 73: 14. 78 Glej opombo 62. 79 S. Gabrovec, Halštatska kultura v Sloveniji, AV 15—16 (1964-65) T. 8: 4, 5, 10, 11. 80 L. c., T. 10: 8. 81 L. c., T. 10: 1—3. 82 L. c., 35 (stavlja ga v drugo polovico faze Stična-Novo mesto, to je med 600 in 550 pr. n. š. — Ha Dl). 83 K. Kromer, Brezje, T. 50: 1—9. 84 L. c., T. 50: 5. 85 V. Stare, Prazgodovina Šmarjete, 1 ss. 88 V. Stare, Kultne palice iz Šmarjete, A V 24(1973) 730 ss. DÉTERMINATION CHRONOLOGIQUE DES FIBULES NAVICULAIRES DE Š MARJETA Résumé Šmarjeta, avec les localités périphériques comme Strelac, Obrh, Toplice, Mladevine, Družinska vas, Brezovica, Vinji vrh, Kronovo et Bela cerkev, possède dans son trésor formel un nombre important d’objets d’utilisation pratique, décoratifs et symboliques, qui sont extrêmement importants pour la détermination culturo-historique et temporelle de la culture matérielle dans l’espace préalpin du sud-est.1 Parmi les objets qui sont caractéristiques en général pour l’âge du fer plus ancien des 7e, 6e et 5e siècles, il y en a aussi qui donnent à la localité un cachet particulier. Pour Šmarjeta et les localités voisines qui gravitaient vers l’habitat du Vinji vrh,2 les fibules naviculaires sont certainement très caractéristiques. En général, on devrait répartir les fibules naviculaires de Šmarjeta en deux grands groupes : 1. les fibules naviculaires au pied long, profilé à son extrémité, 2. les fibules naviculaires à arc mince et au pied long, avec profilage caractéristique de deux bourrelets et d’un bouton demi-circulaire. 1. Dans le groupe des grandes fibules naviculaires au pied long profilé se rangent les fibules navi-culaires à arc naviculaire large, renflé et élargi au milieu, à ressort simple, avec une aiguille assez grosse pour l’agrafage et un long profilé à son extrémité à section C. L’arc de ces fibules est richement orné, de même que la partie antérieure du pied. En ce qui concerne l’ornementation de l’arc de ces fibules, parmi les exemplaires de Šmarjeta on pourrait établir les variantes suivantes (Fig. 1). Variante A : un arc réparti en champs avec des enroulements transversaux en plastique, les champs étant ornés d’un motif incisé en zigzag, qui peut être double, triple ou quadruple (T. 1, 4, 6; T. 2, 4). Variante B : un arc réparti en champs avec des tortillons transversaux en plastique, avec un motif incisé en zigzag et des champs réticulés (T. 1, 3). Variante C: un arc réparti en champs avec des tortillons transversaux en plastique en groupes ou séparément (T. 1, 5.) Variante D : un arc orné en haut avec le motif incisé d’une «petite branche de sapin» et des champs latéraux demi-circulaires, découpés en biais (T. 1, 7). Variante E: un arc avec des traits incisés en forme de double croix et de double losange incisé (T. 4, 2). D’autre part, en ce qui concerne l’ornementation du pied, on pourrait établier les variantes suivantes (Fig. 2). Variante A : des triangles hachurés suspendus à la partie extérieure du pied (T. 1, 6). Variante B : des triangles hachurés debout à la partie extérieure du pied. Variante C: des triangles hachurés debout et suspendus à la partie extérieure du pied (T. 4, 1). Variante D : une ligne incisée en zigzag à la partie extérieure du pied (T. 1, 3). Variante E: des bandes d’incisions droites (T. 1, 1). Variante F : des incisions obliques en groupes, tour à tour vers la gauche et vers la droite (T. 4, 9). Les fibules naviculaires à terminaison profilée du pied sont certainement concentrées dans la partie occidentale de l’espace préalpin du sud-est, c’est-à-dire dans les localités de la Basse Carniole. Le grand nombre des fibules et leurs variantes les plus diverses, propres à ce seul territoire, témoignent par elles-mêmes qu’elles sont le produit formel des ateliers des Préalpes du sud-est. Deux faits assurent que les fibules naviculaires à terminaison profilée du pied long ne sont nullement typiques quant à la forme pour les groupes culturels apennins de l’âge du fer plus ancien: 1. en Italie, les fibules de ce type sont très rares, 2. en Italie, on ne trouve pas toutes leurs variantes. Le type des fibules naviculaires à terminaison profilée du pied n’est en aucune liaison avec la genèse des fibules de l’âge du fer plus ancien des Préalpes du sud-est, mais il est certainement influencé par les cultures de la péninsule apennine, car on peut y suivre dans tous les détails la formation des types primitifs de fibules naviculaires, de la fibule du type classique à sanguissuga. En constatant que sur le territoire de la péninsule balkanique, dans la Lika, nous avons des tombes avec ce genre de fibules, deux questions s’imposent à nous, à savoir comment ces types des fibules à sanguissuga apennines ont atteint la partie nord-ouest de la Croatie et si ces types de fibules sont en liaison directe avec l’apparition des fibules naviculaires les plus anciennes en Slovénie. La seconde question est d’autant plus justifiée que de telles fibules font partie aussi du mobilier funéraire des tombes de Sv. Lucija (Most na Soči).3 Le type de fibules naviculaires à terminaison profilée du pied, que nous rencontrons sporadiquement aussi en Italie, pourrait être traité à bon droit comme une importation culturelle directe ou seulement indirecte de nos lieux. Cette constatation est très importante pour l’évaluation de certains ensembles tumulaires avec de telles fibules sur le territoire de l’Italie. Il s’agit ici avant tout de la tombe 126 avec la situle Benvenuti, dans laquelle on a trouvé aussi une fibule naviculaire à terminaison profilée du pied,4 qu’on peut estimer au moins comme une importation de forme des Préalpes du sud-est. Une variante du type des grandes fibules naviculaires a été exhumée aussi de la tombe 3 dans la propriété de Mate Petrovič jun. à Donja dolina, laquelle pourrait cependant être un peu plus récente que les exemplaires classiques de ces fibules.13 En liaison avec la détermination temporelle des grandes fibules naviculaires à terminaison profilée du pied, nous devons tenir compte aussi du mobilier de la nécropole de Hallstatt, où une telle fibule se trouvait dans la tombe 80. K. Kromer range cette tombe dans le groupe des tombes de la nécropole de cette localité de la première période de l’âge du fer.14 A Velemszentvid, on a trouvé une fibule de ce genre dans un complexe d’habitat, mais il n’est pas possible de l’utiliser avec profit pour la détermination temporelle.15 Par les comparaisons mentionnées nous nous sommes rapprochés de la période, dans laquelle on fabriquait et utilisait les fibules à terminaison profilée du pied. Nous pouvons estimer que ce type de fibule a certes été formé sous l’influences des fibules à sanguissuga italiques, mais que dans les Préalpes du sud-est il a été exécuté en diverses variantes qui sont spécifiques pour ce territoire géographique fermé. La problématique des fibules naviculaires à terminaison profilée du pied a été traitée pour le territoire de la Slovénie avant tout par F. Stare dans sa monographie sur la localité de Vače préhistorique16'18 et par H. Müller-Karpe, qui publia le mobilier funéraire de la tombe avec une fibule naviculaire de Libna et le rangea au 8e siècle19"20. La polémique entre les deux auteurs se poursuivit par la datation de Stare des fibules mentionnées au 7e siècle21'22, que lors de la publication de la tombe 1 du tumulus 1 de Libna il réussit à placer définitivement au début de la période de Ha D, en déterminant, par l’analyse des découvertes de la tombe mentionnée, le cadre temporel adéquat aussi pour les fibules naviculaires à pied profilé.23 Les exemplaires des fibules naviculaires à pied long profilé de Smarjeta, avec toutes leurs variantes, prouvent une fois de plus que la forme de cette fibule, dans les Préalpes du sud-est, surtout dans les localités de la Basse Carniole, a eu un développement varié et qu’elle a été beaucoup utilisée. A Smarjeta aussi, la tradition de la civilisation des champs d’urnes était très forte et elle se manifeste déjà dans la toute première période de l’âge du fer, ce qui facilite la datation des plus grandes fibules naviculaires à terminaison profilée du pied que, étant donné les analogies précédemment mentionnées, on a dû placer à la fin du T siècle avant notre ère (Ha C). Ce serait la date de leur formation, et leur utilisation dure à travers la première moitié et jusqu’à la seconde moitié du 6e s. avant n.è., lorsqu’elles sont remplacées par des fibules plus petites, probablement plus pratiques, servant à l’agrafage de tissus plus fins, en tant qu’expression du nouveau goût de ce temps-là. 2. Ensemble avec les grandes fibules naviculaires on rencontre souvent aussi le type classique de ladite fibule de Smarjeta. C’est une agrafe avec un petit arc mince et un pied long qui se termine par le profilage caractéristique de deux bourrelets à tortillons et d’un bouton demi-circulaire21 (T. 3, 2—5, 7, 8, 11 ; T. 4, 5—8,10, 11). En ce qui concerne l’ornementation du petit arc naviculaire, on distingue les variantes suivantes (Fig. 3). Variante A: un arc avec trois côtes longitudinales, légèrement relevées, découpées en biais (T. 3, 4, 7, 8, 10—15 et T. 4, 5—8, 10, 11). Variante B : un arc cinq côtes longitudinales, légèrement relevées, découpées en biais (T. 3, 2, 3, 5). Variante C: avec un arc côtelé (T. 1, 8). Variante D : avec des bandes transversales, réticulées (T. 2, 3, 5, 6, 8). Variante E : un arc avec des bandes transversales de tortillons en plastique découpés en biais (T. 2,8). Les petites fibules naviculaires que l’on rencontre sur le territoire de l’Italie centrale et septentrionale dans les tombes de l’âge du fer plus ancien, ne peuvent en aucun cas être directement liées aux exemplaires des fibules de Smarjeta. Dans la nécropole de Sv. Lucija, on a trouvé de petites fibules naviculaires seulement dans les tombes 1873 et 404. Selon la publication de Marchesetti, on pourrait conclure que ces tombes font partie d’une première phase de la période de Ha D.25-27 Dans la nécropole de Hallstatt, quatre tombes seulement sont à prendre en considération pour la chronologie des fibules naviculaires. Ce sont: la tombe à incinération 307 que nous rangeons à la fin de la période de Ha C,30-31 la tombe 938 qu’en raison des circonstances de la découverte nous pouvons ranger à la fin du 7e s. avant n.è.,35 la tombe 597 qu’à cause de l’aiguille à plusieurs têtes avec protecteur profilé nous devons ranger aussi à la fin du 7e s. avant n.è.36-37 et la tombe 893 qu’il faut aussi ranger dans la période mentionnée, surtout si pour sa datation nous tenons compte du mobilier de la tombe avec une cuirasse de Stična, pour lequel l’épée du type Môriger représente la limite temporelle supérieure et l’aiguille à plusieurs têtes à terminaison renflée la limite inférieure.38-10 On obtient une image très intéressante de l’âge des fibules lors de la revue des ensembles tombais avec les fibules naviculaires de Donja dolina. Dans cette localité aussi on trouve cette fibule dans sa forme classique et ses variantes, qui confirment les résultats chronologiques obtenus jusqu’ici.11 Dans la tombe à incinération 1 dans le premier champ de Nikola Šokić, qui était très riche en mobilier funéraire, se trouvait une fibule du type Smarjeta avec des matériaux qui ne parlent pas contre la détermination temporelle de cette fibule dans la période de l’âge du fer plus ancien, plus exactement au 7e s., sinon peut-être au début du 6e s. avant n.è. Dans la tombe à squelette 8 sur la parcelle d’Ivo Stipančević, une fibule du type Smarjeta se trouvait ensemble avec des objets qui ne font que soutenir la datation à la fin de l’horizon Ha C et qui éclairent le temps de sa formation et de son applicabilité.58 Dans la tombe à squelette enfantin 5, déterrée sur la parcelle 2 de Nikola Šokić, une telle fibule naviculaire se trouvait ensemble avec des objets qui appuient encore la détermination dans la période de Ha C avancée.60 La problématique chronologique des fibules naviculaires du type de Šmarjeta en Slovénie est éclaircie par quelques ensembles tombais des localités de l’âge du fer plus ancien, qui se trouvent à l’ouest de la ligne Kranj—Libna. Il s’agit avant tout du mobilier des nécropoles de la Basse Car-niole, à l’exception d’une tombe féminine à Kranj et une autre à Libna. En premier lieu il faut mentionner la tombe féminine de Kranj de la nécropole à incinération de la villa Prah, où la fibule naviculaire de la variante de Šmarjeta a été exhumée ensemble avec des objets (bracelets de bronze massif, torques, pots en céramique), que nous pouvons estimer comme des éléments de la civilisation des champs d’urnes, et la fibule de cette tombe est au sens régional plus restreint une étrangère^ La signification de la tombe de Kranj est dans la preuve que les types des fibules naviculaires de Šmarjeta existaient déjà au temps de la tradition directe de la civilisation des champs d’urnes en Haute Carniole.61 62 Dans l’établissement de l’origine des fibules naviculaires de Šmarjeta les plus anciennes, est très importante la tombe 36 du tumulus 7 de Brezje près de Mirna peč, qui présente tant de traits archaïques que nous devons ranger la fibule naviculaire dans le complexe des autres découvertes de cette tombe, dont le caractère général ne va pas au-delà de la période de Ha C.63 L’âge des fibules naviculaires de Šmarjeta est illustré aussi par le mobilier de la tombe 34 du tumulus I de Brezje près de Mirna peč, que nous rangeons dans le cadre temporel de la période de Ha C.67 Nous obtenons une image chronologique très analogue à l’évaluation de la tombe 1 du tumulus I de Libna. Dans son mobilier nous trouvons des éléments de la civilisation des champs d’urnes, comme par ex. une terrine à graffiti avec le plus grand pourtour cannelé obliquement. Les caractéristiques de la période de Ha C avancée sont englobées aussi dans la fibule à trois pointes d’une variante plus ancienne, puis dans la fibule en forme de voile, dans deux fibules à bandes réticulées et aussi avec les autres matériaux qui s’associent à l’exemplaire de la variante classique du type de Šmarjeta et encore un dérivé plus ancien de ce type.71 Un ensemble tombal très important pour l’établissement de l’origine temporelle est la tombe féminine de Malence à parure dorée qu’il faut placer au début même de l’horizon Ha D, mais les types des fibules naviculaires sont certainement plus anciens.74"82 La limite temporelle inférieure, la plus récente, des fibules naviculaires du type de Šmarjeta est momentanément documenté par la tombe 22 du tumulus 13 de Brezje près de Mirna peč qu’à cause de la forme évoluée de la fibule serpentine, qui était aussi dans cette tombe, nous devons ranger dans la première moitié de l’horizon Ha D.83 Nous avons suivi de sijgrandes fibules naviculaires au pied long profilé, comme le sont les fibules naviculaires classiques de Šmarjeta, dans les limites plus larges des Préalpes du sud-est et les régions voisines, dans les tombes féminines, comme un des objets d’utilisation pratique les plus caractéristiques. Nous devons avant tout constater que ces fibules, surtout celles de Šmarjeta, sont un mobilier des tombes avec une forte tradition de la civilisation des champs d’urnes, ce qui s’exprime particulièrement dans les localités des Préalpes du sud-est et à Donja dolina. Il n’y a donc rien d’étrange que cette agrafe est si caractéristique pour le complexe des localités de Šmarjeta et que c’est précisément ici que la tradition de la civilisation des champs d’urnes est très fortement enracinée dans la période de l’âge du fer plus ancien.85 C’est justement dans cette période la plus ancienne de l’âge du fer qu’on constate un fort noyau de la civilisation des champs d’urnes, qui a donné au complexe de Šmarjeta un caractère particulier, non seulement dans la typologie de la civilisation matérielle, mais encore dans le mode d’ensevelissement (tombes à incinération en tumulus), dans les objets du culte et rituels avec la symbolique caractéristique de cette civilisation (bâtons du culte — sceptres)88 et dans divers petits détails. La fibule naviculaire de Šmarjeta n’est pas l’expression de la culture matérielle des champs d’urnes, car son apparition est liée au début du 7e s. avant n.è., lorsque la civilisation des champs d’urnes est déjà à son déclin et n’est plus qu’un écho dans la première période de l’âge du fer plus ancien. La fibule naviculaire de Šmarjeta est le mobilier le plus fréquent des tombes qui ont les caractéristiques du trésor formel de Ha C tardif, mais nous la trouvons toujours dans les tombes que nous devons déjà ranger dans la phase plus jeune de l’âge du fer plus ancien des Préalpes du sud-est, ce qui est la période des variantes évoluées des fibules serpentines (voir table chronol., fig. 4). Le cadre temporel de la fabrication et surtout de l’utilisation des fibules naviculaires de Šmarjeta, d’après ces constatations, engloberait la période entre le début du 7e siècle jusqu’à inclusivement la première moitié du 6e s. avant n.è. Nous nommons la fibule naviculaire au pied long profilé et avec trois côtes légèrement relevées, découpées en biais sur l’arc, la fibule du type de Šmarjeta, ce que nous justifions par de nombreuses découvertes de fibules de ce genre dans les tombes du complexe de Šmarjeta. Mais de telles fibules sont en usage aussi dans d’autres localités, surtout l’espace préalpin du sud-est,86 et il n’est pas possible d’affirmer qu’on les fabriquait exclusivement sur le territoire du complexe de Šmarjeta; il est tout à fait possible qu’on les fabriquait aussi dans d’autres grandes localités, où elles se manifestent comme mobilier des tombes. Nous devons avant tout constater que ces fibules sont caractéristiques pour un territoire plus vaste, dans lequel le complexe de Šmarjeta avec ses centres périphériques a un rôle important et décisif. 2 Tab. 3 LATENSKI PASNI SPONI Z DVORIŠČA SAZU V LJUBLJANI Ivan Puš Mestni muzej, Ljubljana Širši in ožji ljubljanski prostor obiluje z arheološkim gradivom različnih časovnih obdobij. Ljubljansko barje se ponaša z izredno bogatimi kulturnimi ostanki iz konca mlajše kamene in bronaste dobe. Iz prehodnega obdobja med bronasto in starejšo železno dobo ter iz starejše železne dobe ugotavljamo na dvorišču Slovenske akadermje znanosti in umetnosti (SAZU) obsežno in bogato žarno grobišče, ki nam podaja kontinuiteto pokopavanja na tem predelu od konca bronaste pa vso starejšo železno dobo. Ožji ljubljanski prostor s poznano Emono in njenimi grobišči uvrščamo v prvovrstno antično arheološko točko pri nas. Tudi zgodnjesrednjeveške in srednjeveške najdbe tako iz dvorišča SAZU kot od drugod nam dokazujejo prisotnost človeka na tem področju. Med omenjenimi kulturami pa so določene časovne cezure, iz katerih ugotavljamo le skromne kulturne ostanke, ki nam sicer dokazujejo prisotnost ljudi v Ljubljani, vendar v znatno manjšem obsegu, v kolikor ni temu vzrok slaba raziskanost tako ožjega ljubljanskega prostora, kot ljubljanske kotline v celoti. Z latenoidnima sponama, kakršnih v slovenskem prostoru skoraj ni najti, bomo skušali vsaj deloma, z ostalimi latenskimi najdbami seveda, zapolniti časovno vrzel, med starejšo železno dobo in antično Emono, ki še vedno ostaja le deloma izpolnjena. Iz obstoječe arheološke literature je razvidno, da smo slučajno našli posamezne, drobne latenske predmete v Ljubljani, vendar strnjenega najdišča s številnejšimi predmeti, tako kovinskimi kot keramičnimi, doslej še nismo našli.1 Med premetanim gradivom starejše železne dobe in številnimi antičnimi najdbami smo na dvorišču SAZU našli posamezne kose, ki dokazujejo prisotnost keltskega življa oziroma njegovega vpliva na staroselce, ki so živeli na ožjem ljubljanskem prostoru ob prihodu Keltov v jugovzhodni predalpski prostor. Problem prodiranja keltsko-latenske kulture v ljubljansko kotlino moramo reševati v tesni in neposredni zvezi z nosilci kulture žarnih grobišč (KŽG) ki so, po dosedanjih ugotovitvah seveda, v Ljubljani in to na njenem ožjem področju, izredno dolgo vztrajali tako pri svojih prvobitnih navadah pri izdelovanju praktično uporabnih in okrasnih predmetov, kot tudi pri svojih osnovnih življenjskih navadah in običajih, ki jih zlasti dobro ugotavljamo na grobišču KŽG na dvorišču SAZU. Počasen zaton nekdaj številčne naselbine nekje na ožjem ljubljanskem področju (Ljubljanski grad) v mlajšem obdobju starejše železne dobe smo že ugotovili.2 Problematično pa je ostalo vprašanje tradicionalnega nadaljevanja življenja, čeprav v znatno skromnejšem obsegu, kot v predhodni dobi, v mlajši železni dobi. Prvi je to temo načel že F. Starè, ki je v sicer poškodovanem žganem grobu 26 na dvorišču SAZU, s starinsko obliko žare, tipično za končni HaB časovni horizont, na sežganih človeških kosteh odkril železno keltsko latensko verigo za pripenjanje meča na pas.3 Ta primer bi bil v končni fazi lahko tudi slučajen, saj so bile žare ob prihodu Keltov tik pod rušo in bi izgubljena veriga lahko slučajno zdrsnila v napol prazno žaro, ko ji je odpovedal pokrov. Na močno porušenem grobišču KŽG na dvorišču SAZU smo namreč včasih našli celo črepinje rimskih posod v samih žarah.4 Upoštevati pa moramo celo možnost, da veriga ni slučajno prišla v žaro, ampak da je v žaro položen sežgan staroselec, kije na kakršen koli način prišel do takega predmeta. To je sicer drzna misel, vendar moramo pri tem primeru upoštevati vse doslej znane elemente iz prazgodovinskega grobišča SAZU in njegove neposredne okolice tako npr. grob 280 z latenoidno stekleničasto posodo, datirano v končni HaD,5 trdoživost življenja in običajev, izredno konservativnost staroselcev živečih na tem prostoru itd., potem tudi take ali podobne predpostavke ne moremo popolnoma izključiti. Nadaljnje raziskave prazgodovinskega grobišča na dvorišču SAZU in v njegovi okolici nam bodo po vsej verjetnosti dale razlago za ta edinstveni fenomen. Ob omenjenem primeru bo potrebno reševati predvsem probleme stapljanja nosilcev kulture žarnih grobišč z Iliri na eni strani, na drugi pa ponovno prilagajanje in stapljanje omenjenega, ne preveč čistega etničnega elementa z novo došlo keltsko latensko kulturo in etnosom. V končni fazi pa bo potrebno obravnavati tudi vprašanje odnosov take mešanice etničnih elementov, ki je sicer nastala v enem tisočletju, s prihodom popolnoma nove, rimske kulture v jugovzhodni predalpski prostor. Na tem mestu smo podali le primer, ki bo mogoče služil kot pripomoček pri razčiščevanju določenih nerešenih vprašanj. Pasni sponi latenskega porekla (sl. 1 in 2), najdeni žal v premetanih plasteh na dvorišču SAZU, predstavljata dokaj osamljeni obliki takega predmeta pri nas. Isto velja tudi za nekatere druge latenoidne predmete s tega najdišča (npr. že omenjeni bronasti pasni jeziček — okrasni zaključek pasu). Oba primerka pasnih spon pripadata istemu tipu, dočim se po obliki, predvsem pa po kavlju za spenjanje precej razlikujeta. Pasna spona (inv. št. P 716) sl. 1, je sestavljena iz obročka z rombičnim prečnim presekom, ki ima prisekan zgornji, spodnji in zunanji rob in kavlja za spenjanje, ki je bil ulit skupaj z obročkom. Kavelj je sestavljen iz ploščate prečke, in gobastega gumba, ki je pravokotno postavljen nanjo. Ob obročku sta na kavlju še dva polmesečna rogljička uvita proti gumbu, ki sicer nimata praktičnega pomena, ampak le razgibata sicer monotono obliko spone. Spona je preprosto ornamentirana. Na gumbu so trije globoki vrezi oziroma kanelure, ki skupaj tvorijo na sredini trikotnik. Taki, vzporedni kaneluri potekata tudi pri obročku in pod rogljičkoma. Oblika pasne spone je zanimiva, gledana kot celota, saj njen gumb z rogljičkoma in okroglim obročkom na eni strani, na drugi pa, sicer preprost okras, učinkuje ne samo s svojim praktično uporabnim svojstvom ampak tudi s simboličnim, saj nam čeprav močno stilizirano, verjetno predstavlja antropomorfno obliko. Druga spona (inv. št. P 715) sl, 2 je po svoji uporabnosti popolnoma enaka prvi, nekoliko pa se razlikuje v obliki obročka in kavlja za spenjanje. Obroček je približno enake velikosti kot prvi in rombičnega prečnega preseka, nastavek z gobastim gumbom, ki skupaj predstavljata kavelj za spenjanje pa ima oblikovni motiv živalske glave z dvema skupinama izžljebljenih koncentričnih krožcev na razširjenem delu pri obročku, ki predstavljata oči. Enak okrasni motiv pa je upodobljen tudi na sredini gumba, ki skupaj z njim predstavlja živalski smrček. Latenske pasne spone z okroglim obročkom in gobastim gumbom so pri nas dokaj redke,6 pogosteje pa jih lahko najdemo tako na vzhodu,7 kot na severu8 in zahodu.9 Skoraj povsod najdemo tudi tako obliko spone z rogljičkoma ob kavlju za spenjanje, kot pri naši na sliki 1. Spone, oziroma kavlji za spenjanje v obliki živalske glave so redki pri takih sponah, čeprav tako antropomorfnih, kot zomorfnih oblik pri praktično uporabnih in okrasnih predmetih keltsko latenskega oblikovnega zaklada ne manjka. Tudi trikotni okrasni motiv na gumbu naše spone (slika 1) ne predstavlja posebnosti. Prav tak okras moremo namreč najti na gumbih kavljev za spenjanje, ki so sestavni del latenskih verig.10 Časovna opredelitev naših okroglih pasnih spon z gumbom ni problematična. V glavnem so vsi avtorji, ki obravnavajo to vrsto predmeta enotni, postavljajo pa ga v časovni okvir prehoda 2. v 1. st. pr. n. š. tako na vzhodu,11 kot na zahodu, kjer se je pa ta oblika spone uporabljala še v 1. polovici 1. st. pr. n. š.; predstavljale pa naj bi del vojaške opreme, saj so jih redno našli v grobovih z vojaško-bojno opremo.12 Tudi latenske najdbe iz Ljubljane, ki smo jih v tem članku že omenili, so avtorji datirali v 1. st. pr. n. š., zato ne bomo pogrešili, če latenski pasni sponi iz dvorišča SAZU v Ljubljani postavimo v časovni okvir 1. polovice 1. st. pr. n. š. Na dvorišču SAZU najdeni latenski pasni sponi nista pomembni samo zaradi osamljenosti in redkosti na našem področju ampak tudi za študij mlajše železne dobe v ljubljanski kotlini s tem pa tudi za obravnavo te kulture v širšem jugovzhodnem predalpskem prostoru. Posebej pomembni sta latenski sponi za sam ljubljanski prostor, kjer je keltsko latenska kultura trčila na izredno trdoživo domorodno življenje z bogatimi halštatskimi tradicijami, ki so skupaj z latenskimi dočakale prihod Rimljanov. S svojo silno življenjsko močjo je konservativnost domorodnega prebivalstva dala pečat prihajajoči rimski kulturi, katerega pa je potrebno iskati že v pridobitvah rimske, provincialne materialne kulture. 1 F. Stare, Nekaj železnodobnih predmetov iz Ljubljane, Zgod. časopis 6—7, 1952-53 (1953) 71—77; Idem, Ilirske najdbe železne dobe v Ljubljani, Dela 1. razr. SAZU 9 (1954) 110, 111. I. Puš, Nove latenoidne najdbe v Ljubljani, Arheološki vestnik 17 (1966) 413—416. F. Leben, Časovno mesto bronaste verižice z dvorišča SAZU, Arheološki vestnik 19 (1968) 303—305. 21. Puš, Žarnogrobiščna nekropola na dvorišču SAZU v Ljubljani, Razprave 1. razr. SAZU 7/1 (1971) 99. 3 F. Stare, Ilirske najdbe železne dobe v Ljubljani, Dela 1. razr. SAZU 9 (1954) 38. 4 I. Puš, Žarnogrobiščna nekropola na dvorišču SAZU v Ljubljani, Razprave 1. razr. SAZU 7/1 (1971) 98. 51. Puš, Pomen ljubljanskega prostora v starejši železni dobi, Arheološki vestnik 24 (1973) 386—396. 6 S. Pahič, Keltske najdbe v Podravju, Arheološki vestnik 17 (1966) 287, op. 83; T. 15: 11. 7 J. Filip, Keltové ve stredni Evrope, (Praha, 1956) 174, T. 137: 16, T. 130: 8—9. J. Me- duna, Stare Hradisko, Katalog nólezu ulože-nych v muzeu mèsta Boskovic, Fontes archaeolo-giae moravicae 2 (1961), T. 9: 3, 4; T. 16: 1—6. 8 Glej op. 6. 9 P. P. Agostinetti, Documenti per la protostoria della Val d’Ossola, (Milano, 1972) 223, T. 11: 9—12. M. Bertolone, Appunti per uno studio sui Galli, Sibrium 9 (1967-69) 258, Fig. 5: 1—3. 10 S. Gabrovec, Srednjelatensko obdobje v Sloveniji, Arheološki vestnik 17 (1966), T. 4: 3. S. Pahič, Keltske najdbe v Podravju. Arheološki vestnik 17 (1966), T. 5: 2. 11 J. Filip, Keltové ve stredni Evrope, (Praha, 1956), 174, opomba 349. 12 P. P. Agostinetti, Documenti per la protostoria della Val d’Ossola, (Milano, 1972), 223, opomba 62, T. 40. DEUX BOUCLES DE CEINTURE DE L’ÉPOQUE DE LA TÈNE PROVENANT DE LA COUR DE L’ACADÉMIE DES SCIENCES ET DES ARTS SLOVÈNE À LJUBLJANA Résutn 5 L’espace plus ou moins large de Ljubljana dispose de riches matériaux archéologiques qui forment une distance temporelle presque continue de l’âge de la pierre plus récent au moyen âge. Cependant, entre les périodes culturelles particulières, il y a des césures plus ou moins grandes, dont nous n’avons que de modestes restes culturels. Nous rencontrons une telle lacune entre autre dans la période entre la fin de l’âge du fer plus ancien et l’arrivée des Romains. Les matériaux archéologiques indiquent qu’à Ljubljana existent des découvertes sporadiques de l’époque de la Tène, mais nous n’avons pas encore dépisté de localité serrée aux riches découvertes.1 Dans la nécropole de la civilisation des champs d’urnes, dans la cour de l’Academie des sciences et des arts slovène à Ljubljana, à côté d’objets particuliers de l’époque de la Tène, aussi bien dans une tombe à incinération de la période de Hallstatt3,5 que dans les couches remuées, nous avons trouvé aussi deux boucles de ceinture de la période de la Tène. Les boucles (fig. 1 et 2), formées d’un anneau et d’un crochet pour l’agrafage en forme de bouton fongueux, sont les memes quant à leur fonction, mais se distinguent quelque peu quand à leur forme. La boucle de la fig. 1 a une forme anthropomorphe, le crochet pour l’agrafage à la boucle de la fig. 2 a une forme zoomorphe Les boucles des formes indiquées sont rares en Slovénie,6 mais on les trouve plus souvent dans les pays voisins, aussi bien à l’est7 qu’au nord8 et à l’ouest,9 et elles correspondent aux nôtres, aussi bien par leur forme que par leur fonction. La détermination temporelle des boucles rondes de ceinture à bouton fongueux n’est pas problématique. Les auteurs qui traitent ces matériaux, sont d’accord pour les ranger dans la période de transition entre les 2e et 1er s. avant n.è.11 et la première moitié du 1er s. avant n.è.12 Etant donné cette datation des pièces connues de boucles de ceinture et le fait que les autres objets de la période de la Tène trouvés à Ljubljana, sont aussi rangés dans le 1er s. avant n.è., nous ne nous tromperons pas si nous rangeons les deux boucles de ceinture traitées dans la première moitié du 1er s. avant n.è. PREMAZI IN SMOLNATI KIT NA PRAZGODOVINSKIH POSODAH Ivan P uš Mestni muzej, Ljubljana Prazgodovinsko grobišče kulture žarnih grobišč (KŽG) na dvorišču Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU) v Ljubljani spada s svojimi 323 doslej odkritimi žarnimi grobovi med pomembnejša arheološka najdišča tega obdobja v Sloveniji. Večina gradiva je že obdelana in objavljena,1 nekaj pa gaje še v obdelavi.2 Ko pregledujemo bogato keramično in kovinsko gradivo tako iz grobov, kot iz preme-tanih plasti naletimo na nekatere posebnosti, ki zaslužijo, da nanje posebej opozorimo. Ena takih posebnosti so smolnati premazi na večjih in manjših keramičnih posodah in smolnati kit s katerim so zlepljene oz. utrjene razpokane stene ali pa celo nadomeščeni manjkajoči deli posod. Zahvaljujoč prizadevanju akademika D. Hadžija, je uspelo smolnate premaze in kit obdelati kemično in spektralno. Rezultati so zanimivi, zlasti ker temu problemu pri nas doslej nismo posvetili potrebne pozornosti, čeprav smo pojavu priča skoraj pri vseh naših najdiščih KŽG, kot tudi v poznem halštatskem in celo v provincialnem rimskem gradivu, pa naj gre za smolnate premaze ali grafitiranje posameznih delov keramičnih posod.3 Smolnate premaze na keramičnih posodah z grobišča na dvorišču SAZU ugotavljamo razmeroma zelo pogosto. Včasih jih najdemo znotraj in zunaj posode, včasih samo znotraj. Premaz je lahko intenzivno črn in ima sledove čopiča, s katerim so redko smolo nanašali na stene posode. Navadno ga zasledimo v zelo tankem sloju predvsem v notranjosti, a včasih sega čez ustje na zunanjo stran vratu. Po ugotovitvah D. Hadžija, ki v svojem prispevku obravnava tako premaze, kot smolnati kit, gre po vsej verjetnosti za smolo, pridobljeno iz brezovega lubja, ki je s segrevanjem do določene temperature dobila primerno gostoto, da se je lahko v tankem ali debelejšem sloju nanašala na stene posod ali pa pridobila potrebno elastičnost, da so jo lahko uporabili kot kit za lepljenje poškodovanih in uničenih delov posod. Razredčevanje mrzle, goste smole s kakšnim razredčilom v tistih časih seveda ne pride v poštev. Na vprašanje, čemu naj bi taki premazi služili, je težje odgovoriti. Na žari iz groba 209 je na zunanji strani svetlo rjavo žganega ostenja črn premaz tako močan, da celo izgleda, kot bi bil prav črn zunanji videz posode zaželen. Ker pa so primeri s tako intenzivnim premazom osamljeni, zelo pogosto pa je tanko premazana notranjost posod, je verjetno, da so hoteli takratni prebivalci slabe strani keramičnega posodja, namreč lomljivost in poroznost odpraviti s tem, da so stene dodatno okrepili s smolnato prevleko, s čimer so zmanjšali poroznost, obenem pa preprečili večje izhlapevanje oziroma odtekanje vsebine. Tak »lak« je tudi preprečeval, da bi se stene prepojile z maščobami, ki bi lahko povzročale žarkost in neprijeten duh, zaradi česar bi bila posoda manj uporabna. S kvalitetnim premazom sten je bilo močno olajšano temeljito čiščenje posod, preprečeno pa tudi prodiranje vlage v notranjost. Smolnatim premazom pripisujemo v glavnem praktičen pomen predvsem zato, ker menimo, da večina najdenih posod ni bila izdelana samo za kultne namene ampak za vsakodnevno uporabo; vendar ne moremo popolnoma izključiti možnosti, da gre tudi za pogrebne običaje staroselcev, saj razpolagamo le z inventarjem grobov, naselbinsko gradivo pa nam je popolnoma neznano. Poleg smolnatih premazov imamo na posodah najdenih na dvorišču SAZU tudi smolnat kit, s katerim so bile popravljene. Njegova struktura je popolnoma enaka strukturi premaza, zato je gotovo, da sta oba iz enake snovi, po vsej verjetnosti smole iz brezovega lubja. Sl. 1. — Abb. 1 Proces popravljanja razbitih posod je bil včasih dokaj zapleten. V razmeroma krhke stene so morali zvrtati luknjice, čez katere so potegnili tanko vrvico in odpadli del na ta način privezali nazaj na posodo (sl. 1). Ker so luknjice na eni strani kvarile videz posod na drugi pa zmanjševale njeno uporabnost, sojih prelepili s primerno elastičnim in prožnim ogretim smolnatim kitom, ki je takoj po ohladitvi dobil primerno trdnost. Včasih so razbiti, manjkajoči del nadomestili s primerno oblikovanim delom druge, v celoti uničene posode, ki se je ni dalo več popraviti. Tak nadomestni del je lahko tudi iz gline, ki ima drugačno strukturo pa tudi debelina sten je lahko različna (sl. 2 b). Včasih so praznino dopolnili tudi samo s smolo, kot vidimo npr. na ročaju skodele iz groba 248 (sl. 3), katerega odbiti del so z vrvico privezali k ostenju manjkajočega pa v celoti nadoknadili s smolnato maso. Nadoknadili so celo ornament iz bronastih žebljičkov in tudi v nadomeščeni del vložili žebljičke. Najdemo tudi več posod, pri katerih so odkrušeni del zunanje površine nadomestili s smolo (sl. 2 a). Pogoste so tudi poškodbe dna, ki je bilo ob udarcu razpokano in zrahljano. V takih primerih so s smolnato maso le na debelo prelepili razpoke tako z zunanje kot iz notranje strani. Včasih je bila posoda tudi namerno razbita na nekem mestu, verjetno tedaj, ko so jo izločili iz vsakodnevne uporabe in jo namenili grobu. Tudi v takem slučaju so odbiti del nadomestili s smolnatim kitom (npr. žara iz groba 281 ).4 V tem prispevku smo opozorili na najbolj tipične primere. Dopolnjevanj s smolnatim kitom imamo namreč na grobiščnem kompleksu dvorišča SAZU kar precej. Ostane nam še vprašanje, zakaj so tako pogosto polagali v grobove poškodovane in popravljene posode in zakaj so včasih namerno odbili posodi, ki so jo namenili grobu kak del in ga nato zalil s smolo. Na ti dve vprašanji je težje odgovoriti, ker so pogrebni običaji nosilcev kulture žarnih grobišč razmeroma slabo raziskani, kar je razumljivo, saj samo na osnovi materialnih ostankov, najdenih v grobovih, težko kaj zanesljivo sklepamo. Zato se najpogosteje zatekamo k domnevam, ki se nam zdijo najbolj oprijemljive in logične. Tako se nam najprej vrine misel, da so dajali v grobove tisto, kar je manj vredno in odsluženo, kar so živeči najlaže pogrešali. Gotovo pa je, da to ni edina možna razlaga in da imajo poškodovani predmeti v grobovih lahko simboličen pomen, namreč ta: poškodovana posoda — bodisi nasilno bodisi slučajno — bo služila le še pokojniku in naj bo za zmeraj le njegova last. Da bi posode visoke vrednosti poškodovali le z namenom, da bi zmanjšali njihovo uporabnost ali onemogočili njihovo nadaljno uporabo je manj verjetno, čeprav smo o tej možnosti na drugem mestu že govorili.5 Smolnati premazi na glinastem posodju so pri nas v prazgodovini razmeroma pogosti in nekako nadomeščajo današnjo glazuro. Zasledili jih bomo verjetno na keramičnem gradivu v večini prazgodovinskih kot tudi nekaterih antičnih najdiščih in podrobnejša obdelava keramike nam bo v tem pogledu prinesla gotovo še marsikaj novega. 1 F. Stare, Ilirske najdbe železne dobe v Ljubljani, Dela 1. razr. SAZU 9/7 (1954). V. Stare, Varstvo spomenikov 8, 1960-61 (1962) 272, 273. I. Puš, Žarnogrobiščna nekropola na dvorišču SAZU v Ljubljani, Razprave 1. razr. SAZU 7/1 (1971). 2 V pripravi za tisk je še 64 žarnih grobov izkopanih leta 1971 pod Gosposko ulico in 1974 na dvorišču SAZU ter celotno prazgodovinsko gradivo najdeno v premetanih plasteh od leta 1964 do 1974. 3 S. Pahič, Drugo žarno grobišče v Rušah, Razprave 1. razr. SAZU 4/3 (1957) 40. S. Gabrovec, Prazgodovinski Bled, Dela 1. razr. SAZU 12 (1960) 63. D. Svoljšak, O novih najdbah grobov na Mostu na Soči, Goriški letnik 2 (1975) 12. M. Urleb, Križna gora pri Ložu, Katalogi in monografije 11 (1974) 19. V grobu 2, gomile 1 na Znančevih njivah v Novem mestu so tudi našli posodo z močnim črnim premazom. Kolegu T. Knezu se zahvaljujem za podatek. L. Plesničar-Gec, Severno emonsko grobišče, Katalogi in monografije 8 (1972)28. 41. Puš, Pomen ljubljanskega prostora v starejši železni dobi, Arheološki vestnik 24 (1975) 395. 5 I. Puš, Žarnogrobiščna nekropola na dvorišču SAZU v Ljubljani, Razprave 1. razr. SAZU 7/1 (1971) 83. ÜBERZÜGE UND HARZKITT AN VORGESCHICHTLICHEN GEFÄSSEN Zusammenfassung Bei genauerer Betrachtung des keramischen Geschirrs der Gräberstätte im Hof der Slowenischen Akademie der Wissenschaften und Künste wurde festgestellt, dass viele grosse Urnen und kleinere Gefässe mit Harz überzogen waren, manchmal aussen, gewöhnlich jedoch nur an der Innenseite. Die Überzüge haben aller Wahrscheinlichkeit nach eine praktische Bedeutung, sie vermindern nämlich die Porosität der Gefässwände. Es ist jedoch auch die Möglichkeit nicht ausgeschlossen, dass die Gefässe zu kultischen Zwecken überzogen wurden. Im Hof der Slowenischen Akademie der Wissenschaften und Künste und seiner Umgebung wurden auch mehrere Gefässe gefunden, die bei der Benutzung beschädigt und dann auf mehrere Weise repariert worden waren (siehe Abb. 1, 2, 3). Ein abgebrochenes Stück wurde durch in die Gefässwand gebohrte Löcher wieder befestigt; ein vernichtetes, fahlendes Stück hat man vollständig durch Harz ersetzen können; manchmal kommt auch eine Kombination beider Reparaturarten vor; die abgebröckelte Aussenfläche wurde häufig ergänzt, bzw. ersetzt durch Harzmasse. Weil ein für das Grab bestimmtes Gefäss manchmal absichtlich beschädigt worden ist, wird vermutet, dass all die zufällig oder absichtlich beschädigten Gefässe in den Gräbern wahrscheinlich eher eine symbolische Bedeutung hatten, als dass man etwa weniger wertvolle Gegenstände den Toten ins Grab gelegt hätte. Durch Harzkitt oder auf andere Weise reparierte Gefässe, vor allem aber Harzüberzüge werden in Slowenien in der ganzen Vorgeschichte und sogar in römischer Zeit gefunden. Es steht fest, dass man sie bei genauerer Untersuchung auch an Fundstätten aufspüren wird, für die heute noch keine Daten dieser Art vorliegen. SMOLNI KIT IN PREMAZ ZA ŽARE D. Hadži in F. Cvek Fakulteta za naravoslovje in tehnologijo in Kemijski inštitut Borisa Kidriča, Univerza v Ljubljani Uporaba smol za lepljenje in premaze je bila dokaj razširjena že v neolitiku in v železni dobi. Po W. Sandermanu (1) gre za katransko smolo, ki so jo pridobivali iz brezovega lubja na način, ki bi ga kratko označili kot »suha destilacija«. S to smolo so lepili konice puščic, tesnili posode iz lubja in jo uporabljali pri izdelovanju okraskov. Sanderman omenja nahajališča izdelkov na južnem Švedskem, pri katerih je bila uporabljena smola, prav tako pa tudi najdbe celih kolačev smole. Ta avtor je raziskal tudi sestavo smole. Na podlagi klasične analize in infrardečih spektrov zlasti pa zgodovinskih in etnografskih podatkov iz bližnje preteklosti je sklepal, da izvira smola iz brezovega lubja in je postopek za pridobivanje smole tudi laboratorijsko rekonstruiral. Podobnost svojega proizvoda s prazgodovinskimi smolami utemeljuje z infrardečimi spektri. Med predmeti, ki jih je raziskal W. Sanderman (1), je tudi smolna skorja na keramičnem fragmentu iz neolitika, ki je bil najden pri Ehrensteinu blizu Ulma na Donavi. F. Sauter (2) je razširil Sandermanove izsledke na premaze halštatske posode iz Soprona na Madžarskem. Infrardeči spektri ekstraktov s petroletrom ustrezajo spektrom Sander-manovih vzorcev. Sauter je tudi primerjal spektre prazgodovinske smole s spektri smol nekaterih sodobnih iglavcev (po odstranitvi hlapnih komponent), vendar so slednji bistveno drugačni, zato sklepa, čeprav s pridržkom, da gre tudi pri njegovih vzorcih za brezov katran. Preiskali smo smolo, s katero je bila zlepljena žara iz groba 189 in premaz žare iz groba 209 z dvorišča SAZU v Ljubljani. Infrardeča spektra (sl. 1) sta v vseh pomembnih trakovih enaka, zato sodimo, da sta obe snovi istega izvora in ju v nadaljnjem lahko obravnavamo skupaj. V glavnih potezah (šibki hidroksilni trak na 3400 cm-1, trakovi metilnih in meti-lenskih skupin pri 2900, 1460 in 1380 cm-"1, dvojni karbonilni trakovi na 1730 in 1708 cm-1, esterski trakovi na 1240 in 1172 cm-1) so naši spektri podobni tako spektrom smol iz švedskih kot iz obdonavskih najdišč. Točnejša primerjava je težka, ker so bili Sander-manovi in Sauterjevi spektri posneti z instrumenti slabše ločljivosti, kar se pozna zlasti na karbonilnih trakovih. Ti bi bili pa za točnejšo primerjavo prav pomembni. Kljub temu ni dvoma, da gre za zelo sorodne snovi. Čeprav so spektri smol iz grobov dokaj podobni spektrom brezove smole, ki jo je pripravil Sanderman v laboratoriju, pokaže natančnejša primerjava nekatere razlike. Predvsem gre za razliko v intenzitetah obeh karbonilnih in esterskih trakov v območju 1700 in 1240 do 1170 cm-1. Problem postane še težji, če vključimo v primerjavo še druge snovi. Spektri smol iz grobov so namreč zelo podobni talovi 1 Infrardeči spektri smole z žare 189 (a), smolnega premaza z žare 209 (b), smole iz brezovega lubja (c), iz bukovega lesa (d), in smolne prevleke s kuhinjske posode (e). Filmi na ploščicah NaCl. — Infrared spectra of the pitch from urn 189 (a), pitch coating from jar 209 (6), birch tar pitch (c), beech wood pitch (d), and of pitch coating from aluminium vessel (d). Films on NaCl plates. cm' 2 Infrardeči spektri nevtralne (a) in kislinskih frakcij umiljene smole z žare (b-ekstrahirano s kloroformom, c-ekstrahirano s petroletrom). Filmi na ploščicah NaCl. — Infrared spectra of the neutral (a) and acid fractions from saponified pitch from urn 189 (b-extracted with chloroform, c-ex-tracted with light benzine). Films on NaCl plates. smoli in celo topljenemu jantarju (3, spektra št. 268 in 119, 4) in delno kopalom (3, spektri št. 6 do 10). Pri vseh teh snoveh gre za mešanice številnih spojin in trakovi v spektrih smol so rezultat superpozicije trakov komponent. Zato so ne le intenzitete, temveč tudi frekvence trakov odvisne od kvalitativne in kvantitativne sestave snovi. Identifikacija je v takih primerih veliko težja kot identifikacija enotnih spojin. W. Sanderman (1) ni pritegnil v raziskavo drugih smol in se je zadovoljil s primerjavo materiala iz grobov s smolo iz brezovega lubja, pridobljeno v laboratoriju. F. Sauter (2) je šel nekoliko dalj in upošteval tudi smolo iglavcev. Nam seje zdelo, da ni dovolj pokazati podobnosti infrardečih spektrov smole iz naših nahajališč s spektri teh avtorjev marveč, da je treba izločiti tudi druge možne izvore smole. Pri tem je treba poudariti, da bomo z dokazovanjem izvora obenem odgovorili na še bolj pomembno vprašanje. Ali je halštatski človek pridobival smolo nalašč za lepljenje, premaze in podobne namene, ali pa je uporabljal smolo, ki se je nabrala morda ob ognjišču ali pri kuhanju oglja? Če drži prvo, potem je halštatski človek (in najbrž že ljudje v starejših dobah tja do neolitika) že obvladal nek kemijsko-tehnološki postopek in celo znal izbrati najboljše surovine za pridobivanje proizvoda za določeno uporabo, saj ima smola 3 Spektri jedrske magnetne resonance (100 MHz) smole z žare 189(a), smole iz brezovega lubja (b), in iz bukovega lesa (c). Topilo : CDC13. — Nuclear magnetic resonance spectra (100 MHz) of the pitch from urn 189 (a), birch tar pitch (6), and of pitch from beech wood (c). Solvent: CDCl,. 500 400 300 200 100 0 Hz iz brezovega lubja izredno dobre lastnosti. Vprašanje je tako zanimivo, da smo vložili toliko dela, kot je bilo nujno za dokazovanje, da gre za smolo iz lubja in ne za lesno smolo, ki bi lahko bila tudi postranski proizvod ogljarjenja ali kurjave. Sestav produkta pirolize lesa oziroma skorje odraža sestavo izhodne snovi. Vplivajo seveda tudi pogoji pirolize, a kemične razlike med raznimi vrstami lesa, zlasti pa med lesom in lubjem so tolikšne, da se bodo odrazile v sestavi smole, kije dobljena pod podobnimi pogoji. Med tem ko so kemične karakteristike raznih vrst lesa kar dobro obdelane, to ne velja za pirolizne produkte. Povsem zanesljiv način ugotavljanja izvora smole bi bila izolacija in identifikacija karakterističnih spojin, vendar bi to zahtevalo zelo veliko dela. Zato smo izbrali bolj ekonomično, a vendar dovolj zanesljivo pot do odgovora na vprašanje o izvoru smole z žar. Pripravili smo smolo s pirolizo lubja breze, topola, bukve, hrasta in jelše ter bukovega lesa in primerjali njih infrardeče spektre. Za primerjavo smo vzeli še spektre smolne obloge, ki se je nabrala na aluminijasti posodi pri kuhanju na ognju iz mešanega vejevja. Poleg infrardečih spektrov smo primerjali tudi spektre protonske magnetne resonance najpomembnejših vzorcev. Nadalje smo umilili smolo z žare ter posneli infrardeče spektre kislin in nevtralnega ekstrakta. Slednji je pomemben za primerjavo s spektri ustreznega ekstrakta brezove smole in pirolizata betulina, ki jih je objavil Sander-man (1). Podrobnosti postopkov in diskusijo značilnosti spektrov podajamo pozneje, tu pa obravnavamo rezultate. Že na prvi pogled lahko ugotovimo, da so znatne razlike med infrardečimi spektri smole iz brezovega lubja in spektri smole iz bukovega lesa ali smole s posode (sl. 1). Spektri smol iz brezovega in drugega lubja so med seboj bolj podobni vendar jih je možno razločevati. Spekter smole z žar je najbolj podoben spektru smole iz brezovega lubja. Spektri sicer niso identični, vendar je treba upoštevati tudi možnost razlik v pripravi smol in kemičnih sprememb v smoli v teku skoraj 3000 let. Sveže pripravljena smola vsebuje še precej skupin, ki pogojujejo polimerizacije, disproporcioniranja in druge reakcije. Dodatna potrditev je tudi podobnost spektrov neumiljive frakcije smole z žare z ustrezno frakcijo brezove smole. Povsem prepričljiva pa je primerjava spektrov protonske magnetne resonance. Med tem ko je v spektrih smole z žare in brezove smole najmočnejši signal pri 1.28 ppm premika, signalov aromatskih protonov pa ni videti, so v spektrih bukove smole najmočnejši vrhovi okrog 3.9 ppm, ki izvirajo verjetno od metoksilnih skupin (sl. 3). Številni so tudi signali aromatskih in heterocikličnih protonov med 6 in 7 ppm. Ni znano, da bi jedrsko magnetno resonanco doslej uporabljali v take namene, toda naš primer kaže, da je prav dragocena metoda tudi pri identifikaciji tako kompleksnih snovi. Po teh objektivnih kazalcih lahko navedemo še en subjektivni in to je vonj smole, če se smodi. Brezova smola in smola z žar dišita pri tem po juhti, medtem ko druge smole dišijo po fenolih. To dejstvo je obširno komentiral Sanderman (1). OPIS EKSPERIMENTALNEGA DELA IN SPEKTROV Umiljenje: Smolo z žare 189 smo ekstrahirali s tetrahidrofuranom (THF, topno 84,4%). Ostanek po ekstrakciji smo prežarili in posneli infrardeči spekter, ki pokaže, da je ostanek Si02. Raztopino v THF smo kuhali 1 uro z IN alkoholnim KOH, stresali z etrom in zakisali ter stresali zapored s petroletrom in kloroformom. Spektri ekstraktov so na sl. 2. Priprava smole: Zračno suh rastlinski material smo segrevali na 400—500° v stekleni cevi. Lažje hlapne komponente smo odstranili z izparevanjem v vakuumu vodne črpalke pri 150°. Vpliv temperature pirolize v tem razponu ni bistveno vplival na spektre materiala po izparevanju. Snemanje spektrov: Infrardeče spektre smo snemali na spektrofotometrih Perkin Elmer Mod. 180 in Beckman Acculab 1. Material smo raztopili, nakapali na ploščice iz NaCl in pustili topilo izhlapeti. Tako dobljene filme smo posušili še v vakuumu pri 50°. Spektre magnetne resonance smo snemali na spektrometru JEOL PS 100 MHz. Topilo je bilo CDC13. Infrardeči spekter eterskega ekstrakta po umiljenju (sl. 2) kaže značilne trakove alkoholov: valenčno nihanje OH na 3400 cm'1 2 in C-O na 1025 cm'1. Trakovi na 3064 in 1638 cm'1 kažejo na prisotnost dvojnih vezi, trak na 878 cm'1 pa še posebej na skupino C = CH2. Spektra ekstraktov zakisanega vsebujeta značilne trakove karboksilnih kislin: široka absorpcija kislinskih OH okrog 3000 cm'1, karbonilni trak na 1700 cm'1. Ekstrakt s petroletrom ima dokaj močan, podvojen trak na 714 cm'1, ki je značilen za metilenske verige. Ta trak je v spektru same smole neznaten in bi po tem ne opazili, da v osnovi prevladujejo alifatske verige. To pokaže šele spekter protonske magnetne resonance (sl. 3), ki je zato močan dokaz za izvor snovi. Nedvomno gre za suberin, ki ga vsebuje brezovo lubje do 35%. Kisline, ki so v kloroformskem ekstraktu, nimajo traku nad 714 cm'1. Najbrž gre za aliciklične kisline, toda ne abietinskega tipa, ker ni za te značilnega traku pri 870—890 cm'1. To obenem izključuje prisotnost smol iglavcev. Najbolj očitna razlika med lesno smolo na eni strani in smolo z žar ter brezovo smolo je pri trakovih na 1515 in 1610 cm'1, ki so v prvi močni, dočim so pri drugih dokaj šibki oziroma odsotni. Tudi hidroksilni trak je v spektru lesne smole veliko močnejši. Pri lesni smoli je več fenolov in sploh aromatskih ter kisikovih heterocikličnih spojin z metoksilnimi skupinami (signal pri 3.9 ppm v PMR spektru), kar izvira iz pirolize lignina in celuloze. Podrobnejše sestave smole lesnega katrana ali celo iz lubja ni v literaturi, ker je zanimanje za lesno smolo kot industrijski proizvod zamrlo preden so prišle v rabo sodobne ločitvene in instrumentalne analizne metode. Zato se tudi ne moremo podrobneje ukvarjati z značilnostmi smol različnega izvora. Zaključki: Kombinacija infrardečih in spektrov protonske magnetne resonance dokazuje, da smola z žar ne izvira od lesa, temveč od lubja in sicer zelo verjetno brezovega. Razlike v spektrih med smolo z žar in pripravljeno v laboratoriju je treba pripisati razlikam v postopku in staranju. Ugotovitev, da gre za smolo iz lubja kaže, da so ljudje v tem času že imeli poseben postopek za nje pridobivanje. Obenem pa postavlja novo vprašanje: ali so smolo pridobivali doma ali so jo prinašali trgovci? Breza v naših krajih ni močno razširjena in ni verjetno, da bi je bilo bistveno več v bližnji prazgodovini. Pomembno je tudi dejstvo, da doslej ni bila ugotovljena breza med ostanki lesa iz sežigališč iz dobe kulture žarnih grobov. Breza je značilno drevo severa Evrope in tam so našli v grobovih celo kolače smole, pa tudi fragmente lončene posode, v kateri so najbrž smolo gostili ali mehčali pred uporabo (1). Ali so jo k nam uvažali? Dokler ne najdemo evidence, da so jo pridobivali doma, ostane vprašanje odprto. 1W. Sanderman, Techn. Beiträge z. Archeologie II (1965) 58. 2 F. Sauter, Archeol. Austriaca 41 (1967) 25. 3 D. O. Hummel, F. Scholl, Atlas der Kunst Stoff-Analyse, 2 (München 1968). 4 R. C. A. Rottländer, Archeometry 12 (1970) 35. RESINOUS PUTTY AND PEINT ON URNS Summary In the graves excavated in 1971 in the courtyard of the Slovenian Academy of Sciences (Ljubljana) two urns were found one of which was mended with a resinous material and the other was peinted black. The infrared spectra of both materials are identical and very similar to the spectra published by Sanderman (1) and Sauter (2) of the so called grave resins. W. Sanderman (1) produced infrared spectroscopic and other evidence that the resinous material found in prehistoric graves from the north of Europe is in fact pitch obtained from birch bark. This material seems to be used since neolithic times and up to the very recent past as putty, peint, and for waterproofing of wooden and bark vessels. Sanderman has compared the infrared spectra of the prehistoric material with laboratory made birch bark pitch, but did not consider any other resinuous materials nor pitch from wood tar nor bark pitches from other tree species. Since birch population in this country is not large and, moreover, birch wood was so far not found amongst the remnants of wood used for incinerations, we were wondering whether the pitch from the urns found in Ljubljana originates from birch bark or from any sort of wood. The question appeared interesting because if pitch was indeed made of bark then it was made on purpose and not obtained as a byproduct of burning wood for heating purposes or in making charcoal. Therefore we have prepared pitch from bark of several tree species (birch, beech, poplar, oak, elm) as well as from beech wood, and recorded the infrared spectra. The spectra of a pitch coating formed on an aluminium vessel used for cooking on an open fire was also recorded. In general, the spectra of the bark pitches differ significantly from the wood tar pitch. The differences between the bark pitches are not so well pronounced, but still sufficient to show that the spectrum of birch bark pitch is definitely most similar to the pitch from the urns. Minor differences are possibly due to differences in the conditions of the distillation and, particularly, to ageing. NMR spectra of the pitch from urns, birch bark pitch, and beech wood pitch were also investigated. The spectra of the first two materials are very similar between them, but differ strikingly from the latter. Thus it has been prooved that the pitch from the urns has been made of tree bark, most probably birch bark, and not from wood. The implication of these results are discussed. Some details of the chemical procedures are given and the spectral characteristics are discussed. NOVO IZ FORMINA Iva Mikl-Curk Zavod SRS za spomeniško varstvo, Ljubljana Ob odkritju in Smodičevi objavi1 bogatega inventarja latenskih in zgodnjerimskih grobov v Kolaričevi gramoznici v Forminu se je kraj zaradi bogatega latenskega grobnega inventarja takoj uvrstil med pomembna arheološka najdišča na Slovenskem. K temu je bilo jasno, da najdišče še ni izčrpano. Zato je na njem kmalu dodatno sondiral V. Šmid, ki o gradivu žal ni obsežneje poročal v strokovnem tisku.2 Kronološko shemo latenskega gradiva je v novejšem času izdelal S. Pahič, zbral pa je tudi še to in ono o arheoloških najdbah iz okolice grobišča,3 kar je vse bolj in bolj opozarjalo na razsežnost arheološke točke v Forminu in na pomen, ki ga je imela skozi daljša obdobja stare zgodovine, gledana v okviru poselitvenih in prometnih problemov Dravskega polja. Soseščina latenskih in zgodnjerimskih grobov je opozarjala predvsem na to, da bo najdišče prej ali slej prispevalo pomembne podatke o zgodnji rimski okupaciji naših krajev in to še toliko bolj, ker je ob važni prometnici, takorekoč nad izlivom Pesnice v Dravo in nedaleč od Ptuja. Načrt za hidroelektrarno Srednja Drava II je kot najboljšo točko za strojnico izbral del Formina pod dravsko teraso in začrtal dovodni kanal prav čez jedro forminskega grobišča. Med pripravami za gradnjo je bilo treba zavarovalno izkopavati. Pri tem smo raziskali velik del grobišča, skušali določiti njegovo razmerje s cesto in zbrali nekaj dodatnih podatkov v naselbinskem delu.4 Najdišče (sl. 1) Formin leži že v vzhodnem delu Dravskega polja, kjer se to med Podgorci in Dravo močno zoži. Današnji Formin zajema prostor trikotnega nosu nizke dravske terase ter starih dravskih rokavov ob sotočju s Pesnico. Arheološko najdišče Formina je na terasi, predvsem v osrednjem in zahodnem delu sedanjega naselja. Med južnim središčem Gorišnice (cerkvijo sv. Marjete) in Forminom poteka sedanja cesta delno, kot je bilo ugotovljeno, po trasi rimske ceste Poetovio—Mursa.5 Površinski sledovi rimske ceste pa so se, nekako 200 m preden njena ravna smer doseže ježo terase prav na prostoru s sledovi grobišča, zgubili. Stavbni sledovi6 se opazijo še 400—500 m dalje od grobišča proti vzhodu, vse po robu terase. Nad današnjim potokom Zvirinčino, starim dravskim pretokom, sega v središče sedanje vasi in med sledove antičnih stavb zajeda, ki verjetno v antiki ni bila taka, kot je danes. Gradnja elektrarne ni povsem ogrožala stavbnih ostalin, zato smo se omejili le na kulturne plasti znotraj prostora bodočega dovodnega kanala; ugotavljali smo še ohranjene ostanke rimske ceste, naposled pa sistematično raziskali ogroženi del grobišča. 1 Situacija izkopavanj v letih 1973—1975 A—D izkopna polja z grobovi — E izkopno polje z ostanki rimske stavbe FORMIN - zahodni profil jarka 3 0,5 1 m n oranica ilovnata rjasto prodnata plast čista mivka mivkasto prodnata plast svetla mivkasto prodnata plast 3 profil kontrolnega jarka 3 tS)g— io TKT 2 Tlorisi izkopov A—D in grobišča ob cesti C g) — prazgodovinski grob — prähistorisches Grab o — klavdijsko-flavijski čas — claudisch-flavische Zeit m — flavijski čas — flavische Zeit • — zgodnje 2. st. — frühes 2. Jhdt. v — izrazito 2. st. — 2. Jhdt. □ 9 © — nedoločljivo — unbestimmbar M — rimski obcestni jarek — römischer Strassengraben • S4 *«3 #62 #65 #57 + + + #56 54 T55 Y + -b + + t- + ■+ ' ®S,0 1 T + + + + -t* + + •(• + +■ -I- + Kot je razvidno iz podrobnejših situacijskih načrtov, so sledovi rimske ceste ohranjeni na površini in stratigrafsko že zelo slabo vidni. Najizrazitejši elementi, ki bi govorili za cesto (obcestni jarek), vodijo nepričakovano zadnjih nekaj 100 m pred ježo terase vse bolj proti severu, torej naravnost proti stavbnim ostalinam in so tako očitno še v celoti na terasi (sl. 2). Te ugotovitve je z nekaj sondami dopolnil S. Pahič, ki bo ob priliki podal celotno problematiko prehoda ceste Poetovio—Mursa skozi Formin oz. čez Dravo in Pesnico; zato tu o cesti ne bomo govorili več, kot je potrebno za prikaz antičnega grobišča in naselja. Naše sonde zahodno od nekdanje Kolaričeve gramoznice, torej od znane lokacije latenskega in zgodnjerimskega grobišča, so rezale tenke prstene plasti, le izjemne ilovnate sedimente in plasti mivke ter bolj ali manj čiste a različno obarvane dravske prodne plasti. Po tipanjih v smereh, ki bi prišle v poštev za nadaljevanje že prej ugotovljenih cestnih elementov od Gorišnice semkaj, smo ugotovili le eno zakonitost: na večje razdalje se je pojavljal slaboten vkop, omenjena morebitna sled obcestnega jarka. Druge kulturne plasti od gramoznice proti zahodu ni bilo. Zato pa smo vzhodno od gramoznice, na vsem še ravnem prostoru, preden se nekaj zadnjih 10 m pred samo ježo terase prične teren rahlo spuščati k njej, trčili v prsteni ilovnati plasti pod oranico na grobove. Tudi ta prostor je kazal svoje »bele lise« tam, kjer je bilo že na površini opaziti, da je plug zarezal v vrhnje mivkaste in prodne plasti. Poznejše izkopavanje je te ugotovitve potrdilo in dokazalo, da je bila v antiki višina terena današnji vsaj enaka, če ni bila celo nekaj višja. Vso ogroženo površino od gramoznice sem, kjer je bilo po teh predhodnih kontrolnih izkopih moč pričakovati kulturno plast, smo potem zakoličili in prekopali po sistemu plankvadratne mreže. Našli smo 65 žganih grobov brez sledov zidane grobne konstrukcije, a tudi brez izrazitega sistema ali reda. Grobišče je bilo redko, raziskani grobovi pa raztreseni po vsej veliki površini. Pri omenjenih starejših raziskavah je bilo ugotovljenih nekaj stavbnih sledov po samem Forminu. Eno od teh točk, tudi delno ogroženo, smo na pare. 145/3 k. o. Formin raziskali v celoti, da bi ugotovili odnos do grobiščnega prostora. Pri tem smo našli ob robu večinoma uničene sledove rimske stavbe v eni od njenih gradbenih faz. Ta del stavbe je skrajni rob ohranjene arheološke plasti na robu potočne zajede in opozarja na to, kje je moč v središču Formina še pričakovati najdbe in v kakšni meri jih je erozija že uničila. Na celotni prodni terasi je skrajni rob nekaj nad 10 m vstran od ježe tako odplaknjen, da izkopavanja ne morejo dokončno odgovoriti na vprašanje o starosti že omenjene zajede starega dravskega rokava v središče Formina. Opažanja v zvezi s cesto (sl. 1—4) Kot smo omenili smo zahodno od Kolaričeve gramoznice rezali predvsem sterilne plasti. V njih pa se je skoro praviloma pojavljal jarek in to v smeri, ki je podaljšek trase rimske ceste. Tako smo v sondažnem jarku 1 že na globini 0,75 m ugotovili sterilen rjast prod, nad njim pa rjavo ilovnato prodno plast in oranico. V sondažnem jarku 2 je bila na sredi močna sled globokega novejšega vkopa v prod in zelo črnega humusnega zasutja. Severno od tega je v rjav sterilni prod segal manjši vkop, širok 0,6 m in globok 0,15—0,2 m z dokaj izrazitim mivkastim zasutjem. Sicer je tudi tu kontrolni jarek segal skozi prodno ilovnato plast do čistega proda; podobno v sondažnem jarku 3 in 4. V jarku 5 pa sledov malega vkopa, ki bi mogel pričati o rimskem obcestnem jarku, ni. V celotnem vkopu — domnevnem obcestnem jarku so neznatne rimske ostaline, netipični odlomki domačih 4 Izkopno polje A: profil plasti, ki jih je v kv. 94 in 95 odkrila jama ob domnevni cesti v grobišču 6 Izkopno polje E: a) profil skozi kurilni jašek; b) profil skozi ostaline rimske stavbe A prst — Erde D ilovica s prodom — Lehmschicht mit Gerolle B ilovnata plast s kulturnimi ostalinami E ilovnata kulturna plast z žganino C rumena glina — gelbe Lehmschicht F prod — Gerolle loncev in vrčkov. Z rimsko cesto in rimskimi gradnjami nasploh ga lahko povezujemo predvsem na podlagi tega, da se vkopi vrste v črti, ki je podaljšek sledov rimske ceste na eni strani in sledov globljega, jasnejšega, stratigrafsko opredeljenega jarka skozi grobišče na drugi strani. Če namreč vse te sledove jarkov zvežemo med seboj v črto se njen podaljšek na zahod izteče točno na mesto, kjer so še jasnejši površinski sledovi rimske javne ceste Poetovio—Mursa. Na vzhodni strani gramoznice so sondažni jarki 6 do 11 rezali le oranico in ilovnate prodne plasti nad rjastim sterilnim prodom. V južnejših smo naleteli že na posamične žgane grobove. Sledu malega vkopa v smeri rimske ceste tod nismo našli. V severnem delu presondiranega zemljišča je bila prstena prodna plast vse bolj prodnata, tako da smo sumili na bližino rimske ceste. V vseh večjih, površinskih izkopih v okviru plankvadratne mreže pa se je izkazalo, da je prstena prodna plast v podrobnostih zelo različna. Ležala je na sterilnem produ kot vmesni tampon med tem prodom in oranico vsepovsod, dasi v nekaj različni debelini. V otokih je bila bolj prodnata, ponekod zelo svetla, vsebovala pa je tudi prave ilovnate leče ali bila zelo mivkasta. Tako je ne moremo imeti za direktno sled cestnega nasipa, dasi lahko pri nekaj kv. metrih v severnem delu izkopa (sl. 2; severno pri grobu 12), kjer je bil vrhnji sloj prstene prodne plasti izrazito premešan rečemo, da gre tu za ostanek nasutja poti ali ceste. Tudi to mesto je na črti, kjer smo sledili zgoraj opisani vkop — »obcestni jarek«. V nadaljnjem podaljšku te črte proti severovzhodu ni bilo grobov; zadeli pa smo na omenjena dva izrazita jarkasta vkopa, kiju ne moremo drugače interpretirati, kot obcestni jarek (sl. 2 in 4). Na teh mestih se je namreč pod oranico v prsteni prodni plasti pojavila v isti smeri več metrov dolga lisa. Ta lišaje imela v profilu v večjem delu obliko dna plitvega jarka (rei. glob. med 0,4 in 0,5 m). V profilu je torej neizrazita sled, jasnejša pa v tlorisu pri vestnem kopanju plasti. Pri interpretaciji ostankov so nam poleg stratigrafije pomagale najdbe odlomkov rimske keramike, identične oni iz grobišča in apnenčeve plošče nepravilnih oblik ter njih fragmenti, ki smo jih našli v plasti. Na podlagi ugotovitev ob teh sledovih smo mogli razložiti tudi izrazito jamo, ki je iz opisane lise v črti obcestnega jarka segla severno od groba 34 do 1,6 m globoko v prod. Začela se je v prsteni prodni plasti pod oranico in je torej tudi stratigrafsko istočasna z omenjenim obcestnim jarkom. Jama s premerom preko dveh metrov je bila nepravilne okrogle oblike z rahlo žepastimi robovi. Zasuta je bila z ilovnato prstjo. Plast je bila močno mešana z ogljem; v njej so bili namreč večji kosi zoglenelega lesa in dosti odlomkov hišnega ometa z odtisi različno debelega protja. V jami je bilo tudi nekaj odlomkov živalskih kosti in precej keramike. Med njo je več netipičnih odlomkov amfor, njih konice, več kosov večjega vrča z zunaj nažlebljenim ustjem in s skoraj pravokotno prepognjenim kaneliranim trakastim ročajem (tab. 27, sl. 8), precej odlomkov domačih loncev, krožnikov in najrazličnejših vrčkov in odlomek v detajle nedoločljive pečatne oljenke. Vsa keramika se od one v grobovih ne razlikuje, razen da sledovi amfor opozarjajo na nekakšen, rekli bi, naselbinski značaj. Od drugih materialov je jasneje opredeljiv le odlomek modro zelene stekle ne rebraste skodelice. Poleg tega materiala so bili v jami tudi odlomki nepravilnih apnenčevih plošč; nekatere so bile ožgane do rožnatega odtenka. Funkcije jame ne moremo točno določiti. Zelo verjetno je ostanek obcestnega drenažnega vkopa, ki je bil pozneje zasut z odpadki. Lahko pa je imel vkop drug namen in je bil le slučajno na robu ceste oz. v obcestnem jarku. Datacija izkopa je neizpodbitna tudi po inventarju, ki sodi v zgodnjo antiko. Mlajših ostalin v njem ni. V zgornjem robu prstene prodne plasti pod oranico smo zasledili namensko na to mesto položene apnenčeve plošče nepravilnih oblik (premera okoli 20 cm in debele okoli 10 cm) v obsegu nekako 15 m2 v osrednjem delu raziskanega prostora, nekako v sredi celotnega grobišča. To mesto kaže enako tlakovanje neke antične površine, kot najdbe v severnem obcestnem jarku. Seveda tu ni moč misliti na cesto, tu gre gotovo le za pot ali drugo tlakovano površino znotraj grobišča. Omenili smo že, da so ob naših zavarovalnih izkopavanjih tekla še posebna, širša dodatna raziskovanja odseka ceste Poetovio—Mursa okoli Formina. V primerjavi s tem delom pa moremo naša tu nanizana opažanja interpretirati le na sledeči način: ohranjeni rimski cestni odsek vzhodno od Gorišnice okoli t. i. Kolaričeve gramoznice v Forminu v svojem direktnem podaljšku proti vzhodu ni zapustil nobenega sledu. Proti severovzhodu pa teče skozi grobišče sled neke cestne komunikacije, ki smo jo tu opisali. Ker je zelo slabo ohranjena, ni bilo mogoče določiti niti širine niti drugih tehničnih podrobnosti; niti ne moremo trditi, da gre za traso rimske ceste Poetovio—Mursa. Dosti verjetnejše je, da gre pri teh znakih za lokalni odcep z glavne ceste, ki je tlakovan vodil skozi grobišče do stavb na koncu terase nad Dravo in Pesnico. Opažanja o grobišču (sl. 1, 2, 7 in table) Kot smo že povedali pri opisu kontrolnih jarkov, smo ugotovili, da se grobišče širi na prostoru med Kolaričevo gramoznico in robom dravske terase. Na južnem robu terase prav ob meji površine, ki jo je gradnja ogrožala, je čas že toliko razkril spodnje prodne plasti, da tu antičnih sledov, četudi so morebiti kdaj preje bili, ni več. Na severnem robu ogroženega zemljišča grobov s sondiranjem nismo zasledili, pa tudi opisani sledovi, ki smo jih povezali s potjo, so nas prepričali, da tu grobov ni moč pričakovati. Opustili smo tudi iskanje grobov na neogroženem prostoru dalje proti severu. Morda bodo tu poznejša raziskovanja odkrila nov, severni del grobišča, dasi trenutno ni nobene stvarne opore, da bi ga mogli tod pričakovati. Kot smo rekli, so tudi na nekaj drugih mestih ogroženega prostora sonde in površina sama pokazale, da je zemljišče tako ogoljeno, da grobov ni moč pričakovati. Tudi na teh mestih smo se izkopavanju odrekli. Opis grobov Grob 6 : je preprosto vkopan v prod skoraj do sive ilovice. Humozni zasip glob. 0,20—0,45 m je pokrit z oranico. Pridatek: rdeč vrč s klekastim, kaneliranim ročajem in na zunanji strani kaneli-ranim ustjem (tab. 2, sl. la). Ob vrču so bile sežgane kosti. Grob bi lahko opredelili še vklavdijsko — flavijski čas.7 Grob 8 : je preprosto vkopan v zemljo, situacija slična kot pri prejšnjem. Pridatki : poškodovan vrček z ročajem ovalnega preseka in diskasto nogico, ki ima spodaj dve krožni kaneluri; kosi vitke jajčaste sive čašice tenkih sten s trdno fakturo; stojna ploskev je slabo poudarjena; na steni pas kratkih vrezov. Grob spada verjetno v Hadrijanov čas. Grob 9 : je preprosto vkopan v prodnato plast 0,35 m globoko s humoznim zasipom. Pridatki : zdrobljen domač lonec z odtisi (tab. 2, sl. 1) in deli miniaturnega vrčka z livčkom. Po značilnostih vrčka je grob vsaj iz flavijskega časa če ne mlajši. Grob 10: Vidna je le lisa žganine pod oranico; verjetno uničen. Grob 11 : je vkopan v prodnato plast 0,65 m globoko in zasut s humusom. Pokrit je bil z desko (ali podobnim lesenim predmetom). Pridatki: vitek vrček z zunaj kaneliranim ustjem, trakastim ročajem in zažetim trupom. Domač, na vretenu dodelan lonec jajčaste oblike s precej pokončnim ustjem in ravnim dnom ima na ostenju metličast vrez, na ramenu pa valovnico. Dve rdeči skodelici — posnetka po Drag 36. Večja rdečkasta skodelica z izvihanim ustjem in z vencem vrezov na dnu je pokrivala siv domač lonček hruškastega trupa z nakazanim vratom (Inventaria archaeologica YU 181). Vrč kaže še nekaj starejših značilnosti (ustje, zažet trup), ima pa že precej nizek ročaj in vitek trup. Potemtakem bi mogel soditi še v Vespazijanov čas. Mali skodelici sta posneti po zgodnji italski keramiki (Drag 36 oz. 35), večja pa sploh kaže več značilnosti boljše sredozemske keramike (daljnji odsevi kampanskega lončarstva), kot prave sigillate. Domače posode kažejo tudi precej starejših značilnosti. Po vsem tem smo grob opredelili v Vespazijanov čas. Grob 12 je prazgodovinski (Inventaria archaeologica YU 179; podrobnejši opis je v prispevku M. Jerman v tem zvezku Arheološkega vestnika). Grob 13: je brez posebne konstrukcije vkopan pod prodnatim subhumusom 0,60 m globoko v izrazitejši prod. Pridatki so naloženi ob grobno žganino: rdečkast, precej trebušast vrč (tab. 3, sl. 5) z deformiranim in nekoliko izvihanim ustjem nosi pravokotno usločen trakast ročaj. Rdečkasta ročka z livčkom (tab. 3, sl. 4) ima precej širok trebuh. Rdeča jajčasta žara (tab. 2, sl. 7) ima zravnano ustje s preprostim žlebičem in vrste vrezov ter rdečo barvo na zgornjem delu trupa. Rumena čaša (tab. 3, sl. 3) z malo poudarjenim ustjem in dnom ima tako oblikovan trup, da se proti dnu že opazno usloči. Dve sivi skodelici (tab. 3, sl. 6; tab. 4, sl. 2) sta posneti po italski Drag 35 in večji po Drag 36 keramiki. Čaša v obliki cvetličnega lončka (tab. 2, sl. 8) je iz gline, ki ni mešana z izrazito ostrim peskom. Rdeč krožnik ima stene precej poševne in je bil delno rdeče premazan (tab. 2, sl. 9). Poškodovana dvojnovozlasta bronasta fibula (tab. 4, sl. 1). Po značilnih vrčih (opazno kroglast trebuh) jn po imitacijah Drag 35 in 36 lahko grob opredelimo v poznejši flavijski čas. Grob 14: je brez posebne konstrukcije vkopan 0,60 m globoko v subhumus. Pridatki: rjavkast jajčast lonec z izvihanim, znotraj neznatno profiliranim ustjem in ravnim dnom je dodelan na vretenu. Tri rdeče skodelice, posnetki po italski Drag 35. Izrazito oblikovan vrč z nekoliko sploščenim trupom, z nekoliko izvihanim ustjem in s kaneluro na dnu ima pravokotno prepognjen ovalen ročaj ; vrat in trup vrča sta poslikana z izrazito rdečo plamenasto slikarijo. Steklen kozarec, ki mu nogo oblikuje rebro, ima steno pokrito s stekleno nitko. Kos zelenkastega prozornega stekla. Dišavnica iz zelenkastega stekla v obliki kroglaste stekleničke je brez vratu (Inventaria archaeologica YU 182). V keramiki (Drag 35 in oblika vrča) je še več zgodnjeflavijskih komponent, steklo pa že kaže na začetek 2. stoletja. Grob lahko uvrstimo v Trajanov čas. Grob 15 : je brez konstrukcije vkopan v izrazit prod pod humusom do glob. 0,55 m in mogoče nakazano obrobljen s prodniki. V grobu je bila perforirana plošča zrcala iz srebrne zlitine (tab. 5, sl. 1); vidno je mesto kjer je bil prilepljen ročaj, ki pa manjka. Ustje domače žare ima precej izrazit rob razvite trikotne profilacije (tab. 5, sl. 2). Vitek, že precej jajčast trup rumenega vrčka z ravnim in poudarjenim dnom (tab. 5, sl. 4). Trebušast trup rumenega vrčka s kaneluro na dnu (tab. 4, sl. 6). Okorno izdelana rdeča skodelica, posnetek Drag 35 (tab. 5, sl. 3) z ostanki rdeče plamenaste slikarije. Rdeč krožnik s precej pokončnimi stenami (tab. 5, sl. 5). Vitek vrč, krožnik in tudi ustje žare značijo keramiko 2. st., dočim kaže trebušast vrč značilnosti poznega 1. st. Imitacija Drag 35 je močno degenerirana. Odločili smo se, da grob pripišemo Trajanovemu ali še raje Hadrijanovemu času. Grob 16 : je vkopan v izrazito rjav prod 0,60 m pod oranico in ga obdaja nekaj večjih prodnikov. Na njem je tičala zdrobljena tegula kot pokrov. Pridatki: trinožnik z valjastim trupom in izrazito trikotnim ustjem je domača črnkasta keramika (tab. 6, sl. 1). Rdeča jajčasta posodica z nizko nogico in vrstami vrezov je na trupu rdeče premazana (tab. 6, sl. 2). Grob bi po značilnostih keramičnih pridatkov lahko opredelili na konec 1. ali začetek 2. stoletja. Grob 17 : ohranjena je bila nekaj temnejša lisa v produ do glob. 0,40 m, tlakovana z nekaj izbranimi prodniki; brez pridatkov. Grob 18 : lisa oglenine 0,45 m globoko v subhumusu; brez pridatkov. Grob 19 : temnejšo liso v rjavem produ je bilo slediti 0,50 m globoko, kjer so bili po tleh zloženi večji prodniki ; brez pridatkov. Grob 20 : je 0,55 m globoko vkopan v rjavkast prod; opazna je okrogla lisa s premerom 0,60 m in nekaj kompaktneje zloženih prodnikov. Pridatki: rdeč krožnik z nekoliko nagnjenimi stenami (tab. 7, sl. 3). Ožja časovna opredelitev v okviru druge pol. 1. in prve pol. 2. st. ni možna. Grob 21 : podolgovata jama v ilovnati plasti subhumusa 0,55 m globoko. Pridatki : poškodovan rumen vrč z rahlo bikoničnim in dokaj trebušasto oblikovanim trupom. Na stojni ploskvi je nakazana nogica, na dnu je vpraskan znak (tab. 7, sl. la, lb). Majhen rdeč posnetek po Drag 35 (tab. 7, sl. 2). Ravno dno rumene čaše (tab. 7, sl. 5). Masivna noga zelenega kozarca (tab. 7, sl. 4). Obliki vrča in kozarca na nogi ter posnetek po Drag 35 (ne 36) pričajo za zgodnejši flavijski, torej Vespazijanov čas. Grob 22: je vkopan v ilovnat subhumus brez sledu grobne konstrukcije; označuje ga predvsem drobir žare med pepelom v globini 0,65 m. Žare ni bilo moč rekonstruirati. Ohranjen je precej jasno oblikovan spodnji del in izrazito izvihano razmeroma tenko ustje. Posoda iz rjave s peskom pomešane gline je okrašena z vodoravnimi glavničastimi potezami (tab. 8, sl. 1). Lečasti trinožnik s poškodovanimi nogami ima po ostenju vodoravne kanelure (tab. 8, sl. 2). Dve poškodovani plitvi rdeči skodelici sta posnetek po Drag 36 (tab. 8, sl. 4, 5). Rumeno prstanasto dno vrča ni bilo pravi grobni pridatek: šteti ga moramo za ostanek pogrebnega obreda, ker drugih odlomkov vrča v grobu ni bilo (tab. 8, sl. 3). Ker sta skodelici posneti po že razvitejši posodici Drag 36, in tudi žara kaže že nekaj poznejših tipoloških značilnosti, bi mogli grob uvrstiti vsaj v Trajanov čas. Grob 23 : je vkopan v rjasti prod 0,50 m globoko pod oranico. Ohranjen je le del ovalne oglene lise, v kateri je tičalo nekaj netipičnih odlomkov rumenega vrča. Grob 24: je do glob. 0,50 m vkopan v rjasti prod pod oranico in se odraža kot 0,60 x 1,10 m velika lisa žganine. Ob robu je bilo nekaj večjih prodnikov, sicer ni bilo videti drugih sledov konstrukcije. Pridatki: poškodovana rjavkasta žara z nekoliko profiliranim izvihanim ustjem in navpičnimi metličastimi potezami, ki segajo do dna posode (tab. 10, sl. 7) ; na spodnjem robu trupa ima vrezano črto, a dno je rahlo obrobljeno — sled ročnega vretena. Velik rjavkast lečast trinožnik je okrašen s snopom vodoravnih potez z glavnikom (tab. 10, sl. 10). Manjši lečast trinožnik z izrazito zoženim zgornjim robom ima na trupu dve kaneluri (tab. 11, sl. 12). Tretji trinožnik pa ima valjast zgornji del trupa (tab. 9, sl. 3). Rdeč posnetek po Drag 35 (tab. 9, sl. 2). Tri sive skodelice so posnete po Drag 36 (tab. 9, sl. 4, 6 ; tab. 11, sl. 13), a četrta, nekaj večja je posnetek po Drag 36 (tab. 10, sl. 9). Rdeč krožnik s precej pokončnimi (tab. 10, sl. 8) in drugi z bolj poševnimi stenami (tab. 11, sl. 11). Močno poškodovan temno siv lonček z ravnim dnom iz gline pomešane s peskom ponazarja tip cvetličnega lončka (tab. 9, sl. 5). Lonček z izrazito stožčastim zgornjim delom trupa pripada boljši sivi keramiki (tab. 11, sl. 15). Kroglast trup rdečega vrča na nizki prstanasti nogi. Zelenkasta ste-kleničica z dolgim vratom, sploščenim trupom in poudarjenim robom ustja. Trup vrča, posnetki po Drag 35 in krožnik s poševnimi stenami so še elementi flavijskega časa; steklenička, veliki posnetek po Drag 36 in žara pa kažejo že rahle značilnosti zgodnjega 2. stoletja. Zategadelj bomo grob opredelili v Trajanov čas. Grob 25 : Okrogla 0,30 m široka temna lisa v prsteno rjavem produ 0,55 m pod oranico. V njej je tičal le del ravnega dna rjavega lonca iz gline pomešane s peskom. Grob 26 : je v obliki ovalne lise vkopan v prsteni ilovnati subhumus 0,50 m globoko. V jami je bilo precej lesnega oglja in nekaj netipičnih odlomkov domačega lonca ter rumenega vrča. Grob 27 : v ilovnatem subhumusu je bila 0,35 m globoko ohranjena 0,25 m široka temnejša lisa. V njej je bilo nekaj odlomkov dna domačega lonca iz rjavkaste gline pomešane s peskom. Grob 28 : je prazgodovinski (glej prispevek M. Jerman). Grob 29: sledov groba v plasti takorekoč ni bilo. Le v vrhnjem sloju rjastega proda smo v glob. 0,65 m trčili na netipičen rumen kos keramike, na dve poškodovani majhni fibuli in na slabo ohranjen bronast novec Nerona ali nekoga izmed Flavijcev. Ena fibula ima na loku dva vozla in trikotno perforirano nogo, druga pa samo vozel na loku (tab. 12, sl. 1, 2). Grob 30 : je vkopan v ilovnat subhumus 0,50 m globoko. Obris grobne jame je slabo viden, le na zahodni strani groba je ležal izrazit kos oglja — verjetno zoglenela deska grobne konstrukcije. Pridatki: lonec-žara dvojnostožčastega trupa in s skrbno izvihanim ustjem (tab. 12, sl. 3). Pod ustjem, na vratu in nad dnom je vrsta vodoravnih potez z glavnikom, po ostali površini pa metiičast ornament v navpičnih lokih. Poškodovan vitek rdečkast vrček s trakastim ročajem in nizkim vratom ima nizko prstanasto nogo (tab. 12, sl. 5). Rumena jajčasta čaša z ravnim dnom in nekoliko nagnjenim robom za ustje (tab. 13, sl. 1). Krožnik nagnjenih sten (tab. 13, sl. 2). Poškodovana bronasta fibula z gumbom na nogi in loku ima del nad peresjem upognjen navznoter (tab. 12, sl. 4). Po obliki vrča bi grob opredelili v 2. stoletje, tj. v čas Hadrijana. Grob 31 : je brez sledov grobne konstrukcije vkopan 0,50 m globoko v ilovnat subhumus. Pridatki: rdeče rjav lečast trinožnik zaobljenega trupa (tab. 14, sl. 1); po trupu in nogah poteka glav-ničast ornament. Znotraj rdeče pobarvan posnetek skodelice Drag 36 (tab. 13, sl. 4); posodica je bolj globoka z izrazito širokim ustjem. Plitka rdeča polkroglasta skodela na nizki nogi (tab. 13, sl. 3). Jajčast trup vrčka z nizko prstanasto nogo (tab. 13, sl. 5). Po obliki vrčka bi lahko tudi ta grob uvrstili v Hadrijanov čas. Grob 32 : je 0,60 m globoko vkopan v ilovnato prsteno plast subhumusa. Poleg groba se v globini njegovega spodnjega sloja začenja kompaktnejša plast prstenega proda s posameznimi kulturnimi ostalinami (neznatni drobci rimske keramike), ki vodi k obcestnemu jarku (glej zgoraj !). Pridatki : poškodovan vitkejši jajčast vrč z nizko prstanasto nogo ima v sredi namerno prebito dno (Inventaria archaeologica YU 186). Rdeč dvojnostožčast lonec z odebeljenim ustjem in poudarjenim dnom. Rdeč krožnik s poševnimi stenami in zunaj rdečimi pasovi. Rdeča skodelica ima izvihano ustje tako oblikovano, kot nekatere skodelice pozne tipološke faze zgodnje aretinske sigillate (S I). Večji siv posnetek Drag 36. Po obliki vrča in posnetku poznega Drag 36 datiramo grob v Hadrijanov čas. Grob 33: označujejo netipične črepinje sivo rdečega lonca z vrha prodnatega subhumusa (glob. 0,35 m). Grob 34 : je vkopan do 0,60 m globoko v prsteno prodnato plast pod oranico. V profilu groba sta vidni dve različni plasti. Povsem ohranjeni pridatki so tičali v izrazito ožgani plasti. Ti so: hruškast vrček s koničnim vratom, lijakastim ustjem in poudarjenim dnom. Siv poškodovan jajčast lonec z izvihanim ustjem trikotnega prereza in ravnim dnom. Dva siva trinožnika s pokončnim nekoliko profiliranim robom zgornjega dela trupa ; na spodnji strani ima eden na nogi vrisane črte. Rdeč krožnik z nagnjenimi stenami. Siva čašica tenkih sten z ročajem in vrstami vrezov. Ti pridatki so ležali na črepinjah vrča, krožnika in majhne pečatne oljenke. Vseh teh odlomkov ni moč v celoti opredeliti (Inventaria archaeologica YU 184). Po obliki vrča, krožnika in skodelice tenkih sten pa tudi oljenke bi grob lahko stavili v flavijski ali še raje v Trajanov čas. Grob 35 : je skoraj povsem uničen in se kaže v globini 0,36 m kot ostanek temnejše lise na ilovnatem subhumusu. V njem so bili neznaten odlomek skodelice tenkih sten z vrstami odtisov, odlomek pečatne oljenke in drobec preprosto odebeljenega ustja vrča. Grob 36 : sega 0,55 m globoko v vrhnjo plast glinastega subhumusa. Pridatki : poškodovan, dokaj trebušast vrček z nekoliko oglato odebeljenim ustjem (tab. 14, sl. 2) in odlomek drobne rdeče skodelice, posnete po Drag 35 (tab. 14, sl. 3), ki je bila kot črepinja namerno položena v grob. Po obliki vrčka bi grob opredelili v zgodnejši flavijski čas. Grob 37 : je vkopan v izrazito sterilno ilovico, ki se začenja pod oranico in subhumusom. Obris groba se pojavi šele 0,70 m pod površjem in sega 0,85 m globoko. V vrhnji plasti groba je bil opazen obris 0,15 X 0,30 m velike deske. V grobu je bil le rdeč poškodovan posnetek skodelice po Drag 35 z neenakomerno prežgano steno kot namerni grobni pridatek. Grob 38 : pravokotnega obrisa je vkopan 0,65 m globoko v ilovnat subhumus. Ob dveh straneh je bil grob obložen z oblicami, ob tretji pa je bila precej izrazita dasi nekompaktna plast oglenine, ki bi mogla biti ostanek deske ali skrinjice. Pridatki: štirje rumeni vrči, od katerih je eden trebušast z zunaj nažlebljenim ustjem; druga dva sta vitkejša, oglati prelom v vrat se izgubi. Četrti vrč je najožji, dasi je vrat vidno še ločen od trupa. Dva domača lonca; eden ima izrazito izvihano pokončno ustje in metličast ornament v več smereh do dna vitkega trupa; drugi je hruškast, ima ločen vrat in glavničaste odtise z valovnico na ramenu. V grobu so bile še ena večja (po Drag 36) in tri manjše (po Drag 35) delno rdeče premazane imitacije skodelic. Dalje dva krožnika še nagnjenih sten; eden izmed njiju ima na dnu kanelure in slabo čitljiv, rdeče premazan žig SECO (ali Q) v podplatu. V grobu se že izgubljajo značilnosti zgodnjega flavijskega časa (mali Drag 35, čokati vrči z ostrimi prehodi med posameznimi deli itd.), ne prevladujejo pa še povsem tipološke značilnosti sredine 2. stoletja. Zato grob opredeljujemo v prehod med obe stoletji — v čas Domicijana, Nerve ali Trajana (Inventaria archaeologica YU 185). Grob 39 : je vkopan 0,50 m globoko v vrhnji sloj rjastega proda, ki je na tem mestu že poškodovan in pomešan z oranico; s tem je bil uničen tudi grob. Ohranjeni so netipični odlomki domače posode in trije staknjeni močno korodirani železni ovalni obročki; manjša dva sta bila vdeta v večjega. Možno bi bilo ta ostanek grobnih pridatkov pripisati še poznemu latenskemu obdobju. Grob 40 : je viden kot temnejša lisa 0,50 m globoko v vrhnjem sloju rjastega proda. V njem je bila ohranjena ne najbolje izdelana oljenka s pečatom FORTIS (tab. 14, sl. 4). Zdi se, da gre za provincialni izdelek, ki ga ni moč staviti pred 2. stoletje. Grob 41 : je komaj zaznavna lisa, 0,40 m globoko v vrhnjem prstenem produ. Grobni ostanki so : oglje, dva žeblja (tab. 16, sl. 1, 2), netipični odlomki rdečih posod, zelo izlizan bakren novec (tab. 16, sl. 3) in neznatni drobci reliefne volutne oljenke. Izgleda, da je bil grob iz zgodnjega 2. stoletja. Grob 42: dno groba je segalo 0,60 m globoko v vrhnji sloj rjastega prstenega proda; stene so bile delno obložene z oblicami. V njem je bilo nekaj kosov ostenja in dna (nizka prstanasta noga) neenakomerno pečenega rumenega vrčka. Po izgledu vrčka ali stekleničaste posode bi lahko sodili, da gre za pridatka poznolatenskega ali zgodnjerimskega groba. Grob 43 : je viden kot 0,25 x 0,40 m velika lisa grobnega humusa 0,65 m globoko v vrhnjem sloju rjaste prsti. Ob njej so v čisti prodnati plasti tičali: dva večja rdeča posnetka po Drag 36 (tab. 16, sl. 5 ; tab. 15, sl. 3), dva manjša s plamenom poslikana posnetka po Drag 35 (tab. 15, sl. 2,4), črno rjav lonček s pokončnim robom ustja in poudarjenim dnom (tab. 16, sl. 6), netipični kosi večje rdečkaste posode, valjast vrč (tab. 15, sl. 5) ter jajčasta rumena čaša (tab. 16, sl. 4). Po oblikah sigillatnih posnetkov bi mogli grob staviti v flavijsko obdobje. Grob 44 : je vkopan do glob. 0,65 m v rjast prsten prod z zemljenim zasipom brez pravih grobnih ostalin. Pridatki : nesestavljiv večji trebušast rdeč vrč na nizki prstanasti nogi, s kaneliranim trakastim ročajem; odlomki čašice; majhna rdeča imitacija po Drag 35 s precej ravnim ustjem (tab. 17, sl. 1). Verjetno smemo grob pripisati flavijskemu času. Grob 45 : je vkopan v ilovnato prodnato plast 0,60 m globoko; lisa grobnega zasipa ni izrazita, vidi pa se, da je merila 0,60 x 0,8 m. Grobu pripadajo: poškodovan vrč s profiliranim ustjem in trakastim ročajem (tab. 15, sl. 1) in večji ter manjši posnetek po Drag 35 istega tipa kot v grobu 43 (tab. 15, sl. 3). Tudi ta grob bi opredelili v flavijski čas. Grob 46 : je vkopan 0,60 m globoko v vrhnjo plast prstenega proda in viden kot 0,50 x 0,60 m velika lisa premešane žganine in humusa. V njej so bili odlomki rumenega bolj vitkega vrča in drobir domačega lonca, v katerem je bil pepel pokojnika. Po ohranjenih oblikah in fakturi keramike bi poškodovani grob stavili v 2. stoletje. Grob 47: je vkopan 0,65 m globoko v prod z grobno jamo velikosti 1,20 x 0,80 m. Pridatki: vrč na nizki prstanasti nogi z visokim vratom in trakastim ročajem je plamenasto rdeče poslikan. Manjši posnetek po Drag 35 in okrogla čaša na nogi obarvana plamenasto ter zelena steklena skodelica z izvihanim ustjem (Inventaria archaeologica YU 183). Oblika vrčka je še razmeroma zgodnja, s pomočjo skodelic pa grob lahko opredelimo v flavijski čas. Grob 48: je vkopan v rjavo ilovnato plast 0,70 m globoko; humozni zasip v njem je slabo spoznaven. Pridatki: plamenasto poslikan jajčast vrček, domač lonec z valovnico in glavničastimi odtisi na ramenu ter rumen vrček v obliki panja (tab. 17, sl. 2, 3; tab. 18, sl. 1). Po obliki vrča bi grob stavili v Hadrijanov čas. Grob 49 : je vkopan 0,60 m globoko v ilovnato prsteno plast z grobno jamo velikosti 0,60 x X 0,50 m. Pridatki: okoren jajčast vrč s trakastim ročajem in preprosto odebeljenim robom ustja; dvojnostožčast domač lonec okrašen z odtisi kolesca; večji in manjši posnetek po Drag 36; skodelici posneti po Drag 35 z nekoliko izvihanim ustjem; rdeča valjasta skodelica tenkih sten pramenasto poslikana in reliefna volutna oljenka (Inventaria archaeologica YU 187). Ker so posamezni prehodi na vrču še izraziti inje sploh še opaziti oblikovalni stil 1. stoletja, bi grob uvrstili v Trajanov čas. Grob 50 : je vkopan do 0,50 m globoko v izrazit prod, ki se tu začenja tik pod oranico tako, da grobne jame sploh ni opaziti. Pridatka: dvojnostožčasta rdeče barvana žara z nekoliko poudarjenim in umetno prebitim dnom, okrašena z vrstami vrezov in rdeča skledica z izvihanim ustjem. Ker skledica posnema srednje- in vzhodnogalske sigillate je grob moč uvrstiti v 2. stoletje, v čas Hadrijana ali že prvih Antoninov (Inventaria archaeologica YU 188). Grob 51 : je do glob. 0,55 m vkopan v precej čist prod. V njem je bilo le prstanasto dno večjega rdečega vrča (tab. 18, sl. 2). Sodeč po deloma ohranjeni zaobljeni obliki trupa bi mogli grob uvrstiti v flavijsko obdobje. Grob 52 : je vkopan 0,55 m v rjavkast prod. Pridatki : spodnja dela dveh precej trebušastih vrčev s poudarjeno stojno ploskvijo (kanelura) in svetlo rumena jajčasta čaša (tab. 19, sl. 1—3). Po obliki vrčev je tudi ta grob iz flavijskega časa. Grob 53 : obris groba ni jasen, dasi je bil vkopan 0,55 m globoko v prod, ki se začenja takoj pod oranico; vidna je le sled loka grobne jame, obložene z oblicami. Pridatki: poškodovan rumen jajčast vrček in rdeč krožnik; obe posodi sta bili med prekinitvijo izkopavanj uničeni. V grobni jami se je ohranila še rumena jajčasta čaša z izrazito izvihanim ustjem (tab. 19, sl, 4). Po obliki čašinega trupa, ki se proti dnu precej zoži, je moč grob opredeliti že v 2. stoletje. Grob 54: je močno poškodovan in vkopan do glob. 0,65 m v rjav prod. V njem so bili le kosi ostenja rdeče posode in rdečega krožnika. Mogoče je grob, ki ga je težko časovno opredeliti, že iz 2. stoletja. Grob 55 : je vkopan pod oranico 0,50 m globoko v prsteni prod z vidno grobno jamo velikosti 1,20 X 0,50 m. Pridatki: poškodovan domač črn lonček kroglaste oblike, z izvihanim ustjem in proti dnu usločenim trupom (tab. 20, sl. 1). Poleg njega je ležalo še nekaj netipičnih črepinj druge posode. Po oblikovanju ustja lahko lonček uvrstimo že v 2. stoletje, morda celo v pomarkomanski čas. Grob 56 : V vrhnjem sloju prstenega proda 0,40 m globoko pod oranico je bilo ohranjenih nekaj netipičnih odlomkov vratu domače žare, debelejši ročaj vrčka in odlomek krožnika. Po vseh keramičnih značilnostih sodeč, so to grobni pridatki iz 2. stoletja. Grob 57 : je do glob. 0,65 m vkopan v prsteno prodnato plast z nevidnim obrisom grobne jame. Pridatki; rdeč, znotraj plamenasto obarvan jajčast vrček na prstanasti nogi je okoren posnetek po Drag 36; črepinje sive valjasto konične skodelice valovito tenkih sten s črtastim ornamentom; drobci dna rumene čaše in izlizan 2,6 cm velik bakren novec (tab. 20, sl. 2—4; tab. 21, sl. 1, 2). Novec je sigurno iz 2. stoletja, kamor bi opredelili tudi skodelico in vrček. Grob 58: je vkopan 0,50 m globoko v vrhnji deloma prodnat humus brez sledov grobne jame. Pridatki : poškodovan lečast trinožnik ; krožnik z že dokaj pokončnimi stenami in kanelurami v dnu ; spodnji del rumenkastega jajčastega vrča z močno poudarjenim dnom in manjša fibula z gumbom na nogi in loku (tab. 21, sl. 3, 4; tab. 22, sl. 1, 2). Grob 59 : je vkopan 0,40 m v vrhnji deloma prodnat humus brez sledov grobne jame. Pridatki : ostanki vrča in dveh rumenih posod, ki se jim ne da določiti oblike. Grob 60 : 0,60 x 0,70 m velika humozna lisa v rjastem prstenem produ 0,70 m globoko; brez pridatkov. Grob 61 : je vkopan 0,60 m globoko v prsteno prodnato plast z nejasnim obrisom grobne jame. Posode so bile v grob položene cele, vendar je eden izmed vrčev sekundarno močno poškodovan. Pridatki (tab. 22, sl. 3, 4 in tab. 23) : uničen jajčast vrč; rumen jajčast vrč z izrazito nizko prstanasto nogo; siva dvoročajna skodelica tenkih sten, okrašena z dvema vrstama vrezov; nekoliko konveksna pravokotna ploščica zrcala iz srebrove zlitine, ki je bila prvotno vstavljena v lesen okvir; črn krožnik z odebeljenim izvihanim ustjem posnema kampansko keramiko, njegova noga je tenka in nežna, rob in dno sta okrašena z vrstami vrezov, poleg tega je v dno vtisnjenih 6 palmet s poškodovano matrico. Oblika vrča bi kot najmlajši element uvrstila grob v že razviti flavijski ali celo v Trajanov čas. Grob 62 : je vkopan do glob. 0,65 m v rjasto prodnato plast z grobim zasipom, ki se od okolice skoraj ni ločil. Pridatki (tab. 24) : jajčasti vrč z zunaj narebrenim in odebeljenim ustjem ima nizko prstanasto dno; siva skodelica tenkih sten z dvema ročajema je temneje premazana in okrašena z barbotinskimi pikami; okorna rdečkasta imitacija po Drag 36 je pokrivala nekaj netipičnih črepinj domačega lonca, ki so ga pridali v grob že razbitega kot ostanke kultnega obreda. Grob bi opredelili v Domicijanov ali Trajanov čas. Grob 63: je vkopan do glob. 0,50 m v prsten prod, ki se začne tik pod oranico; obrisa grobne jame ni moč spoznati. Pridatki (tab. 25, sl. 1—3) : večji in manjši posnetek po Drag 36 z neizrazito nogo; večja skodelica je bila znotraj poslikana plamenasto. Trup jajčastega vrča s poudarjenim dnom. Po razviti obliki vrča bi grob stavili že v Hadrijanov ali zgodnji antoninski čas. Grob 64: vkopan v ilovnato plast 0,65 m globoko je viden kot izrazit žep v vrhnji prsteni plasti; spodnji sloj je zelo črn. Pridatki (tab. 26) : z oranjem poškodovan rumen vrč s precej kroglastim, rahlo bikoničnim trupom in izrazito prstanasto nogo. Poškodovana bronasta fibula s trikotno oblikovano nogo in z dvema gumboma na loku. Spodnji del domačega lonca, ki se proti dnu precej usloči ima metličast ornament do dna. V grobu je bilo še dokaj netipičnih rumenih črepinj. Oblika vrča bi bila najbliže flavijskemu času, lonec pa je že značilen za keramiko 2. stoletja. Grob 65: z oranjem uničen grob je segal le 0,30 m v vrhnjo prodnato plast. Pridatki: ohranjene so bile le še črepinje jajčastega vrčka neizrazitih prehodov, z nizkim vratom (tab. 25, sl. 4) ; po obliki tega vrčka sodi grob v Hadrijanov čas. Naša datacija pridatkov je gotovo v marsičem sporna, predvsem je bolj natančno omejena, kot to lahko brez pomislekov zagovarjamo pri provincialnem materialu. Tvegali smo jo zato, da bi mogli vendarle okvirno ovrednotiti najdišče. Vsi grobovi so, kot vidimo iz posnetih profilov, vkopani v vrhnji sloj sterilne podlage na terenu, bodisi v prod bodisi v ilovico, njih zasip je bolj ali manj jasno viden v spodnjem sloju prstenih vrhnjih plasti ali pa je do nespoznavnosti primešan oranici, kar kaže, kako je več grobov poškodovalo pluženje (grobovi: 6, 8, 15, 16, 24, 29, 31, 35, 43, 44, 51, 52, 57, 58, 61, 63—65 in verjetno tudi oni brez pridatkov). Po drugi strani pa je neizpodbitno dejstvo, da so v več primerih nekateri pridatki prišli v grob že razbiti; torej so verjetneje predmet pogrebnega obreda kot pa pravi grobni pridatek. Za posebno izrazite primerke moramo našteti inventar grobov: 21, 22, 34, 37 in 62. Našli pa smo tudi tri posode, ki so bile kot grobni pridatki že v antiki — kot se zdi — namerno poškodovane. Tako je v grobu 32 namerno izbito dno vrča, v grobu 50 dno vazaste posode, v grobu 55 pa stena lončka. Namerno uničevanje grobnega inventarja smo opazili tudi v latenskem delu grobišča. Višinske razlike grobov nam, če jih natanko preverimo, ne povedo ničesar. Izrazito plitvi grobovi so: 33, 41, 50, 55, 56, 58 in 63, ki po pridatkih sodeč zajemajo ves časovni razpon sedaj raziskanega grobišča. Grobovi kažejo neko primitivno grobno konstrukcijo kot bolj ali manj vsi rimski žgani grobovi v naših krajih. Večkrat srečamo jame obložene s prodniki (kar je bolj naravni nasledek kopanja grobne jame v polzeč prodnat teren kot pa predstava z globljimi kultnimi koreninami) in to pri grobovih: 15, 16, 20, 38 in 53. En grob (16) je bil verjetno pokrit s tegulo, nekateri pa so bili pokriti z desko ali obloženi z deskami in pokopani celo v leseni skrinjici, o kateri pričajo tudi najdeni žeblji (grobovi : 11, 30, 37, 38 in 41). Načrt grobišča nam na raziskanem delu ne kaže kake horizontalne stratigrafije. Tudi kar zadeva izbor pridatkov ni opaziti skupin grobov. Seveda pa so za končno sklepanje grobovi preslabo ohranjeni, a tudi izkopanega gradiva je premalo. Že pri okvirni dataciji pa iz skupine vsebinsko izstopata grobova 12 in 28, v katerih je bil inventar starejše železne dobe. Oblikovno se ta dva groba od ostalih takorekoč ne razlikujeta. Zanimiva je namreč njuna lokacija, saj sta v neposredni bližini ceste oz. poti. Zgornja stratigrafija ob grobu 28 je pokazala, da so sledovi »ceste« mlajši. Fragmentirana keramika kulture žarnih grobišč v obeh grobovih kaže, da so ju v rimskem času s prekopavanjem poškodovali. Upravičeno pa v obeh primerih govorimo o žganih grobovih, ker so v njuni vsebini tudi kalcinirane kosti. Ko govorimo o Forminu seveda ne moremo mimo že pred desetletji odkopanega dela grobišča. Nove najdbe so drugačne od starih. V letih 1973 in 1974 smo izkopali predvsem grobove od sredine 1. st. do markomanskih vojn sredi 2. st. Manjkajo pa povsem izraziti predmeti iz latena ali časa dinastije Julijcev kot so prihajali na dan ob prejšnjih izkopavanjih na območju gramoznice, kjer so našli skupino izrazitih poznolatenskih predmetov pa tudi več rimskih keramičnih in steklenih predmetov, ki so jih izdelovali v severno-italskih delavnicah v Tiberijevem in Klavdijevem času. Takih predmetov to pot nismo našli, kar nam priča, da je bil starejši del grobišča prostorsko omejen. Dokaj enotno podobo so odkrila tudi naša zaščitna izkopavanja, ki so razširila grobišče proti vzhodu. Kot smo videli, izstopata le dva groba, ki sta od rimskih celo tisočletje starejša (grobova 12 in 28). To bi bilo lahko slučajno, toda kontinuiteta v izbiri naselja na tako pomembnem mestu kot je Formin ni slučajna in tako tudi ni slučajno, da odkrivamo grobove dveh obdobij na istem prostoru. Opažanja v zvezi s stavbami (sl. 5, 6, 8) V letu 1974 so s pripravami za gradbišče obnavljali vse ceste, ki vodijo skozi Formin. Pri tem so ob vzhodnem robu pare. 128/1 k. o. Formin kopali jarek, kjer smo domnevali ostanke antičnih stavb. Pri tem kopanju smo pod oranico ugotovili komaj zaznavno prsteno plast na sterilni ilovici. Pod to ilovico se je začel prod. Omenjena tenka prstena plast bi lahko bila naselbinska kulturna plast po analogijah z grobiščem, vendar pa v izkopu vzdolž cele parcele kulturnih ostalin nismo zasledili. Še malo dalj proti vzhodu smo na jugu ceste proti Osluševcem na pomlad 1975 raziskali arheološke sledove na pare. 145/3 v celoti. Na vzhod od roba te parcele za zdaj pri zemeljskih delih ni zaslediti ostalin (v tem nas je potrjevala tudi ugotovljena stratigrafija) ker se je v to smer stavba očitno končala in naselje prekinilo. Proti jugu pa so sledovi na robu terase, kot smo menili, uničeni. Stavba se je torej širila le na sever, pod sedanjo cesto in hiše, skratka na prostor, kjer za zdaj nadaljevanje raziskovanja ni mogoče. Arheološki sledovi na tako omejenem prostoru parcele 145/3 so se kazali v obliki ilovnate kulturne plasti med oranico in sterilno ilovnato in prodno plastjo. V tej kulturni plasti smo ugotovili splet pravokotno se sekajočih temeljev iz domačega lomljenca debelih 0,6 in 0,8 m. Zdi se, da je bila stavba orientirana v smeri JZ—SV, vsaj v tej smeri je tekel močnejši, verjetno nosilni temelj. Več gradbenih faz temelji ne izpričujejo. Od višjih konstrukcij je bilo ohranjenega le v dveh manjših, jugovzhodnih prostorih nekaj glinastega nasipa za podlogo tlaka in v večjem severnovzhodnem prostoru opečnat kurilni jašek centralne kurjave, ki je v ta večji prostor prihajal skozi nosilni zid pod tlakom od jugovzhoda v obliki dobro zgrajenega in z estrihom tlakovanega kanala s kamnitimi stenami. Kurilni jašek je bil pokrit tam, kjer je sekal zid, z opečnim obokom. Del njegovih ruševin je bil še na mestu. Mesta in sledov prefurnija pa nismo mogli ugotoviti. Sicer pa so kurilni kanal pokrivale opečne plošče (sl. 5). Eden od temeljev vmesnih zidov je bil zgrajen tudi iz plasti oblic. Drugih sledov tlakovanja in višjih delov stavbe v vsem izkopu takorekoč ni bilo. Tudi odlomki tegul niso bili številni, vendarle jih je toliko, da bi smeli misliti na to, da je bila stavba krita z opeko. Tudi kulturne ostaline (vse brez izjeme smo našli v vrhnji prsteni plasti) so bile razmeroma maloštevilne. Številnejše so bile v delu izkopa, kjer smo našli tudi ruševine, sicer se pa med seboj niso razlikovale. Čisto v oranici smo našli zelo poškodovan in v novejšem času zarezan srednji bakren novec iz sredine 2. st. Vse druge kulturne ostaline so bile iz lončenine. Med njimi naštevamo odlomke domačih loncev s preprosto izvihanim, še precej pokončnim pa tudi že zgoraj izravnanim ustjem; dna takih loncev, od katerih ima eden manjši tenek rob (sled ročnega vretena); nekaj rumenih sten vrčev, trakast ročaj takega vrča; več sten rjavkastih vrčev iz očiščene gline in dna takih vrčev, ki so zelo vbokla a tudi opremljena z nizko prstanasto nogo; vodoravno razširjeno ustje zelo porozne sive sklede ali lonca; vodoravno razširjeno ustje plitve rdeče sklede ali večjega krožnika; nekaj odlomkov sten krožnikov s še malo poševnimi stenami; odlomek mevnice brez glazure; stena večje črne sklede s profiliranim robom pod ustjem in naposled več odlomkov rheinzabernske sklede oblike Drag 32 ter majhen odlomek stene reliefnega Drag 37 iz westerndorfske Comitialisove delavnice (spodaj v reliefnem traku je vrsta koncentričnih krogov). To gradivo je na prvi pogled nekaj drugačno od gradiva v nekropoli, sigillata pa precizno sodi v konec 2. ali začetek 3. st.8 Po profilaciji domačih loncev, po obliki krožnikov in po trakastem ročaju vrča smemo soditi (ker so to še elementi, sorodni onim iz grobišča in torej elementi, ki segajo nazaj vsaj v zgodnje 2. stoletje), da tudi ostalega gradiva, najdenega pri stavbi ne moremo datirati drugače kot sigillato, torej v konec 2. stoletja. Med njim namreč ni izrazito mlajših in ne izrazito starejših najdb. S to svojo dokajšno enotnostjo tudi drobno gradivo potrjuje mnenje, da stavba na pare. 145/3 ni živela skozi daljše obdobje. Zgrajena je morala biti torej v pomarkomanskem času, prenehala pa rabiti v zgodnjem 3. stoletju. Interpretacija najdb Nova izkopavanja v Forminu so poleg novih spoznanj o oblikovanosti in kronologiji naselij na podeželju in ob važni prometni žili posredovala tudi zelo pomembne podatke o materialni kulturi. Povečala se je vrsta zaključenih grobnih enot z upravnega teritorija Poetovione, kar ni brez pomena. V Ptuju in okolici so dosedaj izkopali že zelo mnogo rimskega gradiva in tudi grobnih pridatkov, žal pa je odstotek gradiva, ki se je ohranilo za strokovno proučevanje iz zaključenih grobnih enot, zelo majhen. Pri datiranju grobov smo sicer mnogokrat navedli predmet, na katerega datacijo smo se posebej oprli. A vseeno naj še enkrat opozorimo, da smo se opirali predvsem na krhke in v provincialnih delavnicah narejene lončene posode, ker so kratkotrajne.9 Poleg tega da smo obvezno upoštevali najmlajši element v grobu smo upoštevali tudi število starejših elementov, in smo pri grobovih, kjer je bilo teh več, zrahljali datacijo po najmlajšem predmetu s tem, da smo dopuščali daljši časovni razpon do pokopa. Gotovo je taka datacija do neke mere drzna. Zdaj pa predlagamo še kronološko analizo posameznih grobnih pridatkov. S posebnimi grafičnimi pregledi je ne bomo opremili, ker je grobnega gradiva tako malo, daje pregledno tudi brez posebnih tabel. a) Namen posod v grobu Pridatki našega dela forminskega grobišča v celoti kažejo podobne grobne pridatke kot druge nekropole v Sloveniji. Žaro mnogokrat nadomešča domač kuhinjski lonec (grobovi: 11, 14, 15, 22, 24, 29, 30, 34, 38, 46, 48, 49, 56 in 64) včasih pa tudi rdeči lonec — vazasta posoda (grobovi: 13, 16, 32, 43?, 50, 54?). Vsi ostali celi pridatki so namizna keramika. Pred nami je domači trinožnik v slabši tehniki (grobovi: 16, 22, 24, 31 in 58). Pridružuje se mu manjši lonček v vlogi čaše (grobovi: 8, 11, 13, 24 in 38). Zelo številni so rumeno-rdeči vrči, oblikovani po italskem vzoru, ki so v naše kraje prispeli z romanizacijo. Po eden ali več takih vrčev je v večjem številu grobov: 6—8, 11, 13—15, 21, 24, 30—32, 34—36, 38, 43—49, 51—53, 56—58 in 61—65. Dokaj pogost pridatek je tudi krožnik posnet po sigillatni obliki Drag 36. Razvil se je iz acetabula (Drag 35) in imel tudi večkrat gotovo njegovo vlogo (grobovi: 11, 13—15, 21, 24, 31, 32, 36—38, 43—45, 47, 49, 50, 57 in 61—63). Sledi mu navaden krožnik, v svojem bistvu tudi prispevek italske materialne kulture (grobovi: 13, 15, 20, 24, 30, 34, 38, 53, 54, 56 in 58). Izraziti acetabuli so nadalje skodelice tenkih sten (grobovi: 34, 35, 38, 49, 57, 61, 62; v grobovih 35, 49, in 57 v varianti brez ročaja) in izjemno globoka skodelica (grob 31). Druge keramične čaše so verjetno rabile kot kozarec-pivska posoda (grobovi: 7, 13, 24, 30, 43, 44, 47, 52 in 53). Prevladuje varianta iz rumene gline, srečamo pa tudi sivo (grobova 24, 43). Enkrat imamo kot neko posebnost plamenasto poslikano čašo na nogi (grob 47). Novci so iz grobov 29, 41 in 57. Fibula je bila pridatek v grobovih 13, 29, 30, 58 in 64. Žeblji kot ostanki skrinjice so bili v grobovih 11, 26, 31 in 41. Zrcalo je bilo v grobu 15; železni obroči v grobu 39 pa so bili ali del skrinjice ali verjetneje del okovja. 5 Izkopno polje E: tloris ostankov rimskih stavb na pare. 145/3 z detajlno skico kv. (5b) Medtem ko je noga kozarca v grobu 21 le ostanek daritve ali grobne pojedine, je steklo v grobovih 14, 24 in 47 le pridatek. Od tega sta kozarec in mali acetabulum iz grobov 14 in 47 bržkone namizno posodje, dišavni steklenički iz grobov 14 in 24 pa kozmetična predmeta. Po vsem tem sklepamo sledeče: Grobov, v katere svojci niso ničesar priložili, je bilo verjetno le malo (povsem brez pridatkov grob 60; v grobu 37 pa le sledovi daritve). Sicer pa so svojci zvečinoma prinesli jed in pijačo. Samo pivska posoda je v grobu 48, le jedilna pa v grobovih 22 in 50. Za dokončne sklepe je seveda grobišče premajhno. Število pridatkov v posameznih grobovih obsega v raziskanem delu forminskega grobišča od 2 do 13 predmetov. Zdi se, da so, kot na večini nekropol tudi pri nas pridatki izbrani v sistemu nekih logičnih, dasi svobodno oblikovanih pogrinjkov. b) Tipološki razvoj posameznih pridatkov v grobu Splošne zakonitosti razvoja posameznih tipov uporabnih predmetov smo temeljito pretehtali, preden smo datirali grobove. Rabili smo vsa dosedaj fiksirana tipološka pomagala, pri vsem tem pa ohranili pred očmi dejstvo, da so najdbe iz Formina vendarle domači izdelki svojskih razvojnih poti. Ugotavljali smo že,10 da so nekateri tipi v naših krajih ubrali poti, ki se od onih v Porenju ali severnem predalpskem svetu močno razlikujejo. Zato so nam pri obdelavi zelo mnogo pomagale primerjave tipoloških posebnosti najprej v okviru samega grobišča. Oblikovanost dna vrča pri tem skoro ni uporabna (dosti enotna je kronologija vrčev s prstanasto nogo ali le poudarjenim dnom), nekaj bolj koristi oblika ustja in ročaja, predvsem pa celotna zgradba posode. Ustje, kadar je znotraj stopničasto in zunaj nažlebljeno, je dosti stara značilnost (grobova 11, 57), ki pa je morala biti v Forminu precej trdoživa (grobova 45, 62). Preprosto odebeljeno ustje je tudi pri nas verjetno značilnost 2. stoletja (grobovi: 13, 14, 35 in 48). Ostro profilirano, preprosto odebeljeno ustje je tudi pri nas še starejša značilnost, živa v flavijskem času (grobova 47, 14). Pravokotni prelom trakastega ročaja vrčka mora biti tudi v Forminu starejši tipološki element iz predklavdijskega in klavdijskega časa (grobovi 7, 11; odpadna jama — tab. 27, sl. 8), ki se pa še druži z vrčki Vespazianovega časa (grobova 47, 14). Že vsaj v Vespa-zianovem času pa se ročaj (grob 38) začne tudi rahlo bočiti navzgor, dokler se v 2. st. tudi njegov vrhnji nastavek ne vzpne tik pod ustje (grobova 65, 36 in 48). Po vsem tem se nam zdi torej najzanesljivejši element za datacijo splošna zgradba vrča: ostro ločeni deli in geometrijska pravilnost govori za čas prvih dveh tretjin 1. st., prehod v vrat in ustje se pozneje vse bolj zabriše. Tudi tipološka primerjava posameznih posod na naši nekropoli je pokazala, da so nekaj bolj poševne stene navadnega krožnika značilnejše za zgodnejše obdobje,12 medtem ko so bolj pokončno postavljene in togo usločene stene značilne za poznejši čas. Žara ali lonec z vratom naj bi bila zapuščina prazgodovinskega izročila,13 na poeto-vionskem teritoriju se sploh zdi domača. V Forminu jo srečamo v grobovih 11, 38, 48 in 49. V grobovih, ki imajo še bolj značaj 1. stoletja ima še izraženo ustje, v 2. st. se pa to izgubi ali povsem združi z vratom. Navadni domači lonec je v podrobnosti precej različno oblikovan, dasi kaže skoro vedno, bolj ali manj opazno usločenost trupa proti dnu. Poteze metlice po površini teko na loncih iz naše nekropole, brez ozira na detajlni kronološki okvir, zdaj do dna, zdaj prenehajo nekaj nad dnom. Pa tudi sled primitivnega, ročnega vretena srečamo na gotovo predmarkomanski posodi, dasi je to vreteno navadno bolj značilno za pozno antiko. Ustja so ali preprosto izvihana in to tako, da delajo v prerezu z ramenom pravi kot (kar smo na vsem slovenskem gradivu označili za prej zgodnjo kot pozno antično posebnost) in so 7a Grob 16; 7b Grob 38; 7c Grob 52 8 Ruševine kurilnega jaška v stavbi (izkopno polje E) le malo profilirana. Bolj so profilirana le ustja loncev v grobovih 24 in 14, v grobovih 34 in 15 pa srečamo trikotno odebeljeno ustje, že močno poudarjeno v vodoravni smeri. Zdi se, da lahko v tem vidimo pozno razvojno fazo lonca sorodnega z onim iz Auerberga in fazo, ki tipološko povezuje auerberški lonec z onimi poznejšimi, ki imajo v vodoravno smer poudarjena ustja in jih srečujemo predvsem v jugozahodni Panoniji Superior. Za lonec, ki je soroden auerberškemu smo že tako opazili, da je do neke mere poetovionska posebnost. Tudi rdeči, jajčasti in dvojnostožčasti lonci in žare so do neke mere posebnost14 poeto-vionskega mestnega prostora. Naše grobišče kaže, da se bolj jajčasti tipi (grob 14), v nasprotju z vrči, družijo s starejšimi značilnostmi drugih predmetov v grobu, ostreje profilirane posode (grobova 32, 50) pa se družijo s predmeti 2. stoletja. Trinožnik je veljal za kronološko nezanesljivo gradivo.15 To v dobršni meri še vedno je, toda naše najdbe kažejo toliko variant v profilaciji, da lahko ugotovimo tudi prehodno fazo (grob 34) med lečastim in valjasto-koničnim trupom te posode. Drugi, valjasto konični tip (grobova 16, 24), bi mogoče smeli označiti za starejši, pa tudi ostreje profilirani tipi lečastega (npr. grob 24) bi mogli veljati, v nasprotju z bolj zaobljenimi (grob 31), za starejše. V našem delu grobišča so razmeroma zelo številni posnetki sigillate, medtem ko nismo našli nobene posode iz prave sigillate. Pravo sigillato (in sicer nekaj klavdijskega severno-italskega gradiva) so našli v tridesetih letih v nesistematično izkopanih grobovih, mi pa leta 1975 v naselbinskih plasteh nekaj galske in germanske sigillate iz poznega 2. st. To dejstvo, da so v Forminu rabili sigillato že pred časom naših grobov, pa tudi pozneje, nam dovoljuje nekaj precizneje po oblikovnih značilnostih datirati tudi imitacije, ki so bile najdene v našem delu grobišča, to še toliko bolj, ker se na splošno, po oblikovnih značilnostih prave sigillate sodeč, časovno kaj malo razlikujejo od svojih vzorcev. V grobišču najprej srečamo nekaj posnetkov po sigillatali zgodnjih italskih delavnic16 (grobovi 61, 31 in 32). Tu se mora datacija posnetka, kot bomo še utemeljili, od datacije originala oddaljiti. Dvakrat smo našli (grobova 48, 50) skledico z vodoravno izvihanim ustjem, ki je gotovo bliže vzhodnogalskim kot italskim vzorom. Tudi drugo gradivo v teh grobovih govori že za 2. stoletje. Številčno najbolj prevladujejo posnetki po klavdijskih in flavijskih skodelicah in krožnikih Drag 35 in 36. Mojster, ki je zalagal stare prebivalce Formina je originalne sigillarne izdelke brez dvoma poznal in rabil. Sočasne posnetke je delal v rdeči barvi, posnemal pa je tudi originalno profilacijo ustja, trupa in noge. Ko pa so postale te skledice sive ali vse bolj okorno profilirane (grobovi 13, 15, 22, 24 in 38) se zdi, da so se tudi prave sigillate že izgubile iz vsakdanje rabe in smemo grobove s tovrstnimi posnetki staviti že v Trajanov čas. Za ta čas namreč domnevamo, da so se tudi v Poetovioni italske sigillate izgubile. Skodelice tenkih sten iz Formina so po tehnoloških posebnostih od mediteranskega gradiva tako različne, da se nam tudi zanje zdi najbolj prava trditev, da morajo biti izdelek neke provincialne delavnice.17 Zanimivo je, da jih srečamo v forminskih grobovih vse v družbi s predmeti, ki sodijo najverjetneje že v zgodnje drugo stoletje. Oblikovno se precej razlikujejo med seboj, tako srečamo (v grobu 7) bolj visoko čašico in dvakrat črepinje še precej nizke, valjasto konične posode (grobova 35 in 37), okrašene z vrstami vrezov oz. odtisov. Ti dve posodi sta bili iz enakomerno in trdno pečene gline. V grobu 47 je valjasto konična skodelica izdelana v povsem domači tehniki: rumena je in rdeče plame-nasto poslikana. Ostale skodelice imajo prehode v trupu že zaobljene, imajo po dva ročaja, okrašene so z vrezi in barbotinskimi pikami, vse pa so iz gline, ki se danes bolj ali manj otira, pa je imela površino posebej premazano. Skodelica v grobu 38 je najbolj čokata. Mogoče smemo, sodeč po sredozemskih tipih, domnevati, da so med našimi skodelicami oblikovno najstarejše tiste, ki so sestavljene iz bolj geometrijsko pravilnih teles, mlajše pa tiste s svobodno oblikovanimi in zabrisanimi prehodi. Seveda pa nam relativna sočasnost vseh teh posodic v našem grobišču izražene domneve ne potrjuje dovolj. Maloštevilne oljenke in njih odlomki so najdeni v grobovih, ki jih datiramo že okrog začetka 2. st. Vse so narejene iz gline, katere površina se precej otira, vse pa kažejo sledi bolj ali manj izrazitega premaza. Tako smo tudi zanje skoraj prepričani, da so izdelek provincialnega lončarstva. V grobu 34 smo našli odlomke oljenke s pečatom, v grobu 49 reliefno volutno oljenko z odtisnjenim bisernim nizom na ramenu (okras je mlajši element kot sam tip oljenke18 in tudi potrjuje domnevo o provincialnem izvoru izdelka). V grobu 40 je oljenka s pečatom Fortis, ki ni najbolje odtisnjen. Med fibulami sta zastopana dva, oba v bistvu domača tipa.18 Prvi je tip fibul z gumbom na loku in na koncu trikotne, izrezane noge (grobovi 13, 29 in 64). Drugi tip ima dva gumba na loku (grobovi 29, 30 in 58). Oblikovno se fibule v našem grobišču med seboj razlikujejo edino po tem, da je pri nekaterih lok nad peresjem precej zapognjen navznoter. Toda obenem opažamo, da dobimo enake fibule v grobovih, ki se po ostalih pridatkih razlikujejo verjetno časovno vsaj za en rod (npr. grobova 29 in 30). Gradiva v naši nekropoli je vsekakor premalo, nakitni predmet je pa gotovo tudi nekaj dalj živel kot krhka keramika in je zato v tako omejenih najdiščnih kompleksih, kot je forminski, manj zanesljiv pripomoček za datacijo. Stekla je v forminskih grobovih še manj. Toda če ga datiramo s pomočjo datacij drugje po imperiju,20 vidimo, da so bili tudi na poetovionskem mestnem teritoriju najpogostejši tipi iz konca 1. in začetka 2. stoletja. Ko smo tipološko analizirali grobne pridatke se moramo, ponavljamo, zavedati tega, da smemo rezultate rabiti z določeno mero previdnosti in še to dosledno in samo na poetovionskem mestnem teritoriju. Kot poseben detajl, ki ga doslej nismo dovolj poudarili in nas tudi opravičuje pri tem, da smo predmete vendarle časovno ozko determinirali, je to, da med pridatki v grobovih in odlomki, ki so prišli v grob kot sled pogrebnega obreda, zasledimo le neznatno časovno razliko (inventar groba 34 je tu najlepši primer). Po drugi strani pa moramo opozoriti še enkrat na veliko časovno razliko med starostjo sigillatnega oz. še predsigillatnega prototipa (grobovi 31, 32 in 61) in njegovega posnetka v našem grobišču, dasi na splošno ugotavljamo vendarle veliko časovno bližino med drugimi sigil-latnimi oblikami in njihovimi posnetki v forminskem grobišču. Ko smo govorili o sigillati iz Poetovione teh značilnosti nismo znali prav povezati.21 Zdaj pa sodimo, da je provinca te zgodnje, zato redke in drage izdelke prav posebej cenila in jih še dolgo posnemala, ko jih Italija sama že ni več poznala. Ta pojav je med najdbami iz Formina tudi edini pojav izrazite retardacije. Primerjali so že stopnjo romanizacije in uporabe oljenk.22 Forminsko grobišče v celoti kaže, da se je skupno s sigillato (pravo) pojavila dovolj zgodaj tudi prava italska oljenka v materialni kulturi malega obcestnega kraja, ki ni bil brez pomena. Svojska in enotna značilnost gradiva iz našega grobišča je plamenasto slikanje. Značilnost jugozahodne Panonije med flavijskim časom in sredino 2. stoletja se nam tu kaže v polni meri.23 Vidimo jo, ko pokriva posodo, vidimo pa jo tudi v izrazito dekorativni izvedbi, ko pasovi in loki poslikave krasijo trup vrča. Ta tehnika nas še posebej opozarja na kvaliteto domačih lončarskih delavnic ob koncu 1. stoletja. Kaj več k izvoru in razvoju te tehnike pa seve tudi forminsko grobišče ne more prispevati. Gotovo se pri obravnavi vsakega grobišča naposled želimo vprašati, kakšno prebivalstvo v njem prebiva. Stari del grobnega gradiva kaže precej romanskih, italskih elementov v domači materialni kulturi. Del v zadnjih letih izkopanega grobišča pa bi mogel biti dokaz več k stari trditvi, kako je materialna kultura flavijskega časa v nasprotju s starejšo, ki je seštevek čisto italskih in čisto domačih elementov, tista, v kateri prevladajo provincialne komponente, ki potem v 2. st. dožive pravo renesanso. Bržkone se ne motimo, če vidimo v Forminu grobišče pretežno domačega, a že zgodaj zaradi vojske in transporta dokaj romaniziranega prebivalstva. O samem procesu romanizacije nam nove najdbe žal niso povedale nič. Zdi pa se, da cezura med latenskim gradivom iz forminske nekropole in najstarejšim rimskim gradivom, ki z gotovostjo sodi v zgodnji klavdijski čas, ni dokončna. Prej ali slej bodo gotovo našli še gradivo iz zgodnjega 1. stoletja. Gradivo iz letos raziskane stavbe po drugi strani pa kaže razvoj predmetov vsakdanje rabe po času najmlajših znanih grobov naprej, v pomarkomanski čas. To dejstvo opozarja, da poseljenost na prostoru sedanjega Formina vse skozi antiko ni prenehala, na pomembni točki so vedno bili ljudje, ki so skrbeli za nemoten promet po cesti na vzhod in drugi, ki so ob tem našli možnosti za zaslužek. K dokončni sliki o življenju in nehanju malega, dasi pomembnega naselja nad sotočjem Drave in Pesnice pa more seve pomagati še več raziskovanja vseh okolišnjih arheoloških točk, cestne in mogoče celo parcelne mreže. Na tak način ne bomo tipali v napačno smer, saj se zdi, da smo pridobili spet nekaj jasnih opor za poznavanje rimskega podeželja pri nas in za poznavanje deleža staroselskega izročila v rimski civilizaciji. 1 A. SmodiČ, Časopis za zgodovino in narodopisje 35 (1940) 1 ss. 2 W. Schmid, Zeitschr. d. Hist. Ver. f. Steimermark 36 (1943) 144 ss. 3 S. Pahič, Arheol. vestnik 15—16 (1964-65) 283 s; Idem, Arheol. vestnik 17 (1966) 271 ss; Idem, Varstvo spomenikov 9, (1965) 176 s; Idem, Ptujski zbornik 2 (1962) 194; Idem, Ptujski zbornik 4 (1975) 63 ss. 4 Zavarovalno izkopavanje se je začelo novembra 1973 in je nato s prekinitvami trajalo vso pomlad 1974, dokončali pa smo ga spomladi 1975. Vodila ga je podpisana ob sodelovanju J. Gojkoviča, muzejskega preparatola v pok., dipl. arheologa Milene Jerman in Joškota ter Borisa Rojica; risbe je izdelal J. Korošec ml. Prvo poročilo o delu je v Varstvu spomenikov 17—19 (1974) 196. Izbor grobov prinaša Inventaria archaeologica, Jugoslavija 19 (1975) Y 179 — Y 188. Oba v letu 1975 najdena staroželeznodobna grobova obravnava sestavek M. Jerman v tem zvezku Arheol. vestnika. 5 Glej opombo 3. 6 Glej opombo 3 in 2. 7 Datacija grobov je podobneje razčlenjena pri interpretaciji gradiva, kjer so tudi naštete objave najpomembnejšega primerjalnega gradiva. 8 Datacija sigillatnih oblik: W. Ludovici, Rheinzabern III, opis tipov; F. Oswald, T. D. Pryce, An Introduction to the Study of T. S. (London 1920) tip Drag 32; H. J. Kellner, Bayerische Vorgeschichtsblätter 26 (1963) 165 ss. 9 Povzetek kriterijev za določanje nastanka v provinci: P. Petru, Razprave L razr. SAZU 6 (1969) 197 ss; I. Mikl-Curk, Arheol. vestnik 20 (1969) 125 ss. Za skodelice tenkih sten v panonskem prostoru še vedno velja ugotovitev É. Bonis, Die kaiserzeitliche Keramik v. Pannonien I, Diss. Pann. II 20 (1942) 45. 10 P. Petru, op. c., 197 ss. 11 E. Gose, Gefässtypen der. röm. Keramik in Rheinland, BJ Beiheft 1 (1950) 21, 32. — É. Bonis, op. c., 191 ss, tipi XXV—XXIX. — N. Lamboglia, Rivista Studi Liguri 9 (1943) 163 ss. — A. Schörgendorfer, Die. röm. Keramik der Ostalpenländer, Sonderschr. d. Arch. Inst. Wien 13, (1942) 19. — B. Vikić-Belančić, Starinar NS 13—14, (1963) 104. 12 A. Schörgendorfer, op. c., 11. — É. Bonis, op. c., 171 ss. 13 É. Bonis, op. c., 63 ss. — A. Schörgendorfer, op. c., 18 ss. — I. Mikl-Curk, Arheol. vestnik 24 (1973) 883 ss. 44 A. Schörgendorfer, op. c., 18, 195 ss. — É. Bonis, op. c., 84, tip X. 15 A. Schörgendorfer, op. c., 12. 16 O originalnem gradivu najbolj sintetično: C. Goudineau, La céramique aretine lisse, Melanges d’archeologie et d’histoire, suppi. 6, Bolsena IV (Paris 1968). 17 É. Bonis, op. c., 45. — L. Plesničar, Materiali ADJ 9 (Beograd-Zenica 1971) 117 ss. 18 S. Loeschke, Röm. Lampen aus Vindonissa, (Zürich 1919) 213. — D. Ivànyi, Die pann. Lampen, Diss. Pann. II 2, (Budapest 1935) tip I, 8. 19 Najnovejši prikaz: J. Garbsch, Münchner Beiträge z. Vor- und Frühgeschichte, Ergänzungsband I (1974) 163 ss. 20 C. Isings, Roman Glass from Dated Finds, Arch. Traiectina 2, (Djakarta 1957) 47, 56. 211. Mikl Curk, Terra sigillata in sorodne vrste keramike iz Poetovija, Diss. 9, (Ljubljana-Beograd 1969) 56. 22 A. Leibundgut, Arheol. vestnik 26 (1976), 104. V Forminu nam koristi tudi staro gradivo gl. A. Smodič, op. c., tab. 19 sl. 23—25. 23 E. Ettlinger-C. Simonett, Röm. Keramik aus dem Schutthügel v. Vindonissa, Veröff. d. Gesell, f. Vindonissa 3, (Basel 1952) 60 s. NEUES AUS FORMIN Zusammenfassung Der Beitrag bringt neue Beobachtungen, die bei einer grösseren Notgrabung in Formin gesammelt wurden. Formin ist ein Ort, der an der Stelle liegt, wo der Fluss Pesnica vom Norden kommend in die Drava (Drau) mündet, 12 Km östlich von Ptuj (antikes Poetovio) und wo schon vor Jahrzehnten durch Zufall La Téne- und frührömische Gräber entdeckt und auch zerstört wurden. Durch den Bau eines Elektrokraftwerkes wurden grössere Flächen des noch zu vermutenden Gräberfeldes gefärdet. Man musste da auch die Zusammenhänge des Gräberfeldes mit der Strasse und mit der Siedlung klären. So sind im ersten Kapitel die Angaben über die Fundstelle gesammelt, die alten und die neuen Beobachtungen einigermassen geordnet und die stratigraphischen Gegebenheiten erörtert. Dieselben haben ermöglicht die Grabungen zu begrenzen. Das Gräberfeld wurde nähmlich teilweise schon durch die Erosion zerstört, und hat sich entlang der römischen Strasse gegen Westen nicht über die Stelle verbreitet, wo vor Jahrzehnten die ersten Gräber gefunden worden waren. Am östlichen Ende des Gräberfeldes befanden sich jedenfalls schon die Gebäude. Im zweiten Kapitel sind die Beobachtungen zum Verlauf der römischen Hauptstrasse durch das Gräberfeld und zur Flussübersetzung gegeben. Bei den Grabungen stellte es sich nämlich heraus, dass die Strassenreste relativ schwach erhalten waren und zum Teil in einer abgezweigten Linie zu Gebäuden und nicht dem Fluss direkt zustrebten. Im Areal des Gräberfeldes waren die Reste solcher Art (Abb. 2 und 4), dass sie uns zu vermuten erlaubten, das Gräberfeld sei von einer gepflasterten Abzweigung der Hauptstrasse durchgekreutzt gewesen. Im dritten Kapitel werden die Gräber und das Gräberfeld beschrieben. Durch die Notgrabung wurde der grösste Teil des noch erhaltenen Gräberfeldes aufgedeckt. Die Gräber lagen 0,3—1,1 m tief und waren ausnahmslos Brandgräber. Im Gräberfeld ist kein System nach der Chronologie und nach der Auswahl der Beigaben festzustellen, obwohl die meisten frühen Gräber aus dem schon vor Jahrzehnten zerstörten westlichsten Teil des Gräberfeldes stammen. Vereinzelt wurden Spuren von hölzernen Grabkisten (Eisennägel) oder hölzernen Deckplatten festgestellt; im Grab 16 wurde ein Dachziegel als Deckplatte benützt. Die in den Schotter eingetieften Grabgruben zeigten öfters Spuren von Umrandungen mit Kieselsteinen. In den Gräbern wurden 3 bis 12 Beigaben festgestellt, absichtlich beigabenlose Gräber konnte man nicht mit Sicherheit feststellen. Zweifelsohne konnte man aber auch feststellen, dass einige Beigaben als zerstört ins Grab kamen (etwa als Spuren eines Totenmals- Gräber 22, 34, 37 u. 62) oder dass sie absichtlich beschädigt waren (Gräber 32, 50, 55). Die Tiefenunterschiede sind für die Interprätation der Gräber unbedeutend, wie es sich herausgestellt hatte. Die Gräber 12 und 28 (beide sehr nahe an der Strasse liegend) stammten aus der frühesten Eisenzeit und fallen nach dem Alter weit aus dem Rahmen des übrigen Gräberfeldes. Der Form und der Logik der Bestattungen nach sind aber beide (obwohl in der Römerzeit zerstört) ganz den anderen Gräbern entsprechend. Danach sind wir der Meinung nahe, dass es sich in Formin um eine langwährende Siedlungskontinuität im inhaltlichen und formellen Sinn handelt. Im weiteren Kapitel werden die Beobachtungen an einem Grundstück erörtert, das weiter gegen Osten angrenzt. Dort konnte man die Teile eines grösseren, zum Teil mit Kanalheizung versehenen Gebäudes feststellen, das mehrere Räume, aber nur eine Bauphasis aufwies. Das Gebäude gehörte nach den spärlichen Kulturresten schon in die nachmarkomannische Zeit, also in die 2. Hälfte des 2. oder zu Anfang des 3. Jahdts. Es war also jünger als es das jetzt erforschte Gräberfeld war. Im letzten Kapitel werden die Funde interprätiert. Die Datation der Gräber konnte man auf den ersten Blick, da es sich doch um provinzielles Material handelte, als zu präzise bezeichnen. Sie wurde aber nach genauen Studium der Beigaben, der Grabeinheiten, der Gegenstände in den Schichten beim Gebäude und des Materials, der vor Jahrzehnten zerstörten Gräber, aufgestellt. Man konnte keinesfalls, ausser bei einigen Sigillataimitationen nach den frühaugusteischen Formen (Gräber 31, 32, 61), keine zu grossen Retardationen nach dem Formenwechsel anderswo im Imperium feststellen. Der Verkehr durch Formin war gross und rege. Zuerst werden die Beigaben dem Ziel der Verwendung nach analysiert. Man konnte beobachten, dass die Beigaben vorwiegend dem Essen und den Getränken gewidmet waren. Danach werden die typologischen Unterschiede bzw. Entwicklungsstufen der einzelnen Gegenstände erörtert. Auf die Zusammenstellung von Typentafeln wurde absichtlich verzichtet, da das Inventar des Gräberfeldes genug klein und auch so klar zu überblicken ist. Bei den Krügen muss man annehmen, dass der beste Stützpunkt für die Datation die Form des Körpers ist : klare geometrische Formen mit scharfen Übergängen zeugen noch für das 1. Jhdt., schlankere Formen mit weichen Übergängen sind dem 2. Jhdt. eigen. Mundprofilierungen, anderswo dem 1. Jhdt. eigen, leben in Formin relativ lang, Ringfuss ist mit keiner besonderen Zeit verbunden. Auch in Formin scheinen Tellerwände im Laufe der Zeit steiler geworden zu sein. Die Kochtöpfe, die zum Teil als Urnen verwendet wurden, zeigen im Laufe der Zeit ein verschwinden des Halses. Im Grab 34 und 15 dürfte man in der Randprofilierung vielleicht eine dem poetovienser Territorium eingene Zwischenstufe zwischen dem Auerbergtopf und dem Topf mit der horizontal ausgedehnter Lippe sehen. Die eiförmigen Töpfe bzw. Urnen, die zum Teil auch dem Territorium von Poetovio eigen sind, zeigen aber eine den Krügen engegengesetzte Entwicklung: sie werden mit der Zeit klarer profiliert (Gräber 32, 50 im Gegensatz zu Grab 14). Weiter dürfte man die mehr profiliert ausgebildeten linsenförmigen Körper der Dreifussschalen als älter (Grab 24) bezeichnen. Die erwähnten Sigillatenimita-tionen nach den frühen Formen muss man als eine ausgesprochene Retardation betrachten, die roten Drag 35 und 36 Schälchen jedenfalls wurden, unserer Meinung nach, für den Verbrauch in Formin gleichzeitlich mit den norditalischen Originalen hergestellt, nur die grösseren grauen oder geflammt bemalten muss man schon als späte Ausläufer des Typus betrachten. Die feinwändigen Schälchen, Lampen und das Glass sind in so kleinen Mengen vorhanden, dass wir nicht im Stande sind für sie örtliche Chronologie in Formin aufzustellen. Vielleicht scheinen die weicher modellierten feinwändigen Schälchen, die man allerdings wegen der Fabrikationsunterschiede mit den mediterranen Materialien als ein provinzielles Erzeugniss betrachten muss, jünger zu sein (Gräber 54, 56 u. B. im Gegensatz zu 35 oder 37). Die formellen Unterschiede an Fibeln konnte man in unserem Gräberfeld nicht als zeitgebunden betrachten (z. B. Gräber 29 und 30). Eine besondere Charakteristik des Fundgutes aus Formin ist die geflammte Bemalung der Keramik. Zu ihrem Entstehen und Entwicklung kann man mit den Angaben eines Gräberfeldes natürlich nichts beisteuern. Das Gräberfeld scheint, wegen der starken einheimischen Besonderheiten im Material, Besonderheiten, die sich aber genug unter dem Einfluss der echten römischen Zivilisation befanden, Bestattungen von der einheimischen Bevölkerung zu erhalten. Diese Einheimischen waren aber vom Leben der wichtigen Verkehrsader Poetovio—Mursa—Sirmium sehr abhängig. Il — Arheološki vestnik 22 6cm Li 12 — Arheološki vestnik o 0,2m 8 DVA PRAZGODOVINSKA GROBOVA IZ FORMINA Milena Jerman Ljubljana Ob zaščitnih izkopavanjih v letih 1973 in 1974 je bilo v Forminu na pare. št. 82 odkopanih 65 žganih grobov, od katerih sta bila dva žarnogrobiščna, ostali pa rimskodobni. Prazgodovinska grobova (njuna lega je razvidna na skici v članku I. Miki — Curk v istem zvezku A V) sta bila popolnoma uničena — grob 28 zaradi naknadnega antičnega pokopa. Keramični fragmenti in ostanki žganine so ležali 60 cm pod površino, raztreseni med rečnimi oblicami (tab. 1), ki so prvotno verjetno pokrivale grobno jamo. Gre najbrže za obliko groba, ki je poznana že na drugih grobiščih mariborsko-ruške skupine (npr. Pobrežje); grobna jama v katero so položili žaro s pridatki, okrogle ali ovalne oblike, je bila pokrita s prodniki, kamnito ploščo ali deli posod. Grob št. 12: Uničen grob. Med rečnimi oblicami ostanki žganine in keramike (tab. I).1 Fragmenti ustja svetlo rjave, grobo izdelane velike žare; inv. št. 13429 (tab. 2, sl. 1). Odlomki rjavkastega, grobo izdelanega kroglastega lonca, ki ima na največjem obodu plastično rebro, razčlenjeno s prstnimi odtisi; inv. št. 13431 (tab. 2, sl. 4). Ostanki majhnega lončka konične oblike, z grobo rjavkasto površino. Na največjem obodu je okrašen z rebrom, ki je razčlenjeno s prstnimi odtisi. Ohr. viš. 9 cm, obseg 20,8 cm, ustje 20 cm; inv. št. 13430 (tab. 2, sl. 6). Ročaj velike, grobe, rjavkaste posode; inv. št. 13432 (tab. 2, sl. 2). Trakast ročaj rjave skodele; inv. št. 13433 (tab. 2, sl. 3). Fragment temno sive globoke sklede z uvihanim, poševno nažlebljenim robom (Turbanrandschale). Ohr. viš. 9 cm, ustje 28 cm; inv. št. 13434 (tab. 2, sl. 7). Fragment sive globoke sklede z uvihanim robom in bradavico na obodu. Ohr. viš. 8 cm, ustje 21 cm; inv. št. 13435 (tab. 2, sl. 5). Grob št. 28: Uničen zaradi naknadnega antičnega pokopa. Ostanki prazgodovinske keramike so ležali med žganino in rečnimi oblicami (tab. 1). Zdrobljeno, svetlo rjavo, močno izvihano ustje grobo izdelane žare; inv. št. 13497 (tab. 3, sl. 1). Odlomek temno rjavega, vodoravno facetiranega (plastično nagubanega) ustja skodele; inv. št. 13498 (tab. 3, sl. 6). Fragment svetlo rjavega glinastega svitka; inv. št. 13499 (tab. 3, sl. 2). Odlomek rdeče rjavega vboklega dna grobo izdelane posode; inv. št. 13500—13502. Odlomki stene svetlo rjave, grobo izdelane posode z rebri, razčlenjenimi s prstnimi odtisi; inv. št. 13503. 13505 (tab. 3, sl. 3—5). Jama: Del diska oljenke z žigom (Loescke X); inv. št. 13506. Del vratu rdečega, ostro profiliranega velikega vrča; inv. št. 13507. Oba forminska grobova vsebujeta le keramične pridatke. Grob 12 je imel sedem posod in bi ga lahko uvrstili med bogatejše grobove, ker so pokopi s tolikšnim številom posod v podravskih najdiščih precej redki. V grobu 28 pa so se dale ugotoviti le tri različne posode. V obeh grobovih imamo po eno veliko žaro, od katere je ohranjeno ustje (tab. 2, sl. 1 ; tab. 3, sl. 1) in fragmenti ostenja s plastičnim okrasom v obliki nazobčanega rebra (tab. 3, sl. 3—5). Na podlagi fragmentov ne moremo sklepati, ali gre za široko ali ožjo veliko žaro trebušatobikonične oblike ali pa za bolj vitko bikonično obliko. Obe sta nastali v mlajšem obdobju kulture žarnih grobišč (Ha B) in se nato nadaljevali še v mlajši čas.2 Fragment (tab. 2, sl. 4) pripada po vsej verjetnosti manjši kroglasti ali bolj jajčasto ovalni obliki žare (lonca) z blagim prehodom in nizkim vratom z navzven zavihanim ustjem. Ponavadi imajo na največjem obodu ali pod njim plastično rebro, ki je okrašeno z odtisi prsta ali pa ima do tri, le redko več, jezičastih držajev. To je bolj splošna oblika žare, ki se je verjetno razvila iz podobne bikonične oblike posode že v Ha A času;3 v malo spremenjeni obliki (razlike nastanejo zlasti zaradi ponekod bolj, drugod manj izvihanega ustja) nastopa ves Ha B. Zelo redko pa srečamo ta kroglasti tip male žare še v Ha C, kjer nastopa vedno skupaj s keramiko, ki kaže močno žarnogrobiščno tradicijo.4 Najštevilneje je zastopan ta tip posode v mariborsko-ruški skupini na Pobrežju, Rušah, Ptujskem gradu.5 Najstarejšo različico srečamo v grobu 36 na Pobrežju,6 kjer nastopa skupaj z iglo s kijasto glavico; že mlajša je varianta (Ha B 1) iz groba 68,7 ker ima kot pridatek iglo s kroglasto glavico z vrezano valovnico. Neko posebnost v Podravju predstavljajo lončki, ki so v spodnjem delu bolj ali manj konični (tab. 2, sl. 6). Največji obod je v zgornji polovici posode, ustje je zelo nizko in rahlo izvihano. Glavni okras je rebro na največjem obodu, ki je razčlenjeno s prstnimi odtisi. Tudi naš fragmentiran lonček iz groba 12 lahko prištejemo k temu tipu. Grobne celote iz Ruš in Pobrežja datirajo ta tip lončka na konec mlajšega dela kulture žarnih grobišč v Podravju. V grobovih 31 in 126 na Pobrežju, grobu 94 iz Ruš8 se druži z vrčem kroglastega profila in zapestnico s presegajočimi konci, ki sta po mnenju S. Pahiča9 tipična predstavnika Ha B 2 stopnje. Konične skodele z uvihanim robom so zastopane v treh variantah: preprosta skodela z uvihanim robom, ki ima na obodu dva bradavičasta izrastka (tab. 2, sl. 5), skodela s poševno nažlebljenim robom (Turbanrandschale — tab. 2, sl. 7) in skodela z vodoravno facetiranim robom (tab. 3, sl. 6). Vse tri so fragmentirane. Skodele z uvihanim robom so v kulturi žarnih grobišč v grobovih kot tudi na naselbinah eden najpogostejših tipov posod. Zaradi svoje dolgotrajne uporabe pa so za ožjo časovno opredelitev nezanesljive. V srednjem Podonavju so ti tipi skodel v sami kulturi žarnih grobišč izredno pogosti v vseh kulturnih grupah tega področja. Zelo številno so zastopane tudi v podravskih najdiščih, saj predstavljajo skoraj polovico vse keramike. Od vseh treh variant je najpogostejša prva (tab. 2, sl. 5).l° Pozornost vzbujajo skodele s poševno nažlebljenim robom za katere najdemo v Podravju več analogij (tab. 2, sl. 7). V Rušah nastopa ta oblika posode v zelo starih grobovih na vzhodnem delu grobišča (Ha B l).u Na Pobrežju se druži s skodelo z dvorogljatim ročajem, ki jo uvršča S. Pahič v Ha B l12 in z amforico okroglastega profila, ki se pojavlja le v mlajših grobovih (Ha B 2).13 Tudi pri skodelici (tab. 3, sl. 6) gre za ustaljen tip posode žarnih grobišč, ki se pa pri nas, v primerjavi s srednjim Podonavjem, pojavlja v do sedaj znanih grobnih celotah šele na koncu kulture žarnih grobišč.14 Na Pobrežju srečamo ta tip skodele le v grobu 6315 skupaj z amforico z oblim obodom in koničnim vratom. V grobu 137 iz Ruš16 se pojavlja z dvema zapestnicama in vrčem, ki je okrašen s poševnimi kanelurami in tremi navpičnimi rebri na največjem obodu. Ta grob postavlja H. Müller — Karpe na konec kulture žarnih grobišč. Tudi na ostalih najdiščih Slovenije je vezan na začetek železne dobe.17 Na podlagi primerjav, ki sem jih navedla zgoraj, bi postavila oba forminska grobova na konec kulture žarnih grobišč (Ha B 2/3). V kulturnem pogledu sodijo predmeti v krog doslej znanih podravskih žarnih grobišč v t. i. mariborsko-ruško skupino, ki zavzema prostor ob Dravi (do falske soteske) in, kakor kažejo najdbe, tudi ravninske predele ob Muri. 1 Grob 12 je objavila že I. Mikl-Curk, Inventaria Archaeologica (1975) Y 179 — pri Y 179, 3 mora biti fragment posode na desni strani profila; Y 179, 2 — ustje narisano previsoko. 2 Npr. Pobrežje: S. Pahič, Pobrežje, Katalogi in monografije 6 (1972) 15, T. 5, 1; T. 27, 1; T. 1, 15; T. 2, 1; T. 19, 1 (odslej: S. Pahič, Pobrežje)-, Ruše: H. Müller-Karpe, Beiträge zur Chronologie der Urnenfelderzeit nördlich und südlich der Alpen, Röm.-Germ. Forschungen 22 (Berlin 1959) T. 109, K 5; T. 115, D 4; T. 108, C; T. 112, D 6; (odslej: H. Müller-Karpe, Chronologie 1959). — S. Pahič, Drugo žarno grobišče v Rušah, Razprave 1. razr. SAZU 4/3 (1957) T. 17, 1; T. 2, 3 (odslej: S. Pahič, Razprave SAZU 1957). 3 S. Pahič, Pobrežje, 15, T. 8, 17. 4 Npr. Poštela gr. 4: S. Pahič, Časopis za zgodovino in narodopisje (: ČZN) 10 (1974) 48, 49, T. 6, 3. 5 Pobrežje: S. Pahič, Pobrežje, T. 13, 4; T. 15, 8; T. 24, 8; T. 28, 1; Ruše: H. Müller-Karpe, Chronologie 1959, T. 113, G. H.; Ptujski grad: J. Korošec, Predzgodovinska naselbina na Ptujskem gradu, Dela 1. razr. SAZU 6 (1951) 69, sl. 389 (odslej: J. Korošec, Dela SAZU 1951). 6 S. Pahič, Pobrežje, T. 8, 17. 7 Op. c., T. 14, 7. 8 Pobrežje: S. Pahič, Pobrežje, T. 6, 5—16; T. 26, 2—4; Ruše: H. Müller-Karpe, Chronologie 1959, T. Ill, F 1—3 — nekoliko večji od našega. 8 S. Pahič, Pobrežje, 15. — H. Müller-Karpe, Chronologie 1959, 120 — za vrč. 10 Npr. Pobrežje: S. Pahič, Pobrežje, T. 1, 2.13; T. 2, 8.9; T. 3, 12; T. 5, 2; T. 6, 10. 11 itd.; Ruše: S. Pahič, Razprave SAZU 1957, T. 1, 4; T. 8, 7; T. 9, 2; T. 13, 2 itd. — H. Müller-Karpe, Chronologie 1959, T. 108, J 4; T. 109, K 3; T. 110, B 4; T. 113, D 3. 5. 6 itd.; Hajdina: op. c., T. 114, 49. 50. 51 — F. Stare, AVI (1950) T. 4, 32. 34; T. 5, 37. 38; Maribor: H. Müller-Karpe, Chronologie 1959, T. 120, 27. — Ta oblika skodele je pogosta tudi na ostalih slovenskih najdiščih. 11 H. Müller-Karpe, Chronologie 1959, T. 110, C 1; T. 112, G 1. — S. Pahič, Razprave SAZU 1957, T. 2. 12 S. Pahič, Pobrežje, 15 — grob 52: T. 11, 16—17. 13 Op. c., T. 22, 9; najdena je bila še na Hajdini: H. Müller-Karpe, Chronologie 1959, T. 120, 31. 14 Ruše: H. Müller-Karpe, Chronologie 1959, T. 113, F 3 — grob datira v Ha B 3; Pobrežje: S. Pahič, Pobrežje, T. 13, 10; Hajdina: J. Korošec, Dela SAZU 1951, 90. 15 S. Pahič, Pobrežje, T. 13, 10. 18 H. Müller-Karpe, Chronologie 1959, T. 113, F 3. 17 Bled: S. Gabrovec, Prazgodovinski Bled, Dela 1. razr. SAZU 12 (1960) 60, T. 21, 3; Ljubljana: I. Puš, Žarnogrobiščna nekropola na dvorišču SAZU v Ljubljani, Razprave 1. razr. SAZU 7/1 (1971) T. 43, 1—7. — S.Gabrovec, Godišnjak 8 (Sarajevo 1970) 34, T. 6, 6f; Križna gora: M. Urleb, Križna gora pri Ložu, Katalogi in monografije 11 (1974) T. 5, 17—26 itd. ZWEI VORGESCHICHTLICHE GRÄBER AUS FORMIN Zusammenfassung In den Jahren 1973/1974 verliefen in Formin auf der Parzelle Nr. 82 Ausgrabungen des Schutzcharakters. Es wurden 65 Brandgräber gefunden. Davon waren zwei aus der Urnenfelderzeit, die übrigen Gräber gehörten aber der Römischer Zeit (die Situation der beiden vorgeschichtlichen Gräber ist im Aufsatz von Dr. I. Curk in demselben Heft zu finden).1 Die Gräber (Gr. 12 und Gr. 28) waren völlig zerstört (Taf. 1 — Grundriss der Gräber) und enthielten nur keramische Beigaben. In beiden Gräbern sind die Fragmente der grossen Urne vertreten (Taf. 2: 1 ; Taf. 3: 1, 3—5). Auf Grund dieser Fragmente kann man feststellen, dass es sich um den Typus der breiten oder schmäleren bauchig-bikonischen grossen Urnen oder um den Typus der grossen schlank-bikonischen Urnen handelt. Die beiden entstanden in der jüngerer Zeit der Urnenfelderkultur (Ha B) und reichen noch in die jüngere Zeit ein.2 Das Fragment auf dem Taf. 2: 4 gehört wahrscheinlich der kleineren rundbauchigen oder mehr eiförmig-ovalen Urnenform (Topf). Das ist mehr oder minder eine allgemeine Urnenform, die sich wahrscheinlich aus der ähnlichen bikonischen Form des Gefässes schon in der Ha A entwickelt hat.3,5 Ein wenig geändert kommt sie in der ganzen Ha B vor. Selten tritt sie in der Ha C auf.4 Eine Sonderheit im Drauland stellen die Töpfe dar, derer Unterteil konisch ist (Taf. 2: 6). Dieser Topftypus wird von den Gräberfeldergruppen von Ruše und Pobrežje an das Ende der jüngeren Zeit der Urnenfelderkultur im Drauland eingereiht.8 Die konischen Schalen mit eingezogenem Rand sind in drei Varianten vertreten: eine einfache Schale mit eingezogenem Rand, die am Bauch zwei Warzenfortsätze hat (Taf. 2: 5) eine Schale mit schräg gerieftem Rand (Taf. 2: 7) und eine Schale mit horizontal facettiertem Rand (Taf. 3: 6). Die Schalen mit eingezogenem Rand sind in der Urnenfelderkultur in den Gräbern so wie auch in den Siedlungen einer der häufigsten Schalentypen. Wegen ihrer langdauernden Verwendung sind sie für nähere und genauere Zeitbestimmung unverlässlich. Sehr zahlreich kommen sie auch in Donaulandfunden vor, vor allem die Schien mit eingezogenem Rand,10 die genauso häufig auch auf dem übrigen slowenischen Gebiet sind. Auffalend sind die Turbanrandschalen. Für diese kann man mehrere Analogien im Drauland finden11-13. Auch bei der Schale (Taf. 3: 6) handelt es sich um einen Typus der Urnenfelderschale, der festen Fuss gefasst hat. Im Vergleich zum mittleren Donaugebiet begegnen wir ihm bei uns in den bisher untersuchten Gräbergruppen erst am Ende der Urnenfelderkultur.14 Auf anderen slowenischen Fundorten ist dieser Schalentypus mit dem Anfang der Eisenzeit bei uns zu verbinden.17 Auf Grund der Vergleichungen, die ich oben genannt habe, möchte ich die beiden Formingräber an das Ende der Urnenfelderkultur stellen (Ha B 2/3). Der kulturellen Hinsicht nach gehören diese Gegenstände in den Kreis der bisher bekannten Urnenfelder des Draulands, in die sogenannte Maribor — Ruše kulturelle Gruppe. Ì Gr. 2 8 Gr. 12 RIMSKI GROBOVI IZ ROSALNIC, ŠTREKLJEVCA IN OTOKA PRI PODZEMLJU Anja Dular Ljubljana V članku želim predstaviti vrsto rimskih grobov, ki so bili izkopani na področju Bele krajine v zadnjih letih, ko so ob intenzivnejši gradbeni dejavnosti naleteli na antičen material v Rosalnicah in Štrekljevcu. Karto rimskodobnih najdišč pa bomo dopolnili še s predmeti iz Otoka pri Podzemlju, ki so bili najdeni že v devetdesetih letih preteklega stoletja in jih hrani Naravoslovni muzej na Dunaju.1 1. ROSALNICE Dne 18. junija 1974 je prejela uprava Belokranjskega muzeja v Metliki obvestilo, da so v Rosalnicah naleteli pri kopanju vodovodnega jarka na večji, s kamnitimi ploščami obložen grob. Pri ogledu terena je bilo ugotovljeno, da je jarek presekal in tako bolj ali manj poškodoval deset žganih rimskih grobov (tab. 1—7). Takoj je bilo organizirano zaščitno izkopavanje, ki pa je bilo omejeno zaradi skromnih finančnih sredstev le na odkop že delno odkritih grobov. Grobovi iz Rosalnic so najverjetneje del obsežnejšega antičnega grobišča, ki se je razprostiralo na manjši terasi (pare. št. 404/1—5 k. o. Rosalnice) na robu vasi, severovzhodno od železniške postaje in ob cesti, ki pelje iz Metlike v Božakovo. Tu je bila včasih njiva, zdaj pa je prostor namenjen za gradnje in je deloma že pozidan. Doslej antične najdbe iz Rosalnic niso bile znane in tudi starejša arheološka literatura tega kraja ne omenja. Tako grobiščni kompleks ni bil zavarovan in so ob kopanju temeljev novozgrajenih stavb verjetno uničili precejšnje število grobov.2 Grob 1 (tab. 1—2) je imel kvadratno obliko. Grobna skrinja je bila sestavljena iz večjih kamnitih plošč, prav tako pa so bila z lomljenimi ploščami tlakovana tudi tla. Grob je bil pregrajen z dvema tanjšima ploščama na dva neenaka dela; ožji del pa še na dva z manjšo kamnito ploščo. Grob je bil pokrit s kamnito ploščo. Pridatki: 1. krožnik z izvihanim ustjem iz sive gline, R 112 (tab. 1, sl. 3); 2. lonec s koničnim vratom iz temno sive gline, R 113 (tab. 1, sl. 4); 3. dvoročajni vrč iz svetlo rjave gline, R 114 (tab. 2, sl. 5); 4. fragmentirana čaša iz rdeče rjave gline, R 115 (tab. 2, sl. 2); 5. fragmentirana steklenička iz zelenkastega stekla, R 116 (tab. 2, sl. 4); 6. fragmenti žare iz zelenega stekla, R 117 (tab. 2, sl. 6); 7. hišasta žara iz svetlo rjave gline z rdečim premazom, R 118 (tab. 1, sl. 2); 8. hišasta žara iz svetlo rjave gline z rdečim premazom, R 119 (tab. 1, sl. 1); 9. žara iz zelenkastega stekla, R 120 (tab. 2, sl. 3); 10. fragment bronaste fibule, R 121 (tab. 2, sl. 1). Grob 2 (tab. 3, sl. 1—4) je bil nepravilne pravokotne oblike. Na dnu preproste grobne jame je bila 10 cm debela plast žganine. Nanjo so bili položeni naslednji pridatki: 1. fragmenti dvoročajnega vrča iz rdeče rjave gline, R 122 (tab. 3, sl. 3); 2. bikoničen lonec iz svetlo rjave gline, R 123 (tab. 3, sl. 1); v njem: 3. skodelica iz sive gline ornamentirana z bunčicami, R 125 (tab. 3, sl. 2); 4. krožnik z izvihanim ustjem iz sive gline, R 124 (tab. 3, sl. 4). Grob 3 (tab. 4, sl. 1—8) je bil nepravilne oblike. Na dnu grobne jame so na plasti žganine ležali naslednji pridatki: 1. lonec iz svetlo rjave gline z rdečim premazom, R 126 (tab. 4, sl. 2); 2. lonec iz črne gline, R 127 (tab. 4, sl. 1) in fragmenti ustja, R 127 (tab. 4, sl. 6); 3. fragmenti treh skodel iz temno sive gline, R 128 (tab. 4, sl. 3—5); 4. fragmenti dna posod iz sive in svetlo rjave gline, R 129 (tab. 4, sl. 7—8). Grob 4 (tab. 3, sl. 5—6) je bil nepravilne okrogle oblike. Pridatki : 1. bikoničen lonec iz sive gline, R 131 (tab. 3, sl. 6); 2. fragmenti vrča iz rjavo rumene gline, R 130 (tab. 3, sl. 5). Grob 5 (tab. 5, sl. 1—3) je bil pravokotne oblike. Na 9 cm debelem sloju žganine so ležali naslednji pridatki : 1. dvoročajni vrč iz svetlo rjave gline, R 132 (tab. 5, sl. 2); 2. žara iz zelenkastega stekla, R 133 (tab. 5, sl. 3); 3. bikoničen lonec s stožčastim vratom iz sivo črne gline, R 134 (tab. 5, sl. 1). Grob 6 (tab. 4, sl. 9—11) je imel nepravilno pravokotno obliko. Na 11 cm debelem sloju žganine so ležali naslednji pridatki: 1. fragmenti skodele iz temno sive gline, R 135 (tab. 4, sl. 10); 2. bikonični lonec s stožčastim vratom iz sive gline, R 136 (tab. 4, sl. 11); 3. skodelica iz rdeče rjave gline okrašena s plastičnim ornamentom, R 137 (tab. 4, sl. 9). Grob 7 (tab. 5, sl. 4—5) je imel nepravilno ovalno obliko. V njem so bili tile pridatki : 1. fragmenti dna in oboda vrča iz rdeče rumene gline, R 138 (tab. 5, sl. 5); 2. fragmenti bikoničnega lonca iz sive gline, R 139 (tab. 5, sl. 4). Grob 8 je bil nepravilno okrogle oblike. Na dnu je bil 12 cm debel sloj žganine, na kateri ni bilo nobenih pridatkov. Grob 9 (tab. 6, sl. 1—6) je bil nepravilno okrogle oblike. V njem so bili naslednji pridatki: 1. fragmentiran bikoničen lonec iz sive gline, R 140 (tab. 6, sl. 4); 2. vaza iz sive gline, R 141 (tab. 6, sl. 3); 3. čaša iz temno sive gline, R 142 (tab. 6, sl. 1); 4. fragmenti vrča iz rumeno rjave gline, R 143 (tab. 6, sl. 2); fragmenti dna in oboda vaze iz temno sive gline, R 144 (tab. 6, sl. 5); fragmenti dna in oboda amfore iz rjavo rumene gline, R 145 (tab. 6, sl. 6). Grob 10 (tab. 7, sl. 1—6) je bil obložen s ploščami iz rumenkastega peščenca. Grobna skrinja, ki je imela pravokotno obliko, je bila pokrita s prav tako ploščo. Iz enakega materiala je bila tudi pregrada, ki jo je delila v dva neenaka dela. Pridatki: 1. hišasta žara iz sive gline okrašena z vrezi, R 146, (tab. 7, sl. 1); 2. hišasta žara iz sivo črne gline, R 147 (tab. 7, sl. 2); 3. lonec s cilindričnim vratom iz temno sive gline, R 148 (tab. 7, sl. 6); 4. čaša iz črne gline, R 149 (tab. 7, sl. 4); 5. nečitljiv bronast novec, R 152 (tab. 7, sl. 3); 6. fragment noge bronaste fibule, R 151 (tab. 7, sl. 5). V grobu je bilo tudi nekaj fragmentov različnih posod, ki so prišli v skrinjo najverjetneje z zemljo in vodo (R 150). Večina grobov iz Rosalnic je po načinu pokopa preproste oblike (2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9). Na dnu nepravilno oblikovanih grobnih jam je bila plast žganine, nanjo pa položeni pridatki. Dva pa sta bila obložena s kamnitimi ploščami in predeljena v dva neenaka dela (1 in 10). V manjšem prostoru sta bili po dve hišasti žari, v grobu 1 pa je stala še steklena žara, ki je bila od ostalih dveh oddeljena s posebno pregrado (tab. 1). V večjem delu so bili ostali grobni pridatki. Obe grobni obliki sta znani na širšem dolenjskem področju.3 Razlika med grobovi pa ni le v obliki, ampak tudi v pridatkih, saj sta grobova 1 in 10 ne samo bolje ohranjena, ampak tudi neprimerno bogatejša, kar nedvomno kaže na socialni položaj pokojnikov. Rosalniško gradivo kljub svoji pestrosti nima širokega časovnega razpona. Vsi grobovi so iz obdobja od konca 1. do začetka 2. stoletja n. š. Med najpogostejše pridatke sodi lonec bikonične oblike s cilindričnim vratom in dvema rebroma, ki je sicer značilen že za prvo polovico 1. stoletja, vendar imamo v rosalniških grobovih le mlajše variante tovrstne keramične posode (tab. 1, sl. 4; tab. 3, sl. 1 in 6; tab. 4, sl. 11; tab. 5, sl. 1 in 4).4 Antične žare v obliki hiše, ki so skupna značilnost vseh treh najdišč, ki jih nameravamo tu obravnavati, gotovo zaslužijo posebno pozornost, zato bomo o njih spregovorili še na koncu sestavka. Tu naj se omejimo le na tipološko in obenem časovno uvrstitev primerkov v Petrujevo shemo teh posod. Žari iz groba 1 (tab. 1, sl. 1—2) in prva iz groba 10 (tab. 7, sl. 1) pripadajo skupini, ki je značilna za obdobje na prelomu 1. v 2. stoletje.5 Oblikovno nekoliko starejša pa je druga žara iz groba 10 (tab. 7, sl. 2), saj ima še ostro oblikovane kleke, kar je značilnost druge polovice 1. stoletja.6 Datacijo groba 1 lahko utemeljimo tudi na podlagi skodele z izvihanim ustjem (tab. 1, sl. 3), ki ji najdemo številne paralele v emonskem grobišču. Naša posoda stoji na začetku razvoja takih skodel in jo je L. Plesničar opredelila v pozno 1. stoletje.7 V ta čas spadata tudi stekleni žari (tab. 2, sl. 3 in 6)8 in steklenička s četverokotno oblikovanim trupom (tab. 2, sl. 4).° Fragment bronaste fibule (tab. 2, sl. 1) lahko z dokajšnjo gotovostjo pripišemo noriško-panonskemu tipu A 236 n, ki je razširjen v antičnih najdiščih ob Donavi in v Drnovem. Grobne celote s takimi sponkami so iz iztekajočega 1. in prve polovice 2. stoletja.10 V grobu 2 (tab. 3, sl. 2) in grobu 6 (tab. 4, sl. 9) sta posodici s tankimi stenami po obliki in okrasu značilni za flavijsko obdobje.11 Da je bila ta lončenina uvožena v Panonijo iz severnoitalskih delavnic, je bilo že ugotovljeno na podlagi najdb v matični deželi in razprostranjenosti v vzhodnem delu imperija.12 Opozoriti pa hočemo še na razliko med skodelami iz prve polovice 1. stoletja, ki so preprostih oblik in skoraj brez ornamenta in tistimi iz flavijskega obdobja, ki jih odlikuje razgiban okras. Kaj je vzrok tem spremembam je zaenkrat težko reči, vendar pa se nam zdi, da že lahko nakažemo vsaj možnost, kako naj problem rešimo. Da je na ornamentiko posodic s tankimi stenami vplivala terra sigillata, je bilo že zapisano.13 V proizvodnji sigillatne lončenine je sredi 1. stoletja odločilna prelomnica, saj začnejo delovati poleg italskih delavnic tudi galske. Te izdelujejo predvsem reliefno orna-mentirane kupe, ki zlasti zaradi okrasja hitro prevladajo na tržišču.14 Tako je čisto razumljivo, da so morali tudi izdelovalci posodic s tankimi stenami iz Italije nujno prevzeti bogato ornamentiko galske sigillate, saj so se lahko le tako prilagodili modnemu okusu tedanjega časa. Na podlagi teh razmišljanj lahko zaključimo, daje časovna opredelitev bogato orna-mentiranih skodel s tankimi stenami potrjena v flavijsko obdobje tudi s pomočjo analize okrasja. V grobu 9 (tab. 6, sl. 3 in 5) in grobu 10 (tab. 7, sl. 4) so tudi čaše, ki sodijo med pivsko posodje, ki je značilno za širši dolenjski prostor.15 Zaključene najdbe kažejo, da so take lončene izdelke uporabljali predvsem koncem 1. in v prvi polovici 2. stoletja. Steklena posoda s štirioglatim dnom in vertikalnimi stenami, ki je bila najdena v grobu 5 (tab. 5, sl. 3) pripada istemu časovnemu obdobju.16 Tako smo pregledali gradivo vseh desetih rosalniških grobov, ki smo jih tudi kronološko opredelili, vkolikor so nam to najdbe dopuščale. Pri 3. in 7. grobu zaradi slabe ohranjenosti to žal ni bilo mogoče storiti. Tako smo potrdili ugotovitev, da sodi ves material iz rosalniškega grobišča v ozko časovno obdobje vladanja dinastije Flavijcev, torej konec 1. in prva desetletja 2. stoletja našega štetja. Čeprav sodijo grobovi v ozek časovni horizont, pa moramo dopustiti tudi možnost, da so na rosalniškem grobišču pokopavali dalj časa. Antične nekropole imajo ponavadi nek notranji red (horizontalno stratigrafijo), zato je možno, da je vodovodni jarek presekal le grobove enega obdobja. Vprašanje, kako dolgo je bilo grobišče v uporabi in kakšen je bil njegov značaj, bodo zato dokončno pojasnila le morebitna bodoča raziskovanja. 2. ŠTREKLJEVEC Štrekljevec je bil že leta 1889 znan kot arheološko najdišče, saj ga je A. Globočnik vnesel v tedanjo arheološko karto Kranjske.17 Leto kasneje pa je opozoril na to lokacijo tudi S. Rutar, ki omenja antične grobove ter sledove rimske ceste, ki je tu prekoračila Gorjance.18 Prazgodovinskih ostalin iz Štrekljevca ne navaja, zato lahko Globočnikovo oznako najdišča z gotovostjo zanikamo. Iz tega časa, torej devetdesetih let prejšnjega stoletja, sta tudi slučajni najdbi rimskega noža in fibule (tab. 11, sl. 5, 6), ki ju danes hrani Narodni muzej v Ljubljani. Že starejša literatura omenja, da so rimski grobovi pod sedanjimi hišami, torej na področju same vasi. To so potrdile tudi nove najdbe, ki sojih našli na platoju na zahodnem robu zaselka, kjer se začne teren strmo dvigati v Gorjance. Tod so naleteli na grobove že v petdesetih letih, ko so pri hiši Lojzeta Pašiča, Štrekljevec 7 (pare. št. 14/7, k. o. Štrekljevec) zidali hlev in kasneje še vodnjak. Najdbe so takrat v nevednosti zavrgli. Na isti parceli so ponovno naleteli na rimskodobne ostaline 1972. leta pri kopanju temeljev za gospodarsko poslopje (tab. 11, sl. 1—3). Večina materiala, ki ga tu objavljamo (tab. 8, 9, 10 in tab. 11, sl. 4) pa je iz sosednje parcele, ki pripada Neži Malneričiz Štrekljevca 6 (pare. št. 2 in 170 k. o. Štrekljevec). Našli so ga v letih 1972 in 1975.19 Kljub relativno bogatemu gradivu pa moramo ugotoviti, da je ohranjen gotovo le boren ostanek vsega antičnega materiala, ki je bil izkopan v Štrekljevcu, saj se je grobišče razprostiralo prav na prostoru, kjer stoji vas. Grob 1 (tab. 9, sl. 8—10): 1. fragmenti vrča iz rdeče rjave gline, R 86 (tab. 9, sl. 8); 2. fragmenti trupa bikonične posode iz rjavo sive gline, R 87 (tab. 9, sl. 9); 3. fragmenti bikoničnega lonca iz temno sive gline, R 88 (tab. 9, sl. 10). Grob 2 (tab. 8, sl. 1—8; tab. 9, sl. 1—4) je bil vkopan v skalni kotanji, s kamnito ploščo pa je bil razdeljen na dva neenaka dela. V grobni skrinji so bili tile pridatki: 1. lonec z izvihanim ustjem iz temno sive gline, okrašen je z vrezi, R 89 (tab. 9, sl. 1); 2. hišasta žara iz rumeno rjave gline, R 90 (tab. 8, sl. 2); 3. hišasta žara iz rumeno rjave gline, R 91 (tab. 8, sl. 3); 4. posoda s pokrovom okrašena z vrezi in rdeče slikana, R 92 (tab. 8, sl. 1); 5. čaša na nogi iz rdeče rjave gline, R 93 (tab. 8, sl. 6); 6. oljenka s firmo brez podpisa iz rjave gline, R 94 (tab. 9, sl. 2); 7. fragment krožnika iz svetlo sive gline, R 95 (tab. 8, sl. 8); 8. fragment dna posode iz rjave gline, R 96 (tab. 8, sl. 5); 9. železna pasna spona s premikajočim trnjem in zavitimi sploščenimi konci, R 97 (tab. 9, sl. 3); 10. fragment železne pasne spone, R 98 (tab. 9, sl. 4); 11. fragment bronaste žice, R 99 (tab. 8, sl. 7) ; 12. lonec z oddeljenim vratom, rdeče slikan, R 100 (tab. 8, sl. 4). Grob 3 (tab. 10, sl. 5—7): 1. dvoročajni vrč iz rjavo rumene gline, R 101 (tab. 10, sl. 7); 2. fragmentirana bronasta fibula z dvema gumboma, R 102 (tab. 10, sl. 5); 3. fragmentirana bronasta fibula, nogo je imela okrašeno v predrti tehniki, R103 (tab. 10, sl. 6). Grob 4 — edini pridatek v grobu je bila amfora iz svetlo rjave gline, R 104 (tab. 11, sl. 4). Grob 5 (tab. 9, sl. 5—7) : 1. vrč z dulcem iz rjave gline, R 105 (tab. 9, sl. 5); 2. skodelica z izvihanim ustjem iz sive gline, R 106 (tab. 9, sl. 6); 3. skodelica z rebrom na obodu iz temno sive gline, R 107 (tab. 9, sl. 7). Grob 6 (tab. 10, sl. 1—4) : 1. fragmenti vrča iz svetlo rjave gline, R 153 (tab. 10, sl. 2); 2. fragmenti žare iz zelenkastega stekla, R 154 (tab. 10, sl. 3); 3. železen nož, R 155 (tab. 10, sl. 4); 4. posodica s tankimi stenami okrašena z apliciranim okrasom plavajočih listov iz svetlo rjave gline z rdečim premazom (tab. 10, sl. 1). Grob 7 (tab. 11, sl. 1—3): 1. bikonični lonec s cilindričnim vratom iz sive gline, R 110 (tab. 11, sl. 3); 2. fragmentiran lonec iz svetlo rjave gline, R 157 (tab. 11, sl. 1); 3. čaša iz mlečnega stekla, R 158 (tab. 11, sl. 2). Slučajne najdbe : 1. železen nož, NM Lj R 1761 (tab. 11, sl. 6) ; 2. bronasta močno profilirana fibula, NM Lj R 2663 (tab. 11, sl. 5). Ker grobovi iz Štrekljevca niso bili strokovno izkopani, o grobnih konstrukcijah nimamo točnih podatkov. Po pripovedovanju lastnikov so bili skoraj vsi obdani z živo skalo, le grob 2 je imel skrbneje izdelano konstrukcijo, saj je bil prostor za hišasti žari posebej oddeljen s kamnito ploščo. Da imajo bogatejši grobovi skrbneje izdelano arhitekturo, smo ugotovili že pri rosalniškem grobišču; tu lahko to znova potrdimo. Opozorimo naj le še na to, da so na obeh najdiščih v takih grobovih hišaste žare, kar kaže tudi na družbeni položaj pokojnika. Posodje iz groba 1 je zaradi slabe ohranjenosti težko časovno opredeliti. Močno fragmentiran lonec (tab. 9, sl. 10) lahko primerjamo s kosom iz groba 7 (tab. 11, sl. I).20 V tej celoti je še lonec s cilindričnim vratom in dvema rebroma (tab. 11, sl. 3), ki smo ga že srečali v rosalniški nekropoli in je iz flavijskega obdobja.21 Steklena posodica z rebrom pod izvihanim ustjem (tab. 11, sl. 2) ima paralele v Györu in emonskem grobišču v grobovih iz iztekajočega 1. in začetka 2. stoletja.22 Edini predmet v grobu 4 je amfora (tab. 11, sl. 4). Po obliki jo lahko kljub nekaterim odstopanjem uvrstimo v osmo skupino po Callenderju, ki je bila v uporabi predvsem v prvi polovici, redkeje pa vse do konca 1. stoletja.23 V grobu 5 sta za kronološko opredelitev pomembni predvsem skodelici. Manjša z rebrom na največji periferiji (tab. 9, sl. 7) oblikovno posnema terrò sigillato tipa Drag. 24/25 in terrò sigillato chiaro.24 Na prehod med 1. in 2. stoletjem pa lahko postavimo tudi drugo posodo (tab. 9, sl. 6), saj ima najboljše paralele v dobovskem grobu A 27—29 ter grobu 7 z Borštka pri Metliki.25 Fibule v štrekljevskih grobovih niso pogost pridatek, saj so bile najdene le v tretjem. Prva (tab. 10, sl. 5) sodi med noriško-panonske sponke z dvema gumboma tipa A 236 f in jo lahko pripišemo drugi polovici 1. stoletja.26 Istemu času pripada tudi drugi fragment (tab. 10, sl. 6), ki ga lahko najverjetneje uvrstimo v tip A 68 s preluknjano nogo.27 Med posameznimi štrekljevskimi najdbami pa je tudi južnopanonska močno profilirana fibula (tab. 11, sl. 5); s pomočjo paralel jo lahko postavimo v drugo polovico 1. stoletja.28 Grob 6 smo že postavili v flavijsko obdobje s skodelico s tankimi stenami (tab. 10, sl. 1). To datacijo lahko potrdimo še s stekleno žaro (tab. 10, sl. 3).29 Najbogatejši je grob 2; v njem sta bili dve hišasti žari razvite oblike (tab. 8, sl. 2—3), ki spadata v drugo polovico 2. in še na prehod v 3. stoletje.30 Čašo na nogi (tab. 8, sl. 6), ki je prav gotovo glinast posnetek steklene kupe, lahko s pomočjo emonskih kosov postavimo v prvo polovico 2. stoletja.31 Oljenke tipa Loeschcke X brez podpisa (tab. 9, sl. 2) pa so najpogostejše v grobovih druge polovice tega stoletja.32 Najmlajša grobna pridatka sta železni pasni sponi z zavitimi sploščenimi konci (tab. 9, sl. 3—4). Takšne spone postavljajo običajno šele v začetek 3. stoletja,33 mi pa smo se odločili za nekaj desetletij zgodnejše obdobje, saj pripadajo vsi ostali predmeti v grobu materialni kulturi druge polovice 2. stoletja. Poudarimo naj še to da to ni edina grobna celota s pasno spono takšne oblike, kije tako nizko datirana, saj sta S. Pahič najdbo iz Šetarove gomile34 in P. Petru iz Petrušnje vasi35 postavila v isti čas. Na kraju lahko strnemo kronološki pregled štrekljevskih grobov z ugotovitvijo, da so tod pokopavali od konca 1. do konca 2. stoletja n. š., torej le sto let. Večina izkopanega gradiva je iz začetnega obdobja, medtem ko lahko iz časa zatona grobišča poleg groba 2 omenimo le še slučajno najdeni novec Antonina Pija.36 Vsekakor pa moramo poudariti, da je sedem grobnih celot le boren del vsega antičnega materiala, ki so ga doslej izkopali v Štrekljevcu. Že na začetku smo namreč zapisali, daje bilo antično grobišče na področju današnje vasi in je bilo tako ob gradnji hiš gotovo uničeno veliko grobov. 3. OTOK PRI PODZEMLJU Vas Otok leži na vzvišenem svetu, severovzhodno od Kučarja pri Podzemlju, ki je sicer znan po svojih prazgodovinskih nekropolah. Prav zato so bile antične najdbe z Otoka tudi tako zgodaj znane, saj je nanje postal pozoren že leta 1888 tudi J. Szombathy, ki je v svoj dnevnik med drugim zabeležil, da so na polju severozahodno od vasi našli antičen grob in ostanke zidovja.37 Dve leti kasneje (1890) je tod kopal podzemeljski župnik Josip Rome in odkril dva grobova. Najdbe, o katerih so pisale tudi Dolenjske novice,38 je poslal na Dunaj. Istega leta se je mudil na Otoku A. Miillner, vendar pa vemo o njegovem delu le to, da je v vasi kupil za ljubljanski deželni muzej bronasto glavo boginje z dvema obrazoma.39 Kolikor pač lahko presodimo iz literature in Szombathyjevih zapiskov, se vsa ta raziskovanja oziroma najdbe nanašajo na prostor, ki leži severozahodno od Otoka in ki mu domačini pravijo »Na jamah« (pare. št. 858/2 k. o. Primostek). Vendar pa so na antične predmete naleteli tudi na bližnji, le 50 m oddaljeni parceli J. Novaka (pare. št. 882 k. o. Primostek — ledina v Jauši), saj je tu J. Szombathy 1891. leta izkopal zanimiv, s kamni zidan elipsoiden grob.40 Na istem mestu so pri oranju našli najdbe tudi 1893. leta,41 le štiri leta kasneje pa je Pečnik odkopal še tri dokaj poškodovane grobove.42 Drugo grobišče se v Otoku razprostira na jugozahodnem robu vasi na vrtu Miklavža in Jurija Novaka (pare. št. 600 in 602 k. o. Primostek). Na tem mestu je Pečnik leta 1897 raziskal več grobov, v katerih je dobil zelo dobro ohranjene najdbe, vendar pa se je kmalu sprl z lastnikoma in kljub veliki želji z izkopavanji ni nadaljeval.43 O svojem delu na Otoku je Pečnik obvestil Centralno komisijo44 in poslal izkopanine na Dunaj. Opis predmetov po akcesijah Naravoslovnega muzeja na Dunaju: I. Leta 1890 kupljeno od župnika Josipa Rometa:45 1. prstan iz bronaste pločevine s presegajočimi konci, ornamentiran z vbodi, 16376 (tab. 12, sl. 4); 2. tordirana bronasta palčka s pravokotnim presekom, 16377 (tab. 12, sl. 5); 3. fragmentirana svinčena palčka, 16379 (tab. 12, sl. 8); 4. fragmentiran železen nož, 16375 (tab. 12, sl. 13); 5. železen fragment z zakovico, 16375 (tab. 13, sl. 3); 7. fragmenti železnih palčk, 16378 (tab. 13, sl. 6, 7, 10); 8. lakrimarij iz zelenkastega stekla, 16382 (tab. 13, sl. 12); 9. kosi amorfne mase svetlo zelenega stekla, 16384; 10. kosi amorfne mase belega in zelenega stekla, 16385; II. fragment žrmelj, 16386; 12. kos žlindre, 16387 ; 13. poškodovana oljenka firme Fortis iz rdečkasto rjave gline, 16389 (tab. 13, sl. 16); 14. rdeče pečena, popolnoma ohranjena oljenka firme Fortis, 16390 (tab. 14, sl. 1); 15. fragmenti oljenke iz rjavo rdeče gline s sledovi rdečega premaza, 16388 (tab. 14, sl. 3); 16. hišasta žara iz svetlo rjave gline, ornament je slikan z rdečo barvo, 16407 (tab. 15, sl. 1); 17. hišasta žara iz svetlo rjave gline, ornament je slikan z rdečo barvo, 16406 (tab. 15, sl. 2); 18. krožnik iz svetlo rjave gline s sledovi rdeče barve, 16405 (tab. 14, sl. 8); 19. lonec iz svetlo rjave gline, 16403 (tab. 14, sl. 5); 20. lonec iz svetlo rjave gline, 16404 (tab. 16, sl. 2); 21. lonec iz sivo črne gline z dvema rebroma na vratu, 16399 (tab. 16, sl. 3); 22. sivo pečen lonec, v zgornjem delu slikan s črno barvo, 16398 (tab. 16, sl. 4); 23. čaša iz temno sive gline, 16396 (tab. 16, sl. 12); 24. čaša z izvihanim ustjem iz sive gline, 16393 (tab. 17, sl. 2); 25. čaša z izvihanim ustjem iz sive gline, 16394 (tab. 17, sl. 4); 26. čaša na nogi iz rjavo rdeče gline, na njej sledovi rdeče barve, 16391 (tab. 17, si. 5); 27. lonček z rebri na vratu iz temno sive gline, 16397 (tab. 17, sl. 7); 28. skodelica na nogi iz temno sive gline, 16395 (tab. 17, sl. 11); 29. skodela z izvihanim ustjem črne barve, 16401 (tab. 17, sl. 18); 30. fragmentiran spodnji del posode iz svetlo rjave gline, 16402 (tab. 18, sl. 8); 31. fragmentiran spodnji del posode iz sive gline, 16400 (tab. 18, sl. 9); 32. trije nečitljivi bronasti novci, 16392. 11. Najdbe iz elipsoidne zidane grobnice, ki jo je raziskal J. Szombathy spomladi 1891 : 1. bronast obroček z elipsoidnim presekom, neinventarizirano (tab. 12, sl. 9); 2. železen oglat predmet, neinv. (tab. 12, sl. 10); 3. železen nož, neinv. (tab. 12, sl. 11); 4. enoročajni vrč iz svetlo rjave gline, neinv. (tab. 14, sl. 6). ITT. J. Rome je med prazgodovinskim gradivom 29. 4. 1893 poslal na Dunaj tudi železen nož z Otoka, 21654 (tab. 12, sl. 16). IV. Najdbe s posestva J. Novaka, ki jih je 9. 5. 1893 poslal na Dunaj podzemeljski nadučitelj Janez Barle : 1. majhen bronast rimski novec, močno poškodovan, sedanji premer 1,4 cm, 28226; 2. bronast obroček, 28225 (tab. 12, sl. 3); 3. železna sulica, 28228 (tab. 12, sl. 14); 4. fragmentiran železen nož, 28227 (tab. 12, sl. 12); 5. več železnih fragmentov, 28229 (tab. 12, sl. 17; 13, sl. 1, 2, 5, 8, 9, 11); 6. fragment železnega obročka, 28227 (tab. 13, sl. 4); 7. svetlo rjava oljenka s figuralnim okrasom zajčka, 28230 (tab. 13, sl. 14); 8. čaša z izvihanim ustjem iz svetlo rjave gline, 28233 (tab. 17, sl. 3); 9. lonček sive barve, 28232 (tab. 17, sl. 9); 10. skodelica s tankimi stenami, rdeče slikana, 28234 (tab. 17, sl. 14); 11. skodela iz rdečkaste gline, 28231 (tab. 17, sl. 15); 12. svetlo rjava skodelica, dna nima ravno zaključenega, morda je bila kam pritrjena, 28236 (tab. 17, sl. 19); 13. majhna skodelica svetlo rjave barve, 28236 (tab. 17, sl. 20); 14. fragment ustja velike žare iz svetlo rjave gline, 28235. V. Antične najdbe iz grobov, ki jih je poslal na Dunaj J. Pečnik 28. 10. 1897 : 1. fragmenti hišaste žare, površina je slikana z rdečo barvo, 33270 (tab. 15, sl. 5, 6); 2. dvoročajna svetlo rjavo pečena skodela, okrašena z vrezanim in barbotinskim ornamentom, 33269 (tab. 14, sl. 4); 3. temno sivo pečena čaša z izvihanim ustjem, močno vidni sledovi vretena, 33267 (tab. 16, sl. 5); 4. tri svetlo rjavo pečene čaše na nogi, ornamentirane s plitvimi vdolbinami, 33266 (tab. 16, sl. 6, 7, 8); 5. dve svetlo rjavo pečeni vazi na nogi, 33265 (tab. 16, sl. 9, 10); 6. čaša z izvihanim ustjem iz sive gline, 33268 (tab. 17, sl. 1); 7. ustje enoročajnega vrča iz rdeče gline, 33271 (tab. 17, sl. 22). VI. Najdbe s polja Jurija Novaka, ki jih je leta 1897 poslal na Dunaj nadučitelj R. Megušar: 1. bronasta noriško-panonska fibula z dvema gumboma, 33272 (tab. 12, sl. 1); 2. bronasta močno profilirana fibula, 33272 (tab. 12, sl. 6); 3. lakrimarij iz svetlo zelenega stekla, 33274 (tab. 13, sl. 13); 4. bikoničen lonček z rebrom na vratu, sivo rjave barve, 33279 (tab. 17, sl. 6); 5. lonček z rebri na vratu iz temno sive gline, 33280 (tab. 17, sl. 8); 6. lonček, kije rdeče obarvan po celotni površini, 33275 (tab. 17, sl. 10); 7. rdeče pečena skodelica s tankimi stenami, 33277 (tab. 17, sl. 12); 8. dvoročajna posodica iz sive gline, 33278 (tab. 17, sl. 16); 9. rjavo rdeče pečena skodela, 33276 (tab. 17, sl. 17). Vil. Posamezne najdbe, ki jih je na Otoku zbral J. Pečnik v zimi 1897—1898; 1. fragment bronaste noriško-panonske fibule, 33504 (tab. 12, sl. 2); 2. bronasta igla, na zgornjem koncu je nanjo pritrjena železna palčka, 33506 (tab. 12, sl. 7); 3. železen nož, 33507 (tab. 12, sl. 15); 4. lonec z dvema rebroma na vratu iz sive gline, 33502 (tab. 16, sl. 1); 5. rdečkastorjava skodelica s tankimi stenami, 33503 (tab. 17, sl. 13). Vin. Neinventarizirano gradivo: 1. trije bronasti nečitljivi novci; 2. oljenka tipa Loeschke X brez žiga (tab. 13, sl. 15); 3. oljenka tipa Loeschke X brez žiga (tab. 14, sl. 2); 4. fragmentirana hišasta žara iz svetlo rjave gline (tab. 15, sl. 7); 5. gumb hišaste žare (tab. 15, sl. 4); 6. gumb (fragment hišaste žare?), ki je rdeče slikan in okrašen z vrezi (tab. 15, sl. 3); 7. svetlo rjav fragmentiran krožnik, na njem so sledovi rdečega slikanja (tab. 14, sl. 7); 8. čaša iz temno sive gline (tab. 16, sl. 11); 9. fragment spodnjega dela čaše iz sive gline (tab. 16, sl. 13); 10. fragment ustja svetlo rjavo pečenega vrča (tab. 17, sl. 21); 11. fragmentiran zgornji del posode iz svetlo rjave gline (tab. 18, sl. 1); 12. fragment ustja posode iz svetlo rjave gline (tab. 18, sl. 2); 13. fragmentiran spodnji del posode iz sive gline (tab. 18, sl. 3); 14. fragment ustja svetlo rjave posode (tab. 18, sl. 4); 15. spodnji del posode iz svetlo rjave gline (tab. 18, sl. 5); 16. spodnji del posode iz svetlo rjave gline (tab. 18, sl. 6); 17. spodnji del posode iz sive gline (tab. 18, sl. 7); 18. fragmentiran spodnji del posode iz sive gline (tab. 18, sl. 10); 19. fragmentiran spodnji del posode iz temno sive gline (tab. 18, sl. 11); 20. fragmentirano dno iz svetlo rjave gline (tab. 18, sl. 12); 21. fragmentirano ustje iz svetlo rjave gline (tab. 18, sl. 13); 22. fragmentirano dno iz svetlo rjave gline (tab. 18, sl. 14); 23. fragmentirano dno iz svetlo rjave gline (tab. 18, sl. 15); 24. fragmentirano dno iz sive gline (tab. 18, sl. 16); 25. spodnji del posode iz sive gline (tab. 18, sl. 17); 26. fragmentiran krožnik iz svetlo rjave gline (tab. 18, sl. 18); 27. fragmentirano svetlo rjavo dno posode (tab. 18, sl. 19). Že iz kratkega pregleda raziskav je razvidno, da na Otoku ni bilo večjih raziskovanj. Večino gradiva so namreč zbrali nestrokovnjaki, zato je razumljivo, da ni ohranjenih grobnih celot. Nekaj predmetov nam je sicer uspelo identificirati, vendar pa je ohranjeno premalo podatkov, da bi sestavili zanesljive grobne celote. Zato smo gradivo na tabelah tipološko uredili in ga bomo tako tudi obravnavali. Iz skromnih notic lahko povzamemo, da so bili antični grobovi z Otoka pri Podzemlju po pravilu žgani. Pečnik omenja na polju Jurija Novaka tudi kamnitne plošče, ki pa so bile zaradi dolgoletnega obdelovanja s plugom večinoma že uničene.46 Tako lahko predpostavimo, da so imeli vsaj nekateri grobovi kamnito konstrukcijo. Zanimiva je tudi elipsoidna zidana grobnica, ki jo je izkopal J. Szombathy, saj so takšne oblike grobov na Dolenjskem dokaj redke.47 Bronasto gradivo je na Otoku maloštevilno. Čeprav izkopavalci večkrat omenjajo med najdenimi predmeti tudi fibule, imamo ohranjene le tri. Dve sodita med noriško-panonske sponke tipov A 236 d (tab. 12, sl. 1) in A 238 g (tab. 12, sl. 2), ki ju J. Garbsch postavlja v drugo polovico 1. stoletja.48 Tretja fibula (tab. 12, sl. 6) pa je tako imenovana južnopanonska močno profilirana sponka, ki se v grobovih pojavlja pretežno v drugi polovici 1. stoletja. Njen nastanek pripisujejo ilirskemu kulturnemu območju in dačanskim vplivom.49 Železne predmete lahko razdelimo le v dve skupini, saj imamo dve sulici (tab. 12, sl. 12, 14) in pet nožev (tab. 12, sl. 11, 13, 15, 16, 17). Ker so to predmeti predvsem uporabnega značaja se po obliki niso tako hitro spreminjali, zato je iskanje točnih paralel brez pravega smisla. Podobno železno gradivo so našli v Aislingenu ob Donavi v plasteh iz 1. stoletja.50 To datacijo lahko okvirno prevzamemo tudi za naš material. Balzamarij zvončaste oblike (tab. 13, sl. 12) pripada drugi polovici prvega in drugemu stoletju,61 istočasno pa so bile v uporabi tudi stekleničke za dišave z navzven usločenim ustjem (tab. 13, sl. 13).62 To sta edina ohranjena steklena predmeta z Otoka, kjer je bilo najdenih sicer več amorfnih kosov stekla, ki so bili poškodovani v ognju in jih tu v risbi ne objavljamo. Reliefno okrašena oljenka (tab. 13, sl. 14) sodi v Loeschkejev tip IV. Tako oblikovane svetilke so uporabljali od druge četrtine pa vse do konca 1. stoletja.58 To splošno veljavno mnenje, da po letu 100 takih oljenk ni več, je delno korigirala B. Vikič-Belančič, ki je z grobnimi celotami dokazala, da so jih izdelovali še v prvi polovici 2. stoletja.54 Oljenke znamke Fortis so začeli izdelovati v obrtniških delavnicah v okolici Modene že pred razdejanjem Pompejev. Vse do konca 1. stoletja se ta žig pojavlja na formi Loeschke IX, šele po letu 100 pa osvojijo obliko Loeschke X, ki je v uporabi do tretje četrtine 2. stoletja.55 Naša dva kosa (tab. 13, sl. 16; tab. 14, sl. 1) lahko pripišemo tej zadnji tipološki in časovni skupini. Loeschkejevemu tipu X pripadata tudi otoški oljenki brez podpisa (tab. 13, sl. 15 ; tab. 14, sl. 2). Te so zelo redke v sklopu grobnih celot prve polovice, večina pa sodi v drugo polovico, medtem ko jih v 3. stoletju že skoraj ne uporabljajo več.56 S. Rutar omenja v svojem poročilu o izkopavanjih na Kranjskem leta 1890, da so na Otoku pri Podzemlju našli tudi lepe »pisane« posode, ki so podobne onim z Drnovega.67 Zelo verjetno je, da je s tem mislil na hišaste žare. Po formi sodijo žare z Otoka med bikonične primerke, ki so značilni za zgodnje cesarsko obdobje, torej 1. stoletje (tab. 15, sl. 1, 6, 7),58 najzgodnejšo med njimi (tab. 15, sl. 2) pa lahko postavimo že v klavdijski čas. Hišaste žare so skupna značilnost vseh treh obravnavanih belokranjskih najdišč, zato želimo pepelnicam v obliki hiše iz Bele krajine, ki so bile najdene tudi na Hrastu (tab. 19, sl. 3) in na Borštku v Metliki (tab. 19, sl. 1, 2),59 posvetiti še nekaj pozornosti. Severne Bele krajine namreč zaradi tako številnih najdb ne moremo imeti več za obrobno področje, kjer se tovrstne žare pojavljajo le sporadično. Problem hišastih žar je monografsko obdelal P. Petru, ki je tovrstno lončenino povezal s plemenom Latobikov. Ti so na Dolenjsko prišli v zadnjem stoletju pred našim štetjem in naj bi med drugim s seboj prinesli tudi obliko hišastih žar. Na Dolenjskem prostoru naj bi se po zaključkih P. Petruja žare v obliki hiše pojavile v obdobju med zgodnjim 1. stoletjem in letom 35 pred našim štetjem. Vsa ta dejstva so že dalj časa znana, zato jih tu ne nameravamo izčrpneje ponavljati.60 Opozoriti želimo namreč le na nekatere podrobnosti, ki se nam zde v problematiki hišastih žar še premalo pojasnjene. Ne gre namreč prezreti dejstva, da je prav časovna opredelitev najstarejše žare v obliki hiše iz Drnovega61 dokaj vprašljiva, saj je zgolj s tipološkimi prijemi ni mogoče zanesljivo postaviti v kasnolatensko obdobje.62 Naš dvom je toliko bolj upravičen, če upoštevamo tudi dejstvo, da s tega najdišča za zdaj ne poznamo še nobenega latenskega predmeta, čeprav je bilo področje Ne-vioduna dokaj dobro raziskano.63 Na drugi strani pa hišastih žar prav tako niso našli tudi na najdiščih kot so na primer Mihovo, Bela cerkev in Novo mesto,64 kjer pa imamo zanesljivo ugotovljeno kontinuirano življenje iz latenskega obdobja v rimski čas. Povsem logično bi namreč bilo, da bi na teh najdiščih morali najti žare v obliki hiše vsaj v zgodnjerimskem obdobju, če že ne v sklopu latenskodobnih najdb.65 Tako pa vsaj za zdaj na prostoru, ki so ga poselili Latobici, nimamo nobenega primerka hišaste žare, ki bi ga lahko z vso gotovostjo postavili v pred-avgustejski čas. Prve jasno datirane pepelnice poznamo namreč šele iz prve polovice prvega stoletja, medtem ko se v večjem številu pojavijo komaj nekaj desetletij kasneje.66 Po vsem tem se moramo seveda vprašati, ali so žare v obliki hiše res nastale na dolenjskem prostoru že v kasno latenskem obdobju, saj je zaenkrat skoraj nemogoče mimo dobro datiranih najdb, ki velevajo, da jih moramo smatrati pač le kot izdelek rimskodobnih lončarskih delavnic. Na prvem mestu smo med posodami z Otoka obravnavali hišaste žare. Te so pomembne zaradi svoje regionalne omejenosti in specifičnosti oblike. Zdaj pa moramo nekoliko več povedati o čašah, ki so tod pogostejše in jih najdemo v več različicah. Tiste z izvihanim ustjem (tab. 16, sl. 5, 11—13) smo že srečali v Rosalnicah in Štrekljevcu, zato zgornje ugotovitve veljajo tudi za otoške primerke. Zelo zanimive pa so na Otoku glinaste čaše konične oblike, med katerimi lahko razlikujemo celo dve varianti, saj se med seboj ločijo po tem, da so ene okrašene z odtisi elipsoidnega predmeta (tab. 16, sl. 6—8), druge pa ne (tab. 16, sl. 9, 10). Že sama forma posod kaže na to, da so izdelovalci posnemali oblike steklenih čaš. To ugotovitev potrjuje tudi vtisnjen okras, saj lahko v njem jasno vidimo posnemanje brušenega ornamenta na steklenini. Čaše iz stekla, ki so otoškim glinastim primerkom po obliki identične, so po imperiju dokaj razširjene. Prvi je nanje opozoril G. Ekholm v svoji študiji Orientalische Glasgefässe in Skandinavien, kjer je že iz naslova razvidno, da jim pripisuje vzhodni izvor; avtor jih datira v 3. in začetek 4. stoletja.67 V eni kasnejših razprav je Ekholm datacijo popravil tako, da je skandinavske primerke pripisal kasni antiki, ostale pa 1. stoletju.68 V petdesetih letih je nastalo tudi Eggersovo temeljno delo o rimskem importu v nezasedeni Germaniji, v katerem postavlja steklene čaše tipa 187 v stopnjo B-C.69 Najdbe iz rimskih provinc in Italije pa je prvi zbral in časovno ovrednotil J. Werner. Datiral jih je v drugo polovico 1. in prvo polovico 2. stoletja.70 Ta seznam sta kasneje dopolnila še G. Ulbert71 in L. Berger.72 Tako so znane konične steklene čaše skoraj po vsej Evropi in je ostala zaenkrat nepojasnjena le praznina v srednji in južni Italiji. Z našega teritorija pa za zdaj poznamo samo primerek iz Ptuja.73 Vzrok, da so začeli izdelovati glinaste posnetke steklenih čaš, lahko iščemo v priljubljenosti oblike. Na to je opozoril že J. Werner, ki so mu znane tudi čaše z Otoka. Poleg tega pa navaja še naslednja najdišča: Bonn, Dietersdorf na Štajerskem in Aquincum.'" Tem primerkom dodaja G. Ulbert še fragmentiran kos iz Holt-a (Wales) in popolnoma ohranjenega iz Tarsusa. Prvi je iz konca 1. stoletja, drugega pa ne moremo opredeliti.75 Popolnoma identičen primerek je našla tudi B. Vikič-Belančič med svojimi zadnjimi raziskovanji v Varaždinskih Toplicah. Na podlagi barve in kvalitete gline sklepa, da bi tudi keramične čaše izdelovale manufakture stekla, v tem primeru kölnska.76 Naj na koncu opozorimo še na tako posodo iz Mihovega77 in iz groba 661 v emonskem grobišču, ki pa je bila, žal, edini pridatek.78 Njen ornament se od otoških kosov delno razlikuje, saj je bil narejen v tehniki žigosanja. Glinaste čaše so bile v naše kraje očitno importirane in se pojavljajo v sklopu najdb konca 1. in prve polovice 2. stoletja. Z vso verjetnostjo lahko prevzamemo to datacijo tudi za primerke z Otoka. Lonce z dvema rebroma na vratu smo srečali že v rosalniških in štrekljevskih grobovih. Na Otoku imamo zastopanih več razvojnih variant, od bikoničnih pa do kroglastih oblik (tab. 16, sl. 1, 3, 4; tab. 17, sl. 6—8), ki se med seboj razlikujejo tudi po velikosti. Časovno ne izpadejo iz okvira 1. stoletja po našem štetju.79 Skodelice z izvihanim ustjem (tab. 17, sl. 1—4) smo prav tako že pri obravnavi groba 5 iz Štrekljevca opredelili na prehod med prvim in drugim stoletjem. Že takrat smo navedli tem skodelicam paralelo tudi iz groba 7 z Borštka v Metliki, na katerega tu ponovno opozarjamo, saj sta bila v njem najdena tudi naši podobna skodela (tab. 17, sl. 17) in krožnik (tab. 14, sl. 7).80 Rdeče slikan krožnik (tab. 14, sl. 8) pa lahko primerjamo z najdbo iz Dolenjega polja.81 Naj na koncu opozorimo še na dvoročajno posodico (tab. 17, sl. 16), ki ima paralele v Butoraju,82 Dolenjem polju83 in Novem mestu.81 Njena oblika ima gotovo lokalen značaj in bi morda prav zaradi tega v njej lahko videli celo prvine keltske lončenine. Po tem kronološkem in tipološkem pregledu materiala z Otoka pri Podzemlju lahko z gotovostjo trdimo, da kljub pestrosti oblik grobišče ni bilo v uporabi dalj časa. Vsi predmeti z izjemo dveh oljenk sodijo namreč v obdobje druge polovice 1. in prve polovice 2. stoletja, kar je zgodovinsko vzeto nekako v času dinastije Flavijcev. Istočasno so pokopavali tudi v Rosalnicah, z možnostjo, da tam morebitnih starejših oziroma mlajših grobov ne poznamo. Enak položaj je tudi na Štrekljevcu, kjer le drugi grob delno izstopa iz tega časovnega okvira. Čeprav le na podlagi znanega materiala še ne moremo trditi, da so bila obravnavana grobišča res tako ozko časovno omejena, so pričujoče najdbe vsekakor dokaz o intenzivnosti pokopavanja prav v tem obdobju. Seveda pa to niso osamljeni primeri, saj v tem času doživijo razmah tudi grobišča na Borštku v Metliki,85 v Dobovi in Globodolu.86 Na ta problem je v okviru nekdanje province Panonije na kratko opozorila že A. Sz. Burger, ki prav tako opaža neverjetno številnost žganih grobišč iz prehoda 1. v 2. stoletje, ali točneje do konca hadrijanskega obdobja.87 Vzrok tega razcveta še ni povsem znan, gotovo pa ga je treba iskati v globljih družbenih spremembah, ki so se morale zanesljivo odražati tudi na grobiščih tistega časa. 1 Zahvaljujem se dr. W. Angelliju, vodji prazgodovinskega oddelka Naravoslovnega muzeja na Dunaju, ki mi je dovolil zrisati in objaviti najdbe z Otoka pri Podzemlju. 2 Delavci so povedali, da so pri strojnem izkopu uničili okoli trideset grobov. 8 T. Knez, Arh. vestnik 19 (1968) 221 ss. 1 P. Petru, Razprave 1. raz. SAZU 6 (1969) 207 s. 5 P. Petru, Hišaste žare Latobikov, Situla 11 (1971) priloga 1—2. 6 L. c. 7 L. Plesničar-Gec, Kronološka in tipološka analiza lončenine emonskih grobišč (Univ. v Ljubljani, tipkopisna disertacija, 1974) 91 s. 8 S. Petru, Razprave 6 (1969) 172, tab. 3, sl. 7. 9 M. Calvi, Die roemischen Glaeser (1969) Taf. 12/5. 10 J. Garbsch, Die norisch-pannonische Frauentracht im 1. und 2. Jahrhundert, Münchner Beiträge zur Vor- und Frühgeschichte 11 (1965) 42 s. 11 L. Plesničar, Materijali 8 (1971) 116, tab. 1, sl. 11. 12 E. T. Szönyi, Arrabona 14 (1972) 25, sl. 5. 13 B. Vikić-Belančić, Starinar 13—14 (1962-63) 97 ss. 14 I. Mikl-Curk, Terra sigillata in njej sorodne vrste keramike iz Poetovija, Dissertationes 9, (1969) 4. 16Globodol: S. Petru, Razprave 6 (1969) tab. 4, sl. 4 in tab. 8, sl. 6; Dolenje polje, Ruhna vas, Roje: T. Knez, Razprave 6 (1969) tab. 2, sl. 3; tab. 4, sl. 2; tab. 5, sl. 3; Otok pri Podzemlju; tab. 16, sl. 5, 11—13. 18 F. Fremersdorf, Das naturfarbene sogenannte blaugrüne Glas in Köln, Die Denkmäler des römischen Köln 4, (1958) 53, Taf. 122. 17 A. Globočnik, Mitteilungen des Musealvereines für Krain 2 (1889) priloga. 18 S. Rutar, Letopis Matice slovenske (1891) 193. 19 Leta 1972 so na grobove naleteli pri kopanju temeljev za hišo, 1975 pa za gospodarsko poslopje. 20 Cfr. tudi^ V. Kolšek, Les nécropoles de Celeia et de Šempeter, Inv. Arch. YU, Fase. 16, (1972) Y 151, sl. 15. 21 P. Petru, Razprave 6 (1969) 207 s. 22 E. T. Szönyi, Arrabona 15 (1973) tab. 10, sl. 1 ; L. Plesničar, Severno emonsko grobišče, Katalogi in monografije 8, (1972) tab. 9, sl. 14; tab. 193, sl. 9; tab. 196, sl. 5; S. Petru, Emonske nekropole-, Katalogi in monografije 7 (1972) tab. 28, sl. 8. 23 M. H. Callender, Roman Amphorae (1965) 17 s. 24 N. Lamboglia, Rivista di studii Liguri 24 (1958) 293. 25 P. Petru, Razprave 6 (1969) tab. 7, sl. 6—8; J. Dular, Arh. vestnik 25 (1974) 358 in tab. 4, sl. 4. 26 J. Garbsch, o. c. 35 s. 27 J. Peskar, Fibeln aus der römischen Kaiserzeit in Mähren (1972) 76 ss. 28 O. c., 80. 29 S. Petru, Razprave 6 (1969) 172, tab. 3, sl. 7. 30 P. Petru, Hišaste žare Latobikov, Situla 11 (1971) priloga 1—2. 31 L. Plesničar-Gec, Kronološka in tipološka analiza lončenine emonskih grobišč (Univ. v Ljubljani, tipkopisna disertacija, 1974) 87. 32 J. Marsa, Sbornik Narodniho muzea v Praze 26 (1972) 137 s. 33 M. Alföldi, Intercisa 2, Archaeologia Flung., s. n. 36 (1957) 456. 34 S. Pahič, Časopis za zgodovino in narodopisje, n. v. 1 (1965) 46, tab. 4, sl. 3. 35 P. Petru, Razprave 6 (1969) 39. 36 Novec hrani Belokranjski muzej v Metliki, inv. št. R 111. 37 J. SzoMBATHY, Tagebücher 30. 38 Dolenjske novice, letnik 6, št. 24 (1890) 192; pismo Rometa Peruziju 10. 12. 1890 (prepis v arhivu Nm Lj.). 39 A. Müllner, Argo 4 (1895) 12 ss., fig. 1—2. 40 J. SzoMBATHY, Tagebücher 31. 41 Podatki o akcesiji iz inventarne knjige v Naravoslovnem muzeju na Dunaju. 42 Pečnikovo pismo 19. 10. 1897 (prepis v arhivu Nm Lj). 43 £ c 44 Mitt. d. Centr. Comm. 24, N. F. (1898) 237. 45 Katalog je sestavljen na podatkih iz inventarnih knjig Naravoslovnega muzeja na Dunaju. 46 J. Pečnik, pismo 19. 10. 1897 (prepis v arhivu Nm Lj). Kamnito konstrukcijo sta imela grobova, ki ju je izkopal J. Rome 24.—25. nov. 1890 (pismo Rometa Peruziju 10. 12. 1890, prepis v arhivu Nm Lj). Žal, ne moremo preveriti Žmavcevega podatka o poslikani grobnici pri vasi Otok (Arheološka najdišča Slovenije [1975] 123). 47 T. Knez, Arh. vestnik 19 (1968) 228 ss. 48 J. Garbsch, o. c., 33 in 58. 49 J. Peskar, Fibeln aus der römischen Kaiserzeit in Mähren (1972) 80; E. Patek, Verbreitung und Herkunft der römischen Fibeltypen in Pannonien, D'ss. Pann. II, 19 (1942) 105. 50 G. Ulbert, Die römische Donau — Kastelle Aislingen und Burghöfe, Limesforschungen 1 (1959) 75 ss. 61 M. C. Calvi, Die roemischen Glaeser (1969) Taf. 3/5. 52 S. Petru, Razprave 6 (1969) 168, tab. 2, sl. 6. 53 J. Marsa, Sbornik Narodniho muzea v Praze 26 (1972) 107 ss. 54 B. Vikić-Belančić, Vjesnik Zagreb, 3. ser., 5 (1971) 108. 55 J. Marsa, Sbornik Narodniho muzea v Praze 26 (1972) 127. 58 O. c., 138. 57 S. Rutar, Letopis Matice slovenske (1891) 194. 58 P. Petru, Hišaste žare Latobikov, Situla 11 (1971) priloga 1—2. 59 T. Knez, Varstvo spomenikov 9 (1962— 1964) 179; V. Šribar, Arh. vestnik 13—14 (1962—1963) tab. 1, sl. 1—7; J. Dular, Arh. vestnik 25 (1974), 353 tab. 1, sl. 4—6; tab. 2, sl. 7 in 11. Rekonstrukcijo žar z Borštka tu prvič objavljam. 89 P. Petru, Hišaste žare Latobikov, Situla 11 (1971) cfr. zlasti 123 ss. 61 O. c., tab. 14, sl. 2. 82 O. c., 77 s. 63 O. c., 119 s. 64 Gradivo iz Mihovega in Bele cerkve je neobjavljeno v Naravoslovnem muzeju na Dunaju. Novo mesto: T. Knez, Arh. vestnik 17 (1966) 391 ss.; idem, Prazgodovina Novega mesta (1971); idem, Novo mesto v antiki (1974). 65 V grobovih ob Ljubljanski cesti v Novem mestu so sicer našli hišaste žare, a so vse kasne, le ena je iz druge polovice 1. stol. (o. c., sl. 34). 66 Cfr. P. Petru, Hišaste žare Latobikov, Situla 11 (1971) 78 ss. 67 G. Ekholm, Eurasia septentrionalis antiqua 10 (1936) 61 ss. 68 G. Ekholm, Acta archaeologica, Keben-havn 27 (1956) 47 ss. 69 H. J. Eggers, Der römische Import im freien Germanien, Atlas der Urgeschichte, Band 1 (1951) 58 s. 70 J. Werner, Germania 31 (1953) 61 ss. 71 G. Ulbert, Die römische Donau-Kastelle Aislingen und Burghöfe, Limesforschungen 1 (1959) 58 s. 72 L. Berger, Römische Gläser aus Vindonissa, Veröffentlichungen der Gesellschaft Pro Vindonissa in Brugg 4 (1960) 70. 73 G. Ekholm, Eurasia septentrionalis antiqua 10 (1936) 64; S. Petru, Arh. vestnik 25 (1974) 14, tab. 2, sl. 1. 74 J. Werner, Germania 31 (1953) 63. 75 G. Ulbert, o. c., 59. 76 B. Vikić-Belančić, Vjesnik Zagreb 3. ser., 6—7 (1972-73) 103, tab. 15, si. 8. 77 Neobjavljeno v Naravoslovnem muzeju na Dunaju. 78 S. Petru, Emonske nekropole, Katalogi in monografije 7 (1972) tab. 44, sl. 12. 79 P. Petru, Razprave 6 (1969) 207 s. 80 J. Dular, Arh. vestnik 25 (1974) 358, tab. 4, sl. 13. 81 E. Bonis, Die kaiserzeitliche Keramik von Pannonien, Diss. Pann. ser. II, 20 (1942) Taf. 21/50. 82 Neobjavljeno v Narodnem muzeju v Ljubljani. 83 T. Knez, Razprave 6 (1969) tab. 2, sl. 6. 84 T. Knez, Novo mesto v antiki (1974) sl. 72. 85 J. Dular, Arh. vestnik 25 (1974) 353 ss. 86 P. Petru, Razprave 6 (1969) 38 s.; S. Petru, Razprave 6 (1969) 97 ss. 87 A. Sz. Burger, Archaeologiai Ertesitö 93 (1966) 271; cfr. tudi E. T. Szönyi, Arrabona 15 (1973) 5 ss.; A. Kiss, Archaeologiai Ertesitö 84 (1957) 40 ss. LES TOMBES ROMAINES DE ROSALNICE, ŠTREKLJEVEC ET OTOK PRI PODZEMLJU DANS LA BELA KRAJINA Résumé Dans cet article sont publiées les découvertes antiques de trois localités de la Bela Krajina (Ro-salnice, Štrekljevec et Otok pri Podzemlju). 1. Rosalnice (tab. 1—7) Les matériaux qui ont été déterrés en juin 1974, représentent une partie d’une nécropole plus vaste, encore inconnue jusqu’ici. Les tombes étaient, en règle générale, à l’incérnation et seulement les deux plus riches (1 et 10) étaient en coffres de pierre. Malgré leur diversités, les matériaux de Rosalnice n’ont pas de long intervalle temporel. Toutes les tombes datent de la fin du 1er siècle au début du 2e siècle. Parmi la vaisselle, nous attirerons l’attention seulement sur un petit vase aux parois minces de la tombe 6 (tab. 4, fig. 9). Les écuelles de ce genre de la première moitié du 1er siècle ont des formes simples et presque sans ornement, tandis que celles de la période flavienne se distinguent par des ornements riches. Cette différence peut probablement s’expliquer par le fait que les fabricants des vases aux parois minces d’Italie ont dû reprendre la riche ornementation des vases sigillés gauloises, qui en ce temps ont commencé à prédominer sur le marché, car seulement ainsi ils pouvaient s’adapter au goût de la mode de ce temps-là. Sur la base de ces raisonements nous pouvons conclure que la détermination temporelle des écuelles aux parois minces richement ornementées est confirmée à la période flavienne à l’aide de l’analyse des ornements aussi. 2. Štrekljevec (tab. 8—11) Les découvertes antiques de Štrekljevec étaient connues déjà à la fin du siècle passé, tandis que les découvertes représentées ici ont été trouvées dans les dernières années (1972 et 1975). La plupart des matériaux était détruite, car la nécropole s’étendait juste à l’emplacement, où est situé le village. On y enterrait de la fin du 1er siècle jusquà à la fin du 2e siècle. La plupart des matériaux déterrés est de la période initiale (tombes: 1, 3, 4, 5, 6, 7), tandis que du déclin de la nécropole nous pouvons mentionner à côté de la tombe 2 encore une pièce de monnaie d’Antonius Pius, trouvée par hasard. 3. Otok pri Podzemlju (tab. 12—18) Les trouvailles d’Otok pri Podzemlju sont conservées dans le Musée des sciences naturelles à Vienne, où les paysans les ont envoyées dans la dernière décade du siècle passé grâce à J. Szombathy. Aujourd’hui il n’y est plus possible d’identifier d’éventuels ensembles tumulaires, c’est pourquoi on publie les objets typologiquement. Parmi les vases d’Otok, nous attirons l’attention sur les coupes en argile de forme conique (tab. 16, fig. 6—10). La forme elle même et l’ornement de ces récipients indiquent que les fabricants ont imité aussi bien la forme que l’ornement taillé des coupes en verre. Les coupes en verre, qui leur sont identiques par la forme et l’ornement, sont connues presque dans toute l’Europe et pour le moment reste inexpliqué seulement leur absence en Italie centrale et méridionale.67'72 Assez répandues sont aussi les copies en argile, qui se manifestent surtout dans les découvertes de la fin du 1er s. et de la première moitié du 2e siècle. Les urnes funéraires en forme de maison (tab. 1, fig. 1—2; tab. 7, fig. 1—2; tab. 8, fig. 2—3; tab. 15, fig. 1—7 ; tab. 19, fig. 1—3) sont la caractéristique commune de tous les trois localités de Bela Krajina traitées dans cet article. P. Petru a déjà fait une monografie sur ce genre de poterie.60 Nous ne désirons que faire quelques remarques sur les détails qui ne nous semblement pas encore assez éclaircis. Avant tout il nous semble toujours problématique la question de leur première apparition. Il ne convient pas de laisser échapper le fait que la détermination temporelle de la plus ancienne urne en forme de maison de Drnovo dans la période de La-Tène avancée, uniquement sur la base de la typologie, est assez problématique. Surtout parce que de Neviodunum nous ne connaissons encore aucun objet de La Tène.61'63 D’autre part, on n’a pas trouvé d’urnes de ce genre dans les endroits comme par ex. Mihovo, Bela cerkev et Novo mesto, où est étabile la vie continue de la période de La Tène à l’époque romaine.64'65 Nous ne connaissons des urnes en forme de maison datées dans la région peuplée par les Lai obici que de la première moitié du 1er siècle, tandis qu’elles apparaissent en plus grand nombre à peine quelques décennies plus tard.66 Après tout cela nous devons nous demander si les urnes en forme de maison ont été vraiment faites en Basse Carniole déjà dans la période de La Tène, ce qui est pour le moment presque impossible à côté des découvertes bien datées qui indiquent que nous devons les considérer comme un produit des ateliers de poterie de l’époque romaine. Nous pouvons conclure par la constatation que les trois nécropoles sont à peu près de la même période, avec leur plus grande expansion dans la seconde moitié du 1er siècle et la première moitié du 2e siècle. Mais ce ne sont pas des cas isolés,85'86 car de telles nécropoles ont été déjà observées par A. Sz. Burger, qui remarque une quantité incroyable de nécropoles de la transition du 1er au 2e siècle.87 La cause de cet épanouissement n’est pas encore connue, mais il faut certainement la chercher dans les changements plus profonds qui ont sûrement du se refléter aussi sur les nécropoles de ce temps-là. ff^ O' °’ Dl oofö "1 A i i y e i ^4 \ V i 3 V / o J Qs t» 6 1 V 7 J_4# 8 14 — Arheološki vestnik GROB 5 GROB 1 ( 10 Tab. 14. Otok pri Podzemlju, 1—3 = 1/2; 4—8 = 1/4 DIE RÖMERZEITLICHE KERAMISCHE PRODUKTION IN JUGOSLAWIEN Peter Petru Narodni muzej, Ljubljana Die allseitig äusserst intensive archäologische Tätigkeit des letzten Jahrzehnts ermöglicht es, die Spuren der römerzeitlichen Tonwarenerzeugung im Gebiete des heutigen Jugoslawien zu erfassen und zu bewerten.1 Die antike keramische Produktion in Jugoslawien wird am besten durch die Angabe belegt, dass wir nun über 150 Brennöfen an 55 Orten kennen (Karte l),2 die zeitlich von der hellenistischen Ära (Stobi, Vis) und der frühen Kaiserzeit (Gomolava, Orašje, Fažana, Osek), der mittleren Kaiserzeit (Drnovo, Ptuj, Vinkovci, Sisak) angehören und noch weiter bis zum Untergang der Antike reichen (Sevnica, Sarajevo, Sremska Mitrovica, Skopje, Ohrid, Trebenište, Mogorjelo usw.). Zu diesen muss in der Spätantike noch die zahlen-mässig ausserordentliche Produktion der militärischen Unternehmen gezählt werden (Progar, Kostolac, Orašje, Surduk, Kladovo, Negotin), ein bedeutender Umschwung, wenn man die Situation im 1. Jahrhundert (Kistenje) und im 2. Jahrhundert (Ločica) betrachtet, als die militärische Produktion geringer war und nicht wesentlich auf den Bestand der privaten Zigeleien und Töpfereien einwirkte. Anhand der ausgegrabenen Töpfer- und Ziegeleiöfen wurde manche technologische Frage geklärt sowie auch die Sichtung des Typenschatzes, die es uns nun erlaubt einen Versuch, den Umfang der Erzeugung und hiemit unter anderem auch die Rolle dieses Erwerbszweiges im wirtschaftlichen Geschehen unserer Regionen zu ermessen. Die synthetischen Werke der Kolleginen E. Bonis und D. Ivanyi in den Dissertationes Pannonicae ergaben die Arbeitsbasis für die typologischen Sichtung des Grabungsgutes aus der nördlichen Hälfte Jugoslawiens. Es verblieb uns die Erfassung, beziehungsweise, die Erkennung der ortsgebundenen Formen, da sie ja die hiesige Produktion am schwerwiegendsten bestätigen, was von den Forschern I. Curk, B. Vikič, L. Plesničar, I. Čremošnik, P. Petru, A. Cermanović, O. Brukner, I. Mikulčić u. A. getan wurde. Es sind dies vorallem die grob abgeformten Urnen des Meisters Avitus aus Poetovio, ferner die, auch hinsichtlich der Formgebung, an die lokalen Jenseitsvorstellungen gebundenen Hausurnen aus Dolenjsko (Unterkrain), die Töpfe mit geripptem zylindrischen Hals -— ebenfalls aus Dolenjsko die in Emona zahlreich belegten Töpfe mit gerillter Oberfläche oder etwa die für Siscia so charakteristischen Tonfigurinen. Im nördlichen Teil von Jugoslawien stellt die pannonische Keramik mit Stempelschmuck aus der Zeit vom Ende des 1. bis zur 2. Hälfte des 3. Jahrhunderts eine Synthese 1 Pregledna karta keramičnih delavnic v Jugoslaviji: Ila — izkopane peči; IIb — pečati lokalnih opekarn; Ilc — domnevni obrati; IId — vojaške opekarne. — Übersichtskarte der Keramikwerkstätten in Jugoslawien : Ila — ausgegrabene Brennofen ; IIb — Stempeln der lokalen Ziegelwerkstätten ; IIc — vermutliche Werkstätten ; IId — militärische Ziegelwerkstätten. der heimischen Überlieferung, des hellenistischen und des westlichen Einflusses dar. Eine Nachfolge dieser Keramik könnte bei uns die Stempelschmuckkeramik der Völkerwanderungszeit sein. Den Höhepunkt der eigenständigen südpannonischen Keramikproduktion stellt die Terra sigillata aus Sisak und die ihr sehr verwandte sirmische Spielart des 2. Jahrhunderts dar. Beide sind schwach in orange- und hellroten Tönen gebrannt und sind mit spärlicher Pflanzen- und Tiermotivik geschmückt. Scheinbar stand diese Produktion unter dem starken Einfluss der italischen Werkstätte des Sextus Murrius Festus. Zu den besseren Trinkgefässen des zentralen Jugoslawien (das Innere der Provinz Dalmatien) zählt I. Čremošnik die technologisch und stilistisch eigentümliche Gruppe bemalter Keramik, die wir im Gebiet des heutigen Bosnien in der Zeit vom 2. bis zum 4. Jahrhundert kennen. Dank der von D. Vrsalović erbrachten vorzüglichen Erfassung aller an der Ostküste der Adria gefundenen antiken Schiffswracks (327 Schiffsbrüche), aus der wir den Umfang der Keramikproduktion und den damit verbundenen Handel in Dalmatien ermessen können, erkennen wir ferner auch die ausserordentliche Qualität der eigenartigen Formen (die Amphora mit dem Dionysos- und Silenrelief aus Zadar, die sonderbaren Oinochoën aus Nin, die Amphoren aus Kistenj, die anthropomorphen Oleen aus Budva usw.). Die Herstellung des alltäglichen Geschirrs (einhenkelige Schalen, zweihenkelige Becher und Krüge, die tiefen bikonischen Schüsseln — alle mit gerippter Oberfläche) ist mit den Funden bei Pakleni otoci, Vignja, (die Fracht betrug über 10.000 Gefässe), Zaton bei Nin und Kumenta bei Biograd gut belegt.3 Kennzeichnend für die einheimische Töpferware, die wir nebst der eingeführten pan-nonischen Stempelkeramik im nördlichen Serbien vorfinden, ist die grobe Verarbeitung der Gefässe und das Besenornament. Im Bergwerksgebiet des Kosmaj finden wir für das 2. und vorallem für das 3. Jahrhundert besondere keramische Spielarten mit Glasur, die teilweise einen Einfluss der Glasformen erkennen lassen (hohe elegante einhenkelige Krüge, einhenkelige Kelche, zweihenkelige kugelbauchige Krüge mit Barbotineschuppen oder mit Reliefen). Gemäss der gegenwärtigen Kenntnis drang in das Innere Obermoesiens nur wenig bessere Töpferware, so dass ein grosses Gebiet ohne eigene Töpfereiproduktion und ohne Verwendung derselben verbleibt. Im Gegensatz dazu haben wir im Grenzgebiet von Makedonien in den Zentren Scupi, Naissus und Ulpiana einige Formen und Stücke von Sigillata, die für dieses Gebiet kennzeichnend sind. Offensichtlich wurzelt diese in Formen abgedrehte Keramik in der Tradition der makedonischen Töpfer, die noch im 3. Jahrhundert v. Chr. nach beotischen Vorbildern megarische Becher verfertigten, (die Amphoriske mit der Darstellung des trojanischen Krieges aus Bitola, die Formen aus Čepigovo, Bitola, Prilep und Bukri). Gemäss dem heutigen Wissensstand hat man die Verfertigung der in Formen abgedrehten pelagonischen Keramik in augustäischer Zeit aufgegeben. Eine besonders in Makedonien bis zur historischen Zeit vorkommende Form ist der runde Stamnos mit Hufeisenhenkel dessen Verbreitung sich zur Gänze mit den Töpfereien deckt und der also mit der Eigenproduktion der makedonischen Zentren verbunden ist. Die Backsteine sind ein keramisches Produkt, die wie die Amphoren am eindringlichsten die Abhängigkeit des Produktionsumfanges vom billigen Transport auf Wasserwegen (sei es der Meeresweg oder der Flussweg) veranschaulichen. Während die Erzeugnisse der italischen Ziegeleien C. Vibi Pansae und L. Clodi Ambrosi1 ausschliesslich entlang der Küste bis zu dem 800 Km entfernten Lissus (Lješ) Absatz fanden drangen sie höchstens 50 Km tief in das Landesinnere vor (Kopriva auf dem slowenischen Karstgebiet). Dies ist auch ein Hinweis auf die Abhängigkeit der Herstellung von der geographischen Lage des Produktionszentrums. Die Ziegeleien an den Oberläufen der Flüsse hatten ein grösseres Absatzgebiet, während die Ziegeleien in abseitsgelenegen Gebieten über ein bescheideneres Absatzgebiet verfügten und wahrscheinlich deswegen im Landesinneren zahlreicher waren. Von diesem Gesichtspunkt aus müssen wir auch die Produktion des poeto-vienser Unternehmers M. 1. Firminus bewerten, der das gesamte Flussgebiet der Drava belieferte, die Expositur des Händlers aus Siscia in Neviodunum (Velika vas bei Drnovo), dessen mit dem eingeritzten SIS bezeichnete Ware wir im Sava-gebiet verfolgen, sowie die Erzeugnisse des militärischen Unternehmens DRP Dierna im Gebiet des Eisernen Tores an der Donau. Zu den lokalen Werkstätten der Amphoren zählt die aus dem 1. Jahrhundert stammenden Tonwarenfabrik des Caius Laecanius Bassus von Fažana bei Pula. Diese Werkstätte erzeugte vornehmlich Dolien und Amphoren für Wein und Öl. Die Wahl des Standortes dieses Unternehmens erklärt sich nicht etwa durch Tonvorkommen — dieser musste vom gegenüberliegenden norditalischen Meeresufer herbeigeschafft werden — sondern durch die Tatsache, dass Istrien damals ein Grossproduzent von sehr geschätzten Wein 2 Karta razprostranjenosti določenih tipov keramike v Jugoslaviji — Verbreitungskarte einiger bestimmten Keramikgattungen in Jugoslawien. und Öl war und mit diesen Produkten bis weit in das Innere Italiens (Vercellae, Padua, Rom) und in die beiden nördlichen Provinzen (Noricum und Pannonien) handelte, wie das aus den jüngeren Arbeiten R. Eggers, A. Degrassis und P. Olivas hervorgeht. Die Vielfalt der ortsgebundenen Formen ergibt sich wohl aus dem Umstand, dass unser Gebiet durch Provinzgrenzen, an der man die Octava, einen 12,5 prozentigen Zoll, entrichten musste, im gewissen Sinne abgesichert war, und dies die Konkurrenzfähigkeit der heimischen Bettiebe beträchtlich steigerte. Dazu kamen noch die Transportkosten (Verladungs und Frachtgebühren, Brückenzölle etc., etc.), womit ein regerer Kleinhandel von Gebrauchswaren über die Grenze wirtschaftlich uninteressant blieb. Einen direkten Beweis für die lokale Erzeugung von Tonwaren zu Römerzeiten haben wir im Namen der Poststation Ad Farnulos in der Vipavska dolina zwischen Ajdovščina und Gorica, und im Namen der Station Ceramia (Prilep). Leider wurden diese Werkstätten durch die Ausbreitung späterer Ziegeleien bzw. einer Textilfabrik vernichtet. Jedoch haben wir im Gebiete von Jugoslawien Reste von Töpfer- und Ziegeleiöfen, die uns eine Vorstellung vom römerzeitlichen Arbeitsverfahren und der Arbeitsleistung ermöglichen. Hinsichtlich der Typologie (es werden ausser der erwiesenen Öfen auch die lediglich mutmasslichen Ofenrelikte berücksichtig) unterscheiden wir drei Gruppen: A) Meiler mit offener Feuerstelle, B) waagrechte Öfen mit geraden Luftdurchzug, C) Ofen mit Feuerrost und senkrechtem Luftdurchzug. Im Grundriss können die Öfen rund (bzw. oval) oder rechteckig sein. Die ursprüngliche Brennweise von Tonwaren war das Brennen in Meilern. Nach dem Exemplar von H. Crisan aus Dacien schliessen wir, dass diese Form jedoch mit ständigen, aus gebrannten Ton verfertigten, Plattform ausgestattet war (Veliki Stabanj bei Zadar?). Erhalten sind auch die Überreste der Gertenversteifung im Kuppelmantel in Gomolava (Ofen 1). Den Ofentypus mit waagrechten Luftdurchzug kennen wir (in Jugoslawien) in Baška und in Sremska Mitrovica. Am zahlreichsten sind die Öfen mit Feuerrost. Die einfache Art kennen wir in Gomolava, Sremska Mitrovica, Progar, Štrbinci, Beška, Prilep (?), Trebeniško Kale, Vis, Fažana (?), Ptuj und Osek. Der höherentwickelte Typus mit abgestützten Feuerrost ist uns aus allen gröseren Orten der Antike bekannt: aus Sirmium, Mursa, Cibalae, Singidunum, Scupi, Certissa, Neviodunum und aus Progar. Von den rechteckigen Öfen ist lediglich jener in Velika vas ohne abgestützten Rost. Die meisten haben einen Mittelkanal (Sisak, Sevnica, Ptuj, Desovo, Sarajevo), es bestanden aber auch Öfen mit zweifachen Kanal und zweifachen Praefurnium. Einen interessanten Einblick in das Funktionieren der Öfen bietet in technologischer Hinsicht der zu Gänze erhaltene Ofen Nr. 6 in Sremska Mitrovica. Unter anderen Einzelheiten fand man im Brennraum mehrere Öffnungen, mit denen man die Menge und die Richtung des Heissluftstromes regulieren konnte um je nach Bedarf den Oxydationsoder den Reduktionsbrand durchzuführen. An einigen Fundorten stiess man ausserdem auch noch auf Lehmaushübe, Lagerschuppen, Reinigungsanlagen; in den Öfen fand man Pfropfen zum Schliessen der Brennlöcher, Fächer am Praefurnium etc. S. Pahič grub in Osek — nördlich von Poetovio — einen Töpferofen, dessen Kuppel kaum einen halben Kubikmeter mass. Der geringe Umfang der Ofenkuppel bezeugt, dass die Produktion wohl nur die Bedürfnisse eines Gutshaushaltes deckte. Dies bestätigen auch die im Ofen Vorgefundenen Bruchstücke von Tellern, Pfannen und kleinen Töpfen; Krüge und andere grössere Gefässe fehlten. Man könnte annehmen, dass die Keramik aus dem Ofen bei Osek auf einer handbetriebenen Töpferscheibe abgeformt wurden, wie es noch vor einigen Jahrzehnten in Slowenien geübt wurde. Ein normalgrosser Töpferofen wurde in Drnovo — dem antiken Neviodunum — untersucht. Aus den ziemlich beschädigten Überresten geht hervor, dass die kalottenförmige Kuppel mit dem Durchmesser von 114 cm, durch einen Rost vom Heizraum getrennt war. Den Ausmassen zufolge hatte die Kuppel ein Volumen eines Kubikmeters, und in so einem Ofen konnten schon grössere Mengen von Tonwaren gebrannt werden, was auf eine Produktion für den Handel schliessen lässt. Unter den Töpferöfen von rundem Grundriss seien aus dem Gebiet von Jugoslawien — neben solchen wo uns die entsprechende Dokumentation fehlt wie z. B. in Sisak, Sarajevo, Vinkovci, Osijek, Ptuj (Grabungen um 1920) und teilweise aus Sremska Mitrovica — der höchstinteressante Fund der Öfen in Štrbinci bei Djakovo, Varaždinske Toplice, Brest bei Beška und Progar bei Zemun an der Savemündung bei Beograd genannt. Die beiden Öfen von Štrbinci sind mit Münzen des Gordianus, Maximinus und Valentinianus I. in die späte Kaiserzeit datiert. Dies bestätigen auch die Keramikfunde in den Öfen. Neben grauem und roten Geschirr wurde hier auch eine grosse Zahl von Gefässen mit Bleiglasur gebrannt. Desgleichen ist mit Münzen des Konstantin und den mit dem Stempel Classis Flavia Pannonica versehenen Backsteinen, den unvollendeten Öllampen und der misslungenen Ware mit Bleiglasur, die grosse Töpfereiwerkstatt in Progar zeitlich einzureihen. Die endgültige Publikation von B. Ravnig und D. Dimitrijević über diese beiden Hafnerwerkstätten wird unser Wissen um den Formenreichtum und die Herstellungsweise in einheimischen Werkstätten sowie auch um die Absatzgebiete wesentlich bereichern. Bei rechteckigen Öfen — den Grabungsergebnissen gemäss wohl richtig als Ziegelöfen angesehen — können wir in technologischer Hinsicht aus unseren Funden beide Gruppen bestätigen. Den einfachen Ofen fanden wir in Velika vas bei Krško. Unter den Funden seien neben aller Arten von Ziegeln die mit eingeritzten Buchstaben SIS versehenen Wasserrohren erwähnt. Dem zweiten Typus von Ziegelöfen — mit einer horizontalen Trennplatte — oder besser Rost — die mit rechteckigen oder runden Löchern versehen ist — begegnen wir in Siscia und Poetovio. Besondere Aufmerksamkeit verdienen die Befunde von Ptuj, da bei diesen Öfen der Unterteil (Rost, ein Teil der Kuppel mit der Türöffnung) erhalten ist. Besonders interessant bei diesen Öfen ist der Türstock der Kuppel, der bezeugt, dass es sich um eine ständige (fixe) Kuppel handelt. Es sei noch auf die fünfschichtige Lehmverkleidung des Rostes und der Kuppel und auf die in der Kuppel gefundenen Ziegel mit dem Stempel CCC und M. Iun. Firm, hingewiesen. Mit diesem Fund wurde die Werkstatt des Marcus Iunius Firminus in Poetovio lokalisiert und das Verbreitungsgebiet seiner Erzeugnisse —- Dank der Arbeit von G. Szilagy — entlang der Drava und der Itinerar-strasse Poetovio—Savana abgerundet. Die Anordnung der drei Brennöfen in Poetovio um den Arbeitsraum des Heizers bietet uns den Hinweis auf eine Teilung der Arbeitsvorgänge — auf eine gewisse Spezialisierung der Arbeiter auf die einzelne Verrichtungen. Wenn wir ausserdem noch die Tatsache berücksichtigen, dass die Kubatur einer Kuppel etwa 5 m3 betrug, so konnten in einem derart umfangreichen Ofen ungefähr 1500 bis 2000 tegulae bzw. laterculi in einem Gang gebrannt werden. Da ein Arbeitsgang d. i.: die Grabung und Aufbereitung des Tones, das Formen, Ofenfüllen und Abtransportieren des Brenngutes, mindestens 7 bis 10 Tage in Anspruch nahm, so ist die dreiblättrige Anordnung der Öfen in Poetovio eine weitere Bestätigung für die bereits erwähnte Arbeitsteilung und die auf grosse Mengen bedachte Herstellungsweise. Einen kulturgeschichtlich interessanten Beitrag in diesem Sinne haben wir im römerzeitlichen Abbau der Lehmerde neben den Ziegeleiwerkstätten von Neviodunum in Velika vas bei Krško. Der Lehmgrubenbereich umfasst die Flur »Ciglana«. Er ist 250 m breit, 300 m lang und über 2 m tief. So dürfte auf Grund der angeführten Ausdehnungen die Kubatur der hier ausgegrabenen Tonerde mindestens 150.000 m3 betragen. Wahrscheinlich aber war die Masse um ein Drittel grösser, da das Gelände in der Antike an diesem Ort einen Rücken bildete. Wenn wir bei der Qualität des Tones einen Ausfall um ein Viertel berücksichtigen, genügte diese Menge — bei der Grösse des hiesigen römischen Ziegels (45 X 36 X 7 cm) für 15 Millionen Stück Mauerziegel. Diese Mengen erheischten auch im Betrieb von Velika vas eine kontinuierte Ausnützung der Arbeitsmittel und eine ununterbrochene Beschäftigung der Arbeitskräfte sowie auch weitverzweigte ständige Geschäftsverbindungen. Vorallem interessant hierzu ist der wertvolle Fund von Tonröhren mit den eingeritzten Buchstaben SIS, offensichtlich eine Fracht für den Besteller in Siscia. Da so gekennzeichnete Erzeugnise auch in Sremska Mitrovica, in Manastirine im Japratal in Bosnien sowie in Beograd gefunden wurden, ermessen wir an diesen Belegen den ungeheuren Umfang der Produktion und des Absatzgebietes für diese Erzeugnisse. Der errechenbare Umfang der Produktion in der Werkstätte von Velika Vas stellt uns nun die zweifelsohne interessante, jedoch heikle Frage, wie gross wohl die Einkünfte eines solchen Betriebes waren. Leider fehlen uns zu einer befriedigenden Lösung dieser Frage noch einige wichtige Anhaltspunkte — wie etwa: die genauere Dauer des Betriebes und die Preise für derlei Artikel, womit man auch den Gewinn einer solchen figulina errechnen könnte und sich ein Bild von den Lebensumständen der Arbeiter machen könnte. Was die Arbeitsnormen der Töpfer anbelangt, sind wir auf die Angaben aus La Grau-fesenque angewiesen. Dahingegen vermitteln uns die in Sisak, Viminacium und Aquileia gefundenen eingeritzten Aufschriften Angaben über die Arbeitsnormen der Ziegeleiarbeiter. Aus den Tagesberichten der Schiffer hinsichtlich der Frachtübernahmen (CIL 11378-385) sehen wir, dass die Norm von 220 laterculi vorherrscht. Auf dem Ziegel aus Viminacium finden wir die Notiz: Gesullacu (?) Bitus exhibit (exhibuit) lateces (lateres) numerum CCCII was auf eine um fast ein Drittel vergröserte Norm hinweist. Das Exemplar aus Aquileia mit der Inschrift: cave malum si non raseris lateres DC si raseris minus malum formidabis erhöht die Norm auf 600 Ziegel, was für einen einzelnen Arbeiter eine unerreichbare Norm darstellt, da dies eine Rohstoffverarbeitung von fast 10 Tonnen bedeuten würde, wenn wir bedenken, dass ein Rohziegel an die 15 Kg wiegt. Obwohl wir diese Zahl als unwahrscheinlich ablehnen müssen, haben wir in der in Viminacium entdeckten fast gleichbedeutenden Aufschrift: fac laterclus... iane male dormies si nun (= non) faceris (CIL 8277, 3) doch einen Hinweis auf die zweifelsohne ungemein schweren Arbeitsbedingungen der Ziegeleiarbeiter.* 1 Sammelband Hronološka i tipološka determinacija rimske keramike u Jugoslaviji, Materijali _8 (1971); Zenica. — P. Petru, I. Curk, Z. Šubic, Rimska keramika v Sloveniji, (Ljubljana 1973). — I. Mikl-Curk, Terra sigillata in sorodne vrste keramike iz Poetovija, Dissertationes 9 (1969). —- B. Vikić-Belančić, Rimska keramična proizvodnja na području Save i Drave od I. do IV. st. s osobitim obzirom na proizvodnju glinenih svetiljki, (Zagreb 1967, Handschr. Dissertation). — P. Petru, Hišaste žare Latobikov, Situla 11 (1971). 2 Nähere Beschreibung einzelner Töpfereiwerkstätten wird der Artikel im nähsten Heft des Arheološki vestnik bringen. 3 D. Vrsalović, Istraživanja i zaštita podmorskih arheoloških spomenika u SR Hrvatskoj, (Zagreb 1974) mit vollkommener Literaturangabe und typologischer Fundwertung. 4 D. Slapšak, Tegula Q. Clodi Ambrosi, Situla 14/15 (1974), Opuscula Josepho Kastelic dicata, 173. 5 Dieses Problem berührten bisher S. Panciera, Vita economica di Aquileia in età romana, (Aquileia 1957) 38. — A. Mocsy, Gesellschaft und Romanisation in der römischen Provinz Moesia superior, (Budapest 1970) 259. — P. Petru, T. Knez, A. Uršič, Poročilo o raziskovanju suburbanih predelov Neviodunuma v letih 1960—1963, Arheološki vestnik 17 (1966) 469. * Referat gehalten am IX. Kongress der Gesellschaft Rei cretariae Romanae fautores (Siehe Arheološki vestnik 26, 1975). PROIZVODNJA RIMSKE KERAMIKE V JUGOSLAVIJI Povzetek Avtor podaja v obrisih dokaze keramične proizvodnje rimske dobe v Jugoslaviji od posrednih dokazov v imenskih ostankih — Ceramiae (Prilep); Ad fornulos (Bukovica pri Gorici) — do neposrednih arheološko dokazanih ostankov antičnih keramičnih in opekarskih peči, domnevnih peči, vojaških obratov ter samosvojih lončarskih oblik s katerimi je nakazana lončarska proizvodnja (karta 1). V podkrepitev lokalnega značaja proizvodnje prinaša na karti 2 keramične oblike značilne le za določene pokrajine (stamnos v Makedoniji, opeke s pečatom DRP v predelu Železnih vrat, slikano keramiko Bosne in Hercegovine in hišaste žare na Dolenjskem). V članku so le omenjene domneve raziskovalcev o predvidenih lončarskih obratih v drugih pokrajinah in središčih ter njihov vpliv na proizvodnjo v Jugoslaviji; prav tako je samo omenjena dejavnost vojaških obratov, ker je študij le-teh povezan z razmeščanjem vojaških enot in proučevanjem njihovih pečatov. Od izvirnih oblik antične lončenine v Jugoslaviji omenja avtor v kalupih narejeno sigillatno posodo Pelagonije ter delno proučeno terrò sigillato izdelano v Sisku in Sremski Mitroviči, pečatno lončenino južne Panonije (gl. prispevek B. Vikič, AV 26, 1975), slikano keramiko Bosne in Hercegovine (sestavek I. Čremošnik, A V 26, 1975), lonce s cilindričnim vratom ter hišaste žare s področja Dolenjske, množino prostoročno izdelane lončenine noriškega okrožja Celeje, tovore potopljenih ladij ob dalmatinski obali, itd., ker te izvirne oblike lončenine najlepše kažejo obseg proizvodnje in trgovine. Končno je nakazan položaj rimskih keramičarjev, njihove visoke delovne norme, pri čemer avtor misli, daje verodostojna številka ona, ki jo je zapisal prekupčevalec na tovorni ladji v Sisku, kjer je omenjena številka 220 zidakov na dan. Kot neverjeten ocenjuje podatek iz Ogleja, po katerem bi bila dnevna norma opekarja 600 zidakov. Glede na velikost rimskega zidaka (45 x 45 x 10 cm) in spričo njegove teže — v surovem stanju ok. 15 kg — bi moral delavec zgnesti ok. 10 ton ila na dan. Pri normalnih delovnih postopkih od izkopa, čiščenja, prevažanja, oblikovanja, sušenja itd., taka delovna norma ni mogoča. Vendar pa ti pretiravani opisi povedo, da so imeli delavci v keramičnih obratih težke življenjske pogoje. POSKUSNA IZKOPAVANJA RIMSKE CESTE V SLOVENSKI BISTRICI Stanko Pahič Pokrajinski muzej, Maribor Kmalu po letu 1952, ko so prvi arheologi nove povojne generacije dobili svoja delovna mesta v muzejih Celju, Mariboru in Ptuju, je med njimi vzniknila misel o usklajenem delovanju tudi na raziskovalnem področju. V sodelovanju z J. Šašlom, ki je podpiral to zamisel s teoretične strani, so se odločili za arheološko proučevanje rimske ceste med Celjem in Ptujem in sicer tiste njene trase, ki pelje skozi Vojnik in Slovensko Bistrico. Zaradi različnih vzrokov je ta skupna naloga ostala večinoma v zasnutku, še največ drobnih iskanj, skromnih sondiranj in začasnih meritev pa je bilo v letih 1953—1969 opravljenih na odseku med Slov. Konjicami in Pragerskim.1 Da seje pisec pogosteje od drugih delovnih tovarišev loteval tega dela, je bilo že zato, ker prebiva v neposredni bližini še dobro ohranjenih odsekov rimske ceste okrog Slovenske Bistrice, nekoliko pa so k temu prispevale tudi izkušnje po sondiranjih rimskih cestišč vzhodno od Ptuja, kjer je prišlo do tega dela iz drugih, topografskih potreb.2 Tako prvotna zamisel o tem ni nikoli zamrla, čeprav je tudi danes — po dobrih dvajsetih letih — do zamišljene monografije o rimski cesti Celeia— Poetovio še skoro prav tako dolga pot. Do novih spodbud je proučevanje poteka tega dela rimske ceste prišlo leta 1969, ko se je za to posrečilo zainteresirati nekatere vodilne delavce pri tedanjem Skladu za ceste SRS v Ljubljani. Tako so se tam odločili, da bodo z vsakoletnimi dotacijami podprli raziskovanje rimskih cest na Slovenskem v okviru delovnega načrta, ki je dobil naslov »Rimske ceste v Sloveniji«. Ko je prvotno letno podporo 10.000 din pobudnik — sedanja Republiška skupnost za ceste kmalu pomnožil, se je bilo mogoče načrtneje in perspektivneje lotiti sondiranj in nekaterih drugih opravil, ki v okviru odobrenih zneskov niso bila prezahtevna. Levji delež celotne podpore je pripadel odseku rimske ceste med Slovensko Bistrico in Pragerskim, kjer so bila opravljena že nekatera preddela in kjer je bil za daljši rok na voljo potrebni kader. Ob takšni perspektivi je bilo mogoče že v začetku določiti osnovne smernice raziskovanja, ki naj bi bile preizkušnja arheološkega ugotavljanja rimskih cest in bi lahko, če bi se tu uveljavile, postale vodilo tudi za delo v prihodnje. Osnovni namen je bil kakovostni preskok od začetnih spekulativnih določanj rimskih cest ter poznejših povpraševanj in iskanj tras na terenu do zanesljivega ugotavljanja ostankov cestišč v njihovi čimvečji nepretrgani povezavi, kar je na dolgih odsekih med Konjicami in okolišem Ormoža tudi 1 Potek in podolžni profil rimske ceste v Slovenski Bistrici. — Verlauf der Römerstrasse mit dem Längsprofil in Slovenska Bistrica. mogoče.3 Za osnovno obliko takega informativnega sondiranja je bil izbran prečni pro-film jarek, ki daje temeljne podatke za podrobni opis ter je za dokumentacijo risan barvno in v merilu 1 :20 (prim. opise v dodatku in pril. 1). S primerno gostoto takih jarkov se da ujeti čim več raznolikosti, ki se pojavljajo na trasi rimske ceste na različnih legah njenega poteka. Hkrati se tako čim bolj omejuje odstotek naključnosti, ki jih taki linearni prečni rezi nujno vsebujejo. V dosedanjih izkušnjah se je v razmerah okrog Slovenske Bistrice ustalila vmesna razdalja med posameznimi profilnimi jarki poprečno na 70 metrih. Tako zgoščena vrsta profilov, po potrebi dopolnjena z vmesnimi sondami in ročnimi vrtinami, nudi dovolj podatkov za preverjanje načina gradnje ceste, njene usode med večstoletno uporabo ter njenega propadanja v poantičnem obdobju. Hkrati pa to omogoča ne le vris trase na posamezne katastrske parcele za potrebe spomeniškega varstva, temveč tudi izdelavo natančnejšega načrta npr. v merilih 1 : 1.000— 1 : 5.000 ter ustreznega podolžnega profila. Na ta način pa se dokumentacija rimske ceste že precej približa tisti, ki jo za nove gradnje sodobnih cest uporabljajo dandanašnji gradbeniki, le da sta oba postopka v obratnem sorazmerju.4 S tem pa postane tudi tu potrebna precizna izmera, samo po sebi umevna v tehničnih panogah, in s tem ustrezen strokovnjak, ki bi že zaradi izdelave končnih načrtov moral sodelovati pri takem delu od začetka do kraja. V danem primeru tega ni uspelo doseči in zato si je bilo treba pomagati z improviziranimi meritvami, ki jih je na srečo bilo mogoče navezati na dvoje zanesljivih podlag. Od štirih raziskovalnih odsekov, na katere je bil razdeljen 9 km dolg del rimske ceste (Slov. Bistrica, Sp. Nova vas, Velenik, Pragersko) je veleniškega izmeril in pripravil načrte inž. P. Leber iz Celovca. Za območje Slovenske Bistrice in deloma Sp. Nove vasi je bil na voljo katastrsko-topografski načrt, ki so ga izdelali za potrebe gradnje hitre ceste, s katero je rimska tu precej vzporedna. Z uporabo tega načrta je bil olajšan vris trase, kar je, a ne do konca, opravil strokovnjak iz Geodetske uprave v Slov. Bistrici. Za druge dele trase se je bilo treba opreti na podatke iz osnovne državne karte 1 : 5.000 ter seveda na že izmerjena izhodišča. Kako je to uspelo, je bilo že prikazano v začasnem poročilu o Sp. Novi vasi, povsem jasno pa bo ob zaključni obdelavi.5 Pri opisovanju in risanju profilov se je pokazalo, da je razmerje med kulturnimi plastmi in naravnim preoblikovanjem tal med in po prenehanju vzdrževanja oz. uporabe rimske ceste drugačno kot pri večini drugih arheoloških objektov, ki absolutno prevladujejo nad sterilnim okoljem. Delež plasti, ki so sicer nastale zaradi antropogenih posegov v okolje ali pa so tako preoblikovano okolje samo prekrivale, je v odnosu do gramoza cestišča, ki je sam po sebi tudi le del po človeku prestavljene naravne plasti, tolikšen, da že glede na svoje poreklo, a tudi proces nastajanja in včasih celo količino, kliče po razlagi strokovnjaka — naravoslovca. To je potrebno že zaradi pravilnega poimenovanja takih plasti, še bolj pa po njihovi razlagi, ki je arheolog ne more zadostno dokazovati in se zato zateka k logičnemu sklepanju in domnevam. Dosedanje raziskovanje pri Slovenski Bistrici je tudi v tem pogledu ostalo le na pol poti. Že začeto preverjanje trase rimske ceste in razčlenjevanje nejasnosti med arheologi in naravoslovci je bilo prekinjeno čim je vzbudilo dvome in odklonilno stališče.6 Neusklajeno delo s pedologom je dalo le skromne rezultate, pri razvrščanju in poimenovanju plasti pa si je pisec moral pomagati s priročniki te stroke.7 Pri proučevanju porekla za cesto uporabljenega gramoza, od katerega so se vzorci načrtno zbirali pri vseh profilih, je sicer prišlo do izdelave nekaterih analiz, ki pa niso uspele do kraja odgovoriti na vprašanje o poreklu že zato, ker okolica trase rimske ceste še ni primerno petrografsko skartirana.8 Neizkoriščena je ostala tudi možnost pelodne analize vzorcev iz tistih ležišč gline, ki na poglobljenih mestih leže tik pod gramozom rimske ceste (npr. profili št. 15 v Slovenski Bistrici ter št. 17 in 30 v Veleniku). Morda bi zanimive izsledke prinesla tudi analiza lesa, ki je bil v teh profilih podložen gramoznemu nasutju in posplošeno pripisan hrastu? Naloga arheologa kot pobudnika takega raziskovalnega posega je poleg potrebnih organizacijskih ukrepov predvsem pravilna izbira sondnih mest in po nadzoru izkopov izdelava dokumentacije. Za čim popolnejšo objektivnost pri vsebinskem utemeljevanju v sondah pridobljenih podatkov pa bi bilo zelo koristno stalno sodelovanje vsaj dveh arheologov, ki bi z raznimi metodami redno preverjala in usklajevala svoja ločena opazovanja in ocene, hkrati nabirala izkušnje in se medsebojno dopolnjevala pri urejanju dokumentacije in končnih poročil. Ob vsem tem je torej v letih 1970—1976 opravljeno raziskovanje rimske ceste v Slovenski Bistrici in njeni okolici presojati kot poskus, ki je gotovo dal nekaj zanimivih in nespornih izsledkov, pokazal pa je tudi hibe, ki bi jih morale bodoče načrtneje zasnovane raziskovalne akcije že vnaprej odpraviti. Če gre za to, da se v tej zvrsti arheološkega dela doseže današnjemu času primerna znanstvena in tehnična preciznost, bo dosedanje posamične pristope vsekakor morala zamenjati tako organizirana oblika raziskovanja z ustreznim zaledjem, ki bo polagoma tudi arheološko proučevanje rimskih cest izoblikovala v eno izmed posebnih delovnih disciplin. Pri tem je misliti tudi na čim bolj normativno izdelavo dokumentacije ter njeno hrambo na za to posebej izbranem mestu, ki bo ustrezalo potrebam te vrste na vsem slovenskem prostoru.9 Sedanje stanje ostankov rimske ceste v Slovenski Bistrici, ki so ravno v teh letih zaradi obsežnejših gradbenih in drugih posegov bili v precejšnji meri uničeni, je bilo v kratkem že nekajkrati opisano.10 V tem prikazu je zato poudarek na problematiki raziskovanja, kiji dosedanja dognanja rabijo predvsem kot ilustrativno gradivo. Trasa rimske ceste mimo Slovenske Bistrice je bila nekoliko natančneje znana že od leta 1869, ko jo je obhodil in kratko opisal R. Knabl, leta 1939 pa jo čez Bistriško polje na topografski karti dokaj natančno vrisal B. Saria.11 Njen odsek med potokoma Ložnico in Bistrico leži na tleh, kijih geološka karta tega področja označuje kot »terasni diluvij« z »obsežnimi ležišči diluvialne ilovice na znožju odloženega proda«.12 Geomorfološko gre tu večji del za površino riške terase oziroma vršaja na večjem delu Bistriškega polja, ki je na obrobnih delih obdan z ozkim pasom würmske terase.13 Površina tal je na terasi povsod do globine 3 m in več sivo- in svetlo rjava glina, prvih 20—35 cm pod humusom meljasta in vlažna, niže pa mastna ter na sušni legi deloma drobljiva.11 To so hkrati sterilna tla v vseh profilih na ravnici terase, medtem ko se na dnu doline Bistrice ob njeni dosedanji strugi tolikanj poglobi pod različno mešanimi meljastimi naplavinami, da je po arheološki poti ni bilo več mogoče doseči. Vegetacija površine teh tal v zgodnji antiki ni znana, saj je s pomočjo pelodnih analiz zbranih le nekaj podatkov za dosti starejše pleistocensko obdobje.15 Najbrž je upravičeno domnevati gozd mešanega sestava in z močnejšim deležem hrasta, to pa v precej sklenjeni obliki, saj ni nobenih sledov take predrimske poselitve, ki bi na tem območju privedla do krčenja za polja.16 Vsaj v ožjem pasu smeri rimske ceste so prve antropogene posege v dotedanjo divjino storili verjetno šele Rimljani. Potek teh postopkov si lahko le zamišljamo. Vsekakor so morali najpoprej določiti smer bodoče prometne poti, potem so izkrčili ustrezni gozdni pas ter pripravili podlago za nasipavanje gramoza po cestišču. O tem poslednjem pa že najdemo podatke v profilnih jarkih. Prvo vprašanje pri tem je, kako so po očiščenju trase skušali zavarovati cesto pred kvarnimi vplivi površinske vode, ki je na glinastih tleh ostajala precej na površini. Čeprav je ravnica terase s poprečnim naklonom 1,4% v splošnem nagnjena proti jugovzhodu in 0,8% proti vzhodu, pa vzdolžni profil trase ceste prikazuje tudi nekatere položne hrbte in vmesna znižanja, deloma celo kot kotanje (sl. 1). Na tu obravnavanem 2.209 m dolgem odseku se trasa ceste iz globokega »Šugarskega grabna« najprej vzpne na zahodni rob terase, prečka njen proti vzhodu nagnjen rob ter 2,5 m globoko nižino prečne erozijske zajede, doseže vrh vzhodnega roba tega višjega dela terase, prečka široko kotanjasto dno vzhodnega nižjega dela terase ter se po njenem vzhodnem pobočju spusti k nižjim tlem ob potoku Bistrici. Vzponi in spusti so različni, a z izjemo obeh robov terase (5%) neznatni (0,2—2,3%). Z izjemo močvirne kotanje v erozijski zajedi (profil št. 15) so tla v trasi ceste povsod glinasta oz. ilovnata.17 Kot kaže večina profilov z bolj ali manj ohranjenim gramoznim cestiščem, so graditelji za cesto izoblikovali skromen nasip (pril. 2). Ta nasip je na ohranjenih površinah še danes viden, čeprav že močno zabrisan, saj je le 30—50 cm visok. Na večini ravnice te terase so bile že od zdavnaj njive, ki so, počez orane, raznesle gramozni vrh nasipa na obe strani, tako da se je najbolje ohranil na zahodnem delu terase med profili št. 11 in 13, kjer so tudi njive orane v smeri ceste. Površina sterilnih ilovnatih tal se v večini primerov sicer ujema s površino sedanje površine, a je ohranila tiste prvotne oblike, ki so na današnjem površju že zabrisane. Čeprav je ravnica terase nagnjena proti jugovzhodu, se današnja površina ob cesti večinoma zniža tudi na gornji, t. j. levi strani ceste. To znižanje je na talni ilovici opazno kot plitev in širši jarek (gl. 20—40, š. 3—5 m), kar je dobro vidno zlasti v profilih št. 12, 19, 20 in 22. V nekaterih drugih primerih je sicer dobro opazen gornji rob višjih tal pod cesto, nižina ob njem pa je širša ter ima obliko plitve kotanje. Tudi nižji, desni rob ceste kaže na ilovnati podlagi dokaj izrazito pobočje višjih tal s cesto proti kotanjasti nižini ob njej. V nekaterih primerih je z dodatnimi sondami uspelo ujeti te kotanje, ki so pravzaprav širok in plitek jarek, v celoti (š. v profilih št. 16 in 25,13—16 m, gl. 50—80 cm). V drugih primerih je ta poglobljenost širša, včasih pa gre za preprosto nagnjeno ravnico. Rob ob cesti je tu vselej opazen, po navadi močno poševen, v nekaterih primerih (profili št. 11, 12) pa tudi bolj strm. Arheološka razlaga tega pojava bi bila vsaj za nekatere primere: antropogeni poseg oz. odkop zemlje ob trasi ceste. To bi veljalo predvsem za vse ožje jarke na gornji, levi strani cestišča, še zlasti, kadar so ožji in globji (profili št. 26/3—4 ter 28/1—2). Smisel takega kopanja je bil v tem, da se odvede površinska voda od cestišča, to pa se s tem izkopom hkrati zviša. Potrdilo za to razlago nudijo tudi profili št. 11—13 in 18—19, kjer je površina talne ilovice bolj sive barve (organoidna plast nekdanje površine), na njej pa leži 5—6 m široka in večinoma 20 cm debela plast svetlo rjave sterilne ilovice. To je mogoče razložiti kot nasip oz. podlago bodočega cestišča iz gramoza. Ker take nasute ilovice ni bilo v vseh profilih na sicer enotnih tleh ravnice terase, pri tem ni šlo za načrtno dvigovanje talne podlage, temveč je do tega prišlo morebiti le tam, kjer je bil izkop — zaradi odvodnjavanja — obsežnejši. Pa tudi pri tem ni videti nekega doslednega pravila, a tudi dosedanja opazovanja so v tem oziru še vedno preskromna.18 Težje je z razlago kotanj oz. jarkov na nižji, desni strani ceste. Kjer je rob v talni ilovici izrazitejši, bi bilo tudi mogoče govoriti o odkopu, zlasti, ker se v teh primerih po navadi pojavlja tudi nasuta ilovica. Izrazit, a močno poševen rob pa bi prej govoril za naraven pojav, pri čemer bi lahko prišel v poštev kak vmesni rob terase. To pa bi zaradi zaporednosti pojava pri tem moralo veljati tudi za primere z bolj strmim robom, kar bi pomenilo, da so se graditelji na ravnici Bistriškega polja naslonili na zelo skromno ježo, ki jim je na spodnji, levi strani zagotavljala odtekanje površinskih vodà, medtem ko so na drugi, gornji levi strani za ta namen kopali plitve ali tudi globje jarke. Ob tej razlagi vidimo, da gre za tak rob na zahodnem višjem delu terase (profili št. 11—13), nato pa spet na širšem vzhodnem delu med profili št. 17 in 20. Če torej tak rob zajema ves zahodni del terase pa je v širšem vzhodnem delu drugače. Tuje najprej greben s profilom št. 16, ki pa je očitno del višjega zahodnega območja terase in se je ločil od njega z nastankom vmesne erozijske zajede (s profilom št. 15 na dnu). Tu ob robu s cestiščem ni enotne, pošev nagnjene ravnice, temveč najprej 13 m široka kotanja, ki daje na tem ožjem grebenu vtis sedla. Ker pa se take širše kotanje pod desnim robom cestišča pojavljajo še v profilih št. 21 in (ožja) 22, bi bilo tudi mogoče prej kot z antropogenim posegom razložiti kot naravni pojav. V tem zadnjem primeru bi morebiti smeli misliti na površinske kotanje v starih gozdnih tleh ali pa na sledove starih površinskih spiranj oz. jarkov, ki pa pri profilih št. 21—22 komajda pridejo v poštev. To zadnje pa bi bilo možno na vzhodnem robu terase, kjer se v nižino k potoku Bistrici spušča do 30 m široka plitva zajeda s precej strmim južnim robom. A tudi tu se zdi, da je 16 m široka poglobljenost ob cestišču v profilu št. 25/1 morebiti še naravna kotanja, medtem ko podoben pojav v profilu št. 26/2 in naslednjih sodi že k pobočnemu jarku. Tu so graditelji ceste v profilu št. 26/2 prislonili cestišče ob pobočje, v profilih št. 28/1—2 pa so ga postavili na severno polovico tu že razširjene pobočne poglobitve z ravnim dnom. Naj je bil obseg prvih zemeljskih del pri pripravi cestišča tak ali drugačen, po tej prvi fazi je prišlo na vrsto nasipavanje gramoza. Pri tem velja poudariti, da se na območju trase, to je na površini oz. v vrhnjih plasteh ilovice na terasi, naravni prod ne pojavlja in je tako, nasut v premi črti prek ravnice, tujek v naravnem okolju ilovnatih tal.19 Že zgolj z arheološkim opazovanjem se je dalo v profilih št. 11—28 ugotoviti nekatere razlike v sestavu gramoza na cestišču. S petrografsko analizo dveh vzorcev najbolj različnih pri- 2 Gramoz cestišča rimske ceste v profilu št. 26/2. — Schotter des römischen Strassenkörpers im Profilgraben Nr. 26/2. 3 Gramoz cestišča rimske ceste v profilu št. 12. — Schotter des römischen Strasenkörpers im Profilgraben Nr. 12. merov — iz profilov št. 12 v zahodnem in 26/2 v vzhodnem delu terase se je dalo po tej različnosti opredeliti tudi različno poreklo.20 V vzorcu iz profila št. 26/2 seje pokazalo, da je bil gramoz za ta odsek ceste vzet prav iz potoka Bistrice, ki je bil v tem predelu pač najbližji vir. Po sestavu gramoza v tem profilu, ki vsebuje tudi večje kamne in ne samo oblice — iz bližnjih ruševin? — je v primerjavi s sedanjim potočnim prodom jasno, da so ga odvažali iz struge na območju Slovenske Bistrice (sl. 2). Še neraziskano in zato neznano pa je mesto pridobivanja gramoza za zahodni predel trase, kjer je delež gnajsa med grobo frakcijo daleč prevladujoč in je zato tudi drobljenje in preperevanje v cestišču bilo intenzivnejše (sl. 3). Za to gradivo prihaja v poštev odkop na suhi površini, torej v neki jami pohorskega znožja med Zg. Bistrico in Zafoštom. Da bi pri tem prišli do zadostne jasnosti, bi bilo treba okolico rimske ceste na ustreznih mestih podrobneje pregledati. O načinu transporta in njegovih poteh lahko v našem primeru samo ugibamo. Noben profil tod ni dal zanesljivih podatkov, kolikšna plast gramoza je bila nasuta ob prvi gradnji ceste. Tudi ni znano, če so jo za uporabo poprej stlačili oz. povaljali, vsekakor pa gramoz iz oblic, pomešanih s peskom, ni smel biti predebelo nasut, da ne bi prihajalo do ugrezanja. Tako si lahko samo predstavljamo, da je prvotna plast bila najbrž 10—15 cm debela, o čemer lahko sklepamo tudi po opazovanju podobnih sodobnih gramoznih cestišč. Večina profilov na Bistriškem polju ima še danes to debelino gramoza, kar pa še ne pove ničesar, saj je to večinoma le preostanek nekdanjega gramoznega nasipa. Kjer je gramozna plast debelejša, ni uspelo razločiti faz dosipavanja, ki bi edine lahko to vprašanje dovolj razjasnile.21 Tako je do 1 m debela plast gramoza v profilu št. 15 za ta namen še vedno nerazločna, saj ostrih meja ni bilo opaziti, povrh pa se je na ta najnižji del ceste z deževji 4 Gramoz cestišča rimske ceste v profilu št. 15. — Schotter des römischen Strassenkörpers im Profilgraben Nr. 15. stekal tudi peščeni drobir z obeh vzponov (sl. 4). Prav tako si ni uspelo pomagati z do 30 cm debelo plastjo gramoza v profilu št. 26/2, ki je brez vmesnih ločnic. Vsaj približno je mogoče izračunati količino proda oz. grušča, ki je bil potreben ob računski debelini 10 cm za poprečno 6 m široko cestišče na tu obravnavanem 2.209 m dolgem odseku rimske ceste. Gre za pribl. 1.300 m3, to količino pa bi smeli po poreklu razpoloviti na prod iz potoka Bistrice in na grušč iz površinskega odkopa. Pri 3 m široki strugi potoka z npr. 30 cm uporabnega proda je bilo kakih 600 m3 mogoče pridobiti na 600 m dolgem odseku potoka, ne da bi o tem ostala kaka sled. V površinskem odkopu je bilo 700 m3 grušča mogoče pridobiti v eni sami jami, če je bila pribl. 25 m dolga, 10 m široka in 3 m globoka. Ob kakršni koli obliki jame pri tej količini ni šlo za večji odkop in tako so sledi za njim verjetno že zdavnaj zabrisane. Nobeden izmed profilov na Bistriškem polju, a v glavnem tudi ne drugod v okolici, ni pokazal uporabe večjih kamnov bodisi kot podlage gramoznemu nasutju, bodisi kot obrobja cestišča.22 Prod in grušč sta bila torej povsod nasuta na ilovnata tla, naravna ali na nasuto plast (sl. 5). Brez posebnih analiz se ni dalo ugotoviti, ali leži gramoz na prvobitni površini tal ali pa so jih poprej očistili. Lahko bi domnevali, da to na gozdnih tleh s šibko humozno povrhnjico niti ni bilo potrebno. Edina izjema na tem območju je dno globeli erozijske zajede pri profilu št. 15. Tam se je na levi, severni strani cestišča pokazala močvirna jama, ki je bila ob cesti v antiki 1,8 m globoka, danes pa leži njeno dno 3,6 m pod travniško površino. Trasa ceste je prečkala pravzaprav le njen južni rob, ki ga pa ni uspelo podrobno ugotoviti. Da se gramoz ne bi ugrezal v mehka glinasto meljasta tla, so počez najprej naložili pretežno hrastove hlode. Na severni strani ceste so se pokazale štiri lege, pri čemer imajo hlodi na dnu do 30 cm v premeru, eden izmed njih pa je bil gladko odžagan (sl. 6). Debelina te podlage znaša na severnem robu ceste nad kotanjo oz. jamo 80 cm, na drugi strani pa, kjer je talna ilovica više, le še polovico. Tudi tu je bil 5 Gramozno cestišče rimske ceste v profilih št. 12, 14, 26/2 in 28/1. — Der schotterige Strassen-körper der Römerstrasse in den Profilen Nr. 12, 14, 26/2 und 28/1. gramoz ob prvem nasipavanju najbrž le največ 30 cm debel, drugih 70 cm pa je na to mesto prišlo pozneje. Od tega odpade nekaj na namerno nasipavanje, ko so se močvirne plasti obakraj ceste dvigale, nekaj pa je prišlo na to mesto najbrž z nalivi po cestišču z obeh vzpetin, saj je ta gramozna plast močno peščena. Tudi tu ni ob robovih gramoza nobenega posebnega obrobja, najbrž pa ni bilo potrebno niti pozneje, ko so se tla ob cesti in gramozna plast dvigovale.23 6 Konci lesenih hlodov pod gramozom rimske ceste v profilu št. 15. — Endstücke der Holzbalken unterhalb des römischen Strassenschotters im Profilgraben Nr. 15. O samem nasipavanju gramoza in o poznejših popravilih cestišča torej iz slovenjebistriških profilov ni uspelo razbrati ničesar. Gramoz sam je bil ves čas obstoja ceste izpostavljen dvojemu: izrabi in spiranju. V nasprotju s sodobnim avtomobilskim prometom, ki gramoz iz proda na makadamskih cestiščih koplje in razmetava, je vozarski promet z drobljenjem kamenja cestišče le utrjeval. Poleg že prinesenega peska sta se z drobljenjem primešala še nov pesek in prah. Vsako deževje je cestišče spiralo in ta drobir, ob hudih ujmah in na izpostavljenih mestih pa tudi gramoz, odnašalo s ceste na obe strani a tudi v smeri padca trase. Medtem ko je do prenašanja gramoza prišlo v večji meri šele po prenehanju vzdrževanja ceste, se je spiranje peska in prahu pričelo takoj po izgradnji ceste in je trajalo vso dobo njenega obstoja. O obsegu in razširjenosti teh plasti dajejo profili v Slovenski Bistrici in drugod, kjer se je rimska cesta že raziskovala, dovolj podatkov.24 Za slovenjebistriške profile, kjer poteka cesta večinoma po ravnini z neznatnim nagibom, so značilne plasti peska in prahu na obeh straneh cestišča. Pri tem odpade manjši del na gornjo, levo stran ceste, kjer jo spremlja jarek ali le nižja površina. Pesek pričenja neposredno ob gramozu, njegova raven se večinoma ujema z ravnijo gramoza na cestišču. Peščena plast enakomerno izpolnjuje kotanje jarkov in sega pogosto preko njih na ravnico, kjer se tanjša in izginja pač v skladu z nagibom zemljišča. Med arheološka opažanja sodi tudi ugotovitev, da so te plasti mešane z glinastimi delci, kar izvira iz pronicanja s poznejših vrhnjih plasti, pri čemer je bliže cestišču delež peska večji, z oddaljenostjo pa se manjša -— pesek ali ilovnat pesek se torej spreminja v peščeno ilovico. To si je mogoče razložiti že z intenzivnostjo transporta s cestišča, ki je z oddaljenostjo pojemala. Z dodatnimi sondami in vrtinami smo deloma preverjali obseg teh plasti levo ob cestišču. V nekaterih pro- filiti leže le 5—8 m na široko, se pravi, da zapolnjujejo le obcestni jarek (npr. profili št. 20—22, 25/1, 28/2). Drugod segajo take peščeno ilovnate plasti med humusom in talno ilovico, ki so ob cestišču do 50 cm debele, v tanjši, navadno 20-centimetrski plasti še dalje po ravnici ob cesti tudi do 20 m daleč ali še naprej. Y takih primerih bi kazalo morebiti posebej proučiti, kolikšen je pri tem delež rimske ceste, saj ne gre več samo za s cestišča sprano gradivo, temveč še druge naplavine, ki se spuščajo proti cesti kot pregradi. Podobno je na desni, južni strani ceste, kjer je že glede na nagnjenost terena, tega gradiva več. Tudi tu smo skušali slediti razširjenost ilovnatih peskov oz. peščenih ilovic, kolikor so vrinjene med talno ilovico in vrhnjim humusom. Njihov južni rob je uspelo natančneje ugotoviti le v nekaj primerih. Tako so v profilih št. 17, 21, 25/1 in 26/3, kjer spremlja cesto na tej strani širši jarek oz. kotanja, široke večinoma 16—18 m (v profilu št. 26/3 pa 10). Do 18 m je široka plast tudi v profilu št. 18, kjer je nagnjenost talne ilovice manjša in se zato plast peska polagoma stanjša ter preneha. V večini drugih profilov sega ta, vedno bolj z glino prepojena peščena plast še precej dalje po nagnjenem zemljišču. Ob cestišču v kotanji (prof. št. 16) ali na mestu najvišje višinske razlike je ta plast debela do 70 cm, v razdalji 20 m ali dalje pa večinoma le še 20 cm. Absolutnega konca take plasti nismo zasledovali, a se z razdaljo tudi vedno bolj spaja z vrhnjo plastjo, da ga je težavno razločiti. Z naravoslovno metodo bi bilo pripadnost teh peskov k cestnemu gramozu mogoče zanesljivo ugotoviti z morebitno mineraloško analizo. Brez tega, poslednjega, dokaza govore precej nedvomno za to njihova stratigrafska lega in prej opisani sestav. K temu je dodati še to, da so v peščeni plasti ob cestišču redno prisotni tudi raztreseni prodniki, ki jih nato v večji oddaljenosti ni več. Taki prodniki, posamič, strnjeno ali v šibki plasti leže pogosto tudi na dnu obcestnih kotanj, pri čemer so včasih vmes tudi nekoliko debelejši kosi. Tudi ta pojav zadostno potrjuje poreklo peščenih plasti, saj je raztreseno kamenje ob makadamskih cestah opaziti še dandanes. V nekaterih primerih smo opazili, da vrhnja lega cestnega gramoza sega izven običajne širine cestišča in prekriva spodnjo peščeno plast (profili št. 11, 15, 18, 20 [pril. 2], 21, 22 in 26/2). To se da razložiti s tem, da so cestišče, ko se je okolica zapolnila s peskom in izravnala z dotedanjo višino cestišča, z nasipavanjem gramoza dvignili, pri čemer je že pri tem delu, zlasti pa pozneje ta gramoz segel še na eno ali obe strani. Povsem očitno je to v profilu št. 26/2, kjer je med to vrhnjo lego prodnikov nad peskom pomešana tudi zdrobljena opeka z bližnje rimske stavbe A. Podrobneje se da prepletanje gramoza in peskov ob robovih cestišča opazovati tudi v profilu št. 15, kjer se na spodnji, južni strani ceste pojavljajo tudi strnjene plasti gramoza kot sledovi dodatnih oz. vzporednih vozišč. Ker sega taka vrhnja lega gramoza na cestišču in ob njem pogosto neposredno do humusa, ta pa je v večini primerov na tem območju bivša oranica, pravega vrha gramoza in njegovega obsega večinoma niti ne poznamo. V profilih št. 16, 17, 23 in 26/4 je plug gramozno cestišče večinoma že v celoti postrgal, kar velja tudi za profila št. 24/1—2 na nekdanjem hmeljišču. Le v redkih primerih smo na Bistriškem polju odkrili cestišče, kjer gramoz zaradi debelejšega prekritja ni bil poškodovan v novejšem času in nam tako nudi podobo opuščene ceste pred približno 1.500 leti. V profilu št. 15 je 1 m debel gramoz pri vrhu zbit in drobnejšega sestava, kar bi že govorilo za staro cestno površino, če seveda upoštevamo še vse morebitne naravne spremembe pred nastajanjem vrhnjega prekritja. Te so najbrž občutneje vplivale na vrhnjo plast gramoznega cestišča v profilu št. 26/2. Cesta je na tem mestu prislonjena ob pobočje, zato je tu bočno spiranje očitno močneje deformiralo gramozno plast, ki ima hkrati debelejše kamne na sedanji površini, zraven pa tudi dó 20 cm debelo lečo nanesenega peska (pril. 1). Tudi tanjša plast gramoza v profilu št. 21 je v recentni dobi ostala nedotaknjena, je pa na gornji desni strani tako nagubana kot da spominja na 1,1 m široke kolesnice. Lahko bi rekli, da je gramoz na tem mestu iztrošen, ilovnata podlaga zaradi slabega odvodnjavanja mehkejša in da ugrezanje izvira odtod. V tem smislu bi tu lahko šlo, gledano položaj tega profila v vzdolžnem profilu, za šibko točko ceste. Recentno nedotaknjen je videti gramoz tudi v profilih št. 28/1—2. Štirikrat je bilo mogoče opazovati stanje zgodnjega propadanja cestišča. Na vrhnjem robu obeh pobočij terase sta se v profilih št. 10 in 27/1 namesto nasipov pokazala le prvotna ravna tla oz. plitev usek, kjer je bilo cestišče ob vzdolžnem odplavljanju deloma oz. v celoti uničeno. Razlika med obema profiloma je še v tem, da je usek z okolico v profilu št. 10 prekrit s peščeno plastjo, medtem ko je v drugem profilu na vzhodnem pobočju le ilovica' oz. prst. V sredini pobočja sta v profilih št. 14 (pril. 1, 2) in 27/2 izrazitejša, a plitva useka, pokrita na dnu s tanko plastjo gramoza, ni pa nobenega peska. Ta je bil najbrž spran navzdol po pobočju, useka pa sta se polagoma zapolnila z ilovnatim nanosom. Podrobni vzdolžni profil prikazuje v prvem primeru kotanjo, ilovica pa je zato najverjetneje usedlina, ki ima že konkrecije in se le po barvnem odtenku loči od talne ilovice. Gramozno cestišče je tudi najzanesljivejša podlaga za ugotavljanje širine ceste, njene osi ter s tem hkrati tudi smeri. Pri tem pogosto nastajajo težave, ker gramozne plasti niso enako široke, a tudi robovi ceste niso vselej dovolj jasni. Položaj na Bistriškem polju je prikazan na diagramu sl. 7, kjer se vidi, da se je treba včasih ozirati tudi na smer ceste po drugih profilih na obeh straneh. Zaradi večinoma poškodovanega vrha cestišča se da naj zanesljivejše določiti le spodnjo širino nasutega gramoza, ki pa za širino vozišča zaradi različnih višin nasutja in drugih vplivov ne nudi že avtomatično ustreznih podatkov. Osi ceste torej ni mogoče določiti z absolutno natančnostjo, kar na krivuljastem poteku tudi ne moti, na premočrtni trasi pa smo tako prisiljeni upoštevati določeno toleranco, ki znaša na Bistriškem polju ponekod do 0,6 m. Širina cestišča na tem območju niha od 4,8 do 8,0 m pri dnu gramoza in od 4,8 do 6,6m pri ohranjenem vrhu, kar daje poprečje 6,3 oz. 5,5 m.25 Tu niso vštete izjemne večje širine, npr. 10,4 m v profilu št. 28/1 in 12,0m v profilu št. 26/2. V prvem primeru je to ostalo nejasno, v drugem pa bi šlo lahko za premikanje gramoza na poševnem pobočju, tembolj ker se os ceste po črti sosednjih profilov naslanja na levi, gornji rob cestišča. Večje širine vrha cestišča, — v profilu št. 22 tudi 8,0 m?, — so v tistih profilih, kjer gramoz prekriva peščene plasti na obeh straneh. Pričetek peska se je dal uporabiti za ugotavljanje roba ceste v primerih, kjer je gramozno cestišče močno poškodovano ali uničeno. Tam se je bilo treba nasloniti tudi na os cestišča v sosednjih profilih, kar oboje je dalo — približno — širino 6,0 m. Pri izdelavi vzdolžnega profila so uporabljene tri vrednosti, od katerih kote današnje površine hkrati z današnjim stanjem prikazujejo tudi debeline prekritja cestišča. Skoro enako zanesljive podatke za antična tla dajejo kote dna gramoza, medtem ko tiste za njegov vrh prikazujejo samo današnjo stopnjo ohranjenosti cestišča. Ker gre pri tem delu za preprosto vnašanje podatkov na (milimetrski) papir, nastajajo nejasnosti šele z večanjem merila. Pri merilu 1 : 1.000 namreč razmere marsikdaj ne dopuščajo shematičnega spajanja podatkov z dveh profilov, zato smo si v takih primerih pomagali z vmesnimi sondami ali vrtinami, da bi pomnožili vmesne stratigrafske podatke. Pri tem delu ni težav, dokler leži rimska cesta na suhih tleh in dovolj plitvo, bistvene in celo — brez posebnih tehničnih priprav — nepremostljive zapreke pa nastanejo, kadar se cestišče poglobi pod debelejše plasti nanosov ali celo izgine.26 7 Širine gramoznih cestišč rimske ceste v slovenjebistriških profilih. — Breitenmasse des schotterigen Strassenkörpers der Römerstrasse in den Profilen von Slovenska Bistrica. V Slovenski Bistrici je tak položaj nastal takoj vzhodno od Kolodvorske ceste, to je 50 m po profilu št. 28/2. Do zahodnega obcestnega jarka sega talna ilovica z ostanki gramoza v globini 20 cm skoro tik do površja. Sedanja cesta za naslednjih 10 m onemogoča pregled, a že v vrtu na njeni vzhodni strani leži površina talne ilovice 50 cm pod površjem, ki je tu že samo za pol metra nižje. Ta padec se nato stopnjuje preko profilov št. 29/1 (1,2 m), 29/2 (vsaj 2,5 m) in 29/3 (vsaj 2,7 m) do profila št. 30/1—2, oddaljenega 330 m od Kolo- dvorske ceste, kjer je ilovnata podlaga v trasi ceste tudi 2,2—2,6 m globoko. Hkrati z globinami se spremeni tudi stratigrafija: pod 0,7—1,5 m debelo plastjo ilovnatih usedlin se pojavijo plasti peskov in mivke (0,5—0,9 m), niže pa ponekod do 1 m debela pia t s peskom mešanega gramoza. Ker je bil tako nenaden padec cestišča v globok usek videti nemogoč, sipke plasti peska, mivke in proda, skrite v talni vodi, pa so tudi govorile proti rimski cesti, je bilo treba najti drugo razlago. Bistveno sta k temu prispevala profila št. 30/1—2 sredi ravnine (in tik ob rimski stavbi B). Tu se je dalo opazovati padec ilovnate podlage v 15 m širok jarek, ki je imel na južnem pobočju še sledove rimske ceste z ozkim jarkom in 1 m širokim ostankom gramoza. Z opazovanji v okolici ter številnimi vrtinami je uspelo zaslediti meje tega jarka kot tudi njegovo smer. Po tem, da se bliža trasi rimske ceste od severozahodne strani, kjer je viden še na površini zahodno ob Kolodvorski cesti in bivši železniški progi in se nato zaobrne v smeri rimske ceste proti vzhodu, je postalo jasno, da gre za nekdanjo strugo potoka Bistrice. Poleg smeri to potrjujejo tudi plasti vodnega peska in proda, s tem pa se kaže tudi moč nekdanjega vodnega toka. Potok Bistrica, ali vsaj en njegov rokav, je potem takem nekoč po antiki tekel ob zahodnem robu srednjeveškega mesta in se ob trasi rimske ceste, ko je zadel na proti vzhodu iztekajoči se greben ilovnate terase, usmeril ob njej proti sedanjemu dnu doline.27 Za rimsko cesto je bilo to usodno, saj se je jarek severno ob njej sčasoma tako razširil in poglobil, s tem pa porušil in odplavil cestišče skoro v celoti. Pleistocenska ilovnata tla segajo od profila št. 30/2 na južni strani ceste še 130 m proti vzhodu, na njej pa so stala poleg stavbe B še druga rimska poslopja, ki še niso raziskana.28 Nato se prične tu pribl. 150 m široko dno doline, ki je danes zapolnjeno s 5,5—6 m debelo plastjo različic melja, meljaste gline in grušča oz. proda.29 Ob današnjem poznavanju stvari še ni mogoče reči, ali je tu šlo za tok potoka Bistrice v enem od njenih obdobij ali pa za namerno preusmerjeni del toka ob zahodnem mestnem obzidju. Z ustreznimi vrtinami bi bilo to sicer mogoče preveriti, a za zgodovino rimske ceste in naselja ob njej to nima najbrž posebnega pomena. V profilih št. 30/1—2 — 32 ugotovljeno južno obrobje ceste omogoča vsaj kolikor toliko zanesljivo določiti os ceste še pribl. 450 m vzhodno od Kolodvorske ceste. Naprej o njej ni sledu do pričetka grebena Sp. Nove vasi, kjer je bila na vzhodnem bregu dosedanje struge Bistrice izbrana 0 točka naslednjega odseka rimske ceste, čeprav se tudi na tem pobočju njeni sledovi pojavijo šele nekoliko višje.30 Po tako ugotovljeni osi rimska cesta čez Bistriško polje na odseku med Boško cesto in staro strugo Bistrice ni bila absolutno premočrtna, čeprav za to ni bilo bistvenih ovir. Prvi odklon s preme na levo za 7° je nastopil po profilu št. 15 v vmesni globeli, od tam dalje pa je smer prema najbrž skoro do konca poteka. Sodeč po današnji izobliki površine bi si bilo ta popravek smeri mogoče razložiti s tem, da so graditelji prečkali to vmesno poglobitev šele tam, kjer je imela že bolj blagi pobočji in so se dokončno usmerili proti prelazu v Sp. Novi vasi, vidnem že od daleč, šele na vrhu pobočja, kjer je bil pregled čez nadaljnjo ravnico terase jasnejši. Skoro povsem prema smer se — po podatkih profilov št. 26/2—4 pred stavbo A — nekoliko spremeni le na vzhodnem koncu terase, medtem ko je njen potek od tam dalje že zaradi uničenega cestišča težje natančno preverjati. Da rimska cesta na Bistriškem polju ni prečkala povsem neobljudene pokrajine oz. da ta predel ni ostal tak, je bilo pričakovati že prej tako po starejših antičnih najdbah v sedanjem mestu kot po prvem odkritju rimskih ruševin.31 Čeprav raziskovanje obcestnih seliščnih in drugih najdb že samo po sebi sodi k proučevanju trase rimske ceste, se je bilo treba lotiti tega dela v Slovenski Bistrici tudi iz spomeniškovarstvene nuje. Hkratna gradnja hitre ceste je najprej prizadela seliščni prostor na nižini blizu Bistrice, ponovno preora- 8 Tloris stavbe A in rimske ceste s plastnicami antične površine. — Grundriss des Gebäudes A und der Römerstrasse mit den Höhenlinien des antiken Bodens. vanje terena na vzhodni polovici terase za nov sadni nasad pa je po opustitvi hmeljišča terjalo hitro raziskavo in zaščito ruševin še ene obcestne stavbe.32 Do sedaj izvedena sondiranja so pokazala, da je na vzhodnem robu terase pred spustom v dolino stala večja stavba A velikosti 31,5 X 20,3 m, na najnižjem obronku ilovnate terase dobrih 500 m dalje pa skupina drugih stavb, od katerih je bila doslej po tlorisu preverjena le ena, naj-zahodnejša, velikosti 19,8 x 19,8 m. Ker nobena izmed njiju ni bila preiskana v celoti, temveč je bil v naglici ugotovljen le tloris temeljev, o njiju seveda še ni mogoče izreči trajnejših zaključkov.33 Stavba A je le 13 m oddaljena od rimske ceste, h kateri ima obrnjeno jugovzhodno ožje pročelje. Zgrajena je v obliki vil s srednjim hodnikom, kakršne so bile ugotovljene v Panoniji, čeprav gre tu najbrž le za osrednje, 24,5 x 8,5 m veliko odprto dvorišče (sl. 8). Ob njem se v dveh 4 m širokih traktih vrste drugi prostori, na severovzhodni strani vsaj štirje, na nasprotni strani pa trije.34 Na severni strani zapira ta osrednji prostor le zid, na južni strani pa krajša vmesna stena in pravokotna baza za steber nakazuje vhodni prostor — vestibulum. V plitvo ležečih in zato večinoma močno poškodovanih temeljev na nobeni strani ni bilo zanesljivih sledov vhoda, ki bi bil razumljiv na obeh ožjih straneh (sl. 9). V prostorih B, G in H so bili ugotovljeni sledovi tlaka iz prodnikov, ob obeh južnih vogalih pa je ob zunanji strani temeljev podolžnih sten ležalo med ruševinami tudi precej razbite strešne opeke — tegul. Le ob južnem vogalu so večinoma 90 cm široki temelji iz lomljencev in gramoza v obeh fasadnih stenah in podolžni steni imeli ohranjene še dele 60 cm širokega in do 30 cm visokega zidu, ker se tam očitno ni nikoli oralo (sl. 10). Ker so veliki deli notranjosti poslopja ostali nepreiskani, ni o njihovi uporabi mogoče reči ničesar zanesljivega. Po celotni zasnovi in velikosti se zdi, da je bila stavba namenjena prej drugim dejavnostim kot stanovanjski uporabi.35 V poštev bi prišla obcestna postaja — mutatio, ki je bila na razdalji IV mp — 6 km od poprejšnje postaje v Sp. Grušovju glede na dvoje vmesnih klancev že potrebna.36 Brez možnosti, da bi to podprli z določenimi primerjavami, lahko ob tem le ugibamo, kako sta največja prostora G in B bila najbrž hleva, v drugih prostorih pa so bile verjetno shrambe in stanovanja hlevarjev. Sodeč po množini ruševin ob obeh južnih fasadah stavbe je bila ta očitno v celoti zidana in krita z opeko. Tloris ni bil preveč skrben, ker poslopje ni povsem pravokotno in ima tudi v notranjosti nekatere vmesne stene nekoliko poševne. Gotovo pa je bilo poskrbljeno za trdnost, o čemer priča vrsta opornikov ob zunanjih stenah ter tudi ojačani temelji vogalov. Da tu ne gre za povsem stanovanjsko stavbo govori tudi to, ker skoro ni bilo najdb. Železni žeblji ob fasadnih temeljih, kolikor jih je bilo doslej odkritih, sodijo še h gradbenemu gradivu, razen redkih raztresenih črepinj pa sta prišla na dan le še dva novca iz 4. stoletja, ki ob eni fazi gradnje potrjujeta njen pozni nastanek.37 Če bi poskušali obnoviti nekdanjo obliko stavbe, bi se morebiti še najprej lahko naslonili na podoben poskus sicer skromnejšega, a po tlorisni zasnovi sorodnega poslopja pri Keszthelyju.38 Stavba B s podobno zidanimi temelji je bila prav tako le 6,5 m oddaljena od rimske ceste, ki pa poteka tu na drugi, severozahodni strani poslopja. Kvadratni tloris z manjšim osrednjim dvoriščem in enajstimi obrobnimi prostori tu povsem ustreza podobnim primerom stanovanjskih stavb, zato bi tu smeli govoriti o villi rustici (sl. 11).39 Tudi ta je bila zidana in krita z opeko, po opazovanjih I. Curkove pa naj bi imela ob vzhodni in jugovzhodni strani lesene prizidke, široke 5 m, ki pa jih ni uspelo v tlorisu razčleniti (sl. 12). Na tej strani stavbe je bilo tudi največ najdenih predmetov — zvečine črepinj keramike in stekla, ki sodijo »nekako v konec 3. stoletja.«40 Precej podobnih najdb, med njimi tudi novec iz 4. stoletja, se je našlo tudi v ozkem jarku ob robu rimske ceste, kamor so prišle verjetno z drugimi ruševinami, ki so sicer raztresene naokoli. Sledov vhoda doslej ni uspelo 9 Temelji stavbe A : 1 — severovzhodna fasada od JV ; 2 — del jugozahodne vmesne stene od SZ ; 3 — baza stebra (?) od JV ; 4 — stikališče vmesnih sten prostorov F in G z E—I od SV; 5 — priključek vmesne stene prostorov H in I k severozahodni fasadi od JZ. — Grundmauer des Gebäudes A : 1 — nordöstliche Stirnwand vom SO ; 2 — Teil der südwestlichen Mittelwand vom NW; 3 — Fundament einer Saule (?) vom SO; 4 — Anschlussstelle der Mittelwände der Räume F—G und E—I vom NO ; 5 — Anschluss der Mittelwand der Räume H und I zur nordwestlichen Stirnwand vom SW. odkriti niti na severozahodni, pricestni fasadi, niti na jugovzhodni, ki sta bili doslej odkopani v celoti in kjer bi ga bilo po legi osrednjega dvorišča pričakovati. Tudi ta stavba, še bolj kot poprejšnja, sodi k tipu panonskih vil s srednjim hodnikom, ki je tudi tu najbrž le 8,5 X 5,8 m široko odprto notranje dvorišče.31 10 Temelji jugovzhodnega pročelnega zidu stavbe A od JZ. — Grundmauer der südöstlichen Stirnwand am Gebäude A vom Sl¥. 11 Tloris stavbe B in rimske ceste s prečnim profilom. — Grundriss des Gebäudes B und der Römerstrasse mit dem Querprofil. 12 Temelji stavbe B : 1 — severni vogal od S ; 2 — priključek stene med prostoroma G in H k jugozahodni fasadi; 3 — zahodni vogal od JZ; 4 — severozahodna fasada od SV; 5 — del jugozahodne fasade od SZ; — Grundmauer des Gebäudes B: 1 — Nordecke vom N; 2 — Anschluss der Mittelwand zwischen den Räumen G und H zur südwestlichen Stirnwand; vom SO; 3 — Westecke vom SW; 4 — nordwestliche Stirnwand vom NO ; 5 — Teil der südwestlichen Stirnwand vom NW. Izkopi ob gradnji hitre ceste ter zavarovalna sondiranja so pokazala, da gre tu za naseljen prostor velikosti približno 50 x 200 m z več stavbami. V odvodnih jarkih so se doslej pokazali zidani temelji najbrž vsaj še dveh stavb, različni tlaki ter sledovi lesenih objektov, kar vse bi govorilo za skupek stavb poljedelske pristave. Ta je stala še na suhih tleh obrobja ilovnate terase, a že bliže tekoči vodi, čeprav ne vemo, kako je v tedanjem okolju potok vplival na poljedelsko izrabo tal. Samo domnevamo lahko, da so gospodarji te pristave upravljali tudi obcestno postajo, pri čemer so morali biti tudi sposobni vzdrževati tako vprežno živino kot potrebno osebje in poslopja. Dokler ne bo ugotovljeno drugače je tudi mogoče trditi, da v Slovenski Bistrici ugotovljeni marmorni spomeniki pripadajo temu najbližjemu najdišču.42 Pozna časovna opredelitev dosedanjih najdb vzbuja zanimanje, kako je bilo ob rimski cesti na Bistriškem polju v prejšnjih stoletjih, če so bile prometne razmere ves čas enake in je bil ta prostor hkrati tudi izhodišče za prevoz pohorskega marmorja proti Ptuju.43 Raziskovanje nekega najdišča poleg ugotavljanja preteklosti hkrati opozarja tudi na prihodnje odnose do že ugotovljenih zgodovinskih spomenikov. V Slovenski Bistrici so se razmere na območju rimske ceste v povojni dobi in zlasti v zadnjih letih močno spremenile. Iz Knablovega opisa povzemamo, da je bila pred dobrimi sto leti na zahodnem robu terase od Boške ceste proti vzhodu še dobro vidna kot 10 korakov širok in najpoprej tričetrt metra visok nasip. Z odkopavanjem in njivsko obdelavo je vzpetina tega nasipa danes komaj še vidna ter se ga da razpoznati predvsem po progi gramoza na obeh dosedanjih njivah. To je veljalo do nedavnega tudi za bivše zasebne njive na osrednjem delu terase, kjer se je dal pas gramoza od parcele do parcele lepo slediti. V novejšem času so bile nekatere njive na podružbljeni zemlji opuščene, druge pa za nove nasade globlje preorane, tako da danes tam o rimski cesti na zunaj ni opaziti skoro ničesar. Dosedanjo klasifikacijo površinskih sledov rimske ceste na tu obravnavanem odseku bi bilo zato treba že spremeniti :44 1 /6 Poškodovan ali uničen nasip kot pas gramoza po njivah 1/6. 8a Slovenska Bistrica: njivi pare. 646/10 in 746/8 — 150 m 3/2 Cestišče pod površino drugih tal 3/2. 6b Slovenska Bistrica: travišča in nasadi med pare. 737/1 in 1056 — 1650 m 3 /3 Uničeno cestišče in nova tla 3/3.3 Slovenska Bistrica: travišča pare. 1056 in njiva pare. 1073 ■— 150 m. Širjenje stanovanjske gradnje med Ljubljansko in novo hitro cesto bo, zlasti na prvem odseku, kmalu doseglo rimsko cesto, pod novozgrajenim priključkom k hitri cesti pa je bila leta 1974 že prekinjena. Če ne bo prej kakšnih zaščitnih ukrepov vsaj za del njenega cestišča, bo ta opis v prihodnjosti edino pričevanje o njej. Kljub obsežnemu sondiranju vsa vprašanja njenega poteka in usode še niso rešena. S profili se namreč še ne da pojasniti tistega, kar se raziskovalcu odpre šele pri površinskem izkopu (iztrošenost cestišča, sledovi kolotečin, oblikovanje robov, oblike jarkov in njihova različna vsebina). Proučevanje okolice ceste je tudi tu šele na začetku — dvoje obcestnih stavb je komaj zagotovljenih v tlorisu, druge so šele opažene, možni grobovi ob cesti še niso poiskani, morebitni odcepi oz. priključki drugih cest so še povsem neznani, vendar so zlasti zaradi dostopov do pohorskega marmorja tu pomembni. Ko opazujemo to problematiko z vidika celotne cestne mreže v rimski dobi na Slovenskem, je očitno, da so bile za eno izmed glavnih cest prek Ptuja tu zbrane že zadovoljive podrobnejše informacije, ki bodo uporabno gradivo za primerjave z morebitnimi podobnimi sondiranji drugod.45 Za temeljitejšo podobo rimske ceste v nekem ožjem okolišu, ki tudi lahko nudi primerjalne podatke na višji ravni, pa bi bilo potrebno še nadaljnje načrtno raziskovalno delo. Dodatek: Opisi profilov št. 14, 20 in 26/2 Profil št. 14 b (Priloga 1) Izkopan v smeri SZ—JV (331°) na travišču pare. 646/20 in 15, k. o. Slov. Bistrica; na 401,5 m odseka Slov. Bistrica, 89,0 m po profilu št. 13 in 58,0 m pred profilom št. 15; v. današnjih tal 279,23, antičnih prvotno verjetno 278,80, sedaj 278,30. Površina njiv in travišč je tu z nagibom 2,3% proti dnu vmesne erozijske dolinice v smeri trase ter s sklonom 3,5% v prečni smeri proti JV nagnjeno zemljišče. Zunanjih sledov ceste ni, ker tu ni tekla več po nasipu, temveč po ravnini pobočja, ki se je potem poglobila v usek, ta pa je danes že prekrit z nanosi. Sterilna podlaga v 14 m dolgem profilnem jarku je rumenkasto rjava pleistocenska ilovica z enakomerno površino, ki je tu prekinjena z usekom in leži sicer 0,2—0,3 m pod današnjimi tlemi. Antropogeni poseg je bil tu najbrž omejen le na nasipavanje gramoza po površini, saj se ne da ugotoviti, ali so teren poglobili v plitev usek oz. izkopali kak obcesti jarek že graditelji. Sedanji usek je širok pri vrhu 10, pri dnu 8 m ter danes 0,9 m globok. Levi, severni rob useka ima 2 m dolgo pobočje, desni — južni pa le 0,3 m visok strm rob. V podolžnem profilu se je pokazalo, da gre tu pravzaprav za kotanjo, ki je nastala ob izrabi cestišča. Po zravnanih tleh in enakomerni debelini gramoza brez peskov bi lahko sodili, da gre za opuščeno in navzdol sprano cestišče ob koncu uporabe ceste. Gramoz leži v celotni širini 8 m in je večinoma še do 10 cm debel. V celoti je pomešan s stalno ilovico, zato v njem ni nobenih peščenih primesi. To bi lahko pomenilo, da se je ohranila le tista najnižja lega, ki se je v času uporabe ceste ugreznila v ilovnata tla? Gramoz sestavljajo večinoma 3—5 cm debeli prodniki, več debelejših s pr. do 15 cm pa je ležalo v strnjeni plasti zlasti v južni polovici useka in ob tamošnjem robu gramozne plasti. Na obeh straneh preneha gramoz še na ravnini, pri čemer je na levi strani ležalo nekaj raztresenih prodnikov še 1 m dalje do pričetka pobočja. Na desni — južni strani je gramoz v širini 0,4 m prekinjen, nato pa se strnjeno nadaljuje še 1 m daleč do strmega roba. Jarkov ni bilo? Vrhnja plast je po vsej širini profila svetla rjavkasto siva peščena ilovica, ki ima tudi nekaj raztresenih prodnikov in je do 0,3 m debela. Ta vrhnja plast na obeh straneh izven useka neposredno prekriva sterilno podlago, v useku pa leži — 0,5 m nad gramozom — še na dveh vmesnih plasteh. Nižja, 15 cm debela svetla rumenkasto rjava ilovica pokriva gramoz in se na obeh straneh izklinja. Ker je po sestavi, prisotnosti konkrecij in barvi močno podobna sterilni ilovici pod njo, je morala nastati že zelo zgodaj po opustitvi ceste kot usedlina. Po vsej širini useka jo prekriva do 0,4 m debela plast sive (humozne) ilovice, ki prav tako klinasto preneha na obeh straneh. Ta plast je morala nastati ob zapolnjevanju useka z denudacijo sosednjih višjih površin. Humozno obarvanost je dobila najbrž od pronicanja organoidnih delcev iz današnje vrhnjice, ta pa je, ker se tod najbrž nikoli ni oralo, sedaj zato izprana in svetlejše barve. Arheoloških najdb ni bilo. Cesta je tu zapuščala ravnico terase, kjer seje še ohranil njen nasip proti vmesni erozijski dolinici, ki je danes globoka 2,5, v antiki pa je bilo njeno dno — ob robu kotanje — 3 m nižje. Čepravje prvotno morebiti tekla po površini pobočja, seje polagoma poglobila v usek, kije na koncu verjetno dosegel gl. 0,5 m. Če ni bilo na nobeni strani jarka za odvajanje površinske vode, je trajalo odnašanje peska in gramoza do konca, dokler se niso pričeli na njegovih ostankih v kotanji usedati glineni delci. Debelina prvotnega cestišča zato ni znana. Širina gramozne plasti — 8 m — presega običajno širino cestišča in otežkoča določitev osi ceste. Prema smer med profili št. 11—13 in 15 postavlja os ceste za 0,6 m proti desni od sredine strnjene gramozne plasti, ki je le 6,6 m široka. Ker današnje stanje gramoza ne odseva prvotne ceste je bila za os cestišča uporabljena točka, ki jo nakazuje prema smer dosedanje trase. površina med profiloma 13—14 med profiloma 14—15 sedanja tla sedanji vrh gramoza dno gramoza —1,87 m = 2,13% —2,50 m = 2,80% —2,30 m = 2,59% oz. —1,27 m = 1,42% + 1,53 m = 2,60% + 1,20 m = 2,07% + 2,3 Om = 3,96% oz. + 1,58 m = 2,72% Med profiloma št. 13 in 14 je sklon sedanje površine zaradi vmesnega prehoda ravnice v pobočje v resnici dvojen in meri na zadnjih 30 m 2,83% ter je torej podoben tistemu do dna doline pri profilu št. 15, medtem ko znaša pred tem, še na ravnici le 1,01%. Razlike med višinami dna gramoza so v prvi navedbi izkrivljene, ker dno kotanje v profilu št. 14 ne odseva prvotnega stanja in ker dno cestišča v profilu št. 15 ne ustreza dnu dolinice ob kotanji. Če vzamemo za osnovo nekdanja tla na vrhu sedanje kotanje v profilu št. 14 in izenačeno višino tal nad kotanjo v profilu št. 15, se to razmerje spremeni in, čeprav hipotetično, bolje ponazarja nekdanje stanje oz. splošno površinsko izobliko tal, kot je vidno v popravku. Podobne vrednosti da tako preračunavanje za vrh —- 20—25 cm debele plasti (?) —- gramoza, za kar pa noben podatek nima več stvarne opore. V prihodnje bo teren z ostanki cestišča verjetno vključen v novonastajajoči stanovanjski okoliš. Profil št. 20b (Priloga 1) Izkopan v smeri SZ—JV (335°) na travniku pare. 737/1, k. o. Slov. Bistrica; na 773,2 m odseka Slov. Bistrica, 24,5 m po profilu št. 19 in 75,5 m pred profilom št. 21 ; v. današnjih tal 275,00, antičnih 274,60 ter vrha ohranjenega gramoza 274,85 m. Površina travnika — bivših njiv je tu z nagibom 1,3% proti JV nagnjena ravnica terase Bistriškega polja. Potek ceste je v času poprejšnjih oranj bil viden po progi raztresenega gramoza, sedaj pa jo komaj opazno naznačuje nasipu podoben plitev rob, ki loči vodoravna tla na severni od nekoliko bolj poševnih na južni strani cestišča. Sterilna podlaga v 14 m dolgem profilnem jarku je rumenkasto rjava pleistocenska ilovica, ki ima zaradi vlažnosti tega predela nekoliko zelenkasti odtenek. Njena površina je zaradi antičnih odkopov na obeh straneh ceste sedaj valovita in leži tako 0,4—0,6 m pod današnjimi tlemi. Antropogeni poseg je tu odkop ilovice verjetno le na levi — severni strani cestišča. Čeprav se — ob primerjavah z drugimi profili — zdi očitno, da so izkopano ilovico uporabili za podlago na cestišču, je zaradi enovite zelenkaste obarvanosti ni mogoče razločiti od sterilne podlage. Gramoz je bil nasut v širini 5,5 m in je sedaj ohranjen do 0,25 m na debelo. Po sestavi je precej peščen, svetlo rjave barve in pri dnu izraziteje rjav ter ima pretežno drobnejše prodnike s pr. 3—5 cm. Na robovih sega v dveh klinih pod peščeno plast, na vrhu pa jo prekriva, kar govori za poznejše dosipavanje. Jarek je zanesljivo ugotovljen le na levi — severni strani ceste. To je 5 m širok in prvotno 0,4 m globok izkop z oblim dnom, ki enakomerno prehaja v obe višji obrobji. Na desni — južni strani je prav taka, 9 m široka in enako globoka poglobitev, ki ima proti cesti močno poševno pobočje, na drugi strani pa prehaja skoro vodoravno v nagnjeno ravnico okolice. Tu odkop ni mnogo pomagal pri odvajanju vode, saj na ravnih tleh ni imela kam odtekati in je talna ilovica verjetno zato bolj vlažna. Vrhnja plast je po vsej dolžini profila temnejša sivkasto rjava humozna ilovica — bivša oranica, ki je do 0,3 m debela in nad cestiščem mešana z od oranja premešanim in razredčenim gramozom. Medtem ko se na cestišču neposredno spaja z njim, leži na obeh straneh na peščenih nanosih. Ti so nekoliko različni in do 0,4 m debeli. Na levi — severni strani je v spodnji legi svetla rjavkasto siva peščena ilovica, na vrhu pa bledo rjav ilovnat pesek. Prodniki leže raztreseni po vsej plasti, večji delež glinenih delcev pa si je mogoče razložiti z usedanjem v stoječi vodi. Na desni — južni strani je pri dnu pesek svetlo siv in ilovnat, nad njim pa so v enako debeli plasti bledo rjavega peska glineni delci že izprani. Tudi tu leže prodniki v vseh legah, površina plasti pa je vzporedno z današnjo nekoliko poševna. Ker seje tu voda lahko odtekala proti jugovzhodu, v pesku ni vodoravnih sivih in rjavih prog kot na drugi strani ceste. Arheoloških najdb ni bilo. Cesta poteka tu prek nižjega dela ravnice po nasipu iz (ilovice in) gramoza. Cestišče je bilo pri dnu široko 5,5, pri sedanjem vrhu pa pribl. 5 m. Gramoz je bil v celoti debel do 0,4 m. Vmesnih dosipavanj ni uspelo razločiti, za temeljitejšo obnovo ceste pa govori širša vrhnja plast gramoza, ki prekriva tudi obe peščeni obrobji. Spiranje cestišča se je vršilo sorazmerno na vodoravnem terenu najbrž le v bočni smeri na obe strani precej enakomerno in le ob poplavah predvsem proti jugu. Os ceste se ujema s premo črto med profili št. 16 in 25. površina med profiloma 19—20 med profiloma 20—21 sedanja tla sedanji vrh gramoza dno gramoza —0,13 m = 0,55% —0,14 m = 0,57% + 0,10 m = 0,40% + 0,24 m = 0,32% + 0,52 m = 0,68% + 0,46 m = 0,60% Skoro vodoravna cesta se le neznatno spušča proti vzhodu, njeno dno pa je za spoznanje višje od tistega v obeh sosednjih profilih. Teren z rimsko cesto je bil na tem mestu leta 1974 uničen ob gradnji priključka k hitri cesti. Profil št. 26/2b (priloga 1) Izkopan v smeri SZ—JV (326°) na travniku pare. 894, k. o. Slov. Bistrica; na 1368,0 m odseka Slov. Bistrica, 42,8 m po profilu št. 25/2 in 58,0 m pred profilom št. 27/1; v. današnjih tal 272,65, antičnih 271,65 ter vrha ohranjenega gramoza 271,95 m. Površina travnika — bivših njiv je tu z nagibom 1 % proti jugovzhodu nagnjena ravnica terase na vzhodnem obrobju Bistriškega polja. Sledov ceste na površini ni, ker leži cestišče pregloboko. Sterilna podlaga v 18 m dolgem profilnem jarku je rumenkasto rjava pleistocenska ilovica, ki leži na levi — severni strani 0,5, na desni —južni pa 1,3 m pod sedanjo površino. Obakraj cestišča je pri vrhu bolj zelenkastega odtenka. Njena površina je dokaj ravna, vendar je pod cestiščem nagnjena v pobočje z nagibom 5,8%, nato pa je spet vzporedna z današnjimi tli. Antropogenih posegov tu ni zanesljivo zaslediti, ker je bil gramoz nasut očitno kar na poševna tla in je bilo tako cestišče na levi, gornji strani preprosto prislonjeno ob pobočje, zato pa je imelo na drugi nižji strani plast gramoza debelejšo. Ob cestišču je na južni strani sicer 7 m široka in z 20 cm zelo plitva poglobitev, ki nato preide v skoro vodoravna tla, vendar ni videti, da bi bili tu kopali ilovico. Gramoz je danes ohranjen v 11 m široki in 0,15—0,3 m debeli prav tako rahlo poševni plasti, pri čemer seje njena širina verjetno od časa do časa spreminjala. Ker je bil gramoz nasut na poševna tla, ima levi severni rob za 0,45 m višji od južnega. Pri tem njegov spodnji rob ni povsem enakomeren, temveč se po 7,5 m vodoravne lege prične pošev spuščati. Zato je možno, da je bilo prvotno cestišče ožje, pozneje pa se je gramoz razširil po pobočju. Današnja površina gramoza, ki leži večinoma 0,7 m pod sedanjimi tli in je tako bila izven recentnih dosegov, je prve 4 m povsem vodoravna, na nadaljnjih 3,5 m se pošev zniža za 0,25 m, naprej pa je ta nagib za polovico manjši. Gramoz je sestavljen iz mešanega gradiva. Poleg drobnejših prodnikov s pr. 3—6 cm so vmes tudi precej večji s pr. do 20 cm. Ti so ležali v vseh legah, najbolj strnjeno pa ob levem, gornjem robu cestišča, medtem ko so bili na nekdanjih tleh južno ob cesti precej redkejši. Gramoz je precej peščen ter sivo rjave barve. V njem je bilo zlasti v severnem delu tudi več raztresenih koscev antične opeke. Jarkov po vsem videzu ni bilo. Tako vlogo je morebiti imela ploska kotanja na desni, spodnji strani cestišča, ker se je nadaljevala proti vzhodu in se je v tej smeri tudi spirala. Vrhnja plast je po vsem profilu temnejša sivkasto rjava peščena ilovica — bivša oranica, ki se brez izrazitega prehoda spaja s sivkasto rjavo ilovico pod njo. Skupno je ta plast na severnem robu do 0,9 m debela, vendar se proti desni —južni polovici tanjša, ker je njen spodnji rob raven, današnja površina pa poševna. Tu gre za izrazito mešano kulturno plast, v kateri je poleg raztresenih prodnikov tudi mnogo drobcev antične opeke. Ti so zlasti številni nad severnim robom cestišča, kjer segajo tudi v gramoz, in izvirajo od ruševin bližnje stavbe. Pri dnu in nad cestiščem je ilovica obarvana temnejše sivo, tu je tudi več raztresenega kamenja. Na desni, spodnji strani cestišča leži pod vrhnjo še do 0,5 m debela plast sive mivkaste ilovice, ki je proti sredini cestišča vedno tanjša in svetlejša, dokler nad sredino gramoza, kjer je ta do 20 cm na debelo prekrit z bledo rjavim peskvm, ne izklini. Pesek prekriva gramoz v širini 4 m, nato se nadaljuje tik nad njim kot 10 cm debela vodoravna proga v mivkasto ilovico in po 3 m preneha. Pesek je razmeroma grob in je morebiti ostanek — tu morda nekoliko nakopičene? — praškasto peščene cestne površine? Medtem ko je vrhnja ilovica pretežno prenešena z višjih leg ravnice, kaže spodaj mivkasta ilovica z vodoravno površino na mirno usedanje v zaprtem območju, ki je segalo še na južno polovico gramoznega cestišča. Ta proces se je pričel očitno šele po prenehanju uporabe ceste, koje bilo cestišče na desnem — južnem robu že deformirano. Del danes strnjene plasti gramoza je tu namreč očitno v premaknjeni legi, raztreseni prodniki pa pokrivajo tla kotanje dalje proti jugu. V tej kotanji se je odlagal tudi s cestišča spran pesek, ki je danes svetle rjavkasto sive barve in do 0,4 m debel. V poznejšem času je plast na novo nasutega ali razširjajočega se gramoza prekrila peščeno plast vsaj 2,5 m daleč, medtem ko se proga raztresenih prodnikov, med njimi tudi nekaj večjih, ter koscev opeke kot začasna tla nadaljuje proti jugu. Te najdbe na vrhu s ceste spranega peska kažejo na obdobje, ko je ruševinsko gradivo z bližnje stavbe seglo še preko ceste. Po tem obdobju pa seje prostor desno ob cesti pričel prekrivati z usedlinsko mivkasto ilovico, cesta pa je bila morebiti že opuščena. Peščena plast preneha že po 9 m, ko se dno kotanje nekoliko dvigne. Od tam dalje prekriva sterilno ilovico 20 m daleč najprej siva humozna površina, vrh katere leži siva mivkasta oz. peščena ilovica še naprej proti jugu. Arheološke najdbe so bili številni kosi rimske opeke, večinoma tegul. Pri dnu gramoza se je našel kos železnega žeblja, na površini peščene plasti na južni strani ceste pa železna podkev (PM Maribor inv. št. A 5490). Cesta poteka tu prek blagega pobočja kotanje na ravnici terase. Prvotna debelina cestišča ni znana, verjetno pa ni bistveno presegala sedaj še ohranjenih 40 cm. Širino ceste je tu težje določiti, ker seje verjetno s časom spreminjala. Zato so težave tudi z določitvijo osi cestišča, pri čemer nudi še največ opore stalni levi — severni rob gramoza, nekoliko pa tudi pričetek peščene plasti na desni, spodnji strani. V tem primeru bi bilo cestišče 10 m široko, a če se oziramo na profila št. 26/3—4, bi prišlo v poštev le 8 m, os pa bi ležala za 1 m odmaknjeno od dosedanje preme črte trase od zahodne strani, dolge doslej 900 m. Uničeno cestišče na dolinskih travnikih onemogoča povezovanje osi trase z obeh strani, a videti je, da ta odmik na levo ne pomeni spremembe smeri, temveč le kratek odmik ob bližnji stavbi. površina med profiloma 25/2—26/2 med profiloma 26/2—27/1 sedanja tla sedanji vrh gramoza dno gramoza + 0,30 m = 0,82% —0,15 m = 0,36% —0,40 m = 0,98% + 1,12 m = 1,93% + 1,10 m = 2,67% oz. +0,75 m = 1,83% Po komajda opaznem spustu ceste pod skoro vodoravno površino se ta padec do roba terase pri profilu št. 27/1 nekoliko poveča. Ker v sosednjem profilu ohranjenega cestišča ni in daje dno sedanjega jarka izkrivljeno podobo, ustreza dodan podatek bolje prvotnemu stanju, saj sta tako antična in sedanja površina precej vzporedni. V prihodnje bo teren z ostanki cestišča zaradi večje globine za dobo trajanja sedanjega nasada še zavarovan. 1 Podatki o tem v PM Maribor (Topografski zapiski 1953—1959, 1967 dalje). Obvestila: Varstvo spomenikov (VS) 9 (1965) 182 ss; 12 (1969) 95 ss; 13—14 (1970) 168 ss; 15 (1972) 147 ss; Delo 9, št. 326 (2. 12. 1967) 19; Arheološki pregled 9 (1967) 91 ss; 10 (1968) 246 ss; Magazin 7 dni 17, št. 35, 6. 9. 1968, 2. Večer 26, št. 206 (5. 9. 1970) 9 ss. Podrobneje še Razprave 1. razr. SAZU 6 (1969) 309 ss. 2 Arheološki vestnik 15—16 (1964-65) 283ss. 3 Prim. pregled te trase po tipih ostalin na tem območju: Ptujski zbornik 4 (1975) 63 ss, sl. 2—3. 4 Po B. Žnidaršiču, Ceste (1961) 247 ss, sodijo v tako dokumentacijo: 1. sekcijska karta 1 :25.000, 2. situacijski načrt 1 :5.000 — 1 : 1.000, 3. podolžni profil 1 : 1.000/1 : 100, 4. prečni profili 1 : 100 (iz situacijskega načrta), 5. karakteristični profili 1 : 50 — 1 : 20 ter 6. inženirsko-geološki profil z ekspertizo. 5 Arheološki vestnik 25 (1974) 392 ss. 6 Prim.: Geografski zbornik 14/2 (1974) 150 (M. Šifrer). 7 Oznake za plasti so bile uporabljene iz tabele o »določevanju teksture naravno vlažnih zemljišč s prstno preizkušnjo na terenu« v Priručniku za ispitivanje zemljišta 4 (1967) 59 ss, tabela 7. 8 Petrografsko preiskavo vzorcev je opravil Inštitut za geologijo pri Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani (Dragica Strmole). Nadaljevanje preiskav je v teku in tu še ni upoštevano. 9 Dosedanje dokumentacijsko gradivo je shranjeno v Pokrajinskem muzeju v Mariboru. 10 VS 17—19/1 (1974) 150 ss; Arheološki pregled 13 (1971) 63 ss. 11 R. Knabl, Archiv für Kunde österreichischer Geschichtsquellen 26 (1861) 54 ss; B. Saria, Archaeologische Karte von Jugoslavien, Blatt Rogatec (1939) 74; k temu opis: S. Pahič, Razprave 1. razr. SAZU 6 (1969) 325 ss. 12 F. Teller, Erläuterungen zur Geologischen Karte, Pragerhof — Wind.-Feistritz (1899) 122 ss. 13 S. Polajnar, Geografski zbornik 5 (1969) 262; M. Šifrer, Geografski zbornik 14 (1974) 126 ss. 11 Vrtini HI 25 in Hi 27 Zavoda za raziskavo materiala in konstrukcij Ljubljana (A. Grim-šičar). 15 Geografski zbornik 14/2 (1974) 127 ss. 16 B. Saria (op. 11) 57 navaja le bronasto-dobno založno najdbo brez znanega najdišča. K temu še ena kamnita sekira: VS 13—14 (1968-69) 148. 17 V skladu s tabelo (op. 7) in prakso geografov (op. 13) se tu uporablja večinoma izraz ilovica in njene zvrsti. 18 Poleg slovenjebistriških primerov je bila nasuta ilovica na preiskanih odsekih opažena le sporadično: v profilu št. 17 odseka Sp. Nova vas, v profilih št. 11 in 29 odseka Velenik ter profilu št. 3 odseka Pragersko — v prvem in zadnjem primeru spet na ravninski trasi. 19 M. Šifrer (op. 13) 150, ga na tem območju ugotavlja šele v globini 4—5 m. 20 D. Strmole, Poročilo o petrografski preiskavi vzorcev z rimske ceste (v PM Maribor). 21 Taki primeri so redki, npr.: VS 9 (1965) 182 ss — Pragersko; Razprave 1. razr. SAZU 6 (1969) 343 op. 29 s T. 2: 8 — Prepuž. 22 Taki kamni se tod pojavljajo v namerni legi le sporadično, npr.: Velenik, prof. št. 5, sicer pa med drugim gradivom, npr. profil št. 26/2 ali na drugotnem mestu, npr. Sp. Nova vas, profila št. 18 in 20. 23 Najbližjo primerjavo nudi doslej profil št. 30 v Veleniku z 1,4 m debelo plastjo gramoza ob obojestranskih peščenih naplavinah. Večer 26, št. 272 (21. 11. 1970) 9; Arheološki pregled 13 (1971) 65, priloga; Arheološki vestnik 26 (1976) 237, sl. 9. 24 Podatki o tem: Arheološki vestnik 25 (1974) 392 ss — Sp. Nova vas in 26 (1976) 225 ss — Velenik. 25 Po širini cesta tako ustreza Kardo maximus s 7 metri, kar je v praksi večinoma pomenilo širino 6—8 m [A. Grenier, Manuel d'archéologie gallo-romaine 2 (1934) 10 ss] tudi pri cestah, ki so sodile v skupino glarea stratae ali tako-imenovanih »lahkih cest« (ibidem, 345). 26 Na tem območju se je to zgodilo pri vseh potokih: Ložnici [FS 17—19/1 (1974) 122], Bistrici, Devini in Polskavi [Arheološki vestnik 26 (1976) 236; Arheološki pregled 17 (1976) 103, T. 48. 27 Potek te struge ni raziskan: zadnja točka so za sedaj močvirna tla ob zahodni steni doma upokojencev ob Kolodvorski cesti (ugotovljeno ob gradnji) — podaljšana smer pelje naravnost k zahodnemu mestnemu obzidju. 28 Prva poročila: Delo 16, št. 216 (14. 8. 1974) 7; Tednik 27, št. 31 (Ptuj 15. 8. 1974) 7; 28, št. 40, (16. 10. 1975) 10; VS 17—19/1 (1974) 211. 29 Vrtini HV 23 in HS 24 ZRMK iz leta 1970. 30 O tem odseku: Arheološki vestnik 25 (1976) 392 ss. 31 B. Saria (op. 11) 57 ss, našteva rimske kamne v drugotni legi; tudi novci in druge starine brez znanih mest najdb — prvo najdišče (stavba) omenjeno v VS 7 (1960) 293, novci pa 11 (1967) 128. 32 Za prve objave glej op. 28! 331. Mikl-Curk, Časopis za zgodovino in narodopisje (CZN) A V 11 (1977) v tisku: prvi poskus razlage. 34 M. Jerman, (ČZN NV) 11 (1977) v tisku. 35 Prim. sicer podoben tloris vile v Windnu [(B. Saria, Der römische Gutshof von Winden (1951)] — tloris 2. periode, a tam gre za manjše poslopje (13 X 19 m) z 2,5 m širokim hodnikom namesto dvorišča. 36 Prim. razdalje v tab. 2: Razprave 1. razr. SAZU 6 (1969) 334. 37 M. Jerman (op. 34). 38 E. B. Thomas, Römische Villen in Pannonien (1964) 64, sl. 32. 391. Mikl-Curk (op. 33). 491. Mikl-Curk (op. 33). V VS 17—19/1 (1974) 211 je omenjeno tudi 1. in 2. stol. 41 E. B. Thomas (op. 38) 363 ss, s primeri sl. 177. Jugoslovanske primere podobnih stavb navaja M. Vasić, Archaeologia Iugoslavica 11 (1970) 58 ss. 42 Našteti pri B. Saria (op. 11) 57 ss. Novejša odkritja še: VS 11 (1966) 128 in 13—14 (1968) 167 ss. 43 Večer 26, št. 206 (5. 9. 1970) 9; M. Jerman (op. 34). 44 Ptujski zbornik 4 (1975) 71 ss. 45 Že zaradi drugačnih geoloških podlag bi k raznolikosti poznavanja najprej prispevale podobne raziskave na Dolenjskem in Primorskem. 279.20 svetlo rjavkasto siva peščena ilovica - (K) YR 6/2) - heller bräunl/chgrauer sandiger Lehm Siva (humorna) Ilovica - (tO YR 5/1) ■ grauer Lehm svetlejša rumenkasto rjava glina -(10 YR 6/4) - gelblichbrauner Lehm- sveliommenkastor^vaqVna^(!07f^/4) - heller gelblichbrauner Lehm L gramoz brez peska - sandtoser Schotter J PAHIČ,MARIBOR 275.00 (10 YR4/JÌ - durjtterer graubrauner sandiger Leh(p, ehemals geackert temnejša sivkasto rjavo peščena ilovico, doslej ornica bledo rjav ilovnat pesek - (K) YR i/3y—meltbrauner lehmiger Sand ° Q o° 7 T—-,______bleda rjavkasto sivo peščena ilovica -POYR 6/Q - heller braungrauer sandiger Let jfeö rjc, ttmîgi ■ / / / /'r'/ / svetla rumenkasto rjava glina - (10 YR 6/4) - heller gelblichbrauner Lehm I zgoraj bledo rjav spodoj rjavkosto rumen gramoz ■ (IO YR7/3, 6/61 ■ oben hellbrauner, unten brauniichgeiber Schotter -* MARIBOR odvzeti vzorci - Probeentnahmen Raziskovalni odsek nlc.Tnir.. travnik parc, š k. o. ,. profil St ... Forschungsabschnitt SLW-BISTRICA Wiese Parz. Nr. 646/* K.G Slov Bistrica profn Nr. 14 b Raziskovalni odsek n travnik pare. št. Forschungsabschnitt SL0V BISTRICA Wiese Parz. Nr. /J//1‘ k. o. K. G. Slov. Bistrica profit št. Profil Nr. 20 b profit št. Profit Nr. travnik pare. št. Wiese Parz. Nr. podkev - Hufeisen Raziskovalni odsek n^TPirA Forschungsabschnitt ö/i>w/c"A Slov. Bistrica 272.30 ostanki opeke - Ziegelreste /////// tu zelenkasta - hier grünlich blede rjav 7J2) felibro uher Sand C svetlejša - heller mivkosto ilovica - (10 YR 6/1 5/1) ■ grauer staubsandiger Lehm temnejša - dunkler p O ° ?o ° o svetlo rumenkasto rjava glina - (10 YR 6/4) - heller gelblichbrauner Lehm, Jΰo ° cP 0Vÿfj; (IO YR 6/2) heller braunhehgraver . Sand bled rjavkasto siv pesek .. p p : • • . ■ sivkasto rjav gramoz - (10 YR 5/2) - graubrauner Schotter j 1971 MARIBOR profil št. Pro fil Nr. Raziskovalni odsek SL0V BISTRICA Forschungsabschnitt 264.30 novo nasuta svetlo rjavo peščena ilovica -hellbrauner sandiger Lehm, neu au (geschüttet temno siva peščena ilovica -(I0,YR 4/1): svetto rjavo peščena ilovica - (10 YR 6/2) - hellbrauner sandiger Lehm Kohlenreste) (drobci oglja ilovica- (tO YR 4/1) i I i j- dunkelgrauer Lehm ; wet ta rumenkasto rjava glina - (10 YR 6/4) - heltergeblic.h_braur.er Lehm temno TEMELJ SZ PROČELNEGA ZIDU STAVBE B GRUNDMAUER DER NW STIRNWAND DES HAUSES B iav gramoz - p _ i 10 YR 5/3)5^/^ où bÿfTbrauner Schotter piva ilovica, rjavo Usasla ■ (IO YR 6/1) grauer Lehm OSTANKI RUŠEVIN, z opeko in črepinjami RUINENRESTE\ mit Ziege/ und Scherben siva mivka \-(IC YR-5/1) \ j j j j i - grauer Staub sand- ROB CESTE? STRASSENRAND ? glina \ - (10 YR 4/1) dunkelgrauerJorv^ temno svetlo (sinje) siv pesek - (IO YR 5/1) • heller bläulichgrouer. Send .o. °o° o°< temno (modrikasto) siv prod ■ (10 YR 4/1) - blaugrauer Kies avgust 1973 PAHIČ, MARIBOR travnik pare. št. ,Q56 k. o. slov Bistrica Wiese Parz. Nr. 'K.G. obvozna cesta - Umfahrtstrasse _ nasip avtoceste - Autobahndamm aâs_.. .... ........................ - w® • temelji stavbe B - Grundmauer des Hauses B Priloga 1 : Izbrani temeljni profili rimske ceste št. 14, 20 in 26/2 v Slovenski Bistrici. Beilae^^^Ausgewählt^Gnmdpr^le der Römerstrasse Nr. 14, 20 und 26/2 in Slovenska Bistrica. VERSUCHSGRABUNGEN AN DER RÖMERSTRASSE IN SLOVENSKA BISTRICA Zusammenfassung Die Erforschung der Teilstrecke der Römerstrasse Celeia—Poetovio wurde von den Archäologen in den Museen von Celje, Maribor und Ptuj schon seit dem Jahr 1953 geplant, sie blieb aber aus verschiedenen Gründen nur auf kleinere Untersuchungen zwischen Slov. Konjice und Pragersko beschränkt.1 Erst seit dem Jahr 1970 hat man im Raum von Slovenska Bistrica — mit den Mitteln der Föderalen Strassengemeinschaft, im Rahmen der Forschungsaufgabe »Römerstrassen in Slowenien« — mit einer eingehenderen Untersuchung der Römerstrasse begonnen. Auf Grund der Erfahrungen, die bei der Probegrabungen an der Römerstrasse östlich von Ptuj gewonnen wurden,2 war es nun möglich für künftige mehrjährige Arbeit eine entsprechende Arbeitsmethode vorausbestimmen. Die Zielstrebung war, einen entscheidenden Übergang von den bisherigen meist spekulativen Festlegungen der Römerstrassen zur archaeologischen Behandlung und somit genaueren Kenntnis wenigstens einiger bedeutenderen Strassenabschnitte zu erlangen. Als Grundstock dieser ersten Grabungen wurden aus den Quergraben gewonnene Profile 1: 20, farbig gezeichnet und genau beschrieben (Beilage 1) des Strassenkörpers gewählt, deren ausreichende Dichte, — hier durchschnittlich auf alle 70 m, — ermöglicht hat, genügende Daten über den einstigen Strassenbau, das Schicksal der Strasse in der Gebrauchsperiode und ihr Untergang in späteren Zeiten erfassen zu können. Gleichzeitig wurden die entsprechenden Messwerte für die Ausarbeitung der Situationspläne 1: 1000—1: 5000 sowie der entsprechenden Längsprofile ausgenützt.4 Da eine solche Bearbeitung die ständige Mitarbeit eines Messfachmanns bedingt, wurden zur Vermessungsarbeiten zum Teil Archäologe Ing. P. Leber, zum Teil ein Geometer der Geodet. Verwaltung von Slov. Bistrica herangezogen. Das nicht fertig Gemachte wurde nach den bestehenden Unterlagen eigens nachgeholt, um somit die bisher bekannten Teilpläne sowie die noch ausstehende Gesamtdarstellung wenigstens skizzenartig fertigstellen zu können.5 Während der Grabungen stellte es sich heraus, dass die durch die Natureinwirkungen entstandene Überschichten auf dem römischen Strassenkörper, der selbst nur eine reine Schotteraufschüttung ist, insoweit überwiegen, dass auch den Bodenforschern ein dankbares Feld für die Mitarbeit erteilt werden könnte. Dies ist aber nicht zum gewünschten Mass erreicht worden, da von den — nicht genügend — eingeladenen Fachleuten einige nicht mitarbeiten konnten, und andere sich dazu ablehnend verhielten. Somit steht eine geologisch-pedologische Verwertung der Profile noch aus, nur die petrographische Untersuchung der Schotterproben ist gemacht worden.8 Der Verlauf der Römerstrasse über die Ebene bei Slov. Bistrica ist schon seit Langem bekannt.11 Sie ist hier auf einer spätpleistozänen (Riss) Terasse mit dem bis 4—5 m dicken Lehmboden angelegt worden.12'14 Die anfängliche Bewaldung wird vermutet, da die Anzeichen für eine vorrömische Rodung fehlen.16 Die Strassenerbauer mussten somit zuerst den entsprechenden Waldstreifen freiiegen und die Unterlage für die meist geradlinig verlaufende, nur bedeutungslosen Höhenschwankungen ausgesetzte Strasse vorbereiten (Abb. 1). In den Profilen auf der Terassenebene fanden sich beiderseits der Strasse breite und seichte Vertiefungen (Tiefe bis 0,4, Breite von 5 m aufwärts) vor, von denen wenigstens jene auf der höheren nördlichen Seite gewiss künstlich ausgehoben wurden, um das Regenwasser aufzufangen und Strassendamm zu erhöhen (Beil. 2).18 Das Material für den eigentlichen Strassenkörper stammt nach der petrographischen Untersuchung aus zwei Hauptquellen : von den Kiesablagerungen im Bachbett der nahen Bistrica (Profil 26/2: Abb. 2) und von einer Abtragung der stärker mit Gneiss vermengten Steinablagerung, die auf der Strasse eher verwitterte (Profil 12: Abb. 3).20 Ursprünglich hat man wahrscheinlich nur eine Schichte von 10—15 cm aufgeschüttet. Nachträgliche Ausbesserungen wurden vollzogen, konnten aber auch im Profil 15 mit der Schotterdicke von 1 m (Abb. 4) nicht ausgesondert werden.21 Grössere Steine als Unterlage oder Seitenbegrenzung sind nicht beobachtet worden, obwohl sie gelegentlich Vorkommen.22 Es handelt sich also um die einfache, auf dem lehmigen Grund aufgebaute Schotterstrasse (Abb. 5), die nur in Ausnahmefällen stärker unterbaut wurde. Dies geschah hier nur in der Querniederung mit zum Teil weichem Boden, wo man dem Schotter die Eichenbalken unterstellte (Profil 15: Abb. 6).23 Die auf der Fahrbahn entstandenen Staub- und Sandschichten wurden durch Regengüsse und etwaige Überschwemmungen in verschiedenen Richtungen abgespült. Somit entstanden beiderseits der Strasse Sandauflagerungen, die nach ihrer Lage, Begrenzung und Zusammensetzung unzweifelhaft auf ihren Ursprung hinweisen, obwohl sie bodenkundlich nocht nicht untersucht wurden. Meistens sind sie auf der Strassenseiten mit zerstreuten Rollsteinen durchsetzt. Es konnte man auch feststellen, dass solche Sandschichten allmählig die Strassenhöhe erreicht haben und bei Neuaufschüttung des Schotters zum Teil auch mitbedeckt wurden. 17 — Arheološki vestnik 257 Die Breite der Schotterschichte beträgt am Grund 4,8—8,0 und oben 4,8—6,6 m, was den Durchschnittswert von 6,3 bzw. 5,5 m ergibt (Abb. 7).25 Nur in wenigen Fällen gab es grössere Breiten (bis 12,0 m), die die Feststellung der Strassenmitte erschwerten, obwohl die Strasse meistens geradlinig verläuft. In der Strassenachse wurden für den Längsprofil drei Werte genommen, von denen diejenige von Schotteroberfläche lediglich dem heutigen Erhaltunszustand entsprechen. Auch der ursprüngliche Boden fehlt in jenen Fällen, wo die Strasse am Terassenrand in den Einschnitt vertieft wurde. Östlich vom Profil 28 bzw. der Kolodvorska cesta hat der einstige Lauf des Baches Bistrica die Römerstrasse fast zur Gänze vernichtet. Das ehemalige Flussbett liegt hier nun bis 2,7 m tief und ist mit den Kies-, Sand- und Lehmschichten überdeckt.27 Von der Römerstrasse ist hier zum Teil nur der südliche Rand des Strassenkörpers erhalten (Profil 30: Abb. 11). Durch Zufall und anschliessende Beobachtungen kamen an der Römerstrasse auch Siedlungsreste zum Vorschein.31 Der Bau der neuen Autobahn und das neue Umackern der Felder forderten zur gleichen Zeit die Notuntersuchung der römischen Baureste, die zur Aufdeckung zwei gemauerter Häuser führte.32'33 Das Haus A ist am östlichen Terassenrand aufgebaut worden und ist 13 m von der Strasse entfernt. Ziemlich grosses Gebäude (31,5 x 20,3 m) hat sieben Räume, die an den Längsseiten den 24,5 x 8,5 m grossen Innenhof umgeben (Abb. 8—10).34 Einfache Wand sperrt die NW-Seite, an anderem Ende scheint der Eingang mit einem vestibulum versehen zu sein. Wenige Funde datieren das Gebäude mit nur einer Bauperiode ins 4. Jahrhundert und man glaubt in ihm eine Strassenstation — mutatio vermuten zu dürfen.36'37 Unweit davon, unterhalb der Terasse, wo der lehmige Boden an den weichen Überschwemmungs schichten aufhört, stand eine weitere Gruppe von gemauerten Häusern und Holzbauten. Von ihnen wurde bisher das westlichste Gebäude B im Grundriss festgestellt (19,8 x 19,8 m), das um einen Innenhof von 8,5 x 5,8 m Grösse elf Räume aufgereiht hat (Abb. 11—12). Meist am Ostrand aufgemengte Funde stammen aus dem späten 3. und 4. Jahrhundert und scheinen samt dem Gebäude einer villa rustica anzugehören. 39'40 Beide bisher aufgedeckten Bauten sind den pannonischen Villen mit Mittelkoridor am ähnlichsten.41 Zu den Bewohnern dieser Siedlung gehören wahrscheinlich auch die bisher in Slov. Bistrica in zweiter Lage entdeckten Römersteine.42 Die Siedlungsverhältnisse an der hiesigen Römerstrasse in den früheren Jahrhunderten sind aber noch völlig im Dunkel. Anhang Profil Nr. 20 b (Beilage 1) Ausgegraben in der Richtung NW—SO (335°) auf der Wiese Parz. Nr. 737/1, K. G. Slov. Bistrica; am 773,2 m des Abschnittes Slov. Bistrica, 24,5 m nach dem Profil Nr. 19 und 75,5 m vor dem Profil Nr. 21 ; H. des heutigen Bodens 275,00, antiken Bodens 274,60 und der Schotteraufschüttung 274,85 m. Die Oberfläche der Wiese — ehemaliger Äcker ist hier um 1,3% gegen SO geneigte Ebene der Terasse. Der Verlauf der Strasse war zur Zeiten der früheren seichteren Bodenbearbeitung als Schotterstreifen sichtbar, und ist heute noch als dem Damm ähnlicher niedriger Rand zwischen der horizontalen Ebene auf der Nord- sowie des leicht geneigten Bodens an der Südseite zu verspüren. Grundboden im 14 m langen Profilgraben ist gelblich brauner pleistozäner Lehm, der in hiesiger feuchteren Gegend etwas grünlich vorkommt. Seine Oberfläche ist durch antike Abtragungen wellenartig umgewandelt und liegt somit 0,4—0,6 m unter dem heutigen Boden. Antropogener Eingriff ist hier die Abgrabung des Lehm, wahrscheinlich nur auf der linken — nördlichen Seite der Strasse. Obwohl es auch hier — im Vergleich mit anderen Profilen — wahrscheinlich zutrifft, dass der ausgegrabene Lehm für die Strassenunterlage verwendet wurde, ist dies in der einheitlich grünlicher Lehmschicht nicht zu unterscheiden. Schotter wurde 5,5 m breit aufgeschüttet und ist heute noch 0,25 m hoch erhalten. Er ist ziemlich mit Sand vermischt, hell brauner Farbe und unten ausgeprägt braun. Die Rollsteine sind meistens vom 3—5 cm Durchmesser. Der Schotter reicht auf beiden Seiten unter die Sandschichten, überdeckt sie aber oben zugleich, was auf eine spätere Nachschüttung hinweist. Graben befand sich offensichtlich nur auf der linken — nördlichen Seite. Es ist dies eine 5 m breite und ursprünglich 0,4 m tiefe Aushebung mit rundlichen Boden, die sich beiderseits gleich-mässig erhebt. Auf der rechten — südlichen Seit gibt es ebensolche, 9 m breite und gleich tiefe Mulde, die zur Strasse ausgeprägt schief ansteigt, an der anderen Seite aber fast waagerecht zur leicht geneigten Ebene übergeht. Für die Wasserabfuhr wurde hier nördlich der Strasse nicht genug besorgt, da auf dem ebenen Boden das Wasser kaum entfliessen konnte und deshalb der lehmige Grundboden feuchter ist. Obere Schichte ist in dem ganzen Profilgraben dunklerer gräulich brauner humusartiger Lehm — ehemals Ackerland, bis 0,3 m dick und durch das einstige Pflügen mit Rollsteinen des zerstörten Strassenkörpers vermengt. Oberhalb der Strasse überdeckt er den Schotter, seitwärts aber die Sandschichten. Diese sind miteinander verschieden und bis 0,4 m dick. Auf der linken — nördlichen Seite bildet heller bräunlich grauer sandiger Lehm die untere Lage, darüber befindet sich bleich brauner lehmiger Sand. Die Rollsteine liegen in der ganzen Schichte zerstreut. Der grössere Anteil der Tonteilchen in der unteren Lage könnte man mit der Absetzung in stehendem Wasser erklären. Auf der rechten — südlichen Seite ist der Sand am Boden hell grau und lehmartig, in der gleich dicken Oberschicht des bleich braunen Sandes sind die Tonteilchen schon ausgewascht. Auch hier liegen die Rollsteine in allen Höhen, die Oberfläche der Sandschichte ist aber der heutigen gegenüber mehr geneigt. Da hier dem abfliessenden Wasser nichts im Wege stand, gibt es in der Sandschichte keine graue und braune horizontale Streifen, die auf der anderen Seite der Strasse sonst Vorkommen. Archaeologische Funde gab es nicht. Die Strasse verläuft hier über den niedrigeren Teil der Ebene auf dem Damm aus (Lehm und) Schotter. Der Strassenkörper ist am Grund 5,5 an der heutigen Oberfläche ungefähr 5 m breit. Die Schotterschichte war insgesamt 0,4 m dick. Nachträgliche Aufschüttungen gelang es nicht auszusondern, doch spricht die beiderseits die Sandschichten überdeckende Schotterlage für eine gründlichere Strassenerneuerung. Die Abspülung des Strassenkörpers geschah auf dem hiesigen fast ebenen Boden wahrscheinlich nur in den beiden Querrichtungen ziemlich gleichmässig und nur bei Überschwemmungen vorwiegend gegen Süden. Die Strassenachse liegt in der Linie mit jenen zwischen den Profilen Nr. 16 und 25. Messfläche zwischen den Profilen 19—20 zwischen den Profilen 20—21 heutiger Boden heutige Schotteroberfläche Schottergrund —0,13 m = 0,55% —0,14 m - 0,57% + 0,10 m = 0,40% + 0,24 m = 0,32% + 0,52 m = 0,68% + 0,46 m = 0,60% Fast horizontal verlaufende Strasse ist kaum merklich gegen Osten geneigt. Ihre Grundlage liegt ein wenig höher von jener in beiden Nachbarprofilen. Diese Stelle mit der Römerstrasse wurde im Jahre 1974 beim Bau der Zufahrtstrasse zur Autobahn gänzlich abgetragen. POROČILO O IZKOPU KULTURNIH SLOJEV V LEVAKOVI JAMI Mitja Guštin Posavski muzej, Brežice Levakovo jamo, imenovano tudi Ajdovska jama v Dolu ali jama nad posestnikom Hribar Štefanom (vulgo Levak), najdemo na južnem pobočju strmega Bočja v ozki dolini potoka Sušica v Dolu pri Šutni.1 Vhod v jamo se odpira pod navpično steno nad izvirom na desni strani potoka, južno od vasi Šutna pri Podbočju (prej Sv. Križ pri Kostanjevici). Dolina Sušice je skrita za visokim strmim grebenom, na katerega najbolj izpostavljenem mestu so še danes dobro ohranjene srednjeveške razvaline Starega gradu in pod njimi starejši prazgodovinski naselbinski sloji.2 S tega mesta, ki je že samo po sebi s strmimi pobočji, dodatno pa še s strugo Krke, imenitno zavarovano, se razprostira Krško polje z vsemi znanimi in v posameznih obdobjih pomembnimi arheološkimi postojankami: Drnovo, Libna, Rovišče, Raka, Velike Malence in Dobova.3 Izredna strateška lega naselbine na Starem gradu je skupaj z zgodovinskim dogajanjem v posameznih obdobjih nedvomno posredno vplivala tudi na tvorbo kulturnih slojev v Levakovi jami, ki je od Starega gradu oddaljena komaj dober kilometer (sl. 1). Do leta 1937 je bila jama povsem neznana, vhod vanjo je bil zasut ali zadelan in šele avgusta 1937 leta jo je odprla voda, ki seje vsled hudega naliva nabrala v več kot 200 metrov dolgih rovih. Jamo (kat. št. JZS 517) sestavljata dve etaži: spodnji rov oziroma izvir, iz katerega se izliva tok vode v Sušico, in nekaj metrov više, zgornji suhi rov v katerem so bili ohranjeni arheološki kulturni sloji. Ob izbruhu vode so bile pri potoku naplavljene številne človeške kosti ter fragmenti lončevine, kar je zbudilo pozornost domačinov ter lokalnih starinoslovcev. Na podlagi notic v Jutru si je jamo 5. septembra in pozneje še enkrat 30. oktobra istega leta ogledal profesor Srečko Brodar. Jama je danes v vhodnem delu arheološko povsem raziskana in, ker želimo o njej podati zaključen pregled, se nam zdi smotrno objaviti v celoti tudi izčrpno poročilo S. Brodarja.1 Vhod v jamo je bil popolnoma zaprt do 1. avg. t. I. Vsled močnih nalivov je tedaj voda v jami toliko narasla, da je odrinila materijal, ki se je bil v ogromni množini nabral pred vhodom predvsem radi usada nad jamo ležečih plasti deloma pa tudi od preperevanja vhodnih jamskih sten. Takoj po odtoku vode so domačini sami pregledovali jamo, kolikor jim je bila dostopna. Na novo odprto jamo me je opozorila notica v »Jutru«, ki mi jo je poslal g. dr. Mušič, zdravnik iz Sevnice o/S, obenem s povabilom naj si ogledam jamo. Povabilu sem se odzval dne 5. sept. t. I. Spotoma sem si pri g. Aumanu v Krškem ogledal predmete, ki jih je g. Auman nabral raztresene po naplavljenem materijalu v tej jami in jih tako obvaroval pred uničenjem po domačinih, in sicer: več človeških cevastih kosti, eno lobanjo brez spodnje čeljusti, nekaj kosov razbite lončevine in lobanjo jazbeca. Pri vhodu v jamo sem takoj opazil dve ognjišči, ob levi in ob desni steni in razmeroma plitvo pod površjem. Verjetno pa je, 1 Lega Starega gradu in Levakove jame na obrobju Krškega polja. — Lage des Stari grad und der Höhle Levakova jama am Rande des Krško polje da gre le za eno večje ognjišče, ki ga je po sredi prerezal deroči tok vode. Ob odprtem robu desnega ognjišča sem našel bakreno fibulo (morda uhan), ki pripada po vsej priliki hallstattski kulturi. Izročil sem jo g. Aumanu, ki nas je spremljal in imel že ostale predmete. Približno 10 m od vhoda je med kamenjem ležala zmečkana cevasta človeška kost. Mimogrede sem po površju v naplavljenem pesku nabral nekaj manjših sileksov, oglajenih od vode, od katerih je bil eden, kakor sem kasneje ugotovil, zanesljivo prirejen po človeški roki. O najdišču sem takoj poročal g. dr. Ložarju, kustosu Nar. muzeja v Ljubljani, ki pa je bil tedaj dalj časa odsoten. Pri ogledu dne 30. okt. t. I. skupno z g. dr. A. Šerkom in Barom sem našel situacijo v jami v bistvu nespremenjeno. Le manjše ognjišče v vhodu pri levi steni je bilo med tem razgrebeno, dočim je desno ognjišče pokrito z ilovico in ga na prvi pogled ni opaziti. (Zakril pa je, kakor mi je sam povedal dne 2. t. m., g. Auman, da ga zaščiti pred uničenjem.) Verjetno je torej, da je še nepoškodovano. Sledovi oglja se poznajo po vsem vhodnem rovu in jih je mogoče slediti po razcepu tudi še v levem rovu do konca, dočim jih v desnem rovu, od koder je bil glavni dotok vode, ni opaziti. Na mnogih mestih je videti sledove plitvega kopanja, vendar škoda ni pomembna, ker je mnogo jam napravila deroča voda, materijal pa bolj ali manj premetala. V vhodnem rovu še nekaj metrov pred razcepom smo ugotovili v površnem ilovnatem grušču ležišče človeških kosti, večinoma drobne kosti, rebra, vretenca, ključnice itd., ki jih prejšnji obiskovalci niso opazili. Kosti so bile na široko razmetane in deloma polomljene. Spremljalo jih je lesno oglje v manjši množini. V enem primeru je bila kost še trdno sprijeta s sigo, iz česar je sklepati, da leže tu na primarnem ležišču in da niso bile zakopane. Razen drobca lončevine drugih kulturnih ostankov ni bilo. Brezdvomno bi se pri natančnem raziskovanju na tem mestu našlo V.mV nì/iÀrtA* ^9" pwv r llvtllwflMl t»i/u**- ■ J'ifju.tf $~7 "Ì éisnkìic ÿ ‘Ro.n/wv j-*jm**< 2 Skica iz rokopisnega dnevnika O. Aumana. — Skizze aus dem handschriftlichen Tagebuch von O. Auman še več kosti in morda tudi kake kulturne ostanke. V desnem rovu je voda izkopala večjo jamo, v kateri je lepo viden profil diluvialnih plasti do globine pribl. 1 metra. Med dvema tenkima plastema trde sige leži plast izredno čiste jamske gline, usedajoče se v mirni vodi. Pod spodnjo sigo pa se menjavajo plasti čiste gline s progami mivke in izpranega drobnega peska. V vseh teh usedlinah ni nobenih fauni-stičnih ostankov in nobenega kulturnega sledu. Podoba je precej očitna, da v diluvialni dobi jame niso posečali ne ljudje ne živali. Pred jamo pada pobočje jako strmo navzdol. Zlasti na levi strani globoke struge, ki jo je zarezala odtekajoča voda, je popolnoma odprt več metrov visok profil, ki se razteza v širini do 20 metrov. Dno profila tvorijo večje skale, ki jih je možno zasledovati od vhoda v jamo po vsej širini profila. Na teh skalah je dobro vidna temnejša kulturna plast, mestoma do 25 cm debela. Pokriva jo ilovnat in humozen grušč 2 do 3 metre na debelo. Označena je kulturna plast po številnih drobcih lesnega oglja. Dasi sem predal le za par lopat materijala, sem zasledil v njem številne ostanke školjke slikarskega skržka (Unio pictorum) in drobce kosti očividno manjših sesalcev (koze, ovce, jelena!). Vmes so ležali drobci precej debele primitivne lončevine in dva komada obdelanega sileksa. Ker je precejšen del pobočja še popolnoma nedotaknjen, sem prepričan, da bi načrtno raziskovanje tu imelo še mnogo uspeha in bi se našli še številni sileksi kakor tudi drugi predmeti, ki bi točneje lahko označili dobo. Z ozirom na silekse je možno, da kulturna plast vsaj v svojem spodnjem delu sega še mnogo bolj nazaj kot ognjišča v jami, eventualno še v neolitsko dobo. Paleolitske plasti nisem usledil nikjer. Ker je voda odplavila pred jamo ogromne množine materijala, je verjetno, da bi se našlo pri preiskovanju materijala v nastali strugi in tudi nižje v potoku, kamor se je voda iztekala, še več kulturnih ostankov. Pri bežnem pregledu v potoku sem takoj zasledil en sileks. Tik pred vhodom v jamo je odkopan vhod v kake 4 metre globoko luknjo, ki je pri prvem obisku še ni bilo. Po pripovedovanju posestnika pod jamo pridejo ob nedeljah kopat domači fantje z Dola. Na vsak način bi bilo potrebno, da se po strokovnjaku pred-zgodovinarju preišče vse še nedotaknjeno levo pobočje pred jamo in vhodni del jame, kolikor ni pokvarjen od vode. Žal se je kopanja že 1. okt. —- še preden si je jamo prof. S. Brodar drugič ogledal — lotil amaterski raziskovalec okamenin in starin Oto Auman iz Krškega. Auman je kopal skoraj v vseh jamah na obrobju Krškega polja (tako tudi v Jermanovi jami na Pijavškem kot v Ajdovski jami pri Nemški vasi).5 O svojih izkopavanjih je zapustil nekaj beležk, ki jih danes hrani Posavski muzej v Brežicah. Izkopavanje v Levakovi jami je trajalo od 1. do 15. oktobra 1937; ohranila seje le skica in spisek najdb (sl. 2),6 medtem ko so najdbe izgubljene. Aumanovo raziskovanje je bilo le površinsko; sledovi njegovih izkopavanj so bili vidni še leta 1975, ko smo pričeli s sistematičnim izkopom kulturnih slojev. Med najdbami, ki jih omenja, izstopa predvsem rimski srebrnik, rimski bronast novec in del hal-štatskega uhana (?) ali fibule; ob tem pa številne človeške in živalske kosti. Po letu 1937 je zanimanje za Levakovo jamo zamrlo. Omenjena je v delih Rajka Ložarja in Balduina Sarie v zvezi z razpravami o mlajši kameni dobi.7 Sistematično je zbral podatke 3 Pogled na vhod Levakove jame; nad njim je abri, kjer je bilo najdeno manjše ognjišče. — Blick auf den Eingang der Grotte Levakova jama; darüber Abri, wo ein Feuerherd gefunden wurde. (Photo M. Guštin) 4 Del vhoda v jamo, kjer je bila ohranjena debela plast rdeče ožgane ilovice (prazgodovinsko ognjišče). — Teil des Höhleneingangs, wo eine dicke Schicht roter, angebrannter Lehmerde erhalten ist (vorgeschichtlicher Feuerherd). (Photo M. Guštin) ter predstavil Levakovo jamo šele Franc Leben, ko je obravnaval arheološko podobo do lenjskih jam.8 Arheologi so postali na Levakovo jamo ponovno pozorni leta 1973, ko so kostanjeviški jamarji v njej našli umetno preoblikovano človeško lobanjo, srebrn rimski prstan in prazgodovinsko ter antične črepinje (sl. 10 in T. 3, 9—12). Najdbe je prevzel Marijan Slabe9 in na njegovo pobudo se je Ljubljanski regionalni zavod za spomeniško varstvo zavzel za to, da se kulturni sloji v jami dokončno izkopljejo. Tako je Posavski muzej s pomočjo sredstev Kulturne skupnosti Slovenije in Občinske kulturne skupnosti Krško izvedel v septembru in novembru 1975. leta sistematičen izkop vseh vhodnih kulturnih ostalin v jami. Izkopavanje Okolica Levakove jame je bila pred izkopavanjem močno zaraščena; sam vhod v jamo pa zasut s kamnitnim drobirjem. Vhodna odprtina je tri metre široka in domala meter visoka reža (sl. 3). Od vhoda se rov neenakomerno razširjuje na 5 metrov in 20 metrov daleč. Ta vhodni rov pregrajuje na sredini kapniška tvorba, nakar se tla dvignejo tako, da je notranji del višji in položnejši od sprednjega. Omenjeni jamski prostor smo razdelili na sektor I — sprednji del, ki je od 2 do 4 m visok in v katerem se sigasta z ilovico pokrita tla strmo dvigajo proti naravni kapniški pregradi. Za njo je sektor II — notranji in domala vodoravni del, ki se mestoma močno zoži pa tudi po izkopu ostane le slaba 2 metra visok. Po dvajsetih metrih se vhodni prostor zaključi; od tod vodita dalje 0,7 do 0,9 m visoka rova v notranjost apneniškega Bočja (sl. 6). Rovi z občasnimi razširitvami in kraškimi 6 Pogled na zadnji del sektorja II, kjer se jama cepi v dva manjša rova. — Blick auf den hinteren Teil des Sektors II, wo sich die Grotte in zwei kleinere Stollen aufgabelt. (Photo M. Gustin) 5 Pogled na izkopani sektor II. V ospredju podoma skala. — Blick auf den ausgegrabenen Sektor II. Im Vordergrund ein Felssturz. (Photo M. Guštin) jamskimi pojavi so razvejani še okrog 200 m daleč. Po kulturnih ostankih sodeč je bila jama naseljena samo v vhodnem, 20 m dolgem prostoru, čeprav smo našli (verjetno naplavljene) ostanke človeških kosti tudi v levem notranjem rovu. Izkopavali smo v dveh razdobjih.10 Septembra smo raziskali prostor pred jamskim vhodom in t. i. sektor I do pregrade; novembra istega leta pa plasti v II. sektorju ter sondirali še notranje rove. Zaščitni poseg v Levakovi jami je razen materialnih ostalin dal tudi strokovne rezultate, ki doprinašajo k poznavanju davne preteklosti na tem območju. V prvi fazi smo nasuto kamenje, zemljo in pesek na pobočju pred jamo prekopali ter odmetali na prostor nižje pod jamskim vhodom. V tem sloju smo našli antična novca (T. 4, 5, 7), bronasto fibulo (T. 4, 1) in nekaj prazgodovinske in antične keramike. Ob desnem delu vhoda smo trčili na 5—8 cm debelo ohranjeno plast rdeče pečene ilovice, ki je ležala neposredno na zasiganih tleh (sl. 4). V ostanku kurišča, ki je verjetno bilo na tem prostoru, smo našli izključno prazgodovinsko keramiko in brus iz peščenca (T. 2, 4). Samo na tem mestu je bila kulturna plast nedotaknjena, povsod drugod v sprednjem delu jame so bile kulturne plasti uničene in premešane. V notranjosti sprednjega dela jame — sektorja I — smo našli predvsem antične ostaline: kos samostrelne fibule (T. 4, 4), bronasta novca (T. 4, 8, 10), bronast spiralni obesek (T. 4, 3) in keramiko. Med najdbami izstopa kos ročne žrmlje iz peščenca (T. 4, 18). Prazgodovinske najdbe niso tičale v posebnem sloju, ampak so bile pomešane z antičnimi (npr. T. 1, 5—6). Pod premešano plastjo z antičnim in prazgodovinskim gradivom, približno 0,70 m pod površjem, smo v predelu, kjer je siga ob jamskem vhodu ustvarila naravni jez, naleteli na večje kamne in grušč, med katerim smo našli odlomke rdeče posode (T. 1, 3), koščeni šili (T. 1, 2, 7) in bronasto ploščato sekirico (T. 1, 1). Grušč in predmeti so ležali v poglobljeni kotanji, ki jo je izdolbla voda in se tako nedotaknjeni ohranili do našega odkritja. Z očiščenjem in izkopom sprednjega dela jame oz. sektorja I se je zaključila prva faza izkopavanja. V drugi novemberski fazi smo najprej napeljali električno razsvetljavo iz Levakove domačije, saj zunanja svetloba ne prodre v notranji del jame. Iz I. sektorja smo odstranili še velike podorne skale in preverili sloje pod njimi. V sektorju II je bil jamski rov pred izkopom 1,50 m visok, kulturni sloji pa so segali največ 0,60 m globoko. Tod smo razločili tri sloje: zgornjega, ki je bil v glavnem prekopan in uničen od poplavne vode; vmesnega, kot sterilno peščeno naplavino; spodnji pa je bil ohranjen le na dveh do treh kvadratnih metrih. V zgornjem sloju so bile antične ostaline in številne človeške kosti. Dele istih antičnih posod smo našli tako v I. kot v II. sektorju, podobno tudi ostanke človeških okostij, kar je bila posledica vodnega izbruha in Aumanovih izkopavanj. Nabrali smo dosti črepinj antičnih posod (T. 5—9), bronast rimski novec (T. 4, 9) ter zeleni ogrlični jagodi (T. 4, 2). Vmesni, poprečno 20 cm debel sloj, je sestavljala fina naplavinska mivka. V spodnjem nedotaknjenem sloju smo našli kose svetlo rdeče posode (T. 2, 1), kose posode z inkrusti-ranim ornamentom (sl. 8 in T. 1, 4), dele drugih posod in nekaj sileksov. Keramika tega najstarejšega sloja se je v ostalih delih jame pomešala že z antično keramiko. V razliko od antičnega je bil spodnji sloj na mestih, kjer je bil najbolje ohranjen, izredno kompakten, bogat po številu keramičnih najdb in izrazit po barvi, ki mu jo je dala prazgodovinska kultura. Tako na pobočju pred jamo, kot v I. in II. izkopanem sektorju v njej, smo našli izredno število človeških kosti. Poudariti je treba, da so bili ostanki okostij najdeni izključno v antični plasti in da jih v nedotaknjeni prazgodovinski plasti ni bilo. V obeh plasteh pa smo našli številne živalske kosti; na površini predvsem ostanke recentne perjadi. Rezultati V Levakovi jami ločimo med seboj le dva kulturna in časovna horizonta : prazgodovinskega in antičnega, ki sta bila med seboj stratigrafsko vidno ločena in kulturno ne predstavljata kontinuiranega življenja v jami, temveč le zapuščino občasne poselitve. Prazgodovinsko obdobje je v jami izpričano z enotnim slojem, katerega značilno gradivo uvrščamo v zadnje obdobje eneolitika. Sem sodijo: odlomek posode okrašene z vbodi in brazdastim vrezom, izkopan že leta 1937 (sl. 7); del klekaste posode iz rdeče gline (T. 2, 1); kos keramike z vrezi in vbodi (T. 1, 5); klekasta posoda iz svetlo rdeče gline in s štirimi ušesci na ramenu (T. 2, 1); odlomki ročajne posode z belo inkrustiranim ornamentom (sl. 8 in T. 1, 4) ter druge črepinje (T. 2, 2—3; T. 3, 1—7). Keramične najdbe dopolnjujejo koščena šila (T. 1, 2, 6, 7) in kremenčevi sileksi (T. 2, 5—8). 7 Fragment keramike iz Levakove jame, ki ga hrani Narodni muzej v Ljubljani (inv. štev. 13054.1/2). — Ein keramisches Fragment aus der Höhle Levakov a Jama, das im Nationalmuseum zu Ljubljana aufbewahrt wird (Inv. No. 13054.1/2) Zanimivo je, da našim obnovljenim posodam (T. 1, 3 in T. 2, 1) med doslej znanim eneolitskim keramičnim gradivom v Sloveniji ne najdemo docela ustreznih paralel, kar še posebno velja za posodo s štirimi ušesci. Klekast oz. kolenčast prelom na najširšem obodu posode je značilen tudi za eneolitsko keramiko pri nas, saj tako oblikovanje zasledimo domala vsepovsod na slovenskih eneolitskih najdiščih (v Ajdovski jami pri Krškem, Brezju nad Zrečami, Drulovki pri Kranju in drugod).11 Fragmentiran vrč, ki je ornamen- 8 Fragmenti vrčka z belo inkrustacijo (zadnja faza eneolitika). — Krugfragmente mit weisser Inkrustierung (Endphase des Aneolithikums). (Photo M. Guštin) tiran z belo inkrustacijo (sl. 8 in T. 1, 4) pa verjetno tudi podobna črepinja z neohranjeno inkrustacijo, najdena leta 1937 (sl. 7) se kulturno uvrščata v t. i. lubniški tip eneolitske keramike na Slovenskem. Taka zvrst (oblike in tehnika ornamentiranja) keramike je pri nas najznačilnejša iz jame Kevderc na Lubniku pri Škofji Loki.12 Brus iz peščenca (T. 2, 4) in koščeno ter kamnitno orodje je samo po sebi netipično, vendar dobro dopolnjuje celotno podobo eneolitskega sloja v Levakovi jami. Za časovno opredelitev eneolitskega sloja je pomembna predvsem bronasta ploščata sekirica (T. 1, 1), najdena skupaj z rdečo posodo (T. 1, 3). Sekirica sodi po tipoloških značilnostih med najstarejše primerke iz začetka bronaste dobe in je eden redkih tovrstnih kovinskih predmetov tega časa pri nas. Tako sekirica kot inkrustirana posoda sta glavna elementa, ki omogočata opredelitev še drugega keramičnega, a tudi koščenega in kamnit-nega gradiva v končni eneolitik. Pri obravnavi eneolitskega gradiva iz Levakove jame se seveda postavlja vprašanje razmerja med tem in drugimi sorodnimi najdišči neo- eneolitskega obdobja v Posavju in drugod v Sloveniji. Do sedaj je bila v Posavju deloma sistematično raziskana le Ajdovska ali Kartuševa jama pri Nemški vasi nad Krškim;13 poznamo pa tudi gradivo iz Jermanove jame na Pijavškem,14 kar vse dopolnjujejo še kamnitne sekire in kladiva najdene v številnih najdiščih na prostem.15 Tako Ajdovska kot deloma tudi Jermanova jama pripadata po svojem arheološkem inventarju v glavnem med najdišča starejšega eneolitika. Srednjega in mlajšega eneolitskega horizonta, kot ga imamo npr. v Kevdercu na Lubniku, doslej v Posavju ni bilo. Ker številne za starejši horizont značilne keramične oblike (zajemalke, vrči z visokim trakastim ročajem, sklede, značilno vrezano okraševanje, gumbaste aplikacije itd.) v gradivu Levakove jame povsem manjkajo, nasprotno pa imamo poleg nekaj doslej neznanih oblik posod še inkrustirano keramiko — ki jo lahko vzporejamo s podobno keramiko iz Kevderca — lahko rečemo, da je z izkopavanjem v Levakovi jami zdaj tudi v spodnjem Posavju izpričan najmlajši eneolitski horizont. 9 Bronasti igli z Libne (a) in iz Jermanove jame na Pijavškem (b). 1/2. — Zwei Bronzenadeln, (a) von der Libna, (b) aus der Höhle Jermanova jama 1/2 S <*•/ A' Na desni strani: a b 10 Preoblikovana lobanja iz Levakove jame (1973). -— Der deformierte Schädel aus der HöhleLevakova jama (1973). (Photo M. Guštin) V sami Levakovi jami nimamo izpričanih prazgodovinskih najdb, ki bi pripadale mlajšim kovinskim obdobjem. Pač pa Posavski muzej hrani iz Jermanove jame bronasto iglo s čebuličasto glavico, okrašeno z vrezi v obliki ribje kosti (sl. 9b), katero je leta 1940 izkopal O. Auman.16 Podobno iglo hrani muzej tudi iz Libne (sl. 9a), žal brez natančnejših naj-diščnih podatkov. Tipološko sodita igli v konec bronaste dobe, kulturno pa sta po vsej verjetnosti v tesni zvezi z žarnogrobiščno poselitvijo spodnjega Posavja.17 Nad kulturno plastjo s konca bakrene dobe se v Levakovi jami pojavi nanos sterilne naplavinske mivke, ki se je nakopičila v mlajših prazgodovinskih obdobjih. Sloj nad njo predstavlja antično poselitev, ki je v jami s številnimi drobnimi najdbami bogato zastopana. Dosti rimskih novcev smo našli v zemlji pred jamo (novca Avgusta in Severa Aleksandra — T. 4, 5, 7) pa tudi v jami sami (prav tako denar Severa Aleksandra in še dva nedoločljiva — T. 4, 8—10). V majhnem breznu pri vhodu v jamo smo odkrili še novec Marka Avrelija (T. 4, 6).18 Obdobje od 1. do 4. stoletja, dokumentirano z antičnimi novci, je bogato dopolnjeno s keramičnim gradivom (T. 5—9), srebrnim prstanom z gemo (T. 3, 9), bronasto fibulo (T. 4, 1) in steklenima jagodama (T. 4, 2). Med keramičnim inventarjem prevladujejo odlomki posod iz grobe sive gline, mešane s kremenčevim peskom in so ornamen-tirani z metličastim ornamentom (T. 6). Žlahtnejših proizvodov antičnih obrtnih delavnic kot je npr. terra sigillata ali steklo nismo našli. Zanimivo je, da so imeli kosi istih posod, razmetani v vsem vhodnem delu jame, sveže prelome, kar kaže na to, da so bile posode pred poplavo leta 1937 cele. Kos ročne žrmlje iz peščenca (T. 4,18) priča, da so v antičnem obdobju občasno bivali ljudje v jami, saj so bile žrmlje nepogrešljiv pribor gospodinjstva. Med antično zapuščino smo nabrali dosti osteološkega gradiva. Izstopa razmeroma veliko človeških cevastih kosti oz. ostankov okostij, ki so bile odplavljene in raztresene po vsem izkopanem področju. Ob lobanji, najdeni že leta 1973, je bilo moč na podlagi izkopanega gradiva in z antropološko analizo zbrati podatke za najmanj 7 osebkov.19 Presenetljivo je, da gre za dve odrasli osebi in pet otrok. Za številčno vrednotenje jamskega grobišča je treba upoštevati pripovedovanja okolišanov, da so ob izbruhu vode leta 1937 ležali »vozovi« kosti ob potoku in, da je O. Auman tedaj, ko je v jami kopal, iz nje odnašal cela naročja kosti. Tako je danes nemogoče presoditi, koliko oseb je bilo v jami pokopanih in prav tako ni možno pokojnikov natančno časovno opredeliti, ker niso bili več v primarni legi. Zanesljivo je, da človeške kosti niso bile iz eneolitske plasti in, da so v neposredni zvezi z antičnim gradivom. V prizadevanjih za čim ožjo časovno opredelitev ne moremo mimo deformirane lobanje (sl. 10), ki sodi v čas preseljevanja narodov,20 čeprav vse naše najdbe izpričujejo nekoliko starejšo časovno uvrstitev — vsaj v obdobje pozne antike. Iz številnega živalskega kostnega gradiva je ugotovljeno 17 vrst sesalcev, dve vrsti mehkužcev in najmanj ena vrsta ptičev.21 Zanimivo je, da 51 odstotkov kosti pripada domačim živalim kot so govedo (Bos taurus), svinja (Sus scrofa domestica), koza (Capra capra), ovca (Ovis aries), pes (Cattis familiaris), mačka (Felis domestica). Gre za najmanj dvoje goved; najmanj pet svinj, od katerih sta dve zelo mladi; kozi zatrdno pripišemo le eno samo kost, medtem, ko za najmanj pet živali ni moč reči ali so ovce ali koze; pes je bil samo eden, mačk najmanj pet. Ostalih 49 odstotkov kosti pripada 11 vrstam lovnih živali, od katerih ene pri nas ni več — alpski svizec (Marmota marmata). Druge živali so: Najmanj šest zajcev (Lepus europaeus), verjetno dve srni (Capreolus capreolus), jelen (Cervus elaphus), najmanj tri podgane (Rattus rattus), miš (Mus sp.), najmanj tri lisice (Vulpes vulpas), verjetno štirje jazbeci (Meles meles), najmanj dve kuni (Martes martes), najmanj en medved (Ursus arctos) in veverica (Sciurus vulgaris). Ptičje kosti pripadajo najmanj štirim živalim, po vsej ver- jetnosti kuram. Od mehkužcev je ostalo 15 školjčnih lupin: ena pripada vrsti srčanka (Cardium sp.), je morska in užitna, druge pa sladkovodnim skržkom (Unio sp.). Največ živalskih kosti je iz plasti antične poselitve, le majhen del iz eneolitske plasti, nekaj pa iz današnjega časa, in to kosti lovnih živali in ptičev, ki so se zatekale v jamo. Tako ostanki domačih, kot tudi nekaterih lovnih živali (srna, jelen) dobro dopolnjujejo izbor mesne prehrane antičnega človeka, ki jo poznamo tudi že z drugih najdišč. Prazgodovinskega gradiva iz Levakove jame ni težko ovrednotiti. Dobro se uvršča z nekaterim inventarjem najdišč s konca kamene dobe v spodnjem Posavju in Sloveniji. Po vseh svojih značilnostih nam najdbe pričajo, da so bile last ljudi, ki so se v eneolitskem kulturnem obdobju v jamo zatekli ali v njej samo občasno bivali. Težje je vrednotiti najdbe iz antičnega obdobja. Ker je antični sloj uničen, je težko določiti razmerje med arheološkim gradivom in človeškimi okostnimi ostanki. Vprašanje sočasnosti ostane kljub sistematičnemu izkopu povsem odprto. Kažeta se dve možnosti: Morda so se spričo nevarnosti, ki je grozila naselbini na Starem gradu, prebivalci zatekali v jamo ter skrivali v sprednjem delu, preminule pa pokopavali bolj v notranjosti jame. To domnevo bi opravičevali številni kostni ostanki, najdeni v više ležečem II. sektorju in kos žrmlje v I. sektorju, ki nedvomno nakazuje bivalni prostor. Druga možnost bi bila ta, da so pokopavali v jami šele v razviti in pozni antiki. To domnevo bi podpiralo dejstvo, da se skeletni grobovi pojavijo šele v navedenem obdobju. Zaradi pomanjkanja dokazov za eno ali drugo možnost naj poudarimo še dejstvo, da je bil vhod v jamo zatrpan, in da obstaja verjetnost, da so tedanji prebivalci s skalami hote zagradili vhod v jamo ter tako otežkočili dostop do pokojnikov. Mogoče se bodo ta vprašanja razrešila pri sistematičnem raziskovanju naselbine na Starem gradu in njej pripadajočih grobiščih. Opis gradiva Tabla 1 : 1: bronasta ploščata sekirica; 2, 6, 7: koščena šila; 4: fragm. posoda iz sivo črne gline, okrašena z belo inkrustacijo; 5: fragm. posode iz črne gline; 3: fragm. posoda iz svetlordeče gline. Tabla 2: 1: fragm. posoda iz svetlo rdeče gline s štirimi ušesci (rekonstrukcija); 2: fragm. rjavo rdečega lončka iz grobe gline; 3: fragm. temno rjave sklede iz grobe gline; 4: brus iz peščenca; 5—8: kremenčevi sileksi. Tabla 3: 1: fragm. ustja temno sive posode; 2: fragm. ustja rdeče žgane posode; 3: fragm. ustja rdeče-črno žgane posode; 4: fragm. temno rjave sklede; 5: fragm. svetlo rjave sklede; 6: fragm. sivo rjave posode, okrašene s plitvim metličastim ornamentom; 7: fragm. koleščka iz grobe rjave gline; 8: fragm. sive posode izdelane na lončarskem kolesu; 9: srebrn prstan z gemo; 10: fragm. rdeče posode izdelane na lončarskem kolesu; 11: fragm. rjave sklede iz grobe gline; 12: noga trinožne rumeno rdeče sklede. Tabla 4: 1: bronasta fibula; 2: zeleni stekleni jagodi; 3: fragm. bronastega obeska (?); 4: bronasta pereso-vina fibule; 5: bronast novec: Augustus (M. Salvius Otho). Nominal as. Kovnica Rim. RIC 189. Ohranjenost IV-V. Položaj pečata 5. Na reveru kontramarka ..IM. Čas kovanja 3/2 pr. n. š.; 6: bronast novec: Marcus Aurelius. Nominal S. Kovnica Rim. RIC 635 c. Ohranjenost IV. Položaj pečata 6. Čas kovanja 168-9; 7: bronast novec: Severus Alexander. Nominal S. Kovnica Rim. RIC 635 c. Ohranjenost IV. Položaj pečata 6. Čas kovanja 231-5; 8: bronast novec: Severus Alexander. Nominal S. Kovnica Rim. RIC 558. Ohranjenost IV. Položaj pečata 1. Čas kovanja 222—231 ; 9: nedoločljiv bronast novec: Nominal S. Ohranjenost V. RICI Čas kovanja 2.—3. stol.; 10: ne- določljiv bronast novec: Nominal Ant. Ohranjenost V. RICI Čas kovanja 2. pol. 3. stol.; 11: fragm. železna podkovica; 12: predrta bronasta pločevina; 13—17: nedoločljivi železni kosi; 18: fragm. ročnega žrmlja iz peščenca. Tabla 5: Antična keramika, izdelana iz fine prečiščene gline na lončarskem kolesu; 1, 2: fragm. sivi posodi gubanki; 3: fragm. rdeče posode z ornamentiranim ustjem; 4: fragm. ustja rdečega vrča; 5, 6, 8, 10, 11, 13: fragm. ustja rdečih posod; 7, 12: fragm. ustji svetlo rumenih posod; 9: fragm. svetlo rumenega lončka; 14—16: fragm. ustja sivih posod iz gline močno mešane s kremenčevim peskom. Tabla 6: 1—12: fragm. temno sivih grobih antičnih posod, gline je primešano veliko peska, površina je orna-mentirana z rahlim metličastim ornamentom. Tabla 7: 1—11, 13: fragm. ustja antičnih temno sivih grobih posod, izdelanih iz gline močno pomešane s kremenčevim peskom; 14: fragm. ustja rdeče posode; 12, 15: fragm. trupa rdečih posod. Tabla 8: 1, 6: fragm. rdečih krožnikov; 2, 4: fragm. sivih krožnikov; 5: fragm. trupa sive posode iz grobe gline, okrašen z metličastim ornamentom; 7—14: fragm. finih rdečih posod; 15: fragm. noge rumene trinožne sklede; 16—18: fragm. nog sivih posod. Tabla 9: 1, 6—8, 10—14: fragm. sivih grobih posod: 2: fragm. ročaja in ustja rdeče posode; 3: fragm. ročaja finega sivega vrča; 4: fragm. dna fine rumene posode; 5, 11, 14: fragm. dna rdečih posod. 1 Arheološka najdišča Slovenije (Ljubljana 1975) 256, s citirano starejšo literaturo. 2 L. c. poroča o halštatskem gradišču z dvojnim nasipom in s sledovi hiš. Najdbe izvirajo tudi iz latenskega in antičnega obdobja; predvsem z grobišča pod hribom. 3 Cfr. cit. literaturo v Arheološka najdišča Slovenije 246 ss; za Dobovo tudi: F. Stare, Dobova, Posavski muzej Brežice 2 (1975). 4 Poročilo hrani arhiv Jamarske zveze Slovenije pod katastrsko številko jame 517. 5 S. Brodar in J. Korošec, Razprave 1. raz. SAZU 3 (1953) 7 ss in 45 ss. P. Korošec, Poročilo o raziskovanju neolita in eneolita v Sloveniji 4 (1975) 170 ss. P. Korošec, M. Uršič, Poročilo o raziskovanju neolita in eneolita v Sloveniji 2 (1965) 55 ss. 6 Skica s spiskom sta iz rokopisnega dnevnika O. Aumana, ki ga hrani Posavski muzej v Brežicah. 7 R. Ložar, Zbornik za umetnostno zgodovino 17 (1941) 133; Idem, Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 22 (1941) 18. B. Saria, Corinthia I 132 (1942) 92. 8 F. Leben, Naše jame 11 (1969) 280 ss in T. 4: 4. 9 O teh slučajno odkritih najdbah razpravlja M. Slabe v tem 27. letniku Arheološkega vestnika. Po njem sem povzel tudi preje omenjeno keramično gradivo in prstan; antropološko študijo lobanje pa posebej obravnava T. Tomazo — Ravnik. Obema se za objavo iskreno zahvaljujem. 10 Pri izkopavanjih so bili v veliko pomoč člani Jamarskega kluba iz Kostanjevice na Krki; vsem, kakor tudi njihovemu takratnemu predsedniku M. Boltesu se na tem mestu iskreno zahvaljujem za sodelovanje. 11 P. Korošec, Poročilo 4 (1975) T. 4: 4; T. 7: 1, 4, 6; T. 8: 1; T. 11: 1, 2. S. Pahič, Arheološki vestnik 24 (1973) T. 5: B. J. Korošec, Drulovka (1960) T. 10: 1, 2; T. 11: 1. F. Leben, Symposium über die Entstehung und Chronologie der Badener-Kultur (Bratislava 1973) 187 ss. 12 F. Leben, Arheološki vestnik 24 (1973) 151 ss; Idem, Loški razgledi 20 (1973) 19 ss; Idem, Naše jame 17 (1975) 89. P. Korošec, Arheološki vestnik 24 (1973) 171 ss, sl. na str. 174 in T. 1-2. 13 Cfr. op. 5. 14 Gradivo iz Jermanove jame samo po sebi predstavlja zaokroženo celoto. Potrebno bo ponovno najti in sondirati mesto, kjer je kopal že O. Auman in o izkopavanju zapustil rokopisno poročilo, ki ga hrani Posavski muzej. 15 Kamnitnih in koščenih sekir je bilo v spodnjem Posavju najdenih veliko. V večini primerov gre za slučajne osamljene najdbe, le s Starega gradu pri Podbočju poznamo dve sekiri, ki sta bili najdeni skupaj z drugim arheološkim gradivom. 16 Igla je bila založena in zato ni bila objavljena z ostalim gradivom iz Jermanove jame. Da pripada temu jamskemu najdišču je razvidno tudi iz rokopisnega dnevnika O. Aumana. 17 Tu mislimo predvsem na Dobovo, saj začetek materialnih ostalin sovpada s starostjo igle. 18 Novce je določil Peter Kos. 19 Analizo človeških kosti je opravila antropolog Tatjana Ravnik-Tomazo. 20 M. Slabe na str. 283 v tem letniku Arheološkega vestnika. 21 Sesalce je določil Janez Dirjec, mehkužce pa Vasja Mikuž. BERICHT ÜBER DIE AUSGRABUNG DER KULTURSCHICHTEN IN DER HÖHLE LEVAKOVA JAMA Zusammenfassung Die Höhle Levakova jama liegt im Ort Dol beim Dorf Sutna nicht weit von Podbočje (Unter-krain). Der Eingang in die Höhle öffnet sich in der senkrechten Felsenwand oberhalb des Baches Sušica, der in die Krka mündet. Auf dem steilen Bergkamm, der die Höhle von der Ebene des Krško polje aus verdeckt, stehen die Ruinen der frühmittelalterlichen Festung Stari grad. Die vorzügliche strategische Lage von Stari grad, das durch die steilen Abhänge und den Fluss Krka geschützt ist, war der Grund dafür, dass Levakova jama schon in der vorgeschichtlichen Zeit, und später in der Antike, besonders in Kriegs- und Unruhezeiten, von Menschen besiedelt wurde. Bis zum Jahre 1937 war die Höhle völlig unbekannt. Eine starke unterirdische Überschwemmung aber füllte damals die mehr als 200 m langen Stollen mit Wasser, und die Wassermenge öffnete den mit grossen Felsen verstopften Eingang. Damals besuchte Professor Srečko Brodar die Höhle. Noch in demselben Jahr führte der aus Krško stammende Fossiliensucher O. Auman Grabungen darin durch. Ausser dem Fragment in der Abb. 7 sind alle Funde dieser Ausgrabung verloren gegangen. Im Jahre 1973 haben dann Höhlenforscher einige Fragmente der vorgeschichtlichen und antiken Keramik, einen Silberring, und einen künstlich deformierten Menschenschädel gefunden. (Abb. 10). Wegen der ausserordentlich interessanten Funde, und auch, weil die archäologischen Schichten in Gefahr waren, zerstört zu werden, unternahm man in September und November 1975 systematische archäologische Ausgrabungen. Der Eingang in die Höhle öffnet sich in einen engen, drei Meter hohen Spalt (Abb. 3) ; der Eingangsraum selbst ist 20 m lang und 3—5 m breit. Ausser an einer Stelle, waren über all die Schichten, zerstört. An der erhaltenen Stelle konnte man ganz Unten die äneolithische Schicht, darüber eine sterile Lage angeschwemmten Bachsands, und darüber eine zerstörte Schicht aus spätantiker Zeit mit Menschenknochen feststellen. Der vorgeschichtliche Zeitabschnitt ist durch eine einheitliche Schicht, deren typisches Material in die letzte Stufe des Äneolithikums eingeordnet wird, vertreten (Abb. 7—8, T. 1—3). Unter diesem Bestand befinden sich ein flaches Bronzebeilchen, das seinen typologischen Charakteristika nach unter die ältesten Exemplare, die in die frühesten Anfänge der Bronzezeit einzuordnen sind, gehört, und mit Inkrustation verzierte Keramik, die das übrige keramische Material dem Rahmen des sogenannten Lubnik-Typus zuordnen lässt. Wenn man nämlich die Funde der Höhle Levakova jama mit ähnlichen, aus der Endzeit des Äneolithikums stammenden Entdeckungen aus der Höhle Kevderc auf dem Berge Lubnik vergleicht, kann man sagen, dass das Äneolithikum auch in dem niederen Posavje (Savetal) in die Endphase dieses Zeitabschnittes gehört. Die antike Schicht wurde von dem reissenden Wasser, und durch die Ausgrabungen von O. Auman völlig zerstört. Münzen, Keramik und das andere Material gehören in die Zeit des 1.—4. Jahrhunderts unserer Zeitrechnung. Dabei wurde eine Unmenge von Menschenknochen gefunden, aber nie in situ. Die Vernichtung der antiken Schlicht macht die Datierung der Menschengräber in der Höhle unmöglich, wenn auch die Entdeckung des Menschenschädels mit künstlicher Deformation von einem Brauch der hunnischen und post-hunnischen Zeit zeugt. Damit aber wird auch schon eine Möglichkeit für die Datierung anderer Begräber gegeben. Tab. 3 Levakova jama, eneolitski sloj 1—7 in 11, ostalo antično obdobje. Najdbe 9—12 predstavljajo izbor gradiva, najdenega leta 1973 skupaj s preoblikovano lobanjo. 1, 3, 10, 11 = 1/4, ostalo = 1/2. — Levakova jama, äneolithische Schicht 1—7, das übrige römerzeitlich. Die Funde 9—12 stellen eine Auswahl des Fundgutes dar, das — zusammen mit dem deformierten Schädel — 1973 gefunden wurde. 7 s 2 ARHEOLOŠKE NAJDBE IZ ZBIRKE JAMARSKEGA KLUBA KOSTANJEVICA NA KRKI Marijan Slabe Ljubljanski regionalni zavod za spomeniško varstvo Arheolog Ljubljanskega regionalnega zavoda za spomeniško varstvo se je kot delavec v spomeniški službi Skupščine občine Krško takoj, ko mu je bilo sporočeno, da so v Leva-kovi jami izkopali arheološke predmete, oglasil pri predsedniku Jamarskega kluba Kostanjevica na Krki in na njihovo željo prevzel gradivo v obdelavo. Istočasno je LRZSV ukrenil vse za čimprejšnjo zavarovalno akcijo pod strokovnim arheološkim vodstvom. Od KS Slovenije in KS Krško je prejel namenska sredstva za zaščitni poseg v jami. LRZSV je za strokovno vodstvo zaščitnih del zaprosil arheologa Posavskega muzeja iz Brežic, ki je akcijo kasneje v celoti izpeljal. Iz poročila, ki ga je na predhodni dopis LRZSV poslal takratni predsednik kluba Martin Boites, sledi, da so v jami 23. 6. 1973 štirje njihovi člani na površini pobrali nekaj najdb, oz. deloma odkopali ostanke dveh okostij približno 20 m od vhoda, 0,50 m do 1 m globoko, na arealu dveh m2. Iz poročila tudi razberemo, da naj bi sedimente v tem vhodnem delu jame preplavila oz. razrila voda, kar naj bi bil tudi vzrok sekundarnemu položaju in slabi ohranjenosti najdb. Iz ustnega sporočila je tudi znano, da je leta 1937 narasla voda tekla skozi omenjeni rov in da je bilo moč, ko se je ustalila, v strugi potoka najti kosti, kamnitne sekire itd. Material je danes zgubljen.1 Inventar te majhne zbirke je bil po obdelavi v dogovoru s Posavskim muzejem iz Brežic in na posebno željo kostanjeviških jamarjev vrnjen njihovemu klubu. Ti naj bi ga primerno razstavili in ustrezno zavarovali. Zbirka obsega naslednje predmete : Masiven srebrni prstan polkrožnega preseka z vdelano ovalno gemo na razširjenem delu (T. 1, 1 in sl. 1); kos vratu z delom ramena rdeče pečenega vrča (T. 1, 2); kos profiliranega oboda z delom ustja svetlo sive posodice s temnejšim premazom površine (T. 1, 3); pet odlomkov svetlo rdeče pečenega lončka z izvihanim ustjem in ostanki rdečega premaza na površini (T. 1, 4); dve črepinji oboda svetlo rdeče pečenega vrča (T. 1, 5); kos ustja z delom oboda temno sive skodele (T. 1, 6); pet odlomkov svetlo rumeno pečenega vrča z rdečim premazom površine (T. 2, 1); deset kosov lonca iz rjavkasto sivo pečene gline z metličastim ornamentom (T. 2, 2) ; nogo trinožne skodele iz rjavo sivo žgane gline z metličastim ornamentom (T. 2, 3); dva fragmenta večje posode iz slabo pečene gline; kos naj večjega oboda posode z rdečim premazom; ostanke človeških okostij (tudi lobanje) in živalske kosti. Predmeti te majhne zbirke so z eno izjemo (kos prazgodovinske skodele — T. 1, 6) vsi iz antičnega obdobja. Odlomki posod (T. 2, 1, 2, 3 in T. 1,4) jasno izpričujejo, da gre za izdelke antičnih keramičnih delavnic, ki so delovale na današnjem slovenskem ozemlju.2 Keramične posode tega tipa so pridajali tudi v žgane grobove na emonskem pokopališču;3 ostanka posod (T. 1,2, 3) pa predstavljata uvoženo keramično blago iz sosednjih italskih tal.4 K antičnim ostankom spada tudi srebrni prstan z gemo. Podobo, vrezano na ovalni ploskvi poldragega kamna, ki nekoliko izstopa iz razširjenega obročka, je težko zaznati ; vsekakor pa prstan sam kljub drugačnemu obročku kaže oblikovne sorodnosti s prstanom iz Golobinjeka pri Podčetrtku, na čigar gemi je upodobljen Mars. Ta prstan naj bi bil, po mnenju V. Kolšek,5 zakopan v času Septimija Severa. Opisano gradivo nam ne daje mnogo možnosti za proučevanje oz. poglobitev v sicer nadvse zanimivo arheološko postojanko. Vendar nas ta s pestrimi predmeti, ki so žal pridobljeni brez stratigrafskih podatkov, vseeno privlači, da se ji posvetimo. To še posebej, ker je kasnejša antropološka analiza potrdila prvotno domnevo arheologa, da kaže dobro ohranjena lobanja znake umetnega preoblikovanja oz. prevezovanja (glej priloženo ekspertizo T. Tomazo-Ravnikove). Seveda pa se s tem podatkom, vsaj glede na današnja poznavanja takih lobanj, problematika našega najdišča še bolj zaplete. Kočljivost problema stopnjuje tudi dejstvo, da ne gre za najdbe v prvotni legi, vsled česar je zabrisan nagib za poselitev v določeni dobi oz. uporabo določenega jamskega prostora za človeško bivališče, pokopališče, če ne celo za kultni prostor. Današnji slovenski prostor ne obiluje z najdbami okostij, katerih lobanje so umetno preoblikovane. Največ je dokazanih na deloma uničenem grobišču vzhodnogotskega časa v Dravljah pri Ljubljani.6 Iz obdobja velike selitve ljudstev je umetno preoblikovanje dokazano tudi na treh lobanjah iz doslej največjega pri nas poznanega grobišča na Lajhu v Kranju,7 ki jih hrani muzej na Dunaju. Tudi L. Bolta je na rifniškem grobišču ugotovil eno okostje z znaki preoblikovanja glave,8 kar vsekakor dovoljuje, da smemo — in temu v oporo lahko prištejemo še nekaj predmetov germanskega izvora — iskati na rifniški naselbini vsaj občasno prisotnost germanskih prišlekov. Za nas najzanimivejša — zaradi analogije najdišča — je najdba okostja z umetno preoblikovano glavo v Škocjanskih jamah pri Divači, ki pa je žal tudi ni mogoče v porimskem obdobju9 časovno ožje opredeliti; najverjetneje bo okostje zopet pripadalo času velike selitve ljudstev. Seveda lahko domnevamo, da je še kako drugo pri nas odkopano okostje imelo preoblikovano lobanjo, vendar je lobanjske ostanke nemalokrat opazovalo premalo izšolano ali pa le arheološko in za antropološke posebnosti ne dovolj izostreno oko. V kratkem rečeno, najdemo okostja s preoblikovano lobanjo pri nas le na grobiščih najzgodnejšega srednjega veka in eno izvira, kot smo videli, iz groba v kraški jami. V 1 Masiven srebrn prstan. — Massiver Silberring najdenih predmetih nimamo nikakršne opore za to, da bi mogli pokojnika z umetno preoblikovano lobanjo iz Levakove jame ožje časovno in etnično opredeliti. Jasno je le, da je v vseh drugih opredeljivih primerih preoblikovanje lobanje vezano na čas selitve narodov, in da doslej pri nas nimamo primera, ki bi ga bilo možno uvrstiti v starejše ali mlajše obdobje. Ta ugotovitev nam narekuje, da okostje vključimo v skupino pokopov nemirnega obdobja 5. oz. 6. stoletja našega štetja.1 2 3 * * * * * * 10 Povsem razumljivo je, da nam pomanjkanje oprijemljivih dokazov ne dovoljuje ožje časovne omejitve. Prav tako nam umetno preoblikovana lobanja kaže, da gre za pripadnika nekega tujega plemena, ki se je v času preseljevanja ljudstev zadrževalo na naših tleh in pri katerem je bil v navadi ta »grobi lepotilni poseg« na glavi ; ne vemo pa za katero pleme gre. Med tujimi ljudstvi, katerih prisotnost v tem obdobju je pri nas za relativno krajši ali daljši čas izpričana, naj omenimo predvsem Hune, Gote, Langobarde in morda Ale-mane. Vsa ta ljudstva so, kot danes vemo, poznala navado prevezovanj glave pri otrokih in je niso, vsaj Vzhodni Goti ne, še opustila v času bivanja na našem današnjem slovenskem prostoru.11 Skratka, naj ponovno naglasimo, da umetno preoblikovanje lobanj zaznavamo pri nas le pri okostjih tujcev na grobiščih iz časa preseljevanja ljudstev, nimamo pa nobenega elementa, ki bi izpričeval ta poseg na glavi pri takratnih domačinih na slovenskem oz. jugoslovanskem ozemlju.12 Zaenkrat tudi nimamo nikakršnih globljih osnov, da bi ga navezovali na prazgodovinske pokope pri nas. Končno se vprašamo, kako je pravzaprav prišlo do pokopa v tej, danes tako po arheoloških ostalinah nepomembni kot od glavnih komunikativnih vezi odmaknjeni pokrajini. Novejše odkritje antičnih ostankov na njivi Grobeljce na bližnjem Gradcu,13 ki obeta nove najdbe in podatke nakazuje, da je že v antičnem času morala tod mimo ali blizu potekati pot, na katero bi bila lahko vezana arheološka točka v Levakovi jami, ki jo moremo glede na geografsko situacijo znanih najdišč na valovitih Gorjancih14 uvrstiti med poznoantična pribežališča. To so bile tipične manjše poselitvene celote poznoantičnega časa, ki so še živele pred slovansko naselitvijo in so izrazit relikt staroselskega bolj ali manj romaniziranega ljudstva, poleg katerega je bil ponekod občasno, kot moremo opazovati npr. na Rifniku, prisoten tuj živelj.15 Seveda pa je zelo težko kratkotrajno tujo prisotnost v življenju kake naselbine jasno zaznati. Prav tako zaenkrat še ni mogoče ustrezno razložiti samega razloga za pokop v tej jami. Verjetno je pri nagibu neka zveza z okostjem iz Škocjanskih jam, ki naj bi bilo porimskega izvora. Gotovo ni naključje, da najdemo grobove iz vseh arheoloških obdobij tudi v kraških jamah, ki so občasno služile človeku za varno zavetje in včasih za njegovo poslednje bivališče. 1 O tem glej : F. Leben, Značilnosti in pomen nekaterih arheoloških jamskih najdišč na področju jugovzhodnih Alp, Adriatica praehi-storica et antiqua, Miscellanea Gregorio Novak dicata (Zagreb 1970) 422, 429. 2 Primerjaj : I. Curk, Oblike domače lončenine in njena uporaba, Rimska keramika v Sloveniji — katalog razstave (Ljubljana 1973). 3 Analogije za prvi kos dobimo v pridevkih grobov 113 (T. 31: 8) in 371 (T. 98: 14), za drugi kos v grobu 271 (T. 74: 10) in za nasled- njega npr. v grobovih 153 (T. 42: 9) in 965 (T. 191: 2): L. Plesničar-Gec, Severno emonsko grobišče, Katalogi in monografije 8 (Ljubljana 1972). Za poslednji primerek pa je primerjava v grobu 814 (T. 56: 9): S. Petru, Emonske ne- kropole, Katalogi in monografije 7 (Ljubljana 1972). 41. Curk, Uvožena rimska keramika, Rimska keramika v Sloveniji — katalog razstave (Ljubljana 1973): primerjaj sl. 17 za prvi in sl. 16 za drugi kos. 5 V. Kolšek, Srebrn prstan z gemo, Situla 14-15 (1974) 189 ss in T. 13. Za analogno obliko prstana iz Levakove jame, vendar zlatega iz 2. stoletja glej : Antiquities of Roman Britain (1964) Fig. 13, 1. 6 M. Slabe, Dravlje — grobišče iz časov preseljevanja ljudstev, Situla 16 (1975) 44. 71. Kiszely, Short Anthropological Characterization of the Langobard Age Grave- Yard in Kranj, Glasnik Antropološkog društva Jugoslavije 7 (1970) 74 ss. 8 L. Bolta, Poznoantično grobišče na Rif-niku pri Šentjurju, Arheološki vestnik 21-22 (1970-71) 128; Idem, Rifnik, Celjski zbornik (1968) 218, si. 16. 9 J. Werner, Beiträge zur Archäologie des Attila-Reiches, Abhandl. der Bayer. Akademie der Wissenschaften, N. F. 38 A (München 1956) 108. 10 Umetno preoblikovanje lobanje je bilo pri nas zapaženo tudi na gepidskem grobišču Kormadin pri Jakovu, pa tudi v Pančevu in Vinkovcih, vendar osteološki ostanki zadnjih dveh najdišč niso časovno opredeljivi (J. Werner, ibidem, 107). V razpravi N. Miletič, Ranosrednjevekovna nekropola u Rakovčanima kod Prijedora, Glasnik Zem. muzeja BiH u Sarajevu 25 (1970) 157 naletimo na podatek o štirih umetno preoblikovanih lobanjah iz tega grobišča; gre za grobove iz konca 5. in prve polovice 6. stoletja. Kustos Gradskega muzeja v Subotici Ladislav Sekereš me je obvestil, da je bil pri Aleksandrovu, predmestju Subotice, slučajno odkrit grob z okostjem, čigar lobanja ima izrazite znake prevezovanja. 11 M. Slabe, Dravlje, 80 ss (z navedeno literaturo). 12 G. Pilarič, Antropološka istraživanja artificijelno deformiranih lubanja iz ranosrednje-vekovne nekropole u Rakovčanima kod Prijedora, Glasnik Zem. muzeja BiH u Sarajevu 25 (1970) 189. 13 M. Slabe, Gradec nad Podbočjem, Varstvo spomenikov 17-19 (1974) 126 ss. 14 Tu mislimo na zatočišča Zidani Gaber, Vratolom, Pendirjevko, Hrastje pri Orehovici in Orehek pri Stopičah: M. Slabe, Poskus prikaza materialnih dokazov iz časa preseljevanja narodov (5. in 6. st.) v SR Sloveniji, Kronika 20 (1972) 78 in op. 47. 15 M. Slabe, Dravlje 97 op. 89. ARCHÄOLOGISCHE ENTDECKUNGEN AUS DER SAMMLUNG DES HÖHLENFORSCHERKLUBS KOSTANJEVICA AN DER KRKA Zusammenfassung Der Verfasser veröffentlicht archäologische Funde, die im Juni 1973 in der Höhle Levakova jama durch die Mitglieder des Höhlenforscherklubs entdeckt wurden. Das Material enthält keramische Fragmente, die alle aus der antiken Zeit stammen (ausgenommen eine vorgeschichtliche Scherbe); auch ein Silberring mit Gemme ist aus dieser Zeit. Die übrigen Funde bestehen aus Menschen-und Tierknochen. Der Autor befasst sich insbesondere mit dem Schädel, der in seiner Deformation zeigt, dass es sich hier um den Brauch Kinderköpfe zu verbinden handelt. Die antrophologische Expertise ist beigelegt. Der Verfasser stellt fest, dass solche Schädel in der Zeit der Völkerwanderung hervortreten. Nach Analogien mit anderen Funden aus Slowenien stellt er fest, dass das Skelett ins 5., bzw. 6. Jahrhundert einzuordnen ist. Es handelt sich um einen Angehörigen einer fremden, nicht auto-chtonen Volksgruppe; man kann aber nicht sagen, welche Volksgruppe das sein könnte. Die Fundstelle wird den spätantiken Zufluchtsstätten, die bis zur Zeit der slawischen Einwanderung benutzt wurden, zuzuzählen sein. 1 2 ANTROPOLOŠKO POROČILO O SKELETNIH OSTANKIH Tatjana Tomazo-Ravnik Biotehniška fakulteta, Ljubljana Iz Levakove jame pri Podbočju smo dobili v obdelavo naslednje kostno gradivo: 2 fragmenta živalskih kosti, 7 fragmentov človeških kosti (del čelnice, dobro ohranjeno lobanjo brez spodnje čeljusti, levo nadlahtnico, levo koželjnico, del stegnenice, rebro in prsno vretence). Nadlahtnico, koželjnico in kosa čelnice ter stegnenice nismo podrobneje obdelali. Zaradi terena, kjer so bile te kosti najdene in skopih podatkov o sami najdbi, je težko presoditi kolikim osebam, kakšnega spola in starosti so te kosti pripadale. Podrobno smo obdelali le lobanjo. Pri obdelavi smo se posluževali kranioskopskih in kraniometričnih metod po Martinu. Večina diagnostičnih znakov na lobanji je takih, da jo lahko prisodimo moški osebi. Glede na zaraščenost šivov in obrabljenost zob lahko zaključimo, daje preminul med 30 in 40 letom starosti. Proučevana lobanja ima naslednje kraniometrične značilnosti: je hiperdolichokrana, chamaekrana, akrokrana, čelo stenometopno, zatilna rupa ozka, obraz leptoprozop, očnice mesokonchne, nos leptorhin, nebo mesostaphylno, zg. čeljust brachyuranicna. Kapaciteta lobanje (po Monouvrierju) je 1531,30 mm3, kar je v običajnih mejah. Lobanja je rahlo umetno preoblikovana. Že ob prvem pregledu smo opazili žleb, ki poteka za venčnim šivom preko bregme. Ta vdolbitev kaže na to, da je bila lobanja na tem mestu prevezana. Odtis preveze lahko sledimo vse do parieto-temporalnega šiva. Glede na intenziteto žleba lahko zaključimo, da je deformacija le nižje stopnje, ker bistveno ne vpliva na vrednost posameznih mer in indeksov. Verjetna posledica prevezovanja je zelo ozko čelo in pa dvignjen del — greben za žlebom vzdolž sagitalnega šiva. Tipološko lahko opredelimo ta tip deformacije pod impresio parietalis (Martin), ker gre za prevezo-vanje preko parietalnega dela lobanje. Ker je bila opisana lobanja, kakor tudi ostale kosti, najdena slučajno in brez pridatkov, se njena časovna starost žal ne da določiti. Glede na ostale znane primere umetnega preoblikovanja lobanje (Rifnik, Dravlje) nam naš primer nakazuje, da lobanja pripada verjetno pokojniku iz dobe preseljevanja narodov. 19 — Arheološki vestnik 27 (1976) 289 PROBLEM REFUGIJEV V SLOVENIJI ZA PRESELJEVANJA (Gradivo za diskusijo) Franc Truhlar Ljubljana Med silnice, ki so močno vplivale na zgodovinska dogajanja v Sloveniji v arheoloških dobah, sodi predvsem dostop čez njo s severa do morja ter prehod z Balkana v Italijo; oboje je pogosto izzvalo motnje in vojne, ki so bile posebno intenzivne v obdobju preseljevanja. V ogroženih fazah so prebivalci vedno iskali možnosti, kako bi si zagotovili varno življenje. Prvi otipljivi izraz te težnje so bila gradišča, ki so nastala v halštatskem obdobju. Strateško pomembnejša med njimi so ohranila svojo funkcijo tudi v antiki in zgodnjem srednjem veku in kot zatočišča so nekatera služila še v času turških vpadov na Slovensko. V obrambni sklop sodijo tudi Stražišča (opazovališča, signalne postaje, specula, poimenovana navadno Straža, Stražišče, Stražica, Pogled, Videž, Špega, Špeglanca, Varda, Gledanca) in refugiji (pribežališča, zatočišča, zavetišča, refugium). Kot refugiji so lahko služila dobro utrjena ali naravno zavarovana gradišča in kašteli, naravno zavarovane ali težko dostopne višinske postojanke, močvirja, podzemske jame, kolišča, otoki, prostrani gozdovi. Invazije niso povzročile le splošnega opustošenja, marveč so bistveno spremenile tudi naselbinsko strukturo na Slovenskem, ker se je prebivalstvo umaknilo v območja, ki niso bila v neposrednem dosegu invazijskih tokov. Ogrožena področja v antiki in zgodnjem srednjem veku so ležala v območju sledečih glavnih komunikacij : Hrbtenica cestnega omrežja je bila trasa, ki je vodila iz Panonije in Norika v območje Jadrana in v Italijo in je Slovenijo prečkala od severovzhoda do jugozahoda skoraj po geografski sredini. Že v prazgodovinskem obdobju naj bi ta diagonala kot »jantarska pot« povezovala prazgodovinske postojanke nekako v poteku: Postela (Ptuj) — Brinjeva gora — Rifnik — Vače — Magdalenska gora — Ljubljansko barje — Stari trg pri Ložu (Ulaka) — Križna gora — (Cerkniški bazen) — Javornik — Pivka — Škocjan — Jadransko morje — Italija. Varianta: Cerknica — Postojna — Šmihel pod Nanosom — Razdrto — Jadran — Italija. Izgrajena antična trasa pi je potekala v liniji: Ptuj — Slov. Konjice — Celje — Trojane — Ljubljana — Vrhnika — Logatec — Hrušica — Ajdovščina — Miren — (Oglej). Obhod: Postojna — Šmihel pod Nanosom — Razdrto — (Divača) — Vipava — Ajdovščina. Po tej cesti so vdirala ljudstva iz Panonije in deloma iz Norika proti Italiji. Razen glavne vpadnice so vdori več ali manj prizadevali tudi naselja ob sledečih stranskih cestah v Sloveniji: Ljubljana — Grosuplje — Trebnje — Novo mesto — Bela cerkev — (Šmarjeta) — Krakovski gozd — Drnovo — Čatež — (Sisak). Divača — (Škocjan) — Rodik — Materija — Obrov — Šapjane (Jelšane) — Reka (Trsat). Ljubljana — Medvode — Škofja Loka — Kranj — Naklo — Brezje — Radovljica — (Bled) —-Jesenice — Podkoren — (Koroška). Kranj — Tržič — (Koroška), in Kranj — Jezersko — (Koroška). Kranj — Škofja Loka — Poljane nad Škofjo Loko — C;rkno — Most na Soči — Tolmin. (Miren) — Ajdovščina — Solkan — Kanal —- Most na Soči — Tolmin — Kobarid — Bovec — Predel — (Kanalska dolina). V Kobaridu odcep po dolini Nadiže v Čedad in Oglej. Celje — Laško — Zidani most — Radeče — Krško — Drnovo — (Sisak). Celje — Slovenj Gradec — Prevalje — (Podjuna). (Slov. Bistrica) — Ptuj — Maribor — Šentilj v Slovenskih goricah. Ptuj — Radgona. Ptuj — Ormož — Dolnja Lendava. (Ptuj) — Maribor — Poljčane — Podčetrtek — Bizeljsko — Brežice — Drnovo — (Dobova) — (Sisak). Maribor — Ožbalt — Brezno — Dravograd — (Koroška). Ljubljana — Grosuplje — Krka — Žužemberk — Dol. Toplice — Črnomelj — (Metlika) —; Vinica. Črnomelj — Jugorje — Novo mesto. Refugiji so bili občasni ali trajni. Med občasne refugije sodijo gradišča, kašteli ali druge težko dostopne postojanke, gozdovi in močvirja, sicer odmaknjena od vpadnic, vendar dovolj hitro dosegljiva. Največ takih refugijev je bilo v območju transverzale Ptuj — Celje — — Trojane — Ljubljana — Vrhnika — Logatec — Ajdovščina — Miren — (Oglej). Med trajne refugije sodijo večja zavetna področja, odmaknjena od vpadnic, v goratem svetu ali v okrilju obširnih gozdov. Kot trajnejša refugijska področja bi prišla v Sloveniji domnevno v poštev: Območje med Savinjo, Savo, Sotlo in deloma Voglajno, predvsem v okrilju Bohorja z domnevnimi postojankami v območju Vranja, Jurkloštra, Žusma, Rifnika, Svetih gor. To ozemlje naj bi služilo kot zatočišče prebivalstva iz celjskega in drnovskega okrožja in onega ob antičnih cestah: Celje — Radeče — Sevnica — Krško — Brežice. Celje — Šmarje pri Jelšah — — Rogaška Slatina. Rogaška Slatina — Podčetrtek — Bizeljsko — Brežice. Radeče — — (Laško) — Jurklošter — Kozje — Senovo — Brestanica. Za trajnejše refugijsko področje na tem prostoru govorijo tudi sledovi cerkva iz starokrščanske dobe in stari patro-ciniji, ki so pogosto v zvezi z refugijskimi postojankami. V sklop stalnih refugijev bi sodila še sledeča območja: Pohorje, Šentviška gora, Banjška planota, Cerkniški bazen, Loška dolina, Bela Krajina, Suha Krajina, Kočevsko, Južno Zasavje; med občasna zatočišča pa nekatere višinske postojanke na obronkih Savinjskih in Kamniških alp, Karavank, Julijskih alp, Trnovskega gozda in Krasa, in sicer vzdolž starih cest, ki so vodile ob vznožju omenjenih pogorij. Med višinskimi postojankami, ki bi prišle v poštev za nekdanje refugije, nosijo mnoge imena svetnikov, predvsem starih patronov. Med njimi so najbolj značilni sv. Lovrenc, sv. Peter, sv. Martin, sv. Jurij, ki imajo svoje cerkve ali njihove ostanke najpogosteje na višinah v območju starih cest ali krajev. V zvezi z refugiji v Sloveniji je omeniti tudi nekatere pomembnejše utrjene višinske postojanke s sledovi starokrščanskih cerkva — enojne ali dvojne cerkve s konsignatorijem in baptisterijem. Te postojanke so služile zlasti v nemirnih časih 4.—6. stoletja za refugije krščanskega prebivalstva iz močneje obljudenih in izpostavljenih območij. V območju Slovenije so bili doslej odkriti taki starokrščanski cerkveni objekti, ki so služili domnevno tudi za refugije, v Vranju, na Rifniku in verjetno tudi v Velikih Malencah, na Gradcu pri Jurkloštru in na Kučerju pri Podzemlju. Ker se refugiji zelo pogosto navezujejo na stare zavetnike, posebno na višinskih postojankah, jih navajamo za območje Slovenije v naslednjem topografskem pregledu. Izčrpnejši pregled starih patrocinijev z arheološko dokumentacijo je objavljen v Bogoslovnem vestniku, 1973, zvezek 1—2, str. 61—117. Naslednje višinske postojanke s starimi zavetniki v Sloveniji predstavljajo v glavnem nekdanja gradišča, kastele, pripadajoče naselbine ali refugijske postojanke. Kratice za arheološko obdobje: P = prazgodovinska doba, R = rimska doba, S = zgodnji srednji vek, PRS = kontinuirano obdobje. Tabor, 531 m, Temnica, Gorica — P (sv. Ambrož) Log pri Brezovici, 370 m, Ljubljana — PR (sv. Janez Krst.) Breza, 308 m, Trebnje, Novo mesto — PR (sv. Janez Krst.) Gabrje, 394 m, Brusnice, Novo mesto — P (sv. Janez Krst.) Mali Vinji vrh, 369 m, Šmarjeta, Novo mesto — P (sv. Janez Krst.) Zgornje Zreče, 587 m, Celje — PR (sv. Martin) Šilentabor, Knežak, Postojna — PR (sv. Martin) Kučer, 220 m, Podzemelj, Črnomelj — PR (svoječasno sv. Martin) Korinj, 615 m, Zagradec, Novo mesto — PR (sv. Jurij) Glinjek-Stranski vrh, Trbovlje — P (sv. Jurij) Podkum, Trbovlje — R (sv. Jurij) Piran, Koper — R (sv. Jurij) Kaplja vas, Tržišče, Krško — R (sv. Jurij — Šenčurski hrib, 366 m) Sv. Mihael, 305 m, Šempas, Gorica — P (sv. Mihael) Tinjan, 371 m, Koper — PR (sv. Mihael) Hrvatini, 197 m, Koper — PRS (sv. Mihael) Zgornje Duplje, Kranj — S (sv. Mihael) Šmihel pod Nanosom, Postojna — P (sv. Mihael) Studeno, 1019 m, Postojna (sv. Lovrenc) Bašelj (na Gori), 888 m, Kranj •— RS (sv. Lovrenc) Vranje (Metni vrh), Krško — PRS (sv. Lovrenc, sv. Štefan) Dragomer, 378 m, Ljubljana — R (sv. Lovrenc) Slepšek-Mokronog, Novo mesto — PR (sv. Lovrenc) Šmarjetna gora, 651 m, Kranj — P (sv. Marjeta) Libna, 359 m, Videm-Krško — P (sv. Marjeta) Golo, 654 m, Ig, Ljubljana — PR (sv. Marjeta) Gradišče pri Lukovici, 466 m, Ljubljana — PR (sv. Marjeta) Žlebe, 488 m, Ljubljana — PR (sv. Marjeta) Vesela gora, 324 m, Straža, Novo mesto — P (sv. Marjeta) Šentviška gora, 645 m, Tolmin — P (sv. Vid) Draga, 211 m, Šmarjeta, Novo mesto —• PR (sv. Helena) Petelinje, 291 m, Dolsko, Ljubljana — P (sv. Helena) Podbela, 364 m, Tolmin — (sv. Helena) Vinkov vrh, Dvor, Novo mesto — P (sv. Pavel) Dvori nad Izolo, Koper — R (sv. Anton) Lokev (Klemenka, 571 m), Sežana •— P (sv. Klement) Šumberk, Žužemberk, Novo mesto — PR (sv. Katarina) Zasip, 634 m, Radovljica — PS (sv. Katarina) Tabor, Štjak, Sežana — P (sv. Katarina) Lipa (na hribu), Kostanjevica, Gorica — P (sv. Katarina) Nova Gorica (na hribu, 646 m) — PR (sv. Gabrijel [Škabrijel]) Marezige, 306 m, Koper — (sv. Kancijan) Šempeter pri Gorici, 227 m, Gorica — P (sv. Marko) Podraga, Gorica — P (Vrh sv. Socerba, 555 m) Socerb (Strmec), 440 m, Dekani, Koper — PR (sv. Šocerb) Gora sv. Lovrenca, Krško — R Gora sv. Lovrenca, (Gora), 824 m, Polhov Gradec, Ljubljana — R Magdalenska gora, 501 m, Šmarje, Ljubljana — PR Mati božja, 465 m, Loka, Sežana — PRS Sv. Anton, 213 m, Dekani, Koper — P Sv. Anton, Kobarid, Tolmin — PR Sv. Jurij, Potoče, Sežana — PR Sv. Katarina, 689 m, Jelšane, Postojna — P Sv. Katarina, 307 m, Nova Gorica — PR Sv. Kvirik (Kirik), 407 m, Gračišče, Sežana — P Sv. Lovrenc, Hrpelje, Sežana — P Sv. Marija, Na gradu, 120 m, Miren, Gorica — P Sv. Marija, 605 m, Vitovlje, Gorica — P Sv. Marko, 224 m, Semedela, Koper — PR Sv. Martin, 416 m, Škrbina, Sežana — P Sv. Martin, Valična vas, Novo mesto — PR Sv. Maver, Most na Soči, Tolmin — PR Sv. Mihael, Griže, Sežana — P Sv. Pavel, Gojače, Gorica — PRS Sv. Peter, Pivka, Postojna — PR Sv. Peter, 365 m, Gaberje, Gorica — P Sv. Socerb, 817 m, Artviže, Sežana — P Sv. Štefan, 643 m, Račiče, Sežana — P Čreta, 960 m, Tabor, Celje — P (sv. Marija, sv. Katarina) Brinjeva gora, 623 m, Zreče, Celje — PR (sv. Marija) Ljubečna, 518 m, Zbelovo, Celje — P (sv. Marija) Mati božja na Žežlju, 334 m, Vinica, Črnomelj — P (sv. Marija) Sveta gora (Skalnica), 682 m, Nova Gorica — P (sv. Marija, prej sv. Mihael) Stara Sv. gora (Gradišče), Podsreda, Krško — P (sv. Marija) Svete gore, 524 m, Bistrica ob Sotli, Krško — S (sv. Marija, sv. Jurij, sv. Martin) Šmarna gora, 667 m, Šentvid, Ljubljana — P (sv. Marija) Kopanj, 390 m, Velika Račna, Ljubljana — PR (sv. Marija) Sv. Vrh, Mokronog, Novo mesto — P (sv. Marija) Vinji vrh, Šmarjeta, Novo mesto -— PRS —-(svoječasno sv. Marija) Bled-Otok, Bled, Radovljica — PRS (sv. Marija) Sv. gora, 849 m, Rovišče, Trbovlje — PS (sv. Marija) Vitovlje, 352 m, Šempas, Gorica — S (sv. Peter) Gora sv. Petra, 889 m, Podgrad, Novo mesto — R (sv. Peter) Tinjska gora, Slov. Bistrica, Maribor — P (sv. Peter) Refugiji na ozemlju Slovenije, kot specifičen pojav zlasti v dobi preseljevanja narodov, sodijo v vrsto problemov, katerih rešitev bi lahko do neke mere osvetlila prvo obdobje slovanske kolonizacije. Novejša arheološka dognanja kažejo na razmeroma šibek poselitveni potencial Slovanov v zgodnjem naselitvenem obdobju. Po drugi strani pa kaže številčna primerjava arheoloških najdišč — halštat 790, rimska doba 1260, zgodnji srednji vek 140 najdišč — verjetno na obstoj znatnih ostankov staroselcev in romaniziranega prebivalstva, ki se je ohranilo v Sloveniji do prihoda Slovanov — domnevno najbolj na refugijskih področjih — in ki je z antično civilizacijo in s krščanstvom v daljšem asimilacijskem procesu oplajalo slovansko kulturo. Ta predslovanski element prihaja do izraza tudi v mnogih krajevnih imenih, ki so izpričana z arheološkimi najdišči. KNJIŽNE OCENE IN KRITIKA BOOK-REVIEWS AND CRITIQUE Jean-Pierre JÉquiER: Le moustérien alpin, révision critique. Eburodunum II (Cahiers d'archéologie romande, N° 2), Yverdon 1975, 4°, 126 str., 60 tabel. Iz uvodnih besed A. Leroi-Gourhana zvemo, da je avtor tragično preminil, preden mu je uspelo v celoti dokončati doktorsko tezo. Ker pa je bila večina poglavij že dokončno oblikovana in tudi ilustrativno gradivo v večini pripravljeno, so se njegovi prijatelji in izdajatelj Eburodunuma odločili, naj delo vendarle izide. Pregled nad strokovno literaturo zadnjih let kaže, da seje problem alpskih paleolitskih postaj umaknil z dnevnega reda. Vzrokov je več, razglabljanje o njih pa bi vodilo predaleč in ne sodi v ta okvir. Vsekakor moramo z obžalovanjem ugotoviti, da na večino vprašanj, ki so jih alpske postaje postavile, odgovorov še nimamo, ali pa so le delni. Zato je razveseljivo dejstvo, da se je nekdo spet lotil problematike alpskih najdišč. Pri pregledovanju vsebine vidimo, da je delo zastavljeno široko. Uvodoma nas avtor seznani z zgodovino odkritij in nato v prvem poglavju govori o lovu na jamskega medveda, v drugem o medvedjem kultu, v tretjem o koščeni industriji in v četrtem o kameni industriji. Peto poglavje naj bi bilo posvečeno stratigrafiji in kronologiji, nakar naj bi sledili še splošni zaključki. Iz opombe zvemo, da avtor petega poglavja in zaključkov ni napisal, temveč je skiciral le shemo vsebine, ki je objavljena in tako je delo obžalovanja vreden torzo. Četrto poglavje o kameni industriji obsega 23 strani. Torej je tri četrtine teksta posvečeno lovu in kultu jamskega medveda ter kostni industriji (ne koščenim konicam, temveč le protolitski kostni industriji!). Širina prijema, ki bi dala knjigi vrednost, je s tem izgubljena. Ponovno dokazovanje, da protolitska kostna industrija ni intencionalna, je odveč, saj že dolgo ni več zagovornikov tega mnenja. Ali je paleolitski lovec lovil jamskega medveda ali ne in kako je z medvedjim kultom, so gotovo zanimiva vprašanja, primarna za reševanje alpske problematike pa gotovo niso. Če se avtor načelno postavi na odklonilno stališče, bi bilo dovolj to stališče napisati in morda citirati nekaj literature. Zgubljati za to več kot polovico knjige pa nikakor ni potrebno. Četrto poglavje o kameni industriji je bolj na mestu. Avtor stvarno opisuje najdbe številnih najdišč in tukaj lahko najdemo marsikak koristen podatek. Obenem je zbrano na enem mestu, kar je treba sicer iskati po raznih tudi težko dostopnih publikacijah. Moti le to, da avtor med najdišči omenja na eni strani tudi številne postaje, ki jih doslej nihče ni uvrščal med alpske postaje na drugi pa izpušča npr. naše alpske postaje Potočko zijalko in Mokriško jamo. Da jih ne bi poznal, ni mogoče trditi, saj citira vrsto naših publikacij. Tu pa smo najbrž pri jedru problema. V naših postajah je namreč kultura jasna in to aurignacien. Istočasno pa imajo vse tipične lastnosti alpskih postaj. E. Bächler je v začetku raziskovanja visokoalpskih postaj začel uporabljati termin »alpski paleolitik«. Toda kulturni pomen, ki mu ga je dal Bächler, ni bil točen in kmalu se je tudi pokazalo, da postaje s takimi lastnostmi niso le v alpskih višinah, ampak tudi nižje in daleč izven Alp. Nadomestiti ta termin z nazivom »alpski moustérien« stvar le poslabša, saj je še manj odgovarjajoč. Edina jasna kultura alpskih postaj je aurignacien, vrsta postaj pa ima netipično kulturno vsebino, ki jo le na silo lahko označimo kot moustérien. To je J. P. Jéquier najbrž tudi videl in da bi dosegel raou-stérienski habitus, si je pomagal tako, da je pritegnil v ta krog med drugimi manj znanimi še dobro poznano postajo Cotencher, ki je moustérienska. Toda ta postaja nima značilnosti »alpskih« postaj in je tako ravnanje nepravilno. Če bi sledilo še peto poglavje, kjer bi avtor obdelal stratigrafijo in, kar je najvažnejše, kronološko problematiko, bi mogoče zaključek, ki ga žal tudi ni, dal delu bolj zaokroženo podobo. Toda že v uvodu (str. 17) pravi avtor, da je kronološki problem sicer treba omeniti, da pa ni odločilne važnosti, ali gre za interglacial ali interstadial. Tako stališče je nevzdržno in če bi bilo manjkajoče peto poglavje napisano v tem duhu, bi ne pomenilo koraka naprej. Kdor problema »alpskega« paleolitika ne pozna podrobno, si na podlagi te knjige ne more ustvariti slike, za kaj gre. Francoski in drugi raziskovalci iz te šole so se doslej le malo ukvarjali s tem problemom. V glavnem so se omejili na odklonilno kritiko. V ta sklop gre Reallexikon der Assyriologie und Vorderasiatischen Archäologie. IV. Band. 4./5. Lieferung: Hazga -— Hieroglyphen, urartäische, str. 241—400 ; 6./7. Lieferung: Hieropolis — Hystaspes, str. 401—549, 1975. Izdaja D. O. Edzard, München. Založba: Walter de Gruyter, Berlin, New York. Dodana sta naslovna stran in seznam kratic na str. I—XXIV. V prejšnjih knjižnih poročilih (zadnje v Arheološkem vestniku, XXIII, 1973 [1975]) je bilo že povedano, kolikokrat se je spreminjal izdajateljski in redakcijski odbor, da bi se izhajanje Realnega leksikona za asiriologijo in prednjeazijsko arheologijo kar najbolj pospešilo. Velik uspeh je nedvomno dosežen s tem, da je novi odbor v letu 1975 objavil kar dva dvojna sešitka na 208 straneh in tako zbral gesla, ki se v nemščini začenjajo s črko »H«. Nekaj gesel je obravnavanih v francoščini ali pa v angleščini. Gesla so vobče primerno kratka, nekaj je pa daljših in preraščajo v razprave. V obeh dvojnih sešitkih je med pretežno krajšimi gesli: 69 za imena krajev ali pokrajin, 44 jih posega v verstvo, 9 je imen gorovij. Med osebnimi imeni je 36 antičnih in 10 imen modernih asiriologov. Med antičnimi naj bodo omenjeni od Grkov: Herodot (angleški avtor H. W. F. Saggs se zanima predvsem, koliko so Herodotova poročila o Babilonu zanesljiva); gramatik Hesychios iz Aleksandrije ter astronom in geograf Hipparchos z otoka Roda; oba je obdelal W. Rollig. Po abecednem zaporedju prihajata na vrsto zadnji judovski kralj Hiskia (= Hezekiah) (obdelal ga je D. O. Wiseman angl.) in zadnji kralj severnega (izraelskega) kraljestva (H. Donner). Iz feničanskega Tira so trije zaporedni Hirami (W. Rollig), iz hetitskih virov je Hukana(š) iz Hajaše (K. K. Riem-schneider), od elamskih vladarjev je zanimiv Hita, ki je morda sklenil vazalno pogodbo z Naram-Sinom. Zadnji po abecedi pa je Hystaspes, oče Darija I. (gesli je prispeval W. Hinz). Med imeni božanstev je posebno upoštevan Humban, največje moško božanstvo v Elamu ; njegovo ime je povezano s petimi kraljevskimi in tremi knežjimi imeni (W. Hinz). — Izmed modernih asiriologov so v kratkih geslih zajeti: Aleksander Heidel (1907—1955); Ernst Emil Herzfeld (1879—1948); Léon Heuzey (1831—1922); Edvard Hincks (1792—1866); Harri Gustaf Holma (1886—1954); Fritz Hom- tudi obravnavana knjiga. Njihova problematika je drugačna in dognanost tamkajšnjih kultur taka, da je najbrž res zelo težko razumeti srednjeevropske razmere. Mitja Brodar mel (1854—1936); Bedrich (Friedrich) Hroznÿ (1879—1952). Kot opazen napredek je omeniti, da več gesel obravnava najprej filolog, nato pa dodaja svojo obdelavo arheolog (ali umetnostni zgodovinar in podobno). Začuden se pa sprašujem, zakaj Hammurabi ni obravnavan v posebnem geslu. Nekatera gesla so zaradi obširnosti drugače razdeljena. To velja zlasti za gesli »Hetiti« in »Hurriti«. Za Hetite so kar štiri gesla. Zgodovino je močno zgoščeno podal H. Otten, on jo deli na troje obdobij, od katerih je srednje sporno. — Spor glede pravilnosti imena »hetitski« obravnava H. G. Güterbock. Precej izčrpno govori o hetitski umetnosti Kurt Bittel, ki je več desetletij vodil izkopavanja hetitskega glavnega mesta Hattušaša. Končno se Annelies Kammenhuber bavi s pomenom, ki ga ima hetitski jezik za rekonstrukcijo prvotnega skupnega indoevropskega prajezika. Sodi, da so indoevropski Hetiti v 18. stoletju prišli od vzhoda čez Kavkaz v sredino Male Azije. Klinopis so prevzeli od kake pisarske šole v severni Siriji in ne morda — kar bi bilo mnogo bliže — od staroasirskih trgovskih naselbin v Kapadociji. Zanimiva so njena izvajanja glede samostalnika, zaimka, glagola in sintakse. Manj znani so Huriti; o njih je dvoje gesel. Prvo geslo »Huriti, huritsko« sta prispevala D. O. Edzard in Annelies Kammenhuber (str. 507—512). Problemi so že z imenom. Gre za veliko skupino ljudstev, ki nekako v tisočletju od 2000 do 1200 (do konca velike hetitske države) sodelujejo skupno s Sumerci, Akadci in Elamci pri usmerjanju razvoja mezopotamske zgodovine in civilizacije. Pozneje pa priča samo še nekaj imen o tem velikem ljudstvu, ki je bilo s severa in severovzhoda pritiskalo na Mezopotamijo. Mitanska država je bila največja huritska državna tvorba. Huritski aglutinirajoči jezik, ki uporablja le sufikse, ne pa tudi prefiksov (§ 4, odst. 1, str. 512), je v morfološkem pogledu že precej dobro, v leksikalnem pogledu pa še zelo pomanjkljivo raziskan (str. 507). Geslo podrobno našteva, kje so ohranjeni huritski viri (509 ss.). Iz stare akadske dobe je na beli marmorni plošči najstarejši napis iz Nippurja, drugi iz Samarre na bakreni plošči, dvoje valjastih pečatnikov i. dr. V Babiloniji so Hurite imenovali Subarejce. Poleg mnogoštevilnih starobabilon- skih zarotitev so najdišča huritskih virov v mestih Mari, Šušarra, Šagir Bäzär in Alalah VII. Iz srednje babilonske dobe so važna najdišča za huritščino: Nuzi, Alalah IV, Qatna in Ugarit; v elamarnski korespondenci je ohranjeno »mitansko pismo« kralja Tušratte (ok. 1385) faraonu Amenofisu III. Presenetljivo pa je, da so največ huritskega gradiva doslej odkrili v hetitski prestolnici Hattušašu. V jedrnatem pregledu zajemata avtorja doslejšnja dognanja o huritskem jeziku. Od antičnih jezikov je bil huritskemu najbolj soroden urartejski jezik. V geslu so še posebej obravnavani: pisava, glasoslovje, nominalno spreminjanje, zaimki in glagol; končuje z medsebojnim vplivanjem hu-ritščine na sosednje jezike in obratno (str. 512 ss.). — Tudi drugo geslo »Huriti, umetnost« (514—519), ki gaje napisal M. J. Mellink (angleško), podaja razvoj od tretjega tisočletja preko stare asirske, stare hetitske, mitanske in veliko-hetitske periode. Posebno poglavje imajo: Tell Halaf-Guzana, Urartu in Severni Iran. Mellink sklepa z ugotovitvijo, da bi bilo neupravičeno zanikati obstoj huritske umetnosti, da pa ni verjetno, da bi bili huritska umetnost in arhitektura izvirni. Za to je zlasti manjkalo močno politično središče, ki bi bilo zagotavljalo trajno povezavo. Zgodovinarja bo zanimalo tudi troje gesel o hieroglifih. Škoda, da se redaktorji niso odločili, vsaj kratko, še za geslo o egiptovskih hieroglifih. Preostanejo tako imenovani hieroglifi iz Byblosa (W. Rollig, 393 ss). Na 10 (oz. 11) predmetih so ohranjeni različno dolgi napisi, segajoči od začetka 12. egiptovske dinastije do konca dobe Hiksov (1991—1567). Doslej so našteli, da je pri tem uporabljenih 114 znakov. — Manjšega pomena so urartejski hieroglifi, od katerih obsega najdaljši napis dve in pol vrstice (Einar v. Schuler, 400 s.). — Večji pomen imajo hetitski hieroglifi. Uporabljali so jih v času velike države za posebno slovesne napise, v času poznejših malih kneževin pa so splošno napisali z njimi dolge napise. Geslo o njih obravnava Emmanuel Laroche, ki je najboljši poznavalec te problematike. Po opredelitvi pojma našteva najdišča hieroglifskih napisov iz imperialne in iz poznejše dobe (novo-hetitske). Geslo poroča o njihovem razvozlavanju, izvoru in starosti. Koristna bo tabela, ki ponazoruje skupine najbolj značilnih znakov. Pregledno zgodovinsko geslo (W. Rollig, 282—287) o »politični ženitvi« našteva 48 primerov tekom kakih 17 stoletij, počenši od stare sumerske dobe do asirskega kralja Asarhaddo-na, ki je svojo hčer omožil s skitskim poglavarjem Bartatuajem (Protothyas pri Herodotu). V zgodovino posegajo nadalje gesla: o hierodulah (R. Harris, angl.), o Hiksih (pokojni egiptolog Walter Wolf), o veliki huritski in hetitski boginji Hepat (326—329, ki ga je napisala pokojna Jenny Danmanville). Pod geslom Hellas (303—311) skuša H. V. Herrmann našteti, kaj je bilo iz Orienta uvoženo v Grčijo. Sodi, da so stiki med Malo Azijo in Sirijo z otoško in celinsko Grčijo, pa tudi med Egiptom in Kreto obstajali že v tretjem tisočletju. Pretrgani so bili, ko je propadla kretsko-mikenska kultura. Obnovljeni naj bi bili šele sredi 8. stoletja. To datiranje se bo težko vzdržalo, odkar vemo, da so v Ugarit prihajale ladje s Krete (mat Kabturi, prim. Jean Nougayrol, Le Palais royal d’Ugarit, III = Mission de Ras Shamra, tome VI [Paris 1955] str. 107, no. 16.238, v. 10s.: »Če iz dežele Kabtu-ri njegova ladja pride, ...«). Avtor tudi dožene, da so v Grčijo uvoženi predmeti prihajali iz Egipta (na splošno je egiptovskih predmetov malo, pretežno gre za feničanske posnetke), Asirije, države Urartu, iz poznejših malih hetitskih kneževin, iz Sirije, Fenicije, Frigije, Irana, Kavkaza in Cipra. Ločeno, vsak s svojega zornega kota obravnavata filolog in arheolog (ev. umetnostni zgodovinar) naslednja gesla : junak (W. Heimpel — H. Hunger); čelada (C. Wilcke —- P. Calmeyer); pes (W. Heimpel — U. Seidl); dvor (geslo, razdeljeno po času: do ca. 1. 1506, J. Renger; asirski dvor, Paul Garelli, franc.) (435 — 446 — 452); pastir (filol. in arheol. H. Waetzoldt); vladar (Gabriela Szabo, filološko — Eva Strom-menger o upodabljajoči umetnosti — W. Nagel za Elam in Ahemenide, 335 — 345 — 351 — 367); himne po sumerskih virih obravnava C. Wilcke, po akadskih W. v. Soden (539 —• 544 — 548). Samo na naštevanje se moramo zaradi prostora omejiti pri naslednjih geslih: babica, vojska, čreda, jelen, kokoš, srce (napisal pokojni René Labat), homoseksualnost (459—469), lakota, med, ognjišče, hlače. Pravnega gradiva je tokrat malo. Poleg že naštetih gesel »vladar« in »dvor« je omeniti predvsem geslo »prikrivanje«, ki ga podrobno analizira pravni zgodovinar Herbert Petschow (247—251). Filolog J. Renger in arheolog J. S. Cooper (angl.) (251 — 259 — 269) sta si tudi razdelila geslo »božanska ženitev«. H. York (angl. 269—382) obravnava geslo »sveto drevo«. Ta pojem zasleduje od predzgodovinskih začetkov preko drugega tisočletja do pozne asirske dobe. Pokojni René Labat (1904—1974) je obširneje obdelal geslo o hemerologiji (franc., 317—323), to je babilonski psevdoznanosti o razlikovanju med srečnimi in nesrečnimi dnevi. Klinopisnih babilonskih spisov o tem je več skupin. V navadnih seznamih so srečni dnevi našteti ali v stolpcih ali v vodoravnih vrstah, ali pa v odstavkih, ločenih z vodoravnimi črtami. Tu je podrobneje povedano, kdo jih je kot take označil in za kakšne posle (npr. za tkanje ali čiščenje žita) veljajo kot srečni. Drugo skupino tvorijo koledarji, ki imajo tovrstne podatke v stolpcih za posamezne mesece in v le-teh za posamezne dneve. Okrajšani koledarji naštevajo samo ugodne dneve, izvlečki pa samo v določenem mesecu. Asirska zbirka je bila posebno podrobna in sestavljena iz vseh spisov te vrste. Samostojno zbirko so sestavljali za asirskega kralja. Poleg splošnih so bile tudi delne, priložnostne, ritualne in poklicne take zbirke. H. Hunger je prispeval geslo o heliaktičnem vzhodu (302), kar pomeni prvi vidni vzhod določene zvezde stalnice ali planeta ob jutranjem svitu. V zvezi z začetkom vsakoletnih Ni-lovih poplav je za egiptovsko kronologijo važen heliaktični vzhod zvezde Sirius. Zanj so se od 6. stoletja naprej zanimali tudi v Mezopotamiji. — Isti avtor je v posebnem geslu obdelal lesene in slonokoščene ploščice, ki so jih leta 1953 našli v Nimrudu. Na njih so razen zaporednih upravnih podatkov napisani tudi literarni teksti (458 s.). Njihova s struženjem poglobljena površina je bila prevlečena z voskom, ki mu je bil dodan arzenov sulfid. Med drugimi zanimivimi gesli naj omenimo les, ki ga filološko (kot kurivo; v mizarstvu; v stavbinstvu) obravnava A. Salonen (453 s.), medtem ko Eva Strommenger pregledno našteva najdišča (redko kot kurivo, obilno pa kot pohištvene ali stavbinske ostanke, str. 454—458). — Rog kot glasbilo je prav tako obravnavan jezikoslovno in arheološko (H. M. Kümmel — W. Stauder, str. 469—471). — R. M. Boehmer je prispeval geslo krona z rogovi (431—434), ki označuje upodobitve božanstev ali pa tistih vladarjev, ki so si vzdevali božanski položaj. — Za sumersko-babilonsko pojmovanje kozmosa je poučno geslo »nebo« (W. G. Lambert, 411 s., angl.). V zvezi z njim je H. Hunger prispeval gesli »nebesna geografija, nebesne pokrajine« in označbo zvezd kot »pisavo na nebu« (prim. Sanheribovo trditev, da je »načrt prestolnice v Ninivah od davna v zvezdah zarisan«) (413). Za arheologa prinašata oba obravnavana dvojna zvezka več zanimivih gesel. Najbolj obširno je obravnavano najdišče Tell Huera (480—487) v Severni Mezopotamiji med rekama Haburjem in Balihom. Odkril ga je 1. 1913 nemški diplomat in arheolog Max baron Oppenheim. Po njem imenovana ustanova je od leta 1968 do 1974 finansirala sedem kampanj izko- pavanj, ki jih je organiziral Anton Moortgat. Geslo je prispevala arheologinja Uršula Moort-gat-Correns. Izkopavanja so odkrila dragoceno gradivo iz Mesilimovega časa, to je zadnje faze predzgodovinskega obdobja. Pregledno so opisane kamenite gradnje ter kamenit relief (40 x 30 X 13), izkopan 1. 1974, ki predstavlja najbrž sedmerozvezdje, poosebljeno v sedmih boginjah in ki je bilo najbrž v doslej še neodkritem svetišču iz tretjega tisočletja pred našim štetjem. Tell Huera je ohranil spomenike iz političnega in kulturnega središča takratnega semitskega prebivalstva. V manjšem obsegu je bilo mesto kakih tisoč let pozneje vnovič pozidano v hu-ritski državi Mitanni. J. Deshaves je napisal geslo o najdišču Tepe Hissar (426—429) v Iranu. Kritično graja predvsem obdelavo gradiva, izkopanega v letih 1931—1939. Najdeno arheološko gradivo priča o bogati naselbini, ki sega v zgodnje dinastično obdobje pred Urom III. Čudno pa je, da velikih zgradb tu ni bilo. Avtor se vprašuje, zakaj je bila ta cvetoča naselbina okoli leta 1800 nenadoma opuščena. P. Calmeyer v geslu Hinamän kratko omenja »bronasti zaklad«, ki ga je pri Kirmänu odkril Sir Percy Sykles. V njem sta bili tudi dve sekiri z rezili, ki spominjata na helebarde. Sta iz stare babilonske dobe, vendar po koncu akadske monarhije. Podobne helebardne sekire je našel (in 1. 1972 o njih poroča) A. Hakemi pri Šah-dädu. Te so najbrž iz druge polovice tretjega tisočletja (str. 414 s). Več gesel je uspešno ponazorjenih z risbami, tako npr. bit pilani, sveto drevo, čelada, čreda, posebno značilni hetitski hieroglifi, hlače, Tell Huera, za junaka je na treh straneh 94 upodobitev. Presenečajo večkrat jezikoslovne ugotovitve, da za nekatere važne in uporabljane pojme ni bilo sumerskega izraza (npr. za himno, str. 539) ali akadskega (npr. za vojaka in vojno, čeprav je bilo obilo besed za borbo). Poročilo bi lahko še marsikaj navajalo iz bogate vsebine. Zaradi potrebne omejitve pa sklepamo z dvojno željo: da bi skromna naša poročila opozarjala znanstvenike na že obdelano gradivo; hkrati naj bi pa prepričalo vodstva velikih naših znanstvenih knjižnic o pomenu in nepogrešljivosti Realnega leksikona za asirio-logijo in prednjeazijsko arheologijo. Viktor Korošec Atti del simposio internazionale sulla antica età del bronzo in Europa — Preistoria alpina, Voi. 10, 1974, 8°, 295 str., številne risbe in fotografije Kot deseti zvezek je v seriji Preistoria Alpina izšel zbornik razprav s simpozija o zgodnji bronasti dobi v Evropi, ki sta ga pripravila Museo Civico di Storia Naturale iz Verone in Museo Tridentino di Scienze Naturali iz Trenta. Posvetovanja, ki se je odvijalo med 1. in 6. majem 1972, se je udeležilo 18 italijanskih in 22 tujih arheologov iz 10. držav. (Anglije, Francije, Belgije, Zahodne Nemčije, Avstrije, Poljske, Češkoslovaške, Madžarske, Romunije in Jugoslavije.) Z referati je sodelovalo 24 strokovnjakov. Če prispevke razdelimo po tematiki, potem je treba najprej omeniti tiste, v katerih so avtorji predstavili zgodnjo bronasto dobo na posameznih geografskih področjih. M. Desittere je tako orisal Nizozemsko v času od konca neolita do začetka srednje bronaste dobe, Ch. Hawkes se je zadržal zlasti ob problemih kronologije kulture Wessex v južni Angliji, medtem ko je J.-L. Roudil prikazal začetke bronaste dobe v vzhodnem Languedocu v Franciji. Podobno se je s problemi prehoda od kasnega neolita k zgodnji bronasti dobi v Švici ukvarjal tudi Ch. Strahm. Iz Poljske so objavljeni trije prispevki. Z. PiECZYNSKi se je dotaknil problematike kulturnih sprememb, ki so nastale v severozahodni Poljski z nastopom bronaste dobe, W. Sar-NOWSKA pa na podlagi številnih importov razmišlja o možnosti trgovine in produkcije v I. periodi bronaste dobe v Poljski. Zelo zanimiv je prispevek Anne in Jana Machnik. Na simpoziju sta poročala o najnovejših izkopavanjih na velikem zgodnjebronastodobnem naselbinskem kompleksu v Iwanowicah (severno od Krakova), ki ga že več let Poljaki raziskujejo skupaj z ameriškimi kolegi. Prav tako so s tremi referati sodelovali tudi arheologi iz Romunije. M. Petrescu-Dimbo-viTA je na osnovi novih najdb ponovno orisala kulturno skupino Glina III in jo vzporejala s sosednjimi kulturami karpatsko-podonavskega prostora. M. Dinu seje zadržal pri problematiki grobov z okro v vzhodnem predelu Romunije, ki sodijo pretežno prav v čas prehoda v bronasto dobo, V. Dumitrescu pa je podal kronologijo romunskega eneolitika na osnovi novejših raziskav s C14 metodo. M. Novotna je predstavila nekaj tipov zgodnje bronastih igel s področja Slovaške. Razumljivo je, da so najštevilnejši prispevki, ki obravnavajo problematiko eneolita in zgodnje bronaste dobe na ozemlju Italije. Tako govori A. Radmilli o eneolitiku v srednji in južni Italiji, F. Rittatore Vonwiller o problemu prehoda iz eneolita v zgodnjo bronasto dobo v srednji Italiji, medtem ko A. Aspes in L. Fasani podajata nekatere poglede na zgodnjo bronasto dobo v severni Italiji. Zanimivi so tudi prispevki L. H. Barfielda (Zvončaste čaše v Padski nižini — kronološke in kulturne povezave), R. Perinija (Značilnosti bronaste dobe na področju Trenta in južne Tirolske) in E. Anatija, ki govori o upodobitvah bodal v Valcamonici. Prispevki ostalih referatov so zajeli problematiko širših kulturnih povezav. Tako sta N. Kalicz in R. Schreiber-Kalicz prikazala možnosti vzporejanja eneolitske in zgodnje bronasto-dobne kronologije med severno Italijo in Madžarsko. S podobnim problemom se je ukvarjal tudi H.-J. Hundt, ki je v svojem referatu nazorno opozoril na vrsto elementov, s katerimi je mogoče dokazati vplive podonavskega prostora, ki so bili prisotni pri izoblikovanju zgodnje bronastodobne kulture v severni Italiji. Huntove teze dopolnjuje s svojim prispevkom še G. Bandi, kije z analizo glinastih žigov iz kulture Madarovce v jugozahodni Slovaški in Polada v Padski nižini prav tako pokazal na ozko povezanost obeh prostorov v času zgodnje bronaste dobe. O povezavah na začetku bronaste dobe v širšem prostoru srednje Evrope govori prispevek J. Machnika. J. Vladâr je na podlagi novejših raziskav na slovaških najdiščih (Ni-triansky Hrâdok, SpiSsky Štvrtok, Barca itd.) znova analiziral mediteranske vplive, ki so bili prisotni v kulturnem razvoju starejše bronaste dobe v Karpatski kotlini, A. Mozsolics pa je pripravila prispevek o najstarejših sledovih, ki kažejo na udomačenje konja prav tako na tem predelu Evrope. Naj na koncu omenimo še oba prispevka jugoslovanskih arheologov. P. Korošec je podala glavne poteze materialne kulture in značilnosti obdobja končnega eneolita in začetka bronaste dobe na prostoru jugovzhodnih Alp, V Trbuhović pa je v referatu o povezavah balkanskega in apeninskega polotoka v času eneolita in zgodnje bronaste dobe skušal pokazati s pomočjo materialnih ostalin na nekatere probleme indoevropeizacije tega prostora. Simpozij, ki je kot celota nedvomno osvetlil mnoga vprašanja zgodnje bronaste dobe v Evropi, postavlja tudi pred nas nove naloge. Ne gre namreč prezreti dejstva, da moramo v kratkem tudi v Sloveniji pripraviti podoben kolokvij, ki pa naj ne bi razjasnil le vprašanja okoli pojava prvih kovin, temveč bi, po možnosti, osvetlil celotno problematiko bronaste dobe in kulture žarnih grobišč. Janez Dular Monumenta cartographica Jugoslaviae 1, Antičke karte, odabrao i pripremio Gavro A. Škrivanić. Posebna izdanja Istorijskog instituta Srpske akademije nauka i umetnosti 17, Beograd 1974. Kot 17. zvezek Posebnih izdanja Istorijskog instituta Srpske Akademije je izšla z letnico 1974 1. knjiga v seriji Monumenta Cartographica Jugoslaviae, ki jo ureja Gavro A. Škrivanić. Gre za zahteven podvig, ki naj naši strokovni in širši javnosti poda vse pomembne zemljevide jugoslovanskih dežel od antike do vključno 17. stoletja. Razumljivo je torej, da se za serijo živo zanimamo in pričakujemo, da se bodo avtorji držali meril, ki so primerna visokemu cilju. Prva knjiga prinaša antično zapuščino —• Ptolemejev zemljevid in Peutingerjevo karto; prvega je obdelala A. Cermanović-Kuzmanović, drugo G. A. Škrivanić. Poleg uvoda z osnovnimi podatki o karti vsak del obsega popis vseh imen in nazivov na kartah — z lokacijo, včasih z bežno omembo arheološke podobe najdišča in z nepopolno literaturo, potem register, reprodukcijo originala, preris originala z dodanimi modernimi imeni, in situacijo v modernem zemljevidu ; vsak del ima kratek angleški povzetek. Ptolemejev zemljevid je ohranjen v več srednjeveških prerisih prototipa (morda dveh), izdelanega na podlagi kartografskih pravil, ki jih je razvil aleksandrijski geograf Ptolemej na začetku 2. pol. 2. st. n. š. ; verjetno je zemljevid že bil sestavni del njegovega dela Geografika (a prim. npr. problem Agatodemonovega podpisa na kartah). Kakor drži, da je Ptolemejeva projekcija izhodišče za ves razvoj evropske kartografije, pa predstavlja razlaga zemljevida, še posebej razumevanje lokacij posameznih mest, še vedno težko rešljive probleme, ki izhajajo v veliki meri iz same Ptolemejeve gradnje zemljevida in določanja koordinat, so pa še zapleteni zaradi napak pri prerisovanju v srednjem veku. Ohranjeni rokopisi so genetsko povezani in to po dveh vejah, za kateri ne moremo z gotovostjo reči, ali izhajata iz enega ali iz dveh antičnih izvirnikov. Ne glede na povezanost se zemljevidi v nadrobnostih medsebojno dopolnjujejo in popravljajo. Avtorica obravnava izključno rokopis Vaticanus Urbinas 82, kar je v okviru njene naloge verjetno v redu, toda če bi upoštevala vsaj v laže pristopni literaturi (npr. RE, ki jo sicer citira) obdelane zemljevide, bi se izognila takim neprijetnim napakam, kot je npr. interpretacija znaka, ki ga avtorica transkribira s Celia, s Celejo, današnjim Celjem. Vedeti je pač treba, da na drugih zemljevidih nastopa še druga Celia južneje na meji Norika in Panonije, seveda pa tudi, da položaj spornega Celia kar dobro od- govarja noriškemu Cetiju blizu Donave v Avstriji. Lociranje posameznih mest, drugih geografskih pojmov ter etnikonov samo na podlagi Ptolemejevega zemljevida ni mogoče. Avtorica pravilno upošteva literaturo in daje nesporne ter opozarja na sporne lokacije. Slabša stran so označitve najdišč, kjer pogrešamo sistem in natančnost, pomanjkljive in netočne navedbe se mešajo z nepomembnimi in odvečnimi podatki, slabo prenesenimi iz navedene literature (prim. Ptuj, Celje, Ljubljana na področju Slovenije). Reprodukcije zemljevidov so v črnobeli tehniki (iz finančnih razlogov, kot beremo v uvodu) in so v tej obliki povsem odveč, v največjem delu nečitljive. Preris ima nekaj manj pomembnih napak pri modernih imenih (v slovenskem delu Drmno za Drnovo). Površnost izdajatelja nazorno pokaže potek Z jugoslovanske meje na moderni mapi ob koncu teksta, kjer je celotno Svobodno tržaško ozemlje pripisano Italiji (enako tudi v drugem delu). Mnogo slabši je drugi del, ki obravnava Peutingerjevo karto (po nekdanjem lastniku, humanistu K. Peutingerju, 1465—1547). Tu imamo opravka z itinerarsko karto, morda v zvezi z uradnim registrom rimskih državnih cest, v končni redakciji (katere srednjeveški prepis danes hranijo v dunajski Nazionalbiblio-thek) nastalo ok. 1. 350; shematiziran zemljevid je prilagojen namenu in obliki svitka. Naš avtor logično sledi posameznim cestnim trasam in locira omenjene itinerske postaje, ne ukvarja se pa z drugimi znaki in oznakami (reke, gore, province). Temelji na Millerjevem delu (Itineraria Romana) iz 1. 1916, ki ga mestoma popravlja z novejšimi lokacijskimi predlogi. Gotovo Miller za marsikateri cestni odsek^ danes ni več najzanesljivejša avtoriteta, vendar Škrivanić očitno novejše literature ne obvlada, pa tudi celotnega vprašanja ne dovolj, da bi lahko vzpostavil kakršenkoli kriterij za potek cestnih tras in lokacijo postaj. Skromna pritegnjena novejša literatura samo vnaša zmedo. Pri tem so vse lokacije prikazane kot nedvoumne. Tako dobimo na končnem zemljevidu pogumno potegnjene itinerarske trase tam, kjer bi jih danes komajda kdo zagovarjal — npr. v Sloveniji od Ljubljane čez Vače na Trojane in Celje ali pa od Trebnjega čez Novo mesto pa čez Gorjance na Ozalj in Sisak. Delu manjka vsakršna sistematičnost in doslednost: za pravilne in nomi-nativne oblike lokativov imen postaj iz Tabule, navedene v oklepajih, dobimo: a) v virih sporočene nominativne oblike (Nauportus); b) v virih ne sporočene, a verjetne oblike (Longa-ticum); c) oblike, ki so v virih sicer sporočene, a izjemoma in verjetno napačno (Tergestum za Tergeste); d) oblike, ki v virih niso sporočene in tudi niso verjetne (Publicani za Ad publicanos, Savus flumen za Savo fluvio); e) včasih pa spet nimamo nominativne oblike, čeprav je verjetna {Rogandone — Rogando, Raccando) ali f) celo izpričana (Adrante — Atrans); isto velja za različno sporočene oblike imen, ki jih avtor le izjemoma omenja (npr. v takem izjemnem primeru kot je Luenna za Iuenna). Omenja miljnike na posameznih trasah, za Slovenijo 6, medtem ko je ohranjenih, sporočenih ali domnevanih ok. 60. Za lokacije, kjer so potrjene arheološke najdbe iz rimske dobe, to tudi pove (sa mnogim rimskim nalazima — Ljubljana, Celje), ne seveda za vse, tako ne za Ptuj ; za Poreč ugotovi, da je bil za časa Rimljanov nastanjen z rimskimi državljani, a brez kolonije, za Pulo pa navede, da ima tudi veličastno ohranjeno areno. V delu mrgoli površnosti. Izpuščena je npr. postaja Fluvio Frigido (tudi na prerisu originala — na- P.-H. Martin, Die anonymen Münzen des Jahres 68 nach Christus, 4°, 95 str., 12 tab. Verlag Philipp von Zabern, Mainz, 1974. Po dvajsetih letih, ki so pretekla, odkar je izšlo zadnje delo, ki je obravnavalo novce iz časa državljanske vojne 68/9, imamo pred seboj knjigo, ki se problematiki anonimnih denarijev in aureusov iz omenjenega obdobja izčrpno posveča. Knjiga je razdeljena na šest poglavij, katerih prvo podaja pregled starejših teorij (do srede 19. st.) o kovanju anonimnih novcev. Ker na novcih niso podane legende, iz katerih bi lahko razbrali kovničarje teh novcev — zato njihova oznaka anonimni —, so imeli te novce bodisi za republikanske kove, incerta, ali pa so jih pripisovali Avgustu. Le redke so pravilno uvrščali v čas državljanske vojne 68/9. V drugem poglavju podaja stanje novejših raziskav od leta 1862 dalje, koje Duc de Blacas prvi spoznal istočasnost vseh anonimnih novcev in jih pravilno kronološko determiniral. Avtorji, ki med letom 1862 in 1954 obravnavajo to temo, različno delijo novce glede na njih nastanek in vplivni krog močnih oseb tega časa. Tako ločijo špansko skupino novcev, ki naj bi bila v zvezi z Galbo, galsko skupino v zvezi z Vindexom in grupo, ki je v zvezi z Vitellijem, katere lokacija in datacija pa je zelo raznolika. V tretjem poglavju avtor ponovno preverja lokacije in datacije posameznih skupin novcev in jih po potrebi revidira. Opozarja na malo zanesljivo določevanje lokalno in kronološko različnih tipov le na osnovi stilnih razlik. Velike stilne razlike so namreč celo v okviru enega tipa novcev in kažejo na to, da kovnice v tem burnem obdobju nimajo nekega stalnega osebja niti umetniške tradicije. Bolj zanesljive so ikonografske posebnosti, tipne povezave in zlasti vezava pečatov. Avtor obdeluje posamezne tipe novcev s pomočjo tehničnih in tematskih krite- paka prenesena od Millerja); slovenska imena so samovoljno prikrojena — Oglaj (dosledno) za Oglej, Kruška gora za Hrušica, Drmno za Drnovo, Slovenjski gradeč za Slovenj gradeč, Globošnica za Globasnica; citiranje je nedosledno, z napakami, mestoma zmedeno (npr. op. 32 in 35 na s. 40); na modernem zemljevidu je brez vzroka vrisana sicer itinerarska, a na TP ne označena direktna povezava Tergeste— Tarsatica. Veseliti pa se moramo razmeroma dobre barvne reprodukcije segmenta karte v prilogi. Težko je razpoznati zamisel in cilje tega dela. Kot referenca je na žalost neuporabljivo, kot informacija pa varljivo. Božidar Slapšak rijev in ugotavlja, da vsi anonimni novci tvorijo nek zaključen kompleks in ne moremo ločevati kakih ločenih skupin. Pečatna identičnost novcev pa priča, da so morali nastati v isti kovnici, ki ni bila nujno na istem kraju. Nadalje skuša avtor ugotoviti, kateremu posamezniku, oziroma skupini pripadajo določeni kovi ter omenja legende, ki se tedaj prvič pojavljajo na imperialnih kovih, tako na primer Salus Generis Humani, novo legendo v politični propagandi cesarstva. To, ter večji del tem, ki se pojavljajo na anonimnih novcih, nato prvič uporabi Galba, zaradi česar avtor pripisuje te in z njimi vezane anonimne novce Galbovi stranki. Za to govori tudi omemba Hispanije in Galije na novcih. Galba je tudi edini, pri katerem je med dvigom proti Neronu (3. aprila 68 je bil v Novi Kartagini oklican za legata senata in rimskega ljudstva) in priznanjem s strani senata (sredi junija 68) preteklo dovolj časa za kovanje tako velike serije novcev. V zaključnih poglavjih podaja kratek pregled zgodovinskih dogodkov ob prevratu proti Neronu ter se ustavlja ob nekaterih zgodovinsko važnih vprašanjih, na katera skuša odgovoriti s pomočjo numizmatične evidence. Kakšni motivi so vodili v akcijo spomladi 68 po eni strani Vindeksa in po drugi Verginija? Avtor je prepričan, da je Verginius vsaj simpatiziral z zarotniki, gotovo pa ni bil privržen Neronovi stranki. Je treba iskati v uporu proti Neronu galsko nacionalistično gibanje ali boj za stare oblike republike? V legendah na anonimnih novcih, v katerih se sicer izraža politična propaganda le ene, Galbove, stranke, ni najmanjšega sledu ne o nacionalizmu ne o separatizmu. Z vojaškimi temami legend se obrača na vojsko, zlasti rensko armado, s pomočjo katere ter v sodelovanju z galskimi zavezniki — Concordia Hispaniarum et Galliarum —- je hotel osnovati principat po starem avgustejskem vzoru. Ob koncu sledi izčrpen katalog anonimnih novcev, vendar avtorjev namen ni bil izdelati korpus teh novcev, saj je velik del materiala v nedostopnih privatnih zbirkah. Pred seboj imamo delo, neobhodno za vsakega numizmatika, ki se bo kdajkoli loteval nadaljnjega študija teh novcev, gotovo pa bo Maria Teresa Marabini Moevs: The Roman Thin Walled Pottery from Cosa (1948—1954), Memoirs of the American Academy in Rome, Volume XXXII, American Academy in Rome 1973, 324 strani, 104 tabel in 1 tipološka zloženka. V svoji knjigi je M. T. Marabini Moevs obdelala v literaturi doslej malo upoštevano in dokaj slabo obdelano keramično gradivo: posodice tankih sten. Keramika tankih sten se je v terminologiji arheološkega jezika začela uveljavljati zelo pozno. Prvi jo je tako poimenoval N. Lamboglia pri obdelavi grobiščnega gradiva ticinskega kompleksa (N. Lamboglia, Recensioni di C. Simonett: Tessiner Gräberfelder, Rivista di studi Liguri 9, 1943). Keramika tankih sten je industrijsko, v kalupih izdelana majhna posoda izredno tankih sten. Tako gracilne stene niso prenesle velikih dimenzij, zato so te posodice večinoma majhne in po velikosti ne presegajo izdelkov terre sigillate. Zaradi industrijske izdelave, ponavljanja ornamentov in oblik, razširjenosti, so te posodice, zraven terre sigillate, dragocen vir za kronološko determinacijo antičnih plasti in grobov. M. T. Marabini Moevs je v svoji knjigi obdelala vso keramiko tankih sten z najdišča Cose v Italiji, ki je bila odkopana od leta 1948 do 1954. Njena analiza sloni na kronološkem prikazu, ki temelji na dokumentaciji odkopanih plasti, ki so datirane z novci ali pa s terrò sigillato. Kronološko analizo dopolnjuje tipološka razporeditev gradiva. Poglavje »Obdobje republike« (str. 33—209) obsega tri temeljna podpoglavja. V prvem avtorica razdeli gradivo v »analizo geneze« — izvora keramike tankih sten, v katerem upošteva pred- Inscriptiones extra fines Pannoniae Daciaeque repertae ad res earmdem provinciarum pertinentes, collegit adnotationibusque instruxit Arpadus Dobó, Budapest 19754, Akadémiai kiadó. V letu 1975 smo dobili 4. dopolnjeno izdajo zbirke napisov, ki zadevajo rimski provinci Panonijo in Dacijo, a so najdeni izven njunih meja. Uredil jo je Arpâd Dobó. Že dobra štiri dobrodošlo tudi zgodovinarjem, ki se poglabljajo v minuciozne probleme tega kratkega a burnega obdobja, saj obravnavani numizmatični material lepo dopolnjuje sliko, ki jo dobimo iz literarnih virov za ta čas (Suet., Plut., Tacit, Dio). Peter Kos vsem podedovanost prazgodovinskega obdelovanja posod in pa helenistično tradicijo izdelave. V drugem podpoglavju obdeluje posodje republikanskega obdobja. V tem obdobju avtorica loči 29 oblik posod, ki pa bazirajo predvsem na prazgodovinskem oblikovnem izročilu — situli. V tretjem podpoglavju je obdelana črno premazana keramika, ki jo avtorica loči po obdobjih, od Avgusta do zgodnjega Klavdij-skega obdobja. V zadnjem poglavju obravnava avtorica gradivo s časovno zaključene plasti klavdijsko neronianskega obdobja. Poglavje je razdeljeno na dva dela, kjer razčlenjuje tipološko različni na dva dela kjer razčlenjuje tipološko različni zvrsti keramike tankih sten: neglazirano in glazirano posodje. Keramika v tem poglavju je tudi temeljnega pomena za študij keramike tankih sten z našega ozemlja. Direktne analogije lahko najdemo tako v posodicah s peskasto površino, z ornamentom koleščka v pasovih in v posodicah z ornamentom barbo-tina. Sledi katalog 492 fragmentov in nekaj celih posodic z najdišča Cose. Dodan je tudi indeks gradiva glede na tipološko razporeditev keramike. Od 492 predmetov je avtorica uspela izluščiti kar 75 oblik! Knjigo dopolnjuje še indeks posameznih opomb, ki se nanašajo na katalog predmetov, risbe in fotografije posameznih fragmentov in posodic z najdišča Cose. Na dvanajstih tabelah (Pl. 92—104) je dodana keramika z različnih tujih najdišč, ki je avtorici služila za primerjavo. Knjigo zaključuje tabela z osnovnimi 75 oblikami keramike tankih sten z najdišča Cose. Ljudmila Plesničar desetletja je nepogrešljiv pripomoček zgodovinarjem za študij rimskega obdobja v Podonavju. Prvič je izšla 1. 1932 kot 1. zvezek 1. serije Dissertationes Pannonicae, vendar je bil material, ki zadeva provinco Dacijo priključen šele v 2. izdaji v isti zbirki 1940. V zasnovi nova izdaja ne prinaša sprememb. Upoštevani so tako latinski kot grški napisi. Provinci Panonija in Dacija sta obravnavani ločeno, dela imata enako notranjo razdelitev: 1. Milites ìiatione Pannonii (Daci); 2. Homines privati et magistratus natione Pannonii (Daci); 3. Loca Pannonica (Dacica) in designationibus munerum militarium commemorata; 4. Auxilia Pannonica (Dacorum) ; 5. Bella Pannonica (Dacica) ; 6. Varia. Zbirka ima skupen indeks, ki je v skladu z njeno zasnovo omejen na: 1. Nomina virorum et mu- Pavle Mijović-Mirko Kovačevič, Gradovi i utvrđenja u Crnoj gori, (Arheološki institut Beograd-Muzej Ulcinj), Monografije 13, Beograd 1975, 189 str., 71 T. z 222 fotogr. in s 126 topografskimi načrti, skicami in risbami. Delo izčrpno podaja dosedanja raziskovanja zgodovinskih mest v SR Črni gori. Avtorja razpravljata o nastanku, razvoju, vplivih in propadu starih črnogorskih mest in krajev. Na osnovi znanih historičnih virov, urbanističnih ostankov in rezultatov sodobnejših arheoloških raziskovanj v Ulcinju, Baru, Kotoru, Budvi, Herceg Novem, Ribnici (današnjem Titogradu) in Onogoništu (današnjem Nikšiču), sklepata o njihovem gradbenem razvoju in obrambni strukturi. Da bi lahko realneje in točneje opredelila ohranjene urbane celote in še deloma ohranjene arhitekturne objekte, sta jih avtorja ponovno topografsko opisala ter vzporejala in preverjala svoje ugotovitve z ugotovitvami starejših opisovalcev in raziskovalcev. Znano gradivo delita v časovna obdobja: ilirsko, antično in srednjeveško. Najstarejši predzgodovinski kulturno materialni viri so v jamskih najdiščih (Crvena stijena, Lista stijena in Lipci), nato pridejo ilirske lokalitete. Ilirske urbane tvorbe razdeljujeta v krožne utrdbe (Gradac, Grdova gradina, Ržiška gradina, Samobor I), gradišča-mesta (Meteon-Medun, Samobor II, Obolon-Oblun) in ilirsko-helenistična mesta v črnogorskem Primorju (Buthua, Rhison, Olcinium). Med antična oppida in municipia uvrščata Rhizinium, Acruvium, Buthua, Olcinium, Doclea, municipium S(plonum ?) in še druge arhitekturne tvorbe kot so rimske ceste, kašteli in stolpi (Salthua, Anderba-Sanderva, Alata-Ha-lata, Samobor-Birziminium, Resinium-Herceg-Novi, Vicinium-Bigovo ?, Martinička gradina, Stari Ulcinj). Ilirska gradišča kot aglomeracijske tvorbe so nastajala na krajih različnih geomorfoloških oblik; opredeljujejo se tudi po arheoloških najdbah orožja, orodja, posode, novcih in načinu utrjevanja. Značilno zanje je, da imajo strateško obrambno strukturo, to je z zidom ograjen večji kompleks v katerem je osrednje naselbinsko jedro. Večina teh gradišč ni bila namenjena stalnemu bivanju dela plemena, ampak so služila kot bivališča samo takrat, kadar je bilo življenje v naselju, ki je bilo ponavadi v bližini, ogroženo. Manjša arheološka raziskovanja na Herum; 2. Cognomina virorum et mulierum; 3. Imperatores, reges et domus eorum; 4. Geographica; 5. Res militaris. Četrta izdaja tega dragocenega dela nas opominja, da za največji del našega ozemlja takega ali podobnega delovnega pripomočka še ni. Božidar Slapšak teh gradiščih še niso dovolj za boljše poznavanje posamičnih specifičnih posebnosti načina življenja Ilirov na ozemlju Črne gore. Po analitični razporeditvi antičnih urbanih celot je ugotovljeno, da le Rizon (Risanj), središče ilirske kraljice Tevte, odgovarja urbanemu vplivu grškega polisa z akropolo. V ilirsko-helenističnih mestih v Primorju je pri načinu urbanistične izgradnje zaznaven močan starogrški vpliv, v Budvi in Risnu pa deloma tudi vpliv aleksandrijske in miletske urbanizacijske zasnove. Po zasedbi so Rimljani proglasili vsa ilirska in ilirsko-helenistična mesta za oppida in municipia. Največji delež ima rimska urbanizacija tam, kjer so povsem nanovo izgradili mesta (Doklea). Poleg provincialnih mest so bile še stationes, mansiones, mutationes, castella in vici. Med seboj so bila naselja povezana s cestami in potmi. Glavna in najpomembnejša cesta v rimskem času je potekala iz Narone do Skadra. Važnejše ceste so varovala castra. Za kasnoantično obdobje je značilen pojav desurbanizacije in vznik episkopalnih mest (npr. Duklja). Vzrok temu so avaroslovanski prodori v rimsko provinco Prevališ, izseljevanje prebivalstva iz antičnih mest zaradi katastrofalnih potresov na tem področju Balkana. 52 naštetih srednjeveških mest se po arhitekturnih ostalinah in historičnih virih opredeljuje kot urbane aglomeracije z vojnimi ali civilnimi in cerkvenimi objekti. Različna so po velikosti, času nastanka, položaju, namenu, načrtni postavitvi objektov in načinu zidave. Vsem je skupno, da je material gradbeni kamen. Za nastanek, razvoj in obstoj mest je najpomembnejša oskrba z vodo. V notranjosti so mesta nastajala iz vojno zaščitnih potreb srednjeveške fevdalne vlastele in postala sčasoma tudi trgovsko-ekonomske točke. Bila so grajena na težko dostopnih posamičnih hribih kot središča žup ali ob cestah na točkah, ki jih ločuje en dan hoda. Po arhitekturni zasnovi sodeč, so služila v glavnem vlastelinu za obrambo imovine eventualno zaščiti popotnikom in podložnikom pred zunanjimi sovražniki. Najmanjša mesta so bili samostanski kompleksi, ki niso bili izrazito utrjeni, čeprav imajo utrdbene stolpe. Nekatera so bila na manjših otokih in polotokih, kjer so bila bolje zaščitena. Arhitektura srednjeveških mest in stavb zrcali zgodovinske procese, družbene odnose, gospodarstvo in politične dogodke 20 — Arheološki vestnik 305 v obdobju fevdalizma. Razvoj črnogorskih srednjeveških mest se končuje s turško vojaško okupacijo. Delo predstavlja prvi pregledni sistematični arheološki zgodovinski pregled mest in krajev Zdenko Vinski, Kasnoantički starosjedioci u salonitanskoj regiji prema arheološkoj ostavštini predslavenskog supstrata (Die altsässige Bevölkerung der Spätantike im salonitanischem Bereich gemäss der archäologischen Hinterlassenschaft des vorslawischen Substrats), Vjesnik za arheologiju i historiju dalmatinsku LXIX, 1967 (Split 1974) stran 5—86 in 50 tabel ter 3 priloge. O Saloni je bilo doslej napisanih dosti razprav, zlasti o njenem pomenu in vlogi v 4. in 5. st. (prim. E. Dyggve History of Salonìtan Christianity, Oslo 1951, ter J. J. Wilkes, Dalmatia, 1969, 220 ss.); njeno zgodnejše obdobje odkrivajo v najnovejšem času — drobnega gradiva zlasti iz poznoantičnega časa in obdobja preseljevanja narodov pa skorajda nismo poznali. V depojih arheoloških muzejev v Splitu in Zagrebu hranijo precej materiala iz tega velikega urbanega in upravnega centra Dalmacije. Del bogatega fundusa je uporabil Z. Vinski za predmet pričujoče študije. Vendar posamezne najdbe iz salonitanske regije ni obravnaval izolirano, temveč jim je skušal najti mesto ne samo v rimski provinci Dalmaciji, temveč v širšem radiusu. Večinoma so to predmeti poznoantičnega in zgodnjebizantinskega porekla, katerim se pozna vpliv barbarizacije. Nekaj predmetov je bolj razkošno izdelanih. Izrazito germanske najdbe so redke in glede na zgodovinsko dogajanje tistega časa so lahko vzhodnogotske pro-vinience. Predmeti so iz celotnega salonitan-skega agerja, t. j. iz uničenih in delno izropanih grobov iz štirih salonitanskih grobišč in pa iz bliže nepoznanih lokacij, znotraj mesta. Za nekropoli Crikvine in Manastirine vemo, da so tu pokopavali od 5. do zgodnjega 7. stoletja, t. j. do uničenja mesta leta 614. V teh grobovih ni glede na njihov krščanski karakter bogatih pridevkov, kot jih poznamo v barbarskih grobovih iz časa preseljevanja ljudstev, temveč so le uporabni predmeti ter nekaj nakita. Glede na raznolikost predmetov je Z. Vinski razdelil svojo študijo na več poglavij in v prvem je ob znani t. i. Emmanuel fibuli iz Salone izčrpno obravnaval čebulaste fibule. Iz Salone jih poznamo čez 200 primerkov, iz česar je razvidna moč in demografska veličina Salone poznocesarskega časa. Kot je poznano, so bile čebulaste fibule prvotno sestavni del rimske častniške noše za spenjanje hlamide, v pozno-cesarski hiarhiji 4. stoletja pa so imele značaj civilnega uradniškega položaja in ta tradicija nošnje se je nadaljevala v 6. stoletje, kar priča v SR Črni gori in njihovo kulturno poreklo. V svoji osnovi je prvinski, celovit dokument preteklih obdobij, hkrati pa vzpodbudno izhodišče za nadaljnje arheološko raziskovalno delo v SR Črni gori. Andrej Valič vrsta upodobitev na predmetih drobne umetnosti, katere avtor tudi obširno navaja. Sama čebulasta fibula iz Salone, ki ima na nogi napis Emmanuel, je opredeljena v čas okoli leta 500 in ima malo analogij. Vendar je avtor ob njej obravnaval tipološki razvoj čebulastih fibul (slovenski izraz je pomanjkljiv in neprecizen) od 4. do 6. stoletja. Podal je tipološki in kronološki pregled teh fibul pri nas. V Sloveniji imata Neviodunum in Emona precejšen fundus teh fibul, ki pa niso še strokovno ovrednotene in specificirane. Zadnji tip fibule se pojavlja od sredine 5. stoletja še v začetek 6. stoletja v t. i. kneževskih grobovih v sklopu bogatih najdb kot častna odlika in modo romano (v grobu Childerika I v Tournaiu, kneževskem grobu iz Blučine-Čezavy, Apahidi pri Cluju, Reggi Emilii, Desani pri Vercelliju). Tudi sicer se te fibule sem in tja pojavljajo v grobovih staroselskega horizonta (Knin-Greblje, Kranj-Lajh), včasih v retardirani obliki. Drugi del študije z naslovom Varia paleo-byzantina je razdeljen v štiri poglavja, v katerih Z. Vinski obravnava zoomorfne fibule in aplike, dopolni že objavljeno razpravo o križnih okrasnih predmetih (Krstoliki nakit epohe seobe naroda Vjesnik AM 3, Zagreb 1969) glavnino tega poglavja pa predstavlja prikaz bizantinskih spon in spon t. i. mediteranskih oblik z njihovimi številnimi variantami. Od zoomorfnih fibul in aplik poznamo iz salonitanskega prostora konje, rogate živali (jelen, kozorog) in mačje zveri (levinja, leopard). Tradicija upodabljanja živali je prastara. Živalske fibule so imele v srednjecesarskem obdobju funkcijo amuleta, medtem ko so fibule 6. in 7. stoletja, izdelane v poznorimski tradiciji, le še ženski modni okras. Glede na nekatere okoliščine in najdbe, Z. Vinski domneva, da je v 2. pol. 6. stoletja in začetkih 7. stoletja obstajala v Saloni delavnica nakita v obliki mačjih zveri. Pri nadaljnjem študiju nakita v obliki križa je Z. Vinski ugotovil, da so eksistirale v 6. in 7. stoletju lokalne obrtne delavnice na balkanskem polotoku, tako da so primerki, ki jih navaja v svojem osnovnem delu ter dopolni v tej študiji, izdelek teh delavnic in ne import iz Italije. V naslednjem obširnem poglavju je avtor obravnaval sedem vrst bizantinskih spon, ki se pojavljajo od sredine 6. do konca 7. stoletja širom Sredozemlja in se nekatere oblike uporabljajo tudi v notranjosti evropskega konti- nenta. Najprej avtor obravnava neugledne zaponke, s katerimi so pripenjali torbo za pas in se po Uenzejevi imenujejo Salona-Histria tip, pri čemer je že z eponimnim najdiščem pojasnjena največja razprostranjenost teh spon. Zanimivo je, da tega tipa spon v Italiji ni. Pasne spone tipa Sirakuza so bile zelo razširjene, in sicer jih najdemo v Italiji in vsej vzhodno jadranski regiji. Njihovo najmočnejše delavniško središče je bil verjetno Carigrad v času od 590. do 650. leta. Spone iz Salone sodijo v pozno 6. stoletje, štiri primerke pa poznamo tudi iz Istre. Dvodelne pasne spone tipa Korint in sorodne oblike so datirane v 7. stoletje. Pri nas so jih našli 8 v Istri (od skupno 12 primerkov) ter v sklopu Koman kulture v Albaniji. Tipa Bologna in Balgota sta po Csallanyju datirana po letu 620—660. Pasne spone tipa Bologna so pri nas redke — poznamo samo dve iz Istre in eno iz Salone, medtem ko se tip Balgota nahaja samo v Koman kulturi. Dvodelne in enodelne pasne spone z okovom v obliki črke U in sorodne oblike so bile doslej malo raziskane, zato jim je Z. Vinski posvetil večjo pozornost in jih je razdelil v več podskupin. Če so te pasne spone okrašene, so na njih običajno upodobljeni živalski motivi, izdelani v plitvem reliefu ali gravuri — včasih so v njih tudi antropomorfne upodobitve. Poznamo gladke, neokrašene okove tega tipa, podobne tipu Sirakuza in so v rabi še pred letom 600. Eno od podskupin teh okov, ki jih Csallany datira v prvo polovico 7. st., je vlita in okrašena s cvetnim motivom. Take so izdelovali v obrtnih delavnicah vzhodnega bizantinskega Mediterana, pa tudi v staroselskih bizantinskih delavnicah v Italiji, pri čemer so prišle tudi v langobardsko uporabo. Iz naših krajev poznamo zlat pasni jeziček iz Novega Kneževca, datiran je v prvo polovico 7. st. in je verjetno nastal v carigrajski obrtni delavnici. Spone tipa Keszthelÿ-Pécs in sorodne oblike so bile doslej brez jasneje označenega imena, in sicer so te provincialno bizantinske pasne spone bronaste in srebrne z okovom izdelanim na proboj, ki je različno oblikovan (krožno, elipsoidno, srčasto, trikotno); včasih je na njem komaj zaznaven zoomorfen motiv. Okvirno so datirane v 7. stoletje. Z. Vinski je poimenoval to skupino pasnih spon s tem geografskim imenom zato, ker se ta oblika najbolj množično pojavlja na panonskih tleh Transdanubije, okoli Blatnega jezera in Pečuha. Torej so prvenstveno značilne za t. i. keszthely kulturo, ki je regionalno pogojena in je zrasla na kasnoantičnih tradicijah in poleg drugih specifičnosti uporablja zgod-njebizantinske elemente. Devet primerkov teh spon poznamo iz dalmatinskih in istrskih najdišč. Skupino spon tipa Sucidava in fibule z nazaj zavito nogo, ki so kronološko sicer najstarejše, — pojavljajo se med leti 500 in 600, obravnava avtor nazadnje. Značilnost teh enodelnih pasnih spon je na eno stran ščitasto oblikovan okov, izdelan na proboj v obliki križa in polmeseca, tako da daje celoten okov vtis antropomorfnega obraza. Taki prikazi so v provincialno bizantinskem obrtnem ustvarjanju 6. in 7. stoletja priljubljeni zaradi svojega apotropejskega pomena. Te spone so precej razširjene na vzhodnem Mediteranu (na zahodnem se sploh ne pojavljajo) — Vinski je zbral 82 primerkov iz 56 najdišč (iz jugoslovanskega ozemlja jih je poznanih 13 primerkov). Eponimno najdišče zanje je trdnjava Sucidava (Celei) v Romuniji v sklopu obdonavskega limesa. Skupaj s temi sponami se pojavljajo tudi fibule z nazaj zavito nogo. Največ teh fibul je v justinjanskih slojih v trdnjavah obdonavskega limesa (Čezava, Oršova, Arčar, Celei, Sadovec itd.). Po zbranih podatkih Z. Vinskega jih poznamo z jugoslovanskega teritorija 42 primerkov iz 20 najdišč. Zanimivo je, da se te fibule pojavljajo tudi v grobovih romaniziranih staroselcev (Kranj-Lajh, Miha-Ijeviči, Doničko brdo) ter v urbanih aglomeracijah (precej jih je iz Salone, Iustiniane Prime, Naissa, dva primerka poznamo tudi iz Emone). Te fibule so se v odmaknjenih področjih zadržale še po letu 600 (npr. v Koman-kulturi). V zadnjem poglavju je Vinski obravnaval enodelne in dvodelne pasne spone t. i. mediteranskih oblik in njihovo uporabo v germanskem fundusu. Genezo teh spon in garnitur je treba iskati v poznorimskem provincialnem obrtnem ustvarjanju 4. in 5. stoletja. Višek razširjenosti pa dožive te spone okoli ieta 600, tekom 7. stoletja pa se pojavljajo predvsem v germanski rabi. Iz jugoslovanskega ozemlja poznamo 37 primerkov iz 12 najdišč — precej jih je iz nekropole Kranj-Lajh. V tem delu se je avtor lotil zelo nehvaležne naloge, kajti iz tega obdobja poznamo predvsem arheološki material iz nekropol, ki ga je mogoče bolj homogeno interpretirati. Obravnavanje naselbinskih drobnih najdb, zlasti tistih, za katere nimamo ožjih najdiščnih in strati-grafskih podatkov, pa je lahko zelo problematično. Vendar je avtorjevo izredno široko poznavanje materiala pripomoglo, da je to delo dragocen pripomoček pri vrednotenju materialnih ostankov iz drugih naselbinskih kompleksov (obdonavske trdnjave, lustiniana Prima, Stobi itd.). Pričujoča študija Z. Vinskega tehtno dopolnjuje vrsto njegovih razprav, v katerih obravnava problematiko t. i. staroselskega arheološkega horizonta. S tem, ko je interpretiral drobne najdbe iz Salone, je pokazal na njeno vlogo in pomen, ki ga je imelo mesto, v svojem zatonu — v tem drobnem materialu odseva zgodovinsko dogajanje tistega časa. Irena Sivec-Rajterič D. P. Dymond, Archaeology and History, A plea for reconciliation, Thames and Hudson, London 1974, 192 str. Avtor, ki je po izobrazbi zgodovinar in po strokovni potrebi tudi priučeni arheolog, je napisal to knjigo, kot v uvodu sam pravi, iz prepričanja, da je treba v odnosih med arheologijo in zgodovino marsikaj popraviti in je skušal z njo prispevati k boljšemu razumevanju med obema vedama. Knjiga se deli na dva dela. Prvi je teoretičen oris arheološke in zgodovinske vede, drugi pa prikazuje praktične primere sodelovanja med obema. Prvo poglavje, v katerem opredeli osnovne pojme ter odnos med materialnimi in pisanimi viri, konča avtor s tem, da ugotovi dve dejstvi. Prvič, da je med arheologijo in zgodovino (v ožjem smislu) bistvena razlika, saj ena dela s stvarnimi preostanki druga pa s pisanimi in ustnimi poročili. Drugič, kljub tej osnovni razliki prevzemajo arheologi in zgodovinarji v praksi metode in vire drug drugega. Prav skupna uporaba virov kaže, da gre v bistvu za enotno zgodovinsko vedo. Naslednji dve poglavji sta uvoda v arheologijo in zgodovino s poudarkom na prikazu proučevanja in interpretacije virov. Četrto poglavje je posvečeno sorodnostim med obravnavanima vedama. Avtor navaja očitke, ki si jih izmenjujeta, jih razčlenjuje in skuša pokazati njih upravičenost oziroma neupravičenost. Za stil knjige je značilno, kako izrazi splošno razširjeno predstavo, ki jo imajo arheologi o zgodovinarjih. Zanje so ti »trogloditi s silikozo na pljučih«. Sodelovanje med vedama je po njegovem mnenju nujno že zaradi naraščajoče specializacije. Seveda mora temeljiti na dokajšnjem znanju, popolnem razumevanju narave vsake od obeh vrst pričevanj ter na zavesti, da je popoln in dokončen dokaz nedosegljiv. Ko govorimo o sodelovanju arheologije ter zgodovine in povezovanju obojega, se samo po sebi postavlja vprašanje nadrejenosti oziroma podrejenosti. Tudi na to skuša avtor odgovoriti. Ker arheološko pričevanje ni zavestno in je torej manj varljivo, bi lahko rekli, da je nadrejeno; toda v dveh važnih smislih ga moramo gledati kot podrejenega. Prvič, manj neposredno pričuje o človeški misli kot zgodovinska ugotovitev. Drugič, arheološko pričevanje se na splošno tiče človekovih dosežkov na področju tehnologije in ekonomije. Ukvarja se z osnovami človeškega življenja bolj kot z nadstavbo intelektualnih in duhovnih dosežkov. Nasprotno pa zgodovinsko pričevanje lahko osvetli enako osnove in nadstavbo, pokriva torej mnogo večje področje človeških dejavnosti. Bolj važno kot vsako razpravljanje o nadrejenosti in podrejenosti pa je spoznanje, da sta oba načina priče- vanja sicer opredeljena različno, vendar se istočasno dopolnjujeta in sta tudi snovno neraz-družljiva. To stališče je za slovensko arheologijo še posebej zanimivo, če se spomnimo naših razpravljanj. Članek B. Grafenauerja (Zgodovinski časopis 5 [1951] 163 ss.) je prav tako obravnaval odnos arheologije do zgodovine ter njene raziskovalne pristojnosti. Članek je bil odgovor na prispevek J. Korošca (Zgodovinski časopis 4 [1950] 5 ss.), ki je opredeljeval arheologijo kot vsaj enakovredno zgodovini (v ožjem pomenu) za nekatera področja pa celo bolj pristojno. Zanimivo je, da se Dymondovo mnenje ne ujema do kraja niti z Grafenauerjevim niti s Koroščevim, saj prvi priznava arheologiji manjše, drugi pa večje spoznavne zmožnosti kot Dymond. V drugem delu knjige avtor najprej prikaže področja, kjer se je arheološka metoda dela uveljavila že od samega začetka: klasična zgodovina, umetnostna zgodovina, zgodovina arhitekture, heraldika, diplomatika. V sledečem poglavju pa obravnava področja, kjer se šele uveljavlja : raziskovanje zapuščenih srednjeveških mest, propadlih naselij, demografske raziskave, industrijska arheologija, historična ekologija. Zadnje poglavje pa je poziv k celostni arheologiji, to se pravi, proučiti del pokrajine zgodovinsko tako popolno, kot je mogoče. Proučiti je treba fosilne in mrtve značilnosti ter razložiti še žive, ki jih opazujemo danes. V večini pokrajin se najdejo materialni dokazi za štiri glavne ekonomske vidike življenja: za proizvodnjo hrane in izrabo zemljišča, za trgovsko in obrtno dejavnost, sledovi človeške naselitve ter sledovi komunikacij. Avtor meni, da arheologi lahko najprimerneje usmerjajo zgodovinsko znanost pri tovrstnem proučevanju, saj so specializirani za to, da znanstveno obdelajo tvarne dokaze za široke historične namene. Tu se vidi, daje celostna arheologija v bistvu zgodovina, celosten arheolog pa zgodovinar. Kajti v širokem smislu sta oba, zgodovinar (v ožjem pomenu) in arheolog, zgodovinarja. Da pa je v praksi prvi v nekoliko nadrejenem položaju, je predvsem krivda drugega, ki se preveč enostransko ukvarja le s tvarnimi preostanki. Sedaj se seveda postavi vprašanje, čemu za proučevanje istega predmeta dve različni vedi. Odgovor se mi zdi jasen ; veda je v bistvu le ena, sta le dve različni poti do spoznanj. Knjiga je polna novih in starih pogledov na arheologijo, zgodovino in njuno povezovanje, ki so tu pregledno zbrani na enem mestu. In končno, zakaj je branje take knjige sploh koristno. Naj v odgovor navedem avtorjevo misel iz epiloga; če bi zgodovinarji vseh vrst (vštevši arheologe) več razmišljali o (kritični) filozofiji in metodologiji svojega predmeta, bi laže prepričali tako izobražence kot splošno občinstvo o sodobni vrednosti svojega poklica. Poleg tega pa knjiga krepi zavest tako arheologa kot zgodovinarja o spoznavni moči njune vede in »Materialna kultura karantansko-ket- LAŠKEGA KROGA IN SOSEDNJE POKRAJINE V TEM času«, Koper od 29. IX. do 2. X. 1974. U okviru rada Slovenačkog arheološkog društva održan je u Kopru, u danima od 29. IX do 2. X 1974. godine, Internacionalni susret ranosrednjevekovnih arheologa s naslovom »Materialna kultura karantansko-ketlaškega kroga in sosednje pokrajine v tem času«, pod pokroviteljstvom Maria Abrama, predsednika Opštine Kopar koji je učesnike pozdravio govorom i izrazima dobrih želja u svečanoj dvorani Opštinske skupštine u kojoj se je i odvijao ovaj sastanak kojeg su omogućili Raziskovalna skupnost Slovenije, Centrot za istražuvanje na staro-slovenskata kultura pri Narodniot muzej vo Prilep, Skupščina občine Koper te Obalna kulturna skupnost u Kopru. Predavanja su usledila po unapred izrađenom programu — osim referata M. Pahora (Obdobje dvojne oblasti v Piranu, X vek) i M. Kocijana {Povojni razvoj koprščine) — obrađujući ona pitanja što se jače ili slabije nađovezuju na karantansko-ketlaški krug a istovremeno dodiruju slovenske kulture obližnjih pokrajina. Rad Susreta započeo je referatom P. Korošec »Izvor karantansko-ketlaških nakitnih predmetov s povdarkom na okrogli ploščati fibuli«, gde se autorica posebno zadržala na analizi onih tipova nakita što se javljaju u najstarijoj fazi tog kulturnog kruga i došla do zaključka da jedan deo nakita vuče poreklo iz ranijih kultura dok drugi deo ukazuje kako je nastao pod uti-cajem pomodarstva onog vremena, tako da se među tipove preuzetih iz ranijih kultura svrstava i pljosnata fibula. Pa obzirom na to da se baš ovaj tip nakita ne može izdvojiti iz konteksta materijalne kulture najstarije faze karantansko-ketlaškog kruga, smatra da ubedljivo predočava činjenicu gde se ta pojava na istočnoj alpskoj teritoriji ne može pripisati kulturnom uticaju karolinške države, premda se je to do sada tako tumačilo, već periodu ranijih zbivanja. Pojavu emajla smatra konačnim evolucionim stepenom starijih tehnika uslovljenim ekonomskim i drugim faktorima. Predavanje je, nažalost, iz tehničkih objektivnih razloga proteklo bez projekcije dijapozitiva. »K vprašanju kronologije ketlaškega kulturnega kroga« bio je naslov predavanja u kojem je V. Šribar pokušao dokazati novu dataciju ketlaškog nakita oslanjajući se na tipološko grupisanje pojedinih tipova nakita, motiva i tehnike izrade, ali, jer je taj isti referat otštam-pan u Katalogu izložbe »K zametkom slovenske utrjuje prepričanje, da je moč le v slogi. S tem pa je dosežen njen glavni namen. Andrej Pleterski kulture« održane u Ljubljani istovremeno uz Susret, mi ćemo se povratiti k izvođenju takve kronološke interpretacije u osvrtu posvećenom izložbi. Motivikom na minđušama i fibulama pokušava autor podeliti teritoriju karantansko-ketlaškog kruga na četiri područja u čijim su centrima, prema toj pretpostavci, trebale delovati zanatske radnje, pa tako dolazi do kranjsko-primorskog područja sa centrom u Kranju, kranjsko-štajerskog sa centrom u Ptuju, koruškog sa centrom u Beljaku te na kraju austrij-skog-štajerskog sa centrom u Köttlachu. Pored toga smatra da su motivika i oblici nastali pod uticajem raznih faktora: političke podele kulturnog prostora za vladavine karolinške i oton-ske dinastije, ostataka romaniziranih starosede-laca, centara Akvileje i Salcburga i drugih te uticaja Italije i sa područja Rajne. Dijapozitivi grafičke i predmetne dokumentacije popratili su predavanje uz veliku izvešenu šemu svih do sada poznatih predmeta koje autor tretira. Premda bi sa tipološkog stanovišta ovakva podela na područja i mogla da bude prihvatljiva, jer nekako ubedljivo daje indikacije nekih međusobnih veza koje su postojale između pojedinih oblasti, ono nam se ipak čini daje apsolutno označavanje određenih centara pojedinih područja još uvek stvar diskusije. Apsolutno izdvajanje pojedinih naseobinskih aglomeracija na nekom području, samo na osnovu grobnih nalaza, bilo bi teško prihvatljivo, a pogotovu tamo gde ne postoje ni grobni podaci (primer Köttlacha, unatoč tome što- grobovi toga nalazišta sigurno pripadaju većem broju kulturnih grupa) ili označavanje pojedinih mesta u onim pokrajinama gde ni do danas nisu otkriveni staroslovenski nalazi (primer Beljaka) ili pak gde su otkriveni predmeti koji se ne mogu pripisati elementima pogodnima u rešavanju iznešene problematike (primer Hohenberga). E. Tome-Boltin u predavanju »Vprašanja naselitve Slovanov na področju Koprščine in severne Istre« dokazivala je prisustvo doseljenika u tim južnim krajevima u skladu s istorijskim činjenicama i arheološkim materijalom ali, pošto na području opštine Kopar nema staroslovenskih nalaza, svoja je izvođenja zasnovala na elementima otkrivenim u drugim nekropolama Istre, pa na osnovu tih podataka došla do zaključka da su te južne predele naselila i plemena karantanskih Slovena. B. Marušič izneo je u »Materijalnoj kulturi karantansko-ketlaškog kruga na tlu Istre i Hrvatskog primorja« već poznate nalaze staroslovenskih grobalja (Celegije, Žminj i dr.) dopunivši ih novim otkrićima iz Kacavanaca kod Dvo-grada nedaleko od Žminja i sve popratio brojnim dijapozitivima. Referatom »Odnos staroslovanske kulture do staroselske usedline na grobišču v Kranju« A. Valič je govorio o otkrivenim ostacima memoriae, građevine, koja je bila nepravilni oktogon s polukružnom apsidom na istočnoj i portikom (?) na južnoj strani, gde je na podu osmokutog prostora pronađeno, malo udubljeno, sekundarno vatrište. Autor je dalje naveo ubedljive paralele memoria iz severne Italije sa područja Akvileje i Grada, datirajući kronološki tretirano zdanje u potkraj Vili ili u prvu polovinu IX veka, to jest u doba pokrštavanja Karantanaca. Destrukciju te građevine povezao je sa upadom Mađara u Italiju izvršenog preko slovenačke teritorije. Poznavajući do dobra problematiku ovakvog tipa objekata, koje autor navodi za upoređenje, nama se čini da je predložena datacija za kranjsku građevinu, kao i za neke druge pojave te nekropole, premalo ubed-ljiva. Brojni dijapozitivi upotpunili su ovo predavanje. Predavanjem »Zgodnjesrednjeveške najdbe iz Mengeša« D. Vuga prikazao je sve nalaze staroslovenske nekropole otkrivene 1899. godine prilikom kopanja temelja za novi župni ured crkve sv. Mihajla na sadašnjem Trdinovom trgu. Prema autoru, sav materijal pronađen u grobovima pripada isključivo karantanskoj grupi, ketlaškoj fazi te fazi prelaznog perioda među njima; a za nekropolu, koja je potrajala kroz čitav srednji vek i ubrajala se među groblja pored crkve, smatra da je svojim najstarijim delom ležala na zaravni nad rekom Pšatom; dok je kultni objekat (crkva ili kapela) najve-rovatnije morao nastati, u svojoj najranijoj fazi, u ranom srednjem veku, svakako tek iza najstarije faze nekropole, na što navodi patro-cinij sv. Mihajila, simboličke personifikacije borbe hrišćanstva protiv neznaboštva. J. Kastelic u svom referatu »Arheološke realnosti zgodnjega srednjega veka v slovenski ljudski pesmi« dokazuje kako mnogi pesnički motivi narodnih i umetničkih pesama, što se doimlju kao da ih je ispevala narodna fantazija, potiču od stvarnih događaja, predmeta ili osoba, to znači od takvih realnosti koje mogu potvrditi i sami arheološki nalazi a kroz razvijanje svoje hipoteze iznosi samo pojedine literarne motive od mnogih uporedivih sa arheološkim stvarnostima. Među literarnim sadržajima autor se pozvao na veoma omiljeni motiv zavođenja ženske skupocenim nakitima i haljinama, na motiv uostalom istočnomediteranskog, antičkog ali i praslovenskog karaktera i zadržao se, protumačivši taj problem, na čuvenoj plastičnoj grupi »kvočke sa pilićima« iz Theudelindine ostave, no time je bio prevazišao temu samog Susreta. J. Korošec ml. sa referatom »Umetnost drobnih predmetov karantansko-ketlaškega kroga« ukazao je na činjenicu golemog uticaja bogate antičke zlatarske umetnosti na nastanak i razvoj svih evropskih ranosrednjevekovnih materijalnih kultura pa i na formiranja ketlaškog kruga. Pa unatoč tome što u ranijoj fazi imaju ti predmeti neku određenu sadržajnu zavisnost do starije pretslovenske materijalne kulture ovih krajeva, u njihovu izboru i interpretaciji pojedinih detalja autor nazire određena otstu-panja, te nakon kraće klasifikacije nakita on ga s estetskog stanovišta svrstava u dve grupe. A budući da je nakit odraz kulturnog, ekonomskog i društvenog nivoa osima zanatlije koji ga je izradio i samog nositelja koji se njime lâasi, razliku između starije i mlađe grupe, protumačio je tehnološkim i kulturnim razvojem umetnosti uslovljenim istorijskim zbivanjima. Brojni dijapozitivi potkrepili su ovo izvođenje. U referatu »Arheološki podatki o pokrajinski in krajevni naselitvi Kranjske krajine v X. in XI. stoletju« T. Knific prikazao je mogućnost da se sve naseobine s područja Kranjske krajine, pomenute u kodeksu Briksena, mogu loka-lizovati, dok arheološki izvori nadopunjavaju eventualne praznine između njih. Takvom interpretacijom autor je ukazao na mogućnost praćenja pokrajinskog i oblasnog naseljevanja ovih predela, to znači Gorenjske do Ljubljanske kotline. Pa pošto do danas nisu otkrivena ni istražena staroslovenska naselja takvo međusobno dopunjavanje nudi predodžbu kakva su mogla biti u pojedinim oblastima. Za potpuno rasvetlenje tog problema trebali bi se koristiti i drugi izvori kao što su tlorisi u pojedinim naseljima, podeljenost imanja izvan naselja, crkveni patronciniji i slično, drugim rečima izvori koje bi mogla potvrditi arheologija. Izne-senu problematiku autor je ubedljivo podupro dijapozitivima. Već samim naslovom »Odnos ketlaške in bijelobrdske kulture na ptujskem grobišču« M. Tomanič-Jevremov označila je problem kojeg je iznela i brojnim dijapozitivima pretstavila tri grupe grobnih celina toga razdoblja: prvu grupu sa čisto ketlaškim elementima, drugu sa bijelobrdskim a treću grupu u kojoj su se sme-stili elementi i prve i druge; a sve te grupe pretstavljaju tri razgovetne faze obaju kulturnih skupina sa tog nalazišta, pa tako podeljene pojave u grobovima nude ujedno i njihovu relativnu hronologiju. I. Sivec je nizom zatvorenih grobnih celina pokazala kako »Dvodelne fibule v staroselskem in karantanskem arheološkem sloju« vuku poreklo iz materijalne kulture pretslovenskog kulturnog horizonta ovih krajeva i to dobro dokumentovala brojnim dijapozitivima. Referatom »Antropološka demografija staroslovanskega kostnega materiala v Kranju« je T. Ravnik-Tomazo obradila skelete iz velike nekropole koja se nalazi oko župne crkve u Kranju. Skelete je podelila po rodu i starosti i uporedila ih sa podacima proizišlim iz drugih nekropola sa Bleda, Ptuja, Turnišča, Dobrača pa i sa nekih područja Čehoslovačke. No, ovde želimo naglasiti da pomenutoj nekropoli u Kranju ne odgovaraju atributi staroslovenski materija!, slovenski grobovi i tome slično, jer je utvrđena upotreba groblja sve do vladavine cara Josifa II pa je već samo to dovoljno ubed-ljiv argument da nisu svi iskopani grobovi mogli pripadati ranom srednjem veku a samim Slovenima još i manje. Ta nas činjenica navodi na iluzornu komparaciju s nekropolama Bleda koje traju najdalje do XI veka ili Ptuja do XII i t. d. Ovakva će komparacija biti moguća tek onda kada će se raznim metodama izdvojiti isključivo staroslovenski grobovi. U referatu »Gli stazionamenti paleoslavi nella pianura friulana« G. C. Menis govorio je o već poznatim nalazima sa područja istočne Furlanije datirajući tu pojavu, prema istorijskim izvorima u kojima je reč samo o upadima Ma-djara u Italiju, od kraja IX do sredine X veka. Pa obzirom na to da iza tog perioda nastupa period obnove i doseljavanja manjih grupa Slovena sa područja Koruške sve je naslove postavio u X vek iako opšta hronološka podela karantansko-ketlaškog materijala u dve faze ubedljivo dokazuje kako deo nalaza zaista spada u opredeljeno vreme dok ujedno navodi na činjenicu da su se zbila i pojedina starija doseljavanja Slovena na istoj teritoriji. A o prijateljskim i neprijateljskim odnosima koji su vladali između Slovena i Furlana upozoravaju i istorijski izvori (treba samo napomenuti vladavinu vojvoda Ferdulfa i Pemona). Referat »Der Stand der Forschung der ka-rantanisch-köttlacher Kultur in der Steiermark« podneo je W. Modrijan osvrnuvši se na pregled starijih nalaza sa tog područja i na materijal sa novo otkrivenog nalazišta Proleb — Leoben, poprativši svoj nastup vrlo dobrim dijapozitivima. Bez obzira na neke manje greške očito je bilo da se je autor držao zastarele hronolo-gije i kulturnog opredeljivanja nalaza. N. Miletič u predavanju »Elementi ketlaške kulture u Bosni i Hercegovini« privukla je pažnju na neke tipove nakita što se javljaju u bosansko-hercegovačkim nekropolama a koji su, u zatvorenim grobnim celinama, sa bijelobrdskim elementima, dobro postavljeni u X i XI vek. U tim su grobnim celinama, pored navedenih pojava, prisutna još i dva tipa mindjuša koje je autorica isto tako vezala na karantansko-ketlaški krug. Radi se o mindjuši sa jednom jagodom udenutom na karičicu i fiksiranom sa po jednom alkom sa svake strane, gde su alke pa i kvačica sa kojom se sklapa mindjuša izvedene iz žice karičice. Ovaj je detalj naveo autoricu da uporedi taj tip mindjuše sa tipom mindjuša sa tri ili više alki na dnu karičice iz karantanske grupe. Dok drugi tip predstavlja mindjuša sa tri jagode od kojih je jedna ude-nuta vertikalno a preostale dve vodoravno sa strane na karičicu što između njih stoji obavi-jena tankom žicom. Pojava te mindjuše u nekropolama koje sadržavaju i grobove ketlaške grupe (Köttlach, Dielmach, Črnomelj, —• bez grobnih celina i Kranj — grob br. 112/64, za koga možemo smatrati da pripada bijelobrdskoj grupi s ketlaškim elementima) navodi autoricu na vezivanje za istočno-alpsko područje. Pored toga vidi vezu između bosansko-hercegovačkih nalazišta i karantansko-ketlaškog kruga i u zajedničkoj pojavi S-minđuša i u još nekim drugim elementima bijelobrdske kulture. Nabrajajući zajedničke pojave sa obe teritorije zaključuje da se u mnogim nalazima (mamuze, mačevi i si.) naslućuje i pojava društvenog raslojavanja, koje pod uticajem franačke feudalizacije najpre zahvata istočno-alpsko i slove-načko područje odakle prodire prema jugu i jugoistoku; ali i pored svih analogija pomenutih elemenata bosansko-hercegovački nalazi ne dozvoljavaju da ih se datira ranije od IX. i X. a večina čak od X. i XI. veka. Pored nekih drugih problema koji nastaju takvom interpretacijom nalaza, a čije je pitanje autorica katkada ostavila otvoreno, želimo ovde upozoriti na to da nam se čini da se društvena diferencijacija kod Karantanca nije manifestovaia onim istim elementima kao u Slovena Bosne i Hercegovine. Koliko danas poznajemo materijalnu kulturu alpskog područja vidimo da se ona u prvom redu odražava sa drugim elementima a i mnogo ranije i ubedljivije pod uticajem drugih faktora nego li je to slučaj u Bosni i Hercegovini. B. Babič sa »Pregledom staroslovenskih nalaza u Makedoniji« isto tako kao i C. Chro-POVSKY sa »Neue slawische Funde in der Slowakei« upoznali su prisutne sa najnovijim istraživanjima i otkrićima u Makedoniji odnosno u Slovačkoj a koji se javljaju u doba kada se na istočno-alpskom području formira i živi karantansko-ketlaški krug. Ovo razdoblje su u Makedoniji podelili na fazu prvog slovenskog naseljavanja, u čiji sastav spada još nedovoljno istraženo Gradište kod Prilepa, a kojoj sledi faza bugarske nadvlade IX i X veka u čiji se red ubraja ceo niz istraženih crkava sa ohridskog područja pa i Skopsko Kale, počeci kojeg sižu u IX odnosno u X vek. Carski i plemički dvori, crkve i tvrđave srednjevekovne Makedonije nastale su pod uticajem Vizantije kako nam svedoče arheološki zahvati. Potpuno slovenske su samo manje seoske aglomeracije tog područja dok je u gradovima etnički sastav veoma šarolik. Potpunoma tuđa je i ona kultura koja se istodobno nalazi na području Slovačke a njen razvoj je od prvih vekova ranoslovenskog perioda skoro identičan onome na teritoriji Moravske naročito u doba Velike Morave. Svojim prilogom »Bemerkungen zum slawischen Hausbau im mittleren und südöstlichen Europa« P. Donat je opširno obradio pitanje tipa kuća koje su Sloveni obitavali u ranom srednjem veku pa je na osnovu dosadašnjih nalaza došao do zaključka da su na pleisto-censkim arealima i u krajevima sa slojevima crnice karakteristične kuće u obliku ukopane zemunice. A pošto se ove vezuju za paljeni pokop »praškog tipa« keramike značajne su i za plemena zapadnih i za plemena istočnih Slovena, gde se na istoku nadovezuju na šumsko stepsko područje u kojem vlada kontinentalna klima. U srednjoj Evropi, gde već prevladava maritimna klima, zemunice su rede, a prema nalazima u Bugarskoj, autor smatra da se i na tom istočnom delu Balkana četvrtaste i kvadratne zemunice vezuju na tip keramike »Praga-Korčak«, te da se tek u IX veku ovde menja tip zgrade. Tako da na osnovu tog razmatranja dolazi do zaključka kako niti na ostalim delo-vima Balkana pa ni na području ketlaške kulture ne možemo očekivati ukopane zemunice. Na kraju je naučni deo ovog Susreta zaključio sa nekoliko reči Jože Kastelic. Kod analize naučnog dela Susreta, koji je potrajao dva dana, vidimo da su svi održani referati ostali bez određenog okvira tako da se stekao utisak nekog običnog nabrajanja novih nalaza i hipoteza ili zaključaka već prema tome kako je do kojih svaki pojedini autor došao. Tako je, nažalost, već na samom početku ispao najavljeni referat B. Grafenauera sa kojim bi uverljivo svi referati pridobili određeni vremenski i prostorski okvir u kojem se je i odvijala kulturna manifestacija karantansko-ketlaškog kruga. Isto tako možemo oceniti i zaključak koji je trebao obuhvatiti u sažetom obliku sve referate i pokazati do kojih se je rezultata stiglo pored tolikih misli iznesenih na Susretu. Verovatno bi slika bila potpunija kad bi se k tome bio priključio još i jedan kratak pregled istraživačke i publicističke delatnosti koja je usledila u vremenu od kranjskog Simpozijuma 1969. godine do ovog koparskog Susreta. Dužni smo napomenuti da su svi referati završeni bez diskusije izuzev primedbe Franca Lebna na referat Tatjane Ravnik-Tomazo da se kranjska nekropola kao celina ne može upo-rediti sa drugim pomenutim nalazištima i Darine Pavuk koja se dodirnula pitanja istraženih kuća i naseobina sa područja Čehoslovačke a u vezi s predavanjem P. Donata. Pored ostalog, Organizacioni odbor Susreta u Kopru, da iskoristi slobodne trenutke između pojedinih predavanja, priredio je nekoliko manjih stručnih ekskurzija u bližu i dalju okolicu (Piran, Portorož, Socerb, Predloka, Hrastovlje, Kortina) u posjetu pojedinim istraženim lokalitetima i muzejima a koji su uzgred pripremili i poseban prikaz arheološke delatnosti u slove-načkom delu Istre. Završetku Susreta u Kopru usledila je jednodnevna ekskurzija svih učesnika (Koper, Trst, Devin, Štivan, Gorica, Nova Gorica, Ajdovščina, Kalce, Hrušica, Ljubljana) sa uzgrednom posetom svih objekata ranog srednjeg veka, muzeja i drugih nalazišta koji su se nalazili na tom putu već prethodno pomno odabranom i planiranom. Za zaključak ovog značajnog Susreta Narodni muzej u Ljubljani priredio je u svojim prostorijama »Arkade«, za učesnike nakon izleta, otvaranje izložbe »K zametkom slovenske kulture«. Tu su izložbu stručno pripremili V. Šribar i V. Stare, članovi Centra za raziskavo zgodnjega srednjega veka, a pri sastavljanju kataloga sudelovao je i A. Valič, kustos Gorenjskega muzeja u Kranju. Muzeji iz Ptuja, Kranja, Čedada (Cividale), Graca i Asparna dali su svoje eksponate za izložbu. Osim nalaza iz Dojčfajstrica (Deutschfeistritz) i dva kamena pletera iz Batuja čitav izložbeni materijal predstavljao je grobne priloge. Pored brojnih fotografija fibula, minđuša i drugih nalaza obešenih na stenama, zidovi svih prostorija bili su prekriveni geografskim kartama sa označenim lokalitetima karantansko-ketlaškog kruga a između svih isticala se mapa države Karla Velikog na kojoj je bila ucrtana teritorija Karantanije. Materijal je bio raspoređen prema regijama nalaza: Slovenija, soba 2; Koruška i Furlanija, soba 3; austrijska Štajerska, soba 4. Prema tome kako je obrazloženo u katalogu takav je raspored diktirala pojava određenog broja istih ili sličnih elemenata u jednoj te istoj regiji kao i pretpostavljene migracije slovenskog življa iz jedne u drugu oblast. Prireditelji izložbe smatrali su da su na razvoj karantanskog nakita uticali crkveni centri Akvileje i Salzburga pa su stoga i izvesili slike bazilika u Akvileji i Gradu te langobardske kapele u Čedadu. Na zaključnom delu hodnika postavili su velike panoje sa tipološkom klasifikacijom po grupama od A do T svih poznatih fibula i polume-sečastih minđuša, pa kroz tu raspodelu pret-stavili i hronološku podelu tih predmeta na dve faze koje idu od 800. godine do 1050. godine. Katalog koji je popratio izložbu objasnio je te podele i interpretacije hronologije pojedinih pojava. U kratkoj istorijskoj slici autori navode velik uticaj zlatarske umetnosti, u doba države Karla Velikog, koja preko crkvenih centara Akvileje i Salzburga učestvuje u formiranju karantansko-ketlaškog kruga. Iz tog uvoda proizlazi da su kulturu karantanskim Slovenima dali Franci kad su te njihove oblasti bile pripojene zapadno-evropskom svetu. Iako izložba nudi laiku opširno dokumentovanu tematiku kulture karantanskih Slovena ona ipak ne zadovoljava stručnu stranu. Na ovom mestu nećemo se upuštati u pitanja u kojoj je meri takva obrada začelo metodološko pravilna te koliko uopšte odgovaraju naučnim zahvatima pojedina tumačenja prilikom obrade određenog materijala. Želimo samo skrenuti pažnju na neke probleme hronologije za koje smatramo da su osnovni faktori pravilnog uključivanja arheoloških nalaza u okvir istorijskih zbivanja jednog naroda. Premda se autori ograđuju time da je izrađena hronologija samo privremena ipak iznenađuje postavljanje pojave te kulture na početak IX veka a njeno protezanje u drugu polovinu X i na XI vek, tim pre što je obedljivo dokazano da na karantansko područje više manje od sredine X veka već prodire bijelo-brdska kultura sa svojim elementima. Nećemo se zadržati ovde ni oko pitanja kulturnog i hronološkog opredeljivanja nekropole na Ptuj-skom gradu (J. Korošec, Staroslovensko grobišče 1950, str. 114 i dr.) ali nam se ipak čini da je bez kritičkog osvrta na ova dva problema skoro besmisleno osnivati svu hronologiju karantansko-ketlaškog kruga kao što su to učinili autori. Istovremeno smeta i hronološka raspodela nakitnih predmeta na karolinšku i otonsku fazu. Radi se o zastareloj periodiza-ciji koja se danas na našem području može pri-meniti samo kod hronološke periodizacije elemenata koji su nastali ili potiču iz zapadnoevropskog kulturnog kruga (na pr. : crkveni i drugi objekti, bogato ukrašene mamuze, uzengije i t. d.). I pored niza drugih momenata na koje bi se trebalo još osvrnuti, nama se na kraju samo još nameću pitanja povodom tvrdnje autora. Naime, ako »začetek oblikovanja tega kulturnega kroga sodi vsekakor v obdobje, ko pride prostor kasnejše Velike Karantanije v okvir karolinške države«, koja je onda to kultura, Franaka ili Bavaraca, što je u tom periodu bila sposobna formirati materijalnu kulturu karantanskim Slovenima sa sebi potpuno tuđim etničkim akcentom i sociološkim drugačijim kontekstom? A time se nameće i drugo pitanje. Kako možemo objasniti pojavu Velike Karantanije kao slobodne države sa već raslojenim društvenim uređenjem, u kojem odlučujuću ulogu imaju kosezi, a da je bez svoje sopstvene materijalne kulture i da ju stiće tek onda kad gubi svoju samostalnost? Dalje se nećemo zadržati ni na raspravljanju drugih momenata niti da navodimo neke greške koje se mogu prihvatiti i kao tehničke mada neopravdane. Treba samo da pomenemo da je za vreme trajanja izložbe održan određeni broj predavanja za širi krug slušalaca te da je nakon zaključka izložba prenesena najprije u Kranj a potom još i u Grac. Uopšte uzev organizatori su Susret vrlo dobro pripremili a što dokazuje i njegovo plansko i nesmetano odvijanje od početka do kraja. Međutim, upravo gore iznesena kritika ukazuje na nužnost da se i u nas, kao i svuda u svetu, ovakovi susreti i simpozijumi trebaju prethodno planski organizirati na kritički pro-studiranoj naučnoj osnovi kako bi se mogli uskladiti problemi a najzad i rezultati tematike koju skup tretira, tim pre, kad se radi o jednom tako osetljivom pitanju kao što je to problem toliko osporavane kulture karantanskih Slovena u prvim vekovima njihova doseljenja. Paola Korošec n . ■ . y vs-. ' • ‘ . ‘ ■ ■ . ■: & • ' ■ . RAZPRAVI TREATISES CERTOŠKA FIBULA Biba Teržan Univerza, Ljubljana Uvod Označitev in seznami najdišč certoških 317 Einleitung Kennzeichnung und Fundstättenverzeich- 424 fibul 318 nisse der Certosafibeln 425 Kronologija certoških fibul 341 Chronologie der Certosafibeln 425 Južno od Pada 341 Südlich des Po 425 Este — Slovenija 343 Este — Slowenien 425 Alpe Jugozahodna Panonija in zahodni Bal- 372 Die Alpen Das südwestliche Pannonien und der 433 kan 375 westliche Balkan 434 Sklep Časovni horizonti mladohalštatskega ob- 382 Schlusswort Die Zeithorizonte der junghallstättischen 436 dobja na Dolenjskem 383 Periode in Dolenjsko ( Unterkrain) .... 437 Volčje njive 384 Volčje njive 437 Dolenjske Toplice 385 Dolenjske Toplice 438 Pregled dognanj 391 Übersicht über die Feststellungen .... 442 Katalog Dolenjskih Toplic 393 Katalog von Dolenjske Toplice 443 Kratice in opombe 414 Abkürzungen und Anmerkungen 414 Uvod1 S certoško fibulo, katere časovno mesto je v literaturi že ustaljeno, želimo le ponovno osvetliti mladohalštatsko obdobje v Sloveniji ter prikazati mesto in odnos slovenskega prostora do sosednjih kulturnih skupin in sveta. V ta namen smo pritegnili v obravnavo gomilo iz Volčjih njiv in gomilno grobišče iz Dolenjskih Toplic; s prvo bomo poskusili prikazati relativni odnos predcertoškega horizonta s certoškim, z drugim pa možnost ločitve horizontov v času, ko je v uporabi certoška fibula. Razlikovanje med starejšimi in mlajšimi vrstami certoških fibul so izpeljali že posamezni avtorji ob vrednotenju gradiva z določenih področij. Da ne posegamo predaleč v preteklost raziskovanj, naj omenimo le O. H. Freya s kronologijo o Este in S. Gabrovca s predstavitvijo halštatske Slovenije.2 Zadnji celotni prikaz certoške fibule v vsej njeni prostorski in časovni širini pa je podala M. Primas.3 Njene liste razprostranjenosti in časovne opredelitve ne moremo bistveno dopolniti z izjemo Slovenije in Jugoslavije.4 Vendar pa je zaradi drugačnega tipološkega pristopa, na kar bomo opozorili še pri obravnavi posameznih vrst fibul, nastala razlika v prostorskem vrednotenju in v interpretaciji kronoloških problemov. Omeniti je treba tudi sintezo P. G. Guzza o fibulah Etrurije,5 ki z nove strani osvetljuje med drugim tudi problem certoške fibule južno od Pada in tako odpira nove možnosti proučevanja vprašanja nastanka in svojskosti razvoja fibul v tem delu sveta. Označitev in seznami najdišč certoških fibul Certoška fibula je bila v rabi daljšo dobo na prostranem področju, zato je razumljivo, da je bilo izoblikovanih več vrst fibul z lokalnimi inačicami. Značilnost te fibule in novost, ki jo prinaša med fibule konca 6. st., je v oblikovanju noge: T presek noge in dvignjen, več ali manj, izrazito oblikovan gumb na koncu noge. Lok fibule, ki ima ali polkrožno ali iztegnjeno obliko, je lečasto ovalnega, segmentnega ali rombičnega preseka, lahko pa je tudi trakast. Glede na peresovino se certoške fibule delijo na fibule s peresovino z dvema zavojema, fibule z diskasto ploščico na prehodu loka v iglo6 in fibule s samostrelno peresovino.7 Ustaljene kombinacije posameznih značilnosti pri oblikovanju fibul družijo fibule v značilne vrste, ki smo jih označili od I do XIII. V okviru njih je opaziti še posamezne inačice, te so zaznamovane s črkami od a do o. V družino certoških fibul nismo uvrstili, kljub določeni sorodnosti, drobne ločne fibule s pestičastim gumbkom na nogi (sl. 7). Vendar jo vseeno predstavljamo zaradi verjetnih genetskih zvez s certoškimi fibulami.8 Geografsko ločimo štiri večja področja, kjer je prevladala certoška fibula: prostor južno od Pada s središčem v Bologni in jugovzhodno predalpski svet od Est do Dolenjske, na katerega se na eni strani vežejo skupnosti zahodnobalkanskega polotoka in južne Panonije, na drugi strani pa ob- in notranje- alpske dežele. Drobne ločne fibule s pestičastim gumbkom na nogi (sl. 15: 11; 7) Značilnosti: dvignjen pestičast gumbek na koncu noge, J presek noge, običajno lečast presek loka, ki je precej polkrožne sheme in okrašen z eno oz. dvema skupinama vrezov ali pa je neokrašen. Adria: B — 1 prim., MC Adria.9 Bologna (Certosa): G — 1 prim., A. Zannoni (1876—84) T. 50: 10. Brezje, Trebnje: G — 2 prim., K. Kromer (1959) T. 2: 10; 41: 2. Este : G — več prim., O. H. Frey (1969) Abb. 6: 1 ; 8:4. Si. 10:1—3,12:7. MNA ESte. A. M. Chieco Bianchi (1976) T. 20: 17—21. Kobarid: B — več prim., Gm Nova Gorica. Koritnica, Tolmin: G — 1 prim., P. Kos, AV24 (1973) T. 2: 2. Kostanjevica: B — 1 prim., Nm Ljubljana. Magdalenska gora: G — več prim., NHM Wien, Peabody Museum Cambridge. Sl. 15: 11. Mokronog, Trebnje: B — 1 prim., Nm Ljubljana. Most na Soči (Sv. Lucija): G — več prim., C. Marchesetti (1893)T. 18:11,18. NHM Wien, MC Trst. Nezakcij, Pula: B — 1 prim., Ami Pula. Novo mesto: B — 1 prim., Nm Ljubljana. Padova: G — 1 prim., O. H. Frey (1969) T. 34: 32. Picug, Poreč: B — 3 prim., Ami Pula. Rovišče, Krško: B — 4 prim., V. Stare (1962—63) T. 5: 16, 18. Ostalo: NHM Wien. S. Martino in Gattara, Brisighella: G — 1 prim., G. Bermond Montanari, Not. Sc. 23 (1969) 18 ss, Fig. 24. Stična : G — 2. prim., Nm Ljubljana. Šmarjeta: B — 4 prim., V. Stare (1973) T. 19: 15; 23: 11, 12; 60: 8. Vače : G — 3 prim., NHM Wien. Vintarjevec, Litija: G — 1 prim., F. Stare, AVA (1953) T. 1: 2. Volčje njive, Trebnje: B — 1 prim., S. Gabrovec (1956) T. 22: 4. Zasap pri Drnovem, Krško : B — 1 prim., Nm Ljubljana. I. vrsta Značilnosti: osnovno obliko fibul te vrste označuje polkrožna shema loka, ki je v somernem odnosu do noge. Glede na razlike pri oblikovanju posameznih delov fibul, pa ločimo v okviru vrste več variant fibul. Fibule inačice a imajo lok, ki je lečastega preseka, običajno okrašen na vsaki strani s prečnimi vrezi. Noga fibul je okrašena s punciranimi krožci, in se zaključi ali s ploščato oblikovanim (sl. 12:2) ali s pestičastim gumbkom (sl. 12: 6). Posamezni primerki nimajo gumbka (sl. 11: 2, 5). Pri fibulah inačice b je lok, kije prav tako lečastega preseka, okrašen na obeh straneh s paroma prečnih reber. Noga, ki je pogostokrat okrašena s punciranimi krožci, pa se zaključi z bikoničnim gumbkom s čepkom10 (sl. Ib). Fibule inačice c imajo običajno lok čolničasto usločen, kije okrašen ali z vrezi ali z rebroma. Gumb na nogi je bikoničen s čepkom. Pri oblikovanju noge pa je pri nekaterih primerkih opaziti odstopanje od običajne sheme preseka noge certoških fibul, saj imajo posamezne C presek noge. Isto velja tudi za fibule d inačice, ki so zelo blizu varianti c, le da imajo masivno oblikovan lok, kije navadno razčlenjen z odebelitvami (sl. 1 c, d). 1 Inačice certoških fibul I. vrste; vse 1/2 — Varianten der Certosafibeln des I. Typs; alle 1/2 a — sl. 13 fibule brez gumbka na nogi : Este: G — več prim., MNA Este. Sl. 11: 5. M. A. Chieco Bianchi (1976) T. 20; 15, 16. Parre, Bergamo: G — 1 prim., R. de Marinis, M. Guštin, Preistoria Alpina 11, 1975, 12, Fig. 10. Most na Soči (Sv. Lucija): G •— 1 prim., NHM Wien. Sl. 11: 2. fibule z gumbom na nogi : Este : G — več prim., O. H. Frey (1969) Abb.8: 7. Ostalo MNA Este. Sl. 12:6. M. A. Chieco Bianchi (1976) T. 20: 12—14. Most na Soči (Sv. Lucija): več prim., F. Lo Schiavo, Actes du VHP Congres 3 (1973) 93 T. 4: 11. Ostalo NHM Wien. SI. 12: 2. S. Bario, Reggio Emilia: 2 prim., MC Reggio Emilia. K tej inačici bi morda lahko prišteli še fibulo iz Brezij : K. Kromer (1959) T. 52: 4. b — sl. 20 • Arbedo (Cerinasca): G — 1 prim., M. Primas (1967) 110, Abb. 6: 6. Beremend, Baranja: G — 1 prim., E. Jerem (1973) Abb. 5: 6. Brezje, Trebnje: G — 6 prim., K. Kromer (1959) T. 24: 7; 25: 8; ostalo NHM Wien. Brusnice, Novo mesto: G — 2 prim., B. Teržan (1974) T. 18: 3, 4. Dolenjske Toplice: G — 1 prim., T. 64: 15. Este: G — 8 prim., MNA Este. Sl. 23: 1, 2. M. A. Chieco Bianchi (1976) T. 22: 5—9. Gurina, Dellach: B — 1 prim., NHM Wien. Magdalenska gora: G — več prim., S. Gabrovec (1964—65) T. 14: 2; ostalo Nm Ljubljana, NHM Wien, Peabody Museum Cambridge. Sl. 19: 2, 3. Medo, Cles: B — 2 prim., M. Much, Kunsthistorischer Atlas (1889) T. 65: 4, 5. Most na Soči (Sv. Lucija) : G — več prim., C. Marchesetti (1893) T. 18:16,17; 19: 8. B. Teržan, N. Trampuž (1973) T. 15: 1-A; ostalo NHM Wien, Nm Ljubljana, MC Trst. Nezakcij, Pula : 2 prim., Ami Pula. Rovišče, Krško: G — 1 prim., NHM Wien. Šmarjeta: B — prim., V. Stare (1973) T. 23: 9. Tržišče, Cerknica: B — 1 prim., M. Guštin, Notranjska, T. 20: 4. Vače: 2 prim., F. Stare, Vače (1955) T. 32: 9; NHM Wien. Velem St. Vid: B — 1 prim., Savaria Museum Szombathely. c — sl. 20 A Dalmacija: 1 prim., F. Lo Schiavo (1970) T. 20: 7. Golubič, Bihać: B — 1 prim., B. Raunig, Glasnik Sarajevo NS 23 (1968) T. 5: 1. Jezerine, Bihać: G — 1 prim., Z. Maric, Glasnik Sarajevo NS 23 (1968) Tab. III: 91. Gradina v Jagodnji Gornji, Biograd: G — lprim., Š. Batonić, Radovi JAZU 18 (1971) T. 13. Krbavica, Bunić: Am Zagreb. Ljubač: Š. Batović, Diadora 4 (1974) 187 s. Nadin: Š. Batonič, Diadora 4 (1974) 187 s. Nin, Zadar: G — 1 prim., Š. Batović, Arch. lug. 6 (1965) 55 ss, T. 14: 6. Podgradže, Benkovac: G — 7 prim., Š. Batović, 1. c. T. 12: 1, 6. Ribič, Bihać: G — 1 prim., Z. Marić, 1. c. T. 9: 3. Vrebac, Gospić: G — 1 prim., R. Dreschler Bižić (1958) T. 11: 84. d — sl. 20 A Baška, Krk: G — 1 prim., Z. Vinski, Arch. lug. 2 (1956) Fig. 2. Gradina v Jagodnji gornji, Biograd: G — 1 prim., Š. Batović, Radovi JAZU 18 (1971) T. 13. Krk: B — 1 prim., F. Lo Schiavo (1970) T. 32: 18. Ljubač: Š. Batović, Diadora 4 (1976) 187 s. Nin, Zadar: G — 1 prim., Nin. Problemi arheoloških istraživanja (1968) T. 18. Picug, Poreč: B — 1 prim., Ami Pula. Podgradže, Benkovac: G — več prim., Š. Batović, Arch. lug. 6 (1965) T. 12: 2, 3, 8—10. Vinica: G — 1 prim., Peabody Museum Cambridge. Vrebac, Gospić: G — 1 prim., R. Dreschler Bižić (1958) T. 11: 85. n. vrsta — sl. 16, 43 Značilnosti: ta vrsta fibul se loči od ostalih vrst certoških fibul po tem, da je lok ločen od igle z diskasto ploščico (sl. 2) z izjemo inačice c, ki ima peresovino (sl. 2c). Lok fibul je ali trakast, ki je pogostokrat čolničasto usločen, ali pa segmentnega preseka (profiliran z žlebovi — sl. 15: 18). Presek noge je pri posameznih primerkih še v obliki črke J (pri inačici a in d), sicer pa prevladuje T profil. V okviru vrste ločimo glede na okrašenost loka in noge ter oblikovanost zaključka noge več inačic fibul: a — g (sl. 2). Pri variantah a—c je lok vzdolžno nažlebljen in na vsaki strani okrašen s skupino prečnih vrezov. Medtem ko prevladuje pri inačici a pestičasto oblikovan zaključek noge (sl. 2a), je pri varianti b opaziti oblikovanje stožčasto ploščatega gumba (sl. 2b), ki je pogost tudi pri inačici c (sl. 2c). Razlika med a in b varianto je tudi v okrasu noge, saj ni hrbet noge pri skupini a nikoli okrašen, pri b pa redno s punciranimi krožci (sl. 2a, b), kar je pogosto tudi pri c inačici. Pri varianti d je lok okrašen s skupinami prečnih in poševnih vrezov, zaključek noge je pestičast (sl. 2d). Fibule e skupine imajo lok okrašen s punciranimi krožci, ki so v kombinaciji s pasovi vrezov (sl. 2e), medtem koje zaključek noge bolj stožčasto napet. Inačici f in g imata neokrašen lok fibul, medtem ko je hrbet noge okrašen pogostokrat lepri fibulah g variante (sl. 2g). Razlika med njima je tudi v oblikovanju zaključka noge, saj je pri / fibulah pestičasto kroglast, pri g pa stožčasto ploščat. Povprečno so tudi fibule / inačice manjše od g fibul. a — sl. 16 0 Bitnje, Bohinj: G — 1 prim., W. Schüle, Madrider Mitt. 2 (1961) 55 ss, Abb. 20: 4. Boštanj, Krško: G — 2 prim., M. Guštin (1974) T. 7: 7, 8. Brezje, Trebnje: G —1 prim., K. Kromer (1959) T. 38: 7. Brusnice, Novo mesto: G — 2 prim., B. Teržan (1974) T. 8: 4, 6. Campo Paraiso, Breonio: G — 1 prim., 3000 anni fa a Verona (1976) Fig. 51: 8. Dobrnič, Trebnje: G, B — več prim., Nm Ljubljana, NHM Wien. Donja dolina, Bos. Gradiška: G — 3 prim., Č. Truhelka, WMBH9(1904)T. 44:4; 73:14. Z. Marić, Glasnik Sarajevo NS 19 (1964) T. 13: 29. B. Čovič, Inv. Arch. Y 28: 3. Gyulay, Tolna: 1 prim., L. Màrton, Arch. Hung. 11 (1933) T. 6: 1. 2 Inačice certoških fibul II. vrste; vse 1/2 — Varianten der Certosafibeln des II. Typs; alle 1/2 Gurina, Dellach: B — 1 prim., NHM Wien. Kobarid: G — več prim., MC Trst. Sl. 15: 3, 4. Kompolje, Otočac: 1 prim., Am Zagreb. Kostanjevica : B — 2 prim., Nm Ljubljana. Magdalenska gora: G — več prim., NHM Wien. Sl. 15: 9. Malence, Brežice: B — 1 prim., V. Stare, A V 11-12 (1960—61) 50 ss, T. 10: 11. Mokronog, Trebnje: B — več prim., NHM Wien, Nm Ljubljana. Most na Soči (Sv. Lucija): G — več prim., C. Marchesetti (1893) T. 19: 4. F. Lo Schiavo, Actes du VIIC Congres 3 (1973) T. 4: 1, 7. B. Teržan, N. Trampuž (1973) T. 14: 13. Pleterje, Novo mesto : B — 1 prim., NHM Wien. Roje pri Moravčah, Trebnje: B — 1 prim., NHM Wien. Sevnica, Krško: G — 1 prim., NHM Wien. Socerb, Koper: 1 prim., MC Trst. Stična: 1 prim., Nm Ljubljana. Šmarjeta: B — več prim., V. Stare (1973) T. 22: 15, 16, 18, 21, 22; ostalo NHM Wien. Vače: G, B — več prim., F. Stare, Vače (1955) T. 28: 9; ostalo NHM Wien. Sl. 15: 18. Velem St. Vid : več prim., Savaria Muzeum Szombathely. Volčje njive, Trebnje: G — 1 prim., S. Gabrovec (1956) T. 15: 2. Sl. 54: 17. Šmihel, Postojna: B — 1 prim., M. Guštin, Notranjska, T. 61: 5. b Borgo »Castei Telvana«, Valsugana: B — 1 prim., P. Laviosa Zambotti, Mon. Ant. 37 (1938) 303, Fig. 102. Čužnja vas, Trebnje: G — 1 prim., NHM Wien. Este: G — 1 prim., O. H. Frey (1969) Abb. 9: 7. Magdalenska gora : G — več prim., Nm Ljubljana, NHM Wien, Peabody Museum Cambridge. Most na Soči (Sv. Lucija): G — več prim., NHM Wien. Stična: 3 prim., Nm Ljubljana. Vinkov vrh, Novo mesto: B — 1 prim., V. Stare, AV 15-16 (1964—65) 215 ss, T. 3: 10. P. Laviosa Zambotti omenja takšne fibule še v nekropoli Cadorine pri Monte Belluno: Mon. Ant. 37 (1938) 303. c Čužnja vas, Trebnje: G — 1 prim., NHM Wien. Dobrnič, Trebnje: G — 1 prim., NHM Wien. Donja dolina, Bosan. Gradiška: G — 1 prim., Ć. Truhelka, WMBH9 (1904) T. 65: 9. Z. Marič, Glasnik Sarajevo NS 19 (1964) Tab. 26: 23. Most na Soči (Sv. Lucija): G — več prim., C. Marchesetti (1893) T. 19: 3; ostalo NHM Wien, MC Trst. 21 — Arheološki vestnik 321 Šmihel, Postojna: B — 1 prim., M. Guštin, Notranjska, T. 61: 4. Romallo, Val di Non: G — 1 prim., P. Laviosa Zambotti, Mon. Ant. 37 (1938) 291, Fig. 93. Vače: B — 1 prim., NHM Wien. d — sl. 16 • Campo Paraiso, Breonio: G, S. De Stefani, Atti del R. Istituto Veneto 1 IS (1881) T. 12: 6. Magdalenska gora : G, B — več prim., NHM Wien, Nm Ljubljana. Most na Soči (Sv. Lucija): G — več prim., NHM Wien. Stična: G — 1 prim., Nm Ljubljana. Vače: G — 1 prim., NHM Wien. e —sl. 16 • Kanzianberg, Beljak: B — 1 prim., H. Müller Karpe, Carinthia 1141 (1951) Abb. 1 : L Lepence, Bohinj : B — 1 prim., S. Gabrovec, AV 25 (1974) 287 ss, T. 9: 7. Most na Soči (Sv. Lucija) : G — več prim., NHM Wien, Nm Ljubljana. Rovišče, Krško: B — 1 prim., V. Stare (1962—63) T. 5: 17. Vače: B — 1 prim., NHM Wien. Zagorje: B — 1 prim., S. Gabrovec (1966) T. 9: 4. Zbirka Mecklenburg: 1 prim., Nm Ljubljana. / Este: G — 1 prim., O. H. Frey (1969) Abb. 8:1. Magdalenska gora : G — 1 prim., NHM Wien. Most na Soči (Sv. Lucija): več prim., C. Marchesetti (1893) T. 19: 5; ostalo MC Trst. Tâpiôszele: G — 1 prim., M. Pàrducz, Acta Arch. Hung. 18 (1966) 35 ss, T. 62: 3. Volčje njive, Trebnje: B — 1 prim., S. Gabrovec (1956) T. 23: 4. g Arbedo (Cerinasca, Mollinazo): G — 2 prim., M. Primas (1967) 110 Abb. 6: 4. R. Ulrich, Die Gräberfelder in der Umgebung von Bellinzona, Kt. Tessin (1914) T. 31: 12. Brezje, Trebnje: G — 1 prim., K. Kromer (1959) T. 52: 5. Magdalenska gora: več prim., NM Ljubljana, NHM Wien, Peabody Museum Cambridge. Most na Soči (Sv. Lucija): G — več prim., C. Marchesetti (1893)T. 18:20; 19:6; ostalo NHM Wien, MC Trst. Rovišče, Krško: G — 1 prim., NHM Wien. Šmarjeta: B — 2 prim., V. Stare (1973) T. 23: 13, 16. Šmihel, Postojna: B — 1 prim., M. Guštin, Notranjska, T. 61: 14. Štanjel, Sežana: 1 prim., C. Marchesetti, Boli. Soc. Adr. 4 (1878) 93 ss, T. 2: 6. III. vrsta Značilnosti: sorazmerno drobne fibule z iztegnjenim lokom, običajno s prečnim rebrom nad peresovino in bikoničnim gumbkom s čepkom na koncu noge. K tej vrsti fibul smo uvrstili kot inačico b še fibule iz bosanskega področja, pri kateri se na posameznih primerkih opaža pridružitev značilnosti fibul I. b vrste. a —sl. 13 A Bertipaglia, Padova: B — 1 prim., A. Moschetti, Not. Sc. (1901) 173, Fig. 4. Brezje, Trebnje: G — 1 prim., K. Kromer (1959) T. 3: 6. Este : B — več prim., MNA Este. Gradina nad Limskim kanalom, Poreč: B — 1 prim., Ami Pula. Magdalenska gora: B — 1 prim., Nm Ljubljana. Most na Soči (Sv. Lucija); G — več prim., MC Trst. b — sl. 20 D Cavarine, Glasinac: G — 1 prim., Zm Sarajevo. Sl. 48: 3. Čitluci, Glasinac: G — 1 prim., Zm Sarajevo. Iliak, Glasinac: G — 1 prim., Zm Sarajevo. Osovo, Glasinac: G •— 2 prim., F. Fiala, WMBH 6 (1899) 43, Fig. 32. Potpečine, Glasinac: G — 1 prim., Zm Sarajevo. Sl. 45: 7. Sanski most, Prijedor: G — 2 prim., F. Fiala (1899) 73, Fig. 39. IV. vrsta — sl. 8 Značilnosti: fibule imajo značilno iztegnjeno obliko loka. Presek loka je lečast, gumb na nogi je lahko kroglaste ali pestičaste oblike. Glede na rebro, med lokom in nogo fibule pa ločimo dve inačici: a — fibule z rebrom (sl. 10: 5, 9), b — fibule brez rebra (sl. 10: 6, 7). a Adria : B — 3 prim., MC Adria. Bismantova: več prim., MC Reggio Emilia. Bologna (Arnoaldi, Certosa): G — več prim., A. Zannoni (1876—84) T. 29: 13; 49: 16, ostalo MC Bologna. Sl. 6: d. Čužnja vas, Trebnje: G — 1 prim., NHM Wien. Este: G — več prim., MNA Este. Sl. 10: 5. M. A. Bianchi Chieco (1976) T. 21: 4, 6. Most na Soči (Sv. Lucija) : G — več prim., NHM Wien, MC Trst. Sl. 10. Prozor, Otočac: B-l prim., F. Lo Schiavo (1970) T. 6: 9, kjer pa fibula ni točno narisana, saj je njen presek noge droben T — NHM Wien. S. Martino in Gattara, Brisighella : G — več prim., G. Bermond Montanari, Not Sc 23 (1969) 16 ss, Fig. 20, 21. San Polo d’Enza: Preistoria e protostoria nel Reggiano (1975) Fig. 27, ostalo MC Reggio Emilia. Tolentino, Macerata: G — več prim., Chierici, BPI 6 (1880) 155 ss, T. 9: 8. V to skupino sodijo verjetno še fibule iz Barbarana, C. Castellane, Orvieta, Tolfe, Veia — P. Guzzo (1973) 42 s, T. 9: I, 1—5; 10: III 1—4. b Adria : B — več prim., MC Adria. Baragalla, Reggio Emilia: Preistoria e protostoria nel Reggiano (1973) Fig. 65: 4. Este: G — več prim., O. H. Frey (1969) Abb. 10: 5, T. 33: 12; ostalo MNA Este. M. A. Chieco Bianchi (1976) T. 21: 1,2. Donja dolina, Bos. Gradiška: G, B — 2 prim., Č. Truhelka, WMBH 9 (1904) T. 54: 6. Z. Marič Glasnik Sarajevo NS 19 (1964) T. 13: 24. Kranj : G — 2 prim., F. Stare, AV 5 (1954) 112 ss, T. 3: 2, 3. Malence, Brežice: B — 2 prim., V. Stare, A V 11-12 (1960—61) 50 ss, T. 10: 13, 16. Marzabotto: Brizio, Mon Ant 1/2 (1891) T. 10: 3. Most na Soči (Sv. Lucija): G — več prim., C. Marchesetti (1893) T. 18: 14, ostalo NHM Wien, MC Trst. Sl. 10: 7. Nin, Zadar: G, Nin. Problemi arheoloških istraživanja (1968) T. 17. San Polo d’Enza : MC Reggio Emilia. Šmarjeta: B — 1 prim., V. Stare (1973) T. 23: 14. Šmihel, Postojna: B — 1 prim., M. Guštin, Notranjska, T. 62: L K tej inačici verjetno lahko prištejemo še fibule iz Arezza, C. Castellane, Corchiana, Orvieta, Narce, Trevignana, Tolfe in Vulci — P. Guzzo (1973) 35 ss, T. 7: I 3, II 1, 2, 4, 5, 10; 8: IV 1, 5, 8, 11, V 2—4, 6, VI 2; 9: VII 1, 4. V okvir vrste pa bi morda lahko vključili tudi fibuli iz Padove (sl. 9:1, 3), ki predstavljata glede na svojo oblikovanost in masivnost svojsko različico. V. vrsta — sl. 18 Značilnosti : fibule so značilne sheme z iztegnjenim lokom, ki je navadno segmentnega ali leča-stega preseka, in imajo nad peresovino poudarjeno prečno rebro. Zelo pogosto pa je prečno rebro tudi na prehodu noge v lok (sl. 17: 1). Hrbet noge je večkrat ornamentiran s punciranimi krožci (T. 66: 12). Zaključek noge je lahko pestičasto oblikovan, običajnejši pa je ploščat asimetrično postavljen gumb (T. 9: 9), katerega glavica je zlasti pri mlajših primerkih nekoliko kroglasto napeta (sl. 55:1). Ker se zdi, da ornamentiranost noge in prečno rebro med nogo in lokom nimata niti posebne kronološke, niti prostorske vrednosti, in ker tudi oblikovanje gumba na nogi ni tako izrazit faktor kot npr. pri varianti II, v seznamu niso ločene in podane posamezne inačice v okviru te vrste fibul. Adria: B — 1 prim., MC Adria. Beremend, Baranja: G, B — 6 prim., E. Jerem (1973) Abb. 6: 5—7; 8: 7—9. Bitnje, Bohinj: G — več prim., S. Gabrovec, AV 25 (1974) T. 1: 3; 4: 17; 8: 6, 10. Brezje, Trebnje : G, B — 9 prim., K. Kromer (1959) T. 47: 1 ; 48: 11 ; ostalo NHM Wien. Cacciola, Scandiano: L. Patrocini, Quaderni d'Archeologia Reggiana 2 (1973) 147, B 35, 37. Crvena Lokva, Glasinac: G — 1 prim., Zm Sarajevo. SI. 45: 9. Čardak, Glasinac: G — 2 prim., Zm Sarajevo. SI. 47: 3, 5. Este: G — več prim., O. H. Frey (1969) Abb. 7: 13, 22; 9: 6; T. 31: 13; 33: 10, 13. Sl. 32: 3; 21:1, 5, 6; 23: 3. Dobrnič, Trebnje: G, B — več prim., NHM Wien, Nm Ljubljana. Dolenjske Toplice: G — 7 prim., T. 8: 3; 9: 9; 44: 5; 47: 2; 52: 4; 58: 3; 66: 12. Donja dolina, Bos. Gradiška: G — 3 prim., Ć. Truhelka, WMBH 9 (1904) T. 44: 4, 30. B. Čovič, Inv. Arch. Y 28: 4. Z. Marič, Glasnik Sarajevo NS 19 (1964) T. 13: 21; 26: 24. Gorenje Selo, Šentjernej : B — 1 prim., Nm Ljubljana. Jereka, Bohinj: B — 1 prim., S. Gabrovec, AV17 (1966) 243 ss, T. 2: 11. Laknice, Trebnje: B — 1 prim., Nm Ljubljana. Libna, Krško: G — več prim., M. Guštin, Libna (1976) T. 27: 14; 31: 2; 45: 4; 49: 4—6. Magdalenska gora: G — več prim., ToC (1934) 82, T. 1: 34. S. Gabrovec (1964—65) T. 14: 3; ostalo NHM Wien, Nm Ljubljana. Sl. 55: 1. Meclo: MN Trento. Mokronog, Trebnje: G — 4 prim., NHM Wien, Nm Ljubljana. Sl. 17: 1, 2. Most na Soči (Sv. Lucija): G — več prim., C. Marchesetti, Boli. Soc. Adr. 9 (1885) T. 5:12—14. B. Teržan, N. Trampuž (1973) T. 14: 17—21; 17: 14; ostalo NHM Wien, Nm Ljubljana, MC Trst. Novi Banovci, Srem: B — 1 prim., K.-Z. Vinski, Arh. radovi i rasprave 2 (1962) T. 9: 113. Novi Jankovci, Srem: B — 1 prim., Am Zagreb. Novo mesto : G —- več prim., Dolenjski muzej Novo mesto. Numana, Ancona: I. Dall’ Osso, Guida illustrata del Museo Nazionale di Ancona (1915) 131. Orvieto: 2 prim., O. Montelius (1904) PI. 240: 6. P. G. Guzzo (1972) 43, T. 10: IV. Pleterje, Šentjernej: B — 1 prim., NHM Wien. Podzemelj, Metlika: B — 1 prim., Nm Ljubljana.^ Potpečine, Glasinac: G — 1 prim., A. Benac, B. Čovič (1957) T. 46: 2. Padova: 3 prim., Padova Preromana (1976) T. 77: 23, 6, 7. Rifnik, Celje: B — 1 prim., NHM Wien. Rovišče, Krško: B — 3 prim., V. Stare (1962—63) T. 6: 1; ostalo NHM Wien. San Polo d’Enza : MC Reggio Emilia. Sanski most, Prijedor: G — več prim., F. Fiala (1899) Fig. 91. S. Giorgio, Valpolicella: L. Salzani, Boll. Mus. Čiv. St. Nat. Verona 1 (1974) 481 ss, T. 7: 1. Sisak: B — 1 prim., Am Zagreb. S. Martino in Gattara, Brisighella: G — več prim., Museo Nazionale d’Antichità Ravenna. Sokolačko polje, Glasinac: G •— 1 prim., Zm Sarajevo. Sremska Mitrovica: B — več prim., Am Zagreb. J. Brunšmid, Vjesnik Zagreb NS 6 (1902) 73. Stična : G — več prim., Nm Ljubljana. Szarazd, Tolna: 1 prim., L. Märton, Arch. Hung. 11 (1933) T. 2: 7. Šmarjeta : B — več prim., NHM Wien. Šmihel, Postojna: B — 2 prim., M. Guštin, Notranjska, T. 62: 9, 19. Taline, Glasinac: G — 2 prim., Zm Sarajevo. Vače: B, G — več prim., F. Stare, Vače (1955) T. 35: 6—9. ToC (1934) 122, T. 28: 144; ostalo NHM Wien. Velem St. Vid: B — več prim., K. Miške, Die prähistorische Ansiedlung Velem St. Vid (1908) T. 39: 17, 18. Vinkovci: G — 1 prim., N. Majnarič Pandžič, Arh. pregled 15 (1973) 39 s, T. 20. Volčje njive, Trebnje: G — 2 prim., S. Gabrovec (1956) T. 8: 3; 13: 2. Sl. 54: 20, 31. Vražiči, Glasinac: G — 1 prim., Zm Sarajevo. Sl. 46: 1. Vučedol, Vukovar: G — 4 prim., J. Brunšmid, Vjesnik Zagreb NS 6 (1902) 68, sl. 22. Zagorica, Vel. Lašče: G — 2 prim., NHM Wien. Zagorje: B — 1 prim., S. Gabrovec (1966) T. 4: 5. Zagradje, Glasinac: G — 2 prim., Zm Sarajevo. Sl. 45: 1. Želimlje,11 Ljubljana: B — 1 prim., Nm Ljubljana. V to skupino verjetno sodijo tudi fibule iz nekropol Grottamare in Cupramarittime : I. Dall’ Osso, Guida illustrata del Museo Nazionale di Ancona (1915) 180. VI. vrsta — sl. 25 Značilnosti: relativno velike fibule z iztegnjenim lokom, ki je zaobljeno rombičnega preseka, imajo nad peresovino par izrazitih prečnih reber. Nogo imajo večkrat ornamentirano s punciranimi krožci in V vrezi, na koncu pa je precej simetrično postavljen gobasto oblikovan gumb. Glede na peresovino ločimo dve inačici fibul: z navadno peresovino z dvema zavojema — inačica a (sl. 23: 4, 5) in s samostrelno peresovino — inačica b (sl. 23: 6, 7). a — sl. 25 Adria: B — 1 prim., MC Adria. Este: G — več prim., O. H. Frey (1969) Abb. 10: 6; 33: 11; ostalo MNA Este. Sl. 23: 4, 5. M. A. Chieco Bianchi (1976) T. 21: 10—12. Kompolje, Otočac: G — 1 prim., Am Zagreb. Libna, Krško: B — 1 prim., M. Guštin, Libna (1976) T. 67: 10. Magdalenska gora: G — 1 prim., NHM Wien. Most na Soči (Sv. Lucija): G — več prim., C. Marchesetti (1893) T. 18:13. B. Teržan, N. Trampuž, AV24 (1973) T. 19: 2; 18: 4, NHM Wien. Monte Loffa, Verona: B — 1 prim., 3000 anni fa a Verona (1976) Fig. 39: 5. Podzemelj, Metlika: G — 1 prim., F. E. Barth (1969) T. 30: 1. 5. Giorgio, Valpollicela: 1. prim., L. Salzani, Boli. Mus. Civ. St. Nat. Verona 1 (1974) 481 ss, T. 7:7. Šmarjeta, Novo mesto: B — 1 prim., V. Stare (1973) T. 53: 15. Šmihel, Postojna: B — 1 prim., M. Guštin, Notranjska, T. 62: 4. Tržišče, Cerknica: B — 2 prim., M. Guštin, Notranjska, T. 20: 5, 9. Ulaka, Lož: B — 1 prim., M. Guštin, Notranjska, T. 15:5. Vandois di Sopra, Brunico: G — več. prim., R. Winkler, Schiern Schriften 70 (1950) T. 8: 1, 2, 7. Verona: G — 1 prim., M. Primas (1970) Abb. 21 : E 3. Sorodne tej varianti so še fibule iz Rasuna di Sotto: R. Lunz (1974) T. 37: 10; Meluna: ibid. T. 64: 7; in Rovišča: NHM Wien. b — sl. 25 A Agro Concordiese, Portogruaro: B — 1 prim., F. Anelli (1954—57) T. 9: 10. Lepence, Bohinj: B — 2 prim., S. Gabrovec, AV 25 (1974) T. 9: 4, 5. Dobrnič, Trebnje: G — 1 prim., NHM Wien. Donja dolina: G — 1 prim., Ć. Truhelka, WMBH 9 (1904) T. 65: 12. Kobarid: B —• 1 prim., NHM Wien. Magdalenska gora: G — 2 prim., NHM Wien, Nm Ljubljana. Most na Soči (Sv. Lucija): G —več prim., C. Marchesetti (1893) T. 19: 7,9,10. Ostalo NHM Wien. Sl. 23: 6, 7. V to vrsto lahko prištejemo še fibulo iz Wildenroth Grafratha (Fürstenfeldbruck): G. Kossack (1959) T. 74: 9. Verjetno pa je sorodna še fibula iz groba 175 iz Kompolja, Otočac: Am Zagreb. VII. vrsta Značilnosti: fibule imajo lok, ki je segmentnega ali zaobljeno rombičnega preseka, razčlenjen s tremi prečnimi rebri, pri čemer je srednje širše kot stranski. Glede na velikost, masivnost, shemo in okrašenost fibul pa jih delimo na več variant. Inačico a predstavljajo velike fibule, katerih lok je z najvišjim delom pomaknjen bolj proti glavi fibule (sl. 3 a). Manjše fibule te vrste, katerih velikost je precej ustaljena, so združene v inačicah b in c. Razlika med njima je v tem, da so fibule inačice c masivnejše — z lokom, ki je zaobljeno rombičnega preseka, medtem ko je lok fibul variante 6 ozko lečastega ali segmentnega preseka (sl. 3b, c). Pri fibulah inačice c je lok večkrat okrašen z vrezanimi mrežastimi pasovi. Tudi gumbek na nogi je pri fibulah inačice b bolj ploščat, pri c pa kapast. Inačica d združuje razmeroma velike fibule, katerih najvišji del loka je pomaknjen proti nogi. Po velikosti in shemi podobne, po ornamentu in preseku loka drugačne so fibule inačice e. Lok fibul, ki je običajno segmentnega preseka, je na najvišjem delu rombično razširjen in okrašen s polkrožnimi vrezi, ki dajejo vtis »očesc«. Hrbet loka je okrašen s prečnimi vrezi, ravno tako pa sta narezljani tudi obe stranski rebri tročlene odebelitve loka (sl. 3e). Noga in gumb na nogi sta ponavadi okrašena z vrezi v motivu trikotnika. Zelo blizu varianti e, zlasti glede ornamenta, so fibule inačice f. Lok imajo običajno trakast in večkrat tudi rahlo čolničasto usločen. Razen tega pa imajo fibule te variante izrazito trikotno shemo loka, katerega najvišji del je pomaknjen nad nogo (sl. 3f). V inačici g so predstavljene fibule severnopredalpskega sveta. Označuje jih iztegnjen lok, ki nima poudarjenega prehoda med nogo in lokom, peresovina z velikimi zavoji ter gumb noge običajno gobaste oblike (sl. 3g). Posamezni primerki so hibridni, saj združujejo značilnosti te in VIII. vrste fibul. V inačici h so predstavljene fibule z iztegnjenim listnatim lokom in kratko nogo. K tej vrsti bi prišteli še posamezne fibule zahodnobalkanskega prostora — inačica i, ki tudi kažejo lokalne znake izdelave. a — sl. 26 Dolenjske Toplice: G — 6 prim., T. 11: 1, 2; 44: 8, 9; 45: 3; 60: 10. Este: G — več prim., O. H. Frey (1969) T. 31: 14; 33: 7, 14. Dobrnič, Trebnje: G — 1 prim., NHM Wien. Kranjska, n. n.: 1 prim., NHM Wien. Magdaienska gora: G — več prim., NHM Wien. Most na Soči (Sv. Lucija) : G — več prim., C. Marchesetti (1893) T. 18:12 ; ostalo MC Trst, NHM Wien. Novo mesto : G, Dolenjski muzej Novo mesto. Picug, Poreč: B — 1 prim., Ami Pula. S. Martino, Gavardo: 1 prim., G. Boccino, L. Salzani, Annali del Museo di Gavardo 11 (1973—74) T. 9: 112. San Polo d’Enza : MC Reggio Emilia. Šmihel, Postojna: B — več prim., M. Guštin, Notranjska, T. 62: 7, 8. Štorje, Sežana: B — 1 prim., M. Guštin, Notranjska, T. 1: 3. Tržišče, Cerknica: B — 1 prim., M. Guštin, Notranjska, T. 20: 10. Veleia: B, R. Scarani, Atti del III. Convegno di studi Veleati, 95, T. 1: 9. Zanica, Bergamo: B — 1 prim., MC Bergamo. K tej inačici bi lahko uvrstili še fibule iz Bologne — De Lucce (sl. 27: 3) in Certose, čeprav so nekoliko krajše — MC Bologna. b — sl. 44 A Brezje, Trebnje: B — 1 prim., NHM Wien. Dolenjske Toplice: G — 3 prim., T. 17: 5; 22: 2; 66: 3. Este: G — več prim., MNA Este. Sl. 33: 1. Kompolje, Otočac: 1 prim., Am Zagreb. Magdaienska gora : G — 1 prim., NHM Wien. ' s 3 Inačice certoških fibul VII. vrste; vse 1/2— Varianten der Certosafibeln des VII. Typs; alle i 12 Mokronog, Trebnje: B — 1 prim., Nm Ljubljana. Most na Soči (Sv. Lucija): G — več prim., NHM Wien. Novo mesto : G, Dolenjski muzej Novo mesto. Sanski most, Prijedor: G — več prim., Zm Sarajevo. Šmarjeta : 2 prim., NHM Wien. Šmihel, Postojna: B — 2 prim., M. Guštin, Notranjska, T. 62: 3, 18. Vače: G, B — 3 prim., F. Stare, Vače (1955) T. 35: 1, 4, 5. K tej inačici bi lahko uvrstili še fibuli, ki imata samostrelno peresovino iz Magdalenske gore (NHM Wien) in Valične vasi (B. Teržan /1973/ T. 3: 9). c — sl. 44 A Arbedo (Cerinasca); G — več prim., M. Primas (1967) Abb. 6: 2, 3. Berg Isel, Innsbruck: 1 prim., M. A. Fugazzola, Annali dell’Università di Ferrara NS 2/1 (1971) 92, Fig. 23: 13. Borgo »Castel Telvana«, Valsugana: 1 prim., MN Trento. Ca Morta : G — 2 prim., R. de Marinis, D. Premoli Silva (1968-69) T. 22: 12. F. Rittatore Von-WILLER (1966) T. 78. Campo Paraiso, Breonio: G — 1 prim., 3000 anni fa a Verona (1976) Fig. 51: 2. Carzaghetto, Asolo: G — 1 prim., Museo Civico Asolo. Čedad (S. Quirino in Darnazacco): B — 1 prim., F. Anelli (1954-57) T. 14: 6. Dercolo, Campodenno: G — več prim., R. Lunz (1974) T. 75: 1—3. Dürrnberg, Hallein: G — več prim., E. Penninger (1972) T. 29: Al, BI; 38: Al; 62: B 1, 2; 35: C 1; 1 : BI. Este: G — več prim., O. H. Frey (1969) T. 33: 9. MNA Este. Flavon, Trento: 1 prim., MN Trento. Idrija pri Bači, Tolmin: G — 1 prim., J. Szombathy, MPK 1 (1903) Fig. 25. Caldaro: B — 1 prim., R. Lunz (1974) T. 13: 8. Lothen — Sonnenburg, Brunico: 4 prim., W. Krämer, Germania 38 (1960) 20 ss, Abb. 1:4. R. Lunz, Die Archäol. Sammlung des Bozner Stadtmuseums (1973) 76, Fig. 51. Meclo, Cles: B — več prim., P. Laviosa Zambotti, Mon Ant 37 (1938) 299 Fig. 98. NHM Wien. Meluno, Bressanone: B — več prim., G. von Merhart, WPZ 14 (1927) T. 7: 17. R. Lunz (1974) T. 64: 5. Merano: B — več prim., G. von Merhart, WPZ 14 (1927) T. 8:7. R. Lunz (1974) T. 74: 14. F. Tappeiner, MZK NF 18 (1892) Bl. 3: 6. Monte Loffa, Verona: G. Fogolari, Popoli e civiltà dell’ Italia antica 4 (1975) T. 89: 3. Moritzing, Bolzano: 1 prim., R.Lunz, Ur- und Frühgeschichte Südtirols (1973) T. 26: 8. Most na Soči (Sv. Lucija); B, G —• več prim., NHM Wien. Nomi, Calliano : 1 prim. MN Trento. Obersteppach, Wasserburg: 1 prim., H. A. Ried, Beiträge zur Anthropologie und Urgeschichte Bayerns 19 (1915) 81 ss, T. 24: 98. Sabbionara, Avio: 1 prim., MN Trento. Sanzeno: več prim., G. Fogolari, Civiltà del Ferro (1960) T. 4: 1. R. Lunz (1974) T. 42: 2. Stans, Schwaz: B —■ 1 prim., A. Prinz zur Lippe, Schiern Schriften 199 (1960) T. 1:2. M. A. Fugazzola, o. c. 87, Fig. 21: 6. Stufeis, Bressanone: B — 1 prim., R. Lunz, (1974) T. 68: 2. Terranegra, Verona: B — 1 prim., 3000 anni fa a Verona (1976) Fig. 16:9. Terlago dos Castione, Trento: 2 prim., MN Trento, R. Lunz (1974) 247. Tils, Bressanone: B —• 1 prim., R. Lunz (1974) T. 45: 5. Tisens, Bolzano: B — 1 prim., R. Lunz (1974) T. 68: 7. Vandois di Sopra, Brunico: G — več prim., R. Winkler, Schiern Schriften 70 (1950) T. 8: 3—5. Vezzano: 1 prim., MC Bolzano, R. Lunz (1974) 248. Welzelach, Lienz: G — 1 prim., A. Lippert, Das Gräberfeld von Welzelach (1972) T. 18: 8. Terlano, Bolzano: 1 prim., MC Bolzano. Zanica, Bergamo: B — 1 prim., MC Bergamo Wildenroth — Grafrath, Fürstenfeldbrück: 2 prim., H. A. Ried, Beiträge zur Anthropologie und Urgeschichte Bayerns 19 (1915) 101, T. 24: 85, 94. G. Kossack (1959) T. 73: 9, 10. K tej varianti bi morda lahko uvrstili še fibule iz Montliger Berga pri Oberrietu (B. Frei,Zeitschr. f. Schweiz. Archäol. und Kunstgesch. 15 (1954-55) 134, Abb. 5: 33), iz Brena v Valcamonici (C. Bonafini, F. Rittatore Vonwiller, Sibrium 3 (1956-57) T. 29) in Valbrone pri Comu (G. Gigli-ardi, RAC 156—157 (1974-75) 130, Fig. 1). d Bodrež, Kanal: B — 1 prim., NHM Wien. Kobarid : B — 2 prim., MC Trst. Medea, Krmin: U. Furlani, Aguileia nostra 44 (1973) 187, Fig. 4. Most na Soči (Sv. Lucija): G — 1 prim., NHM Wien. Podzemelj, Metlika: B — 3 prim., Nm Ljubljana. Šmihel, Postojna: B — 2 prim., M. Guštin, Notranjska, T. 62: 6, 10. Vinica : G — 1 prim., skice F. Holstea. e — sl. 42 A Brezovica, Ljubljana: B — 1 prim., Nm Ljubljana. Este : 1 prim., MN Este. Idrija pri Bači, Tolmin: G — 1 prim., J. Szombathy, MPK 1 (1903) 301 (fibula ni objav.: NHM Wien) Koritnica, Tolmin: G — 1 prim., P. Kos, AV24 (1973) T. 5:4. Kranj : B — 1 prim., Nm Ljubljana. Magdaienska gora: G — 1 prim., NHM Wien. Sanzenone: 1 prim., MN Trento. K tej inačici pa bi uvrstili, kljub masivnemu loku, še fibulo iz Ajdovskega gradca v Bohinju : S. Gabrovec, AV 17 (1966) 243 ss, T. 2: 23; ter fibulo iz Čedada: F. Anelli (1954-57) T. 14: 5. /—sl. 42 A Baška, Krk: Š. Batović, Diadora 7 (1974) 186 Bodrež, Kanal : B — 1 prim., NHM Wien. Bribir : Š. Batović, /. c. Čepno pri Knežaku, Ilirska Bistrica: B — 1 prim., M. Guštin, Notranjska, T. 7: 4. Dalmacija: 1 prim., F. Lo Schiavo (1970) T. 20: 10. Drnovo, Krško: B — 1 prim., P. Petru, VS 8 (1960-61) 68, sl. 1: 2. Golubič, Bihać: B — 2 prim., B. Raunig, Glasnik Sarajevo NS 23 (1968) T. 5: 2, 3. Gradina v Jagodnji gornji, Biograd: G — 1 prim., Š. Batović, Radovi JAZU 18 (1971) T. 13. Idrija pri Bači, Tolmin: G — 3 prim., J. Szombathy, MPK 1 (1903) Fig. 206, 209. Grobnik, Rijeka: Am Zagreb. Jezerine, Bihać: G — več prim., Z. Maric, Glasnik Sarajevo NS 23 (1968) T. 2: 16, 18, 30; 3: 35; Tab. II: 60; III: 86—90, 92. Kompolje, Otočac: G — 1 prim., Am Zagreb. Krbavica, Bunić: AM Zagreb. Kringa, Poreč: B — 1 prim., A. Šonje, Jadranski zbornik 6 (1966) 295 ss, T. 6: 14. Krk: 5 prim., F. Lo Schiavo (1970) T. 22: 8 / na najvišjem delu loka polkrožni vrezi očesc niso narisani), 9, 13 (noga in lok ene fibule), 14 (na loku so še »očesca«); 24: 8, 9. Ljubač: Š. Batović, Diadora 7 (1974) 186 Ljubljana: B — 1 prim., F. Stare, Zgodovinski časopis 6—7 (1952-53) 73, T. 1: 1. Magdaienska gora: B — 1 prim., Nm Ljubljana. Mazin, Gračac: G — 1 prim., J. Brunšmid, Vjesnik Zagreb NS 2 (1896-97) T. 16: 7. Medea, Krmin: B — 1 prim., F. Anelli, Aquileia nostra 20 (1949) 15 Fig. 50. Nin, Zadar: 1 prim., Š. Batović, Arch. lug. 6 (1965) Abb. 9: 4. Padova : Padova Preromana (1976) T. 25: B 11/1. Picug, Poreč: B — 1 prim., Ami Pula. Pula : B — 1 prim., A. Gnirs, Jb ZK NF 1 (1903) 61 ss, Fig. 79. Ribič, Bihać: G — 2 prim., Z. Maric, Glasnik Sarajevo NS 23 (1968) T. 9: 1; 8: 12. Slavina, Postojna: B — 1 prim., M. Urleb, AV 8 (1957) T. 3: 3. Socerb, Koper: G — 3 prim., K. Moser, Jb ZK NF 1 (1903) 115 ss, Fig. 143, 175; To C (1934) Pl. 30: 160. Stara Sušica, Pivka: B — 2 prim., M. Urleb, VS 7 (1960) 290. Šmarjeta: B — 1 prim., V. Stare (1973) T. 23: 8. Tatäbanya, Györ: 1 prim., I. Hunyady, Die Kelten in Karpatenbecken (1942) T. 18: 3. Valična vas, Žužemberk: B — 1 prim., B. Teržan (1973) T. 3: 8. Vinica: G — več prim., ToC (1934) 90s, Pl. 14: 64. S. Gabrovec, AV 17 (1966) 169 ss, T. 14:4. Dürrnberg, Hallein: G — več prim., E. Penninger (1972) T. 37: Cl, 2. Emhof, Oberpfalz: 1 prim., W. Kersten, PZ 24 (1933) 131, Abb. 8: 2. Hallstatt: G — 1 prim., K. Kromer (1959) T. 25: 11. Kralovice, Plzen: 1 prim., J. Filip, Keltove ve stredne Evrope (1956) T. 21: 4. Lovčice, Hodonin: G — 1 prim., M. Čižmar, Arheol. rozhledy 22 (1970) 197 ss, Obr. 3. Radonice, Louny: B — 1 prim., J. Waldhauser, Arheol. rozhledy 27 (1975) 18 s, Obr. 1: 1. Richterskeller, Schönleiten: G, H. P. Uenze, Bayer. Vorgeschichtsbl. 29 (1964) Abb. 8: 3, 1, 4. Willenhofen, Parsberg: G — 1 prim., H. A. Ried, 1. c., 100, T. 24: 102. Sorodne tej inačici, vendar z določenimi prvinami IX. vrste, so naslednje fibule, ki so kartirane skupaj z varianto g : Dürrnberg, Hallein: G, H. P. Uenze, Bayer. Vorgeschichtsbl. 29 (1964) 84, Abb. 2: 3. Dollmansberg, Sulzbach: G — 1 prim., H. A. Ried, 1. c. 101, T. 24: 93. Hardt, Basel: F. Giessler, G. Kraft, 32 BRGK (1942) T. 3: 7; 7: 8. Matzhausen, Dietldorf: P. Reinecke, Mainzer Aufsätze zur Chronologie der Bronze und Eisenzeit (1965) T. 9: 892 — 894. Sopron: I. Hunyady, Die Kelten in Karpatenbecken (1942) T. 18: 1. h — sl. 42 t Ameglia, Luni: G — več prim., po De Marinisu. Filicaia, Garfagnana: G, L. Pafnner, Rivista di studi Liguri 23 (1957) 83 ss. Levigliani, : G — 3 prim., po de Marinisu Roncola, Reggio Emilia: 1 prim., Preistoria in protostoria nel Reggiano (1975) Fig. 71. Vado di Camaiore, Lucca: G, L. Pfanner, Rivista di studi Liguri 24 (1958) 106 ss. Val di Vaiana, Lucca: G, Giornale Storico della Lunigiana n. s. 13 (1962) 10, Fig. 3. K tej inačici sodi verjetno tudi fibula iz S. Romana : L. Migliorini, BPI 41 (1915) 85 ss, Fig. b. Kompolje, Otočac: G, Am Zagreb Prozor, Otočac: Š. Ljubic, Popis arheol. odjela Nar. zem. muzeja u Zagrebu (1889) T. 19: 69. Vlaško polje, Lika: Am Zagreb. Vrebac, Gospić: G — 1 prim., R. Dreschler Bižić (1958) T. 11: 1. Vili, vrsta — sl. 38 Značilnosti: fibule, ki so relativno velike, imajo iztegnjen lok trakasto trikotnega ali segmentnega preseka, ki je nad peresovino okrašen s polkrožno odebelitvijo. Dokaj droben gumb je vedno asimetrično postavljen na konec noge.12 Dolenjske Toplice: G —-2 prim., T. 19: 9; 66: 13. Levico, Valsugana: B — 1 prim., R. Lunz (1974) T. 39: 4. Medo, Cles: B — 1 prim., R. Lunz (1974) T. 40: 4. Monte Loffa, Verona: G. Fogolari, Popoli e civiltà deli' Italia antica 4 (1975) T. 89: 3. Nova vas, Poreč: B — 1 prim., M. Hoernes, MAGW 24 (1894) 164, Fig. 199. Prozor, Otočac: G, B — več prim., NHM Wien. R. Dreschler Bižić (1972-73) T. 20: 5. Riva: B — 1 prim., R. Lunz (1974) T. 36: 8. Sanski most, Prijedor: G — 2 prim., F. Fiala (1899) Fig. 145. S. Giorgio, Valpolicella: L. Salzani, Boli. Mus. Civ. St. Nat. Verona 1 (1974) 481 ss, T. 7: 2, 3. Šmarjeta : B — 1 prim., NHM Wien. Valična vas, Grosuplje: B — 1 prim., B. Teržan (1973) T. 3: 7. Zagorje: B — 1 prim., S. Gabrovec (1966) 36, T. 9: 3. Nezn. najdišče: I. P. Nadj, Arheološka zbirka dr. Imre Frey a (1964) T. 19: 3. IX. vrsta Značilnosti: fibule imajo na loku, ki je zaobljeno rombičnega preseka, kroglasto odebelitev, ki je na vsaki strani obdana s svitkom. Glede na velikost in shemo pa ločimo tri inačice fibul. Prvo — a — predstavljajo razmeroma velike fibule značilne iztegnjene oblike.13 Drugi dve varianti združujeta majhne fibule. Glede na shemo loka ločimo fibule z nazaj pomaknjenim najvišjim delom loka — inačica b, in fibule z najvišjim delom loka pomaknjenim nad peresovino in tekočim prehodom noge v lok — inačica c. Arbedo (Cerinasca): G — 1 prim., O. H. Frey (1971) Abb. 7: 2. Campo Paraiso, Breonio: G, S. De Stefani, Atti del R. Istituto Veneto 7/5 (1881) T. 12: 5. Čedad (S. Quirino in Darnazacco): B — 1 prim., F. Anelli (1954-57) T. 14: 7. Dalpe: G — 1 prim., M. Primas (1970) T. 32: E 2. Este: G — več prim., O. H. Frey (1969) T. 33: 8; ostalo MNA Este. Sl. 21: 4, 7. M. A. Chieco Bianchi (1976) T. 21: 13—14. Fagagna (Colle di S. Pietro): B — 1 prim., F. Anelli (1954-57) T. 10: 4. Gudo: G — 2 prim., M. Primas (1970) T. 39: D 1. Idrija pri Bači, Tolmin: G — 1 prim., J. Szombathy, MPK 1 (1903) Fig. 35. Kobarid : B — več prim., Gm Nova Gorica. Koritnica, Tolmin: G — 1 prim., P. Kos, AV24 (1973) T. 10: 7. Lokavec, Ajdovščina: B — 1 prim., Gm Nova Gorica. Lothen — Sonnenburg, Brunico: 1 prim., R. Lunz, Die archäol. Sammlung des Bozner Stadtmuseum (1973) Fig. 51. Madžarska: L. Marton, Arch. Ert. 33 (1913) 322 ss, Fig. 120, 124. Magdalenska gora: B — več prim., Nm Ljubljana. Montebello, Vicenza: R. Lioy, Mem. R. Istituto Veneto sc. lett. e arti 19 (1876) T. 15: 122. Most na Soči (Sv. Lucija): G — več prim., NHM Wien, Nm Ljubljana. Meluno: B — 1 prim., R. Lunz (1974) T. 64: 1. Salicitela S. Giuliano, Modena: G — 2 prim., E. Crespellani, Oggetti gallo-celtici del Modenese (1887) T. 5: 20. Šmihel, Postojna: B — 1 prim., M. Guštin, Notranjska, T. 62: 12; 64: 42. Trentino: C. Gonci — L. Tamasini, Guida dell Museo civico di Rovereto (1958) 27, Fig. 15. Tržišče, Cerknica: B — 2 prim., M. Guštin, Notranjska, T. 20: 6. Verdello, Bergamo: 1 prim., MC Bergamo. Veleia: G, R. Scarani, Atti del III. Convegno di studi Veleiati, 126 ss, T. 5: 1. Zanica, Bergamo: 1 prim., MC Bergamo. Sorodna fibulam te vrste je še fibula iz Gurine: A. B. Meyer, Gurina in oberen Gailthal (1885) T. 5: 14. Na to pa spominja še fibula iz Fritzensa: L. Franz, Schiern Schriften 71 (1950) T. 11: 1. b — sl. 40 A Belmonte Piceno : MC Bologna. Beram, Pazin: 1 prim., A. Amoroso, Atti Mem. Istr. 1 (1884) T. 7: 2. Este: G — več prim., MNA Este. Sl. 39: 1, 2, 5—8. M. A. Chieco Bianchi (1976) T. 22: 10—14. Idrija pri Bači, Tolmin: G — več prim., J. Szombathy, MPK 1 (1903) Fig. 30, 10. Sl. 39: 9. Magdalenska gora : B — 1 prim., Nm Ljubljana. Most na Soči (Sv. Lucija): G — več prim., NHM Wien, MC Trst. Serso, Pergine: 3 prim., R. Perini, Rend, della Società di Cultura preistorica Tridentina 3 (1965) 32 ss, Fig. 16. Socerb, Koper: 1 prim., ToC (1934) 130, Pl. 30: 160. Sorodna tem fibulam je še fibula iz Baje na Madžarskem : M. Novotnà, H. Sedlačkova, Sbornik Fil. Fak. Univ. Komenskeho, Musaica 12 (1971) 25 ss, T. 4: 5. Morda pa bi lahko k tej skupini prišteli še fibulo iz Montefortina : O. Montelius (1904) Pl. 155: 1. c — sl. 40 A Bismantova: Preistoria e protostoria nel Reggiano (1975) Fig. 59: 5. Claro (Alla Monda) : 1 prim., R. Ulrich, Die Gräberfelder in der Umgebung von Bellinzona, Kt. Tessin (1914) T. 10: 4. Corregio : MC Reggio Emilia Dalpe: G —2 prim., M. Primas (1970) T. 33: C. Este : G — več prim., MNA Este. Giubasco : G — 1 prim., R. Ulrich, o. c., T. 41: 10. Kanzianberg, Beljak: B — 1 prim., H. Müller Karpe, Corinthia I 171 (1951) Abb. 1: 5. Most na Soči (Sv. Lucija): B — več prim., NHM Wien. Picug, Poreč: B — 1 prim., Ami Pula. San Polo d’Enza: več prim., MC Reggio Emilia. Šmihel, Postojna: B —1 prim., M. Guštin, Notranjska, T. 62: 11. Vače: B — 1 prim., F. Stare, Vače (1955) T. 35: 1. Valična vas, Grosuplje: B — 3 prim., B. Teržan (1973) T. 2: 6—10. Značilnosti: fibule imajo razmeroma masiven lok zaobljeno rombičnega preseka, kroglast gumb nad peresovino, nogo običajno okrašeno z V ornamentom ter gobasto oblikovan gumb, ki je navadno asimetrično postavljen na konec noge. Glede na oblikovanje posameznih delov fibul ter tudi glede na velikost ločimo posamezne inačice v okviru celotne vrste. Inačico a tvorijo fibule, ki so relativno majhne in imajo nad peresovino droben, ozek gumb, ki je ali gladek ali pa drobno narezljan (sl. 4a). Med manjše fibule se uvrščajo še fibule inačic b in c, ki sta med seboj ozko povezani. Fibule inačice b so nekoliko bolj iztegnjene oblike in tako daljše, večkrat gracilnejše, z najvišjim delom loka pomaknjenim nad peresovino, medtem ko je pri inačici c najvišji del loka nekje na sredi med nogo in peresovino, pa tudi za kakšen cm so običajno krajše. Tako ene kot druge označuje nare-bren oz. drobno narezljan gumb na loku. V inačici d so združene fibule, ki so po obliki in velikosti podobne fibulam 6 in c inačic, le da imajo na loku gladek gumb, ki je večkrat bikonične oblike. Inačica e nam predstavlja velike »klasične« certoške fibule z narebrenim oz. narezljanim gumbom na loku, katerega najvišji del je pomaknjen proti peresovini. Sorodne po velikosti in obliki s fibulami inačice e so fibule variante f, katerih gumb na loku pa je gladek in bolj kroglast (sl. 4e). Nekoliko manjše, vendar masivnejše so fibule, katerih najvišji del loka je izrazito pomaknjen proti nogi. Glede na oblikovanost in ornamentacijo gumba na loku pa jih zopet ločimo v dve inačici: g in h. Izredno velike fibule, katerih dolžina presega 20 cm, so združene v inačici i. Označuje jih tudi razmeroma ozek ploščat gumb (sl. 4i). Skupino fibul te vrste, ki nima gumba na loku, smo označili kot inačico j. Železne fibule, ki se po velikosti uvrščajo med večje te vrste, so združene v inačici k. Inačico I tvorijo velike fibule, ki so zelo blizu varianti e, le da imajo gumb na loku vedno poševno narezljan, hrbet noge pa je širše ovalno oblikovan in bogateje okrašen (sl. 41). Za inačici m in n je značilen tekoč prehod noge v lok fibule, tako daje ležišče za iglo pri nogi asimetrične oblike. Gumb na nogi je pri obeh variantah okrašen z vrezi v obliki trikotnika. Lok fibul inačice m je okrašen z vzdolžnim narezljanim rebrom. Pri inačici n pa označuje prehod med nogo in lokom V motiv. Po shemi sorodne tema inačicama so še fibule, ki imajo peresovino z večjim zavojem in so lahko tudi bogato okrašene ter so združene v inačici o. a — sl. 35 0 Arbedo (Cerinasca): G — več prim., M. Primas (1967) Abb. 6: 1. Ead. (1970) T. 20: C 3—9. Belmonte Piceno : MC Bologna. Bologna: G — več prim., A. Zannoni (1876-84) T. 15: 26; 43: 2; 57: 4, ostalo MC Bologna. SI. 6c. Brembatte, Bergamo: B — 1 prim., MC Bergamo. Brunate, Como: B, G. Frigerio, RAC 156—157 (1974-75) 5 ss, T. 13: 13. Ca Morta: G — 1 prim., MC Como. Cacciola di Scandiano: L. Patrocini, Quaderni d’Archeol. Reggiana 2 (1973) 149, B 38. Colefiorito, Mantova: 1 prim., V. Fusco, A. Tamassia, Sibrium 8, (1964-66) 53 ss, Fig. 3. Este: G — več prim., MNA Este. M. A. Chiecho Bianchi (1976) T. 22: 1, (2). Golasecca: MAC Milano. Guadarmonte, Gremiasco: 1 prim., F. G. Lo Porto, Not Sc 11 (1957) 221 ss, Fig. 11:5. Guado, Milano: 2 prim., P. Castelfranco, BPI 9 (1883) T. 8: 4. Milano : B — 1 prim., MAC Milano. Pianezzo: G — 1 prim., M. Primas (1967) Abb. 8: A 4. Rebbio, Como: 1 prim., MAC Milano. Sanpolo d’Enza, Reggio: G — 1 prim., O. Montelius (1895) Pl. 99: 3. Spina: G, M. Primas (1967) Abb. 5: B 3. Sorodne so še fibule iz Roccatagliate, Genova: MA Genova. Sestri Ponente, Genova: G. Isetti, Studi Genuensi 2 (1958-59) 69, Fig. 11, in Torliere di Cazzago: C. Marinoni, Mem. della società Italiana di scienz. nat. 4/3 (1868) T. 6: 18. Verjetno pa sodijo v to vrsto fragmentarno ohranjene fibule iz: Asola, MC Asolo, Coma, MC Como, Cuggiona, MAC Milano, Bismantove, MC Reggio, Genove, MC Genova, Golasecce, MCA Milano in Miradola, MAC Milano. (Te fibule niso kartirane na sl. 35.) 6 — sl. 35 A Adria: B — 1 prim., MC Adria. Este: G — več prim., MNA Este. Fagagna (Colle di S. Pietro): B — 1 prim., F. Anelli (1954-57) T. 10: 3. Fraore, Parma: G — 1 prim., O. Montelius (1895) Pl. 98: 5. Dobrnič, Trebnje: G — 2 prim., NHM Wien. Mihovo, Šentjernej : G — 2 prim., NHM Wien. Most na Soči (Sv. Lucija): G — več prim., C. Marchesetti (1893) T. 19: 2; ostalo NHM Wien. Sl. 34: 3. Nin, Zadar: G — 1 prim., Nin. Problemi arheoloških istraživanja (1968) T. 16: 1. Nova vas, Poreč: B — več prim., NHM Wien. Picug, Poreč: B — 3 prim., Am I Pula. Šmihel, Postojna: B — 1 prim., M. Guštin, Notranjska, T. 62: 15. c — sl. 35 A Brezje, Trebnje: G — 2 prim., K. Kromer (1959) T. 6: 1 ; NHM Wien. Dobrnič, Trebnje: B —-2 prim., Nm Ljubljana. Dolenjske Toplice: G — 3 prim., T. 15: 6, 7; 25: 2. Donja dolina, Bosan. Gradiška: G — 1 prim., Ć. Truhelka, WMBH 9 (1904) T. 44: 29. Este: G — več prim., MNA Este. Sl. 33: 3. Magdalenska gora: G — 2 prim., NHM Wien. Mokronog, Trebnje: B — 2 prim., Nm Ljubljana. Pra d’Este: G — 1 prim., MNA Este. Sisak : B — 1 prim., Am Zagreb. Valična vas, Grosuplje: B — 1 prim., B. Teržan (1973) T. 3: 2. Sorodne fibulam inačic b oz. c so fibule iz Bologne (Arnoaldi, Certosa), ki pa jih ne moremo podrobneje uvrstiti v eno od obeh skupin: A. Zannoni (1876-84) T. 4: 6; 14: 14; itd. v MC Bologna. V to varianto pa verjetno sodi tudi nekoliko fragmentirana fibula iz Pule, Am I Pula. d Bologna (Certosa): G — 1 prim., MC Bologna. Brunate, Como: G — 1 prim., G. Frigerio, RAC 156—157 (1974-75) T. 10: 56. Collefiorito, Rivalta: 1 prim., V. Fusco, A. M. Tamassia, Sibrium 8 (1964-66) 53 ss, Fig. 2. Madruzzo, Trento: 1 prim., MN Trento. Magdalenska gora : G — 1 prim., NHM Wien. Most na Soči (Sv. Lucija): G — več prim., B. Teržan, N. Trampuž (1973) T. 20: 8; ostalo NHM Wien. Picug, Poreč: B — 1 prim., Zavičajni muzej Poreštine, Poreč. Terlago des Castione : 1 prim., MN Trento. Sorodna je še fibula iz Idrije pri Bači iz groba 29, NHM Wien, e — sl. 31 A Ajdovščina — Lokavec: B — 1 prim., Nm Ljubljana. Bologna (Arnoaldi, Certosa): G — več prim., M. Primas (1967) Abb. 5: A. A. Zannoni (1876-84) T. 48: 11, 12. Brezje, Trebnje: G — 2 prim., K. Kromer (1959) T. 2: L Čedad (S. Quirino in Darnazacco): B — 4 prim., F. Anelli (1954-57) T. 14: 8—10; 15: 1, 2. Dolenjske Toplice: G — 7 prim., T. 2: 5; 25: 4, 5; 70: 3, 4; 76: 3, 11. Este: G — več prim., O. H. Frey (1969) Abb. 7: 11 ; T. 31: 12. Ostalo MNA Este. Sl. 32: 1, 2. Gazzo, Dosso del Pol, Verona: B — 1 prim., 3000 anni fa a Verona (1976) Fig. 30: 2. Grobnik, Rijeka: 1 prim., Am Zagreb. Idrija pri Bači, Tolmin: G — 2 prim., J. Szombathy, MPK 1 (1903) Fig. 29. Kobarid : B — več prim., Nm Nova Gorica. Kompolje, Otočac: G — več prim., Am Zagreb. Koritnica, Tolmin: G — 1 prim., P. Kos, AV24 (1973) T. 1: 2. Lepence, Bohinj: B — 1 prim., S. Gabrovec, AV 25 (1974) T. 9: 11. Magdalenska gora: G — več prim., ToC(1934) Pl. 10:40; 7: 23. H. Hencken (1974) Fig. 1 b, 3 b, 5 f. Medak : Am Zagreb. Most na Soči (Sv. Lucija): G -— več prim., NHM Wien, Nm Ljubljana. Nin, Zadar: 1 prim., Arheološki muzej Zadar. Podzemelj, Metlika: B — 1 prim., Nm Ljubljana Redipuglia: 1 prim., C. Marchesetti, I castellieri preistorici (1903) T. 18: L S. Canzian dTsonzo: 1 prim., P. Guida, Aquileia nostra 35 (1964) 78 Fig. 2. Sisak : 1 prim., Am Zagreb. 4 Inačice certoških fibul X. vrste; vse 2/5 — Varianten der Certosafibeln des X. Typs; alle 2/5 Spina: G — več prim., M. Primas (1967) Abb. 5: B 4. Šmihel, Postojna: G, B — več prim., M. Guštin, Notranjska, T. 55; 58; 63; 64. Štorje, Sežana: B —• 1 prim., M. Guštin, Notranjska, T. 1: 8. Trošmarija, Ogulin : Am Zagreb. Vače: B — 2 prim., F. Stare, Vače (1955) T. 34: 4, 6. Valična vas, Grosuplje: B — prim., B. Teržan (1973) T. 1: 2—5. Velem St. Vid : B — 1 prim., Savaria Museum Szombathely. Vinica: G — več prim., Peabody Museum Cambridge. Vinkov vrh, Novo mesto: B — 3 prim., V. Stare, AV 15—16 (1964-65) 215 ss, T. 15: 3, 6, 9. / Dolenjske Toplice: G — 1 prim., T. 77: 3. Kobarid : 2 prim., Gm Nova Gorica. Kompolje, Otočac: G — več prim., Am Zagreb. Libna, Krško: M. Guštin, Libna (1976) T. 68: 28. Ljubljana: F. Stare, Ilirske najdbe železne dobe v Ljubljani (1954) T. 63: 10. Magdalenska gora: 3 prim., Nm Ljubljana. Pianezzo: G — 1 prim., M. Primas (1967) Abb. 8: B 3. Rudno, Železniki: B — 1 prim., A. Müllner, Argo 5 (1897) 72, T. 2: 4. Šmarjeta, Novo mesto: B —-3 prim., V. Stare (1973) T. 23: 1; 22: 20; ostalo NHM Wien. Vače: B — 2 prim., F. Stare, Vače (1955) T. 34: 5; ostalo NHM Wien. Valična vas, Grosuplje: B — 4 prim., B. Teržan (1973) T. 2: 3, 5. g — sl. 52 A Jezerine, Bihać: G — 2 prim., Z. Maric, Glasnik Sarajevo NS 23 (1968) T. 2: 20; Tab. 3: 85. Kastav, Rijeka: Muzej Rijeka. Kobarid: G — 1 prim., MC Trst. Magdalenska gora : G — več prim., NHM Wien, Nm Ljubljana. Most na Soči (Sv. Lucija) : G — 1 prim., MC Trst. Podzemelj, Metlika: B — 1 prim., Nm Ljubljana. Škocjan, Sežana: G — 2 prim., C. Marchesetti, JfA 3 (1909) T. 22: 5. J. Szombathy, MPK2 (1921) 177, Fig. 189. Šmihel, Postojna: G, B — več prim., M. Guštin, Notranjska, T. 57: 15; 62: 22; 25—28. Socerb, Koper: G — več prim., M. Much, MZK 3F 1 (1902) 143. K. Moser, Jb ZK NF 1 (1905) 122 Fig. 140. ToC (1934) Pl. 30: 160. Štanjel, Sežana: 1 prim., C. Marchesetti, Boli. Soc. Adr. 4 (1878) 93 ss, T. 2: 5. Valična vas, Grosuplje: B — 6 prim., B. Teržan (1973) T. 3: 3—6. Vinica : G — 1 prim., Peabody Museum Cambridge. h — sl. 52 A Brušane, Gospić: 1 prim., Š. Ljubic, Popis arkeol. odjela Nar. zem. muzeja uZagrebu (1889) T. 8: 18. Golubić, Bihać: B — 1 prim., B. Raunig, Glasnik Sarajevo NS 23 (1968) T. 5: 4. Grobnik, Rijeka: 1 prim., Š. Ljubic, o. c. 152. Ljubljana: B — 1 prim., F. Stare, Zgodovinski časopis 6-7 (1952-53) 73, T. 1: 2. Mihovo, Šentjernej: G — 2 prim., NHM Wien. Podzemelj, Metlika: B — 2 prim., Nm Ljubljana Predjama, Postojna: B •— 1 prim., J. Korošec, Arheološke ostaline v Predjami, Razprave SAZU 4, 1 (1956) T. 47: 3. Šmihel, Postojna: G — več prim., M. Guštin, Notranjska, T. 54: 3; 63: 14. Trošmarija : Muzej Gospić. Vinica: več prim., To C (1934) Pl. 16: 94. S. Gabrovec, AV 17 (1966) 169 ss, T. 15: 1. K eni ali drugi inačici sodijo še fibule, ki imajo svitkasto profiliran gumb na loku iz Magdalenske gore: Nm Ljubljana, in Šmihela: M.Guštin, Notranjska, T. 62: 24. Verjetno pa sem sodi še fibula iz Grobnika: Š. Ljubic, o. c. T. 33: 245. i Borgo »Castei Telvana«, Valsugana: 1 prim., MN Trento. Čepna pri Knežaku, Ilirska Bistrica: B — 1 prim., M. Guštin, Notranjska, T. 7: 9. Magdalenska gora: B — 1 prim., Nm Ljubljana. Mihovo, Šentjernej : B — 1 prim., NHM Wien. Most na Soči (Sv. Lucija) : B — 1 prim., NHM Wien. Šmihel, Postojna: B — 1 prim., M. Hoernes, MA G W18 (1888) 236, Fig. 53. M. Guštin, Notranjska, T. 57: 14; 63: 22. Valična vas, Grosuplje: B — 1 prim., B. Teržan (1973) T. 1: 1. Gumb takšne fibule pa je znan še iz Tržišča pri Cerknici: M. Guštin, Notranjska, T. 20: 16. j Bologna (Arnoaldi, Certosa, De Lucca): G — več prim., M. Primas (1967) Abb. 1 : E 1. A. Zannoni (1876-84) T. 97: 1 ; 144: 4. Ostalo MC Bologna, Sl. 6: g. Magdalenska gora : G — 1 prim., NHM Wien. Most na Soči (Sv. Lucija): G — 1 prim., MC Trst. San Polo d’Enza : več prim., MC Reggio Emilia. Šilentabor, Pivka: B — 1 prim., M. Guštin, Notranjska, T. 9: 3. k — sl. 57 □ Aarwangen, Bern : G — 1 prim., D. Viollier, Les sépultures du second âge du fer sur le plateau Suisse (1916) T. 1:4. Arbedo (Mollinazzo): 1 prim., R. Ulrich, Die Gräberfelder in der Umgebung von Bellinzona, Kt. Tessin (1914) T. 31: 11. Brembatte, Bergamo: G — 1 prim., MC Bergamo. Brunate, Como: G — 1 prim., G. Frigerio, RAC 156—157 (1974-75) 5 ss, T. 11 : B 7. Čepna pri Knežaku, Ilirska Bistrica: B —■ 1 prim., M. Guštin, Notranjska, T. 7: 6. Dolenjske Toplice: G — 2 prim., T. 38: 4, 5. Este: G — 1 prim., MNA Este. Sl. 56: 2. Genova : G, MAC Genova Pegli. Gravellona Toče, Val d’Ossola: G — 1 prim., P. Piana Agostinetti, Documenti per la protostoria della Val d’Ossola (1973) 22. Ljubljana: B — 2 prim., F. Stare, Zgodovinski časopis 6—7 (1952-53) 73 T. 1: 3; 2: 1. Magdalenska gora : G — 1 prim., NHM Wien. I — sl. 31 A Au, Leithagebirge: G — 1 prim., S. Nebehay (1973) T. 3: L Borgo »Castel Telvana«, Valsugana: 1 prim., P. Laviosa Zambotti, Mon. Ant. 37 (1938) 294, Fig. 96. Cembra, Trento: 1 prim., P. Laviosa Zambotti, l. c. 293 s, Fig. 95. Dürrnberg, Hallein: G — več prim., E. Penninger (1972) T. 8: A 1 ; 25: B 1 ; 37: D 1 ; 42: 1. Hallstatt: G — 1 prim., K. Kromer, Das Gräberfeld von Hallstatt (1959) T. 26: 5. Kuffarn, Statzendorf: G — 1 prim., W. Lucke, O. H. Frey (1962) 80, Abb. 19: 3. Meluno, Bolzano : B — 2 prim., G. v. Merhart, WPZ 14 (1927) T. 7: 4. R. Lunz (1974) T. 64: 11. Merano: B — 1 prim., R. Lunz (1964) T. 37: 12. Schrofenstein, Landeck: 1 prim., M. Much, Kunsthistorischer Atlas (1889) T. 67: 4. Lothen — Sonneburg, Brunïco: B — 4 prim., W. Krämer, Germania 38 (1960) 20 ss, Abb. 1: 5, 6. R. Lunz, Die archäol. Sammlung des Bozner Stadtmuseums (1973) 76 ss, Fig. 49, 51. Stans, Schwaz: B—-2 prim., A. Prinz zur Lippe, Schiern Sehr. 199 (1960) T. 1: 3; 18: L M. A. Fugazzola, Annali dell Università di Ferrara NS 2/1 (1971) 92, Fig. 21: 10. Val Cavedine: 1 prim., MN Trento. Welzelach, Lienz: G — 2 prim., A. Lippert, Das Gräberfeld von Welzelach (1972) T. 44: 6; 13: 1. K tej inačici verjetno lahko prištejemo tudi fibulo s S. Verene: P. Laviosa Zambotti, Mon Ant 37 (1938) 291 ss, Fig. 94. m — sl. 52 ^ Arbedo (Cerinasca): G — 1 prim., M. Primas (1970) T. 20: 10. Cademario: G — 1 prim., M. Primas (1967) Abb. 10: 4. Campo Paraiso, Breonio: G — 1 prim., 3000 anni fa a Verona (1976) Fig. 51: 7. Dalpe: G — 1 prim., M. Primas (1970) T. 33: D 2. Dürrnberg, Hallein: G — 1 prim., E. Penninger (1972) T. 49: B 1. M. Ozol, Revo: R. Lunz (1974) 98, 323 op. 1090. Pianezzo: G —■ 1 prim., M. Primas (1967) Abb. 8: B 1. San Polo d’Enza : Preistoria e protostoria nel Reggiano (1975) Fig. 27: 8. Serso, Pergine: 1 prim., R. Lunz (1974) T. 39: 5. Vadena, Bolzano: G. Bermond Montanari, Pfatten (1961) Abb. 21. R. Lunz (1974) T. 12: 10. Vezzano, Trento: MC Bolzano. R. Lunz (1974) 248. n — si. 31 0 Aarwangen: G — 2 prim., M.Primas (1967) 130. W.Drack, Ältere Eisenzeit der Schweiz 3 (1960) T. 1: 11; 3: 34. Arbedo (Castione, Cerinasca, Molinazzo): G — več prim., M. Primas (1967) 130, Abb. 9: 3, 4; 11: A. Ead. (1970) T. 21 B. R. Ulrich (1914) T. 6: 4; 19: 3; 31: 10. Bismantova : MC Reggio Emilia. Brembatte, Bergamo : G — MC Bergamo. Cademario: G, M. Primas (1967) 130. D. Silvestrini, Riv. stor. Ticin. 19 (1941) 17, Fig. 12. Ca Morta : G — 1 prim., M. Primas (1967) 130. R. de Marinis, D. Premoli Silva (1968-69) 157 ss, T. 27: 4. Cama: M. Primas (1967) 130. Castaneda: G, M. Primas (1967) 130. Ead. (1970) T. 29: A, B; 30: A. Chene-bourg: D. Viollier (1916) 123. Pl. 1: 3. Claro: G, M. Primas (1967) 130. R. Ulrich (1914) T. 3: 4; 10: 5. Dalpe: G, M. Primas (1967) 130. Ead. (1970) T. 32: G. Ferden: M. Primas (1967) 131. Genova: G, M. Primas (1967) 131. Giubasco: G, M. Primas (1967) 131. R. Ulrich (1914) T. 41: 7; 44: 5; 55: 2; 56: 4. Gottolengo, Brescia: 1 prim., Museo di Storia Naturale Brescia. Gudo: M. Primas (1967) 131. Grandson: M. Primas (1967) 131. D. Viollier (1916) 127, Pl. 1: 3. Lochenstein: M. Primas (1967) 131. Malanser, Eschen: M. Primas (1967) 131. Jhb. d. Schweiz. Gess.f. Urg. 47 (1958-59) 177 Abb. 30. Münsingen: G, M. Primas (1967) 131. F. R. Hodson (1968) PI. 13, 21, 23, 32, 48, 93. Muttenz: G, M. Primas (1967) 131, Abb. 12: 4. Osco: M. Primas (1967) 131. Ead. (1970) T. 45: 14. Ossuccio: G, M. Primas (1967) 131. A. Giussani, RAC 76—78 (1917-18) 3 ss, T. 2: 12, 13. Pianezzo: G, Primas (1967) 131, Abb. 8B: 3. Plesio : G, M. Primas (1967) 131. S. Ricci, RAC (1906) 43 ss, T. 1: 1. Populonia: A. Minto, Not Sc (1940) 375 ss, Fig. 4:2. Savignone: Pigorini, BPI 21 (1895) 99 ss, Fig. 4. Singen: G, M. Primas (1967) 131. W. Kimmig, Neue Ausgrabungen in Deutschland (1958) 121 ss, Abb. 9. Solduno : M. Primas (1967) 131, Abb. 11 B. Spiez: G, M. Primas (1967) 131. D. Viollier (1916) 120, Pl. 1: 3. St. Hyppolit, Tisens: 1 prim., R. Lunz (1974) 97 op. 108. Tamins: M. Primas (1967) 131. Uetliberg: M. Primas (1967) 131, Abb. 12. D. Viollier (1916) 140, Pl. 1: 3. Vechingen: D. Viollier (1916) 120, Pl. 1: 3. Zeneggen: M. Primas (1967) 131. Oblikovno podobne so fibule iz Magdalenske gore (NHM Wien), Mosta na Soči (B. Teržan, N. Trampuž, (1973) T. 20: 4), Picuga (Atti mem Istr 5 (1889) 225 ss, T. 7: 1), Vač (NHM Wien) in Valične vasi (B. Teržan (1973) T. 2: 7, 9). O Hallstatt: G — 1 prim., K. Kromer, Das Gräberfeld von Hallstatt (1959) T. 25: 11. Hohenfels, Parsberg: 2 prim., H. A. Ried, Beiträge zur Anthropologie und Urgeschichte Bayerns 19 (1915) 110, T. 24: 101, 103. Langenried : 1 prim., W. Kersten, PZ 24 (1933) Abb. 7: 2. Madžarska: B — 1 prim., L. Märton, Arch. Êrt. 33 (1913) 332 Abr. 121. Münsingen: G — 1 prim., F. R. Hodson (1968) Pi. 28: 851; 19: 783. Ried, Beilngries: g — 1 prim., W. Torbrügge, Beilngries. Kataloge der prähist. Staatssamlung 8 (1964) T. 15:2. K tej vrsti bi uvrstili še posamezne fibule, ki imajo samostrelno peresovino: Deisswill, Stettlen: J. Filip, Keltove ve stredni Evropë (1956) Obr. 21: 5. Hatzenhofen: W. Kersten, PZ 24 (1933) Abb. 7: 7. Kleinmittersdorf : Ibid. Abb. 8:1. XI. vrsta Značilnosti: fibule imajo lok rombičnega preseka, na katerem je okrogel ploščat gumb, ki je največkrat vzdolžno profiliran. Glede na shemo loka, ornamentiranost in velikost pa se fibule grupirajo v tri inačice. Inačico a označujejo fibule z iztegnjenim lokom, ter nogo, ki je okrašena le z V motivom. Fibule variante b so masivnejše, lok je višji kot pri fibulah inačice a, hrbet noge pa je okrašen z V vrezi in punciranimi krožci. Pri obeh inačicah je gumb na nogi običajno okrašen s čepkom, pri varianti b pa še s koncentričnimi krogi. Inačico c predstavljajo manjše fibule, ki pa so sicer oblikovane tako kot velike. a — sl. 36 A Dolenjske Toplice: G — 2 prim., T. 5: 2, 3. Donja dolina, Bos. Gradiška: G — 1 prim., Ć. Truhelka, WMBH 9 (1904) T. 68: 2. Gradišče nad Knežakom, Ilirska Bistrica: B — 1 prim., M. Guštin, Notranjska, T. 8: 8. Huglfing, Weilheim: G — 1 prim., G. Kossack (1959) T. 105: 2. Javor, Ljubljana: B — 1 prim., M. Guštin, T. Knific, AV 24 (1973) T. 4: 9. Kobarid : B — 1 prim., Nm Nova Gorica. Kompolje, Otočac: G — več prim., R. Dreschler Bižič (1966) Y 82: 2. Ead. (1961) T. 15: 2. Kranj : B — 1 prim., S. Gabrovec, A V17 (1966) 243 ss, T. 6: 10. Most na Soči (Sv. Lucija): G — več prim., C. Marchesetti (1893) T. 19: 1; ostalo NHM Wien. Prozor, Otočac: B — 1 prim., Š. Ljubtć, Popis arkeol. odjela Nar. zem. muzeja u Zagrebu (1889) T. 20:95. Šmihel, Postojna: B — 4 prim., M. Guštin, Notranjska, T. 62: 16, 17, 21. Šmarjeta, Novo mesto: B — 1 prim., V. Stare (1973) T. 23: 2. Tržišče, Cerknica: B — 2 prim., M. Guštin, Notranjska, T. 20: 13, 14. b — sl. 36 A Arbedo (Mollinazo): G — 1 prim., R. Ulrich, Die Gräberfelder in der Umgebung von Bellinzona, Kt. Tessin (1914) T. 31: 9. Črnomelj : B — 1 prim., P. Petru, V. Šribar, AVI (1956) 297 ss, T. 1: 5. Dolenjske Toplice: G — 3 prim., T. 6: 6; 72: 1 ; 88: 5. Este : B — 1 prim., MNA Este. Genova : G — 1 prim., MA Genova Pegli. Hallstatt: G — 1 prim., K. Kromer, Das Gräberfeld von Hallstatt (1959) T. 26: 10. Libna, Krško: B — 2 prim., M. Guštin, Libna (1976) T. 41: 6; T: 68: 30. Ljubljana : B — 1 prim., Nm Ljubljana. Lukovica, Domžale: B — 1 prim., S. Gabrovec, Kamniški zbornik 10 (1965) 89 ss, T. 11: 10. Magdalenska gora: G — več prim., S. Gabrovec (1964-65) T. 17: 8, 9. ToC (1934) Pl. 2: 8. Ostalo NHM Wien, Nm Ljubljana. Sl. 37: 1. Novo mesto: G — 1 prim., T. Knez, Novo mesto v davnini (1972) 66. Podzemelj, Metlika: B — 2 prim., Nm Ljubljana. Šmarjeta, Novo mesto: B — 2 prim., V. Stare (1973) T. 22: 23, 24. Šmihel, Postojna: B — 1 prim., M.Hoernes, MAGW 18(1888)236 s, T. 6: 4. M. Guštin, Notranjska, T. 62: 29. Valična vas, Grosuplje: B — 2 prim., B. Teržan (1973) T. 2: 1, 2. Veleia: G — 1 prim., R. Scarani, Atti del IH. Convegno di studi Veleiati, 126 ss, T. 5: 2. Vinkov vrh, Novo mesto: B — 1 prim., V. Stare, AV 15—16 (1964-65) 215 ss, T. 15: 2. K tej inačici lahko prištejemo še lokalno različico iz Ponte Chianale pri Cuneu: F. Rittatore; Rass. storica del Seprio 7 (1947) 1 ss, Fig. 2: 2. c — sl. 36 □ Arbedo (Cerinasca): 1 prim., O. H. Frey (1971) Abb. 7:1. Brembate Sotto, Bergamo: G — 1 prim., R. De Marinis (1973) 79, Fig. 1. Civiglio, Como: G — 1 prim., V. Barelli, RAC 14 (1878) 25 ss, Fig. 13. Dürrnberg, Hallein: G — 1 prim., E. Penninger (1972) T. 35: C 3. Montebello, Vicenza: P. Lioy, Mem. R. 1st. Veneto sc. lett. e arti 19 (1876) T. 15: 176. Pianezzo: G — 1 prim., M. Primas (1967) Abb. 8: B 2. Serso, Pergine: B — 1 prim., R. Perini, Rend, della Società di cultura Preistorica Tridentina 3 (1965) 32ss, Fig. 16: 3. St. Sulpice, Vaud: po R. Lunz (1974) 98. XII. vrsta — sl. 41 Značilnosti : fibule imajo lok, ki je zaobljeno rombičnega preseka, okrašen na naj višjem delu z bradavičastima izrastkoma ter s kroglastim gumbom nad peresovino. Po hrbtu je lok večkrat okrašen z drobnimi prečnimi vrezi, ki krasijo tudi nogo v kombinaciji z vrezi v V motivu. Gumb noge je enako kot pri fibulah XI. vrste običajno okrašen s čepkom in koncentričnimi krožnimi vrezi. Ker so nekatere fibule manj bogato okrašene oz. neokrašene in nekoliko manjše, smo jih uvrstili V inačico b. Este: B — 2 prim., MNA Este. M. A. Chieco Bianchi (1976) T. 22: 15. Dolenjske Toplice : G — 1 prim., T. 78: 3. Magdalenska gora : B — 1 prim., Nm Ljubljana. Novo mesto: G — 2 prim., T. Knez (1971) Sl. 19, 20. Podzemelj, Metlika: B — 2 prim., Nm Ljubljana. Sanski most, Prijedor: G — 1 prim., F. Fiala (1899) Fig. 128. Šmihel, Postojna: G — 1 prim., M. Hoernes, MAGIV IS (1888) T. 6: 2. M. Guštin (1973) T. 14: 1 Vinkov vrh, Novo mesto: B — 1 prim., V. Stare, AV15—16 (1964-65) 215 ss, T. 4: 11. b Grobnik, Rijeka: Am Zagreb. Jezerine, Bihać: G — 1 prim., Z. Maric, Glasnik Sarajevo NS 23 (1968) T. 2: 23. Kompolje, Otočac: G — več prim., R. Dreschler Bižić (1961) T. 10: 5. Prozor, Otočac: B — 1 prim., F. Lo Schiavo (1970) T. 6: 8. Picug, Poreč: B — 1 prim., Ami Pula. Trošmarija, Ogulin: Am Zagreb. K tej vrsti fibul bi lahko uvrstili še nekoliko manjše fibule iz Šmarjete : V. Stare (1973) T. 23:7 ; Sanskega mostu, Zm Sarajevo in Dolenjskih Toplic T. 36: 11. Sorodne pa so tudi fibule iz Kompolja in Prozora, ki imajo stranski bradavici le nakazani: F. Lo Schiavo (1970) T. 6: 11; 14: 4. V. Vejvoda, Vjesnik Zagreb 3/2 (1961) 115 ss, T. 3: 8. Xni. vrsta — sl. 30 Značilnosti: fibule te vrste označuje samostrelna peresovina. Lok je običajno precej polkrožne sheme in je zaobljeno rombičnega ali lečastega preseka. Glede na velikost fibul, oblikovanje gumba na nogi in noge ter ornamentiranost loka ločimo v okviru te vrste več inačic. V inačici a so združene fibule, ki so bolj majhne in katerih gumb na nogi, ki je na razmeroma dolgem vratu, je bikoničen oz. v obliki barete (sl. 29: 3), kar je značilnost fibul svetolucijske skupine, ali pa je kroglast (T. 74: 10). Fibule te inačice so večkrat okrašene z vzdolžnimi in prečnimi —rebri, zlasti pogosto primerki svetolucijskega kulturnega kroga. Inačico b predstavljajo nekoliko večje fibule, ki so pogostokrat okrašene na enak način kot fibule variante a. Za nje je značilno oblikovanje gumba na nogi, ki je izrazito kroglast (le redko bikoničen) in se nahaja na dolgem vratu, ki je nagnjen od noge (sl. 5 b). Razločevanje med sicer zelo podobnimi fibulami inačic b, c in d temelji na razliki v oblikovanju nog fibul. Pri inačici d je zadnji del noge stopničasto oblikovan, tako da je ležišče za iglo pomaknjeno nekoliko proti loku (sl. 5 d), medtem ko je pri fibulah inačice c ležišče za iglo enako široko kot hrbet noge fibule (sl. 5 c). Gumb na nogi fibul je pri obeh inačicah na dolgem vratu, le da je pri d varianti običajno gobaste oblike, pri c pa kroglast. Pri fibulah inačice e je gumb na nogi na zelo kratkem vratu in je kroglast ali pestičast (sl. 5 e). Fibule inačice f označuje droben kroglast gumbek, ki se nahaja na najvišjem delu loka (T. 1: 9 ; 45: 4). Za fibule inačice g je značilno, da je prehod noge v lok tekoč, tako da je ležišče za iglo asimetrične oblike (sl. 5 g). Fibule inačice h imajo trakast lok, ki je običajno listasto razširjen in okrašen z vzdolžnimi rebri ali vrezi. Prehod noge v lok je tekoč, ležišče za iglo je zelo ozko in pomaknjeno od konca noge fibule proti loku. Gumb na nogi je na dolgem vratu in običajno na sredini noge (sl. 5 h). Pogosto imajo fibule te inačice dvojno ali trojno vrsto samostrelne peresovine (sl. 50: 2, 3). a Bitnje, Bohinj: G — 1 prim., S. Gabrovec, AV 25 (1974) T. 7: 5. Dolenjske Toplice: G — 1 prim., T. 74: 10. Drenovec pri Zaloki,14 Trebnje: B — 1 prim., NHM Wien. Idrija pri Bači, Tolmin: G —-2 prim., J. Szombathy, MPK 1 (1903) Fig. 15, 81. Kranj : G — 1 prim., NHM Wien. Lepence, Bohinj : 1 prim., Nm Ljubljana. Magdalenska gora: več prim., NHM Wien, Nm Ljubljana. Most na Soči: G — več prim., B. Teržan, N. Trampuž (1973) T. 18: 2. NHM Wien. Sl. 29: 3, 4. Novo mesto : G — 1 prim., T. Knez (1971) Sl. 41. Rovišče pri Senožetih, Zagorje: G — 1 prim., M. Slabe, VS 17—19 (1974) 108, sl. 6: 6. V to skupino pa bi uvrstili še naslednje fibule : Adaševci: G — 1 prim., M. Hoernes, MPK 1 (1903) 282, Fig. 54. Beremend, Baranja: G — 1 prim., E. Jerem (1973) Abb. 5: 7. Čitluci, Glasinac: G — 1 prim., Zm Sarajevo. Sanski most, Prijedor: G — 4 prim., Zm Sarajevo. Zemun: B — 1 prim., J. Todorovič (1971) 86, T. 40: 8. b — sl. 28 A Agro Concordiese, Portogruaro: B — 1 prim., F. Anelli (1954-57) T. 9: 10. Bled: B — 1 prim., S. Gabrovec, Prazgodovinski Bled (1960) T. 30: 4. Kobarid : več prim., C. Marchesetti, I castellieri preistorici di Trieste e della Regione Giulia (1903) T. 18: 3; ostalo MC Trst, Nm Nova Gorica. Koritnica, Tolmin: G — 2 prim., R. Mahnič, MZK NF 27 (1901) 80, Fig. 7. P. Kos, AV 24 (1973) T. 4: 3. Most na Soči (Sv.Lucija): G — več prim., C. Marchesetti (1893) T. 19: 16; 20: 2, 3; ostalo NHM Wien. Vače: B — 2 prim., F. Stare, Vače (1955) T. 37: 3, 6. Tržišče, Cerknica: B — 2 prim., M. Guštin, Notranjska, T. 20: 8, 12. K tej inačici bi morda lahko uvrstili še fibulo iz Šmarjete : V. Stare (1973) T. 53: 14; in fibulo iz Besenella: P. Laviosa Zambotti, Mon. Ant. 37 (1938) 317 s, Fig. 112. c — sl. 28 A Čavarine, Glasinac: G — 2 prim., F. Fiala, WMBH 1 (1893) 144 Fig. 42. Dolenjske Toplice: G — 5 prim., T. 3: 4; 49: 2; 51: 4; 56: 1 ; 32: 4. Donja dolina, Bosan. Gradiška: G — 1 prim., Ć. Truhelka, WMBH 9 (1904) T. 53: 13. Lukovica, Domžale: B — 2 prim., S. Gabrovec, Kamniški zbornik 10 (1965) 89 ss, T. 11: 4, 6. Mehagin do, Glasinac: G — 2 prim., Zm Sarajevo. Mokronog, Trebnje: B —■ več prim., Nm Ljubljana. Novo mesto: G — več prim., S. Gabrovec, AV 19 (1968) 157ss, T. 7: 7; ostalo Dolenjski muzej Novo mesto. Podzemelj, Metlika: G — 2 prim., F. E. Barth (1969) T. 17: 1; 30: 5. Sanski most, Prijedor: G — 11 prim., F. Fiala (1899) Fig. 25; ostalo Zm Sarajevo. Sl. 49: 2, 3. Stična: B —4 prim., Nm Ljubljana. Szentlorinc, Baranja: G — 2 prim., E. Jerem (1968) Fig. 23: 29/5; 25: 42/3. Šentjernej, Novo mesto: B — 1 prim., Nm Ljubljana. Šmarjeta, Novo mesto: B — 4 prim., V. Stare (1973) T. 23: 23; 60: 11, 13, 14. Vače: B — 4 prim., F. Stare, Vače (1955) T. 36: 4, 5; 37: 1, 2. Velem St. Vid: K. Miške, Arch. Ért. 18 (1898) 142, Abr. 24. Vintarjevee, Litija: G — 2 prim., F. Stare, AV 4 (1953) 264 ss, T. 1: 1, 2. d — sl. 28 A Brezje, Trebnje: G — 2 prim., K. Kromer (1959) T. 37: 2. Dobrnič, Trebnje: G — 4 prim., NHM Wien, Nm Ljubljana. Kranjska : B — 2 prim., NHM Wien. Magdalenska gora: G —več prim., K. Kromer, S. Gabrovec (1962) Y 45: 3/5; ostalo NHM Wien, Nm Ljubljana. Mokronog, Trebnje: B — 3 prim., Nm Ljubljana. Novo mesto : G — več prim., Dolenjski muzej Novo mesto. Podzemelj, Metlika: G — 1 prim., F. E. Barth (1969) T. 11:2. Šmihel, Postojna: B — 1 prim., M. Guštin (1973) Sl. 4: 3. Vače: G — 1 prim., F. Stare, Vače (1955) T. 36: 3. Breg, Rožek: 1 prim., K. Hauser, MZK NF 14 (1888) 81 ss, Fig. 2. Brezje, Trebnje: G — 1 prim., K. Kromer (1959) T. 21: 10. Godešič, Škofja Loka: G — 1 prim., F. Leben, Loški razgledi 6 (1969) 89 s. Hallstatt: G — 1 prim., K. Kromer, Das Gräberfeld von Hallstatt (1959) T. 203: 7. Kompolje, Otočac: G — 1 prim., Am Zagreb. Magdalenska gora : G — 1 prim., NHM Wien. Most na Soči (Sv. Lucija) : G — 2 prim., Nm Ljubljana. Sanzeno: B — 1 prim., R. Lunz (1974) T. 38: 10. Welzelach, Lienz: G — 1 prim., A. Lippert, Das Gräberfeld von Welzelach (1972) T. 21: 3. Ne da bi jih lahko podrobneje uvrstili, pa sodijo v sklop inačic 6 — e še naslednje fibule: Dobrnič, Trebnje: G — 2 prim., NHM Wien. Dolenjske Toplice: G •— 3 prim., T. 28: 3, 4; 50: 5. Magdalenska gora: G — 4 prim., ToC (1934) Pl. 2: 10. S. Gabrovec (1964-65) T. 17: 7. Malence, Brežice: B — 2 prim., V. Stare, AV 11—12 (1960-61) T. 13: 3, 5. Vače: G — 2 prim., ToC (1934) Pl. 28: 141. Vinica : G — 1 prim., Skice F. Holste. Zagorje: B — 1 prim., S. Gabrovec (1966) T. 4: 4. Radovesice, Teplice: 1 prim., J. Waldhauser, Archeol. rozhledy Tl (1975) 19, Obr. 1: 2. / Dolenjske Toplice: G — 2 prim., T. 1: 9; 45: 4. Donja dolina, Bosan. Gradiška: G — 1 prim., Ć. Truhelka, WMBH 9 (1904) T. 53: 12. Šmarjeta, Novo mesto: B — 1 prim., NHM Wien. Szentlörinc, Baranja: G — 1 prim., E. Jerem (1968) Fig. 22: 21-22/1. Velem St. Vid: več prim., K. Miške, Die prähistorische Ansiedlung Velem St. Vid (1908) T. 42: 22. g Brezje, Trebnje: G — 2 prim., K. Kromer (1959) T. 21: 2. Dobrnič, Trebnje: B — 2 prim., Nm Ljubljana. Šmarjeta, Novo mesto: B — 2 prim., V. Stare (1973) T. 42: 4, 5. Zagorje : B — 1 prim., S. Gabrovec (1966) T. 5: 11. h — sl. 30 O Čarakovo, Prijedor: G — 1 prim., B. Čovič, Glasnik Sarajevo NS 11 (1956) 187 ss, T. 1: 11. Čavarine, Glasinac: G — 1 prim., F. Fiala, WMBH 1 (1893) 144, Fig. 42. Donja dolina, Bosan. Gradiška: G — 6 prim., Ć. Truhelka, WMBH 9 (1904)T. 43: 3; 44 : 20, 21 ; 59: 9, 15. Osijek: G —- 1 prim., E. Spajić, Osječki zbornik 8 (1962) T. 26: 45. Sanski most, Prijedor: G — več prim., F. Fiala (1899) Fig. 52; 132. Sl. 50: 2, 3. Sremska Mitrovica : B — več prim., Am Zagreb. Szentlorinc, Baranja: G — 10 prim., E. Jerem (1968) Fig. 19: 3/1, 2; 21: 15/1, 2; 23: 27/1, 2; 24: 34/3—6. Velem St. Vid: B — več prim., K. Miške, Arch. Ért. 18 (1898) 142, Abr. 25. Zemun : B — 2 prim., J. Todorovič (1971) T. 40: 3, 5. Certoške fibule, ki jih nismo uvrstili v nobeno izmed variant pa so znane še iz naslednjih najdišč : Bled: S. Gabrovec, Prazgodovinski Bled (1960) T. 5: 5. Beram, Pazin: A. Amoroso, Atti Mem. Istr. 1 (1884) T. 3: 16, 17, 18. Brezje, Trebnje: K. Kromer (1959) T. 25: 10; 49: 1. Celje: L. Bolta, AV 17 (1966) 380, T. 5: 1. Dolenjske Toplice: T. 35: 6. Dovadola, Forli: Not. Sc. (1926) 27 ss. Kanzianberg, Beljak: H. Müller Karpe, Carinthia 1141 (1951) Abb. 1: 4. Jelšane, Ilir. Bistrica: S. Rutar, Izvest. Muz. dr. Kranj. 4 (1894) 129. Kaštelir nad Kortami, Koper: E. Boltin, KS 7 (1960) 279. Marzabotto: Br'Zio, Mon. Ant. 2 (1891) T. 10: 1. Monte Castagneto : Chierici, BPI 9 (1883) 141 ss. Quercianella, Livorno: P. G. Guzzo (1972) T. 16: 11. Raka, Krško: NHM Wien. Rossiglione: G. Issetti, Studi Genuensi 2 (1958-59) 55 Fig. 4. Spezia: A. Frova, Rivista di Studi Liguri 34 (1968) 289 ss, T. 1: 5. Terlago, Trento: MN Trento. Trnovo, Ilir. Bistrica: M. Guštin, Notranjska, T. 13: 4. Vače: F. Stare (1955) T. 36: 1, 2. Kronologija certoških fibul Južno od Pada Med Apenini in Padom je Bologna oblikovala kulturni slog, ki je združeval tri zlivajoče ustvarjalne sestavine — etruščansko, avtohtono in »prazgodovinsko evropsko«, kar se odraža tudi na certoških fibulah.15 Drobne fibule (sl. 6: a, b, c), ki so običajno srebrne, so značilnost bolonjske umetne obrti v etruščanskem smislu. So iz razmeroma masivne žice, okroglo — mnogokotnega preseka, ki je filigransko dodelana.16 V grobovih se te fibule nahajajo pogosto skupaj, tako da njihova sočasna uporaba ni sporna. Pojavijo se v času okrog 500 pr. n. š. kot npr. v grobu 206 iz Certose s črno atiško keramiko,17 in so prevladujoča oblika sponk 6 Certoške fibule iz Bologne; vse 1 /2 — Certosafibeln aus Bologna; alle 1 /2 1. pol. in srede tega st., saj sodijo pridane posode k vrčem v obliki ženske glave skupin Princeton H (Certosa 51, 259) in Cook N (Arnoaldi A), vazam Saint Valentin skupine (De Lucca 111) ter kraterjem pripisanim leningrajskemu slikarju (Certosa 350) in Alki-machu (Certosa 83) itd.18 Zdi se, da so fibule z drobnim gumbkom na loku (sl. 6 : c) pogostejše v uporabi sredi st. (Certosa 121) ter se zadržijo še v 2. pol. 5. st. (Certosa 5, 86, 132), ko so skupaj s kraterji skupin München 2335, Nausicaa in Zannoni slikarjev ter Achillea.19 Med običajne fibule bolonjskih nekropol sodi tudi dvoje vrst bronastih fibul. Prve (sl. 6 : d) se vključujejo v IV. vrsto certoških fibul, druge, z nogo J preseka (sl. 6 : e), pa predstavljajo le krajevno izvedbo ločnih fibul s pestičastim gumbkom. Tako enim kot drugim najdemo primerjave v etruščanskem svetu med fibulami Guzzovih skupin D oz. D l,20 hkrati pa predstavljajo člen, ki bolonjske fibule povezuje s fibulami severno od Pada (sl. 8, 7). Med pridatki grobov s temi fibulami je atiška keramika manj številna (Certosa 52, Arnoaldi A), tako da se pri časovnem opredeljevanju opiramo na preostale spremne najdbe (drobne certoške fibule [sl. 6: a—c], fibule z lastovičjim repom), ki izpričujejo njih uporabo v 1. pol. 5. st. Le posamezne se ohranijo do konca stoletja (Certosa 82).21 Sredi 5. st. se med že predstavljene fibule uvrstijo »klasične« certoške fibule z gumbom na loku (sl. 6: f).22 S to fibulo, ki se sicer morda veže na posamezne etruščanske vzore,23 pa je Bologna dala obliko, katero niso v prostoru severno od Pada le posnemali, temveč sojo prevzeli in oblikovali kot svojo lastno dobro (sl. 31). V Bologni so pogoste v grobovih časa florentinskega in leningrajskega slikarja ter skupine vaz Cook (Certosa 273, 388, Arnoaldi A).24 Z grobom 100 iz Certose je sicer nakazan zgodnejši čas njihovega pojava,25 vendar posamezni pridatki kot pisana steklena jagoda (compound-eye-bead) in figuralne jantarjeve jagode govorijo le morda za to,26 da tudi ta grob sodi v čas masovnejšega pojava te vrste fibul v Bologni — v 2. četrtino st. Razmah nošnje pa je opaziti v 2. pol. 5. in na začetku naslednjega st., ko se v večjem številu pojavijo tudi na drugih najdiščih Emilie.27 Velike certoške fibule brez gumba na loku (sl. 6: g) so ravno tako značilne za čas 2. pol. 5. st., kar poleg grobnih celot dokazuje dejstvo, da so večkrat pozlačene (De Lucca 100, Certosa 294, Arnoaldi H).28 Med certoške fibule obravnavanega področja uvrščamo še eno vrsto fibul (sl. 6 : h ; 20 O), ki so praviloma iz žlahtne kovine. Na začetek njihovega razvoja sodijo fibule iz grobov 27 in 351 iz Certose, ki so sorodne fibulam na sl. 6: b, od katerih pa se ločijo z drobnimi čepki na loku. Tako grob 351 kot grob 27 je s pomočjo kovinskih posod in oinochoe, v obliki ženske glave skupine Canessa, možno opredeliti v čas nagibajoč se v sredino 5. st.29 Značilni primerki te vrste fibul, katere označuje okras izveden z vbodi in svitkasta odebelitev na vrhu loka, pa se nahajajo skupaj s posodami slikarjev Splanchnopt in Zannoni (Certosa 154, 373); v bogatem vojaškem grobu 10 iz San Martina pa se nahaja kylix pripisan slikarju Pentesileia in askos datiran v čas med 430 in 420 pr. n. š.30 Z najdiščem San Martino v Gattari se nam predstavljajo tudi krajevne izvedbe certoških fibul. Oblikovno se navezujejo na certoške fibule IV. (sl. 6: d) in V. vrste, posamezne pa so sorodne primerkom iz etruščanskega prostora.31 Vendar imajo te fibule pogosto C profil noge, kar je v tem prostoru značilno tudi za dvortaste fibule tipa »Malatesta«.32 S to lastnostjo se obenem vežejo na objadransko koine, kjer je takšen način varovanja igle vzniknil in se tudi obdržal vse do fibul »tipa Baška«.33 San Martino v Gattari sodi v posebno kulturno skupino severovzhodnega obrobja Apeninov, ki je označena z bogatimi moškimi grobovi z orožjem, kot so negovske čelade, golenice ipd.34 Ta običaj prilaganja orožja v grobove pa se pojavi v širšem zaledju Caput Adriae v okviru 5. st., saj je znan od Este, preko svetolucijske skupine in Notranjske do Sanskega mostu.35 Este — Slovenija Trem središčem — Estam, zgornjemu Posočju in Dolenjski, ki so oblikovali kulturno podobo in modo širšega prazgodovinskega alpskega sveta, je znana certoška fibula v istem času kot v Bologni, tako da je prvotnost nastanka še vedno nejasna, saj je ta fibula samo ena od prvin, ki nakazuje medsebojno prepletanje novotarskih pobud teh prostorov. V času pojava so variante teh fibul številnejše in se ščasoma poenotijo v nekaj »klasičnih« oblik, ki jih šele v teku zatona mladohalštatskih kultur nadomestijo zopet številnejše krajevne izvedbe certoških fibul (priloga 1). Posamezne podrobnosti, ki so značilne za certoške fibule, so znane na fibulah južno-predalpskih dežela že v predcertoškem obdobju. Navpično na nogo postavljen gumb pozna 7 Karta razprostranjenosti drobnih ločnih fibul s pestičastim gumbkom in fibul variant D po P. G. Guzzu A — Verbreitungskarte der kleinen Bogenfibeln mit Stempelknopf A und Fibeln der Varianten D nach P. G. Guzzo A 8 Karta razprostranjenosti certoških fibul IV. vrste — Verbreitungskarle der Certosafibeln des IV. Typs že t. i. protocertoška fibula oz. fibula z dolgo nogo in pestičastim gumbom.36 Ta fibula prinaša novost tudi v oblikovanju noge — C presek. Tako prva kot druga lastnost jo vežeta na krog fibul, ki vzniknejo v času okrog 600 pr. n. š. v širšem prostoru objadranskih pokrajin.37 Ker lahko sledimo razvojni poti teh fibul v mlajši čas,38 jih ne moremo povezati s procesom nastanka certoških fibul, zato je njihovo ime — »proto-certoška« fibula — neupravičeno. Druga vrsta fibul, ki ima določene prvine podobne certoškim fibulam, so drobne fibule s pestičastim gumbkom na nogi (sl. 12: 7; 15: 11). Zanje je značilen J presek noge, kar jih na eni strani loči od »protocertoških« in na drugi od certoških fibul. Pojav teh fibul sodi prav tako v predcertoški horizont: v čas Este III zgodnje, saj se nahajajo v grobovih kot je Alfonsi 13 in Randi 31 ter v Mostu na Soči (Sv. Lucija) v grobovih odgovarjajočega horizonta — M 1028 in S 860.38 Če so na Dolenjskem tudi tako zgodnje, je še vprašljivo, saj so žal primerki, najbližji navedenim kosom, iz Volčjih njiv in Rovišča brez ohranjenih grobnih celot.40 Pogosto pa so skupaj s certoškimi fibulami II. vrste, drobno trortasto fibulo in fibulo sanguisugo41 (cfr. sl. 15: 3,16), tako daje njihova uporaba na začetku certo- 5 9 Padova, San Massimo: izbor iz grobov 9 (1,2) in 10 (3—5) — Auswahl aus den Gräbern 9 (1, 2) und 10 (3—5) škega horizonta nedvomna. Na Dolenjskem in v Posočju so te fibule v rabi v ozkem časovnem razponu, tako da je primerek v grobu iz Vintarjevca že v razmeroma mladem okolju.42 V Estah niso tako občutljiva časovna kazalka, saj so v uporabi od že navedenih grobov prek grobov Benvenuti 98 in Pela 13 (sl. 12: 7) do grobov kot je Benvenuti 110, med pridatki katerega je tudi železna predrta pasna spona.43 Tej vrsti fibul so sorodne fibule iz etruščanskega sveta skupine D po Guzzu. Tako je morda le treba iskati idejno vzpodbudo za to vrsto fibul nekje v Etruriji, na kar kažejo nekatere Guzzove časovne opredelitve.44 IV. vrsti certoških fibul (sl. 8), lahko prav tako sledimo od Etrurije do Donje doline,45 kar znova govori za neko skupno snovanje teh področij. V Etruriji se pojavijo v teku 6. st., približno v istem času pa tudi severno od Apeninov. V Padovi, na grobišču San Massimo, se v grobovih 9 in 10 nahajata majhni certoški fibuli (sl. 9: 1, 3). Sestavi pridatkov teh dveh grobov sta glede na certoški fibuli razmeroma arhaični. Masivna kačasta fibula (sl. 9: 2) je značilna za čas Este III zgodnje. Na isti čas se navezuje tudi bodalo iz groba 10. Prav tako ne sodi fibula sanguisuga med mlajše v okviru svoje vrste (sl. 9: 4).46 Tako sta le certoški fibuli mlajši prvini, ki nakazujeta, da je mesto teh grobov v času prvih certoških fibul — v zgodnjem obdobju horizonta Este III srednje. 10 Este (1—6): izbor iz groba Rebato 2 — Auswahl aus dem Grab Rebatol; Most na Soči (7—14): grob (Grab) S 2322; 1—11 bron (Bronze), 13 železo (Eisen), 12, 14 keramika (Keramik), 12, 14 1 /4, ostalo (sonst) 1 /2 Od ostalih fibul IV. vrste se razlikujeta po tem, da sta vliti precej masivno, kar je opaziti v Estah še pri nekaterih certoških fibulah drugih vrst (sl. 21: 4, 7). Brez dvoma se uvrščata med fibule, ki stojijo na samem začetku ne le te vrste, temveč širšega spektra certoških fibul, kar podpira še dejstvo, da izvirata iz prostora, ki je na stičišču dveh svetov. Značilne fibule IV. vrste sodijo že med vodilne oblike časa Sv. Lucije II b oz. Este III srednje, saj se nahajajo v ustaljenih kombinacijah s trakasto fibulo (sl. 10), kačasto fibulo (Este: del Castello 25, Benvenuti 103) ipd. Njihovo širjenje v tem času proti vzhodu izpričuje grob iz Kranja, kjer je tudi železna plavutasta sekira element, ki se navezuje na zahod, saj je redkejša med najdbami tega časa na Dolenjskem.47 V Čužnji vasi se nahaja takšna fibula v sklopu najdb s pavkasto fibulo in certoško fibulo II. vrste, tako da je njena 11 Most na Soči (1—4): grob (Grab) S 2296; Este (5): fibula iz groba Rebato 1 — Fibel aus dem Grab Rebato 1. 4 keramika (Keramik) = 1 /4, ostalo bron (sonst Bronze) 1 /2 12 Most na Soči (1—5): grob (Grab) S 217; Este (6—8): izbor iz groba Pela 13 — Auswahl aus dem Grab Pela 13; vse (alles) 1/2 13 Karta razprostranjenosti certoških fibul I. a O in III. A vrste — Verbreitungskarte der Certosafibeln des I. a O und des IH. A Typs raba na Dolenjskem sočasna z nošnjo v lucijsko-estenskem svetu.48 Vendar se v Estah ohranijo posamezni primerki tudi v mlajšem horizontu. Koncept certoške fibule seje v estensko-lucijskem prostoru uveljavljal še z drugačnimi fibulami — fibulami vrst I a in III a (sl. 13). Fibule I. a vrste se glede na shemo in velikost navezujejo na drobne fibule s pestiča-stim gumbkom, saj imajo podobno oblikovan in okrašen lok ter večkrat tudi gumbek na nogi (sl. 12: 6). Posamezne fibule te inačice nimajo gumbastega zaključka noge (sl. 11: 2, 5). Vendar ta razloček v izdelavi nog fibul (sl. 11: 2, 5 v primerjavi s sl. 12: 2, 6) v okviru variante verjetno ni vezan na časovno razliko. Tako ene kot druge se nahajajo v grobovih, ki predstavljajo enoten horizont. Spremne najdbe, kot so sanguisuga, kačasta, trakasta fibula (sl. 11; 12) in keramika grobov Rebato 1 ter Ricovero 205, se navezujejo na oblikovni zaklad časa Este III zgodnje.49 Tudi depo iz Parre di Sotta je za certoško fibulo »arhaičen«. Samostrelna fibula iz groba Benvenuti 98 ter nožnica bodala iz groba S 543 z Mosta na Soči50 pa le nakazujeta, da je mesto grobov s certoškimi fibulami inačice I a v zgodnjem času Este III srednje oz. Sv. Lucije II b 1. Ta čas potrjuje tudi importirana grška keramika, katere primerek je med pridatki groba Pela 13 (sl. 12).51 Kot značilno jugovzhodno predalpsko certoško fibulo predstavlja M. Primas52 majhno fibulo z iztegnjenim lokom in gumbkom s čepkom na koncu noge, ki smo jo označili kot inačico a III. vrste fibul. Vendar je ta fibula znana le v nekaj primerkih (sl. 13 A)> kar je razumljivo, saj sodi v čas vpeljevanja nošenja certoških fibul. Najdemo jo od Est preko Mosta na Soči do Dolenjske, tako da znova nakazuje povezavo predstavljeno že s certoškimi fibulami I. a in IV. vrste. Njena moda v istem času z omenjenimi vrstami fibul pa je razvidna iz groba z Brezij, z značilno kačasto fibulo »kačastega« horizonta, in iz groba S 729 z Mosta na Soči, v katerem se nahaja tudi pavkasta fibula.53 II. vrsto certoških fibul (sl. 2, 43) je izoblikoval dolenjsko-lucijski krog. Tako predstavljajo nasproti fibulam I. a in IV. vrste neko protiutež tega prostora estensko-lucijskemu območju pri oblikovanju in uveljavljanju mode certoških fibul. V Mostu na Soči se v grobovih horizonta Sv. Lucija II a pojavijo fibule, ki so sorodne trakastim fibulam z diskasto ploščico, le da imajo masivnejši lok in dvignjen pestičast 14 Most na Soči: grobova (Gräber) S 1634 (1—6), S 2224 (7—13); 5 1/4, ostalo (sonst) 1/2 zaključek noge (sl. 14: 3, 8). Ta je enak kot pri drobnih fibulah s pestičastim gumbkom, tako da gre očitno za enotno težnjo v oblikovanju noge v tem času. Le-te so brez dvoma izhodiščna oblika,54 iz katere so se razvile certoške fibule II. vrste. Pri nekaterih zgodnjih fibulah II. vrste, kot npr. v Volčjih njivah (sl. 54: 17), Boštanju in v grobu XIII /49 z Magdalenske gore, srečamo še J presek noge in razmeroma droben pestičast zaključek noge. Vendar je pri večini fibul te vrste le običajen T presek noge (sl. 15 Kobarid (1—5): grob (Grab) 208; Magdalenska gora (6—15): grob 2; Vače (16—21): grob 32 na Kleniku — Grab 32 auf Klenik. 1, 12, 17 jantarjeve jagode (Bernsteinperlen), ostalo bron (sonst Bronze); vse (alles) 1/2 16 Karta razprostranjenosti variant a O in d, e • II. vrste certoških fibui v Sloveniji — Verbreitungskarte der Varianten a O und d, e % des II. Typs der Certosafibeln in Slowenien 15: 3,9,18). V splošni uporabi so v času mode pavkastih fibul in fibul z dvignjenim okrasnim zaključkom noge (Fusszier), drobnih trortastih, trakastih in kačastih fibul (sl. 15),55 ki označujejo horizont Sv. Lucije II b 1. Pojav njihove nošnje pa nakazuje tudi analiza gomile iz Volčjih njiv (sl. 53, 54).66 Mlajše v okviru II. vrste so fibule, ki imajo hrbet noge okrašen s punciranimi krožci, zaključek noge pa običajno stožčast, kar je mlajšega porekla v primerjavi s pestičasto-kroglastim gumbkom noge. Čeprav se nahajajo večkrat skupaj z enostavnejšimi fibulami te vrste, je njihov časovni odnos predstavljen z grobovi stiške gomile. Le-ti ležijo v višjem horizontu grobov kot grobova 99 in 104,57 tako da se uvrščajo v čas »druge generacije« certoških fibul. Isti čas izpričuje tudi grob Costa Martini 43 iz Est, ki je mlajši v okviru stopnje Este III srednje.68 Ostale inačice II. vrste fibul so ravno tako v rabi v nakazanem časovnem razponu Sv. Lucije II b. Neornamentirane fibule inačice II / so zgodnje v okviru tega časa,69 inačice H g pa pozne, kot to dokazujejo fibule iz depoja iz Arbeda Cerinasca in groba XIII/18 z Magdalenske gore.60 Fibul inačic II d in e zaradi pomanjkanja grobnih celot ni mogoče natančneje opredeliti. Vendar je zanimiva njihova razprostranjenost, ki kaže, da so lastne predvsem zahodnoslovenskemu prostoru. Najštevilnejše so v Mostu na Soči, poznamo jih še s posameznih najdišč lucijskega kroga in severnejših krajev Dolenjske (sl. 16). Slovenski prostor je seval certoške fibule II. vrste v sosednje dežele. Zasledimo jih daleč proti vzhodu — od Velem St. Vida, Gyulaya do Donje doline. Izrazitejše pa je njihovo prodiranje v južnoalpske doline vse do Arbeda. Tako ostajajo Este s svojimi maloštevilnimi primerki ob strani tega zahodnega vala (sl. 43). Medtem ko je pri prvih vrstah certoških fibul opaziti, da ima na eni strani pobudo estensko-lucijski krog (I. a in IV. vrsta), na drugi strani pa dolenjsko-lucijski (II. vrsta), pri čemer je ustvarjalna prisotnost zgornjega Posočja izredna, pa se s fibulami V. vrste zabrišejo prostorske posebnosti, saj so lastne celotnemu področju med Padom in Donavo (sl. 18).61 Česta kombinacija te vrste fibul s kačasto, drobno trortasto in sanguisugo fibulo62 govori za to, da so prišle v uporabo dokaj zgodaj — v času že predstavljenih vrst certoških fibul. Morda se pojavijo nekoliko pozneje, kar je le bežno nakazano v časovni razliki med 18 Karta razprostranjenosti certoških fibul V. vrste — Verbreitungskarte der Certosafibeln des V. Typs grobovoma 17 in 7 iz Volčjih njiv (sl. 53).63 Vendar niso mlajše od časa, ki ga označuje grob 104 iz Stične, saj sta fibuli te vrste v poleg ležečem grobu 99.64 Časovni razpon uporabe pa je znatno daljši kot pri doslej obravnavanih vrstah, saj sodi ta fibula med priljubljenejše in številnejše certoške fibule. V Estah se večkrat nahaja skupaj s fibulami VI., VIII. in X. vrste (sl. 32: 3 ; 21: 1, 4—6 ; 23: 3),65 tako da njena raba kljub pojavu novih fibul v horizontu Este III pozno ne zamre, vendar pa ni več tako pogosta kot v 1. pol. 5. st. Nekoliko drugačna je podoba v dolenjsko-lucijskem krogu. Grobovi s temi fibulami so razmeroma »čisti«, saj se v njih redko pojavijo fibule mlajših vrst.66 Vendar to ne pomeni, da niso ostale v uporabi v mlajšem času, tako kot v Estah. Fibule V. vrste so sodile predvsem k noši žena, saj so v moških grobovih redke (sl. 17).67 Tako so jih ženske še nosile v času (T. 66: 12), ko so se v moški noši že uveljavile fibule X. vrste (T. 25: 4, 5), kar je opaziti zlasti v Dolenjskih Toplicah.68 Njihovo uporabo v mlajšem času dokazujejo tudi posamezni grobovi z Magdalenske gore. V grobu V/6—7 se nahaja v kombinaciji s situlo, ki se uvršča v krog mlajših situlskih spomenikov,69 v grobu 11/11 pa s samostrelnima fibulama s konjsko glavico na koncu noge (sl. 55: 1, 3, 4), ki sicer lahko sodi tudi v prednegovski čas.70 Od treh velikih središč te vrste fibul je bila Dolenjska najbolj prodorna (sl. 18), saj se te fibule pojavijo v številnih primerkih v vzhodnih deželah tako na Glasincu kot v panonskem svetu. V tem prostoru je s pomočjo fibul s pravokotno nogo (sl. 45: 10) dana možnost primerjave »grškega in italskega« kronološkega koncepta, na eni strani z najdbami iz Atenice in Novega Pazarja, na drugi iz Stične, ki le potrjujejo pojav mode fibul V. vrste na samem začetku 5. st.71 19 Magdalenska gora: grob (Grab) XIII/153. 4 železo (Eisen), ostalo bron (sonst Bronze)-, vse (alles) 1/2 Fibule variante I 6 se oblikovno navezujejo na fibule I a inačice (sl. 11 ; 12), vendar posnemajo z bikoničnim gumbkom s čepkom na nogi III. vrsto fibul, hkrati pa se jim ne more odrekati podobnosti z nekaterimi bolonjskimi fibulami (sl. 6: a). Tako so v njih združene dve ali morda celo tri različne zasnove certoških fibul. To nakazuje tudi njihov časovni odnos do omenjenih vrst fibul, saj pripadajo »drugi generaciji« certoških fibul. Na Dolenjskem so skupaj s samostrelnimi fibulami z okrasno ploščico (sl. 19: 1—3), živalsko fibulo, pa tudi z drobnimi fibulami s pestičastim gumbkom,72 kar kaže, da se pojavijo razmeroma zgodaj v sklopu certoškega horizonta. Vendar jih nikoli ne srečamo v kombinaciji s kačastimi fibulami in ostalimi najdbami predcertoškega horizonta, ki so pogoste med spremnimi najdbami že predstavljenih vrst certoških fibul (I a—V). Najbolje je nakazan čas mode teh fibul z grobovoma z Magdalenske gore, saj sodi grob XIII/153 (sl. 19) na začetek, grob V/6—7 pa na konec njihove uporabe.73 20 Karta razprostranjenosti certoških fibul I. b—d in III. b vrste — Verbreitungskarte der Certosafibeln der I. b—d und III. b Typen V Mostu na Soči se nahajajo v sklopu grobov, ki tvorijo razmeroma čisto skupino značilno za čas Sv. Lucije II b 2.74 Podobno je stanje tudi v Estah. Z grobom Carceri 3 je predstavljen pojav teh fibul v času Este III srednje. Samostrelna peresovina na fibuli iz tega groba, ki jo zasledimo še pri enaki fibuli v grobu Benvenuti 105, pa povezuje estenske primerke s svetolucijskimi, saj je samostrelna peresovina tuja certoškim fibulam estenskega kroga.75 Čas njihove uporabe je enak (sl. 23: 1—5) kot v Sloveniji, kar potrjuje tudi de-pojska najdba iz severozahodnega obrobja Padanske nižine — iz Arbeda Cerinasca,78 do koder je seglo širjenje te inačice I. vrste certoških fibul (sl. 20 •). S fibulami IX. a, VI. in VIL a vrste se nam predstavljajo tri skupine sponk, ki so si podobne, le da je vsaka izmed njih pogostejša in značilna v enem od treh kulturnih žarišč — IX. a v Estah, VI. v svetolucijski skupini in VII. a na Dolenjskem. Na nek način sorodne s fibulama iz Padove (sl. 9:1, 3) so estenske fibule variante IX a (sl. 21: 4, 7), ki so prav značilne za Este. Šele mlajši primerki te inačice, ki so večji, vitkejši in bolj iztegnjene oblike, se pojavijo drugod (sl. 22).77 Z grobovoma Benvenuti 111 in Canavedo 270 (sl. 21) je nakazan pojav teh fibul v časovnem razponu horizonta Este III srednje, kar dokazujejo značilne spremne najdbe kot so trakaste in kačaste fibule, certoškefibule V. vrste in zapestnice s profiliranimi konci.78 Vendar pa so pogoste zlasti v mlajšem času, za kar govorijo grobovi, v katerih so skupaj z drobnimi žičnatimi uhani s spiralnim koncem (cfr. sl. 32: 5), predrtimi pasnimi sponami in fibulami X. vrste.79 Zaradi pomanjkanja grobnih celot ni mogoče dati jasne kronološke slike fibul te variante na Slovenskem. Le kot opora lahko služi grob S 1323 iz Mosta na Soči, ki sodi v čas Sv. Lucije II b 2/c. Posamezne fibule te inačice pa so razmeroma pozne in precej lokalne izvedbe, ki jih opredeljujejo grobovi iz Idrije pri Bači in Koritnice v čas prehoda pozno-halštatskega v zgodnjelatensko obdobje.80 VI. vrsto certoških fibul je izoblikovala svetolucijska skupina. Fibuli iz groba S 1561 iz Mosta na Soči81 sodita na začetek razvoja te vrste, saj spominjata še na fibule V. vrste, 21 Este: izbor iz grobov Benvenuti 111 (1—6) in Canevedo 270 (7—10); vse 1/2 — Auswahl aus den Gräbern Benvenuti 111 (1—6) und Canevedo 270 (7—10); alles 1/2 vendar sta večji in bolj iztegnjeni, pa tudi prečni rebri na loku sta že izoblikovani. Njihov pojav je torej vezan na čas Sv. Lucije II b (2),82 v uporabi pa so še v naslednjem horizontu. Med spremnimi najdbami so jugovzhodnoalpske živalske fibule, orožje, pasne spone in neornamentirane situle (sl. 23: 6—11; 24), ki predstavljajo značilne oblike najmlajšega horizonta svetolucijske skupine.83 22 Karta razprostranjenosti certoških fibul IX. vrste — Verbreitmgskarte der Certosafibeln des IX. Typs Fibule te vrste so pogoste tudi v Estah (sl. 23: 4, 5), kjer se pojavijo v istem času kot v lucijskem prostoru. To nakazujejo najdbe kot so trakaste fibule ter fibule V. in I. b vrste (sl. 23: 1—3), vendar so običajnejše v času Este III pozno.84 Razprostranjenost fibul VI. vrste v preostalem jugovzhodno-predalpskem svetu kaže prostor izžarevanja lucijsko-estenskega kroga (sl. 25). Uporaba samostrelne peresovine pri teh fibulah (inačica b) pa nima kronološkega prizvoka, temveč prostorskega, saj se razen v lucijski skupini pojavi na primerkih iz Dolenjske in Donje doline (sl. 25 A)- Certoške fibule VII. vrste se s svojimi inačicami pojavijo na prostoru od Bologne do Bosne (sl. 26, 44, 42). Pomembne za označitev njihovega pojava pa so fibule inačice a, zlasti na Dolenjskem. V tem prostoru se pojavijo kot modna novost v moški noši v okviru certoškega horizonta, kar dokazujejo zlasti grobovi iz Dolenjskih Toplic (T. 11; 60: 4—6).85 V uporabi pa ostanejo še v negovskem horizontu, kar kaže grob 11/60 z Magdalenske gore, med pridatki katerega so tudi značilni spenjalni obroči.86 V istem času so znane tudi v Bologni (sl. 27) in Estah, kjer so prav tako številne še v mlajših grobovih horizonta Este III pozno.87 Fibule te vrste so na svetolucijskih najdiščih redkejše. Znane so predvsem manjše fibule inačic b in c. Te so mlajše, saj se nahajajo v grobovih skupaj s fibulami X. vrste in se uvrščajo v čas Sv. Lucije II c.88 Isto podobo kažejo na eni strani najdbe iz Est (sl. 33), na drugi pa iz Dolenjske (T. 22: 2 ; 66: 3),89 kar dokazuje, da se fibule teh dveh inačic pojavijo šele sredi 5. st. in ostanejo v uporabi še v mlajšem času. Samostrelna peresovina90 je posebnost certoških fibul slovenskega prostora, saj se sporadično javlja na fibulah različnih vrst — I, II, VI in X, in je osnovna značilnost fibul XIII. vrste (sl. 5). Samostrelna peresovina na certoških fibulah te vrste je v nekoliko spremenjeni obliki prevzeta od starejših fibul kot so živalske, pavkaste fibule, fibule z dvignjeno okrasno ploščico na nogi (Fusszier), posamezne fibule II. vrste ter njim podobne fibule s profiliranim lokom in kroglastim gumbkom na nogi.91 Vse te so značilne za čas pojava 23 Este (1—5) : izbor iz groba Aia Capodaglio 6 — Auswahl aus dem Grab Aia Capodoglio 6; Most na Soči (6—11): grob (Grab) S 1656; vse (alles) 1/2 24 Most na Soči: grob {Grab) S 1656; 1 1/4, ostalo (sonst) 1/2 fibul s samostrelno peresovino v širšem jugovzhodnoalpskem svetu, ki je označen kot Este III srednje oz. Sv. Lucija II b l.92 Pri teh fibulah je lok peresovine običajno polkrožno speljan preko zavojev peresovine pod lok fibule (sl. 19: 1). Po tem se ta razlikuje od peresovine mlajših fibul ne samo XIII. vrste (sl. 29: 3, T. 3: 4; 49: 2; 51: 4; 56: 1), temveč tudi od fibul z živalsko glavico na koncu noge (sl. 55: 3, 4, T. 69: 4, 5) in jugovzhodno-alpskih živalskih fibul (T. 58: 1, 4),93 pri katerih je lok peresovine pravokotne sheme. Zamisel fibule XIII. vrste pa je najverjetneje prevzeta od fibul z okrasnim zaključkom noge (Fusszier) zahodnohalštatskega kroga.94 To dokazuje osnovna shema teh fibul, ki je sicer preoblikovana in obogatena s prvinami certoške fibule. Fibule XIII. vrste imajo ustaljeno obliko, velikost, pa tudi okras prečnih reber na loku, vendar se ločijo glede na razlike v oblikovanju določenih detajlov v več inačic. Sveto-lucijska skupina pozna dvoje inačic fibul te vrste: večje imajo velik kroglast gumb na nogi (inačica b), manjše pa ploščat gumb v obliki barete (inačica a, sl. 29: 3). Tako ene kot druge so večkrat ornamentirane z vzdolžnimi rebri na loku.95 Na Dolenjskem so poleg manjših fibul, ki so podobne svetolucijskim, le da imajo kroglast gumb in so neornamen-tirane (inačica a, T. 74: 10),96 običajne fibule dveh inačic: c in d. Ker so prve številnejše na Vačah, druge pa na Magdalenski gori, se z njimi verjetno predstavljajo posamezni iz- t 27 Bologna: grob (Grab) De Lucca 89; vse (alles) 1 /2 delovalni centri. Tako te inačice fibul izražajo prostorsko svojskost slovenskih faciesov, v okviru teh pa kažejo tudi na oblikovalno — izdelovalna središča (sl. 28). Fibule XIII. vrste se pojavijo v času, ki ga predstavlja grob XIII/55 z Magdalenske gore s figuralno okrašeno situlo klasične situlske umetnosti Dolenjske.97 Za isti čas govori še niz grobov, ki kažejo, da je ta vrsta fibul mlajša v okviru certoškega horizonta. Med najstarejše grobove s to fibulo sodi grob iz gomile Kocijan z Magdalenske gore, v katerem so še certoške fibule II. in V. vrste ter pavkasta fibula. V Novem mestu nakazuje ta čas grob 11/19, ki leži v notranjem (starejšem) krogu grobov gomile iz časa Ha D2/3. Podobno sliko pa dajeta tudi gomili VI in VII iz Dolenjskih Toplic.98 V sklop grobov tega horizonta se uvrščajo še celote iz Malenškove gomile iz Novega mesta, Vintarjevca in Koritnice.99 Prav tako pa se v Mostu na Soči nahajajo fibule te vrste v grobovih značilnih za čas Sv. Lucije II b 2 (sl. 29). V uporabi ostanejo še v negovskem horizontu, kar dokazujejo spremne najdbe kot so j ugovzhodnoalpska živalska fibula (T. 32: 4, 7), ovratnice, v grobu XIII/8 iz Brezij pa popravljena pasna spona, kije narejena v stilu situl z Magdalenske gore-Valične vasi- 28 Karta razprostranjenosti XIII. a-b in c-d vrste certoških fibul v Sloveniji — Verbreitungskarte des XIII. a-b und c-d Typs der Certosafibeln in Slowenien 29 Most na Soči : grob (Grab) S 818 ; vse (alles) 1 /2 Novega mesta.100 Posamezni primerki kot npr. v Idriji pri Bači101 pa trajajo tudi v latenski čas. Fibule XIII. vrste so se s slovenskega prostora razširile tudi v sosednje dežele. Tako je svetolucijska skupina vplivala na alpsko področje, medtem ko je bilo izžarevanje Dolenjske usmerjeno proti vzhodu, od koder so znane tudi lokalne izvedbe teh fibul (sl. 30). 30 Karta razprostranjenosti certoških fibul XIII. vrste — Verbreitungskarte der Certosafibeln des XIII. Typs 31 Karta razprostranjenosti certoških fibul X. vrste — Verbreitungskarte der Certosafibeln des X. Typs . 32 Este: izbor iz groba Capodaglio 30 — Auswahl aus Grab Capodoglio 30. 6 železo (Eisen), ostalo bron (sonst Bronzé) ; vse (alles) 1 /2 Zadnjič v halštatskem času se z masovnim pojavom certoških fibul X. vrste kaže neka širša skupnost ob- in notranje- alpskih dežela (sl. 31), katerih lasten izraz je podan z lokalnimi priredbami fibul te vrste. V Estah poznamo fibule, ki so v okviru vrste sorazmerno majhne z drobnim gumbkom na loku, tako da so sorodne bolonjskim fibulam (sl. 6: c), s katerimi so tudi sočasne. To dokazujejo grobovi kot so Franchini 21, Muletti Prosdocimi 257 ali Benvenuti 115, med pridatki katerih so drobne fibule s pestičastim gumbkom, certoške fibule I., IV., V. in VIII. vrste, deteljičasti in košarasti obeski.102 V svoji klasični izvedbi, kamor štejemo tako velike (sl. 32: 1, 2) kot nekoliko manjše (sl. 33: 3) certoške fibule X. vrste, so značilne za horizont Este III pozno. Časovni razpon njihove uporabe predstavljajo grobovi Capodaglio 38 in Boldu Dolfin 52/53, vendar se posamezni primerki obdržijo tudi v latenski čas.103 Enaka je podoba v svetolucijsko-dolenjskem krogu. V zgornjem Posočju tvorijo grobovi s fibulami X. vrste zelo čisto, enotno skupino, kjer le redke spremne najdbe omogočajo njihovo časovno opredelitev. Masivni kačasti fibuli iz groba S 2318 z Mosta na Soči (sl. 34) se vključujeta v časovni horizont širšega padanskega območja poznohalštatskega obdobja.104 Na isti krog in čas veže svetolucijske fibule tudi orožje, ki je novost v grobovih Sv. Lucije II c. Razen v svetolucijski skupini se pojavi orožje v grobovih v širšem prostoru Caput Adriae, saj ga zasledimo tako v bližnjem notranjsko-kraškem svetu, kot tudi onstran Jadrana, kjer je ta pojav datiran z atiško keramiko.105 Na drugi strani pa jih orožje po- 33 Este: izbor iz groba Costa Martini 41 — Auswahl aus Grab Costa Martini 41. 2, 7 železo {Eisen), ostalo bron {sonst Bronze) ; vse {alles) 1 /2 vezuje z Dolenjsko, saj je poleg tulaste sekire (cfr. sl. 24: 4) pogosta v svetolucijskih grobovih uhata sekira, kije značilna za slovensko ozemlje poznega halštata.106 Fibule X. vrste so na Dolenjskem vodilna oblika negovskega horizonta (T. 25: 2—5 itd.). Vendar vse kaže, da se pojavijo v istem času kot v Posočju in v Estah, saj ni nobenega dokaza za časovni zaostanek v njihovi modi, ker so spremne najdbe v grobovih v vseh treh področjih podobne, pa tudi enake.107 Enako kot v Estah ostanejo v splošni uporabi 34 Most na Soči: grob {Grab) S 2318; vse {alles) 1/2 „?*llll|IW^ Hl siwraii»'’ 'iii’.iniM \i nmW'\ r,(mt|H.»'''' 37 Magdalenska gora: grob {Grab) XIII/37. 1 bron (Bronze); 2, 3 svinčeno-cinasta zlitina (Blei-Zinn Legierung); 4—6 železo (Eisen); vse (alles) 1/2 35 Karta razprostranjenosti a, b, c variant X. vrste certoških fibul — Verbreitungskarte der Vari- anten a, b, c des X. Typs der Certosafibeln 36 Karta razprostranjenosti certoških fibul XI. vrste — Verbreitungskarte der Certosafibeln des XL Typs 38 Karta razprostranjenosti certoških fibul VIII. vrste — Verbreitungskarte der Certosafibeln des Vili. Typs dalj časa, saj se nahajajo skupaj s profiliranimi svinčenimi zapestnicami, velikimi suličnimi ostmi, plavutastimi sekirami (T. 66: 14; 70: 1—4; 29: 3),108 ki so mlajši elementi v okviru negovskega horizonta. Nekatere fibule X. vrste se vobliki inačic g oz. h srečajo tudi zlaten-skodobnimi najdbami, kar dokazujejo posamezni grobovi iz notranjskih najdišč in Vinice.109 Raznolikost področja razprostranjenosti certoških fibul X. vrste pa se kaže z nizom inačic. Fibule variante a so lastne Padski nižini in kažejo smer širjenja certoških fibul v prostor Golasecca kulture (sl. 35 <(». Velike fibule inačice e so skupne širšemu prostoru od Bologne do Like (sl. 31 A). Pri manjših fibulah pa je mogoče opaziti razlike, ki odsevajo različna izdelovalna središča. Tako najdemo fibule inačice b predvsem v svetolucijsko-istrskem krogu, fibule variante c pa v vzhodnem delu Slovenije (sl. 35). Fibule inačic g in h so značilne v jugozahodnem delu slovenskega prostora in sosednjih japodskih predelih (sl. 52). Oblikovalni slog posameznih področij odsevajo tudi certoške fibule XI. vrste. Tako so na Dolenjskem značilne masivnejše oblike fibul (sl. 37: 1, T. 6: 6; 88: 5), v zahodnem delu Slovenije in Liki pa so fibule vitkejše in bolj iztegnjene sheme (T. 5: 2, 3 ; sl. 36). XI. vrsta fibul se pojavi v zgodnjem času negovskega horizonta, kar najbolje kaže grob IV/3 iz Novega mesta.110 Ta grob, kije njegov klasičen predstavnik, leži v notranjem krogu južne skupine grobov gomile, tako da mu sledita še dve vrsti grobov zunanjih krogov te skupine, ki predstavljajo čas trajanja negovskega horizonta. Z grobom XIII/37 z Magda-lenske gore, v katerem so pridatki izrazito mladega porekla (sl. 37),111 pa je nakazan časovni razpon uporabe teh fibul skozi vso poznohalštatsko obdobje. V poznohalštatski čas sodijo neštevilne certoške fibule VIII. vrste (sl. 38). Njihova opredelitev temelji le na grobnih celotah iz Dolenjskih Toplic in sklopu najdb iz Valične vasi.112 V grobu XI/20 je skupaj s svinčeno zapestnico in okroglimi pasnimi jezički (T. 66:13—23), v grobu III /4 pa z latenoidno fibulo (T. 19: 9, 7),113 kar kaže, da so razmeroma pozne v okviru negovskega horizonta. caûit=^ 39 Este: izbor iz grobov Randi 37 (1-4) in Aia Capodaglio 8 (5—8) — Auswahl aus den Gräbern Rondi 37 (1—4) und Aia Capodaglio 8 (5—8); Idrija ob Bači (9—13): grob {Grab) 34. 12—13 železo {Eisen), ostalo bron {sonst Bronze)', vse {alles) 1/2 40 Karta razprostranjenosti certoških fibul IX. b, c vrste — Verbreitungskarte der Certosafibeln des IX. b, c Typs 41 Karta razprostranjenosti certoških fibul XII. vrste — Verbreitungskarte der Certosafibeln der XII. Typs 42 Karta razprostranjenosti certoških fibul VII. e, f. in h vrste — Verbreitungskarte der Certosafibeln des VII. e, f und h Typs Med pozne variante certoških fibul se uvrščajo še majhne fibule (6 in c inačice) IX. vrste. Čas njihovega nastanka kaže že osnovna shema fibul obeh inačic, saj je tako prva kot druga lastnost oblikovanja poznih certoških fibul.114 Med spremnimi najdbami v grobovih, ki so dokaj skromni, je v Estah značilna groba keramika. To so lonci in sklede ter posode, okrašene z vodoravnimi žlebovi, kar je v primerjavi s »fino« estensko keramiko, običajno pridano v grob, nenavadno, tako da ti grobovi tvorijo neko posebno skupino. Deteljičasti (sl. 39: 4) in diskasti obeski vežejo te grobove na čas horizonta Este III pozno, medtem ko govori srednjelatenska fibula (sl. 39: 3) za mlajši čas. Tako je z grobovoma Capodaglio 37 in Randi 37 (sl. 39: 1—4) predstavljen časovni razpon mode teh fibul.115 V isti čas sodijo grobovi s temi fibulami iz Idrije pri Bači. Njihovi sestavi so, podobno kot v Estah, še pretežno halštatski,116 vendar različni kot v sosednjem Mostu na Soči, kar dokazuje, da so verjetno mlajši od časovnega horizonta Sv. Lucije II c. V posameznih primerkih se je ta fibula zadržala še v zgodnje rimski čas, kar izpričuje grob Rebato 32 iz Est z novcem Tiberija,117 Skorajda baročno okrašeno delujejo fibule XII. in VII. (e,/) vrste, ki so poslednja hal-štatska izvedba certoških fibul. Tako ene kot druge so se v nošnji obdržale še v latenski čas. Lega groba II/2 iz Novega mesta na skrajnem robu zunanjega kroga grobov gomile118 je najboljši glasnik mode fibul XII. vrste, saj označuje zaključno fazo negovskega horizonta, za kar govorijo tudi spremne najdbe kot sta zapestnici s kačastima koncema.118 V isti čas se uvršča še grob iz Dolenjskih Toplic (T. 78: 1—11), saj je fibula popolnoma enaka novomeškima, pa tudi plavutasta sekira (T. 78: 10) je značilni tip mlajših grobov v sklopu gomil tega najdišča. Grob 117 iz Šmihela120 dokazuje, da je to čas, ko so v jugo-vzhodnoalpskih deželah že znane fibule latenskih shem. Razprostranjenost fibul XII. vrste kaže, da so izrazito last južnoslovenskega prostora in sosednjih pokrajin od Like do Sane (sl. 41). Njim sočasne v zahodnoslovenskem svetu pa so sorodne fibule variante VII e (sl. 42). Zaradi neohranjenosti grobnih celot fibul VII. c variante je njihova časovna opredelitev otežkočena. Vendar je z grobom 30 iz Idrije pri Bači, v sestavu katerega je fibula zgodnje-latenske sheme časa Lt B,121 nakazan čas njihove mode. Pri fibulah VII. f vrste pa pridejo do izraza lokalne značilnosti posameznih predelov. Redke grobne celote s slovenskega prostora iz Idrije pri Bači, Socerba in Vinice prav zaradi krajevnih posebnosti ne nudijo najboljših opor za kronološko opredeljevanje. Vendar pa nakazuje njihovo časovno mesto kulturna sredina, iz katere izhajajo, saj se najdišča s temi fibulami uvrščajo v horizont grobišč med Sočo in Uno (sl. 42), ki je najbolje datiran v Jezerinah, kjer so grobovi s fibulami/inačice VII. vrste najpogostejši v času Lt B2 — C.122 Da je razvoj certoških fibul dosegel to stopnjo oblikovanosti dejansko šele v času okrog 300 pr. n. š., dokazujejo sorodne, čeprav zopet povsem lokalne fibule iz ligurskega področja, kjer so z značilno keramiko, med katero je tudi etruščansko-campanjski kylix, datirane v 3. stol.123 (sl. 42 ^). Alpe Certoška fibula se začne v severnem obrobju Padanske nižine in južnoalpskih dolinah uveljavljati v času horizonta depojev — iz Romalla in Dercola ter Arbeda Cerinasca in Vandoiesa di Sopra. Največ vrst certoških fibul predstavlja depo iz Arbeda Cerinasca, v katerem se nahajajo tako fibule izhajajoče iz jugovzhodno-alpskega — estenskega področja (H. in I. b — sl. 43, 20) kot fibule, ki so značilne za ta prostor (X. a in VII. c — sl. 35 0, 44 A).124 Depo, ki sodi v čas sredine 5. st.,125 datira hkrati začetek mode certoških fibul v teh deželah. To dejstvo potrjujejo tudi fibule II. vrste iz Romalla in Castel Telvane, saj skupaj s fibulo iz Arbeda izpričujejo le širjenje iz slovenskega prostora (sl. 43), kjer so zgodnejše. Te povezave v istem času nakazujejo še fibule VI. vrste iz depoja iz Vandoiesa,126 ki so v času srede 5. st. v matičnih središčih (sl. 25) v splošni rabi. Depo iz Vandoiesa di Sopra 43 Karta razprostranjenosti certoških fibul II. vrste — Verbreitungskarte der Certosafibebi des II. Typs družijo z najdbo iz Arbeda še številne fibule variante VII c ter posamezne kačaste in pav-kaste fibule, ki vse govorijo za sočasnost omenjenega horizonta depojev.127 Fibuli variante X a iz depoja iz Arbeda sta enaki fibulama iz grobov 141 iz Ca Morte in 25 iz Pianezza, kjer so v obeh primerih med spremnimi najdbami manjše kačaste fibule in keramika, ki so značilne v času stopnje Golasecca III zgodnja oz. Tessin C128 (sl. 35 0). Med pozne fibule te inačice, ki so tudi oblikovno razvitejše, sodijo fibule iz groba 56 iz Arbeda Cerinasca, v katerem je še mlajša fibula variante X m129 (sl. 52 (>). Le-ta je v grobu 21 iz Pianezza skupaj z veliko fibulo inačice Xf ter majhno fibulo XI. vrste (sl. 36). Grobova 6 iz Brembatte Sotta, s fibulo variante XI c, in 49 iz Dürrnberga, s fibulo variante X m, pa jasneje opredeljujeta to skupino grobov v čas poznega 5. st.130 S stratigrafsko lego groba 87 v grobišču Cerinasca d’Arbedo pa je nakazan tudi relativni odnos predstavljenih vrst certoških fibul do mlajšega horizonta s klasičnimi »tessinskimi« fibulami X. vrste.131 Iz nekropole Cerinasca d’Arbedo je znana še fibula IX. a vrste, ki je bila najdena v istem delu grobišča kot omenjena fibula XI. c vrste, tako da tudi sodi v isti čas. To dokazujejo tudi sorodni primerki iz Guda in Dalpe, ki se nahajajo v poznih grobovih stopnje Tessin C132 (sl. 22). Depoje Dercolo, Vandoies di Sopra in Cerinasca d’Arbedo enačijo še certoške fibule VII. c vrste, ki sodijo med najštevilnejše v tem področju (sl. 44 A).133 Za datacijo teh fibul je pomemben še bogat grob z negovsko čelado iz Ca Morte. Ta grob vežejo z že omenjenima grobovoma 25 iz Pianezza in 141 iz Ca Morte drobna kačasta fibula in bronasta cista, z depojem iz Arbeda pa stamnos situla, tako da sodi v isti čas — v horizont Golasecce III zgodnje.134 To pa dokazuje, da je uporaba teh fibul istočasna v alpskem in predalpskem prostoru. Da se fibule te variante pojavijo sočasno v celotnem alpskem svetu, pa kljub slabo ohranjenim celotam s področja adiške doline, dokazujejo grobovi iz Dürrnberga pri Halleinu. Grob 1/2 je mlajši kot grob 1/3 in precej sočasen z grobom 1/1, v katerem se nahajata fibuli Marzabotto tipa Lt A.135 V približno isti čas se uvrščajo še drugi grobovi tega najdišča kot npr. 32/2, 55/2 ter grob s fibulo te inačice iz Wildenroth-Grafratha.136 V grobu 39/3 iz Dürrnberga se nahaja nekoliko mlajša fibula VII. vrste, ki jo označujejo večji zavoji peresovine in bolj iztegnjena oblika, kar jo uvršča med sorodne, včasih že precej degenerirane primerke te vrste v prostoru severno od Alp (sl. 44 □). Ta grob je precej sočasen z grobovoma 2 in 4, tako da sodi v pozen Lt A, morda pa že na prehod v Lt BI. Podobne fibule so znane še v sklopu grobov iz Richterskellerja in groba 12 iz Dürrnberga, ki prav tako sodijo v čas poznega Lt A (2), ponekod pa se obdržijo še v čas Lt BI.137 Velike certoške fibule X. vrste se v alpskem svetu pojavijo v dveh različnih izvedbah: zahodno od linije Adiža—Inn v tim. obliki tessinskih fibul (inačica n), vzhodno pa s fibulami variante l, ki so oblikovno bližje estensko-slovenskim primerkom te vrste kot pa svojim zahodnim sosedom. Tako je s to certoško fibulo orisano tudi kulturno-zgodovinsko obeležje teh pokrajin (sl. 31). Za datacijo fibul variante XI nam služijo predvsem grobovi iz Dürrnberga, saj so tirolski primerki v glavnem brez ohranjenih celot. Tako za relativno kot absolutno časovno mesto teh fibul je pomemben grob 44/1, ki je mlajši od groba 44/2, kateri se uvršča med klasične predstavnike Lt A.138 Razen tega se v grobu 44/1 nahaja še fibula zgodnjelatenske sheme z masivnim lokom, ki lahko sodi že v čas Lt BI. Za isti čas govori tudi grob 10/1. Med grobnimi pridatki ima fibulo Marzabotto tipa, ki se v tej obliki še pojavlja v zgod- 44 Karta razprostranjenosti b, c in g variant VII. vrste certoških fibul — Verbreitungskarte der Varianten b, c und g des VII. Typs der Certosafibeln njem Lt B. Hkrati pa je sočasen z grobom 10/2, v katerem je podobna fibula kot v grobu 44/1.139 Njihovo uporabo v zgodnjem 4. st. pa dokazujeta še grobova iz Kuffarna in Aua v Leithagebirge.110 V osrednjem in zahodnem alpskem področju je nekako v istem času — v stopnji Tessin D oz. Golasecca III srednje prevladala moda značilnih »tessinskih« certoških fibul (sl. 31 0). Na najdiščih južnoalpskih dolin, kot so v Arbedu, Castanedi, Brembatte Sottu in Ca Morti, je z njimi predstavljen izrazit poznohalštatski horizont, v katerem se že pojavijo posamezni latenski elementi.141 Medtem ko so v notranjealpskem svetu kot v Miin-singenu ali Spiezu že v sklopu zgodnjelatenskega horizonta Ltlb oz. LtBl.142 Vendar se je tudi tod ohranila njih uporaba v čas Lt B2,143 kar je pravzaprav enak pojav kot v celotnem področju južno od Alp od Pada do Save in Sane. Jugozahodna Panonija in zahodni Balkan To področje je s svojimi kulturnimi skupinami razčlenjeno v več lokalnih faciesov južnopanonsko-balkanskega halštata, ki so s certoško fibulo povezani z jugovzhodno-predalpskim svetom. Od tod so jo prevzeli in jo nato tudi po svoje preoblikovali. Le s posameznimi fibulami II. in IV. vrste so segle zgodnje certoške fibule tudi na področje zahodnega Balkana (sl. 8, 43), kjer je zlasti pomembna Donja dolina kot posrednik med Slovenijo, Panonijo in Bosno. V Donji dolini je nakazana istočasnost priliva novih oblik certoških fibul, saj se v grobu 9 M. Petroviča jun. srečajo fibule II. in V. vrste. Tako 45 Zagradje (1—5): izbor iz groba 2 — Auswahl aus dem Grab 2; Potpečine (6—8): grob (Grab) XIX/1 ; Crvena Lokva (9—11): izbor iz groba gomile CHI — Auswahl aus dem Grab des Grabhügels Cin. 2, 4 jantar (Bernstein), 10 srebro (Silber), ostalo bron (sonst Bronze)-, vse (alles) 1/2 46 Vražiči: izbor iz groba III /5 — Auswahl aus dem Grab III/5; 7, 9 železo (Eisen), ostalo bron (sonst Bronze); vse (alles) 1 /2 prve kot druge se nahajajo v grobovih, ki tvorijo enoten horizont, katerega lahko glede na njegovo celotno gradivo vzporejamo s certoškim horizontom Dolenjske.144 S V. vrsto se je certoška fibula uveljavila na širokem področju od Velem St. Vida do Glasinca (sl. 18), kjer je postala ena izmed vodilnih oblik 5. st. Za časovno opredelitev teh fibul so pomembni grobovi iz Beremenda in Crvene Lokve, kjer so skupaj z ločnimi fibulami s pravokotno nogo (sl. 45: 9,10), ter Zagradja in Talin, v katerih so med pridatki profilirane jantarjeve jagode, obeski in ilirsko-grška čelada mlajše variante (sl. 45: 2, 4). To so namreč značilne oblike tega področja, ki se nahajajo v dobro datiranih celotah Atenice, Novega Pazarja in Kačnja.145 Na glasinaškem področju so znane tudi lokalne priredbe te vrste fibul. So nekoliko mlajše, saj so med spremnimi najdbami ločne fibule z dolgo nogo, ki so prav tako nastale po »zahodnem« vzoru fibul (sl. 47: 1, 2),148 ter ločne fibule z visoko pravokotno nogo brez 47 Čardak: izbor iz groba gomile VI —Auswahl aus dem Grab des Grabhügels VI. 7. 1—6, 8, 9, 14 bron {Bronze); 1 steklovina (Glasmasse); 15 železo {Eisen); 11 kost {Knochen); 12, 13 kamen {Stein); vse {alles) 1 /2 gumbka (sl. 46: 2, 1, 3 ; 47: 1—5), ki so mlajše v okviru stopnje Glasinca V a. To kaže tudi kombinacija s fibulo domače izvedbe III. vrste in s samostrelno fibulo XIII. vrste (cfr. sl. 48).147 Poleg fibul V. vrste so v bosanskem prostoru znane še certoške fibule, ki so neka hibridna oblika nastala po vzoru fibul III. in I. b vrste (sl. 45: 7).148 Pojavijo se v mlajšem času Glasinca V a, kar dokazujejo grobovi, med pridatki katerih so ločne fibule s pravokotno nogo in certoške fibule XIII. vrste (sl. 48: 2, 3).149 Tako časovna razlika med pojavom variant teh fibul v jugovzhodno-predalpskem in bosanskem prostoru podpira domnevo o slovenskem vzoru fibul (sl. 20 ■). Močan jugovzhodnopredalpski vpliv v panonsko-balkanski svet se izraža tudi s cer-toškimi fibulami XIII. vrste, ki preoblikovane v mlajšem času postanejo značilnost tega 48 Cavarine : izbor iz groba gomile IV — Auswahl aus dem Grab des Grabhügels IV; vie (alles) 1 /2 49 Sanski most: izbor iz groba 76 — Auswahl aus dem Grab 76. 1—3, 6 bron (Bronze), 4 jantar, steklovina, železo (Bernstein, Glasmasse, Eisen), 5 jantar, steklovina (Bernstein, Glasmasse); 7,8 železo (Eisen); 9, 10 glina (Tori), vse (alles) 1/2 50 Sanski most: izbor iz groba 121 — Auswahl aus dem Grab 121. 6, 9,12 železo (Eisen), 10 jantar, železo (Bernstein, Eisen), ostalo bron (sonst Bronze)', vse (alles) 1 /2 področja (sl. 30). Pojavijo se v istem časovnem horizontu kot v Sloveniji. Tako v Bere-mendu, Adaševcih kot na Glasincu so z njimi v grobovih najdbe, kot so astragalni pasovi, dvokrake igle (sl. 48), fibule s pravokotno nogo, trakaste fibule in certoške fibule III. b ° o ° 0 [°] ▲ ▲ o ▲° ▲ „ ° A °°r—i > 0 o £3 o o / n o o 0 0 O A 0 0 \ □ o o // Ék certoške fibule XIII.vrste O jugovzhod, alpske živalske fibule G železne fibule ^ fibule zgodnje latenske sheme O 51 Razprostranjenost fibul na grobišču v Szentlörincu — Verbreitung der Fibeln aus dem Gräberfeld von Szentlörinc vrste, ki so značilne za pozni horizont Glasinca V a.150 Relativni odnos teh fibul do mlajšega horizonta s fibulami inačice XIII h pa nakazujeta grobišči v Sanskem mostu in Szentlörincu. Prve certoške fibule Sanskega mostu se pojavijo v obliki inačic III., V. in VII. vrste. Tem se pridružijo še samostrelne fibule z živalsko glavico na koncu noge in certoške fibule Xin. (o in c) vrste (sl. 49: 2, 3).161 Uvrščajo se v horizont, ki ga označujejo še dvokrake igle, železne pasne spone in udarni noži.152 Drugi horizont grobov pa označujejo fibule lokalne izvedbe XIII. vrste, jugovzhodnoalpske živalske fibule (sl. 50: 1—3), ter fibule s čolničastim lokom. Tako ene kot druge imajo pogostokrat dodatno okrasno peresovino z zankami, ki je očitno značilna lastnost fibul tega časa v Sanskem mostu.153 Kombinacija certoških fibul XIII. h variante s fibulami s čolničastim lokom in nazaj zavito nogo, ki se idejno približujejo zgodnjelatenski shemi panonskih fibul Lt B, pa jih opredeljujejo v sredino in drugo pol. 4. st.154 Glede na lego v grobišču v Sanskem mostu se v nakazan časovni horizont uvrščata še grobova s certoškima fibulama XII. vrste,155 s čemer le potrjujeta datacijo teh fibul v širšem prostoru med Krko in Sano (sl. 41). V Szentlörincu, ki je po gradivu precej soroden Sanskemu mostu, se certoške fibule Xm. vrste pojavijo večinoma že v obliki variante h. Njihovo časovno mesto je nakazano s horizontalno stratigrafijo grobišča, saj sodijo v horizont grobov, ki je starejši od sicer maloštevilnih grobov srednjega Lt B (sl. 51).156 Tako je v Szentlörincu in Sanskem mostu predstavljen čas uporabe te variante XIII. vrste certoških fibul v razponu 4. st. 52 Karta razprostranjenosti g, h in m variant X. vrste certoških fibul — Verbreitungskarte der Varianten g, h und m des X. Typs der Certosafibeln Na lisko japodskem področju, ki je za tuje vplive precej zaprto z izrazito samosvojim razvojem, se je certoška fibula uveljavila z drugačnimi vrstami kot v bosansko panonskem prostoru. Temu svetu je lastna ločna fibula z dolgo nogo s pestičastim gumbkom (protocertoška fibula).157 V njenih razvojnih variantah ji lahko sledimo od časa okrog 600 pr. n. š., ko se pojavi, dalje, tako da jo najdemo skupaj tudi s certoško fibulo X. vrste.158 Ravno tako pa lahko vidimo v njej prototip helenističnodobnih fibul, kot jih poznamo iz Baške ali Asserie.159 Osnovna shema loka in noge ostane v bistvu enaka, le velikost se spreminja in dvignjen pestičast gumbek noge doživi spremembo, saj ga nadomesti jezičast proti nogi obrnjen zaključek. Podoben razvoj te vrste fibul pa je zaslediti tudi onstran Jadrana — v italskem svetu.160 Zaprtost japodskega prostora, ki izključuje tako kvalitetni prehod predcertoške fibule v certoško, kot tudi zmožnost posredovanja in ekspanzije v sosednje dežele, govori ta proti prikazovanju »protocertoške« fibule kot prototip certoške fibule v tem področju.161 Certoška fibula se pojavi v japodskem prostoru šele s fibulami VII., X. in XI. vrste. Fibule variante VII b, ki so znane iz Like le v redkih primerkih, datira grob 266 iz Kom-polja.162 Običajne pa so fibule X. vrste, ki jih v tem področju označuje bolj trakast lok, večkrat »čolničasto« usločen,163 in pa fibule XI. vrste. Oboje so značilne za poznohalštatski horizont tega prostora. Njihov pričetek lahko opredelimo s pomočjo primerjave z jugo- vzhodnopredalpskim svetom, od koder je prišla pobuda zanje (sl. 31, 36). Iz uporabe pa so prišle v času pojava certoških fibul VII./ vrste, na kar kaže zlasti grobišče v Jezerinah. Z grobovi 121 a, 216 in 95 so predstavljene najzgodnejše certoške fibule jezerinske nekropole, ki se hkrati uvrščajo v prvi horizont mlajšeželeznodobnih grobov tega grobišča.164 Fibuli X. vrste se po svoji shemi uvrščata v inačico g (sl. 52), tako da se zaradi mlajših tendenc v oblikovanju razlikujeta od običajnih liških primerkov. V sklopu nekropole se nahajata v predelu, zlasti grob 216, ki že meji na latenskodobni del grobišča.165 S tem je nakazan isti čas uporabe kot v jugozahodnem delu Slovenije, kjer so te fibule značilne za »vojaški« horizont grobov poznohalštatskega obdobja. Tako je z njimi datiran tudi prvi mladohalštatski horizont grobov v Jezerinah, katerega začetek ne more biti starejši od sredine 4. st.166 (•' Grob 95 iz Jezerin dokazuje isti čas tudi za fibulo XII. vrste. Te so precej pogoste na japodskih nekropolah (sl. 41). Posamezni primerki, ki še nimajo izrazito oblikovanih krilc, kažejo, da seje tod morda celo porajalo njihovo oblikovanje.167 Čas njihove nošnje pa tudi v Liki ne more biti drugačen, saj so na eni strani v Sloveniji, na drugi pa v Jezerinah in Sanskem mostu datirane v predlatenski horizont 4. st. Fibule VII. / vrste so vodilna oblika naslednjega — mlajšega horizonta grobov v Jezerinah. Nahajajo se v grobovih v predelu grobišča, kjer so pogoste tudi fibule srednje-latenske sheme. Z latenskimi fibulami pa so skupaj tudi v sklopu posameznih grobov, tako da njihova uporaba v času Lt B 2 in C ni sporna.168 To časovno opredelitev dopolnjujeta še dva depoja iz japodsko-liburnijskega področja. Z najdbo iz Gradine v Jagodnji gornji je dokazana prisotnost te fibule v sredini liburnijsko-helenističnega nakita, ki daje čas ante quem non poznega 4. oz. 3. st.169 Mazinski depo pa je datiran z novci v čas preloma 2. v 1. st. pr. n. š.,170 kar dokazuje trajanje teh fibul skozi vso srednjelatensko obdobje. Japodsko-liburnijski svet je preoblikoval še eno vrsto certoških fibul (sl. 20). Oblikam fibul inačic c in d I. vrste so bile za vzor verjetno starejše fibule 6 variante te vrste, za kar govori shema fibul, ki je v bistvu ostala enaka. Čas njihove uporabe predstavljajo celote v Jagodnji gornji, Asserii, Ninu in Baški z gradivom pozno liburnijsko-helenističnega značaja, v Ribiču pa s fibulo srednjelatenske sheme. Tako so bile v modi sočasno s cer-toškimi fibulami VII. f vrste v že predstavljenem časovnem obdobju.171 Sklep Ideja oblikovanja, ki ga kot nov tip prinaša certoška fibula, se je porodila v širšem prostoru med Tibero in Savo, pri čemer je bila pobuda morda le italska, za kar govore zlasti fibule IV. vrste (sl. 8). Vendar se to snovanje v času njihovega uveljavljanja izraža tudi s povsem jugo-vzhodno predalpskimi vrstami fibul, ki so razmeroma številne (I.—III. vrsta). Te izpričujejo na eni strani estensko in na drugi strani dolenjsko pobudo, pri čemer je mesto svetolucijske skupine v toliko izredno, ker je, kot vezni člen, vedno soudeležena pri ustvarjanju v obeh področjih. Iz estensko-slovenskega prostora je nato mogoče slediti širjenju certoških fibul v alpski ter panonsko-balkanski svet. Jugovzhodnopredalpski prostor je posredoval fibule II. in I. b vrste predvsem v alpske dežele (sl. 43, 20 •). Z varianto I b pa je vplival tudi na zahodnobalkansko področje, kjer je bilo izoblikovanih več lokalnih inačic certoških fibul — I c, d in III b (sl. 20 A, ■). Neposrednejši vpliv v vzhodne dežele pa dokazujejo fibule V. in XIII. vrste (sl. 18, 30), ki kot poslednji utrip halštatske kulture povezujejo dežele med Sočo in Donavo ter Drino. Izžarevanje estenskega kroga je bilo usmerjeno na področje južnoalpskih dolin, kamor so se širile fibule IX. a in X. a vrste, ki se pojavijo predvsem na prostoru Golasecca kulture (sl. 22, 35 <>). Fibule VII. vrste pa so postale lastne več alpskim skupnostim (sl. 44). Izredno široko razprostranjenost certoških fibul predstavlja »klasična« X. vrsta (sl. 31). Njihovo izvorno področje je najverjetneje Bologna, od koder so se preko estenskega kroga razširile v prazgodovinski »evropski« svet, kjer so se razvejale v niz inačic, ki jim sledimo od Rena in Donave do Save in Une. Njihov pomen ni le v tem, da zadnjič izpričujejo »halštatsko svojstvo« teh dežela predlatenskega časa, temveč da se s svojimi čistimi variantami javljajo le na zaključenih geografskih področjih (sl. 31) in tako nakazujejo določene faciese, katere lahko zaradi že »zgodovinskega« časa vežemo na posamezne etnične skupine.172 Z najmlajšimi priredbami certoških fibul (VII. e, f, h, IX. b, c, XII., I. c, d) se že kaže razdrobljenost skupnosti med Padom in Savo ter Uno, saj so le-te bolj lokalnega značaja, medtem ko jih v alpskem svetu skoraj ne zasledimo več. Še najbolj izrazite so fibule XII. vrste, ki povezujejo prostor med Krko in Sano (sl. 41). Fibule VII. (e, /, h) vrste predstavljajo na eni strani obalpsko skupnost ter drugo, ki prostorsko delno sovpada s prvo, vendar se širi do Une oz. Arna (sl. 42). Tako predstavljajo te vrste fibul zožene kulturne kroge, katerih središča se pojavijo v novih geografskih prostorih. Z njimi je nakazana kontinuiteta halštatskega prebivalstva v latenski čas, ki je v tem prostoru sicer sprejelo latensko modo, vendar jo je po svoje preoblikovalo in hkrati razvijalo dalje lastni — nela-tenski oblikovni zaklad. Časovni horizonti mladohalštatskega obdobja na Dolenjskem V sklopu intenzivnejših raziskovanj halštatske kulture Slovenije zadnjih let je bilo podano tudi kronološko in kulturnozgodovinsko vrednotenje mladohalštatskega obdobja, tako da je mesto jugovzhodnopredalpske skupnosti v prazgodovinskem svetu tega dela Evrope osvetljeno tako dobro, da vabi k nadalnjemu proučevanju in diskusiji. V razpravi Halštatska kultura v Sloveniji je S. Gabrovec173 prepričljivo izpeljal novo kronološko razdelitev na posamezne časovne horizonte. Z njimi je nakazal tudi konti-nuiranost razvoja kulture in tako zabrisal sicer tradicionalno ločitev na staro in mlado-halštatsko obdobje, saj je tako občutljivi čas prehoda vključil v časovno stopnjo Stična — Novo mesto in jo razdelil v dva horizonta, tako da Stična 2 označuje že čas Ha Dl. Naslednji stopnji, ki sta predmet naše obravnave, saj ju želimo s pomočjo certoških fibul ter analize gomil iz Volčjih njiv in Dolenjskih Toplic podrobneje opredeliti, pa je označil kot skitsko — Ha D2/3 in negovsko — Ha D3. Da s to delitvijo ni bila izrečena zadnja beseda nam priča referat Zur Chronologie der Hallstattzeit im Ostalpenraum,174 kjer sta S. Gabrovec in O. H. Frey v skupnem delu pri ponovnem vrednotenju gradiva na širši osnovi vnesla novosti, ki se tičejo tudi kronološke delitve že imenovanega skitskega horizonta. Le-ta je razdeljen v dva horizonta — dvogrebenaste čelade in certoške fibule. Če je predstavitev skitskega horizonta175 dognana in je le njegov začetek postavljen časovno nekoliko previsoko,176 saj skoraj v celoti odgovarja na novo vpeljanemu horizontu certoške fibule, pa ostane horizont dvogrebenaste čelade nejasno formuliran. Nedvomna je razlika v nošnji fibul, saj je v prvem horizontu pogosta kačasta fibula s svojimi značilnimi jugovzhodnoalpskimi variantami,177 medtem ko se v drugem horizontu uveljavi niz certoških fibul. Ločitev obeh horizontov na podlagi dvogrebenaste čelade pa je težja, saj je številnejša v grobovih mlajšega horizonta, kjer je često skupaj s predmeti, ki sodijo pod skitski vpliv, kot pa v eponimnem, ko je med grobnimi pridatki bolj redka.178 Tako poimenovanje horizontov ni najbolj posrečeno, kar pa ne zmanjšuje upravičenosti nakazane delitve. K razjasnjevanju relativnih odnosov teh dveh horizontov dodajamo poskus strati-grafsko kronološke analize gomile iz Volčjih njiv. Gomilno grobišče v Dolenjskih Toplicah pa nam na novo predstavlja časovno razdelitev v okviru certoškega in negovskega horizonta. Volčje njive Gomila sodi v krog vzhodnodolenjskih gomil, ki so sorazmerno majhne.1,9 Ker je gomila delno uničena, zlasti v jugovzhodnem predelu, je vrednost njene kronološke predstavitve okrnjena. Osrednjo skupino v gomili tvorijo grobovi 3, 9 in 10 (sl. 53). Glede grobne konstrukcije se zdi, da je grob 3 centralni grob, ki pa je z ozirom na globino precej sočasen z grobom 9. Kačasta fibula iz groba 9 (sl. 54: 8) je enaka fibuli iz groba VII/39 z Magdalenske gore. Ta je značilni predstavnik horizonta kačastih fibul,180 hkrati pa še navezan na horizont Stične 2, kar izpričuje poleg ležeči ženski grob VII/40.181 Tako opredeljuje časovno mesto groba 9 kačasta fibula, ki je najpogostejša prav v horizontu kačastih fibul,182 saj so starejše — v času Stične 2 moderne kačaste fibule s pestiči.183 Isti čas izpričuje tudi obročast nakit tako iz groba 9 kot iz groba 3 (sl. 54: 7, 9, l).184 Izmed skupine osrednjih grobov je glede na globino najmlajši grob grob 10,185 in predstavlja vezni člen h grobu 4. Zdi se, da je s tem ženskim grobom neposredno povezan otroški grob 17, ki pa je verjetno sočasen z grobovoma 14 in 15, za kar govori enotnost načina njihovega pokopa v gomilo (sl. 53, 54: 10—19). V časovni razpon med grobovoma 10 in 17 pa utegnejo soditi še grobovi 5, 6 in 1, ki so brez izrazitih grobnih pridatkov. Lasni obroček iz groba 4 (sl. 54: 13) zamenja v ženski noši starejše obročke, znane iz groba 9 (sl. 54: 7). Običajno ga najdemo skupaj s kačastimi fibulami mlajših variant (sl. 54: 10), ki prav tako dokazujejo postopne modne spremembe v okviru horizonta kačastih fibul,186 in pa s certoškimi fibulami II. in V. vrste.187 Da je ta skupina že bližja certoškemu horizontu kot osrednji grobovi, nakazuje še fibula iz groba 17 (sl. 54: 17).188 Grobovi 16, 13 in 7 predstavljajo naslednji horizont grobov, saj so zakopani že v nasutje gomile. S pridatki groba 7 se uvrščajo v čas zgodnjih certoških fibul (sl. 54: 20).1S0 Zelo verjetno sodijo v ta čas še najdbe iz razmetanega groba s točke 2, saj so bronaste pločevinaste cevčice po načinu izdelave sorodne lasnim obročkom groba 7 (sl. 54: 21, 25). Keramika pa je podobna keramiki iz grobov 18 in 21 (sl. 54: 30), ki sta bila pokopana približno v istem obdobju kot našteti grobovi. Lasni obroček iz groba 18 je namreč soroden obročkom iz groba 4 (sl. 54: 13) in ne more biti mlajši od certoškega horizonta. Pridatki groba 20 (sl. 54: 29) pa nakazujejo prisotnost skitskih elementov, ki so ravno tako značilni za omenjeni horizont.1“ Glede na lego je nekoliko nejasno mesto groba 2 (sl. 53). Ker je nedvomno mlajši kot grob 17, se uvršča v časovni razpon med skupino, ki jo predstavlja grob 7 in najmlajšo skupino grobov zunanjega kroga. Okrašen bronast klin (sl. 54: 36) povezuje ta grob z grobovoma 11/13 in XIII/55 z Magdalenske gore.191 Pasna spona izdelana v estenskem slogu opredeljuje grob 11/13 v 5. st. Tako je tudi uporaba dvogrebenaste čelade nedvomno izpričana za ta čas, kar je potrjeno še z grobom z dvogrebenasto čelado z Vač, v katerem je pasna spona, ki sodi v isti krog in čas kot magdalenska,192 ter z najdbo iz Šmarjete, kjer je čelada v kombinaciji z dvema situlama.193 Na isti horizont veže grob 2 še bronasta ploščica (sl. 54: 34), ki je sorodna falerci iz groba 11/38 z Magdalenske gore.191 Le-ta se z okrasnima svastikama uvršča v skupino grobov s soiodnimi »skitskimi« elementi, znanimi še iz drugih grobov tega najdišča ter groba V/33 iz Dolenjskih Toplic (T. 38: 2, 3).195 Ker so ti predmeti iz svinčene oz. cinaste zlitine in tako izdelek domačih rokodelcev, so nedvomno mlajši kot bronasti primerki iz groba 1/99 iz Stične, ki so tudi ikonografsko dru- 53 Voleje njive: stratigrafija gomile — Stratigraphie des Grabhügels 54 Voleje njive: značilni grobovi — Charakteristische Gräber (cf. Gabrovec 1956) mu um Pril. 1 Kronološki pregled certoških fibul Beil. 1 Chronologische Übersicht der Certosafibeln LOMBARDIJA - ALPE tn o o o o o o II mm Vile -1 Xa ■■■ 11 Xm Xn XI : Pril. 2 Kronološki pregled certoških fibul Beil. 2 Chronologische Übersicht der Certosafibeln gačni.196 Ta grob, v katerem sta tudi certoški fibuli enaki kot v grobu 7 iz Volčjih njiv (V. vrsta), potrjuje sočasnost »rdeče generacije« grobov iz Volčjih njiv (sl. 53, 54: 7—30). V stiski gomili pa se uvršča v krog grobov, v katerem je ležal znameniti grob 104 z negovsko čelado italske variante.197 Tako je z njima določen pojav skitskih vplivov v jugo-vzhodnoalpskem prostoru, hkrati pa je dana možnost absolutne datacije začetka horizonta certoške fibule. Grobove zunanjega kroga gomile v Volčjih njivah — 12, 11, 8 in 21 opredeljujejo cer-toška fibula iz groba 12 (sl. 54: 31) in pasna garnitura ter dvoglavi gumbek iz groba 21 (sl. 54: 38—43), ki jih uvrščajo v čas poznega certoškega horizonta.198 Njihov relativni odnos v okviru tega horizonta pa je že nakazan z lego v gomili (sl. 53). Prikazani grobni — »generacijski« horizonti gomile z Volčjih njiv (sl. 53, 54) kažejo na kontinuiran razvoj s postopnimi spremembami v noši, pri čemer se opaznejša zamenjava (kačasta fibula : certoška fibula, lasni obroček s pregibom : valjasti uhan, domača konjska oprema : skitska oprema199 itd.) dejansko vrši v času groba 104 iz Stične. S tem je ponovno utemeljena ločitev med horizontoma kačastih in certoških fibul, hkrati pa nakazana možnost spoznavanja posameznih rodov v njunem okviru. Dolenjske Toplice Kljub temu da o gomilah iz Dolenjskih Toplic nimamo tako dobrih podatkov kot o gomili iz Volčjih njiv, saj nam je ohranjeno le golo gradivo in globine posameznih grobov,200 pa nam dajejo zanimive namige o kronoloških in družbenih odnosih v mlado-halštatskem obdobju. V primerjavi z gomilo iz Volčjih njiv začenja topliška nekropola šele v času, ko se v Volčjih njivah vrši zakopavanje poslednjih grobov. Najboljši predstavnici prvega horizonta grobov v Dolenjskih Toplicah sta gomili VI in VII. V obeh gomilah so bile certoške fibule VII. a, XIII. in V. vrste. Moške grobove teh gomil označujejo fibule VII. a in XIII. vrste, kar dokazujejo grobovi VI/5, VI/6, VII/14 in 11/23 (T. 44: 8, 9; 45: 3, 4; 51: 4; 11:1, 2). Z grobovi kot so VI/4, VI/15 in VII/19 (T. 44: 5; 47: 2; 52: 4) pa se nam predstavlja ženska noša, kateri so lastne fibule V. vrste. S temi grobovi je tako izpričan čas čistega certoškega horizonta. Le najstarejši (najgloblji) grobovi teh gomil — VI/10 in VII/17, h katerim lahko pritegnemo še grobova 8 in 15 gomile XI, kažejo bolj raznolike sestavine. V grobu VI/10 (T. 46: 1—3) omenjena »nenavadna fibula« — očalarka in čolničasta fibula, z že skoraj trakastim lokom, iz groba VII/17 (T. 52: 16), ki jima na Dolenjskem ne poznamo ustreznih primerjav, izhajata iz nekega konzervativnega okolja mladohal-štatskega časa.201 Iz takšne sredine nedvomno izvira obesek v obliki konjička iz groba XI/8 (T. 63: 5), kije na japodskem področju pogost v grobovih časa Ha D 1—2 . 202 Vendar celoten sestav tega groba z votlimi zapestnicami, valjastimi uhani ter trikotnimi obeski (T. 63: 1—22)203 kaže, da sodi v čas certoškega horizonta. Isto velja za grob VII/17, saj se nahajajo sorodne zapestnice v grobovih VIII/21 in XIII/18 (T. 52: 15; 53: 10, 11; 81: 9, 10). V grobu XI/15 pa se nahaja enozankasta ločna fibula z »glasinaško« nogo (T. 65: 12), ki kot tip prav tako izhaja iz starejšega obdobja.204 Vendar je v tem grobu tudi certoška fibula (T. 65: 13), ki ga uvršča v certoški horizont. Da to ni izjema, pa dokazuje grob XIII/5 iz Dobrniča, kjer je takšna fibula skupaj s trakasto fibulo (cfr. sl. 10: 4 ali 12: 8).205 Tako je za to vrsto enozankastih fibul prav tako nakazan čas iiporabe v poznem horizontu kačastih fibul in zgodnjem certoških fibul. Kljub raznovrstnosti pridatkov v teh grobovih je nakazan čas nastajanja XL, VII. in VI. gomile v certoškem horizontu. Ker v gomilah VI in VII ni certoških fibul X. vrste, 55 Magdalenska gora: grob (Grab) II/11. 7, 8 kost (Knochen), 13 železo, bron (Eisen, Bronze), ostalo bron (sonst Bronze)-, vse (alles) 1/2 ki so značilne v negovskem horizontu, domnevamo, da sta zamrli. Pač pa so pogoste v teh gomilah samostrelne certoške fibule XIII. vrste (T. 45: 4 ; 49: 2 ; 50: 5 ; 51: 4), kar ponovno dokazuje, da se pojavijo v času pred negovskim horizontom.206 Sočasno s temi fibulami se uveljavi tudi moda samostrelnih fibul z naprej gledajočo živalsko glavico (T. 69: 4, 5).207 Sestav groba XI/21 (T. 69) je podoben celoti groba 11/23 s fibulama VII. a vrste (T. 11, 12). Oba grobova pripadata skupini bogatih grobov z dvo-grebenasto čelado, zlasti sta blizu grobu XIII/55 z Magdalenske gore.208 V isti čas se uvrščata še grobova 11/11 z Magdalenske gore (sl. 55) in XIII/49 iz Brezij. Slednjega opredeljujejo trirobe puščične osti, ki jih v grobovih negovskega horizonta več ne zasledimo,209 ostroga pa ga povezuje z grobom 11/23 iz Toplic (T. 11: 8). Tudi ornament motiva »bežečega psa« na pasni sponi iz groba XI/21 (T. 69: 6) je pogost v času certoškega horizonta.210 Podobo negovskega horizonta v celotnem časovnem razponu nam kaže zlasti gomila V. Nastala je na njegovem začetku, tako da z vsemi številnimi grobovi dokumentira to obdobje. Najstarejši — najglobji grob gomile — grob 9 (T. 24—26) je zgledni predstavnik negovskega časa s še klasično halštatsko oborožitvijo — tulasto sekiro in dvema sulicama. V tej obliki jo zasledimo še v grobovih 33, 34 in 17 (T. 29: 3; 31: 1, 12; 37: 1—3; 38: 9; 39:1, 2), ki so stratigrafsko višji, vendar še vedno sodijo v prvi »knežji« horizont te gomile. V grobu 17 se nahajajo tudi obroči za spenjanje211 (T. 31: 3—5), katerih pomen za časovni odnos med temi grobovi pa je zaradi morebitnega naključja manjši, čeprav jih ne smemo spregledati. Ti grobovi tvorijo enotno skupino, zlasti v primerjavi z višje ležečimi grobovi kot so 14, 23, 36, 2 itd. (T. 22:1—10; 27:1—7; 33: 4—10; 36: 1—8), tako da so v okviru negovskega horizonta nedvomno starejši. To skupino pomnožujejo še grobovi iz drugih gomil — XII/12, XIII/2, 1/7, III/8 (T. 76; 77; 2: 5—9; 20), ki so v posameznih gomilah tudi v podobnem odnosu do ostalih grobov. V Dolenjskih Toplicah je opaziti, da izpodriva tulasto sekiro enoplavutasta, ki pride v mlajšem času v splošno rabo, kar se kaže zlasti v sklopu gomile V. Že od grobov 14 in 45 (T. 27: 5 ; 41: 4) dalje, ki sta sicer še na globini 2 m, se javlja le nova oblika sekire — v grobovih 23, 6, 36 in 2 (T. 22: 9; 28: 1; 33: 8; 36: 6). Enak odnos je opaziti tudi v gomili II, kjer sodi grob 22, v katerem je edina plavutasta sekira te gomile (T. 10: 1), že med poslednje, saj v mlajšem času negovskega horizonta v njo niso več pokopavali. V enakem smislu moramo razumeti še grob 3 v primerjavi z grobom 8 v sklopu gomile III (T. 19: 2; 20: 1), grobove 9, 11, 23 in 26 v gomili XI (T. 64: 9; 67: 3; 70: 2; 71: 10), grobove 1, 4, 12 v gomili XIII (T. 75: 2; 78: 10; 80: 2) ter grobova XII/1 ter VIII/20 (T. 74: 8; 55: 6). Grobovi gomil I in X (T. 1:12; 59: 6) pa nam dokazujejo, da zamenjava v uporabi sekir ni bila nenadna. Izredno zanimivo je, da v Toplicah ni niti ene uhate sekire, ki je npr. na Magdalenski gori značilna v mlajših grobovih negovskega horizonta (sl. 37: 5).212 Na Magdalenski gori pa je enoplavutasta sekira redkost.213 Tako se z uhato sekiro na Magdalenski gori in eno-plavutasto v Dolenjskih Toplicah predstavlja dvoje izdelovalnih središč, ki pa se v proizvodnji posameznih dobrin razlikujeta, kar se zdi nenavadno za tako bližnji, sorodni najdišči istega časa. Vzporedno z uveljavljanjem enoplavutaste sekire zasledimo v teh grobovih še nož s ploščatim nastavkom za ročaj (T. 22: 8; 27: 2 itd.), ki je prav tako novost v primerjavi s starejšim nožem s trnastim nastavkom (T. 74: 7). Vendar ga zasledimo že v zgodnejših grobovih kot npr. v XI /5 in VII /8 (T. 65:16 ; 49: 6), ki kažeta, da je bil znan že v certoškem horizontu. V splošni rabi pa je dejansko šele v času razvitega negovskega horizonta (T. 78: 11 itd.), kar dokazujejo tudi grobovi z Magdalenske gore.214 56 Este : železni predmeti iz groba Capadoglio 34 — Eisenfunde aus dem Grab Capodoglio 34 ; vse (ialles) 1 /2 Če se v tem času vrši tudi sprememba v oborožitvi glede na število sulic, je še dvomno. Dejstvo je, da primerjava grobov kot so 11/23, XI/21, V/9, V/17, V/33, XII/12, XIII/2 itd. (T. 11: 11, 12; 26: 4, 5; 29: 3; 31: 12; 39: 1, 2; 69: 2, 3; 76: 1, 2; 77: 1, 2) z mlajšimi grobovi V/2, V/23, V/24, XIII/12, IX/26, III/l, III/4 itd. (T. 22: 10; 33: 10; 34: 7; 75:1 ; 80:1 ; 71: 9 ; 18:11 ; 19:1, 8) kaže, da so v mlajšem razdobju negovskega horizonta v grobovih pogosteje nahaja le ena sulična ost. Predvidevam, da ta sprememba odseva način oborožitve, ki je v tem času domača prostoru zgodnjelatenske kulture.215 Podoben problem se odpira tudi v zvezi z nošo. V moških grobovih v Diirrnbergu in Auu216 se nahaja le po ena velika certoška fibula (X. I vrste), kar je že neko »pravilo« tamkajšnje noše. Ravno tako pa srečamo po eno fibulo tudi v mlajših moških grobovih v Toplicah (T. 78: 3; 72: 1; 66: 13,; 22: 2; 2: 5) in Magdalenski gori (sl. 37: l).217 Zdi se, da gre tudi v tem primeru za enako modo kot v zgodnjelatenskem alpskem svetu. Zgodnjelatenski vpliv je na Dolenjskem vsekakor prisoten. Opazen je v zgodnjelaten-skih mečih, obročkih za spenjanje (T. 31: 3—5) ter predrtih pasnih sponah (T. 78: 5; 74: 6).218 V tem smislu lahko razumemo topliško samostrelno fibulo z dvema živalskima glavicama iz groba XIII/16 (T. 81: 3), ki pa je po slogu in motiviki domača, saj ni na njej zaslediti potez značilne keltske stilizacije.219 Sad te pobude se verjetno kaže še v spenjanju drobno narebrenih zapestnic in nanožnic z zakovico220 (T. 81: 4, 5, 9, 11 itd.), ki so na Dolenjskem ravno tako značilne šele v času negovskega horizonta. V topliških grobovih se kaže še ena novost poznohalštatskega časa — izdelava nakitnih predmetov iz železa221 (T. 38: 4, 5; 60: 1, 2; 74: 3; 14: 10). Železna certoška fibula X. vrste (T. 38: 4, 5) in železna predrta pasna spona (T. 74: 6) nas preko Est (sl. 56) popeljeta do zgodnjelatenskega sveta (sl. 57), za katerega je značilen pojav železnega nakita že v času Lt A.222 Tako je ideja zopet zgodnjelatenska, poti širjenja pobude v jugovzhodno-predalpski prostor pa so zapletenejši problem. Grob V/33 (T. 38; 39: 1, 2) dokazuje, da se železne fibule pojavijo že na začetku negovskega horizonta. V gomili sodi med grobove prvega »knežjega« horizonta, z okrasnima živalskima svastikama (T. 38: 2, 3) pa se navezuje na starejše grobove certoškega horizonta.223 V isti čas se uvršča tudi železna fibula s trakastim lokom. V grobu 11/30 je glede na globino in spremstvo valjastih uhanov z jelenčki (T. 14: 1—11) opredeljena med zgodnejše grobove negovskega horizonta.224 V grobu XIII/6, ki se zdi nekoliko mlajši, pa je skupaj z železno predrto pasno spono (T. 74: 1—7). Železne so tudi pasne spone s prečko po sredi (T. 49: 5; 71: 1). Njihov pojav je nakazan z grobom 8 gomile VII iz Toplic (T. 57 Karta razprostranjenosti železnih certoških fibul X. vrste □ in predrtih pasnih spon • •— Verbreitungskarte der eisernen Certosafibeln des X. Typs □ und der durchbrochenen Gürtelhaken # (cfr. O. H. Frey 1974) 49), v katero so nehali pokopavati najpozneje v zgodnjem negovskem horizontu. Kot značilna nova oblika so te spone225 v uporabi zlasti v mlajšem času, za kar govori npr. grob XI/26 (T. 71) z enoplavutasto sekiro, eno sulično ostjo in z obročki za spenjanje. Železne pasne spone s prečko, obročki s trnom in železne fibule pa so znane tudi v južnopanonskem — severozahodnobosanskem prostoru.226 Z grobiščema v Szentlörincu in Sanskem mostu, kjer. se te najdbe nahajajo v grobovih poslednjega halštatskega horizonta, je prikazano, da je tudi tod nastopila moda »železa« približno v istem času kot na Dolenjskem. Tako je nakazana povezava Dolenjske tudi z južnopanonskim prostorom, s katerim ima skupne drugačne elemente227 kot z italskim. Ker se je uveljavila izdelava železnega nakita v celotnem področju od Pada do Donave precej sočasno, gre očitno za enotno smer v razvoju, ki jo je narekoval nastajajoči zgodnjelatenski ustvarjalni potencial. V Slovenijo pa je verjetno prišla prvotna pobuda le iz zahoda (— severozahoda), za kar govori zlasti prostorski stik zgodnjelatenske in poznohalštatske kulture tega področja (sl. 57).2 28 Medtem ko smo prikazali ločitev med starejšim in mlajšim časom v okviru negovskega horizonta s pomočjo moških grobov, pa jo je z ženskimi grobovi težje predstaviti. V gomilah II, X in XI, katerih začetek sodi v certoški horizont, saj ga predstavljajo grobovi 11/23, 11/35, XI/21 (T. 11, 12, 16, 69), se obdržijo certoške fibule V. vrste še v negovsko-dobnih grobovih kot npr. v 11/16,11/19, X/6, XI/12 (T. 8: 3; 9: 9; 58: 3; 66: 12), kar pa glede na naravo ženske noše ni posebna izjema.229 Poleg že omenjenih železnih fibul (T. 14: 10) so v času zgodnjega negovskega horizonta v uporabi še manjše fibule X. in XI. vrste (T. 5:2, 3; 15: 6, 7). 58 Prikaz trajanja gomil v Dolenjskih Toplicah — Darstellung der Lebensdauer der Grabhügel in Dolenjske Toplice V izrazito negovskodobnih gomilah V, XIII, VIII in I starejših certoških fibul ni več. V ženskih grobovih so običajne fibule s samostrelno peresovino — tako certoške XIII. vrste kot jugovzhodnoalpske živalske fibule (T. 28: 3, 4, 6; 32: 4, 7; 35: 6; 81: 7). Zanimivo je, da se samostrelne certoške fibule v prednegovskem času nahajajo pretežno v moških grobovih (T. 49; 51), medtem ko v negovskem le izjemoma (T. 3: 4—15). Sorazmerno pozno v okviru negovskega horizonta se v Toplicah pojavijo jugovzhodnoalpske živalske fibule. V gomilah se nahajajo v višje ležečih grobovih, pa tudi spremne najdbe kažejo mlajše značilnosti (T. 81: 6—11 ; 58: 4—8). Razlikovanje med moškimi in ženskimi grobovi sloni le na grobnih pridatkih, tako nam moške označuje orožje, ženske pa nakit kot so ogrlice, uhani in zapestnice. Kljub temu da zelo malo vemo o noši tega časa, pa se v Dolenjskih Toplicah kaže neko »pravilo« v uporabi fibul. Od 59 grobov s fibulami je 29 ženskih in 30 moških. V ženskih grobovih je običajno le po ena fibula, saj sta le v 3 grobovih po dve (T. 15: 6, 7 ; 32: 4, 7 ; 66: 3, 12). V certoškem horizontu so v modi certoške fibule V. vrste (T. 47: 2 ; 52: 4 ; 9: 9), v ta čas sodita še čolničasta in kačasta fibula (T. 52: 16; 7: 3). V negovskem prevladajo fibule s samostrelno peresovino (T. 1: 9; 28: 6; 32: 4, 7; 35: 6; 53: 6; 58: 1, 4; 81: 3, 7 itd.), v ženski uporabi pa so tudi fibule X. c, XI. in VII. b vrste (T. 15: 6, 7 ; 6: 6 ; 88: 5 ; 17: 5). Podoba, ki jo kažejo moški grobovi, je drugačna. Od 30 grobov ima 16 po dve fibuli, eden po tri (T. 25: 2—5), in 13 po eno fibulo. V certoškem horizontu so v moških grobovih značilne certoške fibule VII. a in XIII. vrste ter samostrelne fibule z naprej gledajočo živalsko glavico, ki so vedno v paru (T. 11: 1, 2; 44: 8, 9; 45: 3, 4; 69: 4, 5 itd.). V negovskem horizontu jih zamenja par certoških fibul X. e variante (T. 25: 4, 5; 38: 4, 5; 70: 3, 4; 76: 3, 11 itd.). V mlajšem razdobju tega horizonta pa se noša fibul spremeni, saj se v grobovih običajno nahaja le po ena fibula. Še vedno so v rabi fibule X. vrste, pojavijo se tudi fibule VII. b, Vili., XL, XII. in XIII. vrste (T. 77 : 3 ; 2 : 5 ; 3: 4 ; 18: 9 ; 22: 2 ; 66 : 13; 72: 1; 78: 3). Življenjski krog gomilnega grobišča Dolenjskih Toplic, ki se začne nekje v času cer-toškega horizonta in se zaključi v času še dokaj nejasnega konca halštatske ob vzniku latenske kulture, izpričuje tri razvojne faze (sl. 58). Prvi horizont je predstavljen z gomilami VI, VII, II in XI, pri čemer je sam začetek še meglen. Zanj je zanimiva sestavina, ki kaže nek priliv oblik iz prostora jugozahodno od Toplic (grobovi VI/10, VII/17, XI/8). Vendar je njihova vrednost preveč neznatna in nejasna, tako da ne morejo služiti niti za hipotezo o konkretnejšem stiku s tem prostorom. V sklopu tega horizonta je opaziti prve »knežje« grobove v Toplicah, ki jih zasledimo v gomili II (T. 11, 12, 16) in v gomili XI (T. 63: 1—22; 69). Zdi se, da predstavlja gomila II in ob njej morda še gomila XI prve mogočne topliške družine. V negovskem horizontu prevzame prvenstvo družina gomile V (T. 24—26, 29—31, 37, 38), ob kateri je bogata še gomila XIII (T. 77, 78). Tako se s prehodom v drugo fazo ne pojavijo le nove oblike materialne kulture kot npr. negovske čelade, certoške fibule X. in XI. vrste itd., temveč pride tudi do zamenjave »knežjih« družin (sl. 58). V tretji fazi sta še vedno vodilni gomili V in XIII (T. 22, 78), bogata pa je zopet družina gomile XI (T. 64 ; 66: 13—23). Na splošno so grobovi revnejši, v posamezne gomile pa so prenehali pokopavati (sl. 58). Za ta čas je značilna še uvedba »latenske« noše ene fibule in ene sulice ter v orožju eno-piavutaste sekire. Pregled dognanj Vključitev spoznanj življenjskih krogov gomil iz Volčjih njiv in Dolenjskih Toplic, ki odsevajo sodobne razmere jugovzhodnopredalpskega prostora, v kronološko shemo Dolenjske230 prinaša novosti v vrednotenju mladohalštatskega obdobja. V certoškem horizontu Dolenjske ločimo dve časovni fazi. Starejšo predstavlja tretja »generacija« grobov gomile iz Volčjih njiv, s katero je nakazan tako odnos do starejšega — horizonta kačastih fibul (1. in 2. generacija) kot do mlajše faze certoškega horizonta (4. rod, sl. 53). Da ta členitev ni le dozdevna, nam pričajo gomile iz Kosmatca pri Preski, Dolenjega Boštanja in Brusnic. Te so značilne predstavnice horizonta kačastih fibul, z začetkom certoškega pa so v nje prenehali pokopavati.231 V Stični je ta faza certoškega horizonta označena z novim krogom grobov gomile I, v katerem se nahajata tudi groba 104 in 99.23 2 Podobno sliko kažejo tudi gomile v Novem mestu. Z grobom 16, v katerem je certoška fibula V. vrste, je predstavljen notranji — starejši krog grobov gomile I. Nastanek gomile II sodi na začetek certoškega horizonta, saj leži grob 8 v notranjosti, prav tako pa tudi nekoliko mlajša grobova 5 in 19.233 Spremembe pa niso opazne le v okviru posameznih gomil, ko ene zamirajo, druge začenjajo, v tretjih pa nastajajo novi sloji grobov, temveč tudi v materialni kulturi. Značilna novost, ki prihaja iz vzhoda, je »skitska« bojna in konjska oprema.234 Drugi priliv novih oblik predstavljajo fibule tim. »zahodnohalštat-skega« tipa,235 ki se nahajajo v grobovih predvsem tega časa. Povezave z italskim prostorom nakazujejo certoške fibule (sl. 8, 18, 13), sled katerih je tudi negovska čelada italske variante iz Stične in posamezni primerki importirane keramike. 236 Podoba oblikovnega zaklada na Dolenjskem je tako enaka kot v lucijsko-estenskem krogu, kjer se certoške fibule prav tako šele uveljavljajo (cfr. I. a, II., III., IV. in V. vrsto), kar kaže na sočasnost prve faze certoškega horizonta s Sv. Lucijo II b 1 in stopnjo Este III srednje.237 V mlajši fazi certoškega horizonta zaživijo Dolenjske Toplice, kar dokazuje, da se tudi ta delitev ne odraža le na materialni kulturi, ampak ima globje družbene vzroke.238 Blagostanje tega časa izraža razcvet situlske umetnosti, za zgled katerega nam je grob XIII/55 z Magdalenske gore s situlo — »sestro« vaške situle.239 Zaledje pa tvori vrsta bogatih gro- ESTE Frey 500 ZGODNJE SREDNJE 400 III KASNO DOLEN Gabrovec S K A DVOGREBENASTE . ČELADE KAČASTE FIBULE st. CERTOŠKE FIBULE ml. CERTOŠKE - FIBULE st. NEGOVSKI HORIZONT ml. NEGOVSKI HORIZONT 59 Kronologija mladohalštatskega obdobja —- Chronologie der junghallstättischen Periode bov z Magdalenske gore, Novega mesta, Brezij, Vintarjevca in Toplic.210 Med pogostejše pridatke v teh grobovih se uvrščajo kovinske posode, med novosti pa sodijo samostrelne certoške fibule XIII. vrste in samostrelne fibule z naprej gledajočo živalsko glavico. V splošni uporabi so certoške fibule I. b, V. in VII. vrste.241 Takšna moda sovpada s podobnim stanjem v svetolucijski skupini, kar kaže na sočasnost razvitega certoškega horizonta s Sv. Lucijo II b 2.242 V negovskem horizontu se prav tako kažejo razlike med starejšim in mlajšim obdobjem. Pojav horizonta je v Dolenjskih Toplicah predstavljen z grobom V/9 (T. 24—26), ki je »knežji« začetnik nove gomile — novega časa. V ta čas se uvršča še niz grobov, ki smo jih označili kot drugo razvojno fazo tega najdišča.243 Podobno mesto kot grob V/9 v Toplicah ima grob IV/3 v Novem mestu. V gomili leži v notranjosti južne skupine grobov, kar kaže, da je med zgodnejšimi v okviru negovskega horizonta.244 Podobo časa dopolnjujejo še preostali grobovi gomil I—IV.245 Enake razmere nakazujejo grobovi z Magdalenske gore in grobišče v Valični vasi,246 katerega začetek sodi v zgodnjo fazo negovskega horizonta. Tako je nakazan nek vzpon družbenih skupin in razgibanost tega časa, V materialni kulturi Dolenjske je starejša faza negovskega horizonta opredeljena z negovskimi čeladami, certoškimi fibulami X. in XI. vrste in predmeti zgodnjelatenskih oblik. V severni Italiji je značilni »vojaški« horizont grobov, v katerih se prav tako naha- jajo negovske čelade, predrte pasne spone, obroči za spenjanje in zgodnjelatenski meči, datiran v 2. pol. 5. st.247 Nanj se veže tudi horizont Sv. Lucije Ilc, saj je na področju zahodne Slovenije novost tega časa — orožje v grobovih.248 Y grobovih z orožjem pa so običajne certoške fibule X. vrste, ki znova dokazujejo sočasnost tega horizonta s stopnjo Este III pozno. V ta sklop sodi tudi pojav certoških fibul X. vrste, negovskih čelad in zgodnjelatenskih prvin na Dolenjskem (sl. 57), kar govori za prostorsko širino »vojaškega« horizonta tega časa. Severno italski-slovenski svet pa povezujejo obravnavani elementi s področjem zgodnjelatenske kulture severnoalpskega prostora. Zgodnjelatensko orožje in predrte pasne spone, katere je latenska kultura posredovala jugu, so v Alpah v uporabi že v Lt A. Certoške fibule X. vrste (sl. 31), ki so jih prevzeli z juga, pa so v modi šele v času okrog 400 pr. n. š.249 Tako tudi ta odnos recipročnosti »zgodnjelatenskega« in »po-znohalštatskega« sveta dokazuje pričetek negovskega horizonta v času 2. pol. 5. st. V zgodnjem negovskem horizontu se pojavijo zgodnjelatenske oblike, sčasoma pa se uveljavijo tudi »latenske« navade, ki pa le ne postanejo pravilo. V grobovih so pogosti obročki za pripenjanje mečev in le ena sulica, vendar je bojna sekira še vedno sestavni del oborožitve. Pri noši je poleg običajne ene fibule ponekod v uporabi še par fibul. Vendar označujejo mlajšo fazo negovskega horizonta tudi nove oblike. Tulasto sekiro izpodrivata uhata in plavutasta sekira. Med fibulami se pojavijo nove certoške fibule VID., XII. in VH. c, f vrste. Značilne so tudi svinčene zapestnice, ki so običajne v moških grobovih. Ta oblikovni zaklad in navade predstavljajo poslednji grobovi grobišča v Dolenjskih Toplicah, ki so sorazmerno revni. Grobovi 1/23, II/2 in IV/28 iz Novega mesta prav tako sodijo v zadnji krog grobov posameznih gomil.250 Na Magdalenski gori pa se v sklopu grobov tega časa pojavijo posamezni predmeti latenskega izvora, o prisotnosti katerih pričajo tudi grobovi iz Šmihela.251 S temi grobovi je nakazan čas poslednjega utripa slovenske halštatske kulture, ki ga lahko vzporejamo z Lt B konca 3. st.252 Katalog Dolenjskih Toplic V gričevnatem kraškem svetu, kjer Novomeška kotlina prehaja v Rog in kjer se črmoš-njiška dolina stika z dolino Krke, ležijo Dolenjske Toplice. Prazgodovinska utrjena naselbina z dobro ohranjenimi nasipi se nahaja na vzpetini Cvinger, ki se dviga med potokoma Radešco in Sušico ter Krko. Gomile ležijo večinoma južno od gradišča — na pobočju, ki se rahlo spušča proti današnjemu zaselku Sela pri Dolenjskih Toplicah. Skupino gomil oz. grobove omenja J. Pečnik tudi severno od naselbine, ob cesti iz Meniške vasi v Toplice (sl. 60).253 Precej nejasno piše Pečnik o planih grobovih in o majhnih gomilcah, na katere je naletel tako v severni kot v južni nekropoli.254 Zaradi razgibanega vrtačastega sveta, zakraselosti in pa zanemarjenosti gozda nam ni uspela identifikacija severne skupine gomil in majhnih gomilic.255 Med ostalimi pa lahko le posameznim gomilam pripišemo številko Pečnikovega oštevilčenja gomil.256 Pod vrhom pobočja ležita osamljeno veliki gomili II in V. Nekoliko nižje — nad vznožjem vzpetine je okoli manjše vrtače razvrščena glavna skupina gomil, ki so nižje in manjše. Po današnji ohranjenosti lahko sodimo, da se topliške gomile v sklopu dolenjskega halštatskega kroga uvrščajo med srednje velike, za kar govori tudi število grobov v posameznih gomilah. Iz Pečnikovih poročil ni mogoče razbrati, ali gre za gomile s centralnim pokopom, ali pa so po zgradbi podobne novomeškim,257 kar se zdi verjetneje. Zanimiva je omemba, daje bil običajno nad glavo umrlega položen kamen. Posamezni, zlasti boga- 60 Dolenjske Toplice: skica naselbine in gomil — Skizze der Ansiedlung und der Grabhügel tejši grobovi pa so bili obloženi s kamni, tako je bil grob V/9 pokrit s kamni kar za tri voze.258 Odkrivanje prazgodovinskih ostalin z Dolenjskih Toplic je, kakor mnoga druga, povezano z znamenitim dolenjskim iskalcem starin — Jernejem Pečnikom. Z izkopavanji topliških gomil je pričel 15. maja 1898 in je do decembra tega leta izkopal devet gomil in načel deseto, ki jo je skupaj s preostalimi sedmimi prekopal v naslednjem letu.859 Vse najdbe je pošiljal v (takratni Dvorni) Prirodoslovni muzej na Dunaju. V Arheoloških najdiščih Slovenije je omenjeno, daje v Dolenjskih Toplicah kopala tudi vojvodinja Meck-lenburška, vendar ni o tem nobenih poročil. L. 1899 je J. Pečnik kopal tudi na naselbini, kjer je naredil tri »sonde« preko obzidja. V svojih pismih J. Szombathyju je opisoval, da je zid zgrajen iz velikih skal, med katerimi je črna zemlja pomešana z žlindro. Velike količine žlindre so se nahajale predvsem v nasipu na zunanji strani (200 kg), medtem ko je bilo na notranji strani zidu manj žlindre, zato pa več ostalin hišnega ometa, črepinj in kosti. V tretji »sondi« je naletel celo na »stanovanjski prostor«.260 Kljub vestnemu poročanju o tem delu, pa je J. Pečnik poslal na Dunaj le manjši izbor naselbinskih najdb (T. 91 : C). Na naselbini je kopal 1. 1935 tudi W. Schmid. O njegovih izkopavanjih pa je le malo podatkov. Iz kratke notice v KLDB in inventarne knjige Narodnega muzeja v Ljubljani261 se da razbrati, da je Schmid kopal v notranjosti gradišča. Odkril je štiri prazgodovinske hiše, med katerimi je imela največja podkvasto oblikovano ognjišče ter z naloženimi kamni oddeljen prostor za ležišče. Najdbe teh izkopavanj hrani Narodni muzej v Ljubljani (T. 92, 93). Vse podatke, ki jih o posameznih gomilah in grobovih navajamo v katalogu, črpamo iz pisem, ki jih je J. Pečnik pisal J. Szombathyju, kustosu dunajskega Dvornega muzeja, seznamov najdb posameznih grobov, katere je Szombathy zahteval, da jih Pečnik piše, in iz popisov, ki jih je prilagal posameznim pošiljkam izkopanin na Dunaj.262 Ker se v nekaterih primerih seznami pridatkov grobov ne ujemajo s popisom poslanih predmetov, smo se v takšnih primerih odločili za varianto grobne celote, ki jo daje inventarna knjiga Naturhistorisches Museuma na Dunaju. Ker je keramika v zelo slabem stanju,263 so vse posode, ki jih je le bilo mogoče, risarsko rekonstruirane. Keramika, razen vijčkov, in kovinske posode so v merilu 1 : 5, tabele s čeladami so v merilu 1 : 4, ostale najdbe pa v merilu 2 : 5. Gomila I Pr. gomile 8 m, v. 2,50 m. Grob 1 Gl. 1 m, glava — J. Posoda. Grob 2 (T. 1: 1, 2) Gl. 1 m, glava — S. Fragm. posoda iz črnorjave gline (1). Fragm. dno posode iz temnorjave gline (2). NHMW 56680. Grob 3 (T. 1: 4—10) Gl. 1,20 m, glava — V. Fragm. skledica iz rdeče rjave gline (4). Lonček z ročajem ter dulcem iz rjave gline (5). Br. obroček s šestimi (fragm.) izrastki (6). Vijček iz temno rjave gline (7). Ogrlica iz 4 modrih steklenih jagod z belo valovnico, 4 večjih, 2 manjših ter 2 obročkastih modrih steklenih jagod in 7 jantarjevih jagod (8). Br. samostrelna certoška fibula s čepkom na loku (9). Br. votla zapestnica, okrašena s skupinami prečnih vrezov in izpolnjena s svinčeno žico (10). 4 rumene steklene jagode z izrastki ter beio modrimi očesci in velika temno modra steklena jagoda. NHMW 56681 — 56691. Grob 4 (T. 1: 3) Gl. 1,30 m, glava — V. Fragm. skodela iz temno rjave gline, okrašena z vrezanimi črtami. NHMW 56692. Grob 5 Gl. 0,70, glava — Z. Posoda. Grob 6 (T. 2: 1—4) Gl. 2 m, glava — V. Fragm. skodela iz temno rjave gline (1). Fragm. dno posode iz temno rjave gline (2). Br. votla zapestnica z vdetima koncema, okrašena z vrezi (3). Fragm. dno posode iz temno rjave gline (4). Fragm. (človeških) kosti. NHMW 56694 •— 56696. Grob 7 (T. 2:5 — 9) Gl. 2 m, glava — Z. Br. certoška fibula (5). Kernos s tremi čašicami iz rdeče gline. Obod ima razčlenjen s polkrog-lastimi izboklinami, vrat pa je okrašen z vrezi in pikami (6). Žel. tulasta sekira z ušescem (7). Fragm. posoda z ročajem iz rjave gline (8). Fragm. vratu posode iz temno rjave gline (9). Pečnik omenja še 1 sulično ost in majhno zapestnico. NHMW 56693, 56697 — 56699.261 Grob 8 (T. 3: 1—3) Gl. 2 m, glava — J. Fragm. skodela z nagubanim obodom iz temno rjave gline (1). Lonec s tremi ročajčki iz rjavo črne gline (2). Žel. sulična ost (3). NHMW 56700—56702. Grob 9 (T. 3: 18) Gl. 2 m, glava — S. Fragm. skleda iz temno rjave gline. Pečnik omenja še zapestnice. NHMW 56703. Grob 10 (T. 3: 16, 17) Gl. 1,50 m, glava — S. Fragm. skodela na nogi z nagubanim obodom iz temno rjave gline. Vrat je okrašen z dvema vzporednima žlebovoma (17). Fragm. noge posode iz svetlo rjave boljše gline, okrašene z vodoravnima žlebovoma (16). NHMW 56704—56705. Grob 11 (T. 3: 4—15) Gl. 1, 80 m, glava — V. Br. samostrelna certoška fibula s porjavelo peresovino (4). Br. obročki (5—7). Fragm. br. obročka iz pločevine (8). Fragm. br. žice (9, 10). Br. bikonična jagoda (11). Žel. sulična ost (12). Vijček iz rjave gline (13). Fragm. skodela iz rdeče rjave gline (14). Fragm. posoda iz temno rjave gline (15). Človeški zobje. NHMW 56706—56714. Grob 12 (T. 1: 11—13) Gl. 2,20 m, glava — S. Skodela iz temno rjave gline, na obodu okrašena z 9 skupinami kanelur, na vratu pa z dvema žlebovoma (11). Žel. plavutasta, sekira (12). Žel. nož s trnastim ročajem z ostanki koščene obloge (13). NHMW 56715—56717. Gomila II Pr. gomile 16 m, v. 3 m. Grob 1 Gl. 2 m, glava — Z. Posoda in žel. sulična ost. Grob 2 (T. 4: i—13)265 Gl. 1,50 m, glava — Z. Fragm. skodela na nogi iz črne gline, okrašena na ramenu s skupinami vrezov (1). Fragm. skodela iz temno rjave gline, okrašena s poševnimi žlebovi (2). Fragm. dna posode iz temno rjave gline (3). Fragm. posode na nogi iz rjave gline (4). Fragm. dna posode iz rjave gline (5). Fragm. br. igle fibule (6). Vijček iz črne gline, okrašen z vrezi in pikami (7). Rumena steklena jagoda z rjavimi očesci (8). Fragm. br. valjast uhan okrašen z vtolčenimi pikicami ter z verižico s trikotnimi obeski (9). Fragm. br. votle zapestnice okrašene z vrezi (10). Fragm. br. valjastega uhana, okrašenega z vtolčenimi pikicami v motivu meandra (11). Fragm. br. valjast uhan, okrašen z motivom zajčkov z vtolčenimi pikicami (12). Ogrlica iz jantarjevih jagod (13). Človeški zobje. NHMW 56718—56724. Grob 3 (T. 4: 17, 18) Gl. 1,50 m, glava — Z. Lonček iz črno rjave gline (17). Vijček iz rjave gline (18). NHMW 56725—56726. Grob 4 (T. 4: 14—16) Gl. 2 m. Posoda s cilindričnim vratom z rebrom, ki je omejeno z vrezoma, iz rumeno rdeče gline (14). Skodelica iz rjave gline (15). Fragm. posoda na nogi iz temno rjave gline (16). NHMW 56727— 56729. Grob 5 (T. 5: 1—3) Gl. 1,50 m. Fragm. skodela iz rjave gline (1). Br. certoški fibuli (2, 3). NHMW 56730—56731. Grob 6 (T. 5: 4—12) Gl. 2 m, glava — Z. Žel. tulasta sekira z ušescem (4). Žel. sulična ost (5). Fragm. posoda na nogi iz rjave gline. Na ramenu je okrašena s pikami in žlebovi (6). Fragm. dno posode iz rjave gline (7). Fragm. posoda iz rjave gline, okrašena z vrezi (8). Fragm. ustja posode z odebeljenim robom iz črno sive gline (9). Fragm. noge posode iz temno rjave gline (10). Fragm. dna posode iz črne gline (11). Fragm. dna posode iz rjave gline (12). Pečnik omenja še popolnoma uničeno fibulo. NHMW 56732—56735. Grob 7 Gl. 2 m, glava — Z. Posoda in vijček. Grob 8 (T. 6: 9—14) Gl. 2 m, glava — V. Fragm. skodela iz rjave gline (9). Fragm. pekve iz rjavo sive gline (10). Br. prstan iz spiralno uvite žice (11). 3 rumene steklene jagode z modrobelimi očesci, 1 bela steklena jagoda (12). Ogrlica iz modrih steklenih jagod (13). Ogrlica iz jantarjevih jagod (14). Fragm. človeških kosti. NHMW 56736—56741. Grob 9 (T. 6: 1—8) Gl. 1 m, glava — J. Skodela s presegajočim ročajem iz rjave gline. Največji obod posode je naguban, ročaj pa je okrašen z rogljičema (1). Ogrlica iz jantarjevih jagod (2). Ogrlica iz modrih steklenih jagod, rumene steklene jagode z modrobelimi očesci, rumene jagode z rjavimi očesci in modrih jagod z belo valovnico (3). Fragm. skodela z ročajema iz črne gline (4). 6 drobnih jagod iz svetlo modre steklovine (5). Br. certoška fibula (6). Br. jagodasto narebrena zapestnica (7). Br. votla zapestnica z vdetima koncema, okrašena z vrezi (8). NHMW 56742—56751. Grob 10 (T. 9: 1, 2) Gl. 1 m, glava — Z. Fragm. posoda iz temno rjave gline (1). Fragm. skodelica iz rjave gline (2). NHMW 56752. Grob 11 (T. 6: 15—17) Gl. 1,50 m, glava — V. Lonec s štirimi ročajčki iz rumene gline (15). Skodelica iz temno rjave gline (16). Skodela na nogi s presegajočim ročajem iz črne gline. Največji obod je naguban, ročaj pa ima fragm. rogljiča (17). NHMW 56753—56755. Grob 12 (T. 7: 1—8) Glava — J. Lonec iz rjave gline s štirimi bradavicami in rebrom (1). Trinožna skodelica iz rjave gline (2). Br. noga fibule z vazastim zaključkom (3). Fragm. br. votla zapestnica, okrašena z vrezi (4). Ogrlica iz svetlo modrih, temno modrih in svetlo zelenih steklenih jagod (5). 3 rumene steklene jagode z modro belimi očesci (6). Ogrlica iz belih steklenih jagod (7). Ogrlica iz jantarjevih jagod (8). Fragm. človeških kosti. NHMW 56756—56764. Grob 13 (T. 8: 12—16) Gl. 1 m, glava — V Fragm. posoda iz rjave gline. Na ramenu je okrašena z vrezi in pikami (12). Fragm. posode iz svetlo rjave gline (13). Fragm. posode iz temno rjave gline (14). Vijček iz rjave gline, okrašen z vrezi in pikami (15). Fragm. posoda iz črne gline, okrašena z ozkimi rebri in kanelurami (16). NHMW 56765—56767. Grob 14 (T. 7: 14—18) Gl. 2 m, glava — J. Fragm. br. situla. Ustje navzven ovija svinčeno žico, ataše so okrašene s punciranimi krožci (14). Fragm. br. pločevinaste ataše ? z zakovico (15). Fragm. br. pločevinaste ataše (16). Lonček iz rjave gline (17). Fragm. skledi iz temno rjave gline (18). Ostanki usnja. Pečnik omenja še dve fibuli. NHMW 56768—56771. Grob 15 (T. 7: 9—13) Gl. 1 m, glava — J. Posoda iz svetlo rjavo rumene gline (9). Fragm. posode z nagubano površino iz rjave gline (10). Fragm. skodela iz temno rjave gline (11). Vijčka iz rjave gline. Eden je okrašen s tremi pikami (12, 13). Pečnik omenja še dve votli br. zapestnici. NHMW 56772—56774. Grob 16 (T. 8: 1—11) Gl. 1 m, glava — Z. Fragm. lonec iz rjave gline (1). Fragm. posode iz rdeče gline (2). Fragm. br. certoška fibula okrašena s punciranimi krožci na nogi (3). Fragm. br. valjasti uhani, okrašeni z motivom jelenčkov, ki so iztolčeni, ter drobnimi vtolče-nimi pikicami (4—6). Fragm. br. valjast uhan, okrašen z vtolčenim motivom zajčkov (7, 8). Fragm. br. obročka z izrastki (9). Br. profilirana palčka (10). Ogrlica iz jantarjevih jagod (11). Pečnik omenja še popolnoma uničene br. votle zapestnice. NHMW 56775—56779. Grob 17 (T. 9: 12—16) Gl. 0,50 m, glava — Z. Fragm. posode iz temno rjave gline (12). Fragm. posode iz rjave gline (13). Fragm. ustja posode iz svetlo rjave gline (14). Vijček iz temno rjave gline (15). Fragm. posoda na nogi z nagubano površino iz rjave gline (16). NHMW 56780— 56781. Grob 18 (T. 9: 3) Gl. 0,50 m, glava — Z. Fragm. posoda iz sivo črne gline, na ramenu je okrašena z vrezi. NHMW 56782. Grob 19 (T. 9: 4—11) Gl. 1 m, glava — S. Dve br. votli zapestnici z vdetima koncema, okrašeni z vrezi (4, 5). Ogrlica iz jantarjevih jagod (6). Svetlo modra prozorna steklena jagoda z belo valovnico (7). Br. obroček s štirimi izrastki (8). Br. certoška fibula (9). Temno modra steklena jagoda (10). Br. votla zapestnica z vdetima koncema, okrašena z vrezi in punciranimi krožci (11). Fragm. človeških kosti. NHMW 56783—56791. Grob 20 (T. 10: 4—11) Gl. 1,50 m, glava — S. Br. votla zapestnica z vdetima koncema, okrašena s pasovi vrezov (4). Pečnik omenja še eno zapestnico. Vijček iz svetlo rjave gline (5). Fragm. posode iz črne gline z nagubanim obodom (6). Fragm. posoda iz rjavo črne gline (7, 10). Fragm. ustja posode iz rjave gline (8). Fragm. posode iz črne gline, okrašene z rebri in kanelurami (9). Fragm. ustja sklede iz rjave gline (11). NHMW 56792—56794. Grob 21 (T. 10: 13) Gl. 2, 50 m, glava —- V. Fragm. posoda iz temno rjave gline. Pečnik omenja še 2 popolnoma uničeni zapestnici, uhane in jagode. NHMW 56795. Gl. 1 m, glava — Z. Žel. plavutasta sekira (1). Žel. sulična ost (2). Fragm. lonec iz rjave gline z bradavicami na obodu (3). NHMW 56796—56798. Grob 23 (T. 11, 12) Gl. 2 m, glava — J.266 Br. certoški fibuli (1, 2). Pet br. pasnih jezičkov (eden popolnoma zdrobljen) z obročki (3—6). Fragm. večja posoda iz temno rjave gline, okrašena je bila s skupinami treh bradavic (7). Br. ostroga z luknjicama na vsaki strani (8). Prozorna steklena jagoda (9). Fragm. žel. noža (10). Žel. sulični osti (11, 12). Br. situla okrašena s tremi figuralnimi frizi. Opis cfr. W. Lucke, O. H. Frey, Die Situla in Providence, RGF 26 (1962) 77 s, T. 46; 72.267 (T. 12, priloga 3). Situla je ležala na koncu groba ob nogah. Ostanki usnja iz situle. Fragm. človeških kosti (mandibuli) in zob. Pečnik omenja še figuralno okrašeno pasno spono. NHMW 56799—56808. K. Kromer, S. Gabrovec, Inv. Arch. Y 5 (1962) Y 46 (1, 2). Grob 24 (T. 10: 12) Gl. 1 m, glava — V. Skodela na nogi z nagubano površino iz črne gline. Vrat posode je okrašen z vrezanimi šra-firanimi trikotniki, na ramenu pa so vtisnjene pike (12). NHMW 56809. Grob 25 (T. 13: 1—4) Gl. 0,80 m, glava — J. Vijček iz rjave gline, okrašen z vrezi in pikami (1). Lonec iz temno rjave gline s tremi bradavicami (2). Skledica iz rjave gline z bradavicami na obodu (3). Vijček iz črne gline, okrašen s skupinami vrezov (4). NHMW 56810—56812. Grob 26 (T. 10: 14) Gl. 2 m. Fragm. posoda iz temno rjave gline, okrašena s horizontalnimi vrezi na vratu in vrezanimi šrafiranimi trikotniki na ramenu. NHMW 56813. Grob 27 (T. 13: 5—10) Gl. 2,50 m, žgan grob. Fragm. posoda na nogi iz svetlo rjave gline (5). Fragm. ustja sklede iz rjave gline. Na zunanji strani je okrašena s temno barvanimi rebri (6). Fragm. posode na nogi z nagubano površino iz rjave gline (7, 8). Frag, ustja posode z odebeljenim robom iz rjave gline (9). Fragm. posoda iz rjavo črne gline (10). NHMW 56814—56815. Grob 28 (T. 13: 11, 12) Gl. 3 m, glava — Z. Fragm. posoda iz črne gline, okrašena z žleb-ljenjem in podolgovato bradavico (11). Vijček iz črne gline, okrašen z vrezi in pikami (12). NHMW 56816—56817. Grob 29 (T. 17: 11) Gl. 1 m, glava — Z. Fragm. lonec iz rjave gline. NHMW 56818. Grob 30 (T. 14: 1—11) Gl. 1 m, glava — V. Fragm. posoda iz rjave gline (1). 6 temno modrih steklenih jagod s svetlo modro belimi očesci (2). 4 temno modre steklene jagode s svetlo modrimi očesci in rumenimi izrastki (3). 3 svetlo modre steklene jagode s temno modro belimi očesci (4). 3 rumene steklene jagode s temno modro belimi očesci (5). Fragm. br. valjasti uhani, okrašeni z iztolčenimi motivi jelenčkov ter vtolčenimi pikicami na robu (6—9). Fragm. noge žel. fibule z nazaj obrnjenim zaključkom noge (10). Ogrlica iz 2 temno modrih steklenih jagod s temno modro belimi očesci, 1 temno modre steklene jagode z belo valovnico, rumene obročkaste steklene jagode, 6 temno modrih steklenih jagod in 2 jantarjevih jagod (11). NHMW 56819—56826. Grob 31 (T. 14: 16, 17) Gl. 0,30 m, glava — Z. Žel. sulična ost (16). Fragm. lonec iz rjave gline (17). Fragm. človeških lobanjskih kosti. NHMW 56827—56829. Grob 32 (T. 14: 12—15) Gl. 1 m, glava — Z. Fragm. posoda iz rjave gline (12). Fragm. skodele iz rjave gline, okrašene z vrezanimi šrafiranimi trikotniki (13). Žel. sulična ost (14). Fragm. lonec iz rjave gline (15). NHMW 56830—56832. Grob 33 (T. 15: 1—8) Gl. 2 m, glava — V. Fragm. br. valjastih uhanov, okrašenih z vtolčenimi pikicami v motivu meandra (1). Ogrlica iz rumenih steklenih jagod (2). Ogrlica iz 14 temno modrih steklenih jagod in svetlo zelene steklene jagode (3). Ogrlica iz steklenih temno modrih jagod (4). Ogrlica iz 4 jantarjevih jagod, temno modre steklene jagode z belo valovnico, rumene steklene jagode z modro belimi očesci (5). Br. certoški fibuli (6, 7). Fragm. lonec iz temno rjave gline (8). NHMW 56833—56839. Grob 34 (T. 13: 13) Lonec iz rjave gline s tremi bradavicami na obodu. NHMW 56840. Grob 35 (T. 16) Gl. 2 m, glava — Z. V grobu dvojni pokop, eden skelet brez pridatkov. Skodela iz črne gline (1). Skodela s presegajočim ročajem iz črne gline. Na ročaju sta dve shematizirani živalski glavici, posoda pa je okrašena z vtisnjenimi pikami in vrezi (2). Fragm. lonec iz rjave gline, z dvojnimi bradavicami na obodu (3). Kernos s tremi čašicami iz temno rdeče gline, okrašen z vrezi in vtisnjenimi pikami_(4). Vijček iz rjave gline, okrašen z vrezi (5). Žel. sulični osti (6, 7). Žel. tulasta sekira (8). Pečnik omenja še 2 fibuli. NHMW 56841—56847. Grob 36 (T. 15: 9—11) Gl. 1,50 m, glava — Z. Fragm. posoda iz temno rjave gline (9). Fragm. skodela na nogi iz rjave gline, z nagubanim obodom in z ornamentom vrezanih trikotnikov na vratu (10). Fragm. skodela na nogi z nagubanim obodom iz temno rjave gline (11). NHMW 56748—56849. Grob 37 (T. 17: 1) Gl. 2 m, glava — Z. Žel. sulična ost. Tulec je okrašen z vodoravnimi žlebiči. Pečnik omenja še dve posodi. NHMW 56850. Grob 38 Gl. 2 m, žgan grob. Grob 39 (T. 17: 2—7) Gl. 2 m, glava — Z. Br. votli zapestnici z vdetima koncema, okrašeni s pasovi vrezov (2, 3). Fragm. br. votla zapestnica z vrezanim ornamentom (4). Br. certoška fibula (5). Fragm. br. valjastih uhanov, okrašenih z vtolčenimi pikicami v motivu meandrov (6, 7). NHMW 56851—56853. Grob 40 (T. 17: 8—10) Gl. 2 m, glava — Z. Lonček z ročajem iz črne gline (8). Fragm. lonec iz rjave gline z bradavicami (9). Vijček iz temno rjave gline (10). NHMW 56854—56856. Grob 41 Gl. 0,50 m, glava — Z. Dve posodi. Grob 42 (T. 18: 1, 2) Gl. 1 m, glava — V. Lonec iz rjave gline s štirimi bradavicami pod ustjem (1). Trinožna skodelica z dulcem iz rjave gline (2). NHMW 56857—56858. Grob 43 (T. 18: 6, 7) Gl. 2 m, glava — Z. Fragm. lonec iz rjave gline z bradavico na ramenu (6). Vijček iz temno rjave gline, okrašen z vrezi in vtisnjenimi pikami (7). Pečnik omenja še fibulo in sulično ost. NHMW 56859—56860. Grob 44 (T. 18: 3—5) Fragm. ustja sklede iz sivo črne gline (3). Vijček iz rjave gline, okrašen z vrezi (4). Fragm. skodela iz temno rjave gline (5). NHMW 56861— 56862. Gomila III Pr. gomile 8 m, v. 2 m. Grob 1 (T. 18: 8—11) Gl. 1 m, glava — V. Lonec iz svetlo rjave grobe gline (8). Fragm. loka br. (samostrelne certoške) fibule (9). Fragm. br. zapestnica (10). Žel. sulična ost z ostanki lesa v tulcu (11). NHMW 56863—56866. Grob 2 Gl. 1, 50 m, glava — S. Posoda. Grob 3 (T. 19: 1—3) Gl. 1,30 m, glava — V. Žel. sulična ost (1). Žel. plavutasta sekira (2). Fragm. posoda iz rjavo sive gline, okrašena s skupinami bradavic (3). NHMW 56867—56869. Grob 4 (T. 19: 6—9) Gl. 1,70 m, glava — S. Br. zapestnica s presegajočima se koncema (6). Br. samostrelna fibula (7). Žel. sulična ost (8). Br. certoška fibula (9). Pečnik ne omenja fibul. NHMW 56870—56873. Grob 5 (T. 21: 1—10) Gl. 1,20 m, glava — V. Fragm. skleda iz črne gline s predrto bradavico pod ustjem (1). Fragm. žel. nož (2). Fragm. posode na nogi iz temno rjave gline (3, 4). Fragm. noge posode iz rjave gline (5). Vijček iz črne gline, okrašen z vrezi (6). Fragm. žel. palčke (7). Fragm. žel. obroča (8). Kamnit brus z ostanki rje v luknji (9). Žel. kavelj (10). NHMW 56874—56880. Grob 6 (T. 23: 2) Gl. 1,80 m, glava —- S. Fragm. posode na nogi iz črne gline. NHMW 56881. Grob 7 (T. 19: 4, 5) Gl. 1,20 m, glava — J. Fragm. ustja in fragm. dna posod iz temno rjave gline (4). Fragm. posode iz rjave gline, z žlebom na ramenu (5). NHMW 56882—56883. Grob 8 (T. 20) Gl. 1,80 m, glava — V. Žel. tulasta sekira (1). Žel. sulični osti (2, 3). Lonček iz temno rjave gline z bradavicami na obodu (4). Fragm. lonec iz rjave gline, okrašen s po eno oz. s skupinami po tri bradavice (5). NHMW 56884—56888. Grob 9 Gl. 0,80 m, glava — S. Posoda. Gomila IV Pr. gomile 8 m, v. 2 m. Grob 1 (T. 21: 14, 15) Gl. 1 m, glava — J, pokop otroka. Br. majhna zapestnica s presegajočima koncema (14). Fragm. lonec iz rjavo črne gline z dvema ročajema (15). NHMW 56889—56890. Grob 2 (T. 21: 11—13) Gl. 1,40 m, glava — S. Fragm. dno posode iz črne gline (11). Žel. sulična konica (12). Fragm. posoda z nagubanim obodom iz temno rjave gline (13). NHMW 56891—56892. Grob 3 Gl. 1,30 m, glava — S, brez pridatkov. Fragm. človeških kosti čeljusti in zobje. NHMW 56893. Gomila V Dol. gomile 20 m, šir. 12 m, v. 3 m. Grob 1 (T. 23: 1) Gl. 1,20 m. Žel. sulična ost. Pečnik omenja še veliko posodo. NHMW 56894. Grob 2 (T. 22: 1—10) Gl. 1, 20 m, glava —• Z. Fragm. skodela na nogi z nagubanim obodom iz rjave gline. Vrat posode je okrašen z vrezanimi trikotniki (1). Br. certoška fibula (2). Fragm. ročaja iz rjave gline z dvema stiliziranima živalskima glavicama (3). Fragm. posode z nagubanim obodom iz rjavo črne gline (4). Fragm. ustja posode iz rjavo črne gline (5). Fragm. žel. nož (6). Fragm. žel. žice (7). Žel. nož s tremi zakovicami na ploščatem držaju (8). Žel. plavutasta sekira (9). Žel. sulična ost z ostanki lesa v tulcu (10). NHMW 56895—56901. Grob 3 (T. 23: 3) Gl. 1,40 m, glava — V. Trinožna skodelica iz rjave gline. Pečnik omenja še fibulo. NHMW 56902. Grob 4 (T. 23: 4, 5) Gl. 0,70 m, glava — S. Fragm. skodela z nagubanim obodom iz temno rjave gline. Vrat prode je okrašen z vrezano cikcak črto (4). Fragm. ustja posode iz črne gline (5). NHMW 56903. Grob 5 (T. 23: 6—8) Gl. 1,30 m, glava — V. Fragm. ustja posode iz rjave gline (6). Fragm. lonec iz rjave gline (7). Fragm. skleda iz rjavo črne gline (8). NHMW 56904. Gl. 1,40 m, glava — S. Žel. plavutasta sekira (1). Žel. nož z dvema zakovicama na ploščatem držaju (2). NHMW 56905—56906. Grob 7 (T. 22: 11—14) Gl. 1,20 m, glava — V. Fragm. lonec iz rjave gline z dvema kanelurama pod ustjem in bradavico na obodu (11). Vijček iz rjave gline (12). Skodelica iz rjave gline (13). Fragm. skleda iz črne gline (14). NHMW 56907—56909. Grob 8 (T. 23: 9—13) Gl. 1 m, glava — Z. Fragm. ustja posode iz črne gline (9). Fragm. noge posode iz črne gline (10). Fragm. ustja sklede iz temno rjave gline (11). Fragm. noga posode iz temno rjave gline (12). Fragm. posoda iz temno rjave gline (13). NHMW 56910. Grob 9 (T. 24—26) Gl. 3 m, glava — J. Grob je bil v sredini gomile.268 T. 24: Br. negovska čelada, okrašena s punci-ranimi krožci in pravokotnički. T. 25: Fragm. br. cista z dvema različno tordiranima ročajema. Opis cfr. B. Stjernquist, Ciste a cordoni II (1967) 50 s, T. 20: 1 (1). Fragm. br. certoška fibula (2). Br. narebren gumb fibule ? (3). Br. certoški fibuli (4, 5). Fragm. br. pasni jeziček z obročkom, ki je na eni strani zarjavel (6). Br. zanki spone z zoženima zakovičastima nastavkoma (7, 8). Fragm. br. pasni plošči z zakovicami in br. obroček (9, 10). T. 26: Fragm. posoda iz rjavo črne gline, okrašena s skupinami vrezov (1). Fragm. skleda iz rjavo črne gline (2). Fragm. žel. nož (3). Fragm. žel. sulični osti (4, 5). Žel. zagozdi ? (6, 7). Fragm. žel. tulasta sekira (8). Ostanki lesa in kosti. NHMW 56911—56924. Grob 10 (T. 27: 8) Gl. 1,40 m, glava — V. Fragm. posoda iz temno rjave gline s plastičnim rebrom na vratu. NHMW 56925. Grob 11 (T. 27: 9) Gl. 1,40 m, glava — V. Fragm. lonec iz rjave gline. Obod ima okrašen s plastično valovnico, pod ustjem pa ima horizontalni ročajček. NHMW 56926. Grob 12 (T. 28: 5—10) Gl. 2 m, glava — V. Fragm. posoda iz rdeče rjave gline s konično bradavico na ramenu (5). Fragm. loka s pere-sovino žel. samostrelne fibule (6). Br. votla zapestnica z vdetima koncema, okrašena z vrezi (7). Skodelica iz črne gline (8). Fragm. br. valjasta uhana, okrašena z iztolčenimi rebri in pikami ter ob robu z vtolčenimi pikicami (9, 10). NHMW 56927—56931. Grob 13 Gl. 1 m, glava — Z. Posoda. Grob 14 (T. 27: 1—7) Gl. 2 m, glava — J. Fragm. dna posode iz črne gline (1). Žel. nož z dvema zakovicama na držaju in z ostanki koščene obloge (2). Fragm. skodela z nagubanim obodom iz črne gline (3). Fragm. br. votla zapestnica z vdetima koncema, okrašena z vrezi (4). Žel. plavutasta sekira (5). Fragm. skleda iz rjavo sive gline, okrašena s skupinami navpičnih reber (6). Fragm. posode iz temno rjave gline (7). Fragm. človeških kosti. NHMW 56932— 56938. Grob 15 (T. 32: 11) Gl. 1,50 m, glava — V. Lonec iz rjave gline, okrašen s tremi podkvastimi aplikami. NHMW 56939. Grob 16 (T. 32: 12) Gl. 0,80 m, glava — Z. Skledica na nizki nogi iz temno rjave gline s štirimi ročajčki. NHMW 36940. Grob 17 (T. 29—31) Gl. 1 m, dol. 2,50 m, šir. 1,40 m. Dvojni pokop — moža in žene, glavi — J. Pridatki žene: br. votli zapestnici z vdetima koncema, okrašeni z vrezi (30: 2, 3). Tri ogrlice iz jantarjevih jagod (30: 4—6). Pečnik omenja še br. jagode, uhane in dve fibuli. Pridatki moža: T. 29: br. negovska čelada, okrašena s punciranimi drobnimi črticami v motivu zvezdic in enojnega oz. dvojnega (na spodnjem delu krajcev) ležečega V motiva. Čelada je ležala ob nogah moža (4). Dva žel. ražnja (1, 2). Dve žel. sulični osti (3; 31: 12). T. 30: Fragm. br. situla. Br. pločevina ustja, ki ovija svinčeno žico, je z zakovicami na ramenu pripeta na plašč situle. Situla (1) je skupaj s kotličkom (10) ležala na koncu groba pri nogah moža. Temno modra steklena jagoda (7). Fragm. br. trakaste žice (8). Br. narebrena zapestnica (9). Fragm. br. kotliček z dvojno-križnimi ata-šami (10). Fragm. žel. palčke — peresovine fibule? (11). Br. z vrezi okrašena palčka (12). T. 31: Žel. tulasta sekira z ušescem (1). Fragm. žel. noža s sledovi lesenega držaja (2). Trije žel. obročki za spenjanje (3—5). Fragm. žel. noža (6). Dve žel. zagozdi ? (7, 8). Br. zanki spone z zoženima zakovičastima nastavkoma, okrašeni z vrezi in odebelitvami, ter 4 gumbaste zakovice spone (9—11). Človeški zobje. Pečnik omenja še svinčen obroč (cfr. T. 90: A). NHMW 56941—56959. Grob 18 (T. 32: 4—10) Gl. 1 m, glava — V. Br. samostrelna certoška fibula (4). Ogrlica iz jantarjevih jagod (5). Br. votla zapestnica z vdetima koncema, okrašena z vrezi (6). Br. vzhodnoalpska živalska fibula z vrezi okrašenim lokom (7). Fragm. posode na nogi iz rjavo rdeče gline (8—10). NHMW 56960—56964. Grob 19 (T. 28: 11—13) Gl. 1,50 m, glava — Z. Br. narebreni zapestnici (11, 12). Lonček iz rjave gline (13). Pečnik omenja še vijček. NHMW 56965—56966. Grob 20 (T. 32: 1—3) Gl. 1,40 m, glava — V. Fragm. lonec iz rjave gline, okrašen s podkvastimi aplikami in bradavicami (1). Fragm. posoda iz rjave gline, okrašena na vratu z vrezanimi trikotniki. Ni rekonstr. (2, 3). NHMW 56967— 56968. Grob 21 (T. 32: 13) Gl. 2 m, glava — Z. Skleda iz temno rjave gline z bradavico pod ustjem. NHMW 56969. Grob 22 (T. 34: 9) Gl. 2,50 m, glava — S. Fragm. skodela na nogi z nagubanim obodom iz temno rjave gline. Vrat posode je okrašen z vrezanimi šrafiranimi trikotniki. Pečnik omenja še vijček. NHMW 56970. Grob 23 (T. 33: 4—10) Gl. 1,50 m, glava — V. Fragm. br. pasnih jezičkov in obročka (4—7). Žel. plavutasta sekira (8). Fragm. žel. nož (9). Žel. sulična ost z ostanki lesa v tulcu (10). NHMW 56971—56974. Grob 24 (T. 34: 7, 8) Gl. 1,80 m, glava — Z. Fragm. žel. sulična ost (7). Lonec iz rjave gline. Pod ustjem so razporejene tri okrogle aplike z vdolbljeno sredino (8). NHMW 56975—56976. Grob 25 (T. 28: 3, 4) Gl. 1,40 m, glava — V. Br. fragm. samostrelni certoški fibuli z ostanki br. verižice na peresovini. Pečnik omenja še posodo. NHMW 56977. Grob 26 (T. 35: 1, 2) Gl. 2 m, glava — Z. Br. igla fibule (1). Kernos s tremi čašicami iz rjavo rdeče gline (2). NHMW 56978—56979 Gl. 1 m, glava — S. Žel. sulični osti (1, 2). Fragm. skodela na nogi z nagubanim obodom iz rjavo črne gline (3). NHMW 56980—56981. Grob 28 (T. 34: 1—6) Gl. 1,20 m, glava — Z. Trije vijčki iz temno rjave gline, okrašeni z vrezi oz. vtisnjenimi pikami (1—3). Fragm. lonec iz svetlo rjave gline, okrašen s skupinami po dve oz. po eno bradavico (4). Fragm. ustja posode iz temno rjave gline (5). Lonček iz rjave gline, okrašen z vrezanimi trikotniki (6). NHMW 56982—56984. Grob 29 (T. 35: 3—5) Gl. 1 m, glava — S. Skodelica iz rjave gline (3). Lonec s tremi ročaji iz temno rjave gline (4). Žel. sulična ost (5). NHMW 56985—56987. Grob 30 (T. 41: 1, 2) Gl. 2,50 m, glava — Z. Fragm. vrč s presegajočim ročajem iz fine rumeno sive gline s sledovi rdečega premaza, izdelan na lončarskem vretenu (1). Skodela iz črne gline, okrašena z vrezanimi trikotniki in vtisnjenimi pikami ter horizontalnimi vrezi (2). Pečnik omenja še vijček. NHMW 56988— 5 6 9 89.269 Grob 31 (T. 35: 6—8) Gl. 1 m, glava — V. Br. samostrelna certoška fibula (6). Br. drobno narebrena zapestnica (7). Br. zapestnica s presegajočima koncema (8). NHMW 56990—56992. Grob 32 (T. 36: 9—12) Gl. 1,80 m, glava — Z. Fragm. skodela na nogi z nagubanim obodom iz temno rjave gline (9). Fragm. br. zapestnica, okrašena s pasom drobnih vrezov (10). Fragm. br. certoška fibula, okrašena z vrezi (11). Fragm. sklede iz črne gline, ki je pod ustjem okrašena z vrezi (12). NHMW 56993—56995. Grob 33 (T. 38; 39: 1, 2) Gl. 2,20 m, glava — Z. Fragm. br. kotliček z dvojno-križnimi atašami. Dno je pritrjeno z zakovicami na plašč posode. Okrašen je z vrezanim motivom trikotnikov in pasov poševnih črtic (1) — cfr. še G. v. Mer-hart, Hallstatt und Italien (1969) T. 30: 8. Svinčena aplika v obliki živalske svastike z odprtino v sredini (2) — cfr. še K. Kromer, Situla 1, 1960, 113 s, Abb. 1: 5. Fragm. svinčena aplika v obliki živajske svastike z zanko na spodnji strani (3). Žel. certoški fibuli (4, 5). Fragm. žel. nož (6). Fragm. lonec iz rjavo črne gline (7). Fragm. dna posode iz rjave gline (8). Žel. tulasta sekira z ušescem (9). Fragm. žel. sulični osti. Ena ima okrašen tulec z vodoravnimi vrezi (39: 1, 2). NHMW 56996—57003. Grob 34 (T. 37) Gl. 2 m, glava — V. Žel. sulični osti (1, 2). Žel. tulasta sekira (3). Fragm. br. situla, ustje navzven ovija svinčeno žico (4). Fragm. br. ciste (5). Fragm. skodela na nogi z nagubanim obodom iz rjavo črne gline. Rekonstr. ni mogoča (6, 7). NHMW 57004— 57007. Grob 35 (T. 40: 1, 2) Gl. 2 m, glava — V. Žel. tulasti sekiri. Ena ima ob strani ušesce in v tulu ostanke lesa. NHMW 57008—57009. Grob 36 (T. 36: 1—8) Gl. 1,40 m, glava — Z. Fragm. br. situla. Rob ustja, ki ovija svinčeno žico, je zavit navznoter. Situla je večkrat popravljena s pločevinastimi trakovi, ki so pripeti na plašč s sploščenimi zakovicami (1). Žel. nož (2). Skodelica iz temno rjave gline (3). Fragm. br. obroček (4). Fragm. lonec iz rjave gline, okrašen z razčlenjenim rebrom (5). Žel. plavu-tasta sekira (6). Žel. sulični osti (7, 8). NHMW 57010—57016. Grob 37 (T. 40: 6, 7) Gl. 0,70 m. Posoda iz rjave gline z rebrom na prehodu vratu v rame (6). Skleda iz rjave gline (7). NHMW 57017—57018. Grob 38 (T. 40: 3—5) Gl. 1,10 m. Fragm. posode na nogi iz rjavo rdeče gline (3, 4). Fragm. posoda iz rjavo rdeče gline s podolgovatimi bradavicami na obodu (5). NHMW 57019. Grob 39 (T. 42: 5) Gl. 1,10 m. Lonec iz rjave gline. Pod ustjem ima po tri skupine treh bradavic in po tri ročajčke. NHMW 57020. Grob 40 (T. 42: 1, 2) Gl. 1,50 m. Skodelica iz rjave gline s štirimi bradavicami na obodu (1). Fragm. lonec iz rjave gline, okrašen z razčlenjenimi podkvastimi aplikami in bradavicami (2). NHMW 57021—57022. Grob 41 (T. 42: 6, 7) Gl. 1,40 m. Fragm. lonec iz svetlo rjave gline (6). Fragm. posoda iz temno rjave gline, okrašena z razčlenjenimi podkvastimi aplikami (7). Pečnik omenja še nož, sulično ost in vijček. NHMW 57023—57024. Grob 42 (T. 42: 3, 4) Gl. 1,30 m, glava — V. Skodelica iz temno rjave gline (3). Lonec iz rjave gline, okrašen z enojno, dvojno in trojno plastično valovnico (4). NHMW 57025—57026. Grob 43 (T. 43: 1—3) Gl. 1,60 m, glava — V. Fragm. skodela iz črne gline. Okrašena je z vtisnjenimi pikami in vrezi. Verjetno je imela presegajoč ročaj, okrašen z govejima glavicama (1) . Lonec iz temno rjave gline s štirimi bradavicami na obodu (2). Fragm. vaza na nogi iz rdeče gline s sledovi črnih grafitiranih in rdečih pasov. Na ramenu in nogi je okrašena z rebri, sicer pa z vrezi (3). NHMW 57027—57029. Grob 44 (T. 43: 4) Gl. 1,45 m Fragm. lonec iz temno rjave gline, okrašen z okroglimi aplikami z jamico v sredi, ter z dvema horizontalnima ročajčkoma na ramenu. NHMW 57030. Grob 45 (T. 41: 3—6) Gl. 2 m, glava — V. Skodelica iz temno rjave gline (3). Žel. plavutasta sekira (4). Fragm. žel. sulični osti. Tulec ene je okrašen z vodoravnimi žlebiči (5, 6). NHMW 57031—57034. Grob 46 (T. 43: 5) Gl. 1,80 m, glava —- V. Lonec iz rjave gline s štirimi vertikalnimi ro-čajčki. NHMW 57035. Gomila VI Dol. gomile 15 m, šir. 12 m, v. 3 m Grob 1 (T. 44: 1—3) Gl. 1 m, glava — V. Žel. sulična ost (1). Fragm. lonca iz rjave gline (2) . Fragm. posoda na nogi iz črne gline (3). NHMW 57036—57037. Grob 2 (T. 45: 9) Gl. 0,80 m, glava — Z. Skodela na nogi iz rjavo črne gline, okrašena na vratu s kanelurami in s skupinami navpičnih vrezov na obodu. NHMW 57038. Grob 3 (T. 44: 7) Gl. 0,60 m, glava — V. Ogrlica iz temno modrih steklenih jagod. Človeški zobje. NHMW 57039—57040. Grob 4 (T. 44: 4 —6) Gl. 0,80 m, glava — Z. Fragm. br. narebrena zapestnica (4). Br. cer-toška fibula (5). Fragm. lonec iz rjave gline (6). NHMW 57041—57043. Grob 5 (T. 44: 8—10) Gl. 1,20 m, glava — Z. Br. certoški fibuli (8, 9). Fragm. skodela na nogi iz črne gline (10). NHMW 57044—57045. Grob 6 (T. 45: 1—5) Gl. 1,30 m, glava — J. Fragm. skodela iz rjavo črne gline, okrašena z žlebovi (1). Br. votla zapestnica z vdetima koncema, okrašena z vrezi ter na enem koncu s punciranimi krožci (2). Fragm. br. certoška fibula (3). Br. samostrelna certoška fibula s čepkom na loku (4). Kremenova puščična ost (5). NHMW 57046—57050. Grob 7 Gl. 1,70 m, glava — Z. Uhani, jagode. Grob 8 (T. 45: 6—8) Gl. 1,40 m, glava — Z. Fragm. lonec iz temno rjave gline, okrašen s plastično valovnico (6). Fragm. ustja posode iz rjave gline, okrašene z vrezi (7). Žel. sulična ost (8). Pečnik omenja še pasne jezičke. NHMW 57051—57052. Grob 9 (T. 46: 5) Gl. 1,30 m, glava — Z. Fragm. trinožni lonček iz rjave gline. NHMW 57053. Grob 10 (T. 46: 1—3) Gl. 2 m, glava — Z. Dvoročajna skodela iz rjave gline, okrašena na obodu s skupinami poševnih vrezov (1). Fragm. vrč z ročajem iz rjave gline (2). Posoda na nogi iz temno rjave gline, okrašena z vrezanimi šra-firanimi trikotniki in horizontalnimi vrezi (3). Pečnik omenja še »nenavadno« fibulo — oča-larko in vijček.270 NHMW 57054—57056. Grob 11 (T. 46: 4) Gl. 1 m, glava — Z. Fragm. skleda iz črne gline. NHMW 57057. Grob 12 (T. 46: 6—8) Gl. 1, 50 m, glava — V. Fragm. lonec iz temno rjave gline s parom bradavic pod ustjem (6). Vijček iz rjave gline (7). Fragm. dna posode iz rjave gline (8). NHMW 57058—57059. Grob 13 Gl. 0,50 m, glava — J, brez pridatkov. Grob 14 (T. 46: 9) Gl. 1 m, glava — V. Fragm. posoda na nogi iz temno rjave gline, okrašena z vrezanimi šrafiranimi trikotniki. NHMW 57060. Gl. 0,80 m, glava — V. Fragni, skodela iz rjave gline z nagubanim obodom (1). Br. certoška fibula (2). Vijček iz rjave gline (3). Ogrlica iz temno modrih steklenih jagod (4). Ogrlica iz rumenih jagod (5). Br. zapestnica (6). NHMW 57061—57066. Grob 16 Gl. 0,60 m, glava — V. Posoda. Grob 17 (T. 47: 7) Gl. 0,50 m, glava — Z. Fragm. skodela iz rjavo črne gline z nagubanim obodom. NHMW 57067. Gomila VII Pr. gomile 12 m. Grob 1 Gl. 1,40 m, glava — V. Dve zapestnici, uhani. Grob 2 (T. 47: 8—11) Gl. 1,20 m, glava — V. Žel. nož z dvema zakovicama na ploščatem držaju, na katerem so ostanki lesenih opiat (8). Fragm. posode na nogi iz temno rjave gline (9). Žel. tulasta sekira z ušescem (10). Žel. sulična ost (11). Pečnik omenja še žel. obroč. NHMW 57068—57071. Grob 3 (T. 48: 2) Gl. 1 m, glava — Z. Fragm. lonec iz rjave gline, okrašen na vratu s kanelurami, na ramenu pa s skupinami treh bradavic, NHMW 57072. Grob 4 (T. 48: 3) Gl. 1,40 m, glava — Z. Fragm. skodela na nogi iz temno rjave gline z nagubanim obodom. NHMW 57073. Grob 5 (T. 39: 3) Gl. 0,80 m, glava — Z. Fragm. br. dvogrebenasta čelada. Sestavljena je iz dveh delov, ki sta speta tako dobro, da na levi strani ni videti šiva. Ohranjena je le ena zanka za pritrditev traku. Pečnik omenja le posodo.271 NHMW 57074. S. Gabrovec, AV 13—14 (1962-63) 309, T. 21 : 3.2,2 Grob 6 (T. 51: 14) Gl. 0,60 m, glava — V. Fragm. posode iz rdeče gline s sledovi črnega premaza. Rekonstr. ni mogoča. NHMW 57075. Gl. 1 m, glava — J. Fragm. posoda iz črne gline, okrašena s tremi koničnimi bradavicami in navpičnimi žlebovi (4). Fragm. dna lonca iz rjave gline (5). NHMW 57076. Grob 8 (T. 49) Gl. 1,20 m, glava — V. Br. pasna jezička (1, 3). Br. samostrelna certoška fibula z žel. iglo (2). Fragm. žel. pasna spona z zakovicami na obeh konceh (4). Žel. pasna spona z rebrom po sredi (5). Fragm. žel. nož z dvema zakovicama na ploščatem držaju (6). Žel. sulični osti (7, 8). Posoda iz rjave gline (9). NHMW 57077—57084. Grob 9 (T. 50: 1—6) Gl. 0,80 m, glava — Z. Lonec iz temno rjave gline s tremi podkvastimi aplikami na obodu (1). Skodelica iz rjave gline z nagubanim obodom (2). Br. trakasti zapestnici s presegajočima koncema, okrašeni s pun-ciranimi krožci in črticami (3, 4). Br. samostrelna certoška fibula (5). Vijček iz črne gline, okrašen z vrezi in vtisnjenimi pikami (6). NHMW 57085—57089. Grob 10 (T. 48: 1) Gl. 1,10 m, glava — J. Fragm. lonec iz rjave gline, okrašen s tremi skupinami po tri bradavice. Pečnik omenja še dva uhana. NHMW 57090. Grob 11 (T. 48: 6—12) Gl. 0,60 m, glava — V. Fragm. ustja posode iz črne gline, okrašen z vrezi (6). Fragm. ustja posode iz temno rjave gline (7). Fragm. oboda posode iz temno rjave gline z nagubano površino (8). Fragm. oboda posode iz rjave gline, okrašene z vrezi (9). Fragm. dna posode iz črne gline (10). Fragm. noge posode iz temno rjave gline (11). Fragm. noge posode iz temno rjave gline (12). NHMW 57091. Grob 12 (T. 50: 7—12) Gl. 1,50 m, glava — S. Skodelica iz rjave gline, okrašena z bradavicami (7). Fragm. ustja posode iz rdeče rjave gline (8). Fragm. posode na nogi iz rjave gline (9). Fragm. ustja posode iz rjave gline (10). Fragm. noge posode iz črne gline (11). Fragm. dna posode na nogi iz rjave gline (12). Pečnik omenja še vijček. NHMW 57092. Grob 13 (T. 50: 13—16) Gl. 2 m, glava — J. Fragm. br. votla zapestnica z vdetima koncema, okrašena s skupinami vrezov (13). Vijčka iz rjave gline (14, 15). Ogrlica iz jantarjevih jagod (16). NHMW 57093—57096. Gl. 0,90 m, glava — V. Trije br. obročki od pasnih jezičkov (1—3). Br. samostrelna certoška fibula (4). Fragm. br. pasnih jezičkov (5—10). Žel. sulični osti (11, 12). Fragm. br. pasna spona, katere robovi so okrašeni z vrezom (13). NHMW 57097—57102. Grob 15 Gl. 1 m, glava — J. Brez pridatkov. Grob 16 (T. 50: 17, 18) Gl. 0,60 m, glava — Z. Lonček iz rjave gline (17). Fragm. sklede iz rjavo rdeče gline (18). NHMW 57103—57104. Grob 17 (T. 52: 14—16) Gl. 2 m, glava — V. Ogrlica iz jantarjevih jagod (14). Br. zapestnica, okrašena z vrezi ter skupinami rebr (15). Br. čolničasta fibula, okrašena z vrezi. Peresovina je pritrjena na lok z zakovico (16). NHMW 57105—57107. Grob 18 Gl. 1,50 m, glava — S. Brez pridatkov. Grob 19 (T. 52: 1—6) Gl. 0,80 m. Fragm. posoda iz svetlo rjave gline (1). Fragm. ustja posode iz črne gline (2). Skledica iz rjave gline (3). Fragm. br certoške fibule (4). Vijček iz rjave gline (5). Ogrlica iz temno modrih steklenih jagod, ena z belo valovnico (6). NHMW 57108—57112. Gomila Vili Pr. gomile 15 m, v. 4 m. Grob 1 (T. 52: 13) Gl. 1 m, glava — V. Fragm. posoda iz rjave gline, okrašena z vodoravnimi rebri. NHMW 57113. Grob 2 Gl. 1,30 m, glava — V. Brez pridatkov. Grob 3 (T. 56: 12) Gl. 1,20 m, glava — J. Fragm. posoda iz temno rjave gline, okrašena z rebri. NHMW 57114. Grob 4 (T. 50: 19, 20) Gl. 1 m, glava — V. Fragm. lonec iz temno rjave gline, okrašen pod ustjem s trikotnim razvejanim plastičnim okrasom (19). Vijček iz rjave gline (20). NHMW 57115—57116. Grob 5 (T. 53: 1—5) Gl. 1,70 m, glava — Z. Lonec iz rjave gline, na vratu okrašen s tremi žlebovi, na obodu s štirimi plastičnimi valov- nicami (1). Lonček iz rjave gline, okrašen z dvema plastičnima valovnicama (2). Fragm. kamnit brus (3). Fragm. posoda iz rjave gline (4). Fragm. posoda iz temno rjave gline (5). NHMW 57117—57120. Grob 6 (T. 48: 13) Gl. 1 m, glava — V. Lonček iz temno rjave gline (13). NHMW 57121. Grob 7 (T. 52: 7—12) Gl. 0,90 m, glava — Z. Fragm. skodela iz rjave gline (7). Fragm. posode iz temno rjave gline z nagubanim obodom (8). Fragm. lonec iz rjave gline z bradavicami na obodu (9). Ogrlica iz temno modrih jagod (10). Ogrlica iz jantarjevih jagod (11). Vijček iz rjave gline, okrašen z vrezi (12). NHMW 57122—57125. Grob 8 Gl. 1,40 m, glava — V. Brez pridatkov. Grob 9 Gl. 1,30 m, glava — V. Brez pridatkov. Grob 10 (T. 54: 1—4) Gl. 0,90 m, glava — V. Vijček iz rjavo črne gline (1). Lonček iz temno rjave gline s tremi ročajčki (2). Skleda iz rjave gline s tremi podolgovatimi bradavicami na obodu (3). Žel. sulična ost (4). NHMW 57126— 57129. Grob 11 Gl. 0,95 m, glava — J. Skelet je bil pod kamni — zmetan na kup.273 Grob 12 (T. 54: 10) Gl. 0,80 m, glava — J. Fragm. skodela iz črne gline z nagubanim obodom. NHMW 57130. Grob 13 (T. 54: 5—8) Gl. 2,20 m, glava — S. Pod kamni. Posoda iz temno rjave gline, okrašena na ramenu z vrezanimi trikotniki (5). Fragm. skleda iz temno rjave gline (6). Fragm. ustja posode iz rdeče rjave gline (7). Fragm. skleda iz temno rjave gline (8). NHMW 57131—57132. Grob 14 Gl. 1,20 m. Grob 15 (T. 55: 3, 4) Gl. 1 m, glava — S. Fragm. lonec iz rjave gline, okrašen z navpičnimi rebri (3). Fragm. posoda na nogi iz rdeče rjave gline, okrašena z vrezanimi šrafiranimi trikotniki (4). NHMW 56133—56134. Grob 16 (T. 56: 6, 7) Gl. 0,80 m, glava — V. Fragm. posoda iz sivorjave gline, z bradavicami na obodu (6). Fragm. lonca iz temno rjave gline, z dvojnimi bradavicami na obodu (7). NFIMW 57135. Grob 17 (T. 55: 1) Gl. 1,40 m, glava — S. Žel. sulična ost. Pečnik omenja še veliko posodo. NHMW 57136. Grob 18 (T. 54: 9) Gl. 1,50 m, glava — S. Fragm. skodela na nogi iz rdeče gline s sledovi črnega premaza. Pečnik omenja še sulično ost. NHMW 57137. Grob 19 (T. 56: 8—11) Gl. 1,20 m, glava — S. Fragm. ustja posode iz rdeče gline (8). Fragm. posoda iz rdeče gline, okrašena s plastičnim rebrom (9—11). NHMW 57138. Grob 20 (T. 55: 6, 7) Gl. 1,50 m, glava — S. Žel. plavutasta sekira (6). Fragm. žel. noža (7). NHMW 57139—57140. Grob 21 (T. 53: 6—16) Gl. 1,80 m, glava — Z. Fragm. br. samostrelna fibula (6). Fragm. ustja posode iz rdeče rjave gline (7). Fragm. ustja posode iz rjave gline (8). Fragm. skodela iz rjave gline z nagubanim obodom (9). Br. zapestnici s presegajočima koncema, okrašeni z vrezi in narebrenimi skupinami (10, 11). Ogrlica iz modrih steklenih jagod z rumenimi izrastki (12). Ogrlica iz jantarjevih jagod (13). Fragm. br. votla zapestnica z vdetima koncema, okrašena z vrezi (14). Fragm. skodelica iz rjave gline, okrašena z vrezanimi trikotniki (15). Fragm. posoda iz rdeče gline (16). Pečnik omenja dve votli zapestnici na rokah, polne pa na prsih. NHMW 57141—57147. Grob 22 Gl. 1 m, glava — V. Brez pridatkov. Grob 23 Gl. 1 m, glava — V. Brez pridatkov. Grob 24 (T. 55: 5) Gl. 1,50 m, glava — Z. Žel. kavelj. NHMW 57148. Grob 25 (T. 56: 5) Gl. 1,20 m, glava — Z. Lonec iz rjave gline s tremi bradavicami na obodu. NHMW 57149. Gomila IX Pr. gomile 6 m, v. 1,50 m Grob 1 (T. 56: 1-4) Gl. 1 m, glava — V. Br. samostrelna certoška fibula (1). Fragm. br. pločevine pasnih jezičkov z železnima zakovicama (2, 3). Štirinožna skodelica z ročajem iz črne gline (4). NHMW 57150—57152. Grob 2 Gl. 1,50 m, glava — Z. Posoda. Grob 3 (T. 55: 2) Gl. 1,20 m, glava — Z. Žel. sulična ost. Pečnik omenja še posodo. NHMW 57153. Grob 4 Gl. 1,50 m, glava — S. Posoda. Gomila X Pr. gomile 10 m, v. 2 m. Grob 1 (T. 57: 12) Gl. 1 m, glava — S. Fragm. posoda iz temno rjave gline z bradavicami na ramenu. NHMW 57154. Grob 2 (T. 57: 5—10) Gl. 2 m, glava — V. Fragm. skodelica iz rjave gline, okrašena z vrezi in bradavicami (5). Jantarjeva drobno narebrena jagoda (6). Ogrlica iz modrih steklenih jagod z modro belimi očesci in rumenimi izrastki (7). Fragm. br. valjastega uhana, ki je okrašen z vtolčenimi pikicami (8). Fragm. br. votla zapestnica z vdetima koncema, okrašena z vrezi (9). Ogrlica iz jantarjevih jagod (10). NHMW 57155—57159. Grob 3 (T. 57: 11) Gl. 1,50 m, glava — S. Skleda iz temno rjave gline s predrto bradavico na obodu. NHMW 57160. Grob 4 (T. 72: 4) Gl. 1,50 m, glava — Z. Fragm. lonec iz svetlo rjave gline s pari bradavic na obodu. NHMW 57161. Grob 5 (T. 57: 1—4) Gl. 1 m, glava — S. Žel. sulična ost (1). Žel. tulasta sekira (2). Žel. kavelj (3). Fragm. skodela iz rjavosive gline, okrašena z vrezi in vtisnjenimi pikami (4). NHMW 57162—57165. Grob 6 (T. 58: 3) Gl. 0,80 m, glava — J. Br. certoška fibula. Pečnik omenja še nož, sulično ost, vijček in posodo. NHMW 57166. Grob 7 (T. 58: 1, 2) Gl. 1,20 m, glava — S. Br. vzhodnoalpska živalska fibula, z vrezi okrašenim lokom. Peresovina je porjavela, ker je osrednja palčka železna (1). Skodelica z ročajem iz rjave gline (2). NHMW 57167—57168. Grob 8 (T. 58: 4—8) Gl. 1 m, glava — S. Fragm. br. vzhodnoalpska živalska fibula, katere lok je okrašen z vrezi (4). Fragm. skodela z odlomljenim presegajočim ročajem iz temno rjave gline z nagubanim obodom (5). Br. votli zapestnici z vdetima koncema, okrašeni z vrezi in iztolčenimi bunčicami (6, 7). Ogrlica iz jantarjevih jagod (8). Fragm. človeških kosti. NHMW 57169—57173. Grob 9 (T. 59: 1—9) Gl. 1,50 m, glava — S. Fragm. skodela na nogi iz rdeče gline (1). Trije br. obročki (2—4). Žel. kladivo z dvema luknjama za nasajanje (5). Žel. plavutasta sekira (6). Žel. sulična ost (7). Fragm. br. pasna spona z žel. kavljem (8). Fragm. br. pasni jeziček (9). NHMW 57174—57179. Grob 10 (T. 60: 4—6) Gl. 1,50 m, glava — V. Br. certoška fibula (4). Fragm. lonec iz svetlo rjave gline (5). Žel. sulična ost (6). NHMW 57180—57182. Grob 11 Gl. 1 m, žgan grob. Brez pridatkov. Gomila XI274 Grob 1 (T. 58: 9—12) Fragm. skleda iz rdeče gline z bradavico pod ustjem (9). Lonec iz temno rjave gline, okrašen s tremi plastičnimi svastikami (10). Fragm. posoda na nogi iz rjavo rdeče gline, okrašena z vrezi (11). Fragm. dna posode iz temno rjave gline (12). NHMW 57183—57184. Grob 2 (T. 60: 1—3) Žel. samostrelni certoški fibuli z dvojno okrasno peresovino in ostanki žel. verižice, s katero sta bili fibuli povezani (1, 2). Žel. nož (3). Pečnik omenja še vijček. NHMW 57185—57186. Grob 3 (T. 61: 1, 2) Žel. sulični osti. NHMW 57187. Grob 4 (T. 61: 3, 4) Žel. sulični osti. Pečnik omenja še konico (Spitze). NHMW 57188—57189. Grob 5 (T. 51: 15) Skodelica iz temno rjave gline. NHMW 57190. Grob 6 (T. 62: 1—7) Fragm. posoda na nogi iz svetlo rjave gline (1). Br. narebren prstan (2). Vijček iz rjave gline (3). Br. obroček z dvema izrastkoma (4). Žel. nož (5). Žel. sulična ost (6). Žel. tulasta sekira z ušescem (7). NHMW 57191—57196. Grob 7 (T. 62: 8—10) Fragm. posoda iz svetlo rjave gline, z rebrom na prehodu vratu v rame posode (8). Vijček iz sivo rjave gline, okrašen z vrezi (9). Fragm. lonca iz temno rjave gline z bradavico na obodu (10). NHMW 57197—57198. Grob 8 (T. 63: 1—22) Fragm. br. votla zapestnica z vdetima koncema, okrašena z vrezi (1). Fragm. br. votla narebrena zapestnica (2). Fragm. br. valjastega uhana, okrašena z vtolčenimi pikicami v obliki rom-bičnih polj z iztolčeno bunčico v sredi (3, 4). Br. obesek v obliki konjička (5). Br. košarast obesek (6). Trije br. trikotni obeski z zanko, okrašeni s punciranimi krožci. Na spodnjem robu imajo luknjice (7—9). Ogrlica iz dveh temno modrih steklenih jagod z belo valovnico, dveh rumenih steklenih jagod z modro belimi očesci, dveh turkizno zelenih steklenih jagod s temno modrimi očesci in rumene steklene jagode (10). Ogrlica iz jantarjevih jagod (11). Ogrlica iz svetlo modrih steklenih jagod (12). Ogrlica iz temno modrih steklenih jagod (13). Fragm. br. pločevinasta plošča — ogledalo ? (14). Fragm. br. falera (15). Br. profiliran gumbast predmet (16). Steklena prozorna svetlo zelena jagoda (17). Fragm. br. obročka z izrastki (18). Fragm. br. spiralno uvit prstan (19). Br. saltaleoni iz ožje in širše žice oz. traku (20, 21). Fragm. br. votle zapestnice (22). NHMW 57199—59212. Grob 9 (T. 64: 1—12) Fragm. br. pasnih jezičkov. Na enem je na spodnji strani rja (1—8). Žel. plavutasta sekira (9). Br. obroček (10). Fragm. žel. nož (11). Žel. sulična ost z ostanki lesa v tulcu (12). Pečnik omenja še dve veliki certoški fibuli. NHMW 57213—57216. Grob 10 (T. 65: 1, 2) Žel. sulična ost (1). Žel. tulasta sekira (2). NHMW 57217—57218. Grob 11 (T. 67: 1—4) Žel. sulična ost (1). Žel. tulasta sekjra z ušescem (2). Žel. plavutasta sekira (3). Žel. nož (4). NHMW 57219—57222. Grob 12 (T. 66: 1—12) Lonec iz rjave gline, s tremi bradavicami na obodu (1). Fragm. lonec iz rdeče rjave gline z bradavicami na obodu (2). Br. certoška fibula (3). Fragm. br. valjasta uhana, okrašena z vtol-čenimi pikicami v motivu zajčka ter iztolčenimi bunčicami na robovih (4, 5). Fragm. br. pločevine (6, 7). Tri temno modre steklene jagode (8). Pet turkizno zelenih steklenih jagod z modro belimi očesci (9). Pet rumenih steklenih jagod z modro belimi očesci (10). Pet jantarjevih jagod (11) . Br. certoška fibula, okrašena na hrbtu noge s punciranimi krožci (12). NHMW 57223—57229. Grob 13 (T. 68: 5—7) Žel. sulična ost (5). Žel. tulasta sekira (6). Žel. sulična ost (7). NHMW 57230—57232. Grob 14 (T. 65: 3—9) Br. narebreni zapestnici s presegajočima koncema (3, 4). Fragm. br. votla zapestnica z vdetima koncema, okrašena s pasovi vrezov (5). Vijček iz rjave gline (6). Skodelica iz rjave gline (7). Vijček iz rjave gline (8). Fragm. lonec iz temno rjave gline (9). NHMW 57233—57238. Grob 15 (T. 65: 10—16) Fragm. posoda na nogi iz temno rjave gline, okrašena z vtisnjenimi pikami in šrafiranimi trikotniki (10). Skodelica iz rjave gline (11). Br. ločna fibula z »glasinaško« nogo, okrašena na vsaki strani loka z vrezi in odebelitvami. Odlomljena peresovina in igla sta bili železni (12) . Fragm. br. certoške fibule (13). Br. obroček iz žice (14). Vijček iz svetlo rjave gline (15). Fragm. žel. nož z eno zakovico in sledovi lesene opiate na ploščatem držaju (16). NHMW 57239—57244. Grob 19 (T. 63: 23, 24) Fragm. posoda iz svetlo rjavosive gline, s kratkim rebrom na ramenu (23). Lonec iz temno rjave gline, s petimi pari bradavic na obodu (24). NHMW 57245—57246. Grob 20 (T. 66: 13—23) Br. certoška fibula (13). Svinčena profilirana zapestnica (14). Br. obročka (15, 16). Br. zakovica (17). Štirje br. pasni jezički z obročki (18—21). Br. pasni jeziček z železno porjavelo zakovico (22). Fragm. br. pasnega jezička (23). Pečnik omenja še sekiro, sulično ost, več železnih obročev, nenavaden železen predmet (1 Eisenstück ungewöhnlich). NHMW 57247— 57249. Grob 21 (T. 69) Žel. tulasta sekira z ušescem (1). Žel. sulični osti (2, 3). Br. samostrelni fibuli z nogo, ki se konča z naprej gledajočo konjsko glavico (4, 5). Fragm. br. pasna spona, figuralno okrašena s konjičkoma z vtolčenimi pikicami, medtem ko sta robova okrašena z iztolčenimi pikicami in bunčicami (6). Fragm. žel. noža (7). Fragm. ustja posode iz rjave gline (8). Fragm. skodela iz temno rjave gline z nagubanim obodom (9). Br. obročka (10, 11). Fragm. br. pasnih jezičkov (12—17). NHMW 57250—57257. Grob 22 (T. 70: 7) Fragm. skleda iz črno rjave gline. NHMW 57258. Grob 23 (T. 70: 1—6) Žel. sulična ost (1). Žel. plavutasta sekira (2)* Br. certoški fibuli (3, 4). Fragm. posoda iz rjave gline, s podolgovatimi bradavicami na obodu (5). Fragm. dna posode iz rjavo sive gline (6). Pečnik omenja še pasno spono (ploščo). NHMW 57259—57262. Grob 24 (T. 72: 1, 2) Br. certoška fibula. Peresovina naknadno popravljena in pritrjena na gumb fibule (1). Fragm. žel. sulična ost (2). NHMW 57263—57265. Grob 25 (T. 67: 8, 9) Fragm. lonec iz rjavo rdeče gline, okrašen s plastičnimi valovnicami (8). Fragm. posode iz rdeče gline (9). NHMW 57266—57267. Grob 26 (T. 71) Fragm. žel. pasna spona z rebrom (1). Fragm-žel. spenjalni obročki (2—6). Fragm. žel. nož z zakovico na ploščatem držaju (7). Br. obroček (8). Žel. sulična ost (9). Žel. plavutasta sekira (10). Fragm. posoda iz temno rjave gline, okrašena z rebrom (11). Fragm. posoda iz rjavo črne gline, okrašena s poševnimi žlebovi (12, 13). NHMW 57268—57275. Grob 27 (T. 68: 1—4) Skodela iz črne gline, okrašena s šrafiranimi trikotniki in vodoravnimi vrezi (1). Žel. sulični osti (2, 3). Žel. nož z dvema zakovicama na ploščatem držaju (4). NHMW 57276—57278. Grob 28 (T. 60: 7) Žel. sulična ost. Pečnik omenja še fibulo. NHMW 57279. Gomila XII Grob 1 (T. 74: 8, 9) Žel. plavutasta sekira (8). Posoda iz rjavo črne gline, okrašena s cikcak vrezi (9). NHMW 57280—57281. Grob 3 (T. 61: 5, 6) Br. pasna spona, speta z zakovicami iz dveh kosov pločevine (5). Fragm. br. pasni jeziček (6). Pečnik omenja še nož. NHMW 57282. Skodelica iz rjave gline, okrašena z vrezanim ornamentom trikotnikov, vodoravnih črt in valovnice (13). Lonček iz rjave gline s tremi ročajčki (14). Fragm. br. certoške fibule (15). Ogrlica iz temno modrih steklenih jagod in svetlo zelenih turkiznih steklenih jagod (16). NHMW 57283—57286. Grob 5 (T. 72: 5—12) Fragm. br. fibule (5). Ogrlica iz temno modrih steklenih jagod, dve z belo valovnico (6). Fragm. loka br. certoške fibule s krilci (7). Br. samo-strelna peresovina fibule z br. palčko (8). Fragm. ustja posode iz rdeče gline (9). Fragm. dna posode iz rjave gline (10). Skodelica iz temno rjave gline (11). Fragm. noga posode iz temno rjave gline (12). NHMW 57287—57290. Grob 6 (T. 75: 3, 4) Fragm. žel. sulična ost (3). Skodela iz temno rjave gline (4). NHMW 57291—57292. Grob 7 (T. 73: 1, 2) Žel. tulasta sekira z ušescem (1). Posoda iz črne gline z nagubanim obodom (2). NHMW 57293—57294. Grob 8 (T. 72: 3) Fragm. lonec iz sivo rjave gline. NHMW 57295. Grob 9 (T. 73: 9, 10) Trinožna skodelica iz črne gline, okrašena z bradavicami (9). Fragm. posoda iz svetlo rjave gline (10). NHMW 57296—57297. Grob 10 (T. 73: 5) Fragm. posoda iz sivo črne gline. Rekonstr. ni možna. NHMW 57298. Grob 11 (T. 75: 5) Fragm. skodela s presegajočim ročajem iz temno rjave gline. NHMW 57299. Grob 12 (T. 76) Žel. sulični osti z ostanki lesa v tulcih. Rob tulca ene je okrašen z žlebiči (1, 2). Br. certoški fibuli (3, 11). Fragm. žel. obročka (4). Fragm. br. pasnega jezička (5). Ogrlica iz treh belih steklenih jagod, šestih rumenih steklenih jagod in temno modre steklene jagode (6). Br. obročka (7, 8). Žel. tulasta sekira (9). Skleda iz rjave gline, okrašena s tremi plastičnimi valovnicami (10). Posoda na nogi iz rjavo črne gline, okrašena s šrafiranimi trikotniki (12). NHMW 57300—57308. Grob 13 (T. 73: 3, 4)' Br. certoški fibuli. Peresovina ene je antično popravljena tako, da je z zakovico pripeta na lok, kateremu je na vrhu odbrušena odebelitev. NHMW 57309. . Br. samostrelna certoška fibula (10). Fragm. ustja posode iz rjave gline (11). Fragm. posoda iz rjavo rdeče gline z nagubanim obodom. Rekonstr. ni možna(12). NHMW 57310—57311. Gomila XIII275 Grob 1 (T. 75: 1, 2) Žel. sulična ost (1). Žel. plavutasta sekira (2). NHMW 57312—57313. Grob 2 (T. 77) Žel. sulični osti (1, 2). Br. certoška fibula (3). Lonec iz rjave gline, okrašen s plastičnimi apli-kami v obliki rok in svastik, ki so v paru diametralno nasproti (4). Fragm. ustja posode iz rdeče gline (5). Fragm. skodela iz sive gline s sledovi črno barvanih pasov (6). Žel. tulasta sekira z ušescem ter ostanki lesa v poškodovanem tulu (7). Fragm. posoda iz rdeče rjave gline (8). NHMW 57314—57320. Grob 3 (T. 70: 8) Lonček iz rjave gline. NHMW 57321. Grob 4 (T. 78: 1—11) Žel. sulični osti (1, 2). Br. certoška fibula (3). Br. uhan iz spiralno zavite žice (4). Br. pasna spona izdelana v predrti tehniki (5). Br. falerca z zakovico (6). Br. pasni jeziček (7). Lonček z ročajčkom iz rjavo črne gline J8). Br. obroček (9). Žel. plavutasta sekira (10). Žel. nož z dvema zakovicama na ploščatem držaju (11). NHMW 57325—57330. O. H. Frey, Situla 14—15(1974) 135, Abb. 4. Grob 5 (T. 79: 1, 2) Žel. sulična ost (1). Fragm. posoda iz temno rjave gline, z bradavico na ramenu (2). NHMW 57331—57332. Grob 6 (T. 74: 1—7) Žel. sulična ost (1). Žel. tulasta sekira z ušescem (2). Žel. fibula z nazaj obrnjenim zaključkom noge v obliki živalske glavice ? (3). Tri temno modre steklene jagode in ena temno modra steklena jagoda s temno modro belimi očesci in rumenimi izrastki (4). Ogrlica iz jantarjevih jagod (5). Fragm. žel. pasna spona, izdelana v predrti tehniki (6). Žel. nož (7). NHMW 57333—57339. Grob 7 (T. 73: 6—8) Fragm. posoda na nogi iz sivo rjave gline, okrašena s skupinami žlebov (6). Fragm. lonec iz temno rjave gline, okrašen s podkvasto plastično apliko (7). Fragm. dna posode iz rjave gline (8). NHMW 57340—57341. Fragm. posoda na nogi iz rjavo črne gline. NHMW 57342. Grob 9 (T. 78: 12) Fragm. skodela s presegajočim ročajem iz črno rjave gline, okrašena z bradavicami, ročaj pa s stiliziranima živalskima glavicama. NHMW 57343. Grob 10 (T. 75: 6) Fragm. skodela iz temno rjave gline, okrašena s skupinami navpičnih vrezov. NHMW 57344. Grob 11 (T. 79: 3—5) Fragm. posoda iz sivo rjave gline, okrašena z bradavicami (3). Vijček iz črne gline, okrašen z vtisnjenimi pikami in vrezi (4). Žel. nož z dvema zakovicama na ploščatem držaju (5). NHMW 57345—57347. Grob 12 (T. 80: 1^1) Žel. sulična ost (1). Žel. plavutasta sekira (2). Fragm. posoda iz temno rjave gline (3). Fragm. dno posode iz temno rjave gline (4). NHMW 57348—57350. Grob 14 (T. 80: 8) Skodelica iz temno rjave gline. NHMW 57351. Grob 15 (T. 80: 5) Lonec iz rjave gline, okrašen z bradavicama. V loncu so bili fragm. žganih človeških ? kosti — žgan grob ?. NHMW 57352. Grob 16 (T. 81: 1—5) Fragm. lonec iz rdeče rjave gline (1). Fragm. ustja posode iz rjave gline (2). Br. samostrelna fibula z dvema živalskima glavicama (3). Br. narebreni zapestnici, katerih konca sta speta z zakovico (ena je razklenjena — deformirana, vendar iste vrste) (4, 5). Pečnik omenja še uhan in vijček. NHMW 57353—57356. O. H. Frey, Situla 14—15 (1974) 130, Abb. 1. Grob 17 (T. 81: 12) Fragm. skleda iz rdeče gline. NHMW 57357. Grob 18 (T. 81: 6—11) Skleda iz temno rjave gline (6). Br. vzhodnoalpska živalska fibula, okrašena na loku z vrezi (7) . Br. trakast spiralno uvit prstan (8). Br. zapestnici, katerih konca sta speta z zakovico (9, 11). Obroček iz br. žice (10). NHMW 57358—57362. Grob 19 (T. 82: 7—9) Skodelica iz temno rjave gline, okrašena s cikcak vrezi (7). Fragm. skodela iz rdeče rjave gline (8) . Fragm. posoda iz temno rjave gline, okrašena s skupinami bradavic (9). NHMW 57363— 57365. Grob 21 (T. 83: 11) Skodelica iz rjavo črne gline. NHMW 57366. Grob 22 (T. 78: 13) Skleda iz temno rjave gline. NHMW 57367. Grob 23 (T. 82: 4—6) Žel. sulični osti (4, 5). Fragm. lonec iz rjave gline, okrašen z bradavicami (6). NHMW 57368—57370. Grob 24 (T. 82: 1—3) Posoda iz temno rjave gline s štirimi ročaji, okrašena z razčlenjenim rebrom (1). Vijček iz rjave gline (2). Skledica iz temno rjave gline (3). NHMW 57371—57373. Grob 25 (T. 80: 6) Fragm. posoda iz rjavo rdeče gline, okrašena z rebri. NHMW 57374. Gomila XIV Grob 1 (T. 83: 1—3) Fragm. posoda iz rjavo sive gline (1). Vijček iz svetlo rjave gline (2). Fragm. skleda iz rjave gline. Rekonstr. ni možna (3). NHMW 57375— 57376. Grob 2 (T. 81: 13) Fragm. posoda iz rjavo rdeče gline. NHMW 57377. Grob 3 (T. 83: 5) Fragm. noge posode iz rdeče rjave gline. NHMW 57378. Grob 4 (T. 83: 4) Fragm. skodela iz sive gline z nagubanim obodom. NHMW 57379. Grob 5 (T. 83: 6) Fragm. skodela iz rdeče rjave gline z nagubanim obodom in z vrezi okrašenim vratom. NHMW 57380. Grob 6 (T. 83: 12, 13) Fragm. posoda na nogi iz črne gline (12). Fragm. skodela na nogi iz rdeče rjave gline z nagubanim obodom (13). NHMW 57381. Gomila XV Pr. gomile 12 m, v. 3 m. Grob 1 (T. 83: 7—9) Gl. 1 m, glava — S. Fragm. skleda iz temno sive gline (7). Skledica iz rjavo sive gline (8). Fragm. dno posode iz črne gline (9). NHMW 57382—57383. Gl. 1,20 m, glava — Z. Fragm. skodela na nogi iz rjavo sive gline z nagubanim obodom. Rekonstr. ni možna. Pečnik omenja še fibulo in vijček. NHMW 57384. Grob 3 (T. 84: 1—3) Gl. 0,80 m, glava — V. Fragm. skodela na nogi iz rdeče rjave gline (1). Fragm. noge posode iz rdeče gline (2). Fragm. lonec iz rjave gline (3). NHMW 57385—57386. Grob 4 (T. 84: 4—7) Gl. 1,40 m, glava — V. Lonec iz rjave gline, okrašen z razčlenjenim rebrom (4). Fragm. posoda iz rjave gline (5, 6) Brusni kamen (7). NHMW 57387—57388. Grob 5 (T. 79: 6) Gl. 1,30 m, glava — Z. Žel. sulična ost z ostanki lesa v tulcu. NHMW 57389. Grob 6 (T. 84: 8, 9) Gl. 1 m, glava — V. Lonec iz rjave gline, okrašen s tremi skupinami navpičnih reber (8). Vijček iz črne gline, okrašen z vrezi in vtisnjenimi pikami (9). NHMW 57390—57391. Grob 7 (T. 59: 10, 11) Gl. 0,80 m, glava — V. Skleda iz temno rjave gline (10). Fragm. žel. nož (11). NHMW 57392—57393. Grob 8 (T. 67: 5—7) Gl. 2 m, glava — V. Br. jagoda (5). Fragm. žel. sulična ost (6). Fragm. žel. nož (7). NHMW 57394—57395. Grob 9 (T. 85: 7) Gl. 1 m, glava — Z. Fragm. lonec iz rjave gline, okrašen s skupinami reber. NHMW 57396. Grob 10 (T. 85: 8) Gl. 1,60 m, glava — Z. Fragm. posoda iz rjavo črne gline, okrašena s skupinami bradavic. NHMW 57397. Grob 11 (T. 88: 9) Gl. 1,30 m, glava — S. Skodela na nogi iz rjavo črne gline, okrašena z rebri. Pečnik omenja še dve zapestnici, fibulo in ogrlico. NHMW 57398. Grob 12 (T. 86: 3, 4) Gl. 1,20 m, glava — V. Posoda s tremi ročaji iz temno rjave gline (3). Lonec iz rjave gline, okrašen z vrezano valov-nico (4). NHMW 57399—57400. Grob 13 (T. 90: 9) Gl. 0,80 m, glava — V. Lonček iz svetlo rjave gline, okrašen s štirimi bradavicami. NHMW 57401. Grob 14 Gl. 1 m, glava — J. Brusni kamen, posoda. Grob 15 Gl. 1 m, glava — Z. Dve fibuli. Grob 16 Gl. 1 m, glava — Z. Brez pridatkov. Gomila XVI Dol. gomile 30 m, šir. 12 m, v. 3 m. Grob 1 (T. 84: 10) Gl. 1,50 m, glava — Z. Žel. plavutasta sekira. Pečnik omenja še sulično ost in posodo. NHMW 57402. Grob 2 (T. 85: 1—6) Gl. 2 m, glava — Z. Štiri žel. sulične osti. Tul ene (5) je okrašen z vrezi (1—5). Žel. plavutasta sekira, z ostanki lesa in rje v tulu (6). Pečnik omenja še posodo in vijček. NHMW 57403—57405. Grob 3 (T. 84: 11) Gl. 1,50 m, glava — Z. Žel. tulasta sekira z ušescem, z ostanki lesa v tulu. Pečnik omenja še dve sulični osti, eno zapestnico, pasno ploščo in več pasnih obročkov, dve fibuli — vse zaradi slabe zemlje zelo poškodovano. NHMW 57406. Grob 4 (T. 87: 1—4) Gl. 1,50 m, glava — V. Žel. sulični osti (1, 2). Skodela na nogi iz temno rjave gline (3). Posoda na nogi iz temno rjave gline, okrašena z vtisnjenimi pikami in vrezi (4). Pečnik omenja še veliko pasno spono (popolnoma uničeno). NHMW 57407—57409. Grob 5 Gl. 1,60 m, glava — Z. Več jagod, dve votli zapestnici. Grob 6 Gl. 2 m, glava — V. Posoda. Grob 7 (T. 86: 1, 2) Gl. 1,50 m, glava — J. Žel. fragm. sulična ost (1). Žel. plavutasta sekira (2). NHMW 57410—57411. Gl. 1,60 m, glava — Z. Sekira. Grob 9 (T. 89: 1) Gl. 1,40 m, glava — Z. Žel. sulična ost z ostankom toporišča v tulu. Pečnik omenja še fibulo. NHMW 57412. Grob 10 (T. 91: 7) Gl. 1 m, glava — Z. Skodela iz rjave gline, okrašena z vrezi. NHMW 57413. Grob 11 (T. 91: 11) Gl. 1,50 m, glava — Z. Posoda iz rjave gline, okrašena s šrafiranimi trikotniki. Pečnik omenja še manjši lonček in vijček. NHMW 57414. Grob 12 (T. 86: 5—9) Gl. 1,70 m, glava — Z. Fragm. skleda iz rdeče rjave gline (5). Fragm. posoda na nogi iz sivo rjave gline, okrašena s šrafiranimi trikotniki (6). Lonec iz rjave gline, okrašen z rebri (7). Vijček iz rjave gline (8). Fragm. posoda iz rjave gline (9). NHMW 57415—57418. Grob 13 (T. 88: 5—8) Gl. 2 m, glava — V. Br. certoška fibula (5). Fragm. skodela na nogi iz rdeče rjave gline (6). Vijček iz sivo rjave gline (7) . Fragm. skodela na nogi iz temno rjave gline (8) . NHMW 57419—57421. Grob 14 (T. 89 : 2)276 Gl. 0,80 m, glava — J. Žel. tulasta sekira z ušescem. Pečnik omenja še fibulo in dve posodi. NHMW 57422. Grob 15 (T. 87: 5—10) Gl. 2 m, glava — V. Posoda iz rjave gline, okrašena s plastičnimi aplikami v obliki spirale (5). Fragm. posode iz rdeče rjave gline (6, 7). Fragm. ustja posode iz rdeče rjave gline (8). Trinožna skodelica z dulcem iz temno rjave gline (9). Posoda iz temno rjave gline, okrašena s plastičnimi aplikami v obliki svastike (10). NHMW 57423—57426. Grob 16 (T. 90: 10) Gl. 2 m, glava — J. Fragm. posoda iz rjavo rdeče gline z nagubanim obodom. NHMW 57427. Grob 17 (T. 88: 1—4) Gl. 1,50 m, glava — Z. Fragm. žel. nož (1). Fragm. žel. sulični osti (2, 3). Žel. plavutasta sekira s spojenima plavutma z odprtino tudi na spodnji strani. V tulcu so še ostanki lesa (4). NHMW 57428—57429. Gl. 1 m, glava — Z. Fragm. skodela s presegajočim ročajem iz temno rjave gline (1). Fragm. lonček iz rjave gline (2). Fragm. posoda iz temnorjave gline. Rekonstr. ni možna (3, 5). Fragm. ustja posode iz rjave gline (4). Fragm. posoda iz svetlo rjave gline, okrašena s horizontalnima vrezoma na vratu ter skupinami navpičnih vrezov na ramenu posode (6). NHMW 57430—57431. Grob 19 (T. 89: 3—9) Gl. 2,50 m, glava — J. Fragm. skodela na nogi iz rdeče rjave gline z nagubanim obodom (3). Fragm. posode na nogi iz temno rjave gline (4, 5). Fragm. noga posode iz rdeče rjave gline (6). Lonec s štirimi ročaji iz rjave gline (7). Lonec iz temno rjave gline, okrašen z dvema večjima in dvema manjšima plastičnima razčlenjenima podkvastima aplikama (8). Fragm. žel. sulična ost (9). NHMW 57432— 57435. Grob 20 Gl. 1,50 m, glava — Z. Sulična ost in posoda. Grob 21 Gl. 1,50 m, glava — Z. Sekira. Grob 22 Gl. 0,80 m, glava — J. Posoda. Grob 23 Gl. 1 m, glava — V. Posoda. Gomila XVII Pr. gomile 10 m, v. 2 m. Grob 1 (T. 90: 3—5) Fragm. posoda iz temno rjave gline (3). Fragm. ustja sklede iz rjavo rdeče gline (4). Fragm. posoda iz rjavo črne gline, okrašena z bradavicami (5). Pečnik omenja še nekaj jagod in železen predmet. NHMW 57436—57437. Grob 2 Gl. 0,50 m, glava — V. Dve posodi. Grob 3 (T. 91: 9, 10) Gl. 1,50 m, glava — V. Skodela na nogi iz temno rjave gline z nagubanim obodom (9). Vijček iz temno rjave gline (10). NHMW 57438—57439. Grob 4 (T. 90: 1, 2) Gl. 1 m, glava — V. Fragm. posoda iz sivo rjave gline (1). Fragm. skleda iz črne gline, z bradavico pod ustjem in okrašena s poševnim žlebljenejm (2). NHMW 57440—57441. Grob 5 (T. 90: 6) Gl. 0,80 m, glava — S. Fragm. posode na nogi iz rdeče rjave gline. Rekonstr. ni možna. NHMW 57442. Grob 6 (T. 90: 7) Gl. 1 m, glava — V. Fragm. lonec iz temno rjave gline, okrašen s skupinami reber. NHMW 57443. Grob 7 (T. 90: 8) Gl. 0,50 m, glava — J. Fragm. posoda iz temno rjave gline. NHMW 57444. Grob 8 Gl. 0,80 m, glava — V. Posoda. Grob 9 (T. 91: 8) Gl. 0,50 m, glava — S. Frag, skodela iz rdeče rjave gline. NHMW 57445. Najdbe brez grobnih podatkov. Fragm. svinčena zapestnica (T. 90: 11). Žel. sulična ost (T. 91: 12). Naselbina Najdbe iz 1. 1899 (T. 91: 13—19) Fragm. posoda na nogi iz rjavo rdeče gline (13). Vijček iz sive gline (14). Svitki iz rjave gline (15—19). 60 kosov žlindre. NHMW br. inv. št. Najdbe iz 1. 1935 Hiša 1 (T. 92: 1—14) Fragm. svitki iz rjave gline (1—3). Fragm. motek ? iz rjave gline, s horizontalno predrtino na eni strani (4). Vijček iz rjave gline, okrašen z vrezi (5). Fragm. ročaja pekve iz svetlo rjave gline (6). Uteži iz rjave gline (7, 8). Fragm. ustij posod iz rjave gline (9, 10). Dno lončka iz rjave gline (11). Fragm. dna posod iz rjave gline (12, 14). Fragm. ročaja pekve iz rjave gline (13). Ohranjenih je še več fragm. ročajev pekev, dnov posod in kosov hišnega ometa. Nm Ljubljana 12865—12873. Fragm. svitki iz rdeče rjave gline (15, 16). Fragm. ročaji pekev iz rjave gline (17, 18). Vijček iz svetlo rjave gline, okrašen z vrezi in vtisnjenimi pikami (19). Vijček iz rjave gline (20). Fragm. ročaja pekve iz rjave gline (21). Fragm. utež iz rjave gline s predrtino (22). Fragm. posode z veliko bradavico iz rjave gline (23). Fragm. posode z navpičnim rebrom iz rjave gline (24). Fragm. posode z bradavico iz svetlo rjave gline (25). Fragm. posoda iz svetlo rjave gline (26, 29). Fragm. posode iz sivo črne gline, okrašene z visečimi polkrožnimi rebri (27). Fragm. dna posod iz sivo rjave gline (28, 30). Fragm. posode iz svetlo rjave gline, okrašene z vodoravno podolgovato bradavico (31). Ohranjenih je še več fragm. ročajev pekev, svitkov, hišnega ometa in 2 kosa žlindre. Nm Ljubljana 12874—12887. Hiša 3 (T. 93) Fragm. svitka iz rdeče rjave gline (1, 2). Fragm. vijček iz svetlo rjave gline (3). Vijček iz rjavo črne gline (4). Vijček iz sivo rjave gline, okrašen z vtisnjenimi pikami (5). Trije vijčki iz rjave gline, okrašeni z vrezi (6—8). Fragm. uteži iz rdeče sive gline (9, 10). Fragm. posode z bradavico iz rjave gline (11). Fragm. lonec iz svetlo rjave gline, z apliciranim držajem (12, 28). Fragm. posode iz sivo rjave gline, z apliciranim držajem (13). Fragm. podstavka za posodo s podkvastim držajem iz rjave gline (14). Fragm. posod z bradavico iz rjavo sive gline (15—17). Fragm. posode z vodoravnim masivnim ročajem iz črno rjave gline (18). Fragm. posode iz rjave gline s podolgovato bradavico (19). Fragm. posod z razčlenjenim rebrom iz rjavo sive gline (20—27). Fragm. dna posod iz rdeče sive gline (29, 30). Ohranjenih je še nekaj fragm. svitkov, kosov hišnega ometa in 2 kosa rude. Nm Ljubljana 12888— 12897. Hiša 4 (T. 92: 32—44) Fragm. svitka iz rjave gline (32). Vijčka iz rjavo rdeče gline (33, 34). Fragm. ustja sklede iz temno rjave gline (35). Fragm. dna posode iz temno rjave gline (36). Fragm. posode iz rjave gline, okrašene z razčlenjenim rebrom (37). Kremenov odbitek (38). Fragm. ročaja pekve iz sive gline (39). Fragm. ročaja pekve iz rjave gline (40). Brusni kamen (41). Fragm. dna posod iz rjave gline (42, 43). Fragm. ročaja pekve iz rjave gline (44). Ohranjenih je še nekaj fragm. svitkov, kosov hišnega ometa in tlaka, in 3 kosi žlindre. Nm Ljubljana 12898—12905. Muzeji AM I Pula Am Zagreb Gm Nova Gorica MA Genova MAC Milano MC Adria MC Bergamo MC Bologna MC Bolzano MC Como MC Reggio Emilia MC Trst MNA Este MN Trento Nm Ljubljana NHM Wien Zm Sarajevo Acta Arch Hung AJA Arch lug Atti Mem Istr AV Boll Soc Adr BRGK Glasnik Sarajevo GMDS HBA JbZK Jb RGZM MAGW MPK MZK Not Sc PZ RAC RGF St Etr Vjesnik Split Vjesnik Zagreb WMBH WPZ vs Actes du VIIIe Congres Anelli F. (1954—57) Barth F. E. (1969) Batović Š. (1965) Beazley J. D. (1963) Arheološki muzej Istre, Pula Arheološki muzej, Zagreb Goriški muzej, Nova Gorica Museo Archeol. Genova-Pegli Museo Archeol. Civico, Milano Museo Civico, Adria Museo Civico, Bergamo Museo Civico, Bologna Museo Civico, Bolzano Museo Civico Giovo, Como Museo Civico, Reggio Emilia Museo Civico di Storia e d’Arte, Trieste Museo Nazionale Atestino, Este Museo Nazionale del Castello del Buonconsiglio, Trento Narodni muzej, Ljubljana Naturhistorisches Museum, Wien. Zemaljski muzej, Sarajevo Revije Acta Archaeologica Academiae Scientiarum Hungaricae. American Journal of Archaeology. Archaeologia lugoslavica. Atti e Memorie della Società Istriana di Archeologia e Storia Patria. Arheološki vestnik. Bolletino della Società Adratica di Scienze Naturali in Trieste. Bericht der Römisch-Germanischen Kommission. Glasnik Zemaljskog muzeja Bosne i Hercegovine u Sarajevu. Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo. Hamburger Beiträge zur Archäologie. Jahrbuch der. k. k. Zentral-Kommission. Jahrbuch des Römisch-Germanischen Zentralmuseums Mainz. Mittheilungen der Anthropologischen Gesellschaft in Wien. Mittheilungen der Prähistorischen Kommission, Wien. Mittheilungen der k. k. Zentral Kommission, Wien. Notizie degli Scavi di Antichità, Accademia Nazionale dei Lincei. Prähistorische Zeitschrift. Rivista Archeologica dell'antica Provincia e Diocesi di Como. Römisch Germanische Forschungen. Studi Etruschi Vjesnik za arheologiju i historiju dalmatinsku. Vjesnik Hrvatskoga arheološkoga društva, Vjesnik Arheološkoga muzeja u Zagrebu. Wissenschaftliche Mittheilungen aus Bosnien und der Hercegovina. Wiener Prähistorische Zeitschrift. Varstvo spomenikov Skrajšano citirana literatura Actes du VIIIe Congres international des sciences préhistoriques et protohistoriques. Bronzi preromani del Friuli, Atti delVAccad. d. Sc. Lett, e Arti di Udine 6—13, 1 ss. Die hallstattzeitlichen Grabhügel im Bereiche des Kutscher bei Podsemel, Antiquitas 3/5. Die Eisenzeit auf dem Gebiet des illirischen Stammes der Liburnen, Arch lug 6, 55 ss. Attic Red- figure Vase Painters. Benac A., Čovič B. (1957) Chieco Bianchi A. M. (1976) Dreschler Bižić R. (1958) — (1961) — (1966) — (1972-73) Fiala F. (1899) Frey O. H. (1969) — (1971) — (1974) Frey O. H., Gabrovec S. (1971) Gabrovec S. (1956) — (1962-63) — (1964-65) — (1965) — (1966) — (1974) Gabrovec S., Frey O. H., Foltiny S. (1969) Guštin M. (1973) — (1974) Guštin M., Teržan B. (1975) Guzzo P. G. (1972) FIencken H. (1974) Hodson F. R. (1968) Jerem E. (1968) — (1973) Knez T. (1971) Kossack G. (1959) Kromer K. (1959) Kromer K., Gabrovec S. (1962) Glasinac. Calza vara L., de Min M., Tombolani M., Proposta per una tipologia della fibule d'Este. Bibbi. St. Etr. 9. Naselje i grobovi preistorijskih Japoda u Vrepcu, Vjesnik Zagreb 3/1, 35 ss. Rezultati istraživanja japodske nekropole u Kompolju 1955—1956. godine, Vjesnik Zagreb 3/2, 67 ss. Les tombes des Iapodes préhistoriques a Kompolje, Inv. Arch Jugoslavija 9. Nekropola prahistorijskih Japoda u Prozoru kod Otočca, Vjesnik Zagreb 3/6—7, 1 ss. Flachgräberfeld und die prähistorische Ansiedlung in Sanski most, WMBH 6, 62 ss. Die Entstehung der Situlenkunst, RGF 31. Fibeln vom westhallstättischen Typus aus dem Gebiet südlich der Alpen, Oblatio, Raccolta di studi di Antichità ed Arte in onore del Prof. Aristide Calderini, 355 ss. Durchbrochene Frühlatènegürtelhaken aus Slowenien, Situla 14—15, 131 ss. Zur Chronologie der Hallstattzeit im Ostalpenraum, Actes du VIIIe Congres 1, 193 ss. Ilirska gomila v Volčjih njivah, AVI, 62 ss. Halštatske čelade jugovzhodnoalpskega kroga, AV 13—14, 305 ss. Halštatska kultura v Sloveniji, AV 15—16, 21 ss = Zur Hallstattzeit in Slowenien, Germania 44, 1966, 1 ss. Kronologija čelad negovskega tipa, Situla 8, 177 ss = Atti del VI Congresso internazionale delle Scienze preistoriche e protostoriche 3 (1966) 114 ss. Zagorje v prazgodovini, AV 17, 19 ss. Die Ausgrabungen in Stična und ihre Bedeutung für die südostalpine Hallstattkultur, Symposium zu Problemen der jüngeren Hallstattzeit in Mitteleuropa (Smolenice 1970) 163 ss. Prvo poročilo o naselbinskih izkopavanjih v Stični, A V 20, 177 ss = Erster Vorbericht über die Ausgrabungen im Ringwall von Stična, Germania 48, 1970, 12 ss. Kronologija notranjske skupine, AV24, 461 ss. Gomile starejše železne dobe iz okolice Boštanja, Varia arch. Posavski muzej Brežice 1, 87 ss. Katalog Notranjske (v pripravi za tisk). Malenškova gomila v Novem mestu, AV 26, 188 ss. = Beiträge zu den vorgeschichtlichen Beziehungen zwischen dem nord-westlichen Balkan und Pannonien im 5. Jahrhundert, Zbornik H. Henckena (1975) 000 ss. Le fibule in Etruria dal VI al I secolo. Bracelets of Lead-Tin Alloy from Magdalenska gora, Situla 14—15, 119 ss. The La Tene Cemetery at Münsingen — Rain. Acta Berne nsia 5. The Late Iron Age Cemetery of Szentlörinc, Acta Arch Hung 20, 159 ss. Zur Geschichte der späten Eisenzeit in Transdanubien. Späteisenzeitliche Grabfunde von Beremend, Acta Arch Hung 25, 65 ss. Prazgodovina Novega mesta. Südbayern während der Hallstattzeit, RGF 24. Brezje. Arheološki katalogi Slovenije 2. L’art des situles dans les sépultures hallstattien en Slovénie, Inv Arch Jugoslavija 5. Lucke W., Frey O. H. (1962) Lunz R. (1974) Marchesetti C. (1893) De Marinis R. (1973) De Marinis R., Premoli Silva D. (1968-69) Montelius O. (1895—1904) Mostra (1960) Müllner A. (1909) Nebehay S. (1973) Penninger E. (1972) Primas M. (1967) — (1970) Radimsky W. (1895) Lo Schiavo F. (1970) Stare V. (1962-63) — (1973) Teržan B. (1973) — (1974) Teržan B., Trampuž N. (1973) Todorovič J. (1971) ToC (1934) Viollier D. (1916) VoNwiLLER Rittatore F. (1966) Ulrich R. (1914) Zannoni A. (1876—84) Die Situla in Providence, RGF 26. Studien zur End-Bronzezeit und älteren Eisenzeit im Südalpenraum, Origines. Scavi nella necropoli di S. Lucia presso Tolmino (1885— 1892), Boll Soc Adr 15, 1 ss. L’orizzonte degli elmi tipo Negau nell’Italia settentrionale, Actes du VIIIe Congres 3, 77 ss. Revisione di vecchi scavi nella necropoli della Ca’ Morta, RAC 150—151, 99 ss. La civilisation primitive en Italie. Mostra delTEtruria Padana e della Citta di Spina. Geschichte des Eisens in Krain, Görz und Istrien. Das latenezeitliche Gräberfeld von der Kleinen Hutweide bei Au am Leithagebirge, Arch Austriaca Beiheft 11. Der Dürrnberg bei Hallein I. Münchner Beiträge zur Vor-und Frühgeschichte 16. Zur Verbreitung und Zeitstellung der Certosa Fibeln, Jb RGZM 14, 99 ss. Die südschweizerischen Grabfunde der älteren Eisenzeit und ihre Chronologie. Die Nekropole von Jezerine in Pritoka bei Bihać, WMBH 3, 39 ss. Il gruppo liburnico — japodico, Atti d. Accad. Naz. d. Lincei 367, 363 ss. Prazgodovinske gomile iz Rovišča, A V 13—14, 435 ss. Prazgodovina Šmarjete, Katalogi in monografije 10. Valična vas, A V 24, 660 ss. Halštatske gomile iz Brusnic na Dolenjskem, Varia arch. Posavski muzej Brežice 1, 31 ss. Prispevek h kronologiji svetolucijske skupine, AV24, 416 ss. Katalog praistorijskih metalnih predmeta. Treasures of Corniola Les sépultures du second âge du fer sur le plateau Suisse. La necropoli preromana della Ca Morta. Die Gräberfelder in der Umgebung von Bellinzona, Kt. Tessin. Gli scavi della Certosa di Bologna. 1 Želim se zahvaliti vsem, ki so mi omogočili študij certoških fibul in mi dovolili objavo tukaj predstavljenega gradiva. Zato se najprej zahvaljujem za gradivo z Dolenjskih Toplic in za dobre možnosti dela direktorju prazgodovinskega oddelka Naturhistorisches Museuma W. Angeliu ter njegovim sodelavcem, zlasti E. Ruttkayevi in F. E. Barthu, ter Inštitutu za arheologijo SAZU, ki je z denarno podporo omogočil delo na Dunaju. Zahvalim naj se še profesorju dr. S. Gabrovcu, ki je temo spremljal in vodil, ter G. Bermond Montanari (Ravenna), M. Bertoncelj (Ljubljana), B. Chieco (Padova), B. Čovič (Sarajevo), U. Dallemulle (Adria), M. Fekete (Szombathely), B. Govedarica (Sarajevo), T. Knez (Novo mesto), C. Morigi Govi (Bologna), R. De Marinis (Milano), D. Svoljšak (Nova Gorica), K. Vinski Gasparini (Zagreb), F. Zamfieri (Padova), L. Roaro Loseri (Trst), M. Tizzoni (Milano). Prav posebej pa sem se dolžna zahvaliti za zrisavo gradiva Darji Grosman. 2 O. H. Frey (1969) 9 ss, pos. 21 ss. S. Gabrovec (1964-65) 21 ss, pos. 35 s. 3 M. Primas (1967) 99 ss. 4 S certoškimi fibulami v Italiji ter alpskem svetu se ukvarja M. Dessittere (Gent, Belgija), tako da sem obdelala Italijo le po literaturi — zaradi splošne orientacije razširjenosti certoških fibul. 6 P. G. Guzzo (1972) pos. 109 ss; cfr. še K. Kilian, Germania 53 (1975) 224 ss. 6 Fibule z diskasto ploščico: II. vrsta se sicer navezujejo na trakaste fibule z diskasto ploščico (sl. 10: 4) oz. na kačaste fibule, vendar so v literaturi že imenovane kot certoške: cfr. M. Primas (1967) 104; O. H. Frey (1969) 21, oz. certosoidne: G. Mansfeld, Die Fibeln der Heuneburg, RGF 33 (1973) 153, Fundliste 8. Zato smo jih tudi vključili v obravnavo, saj je drobljenje pri uvrščanju in kompliciranje pri poimenovanju nepotrebna obtežitev, zlasti če ne prinese bistveno novih rešitev. 7 Isto kot za fibule II. vrste velja tudi za fibule XIII. vrste — cfr. M. Primas (1967) 119; S. Gabrovec (1964-65) 36. Značilen T profil je vezan bolj na fibule svetolucijske skupine, na Dolenjskem pa je pogosteje v obliki širokega oglatega C oz. odebeljenega J. 8 Cfr. str. 344 s. 9 V seznamih, ki so urejeni abecedno, imenujemo najprej najdišče, pri manj znanih še občino (po: Krajevni leksikon Slovenije I [1968], II [1971]) kot npr. Brezje, Trebnje, ali večje mesto v bližini, kot npr. Bertipaglia, Padova, oz. pokrajino kot npr. Beremend, Baranja. Iz seznama je razvidno, ali so fibule v sklopu celot — grobov oz. depojev, kar je označeno s črko G, ali pa gre za posamezne najdbe oz. neobranjene celote, kar je označeno s črko B. Ponekod ni nobene oznake, kar pomeni, da so podatki nejasni, neznani ali jih ni. Če le mogoče, je navedeno tudi število primerkov (prim.) fibul na posameznih najdiščih. Vendar so ti podatki, zlasti za nekatera velika najdišča le okvirni. To še posebej velja za Most na Soči (Sv. Lucijo), ker mi ni bil mogoč dostop do depoja v MC v Trstu ter za japodska najdišča, katerih gradivo mi je bilo prav tako nedostopno v Am v Zagrebu. Tako se opiram na material iz MC in Am le na razstavljene kose in literaturo. Za kratice muzejev cfr. seznam kratic na str. 414. 10 Cfr. M. Primas (1967) 131, Liste E, kjer našteje vse fibule s punciranimi krožci, ne glede na shemo fibul, tako da se uvrščajo razen vi b vrsto še v V., II. in VI. vrsto cer-toških fibul. 11 Pod tem imenom je v Inventarni knjigi v Nm Ljubljana, vendar sodi v kompleks najdb Gradišča nad Pijavo gorico. 12 Vendar se zavedamo, da našteti primerki ne predstavljajo popolnoma enotne vrste fibul, saj bi bilo mogoče ločiti vsaj dve oblikovalno-izdelovalni področji: cfr. sl. 38. 13 Tudi pri tej inačici obstajajo razlike med posameznimi primerki, kar je pogojeno tako prostorsko kot časovno. Ker pa za nadaljnjo delitev ni dovolj ustreznih podatkov, smo se odločili za takšno začasno rešitev. 14 V NHM na Dunaju je ta fibula neinven-tarizirana in je ob njej le listek z najdiščem Drenovo (Drenovec), tako da je naše lociranje dvomno, čeprav se iz Drenovca pri Zaloki omenjajo halštatske najdbe iz gomil. 15 Cfr. Mostra II (1960) 51 ss. s cit. lit., carta dei rinvenimenti vili. ed etr.; cfr. še W. Lucke, O. H. Frey (1962) in O. H. Frey (1969). Poskus kronološke razvrstitve bolonjskih fibul je v tem delu bolj študijski in služi le za oporo pri proučevanju fibul v prostoru severno od Pada. Le analiza celotnega gradiva, zlasti Certose z njeno keramiko bi lahko prinesla zadovoljive rezultate, ki pa je zame zaradi finančnih in tehničnih težav neizvedljiva, razen tega se s tem že ukvarja M. Dessittere (Gent). Žal se tudi grobni sestav, ki ga prinaša A. Zannoni (1876—84) vedno ne ujema z današnjim stanjem v MC v Bologni. 16 Pri teh fibulah, zlasti pri varianti a je opaziti, da imajo večkrat J presek noge. Vzrok je verjetno ta, da pri dodelovanju ni bila pri-spajkana ploščica, ki je sicer zagozdena med gumbkom na nogi in gumbkom na loku (sl. 6: a). 17 A. Zannoni (1876—84) T. 76. 18 Ibid. T. 28: 6; 90: 2; 116: 4. J. D. Beazley (1963) 898, 373, 357; Mostra I (1960) 180 ss, 206; S. Howard, F. P. Johnson, AJA 58 (1954) 191 ss. Za najdišča cfr. še: Preistoria delVEmilia e Romagna 2 (1963) 567, T. 8: 15 (Verruchio). J. J. Hatt, Buli. Soc. Prehist. Franc. 57 (1960) 362 ss. 19 A. Zannoni (1876—84) T. 43: 2, 5, 18, 19; 60. J. D. Beazley (1963) 386, 780, 638, 716; Mostra I (1960) 171, 205. 20 P. G. Guzzo (1972) 42, 114 ss, 36 ss, 109 ss, T. 9: I, II; 10: III; 7. Vendar je zaradi slabih risb primerjava otežkočena, razen tega Guzzo ne loči fibul glede na presek noge. Tako so najdišča fibul kartirana po Guzzu popolnoma nezanesljiva in služijo le za morebitno orientacijo. Na karti — sl. 7 so predstavljene fibule Guzzove skupine D, ki imajo domnevno J presek noge (glede na objavljene skice — cfr. Guzzo (1972) T. 7: I 1, 2, 5, II 3, 6, 7, III 2, 8: IV 2, —4, 9, V 1, 9: VII 2, 3; na karti — sl. 8 pa fibule Guzzove skupine D in Dl, ki imajo domnevno T presek noge — seznam cfr. pri IV. vrsti fibul. 21 A. Zannoni (1876—84) T. 29: 13, 2—6; 41: 11; 50: 5; Mostra I (1960) 170, 185 s, 191, 193, 190; J. D. Beazley (1963) 225, 410, 339, 343, 599, 715; Id., Etruscan Vase Painting (1947) 266; G. Pommes, St. Etr. 25 (1957) 55; O. H. Frey (1969) 58, op. 77, 88 ss. 22 Pogoste so srebrne, vendar jim je za razliko od drobnih fibul dana celotna obiika z vlivanjem (T noga, gumb na nogi) in je le gumb na loku običajno nataknjen v času do-delovanja. 23 P. G. Guzzo (1972) 109 ss. 24 A. Zannoni (1876—84) T. 93; J. D. Beazley (1963) 342, 375; Mostra I (1960) 181 s. 25 A. Zannoni (1876—84) T. 48: 12; M. Primas (1967) 102 s. 26 Cfr. Th. E. Haevernick, PZ M (1972) 78 ss. Za jantarne jagode cfr. A. Zannoni (1876—84) T. 116: 3, kjer sta v grobu 350 podobna jagoda in krater pripisana leningrajskemu slikarju: J. D. Beazley (1963) 373. Cfr. še D. E. Strong, Catalogue of the Carved Amber in the Departement of Greek and Roman Antiquities (1966) 28 ss; R. Dreschler Bižić (1961) T. 28, 29; Dj. Mano Zisi, L. Popovič, Novi Pazar (1969) T. 34. 27 Popis fibul seveda ni popoln — O. Montelius (1895—1904) T. 99: 5, 3; Mostra I (1960) 245 ss. V. Fusco, A. M. Tamassia, Sibrium 8 (1964—66) 53 ss, Fig. 2, 3; M. Primas (1967) 107 s; S. Aurigemma, Le necropoli di Spina (I960) T. 19, 38 itd. 28 MC Bologna. Te fibule so v grobovih datirane z rdečo figuralno atiško keramiko v čas po 440 pr. n. št.: De Lucca 50, 30, Amo-aldi B — cfr. Mostra I (1960) 171, 198. S. Howard, F. P. Johnson, AJA 58 (1954) 191 ss. V to skupino sodita še fibuli iz groba 294 iz Certose, ki je na podlagi keramike datiran v 1. pol. 5. stol.: cfr. M. Primas (1967) 102, Abb. 1 : E, kar pa je glede na fibuli manj verjetno, saj sta identični s citiranimi kosi. Pozla-titev srečamo tudi na drugih fibulah tega časa kot npr. pri kačastih fibulah v »Tomba grande« z Giardini Margherita, ki sodi v 2. pol. 5. st. : cfr. Mostra I (1960) 153 ss; M. Primas (1970) 73, Abb. 22: D 1. 29 A. Zannoni (1876—84) T. 19: 26, 27; 117: 4. Za kovinske posode cfr. še grob 108 iz Certose: ibid. T. 50: 21, op. 21; G. Pommes, St. Etr. 25 (1957) 46 s; Mostra I (1960) 261, T. 56. Za keramiko cfr. J. D. Beazley (1963) 907; F. P. Johnson, A JA 59 (1955) 123; G. Bermond Montanari, Arch. Classica 2 (1950) 194 ss; M. Primas (1967) 102. 20 J. D. Beazley (1963) 590, 716; Mostra I (1960) 193; G. Bermond Montanari, Not. Sc. 23 (1969) 20 ss, Fig. 35. Za fibule še Ori e argenti dell'Italia antica (1962) 16, T. 16 b; C. Peyre, Studi sulla città antica, Atti del Convegno di studi sulla città etrusco e italica preromana I (1970) 253 ss, T. 44: d. 31 Cfr. P. G. Guzzo (1972) T. 10: VII; 11: II; G. Bermond Montanari, /. c. Fig. 11(a). 32 Mostra I (1960) 242 ss; G. Bermond Montanari, /. c. Fig. 11, 16, 19, 21, 45. 33 Cfr. Š. Batović (1965) 55 ss, Abb. 16: 4—6; 19 b: 14, 15; Z. Vinski, Arch. lug. 2 (1956) 19 ss. 34 G. Bermond Montanari, Not. Sc. 23 (1969) 5 ss; R. De Marinis (1973) Tl s cit. lit. 35 R. De Marinis, /. c. 77 ss; O. H. Frey (1969) T. 30: 1, 3; 31: 18, 19. B. Teržan, N. Trampuž (1973) 434 ss, T. 20; M. Guštin (1973) 478 ss, T. 13, 14; R. Dreschler Bižić (1972-73) T. 34: 3; 35: 1; F. Fiala (1899) 62 ss. 36 M. Guštin, T. Knific, A V 24 (1973) 835 ss, karta 1. 37 Cfr. P. G. Guzzo (1972) 25 ss, T. 3 B; K. Kilian, Germania 53 (1975) 224 ss; B. Teržan, N. Trampuž (1973) 422 ss, op. 33. 38 Cfr. str. 381. 39 O. H. Frey (1969) Abb. 6: 1. C. Mar-chesetti (1893) T. 15: 6; 18: 18. S črko M pred številko grobov iz Mosta na Soči (Sv. Lucije) bomo označevali grobove Marchesetti-jevih izkopavanj, s črko S pa Szombathyjevih. 40 Cfr. seznam drobnih fibul s pestičastim gumbkom na str. 318. 41 K. KroMER (1959) T. 2: 9, 10. S san-guisugo npr. v grobu 22 z Vač, NHM Wien. 42 F. Stare, AV4 (1953) T. 1: 2. 43 O. H. Frey (1969) Abb. 8: 4. Za spone cfr. O. H. Frey (1974) 131 ss. 44 Cfr. op. 20. 45 Cfr. seznam najdišč IV. vrste fibul na str. 323 in op. 20. 46 MC Padova, v grobu 10 je še bodalo, železna plavutasta sekira, železen tul, več posod. Za kačasto fibulo cfr. O. H. Frey (1969) T. 26: 31. M. Guštin (1973) 474 ss, karta 3. Za bodalo cfr. M. Primas (1970) 63 Abb. 17: 18; O. H. Frey (1969) T. 27: 11, 12—13. 47 F. Stare, AV 5 (1954) 112 ss, T. 3: 1; Cfr. op. 46; R. Lunz (1974) 72 s, T. 9; 54: 4. S. Gabrovec (1962-63) T. 10: 1. 48 Cfr. O. H. Frey (1971) 355 ss. 49 O. H. Frey (1969) 19 ss; B. Teržan, N. Trampuž (1973) 428 ss. 50 R. De Marinis, M. Guštin, Preistoria Alpina 11 (1975) 1 ss, Fig. 10. O. H. Frey (1971) 355 ss; Cfr. op. 46. 51 O. H. Frey (1969) 25. 62 M. Primas (1967) 105. 53 Grob je delno objavljen pri O. H. Frey (1971) 383 op. 32, Abb. 11: 1,2. 64 Podobne fibule so znane še iz Slepška in Špičastega hriba pri Mokronogu (Trebnje) — Nm Ljubljana, in Malene — V. Stare, AV 11—12 (1960-61) 57, T. 10: 12. 55 W. SchüLE, Madrider Mitt. 2 (1961) 55 ss, Abb. 20: 4, 12; F. Lo Schiavo, Actes VIIIe Congres 3 (1973) 93 T. 4: 1, 3, 2, 5; 4: 6, 7; B. Teržan, N. Trampuž (1973) T. 14: 13, 15, 16; O. H. Frey (1971) 383 op. 32, Abb. 3, 4. Grobova z Magdalenske gore in Vač (sl. 15: 6—21) se hranita v NHM Wien, grob iz Kobarida (sl. 15: 1—5) pa v MC Trst. 56 Cfr. str. 384 s. 57 S. Gabrovec (1974) 163 ss. 58 Cfr. O. H. Frey (1969) 22, op. 118. 59 Cfr. seznam najdišč na str. 322. 60 ibid. Cfr. še O. H. Frey (1971) 362. 61 Obstajajo tudi razlike med fibulami posameznih dežel, tako so npr. v Estah številnejše fibule, ki nimajo prečnega rebra na prehodu noge v lok. Ornament punciranih krožcev na nogah fibul te vrste je številnejši na Slovenskem (T. 8: 3; 66: 12). Prav tako veljajo določeni elementi razvoja, kot smo jih nakazali pri II. vrsti fibul, zlasti pri oblikovanju nog. Vendar mi ni uspelo izvršiti glede na te značilnosti ustrezne časovne, niti prostorske ločitve, čeprav ni izključena. 62 K. Kromer (1959) T. 47: 1, 3; C. Mar-chesetti (1893) T. 17: 12; B. Teržan, N. Trampuž (1973) T. 17: 14—22. Stična 1/121, Nm Ljubljana — cfr. S. Gabrovec (1974) 168 s, Plan 1. 63 Cfr. str. 384 s. 64 S. Gabrovec (1965) 180 s, sl. 1 ; Id. (1974) 163 ss, Plan 1, Abb. 4: 14, 15. Cfr. še M. Guštin, B. Teržan (1975) 188 ss. 65 Cfr. še O. H. Frey (1969) 22 s, T. 31 : 13; 33: 10, 13. 66 S fibulami X. vrste zelo redko — le v grobu S 434 z Mosta na Soči. V Mostu je večkrat skupaj s fibulo VI. vrste — S 2325, S 1573 S 1548. 67 Cfr. še Š. Gabrovec (1964-65) T. 14; 15. 68 Cfr. str. 389. 69 S. Gabrovec (1964-65) 36, 38, T. 14: 3,1. 70 Id. (1966) 31 s. Cfr. še str. 387. 71 M. Guštin, B. Teržan (1975) 188 ss, karta 2. Cfr. še op. 64 ter M. Djuknić, B. Jovanovič, Arch. lug. 6 (1965) 1 ss; Dj. Mano Zisi, L. Popovič, Novi Pazar (1969). 72 K. Kromer (1959) 23, T. 25: 8. Cfr. še M. Guštin (1974) 95 ss, karta 2; O. H. Frey (1971) 355 ss. Seznam najdišč na str. 319 s — Magdalenska gora V/2, Rovišče 1/2. 73 S. Gabrovec (1964-65) 36, 38, T. 14: 2. 74 B. Teržan, N. Trampuž (1973) 430 ss, T. 15. Še grobovi S 73, S 725, S 1586. 75 MNA Este. Cfr. še C. Marchesetti (1893) T. 19: 8. A. M. Chieco-Bianchi (1976) T. 22: 9. 76 M. Primas (1967) 110 Abb. 6: 6. Cfr. še O. H. Frey (1971) 362. 77 Cfr. seznam najdišč na str. 330 in op. 13. 78 Cfr. O. H. Frey (1969) T. 30: 8; 34: 25. 79 Ibid. T. 33: 8, 20, 18, 22, 31, 33. 80 Grob iz Mosta: NHM Wien. J. Szom-BATHY, MPK 1 (1903) 301, Fig. 35; P. Kos, AV24 (1973) T. 10: 7. 81 B. Teržan, N. Trampuž (1973) T. 14: 17, 20, 21. 82 Most na Soči: S 1573, S 1548, S 2325 — NHM Wien. 83 Cfr. B. Teržan, N. Trampuž (1973) 434 ss, T. 18, 19. 84 O. H. Frey (1969) 22 s, Abb. 10: 6; T. 33: 11. 85 Cfr. str. 385. 86 NHM Wien, cfr. še O. H. Frey (1974) 131 ss. 87 MC Bologna : Certosa 405, De Lucca 89, cfr. še Mostra I (1960) 194; O. H. Frey (1969) T. 31: 14; 33: 14. 88 Grobovi S 434, S 560 itd. 89 Cfr. str. 390. 90 Cfr. W. Schüle, Madrid. Mitt. 2 (1961) 55 ss. G. Mansfeld, Die Fibeln der Heuneburg, RGF 33 (1973) 49 ss s cit. lit. 91 M. Guštin (1974) 95 ss, karta 2; O. H. Frey (1971) 355 ss; O. H. Frey. S. Gabrovec (1971) Abb. 12: 14. 92 O. H. Frey (1971) 355 ss; B. Teržan, N. Trampuž (1973) 430 ss. 93 S. Gabrovec (1966) 30 ss. 94 Cfr. op. 90. 95 Cfr. seznam najdišč na str. 338 s. 96 Ibid. 97 K. Kromer, S. Gabrovec (1962) Y 45/3: 3, 5; 45/1, 2; W. Lucke, O. H. Frey (1962) 44 ss, pos. 56. S. Gabrovec (1964-65) 35 ss. 98 Fibula z Magdalenske gore (NHM Wien) sodi med majhne fibule inačice a, fibula H. vrste med neokrašene manjše primerke inačice /; cfr. še O. H. Frey (1971) 355 ss; T. Knez (1971) Sl. 11, 39—42, 36, 37. 99 Grobova iz Vintarjevca in Koritnice vzporeja še predrta pasna spona. F. Stare, AV A (1953) 264 ss, T. 1: 1, 2, 5; P. Kos, A V 24 (1973) T. 4: 1—3. M. Guštin, B. Teržan (1975) 188 ss, T. 4. 100 K. Kromer (1959) T. 37: 2; 36: 5; S. Gabrovec (1964-65) 36, 38; T. Knez (1971) Sl. 65, 66, 68—70. 101 J. SzoMBATHY, MPK 1 (1903) 313 s, Fig. 81. 102 MNA Este. 103 V grobu Franchini 26 je gradivo zamešano — vsaj iz dveh grobov, zato ga ob vrednotenju ne upoštevamo: cfr. O. H. Frey (1969) 21 op. 112 a, Abb. 7; 23 ss, T. 31. 104 Ibid. 25 s. 105 Op. 34, 35. 106 B. Teržan, N. Trampuž (1973) 434 ss, sl. 4: 3. 107 R. Ložar, GMDS 25 (1934) 17, T. 3: 15, 16; K. Kromer (1959) T. 2: 1, 2; S. Gabrovec (1964-65) 36; O. H. Frey (1974) 129 ss. 108 H. Hencken (1974) 119 ss, Fig. 3: a, b, d; 5: a, f, g, 1, e. 109 M. Guštin (1973) 478 ss. Za Vinico cfr. 7bC (1934) 89, 90 s, Pl. 13: 60; 14: 64 (v grobu 74 je tudi fragment loka latenske fibule). Srednjelatenske fibule se nahajajo skupaj s fibulami te vrste tudi v Estah: Benvenuti 123, Ricovero 231 — MNA Este. 110 Grob je le delno objavljen: T. Knez (1971) Sl. 63—71. Id., Novo mesto v davnini (1972) sl. na str. 62, 64, 66. Načrt gomile: Id., Dolenjski list 25 (19. junij 1969) 65. 111 Grob hrani NHM Wien. Cfr. op. 108, 106. 112 Cfr. B. Teržan (1973) 660 ss. 113 Cfr. F. Fiala (1899) Fig. 112, 146. 114 Proti nogi pomaknjen najvišji del loka (sl. 39: 5—9) je značilen še za fibule X. g in VII. / variante. Tekoč prehod loka v nogo, katera je asimetrične oblike pa je lastnost fibul X. m in n vrste. n» y grobu Capodaglio 37 je 5 fibul te vrste, fragm. loka fibule V. vrste, diskasti obesek, tri spiralno zavite bronaste zapestnice, fragm. bronastega pasu, fragm. bronasta skodelica, rdeča keramika, fragm. železnega noža in palčke, jagode. V grobu Randi 37 pa so še fragm. železnega obroča, vijček, skleda iz fine rumene gline, posoda okrašena s horizontalnimi vrezi ter posoda okrašena z rebri. 116 J. SzoMBATHY, MPK 1 (1903) 295 ss, Fig. 10, 30. 117 MNA Este. 118 T. Knez (1971) Sl. 11, 17—20. 119 Cfr. še S. Gabrovec, Germania 44 (1966) 1 ss, Abb. 17: 6. Na Dolenjskem jih zasledimo še na Vinkovem vrhu: V. Stare, A V 15—16 (1964-65) T. 12: 8 in Šmarjeti: V. Stare (1973) T. 61: 5. V Mostu na Soči se pojavijo zapestnice s kačastimi konci že v času zgodnje Sv. Lucije II b — cfr. sl. 14: 6 in C. Marchesetti (1893) T. 1: 3; 2: 5; 8: 1; 24: 8; in so v rabi še v mlajšem času — sl. 23: 9. Svetolucijski primerki se razlikujejo od dolenjskih, pač pa so sorodni z alpskimi zapestnicami, s katerimi so tudi precej sočasne — cfr. W. Drack, Jahrbuch Schweiz. Gessellschaft für Ur- und Frühgeschichte 55 (1970) 23 ss, Abb. 32; A. Lippert, Das Gräberfeld von Welzelach (1972) T. 24: 9; 5: 5. 120 M. Guštin (1973) 478 ss, T. 14: 1—5. 121 J. SzoMBATHY, MPK 1 (1903) 301, Fig. 38. 122 Ibid. 344, Fig. 206, 207; K. Moser, Jb ZK NF 1 (1903) 122, Fig. 143; To C (1934) 90 s, Pl. 14: 64; cfr. še str. 382. 123 L. Pfanner, Ri v. di Studi Liguri 24 (1958) 106 ss, Fig. 6, 7; Id., Riv. di Studi Liguri 23 (1957) 83 ss, Fig. 3, 5. 124 M. Primas (1967) 110 Abb. 6. 125 Ead., Germania 50 (1972) 76 ss; O. H. Frey (1971) 362. 126 R. Winkler, Schiern Schriften 70 (1950) 7 ss, T. 8: 1, 7, 8. 127 Ibid. T. 11: 1; 8: 2; M. Primas (1967) Abb. 6: 8, 9; R. Lunz (1974) T. 75: 5; O. H. Frey (1971) 355 ss. 128 M. Primas (1967) Abb. 6: 1; 8: A 4, 5, 6; F. Rittatore Vonwiller (1966) T. 50, 78, 79, certoško fibulo je sicer pri opisu groba izpustil, vendar po podatkih, ki mi jih je posredoval R. De Marinis sodi k temu grobu še certoška fibula naše X. a vrste. Cfr. še R. De Marinis, D. Premoli Silva (1968-69) 143 ss; M. Primas (1970) 56 ss. 129 M. Primas (1970) T. 20: C 10. 130Ead. (1967) 112 Abb. 8: B; R. De Marinis (1973) 77 ss, Fig. 1; E. Penninger (1972) T. 49 :B. 131 O. H. Frey (1971) 360 s, Abb. 7, 8. 132 Ibid.', cfr. še M. Primas (1970) 58 ss, T. 32: E; 39: D. 133 Cfr. seznam najdišč na str. 327. 134 R. De Marinis, D. Premoli Silva (1968-69) 142, T. 19—22. Cfr. še op. 128 in M. Primas, Germania 50 (1972) 76 ss; R. De Marinis (1973) 77 ss. 135 E. Penninger (1972) T. 1: A-C; 67. Cfr. še F. R. Hodson (1968) 34 ss, Pl. 123. 136 E. Penninger (1972) T. 29 A; 62 B; 82; 93; G. Kossack (1959) 204, T. 73: 9—10. 137 E. Penninger (1972) T. 37 Cl, 2; H. P. Uenze, Bayer. Vorgeschichtsbl. 29 (1964) 77 ss, Abb. 2, 7, 8; W. Torbrügge, Beilngries, Kataloge der prähist. Staatssamlung 8 (1964) T. 15: 2; cfr. še L. Pauli, HBA 2 (1972) 66 ss. 138 E. Penninger (1972) T. 42: A; 43—48; 90, 91; cfr. še J. V. S. Megaw, Art of the European Iron Age (1970) 63 s; L. Pauli, UBA 2 (1972) 98 ss. 139 E. Penninger (1972) T. 42: 2; 8: Al; 72; cfr. še L. Pauli, HBA 2 (1972) 151 op. 56; F. R. Hodson (1968) Pl. 123. 140 W. Lucke, O. H. Frey (1962) 44 ss, Abb. 18, 19; O. H. Frey, Die Situla von Kuffarn, Veröffentl. aus. d. Naturhist. Museum Wien NF4 (1962); S. Nebehay (1973) T. 2: 12—15; 3. 1110. H. Frey (1971) 369 Abb. 8; M. Primas (1967) 109 ss; Ead. (1970) T. 21: B; 29: A, B; 30: A; Ead., Zeitschrift f. Schweiz. Arch, und Kunstgesch. 24 (1965-66) 193 ss, Abb. 1: A; 5; 6; R. De Marinis, D. Premoli Silva (1968-69) T. 26: B; 27; L. Pauli, E. Penninger, Arch. Korrespondenzbl. 2 (1973) 287. 142 F. R. Hodson (1968) PI. 13: 706—708; 21: 628—631; 24: 123. D. Viollier, Les sepultures du second âge du fer sur le plateau Suisse (1916) PI. 1: 3, 37; 2: 54; U. Schaaff, Jb RGZM13 (1966) 49 ss. 143 W. Stöckli, Arch. Korrespondenzbl. 3 (1973) 203 ss; cfr. še M. Primas (1967) 114 ss. 144 B. Čovič, Inv. Arch. Y 28: 3, 4; cfr. še B. Teržan (1974) 43 ss, Sl. 7. 145 Cfr. E. Jerem (1973) Abb. 3—7. M. Guštin, B. Teržan (1975) 188 ss, karta 2; M. Djuknič, B. Jovanovič, Arch. lug. 6 (1965) 1 ss, T. 15: 13; 16: 19 a, 10, 12 itd.; Dj. Mano Zisi, L. Popovič, Novi Pazar (1969) T. 13, 14, 27, 29. Čelada iz groba 1/1—2 iz Talin ima rob okrašen z ornamentom, ki imitira starejše primerke z zakovicami ob robovih, zato cfr. čelade: Z. Marič, Glasnik Sarajevo NS 14 (1959) 87 ss, T. 1 ; sl. 1. 146 A. Benac, B. Čovič (1957) T. 46: 2, 3—4; Z. Marič, /. c. T. 2: 6. 147 Cfr. Z. Marič, /. c. 87 ss. 148 Nekoliko dvoma zasaja le dejstvo, da so fibule I. b vrste le redke v panonskem svetu (sl. 20), vendar so brez dvoma služile za vzor drugim fibulam zahodnobalkanskega področja — I c in d. Prav tako sodijo v čas snovanja in uveljavljanja certoških fibul fibule III. vrste, tako da je njihov pomen kljub maloštevilnosti razumljiv tudi v tem prostoru. 149 A. Benac, B. Čovič (1957) 48 ss, 58. Hoernes, MPK 1 (1903) 282, Fig. 54; J. Todorovič, Arch. lug. 5 (1964) 45 ss; M. Guštin, B. Teržan (1975) 188 ss. 151 F. Fiala (1899) Fig. 39, 40, 90—94, 20—23, 68, 69, 35. 153 Ibid., Fig. 14, 71, 72 in 2. 153 Ibid., Fig. 52, 111, 147. Okrasna pere-sovina se v jugovzhodnoalpskem svetu pojavi hkrati s pojavom samostrelne peresovine na fibulah — cfr. O. Fl. Frey, S. Gabrovec (1971) Abb. 12—14; J. Waldhauser, Archéol. rózhledy 20 (1968) 430 ss. 154 Cfr. V. Zirra, DflciflNS 15 (1971) 171 ss, Abb. 2: 1; 1; Eastern Celtic Art (1974) Fig. 106; M. Szabó, Folia arch. 25 (1974) 71 ss. 166 F. Fiala (1899) 96 s, Fig. 128, 76 (grob 46), Fig. 2. 156 E. Jerem (1968) 159 ss. Cfr. op. 154 ter N. Majnarič Pandžič, Keltsko latenska kultura u Slavoniji i Srijemu (1970) 17 s, 39, T. 3: 5; 22: 1; 25: 1, 2. V ta »predlatenski« horizont se uvrščajo še grobovi iz Čarakova in Donje doline: B. Čovič, Glasnik Sarajevo NS 11 (1956) 187 ss; Ć. Truhelka, WMBH 9 (1904) T. 43: 2-4; 44: 12—24; 53: 10—13; 59: 9—15. 157 R. Dreschler Bižič (1972-73) 15 s. Cfr. še op. 36, 37. 158 Ead. (1966) Y 87: 2, 3, 5. 159 Cfr. op. 33. “»P. E. Arias, Not. Sc. 1 (1953) 218 ss, Fig. 2; P. G. Guzzo (1972) 47, T. 12: VII. 161 R. Dreschler Bižič (1972-73) 16. 163 Am Zagreb. Lokalni — mlajši posnetki so pogostejši in imajo večkrat okrašen lok z vrezi, cfr. R. Dreschler Bižič (1958) T. 11: 86. 163 Ead. (1966) Y 87: 6. 164 W. Radimsky (1895) 93 s, Fig. 169, 112; 85 s, Fig. 147, 148. Cfr. še Z. Marič, Glasnik Sarajevo NS 23 (1968) 5 ss, vendar ne povzemamo Maričeve delitve, ker se nam ne zdi povsem upravičena, saj npr. njegova II. faza nima izrazitih elementov, ki bi opravičili tako zgodnjo datacijo. Ker celotna analiza Jezerin presega okvir te naloge, se bomo omejili le na vrednotenje certoških fibul ne glede na Maričevo kronološko shemo. 166 Cfr. lego grobov na planu — W. Radimsky (1895) T. II. 166 Cfr. Z. Marič, Glasnik Sarajevo NS 23 (1968) 13 ss, T. 2. 167 V. Vejvoda, Vjesnik Zagreb 3/2 (1961) 115 ss, T. 3: 8; F. Lo Schiavo (1970) 363 ss, T. 6: 11; 14: 4. 168 W. Radimsky (1895) T. II; Z. Marič, Glasnik Sarajevo NS 23 (1968) T. 3: 35, 36; 9: 1, 2. 169 Š. Batovič, Radovi JAZU 18 (1971) 9 ss, T. 13. (1896-97) 42 ss, T. 16: 7; K. Kurz, Situla 14—15 (1974) 155 ss. 171 Cfr. seznam najdišč na str. 320. 173 Cfr. W. Kimmig, UBA 4 (1974) 33 ss, pos. Abb. 4. 173 S. Gabrovec (1964-65) 21 ss. 174 O. H. Frey, S. Gabrovec (1971) 193 ss. 175 S. Gabrovec (1964-65) 35. 176 Cfr. M. Guštin, B. Teržan (1975) 188 ss. 177 Cfr. K. Kromer (1959) T. 30: 4; 33: 3 itd.; M. Guštin (1974) T. 2: 5; 7: 11; B. Teržan (1974) T. 16: 6—9. 178 S. Gabrovec (1962-63) 305 ss, T. 17—19, 9: 2—6. Namesto horizont dvogrebenaste čelade uporabljamo izraz horizont »kačastih« fibul, kar se zdi upravičeno, saj so mlajše značilne jugovzhodnoalpske variante kačastih fibul vodilni tip sredine in 2. pol. 6. st. 179 S. Gabrovec (1956) 62 ss. Cfr. še V. Stare (1962-63) 435 ss; Ead. (1973) 17 ss; O. H. Frey, MAGW103 (1973) 133; M.Guštin (1974) 87 ss; B. Teržan (1974) 31 ss. 180 S. Gabrovec (1962-63) 305 ss, T. 17: 3; O. H. Frey, S. Gabrovec (1971) 199 s. 181 ToC (1934) 40 s, 82, Pl. 5: 33. 183 K. Kromer (1959) T. 1: 2; 25: 13; F. Stare, A V 6 (1955) 287 ss, T. 1: 5; M. Guštin (1974) T. 3: 22, 23; 12: 2; B. Teržan (1974) T. 16: 8, 9. 183 S. Gabrovec (1964-65) T. 10: 9; T. Knez, S. Škaler, AV 19 (1968) 239 ss, T. 4: 2; B. Teržan, N. Trampuž (1973) T. 9: 7, 9, 10; 10: 1, 7. 184 Za zapestnice in lasna obročka cfr. K. Kromer (1959) T. 4: 4, 6; 12: 2; 15: 1, 6; 51: 6; B. Teržan (1974) T. 16: 2—5. Za ovratnice B. Teržan, N. Trampuž (1973) 422 ss, sl. 2: 2; B. Teržan (1973) 683. 185 V grobu je rombična pasna spona, ki je Kossackov tip Ha Dl — cfr. G. Kossack (1959) 32, T. 14; 154: C; I. Kilian Dirlmeier, 50 BRGK (1971) 97 ss, Abb. 2. V Sloveniji jo najdemo v zelo enotnih grobovih — cfr. K. Kromer (1959) T. 13: 4; 27: 10; 42: 5; T. Knez, S. Škaler, AV 19 (1968) T. 1: 8; S. Gabrovec, O. H. Frey, S. Foltiny (1969) Sl. 8: 3 (v tem grobu pomembna za datacijo keramika — cfr. še W. Kimmig in O. H. Frey, HBA 4 [1974] 33 ss in 97 ss), ki sodijo v 1. pol. in sredo 6. st. 186 K. Kromer (1959) T. 33: 4; 47: 4. 187 Ibid., Magdalenska gora XII1/49, NHM Wien. 188 Cfr. str. 349 s. 189 Cfr. str. 353. 190 M. PÀRDUSZ, Acta Arch. Hung. 17 (1965) 180 ss. Id., Acta Arch. Hung. 25 (1973) 27 ss, pos. 31, Karte 2; M. Guštin, B. Teržan (1975) 188 ss. 191 K. Kromer, S. Gabrovec (1962) Y 43/4: 29; 45/3: 3. 192 Ibid., Y 43/1: 1; O. H. Frey (1969) 57 ss, T. 82. Za grob z Vač cfr. S. Rutar, Letopis Matice Slov. (1890) 120; F. Stare, Vače (1955) T. 18; 44: 1. 193 S. Gabrovec (1962-63) 309, T. 10: 8; V. Stare (1973) T. 62: 2—4; M. Guštin, B. Teržan (1975) 188 ss. 194 S. Gabrovec (1962-63) T. 13: 12. 195 K. Kromer, Situla 1 (1960) 111 ss. 196 Ibidr, cfr. še H. Hencken (1974) 119 ss, pos. 126 s. Stiski primerki še niso bili kemično analizirani, vendar že sam zunanji izgled kaže, da so iz drugačne zlitine kot ostale, kjer je osnova svinec. S. Gabrovec (1974) Abb. 4: 7 8 10 12 197 S. Gabrovec (1965) 180 s, sl. 1; Id. (1974) Plan 1. 198 Dvoglavi gumb je iz cinaste zlitine (S. Gabrovec (1956) 89, T. 19: 8), kar ga veže na že omenjene okrasne predmete — cfr. op. 195, 196. Pasna spona, ki je na notranji strani ornamentirana s pasovi vrezov, je iz pločevine v drugotni uporabi, ki ima primerjave v enako okrašenih votlih zapestnicah — cfr. T. 17: 2, 3; 65: 5. 199 Cfr. op. 176. 200 Cfr. katalog — str. 393 ss, vendar pa lahko služijo ti podatki o globinah le kot pomožna orientacija, saj je njihova zanesljivost zaradi starih izkopavanj dvomna. 201 Fibulo očalarko omenja J. Pečnik v pismu J. Szombathyu iz dne 23. 7. 1898, kjer jo skicira in pravi, da sta mu podobna kosa znana le iz Tržišča pri Cerknici — cfr. K. Deschman, MAGW 8 (1879) 137 ss, Fig. 16; M. Guštin, Notranjska, T. 17: 14. Tudi čolni-časta fibula je glede na lok bližja fibulam notranjskega prostora, za katere je značilen le rahlo usločen lok — cfr. K. Deschman, /. c. Fig. 4; M. Guštin (1973) T. 9: 2, 7. Na Dolenjskem nam je znana podobna fibula le iz Šmarjete — NHM Wien. 202 Takšni obeski so prav pogosti na japod-skem področju — cfr. F. Lo Schiavo (1970) 465, T. 37: 11; 15: 12; R. Dreschler — Bižič (1972-73) 17, T. 13: 4; 29: 2. Podobni so znani tudi iz Istre: A. Šonje, Jadranski zbornik 6 (1966) 321, T. 6: 8; A. Puschi, Atti Mem. Istr. 21 (1905) Fig. 102, in z zahodne obale Jadrana: I. Dall Osso, Guida illustrata del Museo Nazionale di Ancona (1915) 187, 193, 301; O. Montelius (1895—1904) PI. 364: 15. 203 Cfr. K. Kromer (1959) T. 3: 4; 35: 7; B. Teržan (1973) 682 ss. 204 Cfr. S. Gabrovec, Godišnjak 8 (Sarajevo 1970) 5 ss, karta 11. 205 V grobu so še ovratnica, dve bronasti narebreni zapestnici, igla z uvito glavico in ogrlica — NHM Wien. 206 Cfr. str. 359. 207 S. Gabrovec (1966) 30 ss, karta 3. 208 Cfr. op. 191—193. 209 K. Kromer (1959) T. 43: 4, 2, 9. Id., MAGW 92 (1962) 192 ss; M. Guštin, B. Teržan (1975) 190 s, op. 37. 210 Ibid. 211 Cfr. O. H. Frey (1974) 131 ss. 212 Cfr. še S. Gabrovec (1964-65) T. 17: 2; B. Teržan, N. Trampuž (1973) 434 ss, sl. 4: 3. 213 H. Hencken (1974) Fig. 5:1. 214 Ibid. Fig. 3: e; 4: i; 5: h. 215 F. R. Hodson (1968) Pl. 26: 710; 32: 557; 35: 554, 531 itd.; E. Penninger (1972) T. 7: 10; 9: 8; 13: 10; 15: 8 itd.; S. Nebehay (1973) T. 2: 15; 5: 6; 20: 1. 216 E. Penninger (1972) T. 8: A 1 ; 25: A 1 itd.; S. Nebehay (1973) T. 3: 1; W. Lucke, O. H. Frey (1962) Abb. 19: 3. Cfr. še S. Martin Kilcher, Zeitschrift f. Schweiz. Arch, und Kunstgesch. 30 (1973) 32 ss. 217 H. Hencken (1974) Fig. 5 f. 218 S. Gabrovec, Germania 44 (1966) 29, Abb. 16: 1; 18: 1, 2; O. H. Frey (1974) 131 ss. 219 Cfr. W. Dehn, Helvetia Antiqua (1966) 137 ss. 220 Cfr. npr. E. Penninger (1972) T. 41: A 6; 29: A 3; H. P. Uenze, Bayer. Vorge-schichtsbl. 29 (1964) 83 Abb. 1: 5; W. Drack, Jb. d. Schweiz. Gesselschaft f. Ur- und Friih-gesch. 55 (1970) 74 ss, Abb. 70. 221 Železni nakit se v Sloveniji prvič pojavi v času Ha C 1 v obliki železnih dvozankastih fibul, zapestnic in ovratnic, nato pa izgineva, saj poznamo le nekaj čolničastih in kačastih iz železa, ki pa niso mlajše od Ha D 1. 222 Cfr. seznam najdišč X. k vrste fibul — str. 335, ter npr. L. Pauli, UBA 2 (1972) 26 ss; F. R. Hodson (1968) Pl. 123; S. Martin Kilcher, l. c. 26 ss, Abb. 2, 12. 223 Cfr. op. 195. 224 Podoben sestav najdb je v grobu 11/16 (T. 8: 1—11), v katerem je še fibula V. vrste. 225 Poznamo jih še z Magdalenske gore (Nm Ljubljana), Novega mesta (Dolenjski muzej Novo mesto), Podzemlja (Nm Ljubljana), Šmarjete (V. Stare [1973] T. 16: 3), Vinkovega vrha (V. Stare, AV 15—16 [1964-65] 215 ss, T. 3: 6) in pa Donje doline (Z. Maric, Glasnik Sarajevo NS 19 [1964] T. 15: 1), Sanskega mostu (F. Fiala [1899] Fig. 14, 72), Szentlö-rinca (E. Jerem [1968] Fig. 19: 6/2; 24: 31/3), Crvenice pri Duvnu (B. Čovič, Vjesnik Split 63-64 [1961-62] 35, Sl. 9). 226 Cfr. op. 225. F. Fiala (1899) Fig. 146; E. Jerem (1968) Fig. 21: 15/3, 4; 23: 29/4, 28/4; 24: 31/2, 33/2—4 itd. 227 Ibid. 228 Cfr. O. H. Frey (1971) 335 ss. 229 Cfr. L. Pauli, HBA 2 (1972) 34, kar pa lahko služi zaradi oddaljenosti le kot primer. 230 Cfr. op. 173, 174. 231 M. Guštin (1974) 87 ss, T. 12—19, 7; najmlajši grob iz Kosmatca je grob 10 z drobno trortasto fibulo (cfr. sl. 15: 16), iz Boštanja pa grob IV. B. Teržan (1974) 45, Sl. 8. 232 S. Gabrovec (1974) 178 ss, Plan 1. 233 T. Knez, Novo mesto 1365—1965 (1969) 41, sl. 27; Id. (1971) Sl. 11, 25—27, 23, 36—37, 39—42. 234 M. Guštin, B. Teržan (1975) 188 ss. 235 O. H. Frey (1971) 355 ss. 236 S. Gabrovec (1965) 177 ss. Za keramiko cfr. O. H. Frey (1969) 84 op. 420; Id. (1971) 364 s. 237 Ibid. 355 ss; Id. (1969) 21 ss; B. Teržan, N. Trampuž (1973) 430 ss. 238 V tem času zamira gomila v Volčjih njivah — sl. 53, 54, gomila XXI v Brusnicah (B. Teržan [1974] 45, sl. 8, T. 18). 239 W. Lucke, O. H. Frey (1962) pos. 44 ss. 240 K. Kromer, S. Gabrovec (1962) Y 43—45; S. Gabrovec (1962-63) T. 12, 13; M. Guštin, B. Teržan (1975) T. 4; K. Kromer (1959) T. 17: 1—10; 43: 1—11; F. Stare, AV4 (1953) 264 ss, T. 1—5. 241 Cfr. str. 353 ss. 242 B. Teržan, N. Trampuž (1973) 430 ss. 243 Cfr. str. 387 ss. 244 Cfr. op. 110. 245 T. Knez (1971). 246 S. Gabrovec, Germania 44 (1966) 1 ss, Abb. 15—20; H. Hencken (1974) Fig. 1, 3; B. Teržan (1973) 660 ss. 247 R. De Marinis (1973) 77 ss. 248 O. H. Frey (1969) 22 ss; Id. (1974) 131 ss; B. Teržan, N. Trampuž (1973) 434 ss, T. 20. 249 Cfr. str. 373 s. 259 T. Knez, Novo mesto 1365—1965 (1969) 41 Sl. 27; Id. (1971) Sl. 15, 11, 17—20, 78, 79; Id. Dolenjski list 25 (19. junij 1969) 65. 251 H. Hencken (1974) Fig. 5: e. Grobovi npr. II/5, 12, NHM Wien; M. Guštin (1973) 478 ss, T. 14: 1—5. 252 V Lt B 2 se na Dolenjskem pojavijo latensko-keltska grobišča — cfr. S. Gabrovec, AV n (1966) 169 ss, pos. 192 s. 253 J. Pečnik, pisma J. Szombathyu: 4. 6. 98 —- »... von Dorfe Mönchdorf, dort sind in ganzen Weiden zu sehen kleine lange Erhöhungen, eine diese Erhöhung habe ich anfangen zum graben, und gleich auf Gräber gekommen, Gräber waren alle Skelettgräber...«. 9. 6. 98 — »... auf gedeckt 12 in den ersten Hügel auf der Hutweide des Dorfes Mönchdorf ...«. Danes žal ni na tem terenu ničesar ohranjenega. Tako je gomila 1 vrisana le s pomočjo znane pare. številke. Raster na sl. 60 pa označuje prostor domnevnih planih grobov. 254 Cfr. op. 253. J. Pečnik, »... werden wir gewiss noch andere Plätze finden wo Gräber drin sind, ... finde ich noch Gräber auf mehreren Orten, ...«. 23. 8. 99 — »... und ein anderen Punkt wo Flachgräber sind muss ich noch kaufen ...«. 29. 8. 99 — »ein gekauftes punkt von Flachgräber zum graben ...«. 31. 8. 99 —■ »... ein Platz von Flachgräber, und kleine Punkte noch Erhöhungen zum probieren...«. 255 Cfr. op. 253. Arheološka najdišča Slovenije (1975) 211 ss omenja tri gomile ob cesti Meniška vas—Dolenjske Toplice. 256 J. Pečnik omenja posamezne lastnike zemlje, na kateri ležijo gomile. Žal tudi to nedosledno. Nedvomno II. je gomila, ki leži v gozdu Šušteršiča s pare. št. 351. Pri gomili V Pečnik omenja v pismu iz 3. 7. 1898, da jo je kupil od Antona Turka, v popisu gomil pa pravi, da je lastnik Janez Krese. Vendar je velika gomila, ki leži na terasastem robu pod grebenom pobočja (sl. 60) verjetno le gomila V. Prav tako ne moremo podrobneje oštevilčiti gomile VI—X, saj vemo le, da se nahajajo na travniku in v gozdu lastnikov Marije Pirc in Martina Senice. 257 Cfr. O. H. Frey, MAGW 103 (1973) 133 in S. Rutar, Izvest. Muz. društva za Kranjsko 8 (1898) 102 s, kjer pa ne govori direktno o centralnem grobu, temveč le da je ležal »proti sredini«. Cfr. še T. Knez (1971) Sl. 11; Id. Novo mesto 1365—1965 (1969) 41 Sl. 27. 258 S. Rutar, l. c. 102 s. 259 Ibid., Id., Izvest. Muz. društva za Kranjsko 9 (1899) 36. 260 J. Pečnik, pismi J. Szombathyu z 18. 8. 1899 in 23. 8. 1899: »... das wir heute den oberen Punkt über den Umwahl übergraben haben, war 2 Metter hoch und 8 Metter lang, der Graben war voll Eisenschlacken, gewiss Uber 4 Zentner oder über 200 Killo, haben wir in dieser Uebergrabung gefunden, und immer vermischt mit Knochen, und Tonscherben, aber nur Eisenschlacken das war ganz voll besonders auf aüsseren Seite der Umwahl, ..., in inneren Seite von Verschanzung findet mann wenig Stücke von Schlacken, aber es war sehr viel ganze Haufen vom Lehm abwürfe, mit welchen Zaum abgeworfen war. ..., in der mitten stehen erschaffene grosse Steine Felsen, und zwischen Felsen ist schwarze Erde und verschüttet mit Eisenschlacken..., ... diese Übergrabung ist der schönste, weil zwischen grossen Felsen, welche stehen in der mitte der Umwahl, waren gewiss auch die iVohnplätze, weil bei 2 Metter tief viele Schlacken, zwischen Eisenschlacken auch Knochen, und Tonscherben, und Lehm abwürfe gefunden haben, der obere ist das schön zu sehen ...«. Cfr. A. Müllner (1909) 71, Fig. 75, 76. 261 Krajevni leksikon dravske banovine (1937) 491, kjer pa se topliška naselbina omenja pod geslom Meniške vasi, ki leži ob zahodnem vznožju Cvingerja. Pod tem imenom so in- ventarizirane tudi najdbe v Narodnem muzeju v Ljubljani. 262 Vsa pisma hranita Prirodoslovni muzej na Dunaju in v prepisu Narodni muzej v Ljubljani — zato cfr. Arhiv Nm v Ljubljani, fascikel Toplice. 263 Slabo kvaliteto topliške keramike je opazil že J. Pečnik: pismo 17. 7. 1898 — »Ich sage sind die Gefässe in Töplitz aus schlechten Ton, und schlecht gebrannt, so muss ich mit grössten Sorge handeln, das ich diese ganze erhalte, die Gefässe von St. Marein (Magdalen-ska gora) diese waren aus guten Ton, gut gebrannt, waren so stark wie Eisen, die Gefässe von Bresje auch so gut erhalten, und auch von Brussnitz waren Gefässe aus guten Ton und gut gebrannt, aber von Dobrava war der schlechte Ton ...«. Pri opisu ne mislimo, da je posoda iz rdeče ali črne gline, ampak da je pečena oz. žgana do te barvne stopnje, zato je beseda »pečena« zavestno izpuščena. 264 Kernos je v NHM na Dunaju inventa-riziran v sklopu groba 6, vendar je iz Pečnikovega pisma z dne 28. 5. 1898 jasno, da sodi v grob 7 — »... I Gefäss haben wir gefunden ungewöhnliche, der Gefäss war ziemlich gross auf Fuss ... und auswending am rande 3 kleine Töpförl ... ein neues Gattung Gefäss, der war bei einem Mann, welcher hat gehabt ein Kelt, 1 Lanze und 1 Certosa Fibula...«. 265 y Pečnikovem seznamu je ta grob opisan kot grob 3, tako da gre očitno le za zamenjavo v oštevilčenju med obema grobovoma. 266 J. Pečnik, pismo 12. 6. 1898 — »... Ich habe ganz gewiss erwartet eine Helme auch, aber leider am Ende der Kopf war ein Brandgrab, ...«. — Verjetno je to grob 27. 267 Revizijo rekonstrukcije situle in njen popravek (cfr. W. Lucke, O. H. Frey [1962] T. 46: 32 in našo prilogo 2) sta izvršila D. Grosman in F. E. Barth. 268 J. Pečnik, 7. 7. 1898 — »bei Kopfe hat gestanden 1 grosses Tongefäss, dan an Fiissen oben von Knien hat gestanden Bronze Situla (s situlo imenuje vse kovinske posode, tudi kotličke — npr. v grobu 17), und unten der Knien komme ich auf ein Bronze Helme... bei Helme auf die linke Seite war Gürtelblech ... am Ende der Füsse 2 Lanzen, 1 Kelt, 2 Certosa Fibeln, die waren schön, waren noch mehrere Bronzesachen...«. 269 Id., 17. 7. 1898 — »Ich habe Hoffnung gehabt, wieder was besonderes zu finden, aber leider war sonst nichts drin als 2 Tongefässe, 1 Topf griechische sistem und ein Schüssel...«. 270 Cfr. op. 201. 271 Pečnik nikjer izrecno ne omenja te čelade, zato obstaja možnost, da je to čelada, ki sodi v grob VII/5 iz Dobrniča — cfr. MAGW 28 (1898) (28 s); MZK 24 (1898) 72. Tako je možno, da je prišlo do zamenjave pri inventa-riziranju. F. E. Barth mi je sporočil, da so se najdbe iz Toplic in Dobrniča istočasno preparirale in da so bile Toplice inventarizirane 1932, Dobrnič pa 1934. Zato tudi on meni, da je zamenjava verjetna. Razen tega omenja Pečnik v pismu 17. 7. 1898, da je poslal na Dunaj tudi predmete iz Dobrniča, čeprav v tem pismu ne govori o čeladi. 272 S. Gabrovec (1962-63) 309 pa navaja sploh napačno najdišče za to čelado —• Toplice pri Šmarjeti. 273 J. Pečnik, 13. 8. 1898 — »... gegraben haben wir Hügel Nro 8 ..., aber leider nichts werth an den Funden... aber so schönes Hügel, und so nichts werth habe noch ni getroffen, es waren begraben die zum Todte beurtheilten und ermordeten, weil jeden Kopf sammt Skelet war unter einen Stein, bedeckt mit Steinen unter den Stein sind gelegen Skelete so zusammen gehakte Köpfe, Knochen von Händen von Füssen alles auf ein Haufen und wie zu sehen ist waren nur Weiber begraben...«. 274 Id. 23. 3. 1899 — »... der Hügel war nichts zu sehen das ein Hügel ist, war ganz ebener Platz und habe bis jetzt gefunden 28 Gräber...« 275 Id. 9. 7. 1899 — »... Hügel Nro 13 welcher von oben gar nichts zu kennen ist, das ein Hügel ist, und sind schöne Skelettgräber drin...«. 276 Glede na Pečnikov opis je verjetno, da sodi v ta grob še fibula iz groba 13, ki v le-tem ni omenjena. 277 Ker je bil rokopis zaključen v aprilu 1975, ni upoštevana novejša literatura. DIE CERTOSAFIBEL Zusammenfassung Einleitung1 Mit der Certosafibel, deren zeitliche Einordnung in der Literatur bereits festgelegt ist, wünschen wir nur abermals die junghallstättische Periode in Slowenien zu beleuchten sowie Stellung und Verhältnis des slowenischen Raumes zu den benachbarten Kulturgruppen und zur übrigen Welt darzustellen. Zu diesem Zweck haben wir in die Abhandlung noch den Grabhügel aus Volčje njive und die Grabhügel-Nekropole aus Dolenjske Toplice mit einbezogen; mit dem ersteren werden wir versuchen, das relative Verhältnis des Vorcertosa-Horizonts zum Horizont der Certosafibel darzustellen, mit der zweiten die Möglichkeit einer Aufgliederung der Horizonte zur Zeit anzudeuten, als die Certosafibel im Gebrauch war. Die Trennung der älteren von den jüngeren Typen der Certosafibeln haben schon einzelne Autoren mit Hilfe der Auswertung des Fundguts bestimmter Gebiete durchgeführt. Um nicht zu weit in die Vergangenheit der Forschungen zurückzugreifen, wollen wir nur O. H. Frey mit seiner Chronologie über Este und S. Gabrovec mit seiner Darstellung des hallstättischen Sloweniens erwähnen.2 Die letzte Gesamtdarstellung der Certosafibel und all ihrer räumlichen und zeitlichen Ausdehnung hat aber M. Primas vorgelegt.3 Ihre Liste des Verbreitungsgebiets und der zeitlichen Einordnung können wir nicht wesentlich ergänzen, ausser für Slowenien und Jugoslawien.4 Doch ist es wegen des andersartigen typologi sehen Vorgehens, worauf wir bei der Erörterung der einzelnen Fibeltypen noch aufmerksam machen werden, zu einem Unterschied in der räumlichen Bewertung und Interpretation der chronologischen Probleme gekommen. Zu erwähnen ist noch die Synthese von P. G. Guzzo über die Fibeln Etruriens,5 die unter anderem auch das Problem der Certosafibel südlich des Po von einer neuen Seite beleuchtet und so neue Möglichkeiten zum Studium der Frage der Entstehung und des eigenartigen Entwicklungs der Fibeln in diesem Teil der Welt eröffnet. Kennzeichnung und Fundstättenverzeichnisse der Certosafibeln Die Certosafibel war längere Zeit in einem sich weit erstreckenden Gebiet in Gebrauch, deshalb ist es verständlich, dass sich mehrere Fibeltypen mit lokalen Varianten entwickelten. Das charakteristische Merkmal und die Neuheit, die sie am Ende des 6. Jh. unter die Fibeln einführt, ist in der Ausgestaltung des Fusses zu sehen: T-Querschnitt des Fusses und aufgebogener, mehr oder weniger ausgeprägt gestalteter Knopf am Fussende. Der entweder halbrunde oder langgestreckte Fibelbügel hat einen linsenförmig ovalen, segmentalen oder rhombischen Querschnitt, kann aber auch bandförmig sein. Bezüglich der Federung gliedern sich die Certosafibeln in Fibeln mit Federung mit zwei Schleifen, Fibeln mit kleiner Diskusscheibe am Übergang des Bügels in den Nadelschaft6 und in Armbrustfibeln.7 Die ständigen Kombinationen der einzelnen Merkmale der Fibelgestaltung vereinen die Fibeln zu charakteristischen Typen, die wir mit den Ziffern von I bis XIII bezeichnet haben. Innerhalb ihres Rahmens gibt es noch unterschiedliche Varianten, die mit den Buchstaben von a bis o bezeichnet sind (S. 2—45). Die kleinen Bogenfibeln mit winzigem Stempelknopf am Fuss haben wir trotz gewisser verwandter Züge nicht in die Familie der Certosafibeln eingereiht (Abb. 7), doch stellen wir sie wegen der zu vermutenden genetischen Verbindungen mit den Certosafibeln trotzdem vor8. Geographisch werden vier grössere Gebiete unterschieden, in denen die Certosafibel vorherrschend war: der Raum südlich des Po mit Bologna als Mittelpunkt und der süd-östliche Voralpenraum von Este bis Dolenjsko (Unterkrain), an den sich einerseits die verschiedenen Gemeinschaften der westlichen Balkanhalbinsel und des südlichen Pannoniens binden, anderseits die längs und innerhalb der Alpenbereiche liegenden Länder anschliessen. Chronologie der Certosafibeln Südlich des Po Zwischen den Apenninen und dem Po hat Bologna einen eigenen Kulturstil geschaffen, der drei kompatibile Schaffenskomponenten in sich vereinte — die etruskische, die autochthone und die »vorgeschichtlich-europäische«, was sich alles auch in den Certosafibeln widerspiegelt.15 Die kleinen Fibeln — Abb. 6: a, b, c, die meistens aus Silber sind, sind ein charakteristisches Merkmal des Bologneser Kunstgewerbes im etruskischen Sinn.16 In den Gräbern kommen diese Fibeln häufig gemeinsam vor, so dass ihr gleichzeitiger Gebrauch nicht strittig ist. Sie treten um das J. 500 v. u. Z. in Erscheinung17 und sind die vorherrschende Fibelform der 1. Hälfte und Mitte dieses Jahrhunderts.18 Die Fibeln mit kleinem Knopf am Bügel (Abb. 6: c) scheinen erst um die Mitte des Jahrhunderts häufiger im Gebrauch zu sein und halten sich bis in die 2. Hälfte des 5. Jahrhunderts.19 Zu den üblichen Fibeln der Bologneser Nekropolen gehören auch zwei Typen von Bronzefibeln — Abb. 6 d, e. Die ersten — Abb. 6 d — gliedern sich in den IV. Typ der Certosafibeln ein, die zweiten — Abb. 6 e — stellen dagegen nur eine lokale Ausführung der Bogenfibeln mit Stempelknopf vor. Für beide finden sich Analogien in der etruskischen Welt unter den Fibeln der Guzzo-Typen D,20 zugleich aber repräsentieren sie das Bindeglied zwischen den Bologneser Fibeln und den Fibeln nördlich des Po (Abb. 7, 8). Getragen wurden sie namentlich in der 1. Hälfte des 5. Jh., einzelne erhalten sich jedoch bis Ende des Jahrhunderts.21 Mitte des Jahrhunderts gesellen sich zu den bereits vorgestellten Fibeln die »klassischen« Certosafibeln mit Knopf am Bügel (Abb. 6 f).22 Mit dieser Fibel, die zwar vielleicht an vereinzelte etruskische Vorbilder anknüpft,23 hat Bologna eine Form geliefert, die im Raum nördlich des Po nicht nur nachgeahmt, sondern übernommen und als eigenes Kulturgut weiter gestaltet wurde (z. B. Abb. 31). In Bologna erscheinen diese Fibeln häufig in den Gräbern aus der Zeit des Firenze-und Leningrad-Malers sowie der Gruppe der Cook-Vasen.21 Mit Grab 100 aus Certosa wird zwar eine frühere Zeit ihres Erscheinens angezeigt,25 allein einzelne Beigaben, wie z. B. die bunte Glasperle (»compound-eye-bead«) und die figuralen Bernsteinperlen sprechen vielleicht dennoch zugunsten der Annahme,26 dass auch dieses Grab in die Zeit des massenhaften Auftretens dieses Fibeltyps in Bologna gehört — ins 2. Viertel des Jahrhunderts. Grosse Ausbreitung dieser Tracht ist in der 2. Hälfte des 5. und am Beginn des neuen Jahrhunderts zu beobachten, da sie in grösserer Anzahl auch an anderen Fundorten Emilias auftauchen.27 Die grossen Certosafibeln ohne Bügelknopf (Abb. 6 g) sind gleichfalls charakteristisch für die 2. Hälfte des 5. Jh., was ausser den Grabeinheiten auch die Tatsache beweist, dass sie oft vergoldet sind.28 Unter die Certosafibeln dieser Region reihen wir noch einen Fibeltyp ein — Abb. 6 h, 20 O, solche Fibeln, die in der Regel aus Edelmetall verfertigt sind. An den Anfang ihrer Entwicklung sind die Fibeln aus den Gräbern 27 und 351 aus Certosa zu setzen, die mit den Fibeln auf Abb. 6 b verwandt sind, sich jedoch von ihnen durch kleine Zäpfchen am Bügel unterscheiden. Sowohl Grab 351 als auch Grab 27 können aufgrund der Metallgefässe und der Oinochoe in die Zeit gegen die Mitte des 5. Jh. datiert werden.29 Charakteristische Exemplare dieses Fibeltyps, gekennzeichnet durch die Verzierung mit Einstichen und die wulstartige Verdickung am Bügelscheitel, sind vergesellschaftet mit Gefässen der Maler Splanchnopt und Zannoni; im reichen Kriegergrab 10 aus San Martino befinden sich aber eine dem Pentesileia-Maler zugeschriebene Kylix und ein in die Zeit zwischen 430 und 420 v. u. Z. datierter Askos.30 Der Fundort San Martino in Gattara legt uns auch lokale Ausführungen von Certosafibeln vor. Ihrer Form nach binden sie sich an die Certosafibeln der Typen IV (Abb. 6 d) und V, vereinzelte zeigen dagegen verwandte Züge mit Exemplaren aus dem etruskischen Raum.31 Der Fuss dieser Fibeln weist nicht selten ein C-profil auf, was in diesem Raum auch für die Zweiknopffibeln des »Typus Malatesta« charakteristisch ist.32 Diese Eigentümlichkeit verknüpft sie zugleich mit den Koinen der adriatischen Küste, wo dieses Fussprofil aufgekommen ist und sich auch hin bis zu den Fibeln des »Typus Baška« erhalten hat.33 San Martino in Gattara gehört zur besonderen Kulturgruppe des nord-östlichen Randgebiets der Apenninen, für welche reiche Männergräber mit Waffenbeigaben bezeichnend sind.34 Dieser Brauch der Waffenbeigabe kommt im weiteren Hinterland des Caput Adriae im Rahmen des 5. Jh. auf, und ist von Este über die Sveta-Lucija-Gruppe und Notranjsko (Innerkrain) bis zu Sanski most erwiesen.35 Este — Slowenien Die drei Zentren — Este, das obere Sočagebiet und Dolenjsko, die das Kulturbild und die Mode des weiteren vorgeschichtlichen Alpenraums gestalteten, kennen die Certosafibel zur selben Zeit wie Bologna. Deswegen ist es noch immer nicht ergründet, welchem von diesen Zentren sie ihren Ursprung zu verdanken hat, denn sie ist ja nur eines der Elemente, die die gegenseitige Verflechtung der neuerungsfreudigen Anregungen dieser Regionen zum Ausdruck bringen. Zur Zeit ihres Aufkommens sind die Varianten dieser Fibeln zahlreicher, um sich allmählich zu einigen »klassischen« Formen zu vereinheitlichen, an deren Stelle dann erst im Laufe des Verfallens der junghallstättischen Kulturen wieder zahlreichere lokale Ausführungen der Certosafibeln treten (Beilage 1, 2). Einzelne für die Certosafibeln charakteristische Details sind für die Fibeln der südlich-vor-alpinen Länder bereits in der Vorcertosazeit erwiesen. Den senkrecht dem Fuss aufgesetzten Knopf kennt schon die sog. Proto-Certosafibel bzw. die Fibel mit langem Fuss und Stempelknopf.36 Diese Fibel führt auch eine Neuheit in der Fussgestaltung ein — den C-Querschnitt. Beide diese Eigentümlichkeiten binden sie an den Kreis der Fibeln, die um das J. 600 v. u. Z. dem weiteren Raum der an der Adria liegenden Gegenden entspringen.37 Da man den Entwicklungsgang dieser Fibeln in die jüngere Zeit verfolgen kann,38 können sie nicht mit dem Entstehungsprozess der Certosa- fibeln in Zusammenhang gebracht werden, infolgedessen ist ihr Name — »Protocertosa«-Fibel — nicht berechtigt. Ein anderer Fibeltyp mit bestimmten, den Certosafibeln ähnlichen Elementen sind kleine Fibeln mit stempelähnlichem Knopf am Fuss (Abb. 12: 7; 15: 11). Für sie ist der J-Fussquerschnitt charakteristisch, wodurch sie einerseits von den »Protocertosa«-, andererseits auch von den Certosafibeln abweichen. Auch diese Fibeln gehören in den Vorcertosa-Horizont: in die Zeit Este III-früh, sie erscheinen nämlich in Gräbern wie z. B. Alfonsi 13 und Randi 31 sowie in Most na Soči (Sv. Lucija) in den Gräbern des entsprechenden Horizonts — M 1028 und S 860.39 Es ist noch fraglich, ob sie auch in Dolenjsko sö früh auftreten, denn leider sind die Grabeinheiten der den oben angeführten zunächst stehenden Beispiele aus Volčje njive und Rovišče nicht erhalten.40 Häufig sind sie jedoch mit den Certosafibeln des II. Typs, der kleinen Dreiknopffibel und der Sanguisugafibel vergesellschaftet41 (cfr. Abb. 15: 3, 16), so dass kein Zweifel über ihre Verwendung am Beginn des Horizonts der Certosafibeln bestehen kann. In Dolenjsko und im Sočagebiet sind diese Fibeln nur eine kurze Zeitspanne in Gebrauch, so dass sich das Exemplar im Grab aus Vin-tarjevec in einer bereits verhältnismässig jungen Umgebung befindet.42 In Este sind diese Fibeln kein so empfindlicher zeitlicher Hinweis, sie sind ja im Gebrauch von den bereits oben angeführten Gräbern weiter über die Gräber Benvenuti 98 und Pela 13 (Abb. 12: 7) bis zu Gräbern wie z. B. Benvenuti 110, dessen Beigaben auch einen durchbrochenen eisernen Gürtelhaken einbeziehen.43 Diesen Fibeln sind die etruskischen Fibeln der Gruppen D nach Guzzo verwandt. Zu einer Berührung dieser zwei Kreise von geistig gleichen und gleichzeitigen Fibeln kommt es im Este — Bologna — Raum, die im Grab 108 in Certosa aufgefundene Fibel entstammt ja dem Bereich nördlich des Po, während sich manche Exemplare aus den Gräbern in Este, wie z. B. im Grab Muletti 260, an die etruskisch-bolognesische Welt binden (Abb. 7).44 Die ideelle Anregung zu diesem Fibeltyp müsste aber vielleicht doch irgendwo in Etrurien gesucht werden, worauf einige zeitliche Einordungen von Guzzo hinweisen. Ein ähnliches Verbreitungsbild wie die kleinen Bogenfibeln mit stempelförmigem Knopf (Abb. 7) bietet der IV. Typ der Certosafibeln (Abb. 8), den man von Etrurien bis nach Donja dolina verfolgen kann.45 In Padua erscheinen im Gräberfeld San Massimo in den Gräbern 9 und 10 zwei kleine Certosafibeln (Abb. 9: 1, 3). Der Beigabenbestand dieser zwei Gräber ist in bezug auf die zwei Certosafibeln verhältnismässig archaisch. Die massive Schlangenfibel (Abb. 9: 2) ist charakteristisch für die Zeit Este Ill-früh. An die gleiche Zeit knüpft sich auch der Dolch aus Grab 10 und ebenso ist auch die Sanguisugafibel nicht unter die jüngeren ihres Typs zu zählen (Abb. 9: 4).46 Demnach stellen lediglich die zwei Certosafibeln jüngere Elemente dar, und deuten an, dass diese Gräber in die Zeit der ersten Certosafibeln zu datieren sind — in die frühe Periode des Horizonts Este III-Mitte. Von den übrigen Fibeln des IV. Typs stechen diese zwei dadurch ab, dass sie von massivem Guss sind, was in Este auch bei manchen Certosafibeln anderer Typen zu bemerken ist (Abb. 21 : 4, 7). Zweifellos gehören diese zwei Fibeln zu jenen, die ganz am Beginn nicht nur dieses Typs, sondern sogar des breiteren Spektrums der Certosafibeln stehen, was noch durch die Tatsache untermauert wird, dass sie einem Raum entstammen, der den Berührungspunkt zweier Welten bildet (Abb. 8). Die charakteristischen Fibeln des IV. Typs gehören bereits zu den Leitformen der Zeit Sv. Lucija II b bzw. Este III-Mitte, sie tauchen ja in ständigen Kombinationen mit der Fibel mit bandförmigem Bügel (Abb. 10: 4), mit der Schlangenfibel u. ä. auf. Dass sie sich in dieser Zeit ostwärts verbreiteten, bezeugt das Grab aus Kranj, wo auch das eiserne Lappenbeil ein Element darstellt, das dem Westen verbunden ist, in Dolenjsko ist es ja unter den Funden aus dieser Periode seltener.47 In Čužnja vas ist eine solche Fibel vergesellschaftet mit einer Paukenfibel und einer Certosafibel des II. Typs, woraus man schliessen kann, dass sie in Dolenjsko gleichzeitig wie im Lucija — Este-Bereich getragen wurde.48 Doch halten sich in Este vereinzelte Exemplare auch noch im jüngeren Horizont. Das Konzept der Certosafibel machte sich im Este — Sv. Lucija-Raum auch noch mit anderen Fibeln geltend — den Fibeln der Typen Ia und lila (Abb. 13). Die Fibeln des Ia-Typs knüpfen in bezug auf Schema und Grösse an die kleinen Fibeln mit Stempelknopf an, sie haben nämlich einen ähnlich geformten und verzierten Bügel und oft auch Knöpfe am Fuss (Abb. 12: 6), nur vereinzelte Fibeln dieser Variante weisen keinen Knopfabschluss des Fusses auf (Abb. 11:2, 5). Doch ist dieser Unterschied in der Ausführung der Fibelfüsse (Abb. 11:2, 5 im Vergleich mit Abb. 12: 2, 6) im Rahmen der Variante an keinerlei Zeitunterschied gebunden. Die einen wie die anderen finden sich in Gräbern, die einen einheitlichen Horizont repräsentieren. Die Begleitfunde, wie z. B. die Sanguisuga-, die Schlangen- und Fibel die mit bandartigem Bügel (Abb. 11; 12) sowie die Keramik der Gräber Rebato 1 und Ricovero 205 knüpfen sich an den Formenschatz der Zeit Este III-früh.19 Auch das Depot aus Parre di Sotto ist für die Certosafibel »archaisch«. Die Armbrustfibel aus dem Grab Benvenuti 98 und die Dolchscheide aus Grab S 543 aus Most na Soči50 sind aber doch ein Hinweis darauf, dass die Gräber mit Certosafibeln der Variante I a in die frühe Zeit von Este III-Mitte bzw. Sv. Lucija II b 1 einzuordnen sind. Diese Zeit wird auch durch die importierte griechische Keramik bestätigt, die mit einem Exemplar unter den Beigaben des Grabes Pela 13 vertreten ist (Abb. 12).51 Als charakteristische südostvoralpine Certosafibel stellt M. Primas62 die kleine Fibel mit gestrecktem Bügel und Knopf mit Zäpfchen am Fussende vor, die wir als Variante o des in. Fibeltyps bezeichnet haben. Von dieser Fibel sind nur wenige Beispiele bekannt (Abb. 13 A), was leicht zu verstehen ist, denn sie fällt in die Zeit, als die Tracht der Certosafibeln erst eingeführt wurde. Man findet sie von Este über Most na Soči bis Dolenjsko, so dass sie wiederum die bereits mit den Certosafibeln der Typen I a und IV vorgestellte Gestaltungsweise demonstriert. Dass sie zur selben Zeit Mode war, wie die oben angeführten Fibeltypen, ist ersichtlich aus dem Grab von Brezje mit der charakteristischen Schlangenfibel des Schlangenfibel-Horizonts, und aus Grab S 729 aus Most na Soči mit seiner Paukenfibel.63 Den H. Certosafibel-Typ (Abb. 2, 43) hat der Dolenjsko — Sv. Lucija-Kreis hervorgebracht. So stellt er im Ausgestalten und Durchsetzen der Mode der Certosafibeln gegen die Fibeln der Typen I a und IV ein Gegengewicht dieses Raumes zum Bereich Este — Sv. Lucija dar. In Most na Soči tauchen in den Gräbern des Horizonts Sv. Lucija II a Fibeln auf, die mit den Fibeln mit bandförmigem Bügel und Diskusscheibchen verwandt sind, nur dass sie einen massiveren Bügel und aufgebogenen Stempelabschluss des Fusses aufweisen (Abb. 14: 3, 8). Der gleicht jenem bei den kleinen Fibeln mit Stempelknopf, so dass es sich offensichtlich um eine einheitliche Tendenz der Fuss-Ausgestaltung in dieser Zeit handelt. Diese Fibeln sind zweifellos als Ausgangsform54 für die Entwicklung der Certosafibel des II. Typs anzusehen. Bei manchen frühen Fibeln des II. Typs, wie z. B. in Volčje njive (Abb. 54: 17), Boštanj und in Grab XIII/49 von Magdalenska gora stossen wir noch auf den J-Fussquerschnitt und einen verhältnismässig kleinen stempelartigen Fussabschluss. Bei den meisten Fibeln dieses Typs ist dagegen bloss der T-Fussquerschnitt üblich (Abb. 15: 3, 9, 18). Allgemein getragen werden sie zur Zeit der Mode der Pauken- und der Fusszierfibeln, der kleinen Dreiknopf-, der Schlangenfibeln und der Fibeln mit bandförmigem Bügel (Abb. 15),55 die alle den Horizont Sv. Lucija II b 1 kennzeichnen. Das Einsetzen ihrer Tracht zeigt auch- die Analyse des Grabhügels aus Volčje njive an (Abb. 53, 54).56 Im Rahmen des II. Typs sind jünger die Fibeln, deren Fussrücken mit kleinen punzierten Kreisen verziert, der Fussabschluss aber häufig kegelförmig ist, was im Vergleich zu dem stempelförmigkugeligen Fussknöpfchen von jüngerer Herkunft ist. Obwohl sie oft mit den einfacheren Fibeln dieses Typs vergesellschaftet sind, stellen ihr Zeitverhältnis die Gräber des Grabhügels in Stična dar. Diese liegen in einem höheren Grabhorizont als die Gräber 99 und 104,67 und reihen sich somit in die Zeit der »zweiten Generation« der Tracht der Certosafibeln ein. Die gleiche Zeit bezeugt auch Grab Costa Martini 43 aus Este, das im Rahmen der Stufe Este III-Mitte jünger ist.68 Ebenso stehen die übrigen Varianten des II. Fibeltyps in der angeführten Zeitspanne von Sv. Lucija II b in Gebrauch. Die unornamentierten Fibeln der Variante II / sind in diesen Zeitrahmen Früh-,69 der Variante II g aber Spätformen, wofür die Fibeln des Depots aus Arbedo Cerinasca und aus Grab XIII/18 von Magdalenska gora den Beweis erbringen.60 Dagegen können die Fibeln der Varianten II d und e wegen des Fehlens von Grabeinheiten nicht genauer eingegliedert werden. Interessant ist jedoch ihre Verbreitung, weil sie verrät, dass sie vorwiegend dem westslowenischen Raum eigentümlich sind. Am zahlreichsten sind sie in Most na Soči, bekannt sind sie aber auch noch aus vereinzelten Fundstätten des Sv. Lucija-Kreises und aus nördlicher liegenden Ortschaften in Dolenjsko. Der slowenische Raum strahlte die Certosafibeln des II. Typs in die benachbarten Länder aus. Wir stossen auf sie weit im Osten — von Velem St. Vid, Gyulay bis Donja dolina. Noch ausgeprägter ist ihr Vordringen in die südalpinen Täler hin bis zu Arbedo (Abb. 43). Während bei den ersten Typen der Certosafibeln wahrzunehmen ist, dass die Anregung einerseits vom Este — Lucija — Kreis (Typen I a und IV), andererseits vom Dolenjsko — Lucija — Kreis (II. Typ) ausgeht, wobei die Schaffenskraft des oberen Sočagebietes ausserordentlich stark beteiligt ist, verwischen sich mit dem V. Fibeltyp die lokalen Eigenheiten, sie sind nämlich dem Gesamtgebiet zwischen Po und Donau gemeinsam (Abb. 18).61 Die häufige Kombination dieses Fibeltyps mit der Schlangen-, der kleinen Dreiknopf- und der Sanguisugafibel spricht dafür,62 dass sie schon recht früh in Gebrauch kamen — in der Zeit der bereits vorgestellten Certosafibeln. Vielleicht erscheinen sie etwas später, was nur flüchtig durch den Zeitunterschied zwischen den Gräbern 17 und 7 aus Volčje njive angedeutet wird (Abb. 53).63 Doch sind sie nicht jünger, als die durch Grab 104 aus Stična bezeichnete Zeit, zwei Fibeln dieses Typs sind nämlich im daneben liegenden Grab 99 vorhanden.64 Die Dauer des Gebrauchs dieser Fibeln ist dagegen beträchtlich länger als bei den bisher erörterten. In Este sind sie oft mit den Fibeln des VI., VHI. und X. Typs (Abb. 32: 3; 21: 1, 4—6; 23 : 3)65 vergesellschaftet, so dass ihr Gebrauch trotz des Erscheinens neuer Fibeln im Horizont Este III-spät nicht aufgegeben wird, obwohl diese Fibel nicht mehr so häufig als in der 1. Hälfte des 5. Jh. auftritt. Ein etwas anderes Bild bietet sich im Dolenjsko — Sv. Lucija-Kreis. Die Gräber mit solchen Fibeln sind verhältnismässig »rein«, denn in ihnen tauchen nur selten Fibeln der jüngeren Typen auf.66 Doch bedeutet dies keineswegs, dass sie nicht auch in jüngerer Zeit getragen worden wären, so wie in Este. Die Fibeln des V. Typs gehörten vor allem zur Frauentracht, in den Männergräbern sind sie nämlich selten (Abb. 17).67 So wurden sie von den Frauen noch getragen (T. 66: 12), als sich in der Männertracht bereits die Fibeln des Typs X durchgesetzt hatten (T. 25: 4, 5), was namentlich in Dolenjske Toplice wahrzunehmen ist.68 Ihre Verwendung in jüngerer Zeit beweisen auch einzelne Gräber von Magdalenska gora. In Grab V/6—7 ist sie kombiniert mit einer Situla, die in den Kreis der jüngeren Situlendenkmäler zu setzen ist,69 in Grab 11/11 aber mit zwei Armbrustfibeln mit nach vorn blickendem Pferdekopf am Fussende (Abb. 55: 1, 3, 4), das übrigens auch in die Vornegauer Zeit gehören kann.70 Von den drei grossen Zentren dieses Fibeltyps hatte Dolenjsko die stärkste Ausstrahlungskraft (Abb. 18), denn diese Fibeln trifft man in zahlreichen Exemplaren in den östlichen Ländern an, sowohl auf Glasinac als auch in der pannonischen Welt. In diesem Gebiet bietet sich aufgrund der Fibeln mit viereckiger Fussplatte (Abb. 45: 10) die Möglichkeit eines Vergleichs des »griechischen und des italischen« chronologischen Konzepts, das, einerseits mit Funden aus Atenica und aus Novi Pazar, andererseits aus Stična, doch als Entstehungszeit der Fibeln des V. Typs den Beginn des 5. Jh. bestätigt.71 Die Fibeln der Variante I b binden sich formal an die Fibeln der Variante I a (Abb. 11; 12), nur ahmen sie mit dem bikonischen Knopf nebst Zäpfchen am Fuss den III. Fibeltyp nach, zugleich kann man ihnen jedoch auch eine gewisse Ähnlichkeit mit manchen Bologneser Fibeln nicht absprechen (Abb. 6: a). So vereinigen sie in sich zwei oder vielleicht sogar drei unterschiedliche Konzepte der Certosafibeln. Dies deutet auch ihr Zeitverhältnis zu den oben erwähnten Fibeln an, denn sie gehören zur »zweiten Generation« der Certosafibeln. In Dolenjsko sind sie vergesellschaftet mit der Fusszier- und der Tierfibel (Abb. 19: 1—3), aber auch mit den kleinen Fibeln mit stempelartigen Knopf,72 was darauf hinweist, dass sie im Komplex des Horizontes der Certosafibeln eigentlich früh auftreten. Hingegen trifft man sie nie an in Verbindung mit Schlangenfibeln und den übrigen Fundgegenständen des Vorcertosa-Hori-zonts, die sich häufig unter den Beifunden der bereits oben vorgestellten Typen der Certosafibeln befinden (I a — V). Am besten wird die Zeit dieser Fibelmode durch zwei Gräber von Magdalenska gora angezeigt, wo Grab XIII/153 (Abb. 19) an den Beginn, Grab V/6—7 dagegen ans Ende ihrer Verwendung fällt.73 In Most na Soči erscheinen sie im Komplex der Gräber,_ die eine verhältnismässig reine, für die Zeit Sv. Lucija II b 2 charakteristische Gruppe bilden.74 Ähnlich verhält es sich in Este. Grab Carceri 3 stellt das Aufkommen dieser Fibeln in die Zeit Este III-Mitte. Die Armbrust-Federung an der Fibel aus diesem Grab, wie wir sie auch noch an der gleichen Fibel aus dem Grab Benvenuti 105 sehen können, verbindet aber die Este-Beispiele mit jenen aus Sv. Lucija, den Certosafibeln des Este-Kreises ist nämlich die Armbrust-Konstruktion fremd.75 Sie wurden zur selben Zeit getragen (Abb. 23: 1—5) wie in Slowenien, wofür auch der Depotfund aus dem nordwestlichen Randgebiet der Po-Ebene Zeugnis ablegt — aus Arbedo Carinasca,76 bis wohin das Verbreitungsgebiet dieser Variante des I. Typs der Certosafibeln reichte (Abb. 20 •). Die Fibeln der Typen IX o, VI und VII a präsentieren uns drei Spangengruppen, nur dass jede von ihnen häufiger und als Charakteristikum in einem der drei kulturellen Brennpunkte auftritt — IX a in Este, VI in der Sv. Lucija-Gruppe und VII a in Dolenjsko. Eine Art Verwandtschaft mit den Fibeln aus Padua (Abb. 9: 1, 3) zeigen die Este-Fibeln der Variante IX a (Abb. 21: 4, 7), die eben für Este charakteristisch sind. Erst die jüngeren, grösseren, schlankeren und gestreckteren Exemplare dieser Variante erscheinen anderswo (Abb. 22).77 Mit den Gräbern Benvenuti 111 und Canavedo 270 (Abb. 21) ist die Erscheinung dieser Fibeln in der Zeitspanne des Horizontes Este III-Mitte erwiesen, was durch charakteristische Begleitfunde, wie z. B. Fibeln mit bandförmigem Bügel, Schlangenfibeln, Certosafibeln des Typs V und Armringe mit profilierten Enden bezeugt wird.78 Häufig sind sie namentlich in jüngerer Zeit, was die Gräber dokumentieren, wo sie mit kleinen Drahtohrringen mit Spiralende (cfr. Abb. 32: 5), durchbrochenen Gürtelhaken und Fibeln des X. Typs vergesellschaftet sind.79 Wegen des Fehlens von Grabeinheiten ist es unmöglich, ein klares chronologisches Bild der Fibeln dieser Variante für Slowenien zu geben. Nur als Stützpunkt kann das in die Zeit Sv. Lucija IIb2/c gehörende Grab S 1323 aus Most na Soči dienen. Die einzelnen Fibeln dieser Variante sind jedoch vergleichsweise spät sowie von reichlich lokaler Ausführung und werden durch die Gräber aus Idrija bei Bača und aus Koritnica in die Zeit des Übergangs aus der Späthallstatt- in die frühe Latènezeit eingeordnet.80 Den VI. Typ der Certosafibeln hat die Sveta-Lucija-Gruppe ausgebildet. Die Entwicklung dieses Typs setzt mit den zwei Fibeln aus Grab S 1561 aus Most na Soči ein.81 Ihr Aufkommen knüpft sich also an die Zeit Sv. Lucija II b (2),82 getragen werden sie jedoch auch noch im folgenden Horizont. Unter den Beifunden sind südostalpine Tierfibeln, Waffen, Gürtelhaken und unornamentierte Situlen zu nennen (Abb. 23: 6—11 ; 24), alles charakteristische Formen des jüngsten Horizonts der Sveta-Lucija-Gruppe.83 Auch in Este ist dieser Fibeltyp zahlreich vertreten (Abb. 23: 4, 5) und erscheint zur selben Zeit wie im Lucija-Raum. Dies künden Funde wie z. B. die Fibeln mit bandförmigem Bügel und Fibeln des Typs V und I b (Abb. 23: 1—3), doch sind sie üblicher in der Zeit Este III-spät.84 Die Verbreitung der Fibeln des VI. Typs im übrigen südöstlichen Voralpenraum zeigt den Ausstrahlungsradius des Lucija — Este — Kreises (Abb. 25). Die Verwendung der Armbrust-Konstruktion bei diesen Fibeln (Variante 6) hat aber keinen chronologischen, sondern einen räumlichen Beiklang, denn ausser bei der Lucija-Gruppe kommt sie an Exemplaren aus Dolenjsko und aus Donja dolina vor (Abb. 25 ±). Den Certosafibeln des VII. Typs mit ihren Varianten begegnen wir im Raum von Bologna bis Bosnien (Abb. 26, 44, 42). Für die Kennzeichnung ihres Erscheinens sind bedeutsam die Fibeln der Variante a, vor allem in Dolenjsko. In dieser Region treten sie in Erscheinung als modische Neuheit in der Männertracht im Rahmen des Horizonts der Certosafibel, wie namentlich die Gräber aus Dolenjske Toplice beweisen (T. 11; 60: 4—6).85 Ihre Verwendung dehnt sich noch bis in den Negauer Horizont aus, was Grab 11/60 von Magdalenska gora verrät, dessen Beigaben auch die charakteristischen Koppelringe einschliessen.86 Dieselbe Zeit findet sie auch in Bologna (Abb. 27) und Este, wo sie ebenso zahlreich noch in den jüngeren Gräbern des Horizontes Este III-spät vertreten sind.87 In den Lucija-Fundorten stösst man auf diesen Fibeltyp seltener. Erwiesen sind vorwiegend kleinere Fibeln der Varianten b und c. Die sind jünger, sie sind ja in den Gräbern mit den Fibeln des Typs X vergesellschaftet und datieren in die Zeit Sv. Lucija II c.88 Dasselbe Bild bietet einerseits das Fundmaterial aus Este (Abb. 33), andererseits aus Dolenjsko (T. 22: 2; 66: 3),89 was den Beweis dafür erbringt, dass die Fibeln dieser zwei Varianten erst Mitte des 5. Jh. erscheinen und noch in jüngerer Zeit in Gebrauch bleiben. Die Armbrust-Federung90 ist eine Besonderheit der Certosafibeln des slowenischen Raums, sie tritt nämlich sporadisch an verschiedenen Fibeltypen auf — I, II, VI und X, und ist das basische Merkmal der Fibeln des XIII. Typs (Abb. 5). Die Armbrust-Federung an den Certosafibeln dieses Typs wurde in etwas abgewandelter Form von älteren Fibeln Übernommen, wie z. B. den Tier-, Pauken- und Fusszierfibeln, den einzelnen Fibeln des II. Typs und den ihnen ähnlichen mit profiliertem Bügel und Fusszier.91 Alle diese sind kennzeichnend für die Zeit des Aufkommens der Fibeln mit Armbrust-Konstruktion im breiteren südostalpinen Raum, bezeichnet als Este III-Mitte bzw. Sv. Lucija II b l.92 Bei diesen Fibeln ist der Armbrustbügel in der Regel halbkreisförmig über die Federungsschleifen unter den Fibelbügel geleitet (Abb. 19: 1). Dadurch unterscheiden sie sich von der Federung der jüngeren Fibeln nicht nur des XIII. Typs (Abb. 29: 3, T. 3: 4; 49: 2; 51: 4; 56: 1), sondern auch von den Tierfibeln mit nach vorn blickendem Pferdekopf (Abb. 55: 3, 4, T. 69: 4, 5) und den südostalpinen Tierkopffibeln (T. 58: 1, 4),93 deren Armbrustbügel ein rechteckiges Schema hat. Das Konzept der Fibel des XHL Typs ist höchstwahrscheinlich von den Fusszierfibeln des westhallstättischen Kreises übernommen.94 Den Beweis dafür liefert das Grundschema dieser Fibeln, das im übrigen durch Elemente der Certosafibel umgewandelt und bereichert ist. Bei den Fibeln des XHI. Typs sind Form, Grösse und auch die quergerillte Verzierung am Bügel standardisiert, dennoch zerfallen sie wegen der unterschiedlichen Ausgestaltung bestimmter Details in mehrere Varianten. Die Gruppe von Sv. Lucija kennt zwei Varianten dieses Fibeltyps: die grösseren haben einen grossen kugeligen Fussknopf (Variante b), die kleineren hingegen einen platten Knopf von Barettform (Variante a, Abb. 29: 3). Beide Varianten sind oft am Bügel mit Längsleisten ornamentiert.95 In Dolenjsko sind ausser den kleinen, den Fibeln von Sv. Lucija ähnlichen, nur dass sie einen kugeligen Knopf haben und unornamentiert sind (Variante a, T. 74: 10),96 zwei Fibelvarianten üblich: c und d. Da die ersten in Vače, die zweiten auf Magdalenska gora zahlreicher sind, repräsentieren sie die einzelnen Verfertigungszentren. So bringen diese Fibelvarianten die räumlichen Eigenheiten der einzelnen slowenischen Fazies zum Ausdruck, innerhalb ihres Rahmens aber sind sie noch ein Hinweis auf die Gestaltungs- und Verfertigungszentren (Abb. 28). Die Fibeln des XIII. Typs kommen in der Zeit auf, die Grab XIII/55 von Magdalenska gora mit der figurai verzierten Situla der klassischen Situlenkunst von Dolenjsko repräsentiert.97 Für dieselbe Zeit spricht noch eine Reihe von Gräbern, die zeigen, dass dieser Fibeltyp im Rahmen des Horizonts der Certosafibeln jünger ist. Zu den ältesten Gräbern mit dieser Fibel gehört das Grab aus dem Grabhügel Kocijan von Magdalenska gora, das auch noch Certosafibeln des II. und V. Typs sowie eine Paukenfibel enthält. In Novo mesto deutet auf diese Zeit das im inneren (älteren) Gräberkreis des Grabhügels aus Ha D2/3 liegende Grab 11/19 hin. Ein ähnliches Bild bieten auch die Grabhügel VI und VII aus Dolenjske Toplice.98 In den Komplex der Gräber dieses Horizonts reihen sich noch die Einheiten aus dem Malensek-Grabhügel aus Novo mesto, aus Vin-tarjevec und aus Koritnica ein.99 Ebenso finden sich in Most na Soči derartige Fibeln in den für die Zeit Sv. Lucija II b 2 charakteristischen Gräbern (Abb. 29). Sie bleiben noch im Negauer Horizont in Gebrauch, was durch Beifunde bezeugt wird, wie z. B. die südostalpine Tierkopffibel (T. 32: 4, 7), mehrere Torques, und in Grab XIII/8, aus Brezje der reparierte Gürtelhaken, ausgeführt im Stil der Situlen von Magdalenska gora-Valična vas-Novo. mesto.100 Einzelbeispiele, wie z. B. in Idrija bei Bača101 dauern auch noch in die Latènezeit hinein. Aus dem slowenischen Raum haben sich die Fibeln des XIII. Typs auch in die Nachbarländer verbreitet. So hat die Gruppe von Sveta Lucija aufs Alpengebiet eingewirkt, während die Ausstrahlung von Dolenjsko ostwärts gerichtet war, von woher auch lokale Ausführungen dieser Fibeln bekannt sind (Abb. 30). Mit dem Massenvorkommen der Certosafibeln des X. Typs äussert sich zum letztenmal in der Hallstattzeit eine breitere Gemeinschaft der längs und im Innenbereich der Alpen liegenden Länder (Abb. 31), deren eigenen Ausdruck die lokalen Adaptierungen dieses Fibeltyps wiedergeben. Aus Este sind im Rahmen dieses Typs verhältnismässig kleine Fibeln mit winzigem Knöpfche am Bügel bekannt, wodurch sie mit den bolognischen verwandt sind (Abb. 6: c), mit denen sie auch gleichzeitig sind. Das beweisen Gräber, wie z. B. Franchini 21, Muletti Prosdocimi 257 oder Benvenuti 115, unter deren Beigaben sich kleine Fibeln mit Stempelknopf, Certosafibeln des I., IV., V. und VIII. Typs, Dreipass- und Körbchenanhänger befinden.102 In ihrer klassischen Ausführung, welche den grossen (Abb. 32: 1, 2) wie auch den etwas kleineren (Abb. 33: 3) Certosafibeln des X. Typs gemeinsam ist, sind sie charakteristisch für den Horizont Este Ill-spät. Die Dauer ihrer Verwendung künden die Gräber Capodaglio 38 und Boldu Dolfin 52/53, vereinzelte Exemplare halten sich aber auch in die Latènezeit hinein.103 Ein ähnliches Bild bietet der Sv. Lucija — Dolenjsko — Kreis. Im oberen Sočagebiet bilden die Gräber mit Fibeln des X. Typs eine sehr reine, einheitliche Gruppe, weshalb nur die seltenen Beifunde ihre zeitliche Einordnung ermöglichen. Die zwei massiven Schlangenfibeln aus Grab S 2318 aus Most na Soči (Abb. 34) schalten sich in den Zeithorizont der breiteren Po-Raum der späten Hallstattzeit ein.104 Mit demselben Kreis und derselben Zeit verknüpfen die Fibeln auch die Waffen, eine Neuheit in den Gräbern von Sv. Lucija II c. Ausser in der Gruppe von Sv. Lucija erscheinen Waffen in den Gräbern des weiteren Raumes von Caput Adriae, ja, man stösst darauf sowohl im nahen innerkrainisch — karstischem Gebiet, als auch jenseits der Adria, wo diese Erscheinung durch die attische Keramik datiert wird.105 Andererseits verknüpfen sie die Waffen auch mit Dolenjsko, denn neben dem Tüllenbeil (cfr. Abb. 24: 4) ist in den Gräbern von Sv. Lucija auch das Lochbeil häufig, ein Kennzeichen des slowenischen Gebiets der späten Hallstattzeit.106 Die Fibeln des X. Typs sind in Dolenjsko die Leitform des Negauer Horizonts (T. 25: 2—5 usw.). Doch erscheinen sie allem Anschein nach gleichzeitig wie im Sočagebiet und in Este, es gibt nämlich keinen Beweis für ihre Retardierung in der Mode, da die Gräber in allen drei Bereichen ähnliche, ja sogar gleiche Beifunde aufweisen.107 Wie in Este werden sie längere Zeit allgemein getragen, denn sie kommen gemeinsam mit profilierten bleiernen Armringen, grossen Lanzenspitzen und Lappenbeilen vor (T. 66: 14; 70: 1—4; 29: 3),108 also jüngeren Elementen im Rahmen des Negauer Horizonts. Einige Fibeln des X. Typs begegnen sich in Form der Varianten g bzw. h auch mit latènezeitlichen Funden, wie einige Gräber aus innerkrainischen Fundorten und aus Vinica erweisen.109 Die Mannigfaltigkeit des Verbreitungsgebiets der Certosafibeln des X. Typs manifestiert sich durch eine Variantenreihe. Die Fibeln der Variante a gehören der Po-Ebene an und ihre Ausbreitung ist auf den Raum der Golasecca-Kultur gerichtet (Abb. 35 0 ). Die grossen Fibeln der Vari- ante e sind Gemeingut des breiteren Raumes von Bologna bis Lika (Abb. 31 A)- Die Unterschiede zwischen den kleineren Fibeln widerstrahlen aber die unterschiedlichen Herstellungszentren. So trifft man auf die Fibeln der Variante b vorwiegend im Kreis von Sv. Lucija -— Istrien, auf jene der Variante c dagegen im östlichen Teil Sloweniens (Abb. 35). Die Varianten g und h sind kennzeichnend für den südwestlichen Teil des slowenischen Raumes und für die benachbarten japodi-schen Regionen (Abb. 52). Die Certosafibeln des XI. Typs widerstrahlen ebenfalls den Gestaltungsstil der einzelnen Bereiche. So sind in Dolenjsko massivere Fibelformen (Abb. 37: 1, T. 6: 6; 88: 5), im Westen Sloweniens und in Lika hingegen schlankere und gestrecktere Schemen charakteristisch (T. 5: 2, 3; Abb. 36). Der Fibeltyp XI tritt in der Frühperiode des Negauer Horizonts in Erscheinung, was am besten Grab IV/3 aus Novo mesto zeigt.110 Dieses Grab, sein klassischer Repräsentant, liegt im inneren Kreis der Südgruppe der Grabhügel-Gräber, woran sich noch zwei Gräberreihen der äusseren Kreise dieser Gruppe anschliessen, welche die Zeitdauer des Negauer Horizonts bezeichnen. Das Grab XIII/37 von Magdalenska gora mit Beigaben von ausgeprägt junger Herkunft (Abb. 37)111 illustriert die Dauer der Tracht dieser Fibeln durch die ganze Späthallstattzeit. In dieselbe Zeit gehören die unzähligen Certosafibeln des VIII. Typs (Abb. 38). Ihre Einordnung ist lediglich auf den Grabeinheiten aus Dolenjske Toplice und auf dem Fundekomplex aus Valična vas begründet.112 Im Grab XI/20 sind sie vergesellschaftet mit einem Armring aus Blei und runden Gürtelbeschlägen (T. 66: 13—23), in Grab III/4 mit einer latènoiden Fibel (T. 19: 9, 7),113 was sie im Rahmen des Negauer Horizonts als verhältnismässig späte Erscheinung ausweist. Unter die Spätvarianten der Certosafibeln gliedern sich noch die kleinen Fibeln (6 und c-Vari-arite) des IX. Typs ein. Auf ihre Entstehungszeit deutet schon das Grundschema beider Varianten hin, das ein Gestaltungsmerkmal der späten Certosafibeln ist.114 Von den Begleitfunden der ziemlich bescheidenen Gräber ist in Este die grobe Keramik charakteristisch. Sie besteht aus Töpfen und Schüsseln sowie aus mit waagerechten Rillen verzierten Gefässen. Das ist, vergleichen mit der »feinen«, gewöhnlich ins Grab beigelegten Este-Keramik ungewöhnlich, weswegen diese Gräber eine Sondergruppe darstellen. Dreipass- (Abb. 39: 4) und Bulla-Anhänger binden diese Gräber an die Zeit des Horizonts Este Ill-spät, während die mittel-latènzeitliche Fibel (Abb. 39: 3) zugunsten einer jüngeren Zeit spricht. So wird mit den Gräbern Capodaglio 37 und Randi 37 (Abb. 39: 1—8) die Zeitdauer der Mode dieser Fibeln bezeichnet.115 Auch die Gräber mit derartigen Fibeln aus Idrija bei Bača gehören derselben Zeit an. Ihr Fundbestand ist, ähnlich wie in Este, noch überwiegend hallstättisch, lledoch verschieden von jenem im benachbarten Most na Soči, was den Beweis dafür erbringt, dass sie wahrscheinlich jünger als der Zeithorizont Sv. Lucija II c sind. Einzelexemplare dieser Fibel haben sich noch in die frühe Römerzeit hinein gehalten, wie Grab Rebato 32 aus Este mit seiner Tiberiusmünze bezeugt.117 Beinahe barock muten die Verzierungen der Fibeln der Typen XII. und VII. an (e, /), die letzte hallstättische Ausführungsform der Certosafibeln. Beide Typen wurden noch in der Tracht der Latènezeit beibehalten. Die Lage des Grabes II/2 aus Novo mesto am äussersten Rand des äusseren Grabkreises des Grabhügels118 ist der beste Verkünder der Mode des XII. Fibeltyps, denn sie bezeichnet die Abschlussphase des Negauer Horizonts, was auch die Beifunde, wie z. B. die zwei Armringe mit Schlangenenden bestätigen.119 Zur gleichen Zeit ist zu zählen noch das Grab aus Dolenjske Toplice (T. 78: 1—11), seine Fibel ist nämlich ganz gleich wie die beiden aus Novo mesto, wie auch das Lappenbeil (T. 78: 10) ein charakteristischer Typ der jüngeren Gräber im Gräberkomplex dieses Fundortes ist. Grab 117 aus Šmihel120 beweist, dass die südostalpinen Länder in dieser Zeit bereits Fibeln nach Latène-Schemen kennen. Das Verbreitungsgebiet der Fibeln des XII. Typs bietet einen Hinweis dafür, dass sie ein ausgeprägtes Kulturgut des südslowenischen Raumes und der Nachbarregionen von Lika bis Sana sind (Abb. 41). In der westslowenisch-alpinen Welt sind aber mit ihnen die verwandten Fibeln der Variante VII e gleichzeitig (Abb. 42). Da die Grabeinheiten mit dem Fibeltyp VH. der Variante e nicht erhalten sind, ist ihre zeitliche Einstufung erschwert. Doch wird mit Grab 30 aus Idrija bei Bača, dessen Fundbestand eine Fibel des frühlatènezeitlichen Schemas der Zeit Lt B einschliesst,121 die Zeit ihrer Tracht dargestellt. Die Fibeln des Typs VII/ bringen die lokalen Merkmale der einzelnen Bereiche zum Ausdruck. Die seltenen Grabeinheiten des slowenischen Raumes aus Idrija bei Bača, Socerb und Vinica bieten eben wegen ihrer lokalen Eigentümlichkeiten nicht gerade die besten Stützpunkte für deren chronologische Bestimmung. Doch wird ihre zeitliche Position durch die Kulturumwelt dokumentiert, aus der sie hervorgegangen sind, die Fundorte mit diesen Fibeln reihen sich ja in den Horizont der Gräberfelder zwischen Soča und Una ein (Abb. 42), der am besten in Jezerine datiert ist, wo die Fibelvariante / des VII. Typs am häufigsten in der Zeit Lt B2 — C ist.122 Dass die Entwicklung der Certosafibeln diese Gestaltungsstufe tatsächlich erst um das J. 300 v. u. Z. erreicht hat, beweisen die verwandten, obwohl wieder völlig lokalen Fibeln des ligurischen Bereichs, wo sie mit der charakteristischen Keramik, die auch eine etruskisch-campagnische Kylix in sich schliesst, in das 3. Jh. datiert sind.123 (sl. 42 f.) Die Alpen Im nördlichen Randgebiet der Po-Ebene und in südalpinen Tälern beginnt die Certosafibel zur Zeit des Depots-Horizonts — aus Romallo und Dercolo sowie Arbedo Cerinasca und Ober-vintl — zur Geltung zu kommen. Die meisten Typen von Certosafibeln stellt das Depot aus Arbedo Cerinasca vor. Darin sind dem südostalpin-estischen Bereich entstammende (II und I b — Abb. 43, 20), wie auch für diesen Raum kennzeichnende Fibeln enthalten (Xa und Vile — Abb. 35 (), 44 A)-124 Das der Mitte des 5. Jh. zugehörende Depot125 datiert zugleich die Einführung der Mode der Certosafibeln in diesen Gegenden. Diese Tatsache wird auch durch die Fibeln des II. Typs aus Romallo und Castel Telvana bestätigt, denn zusammen mit der Fibel aus Arbedo sind sie lediglich als Beweis der Ausstrahlung des slowenischen Raumes anzusehen (Abb. 43), wo sie früher in Erscheinung treten. Für dieselbe Zeit deuten eine solche Verbindung auch die Mitte des 5. Jh. in den Stammzentren (Abb. 25) allgemein verwendeten Fibeln des VI. Typs aus dem Depot in Obervintl.126 Dieses Depot verknüpfen mit dem Fund aus Arbedo noch zahlreiche Fibeln der Variante VII c und vereinzelte Schlangen- und Paukenfibeln, die alle zugunsten der Gleichzeitigkeit des oben erwähnten Depots-Horizonts sprechen.127 Der Fibel der Variante X a aus dem Arbedo-Depot gleichen die zwei Fibeln aus den Gräbern 141 aus Ca Morta und 25 aus Pianezzo, unter deren Beifunden sich kleinere Schlangenfibeln und Keramik befinden, wie sie für die Zeit der Golasecca-Stufe III-früh bzw. Tessin C charakteristisch sind.128 (sl. 35 (>.) Zu den späten, auch formal entwickelteren Fibeln dieser Variante zählen die Fibeln aus Grab 56 in Arbedo Cerinasca, wo auch noch eine jüngere Fibel der Variante X m ist.129 (sl. 52 (>.) Diese ist in Grab 21 aus Pianezzo mit einer grossen Fibel der Variante X/und einer kleinen des XI. Typs vergesellschaftet (Abb. 36). Grab 6 aus Brembatte Sotto mit einer Fibel der Variante XI c und Grab 49 aus Dürrnberg mit einer Fibel der Variante X m stufen jedoch diese Gräbergruppe deutlicher in die Zeit des späten 5. Jh. ein.130 Mit der stratigraphischen Lage des Grabes 87 aus dem Gräberfeld Cerinasca d’Arbedo wird aber auch das relative Verhältnis der vorgestellten Certosafibel-Typen zum jüngeren Horizont mit den klassischen »Tessiner« Fibeln des X. Typs angegeben131 (Abb. 22). Aus der Nekropole Cerinasca d’Arbedo stammt noch eine Fibel des Typs IX a, gefunden im selben Teil des Gräberfeldes wie die bereits erwähnte Fibel des Typs XI c und folglich aus derselben Zeit stammend. Dies beweisen noch verwandte Exemplare aus Gudo und Dalpe, entdeckt in Gräbern, die in die späte Zeit der Stufe Tessin C datiert werden.132 Die Depots Dercolo, Obervintl und Cerinasca d’Arbedo werden auf die gleiche Stufe noch durch die in dieser Gebiet am zahlreichsten vertretenen Certosafibeln des Typs VII c gestellt (Abb. 44 A)-133 Für ihre Datierung ist ausserdem das reiche Grab mit Negauer Helm aus Ca Morta wichtig. Dieses Grab verknüpfen mit den oben angeführten Gräbern 25 aus Pianezzo und 141 aus Ca Morta eine kleine Schlangenfibel und eine Bronzeziste, mit dem Arbedo-Depot aber eine Stamnos-Situla, demnach gehört es in dieselbe Zeit — in den Horizont Golasecca III-früh.134 Damit ist die Gleichzeitigkeit des Gebrauches dieser Fibeln im Alpen- und im Voralpenraum erwiesen. Dass diese Fibelvariante gleichzeitig in der gesamten Alpenwelt aufkommt, bezeugen trotz der schlecht erhaltenen Grabeinheiten im Etsch tal die Gräber aus Dürrnberg bei Hallein. Grab 1/2 ist jünger als Grab 1/3 und ziemlich gleichzeitig mit Grab 1/1, das zwei Fibeln des Marza-botto-Typs Lt A aufweist.135 Ungefähr in dieselbe Zeit reihen sich noch andere Gräber aus diesem Fundort ein, wie z. B. 32/2, 55/2 und das Grab mit einer Fibel dieser Variante aus Wildenroth-Grafrath.136 Grab 39/3 aus Dürrnberg enthält eine etwas jüngere Fibel des VII. Typs, gekennzeichnet durch grössere Federungswindungen und gestrecktere Form, was sie unter die verwandten, gelegentlich schon ziemlich degenerierten Exemplare dieses Typs im Raum nördlich der Alpen einreiht (Abb. 44 □). Dieses Grab ist verhältnismässig gleichzeitig mit den Gräbern 2 und 4 und gehört also in die späte Lt A, möglicherweise bereits in die Übergangszeit in Lt Bl. Ähnliche Fibeln sind noch im Gräberkomplex aus Richterskeller und aus Grab 12 aus Dürrnberg bekannt, die ebenfalls der späten Lt A (2) zuzuzählen sind, manchenorts aber erhalten sie sich noch in die Zeit Lt Bl.137 Die grossen Certosafibeln des X. Typs kommen in der Alpenwelt in zwei unterschiedlichen Ausführungen vor: westlich der Linie Etsch — Inn in der Form der sog. Tessiner Fibeln (Variante re), östlich mit Fibeln der Variante l, die ihrer Form nach näher den Este — slowenischen Beispielen dieses Typs als ihren westlichen Nachbarinnen stehen. So wird mit diesen Certosafibel auch der kulturgeschichtliche Charakter dieser Gebieten Umrissen (Abb. 31). Der Datierung der Fibeln der Variante X l dienen vornehmlich die Gräber aus Dürrnberg, denn bei den Tiroler Exemplaren sind die Grabeinheiten fast nicht erhalten. Für die relative, wie auch absolute Zeiteinstufung dieser Fibeln ist Grab 44/1 wichtig, jünger als Grab 44/2, das zu den klassischen Vertretern der Lt A gehört.138 Ausserdem enthält Grab 44/1 noch eine Fibel des frühlatènezeitlichen Schemas mit massivem Bügel, die bereits in die Zeit Lt Bl gehören könnte. Dieselbe Zeit bekundet auch Grab 10/1 mit einer Fibel des Marzabotto-Typs unter den Beigaben, die in dieser Form noch in der frühen Lt B vorkommt. Zugleich ist dieses Grab auch mit Grab 10/2 gleichzeitig, wo sich eine ähnliche Fibel wie in Grab 44/1 befindet.139 Ihren Gebrauch im frühen 4. Jh. beweisen auch noch zwei Gräber aus Kuffarn und Au im Leithagebirge.140 Im zentralen und westlichen Alpenbereich war ungefähr in derselben Zeit — in der Stufe Tessin D bzw. Golasecca III-mittel — die Mode der charakteristischen »Tessiner« Certosafibeln vorherrschend (Abb. 31 (>). In den Fundorten der Südalpentäler, wie z. B. in Arbedo, Castaneda, Brem-batte Sotto und Ca Morta, stellen sie den ausgeprägt späthallstättischen Horizont dar, worin schon vereinzelte Latène-Elemente erscheinen,141 während diese Fibel im inneralpinen Bereich, wie z. B. in Münsingen oder Spiez bereits im Komplex des frühlatènezeitlichen Horizonts Lt Ib bzw. Lt Bl sind.142 Doch reicht auch dort ihre Verwendung in die Zeit Lt B2 hinein,143 was eigentlich die gleiche Erscheinung ist wie im Gesamtgebiet südlich der Alpen vom Po bis zur Sava und Sana. Das südwestliche Pannonien und der westliche Balkan Dieses Gebiet zerfällt mit seinen Kulturgruppen in mehrere lokale Fazies des südpannonisch — balkanischen Hallstattkreises, die durch die Certosafibel mit dem südostvoralpinen Raum verknüpft sind. Von dort haben sie sie übernommen und sie dann auf eigene Weise umgewandelt. Nur mit vereinzelten Fibeln des H. und IV. Typs drangen die frühen Certosafibeln auch in den Westen der Balkanhalbinsel vor (Abb. 8, 43), wo namentlich Donja dolina als Vermittlerin zwischen Slowenien, Pannonien und Bosnien eine gewichtige Rolle spielt. In diesem Fundort ist die Gleichzeitigkeit des Zustroms neuer Formen der Certosafibeln erwiesen, denn in Grab 9 des M. Petrovič jun. begegnen einander Fibeln des H. und V. Typs. Beide wurden in Gräbern entdeckt, die einen einheitlichen Horizont bilden, der in bezug auf sein gesamtes Fundgut mit dem Horizont der Certosafibel in Dolenjsko gleichgestellt werden kann.144 Mit dem V. Typ gelangte die Certosafibel zum Durchbruch im ausgedehnten Gebiet von Velem St. Vid bis Glasinac (Abb. 18), wo sie sich zu einer der Leitformen des 5. Jh. aufschwang. Für die zeitliche Einstufung dieser Fibeln sind die Gräber aus Beremend und Crvena Lokva wichtig, wo sie mit Bogenfibeln mit viereckiger Fussplatte vergesellschaftet sind (Abb. 45: 9, 10), sowie die Gräber in Zagradje und Taline, wo sich unter den Beigaben profilierte Bernsteinperlen, Anhänger und ein illyrisch-griechischer Helm der jüngeren Variante befinden (Abb. 45: 2, 4). Dies sind nämlich die kennzeichnenden Formen dieser Region, enthalten in den gut datierten Grabeinheiten von Atenica, Novi Pazar und Kačanj.145 Im Glasinac-Bereich sind auch lokale Adaptationen dieses Fibeltyps bekannt. Sie sind etwas jünger und gehören zu den Beifunden der ebenso nach »westlichen« Vorbildern (Abb. 47: 1, 2)146 entstandenen Bogenfibeln mit langem Fuss sowie Bogenfibeln mit hohem viereckigem Fuss ohne Knöpfchen (Abb. 46: 2, 1; 3; 47: 1—5), die im Rahmen der Stufe Glasinac V a jünger sind. Dasselbe bezeugt auch die Kombination mit der Fibel des HI. Typs in einheimischer Ausführung und mit der Armbrustfibel des XIII. Typs (cfr. Abb. 48).147 Neben Fibeln des V. Typs kommen in Bosnien noch Certosafibeln vor, die eine Hybridform, entstanden nach dem Muster der Fibeln des III. und des I. 6-Typs darstellen (Abb. 45: 7).14S Sie erscheinen in der jüngeren Zeit von Glasinac V a, wofür die Gräber, unter deren Beigaben Bogenfibeln mit viereckiger Fussplatte und Certosafibeln des XIII. Typs sind, den Beweis erbringen (Abb. 48 : 2, 3).149 So stützt der Zeitunterschied zwischen dem Erscheinen der Varianten dieser Fibeln im südost-voralpinen und im bosnischen Raum die Vermutung, dass die Fibeln auf ein slowenisches Vorbild zurückzuführen sind (Abb. 20 ■). Die starke südöstlich-voralpine Beeinflussung der pannonisch-balkanischen Sphäre kommt auch mit den Certosafibeln des XIH. Typs zum Ausdruck, die in jüngerer Zeit in abgewandelter Form zur Leitform dieses Gebiets werden (Abb. 30). Ihr Auftauchen in diesem Raum bestätigt die bereits festgestellte Zeit ihrer Einführung im Vor-Negauer Horizont Sloweniens, und zugleich beweisen sie die Gleichzeitigkeit dieser Mode in beiden Regionen. Sowohl in Beremend, als auch auf Glasinac sind sie mit Funden vergesellschaftet, wie z. B. Astragalgürteln, Doppelnadeln (Abb. 48), Fibeln mit viereckiger Fussplatte, Fibeln mit bandförmigem Bügel und Certosafibeln des Typs HI b, die alle für den späten Horizont von Glasinac V a bezeichnend sind.160 Das relative Verhältnis dieser Fibeln zum jüngeren Horizont mit Fibeln der Variante XTTT h manifestieren aber die Gräberfelder in Sanski most und in Szentlörinc. Die ersten Certosafibeln von Sanski most erscheinen in Form von Varianten der Typen ni, V und VII. Denen gesellen sich noch Armbrustfibeln mit Tierköpfchen am Fussende und Certosafibeln des XIII. (a und c) Typs zu (Abb. 49: 2, 3).151 Sie reihen sich in den noch durch Doppelnadeln, eiserne Gürtelhaken und Haumesser charakterisierten Horizont ein.152 Den zweiten Grabhorizont bestimmen hingegen lokalverfertigte Fibeln des XIII. Typs, südostalpine Tierfibeln (Abb. 50: 1—3) sowie Fibeln mit kahnförmigem Bügel. Die einen wie die anderen weisen häufig noch eine zusätzliche ornamentale Federung mit Schleifen auf, die offensichtlich ein Wesenszug der derzeitigen Fibeln in Sanski most ist.153 Die Kombination der Certosafibel der Variante XIII. h mit Fibeln mit kahnförmigem Bügel und zurückgebogenem Fuss, die sich ideell an das frühlatène-zeitliche Schema der pannonischen Fibeln Lt B annähern, stufen sie in die Mitte und 2. Hälfte des 4. Jh. ein.164 Aufgrund ihrer Lage im Gräberfeld von Sanski most reihen sich in den angeführten Zeithorizont noch die zwei Gräber mit je einer Certosafibel des XII. Typs ein,155 und bestätigen hiermit doch die Datierung dieser Fibeln im weiteren Raum zwischen Krka und Sana (Abb. 41). In Szentlörinc, dessen Fundgut ziemlich mit dem aus Sanski most verwandt ist, erscheinen die Certosafibeln des XIII. Typs grösstenteils bereits in Form der Variante h. Ihre Zeiteinordnung wird durch die horizontale Stratigraphie bestimmt, sie gehören ja in einen Gräberhorizont, der älter ist als die allerdings spärlichen Gräber der späten Lt B 1 (Abb. 51).156 So repräsentieren Szentlörinc und Sanski most die Zeit der Tracht dieser Variante des XHL Typs der Certosafibeln während des 4. Jahrhunderts. Im japodischen Bereich in Lika, das sich gegen fremde Einflüsse verhältnismässig abriegelte und eine ausgeprägt eigenständige Entwicklung durchmachte, kamen andere Typen der Certosafibel zur Geltung als im bosnisch-pannonischen Raum. Dieser Umwelt ist die Bogenfibel mit langem Fuss und Fusszier eigen (Proto-Certosafibel).157 Ihre Entwicklungsvarianten kann man von ungefähr 600 v. u. Z., als sie in Erscheinung tritt, weiter verfolgen, so dass man sie auch mit der Certosafibel des X. Typs zusammen findet.158 Doch ebenso kann man sie als Prototyp der Fibeln der hellenistischen Periode auffassen, wie sie in Baška oder Asseria festgestellt sind.159 Das Grundschema des Bügels und Fusses bleibt sich im wesentlichen gleich, nur die Grösse wandelt sich und der erhobene Stempel-Knopf erfährt eine Veränderung, in jüngerer Zeit wird es nämlich durch einen dem Fuss zugewendeten zungenförmigen Abschluss ersetzt. Eine ähnliche Entwicklung dieses Fibeltyps ist auch jenseits der Adria — in der italischen Umwelt — wahrzunehmen.160 Die Abgeschlossenheit des japodischen Raumes, die sowohl den Qualitätsübergang der Vorcertosa- in die Certosafibel, als auch die Möglichkeit der Vermittlung und Expansion in Nachbarländer ausschliesst, sowie ihr allgemeines Vorkommen spricht gegen die Berechtigung, die »Protocertosa«-Fibeln als Prototyp der Certosafibeln auf diesem Boden darzustellen.161 Die Certosafibel erscheint im japodischen Gebiet erst mit den Fibeltypen VII, X und XI. Die in Lika nur mit seltenen Exemplaren vertretene Fibelvariante VII a datiert Grab 266 aus Kompolje.162 Üblich sind jedoch die Fibeln des Typs X, in dieser Region durch einen mehr bandförmigen, oft »kahnförmig« geschweiften Bügel gekennzeichnet,163 sowie die Fibeln des XI. Typs. Beide charakterisieren den späthallstättischen Horizont dieses Raumes. Ihren Beginn kann man aufgrund des Vergleichs mit der südöstlich-voralpinen Welt bestimmen, von woher die Anregung für sie gelangte (Abb. 31, 36). Ausser Gebrauch kamen sie zur Zeit des Aufkommens der Certosafibeln des Typs VII 6, was vor allem das Gräberfeld in Jezerine ausweist. Die Gräber 121 a, 216 und 95 präsentieren die frühesten Certosafibeln der Nekropole Jezerine und reihen sich zugleich in den ersten Horizont der jungeisenzeitlichen Gräber dieser Nekropole ein.164 Die zwei Fibeln des Typs X ordnen sich ihrem Schema nach in die Variante g ein (Abb. 52), so dass sie wegen ihrer jüngeren Gestaltungstendenzen von den üblichen Lika-Beispielen abweichen. Im Komplex der Nekropole befinden sie sich, besonders noch Grab 216, im Bereich, das schon an den latènezeitlichen Nekropolenteil grenzt.165 Dadurch wird ihr Gebrauch in derselben Zeit angezeigt wie im südwestlichen Teil Sloweniens, wo diese Fibeln für den »Kriegerhorizont« der Gräber der späten Hallstattperiode bezeichnend sind. Demnach wird mit ihnen auch der erste junghallstättische Horizont der Gräber in Jezerine datiert, dessen Anfang nicht vor der Mitte des 4. Jh. liegen kann.166 Grab 95 aus Jezerine bezeugt jedoch dieselbe Zeit auch für die Fibel des XII. Typs. Diese Fibeln findet man ziemlich häufig in den japodischen Nekropolen (Abb. 41). Vereinzelte Exemplare mit noch nicht ausgeprägt gestalteten flügelartigen Verbreiterungen sind ein Hinweis dafür, dass von hier sogar ihre Formgebung ausgegangen sein könnte.167 Die Zeit ihrer Tracht kann aber auch in Lika nicht eine andere gewesen sein, denn sie sind in Slowenien wie auch in Jezerine und in Sanski most in den vorlatènezeitiichen Horizont des 4. Jh. datiert. Die Fibeln des Typs VII / sind die Leitform des folgenden — jüngeren Horizonts der Gräber in Jezerine. Sie kommen in den Gräbern jenes Nekropolenbereichs zutage, wo auch die Fibeln des mittellatènezeitlichen Schemas zahlreich sind. Mit latènezeitlichen Fibeln erscheinen sie zusammen jedoch auch im Fundbestand der einzelnen Gräber, folglich ist ihr Gebrauch in Lt B2 und C nicht strittig.168 Diese Zeiteinordnung wird noch durch zwei Depots aus dem japodisch — liburnischen Gebiet ergänzt. Mit dem Fund aus Gradina in Jagodnja gornja ist die Anwesenheit dieser Fibel inmitten eines liburnisch — hellenistischen Schmucks erwiesen, und dies ergibt als Zeit ante que non das späte 4. bzw. das 3. Jahrhundert.169 Das Depot von Mazin datieren aber seine Münzen in die Zeit um die Wende des 2. zum L Jh. v. u. Z.,170 was den Beweis für die Dauer dieser Fibeln durch die ganze Mittel-Latèneperiode beibringt. Die japodisch — liburnische Umwelt hat noch einen Certosafibel-Typ umgewandelt (Abb. 20). Für die Fibelformen der Varianten c und d des I. Typs dürften als Vorbild die älteren Fibeln der Variante b dieses Typs gedient haben, wofür das im wesentlichen gleichgebliebene Fibelschema spricht. Ihre Verwendungszeit stellen die Grabeinheiten in Jagodnja gornja, Asseria, Nin und Baška mit Fundmaterial von spätliburnisch-hellenistischem Charakter dar, in Ribić dagegen mit einer Fibel des mittellatènezeitlichen Schemas. Sie waren also gleichzeitig mit den Certosafibeln des Typs VII/ im bereits vorgestellten Zeitabschnitt in Mode.171 Schlusswort Der Gestaltungsentwurf, der als neuen Typ die Certosafibel hervorgebracht hat, ist aus dem weiteren Raum zwischen Tiber und Sava hervorgegangen, wobei die Anregung doch vielleicht italisch war, was namentlich die Fibeln des Typs IV stützen (Abb. 8). Doch äussert sich dieses Schaffen zur Zeit ihres Durchbruchs auch mit gänzlich süd-östlich-voralpinen und verhältnismässig zahlreichen Fibeitypen (I. bis III. Typ). Sie bezeugen einerseits die Anregung aus Este, andererseits aus Dolenjsko, wobei die Gruppe von Sveta Lucija insofern eine Sonderstellung einnimmt, als sie bei der schöpferischen Tätigkeit beider Bereiche immer als Bindeglied mitbeteiligt ist. Aus dem Este — slowenischen Raum kann dann die Verbreitung der Certosafibeln in die Alpen- und in die pannonisch — balkanische Welt verfolgt werden. Der südöstliche Voralpenraum hat die Fibeln der Typen II und I b vornehmlich in die Alpenländer vermittelt (Abb. 43, 20 •). Mit seiner Variante I b hat er aber auch den Westbalkan beeinflusst, wo es zur Ausgestaltung mehrerer Lokalvarianten der Certosafibeln kam — I c, d und III b (Abb. 20 A> ■)• Eine direktere Einwirkung auf die östlichen Länder bezeugen hingegen die Fibeln der Typen V und Xin (Abb. 18, 30), die als letzte Lebensregung der Hallstattkultur die Länder zwischen Soča und Donau sowie Drina verknüpfen. Die Ausstrahlung des Este-Kreises war aufs Territorium der Südalpentäler gerichtet. Dorthin verbreiteten sich die Fibeln des IX. a und X. a Typs, die vor allem im Raum der Golasecca-Kultur erscheinen (Abb. 22, 35 Q). Dagegen wurden die Fibeln des Typs VII von mehreren alpinen Gemeinschaften als Eigentum aufgenommen (Abb. 44). Ein ausserordentlich grosses Verbreitungsgebiet findet der »klassische« X. Typ der Certosafibeln (Abb. 31). Sein Ursprungsort ist höchstwahrscheinlich Bologna, und von dort verbreitet er sich über den Este-Kreis in die vorgeschichtliche »europäische« Welt. Dort spalten sich diese Fibeln in eine Reihe von Varianten auf, die wir vom Rhein und der Donau bis zur Sava und Una verfolgen können. Ihre Bedeutung ist nicht nur darin zu sehen, dass sie zum letztenmal das »spezifisch Hallstättische« dieser Länder der Vor-Latènezeit bezeugen, sondern auch dass sie mit ihren reinen Varianten nur in geschlossenen geographischen Bereichen auftreten (Abb. 31) und so bestimmte Fazies bezeichnen, die wir aufgrund ihrer bereits »geschichtlichen« Zeit an einzelne ethnische Gruppen knüpfen können.172 Die jüngsten Abwandlungen der Certosafibeln (VII e, /, h, IX b, c, XII, I c, d) verraten jedoch schon die Auflösung der Gemeinschaften zwischen Po und Sava sowie Una, denn diese Typen haben einen mehr lokalgebundenen Charakter, während sie in der Alpenwelt kaum noch aufzuspüren sind. Am ausgeprägtesten sind noch die den Raum zwischen Krka und Sana verknüpfenden Fibeln des XII. Typs (Abb. 41), wogegen die Fibeln des VII. (e, /, h) Typs die längs der Alpen liegende Gemeinschaft repräsentieren sowie eine andere, die sich räumlich zum Teil mit der ersten deckt, doch noch weiter bis zur Una bzw. Arno erstreckt (Abb. 42). So repräsentieren diese Fibeltypen verengte Kulturkreise, deren Zentren in neuen geographischen Räumen entstehen. Dadurch ist die Kontinuität der hallstättischen Bevölkerung in die Latènezeit hinein erwiesen, die in diesem Raum zwar die Latène-Mode übernommen, doch sie auf eigene Art umgewandelt und zugleich ihren eigenen — nicht-latènemâssigen Formenschatz welterentwickelt hat. Die Zeithorizonte der junghallstättischen Periode in Dolenjsko In letzter Zeit wurde in Zusammenhang mit der intensiveren Erforschung der Hallstattkultur Sloweniens auch eine chronologische und kulturhistorische Bewertung der junghallstättischen Periode durchgeführt, so dass die Stellung der südost-voralpinen Gemeinschaft in der vorgeschichtlichen Welt dieses Teils von Europa so gut beleuchtet ist, dass es zu weiteren Studien und Erörterungen reizt. In seiner Abhandlung »Halštatska kultura v Sloveniji« (Die Hallstattkultur in Slowenien) hat S. Gabrovec173 überzeugend eine neue chronologische Einteilung in einzelne Zeithorizonte durchgeführt. Damit hat er auch die Kontinuität der Kulturentwicklung angedeutet und so die sonst traditionelle Trennung in eine alt- und eine junghallstättische Periode verwischt, denn er hat die so heikle Übergangszeit in die Zeitstufe Stična — Novo mesto einbezogen und sie in zwei Horizonte aufgegliedert, so dass Stična 2 bereits die Zeit Ha Dl bezeichnet. Die folgenden zwei Stufen, die Gegenstand unserer Abhandlung sind, da wir sie aufgrund der Certosafibeln und der Analyse der Grabhügel aus Volčje njive und aus Dolenjske Toplice genauer einordnen wollen, hat er als skythische — Ha D2/3 und Negauer Ha D3-Stufe gekennzeichnet. Dass mit dieser Einteilung nicht das letzte Wort darüber ausgesprochen wurde, beweist das Referat »Zur Chronologie der Hallstattzeit im Ostalpenraum«,v,i in dem S. Gabrovec und O. H. Frey in gemeinsamer Arbeit mit einer abermaligen Auswertung des Fundmaterials auf breiterer Grundlage neue Aspekte eröffnet haben, die auch die chronologischen Aufgliederungen des oben erwähnten skythischen Horizonts betreffen. Der wird eingeteilt in zwei Horizonte — den Horizont des Doppelkammhelms und den Horizont der Certosafibel. Wenn die Darstellung des Skythenhorizonts stimmt175 und lediglich sein Beginn zeitlich ein wenig zu hoch angesetzt ist,176 er entspricht ja fast in Gänze dem neu eingeführten Horizont der Certosafibel, bleibt hingegen der Horizont des Doppelkammhelms unklar formuliert. Zweifellos gibt es einen Unterschied in der Fibeltracht, ist doch im ersten Horizont die Schlangenfibel mit ihren charakteristischen südostalpinen Varianten häufig vertreten,177 während im zweiten Horizont hier eine Reihe von Certosafibeln zur Geltung gelangt. Die Trennung der beiden Horizonte aufgrund des Doppelkammhelms ist aber schwieriger durchzuführen, dieser kommt nämlich zahlreicher in den Gräbern des jüngeren Horizonts vor, wo er vielfach mit Gegenständen vergesellschaftet ist, die skythischen Einfluss verraten, als im eponymen, wo er unter den Beigaben ziemlich selten ist.178 Eine solche Benennung der Horizonte scheint nicht gerade eine geglückte zu sein, was jedoch die Berechtigung der angeführten Trennung nicht verringert. Zur Erhellung der relativen Beziehungen dieser zwei Horizonte zueinander fügen wir den Versuch einer stratigraphisch-chronologischen Analyse des Grabhügels aus Volčje njive hinzu. Die Grabhügel-Nekropole in Dolenjske Toplice aber stellt uns aufs neue die zeitliche Aufgliederung im Rahmen des Horizonts der Certosafibel und des Horizonts des Negauerhelms vor. Volčje njive Der Grabhügel zählt zum Kreis der verhältnismässig kleinen Grabhügel des östlichen Dolenjsko.179 Da der Grabhügel zum Teil zerstört ist, besonders noch sein südöstlicher Bereich, ist der Wert seiner chronologischen Repräsentierung beeinträchtigt. Die zentrale Gruppe im Grabhügel bilden die Gräber 3, 9 und 10 (Abb. 53). Nach der Grabkonstruktion zu schliessen, scheint Grab 3 das zentrale, in bezug auf die Tiefe aber mit Grab 9 gleichzeitig zu sein. Die Schlangenfibel aus Grab 9 (Abb. 54: 8) gleicht der Fibel aus Grab VII/39 von Magdalenska gora. Dieses ist der charakteristische Vertreter des Horizonts der Schlangenfibeln,180 zugleich aber noch an den Horizont Stična 2 gebunden, wie das daneben liegende Frauengrab VII/40 bezeugt.181 So wird die Zeiteinordnung des Grabes 9 durch die Schlangenfibel bestimmt, die eben im Horizont der Schlangenfibeln am häufigsten auftritt,182 denn die in der Stufe Stična 2 modernen Dragofibeln sind älter.183 Für dieselbe Zeit legt auch der reifenförmige Schmuck aus den Gräbern 9 und 3 (Abb. 54: 7, 9, l)181 Zeugnis ab. Von der zentralen Gräbergruppe ist, nach der Tiefe zu schliessen, Grab 10 am jüngsten185 und stellt ein Bindeglied zu Grab 4 dar. Mit diesem Frauengrab scheint das Kindergrab 17 unmittelbar verknüpft zu sein, das aber wahrscheinlich mit den Gräbern 14 und 15 gleichzeitig ist, was wir aus der einheitlichen Beerdigungsweise ins Grabhügel ableiten (Abb. 53, 54: 10—19). In die Zeitspanne zwischen die Gräber 10 und 17 dürften noch die Gräber 5, 6 und 1 gehören, die keinerlei ausgeprägte Grabbeigaben enthalten. Der kleine Haarreifen aus Grab 4 (Abb. 54: 13) tritt in der Frauentracht an Stelle der älteren, aus Grab 9 bekannten Reifen (Abb. 54: 7). In der Regel ist er mit Schlangenfibeln der jüngeren Varianten vergesellschaftet (Abb. 54: 10), die ebenfalls die graduellen Modewandlungen im Rahmen des Horizonts der Schlangenfibeln beweisen,186 sowie mit Certosafibeln des H. und V. Typs.187 Dass diese Gruppe schon dem Horizont der Certosafibel näher steht als die zentralen Gräber, bekundet noch die Fibel aus Grab 17 (Abb. 54: 17).188 Die Gräber 16, 13 und 7 repräsentieren den folgenden Gräberhorizont, sie sind ja bereits in den Grabschutt eingegraben. Mit den Beigaben des Grabes 7 reihen sie sich in die Zeit der frühen Certosafibeln ein (Abb. 54 : 20).189 Höchstwahrscheinlich gehören derselben Zeit noch die Funde aus dem durcheinandergeworfenen Grab aus Punkt 2 an, da die Röhrchen aus Bronzeblech ihrer Ausführungsweise nach den Haarreifen des Grabes 7 verwandt sind (Abb. 54: 21, 25). Die Keramik ähnelt jener aus den Gräbern 18 und 21 (Abb. 54: 30), wo die Beerdigung ungefähr zur selben Zeit erfolgte, wie in den aufgezählten Gräbern. Der kleine Haarreifen aus Grab 18 ist nämlich den Reifen aus Grab 4 verwandt (Abb. 54: 13) und kann nicht jünger sein als der Horizont der Certosafibel. Die Beigaben des Grabes 20 (Abb. 54: 29) zeigen aber die Anwesenheit skythischer Elemente an, die ebenso für den erwähnten Horizont bezeichnend sind.190 Seiner Lage wegen ist die Einordnung des Grabes 2 etwas unklar vAbb. 53; Da es zweifellos jünger ist als Grab 17, gliedert es sich in die Zeitspanne zwischen d’, mit Giab 7 repräsentierten Gruppe und der jüngsten Gräbergruppe des Aussenkreises ein. Ein verzierter Bronzestift (Abb. 54: 36) knüpft dieses Grab an die Gräber 11/31 und XIII/55 von Magdalenska gora,191 und ein im Este-Stil verfertigter Gürtelhaken ordnet Grab 11/13 ins 5. Jh. ein. So ist auch der Gebrauch des Doppelkammhelms für diese Zeit unzweifelhaft erwiesen, was noch das Grab mit Doppelkammhelm aus Vače bestätigt, das auch noch einen Gürtelhaken enthält, der in denselben Kreis und dieselbe Zeit wie jener von Magdalenska gora zu setzen ist,192 sowie der Fund aus Šmarjeta, wo ein mit zwei Situlen vergesellschafteter Helm gefunden wurde.198 Mit demselben Horizont verbindet Grab 2 noch eine der Phalere aus Grab 11/38 von Magdalenska gora194 verwandte kleine Bronzescheibe (Abb. 54: 34). Mit ihren Schmuckswastiken reiht sich das Grab in die Gräbergruppe mit verwandten »skythischen« Elementen ein, bekannt noch aus anderen Gräbern dieses Fundortes und aus Grab V/33 aus Dolenjske Toplice (T. 38: 2, 3).195 Da diese Objekte aus einer Blei- bzw. Zinnlegierung verfertigt und folglich Erzeugnisse einheimischer Handwerker sind, kann man die ohne Zweifel als jünger ansehen, als die Bronzebeispiele aus Grab 1/99 aus Stična, die auch ikonographisch verschieden sind.196 Dieses Grab enthält auch zwei Certosafibeln, die denen aus Grab 7 aus Volčje njive (V. Typ) ähnlich sind, und bestätigt die Gleichzeitigkeit der »roten Generation« der Gräber aus Volčje njive (Abb. 53, 54: 7—30). Im Hügelgrab von Stična gliedert sich dieses Grab aber in den Gräberkreis ein, der das bemerkenswerte Grab 104 mit Negauer Helm der italischen Variante in sich schloss.197 Folglich wird mit beiden das Auftauchen skythischer Einflüsse im südostalpinen Raum bestimmt, und zugleich ermöglichen sie die absolute Datierung des Einsetzens des Horizonts der Certosafibel. Die Gräber des Aussenkreises des Grabhügels in Volčje njive — 12, 11, 8 und 21 datieren die Certosafibel aus Grab 12 (Abb. 54: 31) und die Gürtelgarnitur sowie das zweiköpfige Knöpfchen aus Grab 21 (Abb. 54: 38 — 43), die in die Spätphase des Horizonts der Certosafibel eingeordnet werden.198 Ihr relatives Verhältnis im Rahmen dieses Horizonts ist aber so wie so durch ihre Lage im Grabhügel angezeigt (Abb. 53). Die vorgestellten »Generations« — Gräberhorizonte des Grabhügels aus Volčje njive (Abb. 53, 54) weisen auf die kontinuierte Entwicklung mit graduellen Wandlungen in der Tracht hin, wobei der mehr in die Augen fallende Austauschprozess (Schlangenfibel : Certosafibel, Ohrreifen mit Gelenk — zylinderförmiger Ohrring, einheimisches : skythisches Pferdegeschirr199 usw.) tatsächlich zur Zeit des Grabes 104 aus Stična vor sich geht. Dadurch wird die Trennung des Horizonts der Schlangenfibel vom Horizont der Certosafibel abermals untermauert, parallel damit aber die Möglichkeit geboten, die einzelnen Generationen in ihrem Rahmen zu erkennen. Dolenjske Toplice Obwohl es über die Grabhügel aus Dolenjske Toplice keine so guten Angaben gibt wie über den Grabhügel aus Volčje njive, es sind ja lediglich das bare Material und die Tiefe der einzelnen Gräber erhalten geblieben,200 bieten sie uns doch interessante Fingerzeige für die chronologischen und gesellschaftlichen Verhältnisse in der junghallstättischen Periode. Im Vergleich zum Grabhügel aus Volčje njive setzt die Nekropole von Dolenjske Toplice erst zur Zeit ein, als in Volčje njive die letzten Gräber belegt werden. Die besten Vertreter des ersten Gräberhorizonts in Dolenjske Toplice sind die Grabhügel VI und VII. In beiden finden sich Certosafibeln der Typen VII a, XIII und V. Die Männergräber dieser Grabhügel kennzeichnen Fibeln der Typen Vila und XIII, was die Gräber VI/5, VI/6, VII/14 und 11/23 (T. 44: 8, 9; 45: 3, 4; 51: 4; 11: 1, 2) beweisen. Die Gräber VI/4, VI/15 und VII/19 (T. 44: 5; 47: 2; 52: 4) stellen dagegen die Frauentracht vor mit Fibeln des Typs V, wodurch die Zeit des reinen Horizonts der Certosafibel erwiesen ist. Nur die ältesten (tiefsten) Gräber dieser Grabhügel — VI/10 und VII/17, zu denen man noch die Gräber 8 und 15 des Grabhügels XI hinzuziehen kann, weisen mannigfaltigere Fundbestände auf. Die in Grab VI/10 (T. 46: 1—3) entdeckte »ungewöhnliche« Fibel — Brillenfibel und die aus Grab VII/17 (T. 52: 16) stammende Kahnfibel mit fast bandförmigem Bügel, für die es in Dolenjsko keine entsprechenden Analogien gibt, gingen aus einer konservativen Umwelt der junghallstät-tischen Periode hervor.201 Aus solcher Umgebung kommt zweifellos der Anhänger in Form eines Pferdchens aus Grab XI/8 (T. 63: 5), wie er im japodischen Bereich häufig in Gräbern aus Ha Dl — 2 auftritt.203 Dennoch verrät das Gesamtmaterial dieses Grabes, bestehend aus hohlen Armringen, zylindrischen Ohrringen und Bronzeklapperblechen (T. 63: 1—22),203 dass es der Zeit des Horizonts der Certosafibel angehört. Dasselbe gilt für Grab VII/17, denn verwandte Armringe sind in den Gräbern VIII/21 und XIII/18 (T. 52: 15; 53: 10, 11; 81: 9, 10). Grab XI/15 aber enthält eine einschleifige Bogenfibel mit »Glasinac«-Fuss (T. 65: 12), die als Typ gleichfalls aus der älteren Periode hervorgegangen ist.204 Doch ist in diesem Grab auch eine Certosafibel (T. 65 : 13), die es in den Horizont der Certosafibel einstuft. Dass dies kein Ausnahmefall ist, beweist Grab XIII/5 aus Dobrnič, in dem eine derartige Fibel mit einer Fibel mit bandförmigem Bügel vergesellschaftet ist (cfr. Abb. 10: 4 oder 12 : 8).206 Somit ist für diesen Typ der einschleifigen Bogenfibeln als Gebrauchszeit ebenfalls der späte Horizont der Schlangenfibel und der frühe Horizont der Certosafibeln erwiesen. Trotz der mannigfaltigen Beigaben dieser Gräber ist als Entstehungszeit der Grabhügel XI, VII und VI der Horizont der Certosafibeln anzunehmen. Da in den Grabhügeln VI und VII keine für den Negauer Horizont charakteristischen Fibeln des X. Typs Vorkommen, neigen wir zur Annahme, dass sie ausgestorben sind. Wohl sind aber in diesen Grabhügeln die Armbrustfibeln des XIII. Typs zahlreich (T. 45: 4; 49: 2; 50: 5; 51: 4), womit abermals bezeugt wird, dass sie in der Zeit vor dem Negauer Horizont auftreten.206 Gleichzeitig mit diesen Fibeln kommt auch die Mode der Armbrustfibeln mit nach vorn blickendem Tierkopf zum Durchbruch (T. 69: 4, 5).207 Das Fundgut des Grabes XI/21 (T. 69) ähnelt der Grabeinheit des Grabes 11/23 mit zwei Fibeln des Typs Vila (T. 11; 12). Beide Gräber gehören zur Gruppe der reichen Gräber mit Doppelkammhelm, besonders nahe stehen sie dem Grab XIII/55 von Magdalenska gora.208 In dieselbe Zeit datieren noch die Gräber II/11 von Magdalenska gora (Abb. 55) und XIII/49 aus Brezje. Das letztangeführte bestimmen die dreiflügeligen Pfeilspitzen, die in den Gräbern des Negauer Horizonts nicht mehr Vorkommen,209 der Sporn verknüpft es dagegen mit Grab 11/23 aus Toplice (T. 11: 8). Auch das Ornamentsmotiv des »laufenden Hunds« auf dem Gürtelhaken aus Grab XI/21 (T. 69: 6) tritt in der Zeit des Horizonts der Certosafibel oft auf.210 Ein Bild des Negauer Horizonts in seiner gesamten Zeitausdehnung vermittelt namentlich der Grabhügel V. Er ist an dessen Beginn entstanden, so dass er mit all seinen zahlreichen Gräbern diese Periode dokumentiert. Das älteste — tiefste Grab des Grabhügels — Grab 9 (T. 24—26) ist ein vorbildlicher Vertreter der Negauer Zeit mit der noch klassischen hallstättischen Bewaffnung — dem Tüllenbeil und zwei Lanzen. In dieser Zusammensetzung treffen wir sie noch in den Gräbern 33, 34 und 17 (T. 29: 3; 31: 1, 12; 37: 1—3; 38: 9; 39: 1, 2), die zwar stratigraphisch höher liegen, doch noch immer in den ersten, den »Fürstenhorizont« dieses Grabhügels gehören. Grab 17 enthält auch Koppelringe211 (T. 31: 3—5), deren Bedeutung für die zeitlichen Beziehungen zwischen diesen Gräbern jedoch wegen ihrer etwaigen zufälligen Anwesenheit verringert ist, obwohl wir sie nicht übersehen dürfen. Diese Gräber bilden eine einheitliche Gruppe, vornehmlich im Vergleich zu den höher liegenden Gräbern, wie z. B. 14, 23, 36, 2 usw. (T. 22: 1—10; 27: 1—7; 33: 4—10; 36: 1—8), so dass sie im Rahmen des Negauer Horizonts zweifellos älter sind. Diese Gruppe erweitern noch Gräber aus anderen Grabhügeln — XII/12, XIII/2, 1/7, III/8 (T. 76; 77; 2: 5—9; 20), die in den einzelnen Grabhügeln auch in ähnlichem Verhältnis zu den übrigen Gräbern stehen. In Dolenjske Toplice ist zu bemerken, dass das Tüllenbeil durch das in der jüngeren Zeit in Allgemeingebrauch kommende Lappenbeil verdrängt wird, was besonders deutlich im Zusammenhang des Grabhügels V ersichtlich ist. Schon von den Gräbern 14 und 45 (T. 27: 5; 41: 4) weiter, die allerdings noch in einer Tiefe von 2 m liegen, erscheint nur die neue Beilform — in den Gräbern 23, 6, 36 und 2 (T. 22: 9; 28: 1; 33: 8; 36: 6). Ähnlich ist das Verhältnis auch im Grabhügel II, wo das Grab 22 mit dem einzigen Lappenbeil dieses Grabhügels (T. 10: 1) schon zu den letzten gehört, in der jüngeren Zeit des Negauer Horizonts fanden nämlich im Grabhügel keine Bestattungen mehr statt. Im gleichen Sinn sind noch Grab 3 im Vergleich mit Grab 8 im Komplex des Grabhügels III (T. 19: 2; 20: 1), die Gräber 9, 11, 23 und 26 im Grabhügel XI (T. 64; 9; 67: 3; 70: 2; 71: 10), die Gräber 1, 4, 12 im Grabhügel XIII (T. 75: 2; 78: 10; 80: 2) sowie die Gräber XII/1 und VIII/20 (T. 74: 8; 55: 6) aufzufassen. Die Gräber der Grabhügel I und X (T. 1: 12; 59: 6) erbringen den Beweis dafür, dass der Austausch einer Beilgattung gegen die andere nicht plötzlich erfolgte. Ausserordentlich interessant ist, dass in Toplice kein einziges Lochbeil vorkommt, das z. B. auf Magdalenska gora für die jüngeren Gräber des Negauer Horizonts kennzeichnend ist' (Abb. 37: 7).212 Hingegen ist auf Magdalenska gora das Lappenbeil eine Seltenheit.213 So stellen sich mit dem Lochbeil auf Magdalenska gora und dem Lappenbeil in Dolenjske Toplice zwei Herstellungszentren vor, die sich nach der Produktion einzelner Kulturgüter unterscheiden, was bei zwei so nahen, verwandten Fundorten derselben Zeit befremdet. Parallel mit dem Lappenbeil stossen wir in diesen Gräbern noch aufs Plattenmesser (T. 22: 8; 27: 2 usw.), das, verglichen mit dem älteren Messer mit Dorn ebenfalls eine Novität ist (T. 74: 7). Doch kann man es schon in früheren Gräbern aufspüren, wie z. B. in XI/5 und VII/8 (T. 65: 16; 49: 6), die zeigen, dass es schon im Horizont der Certosafibel bekannt war. Allgemein verwendet wird es jedoch tatsächlich erst im entwickelten Negauer Horizont (T. 78: 11 usw.), was auch Gräber von Magdalenska gora manifestieren.214 Es ist noch zweifelhaft, ob es in dieser Zeit auch zu einer Änderung der Bewaffnung in bezug auf die Lanzenzahl gekommen ist. Tatsächlich zeigt jedoch ein Vergleich von Gräbern, wie z. B. 11/23, XI/21, V/9, V/17, V/33, XII/Mt, XIII/2 usw. (T. 11: 11, 12; 26: 4, 5; 29: 3; 31: 12; 39: 1, 2; 69: 2, 3; 76: 1, 2; 77: 1, 2) mit den jüngeren Gräbern V/2, V/23, V/24, XIII/12, IX/26, III/l, III/4 usw. (T. 22: 10; 33: 10; 34: 7; 75: 1; 80: 1; 71: 9; 18: 11; 19: 1, 8), dass sich in der jüngeren Phase des Negauer Horizonts häufiger nur eine Lanzenspitze in den Gräbern befindet. Es ist voraus zusetzen, dass diese Änderung die in dieser Zeit für den Raum der frühen Latène-Kultur übliche Ausrüstung widerspiegelt.215 Ein ähnliches Problem taucht auch in Verbindung mit der Tracht auf. In den Männergräbern in Dürrnberg und in Au216 ist nur je eine grosse Certosafibel vorhanden (Typ X l), bereits eine Art »Regel« der dortigen Tracht. Ebenso trifft man nur auf je eine Fibel in den jüngeren Männer-gräbern von Toplice (T. 78: 3; 72: 1; 66: 13; 22: 2; 2: 5) und Magdalenska gora (Abb. 37: l).217 Auch in diesem Fall scheint es sich um die gleiche Mode zu handeln, wie im frühlatènezeitlichen Alpenraum. Ein frühlatènezeitlicher Einfluss ist in Dolenjsko jedenfalls anwesend. Sichtbar ist er bei den frühlatènezeitlichen Schwertern, Koppelringen (T. 31: 3—5) und durchbrochenen Gürtelhaken (T. 78: 5; 74: 6).218 In solchem Sinn können wir die Doppeltierkopffibel aus Grab XIII/16 (T. 81: 3) von Toplice auffassen, die jedoch nach Still und Motivik einheimisch ist, sie zeigt ja keinerlei Züge der charakteristischen keltischen Stilisierung.219 Eine Folge dieser Anregung ist wohl auch im Zusammenheften von dünngerillten Arm- und Fussringen mit Niete zu sehen220 (T. 81: 4, 5, 9, 11 usw.), die in Dolenjsko gleichfalls erst im Negauer Horizont bezeichnend werden. In den Gräbern von Dolenjske Toplice manifestiert sich noch eine Novität der späthallstättischen Periode — die Verfertigung von Schmuckgegenständen aus Eisen221 (T. 38: 4, 5; 60: 1, 2; 74: 3; 14: 10). Die eiserne Certosafibel des X. Typs (T. 38: 4, 5) und der eiserne durchbrochene Gürtelhaken (T. 74: 6) leiten uns über Este (Abb. 56) in die frühlatènezeitliche Welt (Abb. 57), für die das Aufkommen von eisernem Schmuck bereits in der Zeit Lt A charakteristisch ist.222 So ist also die Idee wieder frühlatènezeitiich, während die Verbreitungswege dieser Anregung in den südöstlichen Voralpenraum ein verwickelteres Problem darstellen. Grab V/33 (T. 38; 39: 1, 2) ist ein Beweis dafür, dass die Eisenfibeln schon am Beginn des Negauer Horizonts in Erscheinung treten. Im Grabhügel zählt es zu den Gräbern des ersten, des »Fürstenhorizonts«, mit den ornamentalen Tierswastiken (T. 38: 2, 3) lehnt es sich jedoch an die älteren Gräber des Horizonts der Certosafibel an.223 In dieselbe Zeit gehört auch die Eisenfibel mit bandförmigem Bügel. In Grab 11/30 ist sie aufgrund der Tiefe und der sie begleitenden zylindrischen Ohrringe mit kleinen Hirschen (T. 14: 1—11) unter die frühen Gräber des Negauer Horizonts zu setzen,224 während sie im anscheinend etwas jüngeren Grab XIII/6 mit einem eisernen durchbrochenen Gürtelhaken vergesellschaftet ist (T. 74: 1—7). Aus Eisen sind auch die Gürtelhaken mit Querleiste in der Mitte (T. 49: 5; 71: 1). Ihr Erscheinen zeigt Grab 8 des Grabhügels VII aus Toplice an (T. 49), wo spätestens im frühen Negauer Horizont die Bestattungen aufhörten. Als charakteristische neue Form werden diese Gürtelhaken225 vor allem in jüngerer Zeit verwendet, wofür z. B. Grab XI/26 (T. 71) mit Lappenbeil, einer Lanzenspitze und Koppelringen spricht. Eiserne Gürtelhaken mit Querleiste, Koppelringe mit Dorn und Eisenfibeln sind jedoch auch im südpannonisch-nordwestbosnischen Raum bekannt.226 Die Nekropolen in Szentlörinc und in Sanski most, wo solche Funde aus Gräbern des letzten hallstättischen Horizonts herrühren, weisen darauf hin, dass auch hier die Mode des »Eisens« ungefähr in derselben Zeit wie in Dolenjsko eingeführt wurde. Demnach ist die Verbindung von Dolenjsko auch mit dem südpannonischen Raum angedeutet, mit dem es andere Elemente227 teilt als mit dem italischen. Da sich die Verfertigung von Eisenschmuck im Gesamtgebiet vom Po bis zur Donau ziemlich gleichzeitig durchsetzte, handelt es sich offensichtlich um eine einheitliche Entwicklungstendenz, diktiert vom damals entstehenden frühlatènezeitlichen Schaffenspotential. Nach Slowenien gelangte die ursprüngliche Anregung wohl nur aus dem Westen (— Nord-westen), was namentlich der räumliche Kontakt der frühlatènezeitlichen und der späthallstättischen Kultur dieser Region untermauert (Abb. 57).228 Während wir die Trennung zwischen der älteren und der jüngeren Zeit im Rahmen des Negauer Horizonts mit Hilfe der Männergräber darstellten, ist dies aufgrund der Frauengräber schwieriger durchzuführen. In den an den Beginn des Horizontes der Certosafibel einzuordnenden Grabhügeln II, X und XI, er ist ja mit den Gräbern 11/23, 11/35, XI/21 (T. 11, 12, 16, 69) repräsentiert, halten sich die Certosafibeln des V. Typs noch bis in die negauerzeitlichen Gräber, wie z. B. 11/16, 11/19, X/6, XI/12 (T. 8: 3; 9: 9; 58: 3; 66: 12), was jedoch mit Hinsicht auf die Natur der Frauentracht kein besonderer Ausnahmefall ist.229 Neben den bereits erwähnten Eisenfibeln (T. 14: 10) werden in der Zeit des frühen Negauer Horizonts noch kleinere Fibeln der Typen X und XI getragen (T. 5 : 2, 3; 15: 6, 7). In den ausgeprägt negauerzeitlichen Grabhügeln V, XIII, VIII und I gibt es keine älteren Certosafibeln mehr. In den Frauengräbern sind Fibeln mit Armbrust-Federung üblich — sowohl Certosafibeln des XIII. Typs, als auch südostalpine Tierfibeln (T. 28: 3, 4, 6; 32: 4, 7; 35: 6; 81: 7). Interessant ist, dass in der Vor-Negauer Zeit Armbrustfibeln überwiegend in Männergräbern Vorkommen (T. 49; 51), in der Negauer dagegen nur ausnahmsweise (T. 3: 4—15). Im Rahmen des Negauer Horizonts erscheinen in Toplice die südostalpinen Tierfibeln verhältnismässig spät. In den Grabhügeln trifft man sie in den höher liegenden Gräbern, und auch die Beifunde haben jüngere Charakteristika (T. 81: 6—11; 58: 4—8). Das Unterscheiden von Männer- und Frauengräbern stützt sich nur auf die Grabbeigaben, indem die Männergräber durch Waffen, die Frauengräber durch Schmuck, wie z. B. Halsketten, Ohrringe und Armringe gekennzeichnet sind. Obwohl wir sehr wenig von der Tracht dieser Zeit wissen, zeigt sich doch in Dolenjske Toplice eine Art »Regel« in der Fibeltracht. Von 59 Gräbern mit Fibeln sind 29 Frauen- und 30 Männergräber. In den Frauengräbern ist gewöhnlich je eine Fibel, nur in drei Gräbern sind je zwei (T. 15: 6, 7; 32: 4, 7; 66: 3, 12). Im Horizont der Certosafibel sind in Mode Certosafibeln des V. Typs (T. 47: 2; 52: 4; 9: 9) sowie die Kahn.- und die Schlangenfibel (T. 52: 16; 7: 3). Im Negauer Horizont herrschen Fibeln mit Armbrust-Konstruktion vor (T. 1: 9; 28: 6; 32: 4, 7; 35: 6; 53: 6; 58: 1, 4; 81: 3, 7, usw.), doch tragen Frauen auch Fibeln der Typen Xc, XI und VII 6 (T. 15: 6, 7; 6: 6; 88: 5; 17: 5). Die Männergräber bieten ein anderes Bild. Von 30 Gräbern enthalten 16 je zwei Fibeln, eines je drei (T. 25: 2—5) und 13 je eine Fibel. Im Horizont der Certosafibel sind für die Männergräber Certosafibeln der Typen VÖ a und XIII charakteristisch sowie Armbrustfibeln mit nach vorn blickendem Tierkopf, die stets paarweise auftreten (T. 11: 1, 2; 44: 8, 9; 45: 3, 4; 69: 4, 5 usw.). Im Negauer Horizont treten an ihre Stelle einige Certosafibeln des Typs Xe (T. 25: 4, 5; 38: 4, 5; 70: 3, 4; 76: 3, 11 usw.). In der jüngeren Periode dieses Horizonts wandelt sich dann die Fibeltracht: in den Gräbern erscheint gewöhnlich nur eine Fibel. Noch immer stehen in Gebrauch Fibeln des X. Typs, daneben auch Fibeln der Typen VII b, VIH, XI, XII und XIH (T. 77: 3; 2: 5; 3: 4; 18: 9; 22: 2; 66: 13; 72: 1; 78: 3). Die Belegungszeit der Grabhügel-Nekropole von Dolenjske Toplice, die irgendwann in der Zeit des Horizonts der Certosafibel einsetzt und ihren Abschluss in der Zeit des noch ziemlich unklaren Endes der Hallstattkultur anlässlich des Anfangs der Latènekultur findet, bezeugt drei Entwicklungsphasen (Abb. 58). Den ersten Horizont repräsentieren die Grabhügel VI, VII, II und XI, doch ist deren Beginn selbst noch nebelhaft. Seine Zusammensetzung ist interessant, indem er einen Zustrom von Formen aus dem sich südwestlich von Toplice erstreckenden Bereich aufweist (Gräber VI/10, VII/17, XI/8). Doch ist das Fundgut dieser Gräber so unansehnlich und undefinierbar, dass sich darauf nicht einmal eine Hypothese über einen konkreten Kontakt mit diesem Raum aufbauen lässt. Im Komplex dieses Horizonts sind in Toplice die ersten »Fürsten«-Gräber zu finden, und zwar im Grabhügel II (T. 11, 12, 16) und im Grabhügel XI (T. 63: 1—22; 69). Es scheint, dass der Grabhügel II und vielleicht auch der Grabhügel XI die ersten mächtigen Sippen von Toplice repräsentieren. Im Negauer Horizont übernimmt die Führung die Sippe aus Grabhügel V (T. 24—26, 29—31, 37, 38), und ausser ihr ist noch Grabhügel XIII reich (T. 77, 78). So bringt der Übergang in die zweite Phase nicht nur neue Formen in die materielle Kultur, wir z. B. Negauer Helme, Certosafibeln der Typen X und XI usw., sondern auch einen Austausch der »fürstlichen« Familien (Abb. 58). In der dritten Phase sind noch immer die Grabhügel V und XIII führend (T. 22, 78), während wieder die Sippe des Grabhügels XI reich ist (T. 64; 66: 13—23). Im allgemeinen sind die Gräber ärmlicher ausgestattet, auch bricht die Bestattung in einzelne Grabhügel ab (Abb. 58). Ferner sind für diese Phase noch die Einführung der »latbnemässigen« Tracht einer Fibel und einer Lanze typisch und von den Waffen die Lappenbeile. Übersicht über die Feststellungen Die Einbeziehung der gewonnenen Einsichten in die Lebenskreise der Grabhügel aus Volčje njive und aus Dolenjske Toplice, welche die zeitgenössischen Verhältnisse des südöstlichen Voralpenraumes widerspiegeln, führt ins chronologische Schema von Dolenjsko230 Neuerungen in der Bewertung der junghallstättischen Periode ein. Im Horizont der Certosafibel von Dolenjsko unterscheiden wir zwei Zeitphasen. Die ältere stellt die dritte »Generation« der Gräber des Grabhügels aus Volčje njive dar, mit der das Verhältnis zum älteren Horizont — dem Horizont der Schlangenfibel (1. und 2. Generation), wie auch zur jüngeren Phase des Horizonts der Certosafibel angezeigt wird (4. Generation, Abb. 53). Dass diese Aufspaltung nicht nur anscheinend ist, bezeugen die Grabhügel aus Kosmateč bei Preska, Dolenji Boštanj und Brusnice. Sie sind charakteristische Vertreter des Horizonts der Schlangenfibel, seit dem Beginn des Horizonts der Certosafibel wurden sie jedoch nicht mehr belegt.231 In Stična ist diese Phase des Horizonts der Certosafibel durch einen neuen Gräberkreis im Grabhügel I bezeichnet, der auch die Gräber 104 und 99 in sich schliesst.232 Ähnlich steht es mit den Grabhügeln in Novo mesto. Grab 16 mit einer Certosafibel des V. Typs stellt den inneren — älteren Gräberkreis des Grabhügels I vor. Die Entstehung des Grabhügels II gehört an den Beginn des Horizonts der Certosafibel, Grab 8 liegt ja im Inneren, ebenso aber auch die etwas jüngeren Gräber 5 und 19.233 Wandlungen sind jedoch nicht nur im Rahmen der einzelnen Grabhügel ersichtlich, indem die einen absterben, die anderen einsetzen und in den dritten neue Gräberschichten entstehen, sondern auch in der materiellen Kultur. Die kennzeichnenden, aus dem Osten kommenden Novitäten sind die »skythische« Kampfausrüstung und das Pferdegeschirr.234 Der zweite Zustrom neuer Formen ist in den Fibeln des sog. »westhallstättischen« Typs zu sehen,235 die vornehmlich in Gräbern dieses Zeitabschnitts erscheinen. Verbindungen mit dem italischen Raum enthüllen die Certosafibeln (Abb. 8, 18, 13), sie sind aber auch im Negauer Helm der italischen Variante aus Stična und in vereinzelten Exemplaren der importierten Keramik sichtbar.236 So bietet der Formenschatz von Dolenjsko dasselbe Bild wie im Lucija — Este — Kreis, wo die Certosafibeln gleichfalls erst zur Geltung kommen (cfr. I. o, II., III., IV. und V. Typ), was ein Hinweis auf die Gleichzeitigkeit der ersten Phase des Horizonts der Certosafibel mit Sv. Lucija Ilb 1 und der Stufe Este III-Mitte ist.237 In der jüngeren Phase des Horizonts der Certosafibel kommt es zur Blüte der Siedlung Dolenjske Toplice, was den Beweis dafür erbringt, dass sich auch diese Einteilung nicht nur in der materiellen Kultur spiegelt, sondern tiefere gesellschaftliche Ursachen hat.238 Den Wohlstand der Zeit bringt der Aufschwung der Situlenkunst zum Ausdruck, wofür ein Beispiel Grab XIII/55 von Magda-lenska gora mit seiner Situla —- der »Schwester« der Vače-Situla, ist.239 Den Hintergrund dazu bildet eine Reihe reicher Gräber von Magdalenska gora, Novo mesto, Brezje, Vintarjevec und Toplice.240 Geläufigere Grabbeigaben sind hier Metallgefässe, zu den Novitäten sind aber zu rechnen die Armbrust-Certosafibeln des XIII. Typs und Armbrustfibeln mit nach vorn blickendem Tierkopf. Allgemein getragen werden Certosafibeln der Typen I b, V und VII.241 Diese Mode herrscht auch in der Gruppe von Sv. Lucija und bestätigt also die Gleichzeitigkeit des entwickelten Horizonts der Certosafibel mit Sv. Lucija II b 2.242 Im Negauer Horizont machen sich ebenso Unterschiede zwischen der älteren und der jüngeren Phase bemerkbar. Den Horizontansatz manifestiert in Dolenjske Toplice Grab V/9 (T. 24—26), der »fürstliche« Eröffner des neuen Grabhügels — der neuen Epoche. In diese Zeit schaltet sich noch eine Reihe von Gräbern ein, die wir als zweite Entwicklungsphase dieses Fundortes bezeichnet haben.243 Eine ähnliche Lage wie Grab V/9 in Toplice hat Grab IV/3 in Novo mesto. Im Grabhügel liegt es im Inneren der südlichen Gräbergruppe, gehört also im Rahmen des Negauer Horizonts zu den frühen.244 Das Bild dieser Zeit ergänzen noch die übrigen Gräber der Grabhügel I—IV.245 Gleiche Verhältnisse lassen die Gräber von Magdalenska gora und das Gräberfeld in Valična vas erkennen,246 dessen Beginn der frühen Phase des Negauer Horizonts angehört. Solcher-massen zeichnen sich eine Art von Aufstieg der gesellschaftlichen Gruppen und die Dynamik dieser Zeit ab. In der materiellen Kultur von Dolenjsko ist die ältere Phase des Negauer Horizonts durch die Negauer Helme, Certosafibeln des X. und XI. Typs und Gegenstände von frühlatènezeitlichen Formen umrissen. In Norditalien wird der charakteristische »Krieger«-Horizont der Gräber, die gleichfalls Negauer Helme, durchbrochene Gürtelhaken, Koppelringe und frühlatènezeitliche Schwerter enthalten, in die 2. Hälfte des 5. Jh. datiert.217 Daran knüpft sich auch der Horizont Sv. Lucija II c, er weist ja im Bereich Westsloweniens das Novum dieser Zeit auf — Waffen als Grabbeigaben.218 In den Gräbern mit Waffen sind aber auch Certosafibeln des X. Typs geläufig, die wiederum die Gleichzeitigkeit dieses Horizonts mit der Stufe Este III-spät nachweisen. In diesen Komplex gehört ferner das Erscheinen der Certosa fibeln des X. Typs, der Negauer Helme und frühlatènezeitlicher Elemente in Dolenjsko (Abb. 57), was die gewaltige Ausdehnung des »Kriegerhorizonts« dieser Zeit unterstreicht. Die angeführten Elemente aber verbinden die nördliche italischslowenische Welt mit dem Bereich der frühen Latènekultur des Nordalpenraumes. Frühlatènezeitliche Waffen und durchbrochene Gürtelhaken, welche die Latènekultur dem Süden vermittelt hat, sind in den Alpen bereits in Lt A in Gebrauch. Hingegen sind hier die vom Süden übernommenen Certosafibeln des X. Typs erst in der Zeit um 400 v. u. Z. Mode.249 So beweist also auch dieses reziproke Verhältnis der »frühlatènezeitlichen« und der »späthallstättischen« Welt, dass der Beginn des Negauer Horizonts in die 2. Hälfte des 5. Jh. zu setzen ist. Im frühen Negauer Horizont erscheinen frühlatènezeitliche Formen, mit der Zeit setzen sich dann auch »lafènemâssige« Gewohnheiten durch, die allerdings nicht zur Regel werden. In den Gräbern sind häufig Koppelringe und nur eine Lanze, doch ist das Kampf beil noch immer Bestandteil der Kriegerausrüstung. In der Tracht finden sich neben der üblichen einen Fibel manchenorts noch mehrere Fibeln. Ausserdem ist jedoch die jüngere Phase des Negauer Horizonts noch durch neue Formen gekennzeichnet. Das Tüllenbeil wird durch das Loch- und das Lappenbeil verdrängt. Unter den Fibeln erscheinen neue Certosafibeln der Typen VIII, XII und VII e, f. Typisch sind ferner die in Männergräbern geläufigen Arnfringe aus Blei. Diesen Formenschatz und diese Bräuche legen die letzten Gräber des Gräberfeldes in Dolenjske Toplice vor, die verhältnismässig ärmlich sind. Ebenso gehören zum letzten Gräberkreis der einzelnen Grabhügel die Gräber 1/23, II/2 und IV/28 aus Novo mesto.250 Auf Magdalenska gora kommen im Gräberkomplex dieser Zeit vereinzelte Objekte von latènezeitlicher Herkunft vor, und dasselbe gilt für die Gräber aus Šmihel.251 Alle diese Gräber bezeichnen die Zeit dér letzten Lebensregung der slowenischen Hallstattkultur, die wir mit der Zeit Lt B des ausgehenden 3. Jh. gleichsetzen können.252 Katalog von Dolenjske. Toplice Die Ortschaft Dolenjske Toplice liegt in der hügeligen Karstregion, wo die Talmulde von Novo mesto in den Rog übergeht, am Berührungspunkt des Črmošnjicetales mit dem Krkatal. Die vorgeschichtliche befestigte Siedlung mit guterhaltenen Wällen befindet sich auf der sich zwischen den Bächen Radešca und Sušica sowie dem Fluss Krka erhebenden Anhöhe Cvinger. Die Grabhügel liegen grösstenteils südlich vom Ringwall — auf dem sanft zum heutigen Weiler Sela bei Dolenjske Toplice abfallenden Abhang. Die zweite Gruppe soll sich nördlich von der Siedlung erstrecken, an der Strasse aus Meniška vas nach Toplice (Abb. 60).253, 255'256 Pečnik schreibt ziemlich unklar von flachen Gräbern und kleinen Grabhügelchen, auf die er sowohl in der nördlichen als auch in der südlichen Nekropole gestossen war.254 In Dolenjske Toplice führte der aus Dolenjsko gebürtige bekannte Altertümersucher Jernej Pečnik Ausgrabungen durch. Seine Grabungen fallen in die Jahre 1898 und 1899, wobei er 17 Grabhügel (T. 1—91) und drei »Sonden« in der Höhensiedlung aushob (T. 91 C).260 Das gesamte Fundgut sandte Pečnik dem (damaligen Hof-) Naturhistorischen Museum in Wien. In der Siedlung führte auch Walter Schmid im J. 1935 Grabungen durch und legte dabei 4 vorgeschichtliche Häuser frei.261 Die Fundbestände dieser Grabungen werden im Narodni muzej von Ljubljana verwahrt (T. 92, 93). Korrekturzusatz. Profile der Spinnwirtel auf den nachfolgenden Tafeln sind durch ein Versehen statt mit Raster in schwarzer Farbe aufgenommen. Opomba. Profili tkalskih vijčkov na tablah, ki sledijo, so pomotoma kliširani črno namesto v rastru. 29 — Arheološki vestnik 11/10 11/19 11/23 III/8 — Arheološki vestnik V/17 — Arheološki vestnik VII/9 5 32 — Arheološki vestnik 33 — Arheološki vestnik XI/26 XII/12 HIŠA 1 HIŠA 2 F, d- HISA 4 15 i ib 22 4 I 23 24 I 19 20 V 25 26 27 18 21 m 28 29 ® 30 ANTIČNI MOZAIKI NA OZEMLJU SR SLOVENIJE Bojan Djurić Ljubljana V resnično veselje mi je, da se lahko na tem mestu zahvalim vsem delavcem v knjižnicah, muzejih, na občinah in drugod, ki so mi kakorkoli pomagali pri oblikovanju tega dela. Posebej se zahvaljujem naslednjim osebam, brez katerih delo takšno kot je, ne bi bilo mogoče : Alojziju Bolti, Elici Boltin-Tome, Stanetu Gabrovcu, Erichu Hudeczeku, Blagoju Jevremovu, Jožetu Kastelicu, Veri Kolšek, Ivi Mikl-Curk, Stanku Pahiču, Petru Petruju, Sonji Petru, Ljudmili Plesničar-Gec, Viktorju Plestenjaku, Jaru Šašlu, Vinku Šribarju, Damjanu Vahnu in Mateju Župančiču. V času, ko je bil pričujoči tekst že v tisku, sem dobil dotedaj nedostopne podatke in fotografske posnetke mozaikov Ljubljana 15.3 in 15.4. Zaradi tehničnih težav, časovne stiske in nekaterih drugih okoliščin, je bilo možno tekst dopolniti le z upodobitvami in osnovnimi podatki obeh omenjenih mozaikov, ne pa tudi s popolnim opisom in določitvijo. Le-to bo objavljeno skupaj z novimi mozaičnimi najdbami. VSEBINA Okrajšave ......................................................................... 538 Zgodovina raziskav................................................................. 540 Oris razvoja ...................................................................... 541 Opombe ............................................................................ 544 Katalog ........................................................................... 545 Opombe h katalogu ................................................................. 608 Kronološka tabela.................................................................. 609 Področni imenik.................................................................... 610 Abecedni imenik ................................................................... 611 Seznam slik in tabel .............................................................. 613 Karta najdišč ..................................................................... 616 Povzetek — Resumé ................................................................. 618 OKRAJŠAVE Abramić -— Mihael Abramić: Poetovio: Vodnik po muzeju in stavbnih ostankih rimskega mesta, Ptuj 1925 Al J — Viktor Hoffiler & Balduin Saria: Antike Inschriften aus Jugoslavien: Noricum und Pannonia Superior, Zagreb 1938 AMSIA — Atti e memorie della Società istriana di archeologia e storia patria AÖGQ — Archiv für Kunde österreichischer Geschichts-Quellen AT — Archeografo Triestino AV — Arheološki vestnik BAIEMA — Bulletin d'Association internationale pour T Étude de la Mosaïque antique Benussi — Bernardo Benussi, Dalle annotazioni di Alberto Puschi per la Carta archeologica deiristria, AT, 3. ser. 14 (1927—1928) 243—282 Blake II — Marion Elisabeth Blake, Roman mosaics of the IInd century in Italy, MAAR 13 (1936) 67—214 Blake III — Marion Elisabeth Blake, Mosaics of the Late Empire in Rome and Vicinity, MAAR 17 (1940) 81—131 Bolta — Alojzij Bolta, O letošnjih arheoloških izkopavanjih v Celju in Gotovljah, Celjski zbornik, 1951, 251—256 BRGK — Bericht der Römisch-Germanischen Kommission Carli — Gianrinaldo Carli, Delle antichità di Capodistria, Raccolta d'Opuscoli scientifici e filologici, Tomo XXVIII, Venezia: Simone Occhi 1743, 169—329 CIL — Corpus Inscriptionum Latinarum ČZN — Časopis za zgodovino in narodopisje Degrassi — Attilio Degrassi, Tracce di Roma sulla spiaggia di S. Simone d’isola, AT, 3. ser. 10 (1923) 325—341 Führer Cilli — Führer durch die Sammlung des Localmuseums der Stadt Cilli, Cilli 1889 GMDS — Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo Gonzenbach — Victorine von Gonzenbach: Die römischen Mosaiken der Schweiz (Monographien zur Ur- und Frühgeschichte der Schweiz, XII), Bâle 1961 Gubo — Andreas Gubo: Geschichte der Stadt Cilli, Graz 1909 IMK — Izvest ja Muzejskega društva za Kranjsko Jenny —- Samuel Jenny, Poetovio, MCC, NF 22 (1896) 1—22 JfA — Jahrbuch für Altertumskunde JJ — Jahresbericht des steiermärkischen Landesmuseums Joanneum JZK — Jahrbuch der k. k. Zentral-Kommission JÖAI — Jahreshefte des Österreichischen archäologischen Institutes Kenner — Friedrich Kenner, Über die römische Militärstadt in Celeia und die Procuratur von Noricum, MCC 9 (1864) LVII—LXXIII Kiss — Äkos Kiss: Roman mosaics in Hungary (Fontes Archaeologici Hungariae), Budapest 1973 KLDB — Krajevni leksikon Dravske banovine, Ljubljana 1937 Klemenc — Josip Klemenc, Starokrščanska svetišča v Sloveniji, A VXVIII (1967) 111—135 Klemenc-Saria, Ptuj — Josip Klemenc & Balduin Saria: Archaeologische Karte von Jugoslavien: Blatt Ptuj, Zagreb 1936 Klemenc-Saria, Rogatec — Josip Klemenc & Balduin Saria: Archaeologische Karte von Jugoslavien: Blatt Rogatec, Zagreb 1939 KLS — Krajevni leksikon Ljudske republike Slovenije, Ljubljana 1954 Ložar — Rajko Ložar, Poročilo arheološkega oddelka Narodnega muzeja v Ljubljani za leta 1931—1933, GMDS 14 (1933) 28—51 LZ — Laibacher Zeitung MAAR — Memoirs of the American Academy in Rome MCC — Mittheilungen der k. k. Central-Commission MHVS — Mittheilungen des historischen Vereins für Steiermark Müllner — Alfons Müllner: Emona, Laibach 1879 MZK — Mitteilungen der k. k. Zentral-Kommission Nowotny — Edward Nowotny, v Bericht über die Fortschritte der Römisch-Germanische Forschungen in den Jahren 1906-1907 Orožen 1927 — Janko Orožen: Zgodovina Celja: Prazgodovinska in rimska Celeja, Celje 1927 Orožen 1971 — Janko Orožen: Zgodovina Celja in okolice, I, Celje 1971 Parlasca — Klaus Parlasca: Die römischen Mosaiken in Deutschland (Römisch-Germanische Forschungen 23), 1959 Petru — Peter Petru (ed.), Izkopavanja in najdbe v Ljubljani med leti 1941—1961, VS 8 (1960-61) 271—314 Pichler, Bericht — Friedrich Pichler, Bericht über die von Sr. Majestät dem Kaiser dotirten archäologischen Grabungen in den Gebieten von Solva und Teurnia, Sitzungsberichte, XCI/I (1878) 613—658 Pichler, Text — Friedrich Pichler: Text zur archaeologischen Karte von Steiermark, Graz 1879 Pichler, Villa — Friedrich Pichler, Die römische Villa zu Reznei in Steiermark, MCC 19 (1874) 169—179 Plesničar, Emona — Ljudmila Plesničar-Gec, Emona v pozni antiki, AV 21—22 (1970-1971) 117—122 Plesničar, Jakopičev vrt — Ljudmila Plesničar: Jakopičev vrt (Kulturni in naravni spomeniki Slovenije, 14), Ljubljana 1968 Plesničar, La città — Ljudmila Plesničar-Gec, La città di Emona nel tardoantico e suoi ruderi paleocristiani, AV 23 (1972) 367—375 Plesničar, Novo — Ljudmila Plesničar-Gec, Novo odkriti starokrščanski objekti pri osnovni šoli Majde Vrhovnik v Ljubljani, Sinteza 15 (1969) 73—74 Premerstein — Anton v. Premerstein, J. G. Thalnitschers Antiquitates Labacenses, JÖAI 5 (1902) 7—32 RGMG — Henri Stern: Recueil général des mosaïques de la Gaule, 1—3 (Xe supplément à »Gallia«), 1957, 1960, 1963 Richter — F. X. J. Richter, Chronik von ausgegrabenen Alterthümern zu Laibach, Illyrisches Blatt, Nr. 37, 1820 (15. 9.) Riedl — Emanuel Riedl, Ueber Reste einer römischen Anlage im Boden der südlichsten Steiermark, MCC 17 (1891) 137—138 Rutar 1889 — Simon Rutar, Prazgodovinska in rimska razkopavanja po Slovenskem 1. 1888, Letopis Matice slovenske za leto 1889, 1—63 Rutar 1891 — Simon Rutar, Prazgodovinske in rimske razkopine po Slovenskem 1. 1890, Letopis Matice slovenske za leto 1891, 182—209 Schmid, Adria — Walter Schmid, Emona im Lichte der neuesten Ausgrabungen, Adria, III/10, 1911 Schmid, BRGK — Walter Schmid, v Römische Forschungen in Österreich 1912—1924, 15. BRGK, 1923—1924 (1926), 178—241 Schmid, JfA — Walter Schmid, Emona: I. Teil, JfA VII/1, 1913, 61—188 Schmid, JÖAI — Walter Schmid, Ausgrabungen in Emona 1916, JÖAI 19-20 (1919) 155—164 Schmid, LZ — Walter Schmid, Ausgrabungen in Emona, LZ Schmid, Tagespost — Walter Schmid, Ausgrabungen in Emona, Tagespost Seidl, Beiträge — J. G. Seidl, Beiträge zu einer Chronik der archaeologischen Funde in der österreichischen Monarchie, AÖGQ Seidl, Chronik — J. G. Seidl, Chronik der archäologischen Funde in der österreichischen Monarchie, Österreichische Blätter für Literatur, IV/242, (1847) 961—965 Sitzungsberichte — Sitzungsberichte der k. Akademie der Wissenschaften, phil.-hist. Classe Šribar — Vinko Šribar, Arheološko-topografske ugotovitve v Simonovem zalivu pri Izoli, AV 9—10 (1958-59) 271—277 Tavano — Sergio Tavano: Aquileia cristiana (Antichità Altoadriatiche, III), Udine 1972 Thalnitscher, Antiquitates — J. G. Thalnitscher.: Antiquitates urbis Labacensis: Ex diversis authoribus, manuscriptus, et original: documentis collectae, M. DC. XC. III (rkp.) Thalnitscher, Epitome — J. G. Thalnitscher: Epitome Cronologica: Continens Res Memorabiles, Nobilis, Antiquissimae Urbis Labacensis, Laibach 1714 Türk-Arriach — Josef Türk-Arriach: Celje: Die alte Römerstadt Claudia Celeia, Cilli 1928 Valvasor — J. W. Valvasor: Die Ehre des Hertzogthums Crain, II, 1689 VS — Varstvo spomenikov Thätigkeitsbericht — Zweiter Thätigkeitsbericht des Museal Vereines der Stadt Cilli, Cilli 1886 Zov atto — Paolo Lino Zovatto: Mosaici paleocristiani delle Venezie, Udine s. a. ZUZ — Zbornik za umetnostno zgodovino ZGODOVINA RAZISKAV Zgodovina raziskav antičnih mozaikov, nastalih na ozemlju današnje Slovenije je, vkolikor sploh moremo govoriti o raziskavah v današnjem pomenu, najtesneje povezana z razvojem slovenske arheološke vede.1 Vse od srede 16. st., ko je zabeležena prva najdba mozaikov,2 pa do konca 18. st., se v humanističnem zgodovinopisju ob povečanem zanimanju za antiko omenjajo med predvsem epigrafskim materialom tudi najdbe mozaikov.3 Z nastopom 19. stol. se razmere v arheološki znanosti spremene. Še vedno se javljajo v tradiciji baročne historiografije nastala dela,4 ki prinašajo delno tudi še arheološki oz. mozaični material. Vendar so bistvena novost tega časa specializirane institucije, v osnovi izhajajoče iz duha romanticizma. Tu mislim na eni strani predvsem na že v zgodnjem 19. st. nastajajoče muzeje5 in na drugi strani na različna, predvsem historična društva.6 Te institucije, nastajajoče skozi vse 19. in delno celo zgodnje 20. st., so ob koncu 19. st. relativno dobro pokrivale prostor današnje Slovenije in informacije o novih najdbah so preko mreže dopisnikov in konservatorjev precej redno pritekale v njih glasila.’ Nastanek muzejev in društev pa ni imel le pasivnega značaja zbiranja predmetov in informacij. Sredi druge polovice stoletja je vzpostavljena nova metoda odkrivanja — arheološka izkopavanja. Resda so bila le-ta predvsem posledica zavedanja po nujnosti »zaključene arheološke slike«,8 zavest o tem pa se je lahko izoblikovala le v okviru delovanja prej omenjenih institucij.9 Obdobje zadnje tretjine 19. in začetka 20. st. pomeni tako kot za večino arheološkega materiala odkritega v Sloveniji tudi za mozaike dobo, v kateri je bilo odkritih največ spomenikov. Ložar je 1. 1941 zapisal: »Material, ki je na ta način prišel na svetlo, je osnova spomeniškega inventarja slovenske arheologije, ki se odtlej ni mnogo spremenil, niti prekomerno obogatil«.10 Danes lahko za mozaično gradivo ponovimo iste besede. Dejstvo je namreč, da se od konca Schmidovih izkopavanj v Ljubljani pa vse do danes, število v Sloveniji odkritih mozaikov ni bistveno povečalo. Razen redkih izjem kot so mozaiki Drnovega, starokrščanski mozaiki Ljubljane in še nekateri drugi, so novo odkriti mozaiki v veliki večini slučajne najdbe oz. rezultat zaščitnih izkopavanj. To pa pomeni, da so ti mozaiki zaradi svoje dejanske in prostorske fragmentarnosti največkrat neuporabljivi, seveda vkolikor njih podobo sploh poznamo. Drug problem, ki zadeva odkriti mozaični material je problem konservacije, ki se kaže v neverjetno majhnem številu dejansko ohranjenih mozaikov v slovenskih muzejih. Vzroke moremo iskati v odnosu, ki ga je imela oz. ga ima slovenska arheološka oz. umetnostnozgodovinska znanost do spomenikov antične umetnosti. Vse do razprav R. Ložarja11 ne poznamo dela, ki bi se ukvarjalo izključno z analizo domačih umetnostnih spomenikov antike, po zadnji vojni pa so se le redki slovenski strokovnjaki ukvarjali s to problematiko. Najhuje se je takšno stanje odrazilo prav pri mozaikih, katerih obstojnost je za razliko od npr. kamnitih spomenikov neprimerno manjša. Če pregledamo literaturo, ki se kakorkoli ukvarja z našimi mozaiki ugotovimo, da sega razpon pisanja od bežnih zapisov mozaičnih najdb prek različnih pregledov12 do širših opisov posameznih mozaikov,13 nikdar pa ne seže v območje strokovne analize.14 Pričujoče delo ima s tem, ko predstavlja celotno danes znano antično mozaično produkcijo na ozemlju Slovenije, namen, vzpostaviti trdno osnovo vsem nadaljnjim proučevanjem antičnih mozaikov tega ozemlja in obenem vzpodbuditi podobno obdelavo ostalega mozaičnega materiala, odkritega na ozemlju Jugoslavije. S tem pa se vključuje v prizadevanja Association internationale pour l'Étude de la Mosaïque antique (AIEMA) po izdelavi publikacijske serije Corpus Mosaicorum Antiquorum. ORIS RAZVOJA Naslednji zapis podaja splošni oris razvoja antičnih mozaikov slovenskega ozemlja, kakor se je izoblikoval ob kataloški obdelavi materiala, prikazan na izboru pomembnejših spomenikov. V razvoju antičnega mozaika pride v 1. st. pr. n. e. do spremembe, ki je odločilna za ves nadaljnji razvoj. Tedaj povsem ekskluzivna in luksuzna umetnost postane v tem času splošno razširjena, njena priljubljenost se začne kosati z dotedaj najbolj razširjeno zvrstjo talne obloge — inkrustiranim estrihom. Vzrok tej izredni razširitvi lahko iščemo v dejstvu, da se je mozaik po dolgi razvojni poti vrnil na svoja izhodišča, zavrgel svoj slikarski značaj in postal zopet in predvsem talna obloga, podrejajoča se v celoti zakonitostim arhitekture.15 S tem je mozaik privzel svojo prvotno funkcijo obloge tal v smislu trdnega zapiranja arhitekturnega prostora navzdol. Mozaična umetnost se je za kratko dobo izenačila z mozaično tehniko; ostala je le enotna, nerazčlenjena mozaična ploskev, trdno ujeta v okvir, ki je ploskev funkcionalno delil. Primeri te razvojne stopnje mozaika so v provincah redki. Znani so z Magdalenske gore na Koroškem,16 iz Val Bandona v Istri,17 s slovenskega ozemlja pa iz Simonovega zaliva pri Izoli (tab. XXVIII—XXXI). Ti primeri predstavljajo začetno stopnjo tako imenovanega strogega stila. Nekaj pozneje je nastal danes neohranjeni mozaik Celje 10.1 (tab. XI—XIII), pri katerem je mozaično ploskev že prekrila linearna geometrična mreža. Mreža šesterokotnih polj z vmesnimi rombičnimi šesterokrakimi zvezdami je znana iz S Italije in Francije (Čedad, Oglej, Besan- çon), njena pojavnost pa je splošno omejena na flavijsko obdobje. Odnos med črno linearno mrežo in belo osnovo mozaika je kljub razčlenjenim elementom ostal enak kot pri mozaikih iz Simonovega zaliva. Vizualno deluje črn vzorec linearne geometrične sheme kot trdna mreža, razpeta preko praznega prostora bele ploskve. Morda lahko zaslutimo nek nov element v odnosu osnova — vzorec pri polnilnih motivih šesterokotnih polj, ki osnovo že delno aktivirajo v okviru vzorca, kar je značilnost mozaikov 1. pol. 2. st. Le-ti izpričujejo ineksistentnost osnove v starem smislu. Mozaična osnova je pritegnjena v sam vzorec, s tem pa je zabrisano razlikovanje med sedaj enakovrednimi črnimi in belimi ploskvami. Če je prej geometrični vzorec povsem jasno ležal na prazni osnovi in sta se ravnini osnove in vzorca med seboj razlikovali, je pri novem, ambivalentnem vzorcu osnova povsem prekrita, obe ravnini sta združeni v eno. Posledica tega procesa je bila v končni fazi v 3. st. povsem črna mozaična osnova z belim vzorcem, kar je v točnem nasprotju z začetno situacijo v 1. st. pr. n. e. Osnova je tu zopet indiferentna, kompaktna talna površina, preko katere se razvija bel geometrični vzorec. Edini primer te razvojne stopnje je med domačim materialom mozaik Ljubljana 17.1 (tab. LXVII—LXVIIIa), za katerega je poleg barvne inverzije značilno, da je prekrival tla hodnika, prostora torej, ki ima po svoji funkciji v sklopu določene arhitekture sekundarno mesto. Značilno je namreč, da se v tem času črno-beli mozaiki geometričnih shem umaknejo v obrobne prostore,18 kar odgovarja njih vrednotenju v odnosu do večbarvnih figuralnih in ornamentalnih mozaikov, ki so nosilci nadaljnjega razvoja. V razvojni liniji črno-belih mozaikov nastopajo v 2. st. mozaiki, ki so ohranili staro koncepcijo črne mreže na beli osnovi, obenem pa že uvedli tudi elemente nove ambivalentnosti, predvsem v okviru polnilnih motivov. Tak je verjetno sredi 2. st. nastali mozaik Celje 20.1 (tab. XXVII), katerega shema je znana v Italiji že v 1. st., v Franciji in Nemčiji pa v 2. in 1. pol. 3. st. Dejanski razvoj črno-belih mozaikov seveda ne poteka tako premočrtno, kot bi lahko zaključili iz zgornjega. Različne stopnje tega razvoja so se uresničevale na časovno vzporednih mozaikih skozi vse obdobje rimskega imperija. Vendar so črno-beli mozaiki od konca 2. oz. začetka 3. st. potisnjeni v drugi plan, njih mesto zavzamejo v tem času v zahodnih provincah uveljavljajoči se večbarvni mozaiki. Črno-beli mozaiki variirajo od tedaj naprej dosežke prejšnjih obdobij, obenem pa sprejemajo nove elemente, razvite pri večbarvnih mozaikih.19 Novost, ki temeljito spremeni razvoj rimskega cesarskega mozaika zahodnih provinc, se izvrši v poznoantoninskem-zgodnjeseverskem obdobju. V dotedaj dosledno črno-bele mozaike geometričnih shem je uvedena vsaj tretja, navadno rdeča barva, nekaj pozneje pa se začno na prej izključno dvodimenzionalno koncipiranih mozaikih formulirati nove, plastične tendence. To stopnjo v razvoju talnega mozaika, ki bi jo lahko imenovali kar prehodno, izkazuje bogato mozaično gradivo, odkrito konec 19. in v začetku 20. st. na Spodnji Hajdini in na Zgornjem Bregu pri Ptuju. Mozaik Ptuj — Zg. Breg 2.3 (tab. LXXXII—LXXXV) je kljub novi, plastično koncipirani geometrični shemi ornamentalnega polja, še neizvit iz starega dvodimenzionalnega tretiranja talne obloge. Zavestno moramo usmeriti pozornost na značilno uporabo oz. razvrstitev rombičnih ploskev, da bi za trenutek dobili iluzijo plastično razgibanih tal. Enako stopnjo izkazuje tudi mozaik Ptuj-Zg. Breg 2.7 (tab. XCb—XCIa), polno formulacijo plastičnih tendenc pa moremo razbrati na dveh sočasnih mozaikih, odkritih v bližini Ptuja. Prvi je mozaik Ptuj-Zg. Breg 2.5 (tab. LXXXVin—LXXXIX), katerega križna polja, razvrščena okoli kvadratnega slikovnega polja, so optično poglobljena tako, da vzbuja celoten mozaik vtis površine, po kateri je hoja nemogoča. Na tej stopnji mozaik v osnovi negira svojo funkcijo obloge tal, ki jih kot spodnjo prostorsko mejo razpira in stoji tako v opoziciji z izhodiščnim položajem v 1. st. pr. n. š. Podobno deluje mozaik Ptuj-Sp. Hajdina 1.1 (tab. LXXIII—LXXV). Optično poglobljena križna polja, tu sicer ne tako dosledno kot v prejšnjem primeru, so razvrščena drugo poleg drugega ter izpolnjena s figuralnimi predstavitvami v okroglih medaljonskih poljih. Ta mozaik predstavlja formalno sintezo dveh razlikujočih se tipov mozaikov tega časa, tipa optično poglobljenih križnih polj in medaljonskega tipa, ki ga med našim gradivom predstavlja mozaik Ptuj-Zg. Breg 2.4 (tab. LXXXVI—LXXXVII). Če so doslej prikazani mozaiki razvijali težnje po tridimenzionalnem učinkovanju v odnosu med osnovo in ornamentalno mrežo, nastajajo ob njih mozaiki, ki se omejujejo na prevzemanje posameznih plastično delujočih elementov, sestavnih delov bordur in polnilnih motivov. S tem v zvezi se pojavijo mozaiki medaljonskih shem, ki so v neposredni povezavi s stropno dekoracijo. Kakor funkcionira štukaturni okvir stropne dekoracije, tako zapira in povezuje posamezna slikovna polja mozaika Ptuj-Zg. Breg 2.4 dvotračna pletenina. V tem in v izkazovanju začetne stopnje koncepcije mozaika-preproge, kjer delujejo okvirni pasovi kot »podlaga«, mu je soroden mozaik Ptuj-Zg. Breg 3.1 (tab. XCIV—XCV). V tradiciji zgodnjeseverskih reprezentativnih mozaikov, ki jih med slovenskim gradivom predstavljajo obravnavani ptujski primeri, je v 2. pol. 3. st. nastal mozaik Ljubljana 22.1 (tab. LXIX—LXXIa). Značilno plastično obravnavanje nekaterih polnilnih motivov (kantharos s pecljatimi cvetovi in motivi kubov) ter štiritračne večbarvne pletenine v funkciji bordure,20 je na tem mozaiku združeno s formalno starimi, ploskovito koncipiranimi motivi, izvedenimi v novi »tkalski« tehniki, prihajajoči iz vzhodnih provinc. Med pozno-antičnimi mozaiki našega ozemlja predstavlja ta mozaik brez dvoma enega najkvalitetnejših primerov. Od zgodnjega 3. st. dalje se javlja v mozaični produkciji tudi našega ozemlja nov tip mozaika. Tedaj postane namreč vse bolj priljubljena talna obloga v tehniki opus sectile, kjer so večinoma kvadratne plošče izdelane izključno iz dragocenega, uvoženega pisanega marmorja. Značaj tovrstne obloge tal ima poudarek na luksuznem, zato zavzema takrat kadar nastopa v kombinaciji z opus tessellatum največkrat središčni položaj ornamentalnega polja oz. ploskve, ki ji mozaik tvori okvir. Ta tip mozaika, pri katerem sta dve razlikujoči se tehniki združeni, je razmeroma redek. Med slovenskimi mozaičnim gradivom ga v polni obliki zastopa mozaik Celje 15.1 (tab. XXV), ki je bil žal že ob odkritju močno poškodovan in so od kvadratnih marmornih plošč ostali le odtisi v osnovi. Bordurni motivi, predvsem večbarvna pettračna pletenina na črni osnovi kažejo, da mozaik ni mogel nastati pred 1. pol. 3. st. Mnogo bolj zanimiv je verjetno v 1. pol. 3. st. nastali mozaik Drnovo 1.1 (tab. XXXIIb—XXXV), pri katerem so kvadratne plošče pisanega marmorja imitirane v mozaični tehniki, kar bi kazalo na dragocenost samega materiala in na željo po njega posedovanju. Že omenjena »tkalska« tehnika se pojavlja na mozaikih od 2. pol. 3. st. dalje vedno pogosteje ter zaznamuje številne poznoantične mozaike zahodnih provinc. Kljub relativno velikemu številu takšnih mozaikov poznamo z našega ozemlja le en primer — mozaik Ljubljana 9.1 (tab. XL Via, b). Tipičen primer mozaika, ki se v svoji strukturi povsem naslanja na izdelke tkalske umetnosti kaže to svojo odvisnost ne le v dosledni uporabi »tkalske« tehnike, ampak tudi v direktnem naslonu svojih motivov na motive tekstilij. Posebno mesto zavzema v sklopu poznoantičnih črnobelih mozaikov skupina štirinajstih mozaikov, predstavljajočih ostanek mozaične produkcije delavnice, ki je delovala sredi 4. st. v Emoni.21 V svoji sestavi izkazujejo identične lastnosti — črn okvirni pas obdaja belo osrednjo ploskev,22 sredi katere leži ornamentalno polje geometrične sheme. Znotraj te skupine lahko glede na razlikujoče se geometrične sheme ornamentalnih polj razlikujemo skupino mozaikov, pri katerih je ornamentalno polje razumljeno dvodimenzionalno,23 ter skupino mozaikov, katerih geometrične sheme skušajo preko razvrščanja rombičnih polj ustvariti iluzijo plastično razgibane površine.24 Ob primerjavi z mozaiki severnoitalskega prostora in mozaiki, odkritimi v Celju, se izkaže, da predstavljajo ti mozaiki tisto razvojno stopnjo, ki jo je rimski mozaik dosegel že v 2. st. Če ne bi bili s strati-grafijo relativno in z najdbo bronastega novca Konstantija II. (337—361) v osnovi mozaika Ljubljana 1.2 časovno absolutno določeni, bi lahko brez pomislekov postavili njih nastanek v 2. st. Vprašanje o vzrokih tej retardaciji ostaja odprto. Nikakor namreč ne moremo nanj zadovoljivo odgovoriti le z domnevo o lokalni mozaični delavnici, ki bi svoj repertoar opirala na dve stoletji stare predloge. Med slovenskim mozaičnim materialom ločujemo še skupino treh mozaikov, ki so prekrivali tla starokrščanskih sakralnih prostorov.25 Vsi kažejo izključno dekorativen značaj ter se povsem podrejajo oblikovanju prostora, ki ga s svojo členitvijo dopolnjujejo. To in uporabljene geometrične sheme26 določa njih nastanek v poteodozijanski čas. Novene najdbe določajo nastanek mozaikov Ljubljana 15.1 (tab. LX—LXII) in 15.2 (tab. LXIII) v začetek 5. st.,27 za mozaik Celje 13.1 (tab. XV—XXI) pa lahko kljub Klemenčevi dataciji28 v 2. pol. 5. st. ugotovimo, da bi lahko nastal že v L pol. tega stoletja. 1 Za razvoj slovenske arheologije cf. R. Ložar, Razvoj in problemi slovenske arheološke vede, ZUZ 17 (1941) 107—148; S. Gabrovec, »Sto petdeset let arheologije v Narodnem muzeju«, Argo 10 (1971) 35—48; P. Petru, »Misli ob stopetdesetletnici Narodnega muzeja«, Argo 10 (1971) 3—34; F. Kovačič, Postanek in razvoj mariborskega muzeja, ČZN 23 (1928) 255—268; S. Pahič, »Arheološko raziskovanje v Mariboru«, ČZN n. v. 2 (1966) 3—45; C. De Franceschi, »L’Archeologia dellTstria e i suoi cultori«, AT IV. ser. 18-19/1 (1952-53) 7—20. 2 Pismo J. Gaisberga nadvojvodi Karlu, v katerem navaja najdbi mozaikov Celje 1.1, 1.2. 3 V Valvasorjevem {Ehre) in Thalnitscher-jevih {Antiquitates, Epitome) delih sta opisani najdbi mozaikov Ljubljana 14.1, in 26.1, v delu koprskega operosa Gianrinalda CARLi-a (Carli) pa mozaika Semedela 1.1 in Valdoltra 1.1. 4 F. X. J. Richter: Geschichte der Stadt Laibach von den ältesten Zeiten bis zur Gründung des Laibacher Bisthums im J. 1461 ; August DimiTz: Geschichte Krains von der ältesten Zeit bis auf das Jahr 1813, Laibach 1874; A. Muchar: Geschichte des Herzogthums Steiermark, Graetz 1844. 5 Leta 1811 je v Grazu ustanovljen deželni muzej Joanneum, začetki ljubljanskega muzeja gredo v leto 1821, v Trstu je v okviru aktivnosti Società di Minerva ustanovljen 1. 1825 mestni muzej. Ob koncu 19. in začetku 20. st. nastanejo lokalni muzeji v Celju (1882), Ptuju (1893), Mariboru (1902) in Kopru (1910). Joanneum izdaja letna poročila {JJ), za glasila ljubljanskega muzeja cf. Branko Reisp, »Sto petdeset let knjižnice Narodnega muzeja v Ljubljani«, Argo 10 (1971) 49—58, za delovanje tržaške Società di Minerva in tržaškega mestnega muzeja ter izdajanje Archeografa Triestina cf. Attilio Gentille, »II primo secolo della Società di Minerva /MDCCX— MCMIX/«, AT III. ser. 5 (1909) Appendice; Alberto Puschi, »II programma e la funzione del Museo civico di storia ed arte di Trieste«, AT III. ser. 6 (1911) 135—170; Piero Sticotti, »L’Archeografo Triestino«, AT: Indice generale della interna raccolta, 1929, 5—20. Za koprski muzej cf. Giustino Poli, »Le antichità ed il Civico Museo di Storia ed Arte in Capodistria«, Pagine Istriane III. ser., Anno 2°, no. 7—8, 1951, 20—24. 6 Leta 1839 je v Ljubljani ustanovljeno Muzejsko društvo za Kranjsko in leta 1846 Zgodovinsko društvo za Kranjsko (o njunih glasilih cf. Branko Reisp, op. cit.), na Dunaju I. 1850 Central-Commission zur Erforschung und Erhaltung der Baudenkmale z glasilom MCC (prva številka izide 1. 1856), v Grazu je istega leta ustanovljen Historischer Verein für Steiermark z glasilom MHVS (prva številka izide 1. 1850), v Poreču pa je 1. 1884 ustanovljena Società istriana di archeologia e storia patria z glasilom AMSIA (cf. AMSIA, Fascicolo unico, 1884). Leta 1901 je v Mariboru ustanovljeno Muzejsko društvo, leta 1903 pa še Zgodovinsko društvo z glasilom ČZN (prva številka izide 1. 1904). 7 Poleg že omenjenih glasil moramo omeniti še tednik V Istria (1846—1852) v redakciji P. Kandlerja (več o tem cf. Giovanni Quarantotto, »Pietro Kandier: Commemorato nel XL anniversario dalla morte«, AT, III. ser. 9 [1921] 1—32) ter redne Seidlove objave arheoloških najdb tudi z našega ozemlja v AÖGQ. 8 R. Ložar, »Razvoj in problemi ...«, 120. 9 Seveda so bila različna izkopavanja različno zastavljena. Tako so npr. izkopavanja mariborskega Muzejskega društva na Sp. Hajdini služila predvsem izpopolnitvi razstavnih predmetov, medtem ko lahko o recimo sistematičnih izkopavanjih govorimo ob izkopavanjih S. Jennya 1. 1893 na Zg. Bregu pri Ptuju in izkopavanjih W. Schmida v Ljubljani med leti 1909 in 1913. 10 R. Ložar, »Razvoj in problemi ...«, 121. 11 R. Ložar, »Ornamenti noriško-panonske kamnoseške industrije«, ČZN 24 (1934) 99—147; »Steklena čaša iz Črnelega«, GMDS 16 (1935) 97—105; »Bronast kipec gladiatorja z Mirja«, GMDS 19 (1938) 74——75; »Rimska najdba iz Polhovega Gradca«, GMDS 19 (1938) 85—108. 12 Razne preglede poznamo predvsem za celjske mozaike. Prvi obsežnejši pregled teh mozaikov je podal A. Gubo, nato pa slede pregledi J. Orožna (1. 1927 in 1971) in A. Bolte (1951). 13 To velja tako za Jennyevo kot Schmidovo objavo mozaičnega materiala. 11 Tudi v delih tujih avtorjev, v katerih so slovenski mozaiki uporabljeni kot primerjalni material (Lajos Nagy, »Über einem 1791 auf dem Capitolium von Savaria gefundenen Mo-saikfussboden«, Jahrbuch der ungarischen ar-chaeologischen Gesellschaft 2 (1923—26) 372 do 375; Parlasca; Kiss), takšna analiza ni izvršena. Stilno in časovno je skušal določiti nekatere naše mozaike le K. Parlasca. 15 Podreditev arhitekturnemu prostoru kažejo vsi mozaiki. Odlično analizo tovrstne odvisnosti je za nekatere ostijske mozaike Hadrijanovega časa izvršil John R. Clarke, »Kin- esthetic Addres and the Influence of Architecture on mosaic composition in three Hadrianic Bath Complexes at Ostia«, Architectura: Zeitschrift für Geschichte der Baukunst, Band 5.1 (1975) 1—17. 16 Rudolf Egger, »Die Ausgrabungen auf dem Magdalensberg 1950«, Carìnthia I 142 (1952) Abb. 22. 17 Anton Gnirs, »Forschungen in Istrien«, JÖAI 14 (1911) Fig. 84. 18 Med domačimi mozaiki so takšni tudi mozaiki Ptuj-Zg. Breg 2.8 (tab. XCIb—XCIII), 4.2 (tab. XCVIII—XCIX) in 4.3 (tab. C), nastali v zgodnjem 3. st. 19 Izrazit tak primer je mozaik Celje 8.1 (tab. VIII—X), katerega plastično delovanje je kljub omejenim sredstvom enako močno kot npr. pri mozaiku Ptuj-Zg. Breg 2.5 (tab. LXXXVIII—LXXXIX). 20 O rastlinski dekoraciji ne moremo govoriti, ker je bila ob izkopu le delno ohranjena. 21 Mozaiki Ljubljana 1.2 (tab. XXXVIIIa), 3.1 (XXXVIIIb—XXXIX), 6.1 (tab. XLa), 6.2 (tab. XLb—XLI), 7.2 (tab. XLII), 8.1 (XLIII—XLIV), 8.6 (tab. XLV), 10.1 (tab. XLVII—XLVIII), 10.2 (tab. XLIX—L), 10.3 (tab. LI—Lìllà), 10.5 (tab. Llllb—LIV), 10.6 (tab. Llllb, LV), 11.3 (tab. LVI—LVII) in 11.4 (tab. LVIII). 22 Le pri mozaikih Ljubljana 1.2 in 8.1 so barvne vrednosti zamenjane. 23 Mozaiki Ljubljana 3.1, 6.2, 7.2, 10.1, 10.3, 10.5, 10.6, 11.3. 24 Mozaiki Ljubljana 1.2, 8.1, 10.2. 25 Podatki o dveh prostorih starokrščanskega kompleksa v Lj., katerih tla so bila tudi prekrita z mozaikom, trenutno niso dostopni. 26 Podroben opis in določitev teh mozaikov glej v kataloškem delu. 27 Dve zakladni najdbi pod mozaikom Ljubljana 15.1 sta bili zakopani jeseni 1. 401. Podatke mi je ljubeznivo posredoval Peter Kos. 28 Klemenc, 130. KATALOG OPOMBE H KATALOGU Pričujoči katalog predstavlja zbir vseh danes znanih informacij o antičnih mozaikih, nastalih na današnjem ozemlju SR Slovenije. Upravno-politična razdelitev tega ozemlja oz. krajevna razvrstitev podana v KLS, je osnova razvrstitvi posameznih najdišč mozaikov. Sumarični prikaz te razvrstitve kaže področni imenik, dopolnjen zaradi lažje orientacije v gradivu z abecednim imenikom najdišč. V okviru posameznih krajevnih enot so mozaične najdbe razvrščene po zaporednih številkah, zaznamujočih posamezne arhitekturne celote, v katerih so mozaiki nastali. Jasna določitev teh arhitekturnih celot je možna večinoma le za ljubljanske in le delno 35 — Arheološki vestnik 545 ostale mozaike. Problem predstavljajo predvsem celjski mozaiki, ki so zato razvrščeni sukcesivno glede na najdišča od Z proti V,1 da bi s tem že v sami kataloški razvrstitvi dobili posamezne zaključene celote mozaičnih najdb. Zaporednim številkam arhitekturnih celot so dodane številke, ki zaznamujejo posamezne mozaike in ki večinoma slede že danim oznakam prostorov arhitekturnih celot. Tem oznakam so dodane krajevno precizirajoče oznake mozaičnih najdb, navadno v obliki parcelnih številk določenih katastrskih občin, dopolnjene s starimi poimenovanji najdišč. Sledi predstavitev konkretnega mozaika, katere shema upošteva shemi H. Sterna2 in V. von Gonzenbach.3 Dosledno upoštevana shema predstavitve je: velikost mozaika, sedanje nahajališče mozaika, velikost mozaičnih kock, upodobitve mozaika, barva mozaičnih kock, literatura o mozaiku, podlaga mozaika, čas in način najdbe, ohranjenost mozaika ob odkritju, opis in časovna določitev mozaika. Velikost mozaičnih kock je izražena z dolžino ene stranic zgornjega kvadrata, kadar pa zgornja ploskev mozaičnih kock ni kvadrat, sta podani dolžini obeh stranic. Plasti podlage so razvrščene od zgoraj navzdol. Tako kot upodobitve mozaika je tudi literatura našteta brez strahu pred ponavljanjem. Vkolikor za določeno postavko ni podatkov je le-ta izpuščena. Pri opisu mozaikov je dosledno upoštevana shema razdelitve, podana v BAIEMA 4,4 v mejah možnosti pa tudi prav tam podana terminologija.5 Ker menim, da prevajanje vizualne podobe v jezik ni mogoče, sem se pri opisu omejil na osnovne oznake. Sugeriral sem le način branja določene mozaične celote. Pri časovnem določanju mozaikov sem upošteval predvsem izsledke M. E. Blake,6 V. von Gonzenbach7 in Â. Kissa.8 Oznake primerjalnega materiala so za francoske mozaike navedene izključno po RGMG, za nemške mozaike po Parlasci in za švicarske mozaike po Gonzenbachovi. Za mozaike z drugih ozemelj so oznake navedene po razpravah, navedenih v spremnih opombah. Primerjalna metoda, uporabljena pri datiranju, je v nekaterih primerih zaradi meni omejene prezentnosti materiala nezadovoljiva, zato ostajajo datacije nujno le okvirne. Slikovni material je razvrščen v skladu s katalogom, upošteva pa večinoma vse znane upodobitve določenega mozaika, urejene v kronološkem zaporedju in dopolnjene, kjer je to mogoče, z novo fotografijo. Tlorisi arhitekturnih celot so v tekstovnem delu. V katalog in karto najdišč niso vključena najdišča mozaičnih kock. CELJE — CLAUDIA CELEIA 1.1 k. o. Celje, pare. 2036 (Trg svobode 8, dvorišče Šlandrove vojašnice). Leta 1572 je Jurij (Jorgen) Gaisberg (Gaiksburg) »sedem laktov pod površino« odkril mozaik, katerega je s pismom ponudil nadvojvodi Karlu. Lit.: Pichler, Villa, 169 Pichler, Text, 8 Gubo, 13 Bolta, 252 Orožen 1971, 38 Sl. 1 — Fig. 1 1.2 k. o. Celje, pare. 2036 (Trg svobode 8, dvorišče Šlandrove vojašnice) V zgoraj omenjenem pismu omenja J. Gaisberg, da je drug, v bližini prvega ležeč mozaik, odkril grof Ludovik Ungnad. Lit.: Gubo, 13 Orožen 1971, 38 2.1 k. o. Celje, pare. 2035 (Trg svobode 9, Narodni dom). Ob izkopu gradbene jame za Narodni dom so 1. 1895 našli mozaik. Lit.: Simon Rutar, »Claudia-Celeia«, IMK 5 (1895) 169 Orožen 1927, 40 Orožen 1971, 41 2.2 k. o. Celje, pare. 2035 (Trg svobode 9, Narodni dom) ali pare. 2430 (Muzejski trg 1) tab. I—II velikost kock —■ 10 mm barva — črna, bela podlaga — 15 cm debela plast malte, verjetno in suspensio ohranjenost — delna nahajališče — PM Celje, fragmenti brez inv. št.: 54 x 31 cm, 25 X 22 cm, 21 x 20 cm, 20 x 20 cm, 20 x 18 cm, 20 x 10 cm, 16 x 13 cm, 12 x 10 cm, 11 x 9 cm, 10 x 7 cm, 6x4 cm. upodobitev — fotografija v A V 2, sl. 8; situacijski načrt Scholza iz 1. 1943 v PM Celje, brez inv. št. Lit.: Bernarda Perc, »Rimske najdbe v Celju od 1941 do 1951«, A V 2 (1951) 232 Orožen 1971, 42 Točnih podatkov o lokaciji mozaika, odkritega med 2. svetovno vojno, ni. B. Perc ga locira v klet Stare grofije, kjer naj bi ga našli 1. 1944 ob urejanju zasilne bolnišnice, situacijski načrt iz 1. 1943, ki se najverjetneje nanaša na isti mozaik, pa ga locira v južni del Narodnega doma. Širok bel okvirni pas obdaja osrednjo ploskev (ornamentalno polje?) z borduro ozkega črnega pasu. Geometrična shema osrednje ploskve je shema sekajočih se krogov, tvorečih štiriliste {BAIEM A 437, Gonzenbach R5). Shema sekajočih se krogov, tvorečih štiriliste se javlja na cesarskih mozaikih od njih začetka pa vse do vključno pozne antike. Analiza Gonzenbachove, kije pokazala razvojni princip te sheme,9 določa naš tip v 1. pol. 2. st. 3.1 k. o. Celje, pare. 2057 (Trg svobode 10, Prothasijev dvorec). Na dvorišču Prothasijevega dvorca so 1. 1907 odkrili delno poškodovan mozaik. Takratno Muzejsko društvo je dalo izdelati paus-risbo v merilu 1 : 1, ki jo omenja tudi J. Orožen, vendar je v PM Celje ni. Lit.: —, v MZK, DF 6 (1907) stp. 59—60 Gubo, 16 Orožen 1927, 116 Orožen 1971, 46 3.2 k. o. Celje, pare. 2057 (Trg svobode 10, Prothasijev dvorec), barva — črna, bela, rdeča ohranjenost —• mozaik delno poškodovan, velikost odkritega dela 25 m2 nahajališče — in situ Lit.: Vera Kolšek, \ VS 1 (1958-59) 229—301 Mozaik geometrične sheme so odkrili ob izkopavanju pod vodstvom V. Kolšek 1. 1958 na dvorišču bivšega Prothasijevega dvorca. 3.3 k. o. Celje, pare. 2057 (Trg svobode 10, Prothasijev dvorec). Fragment črno-belega mozaika, ki je ostal in situ, so odkrili ob izkopavanju pod vodstvom V. Kolšek 1. 1958. Lit.: Vera Kolšek, v VSI (1958-59) 299—301 3.4 Gledališka ulica. Najdbo mozaika, ki je pripadal najverjetneje istemu arhitekturnemu kompleksu kot mozaiki 3.1—3, omenja Gubo. Lit.: Gubo, 26 Bolta, 252 Orožen 1927, 43 4.1 k. o. Celje, pare. 2063 (Trg V. kongresa 8, Kropfičeva hiša). Leta 1826 so našli mozaik z belim poljem in rjavo (?) borduro ter pletenino. Pichler omenja mozaične najdbe z istega mesta še v letih 1809, 1834 in 1847. Lit. : Kenner, LX!! Pichler, Villa, 169 Pichler, Text, 6 Gubo, 18 Bolta, 252 Orožen 1971, 46 5.1 Trg V. kongresa (Rathausgasse 9). Pred hišo so med leti 1830 in 1850 našli mozaik. Lit.: Gubo, 18 Bolta, 252 6.1 k. o. Celje, pare. 2305 (Prešernova 7, desni prostor) tab. III—IV, VI—VII velikost kock — 8 do 10 mm barva — črna, bela podlaga — in suspensio ohranjenost — fragmentarna nahajališče — PM Celje, inv. št. 103—126 upodobitev — fotografije v AV 4 (1953) sl. 5—9 Lit. : Bolta, 252—254 idem, »Rimske in srednjeveške najdbe«, AV4 (1953) 109—129 Orožen 1971, 48 6.2 k. o. Celje, pare. 2305 (Prešernova 7, levi prostor) tab. V—VII velikost kock — 8 do 10 mm barva — črna, bela, zelena, olivno zelena, oker, rdeča podlaga — in suspensio ohranjenost — fragmentarna nahajališče -— PM Celje, inv. št. 103—126 upodobitev — fotografije v AV 4 (1953) sl. 5—9 Lit. : Bolta, 252—254 idem, »Rimske in srednjeveške najdbe«, AV4 (1953) 109—129 Orožen 1971, 48 Leta 1951 so med zaščitnimi izkopavanji pod vodstvom F. Bolte odkopali del dveh prostorov s fragmenti dveh mozaikov. Žal ohranjeni fragmenti niso prostorsko točno določeni, zato je pričujoča rekonstrukcija le hipotetična. Okvirni pas mozaika 6.1 tvori širok bel pas diagonalno potekajočih mozaičnih kock, ki mu sledi bordura dveh ali več ozkih črnih pasov. Sredi osrednje bele ploskve (?) leži dvodelno (?) ornamentalno (figuralno?) polje s široko borduro linijskega meandra (Linienmäander), ki vključuje kvadratna polja (BAIEMA 264) s polnilnimi motivi kvadrata ukrivljenih stranic in rastlinskimi elementi. Ožji del ornamentalnega polja (?) izpolnjuje črna bršljanova vitica na beli osnovi. Meanderski motiv v funkciji bordure (Ptuj-Zg. Breg 2.3, Nyon I, Orbe M VIII, Trier-»Procu-ratoren« Palast R. 10) je priljubljen v 2. in predvsem 3. st.10 Bršljanova vitica (Volutenranke) (Kiss No. 11, Ptuj-Zg. Breg 2.3-4) postane priljubljen okras mozaikov od srede 2. st. naprej.11 Okvirni pas mozaika 6.2 tvori širok črn pas diagonalno potekajočih mozaičnih kock, ki mu sledi bordura ozkega belega in črnega pasu, oklepajoča osrednjo belo ploskev diagonalno potekajočih mozaičnih kock. Sredi nje leži uničeno večbarvno ornamentalno polje z dvojno borduro — zunanjim pasom linijskega meandra z vključenimi kvadratnimi polji in notranjim pasom večbarvne dvotračne pletenine. Dvotračna pletenina se v barvni varianti javlja po sredi 2. st.,12 medtem ko je v črnobeli varianti znana že na italskih mozaikih zgodnjega 2. st. Črn okvirni pas našega mozaika govori za čas uveljavljanja teženj po inverziji barvnih vrednosti osnove in ornamentalne mreže, kar je značilnost poznoantoninsko-zgodnjeseverskega časa. Oba mozaika lahko določimo v 2. pol. 2. st., morda tudi bliže v konec stoletja. 7.1 k. o. Celje, pare. 2265 (Prešernova 10). Mozaik je bil odkrit v bivši Rauchovi hiši. Lit.: Gubo, 18 Orožen 1971, 48 8.1 k. o. Celje, pare. 2287 (Prešernova 12) tab. Vlil—X velikost mozaika — cca 400 x 400 cm velikost kock — 20 mm barva — črna, bela ohranjenost — delna, cca 400 X 174 cm nahajališče — mozaik uničen ob preurejanju minoritske cerkve v Celju, kamor so ga prenesli in položili pred glavni oltar kmalu po izkopu upodobitev — risba ing. F. Byloffa v Sitzungsberichte, XCI/I (1878) Fig. 5 3 risbe ing. F. Byloffa v PM Celje, brez inv. št. 2 nedokončani risbi v PM Celje, brez inv. št. 2 risbi ing. F. Byloffa v Joanneum-Eggenberg, brez inv. št. Lit. : Pichler, Bericht, 624 Pichler, Text, 8 Gubo, 18 Bolta, 252 Orožen 1971, 46, 48 Mozaik so našli ob gradbenih delih 1. 1862. Črnemu okvirnemu pasu verjetno diagonalno potekajočih mozaičnih kock sledi tritračna pletenina z zunanjim in notranjim ozkim linijskim okvirom, obdajajoča kvadratno ornamentalno polje bele osnove. Shema ornamentalnega polja je shema šesterokotnikov —• satovje (BAIEM A 395) s polnilnimi motivi v izometrični perspektivi izvedenih kock (BAIEMA 79). Shema šesterokotnikov je na cesarskih mozaikih v določeni zvezi s stropno dekoracijo oz. s koncepcijo medaljonskih shem (Medaillon-rapport), razširjenih največ v 2. pol. 2. st. in v 3. st. Vendar shema našega mozaika ne predstavlja sheme medaljonov, posamezna šesterokotna polja se tu med seboj tesno povezujejo ter razvijajo na vse strani. Sorodne lastnosti kaže dvoje mozaikov iz Szombathelyja (Kiss No. 25, 26) iz konca 2. oz. 2. čet. 3. st. Morda bi lahko iskali povezavo tudi z mozaiki sheme šesterokotnikov in šesterokrakih zvezd, pogostih v S Italiji in pri nas (Celje 10.1, 14.2). Osnovna poteza, ki ločuje naš mozaik od omenjenih primerov, je dosledno plastično tretiranje polnilnih motivov ter s tem celotne talne površine. Zato lahko postavljamo ob naš mozaik primere cesarskih mozaikov s kompozicijo barvno izvedenih, sukcesivno nadaljujočih se kubov (BAIEMA 496, Gonzenbach R 21). Čeprav so kubi na našem mozaiku tretirani povsem individualno, ima večina teh mozaikov izhodišče v plastični koncepciji hodne površine, značilni za zgodnjeseverski čas konca 2. oz. začetka 3. st.13 V tem obdobju je moral nastati tudi celjski mozaik. 9.1 k. o. Celje, pare. 2368 (Tomšičev trg 12, Klantschniggova hiša). Leta 1847 so na dvorišču naleteli na preprost črno-bel mozaik, katerega del je bil pozneje razstavljen v mestnem muzeju. Na isto lokacijo se verjetno nanaša tudi poročilo o najdbi črnega mozaika v letu 1909. Lit.: Seidl, Chronik, 962—963 Pichler, Text, 6 Führer Cilli, 18 —, v MZK, DF 8 (1909) 40 Bolta, 252 10.1 k. o. Celje, pare. 2313 (Tomšičev trg 13, Novakova hiša) tab. XI—XIII upodobitev — risba v Sitzungsberichte XCI/I (1878) Fig. 7 6 risb v PM Celje, brez inv. št. 2 risbi v Joanneum-Eggenberg, brez inv. št. Lit.: Seidl, Chronik, 962—963 Pichler, Bericht, 625 —, y JJ 36 (1848) 30 Del črno-belega ornamentalnega polja so našli ob gradbenih delih leta 1847. Linearna geometrična mreža kaže shemo šesterokotnih polj v dvojnem okviru z vmesnimi rombič-nimi šesterokrakimi zvezdami in nepravilnimi, podolgovatimi šesterokotniki (BAIEMA 409). Polnilni motiv šesterokotnih polj so šesterokrake zvezde z uokvirjenim šestlistom v v sredini. Prikazana geometrična shema je znana predvsem v Italiji in J Franciji (Čedad,14 Oglej,15 Besançon 265), razširjena pa je tudi na našem ozemlju (Celje 14.2, Ljubljana 10.5). Primeri iz S Italije in Francije16 so datirani v flavijsko obdobje, medtem ko datiramo ljubljanski primer v sredo 4. st., kar pa glede na značilen repertoar emonske mozaične delavnice ne nasprotuje datiranju tega celjskega mozaika v 2. pol. 1. st. oz. proti koncu stoletja. tab. XlVa 10.2 k. o. Celje, parc. 2313 (Tomšičev trg 13) velikost kock — 13 do 16 mm barva — črna, bela podlaga — 18 mm debela plast fine malte na plasti grobe malte ohranjenost — fragmentarna nahajališče — PM Celje, brez inv. št., velikost 81 X 66 cm Lit.: Führer Cilli, 18 Gubo, 21 Bolta 252 Orožen 1927, 106 Orožen 1971, 36 Mozaik je bil izkopan pred 1. 1889, ko je bil prvič omenjen. Ohranjeni fragment kaže shemo šahovnice zli x 11 cm velikimi kvadratnimi polji. Shema šahovnice (BAIEMA 502, Gonzenbach 15) je bila uporabljana predvsem za dekoracijo portikov in predprostorov, kot »podlaga« oz. okvir ornamentalnemu polju ali kot vhodni mozaik {Schwellmosaik). Za razliko od diagonalne sheme, ki je zgodnejša, se ortogonalna pojavi nekako sredi 2. st. in traja vse v pozno antiko.17 10.3 k. o. Celje, pare. 2313 (Tomšičev trg 13) Türk-Arriach omenja še ne izkopane mozaike na dvorišču. Lit.: Türk-Arriach, 17 11.1 Tomšičev trg (Primožičeva hiša). Leta 1835 je odkril stavbenik Noest mozaik, katerega načrt in risbe (danes neznane) je dal izdelati lastnik hiše Primožič. Mozaik so dvignili, mozaične kocke pa poslali v Graz. Lit.: Orožen 1971, 99 12.1 k. o. Celje, pare. 2311 (Tomšičev trg 14). Pred letom 1909 koje bil prvič omenjen, je bil odkrit mozaik »aus roten, gelben, blauen und grünen Steinchen«. Lit.: Gubo, 21 Bolta, 252 13.1 k. o. Celje, pare. 2221 (Titov trg 9, bazilika) tab. XTVb—XXI velikost kock — 7 do 15 mm barva — črna, bela, rdeča, rumena, oker, rjava, zelena podlaga — 3—5 cm debela plast apnene malte ohranjenost — fragmentarna nahajališče — odkriti fragmenti uničeni, ostalo in situ upodobitev — risbe G. Schöna v MCC, NF 24 (1898) Taf. I—V, Fig. 1 ; paus-risbe v PM Celje, brez inv. št. ; 2 fotografiji M. Lenza v PM Celje, brez inv. št. Lit.: Georg Schön, »Das grosse Mosaikfund«, Deutsche Wacht, Nr. 44, 1897 (3.6.), 5 idem, »Reste des Mosaikbodens einer altchristlichen Basilika«, Deutsche Wacht, Nr. 52, 1897 (1.7.), 4 idem, »Kurze Fundnachricht über eine altchristliche Basilika in Cilli«, Programm des k. k. Staats-Gymnasiums in Cilli, 1898, 33—36 idem, »Mosaikinschriften in Cilli«, JÖAI 1 (1898), 30—35 —, v MCC, NF 23 (1897) 235 Emanuel Riedl, »Reste einer alt-christlichen Basilika im Boden Celeja’s«, MCC, NF 24 (1898) 219—225 Jožef Pajk, »Ostanki dveh krščanskih bazilik rimske Celeje«, Voditelj v bogoslovnih vedah 2 (1899) 51—61 Gubo, 22 Martin Perc (ed.): Celeja antiqua et nova, Celje 1926, 13 Orožen 1927, 34, 116 Türk-Arriach, 17 Schmid, BRÖK, 207 CIL, III, Suppl. 4 AU, 31—34 Bolta, 252 Klemenc, 124—133 Orožen 1971, 27—28 Ob izkopu gradbene jame za novo poštno poslopje so 1. 1897 odkrili ostanke dveh starokrščanskih bazilik in v eni večje fragmente mozaičnih tal z več napisnimi polji.18 Ohranjene risbe uničenega mozaika se omejujejo predvsem na napisna polja, njegov ornamentalni del pa kažeta predvsem dve fotografiji. Celota mozaičnih fragmentov apside kaže barvno in formalno močno razčlenjeno shemo kvadratov, rombov in trikotnikov.19 Sredi te geometrične sheme v osi glavne ladje, leži dvoje napisnih polj. Skoraj v celoti je ohranjeno kvadratno polje z vrisanim okroglim napisnim poljem,20 obdanim z borduro večbarvne tritračne pletenine, medtem ko je drugo napisno polje,21 obdano z večbarvno dvotračno pletenino, ohranjeno le v fragmentu. Druga celota mozaičnih fragmentov se je ohranila v SV delu glavne ladje. Ohranjeni so bili fragmenti napisnih82 in ornamentalnih polj v obliki zaobljenega križa z vmesnimi okroglimi polji (varianta BAIEMA 384). Ta geometrična shema naj bi bila izum italskih mozaičnih delavnic 2. st.23 Na starokrščanskih mozaikih jo zasledimo že na t. i. teodorianskih mozaikih v Ogleju, datiranih v drugo desetletje 4. st., nato pa še na bogatem mozaiku iz Szombathelyja,24 datiranem v drugo četrtino 4. st., na mozaiku južnega dela t. i. poteodorianske cerkve v Ogleju,25 datiranem v čas med 390—410 ter na mozaiku ljubljanskega baptisterija, datiranem v isti čas.26 Tretja, največja mozaična celota, ohranjena sredi glavne ladje, je razdeljena v tri longitudinalno potekajoče pasove. 240 cm širok srednji pas izpolnjuje močno povečana štiri-tračna pletenina, vključujoča okrogla ornamentalna in napisna27 polja ter polja trnaste oblike — motiv močno povečane Trichterband (BAIEMA 201). Pas prekinja pravokotno napisno polje,28 obdano z dvojno borduro dvotračne pletenine in rastlinske vitice s srčastimi listi. Proti apsidi se ta pas zaključuje z več povprek potekajočimi ozkimi pasovi. Na obeh straneh srednjega pasu se razprostira geometrična shema pravokotno se sekajočih pasov, zaključujočih pravokotna in kvadratna napisna29 in ornamentalna polja. Ornamentalni motivi krogov na sečiščih pasov so povezani z rombi, izpolnjenimi z motivi pelt (BAIEMA 76) in stiliziranih cvetov. Kot polnilni motivi nastopajo še Salomonovi križi (BAIEMA 54), kombinacije »izpraznjenih« pelt, shema kvadratov in šesterokotnikov v »tkalski« tehniki, shema križev in oktogonov itd. Shemo pravokotno se sekajočih pasov, zaključujočih predvsem kvadratna polja, z motivom krogov na sečiščih, povezanih z rombi, poznamo na mozaikih prve faze starokrščanske cerkve pod Svetim Justom v Trstu,30 datiranih v čas med 470—500,31 na mozaiku S ladje bazilike della Beligna (prej del fondo Tullio) v Ogleju, datiranem v prva desetletja 5. st. ter na mozaiku domnevnega predeufrazijanskega konsignatorija v Poreču.32 Formalno identična shema, ki ima stranice polj in elementov povezane v enoten prepletajoč se trak, je očitno naslednja stopnja v razvoju te sheme, značilna za starokrščanske mozaike 6. st., nastale na vplivnem območju Ogleja.33 Na fotografiji ohranjen mozaični kompleks kaže identično shemo pravokotno se sekajočih pasov, zaključujočih kvadratna polja. Polnilni motivi krogov in rombov so tu, kolikor moremo presoditi po fotografiji, drugi in drugačni. Nastopajo predvsem v »tkalski« tehniki izvedeni križi in kvadrati, enaki onim na mozaiku ljubljanskega baptisterija (tab. LXI). Kot polnilni motivi kvadratnih polj nastopajo različni geometrijski ornamenti in sheme. Značilnost poznoantičnih mozaikov, prevajanje sheme v ornament in ornamenta v shemo,34 je tu povsem razvidna. Kot polnilni motiv niso uporabljene le sheme zaobljenih križev, križev in oktogonov itd., ampak celo shema pravokotno se sekajočih pasov, zaključujočih kvadratna polja. Borduro celotnemu ornamentalnemu kompleksu tvori pas sekajočih se polkrogov oz. pas trnov (Litzenband). V SV delu izven same bazilike je bil odkrit fragment mozaika z ornamentom kombinacije »izpraznjenih« pelt (tab. XIVb), enak onemu iz glavne ladje. Glede na omenjene mozaike z ozemlja Italije, Jugoslavije in Madžarske, datirane od konca 4. do vključno 2. pol. 5. st., lahko določimo nastanek mozaika celjske bazilike v 5. st. J. Klemenc datira mozaik oz. celotno baziliko v 2. pol. 5. st. i. e. v čas po hunskih vdorih,35 glede na uporabljene ornamentalne sheme pa bi mozaik lahko nastal že v 1. pol. tega stoletja. 14.1 k. o. Celje, pare. 2190 (Cankarjeva 9—11, Dereanijev vrt) tab. XXII—XXIVa velikost mozaika — ca. 250 x 250 cm velikost kock — 10 mm barva — črna, bela podlaga — 4 cm debela plast z zdrobljeno opeko pomešane malte plast grobe malte in suspensio ohranjenost — mozaik delno poškodovan nahajališče — ornamentalno polje shranjeno v lapidariju Joanneum-Eggenberg upodobitev — risba Eul. Dirmhirna v MHVS 5 (1854) Taf. II risba v MCC, NF 17 (1891) Taf. Ill risba v Sitzungsberichte XCI/I (1878) Fig. 6 risba I. Valentinitscha v PM Celje, brez inv. št. Lit. : Pichler, Bericht, 625 —, v Österreichisch Kaiserliche Wiener Zeitung, No. 160, 1854 (6. 7.), 1823 Eduard Pratobevera, »Ein neu aufgefundener Mosaikboden in Cilli«, MHVS 5 (1854) 124—126 J. G. Seidl, »Beiträge zu einem Namens Verzeichnisse der römischen Procuratoren in Noricum«, Sitzungsberichte XIII (1854) 87—88 Seidl, Beiträge, 269 Kenner, LXI Pichler, Villa, 169 Pichler, Text, 6 —, v JJ, 1892, 40 Riedl, 137 idem, »Das Localmuseum der Stadt Cilli«, Festschrift zur Feier des fünfundzwanzigjährigen Bestandes selbständiger Gemeindesatzungen von Cilli, Cilli 1892, 4 —, y JJ, 1902, 34 Gubo, 24 Orožen 1927, 42—48, 106 Bolta, 252 Orožen 1971, 50—51 Povsem ohranjen mozaik so prvič odkrili 1. 1854. Leta 1889 so zasuti mozaik ponovno odkrili in dvignili. Okvirni pas mozaika tvori črn pas ortogonalno potekajočih mozaičnih kock, ki mu sledi ozek črn pas, obdajajoč belo osrednjo ploskev. Izven središča osrednje ploskve leži kvadratno ornamentalno polje z ozkim črnim okvirom. Shema ornamentalnega polja je shema osmerokrakih rombičnih zvezd, vklepajočih kvadratna polja (BAIEMA 367, Gon-zenbach R41) — Rhombensternrapport. Preko stopnjevanja polnilnih motivov kvadratnih polj (od geometričnih preko rastlinskih do figuralnega v središču) skuša biti dosežen vtis centralne sheme. Shema osmerokrakih rombičnih zvezd, vključujočih kvadratna polja, je tipičen dosežek Italije 1. in predvsem 2. st.,36 od koder se je sredi 2. st. razširila v province. Zaradi svoje nereverzibilnosti se ta shema od zgodnjega 3. st. naprej le redko pojavlja.37 Glede na analogije iz Francije (Reims 42, Nizy-Le-Comte 49) lahko naš mozaik datiramo nekako v 2. pol. 2. st., morda tudi že v hadri-janov čas. 14.2 k. o. Celje, pare. 2190 (Cankarjeva 9—11, Dereanijev vrt) tab. XXIVb velikost kock — 10 mm barva — črna, bela podlaga — in suspensio ohranjenost — v celoti upodobitev — risba v MCC, NF 17 (1891) Taf. Ill risba na ozelitu (verjetno negativ) v PM Celje, brez inv. št. Lit.: Riedl, 137 Gubo, 24 Orožen 1971, 50 Mozaik so odkrili med izkopavanji 1. 1889. Ohranjena risba na ozelitu, za katero menim, da predstavlja negativ mozaika, kaže dvojni, neenakomerno širok črn okvirni pas okoli osrednje bele ploskve, v kateri leži izven središča pomaknjeno ornamentalno polje bele osnove z ozkim črnim okvirom. Geometrična shema šesterokotnih polj (BAIEMA 395) ima kot polnilni motiv šesterokrake zvezde z vrisanim šestlistom. Identično shemo poznamo iz Ljubljane (Ljubljana 10.5) in Besançona (Besançon 265), podobno pa iz Celja (Celje 10.1), Čedada in Ogleja.38 Primer razgrajene sheme šesterokotnikov s šestero-krakimi zvezdami predstavlja večbarvni mozaik iz Salzburga-Domplatz,33 ki ga H. Latin datira v čas prehoda iz 2. v 3. st.10 Časovni razpon pojavljanja te sheme sega od srede 1. st. pr. n. š.41 do vključno pozne antike,42 z verjetnim viškom v flavijskem obdobju, kamor je datiranih največ primerov. Naš mozaik je nastal najverjetneje v 2. st., nekako v hadrijanovem času, verjetno istočasno z mozaikom Celje 14.1, za kar govori tudi enako obravnavanje celote. 14.3 k. o. Celje, pare. 2190 (Cankarjeva 9—11, Dereanijev vrt, prostor c). Prostor c, odkrit med izkopavanji 1. 1899, je bil, kot kaže situacijska risba (slika 3), v celoti prekrit s črno talno oblogo v mozaični tehniki. Lit.: Riedl, 137 Gubo, 24 14.4 k. o. Celje, pare. 2190 (Cankarjeva 9—11, Dereanijev vrt, prostor med prostoroma b in e). Med izkopavanji 1. 1889 so našli fragmente črno-belega mozaika, verjetno identičnega 1. 1886 odkritemu mozaiku, katerega najdišče je označeno kot Pauserhof. Lit.: Thätigkeitsbericht, 17 Riedl, 137 14.5 k. o. Celje, pare. 2190 (Cankarjeva 9—11, Dereanijev vrt, prostor e). Med izkopavanjem 1. 1889 so odkrili fragmente »in sieben Farben gehaltenen Mosaikbodens«, katerega mozaične kocke so bile velike 4—5 mm. Lit.: Riedl, 138 Gubo, 24 15.1 k. o. Celje, pare. 2268 (Stanetova 3, gostilna Terschek, hotel Beli vol), tab. XXV velikost kock — 8 mm barva —• črna, bela, sivo modra, zelena, vijoličasta, rjava, svetlo rumena podlaga — 3 cm debela plast malte z zdrobljeno opeko 12—13 cm debela plast grobe malte ohranjenost — delna nahajališče — PM Celje — lapidarij, inv. št. 217, velikost 150 x 73 cm upodobitev — risba detajla v MZK, DF 2 (1903) Fig. 37 skica s svinčnikom v Joanneum-Eggenberg, brez inv. št. Lit.: Friedrich Kenner, v MZK, DF 2 (1903) 143—145 Nowotny, 134 Gubo, 23 Orožen 1927, 116 Türk-Arriach, 18 Bolta, 252 Orožen 1971, 48 Vera Kolšek: Celjski lapidarij: Celeia — kamniti spomeniki, (Kulturni in naravni spomeniki Slovenije, 7) Ljubljana 1967, 37 Mozaik so odkrili spomladi 1. 1903. Sodi med mozaike v kombinaciji z opus sectile. Neenakomerno širok črn okvirni pas diagonalno potekajočih mozaičnih kock z ozkim črnim notranjim pasom obdaja belo osrednjo ploskev. Sredi le-te leži v široki štiridelni borduri osrednje polje, prekrito s kvadratnimi ploščami (?) marmorja, uničenimi že pred odkritjem. Borduro sestavljajo: pas stopničastih trikotnikov (BAIEMA 161), povezan z ozkim črnim pasom, pas volutnih girland, pas zobcev (Zahnschnittband) in pas večbarvne pettračne pletenine. Datacijsko najvažnejša je večbarvna pletenina, ki se ne pojavlja pred severskim časom43 oz. pred 1. pol. 3. st. Datiranje našega mozaika v ta čas podpira tudi ambivalentni značaj elementov bordure, predvsem pa osrednje polje v opus sectile, ki se od konca 2. st. dalje javlja vedno pogosteje.41 15.2 k. o. Celje, pare. 2268 (Stanetova 3, gostilna Terschek, hotel Beli vol). Leta 1906 so našli v bližini prvega drug mozaik »von ziemlich bescheidener Technik«, ki ga E. Nowotny primerja z mozaikom prostora 18 term v Domaviji. Lit.: Nowotny, 135 16.1 k. o. Celje, pare. 2262 (Stanetova 4). Najdbo mozaika omenja J. Orožen. Lit.: Orožen 1971, 48 17.1 k. o. Celje, pare. 2167, 2168 (Stanetova 18, Stallnerjev vrt) tab. XXVIa velikost kock — 12 do 13 mm barva — črna, bela, oker podlaga — in suspensio ohranjenost — fragmentarna upodobitev — risba v MCC, NF 25 (1899) Fig. 24 Lit.: Franz Benack, v MCC, NF 25 (1899) 161—162 Gubo, 25, 32 Med izkopavanji 1. 1899 so odkrili fragmente mozaika oz. njegovega ornamentalnega polja. Kot bordura nastopa ozek črn pas okoli ornamentalnega polja sheme rombičnih polzvezd, vključujočih kvadratna polja (BAIEMA 369). Kot polnilni motivi nastopajo štirilisti, Salomonov križ in rastlinska vitica. Za geometrično shemo velja, kar je napisano ob mozaiku Celje 14.1. Mozaik enake sheme iz Besançona (Besançon 297 A) je datiran v zgodnje flavijsko obdobje, naš mozaik pa zaradi uvedbe tretje, oker barve (rdeče ?) datiramo v 2. pol. 2. st. oz. v poznoantoninski-zgodnjeseverski čas.15 18.1 k. o. Celje, pare. 2129, 2132 (Miklošičeva ul.) Med zaščitnimi izkopavanji pod vodstvom V. Kolšek so 1. 1970 odkrili stanovanjsko arhitekturo s fragmenti mozaika, ki je ostal in situ. Lit.: Vera Kolšek, v KS 15 (1972) 146—147 19.1 območje mesta Celje tab. XXVIb PM Celje hrani paus-risbo fragmenta črno-belo-rdečega mozaika, odkritega nekje na področju mesta Celje. Ohranjena risba kaže mozaik, katerega shema je identična shemi mozaika Celje 17.1. Polnilna motiva kvadratnih polj sta vitica s srčastimi listi in bel sfe-rični kvadrat na rdeči osnovi. Za datacijo cf. mozaik Celje 17. 1. 20.1 vila na Sevcih (Čret pri Celju, Rožni grič) tab. XXVH velikost kock — 8 mm barva — črna, bela ohranjenost — delna upodobitev — risba 1 : 1 v PM Celje, brez inv. št. fotografija risbe I. Martini v PM Celje, brez inv. št. Lit.: Thätigkeitsbericht, 18 —, v MCC, NF 13 (1887) XXXIII—XXXIV —, v MCC, NF 14 (1888) 112—113 Rutar 1889, 62 Führer Cilli, 18 Gubo, 35 Orožen 1927, 43 Bolta, 252 Del mozaika je bil odkrit med izkopavanji Muzejskega društva v Celju 1. 1887. Ohranjena risba kaže del ornamentalnega polja bele osnove z borduro ozkega črnega pasu in shemo ortogonalno razvrščenih kvadratnih polj z vmesnimi, diagonalno postavljenimi kvadratnimi polji ter povezujočimi ozkimi pravokotniki (BAIEMA 329). Z razvrščanjem različno vrednotenih polnilnih motivov je skušal mozaicist osredotočiti enakomerno potekajočo mozaično shemo. Geometrična shema našega mozaika je znana v Franciji (Besançon 270, Clerval 314 A) in Nemčiji (Trier-Wyttenbachstrasse) v 2. in 1. pol. 3. st. Ti primeri, datirani v seversko dobo, se od našega mozaika razlikujejo predvsem po polnilnih motivih. Tu povsem črno-beli oz. belo-črni, predvsem geometrični, delno rastlinski in figuralni polnilni motivi, so tam zamenjani z bogatimi V Joanneum prispeli fragmenti celjskih mozaikov Leta 1831 podaril dr. v. Muchar fragment mozaika. Lit.: JJ, 1831, 11 Leta 1851 podaril dr. Hönisch fragment mozaika. Lit.: MHVS 3 (1852) 24 Leta 1851 podaril Jacob Rayser dva fragmenta mozaika. Lit.: MHVS 3 (1852) 38 Leta 1866 kupil Joanneum dva fragmenta mozaika. Lit.: J J, 1867, 22 / Tifa \. Ukanit t/ti fiatiti,miih < Sl. 5 — Fig. 5 barvnimi motivi rozet, posodja, ptic itd. v značilnih okvirih pletenine. Kvadratna polja delujejo kot »medaljoni«. Naš mozaik, ki kaže verjetno predhodno, najbrž tudi časovno zgodnejšo obliko, lahko datiramo v sredo, morda tudi 1. pol. 2. st., ko se že kaže zrahljanost prvotnega odnosa osnova — ornamentalna mreža, izražena tu z belim ornamentom na črni osnovi. 20.2 vila na Sevcih (Čret pri Celju, Rožni grič). Med izkopavanji F. Lorgerja 1. 1917 so našli v enem izmed prostorov fragmentarno ohranjeno belo mozaično površino. Na tlorisu vile (slika 5), ki ga hrani PM Celje, prostor z mozaično površino ni označen. Lit.: Otto Eichler, v MZK, DF 15 (1916/17) 235 Fran Lorger, »Rimska vila na Rožnem griču (Sevcih) pri Celju«, ČZN 30 (1935), 71 Bolta, 252 .LiA.t iihtjtttuf Jn ViHtJt > NOVI KLOSTER 1.1 F. Pichler omenja najdbo mozaika. Lit.: Pichler, Text, 11 RIMSKE TOPLICE 1.1 Ob prezidavah kopališča sredi prejšnjega stoletja so našli sedaj izgubljene fragmente mozaikov, ki so jih poslali v Joanneum. Lit.: J J, 1865, 18 Pichler, Text, 53 Janko Orožen, »Gradivo za zgodovino Rimskih Toplic in okolice«, Celjski zbornik, 1959, 166 1.2 Poleti 1. 1925 so poleg rimskega kopališča, raziskanega leta 1845, odkrili večjo rimsko stavbo z mozaiki. Lit. : Schmid, BRGK, 207 ŠMARJETA pri Rimskih Toplicah 1.1 Najdba mozaika je zabeležena v KLDB. Lit.: KLDB, 293 ZGORNJE GRUŠOVLJE 1.1 V decembru 1. 1852 so našli pri poljskih delih ostanke antične stavbe in del mozaika v globini 30 cm. Mozaik črno-bele geometrične sheme z ornamentom iz opečnih kock je bil kmalu po odkritju uničen. Iz Seidlovega poročila lahko sklepamo na risbo, ki jo verjetno hrani Deželni arhiv v Grazu. Lit. : Seidl, Beiträge, 97 Pichler, Bericht, 625 J. Š., »Od Savinske doline«, Novice XI/5, 1853 (19.2.), 59 —, »Notizenblatt«, Beilage zum AÖGQ 5 (1855) 515 Orožen 1971, 80 1.2 Po podatkih Vere Kolšek so pred nekaj leti ob gradnji žičnice uničili mozaik, pripadajoč verjetno istemu arhitekturnemu kompleksu. GROBELNO pri Šmarjah pri Jelšah 1.1 Med vasema Grobelno in Završe na ledini Grobelce je odkril F. Lorger ob izkopavanju rimske vile (k. o. Bobovo, pare. 10, 11) izven same stavbe ostanke bele mozaične površine, po čemer sklepa na zunanji hodnik oz. verando. Lit. : Fran Lorger, »Začasno poročilo o odkritju rimske vile v Grobelcah pri Šmarju pri Jelšah«, ČZN 29 (1934) 149 Klemenc-Saria, Rogatec, 61 AJDOVŠČINA 1.1 Sredi prejšnjega stoletja so »na severni strani Ajdovščine« našli fragmente mozaika. Lit.: Št(ekor) S(tipe), v VS 8 (1960-61) 200 2.1 Titov trg Ob zaščitnih izkopavanjih so našli enobarvne fragmente mozaika. Lit.: Drago Svoljšek, v VS 13—14 (1968-69) 155 DEKANI 1.1 Leta 1902 so pri popravilu ceste odkrili »ein dem Ausgang des Mittelalters angehörender Mosaikboden«, ki naj bi pripadal verjetno krščanski sakralni stavbi. Lit.: —, »Notizen«, MZK, DF 1 (1902) 395 —, »Bibliografia: Spigolature ed appunti«, AT 1 (1905) 235 2.1 A. Pusom navaja podatek o najdbi ostankov rimske stavbe s črno-belim mozaikom z vitico. Lit.: Benussi, 262 3.1 V. Šribar poroča o najdbah mozaičnih fragmentov okoli cerkve v Dekanih. Lit.: Vinko Šribar, »Arheološko delo na Koprskem«, Zbornik Primorske založbe Lipa (Koper 1956) 65 4.1 Po podatkih V. Šribarja so ob gradbenih delih v prvi ali drugi hiši na desni strani ob vstopu ceste v vas odkrili večbarvni mozaik, ki so ga prelili z betonom. IZOLA tab. XXVIII XXIXa, XXXI 1.1 k. o. Izola, parc. 446/2, 4 (prostor 1, la) velikost mozaika — 450 x ca. 930 cm velikost kock — 6 do 8 mm barva — črna, bela ohranjenost — mozaik delno poškodovan nahajališče — in situ upodobitev — fotografija v AT 10 (1923) Fig. 5 fotografiji v A F 9-10 (1958-59) sl. 9, 10 risba v VS 7 (1958-59) 332 Lit. : Degrassi, 333 Šribar, 11 E. Boltin & I. Mikl, v Arheološki pregled 1 (1959) 103—104 E ad., v KS 7 (1958-59) 331 Mozaik je bil prvič odkrit ob izkopavanjih A. Degrassija (1923), nato B. Tamara (1924), V. Šribarja (1958) ter E. Boltin in I. Mikl (1959). Bela mozaična ploskev diagonalno potekajočih mozaičnih kock, ki v celoti prekriva tla prostora, je razdeljena v dva neenaka pravokotna dela, obdana z različnima bordu-rama. Vmesni, povezujoči ornamentalni pas je ohranjen le v fragmentu, njegov ornament z risbe ni razviden. Borduro večjemu pravokotnemu polju tvori tritračna pletenina, obdana na obeh straneh z ozkim črnim pasom, borduro manjšega pa enostaven ozek črn pas. Mozaik, razumljen kot enostavna, nerazčlenjena obloga tal, poudarjena z okvirno borduro, ki trdno zapira osrednjo ploskev in dobi včasih — kot npr. na našem mozaiku — nalogo funkcionalne delitve talne površine, je značilen za 1. st. pr. in po n. e. Najdemo ga predvsem v Italiji, redkeje v provincah. Znani primeri iz provinc so mozaik iz Val Bandona46 in mozaik z Magda-lenske gore na Koroškem.47 Vsekakor ta tip mozaika ne nastopa po 1. st., kamor datiramo tudi naš primer iz Simonovega zaliva. 1.2 k. o. Izola, pare. 446/2, 4 (prostor 2) tab. XXXI velikost mozaika — 800 x 450 cm barva — črna, bela ohranjenost — mozaik delno poškodovan nahajališče — in situ upodobitev — risba v VS 1 (1958-59) 332 Bel mozaik, ki v celoti prekriva talno površino prostora, ima notranji okvir ozkega črnega pasu. 1. st. 1.3 k. o. Izola, pare. 446/2, 4 (prostor 3) tab. XXIXb—XXXa velikost mozaika — 350 x 300 cm velikost kock — 12 do 15 mm barva — črna, bela ohranjenost — v celoti nahajališče — PM Koper, inv. št. 4144, velikost 178 x 114 cm upodobitev — fotografija v AMSIA 41 (1930) 400 Lit.: Attilio Degrassi, »Notiziario archeologico (1925)«, AMSIA 38/1, (1926), 156 Idem, »Notiziario archeologico (1929)«, AMSIA 41 (1930) 400—401 B. Tamaro, »Isola: Costruzione romana«, Notizie degli Scavi di Antichità 4 (1928) 412 Talna površina, prekrita z mozaikom, je razdeljena v dva dela. Večji kvadratni ploskvi, obdani z notranjim okvirom ozkega črnega pasu, je dodano polje s prikazom arkadnega mostu (?), kjer vise v arkadah obeski {oscilla ?). Pravih analogij motivu, prikazanem na tem mozaiku, ne poznamo, povezanost z arkadnimi motivi antoninskega in poznejšega časa48 je le formalna. Mozaik je sočasen ostalim mozaikom iste stavbe. 1.4 k. o. Izola, pare. 446/2, 4 (prostor 7) tab. XXXb—XXXI velikost mozaika — 1340 x 590 cm barva ■— črna, bela ohranjenost — mozaik poškodovan nahajališče — in situ upodobitev — fotografija v A V 9-10 (1958-59) sl. 8 risba v KS 7 (1958-59) 332 Lit.: Degrassi, 333 B. Tamaro, »Isola: Costruzione romana«, Notizie degli Scavi di antichità 4 (1928) 412 ŠRIBAR, 274 E. Boltin & I. Mikl, v Arheološki pregled 1 (1959) 103—104 Ead., v ES 7 (1958-59) 331 Bel mozaik diagonalno potekajočih mozaičnih kock, prekrivajoč celotno talno površino prostora, ima notranji okvir ozkega črnega pasu. 1. st. 2.1 k. o. Izola, pare. 457/2, 445/7 (Simonov zaliv) Na meji med obema parcelama so naleteli na mozaični tlak. Lit.: Vinko Šribar, v ES 12 (1967 [1968]) 90 VILIŽAN 1.1 PM Koper hrani danes založen fragment mozaika (16 x 12 cm) z inv. št. 1239. KOPER 1.1 k. o. Koper, pare. 842 (Hotel Triglav) Pri gradbenih delih na Z krilu hotela Triglav 1. 1949 naj bi prof. Benedetto Lonza izkopal talni mozaik iz 4. st. (?). Lit.: Attilio Degrassi: Il confine Nord-Orientale deli'Italia romana (Berne 1954) 73 Ljudmila Plesničar-Gec, »Nekaj zgodovinskih podatkov o Slovenskem Primorju v antični dobi in antični situs Egide«, Kronika 14 (1966) 70 ANKARAN 1.1 med obalo in cesto v Valdoltro velikost mozaika — 452 X 415 cm barva — črna, bela ohranjenost — »bene conservato« Lit.: Alberto Puschi, »Antichità romane scoperte ad Ancarano«, AT, 3. ser. 7 (1914) 159—161 Benussi, 260 Mozaik je bil odkrit med izkopavanji pod vodstvom prof. Arturo Bondi-a leta 1912. Sredi mozaične ploskve je ležalo kvadratno polje (120 X 120 cm) »di un vago disegno«, uokvirjeno z rombi in trikotniki. SEMEDELA 1.1 Po podatkih Carli-a naj bi tu našli talni mozaik. Lit.: Carli VALDOLTRA 1.1 Po podatkih Carli-a naj bi tu našli talni mozaik. Lit.: Carli PIRAN 1.1 k. o. Piran, pare. 253/1 (Fornace) Leta 1846 ali 1847 so v bližini Pirana, na mestu sedanje podružnice izolske Mehano-tehnike (prej tvrdka Salvetti e Furian), našli poleg drugih ostankov antičnega zaselka tudi talne mozaike, katerih manjše število mozaičnih kock hrani Pomorski muzej v Piranu. Lit.: Pietro Kandler, »Pianta materiale di Pirano«, Ulstria, II/7—8, 1847 (23.1.), 26 Luigi Morteani, »Notizie storiche della città di Pirano«, AT, 11 (1885) 184 Idem: Notizie storiche della città di Pirano (Trieste 1886) 4 PORTOROŽ 1.1 Leta 1888 naj bi tu našli talni mozaik. Lit.: Benussi, 258 2.1 Leta 1912 so med obalno potjo in Erta del Piaggio odkrili talni mozaik. Poizkusna izkopavanja je izvedel A. Gnirs. Ohranjeni mozaični fragmenti so bili poleg redkih ostankov zidov edina ostalina poznoantične oz. zgodnjesrednjeveške cerkve.49 Polihromni mozaik naj bi glede na tehniko in ornamentiko pripadal 6. ali 7. st. Lit.: Anton Gnirs, v MZK, DF 11 (1912) 141 Idem, »Berichte des Landeskonservators Gnirs (Küstenland) über seine Tätigkeit«, MZK, DF 12(1913) 171 STRUNJAN 1.1 Na parcelah 13/3 in 13/4 k. o. Piran so našli bel mozaični tlak. Lit.: Elica Boltin-Tome, v ES 11 (1966 [1967]) 128 SV. BERNARDIN 1.1 Poleg kapelice (?) sv. Bernarda so našli ostanke mozaičnih tal. Lit. : Benussi, 258 GRUBELCE (Slami) 1.1 k. o. Korte, pare. 15/3 (prostor 4) tab. XXXIIa velikost mozaika — 240 x 160 cm velikost kock — 12 do 15 mm barva — bela podlaga — plast opečne malte na plasti večjega kamenja ohranjenost — v celoti nahajališče — in situ upodobitev — fotografija v A V19 (1968) sl. 4 Lit.: Elica Boltin-Tome, v Arheološki pregled 5 (1963) 119—120 E ad., v VS 9 (1962-1964) 178—179 Ead., »Antična stavba v Grubelcah«, A V 19 (1968) 129—135 Belo mozaično površino, ki je prekrivala dno bazena, so odkrili med izkopavanji pod vodstvom E. Boltin 1. 1961. 1.2 k. o. Korte, pare. 15/4 (prostor 8) Med izkopavanji pod vodstvom E. Boltin so 1. 1968 odkrili fragmente črno-belega mozaika. Lit.: Elica Boltin-Tome, v VS 12 (1967 [1968]) 89 Ead., v VS 15 (1972) 154 1.3 k. o. Korte, pare. 15/3 (prostor 9) Med izkopavanji pod vodstvom E. Boltin so 1. 1972 odkrili fragmente črno-belega mozaika. Lit.: Elica Boltin-Tome, v VS 15 (1972) 154 OREŠJE na Bizeljskem 1.1 Na prostoru pod zaselkom Kopice (Kupce) med Orešjem in Sotlo so odkrili med izkopavanji prof. I. Mlinarja v letih 1938-39 mozaik. Lit.: Arheološka najdišča Slovenije (Ljubljana 1975) 247 DRNOVO — NEVIODUNUM 1.1 k. o. Drnovo, pare. 17 tab. XXXIIb—XXXV velikost kock — notranje polje 8 mm ostalo 10 mm barva — črna, bela, rumena, oker, rdeča, rožnata, temno rdeča, zelena, siva ohranjenost — fragmentarna nahajališče — PM Brežice, brez inv. št., velikost 162 x 128 cm, 155 x 140 cm, 63 x 52 cm, 65 X 27 cm, 38 x 28 cm. upodobitev — fotografija v Stanko Škaler: Brežice (Kulturni in naravni spomeniki Slovenije, 15, Ljubljana 1968) 27; naslovna stran v delu Iva Curk: Vodnik za ljubitelja arheologije (Kulturni in naravni spomeniki Slovenije, 42, Ljubljana 1973) Fragmenti mozaika so bili odkriti med izkopavanji pod vodstvom P. Petruja 1. 1964. Rekonstrukcija, ki jo omogočajo ti fragmenti, kaže bel okvirni pas diagonalno potekajočih mozaičnih kock, ki ga na notranji strani zaključuje ozek črn okvir. Notranja ornamentalna površina je razdeljena na osrednje, verjetno kvadratno polje in na širok, štiridelni ornamentalni okvir, kjer imata po dva vzporedna pasova identično ornamentalno delitev: shemo meandra, ki tvori motiv grškega ključa (BAIEMA 484) na beli osnovi in ortogo-nalno shemo dveh vrst okvirnih kvadratov na beli osnovi, povezanih s črnimi kvadrati ukrivljenih stranic (BAIEMA 353). Polnilni motiv okvirnih kvadratov, so diagonalno razvrščeni barvni cvetovi, izhajajoči iz osrednjega krožca. Osrednje polje, obdano z borduro dvotračne pletenine, je izpolnjeno z v mozaični tehniki imitiranimi ploščami pisanega marmorja. Talna obloga plošč dragocenega, uvoženega pisanega marmorja je od začetka 3. st. vse pogostejša. Dejstvo, da je opus sectile tu imitiran v mozaični tehniki, le dokazuje, kolikšno vrednost je imel ta material, obenem pa kaže tudi na željo po njega posedovanju. Črno izrisana, plastično razumljena dvotračna pletenina, ne more biti zgodnejša od 2. pol. 2. st. Povsem dvodimenzionalno koncipiran mozaik je nastal konec 2. ali v začetku 3. st. 1.2 k. o. Drnovo, pare. 17 tab. XXXYI—XXXVII velikost kock — 10 mm barva — črna, bela ohranjenost — fragmentarna nahajališče — PM Brežice, brez inv. št., velikost 134 x 55 cm, 56 x 54 cm, 31 x 21 cm. Fragmenti mozaika, odkriti med izkopavanji pod vodstvom P. Petruja 1. 1964, omogočajo rekonstrukcijo okvirnega pasu in bordure kvadratnega ornamentalnega polja. Okvirni pas tvori širok bel pas diagonalno potekajočih mozaičnih kock, neposredno pa sledi široka bordura z motivom astragala (Perlstab, Knotentänie) (BAIEMA 300) in štirimi kvadratnimi polji s štirilistom. Sheme ornamentalnega polja ne poznamo, ohranjeni fragment kaže le polzvezdasto kombinacijo rombov. Edini oprijemljivi element datiranja je atipični motiv ploskovito izvedenega astragala, motiv, ki je prevzet iz repertoarja arhitekturne dekoracije in ki se prvič pojavi v zgodnjem 3. st.50 Našemu skoraj identična oblika je prikazana na mozaiku iz Balâcze,51 datiranem v čas okr. 200. V isti čas spada najverjetneje tudi naš mozaik. 2.1 NM Ljubljana hrani 8 x 6 cm velik fragment črno-belega mozaika z inv. št. 661, najden v Drnovem pred 1. 1895, koje bil inventariziran. LJUBLJANA — EMONA 1.1 insula I, prostor 49 barva — črna, bela podlaga — 6 cm debela plast estriha na nasutju prejšnje zgradbe ohranjenost — fragmentarna Lit. : Schmid, LZ, 1910 (27. 9.), 2001 Schmid, LZ, 1911 (9. 3.), 507 Schmid, JfA, 94 Mozaik je bil odkrit med izkopavanji W. Schmida 1. 1909. Ohranjen 84 cm širok fragment je razdeljen na 68 cm širok črn in 16 cm širok bel pas okvirnega pasu in osrednje ploskve. Mozaik je vstavljen v talno oblogo opečnih kock. EMONA Sl. 7 — Fig. 7 1.2 insula I, prostor 50 tab. XXXVIIIa velikost mozaika — 180 x 165 cm barva — črna, bela podlaga — 6cm debela plast estriha na nasutju prejšnje zgradbe ohranjenost — v celoti upodobitev — risba E. Cigoja v JfA, VII/1, Abb. 21 Lit.: Schmid, LZ, 1910 (27. 9.), 2001 Schmid, Tagespost, 1910 (13. 10) Schmid, LZ, 1911 (9. 3 ), 507 Schmid, Adria, 373 Schmid, JfA, 94 Milan Pajk, v Cambia, n. v. 2 (1911), 112—113 Mozaik je bil odkrit med izkopavanji W. Schmida 1. 1909. Pravokotna ploskev mozaika je vstavljena v talno oblogo opečnih kock tako, da se z eno stranico dotika vzhodne stene prostora. Širok črn pas diagonalno potekajočih mozaičnih kock obkroža ornamentalno polje bele osnove. Centralna shema ornamentalnega polja z osrednjim kvadratom in s po eno polzvezdo v vsakem kotu, je izvedena iz nezaključujoče se sheme rombičnih zvezd, vključujočih kvadratna polja (BAIEMA 369). Centralni značaj sheme je še poudarjen z razvrščanjem polnilnih motivov. Okoli bršljanove vitice v osrednjem kvadratu so razvrščeni geometrični motivi svastike in kvadratov. Celoten mozaik je glede na sedanje poznavanje cesarskih mozaikov atipičen. Shema bi govorila za čas 1. pol. 2. st. in italski izvor, čemur pa nasprotuje širok črn okvirni pas, ki si ga pred koncem 2. st. oz. 1. pol. 3. st. le težko zamislimo. Datiranje v ta čas bi bilo možno, dejstvo pa, daje bil v sami osnovi mozaika najden bronast novec Konstantija II. (337—361) nedvomno izkazuje njegov nastanek v oz. po sredi 4. st.5la 2.1 insula II, prostor 5 barva — črna, bela, rdeča ohranjenost — fragmentarna Lit.: Schmid, LZ, 1911 (8. 3.), 497 Schmid, Adria, 372 Schmid, JfA, 100 Mozaik je bil odkrit med izkopavanji W. Schmida 1. 1909. Po Schmidovih podatkih naj bi imel geometrično shemo. 2.2 insula II, prostor 6 velikost kock — 4 mm, 13 do 20 mm barva — črna, bela, rdeča, svetlo zelena ohranjenost — fragmentarna Lit.: Schmid, JfA, 100 Mali fragmenti večbarvnega mozaika so bili odkriti med izkopavanji W. Schmida oz. ob izkopu gradbene jame za Obrtno šolo (sedaj TSŠ) 1. 1909. Našli so fragment z dvema vrstama majhnih svetlo zelenih kock v beli osnovi, fragment rdečega trikotnika in večje temno sive oz. črne mozaične kocke. 3.1 insula V, prostor 1 tab. XXXVIIIb—XXXIX velikost mozaika — 600 x 600 cm barva — črna, bela, rdeča podlaga — 10 cm debela plast malte ohranjenost — mozaik precej poškodovan upodobitev — risba E. Cigoja v Joanneum-Eggenberg objava te risbe v JfA VII, Adria III/10 in Corniola n. v. 2 fotografija mozaika in situ — neg. št. 385 v NM Ljubljana Lit.: Schmid, LZ, 1909 (27. 10.), 2205 Schmid, Tagespost, 1909 (28. 10.) Walter Schmid, »Emona«, Blätter zur Geschichte und Heimatkunde der Alpenländer 22, Beilage zu Nr. 292 d. »Grazer Tagblattes« vom 23. Oktober 1910 Schmid, JfA, 103—104 Milan Pajk, »Rimska Emona vstaja«, Corniola, n. v. 1 (1910), 114—115 Mozaik so našli med izkopavanji W. Schmida ob izkopu gradbene jame za obrtno šolo (danes TSŠ) 1. 1909. Črn okvirni pas diagonalno potekajočih mozaičnih kock obdaja osrednjo belo ploskev enako potekajočih mozaičnih kock, sredi katere leži kvadratno ornamentalno polje z borduro stopničastih trikotnikov (BAIEMA 162) in ozkega črnega pasu. Ornamentalno polje centralne sheme ima v središču belo kvadratno (slikovno?) polje na večjem črnem kvadratu, ki ga obdaja pas linijskega meandra (Hakenkreuzmäander) z vključenimi podolgovatimi šesterokotnimi polji (razdeljenimi v po en pravokotnik in dva trikotnika) ter štirimi osmerokotnimi, diagonalno razvrščenimi slikovnimi polji, segajočimi v prostor osrednjega črnega kvadrata. Med polnilnimi motivi osmerokotnih polj je ohranjeno le rdeče govedo na beli osnovi. Meanderska shema ornamentalnega polja ima analogijo v mozaiku iz Weyregga,52 ki ga H. Latin53 datira v konec 3. oz. začetek 4. st. Naš mozaik je izdelek emonske mozaične delavnice srede 4. st. 4.1 insula VI, prostor 67a barva — črna, bela, rdeča ohranjenost — fragmentarna Lit.: Schmid, LZ, 1910 (27. 10.), 2239 Schmid, JfA, 113 Fragmente mozaika so našli ob izkopavanju W. Schmida 1. 1910. Po Schmidovih podatkih naj bi imel mozaik geometrično shemo. 5.1 insula VII, prostor 68 barva — črna, bela podlaga — in suspensio ohranjenost — fragmentarna Lit.: Schmid, LZ, 1912 (11. 7.), 1511 Schmid, JfA, 118 Mozaik, katerega fragmenti so ležali med stebrički hipokausta, je bil odkrit med izkopavanji W. Schmida 1. 1912. 6.1 insula Vili, prostor 32 tab. XLa velikost mozaika — 685 X 565 cm barva — črna, bela ohranjenost — fragmentarna upodobitev — risba E. Cigoja v JfA, VII/1, Abb. 42 Lit.: Schmid, LZ, 1912 (13. 6.), 1289 Schmid, JfA, 121 Del črno-belega mozaika so odkrili med izkopavanji W. Schmida 1. 1912. Ohranjeni fragment ne omogoča rekonstrukcijo celote, dovoljuje pa nje okvirno predstavo. Širok črn okvirni pas diagonalno potekajočih mozaičnih kock obdaja osrednjo belo ploskev enako potekajočih mozaičnih kock, sredi katere leži pravokotno (kvadratno?) ornamentalno polje s široko, večdelno borduro. Pasovi bordure si slede proti sredini: ozek črn pas, pas trikotnikov (BAIEMA 159), pas tritračne pletenine, pas trikotnikov in mogoče zopet pas tritračne pletenine (možen je tudi pleten ornament osrednjega ornamentalnega polja). Vsi elementi bordure kakor tudi okvirni pas so značilni za obdobje, ko se že formulirajo težnje k inverziji barvnih vrednosti, kar traja od nekako srede 2. do začetka 3. st.54 Naš mozaik je tipični predstavnik emonske mozaične delavnice srede 4. st. tab. XLb—XLI 6.2 insula VIII, prostor 80 velikost mozaika — 193 x 142 cm barva — črna, bela podlaga — 3cm debela plast malte na 47 cm debeli ruševinski plasti ohranjenost — fragmentarna upodobitev — risba E. Cigoja v JfA, VII/1, Abb. 43 Lit.: Schmid, JfA, 122—123 Precej poškodovan mozaik so odkrili med izkopavanji W. Schmida 1. 1912. Mozaična ploskev je vložena v talno oblogo opečnih kock tako, da se z daljšo stranico naslanja na vzhodno steno prostora. Ornamentalno polje enostavne sheme šahovnice (Schachbrettrapport, BAIEMA 502) je obdano z borduro ozkega črnega pasu. Atipična shema šahovnice nastopa od vključno 2. st. vse v pozno antiko.55 Kot izdelek emonske delavnice je naš mozaik datiran v sredo 4. st. 7.1 insula X, prostor 30 barva — črna, bela, rdeča podlaga — in suspensio ohranjenost — fragmentarna Lit.: Schmid, JfA, 134 Fragment mozaika je bil odkrit med izkopavanji W. Schmida 1. 1911. Na eni izmed plošč, ki so ležale na stebričkih hipokausta, je bil ohranjen fragment črno-belo-rdeče pletenine. 7.2 insula X, prostor 65 tab. XLH barva — črna, bela podlaga — 2,5 cm debela plast estriha 16 cm debela plast grobe malte ohranjenost — v celoti upodobitev — risba E. Cigoja v JfA, VII/1, Abb. 49 Lit.: Schmid, LZ, 1911 (29. 7.), 1637 Schmid, JfA, 133—134 Milan Pajk, v Corniola, n. v. 2 (1911), 318 Mozaik so odkrili med izkopavanji W. Schmida 1. 1911. Črn okvirni pas ortogonalno potekajočih mozaičnih kock obdaja osrednjo ploskev enako potekajočih mozaičnih kock, v kateri leži izven središča pomaknjeno ornamentalno polje. V dvojnem, črnem linijskem kvadratnem okviru je prikazan motiv koncentričnih krogov sferičnih trikotnikov (BAIEMA 531, Gonzenbach R59). V preostalem prostoru kvadrata so prikazani štirje kantharosi z bršljanovimi viticami. Zopet lahko govorimo o atipičnosti ornamentalnega motiva oz. celotnega mozaika. Motiv koncentričnih krogov sferičnih trikotnikov sam po sebi ni časovno določljiv vkolikor ni združen z drugimi motivi. Razširjen je tako v vzhodnih kot zahodnih provincah skozi daljše obdobje. Mozaik kaže v obravnavanju celote značilne poteze v Emoni delujoče mozaične delavnice srede 4. st. 8.1 insula XII, prostor 2 tab. XLIII—XLIV velikost mozaika — 510 x 360 cm barva — črna, bela podlaga — ca. 10 cm debela plast estriha na ruševinski plasti ohranjenost — delna upodobitev — risba E. Cigoja v JfA, VII/1, Abb. 70 Lit.: Schmid, LZ, 1911 (22. 5.), 1103 Schmid, Tagespost, 1911 (16. 6.) Schmid, JfA, 158 Sl. 14 — Fig. 14 Mozaik je bil odkrit med izkopavanji W. Schmida 1. 1911. Ohranjeni fragmenti oz. njih risba omogočajo verjetno rekonstrukcijo celote. Bel okvirni pas obdaja črno ploskev sredi katere leži kvadratno ornamentalno polje bele osnove z borduro stopničastih trikotnikov. Geometrična shema ornamentalnega polja je centralna kompozicija osrednjega kvadrata s koncentrično razvrščenimi pravokotniki ter vmesnimi rombičnimi polzvezdami (varianta BAIEMA 616). Polnilni motivi, kolikor je ohranjenih, so: nizka posoda s presegajočimi ročaji na visoki nogi, cvet, bršljanova oz. pseudoakantova vitica, pelta (?), Salomonov križ in kvadrat. Geometrična shema, sestavljena iz »razbitih« delov sheme osmerokrakih zvezd, položena v izredno razsežno črno ploskev ki jo obdaja bel (!) okvirni pas, izkazuje že izvršen proces barvne inverzije, čeprav ta princip tu ni povsem dosledno izpeljan. Glede na posamezne dekorativne elemente kakor tudi glede na celotno kompozicijo, naš mozaik ne moremo časovno natančno določiti. Njegovo datiranje v sredino 4. st. lahko utemeljimo le preko ostalih emonskih mozaikov. 8.2 insula XII, prostor 7 barva — črna podlaga — in suspensio ohranjenost — fragmentarna Lit.: Schmid, JfA, 157 Črni fragmenti mozaika so bili odkriti ob izkopavanjih W. Schmida 1. 1911. 8.3 insula XII, prostor 15 barva — črna ohranjenost — fragmentarna Lit. : Schmid, JfA, 157 Mali črni fragmenti mozaika so bili odkriti ob izkopavanjih W. Schmida 1. 1911. 8.4 insula XII, prostor 30 barva — bela podlaga — ca. 4 cm debela plast estriha 10 cm debela plast apnene malte 10 cm debela plast izbranega kamenja nasipina ohranjenost — fragmentarna Lit.: Schmid,///!, 158 1 m širok fragment mozaika so našli ob severnem zidu prostora med izkopavanji W. Schmida 1. 1911. 8.5 insula XII, prostor 80 barva — črna, bela, rdeča podlaga — in suspensio ohranjenost — fragmentarna Lit.: Schmid, JfA, 153 Fragmente mozaika so našli med izkopavanji W. Schmida 1. 1911. 8.6 insula XII, prostor 94 tab. XLV barva — črna, siva, bela ohranjenost — delna upodobitev — risba E. Cigoja v JfA, VII/1, Abb. 67 Lit.: Schmid, LZ, 1911 (22. 5.), 1103 Schmid, Tagespost, 1911 (16. 6.) Schmid, JfA, 155 Večji fragment mozaika so odkrili med izkopavanji W. Schmida 1. 1911. Neenakomerno širok črn okvirni pas diagonalno potekajočih mozaičnih kock obdaja osrednjo belo ploskev enako potekajočih mozaičnih kock, sredi katere leži pravokotno (kvadratno?) ornamentalno polje s trojno borduro: ozkim črnim okvirnim pasom, pasom stopničastih trikotnikov in pasom dvotračne pletenine, ki sega z odrastki v prostor ornamentalnega polja. Elementi bordure ter celotna kompozicija mozaika kaže poteze izdelkov emonske mozaične delavnice srede 4. st. 9.1 insula XIII, prostor 8 tab. XL Via, b velikost mozaika — 950 x 550 cm barva — črna, bela, rdeča ohranjenost — delna upodobitev — risba E. Cigoja v JfA, VII/1, Abb. 72, 73 Lit.: Schmid, LZ, 1912 (6. 5.), 989 Schmid, JfA, 161 F SI. 15 — Fig. 15 Močno poškodovan mozaik, ki je prvotno prekrival celotno talno površino prostora, so odkrili med izkopavanji W. Schmida 1. 1912. Črn okvirni pas, ki funkcionira kot bordura, obdaja pravokotno ornamentalno polje, katerega shemo tvorita prekrivajoči se orto-gonalna in diagonalna mreža kvadratov. Notranja razčlenjenost posameznih linij, izvedenih dosledno v »tkalski« tehniki (Reticulattechnik) in enakomerno ponavljanje enakih elementov preko celotne površine, daje mozaiku značaj preproge. Koncepcija mozaika-preproge, nastala v vzhodnem delu imperija pod vplivom močnih tekstilnih centrov, je v prvih stoletjih le počasi prodirala na zahod. Z vdorom vzhodnih elementov ob nastopu severske dinastije postane ta koncepcija skupaj z novim načinom upodabljanja v »tkalski« tehniki nadvse priljubljena tudi na zahodu.56 Vsekakor je to značilnost poznoantičnih mozaikov, med katere prištevamo tudi naš primer, nastal najverjetneje v 4. st., mogoče celo pozneje, zakaj izredno močna skupina emonskih mozaikov srede 4. st. skoraj izključuje možnost njih istočasnega nastanka. Dejstvo, da poznamo poleg obravnavanega mozaika v Sloveniji le še starokrščanske mozaike, izdelane v enaki tehniki in delno bogatejši barvni skali, ne zadostuje za domnevo o njih istočasnem nastanku. 9.2 insula XIII, prostor 13 barva — črna podlaga — in suspensio ohranjenost —• fragmentarna Lit.: Schmid, JfA, 160 Med izkopavanji W. Schmida so 1. 1912 našli črn fragment mozaika. 9.3 insula XIII tab. XLVIc velikost kock — 10 do 10 x 17 mm barva — črna, bela ohranjenost — fragmentarna nahajališče — MM Ljubljana, brez inv. št., velikost 75 x 73 cm upodobitev — negativ II/8, 9 v MM Ljubljana Lit.: Ljudmila Plesničar-Gec, v VS 9 (1962—64) 180 Ead., v Arheološki pregled 5 (1963) 88 Ob zaščitnih izkopavanjih pod vodstvom L. Plesničar-Gec so I. 1963 odkrili fragment mozaika. Kvadratno, belo obrobljeno polje črne osnove ima v vrisanem krogu prikazan bel petlist s krožcem v sredini. Mozaik zaradi fragmentarne ohranjenosti ne moremo časovno določiti, glede na temno osnovo ga lahko postavimo v čas od vključno 3. st. dalje.67 Posebnost ohranjenega fragmenta je petlistna rozeta z osrednjim krožcem, ki se zdi v repertoarju rozet s parnim številom listov izjema. 10.1 insula XIV, prostor 34 tab. XLVII—XLVIII barva — črna, bela ohranjenost — delna upodobitev — risba E. Cigoja v JfA, VII/1, Abb. 74 Lit.: Schmid, LZ, 1912 (6. 5.), 989 Schmid, JfA, 163 Milan Pajk, v Corniola, n. v. 3, (1912) 274 Jože Kastelic, v: Petru, 280 Mozaik je bil odkrit med izkopavanji W. Schmida 1. 1912. Širok črn okvirni pas diagonalno potekajočih mozaičnih kock obdaja belo osrednjo ploskev, sredi katere leži pra- O 1 » 6 8 10 n 14 16 18 ;sm Sl. 16 — Fig. 16 vokotno ornamentalno polje z bordura ozkega črnega pasu in ozkega pasu šahovnice ter geometrično shemo kvadratnih in pravokotnih ploskev (BAIEMA 517, Gonzenbach R25). Shema ornamentalnega polja ni tipična. Diagonalni primer iz Švice (Yvonand-Mordagne II) je datiran v poznoantoninski-zgodnjeseverski čas58 zaradi značilne ambivalentnosti, primeri iz Francije,69 datirani v 3. st. pa bi lahko per analogiam določali nastanek našega mozaika v isti čas. Ker pa se ta mozaik v vseh svojih potezah izkazuje kot proizvod emonske mozaične delavnice, je njegov nastanek določen v sredo 4. st. 10.2 insula XIV, prostor 35 tab. XLIX—L barva — črna, bela ohranjenost — delna upodobitev — risba E. Cigoja v JfA, VII/1, Abb. 75 Lit.: Schmid, LZ, 1912 (6. 5.), 989 Schmid, JfA, 163 Milan Pajk, v Corniola, n. v. 3 (1912) 274 Mozaik so odkrili med izkopavanji W. Schmida 1. 1912. Ohranjeni del omogoča rekonstrukcijo celote. Črn okvirni pas obdaja osrednjo belo ploskev diagonalno potekajočih mozaičnih kock, sredi katere leži kvadratno ornamentalno polje z enostavno borduro ozkega črnega pasu. Na centralno osmerokotno polje z notranjim osmerokotnim slikovnim poljem, obdanim z dvotračno pletenino, se diagonalno navezujejo štiri kvadratna polja z motivom rastlinskih rozet. Ostali prostor ornamentalnega polja izpolnjujejo rombične polzvezde in pravokotna ter kvadratna polja z motivi rozet, kroga trikotnikov (BAIEMA 96) in pelt. Polnilni motiv osrednjega slikovnega polja je bršljanova vitica. Bogato razčlenjeno ornamentalno polje centralne sheme leži sredi mozaične ploskve, ki je v osnovi enako koncipirana kot pri večini emonskih mozaikov. Dejstvo, da se ornamentalno polje po svoji sestavi močno razlikuje od ostalih še ne zadostuje, da ta mozaik izključimo iz skupine emonskih mozaikov srede 4. st. Tudi tu je osnova ornamentalnega polja bela in enako izpričuje celota začetne težnje k inverziji barvnih vrednosti. Sama shema se lahko pojavi že zelo zgodaj, prav tako tudi polnilni motivi, prav uporaba starih shem in elementov pa je ena glavnih značilnosti emonskih mozaikov srede 4. st. 10.3 insula XIV, prostor 36 tab. LI—Lilla barva — črna, bela ohranjenost — mozaik delno poškodovan upodobitev — risba E. Cigoja v JfA, VII/1, Abb. 76 fotografija mozaika in situ, neg. št. 1951 v NM Ljubljana Lit. : Schmid, LZ, 1912 (6. 5.), 989 Schmid, JfA, 163 Milan Pajk, v Corniola, n. v. 3, (1912) 274 Mozaik so odkrili med izkopavanji W. Schmida 1. 1912. Leta 1944 gaje dal NM Ljubljana dvigniti in prenesti v svoje prostore. Črn okvirni pas obdaja osrednje belo polje diagonalno potekajočih mozaičnih kock, v katerem leži izven središča pomaknjeno ornamentalno polje z borduro ozkega črnega pasu. Shemo ornamentalnega polja tvori linijski meander (.Hakenkreuzmäander), ki vključuje pravokotna polja s po dvema diagonalno postavljenima kvadratoma kot polnilnim motivom. Linijski meander, ki se križa v obliki svastike in vključuje kvadratna oz. pravokotna polja, poznamo predvsem v funkciji bordure (Ptuj-Zg. Breg 2.3), medtem ko je kot motiv osrednjega ornamentalnega polja manj pogost (Herzogenbuchsee III, 257 Besançon). Najpogosteje se pojavlja v 2. pol. 2. st.60 Naš mozaik datiramo glede na ostale emonske mozaike v sredino 4. st. 10.4 insula XIV, prostor 39 barva — črna, bela podlaga — in suspensio ohranjenost —- fragmentarna Lit.: Schmid, LZ, 1912 (6. 5.), 989 Schmid, JfA, 163 Črno-bele fragmente mozaika so našli med izkopavanji W. Schmida 1. 1912. 10.5 insula XIV, prostor 40 tab. Llllb—LIV barva — črna, bela ohranjenost — mozaik delno poškodovan upodobitev — risba E. Cigoja v JfA, VII/1, Abb. 77 fotografija v GMDS 14 (1933) 44 Lit.: Schmid, LZ, 1912 (6. 5.), 989 Schmid, JfA, 163 Milan Pajk, v Corniola, n. v. 3 (1912) 274 Ložar, 43 Mozaik so odkrili med izkopavanji W. Schmida 1. 1912. Ob gradbenih delih 1. 1933 je bil močno poškodovan, ostanke so prenesli v NM Ljubljana. Črn okvirni pas obdaja osrednjo ploskev diagonalno potekajočih mozaičnih kock, v kateri leži izven središča pomaknjeno ornamentalno polje z borduro ozkega črnega pasu in pasu stopničastih trikotnikov. Ornamentalno polje kaže shemo šesterokotnih polj (BAIEMA 395) s polnilnim motivom šesterokrakih zvezd z vrisanim šestlistom. Obravnavana shema je pogosta tako na ozemlju današnje Slovenije (Celje 14.2) kot v Italjii in Franciji61 in se javlja predvsem v 1. in 2. st.62 Emonski primer nikakor ne moremo datirati tako zgodaj, čeprav je shema ornamentalnega polja povsem identična naštetim primerom. Naš mozaik je namreč tipični predstavnik skupine emonskih mozaikov srede 4. st. 10.6 insula XIV, prostor 41 tab. LHIb, LV barva — črna, bela ohranjenost — mozaik delno poškodovan upodobitev —- risba E. Cigoja v JfA, VII/1, Abb. 78 fotografija v GMDS 14 (1933) 44 Lit.: Schmid, LZ, 1912 (6. 5.), 989 Schmid, JfA, 163 Milan Pajk, v Corniola, n. v. 3 (1912) 274 Ložar, 43 Mozaik so odkrili med izkopavanji W. Schmida 1. 1912. Ob gradbenih delih 1. 1933 je bil močno poškodovan, ohranjene fragmente so prenesli v NM Ljubljana. Črn okvirni pas diagonalno potekajočih mozaičnih kock obdaja osrednjo belo ploskev enako potekajočih mozaičnih kock, sredi katere leži pravokotno ornamentalno polje z borduro ozkega črnega pasu. Shemo ornamentalnega polja predstavlja mreža črnih, diagonalno potekajočih kvadratov, ki tvorijo kvadratna polja z vrisanim kvadratom. Polnilni motivi teh kvadratov so Salomonovi križi in diagonalno postavljeni kvadrati. Direktnih analogij našemu mozaiku ne poznamo. Enaka, vendar ortogonalna shema se pojavlja v Italiji že v L, v Franciji in Nemčiji v 2. in 3. st. (297 E Besançon, 255 Grand, Niedaltdorf). K. Parlasca63 je datiral naš mozaik glede na analogne primere v Italiji v L st., dejansko pa pripada skupini emonskih mozaikov srede 4. st. 11.1 insula XV, pod Gorupovo ul. barva — črna podlaga — plast malte, pomešane z večjim kamenjem ohranjenost — fragmentarna Lit.: Schmid, LZ, 1909 (12. 10.), 2089 Schmid, Tagespost, 1909 (14. 10.) Schmid, JfA, 167 Ob gradnji ceste 1. 1909 so delavci naleteli v globini 25 cm na fragmente mozaika. i_-------------\------\------------_j—u rJ—i— ---------------- -----------------: :--------------i------\ L_r T_______I Sl. 17/3 — Sl. 17/3 11.2 insula XV (Jakopičev vrt) barva — »večbarvni mozaik« nahajališče — in situ upodobitev — risba F. Stareta založena v NM ali MM Ljubljana Lit.: Stane Gabrovec, »Nekaj novih staroslovenskih najdb«, A V 6 (1955) 134 Jaro Šašel, v: Petru, 292 Plesničar, Jakopičev vrt, 6 Leta 1950 je izvršil NM Ljubljana zaščitna izkopavanja pod vodstvom S. Gabrovca. V eni izmed obeh, pravokotno se križajočih orientacijskih jarkov so našli večbarvni mozaik. 11.3 insula XV, prostor 4 (Jakopičev vrt) tab. LVI—LVII velikost mozaika — 770 x 610 cm velikost kock — 10 mm barva — črna, bela podlaga — 4 cm debela plast apnene malte z zdrobljeno opeko 5 cm debela plast apnene malte z drobnim kamenjem in peskom 5 cm debela plast malte z drobnim kamenjem in peskom 4—8 cm debela plast malte z večjimi okroglimi kamni in peskom ohranjenost — delna, mere posameznih fragmentov niso znane nahajališče — mozaik konserviran in situ v dveh delih: 550 x 250 cm, 380 x 160 cm upodobitev — fotografija v Plesničar, Jakopičev vrt, 10—11 Lit.: Ljudmila Plesničar, v Arheološki pregled 5 (1963) 88 Plesničar, Jakopičev vrt, 8 Mozaik so odkrili med izkopavanji pod vodstvom L. Plesničar 1. 1963. Črn okvirni pas obdaja osrednjo belo ploskev diagonalno potekajočih mozaičnih kock, sredi katere leži pravokotno ornamentalno polje z borduro tritračne pletenine. Shemo ornamentalnega polja tvorijo šesterokotniki z radialno razvrščenimi povezujočimi elementi — pravokotniki, ki oblikujejo enakostranične trikotnike (BAIEMA 414, Gonzenbach R36). Polnilni Mauern der älteren Periode * » mittleren » ” » älteren Perioden, später überbaut >» ’> Jüngsten Perioden Steinquadern Pfeiler der Heizanlage, später überbaut Pflaster aus Steinplatten Pinne aus Leistenziegeln ■Türöffnungen, Öffnungen in der Mauer Heizlöcher 2 10 Z t 6 8 10 K ft 18 18 aim Sl. 18 — Fig. 18 -W8m. motiv šesterokotnikov je šestlistna rozeta, pravokotnikov manjši črn pravokotnik, trikotnikov pa na konice postavljen črn trikotnik. Shema ornamentalnega polja se pojavi v poznem 1. oz. zgodnjem 2. st.64 v Italiji in se nadaljuje v provincah na severskih mozaikih primerno modificirana. Obravnavani mozaik datiramo v sredino 4. st. 11.4 insula XV, prostor 6 (Jakopičev vrt) tab. LVIII velikost kock — 10 mm barva — črna, bela podlaga — in suspensio ohranjenost — fragmentarna nahajališče — konserviran in situ, fragmenta 174 x 80 cm, 112 x 90 cm Med izkopavanjem pod vodstvom L. Plesničar so odkrili tri fragmente mozaika, ki omogočajo shematično rekonstrukcijo celote. Črn okvirni pas diagonalno potekajočih mozaičnih kock obdaja osrednjo belo ploskev enako potekajočih mozaičnih kock, sredi katere leži po analogijah z drugimi emonskimi mozaiki, danes uničeno ornamentalno polje. Koncepcija mozaika kaže vse osnovne značilnosti emonskih mozaikov srede 4. st. 12.1 insula XXIV, prostor 30 barva — črna, bela, rdeča nahajališče — in situ Lit.: Walter Schmid, »Bericht über Ausgrabungen des Jahres 1916«, LZ, 1916 (31. 7.), 1230 Idem, »Emona«, Slovenec, 1916 (3. 8.) Schmid, JÖAI, 163 Mozaik, pri katerem nastopajo kot elementi geometrične sheme trikotniki, rombi in krogi, je odkril W. Schmid med izkopavanji 1. 1916. 13.1 insula XXVIII (Trg revolucije, objekt F) tab. LIXa barva — črna, bela ohranjenost — fragmentarna upodobitev — negativ XXXIV/8, 9 v MM Ljubljana Med zaščitnimi izkopavanji pod vodstvom L. Plesničar so 1. 1969 odkrili fragment mozaika, katerega slika kaže širok črn okvirni pas diagonalno potekajočih mozaičnih kock in del polja (bordure?) z motivom šahovnice pravokotnih trikotnikov (BAIEMA 505). Zaradi fragmentarne ohranjenosti mozaik le okvirno datiramo v čas od konca 2. st. dalje. 14.1 insula XXX (Stedrygarten, pozneje last J. Pollaka) barva — »večbarvni mozaik« Lit. : Valvasor, 237 Thalnitscher, Antiquitates, 22 Thalnitscher, Epitome, 73 Richter, 151 MÜLLNER, 55 Premerstein, 12 Schmid, JÖAI, 136 Sl. 19 — Fig. 19 Najdbo mozaika prvič omenja Valvasor, pozneje tudi Thalnitscher. Izkopal ga je 1. 1648 (Valvasor 1649) takratni ljubljanski župan Schönleben na svojem vrtu v SZ vogalu Emone. Thalnitscher opisuje mozaik kot »pavimento mosaico delphinis, equis et ratibus ornato«, Valvasor pa kot »ein Pflaster von Mosaischer Arbeit und von kleinem viereckten unterschiedlich färbigen Steinlein zusammen gesetztes darauf sich allerley Figuren und Zierrahten presentierten«. 14.2 insula XXX (Stedrygarten) V svojem poročilu omenja F. Kenner tudi mozaik na Stedryevem vrtu. Fit.: Friedrich Kenner, v MZK, DF 2 (1903) 11 14.3 insula XXX tab. LIXb velikost in barva kock — črne 15 do 20 mm črne 30 mm bele ca 14 mm zelene 10 do 15 mm rdeče 30 mm ohranjenost — fragmentarna nahajališče — MM Ljubljana, brez inv. št., velikost 60 x 20 cm Lit. : Ljudmila Plesničar-Gec, v Arheološki pregled 3 (1961) 74 Ead.: Antična Emona v srcu moderne Ljubljane (Ljubljana 1961) 10 Fragment večbarvnega mozaika, ki ga lahko zaradi barv in temne osnove, delno tudi zaradi razvrstitve mozaičnih kock različnih velikosti, okvirno datiramo v čas pozne antike, so odkrili med izkopavanji pod vodstvom L. Plesničar 1. 1961. 15.1 insula XXXII (baptisterij) tab. LX—LXII velikost mozaika — 744 x 680 cm velikost kock — 10 mm, 14 mm, 20 mm barva — črna, bela, rdeča, oker podlaga — podatki niso dostopni ohranjenost — fragmentarna nahajališče — mozaik konserviran in situ upodobitev — fotografija v Sinteza 15 (1969) 73 shematična risba v A V 23 (1972) 371 Lit. : Plesničar, Novo, 73 Plesničar, Emona, 118 Plesničar, La città, 372 Ob izkopu gradbene jame za novo telovadnico so 1. 1969 naleteli na ostanke starokrščanskega kompleksa — baptisterija in portika. V prostoru baptisterija, okoli osmero-kotne piscine odkriti fragmenti mozaika, omogočajo domala popolno rekonstrukcijo celote. Si. 20/2 — Fig. 20/2 Mozaična površina, obdana z 20 cm široko večbarvno linijsko borduro, je notranje razdeljena v dva neenaka dela. Večji del, ki prekriva ca. 2 tretjini celotne površine, ima osnovno shemo zaobljenih križev z vmesnimi krogi (varianta BAIEMA 384), znano na mozaikih Italije, Jugoslavije, Madžarske itd.65 Med večinoma dekorativnimi polji so ohranjena tri napisna polja. Polnilni motivi posameznih dekorativnih polj so Salomonovi križi, malteški križi, v »tkalski« tehniki izvedeni kvadrati in stilizirani cvetovi, sorodni onim na južnem mozaiku t. i. poteodorijanske cerkve v Ogleju66 ter stilizirane vitice in listi. Shema manjšega dela mozaika je shema pravokotno se sekajočih pasov, zaključujočih tu izključno pravokotna ornamentalna in delno napisna polja. Motivi krogov na sečiščih pasov so povezani z rombi in kvadrati, katerih polnilni motivi so malteški križi in v »tkalski« tehniki izvedeni kvadrati. Polnilni motivi rombov so v »tkalski« tehniki izvedeni križi, enaki onim na mozaiku celjske bazilike. Polnilni motivi pravokotnih polj so rombi, pari »izpraznjenih« pelt in v »tkalski« tehniki izvedena diagonalna mreža kvadratov. Fragmenti treh napisnih polj so se ohranili v SV delu baptisterija, kjer je bila njih koncentracija očitno največja. Napisna polja tega dela mozaika se po obliki nič več ne podrejajo splošnemu principu mozaične sheme. Prevzela so najprimernejše pravokotne in kvadratne oblike z vmesnimi dekorativnimi ločilnimi pasovi (ena oblik je tabula ansata). Obe geometrični shemi, uporabljeni na mozaiku ljubljanskega baptisterija, sta nam znani na več primerih starokrščanskih mozaikov oglejskega vplivnega območja,67 datiranih od nekako konca 4. do vključno 2. pol. 5. st. Naš mozaik je moral nastati kmalu po 1. 401, ko sta bili zakopani pod njim odkriti zakladni najdbi.68 15.2 insula XXXII (portik) velikost kock — 14 mm, 18 mm, 20 mm barva — črna, bela, rdeča, oker podlaga — podatki nedostopni ohranjenost — delna nahajališče — konserviran in situ upodobitev — fotografija v Sinteza 15 (1969) 73 ¥ shematična risba v AV 23 (1972) 371 Lit.: Plesničar, Novo, 73 Plesničar, Emona, 118 Plesničar, La città, 372 Mozaik so odkrili 1. 1969. Ohranjen v dveh večjih celotah, omogoča le delno rekonstrukcijo iz katere so razvidne njegove glavne poteze. Ozek in dolg mozaik izkazuje značaj preproge. Spodnji del ima troje okvirnih pasov različne ornamentalne strukture in osrednji pas z napisnim poljem v zgornjem delu.69 Zunanji okvirni pas je črn, sledi mu pas diagonalne mreže črno-rdečih kvadratov in pas ortogonalnih kvadratnih polj z vrisanimi, diagonalno postavljenimi kvadrati, izvedenimi v »tkalski« tehniki. Polnilni motiv osrednjega pasu so v opoziciji ležeči »izpraznjeni« polkrogi. Drugi, V del mozaika, ima kot okvirni pas pas kvadratnih polj z vrisanimi, diagonalno postavljenimi in v »tkalski« tehniki izvedenimi kvadrati. Več ozkih raznobarvnih pasov ga ločuje od notranjega širokega pasu, razdeljenega horizontalno v več pasov in polj. Od spodaj navzgor si slede: širok pas diagonalne, v »tkalski« tehniki izdelane mreže kvadratov, več ozkih raznobarvnih pasov, pas v opoziciji ležečih »izpraznjenih« pelt, več ozkih raznobarvnih pasov, delno uničeno kvadratno napisno polje s široko, večbarvno linijsko bordura in okvirnim pasom izmenjujočih se krogov in diagonalno postavljenih kvadratov s polnilnim motivom malteškega križa, več ozkih raznobarvnih pasov, pas krogov s polnilnim motivom malteškega križa, več ozkih večbarvnih pasov in verjetno kvadratno (napisno?) polje z večbarvno linijsko borduro ter okvirnim pasom križev in oktogonov. Enako kot pri mozaiku baptisterija so tudi tu posamezni elementi celote individualno poudarjeni. Enotno delujoča celota je v sebi povsem razdrobljena, kar daje mozaiku značaj preproge. Shema celotnega mozaika, ki je prirejena ozkemu in dolgemu prostoru portika, je v svojih konstruktivnih in dekorativnih elementih kar najtesneje povezana z mozaikom baptisterija. Na tej osnovi lahko kljub nepoznavanju podobnih primerov določimo njegov nastanek v čas nastanka mozaika baptisterija i. e. v začetek 5. st. 15.3 insula XXXII (prostor SZ od baptisterija) tab. LXIV velikost kock — 14 mm barva — črna, bela, oker, rdeča, svetlo rdeča podlaga — in suspensio ohranjenost — fragmentarna nahajališče — Arheološki muzej, Erjavčeva 15, Ljubljana: dva fragmenta: 120 x 55 cm (LXIV/a) 100 X 65 cm (LXIV/b) tretji, manjši fragment (LXIV/c) v MM Ljubljana Lit.: Plesničar, Emona, 118 Plesničar, La città, 372 Trije fragmenti večbarvnega mozaika (mozaikov?) so bili odkriti med izkopavanji 1. 1969-70. 15.4 insula XXXII (prostor S od baptisterija) barva — črna, bela, oker, rdeča, zelena (?) ohranjenost — fragmentarna nahajališče — MM Ljubljana upodobitev — rekonstrukcija D. Vahna v MM Ljubljana posnetki na celuloidni foliji v merilu 1 : 1 v MM Ljubljana Lit.: Plesničar, Emona, 118 Plesničar, La città, 373 Fragmenti mozaika, ki omogočajo verjetno rekonstrukcijo, so bili odkriti med izkopavanji 1. 1969-70. 16.1 k. o. Krakovsko predmestje, pare. 77 (FAGG — odd. za arhitekturo) Ob izkopu gradbene jame so 1. 1890 naleteli na mozaični tlak. Lit.: Rutar 1891, p. 189 17.1 križišče Emonske in Aškerčeve ceste tab. LXVII—LXVIIIa velikost mozaika — širina 200 cm velikost kock ■—-15 mm barva — črna, bela ohranjenost — delna, 200 X ca. 380 cm nahajališče — MM Ljubljana, brez inv. št., velikost 86 X 45 cm upodobitev —• fotografija mozaika in situ, neg. št. 3264 v NM Ljubljana Mozaik so našli ob gradbenih delih 1. 1937. Fotografija mozaika kaže osrednjo ploskev diagonalno potekajočih mozaičnih kock, ki jo na obeh straneh omejujeta po dva ozka bela pasova. Okvirni pas ortogonalno potekajočih mozaičnih kock je črn. Edini okras osrednje ploskve so diagonalno razvrščeni beli križci iz petih kock (Fiinfwiirfelkreuz, cross of five dots). Časovno atipična shema mozaika, značilna za mozaike predprostorov in hodnikov je pogosta na mozaikih Antiohije,’0 kjer nastopa za razliko od našega primera vedno svetla oz. bela osnova. Izvršena barvna inverzija našega mozaika postavlja njegov nastanek v čas od srede 3. do vključno 4. st.71 18.1 Aškerčeva cesta tab. LXVIIIb NM Ljubljana hrani v svoji negoteki neg. št. 2985, ki kaže neznan črno-bel mozaik geometrične sheme, odkrit vsekakor pred 1. 1941 nekje na Aškerčevi cesti. Kakršnikoli drugi podatki, ki bi se nanašali na ta mozaik nam niso znani. Slaba fotografija onemogoča vsakršno določitev. 19.1 k. o. Gradišče, pare. 131 (Trg mladinskih delovnih brigad 2) barva — »večbarvni mozaik« podlaga —- in suspensio ohranjenost — fragmentarna, fragmenti velikosti 10—15 cm Lit. : Rajko Ložar, »Poročilo o arheološkem delu Narodnega muzeja v Ljubljani v letih 1928—1930«, GMDS 11 (1930) 24 Fragmente mozaika, »ki je bil... okrašen s slikarskimi motivi«, so našli ob gradbenih delih na stavbišču Bohinc 1. 1929. 20.1 k. o. Gradišče, pare. 57 (Trg mladinskih delovnih brigad 12) barva — črna podlaga — 10 cm debela plast estriha, mešanega z gruščem in opeko 10 cm debela plast kamenja in proda ohranjenost — fragmentarna upodobitev — situacijska risba v AV 17 (1966) priloga 1, 2 Lit.: Ljudmila Plesničar-Gec, v Arheološki pregled 7 (1965) 121 E ad., v VS 10 (1965) 200 Ead., »Zaščitno izkopavanje rimske stavbe ob Tržaški cesti v Ljubljani«, A V 17 (1966) 455 Med zaščitnim izkopavanjem 1. 1965 pod vodstvom L. Plesničar-Gec so v prostoru 2 odkrili dva črna mozaična fragmenta z diagonalno potekajočimi mozaičnimi kockami. 21.1 k. o. Gradišče, pare. '47 (Seunigov vrt) Fragmenti mozaika v termalnem kompleksu so bili odkriti pred 1. 1879. Lit. : Müllner, 54 21.2 k. o. Gradišče, pare. '47 (Zelnikov vrt) Več »primitivnih mozaičnih tlakov« so našli 1. 1890 ob zemeljskih delih za kanal. Lit.: Rutar 1891, 186 Sl. 21/2 — Fig. 21/2 22.1 področje med Erjavčevo in Gregorčičevo ul. tab. LXIX—LXXIa velikost kock — 10 do 15 mm barva — črna, bela, siva, svetlo in temno rdeča ohranjenost — delna, fragment ca. 400 X 130 cm nahajališče — NM Ljubljana, inv. št. 74, 75, velikost 222 x 131 cm, 207 x 138 cm upodobitev — neg. št. 134, 2046, 2047, 2934, 2935 v NM Ljubljana Lit.: Friedrich Kenner, v MZK, DF 2 (1903) 10—11 Plesničar, La città, 373 Mozaik so našli 1. 1901 na parceli lastnika Rudolfa Göbla. Po poročilu S. Rutarja locira F. Kenner najdbo mozaika v prostor med Erjavčevo in današnjo Gregorčičevo ul. (prej Hilserstrasse), čeprav je bil tržaški gradbenik Göbel lastnik parcele št. '360 (bivša ■37 /2),72 ležeče na južni strani Gregorčičeve ulice. Glede na nasprotujoče si informacije danes ne moremo natanko določiti mesta najdbe. L. Plesničar-Gec73 navezuje ta mozaik na mozaike starokrščanskega kompleksa insule XXXII oz. ga locira na pare. '141 k. o. Gradišče, kjer naj bi po pripovedovanju odkrili 1. 1909 ob gradnji hiše nek mozaik. Ohranjene fotografije, s katerih je razvidna poznejša dopolnitev mozaičnih fragmentov v današnje stanje, omogoča verjetno rekonstrukcijo ornamentalnega polja in bordure. Pas bogato razčlenjenih rastlinskih motivov, katerega fragment se kaže na eni fotografij, je lahko po svoji funkciji tako bordura kot dodatna ploskev ornamentalnemu polju. Bordure ornamentalnega polja tvori večbarvna štiritračna pletenina na temni osnovi. Neposredno sledi ornamentalno polje sheme nepravilnih šesterokotnikov, povezanih preko radialno razvrščenih kvadratov in vmesnih trikotnikov (BAIEMA 407). V središčno šestero-kotno slikovno polje je postavljen plastično prikazan kantharos s peccatimi cvetovi v in okoli sebe. Ostali, izredno bogati in razčlenjeni polnilni motivi so: rozeta s srčastimi listi, pleteninast krog (BAIEMA 70), štirje diagonalno razvrščeni, plastično prikazani kvadri, rozeta štirih cvetov, večbarvna vetrnica (BAIEMA 94), kompozicija vetrnic, Salomonov križ in v »tkalski« tehniki izvedena kombinacija kvadratov. Kot notranji okvir posameznih polj nastopa pas zobcev (BAIEMA 144) oz. pas meanderskih elementov (Mäanderhaken, Stufenmäander). Enako shemo šesterokotnih polj s povezujočimi kvadrati in vmesnimi trikotniki poznamo predvsem na nemških mozaikih konca 2. in poznega 3. st. (Fliessem R. 19, Köln-Philosophen-mosaik), i. e. na mozaikih severskega obdobja. Sredi oz. v 2. pol. 3. st. je nastal tudi naš mozaik. Plastičnost posameznih polnilnih motivov, barvitost in večbarvna pletenina na temni osnovi so značilnosti severskih mozaikov. Močna notranja razčlenjenost motivov in uporaba »tkalske« tehnike postavljata naš mozaik prej v pozno seversko dobo kot v njen začetek. 23.1 k. o. Gradišče, pare. -118 (Babitscheva hiša, Gregorčičeva 23) Ob izkopu gradbene jame so našli 1. 1903 črn mozaik. Lit. : Alfons Müllner, »Römische Funde in Laibach«, Argo X/5 (1903), 39 24.1 k. o. Gradišče, parc. 36/14 (Gregorčičeva ul.) Fragmente črno-belo-sivega mozaika so našli 1. 1926-27 ob kanalizacijskih delih. Lit.: Josip Mal, »Muzejska kronika«, GMDS 7—8 (1926-27) 24 25.1 območje Gradišča Richter omenja najdbo mozaika 1. 1703 nekje na območju današnjega Gradišča. Lit.: Richter, 151 26.1 Forstlecherjev vrt (nasproti bivše Realke — Vegova 4) Valvasor, ki prvi omenja najdbo črno-belega mozaika sporoča, da ga je na svojem vrtu izkopal 1. 1685 (Thalnitscher 1682) Christofh Forstlechner. Opisuje ga kot »ein Mosaisches Pflaster ... von kleinen viereckten doch nur schwarz und weissen Steinlein zusammen gesetzt darauf man unterschiedliche Züge und Zierrahten fand ...« Lit.: Valvasor, 238 Thalnitscher, Antiquitates, 23 Thalnitscher, Epitome, 83 Richter, 151 Müllner, 55 Premerstein, 12—13 26.2 k. o. Gradišče, pare. '26 (bivša Realka, Vegova 4) barva — črna, bela nahajališče — mozaik uničen upodobitev — mozaik kopiran, risba izgubljena Lit.: Anton Gvaiz, »Neue archäologische Funde in Laibach. Laibacher Tagblatt, Nr. 215, 1872 (19. 9.) August Dimitz: Geschichte Krains von der ältesten Zeit bis auf das Jahr 1813 (Laibach 1874) 50, 74 Müllner, 54 Ob izkopu gradbene jame za Realko so naleteli 1. 1871 na večji črno-beli mozaik termalnega kompleksa. »Die Zeichnung bestand in schwarzen Arabesken im weissen Felde als Randverzierung, und in der Mitte befand sich eine Rosette«, kakor opisuje mozaik A. Gvaiz. 26.3 k. o. Gradišče, parc. 26/6 (Vegova 4, dvorišče) V SZ delu dvorišča bivše Realke so 1. 1949 odkrili fragmente mozaika. Lit.: France Stare, »Nekaj iz arheološkega dela v letu 1949«, VS 2 (1949) 90 Jaroslav Šašel, »Nekaj novih momentov na tleh nekdanje Emone«, AV 1 (1950) 204 27.1 k. o. Kapucinsko predmestje, parc. 1 (Trg revolucije, park) barva — verjetno večbarven ohranjenost — delna, fragment 128 X 96 cm nahajališče •— 1. 1837 ga je mestni magistrat oddal sedanjemu NM Ljubljana, kjer je založen ali uničen upodobitev — risba ing. Schaffenratha izgubljena Lit.: Richter, 151 —, v Landes-Museum im Herzogthume Krain: Zweiter Jahresbericht 1838 (Laibach 1839) 25 August Dimitz : Geschichte Krains von der ältesten Zeit bis auf das Jahr 1813 (Laibach 1874) 50 Müllner, 58 Karl Deschmann : Führer durch das Krainische Landes-Museum Rudolfinum in Laibach (Laibach 1888) 179 Rutar 1891, 189 Friedrich Kenner, v MZK, DF 2 (1903) 11 Josip Mal, »Nekatere arheološke najdbe iz prve polovice XIX. stol.«, GMDS 10 (1929) 5 Mozaik so našli poleti 1. 1818 ob podiranju kapucinskega samostana. SV. KRIŽ pri Moravčah 1.1 velikost kock —-ca. 10 mm tab. LXXIb barva — črna, bela, rdeča podlaga — 5 cm debela plast malte ohranjenost — mozaik delno poškodovan nahajališče — in situ upodobitev — fotografija v AV 5 (1954) sl. 1, 2 Lit.: Rajko Ložar, v »Varstvo spomenikov«, ZUZ 16 (1939/40) 105 Stane Gabrovec, »Poročilo o slučajnih najdbah v Sloveniji«, AV 5 (1954) 132 Ct*H PRVA POZIDAVA OKOLI L 100 L-'.M DRUGA POZiOAVA v 15. 5TOx Tïïj.'irm raeriA pozibava opina-19**. Četrta pozipava po h. tvrr. vojni CXB ZIP->V)E NEZI4 ANSGA POREM./V 1~ LA NAiPlÿtE Bi~S. NAGBOhNSGA fiPO>AE.NIK> Sl. 22 — Fig. 22 Ob gradbenih delih je našel lastnik zemljišča l. 1953 del večbarvnega mozaika oz. ornamentalnega polja s črno in belo linijsko borduro. Shema lusk (Schuppenrapport, BAIEMA 509, Gonzenbach R44—46) je izrisana v črno-rdečih konturah z belo notranjo ploskvijo in rdečim srčastim »listom« v sredini. Ta mozaik izpričuje pozno razvojno fazo sheme, znane že v Pompejih in razširjene v provincah od 2. st. dalje. »Izpraznitev« ploskovitih elementov geometričnih kompozicij in nadomestitev »izpraznjenega« z različnimi barvnimi črtami in ploskvami je značilnost poznega cesarskega mozaika 3. in 4. st.74 Fragmenti verjetno drugega mozaika so vzidani v temelje porušene gotske cerkve. ŠMARTNO v Tuhinju 1.1 Roso ve groblje tab. LXXII Narodna galerija v Ljubljani hrani popotno risanko neznanega slikarja (morda J. Ho-raszek), v kateri je na listu 48 upodobljen fragment mozaika s podnapisom »Römischer Mosaikboden, St. Martin bei Stein, 1881«. Prikazani fragment predstavlja shemo sekajočih se krogov, tvorečih štiriliste (Kreuzblütenrapport, BAIEMA 437, Gonzenbach R4—14), i. e. eno najpogostejših shem cesarskih mozaikov, znano že v začetku 2. stol. in trajajočo vse v pozno antiko. Zaradi njene pogoste pojavnosti in velikega časovnega razpona v katerem nastopa, je V. von Gonzenbach prav na njej prikazala splošni razvojni princip geometričnih shem.75 Primer iz Šmartna v Tuhinju stoji na koncu razvoja te sheme. Enako kot pri mozaiku Sv. Križ pri Moravčah 1.1 so tudi tu enobarvne geometrične ploskve »izpraznjene« in nadomeščene z drugimi barvami. Črne konture štirilistov zapirajo bele notranje površine in rdeča vmesna polja v obliki kvadrata ukrivljenih stranic, ki imajo v sredini bel krog s črnim križcem iz petih kock (Fünfwürfelkreuz). Mozaik sodi v 2. pol. 3. oz. začetek 4. st. Lit.: Emilijan Cevc, »Poznoantični mozaik iz Tuhinjske doline«, Kamniški zbornik 6 (1960) 35—48 —, v VS 10 (1965) 206 VRHNIKA — NAUPORTUS 1.1 Leta 1899 so odkrili na levem bregu Ljubljanice mozaik. Drug mozaik so našli na posestvu tedanjega župana Jelovška. Lit.: —, »Die römische Strasse von Emona nach Nauportus«, MCC, NF 25 (1899), 54 Samuel Jenny, »Grabungen im antiken Nauportus (Oberlaibach)«, JZK, NF (1906) 282 Vodnik po zbirkah Narodnega muzeja v Ljubljani (Ljubljana 1931) 63 STOGOVCI pri Apačah 1.1 Južno od vasi in ceste Trate—Gornja Radgona, na območju, imenovanem po tradiciji »die weisse Stadt«, so našli pred letom 1861 mozaike. Lit. : Johann Krautgasser, »Ueber Hügelgräber in der Umgegend von Mureck«, MHVS 10 (1861) 193 Pichler, Text, 32 Stanko Pahič, v: Peter Petru, »Arheološki spomeniki«, VS 9 (1962—64) 155 VERŽEJ 1.1 Ob gradnji železniške postaje in proge 1. 1923 naj bi našli ostanke mozaikov. Lit.: Fran Kovačič: Slovenska Štajerska in Prekmurje (Ljubljana 1926) 24 Stanko Pahič, »Iz pradavnine ljutomerskega kraja«, ČZN n. v. 7 (XLII), 1971, 16 BETNAVA 1.1 R. G. Puff omenja 1. 1874 pri opisu gradu Betnava kose mozaikov v grajski zbirki. Ti mozaiki izvirajo morda iz najdišča antičnih stavb v bližini gradu. Lit.: Rudolf Gustav Puff: Marburg in Steiermark (Gratz 1847), 161 Pichler, Text, 58 Stanko Pahič, »Arheološko raziskovanje v Mariboru«, ČZN, n. v. 2 (XXXVII), 1966, 22 IVANCI 1.1 Po načrtu učiteljice Franje Šnajder iz 1. 1928, ki ga hrani PM Murska Sobota, naj bi bili na ledini Ižišče, severno od vasi Ivanci, najdeni mozaiki. Lit.: Stanko Pahič, »Antične gomile v Prekmurju«, AV 11—12 (1960-1961) 105 KORITA 1.1 Ob cesti iz Korit v Dobravo so konec prejšnjega stoletja našli »mozajična tla iz IV. stoletja«. Lit.: Simon Rutar, »Rimska cesta Aquileia—Siscia«, IMK 9 (1899), 49 MAČKOVEC pri Dvoru 1.1 V bližini cerkve sv. Janeza so našli pred 1. 1909 poleg drugih ostankov rimskega zaselka tudi talne mozaike. Lit.: Alfons Müllner: Geschichte des Eisens in Krain, Görz und Istrien bis zum Anfänge des XIX. Jahrhunderts (Wien und Leipzig 1909) 72 DOLENJA DOBRAVA 1.1 Na njivah posestnika Janeza Terlepa so kmetje našli mozaik. Lit.: Arheološka najdišča Slovenije (Ljubljana 1975) 230 STARI TRG pri Trebnjem 1.1 Ob izkopu jame na pare. 105/27 so 1. 1973 naleteli na »mozaični tlak iz črno sivih kock z motivom običajne mreže (?), položen na estrih, db. ca. 5 cm. Mozaični tlak se je širil po delu, ki so ga oklepali zid in stene jame, in še v profil ob straneh«. Lit.: M(arjan) S(labe), v VS 17—19/1 (1974) 214—215 PTUJ — POETOVIO Spodnja Hajdina 1.1 k. o. Hajdina, pare. 1112 tab. LXXI3I—LXXV velikost kock — 4 mm, 10 mm barva — črna, bela, sivo modra, oker, rdeča ohranjenost — delna nahajališče — PM Maribor, inv. št. 2293 (stara 1779) — 155 X 108 cm, 2297 (stara 1925) — 65 X 51 cm, 2298 (stara 1950) — 66 X 27 cm upodobitev — risbe J. Schmida (stare inv. št. 1939—1941) izgubljene paus-risbe izgubljene 2 fotografiji (stari inv. št. 1986, 1987) v PM Maribor Lit.: —, »Fund eines römischen Mosaikbodens bei Pettau«, Tagespost, Nr. 190, 1905 (11.7.) —, »Vom Museumverein in Marburg«, Tagespost, Nr. 323, 1905 (21. 11.) Klemenc-Saria, Ptuj, 54 Mozaik je odkrilo Muzejsko društvo v Mariboru med izkopavanji na meji med Sp. Hajdino in Zg. Bregom 1. 1905. V PM Maribor ohranjeni fragmenti, predvsem pa obe ohranjeni fotografiji, omogočajo delno rekonstrukcijo ornamentalnega polja z borduro. Ohranjeni oz. razvidni so trije pasovi bordure: pas obrobnih trikotnikov in polkrogov z okroglimi polji ter kvadratnimi polji ukrivljenih stranic, pas v opoziciji stoječih palmet oz. girland in pas tritračne črno-bele pletenine. Shema ornamentalnega polja kaže okrogla medaljonska polja s figuralnimi predstavitvami in borduro večbarvne dvotračne pletenine, vrisana v vizualno poglobljena polja križne oblike. Tej shemi ne poznamo analogij. Primeri tridimenzionalno obravnavane talne površine s poglobljenimi polji križne oblike so znani od konca 2. oz. začetka 3. st. (Westerhofen) do vključno 4. st. (Trier-Musenmosaik). Negiranje tal kot hodne površine76 na našem mozaiku ni dosledno izvedeno. Trapezoidna polja, ki bi morala krepiti iluzijo tridimenzionalnosti, so tu z delitvijo na manjše enote »sploščena«. Še vedno je prisotna stara koncepcija rombičnih polzvezd, kar kaže na nepopolno razumevanje ob nastanku mozaika verjetno precej novih stilnih tendenc. Mozaik je nastal konec 2. oz. v začetku 3. st. Figuralna motiva dveh znanih medaljonov sta panter in jelen ob drevesu, kot polnilni motivi pa nastajajo: bršljanova vitica, rastoča iz pelte, podolžna listna rozeta in Salomonov križ na temni podlagi. 2.1 Kofine (Sitarjeva in Župančičeva njiva) tab. LXXVI—LXXVII velikost kock — 5 mm, 8 mm, 10 mm, 12 mm barva — črna, bela, rdeča, rožnata, oker, zelena nahajališče — PM Maribor, inv. št. 2299, 2300 (stari 1287, 1288), 46 X 33 cm, 46 X 29 cm; inv. št. 2294, 2295, 2296 (stare 1327—1329), 69 x 43 cm, 75 x 51 cm, 72 x X 30 cm; stara inv. št. 1773 izgubljena V letih 1904-05 je Muzejsko društvo v Mariboru izkopalo fragmente enega ali več večbarvnih mozaikov. Ohranjeni fragmenti predstavljajo večinoma dele okvirnih pasov oz. bordur, eden tudi del pravokotnega polja z vrisanim medaljonom (?). Bordura le-tega je večbarvna dvotračna pletenina s trni (Trichterband, BAIEMA 200). Najbogatejša varianta pletenine sploh, nastopa le kot zunanja bordura figuralnih polj ali kot bordura velikih in bogatih ornamentalnih polj. Pojavi se prvič na severskih mozaikih in nastopa sporadično v 3. in 4. st. Najzgodnejši primer nam je znan na mozaiku iz Akvinka (Kiss No. 11), datiranem v leto 198. Poznejše primere, predvsem iz 3. st., poznamo iz Švice (Yvonand-La Baumaz M II, Chatelard-Beaugy M II, Avenches 6) iz Nemčije (Trier-Wagenrennenmosaik, -Anaximander-mosaik, Köln-Dionysosmosaik) in od drugod. Naš fragment lahko glede na naštete primere okvirno datiramo v 3. st. Nekako v isti čas spadajo tudi ostali fragmenti z upodobitvijo večbarvne, verjetno šesttračne pletenine in izredno elegantne, v črni in modri barvi izvedene rastlinske vitice, ki ji ne poznamo analogij. 2.2 Kofine (Sitarjeva njiva) Po podatkih iz Grundbuch des Museum-Vereines in Marburg v PM Maribor je Muzejsko društvo v Mariboru med izkopavanji 1. 1904 odkrilo fragment mozaika (inv. št. 1264), ki je danes izgubljen. 3.1 Senekovičeva njiva Po podatkih iz Grundbuch des Museum-Vereines in Marburg je Muzejsko društvo v Mariboru med izkopavanji 1. 1907 odkrilo 5 fragmentov mozaika (inv. št. 2471), ki so danes izgubljeni. 4.1 k. o. Hajdina, pare. 1110/5, 1111/4, 1112/5 Med zaščitnimi izkopavanji pod vodstvom Z. Šubic 1. 1973 so odkrili »tlak z mozaikom z novci iz 4. st. Mozaik, ki je prvotno prekrival prostor ca. 8 X 8 m, je le mestoma ohranjen. Osrednja podoba kaže Belerofonta na konju, ko s sulico ubija zmaja. Obrobljajo jo pasovi z živalskim in rastlinskim motivom in ob robu širok pas s kasetnimi motivi. Vsi pasovi so med seboj ločeni s pleteno kito«. Mozaik hrani PM Ptuj. Lit.: Z(orka) Š(ubic), v VS 17—19/1 (1974) 212—213 Zgornja Hajdina 1.1 Leta 1868 je poslal E. Reihammer fragment mozaika, najdenega za cerkvijo na Hajdini, v Joanneum. Lit.: JJ, 1869, 20 Pichler, Bericht, 625 Pichler, Text, 17 Ptuj-Panorama 1.1 Ob kopanju strelskih jarkov 1. 1944-45 na S in SV pobočju Panorame so odkrili fragmente mozaika. Lit.: Rudolf Bratanič, »Nove najdbe iz Ptuja«, A V 5 (1954) 361 Vičava 1.1 Kolaričeva hiša velikost kock — 10 mm barva — črna, bela, zelena podlaga — »fin estrih« ohranjenost — fragment 15 cm nahajališče — PM Ptuj, inv. št. 11186, fragment založen Fragment mozaika je našel preparator PM Ptuj J. Gojkovič 1. 1964. Zgornji Breg 1.1 stavba C, prostor 5 tab. LXXVIII—LXXIX velikost mozaika — 400 x 400 cm velikost kock — 4 mm, 10 do 14 mm Sl. 26 — Fig. 26 barva — črna, bela, rdeča, temno rdeča, rožnata, modro zelena, siva ohranjenost — delna nahajališče -— Joanneum-Eggenberg, brez inv. št., velikost 235 x 205 cm upodobitev — risba v Jenny, Taf. I Lit.: Jenny, 3—4 JJ, 1894, 45 Mozaik je bil odkrit med izkopavanji S. Jennya 1. 1893. Širok bel okvirni pas diagonalno potekajočih mozaičnih kock obdaja skupaj z ozkim črnim pasom kvadratno ornamentalno polje bele osnove z borduro tritračne črno-bele pletenine. Centralna shema ornamentalnega polja ima v sredini okroglo figuralno polje s predstavitvijo ugrabitve Evrope. Figuralno polje, obdano z borduro večbarvne dvotračne pletenine, je vrisano v kvadrat, v katerega prostor segajo štirje trikotniki, ki se z vrhovi dotikajo notranjega kroga. V štirih vogalih ornamentalnega polja so prikazani četrtinski segmenti kroga. Bordura tako trikotnikov kot četrtinskih segmentov kroga je večbarvna dvotračna pletenina. Polnilni motivi različno oblikovanih polj so večbarvni, izključno rastlinski motivi listov in vitic. Pravih analogij temu mozaiku ne poznamo. Prisotnost več barv in večbarvne pletenine, centralna kompozicija z medaljonom, obenem pa odsotnost kakršnekoli plastične koncepcije, vse to govori za čas 2. pol. 2. st., morda celo za čas okoli 1. 150, kamor datira ta mozaik K. Parlasca.77 2.1 stavba E, prostor 16 tab. LXXXa, LXXXI velikost mozaika — ca. 1066 x 740 cm barva — črna, bela ohranjenost — delna upodobitev — risba v Jenny, Fig. 9 Lit. : Jenny, 7 Fragment mozaika so odkrili med izkopavanji S. Jennya 1. 1893. Risba in opis omogočata delno rekonstrukcijo celote. Bel okvirni pas diagonalno potekajočih mozaičnih kock obdaja skupaj z ozkim črnim pasom pravokotno osrednjo ploskev sheme ortogonalno razvrščenih belih kvadratov in črnih pravokotnikov. Ornamentalno (?) polje je uničeno. Polnilni motivi večjih kvadratov so: svastika, kombinacija kvadratov, »peščena ura« itd. Shema ortogonalno razvrščenih kvadratnih in pravokotnih polj, izvirajoča v osnovi iz opus sedile, je povsem atipična in lahko nastopa tako v prvih stoletjih imperija kot v pozni antiki. Laže določljivi so polnilni motivi, izvedeni delno v »tkalski« tehniki, kar postavlja nastanek mozaika v čas od konca 2. st. dalje. 2.2 najdišče neznano tab. LXXXb velikost kock — 10 do 15 mm barva — črna, bela nahajališče — PM Ptuj, brez inv. št., velikost 57 X 33 cm Fragment mozaika pripada najverjetneje mozaiku Ptuj-Zg. Breg 2.1. V identični shemi kvadratov in pravokotnikov nastopata kot polnilni motiv par pelt in štirilist s središčnim krožcem. 2.3 stavba E, prostor 17 tab. LXXXII—LXXXV velikost mozaika — 790 x 725 cm (?) velikost kock — 4 mm, 10 do 14 mm barva — črna, bela, siva, zelena, oker, rdeča, rumena, rjava ohranjenost — mozaik delno poškodovan nahajališče — Joanneum-Eggenberg, brez inv. št., velikost 400 x 350 cm upodobitev — risba v Jenny, Taf. II—IV, Fig. 10 Lit.: Jenny, 7—9 Mozaik so odkrili med izkopavanji S. Jennya 1. 1893. Ornamentalno polje je obdano s trojnim okvirnim pasom, katerega vizualna vrednost se stopnjuje navznoter. Zunanjemu okvirnemu pasu sheme šahovnice sledi pas linijskega meandra (Hakenkreuzmäander) z vključenimi kvadratnimi polji, v katerih so kot polnilni motivi upodobljeni krivo in ravno-linijski kvadrati z manjšimi geometričnimi motivi, izvedenimi v »tkalski« tehniki. Sledi pas ortogonalne linijske mreže kvadratov in pravokotnikov, izpolnjene s figuralnimi, rastlinskimi in geometričnimi motivi. Ornamentalnemu kvadratnemu polju s pasom pettračne črno-bele pletenine in pasom sekajočih se polkrogov (Litzenband) je dodan na verjetno vhodni strani pas z upodobitvijo volutne bršljanove vitice, ki se veže na v sredino postavljen kantharos. V osnovi nezaključujoča se shema ornamentalnega polja je preko notranje delitve kvadratnih polj in z vmesnimi polji križne oblike, enako razdeljenimi v kvadrat in štiri pravokotnike, predvsem pa z razvrstitvijo polnilnih motivov, spremenjena v centralno. V središčnem kvadratu je vrisano okroglo figuralno polje z borduro stiliziranih valov ( Wellenband), v drugih večjih kvadratnih in pravokotnih poljih pa so upodobljeni figuralni (ptice, tiger), rastlinski in geometrični motivi. Značilnost tega mozaika je dosledno dvodimenzionalno tretiranje v osnovi plastično koncipirane sheme. Dosledno črnobel mozaik, kjer so barvno prikazani le figuralni motivi ter izrazita uporaba stare koncepcije rombičnih polzvezd, postavljajo njegov nastanek v pozno 2. st. 2.4 stavba E, prostor 18 tab. LXXXV1—LXXXVII barva — črna, bela in druge barve ohranjenost — delna upodobitev — risba v Jenny, Taf. V Lit. : Jenny, 9 Mozaik je bil odkrit med izkopavanji S. Jennya 1. 1893. Ornamentalno polje sheme ortogonalno razvrščenih osmerokotnih polj z vmesnimi kvadrati in borduro ambivalentnih stopničastih trikotnikov (BAIEMA 162), obdaja okvirni (?) pas mreže kvadratnih polj, katerih polnilni motivi kvadratov s križi v »tkalski« tehniki so razvrščeni v smislu šahovnice. Tu zasledimo dvoje antičnih reparatur. Vsako osmerokotno polje —- medaljon ima zunanji okvir dvotračne pletenine in notranji okvir sekajočih se polkrogov, tvorečih pas trnov (Litzenband). Dvotračna pletenina, ki obdaja celotno ornamentalno polje, se s posameznimi okviri osmerokotnih polj ne veže. Med ohranjenimi polnilnimi motivi osmero-kotnikov nastopajo predvsem rozete, ohranjen pa je tudi del večbarvnega figuralnega polja. Identično shemo ortogonalno razvrščenih osmerokotnih polj z vmesnimi kvadrati (Gonzen-bach R 65) zasledimo na dveh mozaikih iz Švice (Orbe-Triton-Theseusmosaik, Avenches-Zodiacus-mosaik) iz začetka oz. konca 3. st. V 1. pol. 3. st. spada tudi naš mozaik. 2.5 stavba E, prostor 21 tab. LXXXVIII—LXXXIX velikost mozaika — 560 x 500 cm velikost kock — 4 mm in več barva — črna, bela, rdeča, oker, zelena ohranjenost — mozaik delno poškodovan upodobitev — risba v Jenny, Taf. VI—VII Lit. : Jenny, 9—10 Mozaik je bil odkrit med izkopavanji S. Jennya 1. 1893. Objavljena risba verjetno ne prikazuje celotnega mozaika oz. izpušča okvirni pas. Borduro ornamentalnemu polju tvori pet pasov, ki si navznoter slede: ozek črn linijski pas, pas v opoziciji postavljenih polkrogov z bršljanovim listom na konicah, pas v opoziciji postavljenih zobcev, pas dvotračne črno-bele pletenine in pas bogato razčlenjene črne akantove vitice na beli osnovi. Ornamentalnemu polju je dodan še širok pas z upodobitvijo tritonov. Centralna shema ornamentalnega polja kaže osrednje, uničeno figuralno polje, obdano z borduro stiliziranih valov ( Wellenband), krožno razvrščena osmerokotna polja in polja križne oblike. Polnilni motivi vizualno poglobljenih križnih polj so palmete in posodje, osmerokotnikov pa v dveh križajočih se kvadratih prikazana rozeta. V stranskih pravokotnikih nastopa kot polnilni motiv shema sekajočih se krogov, tvorečih štiriliste (BAIEMA 437) ter kompozicija pelt z odebeljenimi konci in vmesnimi križci v »tkalski« tehniki. Značilen je »razdrobljen« polnilni motiv rombičnih polj, ki poleg omenjenih križcev zaznamuje nastop pozneje prevladujoče »tkalske« tehnike. Geometrična shema tega mozaika je v nasprotju z zgoraj prikazanimi mozaiki iste stavbe dosledno plastično tretirana. Mozaik datiramo v pozno 2. oz. zgodnje 3. st. predvsem na osnovi švicarskih mozaikov. Pravilnost datacije potrjuje mozaik iz Balâcze (Kiss No. 20) z identično borduro v opoziciji postavljenih polkrogov z bršljanovim listom na konicah, datiran v čas okoli 1. 200. 2.6 stavba E, prostor 24 tab. XCa barva — črna, bela, sivo modra, rdeča, svetlo rdeča ohranjenost — fragmentarna, 2 fragmenta, eden 125 X 60 cm upodobitev — risba v Jenny, Taf. VII/2 Lit. : Jenny, 10 Dva fragmenta večbarvnega mozaika so odkrili med izkopavanji S. Jennya 1. 1893. Objavljena risba kaže fragment bordure (?) ortogonalne sheme štirilistov z vmesnimi kvadrati ukrivljenih stranic ter del ornamentalnega polja z masko, borduro palmet in fragmentom, ki predstavlja verjetno del morske scene. Mozaik moremo okvirno datirati v 3. st. 2.7 stavba E, prostor 25 tab. XCb—XCIa barva — črna, bela ohranjenost — delna upodobitev — risba v Jenny, Fig. 11 Lit. : Jenny, 10 Fragment mozaika je bil odkrit med izkopavanji S. Jennya 1. 1893. Risba omogoča verjetno rekonstrukcijo celote. Okvirni (?) pas, »podlaga« ornamentalnemu polju, tvori shema sekajočih se krogov, tvorečih črne štiriliste na beli osnovi, identična oni na mozaiku Ptuj-Zg. Breg 2.5. Sledi dvojna bordura, sestavljena iz pasu pettračne pletenine in pasu v opoziciji postavljenih polkrogov z bršljanovim listom na konicah. Ornamentalno polje ima centralno shemo z osrednjim križnim (?) poljem in štirimi diagonalno postavljenimi pravokotniki. V enem nastopa kot polnilni motiv visoka posoda na nogi. V osnovi plastično koncipirana shema je podobno kot shema mozaika Ptuj-Zg. Breg 2.3 prikazana dvodimenzionalno. Tudi tu še vedno nastopa stara koncepcija rombičnih polzvezd. Mozaik, katerega elementi bordure so identični mozaiku Ptuj-Zg. Breg 2.5 in katerega geometrična shema kaže enake značilnosti kot shema mozaika Ptuj-Zg. Breg 2.3 se izkazuje kot povezujoči člen, potrjujoč istočasni nastanek vseh treh mozaikov v poznem 2. oz. zgodnjem 3. st. 2.8 stavba E, prostor 27, 28 (k. o. Ptuj, pare. 2142/1, 2) tab. XCIb—XCIII velikost kock — 20 mm barva — črna, bela podlaga — do 10 cm debela plast malte z zdrobljeno opeko ohranjenost — fragmentarna nahajališče — in situ upodobitev — risba v Jenny, Fig. 12, 13 fotografiji vAV 15—16 (1964-65) sl. 4, 5 risba v A V 15—16 (1964-65) priloga 2 rekonstrukcija Z. Juretin v VS 11 (1966 [1967]) 7 3 paus-risbe v PM Ptuj, brez inv. št. Lit.: Jenny, 11 Iva Mikl, v Arheološki pregled 5 (1963) 94 E ad., v VS 9 (1962—1964) 184 Ead., »K topografiji rimske mestne četrti na današnjem Zgornjem Bregu v Ptuju«, A V 15—16 (1964—1965) 266—268 Ead., »Poskus rekonstrukcije rimske stavbe na Zg. Bregu v Ptuju«, VS 11 (1966 [1967]) 5—9 Fragmente mozaika so odkrili prvič med izkopavanji S. Jennya 1. 1893. Izkopavanja pod vodstvom I. Mikl 1. 1963 so pokazala, da pripadajo vsi razlikujoči se fragmenti enemu samemu, izredno velikemu mozaiku. Kljub fragmentarni ohranjenosti je bilo možno izvesti rekonstrukcijo njegove sheme. Okvirni pas tvori pas diagonalno potekajočih mozaičnih kock, ki mu sledi ozek črn pas okoli osrednje ploskve ortogonalne sheme kvadratov in pravokotnikov na beli osnovi. V osrednji mozaični ploskvi leži izven središča pomaknjeno pravokotno ornamentalno polje s široko borduro šahovnice in diagonalno shemo osmerokotnikov z vmesnimi kvadrati (BAIEMA 344). Preprosta geometrična shema, ki si jo moramo razlagati s sekundarno funkcijo prostora, za katerega je mozaik nastal, je časovno precej težko določljiva. Shema osmerokotnikov z vmesnimi kvadrati, ki ima določeno zvezo s stropno dekoracijo, nastopa že v Pompejih. Motiv šahovnice se v funkciji bordure pojavi šele v poznem 2. oz. zgodnjem 3. st.,78 ortogonalna shema kvadratov in pravokotnikov pa je glede na enake primere iz Ptuja (Ptuj-Zg. Breg 4.2) in Balacze (Kiss No. 20, 22), datirane v čas okoli 1. 200, bliže določljiva. Mozaik je nastal konec 2. ali v začetku 3. st. 2.9 stavba E, prostor 31 Med izkopavanji S. Jennya 1. 1893 so odkrili bel fragment mozaika in suspensio. Lit.: Jenny, 11—12 2.10 stavba E, prostor 32 Med izkopavanji S. Jennya 1. 1893 so odkrili fragment mozaika in suspensio s »Ketten-, Wellen- und Stufen-Ornament«. Lit.: Jenny, 12 3.1 k. o. Ptuj, parc, (prej 295) tab. XCIV—XCV barva — črna, bela, oker, rjava ohranjenost — mozaik delno poškodovan upodobitev — risba v Jenny, Taf. Vili Lit.: Jenny, 16 Mozaik je bil odkrit med izkopavanji Muzejskega društva v Ptuju 1. 1894 in pripada verjetno stavbnemu kompleksu, ki ga je izkopal Jenny. Objavljena risba, ki predstavlja ohranjeni del mozaika, izpušča okvirni pas, kateremu sledi ozek črn pas, obdajajoč osrednjo ploskev ortogonalne sheme kvadratov s polnilnim motivom kvadratov ukrivljenih stranic. Le-ta je razumljena kot »osnova«, »podlaga« dvodelnemu ornamentalnemu polju. Kvadratnemu ornamentalnemu polju s široko borduro girland je dodan ožji pas bele osnove, v katerem nastopa kot polnilni motiv vrsta parov pelt. Centralno shemo ornamentalnega polja sestavlja 12 kvadratov okoli osrednjega figuralnega polja z dvojno borduro — pasom trikotnikov (BAIEMA 159) in pasom stiliziranih valov ( Wellenband). Vsa kvadratna polja povezuje nezaključena dvotračna pletenina. Polnilni motivi malih kvadratnih polj so: v vogalnih poljih identične rozete v kombinaciji s peltami, v ostalih poljih po štirje plastično prikazani votli kvadri. Bogata razčlenjenost mozaika, uporaba barv, ambivalentni motiv stiliziranih valov okoli centralnega polja, predvsem pa plastično prikazani votli kvadri na črni osnovi, določajo nastanek tega mozaika v zgodnje 3. st. 4.1 k. o. Ptuj, pare. 1945, 1946 (stara pare. 289/1, delno 298 /1, Helleracker) tab. XCVI—XCVII velikost mozaika — 600 x 430 cm velikost kock — 6 do 11 mm barva — črna, bela, zelena, sivo-modra, rdeča, rožnata, oker podlaga — plast malte z zdrobljeno opeko ohranjenost — delna nahajališče — PM Ptuj, brez inv. št., velikost 336 x 174 cm upodobitev — paus-risbe in akvarel J. Schmida izgubljeno Lit.: V(iktor) S(krabar), »Römische Mosaikböden in Pettau«, Tagespost, Nr. 114, 1906 (27. 4.) —, v MZK, DF 5 (1906) 225, 363 —, v »Archäologischer Anzeiger«, Beiblatt zum JÖAI, 1907 (1908), 212 Abramić, 62 Klemenc-Saria, Ptuj, 50 Mozaik je bil odkrit med izkopavanji Muzejskega društva v Ptuju 1. 1906. Ohranjeni del in opis celote omogočata rekonstrukcijo. Neenakomerno širok bel okvirni pas diagonalno potekajočih mozaičnih kock obdaja kvadratno ornamentalno polje z borduro gir-land oz. v opoziciji razvrščenih palmet, kateremu je na eni strani dodan pas z motivom bršljanove vitice, izhajajoče iz kantharosa, postavljenega v sredini. Delitev ornamentalnega polja je tako enaka oni na mozaiku Ptuj-Zg. Breg 3.1 in 2.3. Notranjo borduro ornamentalnemu polju tvori pas izmenjujočih se črnih kvadratov in »peščene ure« ter pas večbarvne dvotračne pletenine. Ta bordura sega v prostor ornamentalnega polja sheme osmerokrakih rombičnih zvezd, vključujočih kvadratna polja (BAIEMA 367, Gonzenbach R41), katerih polnilni motivi so uničeni. Enostavna črnobela shema osmerokrakih rombičnih zvezd z vključenimi kvadratnimi polji je močno razširjena v zgodnjem 2. st. v Italiji. Sredi 2. st. se skupaj z uvajanjem barvitosti razširi v province. Splošno ta shema ne sega preko zgodnjega 3. st.79 Naš mozaik lahko okvirno datiramo v čas nastanka večine ptujskih mozaikov, i. e. v poznoantoninski-zgodnjeseverski čas. Precizneje ga lahko glede na polnilne motive rombov — barvno razdeljene ploskve, ki imajo analogije na velikem mozaiku iz Balâcze (Kiss No. 23), datiramo v čas okoli 1. 200. 4.2 k. o. Ptuj, pare. 1945, 1946 (stara pare. 289/1, delno 298/1, Helleracker) tab. XCVH—XCIX velikost mozaika — ca. 400 x 400 cm velikost kock — 12 mm barva — črna, bela ohranjenost — »gut erhaltener ... Mosaikboden« nahajališče — PM Ptuj, brez inv. št., trije fragmenti 105 X 105 cm, 113 X 100 cm, 53 x 53 cm Lit.: V(iktor) S(krabar), »Fund eines römischen Mosaikbodens«, Tagespost, Nr. 12, 1906 (13. 1.) Idem, »Römische Mosaikböden in Pettau«, Tagespost, Nr. 114, 1906 (23. 4.) —, v MZK, DF 5 (1906) 225, 363 Abramić, 62 Mozaik je bil odkrit med izkopavanji Murejskega društva v Ptuju 1. 1906. Ohranjeni fragmenti in opis omogočajo rekonstrukcijo celote. Ozek črn pas obdaja na zunanji in notranji strani širok bel okvirni pas diagonalno potekajočih mozaičnih kock. Kvadratno ornamentalno polje bele osnove z diagonalno mrežo kvadratov in pravokotnikov je obdano z ozkim črnim pasom. Polnilni motiv večjih belih kvadratov so križci iz petih kock (Fünfwürfelkreuz). Tu diagonalna mreža je v ortogonalni obliki znana na mozaikih Ptuj-Zg. Breg 2.8, Balâcza No. 20, 22, datiranih v čas okoli 1. 200, kamor lahko postavimo tudi nastanek našega mozaika. 4.3 k. o. Ptuj, pare. 1945, 1946 (stara pare. 289/1, 298/1, Helleracker) tab. C velikost mozaika — ca. 800 x 200 cm velikost kock — 12 mm barva — črna, bela ohranjenost — delna nahajališče — PM Ptuj, brez inv. št., velikost 116 x 78 cm Lit. : V(iktor) S(krabar), »Römische Mosaikböden in Pettau«, Tagespost, Nr. 114, 1906 (27. 4.) Abramić, 62 Mozaik je bil odkrit med izkopavanji Muzejskega društva v Ptuju 1. 1906. Ohranjeni fragment mozaika, ki je najverjetneje prekrival tla hodnika, kaže dvojni beli okvirni pas diagonalno potekajočih mozaičnih kock, ločen z ozkim črnim pasom. Sledi ornamentalno polje z borduro ozkega črnega pasu. Shema ornamentalnega polja bele osnove kaže ležeče in stoječe pravokotnike. Mozaična shema je izvedena iz talne obloge plošč80 in je v tej obliki znana že v 1. in zgodnjem 2. st. Po Gonzenbachovi81 naj bi proti koncu 2. st. nastopila inverzija barvnih vrednosti, vendar naš mozaik kljub temu le težko datiramo v čas pred 1. 200. Funkcija prostora, katerega talno površino je prekrival mozaik, je dovoljevala povsem preprosto shemo, obenem pa je znano, da so mozaikom z izvršeno inverzijo barvnih vrednosti sočasni tudi mozaiki starega tipa, zato je nastanek našega mozaika možen še v poznem 2. in v 3. st. V Joanneum prispeli fragmenti ptujskih mozaikov Leta 1817 je poslal Benedikt Hauschka »ein sehr hübsches Mosaikstück«. Lit.: JJ, 1824, 17 Leta 1891 je prispel fragment mozaika s Hajdine. Lit.: JJ, 1892, 40 KOTLJE 1.1 Na območju parcel 430 in 432 so našli mozaične kocke. J. Šašel meni po podatkih B. Teplya (S. Pahič meni da so le-ti napačni), da je eden mozaikov v PM Maribor s tega najdišča. Lit.: Jaro Šašel, »Arheološko-topografske novosti s področja Colatia in Atransa«, AV 5 (1954) 156 1 Podobno so ljubljanski mozaiki, katerih najdišča niso povsem določena, razvrščena od J do S. 2 RGMG, 1/2, 19. 3 Gonzenbach, 16. 4 M. Blanchard & J. Christophe & J. P. Darmon & H. Lavagne & R. Prudhomme & H. Stern, »Répertoire graphipue du décor géométrique dans la mosaique antique«, BAIEMA 4 (1973) 13—16. 5 Dosledno so, kjer je to upravičeno, na-vajane številke elementov, kompozicij in shem, dopolnjene zaradi boljšega razumevanja delno z nemškimi termini. 6 Blake II, III. 7 Gonzenbach. 8 Kiss. 9 Gonzenbach, 266. 10 Gonzenbach, 284. 11 Gonzenbach, 277—280. 12 Gonzenbach, 285—286. 13 Gonzenbach, 297. 14 Giovanni Brusin, »Tesselati di Cividale del Friuli«, Memorie storiche forogiuliesi 44 (1960—1961) Fig. 4, 4a. 15 Ibidem. 16 RGMG, 1/3, 27. 17 Gonzenbach, 266—267. 18 CIL 143688'20, AIJ 63—73. 19 Ne povsem identična shema nam je znana doslej le na mozaiku bazilike G v Amphipolisu, cf. Jean Pierre Michaud, »Chronique des fouilles et découvertes archéologiques en Grèce en 1968 et 1969«, Bulletin de Correspondance Hellénique XCIV/II (1970) 1071, Fig. 410. 20 CIL 143689. 21 CIL 143688. 22 CIL 1436810'12. 23 Blake II, 199, PL 19/2. 24 Kiss, No. 27. 25 Ta vano, Tav. IV. 26 Plesničar, La città, 373. 27 CIL 1436813. 28 CIL 1436819. 29 CIL 1436815'18,20. 30 Zovatto, si. 133. 31 Tavano, 201. 32 Branko Marušič, »Monumenti istriani đell’architectura sacrale altomedioevale con le absidi inscritte«, A V 23 (1972) si. 7. 33 Npr. mozaik bazilike Sta Eufemia v Gra-dežu iz 2. pol. 6. stol., cf. Tavano, Tav. XXX. 34 Cf. Ejnar Dyggve, »Die Mosaiken«, Forschungen in Salona, III (1939) 75. 36 Klemenc, 130. 36 Kiss, 55; Gonzenbach, 169. 37 Gonzenbach, 169. 38 Cf. G. Brusin, »Tesselati di Cividale...«, Fig. 4a. 39 Cf. Dr. Petter, »Römische Mosaiken vom Domplatze zu Salzburg«, MZK, DF 5 (1906) Fig. 13—14. 40 Heide Latin : Die römischen Mosaiken in Österreich, Diss. Wien 1967, 214 (tipkopis). 41 RGMG, 1/3, 27. 42 Mozaik Ljubljana 10. 5. 43 Gonzenbach, 286. 44 Kiss, 63. 45 Gonzenbach, 295—296. 46 Cf. Anton Gnirs, »Forschungen in Istrien«, JÖAI, 14, 1911, Fig. 84. 47 Cf. Rudolf Egger, »Die Ausgrabungen auf dem Magdalensberg 1950«, Carinthia I, 142 (1952) Abb. 22. 48 Cf. H. Latin: Die römischen Mosaiken..., 299—300. 49 Po lokalni tradiciji stastali na tem mestu dve cerkvici — Sta Chiara in San Giovanni di Piaggio. 50 Gonzenbach, 288. 51 Kiss, No. 23. 51a Ob odsotnosti vseh drugih podatkov, ki bi precizneje določali najdeni novec, se omejujemo na čas od 337—361. Možnost, da bi bil novec kovan v času, ko je bil Konstan-tij II. še cezar (od 324), je manj verjetna. 52 Cf. Walter Schmid, »Ein römischer Landsitz am Attersee«, Jahrbuch der Oberösterreichischen Musealvereines, 81 (1926) Abb. 6. 63 H. Latin : Die römischen Mosaiken..., 196. 54 Gonzenbach, 292—295. 65 Gonzenbach, 266—267. 66 Cf. Gonzenbach, 304—306. 57 Cf. Gonzenbach, 291—295. 58 Gonzenbach, 237. 59 Ibidem. 60 Gonzenbach, 119; RGMG, 1/3, 42. 61 Cf. mozaik Celje 14. 2. 62 RGMG, 1/3, 27. 63 Parlasca, 118. 64 Gonzenbach, 228. 65 Za podrobnejši prikaz te sheme cf. mozaik Celje 13. 1. 66 Tavano, Tav. IV. 67 Podrobnejši prikaz ob mozaiku Celje 13.1. 68 Izsledke analize novčnih najdb mi je posredoval P. Kos. 69 Napis archidiacono antioco batteste- RIUM ET PORTICUS CUM GLORIA ET LAETITIA PERFECTUM EST. 70 Cf. Doro Levi : Antioch Mosaic Pavements, I, Princeton-London-Den Haag 1947. 71 Cf. Gonzenbach, 291—297. 72 Cf. Zemljiška knjiga k. o. Gradišče, vložek št. 149. 73 Plesničar, La città. 74 Cf. Gonzenbach, 268—269. 75 Cf. Gonzenbach, 266. 76 Cf. Gonzenbach, 296—297. 77 Parlasca, 116. 78 Gonzenbach, 284. 79 Gonzenbach, 169. Kiss, 55. 80 Cf. Gonzenbach, 267. 81 Ibidem. KRONOLOŠKA TABELA Izola 1.1 Izola 1.2 Izola 1.3 Izola 1.4 Celje 10.1 Celje 2.2 Celje 20.1 Celje 14.1 Celje 14.2 Celje 6.1 Celje 6.2 Celje 17.1 Celje 19.1 Ptuj-Zg. Breg 1.1 Celje 8.1 Drnovo 1.1 Drnovo 1.2 Ptuj-Sp. Hajdina 1.1 Ptuj-Zg. Breg 2.3 Ptuj-Zg. Breg 2.5 Ptuj-Zg. Breg 2.7 Ptuj-Zg. Breg 2.8 Ptuj-Zg. Breg 4.1 Ptuj-Zg. Breg 4.2 Ptuj-Zg. Breg 2.1 Ptuj-Zg. Breg 3.1 Celje 15.1 Ptuj-Zg. Breg 2.4 Ptuj-Sp. Hajdina 2.1 Ptuj-Zg. Breg 2.6 Sv. Križ 1.1 Ljubljana 22.1 Šmartno 1.1 Ljubljana 17.1 Ljubljana 1.2 Ljubljana 3.1 Ljubljana 6.1 Ljubljana 6.2 Ljubljana 7.2 Ljubljana 8.1 Ljubljana 8.6 Ljubljana 10.1 Ljubljana 10.2 Ljubljana 10.3 Ljubljana 10.5 Ljubljana 10.6 Ljubljana 11.3 Ljubljana 11.4 Ljubljana 9.1 Ljubljana 15.1 Ljubljana 15.2 Celje 13.1 0 100 200 300 400 500 Naselje ali mesto Občim Okraj Celje Celje Celje mesto Novi Kloster Polzela Celje okolica Rimske Toplice Rimske Toplice Celje okolica Šmarjeta Rimske Toplice Celje okolica Zgornje Grušovlje Šempeter v Savinjski dol. Celje okolica Grobelno Šmarje pri Jelšah Celje okolica Ajdovščina Ajdovščina Gorica Dekani Dekani Koper Izola Izola Koper Viližan Izola Koper Koper Koper Koper Ankaran Koper okolica Koper Semedela Koper okolica Koper Valdoltra Koper okolica Koper Piran Piran Koper Portorož Portorož Koper Strunjan Portorož Koper Sv. Bernardin Portorož Koper Grubelce (Slami) Sečovlje Koper Orešje na Bizeljskem Bizeljsko Krško Drnovo Leskovec pri Krškem Krško Ljubljana Ljubljana Ljubljana mesto Sv. Križ pri Moravčah Moravče Ljubljana okolica Šmartno v Tuhinju Tuhinj Ljubljana okolica Vrhnika Vrhnika Ljubljana okolica Stogovci Apače Ljutomer Veržej Veržej Ljutomer Betnava Maribor Maribor Ivanci Bogojina Murska Sobota Korita Dobrnič Novo mesto Mačkovec pri Dvoru Dvor Novo mesto Dolenja Dobrava Trebnje Novo mesto Stari trg Trebnje Novo mesto Spodnja Hajdina Hajdina Ptuj Zgornja Hajdina Hajdina Ptuj Ptuj (Panorama) Ptuj mesto Ptuj Vičava Ptuj mesto Ptuj Zgornji Breg Ptuj mesto Ptuj Kotlje Ravne na Koroškem Slovenj Gradec str. Ajdovščina 560—561 Ankaran 563—564 Betnava 596 Celje 546—559 Cankarjeva 9—11 554—556 fragmenti v Joanneum-u 559 Gledališka ul. 548 Miklošičeva ul. 558 območje mesta Celje 558 Prešernova 7 549—550 Prešernova 10 550 Prešernova 12 550—551 Stanetova 3 556—557 Stanetova 4 557 Stanetova 18 557—558 Titov trg 9 552—554 Tomšičev trg 552 Tomšičev trg 12 551 Tomšičev trg 13 551—552 Tomšičev trg 14 552 Trg V. kongresa 549 Trg V. kongresa 8 548—549 Trg svobode 8 546—547 Trg svobode 9 547—548 Trg svobode 10 548 vila na Sevcih 558—559 Dekani 561 Dolenja Dobrava 597 Drnovo 565—566 Grobelno 560 Grubelce 565 Ivanci 596 Izola 561—563 Koper 563 Korita 596 Kotlje 607 Ljubljana 566—594 insula I 566—568 insula II 569 insula V 569—570 insula VI 570—571 insula VII 571 insula Vili 571—573 insula X 573 insula XII 574—576 insula XIII 576—578 insula XIV 578—581 insula XV 581—585 insula XXIV 584, 585 insula XXVIII 585 insula XXX 585—587 insula XXXII 587—590 Aškerčeva c. 590 FAGG — odd. za arhitekturo 590 Forstlechnerjev vrt 593 G öblov vrt 592—593 Gradišče 593 Gregorčičeva ul. 593 Gregorčičeva 23 593 križišče Emonske in Aškerčeve c. 590 Seunigov vrt 591 Trg mladinskih delovnih brigad 2 590 Trg mladinskih delovnih brigad 12 591, 592 Trg revolucije 594 Vegova 4 593—594 Zelnikov vrt 591 Mačkovec pri Dvoru 597 Novi Klošter 560 Orešje na Bizeljskem 565 Piran 564 Portorož 564 Ptuj 597—607 Panorama 599 fragmenti v Joanneum-u 607 Rimske Toplice 560 Semedela 564 Spodnja Hajdina 597—599 Stari trg 597 Stogovci 596 Strunjan 564 Sv. Bernardin 564 Sv. Križ pri Moravčah 594—595 Šmarjeta 560 Šmartno v Tuhinju 595—596 Valdoltra 564 Veržej 596 Vičava 599 Viližan 563 Vrhnika 596 Zgornja Hajdina 599 Zgornje Grušovlje 560 Zgornji Breg 599—607 SEZNAM SLIK IN TABEL Slika 1 — Načrt mesta Celja z vrisanimi najdišči mozaikov; številke odgovarjajo oštevilčenju v katalogu. Slika 2 — Tloris odkopanih objektov v Prešernovi ul. 7 v Celju; iz A V4 (1953) 110. Slika 3 — Tloris odkopanih objektov v Cankarjevi 9-11 v Celju; iz MCC, NF XVII, Taf. I. Slika 4 — Tloris izkopanih objektov na Stallnerjevem vrtu (Stanetova 18); iz MCC, NF XXV, Fig. 23. Slika 5 — Tloris rimske vile na Sevcih, izdelan ob izkopavanjih F. Lorgerja, hranjen v PM Celje, brez inv. št. Slika 6 —Tloris odkopanega objekta v Simonovem zalivu pri Izoli; iz Notizie degli Scavi di antichità, IV, 1928. Slika 7 —Tloris Emone na načrtu mesta Ljubljana; iz Milica Detoni & Tine Kurent: Mo- dularna rekonstrukcija Emone (Situla, ser. v 4°, 1, 1963). Tloris emonskih insul I in II iz Schmid, JfA, Tafel IV. Tloris emonskih insul IV in V iz Schmid, JfA, Tafel V. Tloris emonske insule VI iz Schmid, JfA, Tafel VI. Tloris emonske insule VII iz Schmid, JfA, Tafel Vili. Tloris emonske insule Vili iz Schmid, JfA, Tafel IX. Tloris emonske insule X iz Schmid, JfA, Tafel X. Tloris emonske insule XII iz Schmid, JfA, Tafel XII. Tloris emonske insule XIII iz Schmid, JfA, Tafel XIII. Tloris emonske insule XIV iz Schmid, JfA; Tafel XIV. Tloris emonske insule XV iz Schmid, JfA, Tafel XV. Tloris emonske insule XV iz Plesničar, Jakopičev vrt, 5. Tloris emonske insule XV z načrta Emone v MM Ljubljana. Tloris emonske insule XXIV iz Schmid, JÖAI, 161—162. Tloris emonske insule XXX z načrta Emone v MM Ljubljana. Tloris emonske insule XXXII z načrta Emone v MM Ljubljana. Tloris emonske insule XXXII iz z(F23 (1972) 371. Situacijska risba odkopanega objekta Ljubljana 20 iz AV17 (1966) priloga 1. Tloris odkopanega objekta Ljubljana 20 iz AV 17 (1966) priloga 2. Situacijski tloris najdišča mozaika Sv. Križ pri Moravčah 1.1 iz AV 5 (1954) priloga v tekstu. Načrt mesta Ptuja in okolice. Situacijski načrt Jennyevih izkopavanj 1. 1893; iz MCC, NF 22 (1896) Tafel X. Tloris odkopanih objektov med Jennyevimi izkopavanji 1. 1893; iz MCC, NF 22 (1896) Tafel IX. Tloris stavbe E z mozaiki (Zg. Breg pri Ptuju); iz VS 11 (1966 [1967]) 7. Slika 8 - Slika 9 -Slika 10 -Slika 11 - Slika 12 Slika 13 - Slika 14 ■ Slika 15 Slika 16 Slika 17/1 ■ Slika 17/2 — Slika 17/3 — Slika 18 — Slika 19 — Slika 20/1 — Slika 20/2 — Slika 21/1 — Slika 21/2 — Slika 22 — Slika 23 — Slika 24 — Slika 25 — Slika 26 — Tabla la, b Tabla Ha b Tabla III Tabla IV Tabla V Tabla VI Tabla VII Tabla Vlila b Tabla IXa b Tabla Xa b Tabla XIa, b Tabla XIIa, b Tabla XlIIa, b Tabla XIVa b Tabla XV — Fragmenti mozaika Celje 2.2, foto B. D. —■ Fragmenti mozaika Celje 2.2, foto B. D. — Načrt najdišča mozaika Celje 2.2 v PM Celje. — Fragmenta mozaika Celje 6.1, foto B. D. — Fragmenti mozaika Celje 6.1, foto B. D. — Fragmenta mozaika Celje 6.2, foto B. D. — Fragmenti mozaikov Celje 6.1, 6.2, foto B. D. — Fragmenti mozaikov Celje 6.1, 6.2, foto B. D. — Situacijska risba najdbe mozaika Celje 8.1 v PM Celje. — Risba detajla mozaika Celje 8.1 v PM Celje. — Risba odkritega dela mozaika Celje 8.1 v PM Celje. — Načrt za prenos mozaika Celje 8.1 v minoritsko cerkev v Celju (PM Celje). — Rekonstrukcija mozaika Celje 8.1 v PM Celje. — Rekonstrukcija mozaika Celje 8.1 v PM Celje. — Risbi mozaika Celje 10.1 v PM Celje. — Risbi mozaika Celje 10.1 v PM Celje. — Risbi detajla mozaika Celje 10.1 v PM Celje. — Mozaik Celje 10.2, foto. B. D. — Risba mozaika Celje 13.Ib iz MCC, NF 24 (1898) Fig. 1. — Tloris celjske bazilike z ohranjenimi fragmenti mozaika Celje 13.1 iz MCC, NF 24 (1898) Taf. I. Tabla XVIa —- Risba detajla mozaika Celje 13.1 iz MCC, NF 24, Taf. II. b — Risba detajla mozaika Celje 13.1 iz MCC, NF 24, Taf. Illa. Tabla XVIIa — Risba detajla mozaika Celje 13.1 iz MCC, NF 24, Taf. Hib, c, d. b — Risba detajla mozaika Celje 13.1 iz MCC, NF 24, Taf. V. Tabla XVIIIa — Risba detajla mozaika Celje 13.1 iz MCC, NF 24, Taf. IV. b — Paus-risba mozaika Celje 13.1 v PM Celje. Tabla XIX — Fotografiji M. Lenza mozaika Celje 13.1, v PM Celje. Tabla XX — Grafična rekonstrukcija mozaika Celje 13.1. Tabla XXI — Grafična rekonstrukcija dela mozaika Celje 13.1, ohranjenega na fotografiji M. Lenza (tabla XIXa). Tabla XXII — Risba I. Valentinitscha mozaika Celje 14.1 v PM Celje. Tabla XXIIIa — Risba mozaika Celje 14.1 iz MHVS 5 (1854) Taf. II. b — Risba mozaika Celje 14.1 iz MCC, NF 17 (1891) Taf. III. Tabla XXIVa — Mozaik Celje 14.1, foto B. D. b -— Risba mozaika Celje 14.2 v PM Celje. Tabla XXVa — Risba mozaika Celje 15.1 iz MZK, DF 2 (1903) Fig. 37. b — Skica s svinčnikom mozaika Celje 15.1 v Joanneum-Eggenberg. Tabla XXVIa — Risba mozaika Celje 17.1 iz MCC, NF 25 (1899) Fig. 24. b — Paus-risba mozaika Celje 19.1 v PM Celje. Tabla XXVII — Fotografija risbe mozaika Celje 20.1 v PM Celje. Tabla XXVIIIa — Mozaik Izola 1.1 iz AT, 10 (1923) Fig. 5. b —• Mozaik Izola 1.1, foto V. Šribar. Tabla XXIXa — Mozaik Izola 1.1, foto V. Šribar. b — Mozaik Izola 1.3 iz AMSIA, XLI/II, 400. Tabla XXXa — Mozaik Izola 1.3 v PM Koper, foto B. D. b — Mozaik Izola 1.4, foto V. Šribar. Tabla XXXI — Risba mozaikov Izola 1.1, 1.2, 1.4 iz VS 7 (1958-59) 332. Tabla XXXIIa — Mozaik Grubelce 1.1 iz A V19 (1968) sl. 4. b — Fragment mozaika Drnovo 1.1 v PM Brežice, foto B. D. Tabla XXXIII — Fragmenta mozaika Drnovo 1.1 v PM Brežice, foto B. D. Tabla XXXIV — Fragmenta mozaika Drnovo 1.1 v PM Brežice, foto B. D. Tabla XXXV — Grafična rekonstrukcija mozaika Drnovo 1.1. Tabla XXXVI — Fragmenta mozaika Drnovo 1.2 v PM Brežice, foto B. D. Tabla XXXVIIa — Fragmenta mozaika Drnovo 1.2 v PM Brežice, foto B. D. b — Grafična rekonstrukcija mozaika Drnovo 1.2. Tabla XXXVIIIa — Risba mozaika Ljubljana 1.2 iz Schmid, JfA, Abb. 21. b — Risba mozaika Ljubljana 3.1 iz Schmid, JfA, Tafel XVII. Tabla XXXIX — Mozaik Ljubljana 3.1, neg. št. 385 v NM Ljubljana. Tabla XLa — Risba mozaika Ljubljana 6.1 iz Schmid, JfA, Abb. 42. b — Risba mozaika Ljubljana 6.2 iz Schmid, JfA, Abb. 43. Tabla XLI — Grafična rekonstrukcija mozaika Ljubljana 6.2. Tabla XLII — Risba mozaika Ljubljana 7.2 iz Schmid, JfA, Abb. 49. Tabla XLIII — Risba mozaika Ljubljana 8.1 iz Schmid, JfA, Abb. 70. Tabla XLIV — Grafična rekonstrukcija mozaika Ljubljana 8.1. Tabla XLV — Risba mozaika Ljubljana 8.6 iz Schmid, JfA, Abb. 67. Tabla XLVIa — Risba mozaika Ljubljana 9.1 iz Schmid, JfA, Abb. 72. b — Risba detajla mozaika Ljubljana 9.1 iz Schmid, JfA, Abb. 73. c — Mozaik Ljubljana 9.3 v MM Ljubljana, foto B. D. XLVII — Risba mozaika Ljubljana 10.1 iz Schmid, JfA, Abb. 74. XLVIII — Grafična rekonstrukcija mozaika Ljubljana 10.1. XLIX — Risba mozaika Ljubljana 10.2 iz Schmid, JfA, Abb. 75. L — Grafična rekonstrukcija mozaika Ljubljana 10.2. LI — Risba mozaika Ljubljana 10.3 iz Schmid, JfA, Abb. 76. Lil — Grafična rekonstrukcija mozaika Ljubljana 10.3. Lillà — Mozaik Ljubljana 10.3, neg. št. 1951 v NM Ljubljana. b — Mozaika Ljubljana 10.5, 10.6, neg. št. 2823 v NM Ljubljana. LIV — Risba mozaika Ljubljana 10.5 iz Schmid, JfA, Abb. 77. LV — Risba mozaika Ljubljana 10.6 iz Schmid, JfA, Abb. 78. LVI — Mozaik Ljubljana 11.3, foto B. D. LVII — Grafična rekonstrukcija mozaika Ljubljana 11.3. Tabla Tabla Tabla Tabla Tabla Tabla Tabla Tabla Tabla Tabla Tabla Tabla LVIII Tabla LIXa b Tabla LX Tabla LXI Tabla LXII Tabla LXIII Tabla LXIV Tabla LXV Tabla LXVI Tabla LXVII Tabla LXVIIIa -b - Tabla LXIX Tabla LXX Tabla LXXIa b Tabla LXXII Tabla LXXIII Tabla LXXIVa -b -c Tabla LXXV Tabla LXXVIa b -c Tabla LXXVIIa -b Tabla LXXVIIIa b ■ Tabla LXXIX Tabla LXXXa b Tabla LXXXI Tabla LXXXII Tabla LXXXIII Tabla LXXXIV Tabla LXXXV Tabla LXXXVI Tabla LXXXVII Tabla LXXXVIII Tabla LXXXIX Tabla XCa b Tabla XCIa b Tabla XCIIa b Tabla XCIIIa b Tabla XCIV Tabla XCV Tabla XCVI Tabla XCVII Tabla XCVIH Tabla XCIXa b Tabla C Mozaik Ljubljana 11.4, foto B. D. Mozaik Ljubljana 13.1, neg. št. XXXIV/8, 9 v MM Ljubljana. Mozaik Ljubljana 14.3 v MM Ljubljana, foto B. D. Mozaika Ljubljana 15.1 in 15.2, foto M. Pajk. Risba mozaika Ljubljana 15.1, D. Vahen. Grafična rekonstrukcija mozaika Ljubljana 15.1. Risba mozaika Ljubljana 15.2 — D. Vahen; Grafična rekonstrukcija mozaika Ljubljana 15.2 — B. D. Mozaik Ljubljana 15.3, foto M. Pajk. Mozaik Ljubljana 15.4, risba D. Vahen. Rekonstrukcija mozaika Ljubljana 15.4, D. Vahen. Mozaik Ljubljana 17.1, neg. št. 3264 v NM Ljubljana. Mozaik Ljubljana 17.1 v MM Ljubljana, foto B. D. Mozaik Ljubljana 18.1, neg. št. 2985 v NM Lj. Mozaik Ljubljana 22.1, neg. št. 134 v NM Ljubljana. Mozaik Ljubljana 22.1 v NM Ljubljana, foto M. Pajk. Grafična rekonstrukcija mozaika Ljubljana 22.1.1 Mozaik Sv. Križ pri Moravčah 1.1 iz A V 5 (1954) sl. 1. Risba mozaika Šmartno v Tuhinju 1.1 iz Kamniški zbornik 6 (1960) 37, 39. Fotografiji mozaika Ptuj-Sp. Hajdina 1.1 v PM Maribor. Mozaik Ptuj-Sp. Hajdina 1.1 v PM Maribor, inv. št. 2293, foto B. D. Mozaik Ptuj-Sp. Hajdina 1.1 v PM Maribor, inv. št. 2298, foto B. D. Mozaik Ptuj-Sp. Hajdina 1.1 v PM Maribor, inv. št. 2297, foto B. D. Grafična rekonstrukcija mozaika Ptuj-Sp. Hajdina 1.1. Mozaik Ptuj-Sp. Hajdina 2.1 v PM Maribor, inv. št. 2294, foto B. D. Mozaik Ptuj-Sp. Hajdina 2.1 v PM Maribor, inv. št. 2296, foto B. D. Mozaik Ptuj-Sp. Hajdina 2.1 v PM Maribor, inv. št. 2295, foto B. D. Mozaik Ptuj-Sp. Hajdina 2.1 v PM Maribor, inv. št. 2299, foto B. D. Mozaik Ptuj-Sp. Hajdina 2.1 v PM Maribor, inv. št. 2300, foto B. D. Risba mozaika Ptuj-Zg. Breg 1.1 iz Jenny, Taf. I. Mozaik Ptuj-Zg. Breg 1.1, foto B. D. Grafična rekonstrukcija mozaika Ptuj-Zg. Breg 1.1 Risba mozaika Ptuj-Zg. Breg 2.1 iz Jenny, Fig. 9. Mozaik Ptuj-Zg. Breg 2.2, foto B. D. Grafična rekonstrukcija mozaika Ptuj-Zg. Breg 2.1. Risba mozaika Ptuj-Zg. Breg 2.3 iz Jenny, Taf. IL Mozaik Ptuj-Zg. Breg 2.3, foto B. D. Mozaik Ptuj-Zg. Breg 2.3, foto B. D. Grafična rekonstrukcija mozaika Ptuj-Zg. Breg 2.3. Risba mozaika Ptuj-Zg. Breg 2.4 iz Jenny, Taf. V. Grafična rekonstrukcija mozaika Ptuj-Zg. Breg 2.4. ■ Risba mozaika Ptuj-Zg. Breg 2.5 iz Jenny, Taf. VI. Grafična rekonstrukcija mozaika Ptuj-Zg. Breg 2.5. Risba mozaika Ptuj-Zg. Breg 2.6 iz Jenny, Taf. VII/2. Risba mozaika Ptuj-Zg. Breg 2.7 iz Jenny, Fig. 11. Grafična rekonstrukcija mozaika Ptuj-Zg. Breg 2.7. Risba mozaika Ptuj-Zg. Breg 2.8 iz Jenny, Fig. 12, 13. Tloris odkopanega objekta z mozaikom Ptuj-Zg. Breg2.8, iz /H'T5-16(1964-65) priloga 2. Mozaik Ptuj-Zg. Breg 2.8 iz AV 15-16 (1964-65) sl. 5. ■ Mozaik Ptuj-Zg. Breg 2.8 iz AV 15-16 (1964-65) sl. 4. Grafična rekonstrukcija mozaika Ptuj-Zg. Breg 2.8. Risba mozaika Ptuj-Zg. Breg 3.1 iz Jenny, Taf. Vili. ■ Grafična rekonstrukcija mozaika Ptuj-Zg. Breg 3.1. - Mozaik Ptuj-Zg. Breg 4.1, foto B. D. - Grafična rekonstrukcija mozaika Ptuj-Zg. Breg 4.1. - Fragmenta mozaika Ptuj-Zg. Breg 4.2, foto B. D. - Fragment mozaika Ptuj-Zg. Breg 4.2, foto B. D. - Grafična rekonstrukcija mozaika Ptuj-Zg. Breg 4.2. - Fragment mozaika Ptuj-Zg. Breg 4.3, foto B. D. L \s ETOVIO V l A \\ ) , ■ v \ \y( * 1 11 J v ■v 21 r KARTA NAJDIŠČ ANTIČNtH MOZAIKOV SLOVENIJE 1 Celje 2 Novi Klošter 3 Rimske Toplice 4 Šmarjeta pri Rimskih Toplicah 5 Zgornje Grušovlje 6 Grobelno 7 Ajdovščina 8 Dekani 9 Izola 10 Viližan 11 Koper 12 Ankaran 13 Semedela 14 Valdoltra 15 Piran 16 Portorož 17 Strunjan 18 Sv. Bernardin 19 Grubelce 20 Orešje na Bizeljskem 21 Drnovo 22 Ljubljana 23 Sv. Križ pri Moravčah 24 Šmartno v Tuhinju 25 Vrhnika 26 Stogovci 27 Veržej 28 Betnava 29 Ivanci 30 Korita 31 Mačkovec pri Dvoru 32 Dolenja Dobrava 33 Stari trg 34 Ptuj (Sp. in Zg. Hajdina, Ptuj-Panorama, Vičava, Zg. Breg) 35 Kotlje LES MOSAÏQUES ANTIQUES SUR LE TERRITOIRE DE LA R. S. DE SLOVÉNIE TABLE DES MATIÈRES Abréviations............................................................................... 538 Histoire des recherches ................................................................... 618 Description du développement .............................................................. 619 Catalogue ................................................................................. 545 Explication du catalogue .................................................................. 621 Tableau chronologique...................................................................... 609 Index territorial ......................................................................... 610 Index alphabétique ........................................................................ 611 Liste des figures et tableaux ............................................................. 622 Carte géographique......................................................................... 616 Histoire des recherches L’histoire des recherches des mosaïques antiques, créées sur le territoire de la Slovénie actuelle est — pour autant que l’on puisse parler de recherches au sens actuel — le plus étroitement liée au développement de la science archéologique slovène.1 Du milieu du 16e siècle, où l’on nota la première découverte des mosaïques,2 à la fin du 18e siècle, dans l’historiographie humaniste, à côté de l’intérêt accru porté à l’antiquité, on mentionne aussi les découvertes des mosaïques parmi les matériaux avant tout épigraphiques.3 A l’avènement du 19e siècle, les conditions de la science archéologique changent. Il y a encore des oeuvres créées dans la tradition de l’historiographie baroque,4 qui apportent en partie aussi des matériaux archéologiques ou mosaïqués. Cependant, une nouveauté essentielle de cette période, ce sont les institutions spécialisées, provenant dans leur fondement de l’esprit du romantisme. Il s’agit ici, d’une part, avant tout des musées5 qui se forment déjà au début du 19e siècle et, de l’autre, des différentes sociétés, surtout historiques.6 Ces institutions, se formant à travers tout le 19e siècle et en partie même au début du 20e siècle, recouvraient relativement bien, à la fin du 19e siècle, la surface de la Slovénie actuelle et, par le réseau des correspondants et des conservateurs, les informations sur les nouvelles découvertes parvenaient assez régulièrement dans leurs organes.7 D’autre part, la formation des musées et des sociétés n’avait pas seulement le caractère passif du rassemblement des objets et des informations. Au milieu de la seconde moitié du siècle on établit une nouvelle méthode de découverte — les fouilles archéologiques. Il est vrai que celles-ci étaient avant tout la conséquence de la prise de conscience de la nécessité d’un «tableau archéologique achevé»,8 mais cette conscience n’avait pu se former que dans le cadre des activités des institutions précédemment mentionnées.9 La période du dernier tiers du 19e siècle et du début du 20e siècle est — pour la plupart des matériaux archéologiques découverts en Slovénie — comme pour les mosaïques, la période dans laquelle on a découvert le plus de monuments. En 1941, Ložar a noté : «Les matériaux qui ont vu le jour de cette manière, sont la base de l’inventaire des monuments de l’archéologie slovène, qui depuis lors n’a pas beaucoup changé et ne s’est pas non plus enrichi outre mesure.»10 Aujourd’hui nous pouvons répéter les mêmes mots pour les mosaïques. C’est un fait, en effet, que de la fin des fouilles de Schmid à Ljubljana à nos jours, le nombre des mosaïques découvertes en Slovénie n’a pas essentiellement augmente. A de rares exceptions près, comme les mosaïques de Drnovo, les mosaïques vieilles-chrétiennes de Ljubljana et encore quelques autres, les mosaïques nouvellement découvertes sont en grande majorité des découvertes fortuites ou le résultat de fouilles de protection. Mais cela signifie que, en raison de leur caractère fragmentaire réel et spatial, ces mosaïques sont le plus souvent inutilisables, évidemment pour autant que leur image visuelle nous est connue. Un autre problème qui concerne les matériaux mosaïqués découverts est celui de la conservation, qui se manifeste dans un très petit nombre de mosaïques en fait conservées dans les musées Slovènes. Nous pouvons en chercher les raisons dans les rapports de la science archéologique ou d’histoire de l’art slovène avec les monuments de l’art antique. Jusqu’aux traités de R. Ložar,11 nous ne connaissons pas d’oeuvre qui s’occuperait exclusivement de l’analyse des monuments d’art du pays, par ailleurs après la dernière guerre seuls de rares spécialistes Slovènes se sont occupés de ces problèmes. Un tel état s’est reflété le plus fortement justement dans les mosaïques, dont la consistance est moins durable que par ex. celle des monuments de pierre. Si nous examinons la littérature qui s’occupe d’une manière ou de l’autre de nos mosaïques, nous constatons qu’elle va des notes fugitives concernant les découvertes des mosaïques, en passant par différentes revues,12 aux descriptions plus larges de mosaïques particulières,13 mais qu’elle ne touche jamais au domaine de l’analyse professionnelle.14 Le présent travail, en présentant la production entière des mosaïques antiques connues à nos jours sur le territoire de la Slovénie, a pour but d’établir une base solide à toutes les études ultérieures des mosaïques antiques de ce territoire et à la fois d’encourager un traitement analogue des autres matériaux mosaïqués, découverts sur le_ territoire de la Yougoslavie. Et par là il rejoint les efforts de l’Association internationale pour l’Étude de la Mosaïque antique (AIEMA), par la publication du «Corpus Mosaicorum Antiquorum». Description du développement La communication suivante est une description générale du développement des mosaïques antiques du territoire slovène, come elle s’est formée avec le traitement catalogué des matériaux, présentée dans un choix des monuments d’une certaine importance. Dans le développement de la mosaïque antique, au 1er siècle avant n. è. survient un changement qui est décisif pour tout le développement ultérieur. Cet art alors tout à fait exclusif et de luxe connaît un grand essort et il commence à rivaliser avec l’espèce jusque-là la plus répandue de revêtement du sol — l’aire incrustée. La cause de cette extension extraordinaire peut résider dans le fait qu’après une longue voie d’évolution, la mosaïque est revênnue à son point de départ, rejetant son caractère pictural et redevenant avant tout revetement du sol en se soumettant entièrement aux lois de l’architecture.15 La mosaïque a donc repris sa fonction primitive de revêtement du sol dans le sens de la fermeture solide de l’espace architectural vers le bas. L’art de la mosaïque s’est égalisé pour une brève période avec la technique de la mosaïque; il n’est resté qu’une surface mosaïquée homogène, non décomposée, fermement prise dans le cadre qui divisait fonctionnellement la surface. Les exemples de ce degré de développement de la mosaïque sont rares dans les provinces. Ils sont connus par le Magdalenskberg en Carinthie,16 le Val Bandon en Istrie17 et sur le territoire slovène par le Simonov zaliv (la Baie de Simon) près d’Izola (tab. XXVin—XXXI). Ces exemples représentent le degré initial du style dit sévère. Un peu après s’est formée la mosaïque non conservée aujourd’hui de Celje 10.1 (tab. XI—XIII), où la surface mosaïquée était déjà recouverte par un filet géométrique linéaire. Le filet à champs hexagonaux avec des étoiles rhombiques intermédiaires à six branches est connu en Italie du Nord et en France (Ci-vidale, Aquilée, Besançon) et il s’est limité généralement à la période flavienne. Le rapport entre le filet linéaire noir et le fondement blanc de la mosaïque est resté, malgré les éléments décomposés, égal à celui des mosaïques de la Baie de Simon. Visuellement l’échantillon noir du schéma géométrique linéaire agit comme un filet solide, déployé par-dessus l’espace vide de la surface blanche Nous pouvons peut-être pressentir un nouvel élément dans le rapport fondement — échantillon dans les motifs de remplissage des champs hexagonaux, qui activent encore en partie le fondement dans le cadre de l’échantillon, ce qui est la caractéristique des mosaïques de la Ie moitié du 2e siècle. Celles-ci certifient l’inexistence du fondement au sens ancien. Le fondement mosaïqué est attiré dans l’échantillon lui-même, ce qui efface la distinction entre les surfaces noires et blanches maintenant équivalentes. Si auparavant l’échantillon géométrique était posé tout à fait nettement sur le fondement vide et si les plans du fondement et de l’échantillon se distinguaient entre eux, dans le nouvel échantillon ambivalent le fondement est entièrement recouvert et les deux plans sont réunis en un. La conséquence de ce processus fut, dans la phase finale au 3e siècle, un fondement mosaïqué tout à fait noir avec un échantillon blanc, ce qui est exactement l’opposé de la situation initiale au 1er s. avant n. è. Le fondement est ici de nouveau une surface du sol indifférente, compacte, sur laquelle se développe un échantillon géométrique blanc. L’unique exemple de ce degré d’évolution parmi les matériaux du pays est la mosaïque de Ljubljana 17.1 (tab. LXVII—LXVIIIa), pour laquelle, à côté de l’inversion des couleurs, il est caractéristique qu’elle recouvrait le sol d’un couloir, donc d’un espace qui, par sa fonction dans le complexe d’une architecture déterminée, a une place secondaire. Il est caractéristique que dans ce temps les mosaïques noir-blanc des schémas géométriques se retirent dans les espaces marginaux,18 ce qui correspond à leur évaluation envers les mosaïques figuratives et ornamentales de plusieurs couleurs, porteuses du développement ultérieur. Dans la ligne d’évolution des mosaïques noir-blanc, au 2e siècle se manifestent des mosaïques qui ont conservé l’ancienne conception du filet noir sur fondement blanc, mais qui ont déjà en même temps introduit aussi des éléments de la nouvelle ambivalence, avant tout dans le cadre des motifs de remplissage. Telle est probablement la mosaïque de la moitié du 2e s. de Celje 20.1 (tab. XXVII), dont le schéma est connu en Italie déjà au 1er s. et en France et en Allemagne au 2e et dans la Ie moitié du 3e siècle. Le développement réel des mosaïques noir-blanc n’a pas le cours rectiligne qu’on pourrait s’imaginer d’après ce qui a été dit ci-dessus. Les différentes étapes de ce développement se sont réalisées sur les mosaïques parallèles dans le temps durant toute la période de l’empire romain. Cependant, les mosaïques noir-blanc de la fin du 2e ou du début du 3e s. sont repoussées au second plan, leur place étant occupée dans ce temps dans les provinces occidentales par les mosaïques de plusieurs couleurs en progression. Les mosaïques noir-blanc font varier à partir de ce moment-là les résultats des périodes précédentes, recevant à la fois les nouveaux éléments, développés dans les mosaïques de plusieurs couleurs.19 Une nouveauté qui change radicalement le développement de la mosaïque impériale romaine des provinces occidentales, s’effectue dans la période antoninienne avancée — séverienne du début. Dans les mosaïques jusque-là conséquemment noir-blanc aux schémas géométriques est introduite au moins une troisième couleur, ordinairement rouge, et un peu plus tard, sur les mosaïques auparavant conçues exclusivement à deux dimensions, commencent à se formuler de nouvelles tendances plastiques. Cette étape du développement de la mosaïque du sol, qu’on pourrait nommer de transition, est confirmée par les riches matériaux mosaïqués, découverts à la fin du 19e et au début du 20e siècle à Spodnja Hajdina et à Zgornji Breg près de Ptuj. Malgré le nouveau schéma géométrique plastiquement conçu du champ ornemental, la mosaïque de Ptuj-Zgornji Breg 2.3 (tab. LXXXH—LXXXV) n’est pas encore arrachée de l’ancien traitement bidimensionnel du revêtement du sol. Nous devons consciemment orienter notre attention sur l’emploi caractéristique ou la répartition des surfaces rhombiques, pour obtenir pour un instant l’illusion d’un sol plastiquement mouvementé. La même étape est confirmée aussi par la mosaïque de Ptuj-Zgornji Breg 2.7 (tab. XCb—XCIa), et nous pouvons voir la pleine formulation des tendances plastiques sur deux mosaïques de la même période, découvertes au voisinage de Ptuj. La première est la mosaïque de Ptuj-Zgornji Breg 2 (tab. LXXXVIII—LXXXIX), dont les champs croisés, répartis autour d’un champ d’image carré, sont optiquement approfondis, en sorte que la mosaique entière donne l’impression d’une surface, sur laquelle la marche est impossible. A cette étape, la mosaïque en son fondement nie sa fonction de revêtement du sol qu’il écarte comme limite spatiale inférieure, étant ainsi en opposition avec sa position de départ au 1er siècle avant n. è. La mosaïque de Ptuj-Spodnja Hajdina 1.1 (tab. LXXIII—LXXV) agit d’une manière analogue. Les champs croisés optiquement approfondis, ici certes pas si conséquemment que dans l’exemple précédent, sont disposés l’un à côté de l’autre et remplis de représentations figuratives dans des champs circulaires à caractère de médaillon. Cette mosaïque représente la synthèse formelle de deux types de mosaïques de ce temps se distinguant l’un de l’autre, le type des champs croisés optiquement approfondis et le type de médaillon, représenté dans nos matériaux par la mosaïque de Ptuj-Zgornji Breg 2.4 (tab. LXXXVI—LXXXVII). Si les mosaïques présentées jusqu’ici aspiraient à une action tridimensionnelle dans le rapport entre le fondement et le filet ornemental, il y a à côté d’elles des mosaïques qui se limitent à la prise d’éléments particuliers agissant plastiquement, de parties constituantes de bordures et de motifs de remplissage. En connexion avec cela apparaissent des mosaïques de schémas à médaillons, directement liés à la décoration du plafond. De la même manière que fonctionne le cadre à stucs de la décoration du plafond, un treillis à deux rubans ferme et relie les champs d’images particuliers de la mosaïque de Ptuj-Zgornji Breg 2.4. La mosaïque de Ptuj-Zgornji Breg 3.1 (tab. XCIV— XCV) lui ressemble en cela et par l’apparition de l’étape initiale de la conception de la mosaïque-tapis, où les bandes de cadre agissent comme «fondement». Dans la tradition des mosaïques re- présentatives séveriennes du début, représentées parmi les matériaux Slovènes par les exemples traités de Ptuj, se range la mosaïque de Ljubljana 22.1 (tab. LXIX—LXXI) de la 2e moitié du 3e siècle. Le traitement plastique caractéristique de certains motifs de remplissage (le «kantharos» à fleurs à tiges et à motifs de cubes) et du treillis à quatre bandes de plusieurs couleurs en fonction de bordure20 est lié dans cette mosaïque aux anciens motifs de conception plane, exécutés dans la nouvelle technique «de tissage», venant des provinces orientales. Parmi les mosaïques de l’antiquité avancée de notre territoire, cette mosaïque représente sans nul doute un des exemples de la plus haute qualité. A partir du début du 3e siècle, dans la production des mosaïques aussi de notre territoire se manifeste un nouveau type de mosaïque. A ce moment-là en effet, devient de plus en plus populaire le revêtement du sol en opus sedile, où en majorité les plaques carrées sont faites de marbre bariolé importé, précieux. Le caractère de ce genre de revêtement du sol est mis sur le luxe, il occupe donc, quand il entre en combinaison avec 1 'opus tessellatum, le plus souvent la position centrale du champ ou de la surface ornementale, dont la mosaïque forme le cadre. Ce type de mosaïque, dans lequel sont réunies deux techniques différentes, est relativement rare. Parmi les matériaux mosaïqués Slovènes il est représenté sous une forme pleine par la mosaïque de Celje 15.1 (tab. XXV), qui hélas! à sa découverte a été fortement endommagée et dont il n’est resté des plaques de marbre carrées que des empreintes de base. Les motifs de bordure, avant tout le treillis de plusieurs couleurs sur 5 bandes sur fond noir, indiquent que la mosaïque n’a pas pu être faite avant la Ie moitié du 3e siècle. Bien plus intéressante est probablement la mosaïque de Drnovo 1.1 (tab. XXXIIb—XXXV) de la Ie moitié du 3e siècle, où les plaques carrées de marbre bariolé sont imitées en technique mosaïquée, ce qui indiquerait le caractère précieux du matériau et le désir de le posséder. La technique «de tissage» déjà mentionnée se manifeste dans les mosaïques à partir de la 2e moitié du 3e siècle de plus en plus fréquemment et marque de nombreuses mosaïques de l’antiquité avancée des provinces occidentales. Malgré le nombre relativement grand de ces mosaïques, nous ne connaissons sur notre territoire qu’un exemple — la mosaïque de Ljubljana 9.1 (tab. XLVIa, b). Cet exemple typique de mosaïque qui, dans sa structure, s’appuie entièrement sur les produits de l’art du tissage, montre sa dépendance non seulement dans l’utilisation conséquente de la technique «de tissage», mais encore dans un appui direct de ses motifs sur ceux des textiles. Une place particulière revient, dans le complexe des mosaïques noir-blanc de l’antiquité avancée, au groupe de quatorze mosaïques, représentant le reste de la production mosaïquée de l’atelier qui oeuvrait au milieu du 4e siècle à Emona.21 Dans leur composition, elles présentent des propriétés identiques — une bande noire encadre la surface centrale blanche,22 au milieu de laquelle se trouve le champ ornemental du schéma géométrique. A l’intérieur de ce groupe nous pouvons distinguer, en ce qui concerne les schémas géométriques des champs ornementaux qui se distinguent les uns des autres, un groupe de mosaïques, où le champ ornemental est compris à deux dimensions23 et un groupe de mosaïques, dont les schémas géométriques essaient, par la répartition des champs rhombiques, de créer l’illusion d’une surface plastiquement mouvementée.24 A la comparaison des mosaïques de l’espace italique nord et des mosaïques découvertes à Celje, il apparait que ces mosaïques représentent l’étape d’évolution que la mosaïque romaine a atteinte déjà au 2e siècle. Si elles n’étaient relativement déterminées par la stratigraphie et absolument dans le temps par la découverte de la pièce de monnaie de bronze de Constantius II (337—361) dans le fondement de la mosaïque de Ljubljana 1.2, on pourrait sans hésiter les dater du 2e siècle. La question des raisons de ce retard reste ouverte. Nous ne pouvons nullement y répondre d’une manière satisfaisante seulement en supposant un atelier de mosaïques local, appuyant son répertoire sur des modèles âgés de deux siècles. Parmi les matériaux mosaïqués Slovènes nous distinguons encore le groupe des trois mosaïques qui recouvraient le sol des lieux sacrés vieux-chrétiens.25 Elles ont un caractère exclusivement décoratif, se soumettant entièrement à la formation de l’espace qu’elles complètent. Cela et les schémas géométriques employés26 déterminent leur formation dans la période post-théodosienne. Les découvertes des pièces de monnaie déterminent la date de formation des mosaïques de Ljubljana 15.1 (tab. LX—LXn) et 15.2 (tab. LXIII) à la transition des siècles, tandis que pour la mosaïque de Celje 13.1 (tab. XV—XXI), malgré la datation de Klemenc de la 2e moitié du 5e siècle, nous pouvons constater qu’elle pourrait être déjà de la première moitié de ce siècle. Explication du catalogue Ce catalogue représente le recueil de toutes les informations connues aujourd’hui sur les mosaïques antiques, formées sur le territoire actuel de la R. S. de Slovénie. La répartition politique-administrative ou locale de ce territoire est la base de la répartition des localités particulières des mosaïques. Un tableau sommaire de cette répartition est donné par un index territorial, complété — pour une meilleure orientation dans les matériaux — par un index alphabétique des localités. Dans le cadre des unités locales particulières, les découvertes de mosaïques sont classées par numéros d’ordre, indiquant les ensembles architecturaux particuliers, où les mosaïques se sont formées. Une détermination nette de ces ensembles architecturaux est possible en majeure partie seulement pour les mosaïques de Ljubljana et en partie pour les autres. Un problème se pose avant tout pour les mosaïques de Celje, qui sont de ce fait classées successivement par rapport aux localités de l’O vers l’E,1 pour obtenir déjà dans le classement même du catalogue des ensembles clos particuliers des découvertes de mosaïques. Aux numéros d’ordre des ensembles architecturaux on a ajouté les numéros qui indiquent les mosaïques particulières et qui pour la plupart suivent les désignations déjà données des emplacements des ensembles architecturaux. A ces désignations on a ajouté les désignations des découvertes des mosaïques précisant le lieu, ordinairement sous forme de numéros des lots de terrain des communes cadastrales déterminées, complétées par les anciennes dénominations des localités. Puis vient la présentation de la mosaïque concrète, dont le schéma tient compte des schémas de H. Stern2 et de V. von Gonzenbach.3 Le schéma conséquent de la présentation est le suivant: la grandeur de la mosaïque la grandeur des cubes de mosaïques la couleur des cubes de mosaïques le fondement de la mosaïque la conservation de la mosaïque à la découverte le lieu où se trouve actuellement la mosaïque les représentations de la mosaïque la littérature sur la mosaïque le temps et le mode de la découverte la description et la détermination chronologique de la mosaïque La grandeur des cubes de mosaïques est exprimée par la longueur d’un côté du carré supérieur, mais quand la surface supérieure des cubes de la mosaïque n’est pas un carré, les longueurs des deux côtés sont données. Les couches du fondement sont réparties de haut en bas. Comme les représentations de la mosaïque, la littérature aussi est énumérée sans crainte de répétition. Si pour un point déterminé il n’y a pas de données, il est omis. Dans la description des mosaïques, on tient compte conséquemment du schéma de la répartition, donné en BAIEMA 4,1 dans les limites des possibilités on y donne aussi la terminologie.5 Comme j’estime que la traduction de l’image visuelle dans le langage n’est pas possible, je me suis limité dans la description aux désignations de base. J’ai suggéré seulement le mode de lecture d’un ensemble de mosaïque déterminé. Pour la détermination chronologique des mosaïques j’ai tenu compte avant tout des résultats de M. E. Blake,6 V. von Gonzenbach7 et A. Kiss.8 Les désignations des matériaux comparatifs sont indiqués pour les mosaïques françaises exclusivement par RGMG, pour les mosaïques allemandes par Parlasca et pour les mosaïques suisses par Gonzenbach. Pour les mosaïques d’autres territoires, les désignations sont indiquées d’après les traités, indiqués dans les remarques. La méthode comparative, utilisée pour la datation, est dans certains cas, en raison de la présentation limitée des matériaux pour moi, insuffisante; c’est pourquoi les datations ne restent nécessairement que générales. Le matériel photographique est classé en accord avec le catalogue et il tient compte en majeure partie de toutes les représentations connues de la mosaïque déterminée, classées par ordre chronologique et complétées, où c’est possible, par une nouvelle photo, les plans de base des ensembles architecturaux sont dans le texte. Dans le catalogue et la carte des localités on n’a pas inclus les localités des cubes de mosaïques. LISTE DES FIGURES ET TABLEAUX Figure 1 — Plan de la ville de Celje avec les habitats des mosaïques; les numéros correspondent à la numérotation du catalogue. Figure 2 — Plan de base des ouvrages déterrés de la Prešernova ul. 7 à Celje; de AV, 4 (1953), p. 110. Figure 3 — Plan de base des ouvrages déterrés de la Cankarjeva 9-11 à Celje; de MCC, NF 17, tab. I. Figure 4 — Figure 5 — Figure 6 — Figure 7 — Figure 8 — Figure 9 — Figure 10 — Figure 11 — Figure 12 — Figure 13 — Figure 14 — Figure 15 — Figure 16 — Figure 17/1 — Figure 17/2 Figure 17/3 Figure 18 Figure 19 Figure 20/1 Figure 20/2 Figure 21/1 Figure 21/2 Figure 22 Figure 23 Figure 24 Figure 25 Figure 26 Tab. la, b Tab. Ha b Tab. III Tab. IV Tab. V Tab. VI Tab. VII Tab. Vlila b Tab. IXa b Tab. Xa b Tab. XIa, b Tab. XIIa, b Tab. XlIIa, b Tab. XIVa b Tab. XV Tab. XVIa b Plan de base des ouvrages déterrés dans le jardin de Stallner (Stanetova 18); de MCC, NF 25, fig. 23. Plan de base de la villa romaine à Sevce, effectué lors des fouilles de F. Lorger, conservé au MP de Celje, sans n° d’inv. Plan de base d’un ouvrage déterré dans la Baie de Simon près d’Izola; de Notizie degli Scavi di antichità, IV, 1928. Pian de base d’Emona sur le pian de la ville de Ljubljana; de ... Plan de base des insulae d’Emona I et II de Schmid, JfA, tab. IV. Plan de base des insulae d’Emona IV et V de Schmid, JfA, tab. V. Pian de base de l’insula d’Emona VI de Schmid, JfA, tab. VI. Piane de base de l’insula d’Emona VII de Schmid, JfA, Tafel Vili. Piane de base de l’insula d’Emona Vili de Schmid, JfA, Tafel IX. Piane de base de l’insula d’Emona X de Schmid, JfA, Tafel X. Piane de base de l’insula d’Emona XII de Schmid, JfA, Tafel XII. Piane de base de l’insula d’Emona XIII de Schm D, JfA, Tafel XIII. Piane de base de l’insula d’Emona XIV de Schmid, JfA, Tafel XIV. Pian de base de l’insula d’Emona XV de Schmid, JfA, tab. XV. Pian de base de l’insula d’Emona XV de Plesničar, Jakopičev vrt, p. 5. Plan de base de l’insula d’Emona XV du pian d’Emona au MM de Ljubljana. Pian de base de l’insula d’Emona XXIV de Schmid, JÖAI, p. 161—162. Pian de base de l’insula d’Emona XXX du pian d’Emona au MM de Ljubljana. Pian de base de l’insula d’Emona XXXII du pian d’Emona au MM de Ljubliana. Pian de base de l’insula d’Emona XXXII de AV, 23 (1972), p. 371. Dessin de situation de l’ouvrage déterré de Ljubljana 20 de AV, 17 (1966),annexe 1. de AV, id. annexe 2 Pian de base de situation de l’habitat de la mosaïque de Sv. Križ près de Moravče 1.1; de AV, 5 (1954). Pian de la ville de Ptuj et des environs. Plan de situation des fouilles de Jenny en 1893; de MCC, NF 22 (1896), tab. X. Plan de base des ouvrages déterrés au cours des fouilles de Jenny en 1893; de MCC, NF 22 (1896), tab. IX. Plan de base du bâtiment E avec mosaïques (Zgornji Breg près de Ptuj); de VS, 11 (1966 [1967]), p. 7. — Fragments de la mosaïque de Celje 2.2, photo B. D. — Fragments de la mosaïque de Celje 2.2, photo B. D. — Plan de l’habitat de la mosaïque de Celje 2.2 au MP de Celje. — Deux fragments de la mosaïque de Celje 6.1, photo B. D. — Fragments de la mosaïque de Celje 6.1, photo B. D. — Deux fragments de la mosaïque de Celje 6.2, photo B. D. — Fragments des mosaïques de Celje 6.1, 6.2, photo B. D. •— Fragments des mosaïques de Celje 6.1, 6.2, photo B. D. — Dessin de situation de la découverte de la mosaïque de Celje 8.1 au MP de Celje. — Dessin d’un détail de la mosaïque de Celje 8.1 au MP de Celje. — Dessin de la partie découverte de la mosaïque de Celje 8.1 au MP de Celje. — Plan pour le transfert de la mosaïque de Celje 8.1 à l’église des frères mineurs de Celje (MP de Celje). ■— Reconstruction de la mosaïque de Celje 8.1 au MP de Celje. — Reconstruction de la mosaïque de Celje 8.1 au MP de Celje. — Dessins de la mosaïque de Celje 10.1 au MP de Celje. — Dessins de la mosaïque de Celje 10.1 au MP de Celje. — Dessins d’un détail de la mosaïque de Celje 10.1 au MP Celje. — Mosaïque de Celje 10.2, photo B. D. — Dessin de la mosaïque de Celje 13.1b de MCC, NF 24, 1898, Fig. 1. — Plan de base de la basilique de Celje avec des fragments conservés de la mosaïque de Celje 13.1 de MCC, NF 24, 1898, tab. I. — Dessin d’un détail de la mosaïque de Celje 13.1 de MCC, NF 24, tab. IL — Dessin d’un détail de la mosaïque de Celje 13.1, de MCC, NF 24, tab. Ilia. Tab. XVIIIa b Tab. XIX Tab. XX Tab. XXI Tab. XXII Tab. XXIIIa b Tab. XXIVa b Tab. XXVa b Tab. XXVIa b Tab. XXVII Tab. XXVIIIa b Tab. XXIXa b Tab. XXXa b Tab. XXXI Tab. XXXIIa b Tab. XXXIII Tab. XXXIV Tab. XXXV Tab. XXXVI Tab. XXXVIIa b Tab. XXXVIIla b Tab. XXXIX Tab. XLa b Tab. XLI Tab. XLII Tab. XLIII Tab. XLIV Tab. XLV Tab. XLVIa b c Tab. XLVII Tab. XLVIII Tab. XLIX Tab. L Tab. LI Tab. LII Tab. Lilia b Tab. LIV Tab. LV Tab. LVI Tab. LVII Tab. LVIII — Dessin d’un détail de la mosaïque de Celje 13.1 de MCC, NF 24, tab. Illb, c, d. — Dessin d’un détail de la mosaïque de Celje 13.1 de MCC, NF 24, tab. V. — Dessin d’un détail de la mosaïque de Celje 13.1 de MCC, NF 24, tab. IV. — Dessin de la mosaïque de Celje 13.1 au MP de Celje. — Deux photos de M. Lenz de la mosaïque de Celje 13.1 au MP de Celje. — Reconstruction graphique de la mosaïque de Celje 3.1. — Reconstruction graphique d’une partie de la mosaïque de Celje 13.1, conservée sur la photo de M. Lenz (tab. XIXa). — Dessin de la mosaïque de Celje 14.1 de I. Valentinitsch au MP de Celje. — Dessin de la mosaïque de Celje 14.1 de MHVS, 15 (1854), tab. II. — Dessin de la mosaïque de Celje 14.1 de MCC, NF 17 (1891), tab. III. — Mosaïque de Celje 14.1, photo B. D. — Dessin de la mosaïque de Celje 14.2 au MP de Celje. — Dessin de la mosaïque de Celje 15.1 de MZK, DF 2 (1903), Fig. 37. — Croquis au crayon de la mosaïque de Celje 15.1 à Joanneum-Eggenberg. — Dessin de la mosaïque de Celje 17.1 de MCC, NF 25 (1899), Fig. 24. — Dessin de la mosaïque de Celje 19.1 au MP de Celje. — Photo du dessin de la mosaïque de Celje 20.1 au MP de Celje. — Mosaïque d’Izola 1.1 de AT, 10 (1923), Fig. 5. — Mosaïque d’Izola 1.1, photo V. Šribar. — Mosaïque d’Izola 1.1, photo V. Šribar. — Mosaïque d’Izola 1.3 de AMSIA, XLI/II, p. 400. — Mosaïque d’Izola 1.3 au MP de Koper, photo B. D. — Mosaïque d’Izola 1.4, photo V. Šribar. — Dessin des mosaïques d’Izola 1.1, 1.2, 1.4 de VS, 7 (1958-59), p. 332. — Mosaïque de Grubelce 1.1 de AV, 19 (1968), fig. 4. — Fragment de la mosaïque de Drnovo 1.1 au MP de Brežice, photo B. D. — Fragments de la mosaïque de Drnovo 1.1 au MP de Brežice, photo B. D. — Fragments de la mosaïque de Drnovo 1.1 au MP de Brežice, photo B. D. — Reconstruction graphique de la mosaïque de Drnovo 1.1. — Fragments de la mosaïque de Drnovo 1.2 au MP de Brežice, photo B. D. — Fragments de la mosaïque de Drnovo 1.2 au MP de Brežice, photo B. D. — Reconstruction graphique de la mosaïque de Drnovo 1.2. — Dessin de la mosaïque de Ljubljana 1.2 de Schmid, JfA, Abb. 21. — Dessin de la mosaïque de Ljubljana 3.1 de Schmid, JfA, tab. XVII. — Mosaïque de Ljubljana 3.1, n. 385 au MN de Ljubljana. — Dessin de la mosaïque de Ljubljana 6.1 de Schmid, JfA, Abb. 42. — Dessin de la mosaïque de Ljubljana 6.2 de Schmid, JfA, Abb. 43. — Reconstruction graphique de la mosaïque de Ljubljana 6.2. — Dessin de la mosaïque de Ljubljana 7.2 de Schmid, JfA, Abb. 49. — Dessin de la mosaïque de Ljubljana 8.1 de Schmid, JfA, Abb. 70. — Reconstruction graphique de la mosaïque de Ljubljana 8.1. — Dessin de la mosaïque de Ljubljana 8.6 de Schmid, JfA, Abb. 67. — Dessin de la mosaïque de Ljubljana 9.1 de Schmid, JfA, Abb. 72. — Dessin d’un détail de la mos. de Ljubljana 9.1 de Schmid, JfA, Abb. 73. — Mosaïque de Ljubljana 9.3 au MN de Ljubljana, photo B. D. — Dessin de la mosaïque de Ljubljana 10.1 de Schmid, JfA, Abb. 74. — Reconstruction graphique de la mosaïque de Ljubljana 10.1. — Dessin de la mosaïque de Ljubljana 10.2 de Schmid, JfA, Abb. 75. — Reconstruction graphique de la mosaïque de Ljubljana 10.2. — Dessin de la mosaïque de Ljubljana 10.3 de Schmid, JfA, Abb. 76. — Reconstruction graphique de la mosaïque de Ljubljana 10.3. — Mosaïque de Ljubljana 10.3, n. 1951 au MN de Ljubljana. — Mosaïques de Ljubljana 10.5, 10.6, n. 2823, MN de Ljubljana. — Dessin de la mosaïque de Ljubljana 10.5 de Schmid, JfA, Abb. 77. — Dessin de la mosaïque de Ljubljana 10.5 de Schmid, JfA, Abb. 78. — Mosaïque de Ljubljana 11.3, photo B. D. —■ Reconstruction graphique de la mosaïque de Ljubljana 11.3. — Mosaïque de Ljubljana 11.4, photo B. D. Tab. LX Tab. LXI Tab. LXII Tab. LXIII Tab. LXIV Tab. LXV Tab. LXVI Tab. LXVII Tab. LXVIIIa b Tab. LXIX Tab. LXX Tab. LXXIa b Tab. LXXII Tab. LXXIII Tab. LXXIVa Tab. LXXV Tab. LXXVIa Tab. LXXVIIa b Tab. LXXVIIIa b Tab. LXXIX Tab. LXXXa b Tab. LXXXI Tab. LXXXI I Tab. LXXXIII Tab. LXXXIV Tab. LXXXV Tab. LXXXV I Tab. LXXXVII Tab. LXXXVIII Tab. LXXXIX Tab. XCa b Tab. XCIa b Tab. XCIIa b Tab. XCIIIa b Tab. XCIV Tab. XCV Tab. XCVI Tab. XCVII Tab. XCVIII Tab. XCIXa b Tab. C — Mosaïque de Ljubljana 13.1, n. XXXIV/8, 9 au MN de Ljubljana. — Mosaïque de Ljubljana 14.3 au MN de Ljubljana, photo B. D. — Mosaïques de Ljubljana 15.1 et 15.2, photo M. Pajk. — Dessin de la mosaïque de Ljubljana 15.1, D. Vahen. — Reconstruction graphique de la mosaïque de Ljubljana 15.1. — Dessin de la mosaïque de Ljubljana 15.2 — D. Vahen; Reconstruction graphique de la mosaïque de Ljubljana 15.2 — B. D. — Mosaïque de Ljubljana, 15.3, photo M. Pajk. — Mosaïque Ljubljana 15.4, dessin D. Vahen. — Reconstruction de la mosaïque de Ljubljana 15.4, D. Vahen. — Mosaïque de Ljubljana 17.1, n. 3264 au MN de Lj. — Mosaïque de Ljubljana 17.1 au MN de Lj., photo B. D. — Mosaïque de Lj. 18.1, n. 2985 au MN de Lj. — Mosaïque de Lj. 22.1, n. 134 au MN de Ljubljana. — Mosaïque de Ljubljana 22.1 au MN de Lj., photo M. Pajk. — Reconstruction graphique de la mosaïque de Lj. 22.1. — Mosaïque de Sv. Križ près Moravče 1.1 de AV, 5 (1954), fig. 1. — Dessin de la mosaïque de Šmartno à Tuhinj 1.1 du Kamniški zbornik, 6 (1960), p. 37, 39. — Photo de la mosaïque de Ptuj-Spodnja Hajdina 1.1 au MP de Maribor. — Mosaïque de Ptuj-Spodnja Hajdina 1.1 au MP Maribor, n. 2293, photo B. D. — Mosaïque de Ptuj-Spodnja Hajdina 1.1 au MP Maribor, n. 2298, photo B. D. — Mosaïque de Ptuj-Spodnja Hajdina 1.1 au MP Maribor, n. 2297, photo B. D. — Reconstruction graphique de la mosaïque de Ptuj-Spodnja Hajdina 1.1. — Mosaïque de Ptuj-Spodnja Hajdina 2.1 au MP Maribor, n. 2294, photo B. D. — Mosaïque de Ptuj-Spodnja Hajdina 2.1 au MP Maribor, n. 2296, photo B. D. — Mosaïque de Ptuj-Spodnja Hajdina 2.1 au MP Maribor, n. 2295, photo B. D. — Mosaïque de Ptuj-Spodnja Hajdina 2.1 au MP Maribor, n. 2299, photo B. D. — Mosaïque de Ptuj-Spodnja Hajdina 2.1 au MP Maribor, n. 2300, photo B. D. — Dessin de la mosaïque de Ptuj-Zgornji Breg 1.1 de Jenny, tab. 1. — Mosaïque de Ptuj-Zgornji Breg 1.1, photo B. D. — Reconstruction graphique de la mosaïque de Ptuj-Zgornji Breg 1.1. — Dessin de la mosaïque de Ptuj-Zgornji Breg 2.1 de Jenny, fig. 9. — Mosaïque de Ptuj-Zgornji Breg 2.2, photo B. D. — Reconstruction graphique de la mosaïque de Ptuj-Zgornji Breg 2.1. — Dessin de la mosaïque de Ptuj-Zgornji Breg 2.3 de Jenny, tab. II. — Mosaïque de Ptuj-Zgornji Breg 2.3, photo B. D. — Mosaïque de Ptuj-Zgornji Breg 2.3, photo B. D. — Reconstruction graphique de la mosaïque Ptuj-Zgornji Breg 2.3. — Dessin de la mosaïque Ptuj-Zgornji Breg 2.4 de Jenny, tab. V. — Reconstr. graphique de la mosaïque de Ptuj-Zgornji Breg 2.4. — Dessin de la mosaïque de Ptuj-Zgornji Breg 2.5 de Jenny, tab. VI. — Reconstr. graphique de la mosaïque de Ptuj-Zgornji Breg 2.5. — Dessin de la mosaïque de Ptuj-Zgornji Breg 2.6 de Jenny, tab. VII/2. — Dessin de la mosaïque de Ptuj-Zgornji Breg 2.7 de Jenny, fig. 11. — Reconstr. graphique de la mosaïque de Ptuj-Zgornji Breg 2.7. — Dessin de la mosaïque de Ptuj-Zgornji Breg 2.8 de Jenny, fig. 12, 13. — Plan de base de l’ouvrage déterré avec la mosaïque de Ptuj-Zgornji Breg 2.8 de AV, 15-16 (1964-65), annexe 2. — Mosaïque de Ptuj-Zgornji Breg 2.8 de AV, 15-16 (1964-65), fig. 5. — Mosaïque de Ptuj-Zgornji Breg 2.8 de AV, 15-16 (1964-65), fig. 4. — Reconstr. graphique de la mosaïque de Ptuj-Zgornji Breg 2.8. — Dessin de la mosaïque de Ptuj-Zgornji Breg 3.1 de Jenny, tab. Vili. — Reconstr. graphique de la mosaïque de Ptuj-Zgornji Breg 3.1. — Mosaïque de Ptuj-Zgornji Breg 4.1, photo B. D. — Reconstr. graphique de la mosaïque de Ptuj-Zgornji Breg 4.1. — Fragments de la mosaïque de Ptuj-Zgornji Breg 4.2, photo B. D. — Fragment de la mosaïque de Ptuj-Zgornji Breg 4.2, photo B. D. — Reconstruction graphique de la mosaïque de Ptuj-Zgornji Breg 4.2. — Fragment de la mosaïque de Ptuj-Zgornji Breg 4.3, photo B. D. 40 — Arheološki vestnik 625 ^ufnahtnc fo tm Kreistyous v il \ iS Tab. III Celje 6.2 Tab. VII G ru » tir us unti .ori/ 1MDI' m xfa a Trwtrs-wnrrr .rj i..; rekonstrukcija mozaik xii-2 — ljubljana - 1911 cn lì un ii ii i if a infinni Unir lui u n b } SIVO R DECE BELO Sivo BBLO Ptuj-Sp. Hajdina 2.1 b ■sxmnixià^ààààààk rekonstrukcija mozaik E-ie-ptuj zg breg - 1893 batta pupv n a xa p* p^ m m px p^ p>q p* p\3 pji Ld trn xa txa va tia t^a h4 va ^ *atidbabat>>aiiaKatka±d±atka «0 ' [à j ifizl 2 i« : î ;Tt M 1 > <; !> <> i èBèé« ? ä > m à > J Î3 ARHEOLOŠKI VESTNIK ACTA ARCHAEOLOGICA XXVII Izdala Slovenska akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani Natisnila tiskarna Ljudske pravice v Ljubljani 1977 Naklada 1200 izvodov