Cena za Trst in Gorico 50 stotink
LIST
• Goriški lisi« izide vsako sredo in sobolo zjutraj. — Uprava uredništvo v Gorci, Catso Verdi štev. 47 - Telefon šlev. 292	'	>gla>i
se zaračunavajo po ceniku. - Kučun pri Cassa di Ris:’armio Gorica.
Gorica, čhie 9. avgusta 1944.
Za mesto Gorica in It st: posamezna številka 0.50 lir, pollelna naročnina 26. lir, celolelna 52,- lir. l/.ven mesta Gorica in Trst: posamezna številka . — lira. pollelna naročn. 47.— lir, celoletna 90.-
Na novo iieio Razvoj vojnih dogočkov
\ r_i -_ ..1 l-111.	9	*
Veličastna slovenska kul turna manifestacija v Gorici je za nami in v spominu nam še vedno odmevajo krasne melodije, govori in pogumne besede, ki smo jih v nedeljo slišali. Toda sedaj, ko je praznik minil in Je nastopil zopet resen delovni dan, se vprašamo po svojih novih dolžnostih. Ni zadosti en sam uspeh, pa naj bo še tako lep, še tako veličasten, mi hočemo več: hočemo vsak dan uspehov, vsak dan zmag, vsak dan napredka. Petindvajset težkih let je za nami, ko smo morah držati roke na vzkrižem — a-ko niso bile vpkgenjene in zvezane. Toliko let smo torej izgubili pri narodnem in prosvetnem delu in toliko časa smo brez svoje lastne krivde zamudili. Zato moramo sedaj hiteti, da popravimo, da na~ domestimo, kar se popraviti da, tako, da nam tisti, ki sedaj rastejo, nekoč ne bodo mogli očitati: imeli ste priliko, pa niste za nas ničesar storili.
Slovenska akademija pome-nja za nas vdor, pomenja pre-lom, led samo razbili, predvsem led okoli naših src in veseli smo, da je ljubezen v tako živem ognju zopet zago-rcla. Toda o športniku v stari Grčiji, ki je odnesel zmago pri tekmi in priznanje: lovorjev venec, potem pa se za na^ dalnje svoje izpopolnjevanje ni več brigal, so Grki zaničljivo govorili: šel je spat na lovorike.
Ne: naši prvi uspeh nas ne smejo omamiti, mi ne smemo iti ležat na lovorike. To velja za vse nas, velja pa tudi za prireditelje te akademije. Kaj bi rekli recimo o domobranskem vojaku, ki je enkrat zmagal, potem pa se noče več bojevati za narod, češ, da ima že zadosti slave ter raje ostane v varni kasarni. I ak domobranec bi bil zanič vojak. Prosvetni delavec je tudi vojak in siccr zelo važen vojak in njegovo delo je z narodnega stališča prav tako važno, kakor delo vojaka. Prosvetni delavec kljub omamlji-vim uspehom ne sme počivati, najmanj pa ne sme počiva' ti na Goriškem.
Ledina je suha in žejna. Ljudstvo povsod pričakuje — morda sicer ne tako veličastnih, kakor v Gorici — toda vsaj sličnih manifestacij slovenske pesmi in besede. Poročila, ki jih dobivamo, nam pravijo, da po mnogih slovenskih krajih na Goriškem ljudje sami sestavljajo pevske zbore, igralske skupine, ustanavljajo že prava prosvetna društva in kar sami, iz svoje lastne inicijative skrbe že za svoje slovensko ljudsko šolstvo in za izobraževalne ^ tečaje, seveda kolikor dopuščajo to razmere. Tem ljudem, tem našim borcem v prvi črti našega narodnoobrambnega boja moramo nujno, hitro pomagati.
Zato naj daje Gorica zgled. Kakor bo Gorica pokazala voljo do prosvetnega dela, tako jo bo posnemala goriška dežela. Prvi slovenski akademiji v Gorici bodo sledile nedvomno v kratkem druge po raznih krajih, ki so v obmo-
NormansKa in bretonska fionta v hudem ognju. OC Ka.patou do tove - Boji za Firenze
Gorica, 8. avgusta. - V.R. -Čas beži — treba je pohiteti. To je brezdvomno sedaj geslo generalov Eisenho\vera in Montgomerya in zato pojaču-jeta dan za dnem pritisk na obeh njima važnih frontah. Neumestno bi bilo tajiti, da je ta pritisk brez sadu, še bolj neumestno pa bi bilo trditi, da je uspeh tega pritiska v pravem razmerju s potrošenim naporom in uporabljeno silo. Najbolj pristranski opazovalec mora priznati, da An-gloamerikancem ne gre, kakor so predvidevali, posebno v Normandiji. V Italiji so sicer napravili precejšen skok naprej, a sami dobro vedo, da je njih uspeh na apeninskem polotoku nekaj pristranskega, nekaj, kar ne more odločiti ničesar, nekaj kar jim je v škodo. V Normandiji in Bretanji so boji mnogo va/n> jši in so ' tem skoro er':ikov.\ d ni bojem na vzhodni fronti Zato je uun mnogo hujša borba.
Zadnja poročila govore o trdih bojih severno mesta Vire in severovzhodno mesta Avranches. Tu Angloaineri-kunci poskušajo prodreti s nomočjo ogromnih množin o klopnikov. Nemci jih zavračajo z odločnimi protinapadi, tako da vsaka ped zemlje sta ne sovražnika ogromne izgube. Isto se godi pri Avran-ches, kjer sovražnik prodira ne glede na izgube in žrtvuje najboljši del svojih motoriziranih sil. Boji so v teku, a ne prinašajo presenetljivih dogodkov. Navzlic živahnosti, ie normandsko - bretonska fronta tipično pozicijska in to nekoliko jezi sovražnika, ker si je pričakoval vse kaj drugega.
Podobno sliko nudi v teh dneh tudi vzhodna fronta, le da radi svoje obširnosti nima tako izrazitega značaja pozicijske fronte. Sovjeti sedaj napadajo povsod. Od pobočja Karpatov, v velikem loku Visle, na Bugu, pri Memelu, Bialistoku, Mitavu, Dvinskem in Narvi. Le pri mestih Mileč in Varka so sedaj boljševiki nekoliko napredovali. Nemci so na vseh točkah v delnih protinapadih, katerih glavni cilj je izboljšanje fronte. V teh bojih sovjeti izgubljajo mnogo oklopnikov, ker je nemško protitankovsko orožje »oklopna pest« v polni rabi in žanje precejšen uspeh. Torej tudi na tej fronti nič senzacijonalnega in predvsem nič odločilnega. Nemška hramba ne kaže nikakega znaka utrujenosti in opešanja — tudi nasprotnik vztraja na svojem pritisku. Važno je vedeti, kdo pri tem troši več energije. Navadno kdor pritiska.
Italijanska fronta je še bolj revna kričečih dogodkov. Ze nad deset dni se govori o Fi-renzah. Nemško vrhovno poveljstvo je sklenilo, da umakne svoje čete proti severu mesta, da s tem prepreči nje govo razdejanje, kakor je to že napravilo o priliki bojev za Rim, to pa zato. ker so Anglo-amerikanci navzlic nemški proklamaciji, da smatra Firenze za odprto mesto, začelo obstreljevati zgodovinsko mesto s težkim topništvom. Mesto je že utrpelo velikansko škodo na svojih kulturnih in umetniških vrednotah. Upati je, da mu velikodušnost Nemcev prihrani vsaj nekaj. Nemci bi bili lahko branili mesto še dolgo časa. To je trenutno
najvažnejši vojni dogodek na tej fronti. Kakor vidimo pa ta dogodek nima pravega strateškega značaja. Na severu mesta Arezzo so sedaj v teku trdi boji s sovražnikom, ki mu je na hribu Altuccio uspelo udreti v našo bojno linijo.
Na ligurskem primorju je v teku razčiščevanje ozemlja. Pri tem je bilo uničenih nad sto teroristov.
Dogodkom na frontah je treba priključiti še delovanje letalstva, bodisi nemškega, bodisi sovražnega. Razlika med delovanjem enega in drugega je v tem, da nemško letalstvo išče za svoje akcije le resnične vojaško važne cilje in pri tem prizadeva so* vražniku neposredno škodo vojaške važnosti, dočim »Li-beratorji« iq njim enakovredni drugi nadaljujejo z napadi na civilno prebivalstvo in stanovanjske zgradbe, katere je seveda lažje napadati. Morda pri tem iščejo istega efekta, kakor nemško letalstvo, o čemur si pa dovoljujemo dvomiti. Zakaj vztrajati na posrednih, malo učinkujočih iv darcih, ki so se že zdavnaj izkazali za brezuspešne in ki zadevaj le nedolžne ljudi? To vprašanje nima odgovora. Prav za prav ga ima in ta odgovor traja že nekako pet tednov. Tuleč odgovor, ki prihaja v London in kraje južne Anglije čez Rokavski kanal in vrača plutokratom milo za drago. »V 1« mu je ime. Številka 1 je značilna, ker vsi vemo, da za številko 1 pride številka 2, potem 3 in tako dalje. To dejstvo je vredno premisleka! Kaj ne, gospodje iz Londona in tudi Washing-tona .. .?
ju in pod varstvom naših domobrancev in kjer odloča resnična ljudska volja, ne pa tista tolovajev iz gozda. Sicer moramo priznati, da so Gorico nekateri manjši kraji na Goriškem celo prehiteli in že sami uprizorili prav lepe in dobro uspele prosvetne prireditve, prav sedaj pa poročamo, da se pripravlja nova in veličastna manifestacija na pr. v Kobaridu in še v drugih krajih.
Nauk, ki so nam ga dali slovenska akademija v Gorici in dogodki okrog nje, je ta, da sedaj nikakor ne moremo in ne smemo počivati, temveč vztrajno delati v isti smeri in na isti način, kakor dosedaj. Svoje delo moramo izpopolniti, vpreči v delo vsakega našega človeka. Pred očmi imamo kruto resničnost reka:
I renutek zamujen — ne vrne se noben! Niti trenutka počitka si ne smemo privoščiti, dovolj dolgo časa smo počivali, sedaj je čas za delo. Prvi slovenski akademiji v Gorici morajo slediti še druge, moramo dobiti stalen slovenski pevski zbor, moramo dobiti slovensko čitalnico, skrbeti
moramo, da se bo čim več naših otrok vpisalo v pripravljeno slovensko šolo in v pripravljalne vrtce, skrbeti moramo za slovenska predavanja, za slovenski tisk, za slovensko časopisje in slovensko knjigo. Ne biti torej samo ponosni na sijajno uspe-
lo	slovensko akademijo, ki ie za nami, temveč delati, delati dalje!	-Ir.
1 * •	1	•	V	I	V
tinski cudez
Stockholm, 8. avgusta. Znani švedski vojaški pisatelj polkovnik Bratt ugotavlja v članku v listu »Stockholms Tidningenu«, ki ima naslov »Finski čudež«, da se položaj Finske z nadaljevanjem vojne ni poslabšal. Toda je pomisliti na to, da je ustvaril nepričakovan odpor v zimski vojni mir, ki je kljub svoji brutalnosti ohranil deželi samostojnost. Ta čudež ne bi bil mogoč, če bi Finci brez nadaljne-ga opustili borbo. Tudi v sedanjih bojih so se Finci odlično izkazali. Da je finsko bojišče še danes neomajno, se
lahko smatra prav tako za čudež.
Tudi voja.ki sodelavec lista »Svenska Dagbladet« komentira zastoj sovjetske ofenzive na Finskem. Nesporno je, da se je Finska izkazala vredna dobrega glasu, ki si ga je priborila v zimski vojni.
V	USA PRIMANJKUJE PAPIRJA
in več ko 700 papirnic si mora pomagati s starim papirjem, ker dodeljene količine papirne tvarine ne zadostujejo za ohranitev sedanje proizvodnje.
HUDE IZGUBE TOLP NA ZAPADNEM BALKANU
Berlin, 8. avg. Komunistične tolpe na zapadnem Balkanu imajo nadalje težke izgube. V enem samem dnevu so izgubile 383 padlih in številne ujetnike. Nemški grenadirji sp poleg tega zaplenili več protitankovskih pušk, 8 strojnic, 280 pušk in velike količine živil.
Slovenskim staršem!
Danes in le še jutri je čas, da vpišete svoje otroke v pripravljalni tečaj za slovenske šole.
Vpisovanje se vrši v prostorih osnovne šole v Via Ma-meli št. 10-1. nadstropje, od
9.	do 12. ure.
Vsi vpisani otroci naj se zberejo v petek 11. avgusta v osnovni šoli v Via Mameli 10, kjer se bo vršil slovenski pouk.
S seboj naj prinesejo zadnja letna spričevala.
„Prevzvišeni gospod Orlemanski"
Že dobra dva meseca uganja pusta ofarska propaganda z nekim zelo častitim gospodom Orlemanskim in njegovimi izjavami o verski svobodi v Sovjetski Rusiji. Ta gospod je v brošuri »Vera v nevarnosti«, ki je komunisti širijo sedaj po deželi na račun primorske duhovščine, zlezel do časti samega škofa rimskokatoliške Cerkve. Resnici na ljubo moramo povedati, da »Prevzviše-ni Gospod Orlemanski« ni in ni bil nikoli katoliški škof, temveč je zgolj ameriški redovnik ali menih. Kot redovnika pa ga smemo v slovenščini nazvati kvečjemu »gospod pater Orlemanski«. Toliko smo dolžni popraviti, da ne bomo jemali ugleda katoliškim škofom, ki stoje danes bolj složni nego kdajkoli prej skupaj s papežem v obrambi kr* ščanskih resnic zoper katerokoli brezbožništvo ali moderno poganstvo. Zato se zaman ofarska propaganda trudi, da bi pokazala ljubljanskega škofa in njegovo delo zoper komunizem kot izjemo med katoliškimi škofi: katoliški škofje so vsi obsojali in obsojajo komunizem zaradi njegovega brezboštva.
Kar se pa izjav č. g. p. Orle-manskega o svobodi vere v današnji Rusiji tiče, velja za nas katoličane vse pravilo, da podobne izjave, če hočejo imeti kaj veljave, morajo priti edinole iz Vatikana ali na njegovo privoljenje, sicer so le privatne izjave, ki veljajo toliko, kar velja oseba, ki jih je dala. Oseba č. g. p. Orlemanskega pa mora res veliko veljati, kajti zvedeli smo, da ga je njegov škof ob vrnitvi iz Rusije suspendiral, to se pravi, da mu ie vzel mašo, potem pa je isti g. pater dal izjavo, da se vsled zdravstvenih razlogov umika iz javnosti ter gre zdravit svoje živce v neko bolnico z:1, take bolnike, ki so boini na um’!. Se prej pa je dane izjave preklical. Tako je poročal radio London dne 21. maja ob 4 po-noldne, ko imajo nemško oddajo za katoličane, takozvano »Katholische Stunde«.
TZ ANGLEŠKIH GOSPODARSKIH KROGOV se vedno bolj pogosto slišijo pritožbe, da so celo vodilni angleški zunanji trgovci izgubili kontakt z inozemskimi trgi. Celo tekstilni tovarnarji ne morejo dobiti dovoljenja za potovanje v inozemstvo. Istočasno pa so navezali Ame-rikanci stike na vseh večjih zunanjih trgih ter uživajo pri tem.vso podporo svoje vlade.
Veličastno uspela Slovenska akademija v Gorici
Prvo slovensko akademijo so počastili številni odličniki in dragi gostje. - Ude-ležba slovenskih pisateljev in pesnikov. - Sijajno izveden spored. - Navdu
šenje tisočglave slovenske možiče. - Popolna zmaga slovenske besede in pesmi
Dolgo zaželena in od slovenskih Goričanov tako vztrajno zahtevana »Slovenska akademija« se je torej vršila. Ako bi se ta akademija vršila v kakem drugem slovenskem mestu, recimo v Ljubljani, bi jo mogli kot časnikarski opazovalci zabeležiti kot priznanja vreden umetniški dogodek, tukaj v Gorici pa nam je bila mnogo, mnogo več. Za nas goriške Slovence je bila to prva veličastna manifestacija naše volje in ljubezni do slovenske besede in do slovenske pesmi. Komu naj izrečemo prvo priznanje za to kulturno manifestacijo, kakršne Gorica niti v drugih jezikih ni izlepa videla? Ali naj izrečemo sodelavcem na tej akademiji, ali naj izrečemo našim vrlim propagandistom, ali našim domobrancem ali pa morda celo našim sovražnikom, ki so s svojim besom tu di prispevali k našemu sijajnemu uspehu? Vsem najlepša hvala, toda glavna hvala pa gre tistemu, za katerega se trudimo vsi, ki gleda v naše prosvetne delavce z zaupanjem, to je v naše slovensko goriško ljudstvo, v naš slovenski narod, v ta, ki dvajset let ni smel slišati slovenske pesmi. še manj slovenske odrske besede. To je naše ljudstvo, temu je bila namenjena slovenska akademija in to je vzklikalo in se navduševalo v nedeljo zvečer ob slovenskih zvokih.
Že takoj v začetku moramo izreči priznanje slovenskim propagandistom v Gorici. Veliki in okusni lepaki so v slo-venščini in v nemščini vabili občinstvo k prosvetnemu večeru v Verdijevem gledališču. Vzbujali so veliko pozornost in občinstvo vseh treh narodnosti se je ustavljalo pred njimi. Žal se je pripeti! zločin, ki je škodoval vsem drugim ljudem kakor pa onim, katerim je bil namenjen. Toda naši propagandisti so bili takoj na jnestu. Od sobote na nedeljo
je bila že vsa Gorica prelepljena z malimi lepaki v slovenskem, nemškem in italijanskem jeziku, da se akademija kljub zločinu v Verdijevem gledališču na vsak način vrši.
1 u se je izkazala slovenska trdna volja. Čeprav nismo mogli v Verdijevo gledališče, smo iskali drugo dvorano in in moramo priznati, da so nam bile nemške oblasti pri tem naklonjene. Že v nedeljo popoldne so mogli brati Goričani zopet v treh jezikih lepake, da se bo slovenska akademija vršila mesto v Verdije-vem gledališču v dvorani kinematografa na Travniku.
Po velikosti ta dvorana prav nič ne zaostaja za Verdijevim gledališčem, saj gre vanjo z dobro voljo tudi okoli 1500 obiskovalcev. Nekateri jo sploh smatrajo za naj večjo dvorano v Gorici. Edina motnja, ki je nastala, je bila ta, da se je vrstni red sedežev nekoliko spremenil. Vsi sedeži v Verdijevem gledališču so bili sicer razprodani, v dvora' ni na Travniku pa je marsikdo moral zamenjati vrstni red in marsikdo, ki je imel vstopnico za sedež je moral stati, toda to ni nikogar moti-
lo,	zakaj vsi smo čakali kdaj se dvigne zavesa.
Ta velika dvorana je bila nabito polna in morda niti pred prvo vojno, torej pred tridesetimi leti ni bilo nikoli v Gorici slovenske prireditve, ki bi bila tako številno obiskana, kakor je bila ta I. slovenska akademija. Utegnil je izostati morda kak bojazljivec, ki se je bal morebitnega novega napada, toda zato je prihitelo sto in sto drugih, ki pa v nabito dvorano — žal niso mogli več. Ako bi bila dvorana trikrat tolikšna kakor je, pa bi jo Goriški Slovenci še napolnili. Pri tem pa ne štejemo niti tistih, ki so ostali doma in, ki sedaj vprašujejo druge kako je bilo in kdaj bo ponovitev akademije.
Odlični gostje na akademiji
Vsa akademija je imela re-prezentančen značaj. Nemške upravne oblasti je predstav-ljal načelnik propagandnega oddelka z več uradniki, nemške vojaške oblasti Sturm-bannfiihrer Taus z več častniki, po majorju g. Schreibcr-ju je bil zastopan tudi goriški prefekt. Našo slovensko narodno stražo na Primorskem in Goriškem pa je predstavljal sam naš ljubljeni poveljnik polkovnik Kokalj, dalje poveljnik goriške posadke stotnik Debelak ter vsi častniki naših domobrancev iz Gorice pa tudi mnogo iz Trsta, iz Postojne in iz drugih slovenskih krajev. Goriško mestno občino je zastopal podžupan dr. Tonkli.^ Nadvse častna je bila udeležba slovenske duhovščine izmed katere omenjamo samo dvoje imen, namreč sivolasega č. msgr. Valentinčiča in našega verskega voditelja msgr. Bru-mata.
Tokrat moramo izreči priznanje tudi Ljubljančanom, ki so prihiteli kljub težkim potnim razmeram v velikem
številu v goste k nam v Gorico in smo jih bili res veseli. Predvsem moramo omenjati močan pevski zbor iz Ljubljane, ki nam je prinesel dosti osvežitve s slovenskimi narodnimi pesmimi, nadalje pa številne slovenske umetnike in kulturne delavce. Tako so prišli skoraj vsi sodclavci sedaj trenutno edine slovenske leposlovne revije »Dom in Sveta« in sicer naš goriški rojak dr. Joža Lovrenčič, ki ga imamo čast šteti tudi med naše odlične sotrudnike, dalje urednik »Dom in Sveta« in kulturne rubrike »Slovenca« pesnik dr. Tine Debeljak, odlični pesnik Severin Šali, pesnik in pisatelj Jože Dular, pisatelj Beličič, nam vsem znani odlični pripovednik Janez Jalen, kritik profesor Peterlin, slikar Tršar in glasbenik Jože Osana. Med drugimi odličnimi gosti omenjamo še dr. Ivana Martelanca, načelnika kulturno - propagandnega odseka v Trstu, ing. Jožo Sodjo, ravnatelja Slovenca iz Ljubljane in dr. Franca Blatnika, ki je zastopal poveljni-
ka novomeških domobrancev podpolkovnika Dežmana in vse dolenjske domobrance, torej junake, ki so na najbolj ogroženih slovenskih tleh. Ne * moremo naštevati še več posameznih imen, ugotoviti pa moramo, da se je na slovenski akademiji zbrala poleg ljudstva tudi vsa odlična slovenska goriška družba. Tako moremo reči, da je bil na akademiji v resnici zbran cvet slovenske goriške družbe.
Ko se je pred polno dvorano točno ob šestih dvignila zavesa, je občinstvo zastrme-
lo	nato pa je izbruhnilo v vihar navdušenja. Na odru smo zagledali skupino fantov in deklet v narodnih nošah, tako v primorskih kakor tudi v kranjskih. Ko se je ploskanje in navdušenje nekoliko poleglo, je stopil na oder predsednik Slovenskega kulturnega sveta dr. Anton Kacin, ki je imel nato naslednji govor:
Predsednik Kulturnega sveta v Gorici
Dr. Anton Kacin govori
V	imenu Slovenskega kulturnega sveta za Goriško o-tvarjam današnjo prireditev. Čast mi je pozdraviti zastopnika gospoda nemškega Bera-terja in gospoda prefekta. Nove oblasti so v Gorici ustvarile razmere, v katerih je mogoča oživitev prosvetnega dela med goriškimi Slovenci. Vsak nepristranski človek mora priznati, da bi bila slovenska akademija, kakršna je današnja, pred 8. septembrom ne samo nemogoča, temveč daleč onkraj dovoljenih misli in želja. Iskreno pozdravljam poveljnika Slovenske narodne straže na Primorskem. Dobrodošli v sončni Gorici vsi dragi gostje iz drugih krajev Primorske in iz Ljubljane. S svojo navzočnostjo izpričujete in potrjujete misel slovenske narodne skupnosti, ki je živela v našem hrepenenju, odkar smo se zavedeli sami sebe.
Današnji dan je za nas Goričane močno pomemben. Po dvajsetletnem neprostovoljnem kulturnem molku bomo zopet slišali domačo besedo z gledališkega odra. Zopet se bo zvezala nasilno pretrgana tradicija slovenskega gledališkega življenja v Gorici. Ta tradicija sega precej daleč nazaj v naš narodni preporod. Pred pičlimi sto leti — leta 1855. — je bila v goriški kazini med drugimi točkami slavnostne akademije tudi lepa slovenska deklamacija. Profesor Andrej Marušič je o tem dogodku v »Novicah« ves nav dušen pisal: »Slovenski jezik je bil ravnovreden in ravno
Prvi del sporeda
Navdušeno odobravanje je sledilo tehtnim m izbranim besedam govornika. Režiser vse akademije g. Ciril Pfeifer je stopil nato pred občinstvo, oblečen v narodno nošo in ž zanosom deklamiral Župančičevo balado »Kralj Matjaž«, 'j i verzi so nam bili v svarilo, da ne smemo odnehati sredi poti, kakor je to storil baladni junak pred kraljem Matjažem. Dobro smo razumeli te \ edno aktualne verze... in recitator si je res zaslužil pridobljeni aplavz.
Junak vsega večera pa je bi! g. France Gorenšek. Njegov mehki lirični tenor, ne preoster v višinah, ne premehak v nižinah, pravilno izbru-šen, tak si je takoj osvojil srca nas vseh, ki smo strme gledali v tega junaškega fanta, kako je pogumno nastopal, prepeval in tudi izvrstno igral.
praven spoznan. Goriški Slovenci tega dneva nikoli pozabili ne bomo«. Sedem let pozneje se je otvorila slovenska čitalnica, ki je stalno prirejala koncerte, besede, gledališke predstave in predavanja. Znamenita je Prešernova akademija 1. 1873. Udeležilo se je je \se, kar je v takratni Gorici kaj pomenilo. Sodelovali so slavni slovenski pisatelji in javni delavci Franc šuklje, Franc Levec in Pavlina Pajkova. Leta 1901. se je ustanovilo »Pevsko in glasbeno drusfvo« k> je malo pozneje postalo podružnica ljubljanske »Glasbene matice«. Z Ljubljano so se tudi sicer vzdrževali zelo živahni stiki. V Gorico so stalno prihajali igralci ljubljanske drame. Že takrat so večkrat peli odlomke iz »Prodane neveste«, tega bisera slovanske glasbe. Leta 1904. so goriški Slovenci dobili svoje gledališke prostore v lepi hiši. Vojna je cvetoče življenje na Goriškem prekinila. V prvih povojnih letih se je gledališka umetnost zopet razgibala, a 1. 1926. je zadnjič padel zastor na slovenskem odru. Danes pa smo v srečnem položaju, da zopet lahko zvežemo pretrgano nit tradicije ter na novo začnemo kulturno delo. Gojiti hočemo slovensko besedo, ki je naj večja luč, ki dušo k duši tajno vodi. Pri tem nas vodi upanje, da »vremena Slovencem bodo se zjasnila«. Ta nada nas bo spremljala na poti do uspeha, ki ne more izostati.
G. Gorenšek ni poklicni pe-\ec ali igralec, toda tudi ljubljanska opera bi bila nanj ponosna. Nedvomno je prispevala temu sijajnemu nastopu g. Gorenška izvrstna režija g. Pfeiferja s sodelovanjen* drugih pevcev in soigralcev, vendar moramo reči, da se je g. Gorenšek predvsem uveljavil po zaslugi svoje osebnosti in svojega lastnega pevskega in igralskega talenta. 1 ako le po nam je segla v srce Prelov-čeva »Ljuba si pomlad zelena« in Prešeren - Vilharjev »Mornar«. Celo gostje, ki niso razumeli slovenskega jezika so občudovali sposobnosti g. Gorenška. Vihar odobrava nja seveda ni izostal.
Predrzno pogumno je nastopila gdč. Simčičeva Zdravka. S šegavimi kretnjami in z resnim poudarkom je recitirala Juvančičev O' svarilo »Beseda«. Njena sestrica Vida Simčičeva pa je deklamirala Pav-
la Golje »Petrčkov monolog pred kraljem Matjažem«. Gospodična Brajnikova je rnehko-toplo v sopranu zapela pesem žPastirica« po besedilu Robide in po glasbi Pavčiča. Dovršen je bil nastop gospo dične Šemrlove, ki jo je spremljal na klavirju g. prof. Kozmara. Igrala sta slovenske narodne pesmi.
Prešernova šaljivka Od železne ceste more še vedno užigati salve smeha in to se je g. Cirilu Pfeiferju ter nadihani gospodični Zdravki Simčičevi v polni meri posrečilo. Prav prisrčno smo se zabavali pri tem izvrstno podanem Prešernovem dvogovoru. Za tem šaljivim nastopom pa je sledil zopet umetniško visoko vreden dvospev iz »Prodane neveste«, ki sta ga pela odlična sopranistka gdč. Braj-nikova in tenorist g. Gorenšek. Vse točke so bile ves čas nagrajene z navdušenjem in ako bi čas dopuščal, bi občinstvo najbrže uveljavilo svoje zahteve, da se morajo nekatere točke ponoviti.
Prodana
nevesta“
Drugi del sporeda je obsegal odlomek iz Smetanove »Prodane neveste«. Poleg zbora, ki je lepo prepeval, smo videli celo nekoliko baleta, potem pa smo poslušali izvrsten tenor g. Gorenška, ki je. pel Janka - in ga tudi dobro igral. — Neprekosljiv je bil v igri in v petju g. Komac, ki je igral basovsko vlogo mešetar ja Kecala in prav tako dober je bil tudi g. Toroš v vlogi kmeta krušine. Vsa čast tudi izvrstni klavirski igri prof. Kozmare, ki je s klavirjem sijajno nadomeščal orkester.
Občinstvo imelo pri tej u-nrizoritvi izvrsten užitek in je bilo izvajalcem zelo hvaležno.
Ostanimo znesti izročilom“
Govor dr. Lovrenčiča
Med odmorom je stopil na. oder navdušeno pozdravljen naš goriški pesnik dr. Joža Lovrenčič, ki je imel tehten nagovor in katerega je občinstvo večkrat prekinilo z burnim odobravanjem.
Naš stari rojak je imel nato krajši nagovor, v katerem je navajal tradicijo slovenske besede na Goriškem. Izvajanja g. profesorja so bila izredno zanimiva, saj so obujala spomine na kulturno delo naših prednikov in ki jih moramo mi nadaljevati. Zato nas je govornik s toplimi besedami tudi pozval, naj nadaljuje-j mo tradicijo naših očetov in predhodnikov in naj vztraja-! mo na začrtani poti. Zanimi-! \a je bila zlasti ugotovitev, da se je pred 90 leti pričelo slovensko javno kulturno delo prav na isti točki Gorice, kjer se vrši sedaj po dolgem premoru zopet slovenska akadc-mija. Našemu odličnemu rojaku smo pritrjevali iz vsega srca.
(Nadavljevanje na 3. strani.)
štev. 28._________»GOKIŽKI	LIST«______________Vran
VESTI JZ GORICE IN DEŽELE
o akademiji z 2. strani:
Atentat na Verdijevo gledališče v Gorici
Nadaljevanje poročila
Nastop sester Finkovih
Čeprav niso bile na programu, vendar so ustregle vsem navzočim, ko so stonile na o-der tri sestre Vinkove in lepo prijetno zapele tri slovenske pesmi, pri klavirju pa jih je spremljal g. prof. Jože Osa-na. Ta nastop je občinstvo navdušil do skrajne meje in zahteval ponovno njihov nastop. žal pa zaradi pomanjkanja časa ni bilo mogoče.
ifc
Tretji del sporeda je obsegal dvoje pesmi in sicer je pr-
V	nekaj kratkih in odločnih stavkih je polkovnik Kokalj, •ves čas burno pozdravljen, zlasti od slovenske mladine, pa seveda tudi od starejših, izvajal med drugim naslednje misli:
»Lepo pozdravljam slovenske Goričane in veselim se tako krasno uspele prireditve, ki se je posrečila kljub mnogim sovražnikom. Nameraval sem sicer zaradi svoje preža-poslenpsti poslati na akademijo svojega zastopnika, toda čim sem izvedel, da je padla bomba, sem sam prihitel (bur ne ovacije našemu poveljniku!). Ne ustrašimo se ničesar in poživljam vas; da to svoje delo nadaljujete. Zahvala pa velja tudi tukaišnjim nemškim oblastem, ki so s svojo intervencijo omogočile, da se ta akademija kljub vsemu vrši. Bodite prepričani o naši
Sreda 2. avgusta je bila za Kobarid odločilnega pomena. ; Po 17 letnem molku je Kobarid spregovoril svojo odločilno besedo, ko je zavedajoč se važnosti časa ustanovil kulturno društvo. Ob osmili zvečer so se zbrali v prostorih gostilne Miklavič vsi nositelji koba riškega javnega življenja z g. nadporočnikom Cotičem, g. j županom Tomschekom in g. ; dekanom Pavlinom na čelu k ustanovnemu zboru društva, ki so mu dali ime »Slovensko kulturno društvo Goriški slavček«. Po kratkih pozdravnih besedah vodje propagande v Kobaridu je spregovoril g. Stanko Pontar. V svojem lepem in prepričevalnem govoru je poudaril delo in poslanstvo društva, katerega dolžnost bo, da hodi no stopinjah slavnih kobariških ožjih rojakov Gregorčiča, Krilana. Volariča in Lovrenčiča. Izvajanja j govornika so prisotni navdušeno odobravali. Po referatu tajnice in govoru predsednika pripr. odbora so se vršile volitve novega odbora. Na soglasen sklep vseh navzočih je bil imenovan g. župan za častnega predsednika, za predsednika pa je bil izvoljen g. Frandu-lič. Društvo se deli na več sekcij, ki jih vodijo sami sposobni in delavni ljudje. Po končanem zborovanju so se ljudje Zadovoljni razšli z zavestjo, da se začenja novo življenje.
Posadka slov. narodne straže v Kobaridu je raztegnila svoje delovanje tudi na beneške Slovence. V sredo 2. avgusta zjutraj je šla patrola v Podbenešč in Lazo, kamor je Ponesla slovensko pesem in slovensko čtivo. Ljudje so jih
vo narodno »Soča bela«, pel moški zbor, drugo Vodopivčevo pa mešani zbor. Pevci in pevke so nastopili v narodnih nošah. G. Gorenšek pa se je tokrat izkazal tudi kot izvrsten pevovodja.
Le prehitro je minil čas slovenskih pesmi, toda občinstvo je izbruhnilo zopet v vihar navdušenja, ko se je dvignil iz nrve vrste naš poveljnik naših domobrancev g. polkovnik Kokalj in kratko ter jedrnato, prav po vojaško iz-nregovoril naslednje besede, ki smo si jih vsi dobro vtisnili v spomin.
trajni pomoči in podpori slovenskemu kulturnemu delu v Gorici. (Navdušene aklamacije poveljniku in slovenskim domobrancem).
*
Po navdušeno sprejetih besedah poveljnika naše narodne straže, je vsa dvorana kot en sam zbor zapela slovensko himno. Slovenska pesem pa se je tudi še potem razlegala no Travniku med iskrenimi toda vedno dostojnimi manifestacijami Goričanov in njihovih gostov.
Ta večer nam bo v neizbrisnem spominu, saj smo s tem Slovenci v Gorici zonet predrli led kljub vsem oviram in kljub nasprotovanjem smo usoeli in za to gre hvala predvsem trem činiteljem: oblastem. izdajalcem in našemu zavednemu slovenskemu narodu.
začudeno in s strahom opazo-voli, ker slovenskega vojaka še niso videli. Ljudem je V Lazi govoril vodja propagande v Kobaridu Lovrenčič Jože. Prinesel jim je pozdrav slovenske zemlje, pojasnil jim poslanstvo narodnih straž in nujnost boja proti banditom vseh narodnosti in brezbožnemu komunizmu. Ljudje so bili z nastopom slovenskih vojakov zadovoljni in jih prosili, naj še večkrat pridejo.
Učiteljski tečaj
v Tolminu
V	prostorih tukajšnjega uči-tesjišča se danes začne tečaj za učitelje in dijake. Tečaj bo obsegal slovensko literatu ro, slovenski jezik, narodno zgodovino in druge predmete. Trajal bo en mesec. Na koncu tečaja bodo izpiti.
Tečaj se vrši pod vodstvom pesnika dr. Jože Lovrenčiča, Predavali bodo še pesnik in kritik dr Tine Debeljak, pesnik in pisatelj prof. Vinko Reličič, prof. dr. Anton Kacin, prof. Cene Lipovec.
Ta tečaj učitelje usposobil za poučevanje na slovenskih šolah. Priglasitev je še vedno mogoča.
Vabimo vse učitelje in dijake in tudi druge, da to redko priliko izkoristijo.
»Goriški list“
v vsako našo družino!
Ko smo Slovenci v Gorici pripravljali svoj prvi slovenskt prosvetni večer pod naslovom »Slovenska akademija«, smo se seveda ogledali za primernimi prostori, zakaj nismo hoteli nastopiti kot berači, česar nam na naši zemlji res ni treba, temveč dostojno in kar se da reprezentativno. Zato smo si najeli prostore Verdijevega gledališča na Korzu, kjer bi morale biti za »Slovensko akademijo« tudi skušnje. Vedeli smo, da bo izrazito kulturna — in prav nič politična manifestacija mnogim nasprotnikom slovenstva v Gorici trn v očeh in da bi jo hoteli na vsak način onemogočiti. Bili smo posvarjeni, ne samo od svojih prijateljev, temveč celo od tistih, ki bi najraje videli, čeprav so Slovenci, da do te lepe manifestacije slovenske volje po kulturnem delu sploh ne bi prišlo, da bi mogli kazati potem nase, češ aktivni Slo-venci v Gorici ne zmorejo nič. Atentat, ki se je v soboto popoldne pripetil v Verdijevem gledališču, na najbolj osrednji točki Gorice, je bil v prvi vrsti namenjen nam, Slovencem, našim kulturnim delavcem, bil pa je hkrati namenjen tudi nemški vojski. Neznani atentatorji iz dosedaj nam še neznanih vrst, so hoteli z enim samim udarcem doseči dvoje: onemogočiti naš prvi slovenski prosvetni večer, hkrati pa najbrže demonstrirati tudi proti nemški vojski. Za nemške vojake je bil v soboto pripravljen v Verdijevem gledališču zabaven večer, mi Slovenci, pa smo za nedeljo že razprodali vse razpoložljive vstopnice. Zlobnim atentatorjem se je njihov naklep posrečil zelo žalostno: nemška vojska bo imela slej ko prej svoje zabavne večere, naša slovenska akademija pa je bila izvedena na tako sijajen način in v prav tako veliki dvorani,
Mikuž brez suknje in hiač
Pri zadnjih akcijah na Trnovem so tolminski domobranci in Nemci zaplenili suknjo verskega referenta Mikuža s čini: veliko rdečo zvezdo in majhen križec. Ušel je pred njimi v sami spodnji obleki in je tako sledil zgledu svojega vrhovnega poveljnika maršala Tita, ki je nedavno tudi ušel brez hlač.
Zavralen umur v Bovcu
62 letni trgovec Izidor O-stan iz Bovca je postal žutev zločina. Sredi dela na polju ga je 28. julija t. 1. iz zasede zadela banditova krogla. Brezvestnim tolovajem ni bila po godu njegova poštenost, ter nesebično delovanje za blagor naroda.
Nesebično delo za narod, no.tenost in ljubezen do bližnjega so značilne poteze O-stanove osebnosti. Za to svoje prepričanje je moral u-mreti.
Njegova smrt ne bo zaman. Ostanovo ime je v vrsti tistih borcev, ki se niso bojeva-
li	le za obstoj svojega lastnega naroda, ampak za obstoj Evrope in njene kulture.
Z novim zločinom je krivda tolovajev postala še večja Prišel bo pa dan obračuna in vse tolovaje čaka zasluženo plačilo.
kakor je Verdijevo gledališče.
Kdor je mislil z atentatom uplašiti Slovence, potem ne ve, s kakšnim narodom ima o-pravka. Mi nismo dezerterji, ki bi se bali vsakega strela in vsake bombe, nasprotno, ko vidimo, da imamo nasproti sovražnike, potem šele postajamo resnično pogumni. Ako se je kdo ustrašil zaradi sobotnega atentata in kljub kupljeni stopnici ni prišel v dvorano na T ravniku, ta je pač izjema. 1'oda na sto in sto Slovencev je prihitelo, ki bi se bili v nedeljo radi udeležili naše akademije, toda — prostorna dvorana je bila prepolna. Ne, go-riški Slovenci nismo bojazljivci in bomb ter strelov smo že vajeni!
Da izpolnimo svojo poročevalsko dolžnost, zaenkrat po natiskujemo samo poročilo, ki ga )e nedeljska izdaja dnevnika »Deutsche Adria-Zeitung« priobčila takoj po atentatu:
»V soboto popoldne ob 17.30 je med neko filmsko predstavo za civilno prebivalstvo eksplodiralo razstrelivo v dvorani Verdijevega gledališča. Eksplozija je zahtevala eno smrtno žrtev, 16 oseb pa je bilo ranjenih. Ubiti in ranjeni so bili izključno le domačini civilisti.
I Nikakega dvoma ni, da je ta napad zgrešil svoj namen. Veljal je filmski prireditvi, ki je bila ta večer pripravljena za nemško vojsko, poleg tega pa so atentatorji skušali onemogočiti še slovensko prireditev, ki se je v tem gledališču pripravljala za nedeljo. Drugo razstrelivo, ki ni eksplodiralo, so še ob pravem času odkrili na galeriji«.
Tako »Adria-Zeitung«.
Dodajamo, da je umrl še en ranjenec. Bili sta torej dve smrtni žrtvi.
Čas dela tudi za Slovence in prepričani smo, da bo ozadje tega atentata v kratkem, v najkrajšem času, pojasnjeno!
Ob zaključku listo smo prejeli naslednje obvestilo:
Smrtne žrtve so: gospa Pon-zari iz znane slovenske narodne družine Fonovih, knjigovodja g. Prinzi in še neka tretja oseba, ki je umrla v torek v goriški bolnišnici.
RAZGLAS
Kmetovalci, ki želijo, da se jim dostavijo na dom živilske karte za mesec september tega leta, se poživljajo, naj predložijo občinskemu prehranjevalnemu uradu, via Crispi, 3-1, vratca št. 1-15, najkasneje do 14. tega meseca potrdilo, da so izročili v zbirališče dve jajci za vsakega člana družine.
Župan: Coronini.
DOVOD ŽIVINE
V	GORICI
Danes 8. avgusta se vrši dovod goveje živine pri mestni klavnici, ki ga organizira Pokrajinski urad za živinorejo.
Opozarjajo se vsi, ki so dobili dopisnice s pozivom, da se pozivu pokore, sicer bodo strogo kaznovani.
NOV POTNIŠKI VLAK GORICA - TRŽIČ
S prvim avgustom je začel voziti na progi Gorica-Tržič potniški vlak, ki odpelje iz Gorice ob 5.40 in pride v Tržič ob 6.14 ter ima ob 6.20 zvezo za Červinjan in ob 6.50 za Benetke.
Izkušnja je ponovno dokazala, kako odličen prlpomofek za ga° šenje zažigalnih bomb je pesek. Voda, če jo nimamo na razpolago v veliki količini bo služila le za to, da omejimo požar Zažigalne bombe so običajno narejene tako, da povzročijo v prostoru, kjer so se razpočile, mnogo majaih požarov, katere ?e najaže zaduši s peskom. Pesek moremo nametati z lopato a i kako drugače tudi od daleč in izza zaklona na žarišča razvijajočih se pažarov.
Ilbniivljiniii prosvetni) dnin
Prvi seslanek Kulturnega svela
V ponedeljek zvečer ob šestih so se zbrali v ulici Marne-
: li slovenski goriški izobraženci in prisostvovali otvoritvi Slovenskega kulturnega sveta.
Šolska soba je bila kaj kmalu napolnjena, Med prvimi gosti je bil stotnik Debelak, msgr. Brumat, msgr. Valentinčič in še druga duhovščina. Med obiskovalci so bili tudi važnejši goriški izobraženci in mnoga dekleta in gospe. Vsak je rad skrajšal svoje večerno delo in žrtovoval dve uri predavanju, ki ga je po četrt stoletju slišal v lepi materinščini.
Pozdravno besedo je izpre-govoril dr. Anton Kacin. V lepem nagovoru nam je orisal načrt dela Slovenskega kulturnega sveta, njegovo potrebo in pomen. Program tega dela je sledeč:	organizacija
slovenskega šolstva, ustanavljanje društev, čitalnic in knjižnic, kulturna predavanja, gledališke predstave in izdajanje slovenskih knjig. Vsak je uvidel, da je s tem rešeno najbolj pereče vprašanje slovenske duševnosti na Goriškem. Dr. Kacin je poudaril, da moramo dati temu delu cilj onostranstva, merilo vseh naših dobrih del za narodov blagor mora biti Bog.
Pozdravni besedi in uvodnemu nagovoru je sledilo predavanje dr. Jože Lovrenčiča, ki se nam je predstavil s svojim toplim pozdravom že na nedeljski akademiji kot ljubljanski gost in kot naš rojak.
V svojem predavanju nas je povedal vprav v 6. stoletje,
. ko so naši predniki prvič stopili na Posočje in nas seznanil z najvažnejšimi kulturnimi delavci od tedaj pa do 19. stoletja.
Poslušalci so z zanimanjem sledili njegovemu predavanju in navdušile so jih zlasti besede, s katerimi jc poudaril domovinsko pravico na Posočju ne le nas Slovencev, pač pa tudi naše lepe govorice.
Dr. Jože Lovrenčič je pozval h kulturnemu delu vse navzoče, ki čutijo v sebi voljo in zmožnost za tako delo, a vse naj vodi pri tem živa vera v Boga, kajti brez njega so vsa dela neplodna in torej zaman.
S svojim obiskom je počastil prvi slovenski kulturni večer tudi polkovnik Kokalj s svojim spremljevalcem poročnikom Šmidom. S toplimi besedami je pozdravil predavatelja in se mu zahvalil za po-žrtovalnost.
NESREČA PRI MLAČVI
V Štandrcžu pri Gorici se je ponesrečila pri mlatenju 33 letna kmetica Zora Klanič. Pri delu pri mlatilnici ji je zdrsnilo in si je zlomila nogo.
Besede polkovnika Kokalja
Kobariške novice
Prosv. društvo „Goriški slavček'
jri ,1,0—n I I.I lil ^n>	■	ft
Žrtve atentata
Vesti iz Trsta in okolice
IZJAVA NEMŠKEGA SVETOVALCA O UPORABI MOBILIZIRANCEV
Nemški svetovalec v Trstu dr. Hinteregger je dal dopisniku Radia Jadransko primorje izjavo, v kateri med drugim pravi:
Velik del mobilizirancev letnikov 1914-1926 bo predana organizaciji Todt, drugi del pa edinicam deželne brambe, ostanek pa bo šel k republikanski armadi.
Mladeniči, ki bodo uvrščeni v Organizacijo Todt bodo doprinesli na viden način k o obrambnim delom v Jadranskem primorju. Ravno tako
bodo vsi ostali, ki bodo dodeljeni silam deželne brambe in republikanskim četam, u-porabljeni na domačem o-zemlju.
SPREMEMBE NA OBALNIH PLOVNIH PROGAH
S takojšnjo veljavnostjo so bile uveljavljene sledeče spremembe na obalnih plovnih progah: odhod z Reke ob 19, iz Voloskega ob 19.40, iz Opatije ob 6 in 19.50, iz Lovrane ob 20.15 in 6.25, iz Opatije ob 6.55 in iz Voloskega ob 7.05. Prihod na Reko ob 7.40, Vo-losko 19.35 in 7.05, Opatijo 19.45, 6.50 in 20.40, v Lovran ob 6.20 in 20.15.
SfTaša reč slovensfia živo R ije
1Tiarodna straža o Senožežafi
Kakor že številni kraji na Primorskem tako so tudi Senožeče dobile svojo domobransko posadko. V četrtek 20. jul. 1944. je četa mladih fantov, ki so prostovoljno zapustili svoje domače ter polni idealizma in navdušenja stopi
li	v vrsj:e protikomunističnih borcev, pod poveljstvom gospoda nadporočnika Savellija srečno dospela v to vas, *.er se nastanila v vaški šoli. Daši ta prostor ni bogve kako pripraven, še posebno zato ne, ker so partizani tu uničil; in pobrali vse električne najfra.-in si hoteli pripraviti stanovanjc.
Učilnice so se polagoma spremenile v spalnice. Poste lje, na katerih spijo tukajšnji domobranci, so sicer trde, pa kaj to za mladega franta, ki ve, da bi, če se on ne bi žrtvoval, trpel ves narod, in ki ve, da je le to njegovo trpljenje zmožno prinesti našemu narodu rešenje in lepšo bodočnost.
Ljudje, ki so nas spočetka gledali nekoliko plašno, tako, kakor gleda otrok strica, ki se je z dolgo brado vrnil iz Amerike, vedno bolj uvidevajo, da so domobranci pravi ljubitelji naroda in ne partizani in komunisti. Domobranci res ljubijo našo zemljo, naše navade, oni res spoštujejo slovenske tradicije, njim gre v resnici za dobrobit vseh Slovencev. Naše zaupanje v tukajšnje ljudstvo nam vaščani v obilni meri vračajo. Danes smo postali že taki prijatelji, da bi se zelo težko ločili od njih, od lepe senožeške vasi. Tu se počutijo naši fantje prav tako, kakor doma, kjer so bili zbrani v krogu svoje družine in se ob plamenu, ki je plapolal na o-
gnjišču, pogovarjali o vseh mogočih stvareh. Vsi radi zahajajo k družinam in jih tolažijo. Pripovedujejo jim o svojih dogodkih, ki so jih doživeli pri partizanih, obenem pa jim vedno in ob vsaki priliki kažejo na gorje, ki bi zadelo slovenski narod, ako bi se kdaj posrečilo partizanom, da bi zavladali. Mnogi gredo tudi na polja, kjer pomagajo družinam, ki ne bi mogie same o-praviti vsega dela. Ljudje so jih veseli in vidi se, da so tudi zelo ponosni nanje.
Poleg tega telesnega dela pa vrše domobranci tudi še neko drugo delo in sicer propagando. Dobro se zavedajo, da komunizma ni mogoče premagati le z orožjem in surovo silo, ampak je treba predvsem osvojiti zase duha ljudi, ker je tudi ta zelo okužen od komunizma. V ta namen hodijo po hišah in tu pobijajo dnevne komunistične laži, kriva ko munistična gesla in tako polagoma zopet uvajajo v naš narod zdravega duha. Domobranci ne skrivajo svojega prepričanja, da je njihov boj potreben, da gre za velike stvari, ampak hočejo to tudi javno in pred vsemi pokazati. Ni pa še dovolj, če to store le domobranci. Tudi vsi vaščani morajo biti prepričani, da je protikomunistični boj potreben in da je njih sodelovanje z domobranci nekaj nujnega, če hočejo, da si ohranijo življenje. To svoje prepričanje morajo pokazati tudi javno. In to bodo skupaj storili prihodnjo nedeljo, ko se bodo vsi do zadnjega udeležili protikomunističnega zborovanja. Na tem zborovanju hočemo vsi, složno z domobranci, pokazati, da
nc maramo odsedaj naprej prav nobenih zvez s komunističnim partizanstvom in da se bomo z vsem srcem oklenili slovenske zemlje ter jo složno branili in sicer tako dolgo, dokler ne napoči za nas doba prave svobode. Pokazati hočemo, da hočemo živeti, živeti svobodni, sebi in Bogu zvesti na naši rodni zemlji, ki je ne pustimo nikomur, da bi jo o-madeževal z grešno roko. Ves svet naj zve. da smo tudi mi Slovenci in da kot taki ne bomo nikdar dopustili, da bi nam gospodoval tujec, najmanj pa še našemu narodu naj bo' i f,iji komunizem.	MF.
Protikomunistično zborovanje v Senožečah
V nedeljo 15. Ulil. 1944. bo v Senožečah protikomunistično zborovanje. Govorili bodo znani govorniki. Tega zborovanja se bodo prav gotovo udeležili vsi zavedni Slovenci v Senožečah in še prav posebno vsi zavedni Slovenci iz okoliških krajev. Zadnji čas je, da tudi mi pokažemo, da smo proti komunizmu ter da smo res vredni sinovi slovenskega naroda.
Kmetijstvo
O listavcih
Kadar presojamo koristi našega drevja, vse preradi pregledamo važnost, ki jo ima v gozdu listnato drevje. Tako ' smo zaverovani v smreko in 1 druge iglavcc, da ravnamo z li-stovci prav po mačehovsko. In to ni prav! Ker na tem mestu ne moremo razmotrivati vrednosti vseh domačih listavcev, si oglejmo — četudi bežno — vsaj najvažnejše.
Bukev je naše najbolj razširjeno listnato drevo, čeravno so jo na mnogih krajih že popolnoma iztrebili in jo še naprej preganjajo in izmenjavajo z iglastim drevjem, zlasti s smreko. In vendar bi bukve vsaj mali gozdni posestnik ne smel podcenjevati. Katero drevo mu da obilnejšo steljo in več drva za kurivo? Poleg tega pa ima bukev še mnogo drugih dobrih lastnosti, ki so v prid gozdu in njegovenvi posestniku.
Kakor jelka, prirašča tudi bukev v mladosti počasi. Po zneje pa se razvija hitro, posebno če jo pravočasno in ponovno redčimo. Stoletno bukovje srednje kakovosti doseže v višino 25 m in da na hektar okoli 400 m lesa (z vejevjem nad 600 m3).
Bukev je glede svojih zahtev po luči, toploti, vlagi in dobrini tal zelo podobna jelki. Posebno njena velika sposobnost, da prenese zasenčenje, ie važna. V mladosti raste ta-
ko gosto, da »lisica ne more skozi«, kakor pravijo. Mladi naraščaj je treba zato zgodaj redčiti. Ko se preredčeno drevje očisti vej, kaže vedno bolj gladka in stegnjena debla.
Za izboljšanje tal ima buke\ veliko zasluge. Ni drevesa, ki bi tako bogato nastiljal gozdno zemljo. In prav zaradi tega bi moralo v vsakem kmečkem gozdu ostati nekaj bukovja. Če upoštevamo pri tem še, da potrebuje kmečki gospodar vsako leto nekaj drv irv listja, bi morala pokrivati bukev vsaj tretjino maloposest-niškega gozda.
Večjih škodljivcev bukev skoro ne pozna, če izvzamemo pomladanske mrazove
Bukev se pomlaja naravne? iz semena, zato je prav malo stroškov pri njenem obnavljanju in negovanju. Res jo je treba večkrat trebiti in redčiti. pri tem pa ie delo že poplačano s kurivom, ki ga pri izsekavanju dobimo.
V	bukovju gospodarimo najbolje na prebiralen način. Prebiralno sekanje v čistih bukovih gozdih ni težavno. Še bolj primerna pa je bukev za mešan gozd, kjer je rednica vsega onega drevja, ki po svoji naravi ne more zadosti skrbeti za ohranitev tal, kako* na primer: bor, macesen, hrast in drugi.
Hrasti se pomlajujejo bolj s širjen bodisi posamezno, bodisi v manjših gajih. V mlado-sti je hitre rasti, pozneje pa zaostaja. Stoletni hrast je pov-j prečno 22 m visok, 22 cm debel in bi dal na hektar čistega gozda okoli 300 m" lesa (z vc jevjem 700 ms). Les debelega hrastovja je visoko cenjen.
Hrast zahteva mnogo svetlobe, precej toplote in vlage, ter dobra tla.
Gozdnih tal ne hrani zadosti. Zato ga bomo gojili le po samezno in primešano senčnatemu drevju, posebno bukovju, ki je potem »rednica hrastu«.
Hrast se pomlajujejo bolj setvijo kakor s saditvijo drevesc. Varovati pa ga je treba, da ga senčno drevje ne prera ste. Gojiti ga moramo po pravilu: »podnožje pokrito, glavo prosto«. Tako vzgojen in primešan posamezno prebiralnemu gozdu zelo poveča vrednost istega.
Kostanj postaja pri nas vedno redkejši. Le malo je še o-stalo kostanjevih gozdičev, ki so nekdaj zavzemali veliko površino na prisojnem gričevju. Kostanj zahteva toplo podnebje, skoro tako, kakor vinska trta. Raste v mladosti zelo hitro in ohranja tla v dobrem stanju. Proti nevarnostim je odporen. Glede zahte-
ve po svetlobi stoji v sredini med svetlobnimi in senčnatimi drevesi. Malemu posestniku koristi na premnog način, zato bi ga morali posajati povsod, kjer le hoče uspevati.
Brest, javor, jesen, gaber in drugo drevje naj bi kmetovalec gojil posamezno v svojem gozdu. Čimbolj je drevje mno-golično v kmečkem gozdu, tembolje.
V	današnjih razmerah bi služil malemu gozdnemu posestniku najbolje prebiralen mešan gozd, ki bi bilo v njem vsaj ena tretjina bukovja, polovica jelovja, in smrečja, o-stalo pa posajeno z različnim drugim drevjem. Posebno skrbeti bi morali zato, da bi zrasli v gozdu posamezni macesni, hrasti, kostanji, javori, jeseni in bresti.
Nove cene našomu listu
Meslo Gorica in Trst:
posamezna številka 0.50 lir, polletna naročnina 2o.— lir, celoletna _	51.— lir,
Izven meita Gorica in Trst:
posamezna šlev lita 1 — lira,, polletna naročnina 47. lir, celoletna .	90.— lir,
Slar^ številke 1.— lira,
O čitanju
Čitanje tvori pravega moža.
Bacon
Kar je gibanje telesu, je du-i čitanje.	Steele
si
Vsakdo, ki se poglobi vase, mora priznati, da bi ne bil prav isti, ako bi tega ali onega dela ne bral.	Bourget
Ali bomo torej kar meni nič iebi nič pustili, da naši mladi ljudje čitajo in poslušajo kat vsak proizvod pesništva kakršne koli vsebine in kakršnega koli tvorca in se tako navza-mejo nazorov in načel iz večine naravnost nasprotnih tistim nazorom in načelom, ki bi morala, ko odrastejo, uravnati vse njih dejanje in nehanje?	Sokrat
Izobražen človek, ki v treh dneh ničesar ne prečita, čuti, j da je njegovo govorjenje brez \ smisla in se nerad pogleda v zrcalu.
Huang Šanku, kit. pesnik
Naučite ljudstvo čitati, vse drugo sledi samo od sebe.
Dostojevski
Da se privadiš čitanju, moraš prvič: čitati počasi, drugičr čitati počasi, do zadnje knjige brati prav počasi. Čitanje je sladko, počasno čitanje včasih še slabše.	Faguet
Odgovorni urednik:	Dr.	Milan	Komur	-	Gorion
Jerzy Zulavski:
28
31a sre6rni o6ti
Tu pa smo opazili pred sabo temno črto, ki jo presekala pot čez in čez-Dotlej ie nismo videli, ker so bila tla pred nami rahlo napeta. Zdaj pa je pred nami zarežala globoka razpoka, ki je prerezala na dvoje ne samo dno soteske, marveč tudi same stene, ki so jo obdajale. Pogrezala se je v temno senco, talko da nismo mogli niti približno presoditi, koliko je globoka-
Obupani smo stali pred to novo, neprehodno zapreko. Razpoko smo bili opazili že na; lunovidu, toda kdo je mislil, da je tako globoka! Zdaj smo bolščali vanjo, mene je oblival mrzel znoj, Peter pa je psoval in klel.
Tomaž, ki ga je vznemirilo naše vedenje, je jel povpraševati, čemu smo ustavili voz in kaj se je zgodilo. Strah nais je bilo, povedati mu resnico- Neverni Tomaž pa je zbral poslednje moči, se vzpeli k oknu in pogledal skozenj. Nato je legel nazaj, na pogled povsem miren, brezbrižen-Iz ust se mu je iztrgalo:
»Onadva ne mairata, da bi živel • -.«
»Kdo:« sem osupnil.
»Brata Remoger«, je odvrnil in zaprl oči, kakor da samo še čaka smrti.
Nisem več govoril z njim, pa tudi ugibati o pomenu teh besed nisem utegnil, salj sem se moral s Potirom posvetovati, kaj uaj ukrenemo- Kanili smo že nazaj na Morje nalivov, ko je Peter srečno misel, naij z žarometom osvetimo dno razpoke in doženemo, kam sega. Približali smo se tesno k robu in posvetili v globino. Rajpoka, tod precej ozka, ni bila hudo globoka, pač pa je bilo njeno dno zasuto z gruščem, iz katerega so strčale velikanske kleči. Globel je bila podobna usahlemu korftu moogčnega hudournika. Kdo vc, ali ni svoje čase po njem bučala voda po poti, ki so jo utrle druge sile?
Soj reflektorja je šel čez razmetane grmade kleči, svetil po skalnih stenah in ginil v razdrapane, črne vrzeli, mi pa smo stali tam in nismo vedeli, kam. Takrat je pristopila Marta in naju pozvala z glasom, kakor da zapoveduje:
»Čemu ne odrineta naprej9«
Nato je pokazala rta Tomaža: »Živeti moram, zanj... z menoj se mu ni bati ničesar . ..«
Gledala sva jo resnično) začudena-Kaj sc je zgodilo z njo? Nikoli naliu ni doslej ogovorila tako. Oči so ji
imele nenavaden soj. V vsi postavi, glasu; gibih nekakšna nova, ponosna veličast... Kako lepa, poželenja vredna ženska! Varadol se je koprneče zagledal vanjo, mene pa je popadla jeza; zgrabil sem ga togoten za rame in robato zakričal:
»Kaj ne vidiš, da tratimo čas! Po-Vej, ali naprej ali nazaj?!«
Sunkovito se je obrnil k meni. Trenutek sva se morila s pogledom, kakor da se misliva zakaditi drug v drugega.
Marta sc je podmolklo, porogljivo, prezirljivo zasmejala- Bilo mi je, ko da se je tisti hip zabodla v moje srce ježeva koža s tisoč bodicami. Povesila sva vsa osramočena oči, ona pa je odšla nalahno potresajoč z rameni Čutil sem, da jo začenjam sovražiti.
Nazadnje smo sklenili, spustiti se v razpoko in se prebtti po grušču na ono stran. Vendar je bil sklep lažji od dejanja. Našli smo pod vzhodno steno nekakšno poševno teraso in jeli z vso previdnostjo potiskati voz čeznjo'- Največji križ pa je bil na dnu-Sem ni prihajala svetloba Sonca, pa tudi ne Zemlje. Bilo je temno ko v rogu. Težav, ki smo jih imeli pri premagovanju teh nekaj sto metrov, ni moči popisati. Reflektor električne luči je razsvetljeval le ozki pas pred nami; orientacija je bila izključena. Izmenoma je eden od naju krmaril,
drugi stopal peš naprej- Voz se je na-
gibal, poskakoval, butal ob skale in
padal. Enkrat sc je zagozdil tako, da je malo manjkalo, pa bi obupali- Naposled smo se dokopali do nasprotnega roba razpoke; na našo srečo so bila tla na tem mestu nekoliko nagnjena, tako da se je voz s svojimi »šapami« brez večje težave povzpet na vrh. Tam je pljusnila v_ nas luč sonca, da smo morali zamižati. Ko sem odprl oči, mi je bilo, ko da je bil prehod čez razpoko sen... Da, bili smo na dnu te brezdanje razpoke, še nedavno smo bredli skoz pošastno noč tam spodaj, premetavali smo se med črnimi strašnimi klečmi, ki so se dvigale v stožec naše električne luči kakor iz niča in se pogrezale nazaj v nič — toda: ali je bilo vse to ras?
Pregledali smo voz, mu sneli šape in krenili naprej. Vse bi bilo spet dobro — le Tomaž ... Pretresi so ga tako zdelali, da je nca« časa ležal ko mrtev in je le včasih potihoma zastokal.
Voz je spot enakomerno drsel skozi sotesko, ko je Tomaž iznenada planil v svoji mrežnici pokonci. Peter je krmaril, midva z Marto sva skočila k bolniku. Pogledal naju je z hladnimi, vročičnimi očmi in vzkliknil:
»Marta, umrl bom!«
Vsa je prebledela in se nagnila k njemu:
»Ne! Živel boš!« je rekla jasno, tiho-
Tomaž je nalahno prikimal, ona pa se je še tesneje privila k njemu in mu nekaj polglasno govorila v malabar-ščini. Besed nisem razumel, videl pa pem, da so napravile velik vtis na Tomaža. Obraz se mu je razjasnil, potem pa ga je preletel neizrečeno žalosten smehljaj, solze so mu navre-le v oči, ustne so poiskale lase dekleta, ki je naslonila svojo glavo na njegove prsi, in jih jela poljubovati...
Nato je nekaj časa ležal mirno in venomer oklepal s svojimi potnimi, osušenimi dlanmi Martino roko. Kmalu pa se je jel znova premetavati, potem je sedel in stežka lovil sapo-
»Marta, umrl bom!« ji je še in še strahoma ponavljal, ona pa ga je vselej zavrnila: »Živel boš!« In ko je to slišal, se je pomiril kakor dete, ki mu mati z dlanjo zakrije oči- Enkrat pa, ko je spet slišal te besede, je odgovoril:
»Kaj mi pomaga, ko tega ne doživim .. .»
Nato je pristavil:
»Onadva mi ne pustita živeti — Re-mognera ...«
Preveč me je dajala radovednost, da ga ne bi bil vprašal, kaj imata o-praviti brata Remognera z njegovo boleznijo.
(Nadaljevanje sledi.)