Fran SaIešI« FiNŽqAR VERICA LjudskA iqRA V TReIh dEjANjiU ZA vse sIovensI Vgriit Vemvšek, Irena Leskovšek & Ne, saj sploh ni tako! Oba soseda v tej igri sta dobra. Se pravi: dobra človeka, dobra očeta, dobra gospodarja, dobra soseda, velika garača! Kje zaboga, potem tiči tisti "catch", ki iz te idile pod Karavankami naredi dramo? In kaj ima pri tem kos zarjavele verige? Kajti za spor, ki se po vseh pravilih dramaturgije razvije v zaplet in spopad, ki lahko pripelje do prepira, sodišča, obubožanja, sovraštva ah celo zločina, ni potrebno nič drugega, Za naše sosedstvo še vedno, tako kot pred 80-leti, velja: SLOVENEC SLOVENCU - SLOVENEC! Tb je glavni razlog, da je danes pred vami uprizoritev te Finžgarjeve igre, ki je ogledalo, ki ga je pred 80-leti Finžgar postavil pred Slovence in ga drži pred nami še danes. Prav nič. kot da sta soseda Slovenca! Andrej Stojan JUBILANTA 40 let umetniškega ustvarjanja igralca Boruta Verovška Kar daleč so že tista 60-ta leta, ko je Borut Verovšek - kot mlad;; fantič - prvič nastopil pred jeseniškim občinstvom. In ob njegovi 500-ti predstavi le takratni direktor GTC in režiser, gospod Miran Kenda, zapisal: "... pri Borutu vedno veš, da se nanj lahko zaneseš. Borut je točen, ne bo zamujal na vaje; Borut je vesten, ne bo jecljajoče iskal z očmi suflerke; Borut je bister, hitro razume, katera misel je za tekstom; Borut je razsoden, ne bo se spuščal v prepire, kadar pred premiero narašča temperatura; raje bo pomirjal in potegnil bo s pametnimi..." In od tiste, petstote predstave, je minilo več/kot desetletje in polij Jubilejna vloga Mejača v Finžgarjev! Verigi, je njegova 64 vlogaSi 868 predstava. K temu bi morali dodati še nekaj 100 drugih nastopov na proslavah, slovesnih prireditvah in drugih pomembnih dogodkih. Kljub temu bogastvu 40-letnega umetniškega ustvarjanja, se Borut Verovšek ni spremenil. To kar je takrat zapisal gospod Miran Kenda, bi lahko zapisal tudi danes. In dodal še mnogo, mnogo, kar človek izve iz pogovorov z jubilantom Borutom Verovškom o razsežnosti in globini vrednote, ki jo imenujemo gledališče. Iz njegove pripovedi in pripovedi njegovih soigralcev spoznavam Verovškov sijajno začarani krog. Vselej je bil zahteven igralecjjjiihteven po vseh nepisanih pravicah pristnega igralca, zaznamovan z neugnano svarilno močjo, ves nabit z mnpgoličnimi življenjskimi iskhšnjami, ves zaverovan v Veliko gledališko stvaritev, ki jo vedno sproti doživlja kot stvaritev prihodnosti. In ta zahtevni, po pravici zahtevni igralec, je stal štirideset let, velikokrat večer ža večerom, na/ jeseniškem odru. Sredi dostikrat porazne Zakulisne sedanjosti, pred zahtevno gmoto glavnih in nebogljenih epizodnih figur. Tako so prihajale iz zakulisne teme v svetlobo reflektorjev vse te figure snujoče igralske domišljije, te usode moške in stvarilne domišljije, zlasti epizodne usode, ki so tako živo vznemirjale vse liste druge, navidez toliko pomembnejše glavne usode pod reflektorskim soncem gledališke nestvarnosti. So bili vsi ti gledališki prividi res zgolj epizodne prikazni? Nč! Bili so bolj živi ljudje, zakaj spočela jih je Verovškova neugnana, domišljija pravega gledališkega človeka, ki si ne da vzeti občutka, da je vse to nest- • varno, nestalno, nepriznano življenje pod prižganimi reflektorji!- edino stvarno, edino stalno, edino življenja, vredno življenje. Vseh 40 let je bilo to srce pravega komedijanta, ki ga krize nišo upehale, To Verovškovo Srce je vselej čutilo, da velja prava gledališka ljubezen vsem glavnim in zlasti epizodnim prikaznim pod varljivo svetlobo odrske iluzije. Vsem - I ■ Borut Verovšek zlasti epizodnim figuram, tem na videz tako pritlikavim nebogljencem, ki jim je Talija namenila takšno usodo, da prerasejo nebogljeno prit-likavost samo takrat, kadar jim vdihne življenje nadarjen igralec, igralec z mnogolično ustvarjalno naravo pristnega obsedenca, igralec z neugnano domišljijo. Borut Verovšek iz ozkih in še tako tesnih možnosti svojih vlog izkoplje toliko živega materiala, da iz njega ustvari resnične in svojevrstne figure. Celotno slovensko gledališče ima le malo mojstrov majhnih vlog. Borut Verovšek je med njimi brez dvoma eden boljših. S starinsko besedo: Igralec po božji volji:;., To pa pomeni Verovškovo zvestobo odrskim deskam tudi v prihodnosti .... 25 let umetniškega ustvarjanja Klemena Koširja "Kdaj sem se začel ukvarjati z gledališčem? Na to vprašanje ponavadi vsak odgovori: v gledališče me je povabil ta in ta, prišel sem s prijatelji itd. Pri meni je bilo malce drugače: jaz sem tu enostavno bil. In to po zaslugi moje matere, ki je veselo 'skakala' po odru že z menoj v trebuhu, pa sem se verjetno že takrat 'zastrupil' z opojnim vonjem gledališke H 11 šminke in z vso čarobnostjo, ki ti jo lahko: ponudijo ige gledališke deske. Seveda imajo zraven precej zaslug tudi geni mojega očeta in tako ni moglo biti drugače, kot da sem že kot petleten 'mule' dobil prvo čisto majčkeno vlogico v Čarobnem prstanu Jožeta Tomažiča. Bolj kot teksta samega ( bilo ga je za eno Celo vrstico) se spomnim krompirja, ki smo ga jedli na odru. Najbolj mi je ostalo v spominu to, da nam ga je enkrat rekviziterka pozabila soliti in je bil čiso brez okusa. Kakšna nepozornost do 'igralcev'! Toliko o moji prvi ■Vlogi. Daljnega leta 67. Takrat so v gledališču igraijjčišto drugačne pravljice. Bogate, z ogromno igralsko zasedbo, prečudovito scenografijo. Sedaj pa ... Seveda, denar.,. ", pripoveduje jubdant, igralec Klemen Košir. Seveda se v pripovedi spominjainadaljevanja svojefgledal!ške zgodbe. Iz pravljice v pravljico, do prve večje vloge v tretjem razredu osnovne šole. S tem so povezani tudi spomini na Vero Smukavec, pa na soigralca Ivana Berlota, za katerega je šele mnogo kasneje moral spremeniti prepričanje, da je njegovo krstno ime Taubi. Imenitni so v pripovedi njegovi spomini na režiserko Stanko Ceršak - teta Stanka jo imenuje, pa na Slavo Maroševičevo in režije Mirana Kende, Izredno živi so spomini na yrsto sijajnih predstav jeseniškega gledališča, na garanje, ki se je izplačalo. Tako so se vrstile sezone ena za drugo in tudi njegove vloge. Vse povrsti v komedijah, ampak Klemenu Koširju tega ni žal. Njegov spomin pomni tudi Bojana Čebulja, Petra Militareva in Alenko Bole-Vrabec, ki gaje tudi poklicno zvezala z gledališčem, v katerem Klemen H Košir slavi svoj 25-letni jubilej z vlogo Marka v Finžgarjevi Verigi, njegovi 35 vlogi v 608 predstavi. Skozi vse življenje ga;|||spremljala tudi ljubezen do odrske tehnike. Še danes občuduje Jožeta Bediča ž njegovimi fantastičnimi scenami, pa Pavlija Torkarja, ki je znal iz nič ustvariti čudovito luč. Nepopisno uživa s pravim lučnim mojstrom Mihom Šestom, za katerega je prepričan, dai marsikatero poklicno gledališče nima takšnih mojstrov. Za Klemena Koširja je poseben izziv tudi scenografija. Tudi tu je uspešen mojster, morda zaradi prepričanja, da je za igralca dobro, če spozna tudi druge veje umetniškega ustvarjanja v gledališču, da lahko nadgrajuje samega sebe. Koširjeva pripoved je hvalnica igri in gledališču. Nehote se mu vrača spomin v mladost, v tisti čas, ko se je tudi kot gledalec - dijak in študent - prerival po tSatrskih balkonih, prisluškoval šumu, ki je prihajal iz dvorane ter ugibal ton in vsebino vzdušja, ki je vladalo med gledalci tam doli. In potlej tema, tišina med gledalci, zastor: prve besede §S kretnje igralcev na podu poslikane tin ,bogato razsvetljene škatlice, ki ji pravimo oder. In pogosto je razmišljal, kako bi po tem, kadar je sam tolikokrat stal na odru, ujel čar tega trenutka v trezno in hladno besedo. Pa zaman -občutki mladega človeka, ko stoji na odru in še pred njim odpre zastor, niso ne trezni, ne hladni. Čuden nemir se loteva Koširja ob teh pripovedih, spreletava ga vročica tistih ganljivih let, ki o njej pravi Schopenhauer, ko pripoveduje o mladostnem hrepenenju po sreči: "Kadar je v mojih mladih letih potrkalo na vrata, me je prevzela radost. Kajti mislil sem,:zdaj pride tisto ..." Stendhal imenuje vsebino tega pričakovanja z določeno besedo: lepota je samo obljuba sreče. In temu neugnanemu komedijantu, jubilantu Klemenu Koširju je lep-ota odrskih desk dajala srečo. Takole zaključuje: "Teh 25 let je bilo res lepih, čudovitih? Kljub odrekanju (marsikateri žur sem moral izpustiti zaradi vaj in predstav, pa tudi kakšen hokej):mi tudi za minutko, ki sem jo preživel na tem odru ni žal. In upam, da bom lahko še dolgo stal v soju odrskih luči, meni tako ljubega Gledališča Toneta Čufarja na Jesenicah!"... In če potegnem; črto pod jubilejnimi razmišlflnji1 - v seštevku moram dopolniti Stendhala in tak seštevek velja za vse igralke in igralce jeseniškega gledališča, še posebgj*ža letošnje jubilante... Lepota življenja na odrskih deskah je obljuba sreče, utehe neizpolnjenim željam, občutja, da živimo bolj. sproščeno, kakor v tegobni vsakdanjosti - tega smo si igralci želeli v mladosti, ki smo jo doživljali. Ta težnja je bila v nas, ko smo prvič:Segli po knjigi, ko smo stopili na slikarsko razstavo, ko smo sedli v koncertno dvorano, ali samo pod bleščeče reflektorje cirkuške maneže. Slutili smo, da mora biti pravo življenje - tisto, ki smo si ga želeli - vse kaj drugega, kakor to, ki smo ga živeli. Vselej, kadar smo razmišljali o daljnih in velikih stvareh, smo se isprva zatekali k sanjam. Od šanjjfio gledališke umetnosti je bil vselej samo korak. Kajti kod teče življenje tako neovirano in sproščeno, kakor v sanjah in na odru? Kje vidimo minulost in prihodnost tako jasno, da je ne morijteža vsakdanjih ur? Kje gospodari življenje drugače, ne malenkostno, rajši velikodušno, naglo in vendar vselej:pravično? Nji dvoma, tako smo si rekli, da samo na odrskih deskah v svetu gledališke umetnosti. KdopSsbi si upal-v resničnem življenju živeti usode gledaliških junakov? Tako smo mislili tisti čas, zakaj vsakdanjost je bila in je takšna, da nam razodeva znova in znova kako smo majhni in nebogljeni, sužnji nedoraslosti in slabosti. Sele polagoma smo se navajali preudarnosti in smo izgubljali vero v iluzijo. Na tihem pa smo le pričakovali od lastnega igralskega ustvarjanja, da nas in gledalce potolaži v zameno za izgubljene sanje, da nas očara z drugačnim prividom življenja. In kaj smo iskali, ko smo se zavedeli trde vsakdanjosti? Slo je za občutje, da nismo zmerom majhni in vsakdanji ljudje in da smo vsaj v odrski domišljiji sposobni velikega življenja. Tako nam ni več toliko do nekdanje utehe, do tistega, čemur smo rekli sreča. Gre za nekaj drugega - gre za igralstvo. Ta božanska umetnost naj bi nam pomagala, da se znebimo nevšečnih doživetij, da svobodno zadihamo, da se zavemo življenjskih moči. Marsikaj tega je v etosu pravega igralca. Čudež življenja, ta veliki čudež z vsemi viški in prepadi hrani našo igralsko domišljijo s takšnim romantičnim zanosom, da nikoli ne klone pred malopotezno in poniglavo zadrego kulturne dejavnosti, ki se v kriznih situacijah mal-oda nikoli ne more znebiti podedovanega provincializma. Posebej povedani zanos velja za jubilante. In kakor smo čestitali ob prejšnji premieri prvim trem letošnjim jubilantom - veljajo tudi nepogrešljivima žlahtnima komedijantoma -Borutu Verovšku in Klemenu Koširju iskrene, res iskrene čestitke ob njunih jubilejih. Njuno igralsko sporočilo naj še dolga leta žlahtni rodove, ki bodo prihajali v ljubi Čufarjev Talijin hram na Jesenicah. Jože Logar Brigita Horvat, Lojze Ropret IZ SCENOGRAFSKE IN KOSTUMOGRAFSKE SKICIRKE akad.slikarke MELITE VOVK, za jeseniško uprizoritev Verige... Režiser Andrej Stojan Nekaj posebnega je in izjemnega, da si lahko sodobnik in celo sopotnik izjemnih ljudi. Počaščen, če kdo od njih zaide tudi v naše gledališče in mu nameni svoje delo. Prav gotovo je tak ‘ izjemen človek akad.slikarka Melita: Vovk. Scenografijo in kostumografijo^ je oblikovala /.a jeseniško predstavo Finžgarjeve Verige. Njeno delo, ki si ga lahko ogle- date na odru, medtem ko se odvija predstava, je sad|§>ogatega, res bogatega življenja in likovnega ustvarjanja Melite Vovk. Prva leta, oziroma desetletje je namenila ilustratorstvu, bilBsijajna ilustratorka vse svoje življenje, celo ko je živela nekaj časa na Holandskem, je prav tako ilustrirala. In,slikala ter razstavljala, saj je pripadala Grupi 53. Za svoje ilustratorsko delo so ji podeljevali nagrade, med njimi gorenjsko Prešernovo nagrado, dvakrat Levstikovo nagrado, pa tudi eno najvišjih nagrad: Mlado pokolenje - za mladinsko književnost, ki so jo podeljevali v Beogradu. Za scenografijo in kostumografijo, oziroma za celostno oblikovanje predstave, je skupaj z Miletom Korunom in Urošom Vagajo prejela Nagrado Sterijinega pozorja, za znano uprizoritev ljubljanske Drame - Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Že kot mlada slikarka -ifjleta 1952 je diplomirala na ALU pri prof.Maksimu Sedeju, kasneje v «grafični specialki začela pri prof.Božidarju Jakcu in končala pri prof.Riku Debenjaku - se je začela ukvarjati s scenografijo in kostumografijo tam v 50-ih letih. S svojimi scenografijami in kpstumografijami je pomembno zaznamovala uprizoritve v slovenskih gledališčih - celjskem, v Drami, MGL, Mladinskem gledališču, Stalnem Slovenskem gledališču v Trstu, pa v Mariborskem gledališču. Izdelovala je lutke za slovenska lutkovna gledališča in za to svoje ustvarjanje prejela nagrado v Bugojnu. Saj je ustvarjala tudi za Sarajevsko gledališče. Danes živi in ustvarja na Bledu. Rada ima teater in kot pravi, se sijajno počuti med gledališkimi ljudmi. Posebej rada pa ima jeseniški gledališki ansambel, ki je zanjo tudi ena od poti iz samote in zato tudi rada kaj naredi za njegove uprizoritve. Tako kot zdaj za Verigo in vredno je, da šf ogledamo nekaj njenih skic za to uprizoritev... dD ji^ÛCKA. Alarkevd- Ubi:;} ^ífj^|ié4í«ry¿rl ■$0tigtfczi ■' ■ xxl .,•> PR! nm ^OÍC GLEDALIŠKI DOGODKI Med obema premierama je bilo v Gledališču Toneta ČufafjSmi izhajaldsizj njega, nekaj pomembnih dogodkov: - od 14. do 18. novembra letos so potekali tradicionalni Čufarjevi dnevi, trinajsti po vrsti. Uprizoritve so pokazale najvišje dosežke slovenskegavlju-biteljskega gledališkega ustvarjanja. Tako so na matičnem odru QTČ, pa na Dovjem in na Breznici nastopile ljubiteljske igralske skupine, ki jih je izbral republiški selektor Miha Trefalt. Navdušenje so požele uprizoritve Šentjakobskega in Loškega gledališča, kulturnih društev iz Kr.Gore in Štan-dreža pri Gorici, Dramatičnega društva iz Idrije ter tri uprizoritve Gledališča Toneta Čufarja na Jesenicah. Tudi lutkovni dan je bil izpolnjen s tremi predstavami, sodelovali so tudi gostje iz Italije in zamejske Koroške. Razprava Za tematsko Okroglo mizo pa je dala vrsto bogatih misli za oblikovanje novega koncepta Čufarjevih dni. Zelo pomembni in odmevni sta bili tudi otvoritvena beseda izrednega člana SAZU prof.dr.Matjaža Kmecla in zaključna beseda Čufarjevih dni župana Občine Jesenice, gospoda Borisa Breganta. - Precejšen del igralk in igralcev in tehnike Gledališča Toneta Jdufaija/lje. sodeloval na proslavi ob 200-letnici Prešernovega rojstva v Vrbi, ki je bila 3. decembra letos. Kar nič niso zaostajali za poklicnimi kolegi - delež naših igralcev je bil opažen in ga je javnost zabeležila. : ' - Igralke in igralci jeseniškega gledališča so žlahtnost svoje igre ponesli tudi na druge odre v Sloveniji. Od začetka septembra pa do danes, so gostovali z Zupanovo Micko v Vuzenici irt Šmartnem pSLitiji. Princesko na zrnu graha so odigrali v Boštanju in tri predstave v Primorskem dramskem gledališču v Novi Gorici. Makalonco so odigrali in odplesali v gledaliških,v Celju - tri predstave - dve predstavi v Novi Gorici in dve v Slovenski Bistrici. V Kranju pa je v Prešernovem gledališču obilo navdušenja požela igralska zasedba "Opalo ima vsakdo rad". . ZAHVALJUJEMO SE .... Zelo smo veseli, ker naše težave naletijo na prijazne odmeve in se najdejo dobrotniki, ki nam priskočijo na pomoč. GORENJSKA OBLAČILA so med našimi stalnimi meceni in tudi v času med obema premierama so nam priskočila na pomoč. Zanjo se iskreno zahvaljujemo. Ge hočemo, da ima vsakokratna premiera tisto pomembno mesto, ki ji gre, tega ne bi mogli brez pomoči gledališču naklonjenih ljudJjZato se zahvaljujemo generalnemu pokrovitelju - THKSTIL-u iz Ljubljane - za pomoč in sodelovanje Restavraciji ihipivnici KAZINA z Jesenic in sopokrovitelje-ma PROVIN-u iz Ljubljahein VIPI-ju z Brezij. 114 VIS vrhunska vina TEKSTIL Blagovna znamka lastnih proizvodov TEKSTIL TEKSTIL d.d. Letališka 34 1000 LJUBLJANA tel. + 386 61 18 66 100 fax + 386 61 18 66 162 (u) Gledališki list VERIGA ¡¿JSL >' > % Izdajatelj: Gledališče Toneta Čufarja Jesenice Za izdajatelja: Direktor Jože Logar : Urednik: Rado Mužan Oblikovanje: Design Damjan Blejska Dobrava ’ Fotograf predstavepFoto Claudi a Tisk: Tiskarna RadlvjicaSj: Po'členu 26: Zakona o DDV spada' publikacija med proizvode, oproščene davka od prometa proizvodov.